Katarina Duščak

Tjaž

Ilustrirala Tatjana Okorn ISBN 978-961-92567-5-6 (ePub) Izdala Mestna knjižnica Ljubljana Zanjo mag. Jelka Gazvoda

Uredili Erika Pečnik in Veronika Rijavec Jezikovno pregledala Ana Zdravje Likovno-grafično uredila Ingrid Verdnik Pal Ljubljana, 2014

Spletna izdaja

© Mestna knjižnica Ljubljana, 2014. Vse pravice zadržane.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93-32(0.034.2)

087.5(0.034.2)

DUŠČAK, Katarina

Tjaž [Elektronski vir] / Katarina Duščak ; ilustrirala Tatjana Okorn. - El. knjiga. - Ljubljana : Mestna knjižnica, 2014

ISBN 978-961-92567-5-6 (ePub) 273045760



Tjaz



Moje ime je Tjaž in hodim že v šolo.

Imam sestrico Pijo.

Očka je zelo ponosen name,

ker bom postal nogometaš.

Moji mamici pa nogomet ni všeč.





Očka mi je kupil nove superge.

Skupaj sva si ogledala

vse nogometne tekme.

Za rojstni dan sem dobil dres znanega nogometaša Messija.



Na prvi tekmi me je spremljal očka.



Sodnik je zapiskal in mi dosodil prekršek, nato pa je proti igrišču poletel očkov čevelj.

Z nogometom sem tako zaključil.





Takrat je po dvorani proti sodnikom poletel mamin prelepi sandal.

Tudi s plesom sem zaključil.





V knjižnici sem si izposodil

knjigo Košarkar naj bo!

In nestrpno čakal na prvo tekmo.





Sestrice ne bi bile sestrice, če ne bi vedele vsega,

kar se dogaja bratcem.

Na prvi tekmi je bila

med navijači tudi Pija.



Vse je potekalo zelo dobro,

dokler mi ni sodnik dosodil

pete osebne napake.

Čez navijače je poletel

Pijin roza šolski copat.





Rad imam košarko.

… naredil sem dvokorak,

se močno odrinil in ujel copat.



Rad imam košarko.

Copat sem vrnil Piji, se usedel zraven nje in navijal.

Veselil sem se, ko je koš zadela moja ekipa.

In veselil sem se, ko je koš zadela rdeča ekipa.





Ni pomembno kdo zmaga,

sem razložil presenečeni Piji, pomembno je, da se vsi zabavamo in pokažemo, kaj smo se naučili.



Doma je Pija moje besede

navdušeno ponovila očku in mamici.





Nisem postal najboljši košarkar na šoli, imel pa sem najboljše navijače v celem mestu.

Na vsaki tekmi so zame navijali očka, mamica in Pija.





Veselil sem se, ko je koš zadela moja ekipa.

In veselil sem se, ko je koš zadela rdeča ekipa.

Ni pomembno kdo zmaga,

sem razložil presenečeni Piji, pomembno je, da se vsi zabavamo in pokažemo, kaj smo se naučili.

»Simpatična, izvirna in duhovita športna zgodba je pozitivno sporočilna, predvsem s stališča, da ne poudarja vrhunske tek-movalnosti in zmage za vsako ceno, temveč podporo športu in nepristranskemu navijaštvu brez nasilja.«

Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo