Januš Golec: Trojiio ^orj^. Ljudska povest o Irojnem go^rju in hrvatskih pradedov. slovenskih Uvcd. Za boljše umevanje naše povesti je potrebno, da označimo kratke vzroke kmečkega upora, ki je koncal tako žalostno ter porazno leta 1573. Zgodovina beleži, da so se dvignili ter zahtcvali spodnještajevski kmetje leta 1515 v očigled samolastnemu stiskanju od strani graščakov svojo staro pravdo. 80.000 (?) upornih podložnikov, med njimi mnogo iz območja tedanje velike župnije Pilštajn, se je zbralo omenjenega leta pri Brežicah. Upor je segal od Sotle do Lipnice. Zatrla sta ga z ognjera ter mečem pri Brežicah Žiga Dietrichstein in Jurij Herborstein. Žc v tem prvcm večjem uporu so bile glavna upora revolucijonarnega gibanja kmečke zveze (Bauernbund). Od baš imenovane nemške besede izhajajo tudi v slovenščini običajni izrazi punt — upor in puntati se — upirati so. Kot kazen za prvi punt so morali brežiški podložniki graditi novo cesto iz Brežic na Zdole, ki je dobila ime: puntarska cesta. Prihodnji veliki kmečki upor na Spodjem Štajerskem se je doigral leta 1573. O vzrokih tega upora beleži Gruden v »Zgodovini slovenskega naroda« sledeče: »Kakor vsc prejšnje in poznejša revolucijonarne poskuse naših kmetov, so zakrivili tudi veliko kmetsko gibanje v začetku sedemdesetih let 16. stoletja velika bremena, naklade, davki, ki so se nakladali kmetom protl postavi, in samovoljno nečloveško ravnanje od strani gospode, ki je vsaki pravici bilo v obraz. — Zemljiški gospodje so takrat prav kruto izžemali podložne kmete, množili tlako, naklade, mitnino in uvoznino. In kar niso storili posestniki sami hudcga kmetom, to so jim prizadjali grajski upravitelji (»flegarji« — Pfleger) in valpeti, ki se nam kažejo kot najhujši nasprotniki kmetov, ki jih je kmet s svojim sovraštvom še bolj zasledoval, kakor gospodo samo. Upori začetkom 16. stoletja, dasiravno niso imeli uspeha, so vendar močno dvignili stanovsko zavest med kmeti ekim Jjudstvom, iskra nezadovoljnosti je tlela naiprej, vedni boji s Turkom so nudili kmetom doivolj priložnosti, da so se urili v orožju in si podŽigali pogum; treba je bilo le še povoda, da se je bojna sila zatiranega ljudstva obrnila proti lastnim domačim tlačiteljem. Prvi nagib je došel to pot iz bližnje Slovonije.« Že na spomlad leta 1572 so organizirali kmetje iz Podsuseda, Stubice, Brdovca, Stupnika in 'Cesar grada v hrvaškem Zagorju kmečko zvezo, katere cilj je bil: oboroženi nastop proti neusmiljenemu stiskanju od strani zeMljiške gospode. Prvotna hrvaška uporna gibanja so bila usmerjena proti Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži, ki je bil solastnik Sused-grada ter Stubice In pri Slov. Bistrici je posedal' graščino Stattenberg. Predno so se uprli kmetje Tahuvemu breztnejnemu nasilju z oboroženo silo, so poslali kmečko odposlanstvo na Dunaj k cesarju Maksimiljanu, kjer so iznesli pritožbe proti Francu iTahu in prosili odpomoči. Ker so bili odpuščeni Jodposlanci s cesarskega dvora s splošno tolažbo, Jtateri ni nikdar sledila resnična odpomoč, so ob- upali v kmečko zvezo organizirani kmetje, zagrabili so za orožje ter se lotili izsiljenja stare pravde. Iskra, ki je užgala punt leta 1573, je bilo ravnanje Franca Taha na Suscdgradu in Stattenbergu. Seveda ni šlo le za kratko razburjenje vsled odpora podložnikov, ali za izjemno stanje, ki ga je hotel upeljati na svojih posestvih Tahi, da pokori neposlušne kmete, temvec njegova vlada pomenja silno izžemanje podložnega Ijudstva in tiranstva, ki mu iščemu zaman primere. — Uporni kmetje so pozneje po iztrebljenju kmečke revolucije pred sodbo v Gradcu, Za'grebu ter na Dunaju odkrili strašno sliko Tahovih zločinov. Morda so izpovedi tu in tam kaj pretirane, a kar se je dognalo uradno, je grozno dovolj, da moremo razumeti obupni odpor podložnih kmetov, ki so mu bili izročeni na milost in nemilost. ¦ Viri: »Zgodovina slovenskega naroda« (Dr. Jos. Gruden), »Dekaoiija Kozje« (Oroženl, I. Poglavje. V dobi naše povesti sta stala navpično nad potokom Bistrica na Pilštajnu na dveh skalah dva lepa grada: Pilštajn in Hartenštajn, od katerih ne stoji danes skoro niti kamen na kamenu. Oba grada sta bila dvenadstropni stavbi. Utrdbe je tvorila narava sama. Edina nevarnost bi jima bila grozila iz Bistriške doline, od koder sta bila nedostopna. Radi naravno ugodne lege sta bila brez običajnih srednjeveških jarkov in utrjenega obzidja. Grada sta bila nekaki letovišci za tedanjo gospodo, ki se je rada mudila v skritem zavetju na odJihih po vojnih naporih, se je tukaj lahko mirno vežbala v orožju in pripravljala za viteške borbe po večjih krajih. S stolpa Hartenštajna je moral biti divni razgled po mični dolini Bistrice do Kozjega. Bila sta prvotno last z ogromnimi posestvi vred pilštajnskih grofov. Že blažena Ema, rojena pilštajnska grofica, je zapustila leta 1042 pilštajnsko poscst z gradovi vred tedaj ustanovljeni krški škofiji na Koroškcm. Pilštajnski kmetje kot poda- niki škofov so bili v vsakem oziru na boljšem nego drugi, katere je tlačanila posvetna gospoda. Osovraženi so pa bili ravno na Pilštajnu nekateri najemniki, upravitelji in valpeti. V letih zadnje kmečke vstaje je bil grad Hartenštajn v najernninski posesti Janeza plemenitega Helfenberg. Grad Pilštajn je bil =«ekaj let v precej razdrtem stanju in ga je pozidal ter tomljito popravil krški škof Urban Sagstetter leta 1570. Pod pilštajnskim trgom ob Bistrici jc vas Lesično s podružno cerkvijo Sv. Ulrika na jezcru, ki se omenja v listinah že leta 1394. Kraj se je imenoval Na jezeru, ker je morala biti cela zgornja dolina Bistrice nekoč pod vodo, dokler se ni gorski potok prejedel skozi skalnati pilštanjski hrib in si priboril odtok proti Kozjem, Podsredi ter Št. Petru pod Sv. gorami, kjer se izteka v Sotlo. Cerkev sv. Ulrika bi naj bila pozidana radi močvirnatih tal na pilotih. V Lesničnem so bile v časih naslednjih dogodkov velike grajske kovačnice na kladiva z vodnim pogonom. Podjetje je bilo na slovesu daleč na okrog za gospodarske potrebe in kot iz1 delovalnica orožja ter viteških oprem. Treba pomisliti, da so so vršili tedaj neprestani boji s Turkom in iudi posamezni grašcaki so se bojevali med seboj. Kakor danes so obstojale tudi v srednjem veku tvornice za izdelovanje orožja, bojne oprome, smodnika in topov. Izdelovalnice orožja so morale biti kjc na skritem inv dobro zavarovanem kraju, da sovražnik sploh ni zvedel zanje. Orožjc je bila dragocenost, ročno delo, katerega so tudi dobro plačevali. Vodje tvornic so bili po večini Nemci, pomočniki kmečki sinovi, ki so že bili večkrat na vojnih poliodih kot spremljevalci grajske gospode, so na tujcm marsikaj videli in so se odlikovali po zvestobi ter spretnosti. Grajski gospocl je pustil svojega spremljevalca po par let kje v kaki večji mestni orožarni, da se je izvežbal v tej stroki in mu je potem doma staro orožje ter opremo snažil ter popravljal. Nove bojne opreme so naročevali graščaki le iz večjih tvornic, kjer so jih morali takoj plačati. Pri nakupu orožja ni šlo s silo. Leta 1571 jc zavladalo po celi Bistriški dolini jned podložnim kmetskim prebivalstvom veliko veselje, ko je prevzel vodstvo grajskih kovačnic domačin Pavel Šterc. Bil je rodom iz Žusma, kjer je bil njegov oče uslužbenec na tamošnjem gradu. Že v mladosti se je izučil kovaštva ter ključavničarstva. Pozneje je bil vojak konjenik, ki se je udeleževal pod poveljstvom v uvodu omenjenega Franca Taha na Ogrskem bojev proti Turkom. Ko je spoznal Tahi njegove ključavničarske zmožnosti na vojnih pohodih, ga je nastavil za nadzornika orožarne v Kaniži, kjer je bil sam poveljnik konjenice. Po Tahovem slovesu od vojne službe je prišel Šterc na njegov grad Stattenberg pri Slov. Bistrici, kjer je imel dovolj posla s popravljanjem starih in z izdelavo novih viteških oprem. Pri Tahxi na Stattenbergu Šterc ni bil dolgo, ker mu ni plačeval obljubljenega zaslužka in ga je celo oplazil z bicem, ko je zahteval odlocno zasluženo plačilo. Iz bojazni pred ječo v grajskem stolpu je orožar utekel iz Slov. Bistrice, pribežal v ožjo domovino in bil sprejet z odprtimi rokami od posestnika pilštajnskega gradu Hartenštajn Janeza plemenitega Helfenberg. Novi gospodar ga (Dalje sledi.)