V. Holz: Na grobu Jožefa Ogrinca. 297 Na grobu Jožefa Ogrinca. Spomenica ob jednajsti obletnici njega smrti. Spisal Vatroslav Holz. pomladi 1. 1885. privedel me je bil pot doli na slovanski jug, med junaške brate Srbe. Premeril sem o tej priliki precejšen kos jugoslovanske zemlje. Iz Ljubljane sem se peljal preko Budimpešte v pšenicorodni Banat, potem po Dunavu nizdolu v kraljevski Beligrad, odkoder sem se obrnil nazaj gori v ravni Srčm. Ondu sem v dveh mesecih obhodil vsa znameni-tejša mesta in selfšča, ogledal si tudi razne pravoslavne »manastire« na bajni Fruški gori ter se naužil veleslikovitih prizorov iz čvrstega narodnega življenja srbskega. Vračujoč se s tega prezanimivega »izleta« v opevano Srbijo zopet proti domu gori na Slovensko, dospel sem nekega vedrega večera v prijazno krajinsko mesto Vinkovce. Prihodnji 4. dan rženega cveta je bil ravno praznik sv. Rešnjega Telesa. Imel sem torej najlepšo priliko za ogledovanje mesta in njegovega — stanovništva. Vinkovci so mestece ali veliko »trgovišče« na reki Bosut, na zapadni strani košatogozdne Fruške gore. Okrog mesta se razgrinja plodovito ravno polje, po katerem rase bohotno silje, zlasti pšenica, koruza in rž. Proti jugu se razgrebajo nepregledne loke, njive, gozdi in travniki tja doli do Save, za katero se dvigajo v mehkih obrisih sinje bosenske gore. Zunaj mesta, na zapadnoseverni strani teče železnica, držeča iz Vukovara na Dunavu v Brod na Savi. Mestece ima okolo 700 hiš in nekoliko preko 3000 stanovnikov. Tu je »sodbeni stol«, okrajno sodišče, velika gimnazija in razni drugi zavodi in uradi. Za časa Vojne krajine je bilo tu glavno taborišče brodske polkovnije. Na mestu sedanjih Vinkovec je stalo za Rimljanov znamenito mesto Cibalum ali Cibalis. Bilo je to neki veliko mesto, o katerem pričajo mnogi ondotni rimljanski napisi in razne starine. V obližji onega mesta je bila 1. 315. velika bitka med rimskima cesarjema Konstantinom Velikim in Licinijem, v kateri je poslednji bil poražen iz-gubivši 20.000 vojnikov . . . 298 V. Holz: Na grobu Jožefa Ogrinca. Kakor povsod na Telovo, bilo je tudi ondu isti dan zbranega mnogo pražnje oblečenega ljudstva, in to ne samo meščanov, ampak večina bližnjih in daljnih okoličanov. Vinkovčanje, kakor sploh stanovniki nekdanje Vojne krajine so kaj lepi ljudje, zlasti ženske slove kolikor po svoji telesni krasoti, toliko tudi po slikoviti in dragoceni narodni noši svoji. Med temi se odlikujejo posebno Privlačanke in Otočanke. Njih obleka je malone vsa z zlatom in srebrom izvezena in obšita. Prsi jim odeva »prsluk« od rdečega ali modrega atlasa, katerega prepletajo zlate arabeske, cvetice, vejice in trsove rozge. Starejše žene imajo prsluke zadaj po hrbtu preprežene s pisanimi našfvi, med katerim se svetlikajo in iskre stoteri kosci zrcalnega stekla. Preko prsluka ogrinjajo takozvano »maramo«, t. j. pregrinjačo od črnega atlasa z zlatimi izvezki ali pa od bele, prozorne tančice z zlatom ali srebrom prepletene ter z zlatimi čipkami obrobljene. Nad maramo okrog vratu nosijo »ogrlico«, tanko rutico, katera jim tudi nedro pokriva. Znamenita je pri teh ženskah srajca, »košulja«. Ta je mnogobrojno nagubana, zlasti nje čipkasti rokavi, ki so na dolenjem konci jako široki, v umetne gubice nabrani. In košulje so raznovrstne in sicer: »šljokane«, »vitane«, »prepletene,« »pripletene«, »košarice«, »u tri nita«, »proste«, »misire« in »čenare«... Dolenji del života jim objemlje belo krilo, »skuta« imenovano. To je zlasti zadaj z zlatom ali srebrom našito in sicer ali po dolgem ali pa počez okrog, večinoma v podobi vinske trte ali bršljinove panoge. Vrhu krila si pripasujejo rdeče svilnate »zaprege«, predpasnike, z zlatimi izvezki okrašene. Okrog pasu si ovijajo pasice od modrega ali črnega atlasa z zlatimi izvezki. Razven tega imajo po krilu, zlasti za pasom in ob straneh, kakor po rokavih raznovrstne petlje in zanjke od pisanega trakovja. Glavo si pokrivajo in sicer žene s takozvano »šamijo,« to je gladko privezano ruto ali »avbo« od črnega atlasa z zlatimi rožami izvezeno, dekleta pa si pripenjajo na široko spletene kite poleti svežih cvetic in pozimi umetalno delano cvetlfčje. Okrog vratu se jim vije dragoceni, po 400 — 600 gold. vreden »džer-dan,« to je ogrljak, sestavljen od jedne ali od dveh vrst pristnih cekinov. In v ušesih se jim leskačejo srebrne ali zlate nauhvice, aH pa cekini. Obleki jednako imajo okrašene z zlatimi našivi tudi svoje obuvalo. Tudi moški, zlasti mladeniči so lepo opravljeni. Njih beloplatnene »košulje« in »gače« imajo zdolaj za pedanj široke, fino pletene čipke, nad katerimi vse okolo se vijo zlati obrobki. In spredaj po prsih gori in doli so izvezene v dveh vrstah zlate arabeske. Okrog pasu jim je V. Holz: Na grobu Jožefa Ogrinca 299 ovita rdeča pasica z dolgimi resicami in na nogah nosijo pisane ča-rape, t. j. nogavice do kolen, katere se kaj dražestno žare skozi čipkaste hlačnice . . . Kakor sem rekel: tu ob Telovi procesiji sem imel najugodnejšo priliko za ogledovanje narodne noše vinkovskega stanovništva. Toda, v pravi svoji slikovitosti se mi je pokazalo ondotno ljudstvo šele po službi božji, ko se je razvrstilo pred cerkvijo. Ondu je prostran trg, s košatimi drevoredi obrobljen. Sredi trga stoji trostebrna soha Sv. Trojice. Okrog te sohe, po trati in po drevoredih, zbral se je bil po sv. maši ves narod. Bil je to veleslikovit, očarujoč prizor! Tu so se izprehajale v dolgih vrstah leporasle »devojke« v lesketajoči svoji obleki, ondu so se zbrali v širi kolobar čili »momci« in dočim so na temle konci trga resni možje razpravljali gospodarske svoje stvari, posedle so zgovorne ženice v razne tolpe razdeljene okolo Sv, Trojice v zeleno travo — skratka: kamor sem obrnil pogled, povsod zgolj mične, slikovito sestavljene skupine 1 In ko so po večernicah zaigrale »gajde«, zbrala se je iskra mladina v priljubljeni svoj »kolo« ter rajala, prepevajoč divne narodne pesmi, do večernega mraka. Mene pa je pri pogledu te mladostne brezbrižnosti, kakor vselej, kadar na svojem potovanji vidim vesele srečne ljudi — obšlo neko neutešno hrepenenje po domovini, po znanih domačih obrazih. In glejte! tu mi stopi pred koprnečo dušo ljubezniva prikazen iz blaženih preteklih let: spomnil sem bil namreč ondu na trgu, sredi plešoče mladine, da je tukaj v Vinkovcih nekoč živel velenadarjeni rojak in pisatelj slovenski -— Jožef Ogrinec, kateri, umrši v najlepših letih dobe svoje, zdaj počiva tam zunaj na vinkovskem pokopališči. Nehote sem ostavil vesele plesalce ter krenil ob Bosutu navzgor, na skrajni konec zapadnega predmestja, kjer leži »katoličko groblje«. Po poti me je spremljeval spomin na značajnega moža, v katerega veseli druščini sem 1. 1873. — videvši ga prvič in zadnjič v življenji svojem — na vrtu nekdanje »zlate zapone« v Ljubljani preživel blaženo uro .. . Jožef Ogrinec se je porodil dne 5. malega travna 1844. 1. »pri Medvedovih« v Podgorji v kamniški okolici. Osnovne šole je dovršil v domačem mesteci, gimnazijo pa v Ljubljani ter L 1864. stopil v ondotno bogoslovnico. Toda ni ga stalo v bogoslovji, »med ozkimi belimi zidovi, v črni haljini«. Pravil je, kako mu je po svobodi koprneče srce utripalo s takšno silo, da se je bal, da mu poči. Spomladi 1. 1866. je dal bogoslovskim naukom slobo in odšel v Zagreb na pravno akademijo. A tudi ondu ni vztrpel dolgo med suhoparnimi paragrafi pra-voslovnimi; jedino, kar mu je prijalo, bilo je predavanje profesorja 3°o V. Holz: Na grobu Jožefa Ogrinca. Mesiča o hrvaški zgodovini. V Zagrebu je mnogo prestradal, kajti roditelji »izneverjenemu, izgubljenemu sinu« niso hoteli dajati nikake podpore, Jeseni 1. 1866. je šel na Dunaj, kjer je na vseučilišči do pomladi ]. 1870. poslušal prirodoslovje. Tudi tamkaj se mu je godilo slabo. Od doma ni dobil niti beliča: oče ga je zmerjal, mati pa plačevala zanj sv. maše, češ, da bi se spokoril. A bil je navzlic temu vedno »zidane volje« in sploh povsod priljubljen, kajti vse je rado videlo rdeče-ličnega, visokoraslega, zgovornega mladeniča slovenskega v črni surki, z živimi očmi in ličnimi brkicami. Z Dunaja se je 1. 1870. preselil v Nemški Gradec, potem v Ljubljano, kjer je bil privatni učitelj v Mahrovem trgovinskem zavodu. Leto 1872. je prebil večinoma v Ljubljani, pišoč za »Dramatično društvo«; potem je bil poludrugi mesec pri nedavno umršemu župniku Davorinu Trstenjaku, kateri ga je bil vzpodbudil, da mu je napisal razne povesti za njegovo »Zoro«. Od vinotoka meseca 1872. 1. do velikega srpana 1873. 1- bil je suplent na Novomeški gimnaziji in jeseni 1. 1873 se je preselil za suplenta na veliko gimnazijo v Vinkovce v Vojni krajini. Tu doli se mu je začelo življenje vedriti, zlasti ko je leta 1876. napravil v Pesti profesorski izpit in se je naposled spravil tudi s svojimi sorodniki. Veselil se je življenja in namerjal se oženiti — kar ga nemila smrt položi v hladno krajinsko zemljo. Umrl je dne 13. velikega travna 1879. za srčno hibo. — Pisateljevati je začel naš Ogrinec že dijak v Alojzijevišči, kjer ga je k temu bodril takratni vodja Jurij Grabnar, prijatelj Prešernov. In napisal nam je v prekratki dobi žitja svojega lepo vrsto velezani-mivih povestij, resnih in šaljivih, slikovitih obrazov iz prirode in narodnega življenja slovenskega. Prvi njegovi spisi so bili: »Obrazi iz narave«, natisnjeni v Janežičevem »Glasniku«, in sicer: »Petelin« in »Žaba«; v Stritarjevem »Zvonu« 1. 1870. pa »Zima«, »Kos«, »Golob«, »Prva kita«, »Lipa", »Strneno polje«, »Nevihta«, »Na razhodu« in »Žila — premogova«. Potem v »Slovenskih Večernicah« družbe sv. Mohorja 1. 1871: »Vojnimir ali poganstvo in krst«, izvirna povest izza časov pokrščevanja Slovencev; dalje povest: »Setev in žetev«; humoristiška povest »Največji revež«, priobčena v Mohorjeve družbe »Koledarji« za 1. 1877., in 1. 1878: »Naravoslovne črtice«. V knjižici »Pomladansko cvetje,« katero je bil izdal Vekoslav Raič, natisnjena je novela: »Solnce in senca«, dalje krasni večerni obraz: »Na vasi«, humoristiška novela: »Greh je!« in pa balada: »Doteklo jezero«. V V, Holz: Na grobu Jožefa Ogrinca. 301 »Letopisu« Matice Slovenske za 1. 1870. je priobčil zgodovinsko-mesto-pisni obraz: »Kamnik«, in povest: »Lesena noga«. V Trstenjakovi »Zori« 1. 1872. obraz iz narodnega življenja: »Na sveti večer« in obraz iz naroda: »Cunjar«, 1. 1873. povest iz srednjega veka: »Čarovnica s Karneka«, leta 1874. jesensko-zimski obraz: »Ptičar Blaž« in 1. 1875. »Malomeška dogodbica.« Poslovenil je tudi prof. Fašinga zgodovinsko studijo: »Kralj Samo«. Razven tega je priobčil v podlistku »Sloven- v skega Naroda« razne sestavke svoje, in sicer novelo: »Cegava bode«, šaljivo povest: »Ureh, tretjikrat ženin«, potem: »En dan ženin« in narodopisni obraz: »Babina Greda«, ter naposled tri prijetne podobe iz socijalnega življenja slovenskega in sicer: »Kaplan«, »Fajmošter« in »Lemenatar«. — Pri šaljivih svojih spisih se je skrival Ogrinec za psevdonim: »I. Medvedov« in »O. Osipov«, dočim je resnim razpravam in povestim podpisaval pravo svoje ime. Končno nam je podal Jožef Ogrinec tudi prvi izvirno veseloigro v treh dejanjih: »V Ljubljano jo dajmo!«, igro, katera se je priljubila po vsem Slovenskem. Spisal je tudi izvirno glumo »Kje je meja« in pravijo, da je napisal baje tudi burko »Hudi Kljukec«. Vrhu vsega tega je prevel za naše »Dramatično društvo« razne gledališke igre, n. pr. »Na Osojah«, »Zapravljivec« i. t. d. Vse Ogrinčeve spise prešinja plemenit, povse zdrav realizem in neprisiljen, urojen humor. Kdo se ne spominja še, s koliko slastjo smo prebirali izborne njegove »Obraze iz narave« v klasičnem prvem letniku Stritarjevega »Zvona« ? Poleg teh »obrazov« je menda najboljši humoristični proizvod Ogrinčevega peresa »Pismo Ošpete Skomrahe ta Janezastemu Skomrahu, ki na Dunaji za doftarja štedira«. In v igri »V Ljubljano jo dajmo« nam je narisal dve pristni podobi iz našega ljudstva: Pavla in Nežo; zlasti poslednja je pravi prototip pobožne dekle slovenske, katera najprirodnejše svoje čustvo, ljubezen, duši boječa se greha. Nji vštric se more postaviti junak humoristiške novele »Greh je«, nepopačen, kmetski mladenič, kateri bi tudi rad bil vesel ter rad imel svoje »dekle,« kakor drugi fantje, ko bi ne bilo — »greh« ! . . . Dospevši na pokopališče, romal sem od groba do groba, pre-gledaval vse nagrobne spomenike in napise, ali imena Ogrinčevega nisem našel nikjer. Mislil sem že ostaviti samotno »groblje«, kar se mi pridruži mlad gospod, tamkajšnji profesor Senc ter me povede na iztočni konec pokopališča — na grob Jožefa Ogrinca . . . In tu me obide nepopisno bridko čuvstvo: Na nizki, z g 6 s t o travo obrasli gomili ni videti ni spomenika, ni križa, 302 Književna poročila. niti kakšnega napisal Leseni križ, katerega so mu zasadili na grob, strohnel je in ž njim je izginilo i na njem zapisano ime Ogrin čevo. Vitka, tenkovejna vrbica, stoječa gomili ob vzglavji, jedino je znamenje, da je tu zakopan nenavaden človek . . . Od prevelike bolesti prevzet, vzdihnii sem na glas: Oj, ti brižni naš Ogrinec! Toliko krasnih del si nam ustvaril in proslavil ž njimi premilo domovino svojo, zdaj pa ležiš tu doli v tuji zemlji, zapuščen in pozabljen, brez vsacega spomenika in križa! Slavno naše »Pisateljsko društvo«, ki je počastilo že marsikaterega zaslužnega moža, naj bi se blagovolilo spomniti tudi dičnega našega — Jožefa Ogrinca ! Saj ni treba monumentalnega nagrobnega spomenika: oskromen kamenen obelisk, steber ali križ s primernim napisom naj se mu postavi na gomilo v znamenje, da pod njo počiva odličen pisatelj slovenski! Iz tega namena sem napisal te vrste. V Ljubljani, na dan sv. Jurija 1. 1890. Književna poročila. IV. Slaveni 71 davnini. Napisao dr. T. Maretic. Zagreb 1889. Naklada »Matice Hrvatske « Izmed deveterih knjig, katere je izdala »Matica Hrvatska za 1. 1889«, zanima gotovo vsakega naobraženega Slavena ona pod gčrenjim naslovom. Take knjige so pri nas redke, ali tem potrebneje, da se upoznamo vsaj nekoliko z najstarejšo našo zgodovino. Sicer imamo raztresenega gradiva v tem predmetu v izobilji, samo" ga je bilo treba zbrati in čitateljem predati v poljudni obliki. To je storil z omenjeno knjigo dr. T. Maretic, profesor slovanske filologije na vseučilišči v Zagrebu. Ne moremo reči, da je s svojim delom najbolje uspel, vender pa je večini svojih čitateljev podal lepo knjigo, kjer bodo našli marsikaj, česar bi bili morda po drugih knjigah iskali zastonj. V tej knjigi so opisani Slaveni, kako se pojavljajo v zgodovini in kakšne so bile njih zgodbe do onega časa, ko so vzprejeli krščanko vero. Po našem mnenji odgovarja ta knjiga samo v nekoliko gorenjemu naslovu,