TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 378 UDK 321.7:[32+316.77] Dejan VERČIČ* NA ZAČETKU IN KONCU DEMOKRACIJE JE (BILA) BESEDA: O POLITOLOGIJI IN KOMUNIKOLOGIJI** Povzetek. Aristotel je ob Politiki napisal Retoriko, da bi pomagal rešiti atensko demokracijo pred demago- gijo. Podobno je dva tisoč let kasneje Harold Lasswell ob politični znanosti (politologiji), ki odgovarja na vprašanja, »kdo dobi kaj, kdaj in kako«, postavil komu- nikacijsko znanost (komunikologijo), ki odgovarja na vprašanja, »kdo pravi kaj, po katerem kanalu, komu in s kakšnim učinkom«, v ponovno obrambo demokracije pred demagogijo. Danes stojimo pred podobnim izzi- vom. Pluralizacija medijskega ustvarjanja in persona- lizacija medijske porabe ogrožata vzdržnost skupnosti, imenovane polis, politične skupnosti, v kateri in o kateri lahko komuniciramo, ker nam je skupna in si jo delimo (lat. communis → communicatio). Ključni pojmi: politologija, komunikologija, strateško komuniciranje, demokracija, demagogija, hiperdemo- kracija, hipermediatizacija Uvod Politologija in komunikologija sta sestri, ki si skozi tisočletja delita očete. Aristotel je ob Politiki napisal Retoriko, ker je upal, da bo s tem pomagal rešiti atensko demokracijo pred demagogijo. Podobno je dva tisoč let kasneje Harold Lasswell ob politični znanosti (politologiji), ki odgovarja na vpraša- nja, »kdo dobi kaj, kdaj in kako«, postavil komunikacijsko znanost (komuni- kologijo), ki odgovarja na vprašanja, »kdo pravi kaj, po katerem kanalu in s kakšnim učinkom«, v ponovno obrambo demokracije pred demagogijo. Dandanes stojimo pred podobnim izzivom, kajti demokracijo ogroža dema- goška postresnična politika, in ko nič več ni resnično, je vse dovoljeno. Kjer ni meja, pa ni ustave in demokracija zamre. Internet je na prehodu v naše tisočletje razčaral svet, podobno kot ga je v petnajstem stoletju premični tisk. Slednji je zasadil dvom v svete, prvi pa v posvetne resnice ex-cathedra * Dr. Dejan Verčič, redni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni članek. DOI: 10.51936/tip.59.posebnaštevilka1.378-385 Dejan VERČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 379 in ostali smo zadržani do vseh avtoritet: verskih, znanstvenih, strokovnih, političnih … Pluralizacija medijskega ustvarjanja in personalizacija medijske porabe ogrožata vzdržnost skupnosti, imenovane polis, politične skupnosti, v kateri in o kateri lahko komuniciramo, ker nam je skupna in si jo delimo (lat. communis → communicatio). Svet je na pospeških, ki za politologijo odpirajo vprašanja hiperdemokratizacije in za komunikologijo hiperme- diatizacije. V suprateritorialnem svetu komuniciramo hipoma in hkrati. Strateško komuniciranje kot namenska raba komuniciranja za občevanje, ki je ključno za doseganje ciljev, služi družbenemu, gospodarskemu ali politič- nemu razvoju, pa tudi za normalizacijo naraščajočih družbenih neenakosti, razlik v moči in režimov dominacije med regijami ter državami in znotraj njih. V hipermodernem svetu bo o demokraciji znova odločala beseda. Aristotel, demokracija in demagogija Zakaj je Aristotel pred več kot dva tisoč leti med svoja razmišljanja o pomembnih zadevah, kot so logika, fizika, metafizika, etika in politika, uvrstil tudi retoriko? Zakaj je retorika enakovredna res najpomembnejšim rečem? Odgovor na to vprašanje se ne skriva v njegovi Retoriki, temveč v Nikomahovi etiki in pa predvsem v Politiki. Ljudje težimo k sreči, srečno in lepo življenje pa lahko dosežemo le v polisu, politični skupnosti. V razpravi o vrhovni oblasti in kdo ter kako naj vlada v polisu Aristotel (2010) med drugim pravi: Peta oblika demokracije je tista, kjer je vse drugo isto, vrhovno oblast ima pa mnoštvo, in ne zakon. Tako je, kadar imajo najvišjo veljavo sklepi ljudske skupščine, ne pa zakon; to je posledica delovanja dema- gogov. V polis, v katerem demokratična ureditev temelji na zakonu, demagogov ni, ampak vodilni položaj pripada najboljšim državljanom; kjer pa zakoni nimajo vrhovne oblasti, se pojavljajo demagogi. Ljudstvo namreč postaja samovladar, en posameznik, sestavljen iz mnogih; množica ima namreč vrhovno oblast, a ne vsak [njen del] posamezno, ampak vsi družno. (372) Politika je pač dinamična in nestabilna reč. Demokracija je mogoče samo dotlej, dokler so jo državljani pripravljeni varovati pred oligarhijo in dema- gogijo, to pa med drugim lahko samo tako, da sami znajo čutiti, misliti in govoriti boljše od oligarhov in demagogov. Povezava med vrlino, politiko in retoriko je stalnica klasičnih razprav o teh pomembnih zadevah in morda jo je najbolje ubesedil starorimski retorik Mark Fabij Kvintilijan, ko je zapisal, da je dober govornik lahko samo dober človek, ki govori dobro – ne samo po obliki, ampak predvsem v vsebini. Dejan VERČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 380 Kot vemo, atenska demokracija ni preživela. Sam Aristotel je izobraževal njenega grobarja, Aleksandra Makedonskega, ki je sledil očetu s severa. Je pa za razpravo o politiki in retoriki pomembna misel, ki jo je v uvodni raz- pravi v slovenski prevod Aristotelove Politike zapisal Matej Hriberšek (2010: 19): Ali lahko zaslugo za Aleksandrove uspehe kakorkoli pripišemo tudi Aristotelovemu vplivu, lahko zgolj ugibamo; Aristotelova največja zasluga je to, da ga je izobrazil, kajti Aleksander je razumel, da lahko postane vladar tujih dežel le, če si jih podredi ne le vojaško in politično, ampak tudi kulturno in jezikovno, zato je povsod, kamor je na svojih osvajanjih prišel, širil grško kulturo in jezik in si prizadeval za stopitev na novo osvojenih območij z grškim (makedonskim) kulturnim prosto- rom. V jeziku Josepha Nya (1990), bi lahko temu rekli, da je Aristotel Aleksandra naučil vrednosti mehke moči. Harold Lasswell in propaganda Neločljivost politike od komuniciranja (retorike), ki je očitna pri Aristotelu, je na raven znanstvenega proučevanja uobličil Harold Lasswell, eden izmed utemeljiteljev modernega družboslovja. Med drugim je bil pred- sednik Ameriškega politološkega društva. Pomembno je prispeval k psiho- logiji in sociologiji, bil je začetnik politične psihologije, proučevanja javnih politik in metode analize vsebin. Dandanes je gotovo še vedno aktualno nje- govo delo o Psihopatologiji in politiki (1930/1986). Je avtor najbolj znanih opredelitev politike in komuniciranja. Knjiga Politika: kdo dobi kaj, kdaj in kako (1936/2018) je mejnik za nastanek politologije. Enako je njegova raz- prava Struktura in funkcija komuniciranja v družbi (1948/1971), v kateri je predmet proučevanja komunikologije opredelil v vprašanju, kdo pravi kaj, po katerem kanalu in s kakšnim učinkom, mejnik za nastanek komu- nikologije. Pobuda za zanimanje za politiko in komuniciranje pa je bila pri Lasswellu podobna kot pri Aristotelu: obramba demokracije pred demago- gijo – le da so časi Lasswellu prinesli zmago, medtem ko so Aristotela, vsaj v tej točki, porazili. Lasswella so imenovali Machiavelli dvajsetega stoletja in oče moderne znanosti o propagandi. S presečiščem politike in komuniciranja se je soočil po prvi svetovni vojni (Lasswell, 1927 in 1938/1971) in potem znova, ko je kot direktor za raziskovanje vojnega komuniciranja v washingtonski kon- gresni knjižnici ne samo proučeval zavezniško in propagando sil osi, tem- več tudi aktivno sodeloval pri psihološkem vojskovanju. Njegovo zanimanje Dejan VERČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 381 za propagando se je nadaljevalo tudi kasneje, ko je v obdobju hladne vojne proučeval sovjetsko propagando. Lasswell je podobno kot Aristotel ugotavljal, da je politični red vedno dinamičen in da izhaja iz vrednot. Medtem ko je Aristotel te iskal v vrli- nah, jih je Lasswell našel v »demokratičnem značaju« ljudi. Demokracija je mogoča le tedaj, ko so državljani sorazmerno uravnoteženo udeleženi pri ključnih dobrinah: varnosti, prihodkih, spoštovanju. Preveč katere od teh enim in premalo drugim ogroža demokratični red. Demokracija ni spontani, temveč namenski družbeni red. Tako kot za Aristotela je tudi za Lasswella mogoča le z dobrim komunikativnim delo- vanjem dobrih ljudi. Aristotel si je prizadeval za obvladovanje retorike, Lasswell za demokratsko znanost, katere aplikativna veda bi bila demokrat- ska propaganda (Naveed, 2016). Do prve polovice dvajsetega leta je termin propaganda nastopal še v denotativnem pomenu, kot prizadevanje za širje- nje sporočil za vplivanje na javno mnenje, nakar je podobno kot termin reto- rika začel izgubljati ugled in prevladal je konotativni pomen: izpraznjeno govoričenje, laganje in zavajanje. Zato je Lasswellow sodobnik Edward Bernays ob teoriji in praksi propagande kot tehnike za množično širjenje idej to preimenoval v public relations – odnose z javnostmi (Bernays, 1923; 1928a; 1928b; 1955; Verčič, 2005). Politika in komuniciranje se tako iz dvaj- setega v enaindvajseto stoletje poročita v politične odnose z javnostmi: »Če je politika v tem, ‘kdo dobi kaj, kdaj in kako’ [. . .] in se o tem odloča v pro- cesu komuniciranja, prepričevanja, širjenja informacij in njihovega procesi- ranja [. . .], potem so politika, politično komuniciranje in politični odnosi z javnostmi neločljivo povezani« (Strömbäck in Kiousis, 2011: 1). Postresnična družba in politika Gutenbergov izum premičnega tiska v petnajstem stoletju je med dru- gim omogočil standardizacijo jezikov in tisti, ki so preživeli do danes, so se pravočasno vknjižili, tisti pa, ki jim to ni uspelo, so večinoma izumrli. Svete knjige, prevedene v ljudske jezike, so množicam omogočile neposreden dostop do božje besede, ki je bila do takrat na voljo le v latinščini in posre- dovana prek duhovščine, ter tako demokratizirale versko življenje. Vsakdo je lahko sam prebral in si razlagal večne resnice. Prvi veliki shizmi, ko se je po propadu Rimskega cesarstva krščanstvo razcepilo na vzhodno in zaho- dno, je sledila še druga, ki je slednje razdelila na katolištvo in protestantizem (ki se deli naprej). Ta drugi razkol pa ni razdelil le cerkve in vernikov, tem- več je razbil tudi enotnost verske in posvetne oblasti. Demokratizacija ver- skega življenja se je torej zgodila takrat, ko je bilo ločeno od državne oblasti. Toda demokratizacija verskega je povratno omogočila tudi demokratizacijo političnega življenja. Vknjiženje in standardizacija sta omogočili nastanek Dejan VERČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 382 državotvornih, uradnih nacionalnih jezikov. Moderne nacionalne države se večinoma legitimirajo na narodu kot (tudi) jezikovni politični skupno- sti (Slovenija po ustavi »temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«, 3. člen, in 7. člen: »Uradni jezik v Sloveniji je slo- venščina«). Podobno kot je premični tisk prinesel demokratizacijo vere, so sodobni množični mediji in še posebej internet prinesli demokratizacijo znanja in znanosti (Fuller, 2011). Zadnjih nekaj sto let so država, univerze in druge raziskovalne ustanove tvorile blok »legitimne znanosti«, ki so jo med ljudi širili znanstveniki in strokovnjaki. To je najbolj očitno v medicini. Če kdo hoče postati zdravnik, mora dokončati študij na priznani medicinski fakul- teti in pridobiti licenco po uradno predpisani poti. Pri svojem zdravniškem delu mora spoštovati sprejeto medicinsko doktrino. Čeprav nad vsem tem bdi zdravniška zbornica, ta to počne po pooblastilu države. Kdor nastopi zunaj teh razmerij, bodisi da se neupravičeno razglaša za zdravnika (in nima licence), bodisi je zdravnik, pa ne spoštuje uradne medicinske doktrine, je kaznovan. Za to jamči institucija, ki razpolaga z monopolom nad legitimno rabo prisile: država. Po Fullerju pa se danes dogaja podoben proces dele- gitimizacije odnosa med znanostjo in državo, kot se je po izumu premič- nega tiska v petnajstem dogajalo Katoliški cerkvi v šestnajstem in sedem- najstem stoletju. Takrat je prišlo do demokratizacije vere, danes prihaja do demokratizacije znanosti. Najbolj očitno je to postalo po izbruhu pandemije koronavirusa SARS-CoV-2, čeprav smo ta proces dvoma v uradno medicino v Sloveniji zaznali že prej pri zavračanju cepljenja proti otroškim nalezljivim boleznim (Verčič et. al., 2016). Ta delegitimizacija poteka nezavedno in v njej sodelujemo vsi. Nikogar več ni, ki ne bi poguglal, kaj mu je, preden se odpravi k zdravniku; in vedno več jih je, ki do zdravnika pridejo z obliko- vanim mnenjem o diagnozi in potrebnem zdravljenju. Večina se sploh ne zaveda, kaj počno. Pol ure na spletu je izenačeno z leti študija na fakulteti. Ko k temu dodamo še enakovrednost ali celo večvrednost priporočil prija- teljev in znancev strokovnemu mnenju, postaja jasno, kam smo prišli. Zdaj lahko vsakdo sam dostopa do raziskav in si jih razlaga po svoje. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je španski filozof in sociolog José Ortega y Gasset opozoril na hiperdemokratizacijo modernih družb, v katerih začenjajo ljudje verjeti v to, da so vsa mnenja enakovredna, oni pa najbolj pametni in najbolj pomembni. Proliferacija medijev oziroma hipermediati- zacija ustvarja hiperdemokratizacijo (McNair, 2017): postresnična družba in postresnična politika, v katerih so mnenja zamenjala resnice, sta posledici novega informacijskega ekosistema, ki na eni strani personalizira medijsko porabo, na drugi pa pluralizira medijsko ustvarjanje; gre za sredobežna pro- cesa, ki spodbujata nastanek identitetne politike (Tanner, 2020). Sodobna globalna družba je izšla iz zahodne modernizacije, ki je Dejan VERČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 383 proizvedla zahodno civilizacijo (Debeljak, 2012). Njena temeljna značilnost je soodvisnost (Levy, 1996). Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), predvsem internet in pametni telefoni, so proizvedle globalno medi- atizirano družbo, ki je življenjski prostor za strateško komuniciranje (Verčič in Tkalac Verčič, 2013), ki kot pojem zdaj zamenjuje odnose z javnostmi, ker je tudi pri teh pejorativni pomen prerasel denotativnega (podobno kot pred tem pri propagandi in retoriki). V mrežni družbi komuniciranje samo vzpostavlja javni prostor (Castels, 2007). Uporabniki pametnih telefonov lahko izkušnje delijo hipoma (v delčku sekunde) in hkrati (po več kanalih). Prav ta lastnost IKT hiperglobalizira svet, in ne fizična trgovina. In v primer- javi s slednjo je ta na pospeških in njeni učinki se poglabljajo (Verhoeven et al., 2018). Do padca berlinskega zidu in Fukuyamove (1989) razglasitve konca zgodovine so države na različne načine nadzorovale medije in jasno je bilo, kateri določajo javne in politične teme. Osrednji mediji so omogočali državno urejeni prostor, znotraj katerega so se vzpostavljale politične skup- nosti. Politično naivna vera v dokončno zmago liberalnih vrednot (in da so torej politični boji enkrat za vselej končani in bo nastopilo obdobje tisočle- tnega miru) in prihod nove, enako politično naivno sprejete nove tehnolo- gije (interneta), ki bo vzpostavila javni prostor proste razprave (Levin et al., 2000), sta uničila stari red, novi pa se šele poraja. Živimo v globalni družbi in njen javni prostor je na spletu in v družbenih omrežjih. Elon Musk, najbogatejši Zemljan, kupuje Twitter, četrto največje družbeno omrežje na svetu. Mark Zuckerberg, ki mu je vrednost premože- nja letos opazno padla, je še vedno deseti najbogatejši Zemljan in poseduje Instagram (največje družbeno omrežje), Facebook (tretje največje družbeno omrežje) in WhatsApp (največje omrežje za storitve sporočanja na svetu). YouTube, druga najbolj obiskana spletna stran na svetu, je v lasti Googla, ki je prva najbolj obiskana spletna stran na svetu, ki je v lasti Alphabeta, ki je četrta največja korporacija na svetu. Drugi najbogatejši Zemljan je kupil Washington Post, najpomembnejši časopis na območju ameriškega glav- nega mesta. Če internet in družbena omrežja tvorijo javni prostor, so nam tega pokupili multimilijarderji. Tehnologija komuniciranja postaja tehno- logija vladanja. Za razumevanje tega pa sta potrebni sestri: politologija in komunikologija. Sklep Internet podira stari družbeni in politični red. Kaj je pred nami, je sodob- nikom tako težko videti, kot je bilo težko našim prednikom na začetku šestnajstega stoletja videti, kaj jih čaka. Vendar ostaja nekaj stalnic: ljudje še vedno težimo k sreči, srečno in lepo življenje pa lahko dosežemo le v polisu, Dejan VERČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 384 politični skupnosti. Ta bo lahko demokratična le, če bomo negovali demo- kratični značaj ljudi in skrbeli za sorazmerno uravnoteženo posest varnosti, prihodkov in spoštovanja. To pa lahko ustvarjamo le z namernim političnim delovanjem in komuniciranjem. Zato je za dobro politiko nujno, da dobri ljudje komunicirajo dobro. LITERATURA Aristotel (2010): Politika. Prev. Matej Hriberšek. Ljubljana: GV Založba. Bernays, Edward. L. (1923): Crystallizing public opinion. New York: Boni and Liveright. Bernays, Edward. L. (1928a): Manipulating public opinion: The why and the how. American Journal of Sociology 33 (6): 958–971. Bernays, Edward. L. (1928b): Propaganda. New York: Horace Liveright. Bernays, Edward. L. (1955): The theory and practice of public relations. V: Edward L. Bernays (ur.), The Engineering of consent, 3–25n. Norman, OK: University of Oklahoma Press. Castells, Manuel (2007): Communication, power and counter-power in the network society. International Journal of Communication 1 (1): 238–266. Debeljak, Aleš (2012): In praise of hybridity: Globalization and the modern Western paradigm. V: Krishnamurthy Sriramesh in Dejan Verčič (ur.), Culture and Public Relations: Links and Implications, 42–53. New York: Routledge. Fukuyama, Francis (1989): »The end of history?«, National Interest 16: 3–18. Fuller, Steve (2011): Can Science Survive Its Democratisation? Logos & Episteme 2 (1): 21–32. Gaset, José Ortega y (1029/1985): Upor množic, prev. N. Košir. Ljubljana: SM. Hribovšek, Matej (2010): Aristotel in njegov čas. V: Aristotel, Politika, 11–19. Prev. M. Hriberšek. Ljubljana: GV Založba. Lasswell, Harold D. (1935): The person: Subject and object of propaganda. The ANNALS of the American Academy of Political and Social science 179 (1): 187– 193. Lasswell, Harold D. (1936/2018): Politics: Who gets what, when, how. Pickle part- ners Publishing. Lasswell, Harold D. (1930/1986): Psychopatology and Politics. Chicago, IL: University of Chicago Press. Lasswell, Harold D. (1938/1971): Propaganda Technique in World War I. Cambridge, CA: MIT Press. Lasswell, Harold D. (1948/1971): The structure and function of communication in society. V: Wilbur Schramm in Donald F. Roberts (ur), The Process and Effects of Mass Communication, 84–99. Urbana, IL: University of Illinois Press. Lasswell, Harold D. (1927): The theory of propaganda. The American Political Science Review 21 (3): 627–631. Levin, Rick, Christopher Locke, Doc Searls in David Weinberger (2000): The Cluetrain Manifesto: The End of Business as Usual. Levy, Marion J., jr. (1996): Modernization and the structure of society (2): The organ- izational contexts of societies. New Brunswick, NJ: Transaction Publishers. Dejan VERČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 385 Lipovetsky, Gilles (2005): Time against time: or the hypermodern society. V: Gilles Lipovetsky in Sébastian Charles (ur.). Hypermodern Times, 29–71. Malden, MA: Polity Press. McNair, B. (2017): An Introduction to Political Communication, 6. izd. Routledge. Naveed, F. (2016): Harold Lasswell’s propaganda theory. Dostopno prek https:// www.masscommunicationtalk.com/harold-lasswells-propaganda-theory.html. Nye, J. S., jr. (1990): Soft power. Foreign Policy 80: 153–171. Strömbäck J. and S. Kiousis (2011): Political public relations: Defining and emergent field. In: Strömbäck J. and Kiousis S. (eds.) Political Public Relations: Principles and Applications, 1–32. Abingdon: Routledge. Tanner, J. (2020): Government vs the robots. V: On Think Tanks, OTT Annual Review 2019–2020: think tanks and technology, 28–29). Dostopno prek https:// onthinktanks.org/initiatives/ott-annual-reviews/. Verhoeven, Piet, Ansgar Zerfass, Dejan Verčič, Ralph Tench in Angeles Moreno (2018): Public relations and the rise of hypermodern values: Exploring the pro- fession in Europe. Public Relations Review 44 (4): 471–480. Verčič, Dejan (2005): Bernays, Edward. V: Robert L. Heath (ur.), Encyclopedia of Public Relations, zv. 1, 78–80. Thousand Oaks, CA: Sage. Verčič, Dejan, in Ana Tkalac Verčič (2013): Organizational contexts and strategic impacts: On power and mediation. V: Krishnamurthy Sriramesh, Ansgar Zerfass in Jeong-Nam Kim (ur.), Public Relations and Communication Management: Current Trends and Emerging Topics, 260–276. New York: Routledge. Verčič, Dejan, Ana Tkalac Verčič in Samo Kropivnik (2016): Agnotology and democ- ratization of public relations. EUPRERA 2016 Congress, 18 th Annual Congress, Groningen and Amsterdam, 28. sept– 1. okt 2016.