Byrona so večinoma prevajali v slovenščino pomembni slovenski literati. Privlačile so jih predvsem pesnitve, a ne toliko same po sebi kolikor zaradi iskanja ustrezne oblike za izvirno verzno povest (Prešeren) ali zaradi dokazovanja, da je prevajanje manj zahtevno kakor izvirno pesnjenje (Stritar). Zato Prešeren (Parizina, 1833, celotna objava 1866) in Stritar (Mazepa, 1868) svojih sicer posrečenih, zvestih prevodov nista dokončala, Vesel-Koseski (Mazepa, 1868) pa je skušal združiti prevod in izvirno pesnitev. Zato je Byronovo besedilo nerodno prevedel in svojevoljno razširil v oblikovnem in vsebinskem pogledu. Vsi trije obravnavani prevodi so torej kot prevodi, tj. kot rekonstrukcije izvirnika neustrezni, dokazujejo pa, da so pesniki in kritiki ob Byronovih delih sredi 19. stoletja reševali nekatera pereča vprašanja slovenske književnosti in njenega razumevanja.
Dvestoletnica rojstva lorda Byrona (1788—1824) je bila priložnost za ponovno inventuro in presojo interakcij tega odmevnega angleškega romantika z literaturami številnih, zlasti evropskih narodov (prim. Hoff-meister, 1983). Beograjski Institut za književnost i umetnost je ob tej priložnosti pripravil presenečenje — objavil je monografijo I. M. Petroviča Lord Bajron kod Jugoslovena (Petrovič, 1989), ki jo je avtor napisal že pred letom 1930.
Petrovič je v tem delu zajel tudi slovensko gradivo in upošteval stališča slovenskih literarnih zgodovinarjev, kolikor so bila znana do takrat, ko je monografijo dokončal (prim. Stanovnik, 1990). Za stoletno obdobje, približno od 1825 do 1925, je torej tudi Petrovičeva podoba “Byrona pri Slovencih” najbolj izčrpna, kar jih je nastalo dotlej, ker je pač edina svoje vrste. Mimo Petrovičevega dela, ki do lani ni bilo dostopno, so posamezne vidike ali segmente byronizma obdelovali še številni slovenski literarni zgodovinarji in prešemoslovci od Kidriča (Kidrič, 1938) in Slodnjaka (Slodnjak, 1952) do Legiše (Legiša, 1959) in Paternuja (Paternu, 1976, 1977); posebno pomembne pa so Kosove raziskave Byronovih sledov v slovenski literaturi, zlasti pri Čopu in Prešernu (Kos, 1970, 1987), in Strojanova razprava o Prešernovem in Menartovem prevodu Parizine (Strojan, 1984).
Glede na to bi se lahko zdelo, da je Petrovičevo monografijo treba dopolniti predvsem z obdelavo nezajetega gradiva — sem sodijo zlasti obsežni Menartovi prevodi (Menart, 1975, 1983), pa tudi precej člankov, ki so jih naši publicisti napisali o Byronu od 30. do 90. let. Ker pa je naše literarne zgodovinarje zanimala predvsem aktivna, ustvarjalna recepcija Byronovih del, razpoznavno izražena vsaj kot kakšna reminiscenca v izvirnih verzih slovenskih pesnikov, je prevod kljub pozornosti, ki mu jo posveča Petrovič, in kljub Strojanovim in Mavrovim utemeljenim prevrednotenjem (Maver, 1989) videti v celotnem sklopu naše byroni-stike najbolj kontroverzno obdelani segment, potreben dodatne analize.
Kot poseben problemski kompleks se kažejo trije zgodnji slovenski prevodi Byronovih pesnitev oziroma “verznih povesti” — Prešernov fragment Parizine (1833), Koseskega celotni, razširjeni, torej prirejeni prevod Mazepe (1868) ter Stritarjev odlomek Mazepe (1868). Ti niso nastali iz običajnega, najpogostejšega nagiba, tj. želje po predstavitvi tujega literarnega dela domačim bralcem v domačem jeziku. To je bilo sicer običajno tudi na Slovenskem, saj sta v Ljubljani objavljala prevedene pesmi izmenično z izvirnimi npr. “Illyrisches Blatt” in nato v tem pogledu podobno koncipirane Bleiweisove “Novice”; med običajne “posredniške” ali “komunikacijske” prevode spadajo npr. Byronove Hebrejske melodije, ki jih je v celoti poslovenil Franc Jeriša in so druga za drugo izhajale v Bleiweisovih “Novicah” več mesecev leta 1852. Pre-
Primerjalna književnost (Ljubljana) 13/1990 št. 2	11
Majda Stanovnik
SLOVENSKI PREVODI BYRONOVIH PESNITEV V 19.
STOLETJU
šeren, Koseski in Stritar pa so imeli ob prevodih Byrona še druge motive in cilje, povezane s svojim lastnim pesniškim opusom in s svojim položajem na slovenskem Parnasu, tj. s svojim ugledom pri kritikih in bralcih.
1. Prešernov prevod Parizine (1833/1866)
Prvi znani slovenski prevod kakega Byronovega dela in po Petrovičevih ugotovitvah tudi eden prvih prevodov v jugoslovanskih književnostih je Prešernov delni, nedokončani prevod pesnitve Parizina. Zdi se, da se je tega dela lotil iz več različnih nagibov, ki so se ujeli spomladi leta 1833, takrat, ko seje nenadoma silovito zaljubil v Primičevo Julijo in seje tudi v njegovi poeziji začela “Julijina doba” (1833 —38), v katero Kidrič uvršča še vrsto sonetov s Sonetnim vencem in Krst pri Savici (Kidrič, 1936, VI; 1938, CCLVII in dalje).
Posebno pomemben je bil torej emocionalni motiv: Prešernovim razvnetim čustvom je verjetno ustrezala čustvena napetost, ki preveva Byronovo verzificirano pripoved o družinski tragediji na ferrarskem dvoru, zgodbo o siloviti, toda skrivni, skorajda incestni, prepovedani in kmalu nasilno pretrgani ljubezni med Parizino in njenim pastorkom. Prešernu so se v tedanji življenjski situaciji in po prejšnjih izkušnjah lahko zdeli osebno blizu motivi strastne ljubezenske zveze, ki se v svoji silovitosti vzpne nad vse osebne ozire in družbene konvencije, kakor tudi nesrečni konec te ljubezni, in ne nazadnje celo trpljenje prevaranega ljubezenskega partnerja. V Byronovi zgodbi sta mu bila torej najbrž po svoje blizu tako zaljubljenca Parizina in Hugo kakor tudi razočarani mož in oče Azo, vendar ta samo po svojem trpljenju in obupu, ne pa po svoji brutalni, krvavi maščevalnosti. Tega motiva Prešeren v svoji poeziji nima, zato se mu morda Byronov ekstenzivni popis dogajanja po Azovem odkritju zveze med njegovo ženo in nezakonskim sinom, ki obsega večji del pesnitve, ni zdel toliko mikaven, da bi bil prevod dokončal.
Drugi motiv je bil profesionalen, literamo-programski, povezan z njegovimi pesniškimi načrti: prav takrat je namreč želel preiti od krajših, že preskušenih pesniških oblik k novim, daljšim, zlasti pa napisati izviren ep, za katerega je poleg zgodbe iskal tudi primeren verz. Kakor je pred leti, ko ga je prav tako v zvezi z njegovimi načrti zanimala balada, najprej prevedel Burgerjevo Lenoro in šele nato napisal Povodnega moža, tako je tedaj prevedel slabo polovico Byronove Parizine in nato čez tri leta objavil pesnitev Krst pri Savici. Oba prevoda sta mu bila torej priložnost za temeljit preskus tehnike dveh tedaj priljubljenih in tudi zanj osebno privlačnih pesniških oblik. Pri Parizinije preskušal uporabnost rimanega jambskega osmerca, za katerega se v Krstu nato ni odločil. Da bi si o tem prišel na jasno, mu je zadostovalo približno 200 verzov — ni mu bilo treba prevesti cele, precej dolge, zanj, ki je bil vedno mojster zgoščenega izraza, najbrž sploh preveč razvlečene pesnitve.
Tretji motiv bi utegnil biti litcramo-tckmovalne narave, spet podobno kakor pred leti pri prevodu Burgerjeve Lenore. Takrat mu je bil poleg originala dodatni izziv Zoisov rokopisni prevod, ki ga je s svojim hotel prekositi, pri Parizini pa ga je mogoče spodbudil k dokazovanju svoje pesniške sprfcinosti rokopisni nemški prevod mladega Josepha Emanuela Hilscherja (1806—1837), ki si je v Ljubljani pridobil ugled s prevodi več krajših Byronovih pesmi, objavljenimi v časniku “Illyrisches Blatt”. Da je Prešeren poznal ta rokopis, je samo nedokazana predpostavka, ker ne vemo, kdaj je sploh nastal. Hilscherjevo Parizino je namreč šele postum-no objavil njegov rojak August Franki (prim. Hilscher, 1840).
Franki v predgovoru k prijateljevi zbirki izvirne in prevedene poezije navaja dokaze, da je Hilscher občudoval Byrona z nezmanjšanim žarom
vse do konca svojega kratkega življenja in želel svoje prevode objaviti zbrane v knjigi, za katero pa se mu ni posrečilo najti založnika. Ker je več Byronovih pesmi prevedel in objavil v letih 1829—32, ko je živel v Ljubljani, je mogoče takrat prevedel tudi Parizino in dajal rokopis brati znancem, med njimi morda Prešernu. Toda ne glede na to, ali je Prešeren ta prevod Parizine poznal ali ne, so že Hilscherjevi drugi prevodi, objavljeni v “Illyrisches Blatt”, ustvarili pri nemških in slovenskih bralcih raven pričakovanja, ki jo je Prešeren moral upoštevati kot merilo.
Hilscherja je Petrovič ustrezno predstavil kot pravega byronista, človeka, ki je Byronova dela občudoval brez pridržka in jih prevajal iz čistega navdušenja. Neustrezno pa je o njem zbudil vtis, da je bil pri prevajanju nasploh samovoljen in je izvirnike prirejal. To sodbo je oprl na spremembe naslovov, ki si jih je Hilscher dovolil pri svojem nemškem prevodu Hebrejskih melodij, po njem pa jih je po splošnem prepričanju povzel v slovenskih prevodih Franc Jeriša (Jeriša, 1852; Petrovič, 1989, 20 — 21). Vprašanje pa je, ali ta dokaz zadostuje za posplošeno oceno. Dejstvo, da Franki prevoda Hebrejskih melodij ni uvrstil v postumno izdajo Hilscherjevih pesmi, bi lahko zbujalo domnevo, da ga je izločil zato, ker spada med Hilscherjeve manj posrečene prevode. Dejansko pa ga Franki ni sprejel v knjigo zato, ker je edini med Hilscherjevimi prevedenimi in izvirnimi deli že izšel v knjižni obliki (1835 pri Blasniku v Ljubljani, na prevajalčeve stroške); vse drugo je bilo objavljeno v ljubljanskem “Illyrisches Blatt” ali v milanskem “Deutsches Echo” ali pa je ostalo v rokopisni zapuščini.
Franklovo prepričanje, da so Hilscherjevi prevodi odlični, je obveljalo tudi pozneje. Petrovič (1989, 65) navaja Murkovo mnenje, da je Hilscher “Byronove poezije celo izvrstno prestavljal”. Glonar (1926, SBL I, 320) ga je tako kakor Wurzbach (1863, 30—31) ocenil še bolje, namreč da je “kot prevajalec Byrona med Nemci še danes nedosežen”, podobno tudi Legiša (1959, 65), ki piše, da “se /je/ skazal kot najboljši prevajalec Byrona”.
Hilscher, ki je tudi v svoji izvirni poeziji gojil “bogato, formalno gladko obliko” (Glonar, n. m.), je gotovo občudoval metrično in stilistično virtuoznost, po kateri je slovel Byron, in ta je nedvomno privlačila tudi Prešerna. Temu primerno sta oba, Hilscher in Prešeren, Parizino prevedla pesniško: dosledno sta ohranila ritem jambskega osmerca s prevladujočo moško rimo — upoštevala sta torej, daje imel Byron rimo za bistven element svojih pesnitev (prim. Don Juan, Canto 1, verz 201: “Prose poets like blank-verse, I’m fond of rhyme”. — Byron, 1842,1, 56).
Poleg enakega števila enako dolgih in enako rimanih verzov kakor Byron imata oba tudi skoraj enako število enjambementov in zelo podobne stavčne konstrukcije. To pomeni, da je Prešeren v vseh 12 nekitičnih odstavkih in v uvodnih verzih trinajstega, kolikor jih je vsega skupaj prevedel, dosledno rekonstruiral Byronovo verzno shemo z vsemi njenimi osnovnimi elementi, vključno z nepravilnostmi oziroma namernimi odstopanji. Byronovih 233 verzov, skoraj samih jambskih osmercev s prevladujočimi moškimi, večinoma zaporednimi rimami, je prevedel s praktično enakim številom zlogov — v 233 verzih, skoraj samih jambskih osmercih s prevladujočimi moškimi, večinoma zaporednimi rimami. Podaljšani verzi, enjambementi, dvozložne (ženske) rime namesto eno-zložnih (moških), prestopne ali oklepajoče namesto zaporednih — vse te variacije osnovne sheme so v Prešernovem prevodu skladne z Byronovim izvirnikom. To kažejo tudi začetni verzi 10. odstavka (poglavja), ki jih Petrovič (1989, 67) navaja kot zgled svobodnega prevoda, oddaljenega od originala. Pozneje nastali Vrazov prevod, ki se zdi Petroviču manj svoboden od Prešernovega, je dejansko za petino daljši, ker je namesto
v jambskem osmercu napisan v katalektičnem ali hiperkatalektičnem trohejskem desetercu z ženskimi namesto moškimi rimami, z manj en-jambementi in drugimi variacijami. — Za ilustracijo teh ugotovitev navajam primerjalne podatke o verznem ritmu, dolžini verza, rimi in sintaktičnem zaključku verza v prvem in desetem odstavku Parizine v Byronovem originalu in v štirih prevodih: Hilscherjevem, Prešernovem, Vrazovem in Menartovem.
Preglednica I: Parizina
1, 1—14
	Byr jmb	Hil jmb	Pre jmb	Vra trh	Men jmb
1.	8A	8A	8A	10a	8A
2.	8B;	8B,	8B;	10b;	8B;
3.	8A	8A	8A,	10a	8B
4.	8B;	8B,	8B;	10b;	8A;
5.	8C,	8c	8C	10c	8C
6.	8C.	8c.	8C.	10c,	8C.
7.	8D,	8D,	8D,	lOd,	8D
8.	8D,	8D,	8D,	lOd,	8D
9.	8E,	8E,	8E,	10e,	8E
10.	8E,	8E,	8E,	12e,	8E
11.	8 F,	8f,	8F,	lOf	8 F,
12.	8 F,	8f,	8F,	lOf	8G,
13.	8G,	8G,	8G,	10g,	8 F,
14.	10G.	10G.	10G.	10g.	10G.
Legenda k preglednici Byr = Byron Hil = Hilscher Pre = Prešeren Vra = Vraz Men = Menart jmb = jamb trh = trohej
10, 1—14
	Byr jmb	Hil jmb	Pre jmb	Vra trh	Men jmb
1.	8a	8A	8A	11 a	8A
2.	8B;	8B—	8B,	10b	8B...
3.	8x	8B	8A	10a,	8A,
4.	8B,	8A,	8B	10b!	8B
5.	8C—	8C,	8C,	Ilc,	8C,
6.	8C	8 D	8C,	lic.	8C,
7.	8D	8C,	8D	lOd,	8D
8.	8C	8C	8C,	lic	8x
9.	6D:	6d.	6D;	11 d.	6D!
10.	8E,	8e—	8E	lie,	8E,
11.	8E,	8e,	8E,	10e,	8E
12.	8 F,	8F,	8F	lOf,	8 F.
13.	8 F.	8F!	8 F.	lOf.	8F!
14.	8G?	8G?	8G!	13g?	8G?
številka s piko = zaporedna številka verza številka brez pike = število zlogov v verzu velika črka = moška rima mala črka = ženska rima ločilo = ločilo na koncu verza
Verzno pripoved o Parizini obvladujeta čutnost in čustvenost. Začenja se z nazornim vidnim in slušnim opisom zunanjega prizorišča, dopolnjenim s sinestezijo v 3. in 4. verzu 1. odstavka — povezovanjem okusa in slušne zaznave ("sladkost" zašepetanih besed). Hilscher jo je ohranil bolj dobesedno, podobno Vraz, medtem ko je Prešeren smiselno nadomestil “sladkost” z “medom”:
Byron	Hilscher
/.../ when lovers’ vows	/.../ wenn der Liebe Schwur
Seem sweet in every whisper’d word; So stiss in seinem Fliistem klingt,
Prešeren	Vraz
/.../ priseg zaljubljenih,	/.../ kad se slade čini
ko v vseh besedah med in smeh; Dragieh šapat’ uz prisege kratke;
Korespondenco med čutnimi vtisi, ki jih zbuja dogajanje v okolju, in občutjem ljubimcev kaže npr. raba pridevnikov v 2.—6. verzu 1. odstavka. Hilscher jo spet nenavadno natančno ohranja, Prešernov prevod je
glede pridevnikov indirekten, medtem ko samostalnike prevaja večinoma direktno, medtem ko Vraz modificira ali spreminja po svoje pridevnike in samostalnike:
Byron high note sweet vows gentle winds lonely ear
Hilscher hell schmettemd siiss Fliistem leiser Wind einsamen Ohren
Prešeren visokih glaseh v besedah med sap prijetnih uho
Vraz
pjesme sladke prisege kratke jug topli
srdce težko i tužno
Manjkajoči pridevnik pri samostalniku “uho” Prešeren nadomesti pri “vejah”, ki pri Byronu nimajo oznake, pri Prešernu pa so “goste” (from the boughs : iz vej gostih) — pač zaradi verza in rime.
Byron opozarja na paralelno dogajanje v okolju in osebah s paraleli-stično zgradbo, s ponavljalnimi figurami, ki segajo od obsežnejših besednih sklopov do navadnih anafor, npr. že v začetku pesnitve:
Byron
1.	verz	It is the hour when
3. verz	It is the hour when
5. verz	And — and
Hilscher
1.	verz Die Stunde ist’s, wenn
3. verz Die Stunde, wenn
4. verz
5. verz	Wenn — und
Vraz
Bjaše doba, kad Bjaše doba, kad Kad
Prešeren Je čas, ko Je čas ko — in
Tu je zgradba v vseh prevodih v glavnem posneta, medtem ko za prevode 9. — 12. verza 2. odstavka to ne velja, saj jo je rekonstruiral samo Hilscher, Prešeren in Vraz pa ne:
Byron
9. verz There — through
10. verz And — and
11. verz There — through
12. verz And — and
Hilscher Da — durch Und
Da — durch’s Und
Toda v teh verzih gre za antitetični paralelizem Parizininih fizioloških in čustvenih reakcij (v 10. in 12. verzu) na dvoje slušnih zaznav (v 9. in
11.	verzu) — za izmenično prebledevanje in zardevanje, ki gaje Prešeren nadomestil z glagolsko antitezo “upadejo” : “vzdignejo”:
Byron
And her cheek grows pale — and her heart beats quick. And her blush returns, and her bosom heaves:
Hilscher
Und ihr Busen schlagt heftig, die Wange wird bleich,
Und die Rothe kehrt wieder, der Busen steigt,
Prešeren
lica ji upadejo, bije srce — ji vzdignejo prsi, se vrne ji kri,
Vraz
Lice joj bliedi, grud se ustavi;
Opet pocrveni, grud se jače diže; —
Med čutili sta Byronu najvažnejši oko in uho, vsaj tolikokrat pa ob njiju omenja še srce — kot človekov fiziološki organ in kot metaforično
10.	verz
12.	verz
10.	verz
12.	verz
10.	verz
12.	verz
10.	verz
12.	verz
središče prekipevajočih romantičnih čustev. Prešernov pesniški svet je podoben: med samostalniki, ki jih uporablja v svoji poeziji, je tretji najpogostejši “oko” (prim. Scherber, 1977, 346; Suhadolnik, 1985, 83), pogost je “pogled”, med glagoli pa “videti”, “gledati”, “pogledati”; “usta” in “uho” sta redkejša, zato pa je med glagoli “peti” še pogostejši kakor “videti”. “Srce” je Prešernov najpogostejši samostalnik (prim. Scherber, 1977, 345; Suhadolnik, 1985, 130). V prevodu Parizine je kot jambska beseda, prav tako kakor “oko” in “pogled”, tudi ritmično prikladna, zato ni čudno, da včasih zamenja druge izraze ali fraze (npr. “breast” v verzu 5, 9, ali “soul” v 11,5; “he loved” v 6, 22 je razširjeno v “ljubilo je srce”; “he fear’d to know” v 8, 3 je preoblikovano v “rani mu srce”).
Ne samo, da je Prešeren “srce” rabil še pogosteje od Byrona, ker je v jambskem verzu uporabnejše od pomensko bližnjih, toda ritmično nasprotnih, trohejskih “prsi”; pogosteje od Byrona je “srce” postavljal na najbolj poudarjeno mesto v verzu, na njegov rimani konec. Dvakrat je sicer ravnal obratno in ga je s konca verza prestavil v sredo, enkrat celo spremenjeno v prislovno uporabljeni pridevnik (prim. 4, 14: heaviness of heart — 4, 10: v srce jo pič’; 6, 1: He clasp’d her sleeping to his heart — Spijočo srčno je objel,). Kar petkrat, večkrat od Hilscherja in Vraza, pa je “srce” bodisi kot direkten bodisi kot indirekten prevod za izraz, ki ga Byron rabi v izvirniku, prestavil s srede na konec verza. Prvi primer— 10. verz 2. odstavka, je naveden zgoraj (/.../ and her heart beats quick : /.../ bije srce), drugi pa so iz 3., 5., 6. in 8. odstavka (3, 12; 5, 9;
6,	21 —22; 8, 3):
Byron:	The hearts which feel its fiery sway:
Hilscher: Der sel’ge Wahnsinn sprengt die Brust,
Prešeren: tak so globoki, de srce Vraz:	Prsnule bi te dvie mlade grudi
Byron:	And	clasps her Lord unto the breast
Hilscher:	Und	driickt an’s Ilerz den Gatten heiss,
Prešeren: moža zdaj stisne na srce,
Vraz:	Pritiskiva na srdce si vojna,
Byron:	/.../ the child of one // He loved — his	own	all-evil son
Hilscher:	Ja — Er, der crsten Liebe Lohn,// /.../
Prešeren:	/.../ sin nje,// ki jo ljubilo je srce,
Vraz:	/.../ nje sinak osobni, // što ljubljaše knez ju,	sin zlokobni,
Byron:	The proof of all he fear'd to know
Hilscher: Was schon zu wissen bebt sein Herz\
Prešeren: kar slišat’ rani mu srce,
Vraz:	Što ga uztresa u duši duboko —
Byronovo najvažnejšo figuro, rimo, s katero se verz končuje, je torej Prešeren skrbno obnavljal tudi v smiselnem, ne samo v formalnem pogledu. Zaradi tega si je zmanjšal možnosti za enako dosledno rekonstruiranje Byronove redkejše, a tudi značilne figure z začetka verza, anafore. To je videti že iz nekaterih dosedanjih navedb, posebno izrazito pa v prevodu 8. — 11. verza 1. odstavka, kjer je nasprotno od Vraza, a podobno kot Hilscher polisindeton zamenjal z asindetonom, s tem pa odpravil tudi paralelistično konstrukcijo in zmanjšal zvočni učinek:
Byron:	And in the sky the stars are met,
And	on the wave is deeper blue,
And	on the leaf a browner hue,
And in the heaven that clear obscure,
Hilscher: Am Himmel Stem an Stem gedrangt,
1m Wasser zeigt sich tief’res Blau,
Im Blattergriin geheim’res Grau,
Am Himmel klarer Dammerschein,
Prešeren: zvezd smeja se obraz odkrit, vode višnjevši čezinčez, rjavši listje je dreves, tamnota čista polni zrak,
Vraz:	Sastaju se zviezde sred oblaka’,
I svjetlije svaki slap se metje,
I mračnije sjaje lištje i cvietje,
I na nebu mrkla svjetlost ista
Kaže, da se je Prešeren v sorazmerno kratkem in zato tem bolj zahtevnem verzu še najrajši odpovedal prirednemu vezniku “in”, ki gaje vsebinsko lahko pogrešati, saj je nadomestljiv z vejico — polisindeton in asindeton sta si sporočilno lahko enaka. Tega ni delal povsod, dosledno pa ga je opuščal kot pripovedni kliše, s katerim Byron pogosto začenja najprej nekaj nepovezanih verznih odstavkov (3., 5., 8.), nato pa kar štiri zaporedne (10., 11., 12., 13.). Hilscher se je spet še najbolj držal originala ("Und" v začetku 5., 8., 10., 12. odstavka), medtem ko je Prešeren začel z “in” samo en odstavek (8.), tako kakor Vraz, ki začenja z “i” le 9. odstavek in ga zato za primerjavo sploh ne kaže navajati:
Byron (3, 1.):	And what unto them is the world beside,
Hilscher (3, 1.):	Was ist fiir sie nun rings die Welt,
Prešeren (3, 1.):	Kaj mar je njima vse zunaj njij?
Byron (5, 1.):	And Hugo is gone to his lonely bed,
Hilscher (5, 1.):	Und Hugo ging zu Bett — die	Brust
Prešeren (5, 1.):	V samotno post’ljo Hugo gre,
Byron (8, 1.):	And with the mom he sought, and found,
Hilscher (8, 1.):	Und Morgens wird aus manchem Mund
Prešeren (8, 1.):	In iše, najde drugi dan,
Byron (10, 1.):	And still, and pale, and silently
Hilscher (10, 1.):	Und bleich und still erwartend	wog
Prešeren (10, 1.):	Molče tam bleda čaka pred
Byron (11, 1.):	And he for her had also wept,
Hilscher (11, 1.):	Gem weinte er um sie auch nun-------------
Prešeren (11, 1.):	Mu solz se zanjo ulil bi tok,
Byron (12, 1.):	And Azo spake: — “But yesterday
Hilscher (12, 1.):	Und Azo sprach: ”Noch gestem schien
Prešeren (12, 1.):	"Še včeraj" — Azo zdaj začne —
Byron (13, 1.):	And here stem Azo hid his face —
Hilscher (13, 1.):	Hier birgt er sein Gesicht und schweigt;
Prešeren (13, 1.):	Skrije Azo zdaj obraz —
Ta primanjkljaj je Prešeren kompenziral z uvajanjem drugih, čeprav manj opaznih evfoničnih ponavljalnih figur, kjer jih omogoča primemo izbrano in razvrščeno slovensko besedno gradivo — samo v 1. odstavku npr: iz rož se rose (1, 7); obraz odkrit (1, 8); vode viinjev^' čezinčez (1, 9), posebno pa v 11. in 12. verzu, ki opisujeta svetlobo, značilno za dogajanje v pesnitvi:
Byron:
And in the heaven that clear obscure, So .softly dark, and darkly pure,
Hilscher:
Am Himmel klarer Dammerschein, So massig dunkel, dunkel rein,
Prešeren:
tamnota čista polni zrak, sve/loba mračna, svitli mrak,
Vraz:
I na nebu mrkla svjetlost ista Sladje gasne, zagasitie blista
Parizina spada med Byronova resna, celo patetična dela, brez sledu ironije, ki je tako značilna zlasti za Don Juana. V “Julijini dobi” je tudi sicer pogosto hudomušnega Prešerna ironičnost minila. Tako je npr. v zadnjem, šestem ljubezenskem sonetu ("Je od vesel’ga časa teklo leto", okoli 1837) kar v štirih verzih kvartetnega dela (1., 4., 5., 8.) pomenljivo nadrobno datiral usodno velikonočno srečanje z neimenovano Primicovo Julijo v trnovski cerkvi (Je od vesel’ga časa teklo leto, // /.../ dvakrat devet sto triintrideseto. // Bil vel’ki teden je: v soboto sveto, / /.../ V Trnovo, tje sem uro šel deseto.)
Poleg reminiscence na Petrarko (prim. Paternu, 1977, 32—33) bi to utegnila biti tudi reminiscenca na podobno, čeprav po tonu in funkciji različno mesto v Don Juanu (Canto I, 103., 1—3; 104., 1—3). Byron v njem ironizira ’epsko širino’ z navajanjem banalnih, za dogajanje nevažnih podrobnosti, povezanih z njegovo fiktivno, toda imenoma navedeno junakinjo Julijo (’T was on a summer’s day — the sixth of June:
— /I like to be particular in dates, / Not only of the age, and year, but moon; / /.../ T’was on the sixth of June, about the hour / Of half-past six
— perhaps still nearer seven —/ When Julia sate within as pretty a bower / /.../. — V Menartovem prevodu: Bil je poletni dan, bil šesti junij — / pri datumih sem rad do pike točen/ v stoletju, v letu, v mesecu in luni, //.../ No, bil je šesti junij in minuta / okrog pol sedmih, bližje sedmi uri,/ ko Julijo je krila krasna uta, / /.../ (Menart, 1983, 190).
Po vsem tem je tako za Hilscherjevo kakor za Prešernovo Parizino mogoče reči, da uveljavljata tradicijo zvestega prevoda, ki ohranja najvažnejše oblikovne značilnosti izvirnika, zraven pa v veliki meri tudi vsebinske nadrobnosti. Kakor je iz prakse znano in tudi v sodobni teoriji prevoda priznano (Jakobson, 1971; 1979), popolna vsebinska ekvivalenca v enaki verzni shemi z enakovrstnimi in enako razvrščenimi rimami seveda z besednim gradivom drugega, drugačnega jezika ni dosegljiva: verzne oblike s svojo umetelnostjo že izvirnik silijo k izboru in razvrščanju ustrezno dolgih in ustrezno naglašenih besed, pri katerih pomenski odtenki niso vedno najvažnejši. Za verzne prevode, ki so pod pritiskom vseh elementov izvirnika, pa je položaj še težji. V okviru načelne orientacije k zvestemu, predvsem pesniško zvestemu prevodu, se zdi Prešernova verzija Parizine bolj obrnjena k izvirniku, njegova verzija Lenore pa bolj k bralcu. Parizinine odlike so zato očitnejše, če besedilo primerjamo z izvirnikom, kakor če ga beremo samostojno.
Levstiku in Stritarju, ki sta ga ocenjevala samo s tega aspekta, se je zdel glede na siceršnjo raven Prešernovih poezij izrazito inferioren. Ta sodba se je obdržala skoraj do danes, dokler ni Marjan Strojan (1984, zlasti 24, 31, 33) ta prevod prevrednotil. S skrbno primerjavo Prešernovega in 120 let mlajšega, formalno tudi izredno natančnega Menartovega prevoda Parizine je dokazal, da je Prešernov ravno vsebinsko bližji izvirniku, ker ohranja Byronovo poetiko, medtem ko Menartov kljub spretnemu rekonstruiranju izvirnika z nekaterimi vsebinskimi nian-
sami prilagaja Byronovo besedilo pesniškemu občutju poznejšega, drugačnega časa.
2.	Veselov celotni in Stritarjev delni prevod Mazepe (1868)
Odklonilno stališče je bilo v javnosti po objavi torza Parizine med “nezbranimi pesmimi” v novi izdaji Prešernovih Poezij (1866) nedvomno še trdno zasidrano, ko seje kmalu nato pojavil celotni Mazepa v prevodu Jovana Vesela-Koseskega, pospremljen z navdušenimi slavospevi v Bleivveisovih “Novicah”.
Nepodpisan članek v rubriki “Slovansko slovstvo” z značilnim naslovom “Mazeppa" J. Koseskega ("Novice" XXVI, 1868, št. 9, 67—68; prim. tudi Grafenauer, 1911, 128) — značilnim zato, ker Byron v njem ni omenjen — je supcrlativna ocena, ki ji daje še večjo težo navedba, da je povzeta po dozdevno nepristranskem časniku “Grazer Volksblatt”:
“/.../Koseski ne stoji samo na vrhunci sedanjega jezikovega razvitka, marveč v ličnosti (eleganciji) jezika, kakor v dovršenosti izrazov in v lahki in gladki besedi prekosi najbolje sedanje pesnike slovenske. Mazeppi njegovi ne vidi se skor, da je prevod; kaže se kot izvirno delo. Mojsterski ta prevod nas živo spominja Prešernovega prevoda Burgerjeve ’Leonore’, ki je res tako izvrsten, da človek ne ve, kaj je bolje: ali original ali prevod. /.../”
Iz te navedbe je povsem očitno, da gre za prestižno vprašanje uvrstitve na lestvici slovenskih pesnikov — na njen vrh naj bi namreč po mnenju staroslovencev sodil Koseski, morda skupaj s Prešernom, morda tudi sam, po mnenju mladoslovencev pa vsekakor samo Prešeren. Tega razvrščanja Vesel—Koseski ni neposredno spodbujal, saj so ga ob Mazepi obhajali celo dvomi o ustrezni rabi slovenščine v tem prevodu. V tekmo za pesniško prvenstvo ga je v imenu njegovih občudovalcev odkrito pognal predvsem Bleiweis, nato so se oglasili še drugi kritiki z različnimi stališči.
Prevod Mazepe se je zdel dobrodošla priložnost za povzdigovanje Koseskega, saj se je Prešeren prav ob svojem prevodu Byrona na videz bolj slabo odrezal. Značilno pa je, da “Novice” Veselovega prevoda ne primerjajo s Prešernovim prevodom Parizine, ampak z njegovim prevodom Lenore. Že Koseskemu očitno sploh ni bilo do tega, da bi se s Prešernom pomeril ob istem besedilu, kjer bi bila primerjava pesniške iznajdljivosti najbolj razvidna. Poleg tega se je najbrž za poljsko lociranega Mazepo odločil tudi zaradi tedanjega vse bolj prevladujočega slovanofilstva in zaradi izrecne staroslovenske nenaklonjenosti ljubezenski poeziji. Vsaj implicitno pa se je pri tem vendarle skušal pomeriti tudi s Prešernom, ne samo z Byronom. Pesnitev, ki je še obsežnejša od Parizine, je prevedel ne samo celo, ampak “pomnoženo”, tj. razširjeno, torej prirejeno: Byronovih 869 jambskih osmercev je prevedel s 1212 enajsterci in deseterci, torej s približno 40 % več verzi, ki so povrh tega še približno 20 % daljši. Veselov prevod je torej več kakor za polovico obsežnejši od Byronovega izvirnika. A ne samo to. Byronovo pesnitev, ki je tako kakor Parizina razdeljena na različno dolge odstavke, je le deloma prevedel enako razčlenjeno, večinoma pa jo je preuredil v pravilne, enakomerne kitice — modificirane stance, tj. v tisto obliko, v kateri je Byron napisal Don Juana, Prešeren pa Krst pri Savici.
Toda pri vsej svobodi, ki si jo je vzel z neomejenim razširjanjem obsega, in pri dodatni olajšavi, ki jo pomenijo daljši verz in menjajoče se ženske in moške rime v primeri s samimi moškimi, je imel tudi v tej obliki manj uspeha kakor Prešeren v jambskem osmercu z moškimi rimami. Da je ustregel shemi, je uporabljal “starinski jezik, nasilno
oblikovanje besed in samovoljne prispodobe” (Koblar, 1982,424), skratka, izmišljen osebni jezik, ki je že Stritarju in Levstiku ne glede na resno vsebino deloval smešno (Grafenauer, 1911, 130).
Poveličevanju tega postopka in njegovih rezultatov sta se Levstik in Stritar javno uprla, hkrati pa sta ob tej priložnosti načela še drug problem
—	izenačevanje prevodov in izvirnih del.
Po mnenju konservativcev si je bilo namreč z obojim mogoče pridobiti enake literarne zasluge, Stritar pa je, nasprotno, trdil, da se Vesel-Koseski ne glede na svojo nesprejemljivo rabo jezika ne more meriti s Prešernom že samo zato, ker je Prešernov opus pretežno izviren, Veselov pa pretežno prevajalski: prevod je po njegovem namreč lažje in zato manj zaslužno delo kakor izvirno pesnjenje (prim. Stanovnik, 1978).
Razvila se je seveda polemika, v kateri je Cigale Stritarja izzival, naj le poskusi, ali je res tako lahko prevajati, kaj šele narediti prevod, ki bi dosegel raven Veselovega Mazepe. Stritar je izziv sprejel in prevedel prvih šest odstavkov, skupaj 281 verzov ("Glasnik", 1868, 230 — 233). Ti se po dolžini, ritmu, rimah in drugem v glavnem držijo izvirnika in njegovih 281 uvodnih verzov.
Razlika med Veselovim in Stritarjevim prevodom je vidna že v uvodnih verzih Mazepe — v popisu položaja, ki spominja na podobnega v Prešernovem Uvodu h Krstu pri Savici ("kri po Kranji, Koratani / prelita napolnila bi jezero. // Gnijo po polji v bojih pokončani / trum srčni vajvodi, in njih vojšaki,” /.../) — mogoče gre spet za Prešernovo reminiscenco na branje Byrona. Razlika med prevodoma je očitna, čeprav spada Veselov odlomek med tiste, ki se sorazmerno malo razhajajo z izvirnikom:
Mazepa 1, 1—4
Byron:	’T	was after dread Pultowa’s	day,
When fortune left the royal Swede,
Around a slaughter'd army lay,
No more to combat and to bleed.
Vesel-Koseski: Je bilo dneva po pultavski bitvi,
Kjer Svenje kralja sreča zapusti,
Razdjana vsa po ojstri bojni britvi Na vseh plateh vojaštva množ leži.
Stritar:	Pri	Poltavi je boj končan;
bila je Švedu sreča kriva.
Tik moža mož leži zaklan, za kralja zadnjič kri preliva.
Veselov prevod prvih dveh verzov je skoraj dobeseden, pri čemer je seveda formalno razširjen z daljšo vrstico. Prevod naslednjih dveh verzov pa se samo še približno drži izvirnika, tako da gre dejansko za parafrazo, ki je bližja priredbi kakor prevodu. Stritarjev prevod je formalno skladnejši z izvirnikom, čeprav sta v njem verz in rima tudi malo podaljšana: akatalektični jamb alternira s hiperkatalektičnim in daljša verza se seveda končujeta z ženskima namesto z moškima rimama. Vsebinski odmiki (neprevedena pridevnika “dread” in “royal” iz prvih dveh verzov itd.) so manjši in zaradi skoraj enakega verza manj opazni..
Vzorčna primerjava nekaterih formalnih elementov v obeh prevodih in izvirniku, analogna primerjavi prevodov Parizine, kaže, da tu ni več mogoče opazovati verza ob verzu, ker Koseski ni upošteval niti dolžine niti števila verzov niti njihove razvrstitve v odstavke — čutil seje veliko manj vezanega kakor Stritar, ki pa je tudi manj natančen od Prešerna.
Preglednica II: Mazepa
1,1—14	+	2,	1—30 (Byr, Str)	=	1,	1—48	(V-K)
St.v. Byr Str	Byr Str Byr Str V-K V-K V-K
1.	8A,	8A;	1. 8A;	8A,	16. 81—	81.	1.	1 la,.	17. Ilf,	33. 111,
2.	8B,	9b.	2. 8A	8A;	17. 8H	8H,	2.	10B,	18. 10G	34. 10M?
3.	8A,	8A,	3. 8B,	8B	18. 81?	81?	3.	1 la	19. Ilf,	35. 111,
4.	8B.	9b.	4. 8B;	8B;	19. 8J,	8 J;	4.	10B;	20. 10G,	36. 10M,
5.	8C,	8C,	5. 8C:	9c,	20. 8J;	8J.	5.	1 la	21. Ilf,	37. 111,
6.	8D,	9d,	6. 8C	9c,	21. 8 K—	8K,	6.	10B,	22. 10G	38. 10M,
7.	8C,	8C.	7. 8D,	9d,	22. 8K;	8K;	7.	lic.	23. lih.	39. lin
8.	8D,	9d,	8. 8D.	9d.	23. 8L	8 L,	8.	lic.	24. lih.	40. lin.
9.	8E	8E,	9. 8E	8E	24. 8L:	8L.	9.	1 ld	25. 1 li.	41. llo,
10.	8E,	8E,	10. 8E.	8E.	25. 8M,	8M,	10.	10x,	26. 10J,	42. 10P,
11.	8F	8F,	11. 8F	9f	26. 8M,	8M,	11.	lld,	27. 1 li.	43. llo
12.	8F;	8 F.	12. 8F;	9f.	27. 8N,	9n,	12.	ny,	28. 10J,	44. 10P,
13.	8G,	8G,	13. 9g	8G,	28. 8N:	9n;	13.	10d,	29. 1 li.	45. llo,
14.	10G.	8G!	14. 9g—	8G	29. 80,	9o,	14.	10z;	30. 10J	46. 10P,
			15. 8H—	8 H—	30. 80.	9o.	15.	lie,	31. lik,	47. lir.
							16.	lie;	32. lik.	48. lir.
Vsi verzi so jambski.
Legenda k preglednici
Byr = Byron, Str = Stritar, V-K = Vesel-Koseski
Številka s piko = zaporedna številka verza, Številka brez pike = Število zlogov v verzu velika črka = moSka rima, mala črka = ženska rima, ločilo = ločilo na koncu verza
Vsebinsko ekvivalenco si kaže ogledati ob Byronovi značilni figuri
—	ironiji, elementu, ki se v Mazepi tu in tam pojavi kar sredi siceršnje “epske širine” in patosa. Mazepa, ki tako kakor Prešernov Črtomir osamljen preživi pogubno bitko, začne svojo dolgo pripoved na prigovarjanje ranjenega švedskega kralja. Tega pa ne zanima tisto, kar ima Mazepa povedati, ampak pričakuje, da ga bo poslušanje enakomernega pripovedovanja končno rešilo nadležne nespečnosti:
Mazepa 4, 42—47 /.../ — “But I request,”
Said Sweden’s monarch, “thou wilt tell This tale of thine, and I may reap,
Perchance, from this the boon of sleep;
For at this moment from my eyes The hope of present slumber flies.”
I, 16. kitica, 3—8 /.../ — Al mene hudo mika,
Pristavi kralj, da slišim bazne glas,
Dosežem tak, da saj dremote slika Počitka mi pokaže v delji kras,
Sedaj zbujen sem tako še, da spanje Za mene je le prazna želja, sanje!
IV, 54—57, 60—61
—	“A slišati je želja moja.
S tem boš najblažji dar mi dal; ko bodeš pravil, morebiti pokoj mi kratek vtegne priti; tako pa upati ne smem, da spanje zbliža se očem.”
Byron:
Koseski:
Stritar:
V prevodu Vesela-Koseskega se švedski kralj izraža tako nerazumljivo, da nesramna zbadljivost njegove pripombe ni razvidna. Byro-nov Mazepa pa monarhu ne ostane dolžan: ko mu ironično opisuje svojega prejšnjega, poljskega kralja, z dvoumnostmi zajame v neprizanesljivo kritični opis tudi fiktivnega poslušalca svoje pripovedi, švedskega kralja:
Byron:	Mazepa	4,	54—57, 60—61
A learned monarch, faith! was he,
And most unlike your majesty:
He made no wars, and did not gain New realms to lose them back again;
No that he had no cares to vex,
He loved the muses and the sex;
Koseski:	I,	18. kitica,	1—4;	19. kitica, 1-2
On mož učen, modrosti cvet gotovo,
Drugačen ves ko vaša visokost,
Si ni svojil držav, da bi na novo Zgubaval jih, želja enacih prost, /.../
Doma napak pa bilo je ne malo,
On ljubil je poduk in lepši spol,
Stritar:	V,	7—12
Bil res je pravi učenjak,
Vam, veličanstvo, ne enak!
Dežel dobival z mečem ni,
Da spet potem jih izgubi; pa ni brez dela bil nikdar, žen bilo mu in muz je mar;
Koseski je Byronovo poanto razvodenil, ker je Mazepovo tekočo pripoved kljub gladkemu ritmu spremenil v nerodnejše in teže razumljivo govorjenje; ironično sumamo oznako Jana Kazimirja pa je omilil, ker je “muze in seks” pedagoško-evfemistično spremenil v “poduk in lepši spol”. Tudi Stritar se je direktni, gotovo nezaželeni omembi “seksa” izognil in ga nadomestil z manj izzivalnimi “ženami”.
Ne glede na te detajle je Stritar s svojim prevodom vsaj zavrnil, če že ne tudi prepričal nasprotnike. Zraven pa je z njim tudi pokazal, da ga kot izvirnega ustvarjalca ne zanima prevajanje epske pesnitve, ki v njegovem literarnem programu ni bila več aktualna. A ne samo to: pokazal je: da ga ne privlači niti Byronova poezija niti prevajanje nasploh: njegov prevod Mazepa je bil zamišljen samo kot hitro, v nekaj dneh narejen poskusni vzorec, ki ga nikoli ni imel namena dokončati.
Byron torej takrat, ko je bil v Evropi še aktualen, slovenskemu občinstvu ni bil posebno dobro predstavljen. Izbor pesnitev, ki se danes zdita manj vabljivi v primeri z nekaterimi drugimi, zanimivejšimi Byronovimi deli, npr. z Don Juanom (prim. Jurak, 1964), je mogoče okusu tedanjega slovenskega občinstva sicer ustrezal, čeprav bi natis Parizine gotovo motil mnoge puriste, ne samo cenzorje. Toda edini dokončani prevod, Veselov Mazepa, je predstavil Byronovo delo prikrojeno, medtem ko sta oba natančnejša prevoda, Prešernov torzo Parizine in Stritarjev začetek Mazepe, ostala nedokončana.
Ti trije prevodi torej kot prevodi niso opravili svoje primarne funkcije, dokazujejo pa, daje bil Byronov pesniški opus sredi 19. stoletja pomemben katalizator razvoja slovenske poezije in kritične misli o njej.
Razprava je bila v krajši obliki pripravljena za znanstveni simpozij “Bajron i bajronizam u jugoslovenskim književnostima”, ki ga je priredil Institut za književnost i umetnost konec novembra 1989 v Beogradu.
BESEDILA
1. Izvirnik:
BYRON, Lord, 1842: The Works. Complete in Five Volumes. Leipzig. Don Juan v I. knjigi, Parisina in Mazeppa v II. knjigi.
2. Prevodi:
HILSCHER, Joseph, 1840: Parisina. Von Byron. V: Joseph Em. Hilscher’s Dichtungen. Originale und Ubersetzungen. Herausgegeben mit einem biographischen Vorworte von Ludwig August Franki. Str. 283 — 308. Pesth.
PREŠEREN, France, (l 1866) 1966: Parizina (Byron). V: France Prešeren, Zbrano delo II. Uredil in opombe napisal Janko Kos. Str. 36 — 46, 259 — 260. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) Ljubljana.
JERIŠA, France, 1852: Hebrejske melodije. Po angleškem L. Byron-a poslovenil Jeriša. “Novice kmetijskih, obcrtnijskih in narodskih reči." Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis. Tečaj X., list 63 — 67, 76 — 87, 92 — 94, 96, 98, 99. Ljubljana.
VRAZ, Stanko, 1868: Parisina. Poviest Lorda Byrona. V: Dela Stanka Vraza. IV. Razlike pjesme (prevodi). Str. 202 — 220. Zagreb.
KOSESKI, Jovan Vesel, *1868, 21870: Mazepa Jovan, Hetman ukranjski dobe Petra Velikega. Pravlica zgodbe resnične po Byronovi istiga imena slobodno peta in pomnožena. V: Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela Koseskiga. Str. 302—332. Ljubljana.
STRITAR, Josip, (*1868), 1953: Odlomek Byronovega Mazepe. V: Josip Stritar, Zbrano delo. I. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Str. 393—401. Ljubljana. MENART, Janez, (* 1953), 1963: George Gordon Byron: Parizina. Ljubljana.
MENART, Janez ('l975), 21983: George Noel Gordon Lord Byron: Pesmi in pesnitve. Prevedel, spremno besedo in opombe napisal Janez Menart. Ljubljana.
LITERATURA
GLONAR, Joža, 1926: Hilscher, Josef Emanuel. V: Slovenski biografski leksikon I. 1925 — 1932. 1. zvezek, str. 319 — 320. Ljubljana.
GRAFENAUER, Ivan, 1911: Stritar in Koseskega "Mazeppa". V: Zgodovina novejšega slovenskega slovstva II, str. 124 — 137. Ljubljana.
HOFFMEISTER, Gerhart, 1983: Byron und der europdische Byronismus. (Ertrage der Forschung, 188). Darmstadt.
JAKOBSON, Roman, 1971: On Linguistic Aspects of Translation. V: Roman Jakobson, Selected Writings II, str. 260 — 266. The Hague — Paris. (1. izdaja 1959 v: On Translation, Harvard University Press).
JAKOBSON, Roman, 1979: On the Translation of Verse. V: Roman Jakobson, Selected Writings V, str. 131 — 134. The Hague — Paris — New York.
JURAK, Mirko, 1964: Byron, Parizina. “Naši razgledi” XIII, 1964, št. 1, str. 13.
KIDRIČ, France, 1936: Prešeren. I. Pesnitve, pisma. Ljubljana.
KIDRIČ, France, 1938: Prešeren. II. Biografija 1800 —1838. Ljubljana.
KOBLAR, France, 1982: Vesel Jovan —Koseski. V: Slovenski biografski leksikon. 13. zvezek, str. 423 — 425. Ljubljana.
KOS, Janko, 1970: Prešeren in Byron. V: Prešeren in evropska romantika, str. 183 — 209. Ljubljana.
KOS, Janko, 1987: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana.
MAVER, Igor, 1989: From Albion's Shore: Lord Byron's Poetry in Slovene Translations Until 1945. “Acta Neophilologica” XXII, 1989, str. 51 — 59. Ljubljana.
LEGIŠA, Lino, 1959: Romantika. V: Zgodovina slovenskega slovstva II. Ljubljana.
PATERNU, Boris, 1976: Parizina. V: Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo 1, str. 243. Ljubljana.
PATERNU, Boris, 1977: Je od vesel’ga časa teklo leto. V: Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo 2, str. 32 — 33. Ljubljana.
PETROVIČ, Ilija M., 1931: Lord Bajron kod Jugoslovena. Požarevac.
PETROVIČ, Ilija M., 1989: Lord Bajron kod Jugoslovena. Beograd — Požarevac.
PRIJATELJ, Ivan, 11935: Duševni profili slovenskih preporoditeljev. Ljubljana. — 21952: Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja I. Ur. A. Slodnjak. Ljubljana.
SCHERBER, Peter, 1977: Slovar Prešernovega pesniškega jezika. Maribor.
SLODNJAK, Anton, 1952: Prešeren, France. V: Slovenski biografski leksikon. 8. zvezek. Str. 517 — 564. Ljubljana.
STANOVNIK, Majda, 1978: "Prevod koristi jeziku, literature ne bogati": kritični pogledi na prevod v slovenski književnosti 1850 —1880. V: Prevodna književnost. Zbornik radova drugih prevodilačkih susreta. 1978, str. 262 — 268. Beograd.
STANOVNIK, Majda, 1990: Ilija M. Petrovič, Lord Bajron kod Jugoslovena. Beograd — Požarevac, 1989. Primerjalna književnost XIII, 1990, št. 1, str. 54 — 59.
STROJAN, Marjan, 1984: Parizina. Dva prevoda. “Primerjalna književnost” VII, 1984, št. 1, str. 23 —38.
SUHADOLNIK, Stane, 1985: Gradivo za Prešernov slovar. Ljubljana.
WURZBACH, Constantin, 1863: Ililscher, Joseph Emanuel. V: Biographisches Lexi-kon des Kaiserthums Osterreich, IX, Wien.