Pomladni vihar v gozdu.
 zgodnjem jutru že je sijalo solnce toplo kakor v poletnih dneh. Ni bilo čuti ni sapice. Gori na modrem nebu so se zbirali beli oblački, se razpuščali in zopet strinjali na drugem mestu. Težak in soparen je bil ta vzduh.
K poldnevu je zasijalo solnce še topleje. Zdajinzdaj ga je zastrla senca meglic, a le za kratek hip. Jadrao so hitele dalje in se priklopile drugim. Vrhovi drevja so šumeli. Pihal je hladilen vetrič, donašajoč s seboj vonj cvetja. Vedno temneje so se strinjali na nebu oblaki, močncje in moč-neje so šumeli vrhovi listovcev v rastočem pišu. Stemnilo se je. Veter je neusmiljeno lomil suhe vcjice in mlade lističe ter jih v vrtincu raznašal okrog. Padale so prve deževne kaplje na listje vrhov, ki jim je še zabranjalo dostop do tal. A tam zunaj na prostem robu gozda ni bilo več odpora vo-denemu curku. Gosto je padal naliv izza bežečega oblačja — in vendar s svetlobnim svitom. Od nekje izpod goste megle se je utihotapil solnčni žarek in tvoril v deževnem ozračju bleščeči trak, kakor da bi se bile v hipu strnile padajoče kapljice v same bisere.
Vedno bolj je deževalo. Slaboten svit je naposled posijal in iz daljave se je začulo grmenje. V šumečem jadikovanju, pred uničujočim viharjem je otožno šustel gozd. Bliže in bliže je prihajal grom. Zabliskalo se jc, zasve-tilo, sledil je ognjen trak. Udarila je strela v gozd, Rumen ko zlato klasje se je hipoma vzdignil plamen gorečega drevesa v tcmno deževno ozračje, sc udušil v dimu in ugašal v padajočih deževnih curkih, še preden je utihnil gromovni odmev za gorami.
Blisk je sledil blisku. Grom in njega odmev se jc čul kakor rjovenje dveh levov, ki si odgovarjata v boju vetrov. A pojemal je in se oddaljeval. Lc dež je padal uro za uro. Postajalo je zopet svetleje, kakor da se dani k jutru. Zašumelo je iznova v ozračju, zašustelo je v lesovju in na tleh, — vse je pobelila toča v plesu vrtinca, tako močno padajoč, da je bilo celo pre-slišati oddaljajoči se grom. Naposled je toča prenehala ...
Nastopal jc večer, hladen, poživljajoč večer. Nad gorami so se vzpe-njali oblaki liki obzidju. In zemlja: Izgledala je kot bahava pomlad, ki si je nadela zimsko odejo. Med točo po tleh pa — zeleno, neusmiljeno zbito listje bukovcev, ki jim je vihar opustošil zelenje vrhov,
Bledc meglice so se vzdigale iz gozda, plule nad njim, kakor bi bilo v njega osrčju sto pogorišč skritih, ki se izdajajo v dvigajočem se dimu meglic. — Iz gora so prižuboreli virčki, potočki.   Hlastno jih je vsrkavalo
$6
gozdno mahovje. In ob bregu so se jim klanjale zlatice, toneč zlate glavice v brze valčke.
Na nebu je oživelo temno oblačje in se prtilo, delilo. Tam na zahodu je našlo zahajajoče solnce še malo poti, da je pozdravilo zadnjič pred za-tonom žareče gorske vrhove nebotičnih velikanov. Nad oblaki je plul škrlaten svit kakor odsev požara. Med razdaljo bežečih megla in oblakov je tuintam pokukalo modro jasno nebo, a le za hip. Iznova so ga zastrle meglice, — Oblaki so zastirali bledo mesečino, Vedno tanjše so postajale bežeče meglene plasti, vedno svetlejši robovi oblakov, vedno večji razdor med njimi, in naposled je vzplavala vsa lunina plošča na jasneči se nebni modrini.
Zavladala je nočna tišina. Niti dih ni zavel v hladnem ozračju. Nič ni motilo sanjave tišine. Izza grmičevja je priletela kresnica, se zibala nekaj časa in naposled odletela v notranjost gozda. Sence drevja so rastle in se vzdigale v svetlo mesečno noč. Tam zadaj za temnim lesovjem pa so mirno sanjale v modrosivo tančico odete gore. Ves čar tihe mesečne pomladne noči, jasnečega se neba in naokrog sanjav dih ...                Fr. Zupančič