MOSTOVI 1/1991/XXVI 37
(stremena), etc. La realisation d’elements en beton arme se fait en plusieurs etapes. On installe tout
cfabord un coffrage (opaž) en bois ou metallique, dont la rigidite (togost) doit etre suffisante pour
supporter sans deformation le poids du beton frais (sveži beton). On depose ensuite les armatures
dans le coffrage et on les y fixe. Enfin, on coule (vlivati) le beton frais dans le coffrage et on le tasse
(stisniti, natlačiti), de preference avec des aiguilles vibrantes (vibracijske igle).
Matej Rode
Jezik in strokovno prevajanje
Sprache und Fachubersetzungen
Die Beherrschung einer Sprache erfordert, ausser der guten grammatischen Kenntnissen dieser
Sprache, eine einwandfreie Nutzung der jeweiligen Sprachschichten, Sprachgebieten und Ne-
bensprachen. Der Fachubersetzer befasst sich hauptsachlich mit den in bestimmten Nebensprac-
hen verfassten Fachtexten. Die Beherrschung einer Nebensprache ist daher eng mit guten Fach-
kenntnissen verbunden. Kennt sich ein technischer Obersetzer auf einem Gebiet nicht genugend
aus, so solite er sich unbedingt von einem Fachmann auf dem jevveiligen Gebiet beraten lassen.
Prevajanje je eden od načinov rabe jezika,
zato mora prevajalec jezik poznati. Poznati mo¬
ra pravzaprav dva jezika — tistega, iz katerega
prevaja, in tistega, v katerega prevaja. Brez tega
prevajanje ni mogoče. Vendar bi bilo prav, če bi
jezike ne le poznal, se pravi jih znal uporabljati,
ampak bi o njih tudi kaj vedel. Navadno namreč
jezik kar uspešno uporabljamo, o njem pa ne
razmišljamo kdove koliko. Prav malo vemo, kaj
pravzaprav je, kako deluje in kakšne so njego¬
ve zakonitosti. In če je prav, da vsaj nekaj od te¬
ga ve vsak uporabnik jezika, je to še toliko po-
trebnejše za prevajalca. Saj je jezik njegovo
glavno delovno orodje. Podrobnejše poznava¬
nje jezika je še toliko pomembnejše za strokov¬
nega prevajalca, saj uporablja posebno zvrst
jezika — strokovni jezik. Zanj poleg splošnih
zakonitosti, ki veljajo za jezik v celoti, veljajo še
dodatna pravila. Zato bomo najprej povedali
nekaj o jeziku nasploh, nato še o strokovnem
jeziku ter o tem, kaj bi moral o vsem tem vedeti
strokovni prevajalec.
Jezik je zapleten sistem znakov, ki ga uporab¬
ljamo v različne namene: mišljenje, sporazu¬
mevanje, izražanje, prevajanje in še kaj. Naj¬
manjša jezikovna enota je glas. Glasove
družimo v večje enote: besede, stavke, besedi¬
la. Ker so vse te enote znaki, je njihove zakoni¬
tosti mogoče preučevati po oblikovni in po¬
menski plati. Vsak znak ima namreč svojo
obliko in svoj pomen. In ker je izhodiščna oblika
vsakega jezika njegova govorna oblika, ki je pr-
votnejša, bomo govorili o zvočnih in pomenskih
vrednostih jezikovnih znakov. S preučevanjem
posameznih funkcij jezikovnih znakov se ukvar¬
jajo posamezne panoge jezikoslovja. Glasove
po zvočni plati preučuje fonetika, njihove po¬
mene pa fonologija. Besede kot obliko preučuje
oblikoslovje, njihovo tvorjenje pa besedotvorje.
Pomen posameznih besed je predmet semanti¬
ke. Skladnja določa, kako besede družimo v
stavke. Besedila, največje jezikovne enote, pre¬
učuje besediloslovje. Vsaka od teh enot tvori
svojo jezikovno ravnino.
Te osnovne enote jezika je mogoče dopolniti
še z nekaterimi, ki nastanejo na mejah med po¬
sameznimi ravninami. Med glasovno in besed¬
no ravnino so skupine glasov: zlogi, če opazu¬
jemo obliko, in fonemi, če nas zanima njihov
pomen. Preučujeta jih fonetika in fonologija.
Podobno med besedno in skladenjsko ravnino
obstajajo enote, ki jim pravimo besedne zveze.
38 MOSTOVI 1/1991 /XXVI
Z njimi se ukvarja frazeologija.
Kot vidimo, je jezik zapleten, vendar urejen
sistem, v katerem so enote povezane med seboj
in odvisne druga od druge. Zakonitosti tega si¬
stema imenujemo slovnica. In jeziki se razliku¬
jejo med seboj prav po svojih slovnicah. Zato
znati neki jezik pomeni najprej obvladati njego¬
vo slovnico. Za dobro poznavanje jezika torej
ne zadostuje, če njegov sistem obvladamo le
intuitivno.
Jezik je živ sistem. Se pravi, da se nenehno
razvija in spreminja. To je eden od razlogov,
zakaj je na svetu toliko različnih jezikov. Z raz¬
vojem v jeziku sčasoma nastanejo narečja, ta
pa nato, pod doiočenimi pogoji, lahko postane¬
jo tudi novi jeziki. Tako so na primer iz nekda¬
njega indoevropskega prajezika nastali mnogi
sedanji jeziki. Eden od njih je tudi slovenščina.
Tudi ta se je razvijala naprej. Znotraj nje so na¬
stala mnoga narečja. Če bi se razvoj neovirano
nadaljeval, bi vsaj teoretično iz slovenščine
lahko nastali novi jeziki. Da bi se izognili tej ne¬
varnosti, smo se domenili, da bomo uporabljali
posebno obliko slovenskega jezika. Pravimo ji
knjižni jezik.
Toda jezik je živel naprej. In nastalo je to, kar
imamo danes v slovenščini — tri osnovne plasti
jezika: knjižni jezik, narečja in pogovorni jezik.
Knjižni jezik je tista dogovorjena oblika, ki
omogoča nemoteno sporazumevanje med
vsemi, ki uporabljajo slovenščino. Drugo plast
tvorijo slovenska narečja, ki jih je danes več kot
štirideset. Rezultat medsebojnega delovanja
teh dveh plasti — knjižnega jezika in narečij
—pa je tretja plast: pogovorni jezik. To je široko
območje, v katerem se pod prevladujočim vpli¬
vom narečij oblikujejo krajevni govori, na drugi
strani pa pod vplivom knjižnega jezika — zborni
govor, oblika jezika, ki jo uporabljamo, ko želi¬
mo, da nas razume kar najširši krog naslovni¬
kov. Posameznik pač uporablja slovenščino v
obliki, ki nastane kot rezultat delovanja dveh
glavnih plasti: knjižnega jezika in narečij. Ob¬
vladati jezik pomeni torej poznati različne plasti
jezika, ki so prav tako del jezikovnega sistema.
Vendar znanje jezika ni zgolj poznavanje si¬
stema, ampak zahteva tudi njegovo pravilno
uporabo. Jezika namreč ne uporabljamo samo
v njegovi temeljni funkciji, za sporazumevanje,
uporabljamo ga tudi v druge namene. Tako re¬
cimo z jezikom izražamo čustva. Jezik je takrat
izrazno sredstvo umetnosti — besedne umet¬
nosti. In ker jezik uporabljamo v različne name¬
ne, se pojavijo značilnosti, po katerih ločimo
zvrsti jezika.
Osnovna zvrst vsakega jezika je sporazume¬
valna zvrst. Uporabljamo jo pri vsakodnevnem
sporazumevanju. Praviloma je v govorni obliki.
Druga je umetnostna zvrst. Uporabljamo jo, če
želimo z jezikom pri naslovniku spodbuditi čus¬
tveno doživetje, doseči umetniški učinek. Vmes
med tema zvrstema sta še dve: strokovna in
publicistična.
Vsaka od štirih zvrsti ima svoje zakonitosti.
Poznavanje teh zakonitosti prav tako štejemo k
znanju jezika. Zato mora dober poznavalec je¬
zika obvladati ne le slovnico, ampak se mora
zavedati tudi različnih plasti in zvrsti jezika.
Nas zanima predvsem strokovna zvrst. Zato
si oglejmo nekatere njene značilnosti. Navadno
jo uporabljamo v pisni obliki, zato dosledneje
upošteva vsa slovnična pravila. Na besedni
ravni je zanjo značilno, da zelo pogosto upo¬
rablja termine. Poleg tega raje uporablja samo¬
stalnike kot glagole, rada kopiči pridevnike in
uporablja značilne veznike. Na ravni frazeologi¬
je uporablja značilne besedne zveze. V skladnji
prevladujejo zapletene, zložene povedi. Besedi¬
la so vedno skrbno grajena: z odstavki, jedrna¬
to, jasno in logično. Najpomembnejša značil¬
nost vsakega strokovnega besedila je —
odsotnost čustev.
Vendar strokovna zvrst jezika nikakor ni ne¬
kaj enotnega. Posamezne stroke imajo poleg
svoje terminologije in frazeologije tudi svoj
slog, svoj način uporabe jezikovnih sredstev.
Spomnimo se samo pravniškega jezika ali jezi¬
ka filozofskih besedil. Lahko bi rekli, da imajo
posamezne stroke svoje lastne podjezike. Ne¬
katere bolj, nekatere manj izoblikovane.
Vse, kar je bilo povedano o slovenščini, velja
tudi za druge jezike. Vsak jezik ima svoje plasti
in svoje zvrsti. Kdor hoče prevajati, se jih mora
vsaj zavedati, če jih že ne more obvladati. Pre¬
vajanje je namreč proces, ki med drugim zahte¬
va tudi, da prevajalec v prevedenem besedilu
ne le ohrani pomene posameznih besed, am¬
pak jih posreduje v tisti plasti in zvrsti, v kateri
so bile uporabljene v izvirniku. Zato mora vsak
prevajalec poznati tudi te značilnosti jezika, in
MOSTOVI 1/1991/XXVI 39
to v obeh jezikih: izhodiščnem in ciljnem. Kajti
prav pomanjkljivo poznavanje posameznih zvr¬
sti je marsikdaj razlog, da nekdo, ki sicer obvla¬
da jezik za sporazumevalne namene, ne more
uspešno prevajati.
Strokovni prevajalci imajo opravka predvsem
s strokovnimi besedili, zato jih morajo prevajati
v strokovni zvrsti ciljnega jezika in ne morda v
sporazumevalni ali celo v umetnostni. Prav tako
morajo uporabljati pravilen podjezik. In prav tu
navadno nastopijo težave. Dober poznavalec
nekega podjezika je praviloma le strokovnjak s
tega področja. Se pravi, da bi morali strokovna
besedila prevajati izključno strokovnjaki. Toda
ti tega navadno ne utegnejo ali pa ne obvladajo
dovolj obeh jezikov. Zato nujno pride na pomoč
prevajalec. Ker pa ta ne more biti strokovnjak
za vse najrazličnejše stroke, nastopijo težave.
Rešitvi sta dve: specializacija in sodelovanje.
Specializacija je v naših razmerah praktično
neizvedljiva. Slovenski trg je premajhen in pre¬
vajalcev ni dovolj. Zato preostane samo druga
rešitev — sodelovanje. Prevajalec se ne sme
sramovati, če ne pozna vseh podjezikov neke¬
ga jezika, če ni strokovnjak za vse stroke. Prav
nasprotno, imeti bi moral za svojo dolžnost, da
vsak strokovni prevod preveri skupaj s strokov¬
njakom. To bi moral početi redno in dosledno.
Le tako bo zagotovil kakovosten prevod, kar je
nedvomno glavni cilj vsakega prevajalca. Stro¬
kovnega še posebej. Po drugi strani naj bi se
strokovnjaki, ki ne poznajo dovolj obeh jezikov,
ne lotevali prevajanja. Če pa se tega vendarle
lotijo, naj tudi njim ne bo nerodno posvetovati
se s prevajalcem, dobrim poznavalcem jezikov.
Le sodelovanje vodi k uspehu!
Lidija Šega
Izobraževanje prevajalcev v Nemčiji
Pod geslom Praksa in izobraževanje je Združenje prevajalcev Nemčije leta 1983 imenovalo po¬
sebno strokovno komisijo, sestavljeno iz predstavnikov poklicnih prevajalcev in predavateljev v
raznih izobraževalnih ustanovah, katere namen je bil zagotoviti prilagojenost izobraževanja dejan¬
skim potrebam prakse. Komisija si je zastavila nalogo, da bo s konkretnimi ukrepi na področju
osnovnega in dopolnilnega izobraževanja poskrbela za boljšo usposobljenost prevajalcev in tol¬
mačev in jim s tem zagotovila ustrezen status ter boljše možnosti zaposlovanja. Po opravljenem
strokovnem delu je komisija leta 1986 izdala poseben memorandum, ki ga povzemamo v skrajšani
obliki, našim kolegom v informacijo in izobraževalnim ustanovam v premislek!
1. Cilji
Za boljše prevajalsko delo, ki ga uporabniki
od prevajalcev zahtevajo in pričakujejo, je
treba:
□ pri prevajalcih začetnikih odpraviti pomanj¬
kljivosti v znanju izhodiščnega in ciljnega jezi¬
ka ter zagotoviti dopolnilno izobraževanje iz
stroke, kulture in družbenega okolja ter tehnike
prevajanja;
□ izobraževanje prilagoditi praksi tako, da bo¬
do imeli prevajalci boljše možnosti za
zaposlitev;
□ študente pripraviti na samostojno in odgo¬
vorno delo;
□ upoštevati tehnični napredek in novosti, s
katerimi se bodo prevajalci srečevali v praksi;
□ prevajalce strokovno tako usposobiti, da
bodo poleg prevajanja lahko opravljali še druge
delovne naloge;
□ organizirati stalno dopolnilno izobraževanje
za prevajalce in tolmače;
□ na podlagi zahtev in izkušenj iz prakse po¬
speševati in izboljšati tudi programe dopolnil¬
nega izobraževanja za učitelje.
Za uresničitev teh ciljev bosta potrebna druga¬
čen pristop k izobraževanju prevajalcev in tol¬
mačev ter zlasti pogostejše vključevanje in po¬
moč uporabnikov prevajalskih storitev.
2. Zahteve poklica
Po končanem izobraževanju morajo biti pre¬
vajalci usposobljeni za kakovosten prenos in-