Posebni odtis — Separatum SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRU2BENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA SPREMEMBE V PRAVNEM POLOŽAJU LOŠKEGA TERITORIALNEGA GOSPOSTVA V 16. STOLETJU VERANDERUNGEN IN DER RECHTSLAGE DER TERRITORIAL-GRUNDHERRSCHAFT VON LOKA (OBERKRAIN) IM 16. JAHRHUNDERT PAVLE BLAZNIK RAZPRAVE — DISSERTATIONES V HAUPTMANNOV ZBORNIK LJUBLJANA 1960 SPREMEMBE V PRAVNEM POLOŽAJU LOŠKEGA TERITORIALNEGA GOSPOSTVA V 115. STOLETJU VERANDERUNGEN IN DER RECHTSLAGE DER TERRITORIAL-GRUNDHERRSCHAFT VON LOKA (OBERKRAIN) IM 16. JAHRHUNDERT PAVLE BLAZNIK 21114 Ni 30 Pri razgibanih seminarskih vajah je spoštovani jubilant znal z njemu lastno spretnostjo vzbujati zanimanje svojih učencev za študij tiste problematike, ki jiim je bila iz kalkršnogaikoM vzroka najbližja. Tako je že zgodaj usmerjal moje poglede na mojo ožjo domovino — na loško ozemlje, ki je tako bogato po ohranjenih zgodovinskih virih in ki ga obravnava tudi ta skromni prispevek. Med tetrmtariaJnimi zemljiškimi gospodi na slovenskem ozemlju je pripadalo vidno mesto freisiinškim škofom, .ki so bili od 973 dalje skozi dolga .stoletja Lastniki znatnega dela Gorenjske. Prostrana, z zaporednimi darovnicami razširjena ozemlja so škofje povezali v loško gospostvo, ki je predstavljalo razen dovžanske župe teritorialno sklenjeno celoto, obsegajooo vso Poljansko in Selško dolino ter velik del Sorskega polja s središčem v Skofji Loki, ki je bila prav 'tako v neposredni lasrti freisinškega škofa. Homogenost hubne posesti se je v teku srednjega veka na Sorškem polju, zlasti pa na besniškem ozemlju sicer razrahljala, vendar so ostala istočasno obsežna ozemlja Poljanske in Selške doline v bistvu lastninsko povsem nenačeta. Svoj položaj je škof kot teritorialni gospod še utrdil, ko je 1257, oziroma 1274 pridobil deželsko sodstvo in se tako uvrstil med deželskosodne gospode. Gospodarski pomen gospostva se je v teku stoletij krepko dvignil tako z načrtno kolonizacijo, 'ki je bila zaključena v pivi polovici 14. stoletja, kot z razvojem fužinarstva v Železnikih, ki se je razmahnilo predvsem v zvezi s pridobitvijo rudarskega regala 1277.1 Ce si je fredsinška škof znal v teku prvih treh stoletij krepko utrditi oblast nad loškim gospostvom, so postajala proti koncu sred- Kratice: UM — Hauptstaat&archiv, Miinchen KM — Kreisarchiiv, Miiinchen MM — Diozesanarchiv, Miinchen DAS — Državni arhiv Slovenije LR — Loški razgledi MHK — Mitteilungen des Historischen Vereines fur Krain. AOG — Archiv fiir osterreichische Goschichbsforschung 1 P. BLazndk, Urbarji freisinfike škofije, SAZU, Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV, str. 25-44. njega veka vse pogostejša znamenja, ki niso obetala nič dobrega. Splošnemu razvoju na Slovenskem se loško teritorialno gospostvo seveda ni moglo izogniti. Tudi na loških tileh so se morale nujno čutiti nevarne posledice koncepta deželnega kneza, ki je sistematično izgrajeval centralno oblast. Istočasno se je pa moral fireisinški škof otepati pred gospodarji zemljiških gospostev, ki so zrastla znotraj meja loškega 'teritorialnega gospostva. Med itomi, ki so skušali čim bolj krepiti svoj položaj, so bili zlasti' nevarni gospodarji puštalskega in staro-loškega zemljiškega gospostva, ki sta zrastli itik pred loškimi mestnimi vrati in sta tako nevarno oklepali sedež loškega gospostva. Puštalsko gospostvo se je proti koncu srednjega veka vse bolj utrjevalo. V zadnjih desetletjih 15. stoletja je bil lastnik Puštala Joahim Puštalski, ki je bil vsaj od 1485 dalje frasiinški gradišoan na Zgornjem stolpu.2 Kot gradiščan je bil Joahim freisinškemu škofu v takratnih tako upornih časih v važno oporo.3 Zaradi tega službenega razmerja je škof Joahlmu priznal pravico do ribolova.4 Ker so se te pravice lastili tudi Joahimovi nasledniki, ki niso bili v škofovi službi, je prišlo do ostrih sporov, ki so se vlekli skozi desetletja.5 Spori so se še poglabljali zaradi ozkosronega stališča loških cehovskih mojstrov, ki niso dovoljevali puštalskim podložnikom v Puštalu, da bi opravljali obrt.6 Na drugi strani mesta se je krepilo starološko gospostvo. Tod se je razvijal dvor, ki je bil v začetku 16. stoletja v posesti rodbine Siegesdorferjev, katere člani so bili v službi freisinškega škofa v 15. in skozi vse 16. stoletje. Čeprav je fretisinški škof staraloški graščini le previdno odstopal razne pravice, je zrastUo tod lepo zemljiško gospostvo.7 Neposredno sosedstvo obeh sedežev, loškega deželskosodnega in starološkega zemljiškega gospostva, je dajalo mnogo prilike za nasprotstva, ki so se sčasoma vse bolj stopnjevala. Položaj je postajal tem nevaamejši, kor se je starološka posest ponekod drobila in se je tako širil krog freisinškemu škofu sovražno razpoloženih rodbin. Enoten nastop predstavnikov teh rodbin je prišel do izraza zlasti pri vprašanju tako imenovane osebne navzočnosti, ki je bilo od 1534 dalje stalno na programu. Tedaj je namreč prišlo do preloma med zemljiškim gospodom in loškim oskrbnikom Krištofom Gallenberger-jem, ki mu je bila odpovedana služba. Ob tej priliki je Gallenbergea-zahteval odškodnino za dva konja, ki ju je izgubil v freisinški službi na pohodu proti Turkom, kar mu je pa zemljiški gospod odbil. Gallen-berger se je škofu maščeval. Začel je s pravdo pred deželnim sodiščem 2 P. Blaznik, Urbarji, o. d., str. 35. 3 MM, 8°, fasc. 63, f. 134, 134'. " MM, 8°, fasc. 62, f. 55', 71, 74. 5 P. Blaznik, Urbarji, o. d., str. 35. 6 KM, fasc. 37, št. 201; fasc. 40, št. 207. 7 P. Blaznik, Urbarji, o. d., stir. 36-37. in zahteval, da se mora škof Filip obravnave osebno udeležiti.8 Pozival se je na deželni ročin, ki ga je tolmačil po svoje, češ da mora biti na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem stranka osebno navzoča pri vseh zadevah, ki se obravnavajo pred deželnim glavarstvom.9 Ob doslednem uveljavljanju takega stališča, ki je bilo v nasprotju z dotedanjo prakso, bi se fraisinški škof znašal spričo oddaljenosti od loškega gospo9tva v nemogočem položaju. Saj bi se moral praktično odpovedati vsakemu sodnemu nastopu pred ogra j mm sodiščem proti vse pogostejšim kršitvam sterih pravic. Prav tako bi se kompliciralo oddajanje fevdov, kjer je doslej škofa praviloma zastopal njegov pooblaščenec. Novotarije škof seveda ni bil voljan priznati. Pozival se je na privilegij iz 1397, ki je bil večkrat .obnovljen (1497, 1523, 1540, gl. str. 338). Navzlic temu se je stvar nevarno zapletla. Deželni knez je bil sicer s srcem na stiramsi freisinškega škofa, ki se je obrnil nanj s prošnjo, da ga oprosti te obveznosti.10 Toda deželni knez ni mogel iti mamo stanov. Tako je vprašanje osebne navzočnosti obravnaval deželni zbor v decembru 1537. Iz poročila loškega oskrbnika in kaščarja je razvidno, da je deželni odbor glede na škofovo zdravstveno stanje predlagal zboru, naj bi bil škof dosmrtno oproščen te dolžnosti. Odbor se je pri tem skliceval na to, da sta Bamberg in Salzburg dosegla oprostitev za 101 leto. Toda odbor je s predlogom propadel zaradi ostrega nasprotovanja tisitih deželanov, ki so potekali z ozemlja loškega deželskega sodišča.11 Proti oprostitvi so bili namreč zlasti zet je nekdanjega loškega oskrbnika Baltazarja Siegesdorferja, ki so imeli v posesti starološko dediščino po tastu. Med temi sta izstopala predvsem Andrej Lamberger, takratni deželni upravitelj, in Franc Rainer. V teh vrstah sta se znašla tudi Krištof Puštalski in njegov zet Jakob Lamberger ter seveda Krištof Gallenberger s svojimi pristaši.12 Po besedah loškega oskrbnika so se deželani v pismenem odgovoru na vladarja sklicevali bolj na staro rabo kot na dano svoboščino.13 Stanovi so vztrajali pri svojem tudi v naslednjih letih. Med njimi je zlasti izstopal Puštalec, ki je naglašal, da mora celo cesar fevde osebno oddajati. Ce je cesar vezan napram stanovom, je k temu tem bolj zadolžen freisinški škof, ki je cesarski deželan in podložnik. Zato stanovi niso pripravljeni priznati oddajanja fevdov, če ne bo pri tem škof osebno navzoč.14 Seveda tudi škof ni odnehal. Za posredovanje pri vladarju je pridobil vplivne osebnosti, med drugim svoja bratranca Viljema in a KM, fasc. 40, št. 209; fasc. 49, št. 363. 9 KM, fasc. 40, št. 207. 1° KM, fasc. 40, št. 207 iz 1536. 11 KM, fasc. 40, št. 207. « KM, fasc. 41, št. 210. 13 KM, fasc. 40, št. 207. M KM, fasc. 40, št. 209 iz 1539. Ludvika Bavarskega, pa vojvodo Otona Henrika.15 Trud je bil kronan le z delnim uspehom. Na cesarjevo posredovanje so stanovi 1540 vendarle odobrili dosmrtno oprostitev škofu Filipu,16 ki je pa že naslednje leto umrl. Dalje od te stopnje se v 16. stoletju ni povzpel več noben freisinški škof. Tako je dosegel dosmrtno oprostitev Filipov naslednik Henrik (1541—1551).17 Za dosmrtno oprostitev se je potegoval v in-strukcijah na odposlance tudi Henrikov naslednik škof Leon (1552 — 1559),18 vendar se je medtem stališče deželnih stanov že tako zaostrilo, da o dosmrtni oprostitvi ni bilo več govora. Leon se je moral zadovoljiti le z delno oprostitvijo, da mu namreč nii treba biti osebno navzoč pri trenutnih procesih.19 V nič boljšem položaju ni bil škof Emest (1567—1612), sodobnik nadvojvode Karla, kii je bil škofu že zaradi skupnih nastopov v verskih vprašanjih močno naklonjen. Značilno je Karlovo pismo Ernestu (1567), v katerem mu je sporočil, da bi mu rad ustregel glede njegove prošnje zaradi osebne navzočnosti, vendar bi to vzbudilo pri stanovih veliko negodovanje. Pač pa je bil pripravljen dati priporočilo deželnemu zboru, ki naj zadevo obravnava.20 Skof Ernest se je znašel že ob nastopu v veliki zadregi. Tedaj se je namreč zaostril spor s Puštalcem zaradi ribolova. Loški oskrbnik je škofu tarnal, da ne more nič ukreniti, ker Pu.štalec vztraja, da mora biti škof pri obravnavi osebno navzoč. Do 1573 se je nabralo toliko perečih odprtih vprašanj, da so odposlanci škofu svetovali, naj pride osebno v deželo.21 Karel se je na vso moč trudil, da bi se vprašanje osebne navzočnosti za škofa ugodno rešilo, vendar le z delnim uspehom. Na Karlovo posredovanje je škof sicer 1579 dosegel, da ga je v pravdi z Raspi glede Formacherjevega dvora lahko zastopal laški oskrbnik,22 toda navzlic Karlovi intervenciji so stanovi istega leta vztrajali pri zahtevi, da mora biti škof osebno navzoč pri podeljevanju fevdov.23 Otipljivejši uspeh je škof dosegel šele 1587, ko je napel vse sile. Takrat je škofov odposlanec Hervvart zaradi posveta o tem vprašanju potoval v Gradec, obenem pa škofu nasvetoval, naj dobi priporočilo od bavarskega vojvode Viljema in le-to nemudoma pošlje deželnemu knezu po posebnem slu. Intervencije so res uspele. Se istega meseca januarja je Karel javil, da je freisinški škof oproščen osebne navzoč- 15 KM, fasc. 40, št. 207. KM, fasc. 40, št. 209. " KM, fasc. 40, št. 207. 18 KM, fasc. 41, št. 210. 19 KM, fasc. 40, št. 209. 20 KM, fasc. 41, št. 210. 2' KM, fasc. 38, št. 202. 22 KM, fasc. 40, št. 209. « KM, fasc. 41, št. 210. 094 Razprave V, 19G8 I. razred nosti, kolikor gre za gospoščinske stvari in to tako kot tožnik ali toženec.24 V danih razmerah je bil uspeh kar zadovoljiv, vendar je bilo vprašanje osebne navzočnosti tudi v naslednjih letih in stoletjih še vedno pereče. Na to kaže dopis iz 1603,25 še bolj pa vir iz 1792, po katerem je moral vsak novi freisinški škof poskrbeti pri deželnem glavarstvu, da mu je le-to spregledalo dolžnost osebne navzočnosti.26 Posledice, ki jih je rodilo vprašanje glede osebne navzočnosti, so bile očitne. Čutiti jih je bilo zlasti glede fevdov, ki so se odtujevali prav zaradi položaja, ki je nastal v tej zvezd. Puštalski gospodje niso npr. desetletja in desetletja obnovili fevdne podelitve. Nerazipoloženja deželnih stanov je bil freisinški škof deležem tudi pri davčnih obremenitvah, ki so od druge polovice 15. stoletja dalje občutno manjšale rentabilnost loškega ^gospostva. Loško gospostvo je bilo v posameznih lotih različno obremenjeno. Včasih je bilo treba plačati od hube po 60 denaričev,27 včasih v celoti tudi do 2500 gld.,28 kar je znašalo več kot 2 gld. na hubo. Del te vsote je poravnaval zemljiški gospod, del je gospostvo prevalilo na kmete. Mimo tega je gospostvo moral,p v posameznih letih postaviti na poziv določeno število težkih kanj z jezdeci, ki jih je maralo najeti dn vzdrževati 1—2 meseca.29 Zahtevano število konj je bilo različno; včasih naj bi gospostvo postavilo tudi do 20 konjenikov.30 Hude materialne obremenitve so prinašale zemljiškemu gospodu dvojno škodo. Dohodki z gospostva so mu kopneli, obenem je pa rasrtk) nerazpol oženje pni podložnikih, deloma tudi po zaslugi brezvestnih nameščencev, ki so si prilaščali del gospostvu plačanih deželnih davkov, kar je vodilo do oboroženih uporov, ki so zajeli vse tri družbene plasti: kmetskii sloj, loško meščanstvo in fužinarsiki živelj. Upctre je gospostvo sicer končno zatrlo, vendar za ceno hudih žrtev.31 Davčni vijak tudi v naslednjih desetletjih ni popustil. Deželni stanovi so deloma odobravali tretjinsko imenjsko rento,32 včasih so pa že uvajali obveznost polovične rente.33 V tem času še ni bil ustaljen delež, /ki naj bi bil prevaljen na podložnike. Lota 1529 so stanovi sklenili, da smejo zemljiški gospodje zvrniti na podložnikova ramena največ polovičen delež,34 po podatku iz 1531 naj bi pol imenjske remte 2« KM, fasc. 40, št. 209. 25 KM, fasc. 40, št. 208. • 26 KM, fasc. 30, št. 47. 27 MM, 8°, fasc. 61, f. 178. 2B 1487, MM, 8°, fasc. 61, f. 259'. » MM, 8°, fasc. 62, f. 152. 30 Npr. 1483. MM, 8°, fasc. 61, f. 140. 31 P. Blaanik, Upori loških podložnikov konec XV. in v začofcku XVI. stoletja, LR 2, 1955, str. 65—70. 32 Npr. 1534, KM, fasc. 41, št. 211. 33 Npr. 1529, KM, fasc. 41, št. 210; 1531, KM, fasc. 41, št. 211. 3« KM, fasc. 41, št. 210. v celoti plačaJi podložniki,35 medtem ko je loški oskrbnik 1534 spraševal zemljiškega gospoda, če (naj odobreno tiretjinsko imenjsko rento v celoti prevali na podložnike.36 Istočasno so se uveljavljale vojaške odobritve po ključu, da je gospostvo od vsakih 100 funtov davčne osnove na lastne stroške vzdrževalo enega .težkega konja za čas od enega do dveh mesecev.37 Gospostvo je bilo obvezano, da postavi po potrebi koinje takoj na določeno mesto. Ker kanj v siili na bilo moč dobiti niti za drag denar, je moralo gospostvo poskrbeti za stanje, da bi bilo možno vsaj do neke mere v danem trenutku zadostiti zahtevam. Oskrbnik in kaščar sta morala že vrsto let vzdrževati težke konje in sicer oskrbnik po tri, kaščar po dva.38 Jezdece je vodil no pohodu osebno loški oskrbnik in to na svoje stroške, ožinama njegov namestnik, ki je bil iz vrst plemstva. Ker je bila ta dolžnost dokaj huda, je loški glavar Anton Thurn predlagal škofu, da bi postavil na tleh loškega gospostva v ta nameni posebnega nameščenca-vojaškega mojstra (rustmedster),3' Res srečamo 1541 na tem mestu Aleksandra Galla.40 Toda v naslednjih letih je loško gospostvo spet ostalo brez nastavljenega vojaškega mojstra, 'kajti 1557 je to vprašanje ponovno načel takratni oskrbnik, ki je naglašal, da zaradi službenih dolžnosti ne more zapustiti -loškega gospostva.41 V resnici je bilo mesto vojaškega mojstra zasedeno že 1559, čeprav je bilo težko dobiti kandidata. Njegova plača je znašala 50 gld. letno,42 razen tega so mu pa pripadale razne desetine, da je mogel udobneje vzdrževati konja.43 Hudih deželnih obremenitev se je zemljiški gospod sicer otepal, a z malo uspeha. Škofu ni šla v račun že sama participacija pri plačevanju imenjskega davka im to tem manj, ker je bil škof kot knez pritegnjen k plačevanju tako imenovane turške državne pomoči. Ker je večina škofovih dohodkov potekala iz posesti v avstrijskih deželah, je bil mnenja, da je za isto posest dvakrat obdavčen. To vprašanje je obravnaval 1531 državni zbor v Augsburgu, ki se je postavil na stališče, naj bodo knezi oproščeni vseh davkov v dednih avstrijskih deželah, dokler plačujejo turško državno pomoč. Zato je škof Filip ukazal loškemu oskrbniku in kaščarju, naj ne privolita v noben davek, pač pa naj za vsak primer pobereta ustrezno vsoto od podložni-kov, ki naj jo skušata zadržati in jo po potrebi porabiti pri morebitni proti turški akciji. Sicer naj jima pa služi kot vodilo ravnanje Bam- 35 KM, fasc. 41, St. 211. 3« KM, fasc. 41. št. 211. 37 S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 316. 3S KM, fasc. 41, št. 211 iz 1536. 3« KM, fasc. 41, št. 211. 4° KM, fasc. 45, št. 253. 41 KM, fasc. 41, št. 211; Rep. 53, fasc. 296, št. 4. 42 KM, fasc. 41, št. 211. 43 KM, fasc. 38, št. 202. berga in Salzburga.44 Škofovega stališča praktično ni bilo mogoče uveljavljati. Deželni stanovi niso hoteli o tem nič slišati in so kneze, ki so imeli tod posest, ocenjevali kot sicer dežeiane.45 Nič ni pomagalo, da je Ferdinand glede na škofovo pritožbo zastopal stališče, naj bodo knezi oproščeni vseh davkov protii Turkom, kadar dajejo ustrezno državno pomoč; kolikor bi pa stanovi davek vseeno pobrali, je Ferdinand obljubil, da bo vsoto povrnili iz sredstev nižjeavstrijske komore.46 Navzlic vsemu je bilo vprašanje nerešeno ne le 1545,47 maiveč tudi 1576, ko so o stvari razpravljali na državnem zboru v Regens-burgu.48 Rentabilnost gospostva se je poslabšala zaradi naraščajočih davčnih obremenitev podložniškega sloja, ki v mnogih primerih obveznosti ni več zmogel. Spričo davčnih zaostankov je ponovno grozil celim delom loškega gospostva prisilen rubež (spannung). Ob takih nevarnostih je zemljiški gospod včasih raje segel v svoj žep. Ce smemo verjeti škofovim pritožbam, je v sedemdesetih letih 16. stoletja doplačeval iz svojega iin obenem še popuščal podložnikom pri činžu.49 Čeprav so bile težave, ki jih je moralo zemljiško gospostvo premagovati v zvezi z vprašanjem o osebni navzočnosti in z deželnimi davki dovolj hude, je zemljiški gospod imel vendar pri premagovanju teh preizkušenj na svoji strani deželnega kneza, ki se je trudil, da odbije vsaj glavne ostrine. Toda istočasno so se zgrinjali nad loškim gospostvom še vse resnejše nevarnosti, ki' so potekale s strani deželnega kneza. V borbi proti le-tem novotarijam je .ostal zemljiški gospod v glavnem osamljen, brez zaveznikov. Pirati koncu srednjega veka se je tudi na loških tleh začela čutiti težnja deželnega kneza, da si prilasti v svojih deželah regal nad rudniki in fužinami. Skladno s tem prizadevanjem je deželni iknez postavil konec 15. stoletja v nižjeavstirijskih deželah svojega rudarskega sodnika, ki naj ureja s fužinarji mimo gospostev rudarska vprašanja.so Uvod v nov čas predstavlja spor s Kroiparji iz začetka 16. stoletja, kd so silili pri iskanju rude na sosednje freisinško ozemlje. Pri item so se sklicevali na deželnega kneza, ki da mu pripada vsa ruda v njegovih dednih deželah.51 Dogodek s Kroparji je sprožil spor, ki je bil v 16. stoletju stalno na dnevnem redu in ki je imel odločiti, ali se bo škofu posrečilo obdržati pravico do rudarstva na tleh loškega go- *4 KM, Rop. 53, fasc. 42, št. 6, f. 113-114, 189, 230', 234. « 1531, KM, Rop. 53, fasc. 42, št. 6, f. 250'; 1537, KM, fasc. 41, št. 211. « 1542, KM, fasc. 35, št. 188; fasc. 47, št. 337; fasc. 49, št. 375. " KM, fasc. 41, št. 211. 48 HM, Hochstift Froising, 77, f. 300, 300'. 49 HM, Hochstift Froising, 77, f. 294. 50 J. Gašperšič, Ferdinandejski rudarski red za fužino pod Jelovico, Kronika 8, 19C0, str. 149—150; J. Gašperšič, O jdlovškem rudarstvu, LR 7, 1960, str. 66. 51 KM, fasc. 42, št. 216 iz 1506. spostva na temelju fredsinškega regala iz 1277, ali se mu bo pa ta posest izmuznila dokončno iz rok in nevarno zamajala enotnost loškega gospostva. Da škof ni mislil odstopiti od svojih pravic, dokazujejo podatki, po katerih je 1516 loški oskrbnik v škofovem imenu podelil več rudnih ležišč, kar je sprožilo ostro prerekanje med njim in višjim rudarskim mojstrom, ki je zastopal stališče, da sme le on v vladarjevem imenu podeljevati pravico do kopanja rud. Z izmikanjem itj-darskega regala se je tedaj z zemljiškim gospodom čutilo ogroženo tudi loško meščanstvo, ki je bilo živo zavzeto na fužinarstvu. Le-to se v prvem času ni moglo prav znajti in je bilo tedaj odločno na škofovi strani.52 Ko je škof s posredovanjem pri vladarju dosegel, da je bila postavljena komisija, ki naj zasliši priče glede ustreznih freisinških pravic, je pozval loško mestno upravo, naj mu svetuje pri zbiranju dokazov in glede prič, ki naj bi jih pritegnili oziroma odklonili. Obenem je rotil upravo, naj se zavzame z vso silo, da bo komisija mogla delati in ne bo ponovno odložena.53 V zadregi se je škof hotel nasloniti tudi na Zeleznikarje. Pozabil je na njihovo upornost v zadnjih uporniških gibanjih in jim 1521 vrnil stare ob uporu odvzete privilegije. Tako jim je bila med drugim ponovno priznana tudi pravica, da so železnikarskd fužinarji sami skupno z ondotno skupščino (gmajno) volili svojega sodnika.54 Odnehati ni hotela nobena stran. Navzlic določbi Maksimilijano-vega rudarskega reda iz 1517, da pripada rudarski regal deželnemu knezu,55 si je freisinški škof še dalje lastil pravice, da je podeljeval rudniška ležišča preko loškega oskrbnika oziroma po posebnem nameščencu — rudarskem sodniku. Kazno je, da je službo loškega rudarskega sodnika opravljal vsakokratni protipisar. Na tem mestu namreč srečamo mimo Ludvika Freislebna,56 za katerega je izpričano, da je bil 151057 in 152958 protipisar, tudi protipisarja Matevža Krabata (1530)59 in protipisarja Matevža Maurerja (1533).60 Toda deželni knez ni bil voljan popustiti. Nasprotno. Ker so bile rudarstvu potrebne velike količine oglja, je moral nujno razširiti pravico tudi na visoke gozdove. Res je izdal že 1530 odločbo, po kateri naj pripadajo njemu tudi gozdovi,61 Borba se je s tem nevarno za- 52 P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, str. 80-81. 53 KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 152', 167'. 54 A. Globočnik, Gcschichtilich-statistischer Uoborblick des Bergor.tes Eisnern, MHK 22. 1867. str. 1; št. 13 str. 10; KM, fasc. 42, št. 216. 55 A. Miillner, Geschichte des Eisens in Krain, Gorz und Istrien, 1909, str. 128. 5« MM, Heck. Frsg., fasc. 142. 57 KM, fasc. 45, št. 247. 58 KM, fasc. 34, št. 125. 59 HM, fasc. 140, listina 23. 3. 1530. 60 KM, fasc. 44, št. 242. 61 A. Miillner, o. d., str. 128. ostrila, saj jo zemljiškemu gospostvu grozilo, da bo izgubilo obsežna nenaseljena ozemlja v območju zahodnega dela Selške in Poljanske doline ter besniško področje. Hkrati so se vznemirjali tudi kmetski podložniki, ki so se čutili ogrožene pri uživanju gozdov za svoje potrebe. V spor, ki je trajal skozi stoletja, je bila pritegnjena zlasti Selška dolina. Borba je bila čedalje hujša. Leta 1533 je rudarski sodnik za Gorenjsko s sedežem v Kranju Blaž Thaller na ukaz višjega rudarskega sodnika Viljema Moshoimerja oporekal loškemu oskrbniku, da bi imel le-ta kakršnokoli oblast nad rudarstvom po loškem ozemlju.62 Navzlic temu se je loški oskrbnik še dalje lastil pravice do oddaje rudnih ležišč,63 kar je vodilo do nadaljnjih zapletov. Leta 1535 sta zahtevala deželni upravitelj Andrej Lamberger in vicedom Wolf Lam-berger od loškega oskrbnika in kaščarja, naj ukažeta freisinškemu rudarskemu sodniku Matevžu Maurerju, da se ne meša v rudarske zadeve, ker pripada ta kompetenca cesarskemu rudarskemu sodniku Mosheimerju. Maurerja naj odstavita in izročita deželnemu glavarstvu. Ukazu freisinška nameščenca seveda nista mogla slediti. Zato sta bila pozvana v Ljubljano, kjer so ju zadržali. Na pritožbo sta sicer dosegla odložitev obravnave, toda kmalu nato sta bila spet poklicana v Ljubljano, kjer so ju zvezana vrgli v zapor. Skof Filip se je pritožil pri vladarju Ferdinandu, vendar je nižjeavstrijska komora vztrajala pri (tem, da pripadajo regalije v dednih deželah deželnemu knezu. Vodilna loška nameščenca sta se vrnila v Loko šele, ko se je škof pokazal pripravljenega za poravnavo. Da loški zemljiški gospod ni mislil resno, kaže poročilo iz 1540, iz katerega je možno sklepati, da je bil v Železnikih še vedno freisinškemu škofu podrejen rudarski sodnik. Takrat sta namreč poročala loški glavar in kaščar, da jima je deželni glavar prepovedal vmešavanje v rudarske zadeve, pač pa si je rudarski sodnik Blaž Thaller ogledal jame brez dovoljenja zemljiškega gospoda. Hkrati je deželni glavar naročil fužinarjem in fužinskim delavcem, naj v bodoče ne poslušajo več škofovega rudarskega sodnika. Ker se loški glavar in kaščar sili nista mogla upirati, sta prosila škofa za posredovanje.44 S tem se pa stvar še vedno ni odločilno premaknila, kar potrjuje poročilo loškega kuščarja (1542), ki ugotavlja, da je vprašanje rudarskega sodstva še vedno odprto.65 Desetletja trajajoče borbe med freisinškim škofom in deželnim knezom so prijale Zeleznikarjem in to v pivi vrsti andotnim fužinarjem, ki so hoteli iz nejasnega položaja iztisniti zase čim več koristi. Stoletna povezava z loškim gospostvom je bila seveda preveč « KM, fasc. 42, št. 216. 63 KM, fasc. 42, št. 219. « KM, fasc. 49, št. 364; fasc. 40, št. 207; P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, str. 81. « KM, fasc. 41, št. 211 zakoreninjena, da bi jo bilo mogoče enostavno presekati. Tako so 2e-leznikarji ob smrti zemljiškega gospoda še vnaprej prosili novega škofa, da jim potrdi stare svoboščine.66 Prav tako so Zeleznikarji še vedno priznavali obrambno dolžnost in so se na pozive brez nadaljnjega javljali na laškem gradu.67 Obdržala se je še dalje dolžnost dednega pakiona, ki je vezal loške podložmike ob nastopu novega škofa. Povezanost z gospostvom se je kazala tudi ob raznih železnikarstoih notranjih športih. Tako se je 1567 železmikarska občina obrnila na zemljiškega gospoda s prošnjo, da ji pomaga. Občani so trdili, da so od davnih dni imeli pravico do paše na gmajni, ki so jo pa fužinarji pred štiiriimii leti ogradili in med seboj razdelili. Navzlic oskrbnikovi odločbi, da smejio to zemljišče zase uporabljati le od sv. Filipa in Jakoba do Jakobovega, se fužinarji tega niso držali, čeprav je bilo v soseski preko 150 revežev, fci niso imeli ne niiv, ne travnikov. Istočasno je občina prosila loškega oskrbnika za posredovanje glede volitve rudarskega sodnika, ki so ga itedaj fužinarji kar sami potrdili, namesto da bi ga volili kot doslej skupaj z občino.68 Toda hkrati ni manjkalo znakov, 'ki so kazali na rahljanje starih vezi in na postopno popuščanje zemljiškega gospoda. Tako je gospostvo iz strahu pred deželnim knezom marsikdaj pustilo Železni kar jem sekati les brez reda, debla so padala, ne da bi se pri tem vmešaval niti loški oskrbnik, niiti rudarski sodnik. Podobno se je gospostvo odrekalo pobiranja prispevkov ob podeljevanju rudnih ležišč, spričo česar je postajala izraba jam sčasoma last podjetnikov. Nič drugače ni bilo z urborialnimi dajatvami. Da ne hi zemljiški gospod tiral na-sprotstev v skrajnosti, je že nekaj let sem spregledal že itak malenkostno dajatev za uporabo plavža in kladiv, ki bi jo bilo treba plačevati gospostvu v višini 29 krc. za tedenski delež. Iz istega vzroka se je popuščanje kazalo tudi v drugih primerih. Skladno z oskrbnikov o informacijo niso Zeleznikar j i npr. nič plačevali od vrtov, njiv, travnikov in rov t.6' Ker so se medtem pojavljala po loškem gospostvu nova a-udar.ska središča na najrazličnejših kancih in krajih, je postajal položaj za zemljiškega gospoda vse bolj kočljiv. V težnji, da se deželnoknežji regal nad rudarstvom in visokimi gozdovi še bolj utrdi, je deželni knez izdal nov rudarski red (Karlov red), ki j? bil objavljen 1575 in je veljal za Kranjsko in Goriško. Začetni členi novega rudarskega reda so zelo jasni. Z njimi je deželni knez razglasil rudišča in visoke gozdove za deželnoknežji regal. Nadrejeno oblast nad fužinarji in pri rudarstvu zaposlenimi izvaja « Npr. 1548, KM, fasc. 42, št. 216; 1554, A. Globočnik, o. d., št. 16, str. 10; 1567, KM, fasc. 38, št. 202. 67 Npr. 1532, KM, Rop. 53, fasc. 295, št. 30; 1536. KM, fasc. 45, št. 264; 1545. KM, Rop. 53, fasc. 295, št. 40. »8 KM, fasc. 42, št. 216. KM, fnsc. 42, št. 219. višji rudarski sodnik. Fužnnarji imajo pravico, da izvolijo za mesto višjega rudarskega sodnika dva do itiri kandidate, ki jih prediLože komori, da izbere enega izmed njih. Višji rudarski sodnik vzdržuje na lastne stroške sodnega pisarja in sla ter postavlja pri vsaki fužini lokalnega sodnika (untanrichiter), ki naj bo v pomoč višjemu rudarskemu sodniku poleg sedmih zaprdsežencev. Višjemu rudarskemu sodniku stojita ob strani dva pooblaščenca, ki ju volijo fužinarji. Višjemu rudarskemu sodniku pripada prva instanca razen za malefična dejanja,70 ki ostanejo še vedno kompetenca deželskega sodnika. Vsi pre-bivalai, ki so ibiln povezani s fužinami vštevši pri tem tudi divarje in oglarje, so marali bita pri vseh vojaških pozivih na razpolago le deželnemu knezu (čl. 26).71 Toda nekateri členi so bili manj jasni. Tako govori člen 34 o samostanskih itn grajskih lastnih gozdovih, katerih izrabe za lastne potrebe rudarski sodnik ne sme odrekati. Ti gozdovi morajo biti deželnemu knezu na razpolago le v primeru hude potrebe in še to proti odškodnini. Sporna vprašanja glede lastništva naj ureja vicedam. V takih oproščenih gozdovih vzdržujeta red zemljiški gospod in rudarski sodnik.72 Karlov rudarski red govori tudi o urbarialnih dajatvah. Kolikor so bili kakršnikoli fužinarski objekti dotlej vpisani v urbar, je bilo treba od njih še dalje plačevati zemljiškemu gospodu činž, ki ga pa le-ta ni smel zviševati. Pač pa je bilo treba ob prodaji plačati deseti denairič le od hube ali od drugega ustreznega zemljišča, nič pa od ondotnih stanovanj, enako seveda tudi ne od fužin. Kolikor so postavljali knapi, oglarji ali drvarji hiše na gmajnskem svetu, se je moral vsak poravnati s skupščino (gmajno). Prijave je bilo treba nasloviti na sodnega gospoda in višjega rudarskega sodnika; taksiranje je pripadlo zemljiškemu gospodu skupno z višj:m rudarskim sodnikom. Ob prodaji taike hiše ni bilo treba plačevati desetega denairiča. Navzlic raznim omejitvam si je freisinški škof z novim rudarskim redom spričo dotedanjega nerednega dotoka urbarialnih dohodkov v tem pogledu obetal celo drobnih koristi.72 Novi rudarski red je ddločal, da podeljuje višji rudarski sodnik nova kopišča, jame ipd. tudi na ograjenem ozemlju (na njivah, travnikih). Kolikor se je kdo pritožil zaradi povzročene škode, sta le-to ocenila rudarski sodnik in zapriseženec skupno z dvema osebama, glede katerih sta se sporazumela zemljiški gospod in rudarski sodnik. Ocenjeno škodo je bilo -treba poravnati v 14 dneh po predhodnem obvestilu zemljiškemu gospodu, da je mogel le-1 a prisostvovati pri izreki odškodnine.73 to A. MiilLner, o. d., str. 137; DAS, št. 12/1., 7 d. 71 DAS, št. 12. 72 DAS, št. 12; KM, fasc. 42, št. 219. 73 DAS, št.. 12. Ker Karlov rudarski rod z marsikatero določbo ni bil povsem jasen, obenem je pa pri določenih vprašanjih še vedno upošteval sodelovanje zemljiškega gospoda, je s tem tu pa tam sam podpiral helsinškega škofa v borbi za pravice, ki jih je le-ta užival skozi dolga stoletja. Škof je hranil svoje pozicije, kolikor je le mogel. Pri tem se je znašel v hudem položaju železnikarski rudarski sodnik, ki so ga sdcer volili Zeleznikarji, toda pojavljalo se je vprašanje, ali naj uboga zapovedi loškega gospostva, aH pa naj sledi ukazom deželne oblasti. Tako se je znašel 1576 med kladivom in nakovalom železnikarski rudarski sodnik Marko Plaveč, ki je tožil deželnim stanovom, da ga le-ti pozivajo v Ljubljano, medtem ko mu loški oskrbnik preti', naj ne sledi zapovedim stanov, sicer bo izgubil premoženje. Da so bili Zeleznikarji sploh v precepu, dokazuje tožba višjega rudarskega sodnika Feliksa Tolhopfa, da Zeleznikarji nočejo ubogati in da se pri tem sklicujejo na loškega oskrbnika.74 Nasprotno je pa že 12. novembra 1575 poročal loški oskrbnik škofu, da so se nekateri fužinarji, zlasti železnikarski, po novem rudarskem redu podvrgli deželnemu knezu oziroma novemu rudarskemu sodniku in se hočejo izmuzniti izpod freisinškega gospostva. Hočejo, da bi šle vse njihove zadeve samo preko rudarskega sodnika. Oskrbnik je svaril škofa pred škodo, ki giozi gospostvu glede na gozdove in ozemlje sploh ter je prosil navod.il.75 V zadregi se je oskrbnik obračal na škofa, naj poiščejo v freisinškem arhivu ustrezne dokaze, vendar so našli tam le nekaj privilegijev, ki so jih potrjevali posamezni vladarji. Tudi sam zemljiški gospod ni imel več jasne predstave, še manj pa trdnih dokazov za svoje pravice. V instrukaijah je 1579 naročal odposlancem, naj se v Loki predvsem zanimajo, kakšno je bilo razmerje med Zeleznikarji in gospostvom od starih dni sem.74 V tem smislu so odposlanci iskali informacij vrsto let, saj se je še 1590 opravičeval bivši freisinški odposlanec in takratni loški oskrbnik Hervvart proti očitku, da poizveduje glede položaja v rudarskem vprašanju, češ da hoče dobiti jasno sliko o teh stvareh.77 Glede lastništva nad gozdovi si je zemljiški gospod skušal pomagati s členom, ki govori o grajskih lastnih gozdovih. Sicer je pa freisinški škof trdil, da je bilo priznano freisinško lastništvo nad loškimi gozdovi že s lom, ker so bili ti kompleksi pritegnjeni k ocenitvi gospostva v imenjski knjigi, pa tudi s tem, ker se je deželno glavarstvo glede pustošeinja gozdov stalno obračalo nanj, višji rudarski sodnik pa je pred nadziranjem gozdov sproti obveščal loškega oskrbnika ter ga prosil, naj bo navzoč.77 Dvoboja med deželnim knezom in zemljiškim gospodom Karlov rudarski red ni likvidiral, vendar je odpor freisinškega škofa spričo 74 KM, fasc. 42, št. 216. 75 KM, fasc. 42, št. 211. 7« KM, fasc. 38, št. 203. 77 KM, fasc. 42, št. 219. ooo Razprave V, 1966 I. razred nepopustljivosti deželnega kneza vse bolj popuščal, kot je jasno razvidno iz položaja v letu 1588. Tedaj se deželni knez, ki je stalno zatrjeval, da ne namerava gospostvu ničesar odvzeta, že ni več zadovoljeval samo z rudarskim regal om v ožjem smislu besede. Višji rudarski sodnik je bil pripravljen gospostvu prepuščati le še pobiranje golega zemljiškega činža, sicer si je pa lastil pravice, ukrepati nad celotnim fužinarskim žnvljem in ito ne le v rudarskih vprašanjih, marveč sploh v vseh zadevah. Kako močno so se Železniki izmaknili iz rok zemljiškega gospoda, dobro označuje primer loškega protestanta Andreja Gompe, ki ga je zemljiški gospod iz Loke izgnal, pa ga je višji rudarska sodnik postavil v Železnikih za lokalnega -rudarskega sodnika. Upoštevajoč dani položaj je škof popuščal dalje. Izrecno je izjavil, da ne misli nasprotovati deželnemu knezu glede pravice do rudarskega iregala; deželnemu knezu naj bo pridržana pravica do vsega, kar je neposredno povezano z rudarstvom (npr. podeljevanje rudnih ležišč). Se vedno se je pa trudil, da reši, kar se je sploh še dalo rešiti. Vztrajal je pni zahtevi, da mora jurisdikcija nad ondotnim prebivalstvom ostati zemljiškemu gospodu. Skof ne more pristati na to, da bi deželni knez ukazoval glede zemljišč, ki so vključena v urbar, njegovi predstavniki pa da bi jezdili po freisinških gozdovih in zasliševali loške podložnike.78 K popuščanju freisinškega škofa so mnogo doprinesli deželni stanovi, ki so spričo verskih borb neprestano r;>varili pri nadvojvodu Karlu, češ da bi mu freisinški škof rad odtegnil rudarski regal (1589).79 Bilanca neenake borbe je bila v začetku 17. stoletja za škofa kaj žalostna. Saj so fužinarji gospostvu oporekali oelo sicer foiTnal.no priznano pravico, da se morajo le-ti še dalje redno vpisovati v urbar in dajati gospostvu od fužin ustrezen čanž, ki bi ga morali osebno poravnavati v Laki.80 Borba z deželnim knezom se je prenesla tudi v 17. stoletje. Spor za gozdove je trajal dalje, zemljiškogospoščinske pravice so kopnele še vnaprej. Ce je v 16. stoletju laškemu zemljiškemu gospostvu propadal rudarski regal iz 1277, je bilo istočasno deležno mnogih sprememb tudi sodstvo, ki si ga je freisinški škof utrdil prav tako v drugi polovici 13. stoletja in je bilo še sredi 15. stoletja trdno v njegovih rokah. Na podlagi loških svoboščin iz 1451 je tedaj sodil v prvi instanci loški mestni sodnik, ki ga je taikrat postavljal zemljiški gospod, a so loški meščani vsaj v začetku vlade škofa Siksta (1473—1495) že imeli pravico, da ga sanmi izbirajo.81 Da se niso sodne kompotence mestnega 78 KM, fasc. 49, št. 361; HM, Freising, Lit. 689. 79 KM, fasc. 41, št. 215. 80 KM. fasc. 42, št. 219. 81 P. Blaznik, Urbarji, o. d., str. 62; MM, 8°, fasc. 59, f. 48; KM, fasc. 42. št. 221, s. d. sodnika 'omejevale samo (na meščanski sloj, dokazuje sicer tnedatdnana pritožba kmetskih podložntiteov proti loškemu oskrbniku Juriju Lsim-bergerju, ki je opravljal službo oskrbnika 1447-1475.82 Podložniki so ob tej priliki naglašali, da loški oskrbnik ne dovoljuje članom dvanajstih ali razumnim ljudem sedeti pri sodnih obravnavah ob pojezdah, kot je bilo nekdaj v navadi in je takrat sodnik (t. j. mestni sodnik) rad pomagal kmetskim podložnikom; sedaj pa hoče biti Lamberger obenem oskrbnik in sodnik.83 Tekst odkriva precej jasno, da loškemu oskrbniku tedaj praviloma ni pripadala nad podložniki sodna funkcija v prvi instanci, nakazuje pa tudi, da je pripadalo sodstvo nad podložniki tako mestnemu sodniku kot tudi posameznikom iz kmetsfcih vrst. Tudi podatki iz urbarja 1515 kažejo, da se sodna kompetenca mestnega sodnika ni omejevala samo na prebivalstvo mestnega pomirja, marveč se je širila tudi v podeželje. Tedaj so namreč še vedno obravnavali razne prestopke ob pojezdah. Pojezd so se udeleževali poleg župana, pisarja, mojstra, kaščarjevega pomočnika tudi loški mestni sodnik in loški meščani ter dva besednika. Prvotno so opravljali pojezde na ozemlju vsakega posameznega urada, sčasoma so se pa obravnave prenesle v Loko in to najprej samo iz bližnjega brojskega urada. Do 1515 so se pojezde preselile v Loko tudi iz ostalih uradov, le pri oddaljenih (soriškem in dovžanskem) so se pojezde ohranile na mestu samem.84 Iz nedatiranega, a vsekakor iz prve polovice 16. stoletja potekajočega vira je razvidno, da je vsakokratnemu mestnemu sodniku vsaj v času loških oskrbnikov Jurija Diirrerja, Jurija Thurna in Gašperja Lambergerja (t. j. v letih od 1491—1508)85 pripadalo tudi krvno sodstvo.86 Kot je freisinški škof Filip v vlogi na cesarja 1536 zatrjeval, so njegovi predniki sami postavljali sodnika, ki so mu izročali pravico do krvnega sodstva. Ta trditev utegne biti pravilna za čas izpred 1491, nikakor pa ne velja za dobo od 1491 dalje. Ža razdobje med 1491—1508 je namreč izpričano, da je v teh letih postavljal vsakokratnega mestnega sodnika v Loki za krvnega sodnika kranjski deželni glavar oziroma deželni upravitelj. Ko je bil loški oskrbnik Pavel Rasp (1508—1524) nekaj časa obenem tudi deželni upravitelj, je kot tak podeljeval mestnemu sodniku tudi krvno sodstvo, a se je lastil 82 Fr. Maycr, Uebcr die Carrespandenzbucher des Bischofs von Freising 1474—1495, AClG LXVIII, 1886, str. 128. 83 KM, fasc. 42, št. 221. 84 P. Blaznik, Urbarji, o. d., str. 299. 85 MM, 8°, fasc. 62, f. 174; KM, fasc. 45, št. 252. 86 Prim. razmere v Kranju, kjer je mesto prejalo od deželnega kneza krvno sodstvo in je od 15. stoletja dalje vsakokraten mestni sodnik upravljal za deželnega kneza kranjsiko deželsko sodišče, J. Zontar, Zgodovina mosta Kranja, str. 77, 90, 91. te pravice tudi kasneje, ko mu je pripadalo samo še oskrbovanje loškega gospostva. Enako naj bi loško gospostvo imelo tudi svojega rablja, kot naj bi po Filipovem mnenju pričala posest, ki se je še 1536 imenovala rabljeva (hankher guetl). Toda po samih škofovih besedah Loka nekaj časa ni več imela ne lastnega rablja, ne lastnega tožilca. Po izjavah loškega oskrbnika (1535) naj bi vicedom že od davnih dni na vsakokraten poziv gospostva pošiljal v Loko tako tožilca kot rablja.87 Iz virov je razvidno, da sta prišla npr. 1497 iz Ljubljane v Loko tako besednik kot rabelj.88 Do odkritega spora je prišlo 1519. Tedaj je deželni glavar zastopal stališče, da izgubi pravica do regalij veljavo s smrtjo cesarja in da je treba poskrbeti za obnovitev pri novem vladarju. Freisinški so bili seveda drugačnega mnenja. Na osnovi pridobljenih regalij pripada krvno sodstvo zemljiškemu gospodu, ki 'poverja izvrševanje oskrbniku oziroma kakemu drugemu nameščencu.89 Na temelju kranjskega reda za deželska sodišča (1535) je deželni knez postavil posebnega krvnega sodnika, ki naj bi mu bilo poverjeno krvno sodstvo po vseh sodiščih na Kranjskem. Mesto tožilca je bilo ukinjeno. Odslej je bil vicedom pripravljen pošiljati v Loko rablja le pod pogojem, da je vodil sodne obravnave deželni krvni sodnik.90 Z novim deželnim redom je bila pa hkrati pristojnost deželskih sodišč dejansko omejena na najožje kazensko sodstvo v malefičnih zadevah, s čimer je bila utrjena moč patri-monialnih gospodov.91 Tako je loškemu gospostvu grozila škoda tudi v tej smeri, saj je oskrbnik že 1536 iskal navodil pri škofu, kako naj se ravna napram lastnikom manjših gospostev znotraj meja loškega deželskega sodišča (Puštalcem, Lambergerjem ipd.), ki hočejo sami soditi svojim podložnikom, čeprav je pripadala ta pravica dotlej loškemu oskrbniku (1535).92 Sledila je intervencija freisinškega škofa pri cesarju, češ da bi mu tuj sodnik ožil stare pravice93, pa odgovor kanclerja nižjeavstrij-skih dežel, da se bo o stvari temeljito informiral,94 vendar zaželene rešitve Freising ni dočakal. Ze 1537 je Ferdinand ponovno naglašal, da spada postavljanje krvnega sodnika med njegove regalije in da s tem ne uvaja nikakih novotarij.95 Lota 1541 poziva loški oskrbnik s? KM, fasc. 40, št. 209. 88 KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 9. 89 KM, fasc. 41, št. 210. 90 KM, fasc. 40, št. 209. 91 J. Zontar, Kranjski sodni red za deželskega sodišča iz leta 1535, Zgodovinski časopis (i-7, 1952-1953, str. 566—587; S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 198. 92 KM, fasc. 37, št. 201; fasc. 40, št. 207; fasc. 41, št. 211. 93 KM, fasc. 40, št. 207. 9< KM, fasc. 42, št. 216. 95 KM, fasc. 40, št. 209. freisinški kapitelj, naj načne to vprašanje na državnem zbom, naslednjega lata piše loški kaščar škofu, da je vprašanje krvnega sodnika še vedno odprto.96 Toda vse skupaj je malo zaleglo. Loško deželsko sodišče je gospostvu sicer ostalo, toda uvrščeno je bilo med neprivilo-girana sodišča, ki so marala za. vodstvo krvnih pravd klicati krvnega sodnika od privilegiranega sodišča in ga tudi primemo plačati.97 Odslej je pripadala zemljiškemu gospostvu le pravica zasliševanja; tja jc gospostvo pritegovalo kot pnisednike zlasti posameznike iz vrst loškega meščanstva. Iz leta 1633 je ohranjeno npr. poročilo o zasliševanju, kjer so bili navzoči poleg laškega oskrbnika še loški mestni sodnik, trije člani svetovalstva in mestni pisan-.98 Sicer pa kažejo ■viri, da je npr. loški oskrbnik 1561 poslal v Ljubljano po krvnega sodnika,"enako tudi 1572, ko je prosil vicedoma razen za sodnika tudi za tožilca in rablja.100 Tu pa tam (npr. 1557) ni bilo v deželi nobenega rablja, pa je bila malefična oseba spiioo dolgega prestajanja v zaporu (od 24. aprila do 12. julija) in na prošnjo otrok izpuščena.101 Ko še ni bilo spravljeno z dnevnega reda vprašanje krvnega sodstva, se je pojavil z vso silo spor glede apekioijskih instanc. Glede na loške svoboščine iz 1451 je predstavljal za meščane prvo instanco mestni sodnik. Pirati njegovim razsodbam je šel pniziv na loškega oskrbnika, prcitii ostkrbnikoviim odločbam pa apelaaija na frasinškega škofa kot na zadnjo instanco.102 Toda tudi ta instančna pat se je v 40-