Tls&izs gos Živel je človek, ki je imel tri sinove. Najinlajšega so klicali za Tepeka hi so ga ob vsaki priliki zapostavljali. Nekega jutra je najstarejši brat šel v gozd sekat drva. Mati mu je pripravila dobro potico in čutaro vina, da ne bi bil lačen in žejen. V gozdu je srečal nekega starea z dolgo brado, ki ga je pozdravil in prosil: »Za božjo voljo te prosim, daj mi koščak pdtice in požirek vina, ker sem zelo Vačen in žejen.« Najstarejši mu je odgovoril: »Če dam tebi potico in vino, sam ne bom imel dovolj; pusti me torej pri miru!« Nato je šel dalje in je začel sekati. A komaj je začel sekati, mu je sekira tako nesrečno zletela iz roke, da mu je padla na ramo in ga ranila. Moral se je vrniti domov, da bi si povezal rano. Zdaj je srednji sin šel v gozd. Mati je tudi njemu pripravila potico in vino. Ko je prišel v gozd, je srečal istega starca. Nato se je odigralo isto kakor s prvim bratom. Zdaj je Tepček rekel očetu: »Oče pusti mene v gosd!« Oče se je zasmejal in mu rekei: »Ti, tepček, kako boš ti nasekal drva, če tvoja pametna brata nista nič opravila.« Tepček je tako dolgo moledoval, da ga je oče nazadnje pustil. Mati je tudi njemu pripravila potico, toda iz pepela in vode, v čutaro pa mu je nalila namesto vina neko grenko pijačo. Ko je Tepček prispel v gozd, je tudi srečal istega starca. Možakar ga je poprosil za potico in pijačo. Fant je odgovoril: »Prav rad ti dam, toda moja pogača je iz pepela in pijača je grenka. Če boš s tem zadovoljen, sedi, pa bova južinala.« Sedla sta in Tepček je privlekel iz torbe potico in čutaro. In glej: potica je bila iz naj- finejše moke, v čutari pa je bilo najboljše vino. Ko sta se najela, je starec rekel: »Sinko, ker imaš tako dobro srce, te hočem osrečiti. Poglej to staro drevo! Posekaj ga in med korenjem boš našel nekaj posebnega.« Po teh besedah se je starec dvignil in odšel. Tepček je zavihal rokave, prijel za sekiro in začel sekati. Ko je drevo padlo, je fant debelo pogledal. Deblo je bilo med korenjem votlo in v votlini je sedela — gos. Njeno perje je bilo iz čistega zlata. Tepček jo prime in odnese. Fant se jc ustvail v prvi gostilni. Gostilničar je imel tri hčere, ki so začudeno ogledovale slato gos. Vsaka si je zaželela eno "lato pero. Ko je Tepček za hip odšel iz gostilne, je najstarejša hči skočila h goski in ji hotela izpipati eno pero. Toda gorje! Roka se ji je tako prilepila k perju, da je ni mogla odtrgati. Ista usoda je zadela tudi obe sestri. Tepček je naslednjega jutra nadaljcval svojo pat. Spremljale so ga gostilničarjeve hčere, ki se niso mogle odtrgati od gosi. Spotoma so se še štirje možje pridružili čudni prceesiji. Proti v.ečeru je^.prispel do carjeve prestolice. Car je imel hčer edinko, ki je bila tako resna in žalostna, da je nikdo ni mogel pripraviti do smeha. Tepček je to zvedel in je šel s svojo povorko pred carjevo palačo. Ko je deklica videla, kako so za Tepčkom capljale zlata gos in tri dekleta, se je glasno zasmejala. Tepček se je dcklici tako dopadel, da si ga je izbrala za nioža. A carju tak zet ni bil po godu. Na vsak način se ga je hotel odkrižati, zato mu je stavil zahtevo, ki je o njej mislil, da je fant ns bo mogel izpolniti. Rekel mu je: »Privedi mi moža, ki bo v enem dnevu popil vse moje vino.« Tepček se je spomnil na starca. Odhitel je v gozd k tistemu hrastu. Tam je našel človeka, ki je bil videti žalosten. Vprašal ga je, kaj ga tare? Mož mu je odgovoril: »Grozna žeja me muči. Mrzle vode ne prenesem, a izpil sem že en sod vina, pa. nič ne pomaga. Oh, umreti bom moral od žeje!« »Proč z žalostjo!« je vzkliknil Tepček. >Pojdi z rnenoj! Napil se boš po mili volji!« Tujec se je v carjevi kleti vlegel pred največji sod in začel piti. Ko ga je izpraznil, se je vlegel pred drugega, nato pred tretjega itd. Zvečer so bili vsi sodi prazni. Zdaj je Tepček zahteval od carja, da mu da hčer za ženo. Car je snel prejšnjo obljubo in postavil novo zahtevo: naj mu privede člo- veka, ki bo pojedel celo goro kruha. Tepček je odhitel k istemu hrastu. Tam js našel človeka, ki je bil tako suh ko deska. Pant ga je vprašal, ali bi mogel pojesti goro kruha. Suhec se je zasmejal od zadovoljstva. Ko je Tepeek privedel suhca pred carja, je ta ukazal pekom, naj spečejo kruh iz vse moke, ki jo premore carstvo. Peki so spekli kruh, suheo pa ga je v enem dnevu pojedel. Car je spet snel besedo. Od Tepčka je zahteval: Pripelji ss pred moj dvor v ladji, s katero je mogoče pluti i po vodi i po suhem. Tepček je spet odhitel v gozd k hrastu. 'Tam je zdaj sedcl tisti starec, ki je z njim Tepeek bil delil skromno južino. Fantu je rekel: »Sinko, tebi na Ijubo sem popil toliko vina in pojedei toliko kruha. Dal ti bom tudi zahtevano ladjo. Vse tn ti naj bo nagrada za tvojo usmiljenost.« Tepček je dobil ladjo. Veselo je odplul proti dvoru. Ko je car videl ladjo, je dal Tepčku hčer za ženo. Na dvoru se je vršila velika gostija, ki so se je udeležili gostje od daleč in blizu. Po carjevi smrti je Tepček zavladal in je s pomočjo svoje žene tako srečno vladal, da so bili vsi državljani zadovoijr.i. it \:lk ¦ s W&~JM ¦ ^y~rt l V«kŁf