80 TRETJI DAN 2018 1/10
MAURICE GILBERT
Posojilo, miloščina, poroštvo1
Sir 29,1-20
Besedilo, ki ga obravnavamo, tvori literarno enoto ne glede na ureditev poglavij 26-29. To nas ne 
bi smelo presenetiti, če se spomnimo, da že Sir 8,12–13 med seboj povezuje posojilo in poroštvo:
Ne posojaj človeku, ki je mogočnejši od tebe; če pa že kaj posodiš, imej za 
izgubljeno.
Ne jamči več, kakor premoreš; če pa že 
jamčiš, bodi pripravljen dolg poravnati.
Dvojni distih namiguje na to, da se poglavje 
29,1–20 ukvarja predvsem s posojilom in 
poroštvom, ter da je miloščina (29,8–13) 
dodana tema, kar bomo tudi pokazali. 
Celovitost odlomka zaznamujeta predvsem 
njegov začetek in konec. Dejansko se glagola 
iz 28,26a.b ponovita v 29,20b: »pazi nase, da 
ne boš propadel«.
POSOJILO
Besedilo, ki govori o posojilu (29,1–7), je sestavljeno iz dveh delov: prvi ima obliko 
zapovedi (29,1–3), drugi pa obliko opisa 
(29,4–7).
Prve tri vrstice (29, 1–2a) zadevajo posoji-
lodajalca, medtem ko naslednje tri (29,2b–3) 
nagovarjajo posojilojemalca. Vrstica 29,2 ima 
osrednjo vlogo: v njej se srečamo s pojmom 
»bližnjega«, ki se pojavi že v 29,1a (pred tem 
pa v 28,2.7) in označuje ali prejemnika poso-
jila (29,1a.2a) ali posojilodajalca (29,2b.5b); 
pojavi se tudi pojem »časa« (29,2a.b.3b.5c.e) 
in »potrebe« (29,2a.3b), vendar gre za potrebo 
prosilca, medtem ko je čas vezan tako na 
potrebo (29,2a.3b) kot na vračilo (29,2b.5c). 
Preprosto povedano, Sirah spodbuja k posoja-
nju in k vračilu posojila: tako posojilodajalec 
kot posojilojemalec prejmeta pozitivne 
nasvete.
Naslednjih sedem distihov (29,4-7) pred-
stavlja sliko, ki jo dobro uokvirja kontrast 
med »mnogimi« nerahločutnimi posoji-
lojemalci (29,4a) in »mnogimi« možnimi 
posojilodajalci, ki oklevajo (29,7a). Vrstici 
4 in 7 predstavljata sintezo, vrstici 5 in 6 pa 
opisujeta, kaj se pri posojilu običajno dogaja. 
Ko človek pride prosit za posojilo, je ves 
meden, poln spoštljivosti in lažne ponižnosti 
(29,5a–b), ko pa bi moral denar vrniti, nabira 
razloge in opravičila, zakaj denarja še ne more 
vrniti (29,5c–e). Kako se na to odzove upnik? 
Tretji dan_01_februar_2018-3-6_ notranjost.indd   80 3/6/2018   5:47:53 PM
81EKONOMIJA V SVETEM PISMU
Ali doseže, da mu je vsaj delno povrnjeno in 
bo v tem primeru povrnjeno polovico imel 
za naključno najdbo, ker se tako redko zgodi, 
da upnik dobi nazaj svoje posojilo, da celo 
delno povračilo ni pričakovano (29,6a.b). 
Ali pa upniku ne uspe dobiti nazaj denarja, 
niti delno ne: posojilo je popolna izguba, 
povrhu pa si bo z razpravljanjem in poskusi, 
da bi svoje posojilo vendarle dobil nazaj, še 
nezasluženo nakopal sovražnika (29,6c.d): 
poprej tako spoštljiv in ponižen izposojevalec 
bo zdaj upniku vračal le s kletvijo, zmerjanjem 
in prezirom (29,6e.f). Kdo bi se potem čudil, 
da tako malo ljudi posoja? Strah jih je, da bi 
jih kdo po nepotrebnem oropal (29,7).
Kakšen je Sirahov nauk? Nedvomno je 
treba vrniti, kar smo si sposodili, v naspro-
tnem primeru je to rop. V vrstici 21,8 meni, da 
je še huje:
Kdor zida hišo s tujim denarjem,
je kakor tisti, ki napravlja kamenje na 
lasten grob.
Vendar hkrati uči, da je treba znati posojati, 
da je to dejanje miloščine, h kateremu spod-
bujajo zapovedi in odloki v Tori. Ne čudi se, da 
je upnikov malo, saj so povračila tako redka. 
Posojilodajalec sprejme določena tveganja, ki 
pa prihajajo predvsem iz posojilojemalca, kadar 
je ta brez sramu. Vendar v tem primeru slednji 
tvega še veliko več, kot pravi Sirah v 18,33:
Ne postani berač z gostijami na izposojen 
denar, 
ko nimaš nič v mošnji.
Takšno okoriščanje bo preprečilo vračilo in 
nezadovoljni upnik se ne bo dal več speljati na 
led. Zato zvesti posojilojemalec vrne denar v 
dogovorjenem času in si s tem zagotovi, da bo 
v vsakem času našel novega upnika, če bi bilo 
to potrebno (prim. 29,3). V tem je pravi nauk. 
Sirah razume, zakaj upniki neradi posojajo, in 
to tudi pojasni: ali gre dejansko za posojilo ali 
za rop? Posojilojemalec mora izkazati zvesto-
bo dani besedi.
V tem splošnem okviru Stare zaveze naj 
spomnimo, da je Tora prepovedala posojanje na 
obresti (2 Mz 22,24; 3 Mz 25,35–38; 5 Mz 23,30). 
Samo v 5 Mz 23,21 je tujcu dovoljeno posojati na 
obresti. Znano je tudi, da so sosednja ljudstva 
posojala na obresti, ki so bile velikokrat zelo 
visoke. Kljub vsemu Izrael ni vedno upošteval 
zapovedi postave. Ezekiel pravičnemu, ki ne 
posoja na obresti in ne odira (18,8.17), nasproti 
postavlja krivičnega, ki posoja na obresti 
in odira (18,3). Jeruzalem obdolži takšnega 
ravnanja (22,12). V Prg 28,8 grozi:
Kdor povečuje svoje imetje z obrestmi in 
podražitvami, 
ga zbira za tistega, ki ima usmiljenje z 
revnimi.
Krivični naj ne bi mogel uživati bogastva, 
ki si ga je nepravično pridobil (prim. Job 
27,16–17; Prd 2,26; Sir 14,3–4). Psalm 37,21.26 
nasproti postavlja krivičnega in pravičnega:
Krivični si izposoja, a ne vrača, 
pravični pa je usmiljen in daje. /.../ 
Ves dan je usmiljen in posoja.
Psalm 112,5 pa ponavlja:
Dobro je možu, ki je milostljiv in posoja.
Jasno je, da ta pravični, ki bo lahko šel v 
Gospodov šotor na sveti gori, »svojega denarja 
ne daje za obresti« (Ps 15,5). Uganemo lahko, 
da odnosi med posojilojemalcem in upnikom 
niso najboljši, saj, kakor pravi Prg 22,7:
Bogati ukazuje revežem, 
kdor si izposodi, je hlapec upniku.
Jeremija pa toži (15,10):
Nisem posojal in niso mi posojali, 
vendar me vse preklinja.
Večina teh besedil, ki jih Stara zaveza 
posveča posojilu, razkriva izvirnost Siraha. 
Tretji dan_01_februar_2018-3-6_ notranjost.indd   81 3/6/2018   5:47:53 PM
82 TRETJI DAN 2018 1/10
Pri obravnavi posojila brez obresti, kakor 
ga zapoveduje Tora (Sir 29,1b), svojo analizo 
razvije bolje od vseh prejšnjih svetopisemskih 
piscev. Samo psalm 37,21 na kratko omeni 
dolžnika, ki ne vrača denarja.
MILOŠČINA
Če upnik veliko tvega, pa miloščina (29,8) oziroma po hebrejsko ‘pravičnost’ – 
nasprotno – prinaša same koristi; zato jo Sirah 
spodbuja brez zadržkov. Sir 29,8–13 je torej 
nasprotje 29,1–7.
Prve tri vrstice (29,8–10) tvorijo prvo celoto. 
Sirah v njih ponavlja zapoved postave (29,9a: 
prim. 5 Mz 15,7–11): revež (29,8a), siromak 
(29,9a) je »brat« in »prijatelj« (29,10a: prim. 
5 Mz 15,11); gre za bližnjega v stiski. Zapoved 
trikrat obnavlja v pozitivnem smislu: bodi po-
trpežljiv, popustljiv, pomagaj in izgubi denar. 
Nato negativno: ne pusti ga čakati, ne puščaj ga 
praznih rok, naj tvojega denarja pod kamnom 
ne uniči rja. Na začetku osrednje vrstice (29,9) 
beremo o dveh temeljnih vzgibih: »zaradi 
zapovedi« in »kadar je v pomanjkanju«.
V bistvu Sirah pravi, da je bolje denar 
izgubiti tako, da ga preprosto damo ubogemu, 
kot da ga izgubimo, ker ga posojilojemalec ni 
vrnil. Posojilo se lahko vrne, če je posojiloje-
malec zvest dani besedi, kar je redko; milošči-
na že v začetku izključuje vsakršno vračilo.
A neko vračilo vseeno obstaja in Sirah 
mu posveti naslednje tri vrstice (29,11–13). V 
vsaki je osredja zamisel izražena v drugem 
delu: zaklad, ki ga boš daroval v miloščino, 
»ti bo bolj koristil kakor zlato« (29,11b), kajti 
miloščina »te bo rešila iz vsakršne nesreče« 
(29,12b): »zate se bo bojevala proti sovražni-
ku« (29,13b). Takšno vračilo lahko pričakuje 
tisti, ki velikodušno daje miloščino: pridobil si 
bo prijatelje, ki ga ne bodo zapustili, kakor to 
stori nezvesti izposojevalec.
Različice so to interpretacijo še podkrepile. 
Tako v 29,11a namesto grškega »Ravnaj s 
svojim zakladom po zapovedih Najvišjega« 
(ϑές τόν ϑησαυρόν σου κατ’έντολάς ύψίστου), 
sirščina prevaja »Deni zase na stran zaklad 
dobrotljivosti in ljubezni«. V 29,12a je v 
latinščini: »zakleni svojo miloščino v srce 
ubogega« (conclude elemosynam in corde pau-
peris), medtem ko v grščini beremo: »v svoje 
zakladnice zaklepaj usmiljenost« (σύγκλεισον 
έλεημοσύνην έν τοϊς ταμείοις σου). Izvor razlike 
med staro latinsko in grško različico ostaja 
skrivnost. Po vsej verjetnosti grška verzija 
besedo מסכנךת prevaja kot shramba, zaklad-
nica, vendar podobna, redka beseda מסכך 
pomeni ubog (prim. Sir 4,3; 30,14). Je imel 
prevajalec iz latinščine drugo grško različico 
od teh, ki jih podajajo rokopisi?
Prvi vrstici odlomka 29,11 in 12 se v grški 
različici zdita dopolnjujoči: zaklad, ki ga 
predstavljajo srebrniki (29,10a), mora biti po-
rabljen, in lastnik je povabljen, da ga porabi v 
skladu z zapovedmi Najvišjega, kar nas znova 
vrne na 29,9a; da bi to lahko storili, mora v 
zakladnicah nekaj biti, da lahko človek daje 
miloščino. Navadno so zakladnice denarja slu-
žile ali za obrambo ali za napad, se pravi za ščit 
ali kopje. Sirah pa pravi, naj ne bo tako. Denar, 
ki ga bomo hranili za miloščino, bo namreč 
prinesel več dobička. Kdor je velikodušen do 
ubogih, si bo pridobil prijatelje, ki ga bodo 
podpirali v težkih življenjskih preizkušnjah.
Za miloščino je Sirah uporabil hebrejski 
izraz צדקה, ki pomeni pravičnost. Ta ne 
označuje le pokončne drže, ampak včasih 
tudi dobrohotnost, dobrodelnost oziroma 
natančneje, delanje dobrih del. Zato je 
v Septuaginti preveden z grško besedo 
έλεημοσύνη, iz katerega tudi izhaja latinska 
beseda za miloščino. Kljub temu έλεημοσύνη 
označuje vsako dobrodelnost do revnih, tako 
na primer usmiljenje do ostarelega očeta 
(Sir 3,14). Vrniti zastavo ob sončnem zahodu, 
da njen lastnik leže spat s svojim plaščem, 
je έλεημοσύνη (5 Mz 24,13). »S pravičnostjo 
odpravi svoje grehe in z usmiljenjem do 
revnih svoje krivice!« reče Daniel kralju 
Nabukadnezarju (Dan 4,24). In ta pravičnost 
je v grščini označena z besedo έλεημοσύναι. V 
sodobnem jeziku miloščina pomeni denarni 
dar, ki ga milostno damo ubogemu. Sir 
29,8–13 pa je edino svetopisemsko besedilo 
Tretji dan_01_februar_2018-3-6_ notranjost.indd   82 3/6/2018   5:47:53 PM
83EKONOMIJA V SVETEM PISMU
v hebrejščini, kjer je ta ideja jasno izražena. 
Celo v Tob 4,7–11.16–17; 12,8–10 so mišljeni 
bolj darovi v naravi kot v denarju.
Prejemnik je revež, siromak (Sir 29,8a.9a); 
hebrejsko עני in דל. Vendar 29,10a pojasnjuje, 
da je »brat in prijatelj«; ti dve besedi lahko 
beremo vzporedno v Sir 7,12 in še prej v Job 
30,29; Prg 17,17 in Ps 122,8: vedno s hebrej-
skima besedama אח in ךע; V grščini najdemo 
dvojico še v Sir 7,18 in 33,20. Miloščine se ne 
deli nerazločljivo vsakemu siromaku, ampak 
samo bratu in prijatelju: iti mora za so-naro-
dnjaka. Poleg tega se zdi, da Sir 12,3 poziva, 
naj ne dajemo miloščine grešniku, ki sam 
noče dajati vbogajme. Vendar v 7,32–33 kliče, 
da naj radodarnost doseže vse žive v stiski, 
brez omejitev. Naj bi Sirah pri tem izključil 
tujca? Hebrejsko besedilo 11,22 kaže, da ne, 
čeprav vrstica, ki našteva »tujca, priseljenca, 
inozemca, ubogega« ne govori o miloščini.
Kar zadeva dobiček, ki ga velikodušen 
človek lahko dobi z dajanjem miloščine, Sirah 
ostaja zelo splošen v 29,11b.12b.13. V širšem 
pomenu dobrih del, ki je v njegovi knjigi 
najbolj pogost, prizna, da to dejanje »pravič-
nosti« izbriše grehe (3,30), da mu bo Bog dal 
plačilo (16,14a), da bo ta »pravičnost ostala iz 
veka v vek« (40,17). Po Tobitu 4,10; 12,9 nas 
έλεημοσύνη rešuje smrti, očiščuje vsakega 
greha in zagotavlja dolgo življenje. Tudi v 
29,11–13 bi Sirah lahko omenil podobne koris-
ti, a ker miloščino postavlja nasproti posojilu, 
ki ga prejemnik največkrat ne vrne, naš avtor 
morda misli bolj na podporo in pomoč, ki jo 
lahko delivec miloščine v primeru težav in 
nesreče prejme od ubogih, ki jim je pomagal.
Ko govori o miloščini, Sirah ne glede na vse 
torej k njej spodbuja in tako njegovi nasveti 
ne vsebujejo kančka zadržka niti previdnosti, 
medtem ko je zadržan, ko govori o posojilu 
(29,1–7) in kasneje o poroštvu (29,14–20).
POROŠTVO
Če skupaj s Smendom, Segalom, Skehanom in DiLello2 v sirski različici 29,20a beremo 
»bodi porok svojemu bližnjemu«, potem je 
odlomek 29,14–20 lepo zaokrožen in je v njem 
izražena tudi osrednja tema. Prve tri vrstice 
(29,14–17) tvorijo celoto, ki je posvečena pred-
vsem prejemniku poroštva: pred upnikom 
tretja oseba jamči za povračilo dolga. Porok 
je »dober človek« (29,14a), ki se »zavzema« 
za druge (29,15) in je »dobrotljiv« (29,16) do 
dolžnika. Brezsramen dolžnik pa je tisti, ki 
svojega poroka pusti na cedilu (29,14b). Kdor 
je zanj jamčil pred upnikom, ga je rešil, zdaj 
pa se ne zmeni zanj; grešnik je (29,16) in 
nehvaležnega srca oz. razuma (29,17: διάνοια, 
verjetno prevedeno z ׃ֵיֶצר Smend, Segal, EKU).3 
Celoto zaznamuje tudi vpeljava glagola »za-
-pustiti« poroka (29,14b.17). Na sredini se nahaja 
zapoved in njeno opravičenje: »Ne pozabljaj na 
porokovo dobroto, saj je dal svoje življenje zate.« 
(29,15): osebno se je zavzel zate pri upniku.
Prvo Sirahovo sporočilo gre torej dolžniku, 
za katerega je tretja oseba jamčila. Dolžnik 
mora storiti vse, da bi sam poplačal svojemu 
upniku. Ne plačati upniku namreč pomeni 
poroka prisiliti, da to stori namesto dolžnika v 
dogovorjenem roku. Če je dolžnik slab človek, 
to izkoristi in se obrne stran od njega ter 
zapravi porokovo dobrotljivost.
Naslednje vrstice (29,18–20) pa druga 
za drugo opisujejo prevaranega (29,18) in 
prevarantskega poroka (29,19). Sirah sklene z 
dvojnim pravilom v obliki antiteze, ki nago-
varja poroka (29,20).
Povedano na kratko, najprej poudari 
naloge tistega, ki prejme poroštvo (29,14–17), 
in nato tveganja, ki lahko doletijo poroka 
(29,18-20).
Najprej tvega porok, ki ga prevara dolžnik 
(29,18). Neplačan dolg namreč lahko poroka, 
ki se je zavezal, da bo poplačal dolg v določe-
nem času, celo uniči. To se je večkrat zgodilo: 
veliko pokončnih mož je ugonobilo, ko so 
bili poroki dolžnikom brez sramu. Njihovo 
življenje se je zamajalo in premetavalo jih je 
kot po razburkanem morju. Če je šlo za velik 
dolg, so ti mogočni možje vse izgubili in niso 
imeli druge izbire kot oditi v tujino. Bedo 
slednje Sirah opiše v 29, 21–28. Nekoč premo-
žni poroki niso bili dovolj previdni.
Tretji dan_01_februar_2018-3-6_ notranjost.indd   83 3/6/2018   5:47:53 PM
84 TRETJI DAN 2018 1/10
Drugi se v iskanju dobička (kar je pomen 
grške besede έργολαβία) sami ponujajo za 
poroke (29,29). Za kakšne dobičke gre? 
Besedilo je glede tega nejasno. Ti ljudje so po 
Sirahu pokvarjeni. Za poroka bodo šli le pod 
pogojem, da jim dolžnik v zameno obljubi 
plačilo v denarju ali dobrinah. Vendar so 
takšne prakse podobne posojanju na obresti 
ali zastavljanju in jih bodo pripeljale pred 
sodišče, saj Tora takšno početje prepoveduje. 
Povedano drugače, takšne ljudi bo sodišče 
zavrnilo na njihove stroške.
Biti pošten porok je torej tvegano dejanje, 
kadar je dolžnik plačilno nesposoben ali – še 
huje – kadar na njegovo insolventnost celo 
računa. Biti nepošten porok in pričakovati 
dobiček je prav tako tvegano, saj ga glede tega 
lahko doleti kazen.
Zato Sirah (29,20) svetuje in po eni 
strani poziva k poroštvu, vendar v skladu z 
zmožnostmi, da poroka v primeru plačilne 
nesposobnosti dolg ne bi uničil, po drugi 
strani pa poziva k previdnosti in poštenemu 
ravnanju, da na račun dolžnika ne bi prišel v 
nasprotje z zakonom. 
Sirah torej poroštvu ne nasprotuje. 
Opozarja le, naj bo dolžnik do svojega poroka 
pošten in naj slednji ne bo ne naiven ne željan 
nepoštenega dobička.
Naša interpretacija se ne ujema z razlago 
H.-M. Weila,4 ki v vrstico 29,16 uvaja upnika. 
Pridružujemo se klasičnim razlagalcem, ki 
verjamejo, da je grešnik dolžnik brez sramu 
do svojega poroka. Weil izraz έργολαβία 
razume v tehničnem smislu »podjemne po-
godbe«; splošen pomen dohodka in dobička 
je tudi dobro izpričan (prim. Diodor Sicilski, 
2,29). Weil spet misli, da je grešnik, o katerem 
govori 29,19, upnik, a skupaj z drugimi 
razlagalci menimo, da gre za poroka.
Sirahova izvirnost pride do izraza, če ga 
primerjamo z drugimi svetopisemskimi 
besedili, ki govorijo o poroštvu tretje osebe. 
Spomnimo, da porok ukrepa le, kadar ima 
upnik pravico zaseči imetje plačilno nespo-
sobnega dolžnika. Porok lahko rubež zaustavi 
tako, da sam poplača dolžnikov dolg. Porok 
tako učinkovito zavaruje upnika. Dogovor 
med dolžnikom, porokom in upnikom je 
sklenjen takoj, ko se dolžnik zaveže, da bo 
upniku poplačal dolg. Takrat upnik in porok 
drug drugemu »ploskneta v roko«, kar je bila 
sodna praksa, s katero se je porok zavezal, 
da bo jamčil za dolžnika (prim. Prg 6,1; 11,15; 
17,18; 22,26).
Če Tora ne govori o poroštvu, pa ga knjiga 
Pregovorov omenja na več mestih in lahko 
domnevamo, da so poroštvo v Izraelu že dolgo 
uporabljali. Vsa besedila so poroštvu nena-
klonjena. Morda najmlajši odlomek Prg 6,1–5 
poroku veleva, naj dolžnika – naj bo rojak ali 
tujec – tako dolgo nadleguje, dokler mu ne 
vrne dolga. Vendar starejši pregovori izražajo 
enak odpor do poroštva, kadar je dolžnik 
tujec (11,15; 20,16 = 27,13) ali kadar je samo 
bližnji (17,18). Prg 22,26–27, ki v Amenemopovi 
modrosti nima vzporednice, ne dela nobenih 
razlikovanj. Izraelovi modreci so poroštvo 
odsvetovali zato, ker je bilo preveliko tvega-
nje, da bi upnik zasegel premoženje poroku, 
namesto da bi ga zasegel insolventnemu 
dolžniku: upnik bo poroku vzel obleko (Prg 
20,16 = 27,13) ali celo njegovo posteljo (22,27).
SPLOŠNE UGOTOVITVE
Sirah je že v 8,12–13 povezal posojilo in poroštvo. V 29,1–20 sta obe temi ločeni z 
odlomkom o miloščini. Kljub temu pa je med 
posojilom in poroštvom kar nekaj podobnosti. 
Po eni strani je Sirah obojemu bolj naklonjen 
kot stari pregovori, v katerih med enim in 
drugim ni povezave. Po drugi strani pa Sirah 
tako pri posojilu kot tudi pri poroštvu in v 
nasprotju z miloščino vzporeja dolžnosti 
dobrotnika in prejemnika: posojilodajalca in 
posojilojemalca ter dolžnika in poroka. Pri 
miloščini pa spodbudne nasvete prejme samo 
dobrotnik.
Zelo verjetno ti trije načini pomoči 
bližnjemu v stiski zadevajo denarne težave: 
to je jasno izraženo že pri miloščini (29,10). 
Vendar v tem primeru prejemnik od Siraha 
ne prejme nobenega navodila. Besedilo, ki je 
Tretji dan_01_februar_2018-3-6_ notranjost.indd   84 3/6/2018   5:47:53 PM
85EKONOMIJA V SVETEM PISMU
posvečeno miloščini (29,1–20), je postavljeno 
v sredino in na neki način presega drugi dve 
besedili prav z dejstvom, da Sirah v njem ne 
izrazi nikakršnega zadržka. Lahko rečemo, da 
ima Sirah veliko raje miloščino kot posojilo ali 
poroštvo.
Položaj besedila o miloščini, ki je za 
besedilom o posojilu, pa lahko pojasnimo tudi 
s povezavo, ki jo predhodna svetopisemska 
besedila delajo med posojilom in miloščino.
Dajati in posojati sta kljub vsemu dve po-
polnoma različni dejanji in sta na več mestih 
vseeno označeni za lastnosti pravičnega: Tako 
Ps 37,21b.26.a:
Pravični pa je usmiljen in daje. 
Ves dan je usmiljen in posoja.
Enako v Ps 112,5a.9a:
Dobro je možu, ki je milostljiv in posoja. 
Razsul je, dal je ubogim.
V Prg 19,17 pa je celo rečeno:
Kdor je usmiljen s siromakom, posoja 
Gospodu, 
povrnil mu bo njegovo delo.
Pri tem pa ne moremo določiti, ali gre pri 
slednjem izključno za posojanje ubogim. 
Lahko bi razumeli tudi, da je miloščina revežu 
posojilo Gospodu, ki ga bo slednji zagotovo 
vrnil.
Teh nekaj navedkov vsekakor kaže na etični 
in celo verski doseg posojila in poroštva. V 
nasprotju z njimi gre v Prg 22,7 za preprosto 
opazovanje družbene resničnosti:
Bogati ukazuje revežem, 
kdor si izposodi, je hlapec upniku.
Morda pa ta pregovor ni le prispodoba!
Vrnimo se k Sirahu. Če meni (29,1), da je 
posojilo dejanje usmiljenja, izposojevalec ni 
predstavljen kot revež, ampak preprosto kot 
nekdo, ki »je [pomoči] potreben« (29,2a.3b). 
Drža izposojevalca, kakor ga opisuje Sirah, je 
pretanjena, če ne celo realistična, predvsem pa je 
kruta. Posojilojemalec je poln lažnivosti in celo 
neupravičene hudobije. Enako velja za dolžnika, 
ki ima resnično velikodušnega poroka.
Glede miloščine pa je ravno obrnjeno, Sirah 
na to gleda le z vidika darovalca. Revežu ni 
namenjen noben nasvet in nobena presoja. 
Tukaj se Sirah v nasprotju z napisanim o 
posojilu in poroštvu izogiba, da bi prejemnika 
kakor koli očrnil. V tem se nam njegovo 
besedilo o miloščini pokaže v novi luči.
Poskusimo iti še dlje, čeprav bomo s tem 
morda pokazali na omejenost našega jeruza-
lemskega modreca. Izposojevalec in dolžnik, 
ki ima poroka, sta prikazana predvsem kot 
slaba človeka. Nazadnje ugotovimo, da Sirah 
v teh zadevah, tudi kadar gre za miloščino, 
govori s stališča bogatega, ki posoja, ki daje 
poroštvo ali miloščino. Ne pride mu na misel, 
da sta izposojevalec in dolžnik, ki ima poroka, 
dejansko poštena, a iskreno ne moreta 
poplačati dolgov. Njegov socialni čut je dokaj 
omejen (prim. Lk 6,34-35).
Kar zadeva posojilo, Sirah zaostaja celo za 
Neh 5,10–12, ki velja za prvi primer odpisa 
dolga. Posojilo se tu preprosto spremeni v 
dar in postane miloščina do resnično revnih 
izposojevalcev. Je bil Sirah s tem, ko je višje 
ovrednotil miloščino, podobno občutljiv 
kot Nehemija? Morda, vendar tega ni jasno 
izrazil.
Sirahova modrost se umešča v določeno 
družbo in nagovarja posameznika. Sirah ne 
obravnava vloge države pri posojilih, miloš-
čini in poroštvu. Kaj bi rekel danes v naši 
globalni družbi, kjer bogati in revni niso več 
samo posamezniki, ampak kar cele države, če 
ne celo celine, ene bogate, druge revne? Dan-
danes je presenetljivo velika skupina držav v 
razvoju v položaju, ko bogatim državam niso 
zmožne vrniti dolga. Včasih premožne države 
pri zasebnih ali poldržavnih podjetjih jamčijo 
za države, ki so postale plačilno nesposobne. 
Podoben sistem, kakršnega opisuje Sirah, 
obstaja torej tudi danes na svetovni ravni, v 
katerem imamo dolžnika, upnika in poroka.
Tretji dan_01_februar_2018-3-6_ notranjost.indd   85 3/6/2018   5:47:54 PM
86 TRETJI DAN 2018 1/10
Kaj lahko v tem kontekstu pomeni Siraho-
vo sporočilo? V bogatih državah, ki so v vlogi 
posojilodajalca, upnika ali poroka, so vse 
številčnejši glasovi, ki kličejo, naj se revnim 
državam dolg odpusti. Ohranjanje sistema 
posojila in vračila bo gospodarske sisteme 
revnih držav potisnilo v še večje težave. Odpis 
dolga, tudi delni, za odgovorne s socialnim 
čutom postaja vse bolj prepričljiva rešitev. 
Gospodarstvo bogatih držav bi moralo ubrati 
to pot, ki jim bo sicer prinesla i˝˝zgubo, 
vendar bi s tem svetovnemu ravnovesju dali 
priložnost in dosegli spoštovanje dostojanstva 
revnih držav.
Odpisati dolg pomeni zapustiti sistem 
posojila in vstopiti v sistem pravičnosti, kot 
bi rekel Sirah. Naš izraz ‘miloščina’ izhaja iz 
grškega pojma sočutja. V hebrejskem jeziku je 
to sočutje, ki ga danes tako pogosto potrebu-
jemo, dejanje pravičnosti. Sirah ima reveža za 
»brata in prijatelja« (29,10). Mar v današnjem 
globalnem svetu ne velja enako za revno, 
insolventno državo in bogato državo, ki posoja 
ali je porok?
Zdi se mi, da lahko prednost, ki jo Sirah 
daje pravičnosti in se danes v nekem mini-
mumu izraža v humanitarni pomoči, danes 
aktualiziramo. Lahko bi nas vodila k spodbu-
janju, da bi bogate države začele odpisovati 
dolgove revnejšim državam. Tako bi bilo 
pravici zadoščeno.
Prevedla: Jasmina Rihar
1 Maurice Gilbert, »Prêt, aumône et caution: Siracide 29,1-
20,« Ben Sira : recueil d’études = collected essays, Uitgeverij 
Peeters, Leuven 2014, 165–175.
2 Prim. R. Smend, Die Weisheit des Jesus Sirach, Reimer: Berlin 
1906, 261; M. H. Segal, ספר בן סירא השלם, Keter Press: Jeruzalem 
1972, 179; P. W. Sekhan – A. A. Di Lella, The Wisdom of Ben 
Sira (AncB, 39), Doubleday: New York 1987, 372. 
3 Prim. Smend, Weisheit, 260; Segal, ספר, s. 179; Ekumenski 
prevod Svetega pisma, Stara zaveza, Cerf – Pastirji in Modri: 
Pariz 1975, 2165, op. d.
4 H.-M. Weil, »Gage et cautionnement dans la Bible (Zastavilo 
in poroštvo v Svetem pismu),« AHDO 2(1938) 171–241, 226–232.
Tretji dan_01_februar_2018-3-6_ notranjost.indd   86 3/6/2018   5:47:54 PM