
III. letnik. Št. 10 in 11.

| L

Naroča se pri upravništvu
Naših zapiskov v Ljubljani

Cena 80 h.

Za naročnike 48 h.

f 64421

NAŠI ZAPISKI
PREŠERNOV
SPOMENIK

UREDIL

DR- IVAN PRIJATELJ

Vsebina.

Ivan Cankar: Še en simbol.

Oton Zupančič: Vis-a-vis.

Dr. Ivan Prijatelj: Prešernov spomenik v Ljubljani.

Intervjuvi z arhitektom J. Plečnikom,  prof. Fa¬
bianijem,  slovenskim izvršujočim umetnikom,
dunajskim kiparjem X-om,  prof. Rathauskim,
prof. Hellmerjem  in prof. Kundmannom.

Josip Regali: Zajčev Prešeren kot monument. g*S)

Dr. Ivan Prijatelj : Drama Prešernovega duševnega
življenja.

Etbin Kristan : Krst pri Savici.

Albin Prepeluh: Prešeren je ljudski pesnik, g*«®®

Dr. L. : Aforizmi.

Dr. Ivan Prijatelj: Od uredništva.

Tri slike Prešernovega spomenika.

Založili Naši zapiski v Ljubljani.

Natisnil J. Pavliček v Kočevju.

S ■ -





•'V. *.y/ r :  -•/






. •/• : : . ; ''- - "

• - ' &: ' ' - ' . ' ' ;i~

■

.- _ ' - - - \ ' _ • • ' ' -"
" • • /.

-


'


.


■





if i.

-.r^'4

:








vi )

; - k ■  • ' ' . ..

Naši zapiski

Socialna revija.

Izhajajo 10. vsakega meseca. — Naročnina za vse leto K 2'80, za pol in četrt leta razmerno. —
Posamični zvezki 24 h. — Rokopise sprejema uredništvo, naročnino pa upravništvo „Naši zapiski"

v Ljubljani.

Leto III. Ljubljana, meseca oktobra 1905. Št. 10 in 11.

Prešernov spomenik.

Uredil

dr. Ivan Prijatelj.

Še en simbol.

Bral sem zgodovino Prešernovega spomenika in se nisem čudil; videl sem
osnutek in njegovega stvarnika in sem se čudil prav tako malo; slišal sem včeraj
iz daljave špektakel slovesnih pesmi in imenitnih govorov — bridkost je bila v
mojem srcu, zakaj verzi so bili slabi; drugače je pa bilo vse po pravici in v
redu in čudil se nisem nič.

Kako lepo in čisto se razodevajo vse skrite čednosti naroda v vsaki njegovi
kretnji! Zamahne, izpregovori besedo — in glej: zasveti se v veliki luči natura
njegova, tako da bi je najimenitnejši satirik boljše ne obžaril. Zame, ki sem
len in ki imam s svojimi skrbmi dovolj opravila, je to zelo koristno in ne pride
mi na misel, da bi zabavljal. Sam si je spisal narod čedno satiro ter ji je po¬
stavil spomenik na Marijinem trgu; treba je samo, da to oznanimo, drugače pa
nimamo, hvala Bogu, nobenega dela; satirikov rabi narod prav tako malo kakor
kiparjev, in kar se mene tiče, se bom vrnil na lirično poprišče.

Pred štirimi leti sem nameraval siromak napisati zabavljico o naši kulturni
žalosti, o življenju in nehanju umetnikov in posebno o tisti trobojno pisani
lupini narodovi, ki je našega trpljenja začetek. Napisal sem to stvar in jo dal
celo natisniti, ponesrečila pa se mi je tako, da se Bogu usmili. Kakšna zabav¬
ljica je to, če zadene tako malo, da jo narod par let pozneje pretvori v resnico
ter prekosi neskončno slabotnega satirika slabotno fantazijo? Pisal sem, da so
sodili jezikoslovci o načrtih za spomenik pesniku ter sem opomnil, kako lepo
znamenje je za našo kulturo, da sodi že Nace iz Razora o nebeških zvezdah,

146

»Zapisano je, da se brigaj krojač za svoje kopito, čevljar za svoj vatel, ribič za
svoj čopič in slikar za svoje mreže" je rekel Capuletov sluga in je mislil, da
je napravil dovtip, pa ga ni; in tudi jaz sem korenito obsedel s svojimi jeziko¬
slovci. Prešernovega spomenika še abecedarji niso sodili, temveč gospodje, ki
jih po pravici spoštuje ves narod, ki pa imajo z umetnostjo — blagor jim! —
prav tako malo opravila kakor z jezikoslovjem. Ampak čemu bi govoril o sod¬
nikih? Naj bi bil presojal načrte kdorkoli; osebe, mnenja, razsodnost, pamet,
umetnost — same postranske reči! Od začetka ni bilo mogoče, da bi bil stavil
Prešernu spomenik kdo drugi kakor Zajec in prčcej bom povedal, zakaj ni
bilo mogoče.

Ali bi bilo živi duši na Slovenskem prišlo kdaj na misel, da bi naročil
slavnostno pesem Prešernu in ne Koseskemu, Zupančiču in ne Ganglu? Sliko
Jakopiču, kip Bernerkerju? Ne! Svoji k svojim! Zajec, najmanj osebni, naj-
puščobnejši in (to je beseda) najponižnejši slovenski kipar je bil rojen in po¬
klican, da ustvari spomenik — ne Prešernu, temveč tistemu licu, ki nam ga
kaže narod v tej žalostni dobi. Čemu skrbi in preglavice, jeza, prerekanje in
hude besede? Zgodilo se je, kar je bilo treba, da se je zgodilo. V tisti svoji
ponesrečeni satiri sem pripovedoval nadalje, da je dobil nagrado za načrt spo¬
menika mlad kipar, ki je bil umetnik, naročilo pa da je prejel nekdo, ki je bil
tudi kipar, pa ne umetnik. Vso krivdo sem zvrnil na »jezikoslovce" in sem jim
napravil s tem veliko krivico. Tisti neumetnik je bil poklican, da ustvari spo¬
menik, zato ker je bil po svoji brezosebnosti, po praznoti svoje duše in dolgo¬
časnosti svojih misli najbolj soroden svojim delodajalcem in času, v katerem je
živel. Vsaka knjiga, slika in vsak kip je spomenik dobe. Zato bi bilo proti-
naturno, da bi se vzdignil iz te klavrne dobe veličasten monument, in strahoma
vprašam: kaj bi bilo, da nismo imeli Zajca? Pravijo, da je bil Zajčev osnutek
med vsemi sedmerimi prav zares najboljši in da so gospodje prisiljeni kupili
edino suho kravo, prignano na semenj. Ampak to so same prazne besede;
doživeli smo že take reči, prijatelji, da lahko modro zapišemo: če bi bilo po¬
slalo svoje osnutke sedmero Rodinov, spomenik bi bil stavil Zajec. Resnica je,
da imamo, kolikor jih jaz poznam, vsaj dvoje kiparjev, ki sta umetnika: Berneker
in Peruzzi; ampak Prešerna je napravil Zajec in Zajec dela zdaj Vego in bo
delal Bleiweisa in bo delal Andrejčkovega Jožeta, in kadar Zajca več ne bo, bo
nastalo zajčevstvo ter bo delalo spomenike sebi in svojemu narodu, po petnajst
metrov visoke.

Imenoval sem Peruzzija in sem rekel, da je umetnik. Napravil je za ce¬
sarjev spomenik osnutek, ki se mu je hudo ponesrečil — in glej, takoj je dobil
naročilo, Berneker je pa preklinjal svoj talent. Ampak, o Peruzzi, tvoja pot drži
navzgor in kolikor višje boš stal, toliko manj bo naročil in z bridkostjo se boš
spominjal na tiste čase, ko ti je zmota dodelila dopadajenje narodovo. Stal boš
v kotu, ko bo obiral Zajec kosti velike slave. Pozajči se!

»Govorilo se je že o novem natečaju," pravi Zajec sam in tista govorica
je bila v celi dolgi komediji edino pametna; zategadelj je ostala samo govorica.
Poleg nerazsodnosti, poleg nevednosti v umetniških stvareh je bilo namreč nujno
potreba, da se je razodela ob tej ugodni priliki tudi ponižujoča odvisnost in
nesamostojnost Zajca in njegovih gospodarjev; drugače bi spomenik ne bil
popoln. Zajec je delal kakor krojaški vajenec; mojstri in »kseli" so stali za njim
in celo vatel je zapel svojo pesem ob priliki »novega natečaja". Mojster pa sam
ni vedel, kako bi s frakom, in tako je sklical na kup vse sosede, ki so majali
z glavo in kimali in govorili in hvalili in grajali, dokler ni bil frak skrpan na

147

tako čudežen način, da natakar ne vč, ali ima škrice spredaj ali zadaj. Komu
večja zamera, učencu ali mojstrom? Od poštenega delavca, ki ni umetnik, bi
bilo nespametno zahtevati originalnosti in idej; od ljudi, ki ne marajo neorigi¬
nalnosti, ne idej in ki sovražijo oboje, bi bilo nespametno zahtevati, da bi iskali
teh stvari. Torej nikomur zamere. Ampak čemu je bilo treba, da se je vlekla
komedija na Dunaj in da so razkazovali svetu naše uboštvo? Kaj pa briga
Hellmerja in Kundmanna naša neumnost? Nazadnje bosta morda res mislila,
da imamo na Slovenskem same estetike tiste vrste, ki so letali po Dunaju, in
namesto umetnikov same krojaške učence. Jaz mislim, da naj ostanejo take reči
med nami, ki se poznamo. Zunaj naj zastopa našo umetnost Berneker, doma
Zajec; tako je vse v redu, čast je rešena in neumnost tudi.

Lepa in velika je bila misel, da se postavi Prešernu spomenik,^ki bi bil
spomenik narodove ljubezni. Toda ... za veliko misel je vodil boj Črtomir in
je oblekel kuto; Brdavsa je premagal Krpan in je postal koncesioniran kontra-
bandar. Kar se je rodilo kdaj velikega, je umrlo smešno smrt; iz spomenika
narodove ljubezni je postal nenadoma spomenik klavrne dobe.

Na Dunaju, 13. septeirbra.

Ivan Cankar.

Vis-a-vis.

Podnevu je preveč nemira na cesti; ljudi in solnca je preveč in oči ne
vidijo velikih, stalnih linij, ki nas obkrožajo zvesto noč in dan in dajejo našemu
gibanju in pehanju okvir, da se počutimo v njega objetju dobro in udobno ali
neprijazno in pusto, da niti sami ne vemo, zakaj. Kakor se navzame soba, v
kateri živiš, sčasoma tvojih navad in razvad in očituje na prvi pogled značaj
svojega gospodarja, tako udari rod zemlji in kraju, kjer biva, pečat svojega
bistva in svojih teženj. Psihologija domotožja je psihologija hiš in cest. —
Že zdavnaj se mi je stožilo po nekdanjem Marijinem trgu.

Velikega trga perspektive se nam vtisnejo v zavednost tudi sredi poldneva;
ne tako linije ožjih cest, ker nam je na njih oko ujeto in potlačeno. Vsaj zase
vem, da sem zapazil gibko zaokroženi lok našega Mestnega trga (ki pa je prav¬
zaprav cesta) šele ponoči in se začudil fini, nalahno upognjeni konturi streh,
odločujočih se ostro od svetlejšega nočnega neba. Tudi vodnjak sem zapazil z
dušo šele ponoči in videl, kako potrebno in zadostno izpolnuje svoj prostor,
kako spada tja kakor sveča na oltar. Najbrž se dnevni opazovalec našega Mest¬
nega trga še nikoli ni zavedel jasno in krepko, kolik pomen ima ta vodnjak za
fizijognomijo našega mesta: posledica njegovega skladnega soglasja z vsem
obližjem. A izkušaj si ga odmisliti od tam — in nenadomestna praznota ti za¬
zija nasproti. Bila bi to praznota zdanjih dni. Ah da, lepo ni pomisliti, da je
živel v našem mestu pred stoletji zdrav, instinktiven zmisel za umetnost in lepoto
in da je sijal vsaj rob italijanskega neba tudi nad naše pokrajine. Koliko lahkote
in vznosa je v tem vodnjaku: nekaj hrepenečega se je pognalo iz tal, doseglo
svojo višino in ostrmelo — tako kipi vitki obelisk in slavi zmago nad težnostjo,
pokorečo si vse, česar ji ni iztrgal iz oblasti duh s silnim zaletom. Tu vidim,
kako izcela je mislil in čutil rod, ki je živel pred nami na istem kraju. In tebe,

148

France Prešeren, naš izcela-človek, so znesli med nas reveža iz brona in kamena,
brez vsake celote v samem sebi in brez vse zveze z okolico.

A ti, ki mi ne zaupaš, pojdi, nevernik, sam na to kratko romanje — če
utegneš, v svetli noči — ne vzemi ničesar na pot nego oči in zdravo misel, in
kar hočeš, stavim, da se vrneš še često k staremu vodnjaku Robbe; a mimo
Prešerna boš hitel s tiho obzirnostjo, kadar te zavedo opravki pred frančiškane.

Imel je pisatelj na mizi Rodinovo „Misel“. Bela, čarnemu svitu enaka
raste iz skale, in živel je pod njenimi tihimi očmi; in v urah, ki je padala nanje
čista sijajina njenega marmorja, ni moglo izkliti v njegovi duši nič nizkega, nič
malenkostnega. A nekega dne, mislim za god, mu je podaril bogat stric kipec
zamorca, in iz ozira na blagohotnega darovalca jo je moral postaviti za mizo
poleg „Misli“. Posihmal ni o pisatelju več glasu.

Oton Zupančič.

Prešernov spomenik v Ljubljani.

Sestavil dr. Ivan Prijatelj.

Ljubljana je dobila nov spomenik, ki ga je postavil cel narod za razmeroma ogromno
svoto. To je izreden dogodek v našem javnem življenju, ki se ne ponavlja vsako leto, tudi
vsako desetletje ne in je celo v polstoletjih redek. Postavil se je spomenik našemu največjemu
možu, in sicer v dobi, ko imamo svojo umetnost v najlepšem razcvetu. Vse te okoliščine
podajajo novemu umetniškemu dogodku naravnost epohalen pomen. Navdušene slavnosti so
pri kraju, in na našo javno vest trka sedaj resno vprašanje, ki si ga mora staviti vsak naš
kulturen človek, želeč biti na jasnem o slednjem važnem prosvetnem dogodku. To vprašanje
se glasi: Kaj smo dobili z novim spomenikom v svojo prestolico? Ali je novi monument po
svoji umetniški vrednosti dostojen narodne kulturne požrtvovalnosti, moža, ki se mu je po¬
stavil, in stanja sodobne naše kulture?

.Na ta velevažna vprašanja bi si moral izkušati dobiti resen in docela jasen odgovor
slednji izobraženec. One pa, ki so imeli nagnenje in priložnost, pridobiti si točnejšo sodbo o
umetnosti, veže sedaj sveta dolžnost govoriti iz dveh razlogov: iz kritičnega, da se za na-
obraženo javnost taksira umetniška vrednost spomenika, in pedagoško, da se morebitni ne-
dostatki pri postavljanju tega spomenika v bodočnosti odpravijo, da slovenska umetnost našim
boljšim dušam primerno napreduje. Saj so spomeniki nekake javne marke narodne kulture,
ne one srednje, množične, ampak kulture boljših duhov, idočih pred množico, zovečih jo k
sebi in dvigajočih jo do sebe tudi potom takih razločnih in konkretnih dokumentov, kakor so
javni spomeniki.

Pisec teh vrst je z največjim zanimanjem sledil postajanju Prešernovega spomenika.
Ljubeznivi umetnik mu je dovoljeval opazovati delo v vseh fazah postanka. Pred svojo slo-
venskokulturno vestjo si je torej v svesti, da pozna spomenik in zmožnosti njegovega mojstra
dodobra. Ker je imel vrhutega morebiti več prilike pečati se teoretično in kritično z umet¬
nostjo kakor ta ali oni, je bil tudi pripravljen, povedati svojo sodbo vsem, želečim slišati
njegovo mnenje. Ko pa se je v osebnem občevanju uveril, da niti naši najbolj izobraženi
ljudje še niso premagali predsodka, da bi mogel domač, jim znan človek kaj več vedeti nego
oni, se je sklenil vzdržati vsake lastne kritike in poprašati par naših najboljših izvedencev za
njih sodbo in pa one može, do katerih se je bil sam komite za Prešernov spomenik zaupno
obrnil, da mu svetujejo. Pisec hoče v naslednjem navesti ona mnenja, ki jih je mogel dobiti,
ter v zaključek samo povzeti, kar bo sledilo iz teh sodb.

Arhitekt Jože Plečnik.

Zdelo se mi je potrebno iti k temu jako čislanemu članu dunajske „Secesije“. Plečnik
je mlad umetnik, ki živi in čuti vkljub oddaljenosti v ozkem kontaktu vsak umetniški utrip
naše male domovine. Razvijal mi je v ljubeznivem pogovoru približno naslednje misli:

„Jaz sem videl Zajčevo delo le mimogrede ali slišal sem o njem mnogo in tudi o svoti,
ki jo bo stal. Na podlagi tega vam zaenkrat ne morem dati nobene ocene spomenika samega.
Ali rečem vam eno: Ako spomenik ni umetniško polnoplemensko (vollrassig) delo, je prava
nesreča za Slovence. Izdalo se je veliko denarja za velik projekt v dobi, ko smo imeli par
nadarjenih, a še neopredeljenih mladih kiparjev. Spomenik se je postavil pet let po pesnikovi
stoletnici, postavil bi se bil pa ravno tako lahko deset let po nji. Med tem časom bi seveda
narod, ki ima mlade umetnike, ne smel pozabiti na to dejstvo in bi jim moral dati priložnost,
da se v malem — čemur so dorastli — razvijejo in da se razvije on sam z njimi do — veli¬
kega. O tem razvitku na vseh poljih umetnosti med narodom samim pa jaz žalibog ne vidim
niti sledu pri nas doli. Slovenci smo sosedje dežele, kjer je bila vedno umetnost takorekoč
doma — Italije. To se je v prejšnjih dobah našega kulturnega življenja tudi čutilo in videlo.
V preteklosti smo imeli umetnost, ki je razodevala bližino Italije, a obenem tudi našo umet¬
niško vsebino. Res je, da smo dobivali nekatere umetnike naravnost iz Italije, a to, kar so
pri nas delali, je bilo samo po formi italijansko; v tem, kar se imenuje notranji nerv umet¬
nosti, so se ti ljudje nehote prilagajali nam, ker so ustvarjali tako samo pri nas, a doma
drugače. Naša Ljubljana je polna dokumentov pristno slovenske umetnosti, in jaz grem vsako
leto nekolikokrat dol, da se osvežim v svojem slovenskem okusu. Pred dobrim tednom sem
bil zopet v Ljubljani in se naslajal na nekaterih tamkajšnjih mostovih ob krasni arhitekturi
obljubljaničnih perspektiv. Virantova hiša, nekdanji jezuitski kolegij je pravi biser naše umet¬
nosti, stopnjišče v nji je sam zase arhitektoničen chef d’ oeuvre prve vrste. — Kakor vedno,

150

sem šel tudi zadnjič občudovat krasne proporcije notranjosti šentjakobske cerkve. Bila je
nedelja in velika maša. Sestra z otroki je bila na razstavi v mestni dekliški šoli. Stal sem
med celo mašo pod korom in se divil prizoru, ki sem ga imel. Pred oltarjem, dvignjenim s
finim okusom, redkim v Avstriji tako visoko, da je mašnik v očesni višini, so maševali du¬
hovniki v zlatih plaščih. Skozi okna, zelo srečno nameščena po obeh straneh sprednjega
prostora je padala solnčna luč na bleščeče plašče in na pisanokrojne otroke pred oltarjem;
po obeh straneh cerkve pa je sedelo ljudstvo: ženske v jarkih atlasnih rutah, moški liki krepke
črne lise in vmes posejani modni klobuki gosposkih dam in deklic. S kora se je čulo petje,
kakor ga ni drugje v Ljubljani. In rečem vam: videti to krepko, zdravo pisanost v teh ple¬
menitih razmerjih prostora in pred oltarjem onega temperamentnega župnika, ki mašuje z neko
vervo, kakor da bi hotel reči: otroci, le urno, sveže, ročno in potem z zdravim duhom in
bodro mislijo na delo! rečem vam, videti to in dobiti pogum v naše delo in ljudi je eno in
isto. — Pojdite potem po Starem trgu in se naslajajte ob krasni liniji glavne ljubljanske
ulice, kako se mehko vlega v prirodni legi ob hribu, občudujte med potjo z intimno ljubeznijo
okrašena pročelja nekaterih hiš iz davnine: n. pr. stare mestne hiše . . . Glavni trg pa vam je
naravnost čudovit v ljubki, neprisiljeni domačnosti s svojo umetniško polnovredno mestno
hišo in znamenitim vodnjakom odspred, ki je po svoji plemeniti umetniški sorazmernosti vreden,
da je ponosna nanj Ljubljana in vsak Slovenec. V podrobnostih nudijo mnogo lepega tudi
pročelja nekaterih korarskih hiš, škofijska palača, notranjost katedrale, poslednja zlasti v sli¬
karstvu, a fasada semeniškega poslopja bi se imenovala lahko naravnost tip slovenskega pro¬
čelja: enostavna ploskev s prirodnim okrasom, kakor ga tvorijo preprosta okna, doli pa, v
sredi, kjer se hodi v hišo, vrata s silnim, enostavnomogočnim portalom, ki čisto v slovenskem
duhu koncentrira pogled samo na to najvažnejšo točko, podajajoč pročelju enotnost, zbranost
in mir. Te široke, zdravja in silnih kontur polne ploskve, ki jih vidite povsod na starejših
stavbah ljubljanskih, so tako značilne in slovenske, kakor okornokrepke zavijače, ki jih veže
slovensko dekle, kakor dve- tribarvne obleke, ki jih vidite sijati v vsej sočni sili sredi našega
polja . . . Ako se peljete s spodnjega Stajarja proti Gradcu, zapazite takoj, kje pričenja nemški
živelj: obleke in stavbe postajajo v svojih barvah in obrisih bolj nemirne, migljajoče, oddaljene
od enostavnih linij prirode.

Mi imamo umetnost, krepko slovensko umetnost in polno plemenite sorazmernosti, ki
nam jo je dala bližina Italije.

A vsa ta naša umetnost je nastala takrat, ko se je izvajala nezavestno, iz edine ljubezni
okrasiti nekaj svojega in ljubega.

S potresom pa je vse to minilo. Takrat je bilo treba nahitroma graditi polno novih
stvari. Svojih ljudi smo imeli malo. Prišlo je v Ljubljano polno Strancev, deloma navadnih
rokodelcev, ki jih doma niso potrebovali. Prišlo je polno ljudi, ki o naših tradicijah niso
imeli pojma, in Ljubljana se je izpremenila v kaos, mešanico najrazličnejših, slučajnih, nagrab¬
ljenih stavb. Položile so se ulice, ki skozi nje veje tak tuj hlad, da je groza. Najlepši košček
mesta, Marijin trg, se je raztrgal in poprotokoliral s takimi brezizraznimi koti in linijami, da
bi se človek zjokal na njem. Tu, kjer dominira po svoji sorazmernosti ena najlepših fasad,
ki vem „pri nas zanje — pročelje frančiškanske cerkve, tu vam sedaj sija mrzlo žrelo brez-
okusne Špitalske ulice s hišami, polnimi prilepkov in voglov, bizarnost Hauptmannove hiše,
eksotičnost Urbančeve in gori hotel „Union“ — hiša s tako nervoznima, napackanima proče¬
ljema, da se oko ne more ustaviti niti na eni sami umetniški točki. — Zakaj se ravna ljub¬
ljanski mestni svet po mestni arhitekturi Dunaja, ki nima niti enega trga in zato niti enega
prostora, ki bi se podal za kak spomenik. Kakor na Dunaju v zadnjem času tudi v Ljubljani
ne vedo, da mora biti n. pr. ulica svoji dolgosti primerno široka. Mojstri trgov so samo Ro¬
mani. Da se doli pri nas od njih v zadnjih letih oddaljujemo, je žalostno, a resnično.

Porečete, potres je bila izredna katastrofa, ki je stavila na nas izredne zahteve umetniške
produkcije, katerim nismo bili kos. Za tak nenavaden slučaj nismo imeli dovolj v duhu do¬
mače umetnosti in tradicije izvežbanih moči. Jaz pa vam rečem, nismo jih imeli — nič, ker
ni nobenega sledu o njih delu v novi Ljubljani. A mogli bi jih imeti. Narod, ki žrtvuje za
en sam spomenik 71.000 K, bi jih zaslužil in moral naravnost zahtevati, ko bi mu kdo odprl
oči. Pišite, prosim vas, trkajte na umetniško vest naroda, naj ne izmetava svojega pičlega
denarja za polovičarstva in stvari, ki mu prilepljajo sramoteč znak tujstva in lastne onemog¬
losti. Navdajte ljudi doli z zavestjo, da imajo sami zmožnosti in moči, samo razviti jih je
treba. Naši ljudje imajo za tehnične stvari mnogo zmisla, a do realke še vedno nikakega
pojma. Svoje otroke pošiljajo v gimnazijo in humanistično karijero, kjer se celo življenje
ubijajo in inrtvičijo med zaprašenimi knjigami in mrtvimi akti. A strokam, ki so v zvezi z
živo prirodo, se ne posveča skoro nihče. Tu gospodarijo tujci. In inteligenca je vedno sla¬
botnejša ... Ako bi se mladina bolj pošiljala v realistične šole, kako bi zacvetela umetniška
obrt in bi se poživila tudi stroga umetnosti

151

Narod, ki toliko žrtvuje za en sam spomenik, bi si moral ustvariti nacijonalni umetniški
fond.  Odtod bi dobivali podporo mladi umetniki in učenci umetniške obrti. Našim mladim
umetnikom je treba dati ne samo zaslužka, ampak tudi priložnost, da se razvijajo. Razpisati
bi bilo treba večkrat konkurze. Tudi umetnika se mora siliti, da poizkuša večkrat, dokler tako- \
rekoč ne iztisne iz sebe najboljše. Nagrade naj bi se delile hišnim posestnikom, ki bi na¬
pravili pri svojih hišah umetniške portale, lepe veže, stopnjišča. Po vseh mestih se vsako¬
letno dele nagrade za najlepše nove fasade. Ljudstvo bi dobilo zmisel stanovati v lepih
prostorih odgovarjajočih srcu. Individualni okus bi prevzel vodstvo umetnosti, in ne odločevala
bi več rokodelska, brezlična rutina stavbenikov. Človek bi rad z veseljem pogledal v fo in
ono vežo, ko bi stala v tej od posestnika naročena umetniška Madona, v oni Afrodita. Na
široko bi svet govoril: tam doli je mestece, kakor so bila stara italijanska, ki ima prisrčne
portale, umetniške veže, iz umetniške ljubezni vzrastle spomenike, nastale brez vladnih podpor
in predpisov njene protokolne umetnosti.

Govoril sem že s sedanjim županom o prostoru pred mestno hišo. Na eni strani stoji
že krasni, vitki vodnjak. Druga simetrična stran ne služi prometu, ampak trgu. Kako lepo bi
se podala na tej strani vrsta spomenikov, padajoča od visokega vodnjaka v vedno nižjih pro-
porcijah in vijočih se zaporedoma v lahko zaokroženi kurvi pred Trnkoczyjevo lekarno! Ako
bi se ti spomeniki obdali z nizkimi rešetkami, kakor je to videti v Parizu, in bi ob njih
mrgolelo pisano življenje prodajalk in kupovalk, kako krasen pogled bi bil to! To bi bila
naša Walhalla! In take spomenike v malih rezmerah bi bili naši začetniški kiparji bolj zmožni
obladati. Na njih bi se urili, da bi zmogli potem tudi največje, tak spomenik, ki bi bil polno-
plemenski in dostojen našega največjega genija — Prešerna. Ako spomenik, ki se je sedaj
postavil, ni tak, potem boste iz vsega, kar sem vam povedal, vedeli, zakaj ni. In razumeli
boste mojo opombo o nesreči za ves slovenski narod."

Prof. dr. Maks Fabiani.

Na moje vprašanje, ali bi mi mogel povedati svojo sodbo o novem spomeniku in nje¬
govem umetniku, mi je odgovoril prof. dr. Fabiani, da to težko stori, ker je pri spomeniku
sam sooeloval.

„Podstavek je vaše delo, kajne, gospod profesor?"

„Tudi nad ostalim delom je bilo izročeno od komiteja meni umetniško nadzorovanje.

Ker stanujem v neposredni bližini Zajčevega ateljeja, sem pogosto stopil k njemu, in gospod
Zajec je upošteval vsako mojo opazko ter se ravnal po nji. Sicer se pa v zadnjem času
toliko piše o tej stvari in se navaja celo neki moj izrek — navadna šala! — da sam čutim
potrebo napisati par besed o tej reči. Dajte mi svoj naslov, pa vam pošljem do 8. t. m. v
tem oziru članek, ki ga lahko porabite v svoji publikaciji."

Meni je bilo z ozirom na nalogo, ki jo je imel od odbora prof. dr. Fabiani, in njegovo
stališče, ki ga zavzema med dunajskimi arhitekti, veliko do tega, da objavim na tem mestu
tudi mnenje gospoda profesorja, ki je najodločnejši pokrovitelj Zajca in njegove umetnosti.

Zato sem čakal z oddajo rokopisov do 15. septembra.

Žal da je gospod profesor tako zaposlen, da ni mogel izpolniti dane obljube. Zato mi
naj oprosti, da po vtiskih osebnega razgovora sam označim s par besedami njegovo mnenje.

Prof. Fabiani ima Zajea za največjo slovensko umetniško potenco v kiparstvu. Pravi,
da ima Zajec jako živo fantazijo, da je poln čuvstva in navdušenosti do dela. Okretnosti duha
mu seveda manjka, tako tudi izobrazbe. Kateri naših kiparjev pa ima večo izobrazbo ? Zajec
je kot umetnik podoben rojenemu pesniku, ki napiše lepo pesem, a napravi polno ortografskih
napak. Tak je bil tudi prvi njegov osnutek za Prešernov spomenik. Pa so prišli ljudje in so
mu le pisne napake grajali. On jih je pozneje popravil, a delo ni postalo od tega boljše.

Zajec vstvarja nedotaknjeno naivno, kar nadomešča pri njem nedostatek nacijonaluoglobokih
umetniških zmožnosti. Ljubljana dobi z novim monumentom jako lep spomenik, nekaj prav
domačega. Prof. Fabiani pravi, da se je sam, ko je zahajal k Zajcu in se vmišljal v naivno
njegovo vstvarjanje, izkušal njemu prilagoditi v arhitekturi podstavka. — Da se je odbor
odločil za Marijin trg, je bilo odločilno mnenje prof. Fabianija, da mora Prešeren stati v
srcu mesta.

Slovenski izvršujoči umetnik,

ki sem ga vprašal za njegovo sodbo, je iz umljivih razlogov izrazil željo, da njegovega
imena ne imenujem. — Po njegovem mnenju se je za Zajca zastonj vršil ves razvitek monu¬
mentalne umetnosti zadnjih petdesetih let. Ta razvitek karakterizira stremljenje staviti na javne
prostore neumrljivo notranjo podobo velikega moža, takšno, s kakršno živi večno v narodu.

152

Zajec temu ni bil kos in se je gnal samo za fotografično podobnostjo, v atitudi in grupiranju
pa se je naslonil na stare šablone, ki jih pa deloma niti razumel ni. O fotografični podobnosti
pri Prešernu niti govora biti ne more, ker prave njegove podobe nimamo. Moderni kipar je
tudi ne pogreša tako zelo, kakor jo je pogrešal kipar stare šole. Smešni so naši ljudje. Za
milimetrsko dolžino kosti bi radi vedeli — slišal se je nasvet, naj bi ga izkopali! — kakor
da je bil Prešeren abnormalen, grbav ali šepav. Za to pa, da bi prišlo na spomeniku do
pravega izraza to, kar pomeni neminljivo pesnikovo podobo, za to se ne zmenijo. In zato ne
bo naša inteligenca na Prešernovem spomeniku najbrž nič pogrešala. Zakaj pesnikova indi¬
vidualnost je na njem nadomeščena s takšno šablono in konvencionalnostjo, ki sestavlja pri
srednjih ljudeh vse njih umetniško znanje, nabrano po trgih in ulicah raznih mest, kamor so
slučajno prišli. Vstvaritelj tega spomenika se je menda rodil v kiparski delavnici in je že kot
dete pomagal pri izdelovanju svetnikov, ki dičijo cerkve po Koroškem, Štajerskem in Kranjskem.
Stisnil je v roko enemu svetcu bukvice, drugemu palico, tretjemu križec in nič več in nič manj.
Tako tudi pesnik Prešeren ni ostal brez svojega orodja. Brez knjige v levi in desnice, držeče
poprej pero, ki pa so ji ga pozneje odvzeli, bi seveda Zajec ne mogel izraziti na noben drug
način, da je to pesnik. Kar se tiče grupe, je kopiral Zajec Voglov spomenik Rajmunda pred
dunajskim „VoIkstheatrom“, a slabo kopiral. Zakaj pri Voglu tvorita ženska postava ob skali
in pesnik, sedeč na klopi pred skalo — eno. Rajmund snuje eno svojih del, ki so bila pogosto
polna bajnih pravljičnih oseb, in izza skale se tiho krade lahkokrila — fantazija. Ta fantazija
pooseblja zelo pregnanten moment pesnikove duše. Zajec pa je upodobil v geniju nekaj čisto
stranskega, ki nima s Prešernovim likom nič opraviti. In ta od Prešernove podobe popolnoma
neodvisna podoba — dominira na spomeniku s svojo brezokusno skalo. Atituda Prešerna
samega je sicer posneta po Schillerjevi pred dunajsko akademijo vpodabljajočih umetnosti, a
samo v zunanjostih; o idealnem poletu Schillerjeve sohe ni v pozi Zajčevega Prešerna niti
sledu. Za genija je bila potrebna kolosalna skala, ki so jo postavili na postament, kakor da
skala ne stoji lepše in prirodneje na tleh, moleč naravnost iz zemlje.

Ker Zajec ni mogel pesniku dati samostojne, iz Prešernove duše rezultirajoče poze, se
je poslužii kopij, a z jako majhno srečo.

Kar se tiče podrobne izdelave posameznosti, nekatere partije niti anatomično pravilne
niso. Tako je Prešernova glava brez enotnega izraza, diletantsko iztesana. Poglejte očesne
jamice pri raznih ljudeh in videli boste, koliko je v njih življenja. Ta dva prostorčka v obrazu
sta napolnjena pri človeku s tako bogato vsebino živega, drhtečega življenja, tako neskončno
diferencirana, da jih zato ni oči, ki bi se bile v pogledu podobne. Prešernove oči na spome¬
niku so brezizrazne jame. Ista je s potezami okrog ust. Tu si je izdelal Zajec na Prešernu
maniro in jo še ponovil na Vegovem doprsju, ki nosi iste šablonske gube Prešernovih ust,
dasi je bila umetniku na razpolago fina Vegova slika s tako krasnimi čisto gorenjskimi ust¬
nimi potezami.

Kar pa je največja hiba na spomeniku Prešernovem, to je popoln nedostatek vsakega
živega, notranjega gibanja. Genij bi moral biti lahna, eterična postava, pa je ženski model,
sedeč v ateljeju na visokem stolu. Morske deklice na reliefu „Ribič“ bi se morale v svojih
linijah prelivati v linije valov — kako hvaležna snov za vpodabljajočega umetnika! —pa leže
nepremično kakor modeli na zofah. Staroslav na drugem reliefu je solnat steber, padajoč
čisto iz slike, a konj in vojščak v ozadju sta taka, kakor si predstavlja starodavnega konja in
vojščaka — mali Moric, da govorim v jeziku humorističnih listov. Zakaj rečem vam, da ta
spomenik ne govori nič drugega, kakor samo eno: Kako si mali Zajec predstavlja velikega
Prešerna.

Kar se pa tiče prostora, ne morem reči drugega, nego izraziti svoje začudenje. Odbor
je razpisal natečaj in navedel tri prostore za Prešernov spomenik: Mestni trg, Kongresni trg
in Blehveisov park. Postavil ga je pa na — Marijin trg. To je ravno tako, kakor da bi oče
naročil za tri različnovelike sinove en par črevljev in bi jih potem dal nositi četrtemu."

Dunajski kipar X.

Slučajno sem imel priliko govoriti z znamenitim dunajskim kiparjem, rednim članom
„Secesije“, ki je delal že več spomenikov in je eden najuglednejših umetnikov-plastikov na
Dunaju. Ker je želel, da ga ne imenujem, moram njegovo sodbo navesti anonimno. Najin
pogovor s kiparjem X-om je bil naslednji:

„Vi dobro poznate slovenskega kiparja Zajca in ste tudi videli delo, ko je nastajalo. —
Ali bi bili tako prijazni in bi mi povedali svoje mnenje o umetniku in njegovem delu?"

Kipar X.: „Oprostite, ali Zajec je moj prijatelj, poleg tega jako skromen mož, človek
brez pretenzij, zato ne morem govoriti črez njega."

„Ne črez njega, samo o njem, prosim, mi kaj povejte."

X.: „Ali v tem slučaju je to ista stvar," je pristavil kipar z nasmehom.

„Hvali v se na njegovem talentu čuvstvenost, živa fantazija, poezija."

X.: »Čakajte, povedati vam hočem nekaj splošnega! V kiparstvu, zlasti v monumen¬
talnem, je stvar takale: Umetnik, ki hoče vpodobiti v spomeniku velikega moža, mora stati
sam na visoki umstveni stopinji, mora sam biti globok duh. Zraven je treba, da počaka srečen
trenutek, to je hip inspiracije. Tak hip mu je prišel, kadar se mu ves duševni lik velikega
moža razjasni, ko odpadejo vse postranske reči, ko se vse bistvo koncentrira v eni sami
glavni ideji,  ki razločno, jarko in s tem že monumentalno vstane v duši upodabljajočega
umetnika. Kipar vpodobi to idejo, in monument je gotov. Ako ima kipar zraven še zmisel za
poezijo, živahno čuvstvo, porabi to lahko pri izdelovanju realnih podrobnosti, da obda spo¬
menik z vsakovrstnimi detajli, draperijami itd. Ali pri tem vam zatrdim eno: ako je posegel
kipar z globokim duhom po globoki, najznačilnejši ideji, potem morejo tudi vse te stranske
podrobnosti in zlasti razni emblemi, alegorije itd., vsa takozvana spomeniška menežarija  —
odpasti, kakor pri Rodinu. — Dobrih spomenikov je malo; po navadi si pomagajo kiparji
komodno s tem, da glavno soho obdajo z raznimi muzami, emblemi itd. To pa je isto, kakor
da bi spomenik popisali z napisi: To je pesnik, to je pesnik . . . zapisano ni samo s črkami,
ampak z znaki stare, šablonske simbolike. — To je vsa moja misel o monumentalni umetnosti.
Upam, da s tem nisem nič rekel črez svojega prijatelja Zajca?"

„0 njem pa vse, gospod mojster. In sedaj tudi vem, med katere spomenike prištevate
njegovo delo."

Jaz vam povem, da sem videl v raznih deželah veliko slabših spomenikov," je rekel
gospod X. smehljaje, ko me je spremljal iz svojega ateljeja. Tudi jaz sem mu pritrdil in v
glasnem smehu sva se razšla. Ko pa sem stopil na ulico, mi je naenkrat obtičal smeh v grlu.
Obšla me je globoka otožnost. . .

Prof. Rathausky

z Dunaja je bil v eni iz umetniških komisij, ki so presojale prvi izdelek Zajčev. On mi je
sporočil naslednje:

Nekega dne je prišel k njemu prof. Sturm z željo, da bi ogledal v družbi z njim, ki¬
parjem Costenoblom (Luegerjancem) in drugimi Zajčevo delo. Našel je gospode zbrane v ate¬
ljeju. Med njimi je bil tudi ljubljanski župan. V delavnici Zajčevi je bila Prešernova soha že
razrezana za vlivanje, glava je bila celo v formi in nekaj je bilo že vlitega v bron. Ogledo¬
vati in presojati so morali po skicah in kosih. Tudi glava se je vzela iz forme. Da bi videli
splošni vtisk, so kip za silo sestavili in prišli do zaključka, da je cela stvar diletantsko mode¬
lirana. Nekateri detajli niso bili niti ortografski. Vsi presojevalci so bili zoper kiparja in nje¬
govo delo. Costenoble je imenoval Zajca „Landschulmeister“, a ga je kritikoval blagohotneje
nego Rathausky. Le prof. Fabiani se je toplo zavzemal zanj in ga zagovarjal proti odločno
negativni kritiki Rathauskega, nakar mu je poslednji odgovoril: „Herr Professor, Sie glauben ja
selbst nicht, daB das Monument gut ist." S tem, da se je Zajčev izdelek popolnoma zavrgel,
so se razšli.

Končno pristavlja gospod Rathausky: „Mi smo sodili seveda samo tehnično. V koliko
je Zajec pogodil Prešerna kot pesnika, jaz ne morem soditi, ker pesnikovih del ne poznam.
Juror nisem bil in se zato tudi nisem poučil o njih. Čudno se mi samo zdi, da dela potem
niso izročili drugemu, ker mislim, da imajo Slovenci vendar boljšega kiparja od Zajca.

Prof. Hellmer.

Profesorju Hellmerju, najodličnejšemu kiparju dunajskemu, se mi je zdelo potrebno po¬
kazati članek, ki je izšel v „Slov. Narodu" dne 5. avgusta 1905 v polemiki proti kamniškemu
»Našemu Listu" — s katerim pa pisec teh vrst ni v nikakšni zvezi! — kjer stoji, da se je
prof. Hellmer izjavil, da je „med slovenskimi kiparji na Dunaju daleko najbolj nadarjen
Ivan Zajec".

„Ali ste hoteli s takim pismom samo protežirati svojega učenca, ali je to pismo izraz
vašega umetniškega prepričanja?"

Prof. Hellmer: „To, kar ,Narod‘ poroča o meni, mi je popolnoma tuje. ,Ein gewohnlicher
Zeitungstratsch!‘ Kipar Zajec je prišel k meni, prof. Zumbuschu in Kundmannu, da bi se
ogledali spomenik in ga ocenili. Ko smo prišli v atelje, smo zagledali neki bronsiran kip v
nadnaravni velikosti. Prisostvovali so še trije Slovenci, med njirni menda neki doktor z Dunaja.
Spomenika v tej obliki nismo sprejeli (nicht akzeptiert). Po daljšem posvetovanju se je prišlo
do zaključka, da naj Zajec spomenik nanovo modelira, in sicer pod nadzorovanjem in umet¬
niškim vodstvom prof. Kundmanna, čigar učenec je bil."

154

„Kaj vi mislite o umetniških zmožnostih gospoda Zajca?"

„Na to vprašanje vam težko odgovorim. Videl sem samo to Zajčevo večje delo. Zakaj
Zajec je bil v špecijalni šoli Kundmannov učenec in moj samo v splošnem kurzu, iz katerega
pa se ljudi ne spominjam, ker se tu posamezniki še ne opredelijo tako, da bi si jih človek
zapomnil. Zato seveda tudi nisem mogel dati odboru nikakšnega izpričevala o zmožnostih
Zajčevih."

„Ali smem ta razgovor z vami objaviti?"

„Kakor vam drago. Isto sem vam pripravljen potrditi vpričo več mož, ako jih pripeljete
k meni."

„Izdati nameravamo namreč neko strogo kritično publikacijo, brez ozira na to ali ono
osebo, upoštevaje edino umetniške kriterije."

„Rezultat takega izdanja bi mogel biti za Zajca zelo neugoden. Saj bi ga mogel do¬
cela minirati."

„Ne bojte se, gospod profesor, pri nas je tako malo za kritiko dovzetnih ljudi, da bo
ostalo gotovo vse pri starem .. .“

Prof. Kundmann.

Želel sem vprašati tudi druge gospode, ki jih je odbor smatral za kompetentne, da so¬
dijo o Prešernovem spomeniku. Toda vsled počitnic jih žal nisem mogel dobiti; tudi na to¬
zadevna pisma mi ni odgovoril drugi kakor prof. Kundmann. Poslednji je s prof. Fabianijem
takorekoč soodgovoren za sedanji Prešernov spomenik. Njegovo mnenje je torej treba upoštevati
s tega stališča. Vrhutega se mi zdi potrebno pripomniti, da spada on k starejši šoli in da so
njegovi špecijalni kurzi na Dunaju najmanj obiskovani. Izmed Slovencev sta se šolala pri njem
samo Repič in Žnider. Sicer je Kundmannov učenec tudi Ajlec, ali on se je vpisal pri njem
za Nemca. Kundmannovo pismo iz Kastelrutha z dne 26. avgusta 1905 se glasi:

1. Das Prešeren-Denkmalkomitee hat mich seinerzeit ersucht, im Vereine mit den Pro-
fessoren Kaspar Ritter von Zumbusch und Edmund Hellmer die in Ausfiihrung begriffenen
Arbeiten zu besichtigen. Wir haben damals gemeinsam einige Anderungen als notwendig erklart
und vvurde mir die kunstlerische Aufsicht iibertragen.

2. Nach meiner Meinung ist Herr Zajec unter den mir  bekannten slovenischen Bildhauern
weitaus die starkste kunstlerische Potenz. Ihm ist von Natur aus eine lebhafte Phantasie ver-
liehen, zu der sicli auch Begeisterung und Schaffensfreudigkeit gesellt.

SchlieBlich mufi ich aber doch bemerken, daB vvir uns bei Beurteilung des neuen Pre-
šeren-Denkmales vor Augen gehalten haben, daB die Ausfiihrung des Werkes unbedingt nur
einem slovenischen Bildhauer iibertragen vvurde.

Indem etc.

* *

*

Kakor sem gori rekel, se jaz zaenkrat vzdržim vsake kritike novega spomenika. Dovo¬
ljeno naj mi bo samo konstatirati, da je končna sodba vseh neodvisnih umetnikov o Zajcu in
njegovem delu odločno negativna.  To, kar hvalijo na Zajcu njegovi pokrovitelji, je za neod¬
visne umetnike manj važnega in stranskega pomena. Novi Prešernov spomenik je torej s strogo
umetniškega stališča slab.

Nastane pa vprašanje, zakaj je slab? Ali res nismo mogli Slovenci postaviti v sedanji
dobi svojemu največjemu možu boljšega spomenika? Kdor je čital z zanimanjem one partije
gori navedenih intervjuvov, ki se pečajo z odborovo manipulacijo pri tem spomeniku, temu to
vprašanje ne bo delalo preglavic.

Sestavil se je iz požrtvovalnih  mož odbor za postavljanje Prešernovega spomenika ter
dal inicijativo za nabiranje doneskov. Vsi ti možje so osebno poštenjaki in v svojih službah
na mestu. Vse to je lepo in prav. Lepo in prav pa ni bilo, da so si lastili tudi umetniško
znanje in na podlagi tega dozdevnega znanja sklicali razsodišče, v katerem ni razen gospoda
Franketa sedel niti eden, ki bi imel o upodabljajoči umetnosti kak pojem. Razsodišče je pri¬
sodilo dvema kiparjema nagrade, eno v znesku 300, drugo v znesku 200 gld. Odbor pa, v
katerem ni bilo nobenega umetnika, je mislil, da mora  kar prvi boljši osnutek postaviti. Dal
ga je v delo in pričel padati baš radi popolnega neznanja v umetniških stvareh iz ene zadrege
v drugo. Pustil je, da se je vlil v mavec, razrezal in deloma že končno vlil v bron izdelek,
ki se je moral potem uničiti,  ker sta ga dve umetniški komisiji zavrgli. Ako bi se bilo delo
umetniško nadzorovalo in presojalo v glini, bi ne ležali najmanj trije tisoči goldinarjev  v
Kruppovi livarni razbiti. Kdo je trpel to. izgubo, je za stvar v principu irelevantno. Ako go¬
spod župan Hribar pravi, da je sam daroval toliko, kolikor znaša to, kar se je zapravilo,

155

potem se mora obžalovati, da ni daroval pri svoji znani radodarnosti za stoječi spomenik,
ampak za razbite kose v livarni. — Da bi bili imeli stvar umetniško izobraženi ljudje v rokah,
bi se bil sedaj zapravljeni denar rajši porabil za pet, šest natečajev. Našim mladim, razvija¬
jočim se umetnikom, ki potrebujejo — po besedah gospoda arhitekta Plečnika — ravno tako
dela kakor kruha, da napredujejo, bi bila dana lepa priložnost, da se razvijejo in ustvarijo za
našega najboljšega in največjega moža svoje — najboljše in največje. Čehi imajo razvitejšo
umetnost od nas, imajo kiparje, ki so profesorji na akademijah, pa so nekolikokrat razpisali
natečaj za spomenik svojega velikega Husa. Razdelili so vsakokrat nagrade, a niso se uzado-
voljili s prvim boljšim osnutkom, naj je tudi prišel iz rok umetnikov svetovnega imena, kakršni
so Mysjbek, Sucharda ...

Čehi so narod, ki imajo umetnike, a so jih vredni, ker imajo tudi ljudi, ki umetnost
razumejo in vedo prav ceniti.

Pri nas pa je stvar takale: Ko smo se pred dobrim polstoletjem narodnokulturno vzbu¬
dili, smo imeli v prvem Stadiju narodne delavce, ki so bili politiki, pesniki, znanstveniki in ne
vem, kaj še vse; bili so v vsaki stvari nekaj, v celoti nič. V tej primitivni dobi je pomenil
nastop Levstika in Stritarja prvi napredek, ker sta prva zaklicala po kritiki in ločitvi dela v
zmislu individualnih zmožnosti in špecijalne izobrazbe. Dobili smo resnične pesnike, resnične
zgodovinarje itd. A umetnost je ostala edina pastorka, ki pri nas kakor leta 1848. zase ne
eksistira. Vsakdo se je lasti.

Prišel pa je tudi zanjo dan odrešenja. Dobili smo resnične umetnike, ki jih upoštevajo
že v tujini strogoumetniški kritiki. In zato moramo imeti pogum in zaklicati glasno, da se bo
čulo po vsej slovenski domovini. Tudi pri nas imajo poslej o umetnosti soditi samo ljudje
umetnosti. Vi pa, ki ste dobri advokatje, profesorji, županje,* bodite to, a o umetnosti ne
sodite več! Tam ste lajiki, masa, publika kakor čitatelji pesnika ali poslušalci glasbenika.

In to je namen naše pričujoče publikacije.  Kar se je zgodilo, se je zgodilo, a zgodilo
se je tako in končalo s tako blamažo našega diletantstva, da se lahko nadejemo, da se je
zgodilo poslednjikrat.

Zajčev Prešeren kot monument.

En sculpture comme en pein-
ture, rien ne saurait s’isoler, car
tout dčpend de 1’ ensemble.

Medardo Rosso.

Monumentalna umetnost je umetnost velikega obsega in malo detajlov, to
se pravi, da hoče povedati z malo besedami, z majhno navlako velike stvari in
za to je treba mogočnih sredstev. Monumentalna umetnost je umetnost fora,
krepkih, donečih, kremenitih potez, ki govore množici z neizbrisljivo silo, umet¬
nost, ki govori iz stoletja v stoletje. Umetnost za razdaljo je, v daljavo sega
njen glas, ne kot vonj intimnih umotvorov, ki vtonejo v distanci v zraku, da
vidiš le neme obrise, ki ničesar ne pomenijo in ki jih oživi šele bližina.

V moderni skulpturi se je pojavil monumentalni zinisel z novo, pomlajeno
močjo; moderna umetnost pojmuje veliko globlje in osnovejše monumentalnost
kakor pa jo je baročna doba. V baroku se je razvil čut za zavito črto, za pentljo
do vrhunca in prevladala je eleganca v toliki meri, da se je izgubilo jedro in
je ostala le oblika, ki se je gojila do rafiniranosti. Tako je umetnost postala
zunanja, izgubila je notranjo moč. To se kaže tudi pri spomenikih te dobe, kjer
se pojavlja prenapolnjenost, obilica figur, ki služijo pogosto edino le v dekora¬
cijo. Zavladala je poza,  iskali so portret  in obdajali ga z alegorijami,  namesto

* Kar se tiče ljubljanskega gospoda župana rad priznam, da je on med sedanjo našo inteligenco redek mož,
ki ima navdušenje tudi za idealne umetniške cilje, žal samo, da nima srečne roke pri izbiranju mož, ki mu v tej
stroki svetujejo.

da bi karakterizovali kip sam na sebi. Ideje niso izražale neposredno, v prirodni
jakosti, podati so jo hoteli posredno; povedali niso besede same, nego opisovali
so pojem s frazami. Spomenik vojskovodje je imel kot atribut Marsa, monument
pesnika Apolona, za to da se je vedelo, kakšne branše je bil postavljeni junak.
Tako so se delali spomeniki do najnovejše dobe.

Svež dih, dih iskrenosti in resnice je zavel v umetnost. Nova oblika, ele¬
mentarna in silna se je prikazala na obzorju, rodila se je moderna umetnost.
Iskala je poglobljenja v notranjost ter razlila sij nove, resnične lepote na člo¬
veštvo. Boj je bil hud, da je zmagala moderna, toda podlegla je stara, jecljajoča
in klepetava struja v neprimerno kratkem času popolnoma in ravno na polju
monumentalistike je ustvarila nova umetnost umotvore, ki bodo stali kot mejniki
v zgodovini umetnosti. Rodin, Trubeckoj, D. Meunier, M. Rosso so prvoboritelji
in stvarniki tega velikega dela.

Moderna monumentalna umetnost je vrgla v kot zunanjost, kostum in
portret, neče proslaviti na junaku, ki mu postavlja narod spomenik, hlač in suknje,
nego podati hoče njegovo duševno veličino,  podati hoče njegovega duha,  tisto
količino, ki živi po smrti v človeštvu večno življenje. Idejo  hoče upodobiti, ka¬
tere nositelj je bil tisti, ki se mu postavlja spomenik, impresijo osebnosti  du¬
ševnega velikana in ne njegove osebe. Visoka misel njegova naj se zliva kot
materijelna stvar gledalcu v dušo.

Pri modernem spomeniku je torej odvisno že od koncepcije, če bo delo
monumentalno ali ne.

Treba je predvsem koncentracije predstave.  Ves spomenik mora izražati
eno misel, vsi deli se morajo zlivati v enoto, koje sestavine sO med seboj ne-
razdružljivo zvezane, da ne morejo obstajati druga brez druge. Tako se doseže
poglobljenje in iz poglobitve se razvije karakterizacija, živa in ostra, in umotvor
govori in ni samo skupina slučajno skupaj nanešenih stvari.

Treba je popolnosti.  Ničesar ne sme manjkati, toda tudi ničesar ne sme
biti preveč, in vse mora biti potrebno. Moderna monumentalna umetnost teži
bolj kakor v vseh prejšnjih časih po priprosti  popolnosti.

Treba pa je tudi silne in velike poteze:  umetnik naj povzdigne minljivo v
večno. Pesniku ne bo dal navadnega človeškega izraza, kakor ga ima vsak drug
državljan, nego iz sto in sto momentov ustvaril bo potom sinteze izraz, velik in
abstrakten kot je abstraktna misel sama; tako je delal Michelangelo in Lionardo,
tako dela Rodin in Trubeckoj. Maier-Graefe pravi v svoji „Entwicklungsgeschichte
der modernen Kunst": „Rodinov“ Viktor Hugo je bil dovršen v onem trenotku,
ko je našel čudovito pozicijo pesnikovo, Zevz-pozo genija.

Same ob sebi umljive so te zahteve in na delih velikih umetnikov pokažejo
se čisto spontano. In zunaj v svetu stoje spomeniki narodnih velikanov in go¬
vore plamteče besede svojemu ljudstvu.-

Ivan Zajec je zasnoval Prešernov spomenik po starem ter ni položil subjek¬
tivnega Prešernovega izraza v delo.  Zamislil je spomenik na zunanje,  spomenik,
ki je toliko in toliko metrov visok in ima toliko in toliko figur. Podobno kom¬
pozicijo bi lahko uporabil pri vsakem drugem spomeniku, bodisi pri monumentu
pesnika, filozofa ali pa državnika, in če bi ne bilo na monumentu Prešernove
sohe, ne bilo bi ničesar Prešernovega na njem. Spominjam se pri ti priliki
modela za Husov spomenik, ki ga je napravil menda Sucharda; kako je tu vse
kipelo, kakšen polet je bil v koncepciji, kako drzno se je vzpenjal spomenik
kvišku, kakor svobodna misel Husova. Na vrhu je stal Hus na grmadi v višavi
(tako je označeno herojstvo in visokost njegovih idej), in eneržijo husitskega

157

pokreta izražajo temnogledi, koščeni vojščaki spodaj ob vznožju. Hellmer je
karakterizoval Goethejevo duševno suvereniteto v sedeči pozi, polni grandi-
jozne majestete.

V Zajčevem Prešernovem spomeniku ni enotnosti.  Vsak del je zase ter ni
v organski zvezi s Prešernom samim. Genija se je predstavljal Zajc očitno kot
figuro, ki ni subordinirana pesniku nego venča morda v imenu slovenskega
naroda največjega našega poeta.

Zajec je projektiral Prešerna za park in spomenik tudi v resnici glasno
zahteva zelenja in drevja. Tu pa se že nehuje absolutna monumentalnost ter
se pričenja dekorativna smer,  ki zahteva gotovih pritiklin. Skala, ta ogromna,
mrtva masa, bi morala izginiti med zelenjem — to je tudi hotel Zajc — in
potem bi stopila figura Prešernova bolj v ospredje in genij bi se vzdigoval
izmed zelenja ter bi dobil nekoliko večji polet. V obče pa skala ne spada v
Prešernov milieu, ker Prešeren ni pesnik idile in gorskih krasot.

Mi bi si pa želeli spomenika, ki bi oznanjal vsemu narodu duh Prešer¬
novega duha in misel Prešernove misli.

Josip Regali.

Drama Prešernovega duševnega življenja.

Predaval dr. Ivan Prijatelj v „Akademiji“ na predvečer odkritja Prešernovega spomenika
v Ljubljani dne 9. septembra 1905.

Kar človeka loči od ostale prirode, kar ga je dvignilo nad njeno naravno
mehaniko, obstoječo iz vzrokov in posledic, to je njegov um. Um človeški dela,
da je kralj stvarstva sam zase celoten kozmos, ki more v mali, od prirode po¬
deljeni posodi vmestiti cel svet, razumeti in deloma voditi tek svoje usode.
Priroda se razvija in se ne zaveda principa, ki jo vodi, a človek ima iskro tega
principa sam v sebi, ono božansko lučico, ki si dela sama pot skozi mehanizem
svetovnega valovanja. Valovje se vali, iz celote svoje se dviga in v celoti svoji
splahneva, in samo človek se vzpenja nad tem gibanjem, prodirajoč v daljavo z
vekovečnim vprašanjem: „Kam?“ na jeziku.

S tega stališča bi se dalo govoriti glede slehernega človeka o drami nje¬
govega duševnega življenja, zakaj v vsakem človeku sta dana elementa te drame,
oni dve duši, ki ju čuti v sebi ne samo Faust, nego slednji človek: težnja zliti
se s taktom prirode in nad to težnjo emancipatorska tendenca nadvladati prirodo,
pregledati, prehiteti jo in naslanjaje se nanjo prodirati v ono vedno zaželjeno
daljavo, proti onemu neskončnemu cilju in koncu, h kateremu vedno stremiti
sredi samozadovoljnosti vidnih pojavov je večna lastnost in potreba človeškega
duha. Čim večji in silnejši je človek v svoji umstveni in čuvstveni konstrukciji,
tem bolj sta izražena v njem ta dva elementa in tem večje sile so potrebne, da
ustvarjajo med njima ravnovesje in ono harmonijo eksistence, brez katere ni
samo nikake velikosti, ampak tudi žive organizacije ne. Prešeren je bil velik
človek, in zato smemo po vsej pravici pričakovati, da je bilo njegovo duševno
življenje drama, polna pomenljivih peripetij.

Slepa priroda je v človeku izpregledala, ker se je zavedla do svojega viška.
In človeku se je odkrila smer in pot brez konca. Odtod človeško hrepenenje

158

po brezkončnosti, njegov sveti nemir, ki ni nič drugega ko domotožje človeške
iskre po praluči, človeškega principa vseiznačenja po večnem vseedinstvu, člo¬
veške, od razvoja odvisne in pogojne sinteze po absolutni sintezi. To pot ne¬
omejenega vsespoznanja, napolnjevanja se z globinami in višinami pozna v
prirodi samo človek in zato mu brez nje ni človeškega življenja. To je njegova
božja pot, ki na nji nahaja uteho nemiru svojega duha in cilje novih hrepenenj,
pogoje neprestanega gibanja, ali kar je isto: življenja. Kakor vsakdanjega
kruha za telo, tako potrebuje človek za svojo dušo te božje poti, ki se imenuje
spoznanje.  — Na pot spoznanja pa vodijo človeka tri steze: predmeti,  katere
more opazovati, raziskavati in preizkušati, razum,  s katerim človek doganja
splošna svojstva in medsebojne razmere stvari in pojavov, in umstvena intuicija
ali vera,  na katero se opre človek tam, kamor ne more več razum in ustvarja
na podlagi realnih dedukcij nadnaravno nazornost. Da je človeku mogoče du¬
ševno živeti, mora imeti odkrite in proste vse te tri steze, vodeče na božjo pot
njegovo. Ne sme se mu zagraditi niti ena, niti druga steza, ali — kakor pravi
Goethe — človek mora biti na znotraj brezmejen. Drugače hira, ali pa ob¬
upuje v življenskem boju. — Ako pogledamo v zgodovino filozofije, pa vidimo,
da so se vrstile dobe, ko se je ta ali ona steza razvpila ali naravnost zagradila
in prepovedala. Ko je še neomejeno vladalo bogoslovje, je bila odprta ljudem
samo pot vere, slepe in brezpogojne, kolikor mogoče daleč oddaljene od „vla-
čugarske“ ulice razuma in še bolj od skoro pozabljene in zarasle steze naučnega
znanja. Minilo je nekaj stoletij, zavladala sta razum in znanost ter vzela veri
dobro ime, jo osmešila in odrinila na stran. A ni trajalo dolgo, pa sta se prej¬
šnja zaveznika, filozofija in znanost razprla tudi med seboj.

Vse to pa se je vršilo v onem hramu, ki se imenuje splošna človeška
kultura in ki se gradi in raste vedno zaporedno. Da napreduje ena stran, se
zanemarja druga. V človeku nefilozofu po poklicu, v živi človeški zavesti, ki ni
nastavljena pri tem strokovnem delu, pa so bile vedno in vselej odkrite vse tri
steze. Seveda ni človek nikoli zatajil, da je produkt svojega časa in sostanovalec
splošnega doma historične, razvijajoče se kulture. Ali naj je tudi človek nefilozof
hodil po stezi, akreditirani od tega ali onega sodobnega kulturnega stremljenja,
ako druzega ne, je vsaj čutil nedostatek in ožino, tesnobo in zatohlost smeri,
po kateri je hodil s svojim časom. In čim samostojnejši, čim večji je bil, tem
odkritejše in določnejše je to priznal. Velik človek ni bil nikdar fanatik, zakaj
fanatiki so samo prvoboritelji kake praktične „struje“ in duševni slabiči, njih
poslušna čreda. Ali porajajoči se novi duševni pravec je vtisnil vselej pečat
ekstremnosti vsej svoji sodobnosti: nasprotujoči stranki pretirano reakcijonarnost,
napredujoči zaletelo agitatorstvo in celo velikim duhovom je zmotil harmonijo
njih duševnega razvitka.

*

* *

Bila je prva nesreča za Prešerna, da je rastel v taki prehodnji dobi, kakor
je bil začetek devetnajstega stoletja, ko se je toliko starega podiralo, pa ni bilo
še nič definitivno podrtega, ko se je toliko novega porajalo, pa ni bilo še nič
končno porojenega. Osemnajsto stoletje je bilo omajalo največjo univerzalnost,
ki je bil kdaj z njo objet človeški duh — ono podrobno dodelano in pretkano
stavbo, ki jo je dobro nazval ruski filozof Solovjev »abstraktni klerikalizem Rima".
Nekaj podobnega je bila na političnem polju iz istega Rima izišla starorimska
imperija. In ne da se tajiti, da sta si bili obe imperiji v svoji strukturi, ne samo

159

v krajevnem, ampak tudi v krvnem sorodstvu. Razpadati sta začeli obe, kakor
hitro so se ljudje zavedli individualnih pravic in dolžnosti vsakega živega orga¬
nizma: večnosti samostojnega stremljenja. V človeštvu ni nič končanega, gotovega
in dogmatičnodognanega, ampak vse nastaja in se izpopolnjuje. „Tako kakor se
zunanja priroda korakoma odkriva umu človeka in človeštva, vsled česar moramo
govoriti o razvitku znanstvenega preiskovanja, tako se odkriva tudi notranji bo¬
žanski princip človeški zavesti le korakoma in nas sili govoriti o razvitku reli¬
gioznega iskanja in mišljenja," pravi drugi ruski filozof Bulgakov. Češko in
germansko ljudstvo sta se prva zavedla teh individualnih pravic in dolžnosti svojih
in izvršila reformacijo. Na Francoskem je bila reformacija, po kateri je stremila
galikanska cerkev, zadušena s silo, zato pa je tam prišlo — ne najmanj iz tega
vzroka — do revolucije. A revolucija je katastrofa, ki skoro vedno glavni in
normalni tok najbolj zadrži in diskreditira. In res je francoska revolucija prišla
na korist samo stranskim, ekonomičnim in socialnim motivom, normalnemu raz¬
vitku človeškega duha po osamosvoji pa je naravnost škodila. Spravila je v
slabo ime svobodni poriv duha, katerega se je delalo odgovornega za vse okrut¬
nosti živali v človeku. Posledica tega je bilo, da je človeštvo klonilo duhom in
zamenjalo svobodno stremljenje s cerkveno poslušnostjo in udanostjo. — V Av¬
striji se je ta preobrat izvršil pod vlado Franca I. in njegovega kancelarja
Metternicha. Naši državi so se pridružile še druge. Nastala je doba kongresov,
na katerih so sklepali raznim cerkvam pripadajoči vladarji državnovladne norme
v duhu strogo cerkveneverske poslušnosti. Jezuiti, največji prvoboritelji rimske
univerzalnosti, poprej izgnanwz Avstrije so dobili zopet vstop pod formo ligu-
orijancev in redemptoristov. Šolstvo je prišlo zopet v roke redovnikov, cerkvene
formalnosti so se zapovedale od države.

Tudi na naši mali slovenski zemlji so se ob tistem času stvari izpremenile
v tem zmislu. Duhovščina, takrat glavna reprezentantinja kulture naroda, pri
katerem je morala ostajati kakor pastir pri čredi — posvetna inteligenca se je
vzgajala po nemško in se je tudi pretvarjala v Nemce — duhovščina je bila v
oni dobi pri nas skoro izključno janzenistična. — Janzenizem je bil za slovensko
javno življenje na prelomu osemnajstega in devetnajstega stolelja velikanskega
pomena, in samo obžalovati je, da nimamo o tej važni duševni struji nikakšnega
znanstvenega dela (pač pa smo dobili, in to v zadnjem času, žurnalistično po¬
lemiko o njem, kar značilno osvetljuje resnost našega javnega življenja). Že
Čop je pisal leta 1831. Šafariku, namenjenemu izdati slovensko literarno zgodo¬
vino o janzenizmu: „Die Sache ware zu beruhren, weil sie auf die Bildung
unseres Volkes einen wesentlichen EinfluG hatte . . . Diese gelauterten religiosen
und moralischen Ansichten, denen seit Bischof Carl Herberstein bey weitem der
groGte Theil der krainischen Geistlichkeit huldigte und meistens noch huldiget,
und denen man die religiose und moralische Bildung des krainischen Volkes,
durch die es sich von seinen slawischen und nichtslawischen Nachbarn aus-
zeidmet,  zunachst verdankt, vverden gewohnlich jansenistische  genannt. . . Čop
tukaj govori o janzenistih — to se vidi iz poznejšega citata, ki ga navaja iz
konverzacijskega slovarja — kot o religiozni struji, kakor se je bila razvila na
Francoskem in je še bila trdno sklenjena, organizirana, živa in močna. Istotako
bi se moglo govoriti o naših prvih janzenistih ob koncu osemnajstega veka, o
kakem Herbersteinu in Japlju, ki sta zvesta jansenističnim načelom: utrjati po¬
božnost in ne samo zunanjo političnoversko zavednost, dala v roke Slovencem
prvo katoliško sveto pismo, česar niso bili vstanu storiti „die eigentlichen Musen-
sohne, die Jezuiten" — citat je zopet iz Čopa — v teku celih treh stoletij.

160

Zraven pa sta lahko sedela pri eni mizi z učencem francoskih racionalistov —
Cojzom in pristašem dunajskih prosvetljencev — Linhartom.

Janzenizem Prešernove dobe pa ni bil več prejšnji in ni več živel kot
sklenjen religiozni nazor, ampak se je živel samo še od odlomkov, poprejšnje
janzenistične rigoroznosti, ki jo je tiral do skrajnosti. V tej ozkosrčni strogosti
se je zakrknil in postal pod vplivom vseobče zunanje reakcije najgrobejši ob-
skurant. Japelj je še prevajal sveto pismo ter se zraven pečal z lepo književ¬
nostjo in skladal celo jako vesele in okrogle pesmice. Ravnikar, duša janzenizma
Prešernove dobe, je že izdajal samo ascetične knjige in je v njih, in samo v
njih, izvršil celo preporod slovenske proze, nalogo, ki jo je bil dobil od svojega
učitelja Kopitarja, ki ni pisal slovensko. Ta janzenist je osnoval novo slovensko
prozo v — molitvenikih, in nič ga ni ženiralo, dodajati kaki „sv. Maši" filo¬
loški predgovor. Ravnikar je postavil od Kopitarja dobljeno pravilo: Ne zapiši
nobenega stavka, dokler nisi uverjen, da ga bo razumel vsak kmet. To navodilo
je prevzel od Ravnikarja njegov učenec Metelko in od tega Metelkovci, ti najbolj
ozkosrčni janzenistični molitvenikarji in pristaši najgrobje kmetiške utilitarnosti,
oni, ki so v osebi „pisarja“ mlademu Prešernu govorili:

„Balade pet’ je mlatva prazne slame,
je reč pohujšljiva in zapeljiva . . .

Poj rajši to, kar treba je pri hiši,

za hleve treba, treba je na polji,

poj to, kar kmet in meščan s pridom  sliši.

To so bile razmere časa in kraja, ki niso mogle ostati brez vpliva na du¬
ševno organizacijo našega pesnika. Vrhutega je bil Prešeren v dobi svojega raz-
vitka v neposredni bližini torišč, odkoder so se uvajale te razmere. Bil je v
drugem letu filozofije v Ljubljani, ko je tu zboroval kongres, na katerem se je
sklenilo še nadalje odganjati narode s silo od zakonodajstva in tronov ter jih s
pomočjo cerkve držati v slepi pokorščini. Prihodnje leto je bil na Dunaju, od¬
koder so bežali učenjaki, ker je bila postavljena znanost pod kontrolo dvornega
župnika Frinta. In naposled je prišel še v redemptoristično vzgajališče in uči¬
lišče — v Klinkovvstromov zavod za učitelja. Tu je moral biti dan na dan priča
največjega omejevanja individualnosti, ki se je prakticiralo v imenu vere v onega
Boga, ki je dal človeku individualnost njegovo. Lahko si mislimo, kaj se je
moralo goditi v duši mladega učitelja, kadar je prišel Klinkowstrom, poklical
učenca predse in ga — zvesto po reku sv. pisma: „Kdor palice ne rabi..."
prav pošteno našvrkal ter mu nato zaukazal poklekniti in se zahvaliti Bogu ■ "
prejeto dobroto („fiir die heilsame Bestrafung"). Vse to je videl mladi jurist, .
izvestno je čutil, da ta vzgoja v božjem imenu ne vzgaja ljudi, ampak uboge
duševne pokveke („erzeugt nichts als Heuchler", pravi njegov kolega Gollmeyer).
Kako se je tu omraževalo mladim ljudem religiozno čuvstvo in kako so nadar-
jenejši učenci v tem zavodu mislili o veri in ljudeh, ki bi morali ohranjati reli¬
giozno čuvstvo v mladini živo, se vidi iz vsega pesniškega in političnega delo¬
vanja učenca Klinkowstromovega in prijatelja Prešernovega, strastnega slobodnjaka
Anastazija Griina, v čigar beležnicah iz one dobe se nahaja karikatura duhovnika
v komičnem položaju, ko mu je veter odnesel širokokrajni črni klobuk in —
puščico za denar.

Umevno je, da to niso bile razmere, ki bi bile vzgojile in razvile v človeku
normalno duševno organizacijo. Po oni stezi človeškega duševnega življenja, ki
sem jo poprej imenoval stezo umstvene intuicije ali vere, so se mladi, razvijajoči
se duhovi vodili, ali bolj nasilno gnali na tak način, da se je morala v mladih

161

dušah ta svetla pot spraviti v slabo ime. Zraven pa se je na drugih dveh, člo¬
veku ravno tako potrebnih stezah, ljudi od zgoraj na vse mogoče načine oviralo
in omejevalo v njih svobodnem gibanju. N. pr. v gledališče ni smel nikdar
nobeden učenec in tudi učitelj ne. In drugih knjig kakor molitvenike tudi ni
smel čitati. Razume se, da se je morala iz teh enostranskih razmer razviti druga

enostranost. In v resnici se je pojavila druga krajnost, ona v Avstriji takrat tako
razvita duševna smer, ki se imenuje „Freigeisterei“. Da je bila to samo plitva
zaletelost, se razvidi že iz tega, da niso nje avstrijski pristaši niti v filozofiji,
niti v znanosti ustvarili skoro nič, ki bi moglo računati na obstanek. Bilo je
to samo svobodnjaško navduševanje, gola opozicija, protestirajoča gesta. Svoboda
je bila v Avstriji sploh prepovedana in mlada inteligenca se je navduševala za
svobodo sploh. In to se je imenovalo „Freigeisterei“,

162

Ta struja je dosledno omalovaževala religiozno stremljenje po najvišjem idealu,
kompromitirano od oficialne religije, stavila je vse svoje upe in včasih naravnost
pretirane nadeje v mlado, baš takrat zakipelo znanost, katere prvi smeli razvitek
so ljudje poznali, ne pa njenih mej. In pa filozofija, zlasti nemška, živeča takrat
svojo klasično dobo, je kolikortoliko vplivala na slednjega izobraženca. A tu je
zanimivo, da se ni obračala tolika pažnja na one točke nemške „idejne“ filozofije,
ki so pomenile stalno pridobitev: niti na Kantovo teorijo spoznanja, niti na
Heglovo, Schellingovo, Fichtejevo vsestransko stremljenje po absolutu. Nasprotno:
ona doba se je oberoč oklenila tega, kar nemška filozofija imenuje kontinuiteto
objektivnega duha, ali kar se od Descartesa sčm imenuje: večnost progresa
(progres a 1’ infini). Po tej doktrini je bila nadnaravnost prognana iz človeške
duše, in empiričnost, obdajajoča nas vidnost se je proglasila za edino eksistiru-
jočo in neodvisno. Ker pa se človek ni mogel popolnoma odreči vseh religioznih
stremljenj in zlasti ne zahtev svoje »notranje brezmejnosti", je dobil razvitek,
progres znak večnosti. Perspektiva brezmejnosti, ki je pravzaprav samo na stezi
vere, se je na ta način pripisala stezama, ki vodita skozi omejeno realnost: stezi
umstvene spekulacije in preiskujoče znanosti, ki sta navezani na predmete.

Posledica tega je bila vera v raj na zemlji, vera v to, da ves človeški raz¬
vitek zavestno in nezavestno stremi k vedno večji popolnosti, da zlati vek ni
za nami, ampak pred nami. Prejšnjo vero v nebesa je nadomestila vera v „Zu-
kunftsstaat", staro religioznost novi utopizem. In čim bolj religiozen, v vseh
stvareh in pojavih sub specie aeternitatis delujoč in iščoč je bil poprej duh, tem
vnetejši vernik utopizma je postal sedaj.

I.

Toliko se mi je zdelo potrebno omeniti kot prolog v Prešernovo dramo,
da se spozna struga, ki se je vanjo vlil ta krasni vrelec, ki je prikipel iz osrčja
slovenskega plemena.

Žar mladega, svežega naroda in lastnega prirojenega genija je nosil v sebi,
ono večno iskro, ki jo imenuje v nemški pesmi na Čopovo smrt „die innere
Glut", oni sveti nemir, nebeško hrepenenje, domotožje vjete iskrice po večni
luči, o kateri pravi v isti pesmi:

„Es trieb dich ewig vonvarts, unverdrossen
hast du gekampft, bis du den Sieg errungen,
bis sich des Lichtes Pforte aufgeschlossen."

V vseh stvareh in pojavih jo je odkrival in se potem zavzet vračal k nje¬
nemu praviru „von der Welt begeisterungstrunken". Zakaj da je živo čutil ta
najvišji ideal, kaže najbolje ravno ta pesem na sorodno dušo, kjer stoje zna¬
menite besede:

„Der Weltgeist sandte aus der lichten Halle
dich abzurufen zu des Lichts Genossen
den Genius ab; im hellesten Kristalle
der reinsten Woge loscht’ er aus den Funken,
auf dah er rein zuriick zum Urlicht walle.“ *

* Sploh je odkrival naš pesnik najintimnejše globine svoje duše baš v posmrtnicah
svojim prijateljem. Tako je eden najvarnejših izlivov Prešernove duše citirana nemška pesem

163

Miru ne najde v stvareh, komur „Bog pevski duh je vdihnil", in srečnega
se ne čuti v tesnih razmerah vidnosti človek, ki je na znotraj brezmejen. Zato

„peti on ne jenja!

Grab’te d’narje vkup gotove
in kupujte si gradove,
v njih živite brez trpljenja!

Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave."

Te krasne, najčistejše simbole je pač mogel najti samo najglobokejši duh,
ki je mogel prodreti skozi predmete in se zagledati v večnost. Kdor je videl
take perspektive, ni našel več miru v stvareh in pojavih:

„Ich weiB, du standest einsam, unbeglticket,
daB dir, wie mir, nicht Ruhe ward hienieden."

Prešeren je bil globoko idealistična natura. Večno iskanje, sveti nemir, ne¬
umorni trud so znaki take duševne strukture, a užitek in plačilo mu je — jasno¬
vidnost  preko najdaljših distanc. S tega stališča idealista-jasnovidca imenuje
pesnik one, ki delajo samo za realno plačilo, „ki samo vedo, kaj posojila neso,
kaj hiše, polje, kaj kupčija" — „slepe  modrijane". In s ponosom se zaveda, da
je s svojimi „Čebeličarji“ pričel novo dobo, ko je zmotil s svojim idealnim
delom Slovence, ki so jih poprej „vabile samo sence košate, stezice zložne, cvet
dišeč po medi, sad brez potu".

Tak je bil Prešernov duh v svoji prirojeni genijalni čistosti in nedotaknje¬
nosti. Ali kako rano je že položila nanj sodobnost pečat svojih pogojnih, časnih
in praktičnih stremljenj! Najprej dunajska „Freigeisterei“, ono brezpredmetno
in brezciljno svobodoumje, želja iti povsod, ker ni bilo dovoljeno nikamor, in
ki ravno zaradi te meglene splošnosti ni šla nikamor. To je bil samo krik v
zatohlosti. Kakšen krik je to bil in po čem, to je bilo ljudem vseeno. Da se
je ta časovna duševna smer polastila tudi Prešerna, vemo iz njegovega življenje¬
pisa, vemo pa tudi iz njegovih pesmi. Ena izmed prvih njegovih pesmi, nastala
še v dunajskih dijaških letih, je preloga Kornerjeve: „Licova strelci". Prešeren
jo je preložil v strogem freigeistovskem razpoloženju, v katerem ni niti opazil,
da je skrajno nemškonacijonalna. Prevel jo je zato, ker plamti iz nje takov ne¬
omejen plamen svobode. Dasiravno to „nemških  je strelcev trop strašan", je
mlademu Prešernu vseeno neizmerno simpatičen, ker hoče en groš kar vse „ra-
beljne zatret’ in tirane".

Tak je prišel Prešeren v svojo domovino, v provincijalno zakotje, odkoder 1
se je hrepeneče oko zaman oziralo po daljnih vidikih. Tesno je bilo tu sredi
zakrknjenih psevdojanzenistov in mrak se je zgoščeval nad deželo. In ni ga bilo
mesteca, ki bi bil človek zastavil nanj trden korak. Poizkusi ustanoviti tla za-
vednonarodne in svobodne kulture so ležali daleč v preteklosti kot slučajni, pla¬
vajoči otočiči. In kot boječi in nedoločni obrisi so se izgubljali na njih sledovi
Cojzovih, Linhartovih in Vodnikovih nog. Najti njihove stopinje in nadaljevati

na smrt Čopa. In samo obžalovati je, da se še do danes ni našel slovenski pesnik, ki bi te
krasne glasove preložil, da bi jih ne pogrešala slovenska literatura, zakaj slovenske so v naj¬
globljem utripu svojem in njih nemška oblika je pač samo zunanja obleka.

164

njihov pot v svitu svojega lastnega ideala, je bilo skoro nemogoče. Zato vidimo
Prešerna, da ne „hodi“ za nikomer, niti za Vodnikom ne. Duša mu je bila tako
velika, tako bogata, tako prekipevajoča, da se je mladostno izlila v strugo, ki si
jo je sama naredila tako skozi jezikovna kakor idejna in umetniška tla. Da ta
izliv ni bil normalen slovenski fakt, da je bil to fakt Prešernov, fenomenalen
fakt genija, ki ni bil imenovalec vsote tedanjih slovenskih števcev, se je kmalu
pokazalo. Zakaj ostal je slučajen v razvitku slovenske literature, kakor je ravno
slučaj pojav genija.

Tu, na polju produkcije, kjer bi bilo za nadaljno normalno delovanje tako
treba primerno dvignjenega in razvitega milijeja, je ostal Prešeren vzvišen in
samoten. Ne tako v svojem lastnem duševnem življenju. Že na Dunaju smo
videli, da je bila ožina časa napravila iz njega opozicijonalca, uporabljajočega
vso svojo aktivnost za odrivanje tesnobe brez določnih, krepko očrtanih smeri.
V Ljubljani so se valovi obskurantizma strinjali nad samostojnim plavalcem še
tesneje, in plavalec je menil, da se reši, ako samo maha okrog sebe. Njegov
jasni, določni cilj, za katerim se je v mraku noči samostojno spustil v morje,
mu je sicer izginjal izpred oči, a mislil sije: treba je samo plavati, rezati samo-
goltne, nivelirujoče valove, pa se bo prišlo do kateregasižebodi cilja in razsvita.
Na tistem praporu duha, ki je nosil od prirode napis: „v imenu najvišjega ideala",
je napisal Prešeren pod vplivom časa in razmer kakor Hercen, Prešernu po
duhu soroden Rus: v imenu vsestranske logične svobode, v imenu neomejenega
mišljenja, ki se sme dotekniti vsake stvari." In zato je mogel z vso pravico
zaklicati: „Srce je prosto!" Prosto in neodvisno je ostalo od sodobnega mraka,
prosto pa je postalo tudi od pravic in dolžnosti neprestanega stremljenja po
najvišjem idealu. Neutešno hrepenenje po najvišjem — to kar pesnik imenuje
„strah", sta izginila, a izginila mu je tudi ona visoka uteha, ona sreča in oni
mir, ki jih je mogel uživati samo na tej višnji poti hrepenenja in iskanja. In
takrat je napisal one štiri vrstice, ki so imele v prvi obliki naslov: „Prosto sreč"
in naslednje besedilo:

„Sem dolgo upal, se dolgo bal;

slovo sem upu, sem strahu dal.

Srce je prosto; — mirno, srečno ni.“

In kmalu nato je pripisal k tem trem še četrti verz:

„Nazaj si up, nazaj si strah želi."

A preden mu je iz duše prikipela ta poslednja želja po prejšnjem upu in
strahu, je prestal v svojem duševnem življenju težko in najusodnejšo krizo. Priti
je moral prej do razočaranja v oni veri, ki sem jo gori imenoval utopizem. In
to razočaranje je bilo tako veliko in pomembno, da je pesnik po pravici postavil
omenjene štiri stihe na čelo vsega svojega življenskega dela.

Kakor njegova doba je bil tudi Prešeren zamenjal nadzemsko, večno per¬
spektivo s pozitivno vero v takšno bodoče razmerje realne faktičnosti, ki bo člo¬
veštvu prineslo raj na zemlji. In kakor njegova sodobnost je tudi on veroval,
da priroda in zgodovina vodita k temu idealu, ki je edini vreden, da veruje vanj
misleč človek. Kakor njegov čas je tudi Prešeren veroval edino v to praktično
prirezano večnost razvijajočega se človeštva, njega neprestani progres, ki v njem
živi vsaka krepka individualnost dalje. Ves historični proces se vrši razumno,
stremeč k svoji razumni popolnosti na zemlji.

Ta nazor je Prešeren izrazil v posmrtnicah, posvečenim kulturnim delavcem.
Tako pravi v nagrobnem napisu Korytkovem:

„Der Mensch muB untergeh’n,
die Menschheit bleibt; fortan
wird nur das besteh’n,
was er fiir sie getan.“

In v pesmi „V spomin Valentina Vodnika" ne poveličuje onega večnega
..notranjega žara" pesnika, ki je bil tako srečen, da ga je mogel izraziti in uve¬
ljaviti, ampak proslavlja v njem oni človeštvu koristni korak, s katerim je pesnik
ljudi približal k pozitivnemu idealu. Ta korak je za njim ostal in človeštvo ga
hrani v „slavi“; i samo v tej slavi živi pesnik drugo, prerojeno, večno življenje:

„Tak pevec se trudi,
samoten živi,
se v slavi, ko zgrudi
ga smrt, prerodi."

Vera, ki jo je delil Prešeren s svojo dobo, živi še danes široko razširjena
v nekaterih evropskih glavah. Krasna je, humanitarna, prelestna in mehka ko
melanholija. Kolikokrat smo jo videli to čudovito usmiljenko zlasti v Rusih! S
Hercenom je hodila z očmi, zaverovanimi v zapad in njegovo kulturo, v katero
je veroval „ko kristijan v nebesa". In v zadnjem času je zatiskala oči enemu
najlepših in najčistejših umetnikov sveta — Čehovu. V njegovi drami: „Tri sestre"
govori Veršinin naslednje besede: „Črez dvesto, tristo let bo življenje na zemlji
neizrečeno lepo, čudovito. Človek brez takega življenja ne more živeti, in ako
ga doslej ni, ga moramo predčuvstvovati, čakati, misliti, pripravljati se nanje;
in zato moramo več videti in več znati, nego so videli in znali naši dedje in
očetje." — V „Stricu Vanji" pa nam predstavlja Čehov precej v prvem dejanju
zdravnika Astrova, sedečega z zaprtimi očmi in sledečega svojim glasnim mislim:
„Oni, ki bodo živeli za nami črez sto, dvesto let, ali se bodo spomnili z dobro
besedo nas, ki jim pripravljamo pot?" Jesenski večer je . . . Tišina, dež in vihar
od zunaj, a okrog njega cveto ..jesenske rože — čudovite, žalostne rože". —
Pravijo, da se je Čehov smehljal, ko je umiral. Ali zato, ker je užival sladko
zadoščenje svojega pozitivnega ideala in ga predokušal? Težko. Verjetnejše je,
da je bil poln moške resignacije nad tem, da zanj ni več daljne, vabeče zvezde,
da je široko vsemirno obzorje in vse okrog njega — hladno in prazno. In ta
nasmeh je moral biti bridek, kakor je bridka po Voltairejevih besedah naj višja
zemeljska resnica. — Zakaj tako je završil svoj zemeljski pot tudi njegov rojak,
sijajni duh Hercen. Ali on je bil že dolgo pred svojim koncem spregledal po¬
zitivnega boga, boga brezkončnega progresa, in spoznal, da je raj progresa
utopija in prejšnji njegov bog samo — malik. Takrat je zapisal naslednje besede:
„Niti priroda, niti zgodovina ne gresta nikamor,  marveč sta pripravljeni iti po¬
vsod,  kamor se jima ukaže, ako je to le mogoče,  t. j. če ju nihče ne ovira."
„Brez programa, brez smeri, brez neizogibne razrešitve je raztrgana improvizacija
zgodovine pripravljena iti z vsakim. Vsakdo more vložiti vanjo svoj stih; ako se
dobro sliši, bo vstal njegov  stih, dokler se pesem ne bo pretrgala in bo pre¬
teklost brodila v njenem mozgu in spominu." „Ako se vprašamo po cilju in
namenu vsega, potem je cilj vsega živega — smrt."

In s čudovitim lirizmom in odkritosrčnostjo pripoveduje Hercen, kako je
začel po tem razočaranju v pozitivni veri v njegovi duši vstajati na mestu po-

166

rušenih iluzij — obup: »Ničesar več ne čakam in po tem, kar sem videl in
okusil, se nad ničemer več ne čudim in nad ničemer več posebno ne veselim.
. . . Vse mi je postalo indiferentno. Ne želim si posebno niti jutri umreti in tudi
ne dolgo živeti; naj pride konec tako slučajno in brezmiselno, kakor je prišel
začetek. Zakaj vse, kar sem iskal, sem našel, celo priznanje sebeljubnega sveta,
a obenem s to dosego sem izgubil vse, v kar sem veroval in po čemer sem
hrepenel . . . Pogosto v minutah obupa in slabosti, ko je v meni prekipevala
bridkost, ko se mi je celo življenje videlo kot ena nepretrgana pomota, ko sem
izgubljal celo vero vase, v poslednje, zadnje  — so mi prihajale v glavo misli:
Zakaj nisem vzel puško prvemu delavcu in ostal za barikado. Nenadoma zadet
od krogle bi bil odnesel s seboj v grob vsaj dva, tri verovanja."

Zakaj citiram te besede iz ust ruskega pisatelja? Zato ker ilustrirajo celo
dobo, zato ker je bilo med verniki pozitivnega utopizma malo tako velikih mož,
ki bi tako do konca izmislili ideje, v katere so prisegali, in ki bi svoje rezultate
tako odkrito priznali. Hercen je bil tako velik. Drugi je bil Byron, ki je tudi
pričel z idealističnim „Snom“ in končal s pozitivistično resigniranim priznanjem,
da »izhoda ni“. Tretji, ki v tem brezobzirnem priznanju ni bil nič manjši, pa
je bil naš — Prešeren.

Videli smo pesnika v »Glosi", spoznali v sonetu »Vi, ki vam je ljubezni
tiranija" kot idealista, hrepenečega po brezmejnem idealu in absolutni lepoti. V
tem svojem stremljenju ni našel med svojimi, duševno nerazvitimi rojaki nikakih
opor. Tu je videl najkratkovidnejše kramarsko računanje s faktom samim in
duševno življenje iz rok v usta. Takrat je še takšen nazor mirno registriral in
na besede:

»Slep je, kdor se s petjem vkvarja,"
pristavil z lahno vzvišeno ironijo:

»Modri (!) Kranj’c mu osle kaže." (I. natis.)

Kaj je bilo njemu za ta mali, ozkosrčni kaos kratkovidnih ljudi, hlastajočih
po drobnih koščkih vsakdanje hrane! On je bil vendar stanovalec svetovne kul¬
ture, ki je imela sijajne, velike cilje splošnega bratstva na zemlji, na naši ljubi
zemljici, sredi te sedaj še neurejene, a k vedni izpopolnitvi stremeče faktičnosti.
Treba je samo poprijeti se te dejanskosti in ne stremeti za nadzemskimi hime¬
rami. — Kakšno srečo je prinesel ta evangelij takratnim malim duhovom, onim,
ki se tako dobro počutijo v stvareh in pojavih, ne vprašujoč po njih vzrokih,
gibalih in namenih. Meščanček cele Evrope se je oddehnil, da ni več drugega,
nego stvari in on v njih, in da sme in more ravnati s stvarmi tako, da prinašajo
njemu kolikor največ zadovoljnosti in užitka. Neki nadzemeljski, poprej samo
navezani mu ideal resnice, dobrote in lepote, katerega se je itak samo bal, je
bil odpravljen z obzorja in odpravljeno je bilo absolutno merilo. „Človek je
merilo vseh stvari!“  se je razlegla parola, in buržoazna kultura se je začela re¬
diti od sreče.

Ne tako oni, ki nosi v sebi neugasljivo iskro večnega spoznanja. Ta je
skoro prodrl skozi vso realnost, odkril v njej vso slučajno, od egoizma gnano
mehaniko njeno, in za njo — prepad, brezno, temo. Na tak način prikrajšana
pot je pokazala, da je skoro zmanjka, ako gre po njej dosleden in močan duh.
Pot se je izgubila v nič, pred dušnim pogledom pa je zazijalo brezno.

Ali tako daleč so prodrli samo veliki duhovi. V Rusih Hercen, pozneje
Dostojevskij in Tolstoj, v Slovencih Prešeren. — Takrat namreč, ko je vladala

16 ?

okrog njega v domovini največja tema in silno težka realnost, in je bil pesnik
že vesel, da so vsaj predmeti ob potu, ob katerih more iti oprimši, takrat je bil
pozabil kakor ves njegov čas, da je visoko gori solnce. In zahrepenel je po
bližnji, „samozemeljski“ svetlobi lune, zadovoljil se je s svetilom, ki dobiva svojo
luč od solnca. In Prešeren se ne straši povedati, kaj je zagledal pri tej luči:

„Tam vidi gnezditi strupene gade,
in tam brlog, kjer ima tigra mlade,
vzdig’vati vidi leva jezno glavo."

Mladenič, ki ni bil buržoaznoleno samozadovoljen, ampak ki ga je „gnalo
gledat", spoznavat, prodirat dalje in dalje, je izpregledal globoko resnico, ki se
glasi: ako se človek omeji samo na vidni svet, na to, kar je pod posrednim
svitom lune, tedaj mu

„Zija nasproti

življenja gnus, nadlog in stisk ne malo,
globoko brezno brez vse rešne poti."

Kdor je priznal nad seboj avtonomnost zemlje, kdor se je potopil v takt
prirode, mora biti slep ko priroda, ako hoče dalje stremiti. Spoznanje mu od¬
kriva, da je samo žoga brezmiselnega in egoističnega kaosa in samostojno nje¬
govo delo brezuspešno. In oni pesnik, kateremu je bil prej „grad brez vratarja"
— brezmejno hrepenenje po vsespoznanju — največja uteha, on nosi sedaj to
božjo iskro kot breme:

„Wohl ihm, dem Freund geblieben das Erkennen,
die gift’ge Frucht, gereift atn Baum der Stinde!

Warum kann von den Augen weg die Binde,
die mir die Strahlen barg, die nun so brennen?

Das Leben wiird’ ich lebensvvert noch nennen,
denn vvahrlich, hoffen kann ja nur der Blinde,
daB, vvas er Gutes wollte, Herzen finde,
die ’s nicht verdreh’11, verketzern und verkennen.

Der Blinde nur kann glauben mit den Toren;
wer das Talent, das ihm ward angeboren,
vergrflbt, nicht wer es niitzet, sei verloren.

Nur ihm sind nicht gelahmt des Geistes Schvvingen,
wer blind ist, kann noch ftir das Gute ringen,
verzweifelt nicht, wie ich, an dem Gelingen."

Odslej postane pesnik kot slep element v prirodi brez lastne direktive in
volje, in spoznanje, ki ga je poprej napolnjevalo z najvišjim „upom“, mu je
sedaj samo v — obup:

„Oblak ne vč in val ne kam.

Kam žene me obup, ne znam."

Življenje mu je odslej „ein vviistes Eiland, umtobt von Wogen“. Kot krmar
brez krmila je, in ta krasni, silni duh prične govoriti kakor kakšen slabič o „ so¬
vražni sreči", o „jezi sreče"' t. j. usode, besedo, ki je rekel o nji Napoleon, da
je brez zmisla, k čemer je pristavil Hercen: zato je torej tako tešilna.

168

„Usoda“, mehanika življenja mu postane ogromna sila, pred katero s fata¬
lizmom v duši kloni glavo. Sedaj imenuje onega, ki si izkuša delati sam usodo,
ki stoji nad kaosom in ga po svojih močeh kroti, — „siromaka“, primerjajoč ga
s hrastom, ki ga podere vihar:

„Tak siromak ti v bran, sovražna sreča,
stoji, ki ga iz visokosti jasne
na tla telebi tvoja moč gromeča.

Ak hitre ne, je smrti svest počasne.

Bolj dan na dan brli življenja sveča,
dokler ji reje zmanjka in ugasne."

Oni pesnik, ki je poprej s svojo notranjo brezmejnostjo, „s tem bogastvom
brez težave" živel, je zdaj, ko se je prepustil pozitivističnemu evangeliju, oni
tožnokrasni utopiji, da bo kdaj raj na zemlji, naenkrat bridko občutil, da „ne
spravi skup darov potrebnih Pluta", to je posvetnega bogastva. In nič več še¬
ne vzpne nad ta kaos, da bi ga s pogledom solnca prešinil in našel nad njim
in v sebi zmagoslavno afirmacijo svojega bitja. Iz fatalizma ga vodi pot narav¬
nost v — negacijo bitja. In kakor Hercen je tudi Prešeren velik dovolj, da
konsekventno prizna, da je končni namen vsega živega — smrt:

„Okrog ga drvita skrb in potreba;
miru ne najde revež, ak preiše
vse kraje, kar jih strop pokriva neba.

Šele v pokoju tihem hladne hiše,
ki pelje vanjo temna pot pogreba,
počije, smrt mu s čela pot obriše."

Neskončnost, ki je je bil poprej poln, mu je sedaj — iluzija. Sedaj je
nesvoboden, uklenjen jetnik v življenju in vidi pred seboj samo eno rešno pot,
in sicer — smrt:

»Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi.

Prijazna smrt, predolgo se ne mudil
Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tje, kamor moč preganjevcev ne seže,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se človek vsake teže;

tje v posteljo postlano v črni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže,
da glasni hrup nadlog ga ne predrami."

To je tako pretresljiv apel živega človeka po smrti, kakor jih pozna malo
svetovna literatura. Prešeren je izpregledal, doživel popoln bankrot svetovnega
nazora. Odkrito je priznal, da je sicer res vse samo razvitek, da vse, „kar je,
beži", a ravnotako odkrito sedaj tudi priznava, da ta „beg ni Bog, ki vodi v
nebo", t. j. v večnost, ampak da je samo minljiv idol, „ki vodi vekomaj v ne-bo,
t. j. v nič, v smrt.

169

Smrt, samo smrt in povsod smrt še vidi pred seboj in okrog sebe ljudi,
ki se v smešni harlekinadi gnetejo in varajo drug drugega z nasmehom na licu
in veseljem v očeh, ponosni na svojo „kožo gladko" in „kupe zlata", ne zave¬
dajoč se, da nosijo neprestano s seboj na čelu vžgano znamenje smrti. Svet
šumi okrog njega in se raduje, a on sliši iz vsega tega »veselja hrupa" in iz
vsake »pevcev pesem sladke" samo »molčečo" trobento: Memento mori! —
Pesnik si želi smrti, a smrti ni * In kakor poprej udarja obenj življenje, zahte¬
vajoč od njega, da reagira nanje ter opredeli svoje razmerje do njega. Prešeren
zavzame novo stališče napram življenju. Stališče to pa se imenuje popolna ne-
občutnost. Čudovito dosledno je izpeljano iz razvitka pesnikovega svetovnega
nazora in polno one velike, neustrašne konsekvence je, ki odlikuje vztočne filo¬
zofe, ki so ji sledili, preden je še Evropa vedela za svoj pozitivizem. »Vse mi
je postalo indiferentno," pravi Hercen, »vse je nirvana," pravijo indijski modreci
in isto idejo razvija Prešeren v svojem znamenitem sonetu:

»Čez tebe več ne bo, sovražna sreča,
iz mojih ust prišla beseda žala;
navadil sem se, naj Bogu bo hvala,
trpljenja tvojega, življenja ječal

Navadile so butare se pleča
in grenkega se usta so bokala;
podplat je koža čez in čez postala,
ne straši več je trnjevka bodeča.

Otrpnili so udje mi in sklepi,
okamenelo je srce preživo,
duha so vkrotili nadlog oklepi.

Strah zbežal je, z njim upanje golj’fivo.

Naprej me sreča gladi ali tepi,
me tnalo našla boš neobčutljivo."

Prešerna se je polastila popolna pasivnost, ona »potrpežljivost mila", o
kateri pravi:

»Od pomoči nje podprt,
nosil bom življenja pezo,
dokler zmaga sreče jezo
zadnja ljub’ca — bela smrt."

Ali se je v tem stanju spomnil kdaj pesnik na svoj poprejšnji, strem¬
ljenja in delovanja polni idealistični nazor? Brez dvoma se je spomnil. In to
ne samo v tako zvanih »svetlih hipih", ko je zlagal take pesmice, kakor je »Sila
spomina", ampak čutil ga je neprestano globoko na dnu svoje duše, ker se mu
nikdar ni bil popolnoma odpovedal. A zanimivo je, da ga je čutil kot svojo
mladost,  s katero ga je identificiral. In še bolj zanimivo je, da se to identi¬
ficiranje idealnega poleta z mladostjo ni porodilo v njem šele sedaj kot rezultat
retrospektivnosti, da je bilo gotovo že v prvih letih njegovega delovanja, še preden
je bil razvil svojo idealistično kipečo produkcijo. Ako bi sigurno ne vedeli, da
je njegova pesem »Slovo od mladosti" bila ena izmed njegovih prvih, bi jo z

* Verjetno in umevno je, da je imel Prešeren hipne samomorilne misli, kakor nam
pripovedujejo biografije, a za izvršitev samomora je imel vendar preširok in preuravnovešen
um, da bi bil zmožen take zaletelosti. Saj pravi sam, da si more človek življenje vzeti le
v »slepi veri".

vso odločnostjo reklamirali za ta poslednja leta. Tako pa ne moremo reči dru-
zega, nego da je v tej pesmi pesnik divinatorsko in proroško že v mladosti
naprej vedel svoj duševni razvitek in tako presumiral samega zebe:

„Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanjeI
Veselja dokaj strup njegov je vmoril:
sem zvedel, da vest čisto, dobro d’janje
svet zanič’vati se je zagovoril.

Ljubezen zvesto najti, prazne sanje!

Zbežale ste, ko se je dan zazoril.

Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žal’vati videl sem samice.

Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača;
kak veter nje nasproti temu vleče,
kogar v zibeli vid’la je berača;
da le petica da ime sloveče,
da človek toliko velja, kar plača,
sem videl čislati le to med nami,
kar um slepi z golj’fijami, lažami.

To videt’, gr je videti napake
je srcu rane vsekalo krvave.

Mladosti jasnost vendar misli take
si kmalo iz srca spodi in glave.

Gradove svitle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v puščave;
povsod vesele lučice prižiga
ji up golj’fivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, da dih prve sap’ce bode
odnesel to, kar misli so stvarile;
pozabi koj nesreč prestanih škode
in ran, ki so se komaj zacelile,
dokler, da smo brez dna polnili sode
’zuče nas v starjih letih časov sile.

Zato, mladost, po tvoji temni zarji
srce zdih’valo bo mi. Bog te obvarji!"

Ta pesem razočaranja, pa zgoranji primeri za pesnikovo globoko ideali¬
stično naziranje, primeri, ki sem jih nabral tudi iz različnih dob pesnikovega
delovanja, nam sicer predstavljajo Prešerna, kakor vsakega genija, kot genijalno
dušeslovno uganjko, obenem pa nam kažejo bogastvo njegove pesniške duše,
polne kontinuitete najrazličnejših duševnih elementov. In nič čudno se nam ne
zdi po tem in takem nenavadno dejstvo, da v Prešernu skoraj ne moremo raz¬
ločevati nikakšnega začetništva. Zakaj v tej vzvišenosti pesniške njegove sile
nad časom in razvitkom, brez rezkih zaporednih faz, leži konstantnost genija.*
Prešeren je bil poln življenskega razočaranja v svoji prvi pesmi in bil je poln
svetlih nadej v svoji zadnji.

Res je Prešerna v poznejših njegovih letih najpogosteje držala v objetjih
neobčutnost, apatija; a tega niso bila kriva njegova „starji leta“, nego trdi pogoji

* Onemu, ki genija meri po filistrski, od mehaničnih vtiskov določevani zaporednosti
svojega življenja, bodi povedano, da je bil Prešeren kot vsak genij že jako zgodaj gotov človek,
in je mogel eden in isti substrat njegove duše v različnih dobah priti do veljave in izraza.
Seveda različno: tako je tudi v Prešernovem „Slovesu od mladosti" razočaranost bolj slutena
in literarna, v „Sonetih nesreče" preživljena, takorekoč krvava.

\ 1 \

faktičnih razmer; in da se je to moglo zgoditi od strani pesnikove, je bilo sokrivo
Prešernovo in sodobno poudarjanje faktičnosti, realnosti. V tem pa, da naš pesnik
trdi, da je idealno stremljenje mogoče le v mladosti — trditev, ki je brezdvomno
resnična, ako se tiče forme, ne pa bistva tega stremljenja — v tem je prišel najbolj
do veljave vpliv sodobne romantike  na Prešerna. Najbolj karakteristično svojstvo
romantike je namreč pogled, obrnjen v preteklost in naslajanje se ob njem v za¬
dostilo za trdo realnost, pred katero je romantičen duh onemogel. Še jasnejši nam
bo ta vpliv iz naslednje primere:

Gori sem navajal besede Hercenove. Takrat, ko je ta ruski mislec prišel
do podobnih zaključkov ko Prešeren, je rekel, zakaj ni raje ostal za barikado.
Čemu? »Odnesel bi bil s seboj v grob vsaj dva- tri verovanja." Končal bi bil
v stremljenju, iskanju, na edini, človeku neobhodni poti. Tudi Prešeren se čuti
nesrečnega v duševnem položaju svojem. In ko stoji resigniran in otožen, ga
obsinejo žarki mehke romantike. Zagleda se poželjivo v preteklost, zahrepeni
po mladosti, po katere zarji, čeprav temni, mu srce zdihuje in o kateri misli, da
je edina vstanu stremiti ter biti srečna. In ena najbolj romantičnih pesmi mu
prikipi iz prsi, tako zelo romantično onemogla v svoji ideji, kakor nesrečno ža¬
lostna in milo lepa glede na duševno stanje pesnikovo:

„OVrba! Srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta.

Da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta
speljala ne bila, golj’fiva kača.

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bilž bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev notranjih b’ igrača.

Zvesto srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico.

In mirno plavala bi moja barka;
pred ognjem dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed varoval — svet’ Marka."

Toda samo še ta sonet je nastal v oni dobi, ko Prešernu spoznanje, razum
nista bila v drugo, nego da sta ga mučila in mu kazala realnost tako, kakršne
si ni želel njen vernik. Prešeren je ali v popolni nirvani trpel to bičanje s
»trnjevko bodečo", ali je romantično hrepenel v prvotno stanje nerazvitega ra¬
zuma, ko je še veroval, da sveti Marka varuje dom pred ognjem in pred točo
pšenico. A v tem duševnem stanju Prešeren ni ostal. Zakaj skoro so mu zopet
zaigrali v duši drugi glasovi, oglasila se je idealistična dominanta njegove duše.
Prešernu ni v »potrpežljivi mili" povsem »okamenelo srce preživo", sicer bi ne
bil napisal na čelo svoje knjige o istem srcu:

»Nazaj si up in strah zeli.  “

Prešeren ni pokopal želja  stremljenja in visokoletečih misli,  katerih bolečine
so hrana za človeško dušo in odkup za življenje. Bili so hipi, v katerih je dvignil
glavo, zavzdihnil in uprl pogled v večne perspektive svoje velike pesniške duše.
In zopet je hodil svetlo pot hrepenenja v daljavo, užival pesniški praznik pred
oltarjem svoje duše in čutil nebo v svojih prsih. Ko se je vračal v vsakdanjost

172

nazaj, v oni pekel, iz katerega že več ni mogel kakor iz začaranega kroga,
vzpodbadal se je s tako pesmijo, kakor je „Osrčenje“ (pozneje „Pevcu“), v ka¬
teri je vsa abeceda duševnega jezika najzrelejšega Prešerna in zadnja faza nje¬
gova. Ne vrste se zastonj v pesmi po redu vsi vokali. Zakaj pesem je Prešer¬
nova „alfa in omega":

„Kdo zna

noč temno razjasnit’, ki tare duha!

Kdo ve

kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zore do mraka, od mraka do dne!

Kdo uči

izbrisat’ ’z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih odvzet’ spred oči,
praznoti vbežati, ki zdanje mori!

Kako

bit’ hočeš poet, pa ti pretežko

je v prsih nosit’ al pekel,  al nebo ?  —

Stanu

se svojega spomni, trpi brez miru!

Ta kratka in krepka pesem nam predstavlja Prešerna v njegovi zopet za-
dobljeni moški sili. A tri leta pred to pesmijo je bil izdal naš pesnik dolgo
pesem, polno neprešernovske sentimentalnosti in mehkobe. Ta pesem nosi naslov
„Krst pri Savici". Motil bi se, kdor bi trdil, da ta pesmotvor ni prišel pesniku
globoko iz srca. Za to govori že dovolj glasno samo dejstvo, da je pesem po¬
svečena pesnikovemu najboljšemu prijatelju Čopu. Ali vkljub temu predstavlja
„Krst“ v Prešernovem duševnem življenju nekaj čisto posebnega, s prejšnjim in
poznejšim njegovim duševnim razvitkom nezdružljivega. In vendar si upam trditi,
da je „Krst“ Prešernova tako osebna, tako lirična pesem kakor „Slovo od mla¬
dosti". Samo razlagati se ne sme iz pesnikovega konstantnega nazora nego iz
hipnega razpoloženja. In v resnici nam predstavlja ta najdaljša Prešernova pesem
samo hip njegove duše in sicer oni težki moment,* ko je težava na težavo, za¬
mera za zamero, nesreča za nesrečo treščila na suverenski pot njegove duše in
mu naposled odnesla z njegove desne najkrepkejšo in najdražjo oporo — Matija
Čopa. („Ločitvi od njega mi je hladilo".) Takrat je Prešerna obšla silna bolest
in neizmerna slabost, da je padel iz svoje moške direktive. Pričel je kolebati in
se opotekati. V tisti uri bi se bil oprijel za vsako bilko.

„Krst je zato težko umljiv Prešernovemu psihologu, ker je tako nepriča¬
kovan in slučajen. Nepričakovan in slučajen pa ni nič bolj in nič manj kot
vsaka katastrofa. „Krst“ je nastal iz duševne katastrofe.  Zato ni v njem ne pri-
rodnega razvitka značajev in ni psihologije umetniških tipov, kakor ju ni v ka¬
tastrofi. V „Krstu“ ni sploh nič tipičnega in splošnega, veljavnega za vse ljudi,
ampak^ vse je osebno in veljavno samo za Prešerna in njegov slučaj. Črtomir
je Prešeren in ni nikakšen historičen pogan. Kakšen pogan naj bo to, ki pravi:

„Vem, da malike in njih službo glave
_služabnikov njih so na svet rodile."

* Za naše gospode profesorje moram pripomniti, da momenta tu ne razumem krono-
metrično kot »trenutek", ampak kot življenski moment, kot dlje časa (dve leti!) trajajočo po¬
bitost duha, ko pesnik ni bil zmožen svobodnih emanacij svoje duše, ampak je vsa njegova
aktivnost obstajala v tem, da je iskal izven sebe „hladila“ in „leka“. Vse kaže, da je Prešeren
v onem težkem stanju napisal samo „Krst pri Savici", poemo s plitvo, čisto mehanično kon¬
cepcijo. Zakaj globoka koncepcija mora iziti samo iz bodrega, samozaupnega duševnega raz¬
položenja.

173

Črtomir je Prešeren, oni Prešeren, ki je zavozil kot smel mornar med svoje
rojake s pogumnim nadpisom nad svojo ladjo:

„Manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim solncem sužni dnovi.“

A vzdignili so se valovi domačega morja in mu razdrobili „čolnič“, ki si
ga je bil „stesal“ s svojimi tovariši. In ko se je bil potapljal, bi bil pripravljen
in sposoben, podpisati še drugačno pogodbo, ta pravi človek, ki je visel s tako
zdravo močjo na življenju, da ni niti pod najsilnejšim argumentom svojega pre¬
pričanja -— da je rešitev samo v smrti — „posnel Katona Utičana". Res je,
da se je Prešeren pozneje, ko je zopet zadobil duševno ravnotežje, nekako sra¬
moval svoje pesnitve in iskal razne izgovore. Nam danes teh izgovorov ni treba.
Za nas je pesem tako pomembna, tako visoko tragična in tak dokument za zgo¬
dovino slovenske svobodne kulture, da bi jo moral vsak svobodomiseln Slovenec
imeti neprenehoma pred očmi. „Krst pri Savici" je krst s krvjo, s Prešernovo
srčno krvjo. Prešernov krst je križ slovenske svobodne kulture.

In zato je naravnost nedopustno ocenjevati to delo kot epično pesem in z
učno knjigo estetike in logike in psihologije v roki dokazovati nedoslednost ju¬
naka". Kot epična pesem je „Krst“ seveda slab, kot kos biografije, kot liričen
izliv, kot „hladilo“, kot „lek“, kot obupan klic na pomaganje je tako pretresljiv
in velik, kakor je velik pesnik, ki je tu padel pod križem.

Ako bi vkljub temu hotel v svojem nadaljnem psihološkem zasledovanju
označiti smer in pot, ki je na nji nastal „Krst“, bi se to dalo storiti približno
takole:

Prešeren je bil stremeč duh in njegova idealistična smer se je upirala v
večni, nadzemski absolut. Toda pod vplivom sodobnega filozofskega gibanja in
svoje nenavadno zdrave, realistične nature, je poudarjal in upošteval empirično
vidnost bolj, nego to delajo idealisti. Ko pa se je ta realnost, katero je ne samo
najbolj upošteval, ampak je celo veroval vanjo, brutalno znesla nad njim in je
obenem izpregledal vso njeno slučajno mehaniko, takrat se je zopet zatekel k
svojim idealističnim ciljem. A v prvem hipu, pod vtiskom katastrofe, je šel celo
tako daleč, da je supranaturalistično sploh zanikal „zemljo“ in prenesel svoj „up
sreče onstran groba". A pri tem je tudi povedal, da je to storil, ker mu je ka¬
tastrofa v prvem hipu vzela vse, na kar se opira samostojno stremeč duh:

„Pokopal misli visokoleteče,
želja nespolnjenih sem bolečine."

Ko je pozneje zopet zadobil duševno ravnotežje, je zavzel ono moško,
mirno stališče življenjskega modreca, ki se nam zrcali iz pesmi „Pevcu“, izišli
tri leta po „Krstu“. Da je ob tem času naš pesnik zopet pričel stremiti in celo
iskati kontakta z znanostjo, vemo iz tega, da je čital Straussa.

Pomnimo torej, da je Črtomir Prešeren, oni visoki duh samodelnega prin¬
cipa, ki je črtil mir, to se pravi duševno vdanost in umstveno pokorščino, ki pa
je v katastrofalnem duševnem razpoloženju z namenom, da bi ves upehan za¬
dobil od vseh Črtov mir klonil z duhom, odrekel se svobodnih misli in želja in
dal od sebe izjavo:

„Ne branim se je vere Bogomile,"

to je udane, brezpogojne vere krščanske. Da je to umeti tako, se^ razvidi iz oko¬
liščine — pri Prešernu, ki je toliko polagal v besede, zelo važne — da je v

174

celi pesmi samo na tem mestu „Bogomile“ podčrtano in je torej treba razumeti
besedo adjektivno: „vere bogomile".

O »Krstu “ samo še eno opombo: ljudje supranaturalističnega nazora bi se
po mojem mnenju ne smeli ponašati s to pesmijo. Zakaj pesem se ni porodila
na normalnem potu duševnih borb, notranje vojne vere s skepso, kakor n. pr.
Verlainejev cikel „Sagesse“, ampak je nastala iz zunanjih nesreč, ki so jih bili
deloma krivi tudi pristaši onih ljudi, ki zdaj včasi na podlagi te pesmi slave
našega pesnika. Prešeren je postal začasno pokoren, brezpogojen vernik, a šele
kot jetnik, ko je izgubil orožje svobodnega borca — »misli visokoleteče" in du¬
ševne „bolečine želja". Pravi vernik pa, ki pozna dramo Prešernovega življenja,
ne bo „Krsta pri Savici" užival neskaljeno in ga proglašal za svojo visoko pesem.
On bo vedel, da se je „Krst“ iztisnil pesniku iz srca v hipu skrajne potrtosti in
onemoglosti samostojnega duševnega poleta. Zanj ne bo pesem evangelij, ampak
globokotožna podoba, spominjajoča na kip Michelangela, velikega hlapca papeža
Julija II. Svojim najglobjim stremljenjem, ki so mu polnili dušo, je hrepenel
Buonarotti dati obliko, pa je moral s svojim bojevitim papežem z vojske na
vojsko, da mu je delal načrte utrdb in trdnjav. Ko pa je v poznih letih prišel
do tega, da je delal nagrobni spomenik svojemu gospodu, je upodobil na njem
idealno lepega mladeniča, prevezanega črez krasne mladostne prsi z vjetniško
spono. Moči so v njem za samostojno delo, edino častno za človeka, ki šteje
um za svojo najdražjo lastnino, ločečo ga od čredne živali, pa legle so vezi
preko njegovih lepih prsi. Ko sem lani ob tihih jesenskih popoldnevih v Parizu
zahajal v Louvre in se ustavljal pred tem nesmrtnim kipom Michelangelovim,
vselej me je obšla misel: Glej ga, Prešeren v »Krstu"! in odtakrat hodi ta misel
vedno z menoj ...

Katastrofa je minila, in Prešeren je polagoma začutil v sebi zopet žive
korenine duševnega življenja, ki so vnovič pričeli gnati. Pesnik je zadobil du¬
ševno ravnotežje, toda prejšnje produktivne svežosti nikdar več. Hrast, ki na tla
ga je bil vihar zimski trešnil, je pač spet ozelenil semtertja veje, ko je zasijalo
toplo pomladansko solnce, ali odslej

„Mladik le malo al nič več ne šteje."

Njegovo duševno stanje je sedaj stoično, brezstrasten mir in moška junaška
nošnja »življenja peze" v pričakovanju smrti, posledica tragične življenjske krivde.
Ta tragična krivda prezgodnje duševne smrti je bila, kakor sem izkušal obraz¬
ložiti gori, v razmerah časa in kraja, bila pa je tudi v Prešernu samem v toliko,
da se je bil pod vplivom sodobnih doktrin prestrastno navezal na realnost in
samo na njo, od katere je pač moral doživeti tak duh ko on samo razočaranje.
— A Prešeren je nosil to krivdo dosledno, in naj je bil tudi doživel tak bankrot
utopizma, te evropske vere v »zemeljsko" srečo, naj je tudi v duhu preživel in
videl »Nemško, Francosko, Britansko, videl Švajca visoke gore, videl jasno nebo
italijansko', in naj mu tudi »sreče ni ranjeno našlo srce", ker je »povsod videl
kak iščejo d’narje, kak se uklanjajo zlat’mu bogu" — ostal je zvest svojemu
nazoru in je zapel še v poznih letih viru te vere — zemlji slavospev v besedah:

»Težka človeka ni zemlje odeja,
vzamejo v sebe ga njene moči...“

In ko je naposled v resnici zadišalo v zraku kakor po pomladi narodov
in se je pripravljal znameniti marec leta 1848, in so mu vsa srca bila nasproti,

175

je pognal tudi podrti hrast nove veje, ozelenil je one mehke mladike segajoče v
bodoči utopistični zlati vek, ki jih je vpletel v svojo »Zdravico":

„Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat’ dan,
da, koder solnce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan!

Da rojak
prost bo vsak

ne vrag, le sosed bo mejak!"

Po pravici in s ponosom je lahko sklenil to pesem, ki je bila ena izmed
njegovih poslednjih, z besedami:

»Dokaj dni
naj živi

Bog, kar nas dobrih je ljudi."

Bil je v resnici Prešeren možak  in človeštvu verno dober.

II.

Analiza Prešernovega duševnega življenja bi ne bila popolna, ako bi ne
obsegala tudi analize njegovega ljubezenskega življenja. Zakaj med ljubeznijo
in iskanjem enotnega svetovnega nazora obstoji ozka zveza. Te dve najintimniši
stremljenji človeške duše nista namreč nič drugega, nego dva različna pojava
enega in istega najosnovnejšega hrepenenja posameznega človeškega organizma
po celoti. Želja združiti se z neznanim, pronikniti se s skrivnostnimi globinami
obdajajočega nas bitja je osnovni motiv človeškega spoznavanja in ljubezni.
Večna privlačnost tajnosti je gibalo tema obema varijacijama prirodnega gibanja.
Ta princip seže tako globoko, da je ruski filozof Solovjev na podoben način
kakor nekateri starogrški filozofi iskal končni vzrok vsega bitja v principu
ljubezni.

Zato je ženska večno zaželjeni in privlačni tečaj moškega; in globokoumne
so pravljice, pripovedujoče, da sta se izločila drug iz drugega in da se sedaj
večno iščeta. Zakaj šele v svoji zvezi predstavljata in nadaljujeta človeštvo. In
čim globji je moški v svojem duševnem organizmu, tem težje si najde žensko,
odgovarjajočo potrebam njegove duše. Znana resnica je, da moškega tako dolgo
vleče h gotovi ženski, dokler nahaja v njej kaj skrivnostnega, njemu neznanega
in zato privlačnega.

Ako čitamo Prešernove pesmi, vidimo, da večina njih opeva ljubezen do
ženske. In v teh ljubezenskih poezijah je toliko intenzitete in prekipevajoče
energije čuvstva, da moramo priznati, da se je Prešernov pesniški genij izlil in
najsilneje ter najrazločneje izrazil in uveljavil baš v tem solnčnolepem du¬
ševnem brizgu.

Luč, ki je prodrla iz »notranjega žara" pesnikovega srca, je tako mogočna
in sijajna, da si sedaj, ko smo spoznali notranjega Prešerna, ne moremo misliti,
da bi bil ta krasni snop najglobjih srčnih izžarjevanj samo zato šinil na dan,
da doseže in obsine lično postavico neke gospodične, z imenom Julije, hčerke
ljubljanskega trgovca Primca. Vemo sicer, da je ta živela v Ljubljani ob Pre¬
šernovem času, vemo, da je Prešeren gledal za njo, vemo celo, da je črke njenega

176

imena vpletel v svoj sonetni venec, ali vse to so le zunanje slučajnosti, vse to
so samo vidni povodi, vse to so taki formalni vzorci kakor sploh vse, kar si je
Prešeren izposodil od italijanskega pesnika Petrarca. Ravno tako namreč vemo,
da naš pesnik ni nikoli občeval z njo in — lahko bi rekli — niti govoril.
(Ballgesprach namreč še ni govorjenje!) In zato vemo, da si je Prešeren držal
ta pozlačeni strelovod bliskov svoje prepolne duše v primerni oddaljenosti.
Julija je bila, kakor pravijo, lepa devojka. Po notranjosti njeni pesnik ni izpra¬
ševal, pravijo, da dama ni bila bogvekako globoka, okolnost, iz katere si lahko
razlagamo dejstvo, da Prešeren ni posebno iskal ožjega znanja z njo. Ker je
bil torej ta strelovod lepo pozlačen in se je nahajal v primerni oddaljenosti, se
je mogel Prešernu svetlikati celo življenje.

Jaz ne trdim, da bi se bil pesnik vsega tega zavedal tako jasno, kakor se
sedaj mi, razbirajoči z nožem hladne analize to razmerje. O kakšni zavestni
fikciji* sploh ne more biti govora, prej o iluziji. Prešeren je Julijo ljubil, a neka
temna slutnja mu je gotovo govorila, da ljubi v tej realizaciji nekaj večjega,
nekaj stalnejšega, višjega, njegovi duši tako svetega in potrebnega, da bi mu
osebno in podrobno znanje z dekletom moglo vzeti nekaj, česar si ni smel dati
vzeti. Zakaj v Juliji je Prešeren ljubil vse, česar ni imel, po čemer je hrepenel
in kar je tako potreboval. In zato je bila ta ljubezen stremljenje po idealu, ki
ga je bila polna njegova neutešna idealistična duša. Bal se je te izgube tembolj
zato, ker so mu bile razmere kraja in časa in izobrazbe zatemnile na njegovem
višnjem idealu dve strani: večni cilj Resnice in Dobrote. Tretje strani troedinega
Misterija si instinktivno ni dal zatemniti, ker je pomenila njegovi pesniški duši
največ, zato ker se imenuje — Lepota. Prešeren je gledal „sled sence zarje
onstranske glor’je“, vtisnjeno v oltar, ki si ga je naredil iz Julije. In ko je gledal
to „podobo nebeške lepote", so se mu hladile želje „ljubezni verne", t. j. religi¬
oznega stremljenja po najvišji Lepoti.

Da je Prešeren ljubil Julijo Primčevo, kaže dokaj konkretnih podrobnosti
v njegovih pesmih — dasi marsikatera njegova ljubavna pesem ni posvečena
Juliji —, a da je hrepenel pri tem po nečem večjem, nego je neko izvestno
žensko bitje, kaže ne samo distanca, v kateri je stal osebno do Julije, ampak
tudi idealistična duševna energija, ki so je polne te pesmi. — Julija je dala
njegovemu idealu „ime“, in pesnik se morebiti sam ni zavedal, da to ime ni
postalo „gospod“ samo Chrobatovega koncipijenta, ampak tudi genija, ki je zlival
z lepoto ideala, nosečega slučajno to ime v eno lepoto noči, svetle zarje, dnevne
porodnice, jutra, poldneva, mračnega hladu večera, samote, nepokoja mesta, rože,
tiče, vsakega kamena, lepote, od katere je imel pesnik v duši neminljiv občutek
in o kateri je bila pravzaprav v njegovih pesmih „vedna, sama govorica". A
»gospod vsega tega poslednjega že ni bila več Julija, ampak ona vseobjemajoča
idealistična težnja, s katero je pesnik iz sebe obdal svojo iluzijo. Ko je pozneje
pesnik spoznal to iluzijo, je mirno ločil realno podlago njeno — lepo stvar od
tega, kar ji je bil dodal iz svoje duše, namreč od — božtva.

V „Zdravilu ljubezni" nam predstavlja Prešeren ljubezen kot ono hrepe¬
nenje, ki človeka žene večno v daljavo, oni nemir, ki ga celo življenje vodi na
pot za mistično „ljub’co bledo". In ko se življenje izteče, ko človek umr^e,
takrat je tvoj sin, o mati zemlja, „mir dobil".

* kakor je trdil Stritar.

177

Julija je predstavljala Prešernu ono idealistično direktivo, s katero je mladi
pesnik — kakor smo videli v „Glosi“ — tako zmagoslavno — pokorjaval »življenja
zmede". On vidi v nji ono »svetlobo zorno", o kateri pravi:

„Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samo njo vbogajo viharjev sile."

Bila mu je torej ta ljubezen poosebljen, najvišji cilj, bila mu je „zvezda na
visokem nebu“, in naj je še tako razsajal realni „piš ob hudi uri“ lastnih instinktov,
in naj so se še tako »tepli valovi" in je „udarjal grom" sodobne reakcije, pri
svitu te zarje je „na razjasnjenem azuri" njegove duše kraljeval mir in v morju
javnosti je utihal zanj šum viharja. Vedel je, da je empirični kaos kot tak so¬
vražen harmonični dušni individualnosti, vedel je že takrat Prešeren za „jezo
sreče", a takrat je imel še oči uprte v svoj ideal in je mirno rekel:

„Ak’ še tako vihari jeza sreče,
nebo se koj zvedri krog moje barke."

Toda skoro nato, ko je Prešernu v svetovnem nazoru „zemlja“ domalega
zakrila „nebo“, se pričenja tudi „svetloba zorna" Julije zavijati v zemeljske megle.
In ko se mu že oddaljuje izpred oči, ko je že skoro pesnik tako kakor „upu“
in „strahu“ tudi njej „dal slovo" zato, da bi mu postalo »srce prosto" od idealističnih
potreb in dolžnosti, stegne še enkrat roko za svojim idealom, in najlepša pesem
mu prikipi iz prsi: »Sonetni venec". V teh petnajstih sonetih je najvišje zaplapolal
plamen pred oltarjem ideala realiziranega v Juliji, zaplapolal, da je potem malone
ugasnil. V teh pesmih je Prešeren razkril vse svoje stremljenje proti idealu, a
obenem v njih že napovedal, da ga razmere časa in kraja vedejo stran od te
poti, o kateri je še vedno veroval, da je na nji »mila" lepota in »sladka harmonija".
Zakaj že o teh sonetih pravi:

„Iz krajev niso, ki v njih solnce sije,
kjer tvoje milo se oko ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljivost pije,

kjer se veselje po obrazu zlije,
kjer mine jeza notranj’ga prepira,
kjer petje ’z polnega srca izvira,
zbude se v srcu sladke harmonije."

A bil je »Sonetni venec" in to bolj, nego vsaka druga pesem, iz teh
»krajev".

Prihajal pa je čas, ko mu je pričela postajati njegova idealna ljubezen
težka in mučna kakor »solz grenkih kupa". Njegova priroda je začela izpraše¬
vati po ženski, ki bi mu bila dušna in telesna družica; bližal se je odločilni
trenutek, ki je zahteval od Prešerna, da združi idealne zahteve svoje duše z re¬
alnostjo, da si ustvari trdna tla. To pa se ni posrečilo pesniku. Kakor v svojem
duševnem življenju, čisto podobno si Prešeren tudi v ljubezni ni sezidal zlatega
mostu, ki bi na njem našel mirno in živo ravnotežje. Iz njegovega idealnega
duševnega sveta smo ga videli odhajati »brez upa" in istotako ga vidimo sedaj,
vračajočega se v realnost s priznanjem, da je »ljubil brez upa". Z duševnega
obzorja mu izginja pomirjevalka »viharjev sile" in začuti se v viharjev »togoti"
kot slaboten val na milost in nemilost izročen »mogočnemu gospodarju" viharju

178

instinktov. Še je čutil rahlo zveneti v sebi idealno dominanto svojega „jaz-a“,
ali on ni več vedel, če že „sam pred seboj ne beži“.

In ravno ob tem času se je znesla nad njim katastrofa, ki sem jo opisal
gori. Občutil je v sebi neznansko slabost, »prebivališča njegovega stene“,
»mirna njegova samota", ki je bila poprej ljuba zaupnica njegovih najsrčnejših
glasov, mu postane neznosna, nestalen hodi okrog, želi si opore v realnosti, ki
se tako silno zgrinja nad njegovim duhom. In ponovi se ista tragična krivda,
ki smo jo videli v razvitku njegovega duševnega življenja. Prešeren se začasno
zlije s taktom realnosti. Naslonil se je na prvi predmet, o katerem je za tre¬
nutek mislil, da bo mogel iti ob njem oprimši: Združil se je z Ano Jelovškovo.
Ali morebiti ni nič mislil in prosto sledil nagonu, siji. To se je zgodilo 1. 1837.
Že v njegovih najtežjih letih 1835. in 1836. se napoveduje ta korak. Tako pravi
n. pr. v sonetu »Kadar previdi učenost zdravnika":

„Ko je viharjev sila prevelika,
togota njih se potolažit’ noče,
kamor val žene čoln obupajoče
leteti ga puste roke brodnika.

Ne bom več tebe pil, solz grenkih kupa!

Pogledi, misli in želje goreče,

vam dam prostost (»srce je prosto!"), ker zdravja nimam upa!

Hodile, kamor vedna sija vas vleče,
vpijanite od sladkega se strupa,
ki mi razd’jal srce bo hrepeneče."

To se je zgodilo. A »srce hrepeneče" je ostalo srce hrepeneče in ni bilo
razdejano. In »želje goreče" so se vpijanile le za hip, skoro so se mu zopet
začele vračati k večni, brezmejni luči, k idealu in k njega vidni realizaciji »zvezdi
na visokem nebu". A sedaj niso več »budile v srcu sladkih harmonij":

„V nebesih nje oči jaz videt’ menim,
kadar predrznem vanje se ozreti,
dva jezna keruba z mečem ognjenim.

Da bi ne žalil je v vednern trepeti
bežim jaz revež pred pogledom njenim;
noben mi žar’k v življenja noč ne sveti."

Pesnika se polasti obup in iz prsi se mu izlije pesem „Kam“, tako kratka
in tako težka pesem obupa, kakor jih je malo v svetovni literaturi:

„Ko brez miru okrog divjam,
prijatli prašajo me, kam?

Prašajte raj’ oblak neba,
prašajte raje val morja,
kadar mogočni gospodar
vrvi jih semtertja vihar.

Oblak ne ve, in val ne, kam;
kam nese me obup, ne znam.

Samo to znam, samo to vem,
da pred obličje nje ne smem,
in da ni mesta vrh zemlje,
kjer bi pozabil to gorje."

179

Ta silna pesem nam govori glasno, da je Prešeren v oni usodepolni krizi,
ki se je začela 1835. in končala 1837. več izgubil nego gospodično Julijo Prim¬
čevo. Kruta realnost mu je odvzela vse, po čemer je stremel in od česar je
duševno živel. Prešeren je izgubil svojega Boga, brez katerega nobena močna
duša ne more živeti, izgubil je celo pot do njega, na kateri je bila lepota in
čednost, realizirana v predmetu njegove idealne ljubezni samo kažipot. Takrat
je omahoval in padal iz obupa v najpokornejšo cerkveno vernost, izpred jeznih
kerubov njenih oči zopet v objem Ane.

Trajalo je par let, da je stopil Prešeren v drugo fazo in sicer v ono re¬
signacijo, v kateri najde zdravi, z vsemi nitkami na življenju viseči Slovan neko
novo eksistenco, polno one bridkosti in slasti samobičanja, katere vrhunec po¬
meni ruski pisatelj Dostojevskij. V tistem času se seznani po Korytku s poezijo
Mickiewicza, in značilno je, da prevede iz njega ono, tako sorodno slovansko
„ Resignacijo":

„Nieszczešliwy, kto prozno o \vzajem noše wola ...“

Prešeren jo je preložil na nemško:

„Wer ohn’ Erwid’rung seufzt, grofi ist das Unglišck dessen,
noch groBer dessen, den das leere Herz langvveilet;
doch mit dem groBten Ungliick scheint mir der beteiiet,
der nicht mehr iiebt, daB er geliebt, nicht kann vergessen.

Sieht er mit kecker Štirn ein Itistern Ang’ ihn messen,
macht der Erinn’rung Gift, daB er die Lust nicht teiiet;
riihrt Reiz und Tugend ihn, hin, wo der Engel weilet,
darf er mit vvelker Brusi zu geh’n sich nicht vermessen.

Soli er nun andern groben, soli er sich beschuld'gen? —

Er flieht der Gottin Balin, kann nicht der Ird’schen hu!d’gen;
auf beide biickend, laBt er jede Hoffnung fahren!

Sein Herz gleicht einem Tempel aus vergangnen jahren,
an dem die Zeit genagt, deni wiisten, wo nicht thronen
die Gottheit wiil, und Sterbiiche nicht diirfen wohnen.“

Da-li se je „smrtnica“ Ana kdaj naselila v pesnikovem srcu? Jaz ne ver¬
jamem, in se pri tem niti ne sklicujem na pesnikovo hčer Ernestino, ki — mimo¬
grede povedano — Prešerna dobro razumeva, saj dovolj jasno govori dejstvo,
da pesnik Ane ni poročil niti potem, ko je postal samostojen advokat.* Ostal
je z njo pač v zvezi, a živel je z njo ono napol usmiljenja, napol vztrajnostnega
zakona polno, čisto slovansko vegetiranje, ki ga je nedavno tako fino uprizoril
mladi Poljak Kisielewski v junaku svojih „Karikatur“ in ki je Nemcu Halbeju
tako nemiselno, da se v njegovi drami „Jugend“ pojavi „deus ex machina“,
nori brat, ki ustreli nosečo sestro in reši mladega Hansa Hartvviga pretečega
podobnega življenja.

* Jako je važna tudi okoliščina, da Ana ni zapustila v Prešernovih pesmih nikakega
sledu. Njegove pesmi pa „iz srca svoje so kali pognale in o komur niso prinesle nobene
vesti, tega pač ni bilo v srcu. Naivnež, ki bi spravljal „Nezakonsko mati" z Ano v zvezo, bi
moral storiti isto z „Zapuščeno“. In še bi ne našel sledu o kaki ljubezni, ampak baš o na¬
sprotnem — o nezvestobi.

180

Slovana-Prešerna teži to životarjenje, v mukah se zlije v eno z golo real¬
nostjo, čije prototip je zdrava, rdečelična Ana, a končno le zadobi neko stališče,
na katerim z moškim pogumom pričakuje „zadnje ljub’ce — bele smrti".

Zanimivo za mojo trditev, da Julija ni bila samo ženska, je pesem »Izgub¬
ljena vera", nastala v teh poznih letih (nat. 1842.). V tej pesmi Prešeren prvič
gleda na Julijo realno, prvič govori o njenih očeh, licih, ustih, o »belem snegu
prsi", o rokah, nogah, a sedaj mu ni nič več druzega ko navadna »lepa stvar",
in šele zdaj mu postane jasno, da je prej gledal v njej — »božtvo".

Preden zaključim poglavje o Prešernovem ljubezenskem življenju, pa ne
smem zamolčati, kje sem dobil ključ za to analizo. Ta ključ nam je dal v roko
Prešeren sam. V njegovih »Poezijah" je pesem, ki nosi naslov »Ribič". Ta pesem
je cela zgodovina, ali če hočete, psihologija Prešernove ljubezni. Ta mladi mož,
ki pravi o njem pesnik, da »cele noči vesla", vendar ni nikakšen ribič; da bi
lovil ribe, se o njem niti z besedico ne omenja. In res, ta mladi mož ni nihče
drugi nego naš pesnik in naslov samo drugo ime za Prešerna, ki se je od doma
imenoval vulgo »Ribič". Pesem, ki je prvič izšla 1. 1838., se glasi:

»Mlad mož cele noči vesla.

Visoko na nebu zvezda miglja,
nevarna mu kaže pota morja.

Več let mu žarki zvezde lepe
ljubezen lijejo v mlado srce,
mu v prsih budijo čiste željč.

Ak kakšen vihar od daleč preti,
ak kakšen se morski som privali,
ak kako mu brezno nasproti reži,

na zvezdo gled’joč vhiti, je otet,
mlad ribič od čistega ognja vnet
po morju je varno veslal več let.

Enkrat se valovi morjd razdelč,
prikažejo ’z njih se dekleta lepe,
do pasa morska dekleta nage.

Se kopljejo, smejejo, tak pojo:

„0 srečen ribič, srce zvesto!

Kak dolgo še misliš ti gledati v njo?

Povej nam, ribič, povej zares,
al čakaš, da pade zvezda z nebes,
al, da bi k nji zletel, čakaš peres?

Bilo bi drugemu čakat’ dolg čas,
bilo bi drugemu čakati mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.

Nocoj bi drugi odprl oči,
bi videl, kak blizu strelca stoji
lepota, ki zanjo sreč ti gori." —

O, res je, da bi tako ne bilo!

Vse res, kar dekleta morska pojo!
obup mu zaliva srce zvesto,

181

Fant s celo močjo se v veslo upre,
ni mar skalovja mu, viharjev ne,
nič več se na zvezdo ne ozre.

Naprej brez miru svoj čoln drvi;
al tak za pevkami ribič hiti,
kdo ve, al sam pred seboj beži?

'Zgubljen je, vtopljen je, se bojim .. .
Kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne vesla za njimi —“

Epilog.

Sledili smo drami Prešernovega duševnega življenja in se po pravici čudili
smelemu koraku tega samostojnega visokega potnika. Videli smo ga, kako se je
pojavil na horizontu slovenske puščave — kakor sam imenuje na dveh mestih
takratno slovensko javnost — in spremili smo ga z očmi, ko je zahajal na nji.
Do neba je segal, „zvezde so mu bile sestrice in mesec mu je bil brat“, kakor
je sam rekel o Vodniku. Nameril je svoj korak preko puščave, ki ga je vzprejela
vase, da ga posrče vase kakor kapljico izpod neba. Dolgo se je bleščal na
solncu. Naposled se je videlo, kakor da se je res zlil z njo. A postala mu ni
nikoli molčeč grob. Zakaj celo kot „tresoči se trst“ ni molčal, ampak je napolnil
mrtvo tišino „z glasom vpijočega v puščavi". In v tem glasu je prišla do pol¬
nega izraza vsa bolest osamljene individualne, neodvisne eksistence in vsa radost
po življenju kakor po svojem pravu segajočega bitja. Svetovna drama se je iz¬
ražala v njegovih vriskih veselja in še pogostejših vzdihih žalosti, v vsem tem
iskanju in omahovanju, v strahu in smelosti, v upu in obupu, v teh silnih de¬
janjih, ki so se vršila zaporedoma v „peklu“ in „nebesih“. Bili so hipi, ko smo
mislili, da je popolnoma podlegel, da se je zlil s kaosom in da je bila zastonj
porodila priroda to krasno duševno konstitucijo. A takrat je vzrastel zopet iz
mrtvih tal. Šel je proti zapadu, ves miren v svojem zastavnem, trdnem in silnem
koraku. Večerno solnce ga je oblivalo s tiho, melanholično svetlobo, a on je
rastel ko večerna senca, dokler ni zašel in izginil v druge sfere, ko večerna
senca ves teman.

In sedaj se zavedamo, da je tako mogel iti skozi puščavo samo človek, ki
je nosil več nego malo iskrico ene človeške individualnosti v sebi. Mogel je tako
iti samo izbranik, ki je gorel v njem plamen celega naroda kot žarka luč ple¬
menskega genija. Kaosu celega naroda, vseslovenskemu kaosu je mogel kljubo¬
vati pač samo z enakim protivesom: z vseslovensko sintezo, z vseslovenskim
genijem.

In Prešeren je prvi genij slovenske rase, ki je s svojim korakom položil
direktivo slovenskega duha. Pred njegovim pojavom ni šel noben pot skozi slo¬
vensko dušo, za njegovim pojavom bodo morala vodita vsa glede nanj in z
ozirom nanj. —

Po njegovem rojstvu je preteklo več nego stoletje, po njegovi smrti tudi
že nad petdeset let. Med tem so se slovenska kulturna tla oživila. Delalo in
ubadalo se je na njih veliko, a delavci so bili, kakršne nam je dal čas in slučaj.
Bili so kratkovidni ljudje, ki so videli samo ped zemlje, na kateri so stali in se

182

držali. Bili so drugi z očesom in obzorjem, poostrenim in razširjenim v Evropi.
Prvi so pozabili na Prešerna: Drugi so nam z evropskimi teoretičnimi navodili
v roki odkrili Prešernovo pot. In od takrat se je mnogo vabilo in klicalo na
Prešernovo sled, a slovenska kultura od tega ni pridobila v Prešernovi smeri
bogvekaj več, nego ducat sonetnih vencev, lepo posušenih in shranjenih na
straneh slovenske literarne zgodovine . . .

Šlo je že Prešernovo stoletje h koncu, ko se je pojavil mladenič, ki je Pre¬
šerna našel ne v literarni zgodovini, ampak v svoji krepki, slovenskopotentni
duši. Ta mladenič je bil — Dragotin Kette.

Kette se je instinktivno zlil s Prešernom in od prvega literarnega koraka
je šel za njim, ne po njegovih stopinjah, ampak v njegovi smeri. To je pač
mogel storiti samo kongenijalen duh. Kette je umrl kmalu in se ni mogel iz¬
raziti tako določno ko Prešeren. A vendar nam odkrivajo že te maloštevilne
pesmi, ki jih je zapustil, duševno organizacijo, popolnoma sorodno in dorastlo
Prešernovi. Kakor Prešernov se tudi Kettejev duh čuti v neprestanem kontaktu
s celim vsemirom, zavedajoč se ga od neznatnega ciklamna, pa do najvišjega
svetovnega viška, h kateremu stremi preko pisane empiričnosti vedno in nepre¬
nehoma. Skozi predmete mu gre duh, se dviga na mislih, da naposled vzplava
na krilih vere v naročje „njegovega  Boga“.

Drama Kettejevega duševnega življenja pa je že veliko harmoničnejša, po-
kojnejša, nego Prešernova in to zato, ker je samo — nadaljevanje njeno. Naj¬
prej paralelno, nezavestno ponavljanje. Kakor Prešernu je tudi Ketteju prisilna,
cerkvenoverska vzgoja omrazila stezo vere, a njegov po celoti in harmoniji stre¬
meči duh jo je skoro zopet sam našel. Primerjaj njegov sonet:

„A glej, odtrgali, odstranili so me
od prsi sladkih, ljubljenih tvojih
in strašno pač okanili so me
rekoč: Spoznavaj ga sedaj iz knjigi...

O glupost, ki z njo ranili so me,
o njih dokazi, vrag odnesi jih!

In s hipotezoj hranili so me
in zamorili v srcu slednji vzdih . . .

Brez dogem in brez vaših teorij
sem vedel bolje nego zdaj nekoč,
da On je vir vseh zemeljskih moči,

da v slednjem žarku, plamenu in zvoku,
magnetnem toku in rastlinskem soku
deluje v mislih On, prvotna moč.“

Kakor Prešeren in skoraj vsaki samostojni mislec je moral tudi Kette preiti
pozitivistično fazo edine vere v realnost. A hitro jo je izpregledal in se raz¬
očaral nad njo. S te postaje imamo od njega dokument, ki po sili izraza in
čuvstva dosega Prešernove „sonete nesreče". Kettejev sonet nosi naslov „Na
očetovem grobu".

„Povedi, mračni me grobar, s seboj
na zeleni, na senčni grob njegov,
kjer križ železen, kamenit je krov;
pod njim uživa oče svet pokoj.

183

Ah, dobro ti je tukaj, oče moj!

A jaz potujem pot ti negotov
brez smotra, brez prijateljev, drugov,
brez sreče, sam, a z dušoj žalostnoj.

Zakaj si pravil, oče, mi nekdaj
o svetski sreči, oče? Sen je sen!

Življenje je sovražtvo, večen boj . . .

Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj,
ne želel bi ti spet iz groba ven.

Le spavaj, spavaj, srečni oče moj!“

To so verzi, ki se nam pri njih zdi, kakor da bi še enkrat culi govoriti
Prešerna, onega, ki je klical po edini rešiteljici smrti, kakor je to storil tudi
Kette v krasni pesmi: „Skoz gozd je šel . . S tem prizivom na ustnih in

moškim pogumom je odšel Prešeren od nas. A za njim je ostala ne samo ta
temna senca smrti, ampak tudi toliko isker iskanja in želja po neki svetlejši
utehi, da so samo čakale, da se slovenska rasa konsolidira v novo gorišče, v
katerem bi se zbrale in šinile proti svojemu praviru, cilju in koncu. In tako
gorišče je postal Kette. Vzemite v roko njegove pesmi. Najprej pojdete paralelno
s Prešernom. A na zadnjih straneh vam bo naenkrat zasijala nasproti sinteza
dveh genijev, mogočna vsota in v tej vsoti taka afirmacija bitja, tak idealizem
življenja, kakor da bi cel mlad narod bil kulturno dorastel, se zavedel sebe in
svojega poklica ter s pogumom, polnim mladosti, nadej in ciljev zaklical:

Luč je samo jedna, jedna
in več ko jednega življenja vredna
in več ko jedne, več ko jedne smrti.

Prej bil podoben barki sem potrti,
a zdaj le jadra, ladja, mi razvij!

Ne boj se mi viharjev in peči!" .. .


184

Krst pri Savici.

Nekak nolli me tangere je Prešernov »Krst pri Savici". Ker je Prešernov, bodi sakro-
sankten. Dovoljeno je, izvajati iz tega eposa, da je bil Prešeren „hud“ Slovenec, da je bil
pravoveren katoličan; svobodno ga je na temelju pesnitve reklamirati za nacionalizem in za
verstvo. Strogo je pa prepovedano, vzeti »Krst" v roke, pa ga natančneje ogledali. In vendar
je v dušah, ki čutijo resnično ljubezen do pesnika, trdno utemeljeno prepričanje, da danes ne
bi napisal „Krsta pri Savici", ali vsaj ne takega, kakor in illo tempore. To delo je zgrešeno,
pa naj se lažnjivi častilci in preveč entuziastični slavitelji upirajo, kolikor se hočejo, in če bi
morali soditi Prešerna samo po njem, bi bilo tri metre vendar preveč za spomenik.

Najugodnejšo sodbo bi se lahko izreklo o »Krstu", ako bi se smelo suponirati, da je
hotel pesnik prikazati čudno lastnost slovenskega značaja, katero je, ne misleč na Slovence,
izrazil nemški pesnik z znanim »himmelhoch jauchzend, zu Tode betriibt". Ako bi smeli sma¬
trati epos za satiro, bi se najložje sprijaznili z njim. Lahko bi tedaj rekli, da sta Črtomir in
Bogomila, zlasti pa prvi — slovenska tipa. Tako je namreč res pri nas: Zaletimo se, zamah¬
nemo, da naredimo velikanski skok, a ko smo že skoraj v zraku, skočimo na drugo stran,
ali pa mirno ležemo pa pokojno zaspimo. Storimo to, storimo ono, a zakaj smo storili, sami
ne vemo. Kar tako.

Zakaj se je Bogomila, poganska svečenica, pokristijanila? Samo zato, ker ji je tuj du¬
hovnik nekaj pel? Seveda je mnogo ljudi, ki se jih vsak hip lahko pregovori. Ali to gotovo
niso »vpesnitve vredni junaki". A kaj šele Črtomir?

»Kakor lev" brani Prešernov junak vero, šege in zemljo svojih očetov. Vse zvijače, ki
so jih „apostelji“ gotovo porabili, preden se je Valjhun lotil zadnjega sredstva, ga niso pre¬
pričale, da bi bilo krščanstvo bolje od Perunove vere. Konvertiranje vojakov ni omajalo nje¬
govih verskih idealov. Valjhunovim četam se postavlja v bran, ko je že vse razven peščice
njegovih pristašev poraženo. Niti boja z lastnimi brati se ne ustraši, ker mu »bili je vera
čez vse draga". In ko vidi, da je vse izgubljeno, se hoče prebiti tja, kjer sinovi slave „si
prosto vol’jo vero in postave". In rajši bi umrl, kakor pa sklonil tilnik pod tuji jarem krščan¬
stva. Junaka nam ga pesnik predstavi in njegovo junaštvo je združeno z neskončnim sovra¬
štvom do krščanstva. Kako razumljivo je to! Saj so mu krščani vzeli vse, kar mu je bilo
milo; pobili so mu rojake, pogrdili so mu bogove, njegovo vero preganjajo, domovino mu
teptajo. In končno mu vzame krščanstvo še zadnje: Bogomilo.

Zato stopi Črtomir v Savico in dovoli, da mu tujec zlije vode na glavo in ga pošlje
v Oglej 1

Vsa logika rebelira proti takemu zvršetku, doslednost se zjoka, junaštvu šine kri v obraz.
A čitatelju je, kakor bi pesnik skomizgnil pa dejal: Kaj hočete? Tako je pri Slovencih .. .

Seveda nimamo pravice, da bi tolmačili stvar tako. Sploh ne verujemo, da bi kdo mogel
za gotovo povedati, kaj je pesnik nameraval. Čitali smo, da je Prešeren sam v nekem pismu
povedal, da je hotel s »Krstom pri Savici" potolažiti duhovnike. Slišali smo tudi, da je »Krst"
pesem resignacije. Klerikalci ga imenujejo epopejo krščanstva. Kdo ve, ali bi Prešeren sam
mogel pojasniti stvar popolnoma? Ali ponosen gotovo ni bil na svojega Črtomira. Proti po¬
skusom, prezentirati »Krst" kot krščansko himno, ugovarja pa pesem sama. Ako je Prešeren
res hotel utešiti duhovnike, mu je bilo to gotovo trdo delo in morda mu je bilo hudo pri
duši, kadarkoli je zapisal besedo zelotom na ljubo. Naših klerikalcev je vendar včasi nekoliko
sram, kajti drugače bi še danes prokleli Prešerna, ravno radi »Krsta pri Savici". Kajti kdor

185

preišče to delo brez predsodkov, mora zadobiti prepričanje, da so bile vse iskrene simpatije
pesnikove na strani slovenskih poganov; ako je razum iskal argumentov v prilog krščanstvu,
ni našel močnih, tako da bi mogli potemniti njegov entuziazem za bojevnike v „Ajdovskem
gradcu". Verjetno tudi ni, da bi bilo klerikalno priznavanje pesnikovega genija iskreno; ako
ravnajo z mrtvim Prešernom drugače, kakor so njih predhodniki z živim, je to pripisati samo
finemu čutu „božjih bojevnikov" za razlike med — politično — koristnim in škodljivim.

Zelo se razlikuje prvi del „Krsta pri Savici" od drugega; pesniške krasote in umetniška
moč v uvodu in v povesti o ljubezni Črtomira in Bogomile pričajo, da mu je tu srce nareko¬
valo verze. Ko pa se potem Črtomir begun sestane z Bogomilo kristjano, ugasne notranji
ogenj in prav tako je, kakor bi pesnika morilo vprašanje: Kako izvedem stvar, da ne raz¬
burim duhov? Posili piše dalje, ali kar napiše, je pravo sacrificium intellectus. Njegov junak
postane slabotnež, ki se uda brez volje, brez moči, celo brez pravega preudarka. Kar mu
Bogomila pripoveduje o svojem pokrščenju, ne more prepričati nikogar. V Črtomirovem zna¬
čaju iščemo zaman črte, ki bi nam pojasnila, kako je mogoče, da potepta — ne, da enostavno
mehanično pokoplje vso svojo preteklost. In zaman iščemo v pesmi motivacije za njegov
brezvoljni krst.

Ko je bil zadnji boj izgubljen in ni bilo nobenega upanja več, bi še nekako razumeli,
da ga je vodila edina želja pridobiti Bogomilo. Toda dekle mu pove, da je tudi ona zanj iz¬
gubljena — vsaj na tem svetu. Združitev na drugem svetu, o katerem ni vedel ničesar, pa
vendar ni mogla biti zanj toliko tolažilna, da ne bi takoj vzplamtela mogočna bol, ko izve,
da mu je izza vsega tudi ljubljena žena izgubljena. Ves teologični pogovor Črtomira in Bogo¬
milo je brez jedra, njeno prigovarjanje diši po zamaknjenosti; človek, ki se uda njenemu vplivu,
je moral do dobrega izgubiti vso energijo in nekdanjega junaka ne izpozna nihče več v tej
klavrni postavi. Z medenimi besedami pripoveduje sicer tuji duhovnik, da so vsi ljudje in vsi
narodi bratje. Ali Črtomir se še spominja, „kaj videli krvi smo v Kranji teči" in Bogomili
svetuje, naj „kristjanov svojih vsa prevdari dela". Če duhovnik pravi, da „Valjhun ravna po
svoji slepi glavi, po božji volji ne", mu zmanjkajo dokazi za to in Črtomir, ki vprašuje, „al’
ni Črt najbolj jezni njih Bog, ki kliče ga Boga ljubezni", ni videl samo Valjhuna, temveč kri¬
stjane sploh, ki so klali in mesarili. Vsaj čudno se mu mora zdeti, da dovoljuje vsegamo-
gočni Bog take krvave hudobije.

V vseh teh teorijah ni utemeljitve za njegov prestop, pa je ni. Res ostane v kombinaciji
le še resignacija. In nanjo pokazujejo Črtomirove besede:

„Prav praviš, da ne smem jaz upat sreče . ..

Beg je moj up, gozd je moj dom prič’joči.

Nespametna bilž bi z mano zveza,
ki me preganja vedno sreče jeza." —

Le da resignacija navadno ni heroizem in na tako izpreobrnitev ne more biti noben
proselitar ponosen. Protekcija oglejskega patrijarha je že prijetnejša kakor begunstvo in do¬
movanje v gozdu. Ali kaj bi rekli pesniku, ki bi opeval renegata, izdavšega svojo narodnost
ali svoje politično prepričanje, ker ga vabi drugje prijetnejši materijalni položaj? Ali pa zato,
ker želi to njegova zapuščajoča ga ljubica?

Stvar je ta, da Prešernu ni bilo mogoče utemeljiti, česar sam ni verjel. Prelom med
prvim in drugim delom eposa je moral zlomiti tudi njegovo pesniško moč. Konec, do katerega
je hotel priti, bodisi iz resignacije, bodisi iz stalnih ozirov — kar je res verjetno — nikakor
ni hotel izrasti iz osnove njegove pesmi, pa je moral skovati nekaj tujega in oboje umetno
skrpati. Iz poganskega začetka in krščanskega konca ne bi mogel nihče organično sesta¬
viti celote.

186

In prvi del je res Prešernov. Črtomir, vodja poganskih Slovencev, Črtomir, zaljubljen
v Bogomilo, je lahko mikal pesnika. Dokler ga ima takega pred očmi, piše poetova duša
stihe. In tisti verzi so vse drugačni kakor pozneje Bogomilino in duhovnikovo propovedovanje.
Iz tega dela je lahko izpoznati Prešerna, živega, čutečega, močnega, vnetega za lepoto. Kaj
zanimiv je v tem oziru uvod.

Prešernova ljubezen do slovanstva je menda nepreporna in ne potrebuje dokazov. Ide¬
alna ljubezen je to in kar spravlja z njenim predmetom v zvezo, je njegov lastni ideal. Ka¬
rakteristično je torej, ako poje:

„Največ sveta otrokom sliši Slave,
tje bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosto vol’jo vero in postave."

Za zgodovinarja to seveda ne bi bilo nič. A nam ni treba preiskovati, ali so imeli Slovani
res toliko sveta, ali so se posamezna plemena za to kaj močno brigala, ali je bila slovanska
vzajemnost že takrat kaj živa, ali so imeli mnogo prostosti. Prešeren daje Črtomiru besedo,
da govori mesto njega, in če nam njegov junak pripoveduje, da si Slovani prosto volijo vero
in postave, jim pripisuje pesnik tako demokratično svobodo, ker bi jih rad prikazal take, kakor
si jih sam želi in domišlja. V najboljšo luč jih hoče postaviti. A umetnik ne more dati svojim
podobam, česar nima sam v sebi, ako noče, da vsak lajilc izpozna krparijo. Samo iz svojega
demokratičnega, naravnost revolucijonarnega čuvstvovanja lahko zajema lastnosti, v katere
odeva svoje ljubljene Slovane.

Celi uvod skuša poganskim Slovencem pridobiti vse simpatije, za krščane mu pa tukaj
ne ostane nič bliščobe. V bojih za krivo vero pokončani vojvode in njih vojščaki so „srčni";
Črtomir je najmlajši med „junaki“; brani se z „majhnim tropom", ki ga „obsuje devetkrat
veči množica". Ali vendar meč ne prežene malikovalskih brambovcev; šele lakota jih izpodi
iz grada. Črtomiru „manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim solncem sužni
dnovi". Kakšni so pa krščani? Valjhun bi rad zavratno pobil junake, v temni, viharni noči,
ko upa, da jih zaloti speče. Na eni strani svobodo bolj kakor življenje ljubeči junaki,  na drugi
zavratni morilci!  In grozni poraz Slovencev, „ki jim bila je (kriva) vera čez vse draga", le
poviša z občudovanjem združeno sočutje.

Ta uvod obljubuje vse drugačen razvoj, kakor ga „Krst pri Savici" črta in Črtomir nas
enostavno ogoljufa. Tisti Črtomir, ki pozneje Bogomili pripoveduje:

„Vem, da malike in njih službo glave
služabnikov njih so na svet rodile
v njih le spošfval očetov sem postave,"

nam je nerazumljiv. Njegovi divni bogovi so mu naenkrat maliki? Izmišljene prikazni njih
služabnikov? Ali je to vedel že takrat, ko jih je obupno branil? In očetov postave, ki so si
jih pa „sinovi Slave" prosto volili, izgube zanj vsako vrednost, ker jih je premagala sila vojske ?
Ta zmaga pomeni vendar, da leže na tleh slovenstva stebri stari, da ječč pod težkim jarmom
sinovi Slave, da le tujcem sreče svit se v Kranji žari. Kam je izginilo njegovo junaštvo, kam
njegov ponos, da se uda v službo tistih, ki sedaj „ošabno nos’jo ti po konci glave"?

Ta nelogični, neutemeljeni in neumetniški razvoj ne zadovoljuje nikogar, kdor ne misli,
da ima poezija nalogo, prelagati zgodovino svetnikov in svetnic v verze. In tudi Prešerna ni
zadovoljil. Ko se krščeni Črtomir povrne kot mašnik iz Ogleja, bi pričakovali apoteozo
krščanstva, procvit slovenstva v novi veri, opis tihe sreče apostatov, blaženo združitev Črto-
mira in Bogomile v nebesih ali kaj takega. A kako zaključuje pesnik? . .. Žalostno vzdihne:

,Nič več se nista videla na svetu.

187

Kar z rokami bi človek prijemal otožnost, ki je legla pesniku na srce. Tako skrajno
melanholično ne završuje, kdor je srečen, da je pokrsti! pogana.

Stvar je zavožena. Drugačno ne more biti delo, ki je človek opravlja po sili. Ne radi
„Krsta pri Savici", toda vkljub njemu je Prešeren velik pesnik.

Etbin Kristan,

188

Prešeren je ljudski pesnik.

Poleg mnogo starikavih in zoprnih obrazov se vzdiguje pri vhodu v mo¬
dernejšo slovensko poezijo postava, ki nekoliko osupne tudi najbolj brezbrižnega
človeka. Visoko razvita zapadna kultura, kjer prevladujejo nemški in laški vplivi in
tista priprosta gorenjska odločnost in energija, rada se skrivajoča za skelečo sa¬
tiro, časih tudi zbadljivostjo, žari na obrazu te postave. Poglej temu človeku v
dušo in brez dvoma ne boš le osupel, temveč tudi občudovanja poln, zakaj videl
si naprej stremečega človeka, ki ima veliko ljubezen v srcu in glavo polno
problemov.

To je Prešeren.  In prav zato je težko govoriti o Prešernu kot ljudskem
pesniku v onem širokem zmislu, ki sicer ne pozna globokosti in umetnosti, temveč
zgolj površnost in zunanjost samo. Prešeren časih rad koketno zakriva svoja
čustva z ravnodušnimi kretnjami, ali vsaj skuša zakrivati. In vendar je zelo
preprost človek v svoji velikosti in v temelju svojem skozinskoz enoten. Njegovo
življenje je sicer polno prevratnega duha in nenavadnih misli in tudi pesem nje¬
gova dostikrat presenečen krik nezadovoljenega človeka. Nepobitna želja je pri¬
trjena v globočini njegove duše, želja upirati se svojeglavo svoji okolici in pre-
narediti vse po svojih mislih in svojem duhu, premagati vse, kar mu stopa na
pot in mu skuša kaliti njegovo zmagujočo pesem. Odmev trpinčenega in bo¬
rečega človeštva je njegova duša. Srd — nikjer očiten ali celo brutalen — na
družbene uredbe in dvojno moralo družbe, je zvest spremljevalec njegovega
življenja. Povsod ima njegovo življenje in tudi njegove poezije — dotakni se
jih, kjer se jih hočeš — enak refren, ki ga je krasno ovekovečil Ibsen v svojem
„Ljudskem sovražniku".

Spominjam se, da tudi Nemci govore o svojem Schillerju kot ljudskem
pesniku, ne tako pa o svojem genialnem Heineju. Navsezadnje to tudi čudno
ni, zakaj vsak količkaj izobražen človek pozna Schillerja. A kdo pozna in ume
Prešerna? Pri nas je ljudski pesnik Koseski  in če prepotujemo tistih par doline
in hribov, ki jim pravimo slovenska domovina, se prav lahko prepričamo, da
pozna slovenska domovina Prešerna komaj po imenu. Prešeren — pravijo —
je pevec salona, ki se ga lahko brez vsake skrbi postavi poleg kakega Nietzsche¬
jevega privrženca, ali nasprotno poleg Pavla Verlaine  ali pa kakega „modernej¬
šega" nemškega lirika. Ljudsko pa je v domovini Prešernovi tisto, kar je ali
banalno ali pa surovo, zakaj kultura in genijalnost pri nas še nista „ljudski“.

* *

*

Mislim, da je res ljudski oni, ki s svojo kulturo ali genijalnostjo stoji nad
svojo okolico, nad splošnostjo in ki vendar neprestano dela in živi za druge —
seveda indirektno. Pri nas je Prešeren prvi mogočnejši buditelj slovenskega
ljudstva, kulturni vodnik njegov je — ne le pesnik in umetnik. To se pravi,
Prešeren ni le pesnik za salone, kjer se čita pesnike, da se lažje zaspi po
dobrem kosilu, ali pa samo kak naroden simbol — kakršnega se po sili hoče
imeti — temveč on je v vsem svojem dejanju pravi revolucijonar življenja, le¬
pote in naziranja o svetu; in zato ker ni pobiral stopinje za Vodnikom  ni »po¬
pularen" in ni »ljudski".

189

Tega  Prešerna pri nas ne poznajo. Nečejo ga poznati in mnogo brezstidne
hinavščine se uganja z njim, ko se obeša njegova slika poleg one slovenskega
„očeta“ Janeza Bleiweisa na steno in se ga napravlja odgovornega za slovensko
politiko! Skrbi se, da še dolgo ne bo izginil navdušeni duh taborov in tistih
imponujočih junakov z impozantnimi solzami v očeh in gromovito pesmijo v
ustih: „Naprej zastava Slave!“

Kdo se čudi, da je pri nas tako težko kazati na Prešerna kot ljudskega
pesnika in kulturno silo? Tisti zdravnik v Ibsenovem „Ljudskem sovražniku"
bi se bil rajši ugonobil za svoje dobro in pravo prepričanje, kakor pa se podal
ljudskim predsodkom, nevednosti mase, ki si je hotela škodovati. Tudi ruski
mužik pretepe svojega učitelja, če ga uči drugače, kakor ga je učil stari oče
njegov. Daleč naokoli je pokrila gosta in duh moreča duševna tema slovensko
zemljo, a Prešeren je veroval v bodočnost, nikjer obupa in tarnanja, zakaj vedel
je, da zmaga. Veliko je bilo tisto upanje genija in še večja je bila odločnost
iti prav do konca . . . Kako kategoričen je tisti klic: Vremena Kranjcem bodo
se zjasnila!

Ravno v tem, da ni klonil nazadnjaškim nazorom svoje dobe in veliki sili
dvojne družbene morale, nestalne in ostudne, se je kazala moč volje in sila
intelekta. V tem je enak vsem duševnim velikanom, ki jih danes slave kulturna
ljudstva. V tem pa tudi tiči njegovega vpliva silna moč na poznejše dobe in
generacije, ki jih je gledal v duhu. S tem vplivom, kulturnim in umetniškim
vplivom pa je postal odnosno še postane Prešeren pravi ljudski pesnik.

Dokazano je, da je bilo Prešernovo zunanje življenje baš radi tega polno
grenke beračije; zakaj vrgli so Slovenci biser v blato, pohodili so ga in ga sku¬
šali zamazati. Bila je neumljiva in nerazumljiva tista luč, ki se je neprestano
svetila v blatu in ki je napovedovala zarjo dneva. Z gotovostjo lahko rečem, da
je Prešernova bodočnost še pred nami in da postane Prešeren ljudstvu šele tedaj
pravi in odločujoči kulturni in tudi umetniški vodnik, ko prične slovensko ljud¬
stvo vsled višje svoje kulture tudi svobodnejše misliti. Zakaj Prešeren je danes
v svoji notranjosti še nepoznan ljudstvu zaradi pomanjkanja vsake višje kulture,
ki jo pri nas pobija konservativna kulturna smer, opirajoča se na mistični supra-
naturalizem krščanstva.

Pa tudi kot zgolj umetnik ne more uživati pri nas Prešeren onega razu¬
mevanja, ki ga uživajo enaki geniji njegove dobe pri drugih, predvsem zapadnih
in severnih narodih. To iz zelo enostavnega razloga. Prvemu vzroku se pri¬
družuje logično drugi, namreč ta, da je umetnost pri nas pravo nezakonsko dete
v srednjem veku. Nepoklicano je to nezakonsko dete, neumevano in mnogokrat
naravnost sovraženo. Pomanjkljivost vsake javne vzgoje pri nas se zrcali zelo
fino i v umetniškem razumevanju. Tisto žalostno in s trnjem na gosto posuto
pot, ki jo hodijo slovenski umetniki in ki stradajo samo in samo zato, da se
jih časih javno in na široko hvali, časih pa prav nespodobno opljuje sredi ceste,
je nastopil že Prešeren in jo bogato okusil. Vsi so prihajali s Klanca in vsi so
se zopet vrnili nanj, da umro v neskončnem beraštvu svojem. Zakaj tako za¬
hteva ljub in tudi zelo pobožen narod, časih ves srečen, da ima tudi on umet¬
nike, genije in pesnike.

Prešeren je sin dobe, ko se je tudi v najskritejših kotih pomladila stara
Evropa, ko se je začela osvobajati znanost in se je rodila poleg nove splošne
kulture tudi nova umetnost, napajajoča se ob virih stare laške umetnosti in fine
francoske kulture. Novo, svobodnejše življenje se je pričelo, visoko so se vzpe¬
njali valovi prevratov, ki so se pojavljali nad velikim ognjenikom — Evropo.

190

To življenje pri nas ni bilo poznano, le izobraženci so ga gledali iz daljine in
v njih srcih je odseval plamen obče nezadovoljnosti. Tudi Prešerna so se do¬
taknile te nove sapice; tega nam ni treba niti dokazovati z raziskavanjem nje¬
govega življenja. Dovolj je, če opozorimo, da je Prešeren, kakor tudi ujegovi
ožji prijatelji, živel popolnoma po svojem tako, kakor je to odgovarjalo njego¬
vemu srcu in lastni  njegovi morali. Družbeni moralisti so mu očitali poganstvo
in prav nič nam ni treba zakrivati, da je bil Prešeren vse kaj druzega kakor
„veren kristjan, udau zapovedim svete rimske cerkve“. Ali o duhu njegovem,
po katerem je sam živel, nam pričajo njegove poezije. Naj se mi dovoli samo
par primer. Odprimo njegovo knjigo poezij! Naleteli smo na Nezakonsko
mater.  Sicer zelo nedolžen, toda mogočen spev. S kako ljubeznijo opeva ta
Prešeren ljubezen nezakonske matere do svojega otroka — do „sadu greha“.
Ali ne čutiš nehote, kako bije ta vroča ljubezen, to človekoljubje po barbarskih
načelih srednjega veka, ki se jih še danes goji in zagovarja po domovini slo¬
venski, po načelih, da je nezakonska mati človek, ki ga je treba izključiti iz
poštene družbe in dete njeno proklet stvor, ki se ga že ob rojstvu obsodi na
smrt? Prešeren kot nmetnik  ni nikdar naravnost pobijal takih izrastkov zverižene
.< dvojne morale družbe, toda baš v silnem negiranju te morale sc zrcali moč nje¬
govega srda, tičečega globoko v Tanjeni duši velikega človeka. Kot tak se je
rad zakrival za bleščeče prispodobe, ki jih je časih sipal okolo sebe in v tem
dajal duška svojim čustvom.

Prav tako, vendar v drugačni obliki se bojuje Prešeren tudi v Judovskem
dekletu,  kjer z vso svojo zgovornostjo razkriva družbene predsodke, ki stavi lju¬
bezni meje po veri. Po vsebini in obliki je lep zadnji odstavek te pesmi:

Al’ večkrat je nazaj prišla;
nje vera trden jez je bila,
ljubezni nje ni vstavila.

A prav tako je nastopal Prešeren tudi proti drugim nazadnjaškim nazorom
ki so večinoma pri nas še danes v veljavi in zato je Prešeren tudi aktualen
Vzemimo n. pr. njegovega „Orglarja“,  ki mu slavec ni prav pel in ga je zatoži,
vsled tega gospodu Bogu:

Al’ Bog slavca ni posvaril,
le posvaril jt puščavca:

„ Pusti peti moj’ga slavca,
kakor sem mu grlo vstvaril".

V teh in drugih njegovih poezijah tiči moč Prešerna. In prevratna je mar¬
sikatera njegova pesem in naravnost neumljivo je, da danes slave Prešerna tudi
ljudje, ki po duhu in dejanjih svojih z njim nimajo nič sorodnega. Če bi hotel kdo
Prešerna izigravati proti slovenski javnosti, bi našel v njegovih poezijah mnogo,
mnogo gradiva zato. Da to trditev — smelo in neosnovano seveda — vsaj ne¬
koliko podprem, bodi mi dovoljen le en primer. Danes je pri nas baš glede
umetnosti v veljavi „pravo narodno" načelo. Ne sme se umetnosti ali pa misli
same ceniti po njeni vrednosti in globosti in lepoti in resnicoljubnosti, temveč
po tem, ali je „narodna“. Ta pojem je sicer precej neroden, pa nič zato. Držimo
se torej smešnega, a „narodnega“ gesla, ki ga je položil Prešeren v „Novi
pisariji“  pisarju v usta:

Od mene pesem vsaka je prekleta,
ki nima prav slovenskega imena,
naj še tako prijetno bo zapeta.

191

Glavno ni misliti, temveč zavedati se »pravega" slovenskega imena. To je
danes v Prešernovi domovini i umetniška i splošna morala družbe. Da vse to
diši po kulturi, bi lahko dvomili, ali kaj? Kako misliš o tem ti, preljubi dr. J.
Blemeis,  ti večni vodnik milega našega naroda? Zgodi se, da izženo pravi pa¬
trioti človeka, ki je izgubil vero v „narod“ in »domovino" — kakor Prešeren —
iz rodne hišice in prav mu je! Sramotil je „narod“ in se ni navduševal za:
„Naprej zastava Slave . . .“

„Krst pri Savici“  je — pravijo — Prešernovo najepohalnejše delo. Mnogi
so si že ubijali glave, da bi razumeli Prešerna v Krstu pri Savici. Prešeren sam
je zabrisaj vsako sled; pravi celo, da je bila to le metrična naloga, ki jo je pa
posvetil Čopu — najboljšemu prijatelju. Moja naloga danes ni, raziskovati lite¬
rarno zgodovinarstvo, pač pa mislim, da se je Prešeren baš tu pokazal človeka, «
ki nikjer ne pokaže naravnost s prstom: Tale je! Pogan Črtomir vodi junaški ;
boj za svojo domovino proti tujcem, ki prinašajo v deželo novo vero — krščan- ?
stvo. On ljubi i svojo domovino i lepo Bogomilo. In ko se ona poda novi veri
in tujcem, tedaj je Črtomirova ljubezen do nje tolika, da vrže i on meč o v d sebe,
postane pobožen ter gre v Akvilejo pripravljat se za novo življenje. Ta Črtomir,
ki je pustil svoje ideale, ker ga je zapustila ljubljena Bogomila, je bil slovenski
junak. Zaril se je v našo zemljo, otroval jo je s suženjskim duhom svojim,
kakor krasno poje Oton Zupančič v knjigi „Čez plan“. Kdo more reči, da je
bil Črtomir Prešernov junak in vzgled vsega? Bil je umetnik naš Prešeren;
osupel in celo neizrečeno otopel je bil obraz, ki se je videl v ogledalu. Na¬
stavil mu ga je pod nos: »Poglej se, dragi bratec!"

Vzgojevalna  sila tiči v Prešernovih poezijah in v njegovem življenju. V tem
oziru je on najboljši ljudski pesnik.  S svojo naravno in enotno umetnostjo je
je predstavitelj višje občne kulture.  Te pa brez ljudstva ni. Segel je globoko v
življenje in ko je delal umotvore, so se zgražali njegovi rojaki, zakaj zdelo se
jim je, da se je preveč smejal zvezdam, ki so jih oni obožavali in jih molili. Polni
prekrasnih in čarobnih slik so njegovi soneti,  kakor v temi tavajoče krasne sanje
so, ki so prišle mogočno, nevzdržno iz globočine duše, kjer so peli neprestano,
brez konca in brez miru. Rodili so se umotvori, ki jih pri nas še niso poznali,
še manj pa umevali.

Prešeren ni stal zunaj življenja, temveč globoko v njem. Odmevalo je v
njegovi umetniški duši to življenje, ki je bilo grenko kakor Judežev poljub. In
vendar Prešeren ne sovraži, temveč uči, dasi je pri tem njegovo srce srda polno in
časih glas njegov glasen krik. Puščice njegove niso nikdar zgrešile cilja, skelele
so, ko so obtičale v mesu, še danes skele. . .

Prav radi teh svojih lastnostij, ki sem jih skušal pokazati v teh skromnih
potezah, je Prešeren ljudski pesnik.  Neustrašen bojevnik je, glasnik svobodne
misli in neprestanega napredka. On je up dela in ljubezen ljubezni, vedno
stremeč naprej, razdirajoč tradicijonalne meje, koprneč po višavah duševnega in
kulturnega življenja, kamor bi rad privel svoje ljudstvo. In če ga slovensko
ljudstvo še danes ne razume in ne pozna tako, kakor bi bilo želeti, potem vemo:
Prešeren je naš kulturni cilj.

Albin Prepeluh.


192

Aforizmi.

V človeštvu spe misli in čustva, ki silijo na dan. Iz množice vstane
človek, ki izreče, česar mi nismo mogli, vzame nam besedo iz ust in mi se
oddahnemo. To je pesnik! Fond, iz katerega zajema, mu daje okolica, v kateri
je vzrastel; ta odločnost in pogumnost, s katero izreka spasilno besedo in vzbuja
našo vest in zavest, ta duševna sila, ki premaguje ovire in zna uporabljati dane
razmere, da jih dovaja na potu razvoja za korak dalje — to pa je njegova zasluga.
V tem se javlja velikost.

Pesnik! Ob stoletnicah in drugih jubilejih jim postavljamo spomenike. To je
v praznik. In v delavnik? Večini so veliki ljudje za zunaj, za svet, doma za vsak¬
danjost ima druge narodne skrbi: umetnost še ni duševna potreba, ampak kruho-
borstvo ali pa šport, ki si ga lahko privošči bogat človek, ko že spada k bon¬
tonu moderne dobe tudi nekoliko umetnosti. Beremo dela svetovnih velikanov
in se navdušujemo ob plodovih njih duha in srca — z besedami, a kako pri
tem živimo? Mislimo, čutimo in ravnamo po vzorih krvavih povesti, izbruhih
razgrete domišljije in preračunjene denarne špekulacije. Kje je kult idej, ki jih
širijo duševni veljaki? Izgublja se in izginja pred kultom samega sebe, pred
kultom človeških strasti, človeške zaslepljenosti in zaostalosti.

Dr. L.

Od uredništva.

Zaključujoč urejevanje te samostojne publikacije čutim prijetno dolžnost
izraziti svojo zahvalo v prvi vrsti uredništvu „Naših Zapiskov", ki mi je dalo
idejo takega izdanja in mi ljubeznivo prepustilo, da stvar izdam sicer pod
njegovo streho, a popolnoma po svojem programu in s sotrudniki, ki jih smem
sam izbrati in povabiti na sodelovanje. Nadalje se zahvaljujem kar najkolegijalneje
onim tovarišem peresa, ki so se drage volje odzvali mojemu povabilu.

Od slovenske javnosti, kateri izročamo to publikacijo v resen premislek,
pričakujemo, da jo sprejme s tako pošteno mislijo, iz kakršne je izišla. Kritika
nam bo dobro došla, a že na tem mestu izjavljamo, da samo strokovna. Vsako
drugo „kritiko“ in zlasti ono, pri nas sedaj takč navadno sumničenje in žurna-
listično bagateliziranje pa odklanjamo s suverenskim preziranjem.

Dr. Ivan Prijatelj.*^

Socialna revija Naši Zapiski

so postali tako važen mesečnik, da bi ga ne smelo nedostajati v nobeni čitalnici, pa
tudi posamezniki, ki se zanimajo za moderno socialno stremljenje, bi jo morali brati.
Prva številka četrtega letnika izide 10. decembra. Naročnina nanj za celo leto 3 K.

Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Mlinar. — Natisnil J. Pavliček v Kočevju.