Franc Jakopin
Filozofska fakulteta Ljubljana
VPRAŠANJE BELORUSKEGA JEZIKA IN JEZIKOSLOVJA
Nenavadno pestra politična in kulturna zgodovina ozemlja današnje beloruske (= blr., br.) sovjetske republike je vtisnila globok pečat tudi blr. jeziku v njegovi narečni, pogovorni in knjižni podobi. Starorusko letopisje poroča, da so v času plemenske ureditve (nekako do sredine 11. stol.) živeli na osrednjem br. področju Poločani in Dregoviči (Močvirniki); iz istih virov lahko povzamemo, da so na severozahodu baltska plemena prvotno segala globoko na poznejše br. ozemlje, da so živeli na jugu Volinci, Drevljani in Severiani, na vzhodu Radimiči in na severovzhodu Krivici.' Sicer ni zanesljivih podatkov, po katerih bi lahko sklepali o jezikovni diferenciranosti posameznih plemen, niti ni mogoče reči, ali so jezikovne značilnosti nekdanjih plemen bistveno soodločale pri oblikovanju vzhodnoslovanskih jezikov in njihovih narečij. O tem so nastale številne bolj ali manj podprte teorije in pravo »sabiranje« s plemeni.^ V zadnjih desetletjih prevladuje mnenje', da so se ob uveljavljanju fevdalnega ozemeljskega načela plemena razkrojila in se jezikovno v dobršni meri med seboj asimilirala. Le tako si lahko razlagamo dejstvo, da so bili Radimiči** in Krivici udeleženi tudi pri nastajanju ruskega jezika (ruski jezik je tu v pomenu nekdanjega izraza veliko-mski)^ in da so Volinci, Drevljani in Severjani ustvarili precejšen del osnove za ukrajinščino.
Ko začne v 12. stol. naglo pojemati moč kijevskih velikih knezov in se osamosvajajo manjše kneževine, sta jedro br. ozemlja zavzemali Polocka in Turovo-Pinska kneževina; jugozahodni del je pripadal Vladimiro-Volinski zemlji, na jugovzhodu pa so segale preko meje današnje Belorusije še Kijevska, Cerni-govska in Smolenska kneževina. V 11. in 12. stol. je v deželi zrastlo in se razvilo več pomembnih gospodarsko-političnih in cerkveno-kulturnih središč, med njimi posebno vidna Polock na severu in Turov na jugu. Iz Kijeva in Novgoroda se
1. Prim. Atlas istoiii SSSR. Čast' pervaja. Pod obščej redakciej K. V. Bazileviča, I. A. Go-lubcova, M. A. Zinov'eva. Moskva 1959. — P. Tret'jakov, Vostočnoslavjanskie plemena. Moskva — Leningrad 1948.
2. A. A. Sahmatov, K voprosu ob obiazovanii msskib narečij i russkih narodnostej. Žurnal Ministerstva narodnogo prosveščenija, 1899, 4; Očerk drevnejšego perioda istorii russkogo jazyka. Encikl. slav. filol. XI, Petrograd 1915. — Glavno literaturo o teh vprašanjih najde bralec v: Yury Serech, Problems in the Formation oi Beloiussian. Supplement to Word. New York 1953.
3. R. 1. Avanesov, Očerki russkoj dialektologiji. I. 1949.
4. Del raziskovalcev pripisuje precejšen delež pri formiranju beloruščine tudi plemenu Vjatičev, ki so bili prvotno naseljeni vzhodno od Radimičev (prim. Serech, Problems . . ,).
5. Izraz ruski se uporablja v širšem in ožjem pomenu,- v prvem se izenačuje z vzhodno-slovanski in je v rabi posebno kot zloženka, npr. staroruski (drevnerusskij), pomeni pa obdobje pred jezikovno diferenciacijo v ruski (v ožjem smislu), ukrajinski in beloruski jezik (v starem poimenovanju: velikoruski, maloruski in beloruski). O tem govori npr. N. Durnovo v predgovoru knjige Vvedenie v istoriju russkogo jazyka. Brno 1927.
172
je sem razširila cerkvena književnost, ki je jezikovno le vzhodnoslovanska različica po izvoru južnoslovanske cerkvene slovanščine; najdejo se pa tudi že zarodki posvetnega pismenstva.^
V obdobju, ko so Tatari opustošili in uničili Kijevsko državo in si podjarmili večji del vzhodnoslovanskega življa, si je Litovska velika kneževina postopoma pridobila celotno br. in ukrajinsko ozemlje (od 13. do 15. stol.). Odtrganost od vzhodnih (ruskih) pokrajin je morala nedvomno že v teh stoletjih pospešiti nastajanje posebne, br. narodnostne in jezikovne skupnosti. Stari br. pismeni jezik (na cerkvenoslovanski podlagi) je dosegel svoj razcvet konec 15. in v prvi polovici 16. stoletja (prevod biblije Georgija Francyska Skaryne, prva tiskana knjiga, Litovski statut, letopisi, idr.) in se utrdil kot uradni jezik litovskih knezov, njihove diplomacije in pisarn.^ V drugi polovici 16. stoletja si je poljsko kraljestvo (Rzecz Pospolita) pridobilo z Lublinsko unijo 1569 litovsko veliko kneževino in s tem pokrajine »bele« in »male« Rusije. Poljska ekspanzija globoko v moskovsko carstvo je trajala le nekaj desetletij {smutnoe vremja okoli 1600), medtem ko je Belorusija živela v sklopu poljskega kraljestva več kot dve stoletji, beloruščina pa tudi še pozneje v neposrednem stiku in pod vplivom jezika poljskih fevdalcev; poljščina je bila v primerjavi s staro beloruščino okretnejša in zlasti v pogovorni obliki bolj razvejana in izdelana.
Medtem ko je bil velik del »male« Rusije priključen ruskemu carstvu sredi 17. stoletja, je prišla »bela« Rusija v moskovske roke konec 18. stol. v treh etapah (vzhodni pas leta 1772, osrednji z glavnim mestom Minskom leta 1793, zahodni dve leti pozneje).^ Poslej je poljščina tu sčasoma dobila močnega tekmeca v ruščini; ta se je sprva uveljavljala le kot jezik državne oblasti, nato pa je poljščini jemala vlogo tudi v gospodarstvu, šolstvu in kulturi. Carski pritisk se je okrepil zlasti po poljski vstaji 1830-31; zaprli so poljsko univerzo v Vilni, v gimnazije in nekatere druge šole pa so vpeljali ruski učni jezik. Se več območij si je ruščina pridobila po uporu leta 1863^, tako da je med izobra-ženstvom br. rodu do oktobrske revolucije prevladovalo trojezičje (belorusko-poljsko-rusko).
Po oktobrski revoluciji so bile nekaj let le osrednje pokrajine v sklopu br. republike; ves zahodni del (Grodnensko in Brestsko gubernijo) je imela Poljska do začetka druge svetovne vojne leta 1939, vzhodna br. okrožja pa so bila v celoti združena z matično republiko leta 1926 (do takrat so pripadala ruski federaciji). Po drugi svetovni vojni je ostalo v poljski državi le manjše število strnjenih br. naselij zahodno in jugozahodno od Grodna (Sokolka, Belostok). Danes je br. republika razdeljena na šest okrožij (voblasc') s središči Grodna,
6. O celotnem kompleksu vprašanj okrog vznika vzhodnoslovanskega pismenstva, o formiranju knjižnih oblik jezika in o južnoslovanskem Jezikovnem deležu pri tem obstaja več nasprotujočih si mnenj in konceptov. Zadnji kritični pretres te literature je izšel v Voprosih jazykoznanija, 1969, 6, str. 3—34 (V. V. Vinogradov, Osnovnye vaprosy i zadaći izučenija istorii russkogo jazyka do XVIII v.J.
7. L. M. Sakun, Gistoryja belaruskaj movy. Minsk 1963. 78—170.
8. Zelo nazorno je to zaporedje prikazano na karti št. IV beloruskega narečnega atlasa (DABM, 1963).
9. Gis(orya belaruskaj dakastrycnickaj (predoktobrske, op. F. J.) litaratmy. Tom 2. AN BSSR. Minsk 1969. 7—168.
173
Brest, Minsk, Vicebsk, Magileü, Gomec'" in na skupno 131 okrajev. Zaradi strahovitega razdejanja, ki ga je Belorusija doživela pod nemško zasedbo v drugi svetovni vojni, se ji je prebivalstvo zmanjšalo za dobro petino. Obnovilo se je le stežka; danes šteje Belorusija spet okoli 10 milijonov prebivalcev, vendar ni mogoče niti približno ugotoviti, koliko ljudi še govori beloruščino. Ločnice med ruščino in beloruščino so popustile in preko dvojezičnosti po naravni poti zmaguje močnejša ruščina."
Ime Belaja Rus' se začne pojavljati v drugi polovici 16. stoletja;'^ uradni naziv Belorusija pa je izpričan iz 17. stol. Ukrajinski jezikoslovec Potebnja je domneval, da so začeli imenovati »belo« tisto Rusijo, ki je bila svobodna in ni bila pod oblastjo Tatarov. Vasmer se v svojem ruskem etimološkem slovarju pridružuje mnenju Karskega in drugih, ki so v imenu bel videli svetlo barvo las in belo barvo narodnih noš br. prebivalcev. Obstaja pa tudi možnost, da je to ime prevedeno iz litovskega bältas (bel), ker je bil ta del Rusije v baltski (litovski) kneževini.
Toda če že ime Belorusija, Belorus ni vsebovalo znaka narodnosti zase ali pripadnosti samostojnemu jeziku, saj so se tako imenovali le določena pokrajina in njeni prebivalci na Poljskem ali, pozneje, v Rusiji, pa so bile čisto drugačne težave z imenom za jezik teh prebivalcev. Boj za priznanje statusa »jezik« je bil dolgotrajen in neznansko zapleten; sprva so pri tem le redko odločali jezikovni dokazi. Nič čudnega ni, da so Poljaki beloruščino v 18. in še v 19. stol. večinoma imeli za narečje poljskega jezika, le da jim je zvenelo čudno in vulgarno (dziwna, hlopska, hamska mowa). Med izjemami je bil avtor velikega poljskega slovarja, Samuel Linde, ki je beloruščini že 1. 1816 prisodil samostojno mesto med slovanskimi jeziki.Našli so se tudi še nazivi rusinski, litovsko-rusinski, poljsko-ruski govor, ipd. Z večjo simpatijo imenujejo na br. zahodu ta jezik tudi ;'eziic Krivičev (krievs pomeni v letščini sploh Rus in Krievija Rusija), čeprav je po ljudski etimologiji pri Rusih »krivic« potuhnjenec (Vasmer, REW I). Zelo trezno razdelitev slovanskih jezikov navaja Safärik v svoji knjižici Slovansky närodopis (1842), kjer je br. jezik eno od 14 slovanskih »nafeči«. (Za Safärika je »jazyk« vsa slovanščina, ki se razčlenjuje najprej v dve »mluvy«, in sicer jugovzhodno in zahodno; jugovzhodna nato v reč — rusko, bolgarsko,
10. e na začetku in po samoglasniku pomeni je, sicer pa zaznamuje mehkost predhodnega soglasnika in e; e pomeni o za mehčanimi soglasniki, na začetku in po samoglasnikih pa jo; e pomeni e na začetku, po samoglasnikih in za trdimi soglasniki. Pol-vokal u je označen z lokom nad črko (ü). Mehkost ni zaznamovana le pri imenih, ki so pri nas že udomačena. Crka g pomeni zveneči h. — Beloruska osebna in zemljepisna imena so v beloruski obliki pri ukrajinskih, ruskih in poljskih imenih, ki so pri nas manj znana, nastopajo pa kot beloruski avtorji, je večinoma otiranjena beloruska oblika (npr. Cačot za polj. Czezot in r. Cečet).
11. Posebno v večjih mestih in industrijskih središčih, kjer je prebivalstvo mešano, je ta proces zelo nagel.
12. V nemških in poljskih virih (Gistoryja belaruskaj dakastrycnickaj litaratury, I, str. 107) naj bi se ta dežela imenovala Weisse Reussen, Alba Russia že v drugi polovici 14. stoletja. — Adam Bohorič v svoji slovnici (1584) navaja poleg moskovskega še ru-tenski jezik (lingua Rutenica), kar ustreza ukrajinsko-beloruskemu jezikovnemu območju. O imenu Ruteni gl. še: B. O. Unbegaun, L'origines du nom des Rulhencs. Selected Papers on Russian and Slavonic Philology. Oxford 1969. 128—135.
13. O j?zyku biaioTuskim.
174
ilirsko; ruska reč pa v »ndfeči« — velikorusko, malorusko in belorusko. Uporablja še dva nižja termina, podfeč in rilznofeč, kar bi danes pomenilo narečje in govor.y*
V Rusiji je beloruščini priznal poseben, samostojen status že v 30-ih letih 19. stol. ukrajinski patriot, etnograf in filolog M. A. Maksimovič, več najuglednejših jezikoslovcev pa se je postavilo na drugačno stališče. Ker knjižnega br. jezika tako rekoč ni bilo čutiti, so blr. govore presojali samo v razmerju do ruskih in ukrajinskih. In ker so prehodi med ruskimi in blr. narečji, in enako med ukrajinskimi in beloruskimi, nadvse počasni in težko zaznavni, posamezne blr. poteze pa je najti npr. tudi v ruskih in ukrajinskih govorih, je med prvimi jezikoslovci Sreznjevski odločil, da je beloruščina »lokalni« govor veliko-ruščine. V nekoliko posmehljivo polemičnem tonu piše v svojih Mislih o zgodovini ruskega jezika (str. 39—40):'^
»Lto ,cvjakan'e' (mišljeno je drzekanje in čekanje — br. dzen', ciha : r. den', tiho, op. F. J.) sčitajut isključitel'no osobennost'ju govora belorusskogo, i stol' važnoj, čto po odnoj ej dali govoru belorusskomu nazvanie osobennogo narečija (s tem misli jezik, op. F. J.), vsledstvije čego i deljat narodnyj russkij jazyk na tri glavnyh narečija, a ne na dva. No ,cvjakan'e' možno slysat' ne v odnih zapadnyh krajah velikorusskogo narečija: na vostoke, po Oke i dalee k Volge ono tak že v obycae i, pridavaja soboj zvučnosti reči kakuju-to rezkost', otmečaetsja narodom, k nemu neprivycnym, kak čto-to otvratitel'noe ili po krajnej mere smešnoe. K etoj osobeimosti govora belorusskogo pribavljajut v dopolnenie neskol'ko drugih, kak, naprimer, peremešivanie u i v, vygovor g kak h i t.p., no vse eto možno slysat' v raznyh mestnyh govorah veliko-lusskih. Voobšče do sih por ne otmečeno v belorusskom govore ni odnoj takoj čerty, kotoraja by ne povtorilas' hotja gde-nibud' v Velikoj Rusi. Vot pocemy, kažetsja gorazdo pravilnee belorusskij govor sčitat' mestnym govorom velikorusskogo narečija, a ne otdel'nym narečiem.«
Podobno misel je ponovil tudi Potebnja leta 1866".
Nekoliko milejša je formulacija Baudouina de Courtenaya; ta je v nastopnem predavanju na univerzi v Jurjevu (Tartu) leta 1883 razdelil rusko narečno skupino na severno ali velikorusko-belorusko in na južno ali malorusko*'. Najbolj pa se je Ukrajincem in Belorusom zameril znani ruski jezikoslovni zgodovinar in dialektolog Sobolevskij, ki je še v 20. stol. ukrajinščini in beloruščini odrekal jezikovno individualnost*^. Ko Karski v svojem prvem belorusističnem jezikoslovnem delu Obzor zvukov i form belorusskoj reči (1885) polemizira s Srez-
14. Nekaj verzov ljudske pesmi naj pokaže takratni beloruski zapis v latinici (Safarik, 158):
Camu ty, Audotka, njaplakala, Jak cjebje maladu zaručali, Zalatyja pjarscjonky pjeremjenjali, Horkuju hareikaj zapivali, Salodkym pjernikom zaküsyvali?
15. Mysii ob istoiii russkogo jazyka. 1849. (Ponatis, Moskva 1959.)
16. Dva issledovanija o zvukah russkogo jazyka. Voronež 1866.
17. Obozrenie slavjanskogo jazykovogo mira v svjazi s drugimi arioevropejskimi jazy-kami. V knjigi: Izbrannye trudy po obščemu jazykoznaniju. Tom I. AN SSSR. Moskva 1963, 129.
18. O russkih govorah voobšče i belorusskih govorah v častnosti. Izvestija ORJaS, 2, 1904.
175
njevskim in Potebnjo, pride do prav moderne ugotovitve, zakaj je beloruščino treba šteti za samostojen jezik: »... sovokupnost' (podčrtal F. J.) ego harak-ternyh čert ne povtarjaestja ni v odnom slavjanskom jazyke«. V zaključku (str. 158—59) zavrača tudi prakso, po kateri je Miklošič v svoji primerjalni gramatiki blr. gradivo obravnaval pod ukrajinskim (maloruskim) imenom. Nasprotno pa je Karski na str. 160 svojo prej jasno izraženo misel zameglil s trditvijo, da je ruski jezik najprej razpadel v velikorusko in malorusko narečje; prvo da se je pozneje razdelilo na severnovelikorusko, belorusko in južnoveliko-rusko, blr. govor pa je bil še pozneje podvržen močnemu križnemu vplivu maloruščine in poljščine^'. Ali ga je tedaj moglo samo to zadnje napraviti za samostojen jezik?
Začetki novega br. knjižnega jezika segajo v prvo polovico 19. stoletja; takrat sta bili napisani dve anonimni deli Eneida navyvarat in Taras na parnase, v zbirkah ljudskih pesmi pa se pojavijo tudi verzi umetne poezije (npr. v zbirkah Jana Cačota, Mickiewiczevega sošolca z vilenske univerze)-". Vsakršna javna raba beloruščine v tisku je bila prepovedana vse do leta 1906. Nekaj br. knjižic je bilo v preteklem stoletju natiskanih zunaj Rusije. Čeprav so številne zbirke ljudskega blaga prinašale ljudsko pesem in pripovedko, pregovore itd. v narečni obliki, je to gradivo večkrat vseeno imelo občebeloruski značaj, če ga le nista preveč zabrisovali poljska ali ruska fonetika in pravopisne (ruske ali poljske) norme zapisovalcev. Nad slabimi zapisi se pritožuje npr. Karski v uvodu svoje že omenjene knjige iz leta 1885. Leta 1906 sta bila natisnjena prva blr. lista, Naša niva in Naša dolja, in v Petrogradu je bila ustanovljena br. založba Zagljane sonca i ü naša akonccf^. V teh letih sta se oglasila tudi že blr. pesnika Janka Kupala (1882—1942) in Jakub Kolas (Konstantin Mickevič, 1882—1956)^2. Kolas je bil tudi eden od avtorjev prvih blr. vadnic za vaške šole, tako npr. leta 1909 objavljenega izbora Drugoe cytanne dlja dzjacej bela-rusaü. Po oktobrski revoluciji je beloruščina postala »državni« jezik, vendar se je izkazalo, da je kot knjižni jezik neurejena in slabo pripravljena za prevzem funkcij, ki sta jih do takrat imeli poljščina in ruščina.
Čeprav nam nekaj značilnih potez tega jezika ne more predstaviti njegove prave podobe, si je vendar vredno vsaj v obrisih ogledali nekaj br. posebnosti, ki vidno ločijo blr. knjižni jezik od ruščine in ukrajinščine, če jih vzamemo skupaj-'.
19. Čeprav ni dvoma, da je za Karskega beseda reč' pomenila tudi isto kot jezik, vseeno ni mogoče v naslovu knjige reč' zamenjati z jazyk (prim. Gistoryja belaruskaj dakastr. lit. Tom 2, str. 88).
20. Največ svojih pesmi je vključil v zbirko leta 1844: Piosnki wiesniacze znad Niemna i Diwiny z do/onczejiiem pierwolvjornych w movjie slowiano-krewieckiej.    Vilna.
21. Slovstvenozgodovinsko je celotno obdobje razčlenjeno v že navedeni akademski lit, zgodovini, 2; za pregled razvoja novega beloruskega knjižnega jezika gl. L, M. Sakun, GBLM, 1963, str. 178—263 (z literaturo); vpliv ruščine, ukrajinščine in poljščine v razvoju br. knj. jez. v 19. in zač. 20. stol. obravnava M. G. Bulahaü v kongresnem referatu: Razvicce belaruskaj litaraturnaj movy ü XIX—XX st. st. va uzaenidadnosinah /. insymi slavjanskimi movami. Minsk 1958 (v beloruščini in ruščini).
22. Po prvem se imenuje Inštitut za literaturo beloruske akademije znanosti, po drugem pa Inštitut za jezik.
23. W. Kuraszkiewicz, Zarys dialektologii wschodnio-slowianskiej z wyborem lekstöw gwarowych. Varšava 1954, 42—46.
176
Vsi šumnilci, soglasnilc r in stari c so v beloruščini vselej le trdi, npr. žyta, žerdka; cyrvony, ček; šyc', še/; rad : rus. rjad, rečka, mora (rus. more, polj. morze), Ryga : rus. Riga; cyrk, cep.
Od ruščine in ukrajinščine se beloruščina jasno loči po dzekanju in čekanju, tj. na mestu ruskih mehčanih d' in t' se izgovarjajo mehki dz' in c' (blr. dzjadzja : rus. djadja, blr. žyc' : rus. žit'). Ta poteza se je v blr. pisanih besedilih prvič pokazala šele proti koncu 16. stol., zato so jo nekateri razlagali kot poljski vpliv; ni dvoma, da je to starejša blr. značilnost, ki so ji stroge cksl. pisne in pravopisne norme branile vstop v stare rokopise^*.
Posebno važna blr. poteza, ki se zlasti očitno opaža v pisavi, je močno akanje in jakanje. Zaradi dosledne uveljavitve akanja tudi v pisavi nam vsak zapisani o zanesljivo kaže naglasno mesto (varčna, žaloba, kolas). Jakanje je v pisavi označeno v prednaglasnem zlogu (serp — mn. sjarpy, les — mn. Ijasy), v drugih zlogih pred naglasom in po njem pa ne {serabrö. dtimae, pole), razen v položaju za trdimi soglasniki: mora, vjdža (veže), Carnyseüski, itd^".
Se bolj kot v ukrajinščini je v beloruščini celo slovenskemu ušesu zaznavna velika pogostnost glasu y, ki je v pisavi označen z ü: voük, uzjaü, zdaroüe, synoü, i ü hatu.
V oblikoslovju se beloruščina vidno loči od drugih dveh vzhodnoslovanskih jezikov v edninskem mestniku mehkih ženskih samostalnikov po tem, da ohranja staro končnico -i, (za r, c, č, ž, š je tudi v pisavi vedno -y), npr. na kan', ü kancy, na poli, na möry, na pljacy, na mjažy, na zjaml>, itd.).
Nadaljnja močna značilnost br. jezika je posplošenje končnice -v (-i) v imeno-valniku mn. pri samostalnikih srednjega spola; uveljavilo se je v knjižnem jeziku
24. O starosti tega pojava obstajajo kaj različne trditve. Tako misli Vouk-Levanovič (Lekcyi pa gistoryi belaruskaj movy, 1927), da sta mehka zlita d'z' in ć vsaj praslovanska, če že ne baltoslovanska, in torej ne pomenita nadaljnje faze razvoja ruskih V in d'. Sahmatov in Lehr-Splawiiiski sta to br. posebnost pripisovala poljskemu vplivu v 16. stol. Za isti čas ali celo za 17. stol. se je odločil tudi S. B. Bernštejn [Očerk sravnitel'noj grammatiki slavjanskili jazykov, 1961, str. 302—303, s karto). R. Nahtigal je najbrž sprejel tezo Sahmatova in beloruščine pri obravnavi t', d' sploh ne omenja (enako ne pri končnicah -t : -t' za 3. os. sg.), ampak se ozira samo na ruščino in poljščino (Slovanski jeziki'^, 1952, str. 151—155, 272). V. Kiparsky (Russische historische Grammatik. Band I. Heidelberg 1963, str. 136-7) pravzaprav priznava kronologijo Karskega, ki trdi (Belo-rusy II, 1, 1955, str. 344—350), da čekanje ni mlajše od 14. stoletja. Opira pa se (Kiparsky) na zapis barona Herbersteina Prepetzi (rus. Pripjaf) in na arabske zapise 15. in 16. stol., ki tudi že izkazujejo čekanje in dzekanje (po Isačenku in Karskem). Karski je večkrat opozarjal tudi na bistveno različno fonetično naravo br. in poljskih d'z' in č; prvi so sičniški, drugi šumniški. Pri tem se opira tudi na zapise Jurija Križaniča (17. stol.), ki jasno ločujejo poljsko in br. čekanje (Karski, 345). V širšem glasoslovnem kontekstu se pojava loteva V. V. Martynov, (Slavjanskaja i indoevropejskaja akkomodacija, Minsk 1968, posebno na str. 33—34). — Glede teritorialne razširjenosti čekanja pravi Karski: »Na okrainah jugo-vostočnoj, a takže otčasti vostočnoj i severnoj svistjaščij harakter mjagkih d i / postepenno isčezaet; s rasprostraneniem russkih škol dzekan'e i cekan'e inogda narušajutsja i v central'nyh govorah.« Seveda misli pri tem na belorusko ozemlje, kakor ga je prikazal na svoji karti leta 1903 (glej DABM, karta VII). Današnja narečna razširjenost tega pojava je razvidna na kartah 56 in 57 DABM. Sam sem imel pri poslušanju beloruščine vtis, da prevladujeta mehčana /' in d' namesto afrikat, razen pri izrazilo skrbnem knjižnem govoru in v narečju.
25. Pravopisne navade so glede akanja in jakanja v tujkah in imenih precej omahovale (prim. Belaruskaja mova. Castka I. 1961. Str. 106—135).
177
na podlagi severovzhodnih narečij in ima svoj izvor deloma v nerazlikovanju spola v množim deloma pa tudi v edninskem akanju, (imen. edn. in množ. se sicer ne bi razlikovala). Nekaj primerov: parasjäty, sely, baloty, pis'my, vökny, möry, pali (polja), panjäcci, paüstänni, itd.
Zaradi izgube spola v množini se v beloruščini čedalje bolj širi v rodilniku mn. končnica -oü (-aü, -eü, -jaü) tudi pri samostalnikih ž. in sr. spola, npr. viiiic — vülicaü, sel — selaü, kales — kalesaü, akön — vöknaü, pesen' — pesnjaü).
Znanstveno proučevanje beloruščine ima tri dokaj jasno razmejena obdobja. V 19. stoletju in v prvih letih našega stoletja skraja pridno nabirajo ljudsko blago in se bolj ljubiteljsko zanimajo za narečno besedje; proti koncu prejšnjega stoletja obravnavajo blr. jezikovno gradivo že znameniti rusisti in slavisti, svoj vrh pa je to delovanje doseglo v vse obsegajočem belorusističnem delu Karskega. V tem obdobju se znanstveniki niso dotikali vprašanj knjižnega jezika, znanstvena prizadevanja pa so bila neorganizirana, prepuščena ljubezni in zanimanju posameznih filologov v središčih zunaj Belorusije — v Petrogradu, Moskvi, Nežinu, Kijevu, Varšavi in drugod. Raziskovalci so se z beloruščino ukvarjali v glavnem le obrobno, v sklopu rusističnih del, razen seveda nekaterih zbiralcev folklore in jezikoslovcev, kakršna sta bila Nasovič in Karski.
Za čas med obema vojnama je značilno, da so jezikoslovci uporabili veliko moči za reševanje slovničnih in pravopisnih vprašanj mlade knjižne beloruščine, za praktično leksikografijo in druga vprašanja v zvezi z normiranjem jezika. Druga poglavitnost tega obdobja je, da se je začela veda o beloruščini gojiti organizirano na novi univerzi v Minsku in na beloruski akademiji znanosti; ti ustanovi sta si pridobili nekaj izredno živih in že uglednih mladih jezikoslovcev, ki so na novih metodoloških osnovah pripravili načrte za vsestransko obdelavo blr. narečij, za izdajo in obdelavo starobeloruskih spomenikov, za pripravo zgodovinske slovnice blr. jezika ter zgodovinskih in narečnih slovarjev in jih začeli tudi že uresničevati. Oblikovali so se prvi blr. jezikoslovni specialisti. Od prejšnje se ta doba razlikuje tudi po tem, da je beloruščina postala samostojen predmet proučevanja, in ne več, kakor dotlej, bolj ali manj v odnosu do bolj razvitih sosednjih jezikov.
Tretje obdobje se začenja po drugi svetovni vojni po skoraj petnajstletni suši v blr. jezikoslovju. Tudi ta faza ima svojo posebno podobo: uvedlo jo je skoraj čisto pretrgano znanstveno izročilo. Novi, mladi strokovnjaki so dobro poznali žalostne kadrovske izkušnje 30-ih let, vendar jim ni manjkalo delovne vneme niti želje po pridobivanju jezikoslovne razgledanosti in osvajanju novih raziskovalnih metod. V 50-ih letih je dozorel številčno že močen rod jezikoslovcev; delo je steklo v vseh že v 20-ih letih začrtanih smereh. Uveljavilo se je skupno delo in izdajanje publikacij, ki so temeljnega pomena za blr. jezikoslovje na področju knjižnega jezika in narečij. Tudi v reševanju teoretičnih vprašanj jezikoslovja so blr. jezikoslovci stopili v korak z razvojem vede drugod po svetu-'.
26. Doslej najpopolnejši bibliografski pripomoček za beloruski jezik je Belaruskae mova-znaUstva — biblijagralicny ükazal'nik (1825—1965). Minsk 1967. (Objave pred letom 1825 so za vse tri vzhodnoslovanske jezike bibliografsko zajete v: S. Bulic, Očerk istorii jazykoznanija v Rossii. 13. stol. do 1825. T. I. SPb. 1904, 1243 str.). — Glavni urednik ijibiiografije, L. M. Sakun, je napisal uvodno študijo Karotki agljad razviccja belaruskaga movaznaüstva (5—28), na katero sem se v razpravi zanesljivo oprl.
178
Ce tu ne upoštevamo starejših slovničnih in slovarskih del, ki le posredno dajejo podatke o beloruščini (slovnici Zizanija in Smotrickega, slovarja Zizanija in Berynde, in dr.), lahko govorimo o prvih zavestnih poskusih proučevanja beloruščine (pravzaprav njenih narečij) od 20-ih let 19. stol. Tako kratek članek K. F. Kalajdoviča prinaša poleg splošnega orisa blr. narečij tudi slovarček nekaj desetin blr. besed. V teh desetletjih je zbiral ljudske pesmi tudi Jan Cačot (Cečot)^', ki je v spremnih besedah poskušal označiti fonetično in oblikoslovno podobo tega krivskega jezika. Starobeloruske pismene spomenike je v teh desetletjih začel izdajati I. I. Grigorovič (Belorusskij arhiv drevnih gramot; Akly, otnosjaščiesja k istorii zapadnoj Rossii). Veliko se je ukvarjal tudi z blr. leksikografijo, vendar je pred njegovo smrtjo izšlo le nekaj pol slovarja. V rokopisu je ostalo še slovarsko gradivo in slovnični oris beloruščine znanega blr. etnografa P. M. Smilevskega; enako Grammatika belorusskogo narečija K. Nja-dzveckega.
Od 1850 do 1880 je osrednji popisovalec blr. gradiva I. I. Nasovič. Večkrat je izdal in izpopolnil svojo zbirko blr. pregovorov (Sbornik belorusskih poslovic, 1874) in zbirko br. narodnih pesmi (1873). Med najpomembnejša dela o beloruščini v 19. stol. pa nedvomno spada Nasovičev Slovar' belorusskogo narečija (1870). Se danes je dragocen: zajema okrog 30.000 besed, vendar ga je težko uporabljati, ker gradivo ni lokalizirano (kot npr. pri Dalju), čeprav je večinoma zbrano v okolici Magileva. Prav tako se ni lahko prebiti do prave fonetične podobe besed, ker so večkrat zapisane na »velikorusskij lad«, deloma pa gre tudi za čisto ruske besede, ki so »neskol'ko podpravleny na belorusskij lad« (Karski, Obzor, 8). Nasovičev blr. zgodovinski slovar je ostal v rokopisu.
Neprecenljive vrednosti za blr. jezikoslovje so tudi bogate zbirke folklornega gradiva in narečni orisi br. etnografov, tako P. V. Sejna in drugih, ki so skupaj zajeli bolj ali manj celotno blr. jezikovno območje^*. Seveda je tudi ob teh zbirkah jezikoslovec v zadregi, ko mora iz ruske in poljske pravopisne obleke šele izluščiti blr. besedo. Za zgodovinsko proučevanje beloruščine pa so pomembne čedalje številnejše izdaje starobeloruskih listin, dogovorov, mestnih arhivov, letopisov in pd. (iz Smolenska, Viceb^ka, Plocka).
V zadnjih desetletjih 19. stol. so se z blr. narečji in njihovo zgodovino ukvarjali znameniti slavisti in rusisti, najsi so blr. jezikovno samostojnost priznavali ah ne. Spoznali so, da je poznavanje sodobnih narečij eden izmed najbogatejših virov za odkrivanje zgodovinskega razvoja jezikov, kamor je bilo pač po tedanji znanstveni usmerjenosti naravnano vse jezikoslovno raziskovanje. Tu ne moremo mimo del ukrajinskega jezikoslovnega filozofa in teoretika A. A. Po-tebnje^", niti ne mimo A. I. Sobolevskega, ki je v svojih dialektoloških študijah, v obravnavanih starih blr. pisnih dokumentih in v svoji knjigi Lekcii po istorii russkogo jazyka (4. izdaja 1907) razrešil številna notranja vprašanja beloruščine,
27 1796—1847. Bil je član tajnega društva filomatov. V letih 1837-46 je izdal šest zbirk ljudskih pesmi z uvodi, v zadnjem razmišlja o br. jeziku.
28. V svoji knjigi o beloruskem ljudskem pesništvu Naša rodnaja pesnja, Minsk 1968, navaja sodobni beloruski pesnik in prevajalec slovenske poezije Nil Gilevič tudi bibliografski izbor zbirk iz 19. stol. (212—213).
29. 1835—1891. Znan je tudi kot literarni teoretik, predhodnik strukturalizma. Njegovo najpomembnejše slovnično delo je Iz zapisok po russkoj grammatike, I—IV.
17.9
čeprav jo je obravnaval kot del enotnega vzhodnoslovanskega jezikovnega območja. Bogat prispevek zgodovini br. jezikoslovja je dal tudi A. A. Sahmatov, ki si je v svojih številnih delih prizadeval pojasniti ključna vprašanja v zvezi z nastankom in oblikovanjem vzhodnoslovanskih jezikov in njihovih narečij'". Tudi E. F. Budde je pri svojih raziskavah zlasti južno-(veliko)ruskih govorov nenehno zadeval ob blr. jezikovno problematiko; M. A. Kolosov je v svoje rasistične obravnave pritegoval tudi blr. in ukrajinsko gradivo. Posebno mesto v tej dobi ima razprava K. Appela" O belorusskom narečii v Ruskem filološkem vestniku (1880), ki je izhajal v Varšavi; avtor je namreč skušal zbrati v samostojen sistem blr. glasovne in oblikoslovne posebnosti.
V predrevolucijsko obdobje spada v jezikoslovno-zemljepisnem smislu tudi za beloruščino pomembno delo — dialektološka karta moskovske dialektološke komisije'^. Ta prinaša kartografski zapis narečij vseh treh vzhodnoslovanskih jezikov. Meje beloruščine so na njej pomaknjene precej globoko na današnje ozemlje ruskega jezika (Smolensk). Na današnjih jezikoslovnih kartah je ta podoba že drugačna, jezikovni zemljevidi v knjigi Vvedenie v istoriju russkogo jazyka, 1927, ki jo je v Brnu izdal eden od soustvarjalcev dela Opyt dialek-tologičeskoj karty, N. N. Durnovo, pa še kažejo podobno stanje. Za rekonstrukcijo jezikovnega stanja v smolenskem okrožju je nepogrešljiv obsežni slovar V. N. Dobrovoljskega, Smolenskij oblastnoj slovar', 1914. E. Tihinskij je na prehodu stoletij leksiko magiljovskega okrožja zajel izčrpneje kakor Nasovič, vendar ta bogata zbirka ni bila objavljena.
K razbistritvi predstav o blr. jezikovnem stanju 15. in 16. stoletja so v tej dobi pripomogli pregled starih br. in ukrajinskih spomenikov P. V. Vladimirova in njegovi spisi o jeziku Skaryne (Skorine) ter o prevodu žitja sv. Alekseja. Pomemben prispevek v tem območju je priznati tudi poljskemu slavistu A. Brücknerju; opisal in analiziral je blr. prevode viteških povesti Poznanjskega beloruskega zbornika iz konca 16. stol. Znani tekstolog V. N. Peretz je z ukrajinske strani jezikovno pretresel več starih blr. tekstov (16. in 17. stol.).
Nekakšna prečiščena sinteza vsega znanja o Belorusih in beloruščini pred oktobrsko revolucijo je obsežno delo prvega belorusista v pravem pomenu besede, Evfimija Fedoroviča Karskega (1861—1931). Skoraj vseh petdeset let svojega znanstvenega delovanja je posvetil kompleksnemu proučevanju blr. kulturne zgodovine, umetnosti in jezika. V prvi vrsti je bil seveda jezikoslovec in filolog, paleograf, raziskovalec br. ljudskega in umetnega slovstva, pa tudi etnograf in zgodovinar. Njegova bibliografija obsega nad tisoč enot", toda jedro in težo njegove publicistične dejavnosti zajema enciklopedična monografija v treh knjigah z naslovom BELORUSY (1903—1922).
Sistematično je začel proučevati beloruščino, svoj materni jezik, že v študentskih letih. V predgovoru svoje prve jezikoslovne knjige (Obzor zvukov i form
30. Prim. op. 2.
31. Poljski jezikoslovec (1857—1930), po prvi svetovni vojni profesor splošnega jezikoslovja na varšavski univerzi.
32. N. N. Durnovo, N. N. Sokolov, D. N. Ušakov, Opyt dialektologičeskoj karty russkogo jazyka v Evrope s priloženiem očerka russkoj dialektologii. 1915.
33. Objavljena v Pracy Instytuta movaznaüstva AN BSSR, 8, 1961. O vrednosti njegovega dela govorijo številni spisi (prim. Belaruskae movaznaüstva, 56—59.
180
belorusskoj reči, 1885) pravi: »Nastojaščij trud byl zaduman avtorom goda cetyre tomu nazad, pri pervom znakomstve s zapisannymi proizvedenijami belorusskogo tvorčestva i jazyka.« Dela se je lotil kot solidno izšolan jezikoslovec, ki mu ni manjkalo mladostnega ognja in kritičnosti. Njegov stik z živo blr. jezikovno stvarnostjo ga je utrjeval v prepričanju, da se mora spopasti s tedanjimi neustreznimi in neutemeljenimi sodbami, tudi če so jih širili tako ugledni jezikoslovci kakor Sreznjevskij, Potebnja ali Miklošič. V začetku 90-ih let je Karski v ruskem filoioškem vestniku objavljal razprave o starobeloruskem jeziku pod skupnim naslovom Iz istorii zvukov i form belorusskoj reči. Registriral in paleografsko ter filološko obdelal je vse takrat dosegljive pisane vire od 13. stol. dalje, ki so vsebovali blr. jezikovne poteze; prizadeval si je, da bi ugotovil tudi razvojno povezanost in narečno razširjenost posameznih pojavov. To in še druga dela iz 90-ih let, ko je Karski deloval kot profesor na varšavski univerzi'*, sodi že v neposredne priprave za njegov opus Belorusy.
V prvi knjigi tega dela (izšlo je v Varšavi leta 1903) je Karski dal zgodovinski in etnografski opis blr. ozemlja; orisal in na zemljevidu ponazoril je meje beloruščine in njeno narečno razčlenjenost (za glavne razlikovalne značilnosti šteje trdost ali mehkost zvočnika r in ob njem razne tipe akanja, na vzhodu in severovzhodu pa vpliv velikoruskih govorov); ukvarjal se je z nastankom blr. jezika in narodnosti. Podobno je registriral in kritično pretresel celotno zgodovino vede o Belorusiji in beloruščini z izčrpno literaturo in s seznamom virov, ki jih je uporabljal pri proučevanju blr. vprašanj. Tako je prva knjiga Karskega ostala zanesljiva osnova za poznejše belorusiste raznih smeri, od jezikoslovcev do zgodovinarjev.
V plodno varšavsko obdobje Karskega spadajo tudi vsi trije zvezki druge knjige Belorussy (Varšava 1908, 1911, 1912). Ta knjiga je v celoti posvečena zgodovini beloruščine. V prvem zvezku, ki ima naslov Istoričeskij očerk zvukov belorusskogo narečija, je poleg obravnav zgodovinske fonetike precej prostora odmerjenega tudi vprašanjem ćirilske paleografije, za katero je bil Karski eden najvidnejših specialistov. Drugi zvezek obsega zgodovinski oris br. besedotvorja in oblikoslovja, tretji br. sintakso. Prof. V. I. Borkovskij, ki je leta 1955 in 1956 ponovno izdal drugo knjigo, v svoji študiji o Karskem^^ navaja besede Ljapu-nova'", češ da ta 2. knjiga nima primere, kar zadeva skrbnost obdelave; sam pa za sintaktični del ugotavlja: »Dlja každogo interesujuščegosja voprosami sintak-sisa slavjanskih jazykov nazvannyj trud javljaetsja nastol'noj knigoj.«
Tudi tretja knjiga je izšla v treh zvezkih (1916, 1921, 1922) in obravnava br. slovstvo. Razmejitev je jasna in vsebinsko ustrezna: prvi zvezek — starejše in novejše br. ljudsko slovstvo; drugi zvezek — staro zahodnorusko pismenstvo (od 13. do 18. stol.), in tretji zvezek — leposlovje v domačem jeziku {Hudože-stvennaja literatura na narodnom jazyke) 19. in zač. 20 stol. Tudi v tretji knjigi so vmes zanimive misli o starem br. knjižnem jeziku in o jeziku novejših pisateljev.
34. Od 1894 do 1910.
35. V knjigi: ßelorusy. Jazyk belorusskogo rtaroda. 1. Moskva 1955, 453—471.
36. Očerk žizni i dejatel'nosti akad. Karskogo. Izvestija AN SSSR, 1932, 3.
181
v zadnjem desetletju (Karski je umrl 1931) naj bi tretji knjigi sledil še slovar sodobne beloruščine in starobeloruski slovar. Da sta bili ti nalogi prezahtevni, potrjuje že dejstvo, da niti danes nista izpolnjeni v celoti. Sicer pa tudi v teh letih beloruščina v objavah Karskega še vedno zavzema pomembno mesto: Ruska ja dialektologija, 1924; Očerk naučnoj razrabotki russkogo jazyka v predelali SSSR, 1926; Geschichte der weißrussischen Volksdichtung und Literatur, Berlin 1926; Slavjanskaja kirilovskaja paleografija, 1928. V celoti zanj veljajo besede V. I. Borkovskega: »Kak ni znacitel'ny trudy E. F. Karskogo po russkomu ja-zykoznaniju i paleografii, trudy, proslavivšie imja ih avtora i v etih oblastjah nauki, my, govorja ob E. F. Karskom, vsegda v pervuju očered' vspominaem o nem, kak o vvdajuščemsja b e 1 o r u s o v e d e.«
(Se bo nadaljevalo)
Franc Jakopin
Filozofska fakulteta Ljubljana
VPRAŠANJE BELORUSKEGA JEZIKA IN JEZIKOSLOVJA
v spremenjenih okoliščinah po oktobrski revoluciji, ko naj bi blr. knjižni jezik »nabyü dzjarzaünyja funkcyi«, se razširil v šole in druge kulturne ustanove in urade, se je izkazalo, da je za te in še druge dolžnosti kaj slabo pripravljen. V slovničnih oblikah, besedju, pravopisu in pravorečju je bilo silno omahovanje; pesniki in pisatelji so bili še precej odvisni od svojih narečij. O kakšni skupni knjižni normi v modernem pomenu sploh ne moremo govoriti. Zato je bila ena najbolj perečih nalog blr. jezikoslovcev in drugih kulturnih delavcev, da so se lotili reševanja praktičnih vprašanj knjižne beloruščine. Med številnimi slovnicami za šole se je najbolj uveljavila Belaruskaja gramatyka dlja škol Branislava Taraškeviča, 1918 (5. izdaja v Vilni, 1929). Avtor se je pri svojem delu opiral na dotedanje znanstvene izsledke o beloruščini (sam je bil med vidnimi učenci Sahmatova) in na prakso v novejših blr. tiskih; posebno je upošteval glasovne in oblikovne posebnosti osrednjih blr. govorov. V pravopisu je skušal čim bolj enotno izpeljati glasovno-oblikoslovno načelo; pomembna pa je njegova slovnica tudi zaradi domačega slovničnega izrazja, ki se je pozneje skorajda v celoti uveljavilo v blr. jezikoslovju."
Za ustvaritev in ureditev besednega zaklada knjižne beloruščine so v tem času pomembni prevodni rus.-blr. in blr.-rus. slovarji (najpomembnejša avtorja sta M. Ja. Bajkoü in S. M. Nekraševič)'^. Se teže kakor s splošnim besediščem je bilo z blr. terminologijo. 2e leta 1921 je bila ustanovljena Beloruska znanstveno-terminološka komisija, ki je v desetih letih poskrbela za izdajo izrazoslovnih slovarčkov za vse glavne stroke od jezikoslovja in slovstvene vede do matematike, botanike in agronomije. Slovarčki so izhajali iz ruskega strokovnega izrazja in so deloma navajali tudi ustrezne latinske izraze. Toda pravega uspeha ta prizadevanja niso imela: .deloma so termini premalo nastajali v praksi ali pa niso bili preizkušeni v živi rabi, deloma zaradi močnih zunanjih posegov, zlasti kar zadeva tuje izrazje. Čedalje močneje se je uveljavljalo mnenje, da je treba izrazje približati ruskemu in da naj se mednarodne tujke sprejemajo le preko ruščine, ne pa naravnost iz drugih jezikov ali preko poljščine.
Najbrž so redki knjižni jeziki, v katerih je bilo reševanje pravopisnih vprašanj tako občutljivo in za marsikaterega od udeleženih celo fizično usodno kakor
37. Taraškevič (roj. 1892) je bil že pred prvo svet. vojno aktivni član Krožka za znanstveno proučevanje Belorusije pri Peterburški univerzi (GBDL, 2, 604), v 20-ih letih pa je bil tudi med zelo vidnimi blr. družbenimi delavci (A. Lis, Branislav Taraškevič, Minsk 1966).
38. M. Bajkoü, S. Nekraševič, Belaruska-rasijski sloünik. Minsk 1927. — S. Nekraševič, M. Bajkoü, Rasijska-belaruski sloünik. Minsk 1928. — Manjšega obsega sta podobna slovarja lit. zgodovinarja M. Gareckega, ki je v naslovu namesto ruski navadno uporabljal maskoüski.
248
prav v beloruščini. V začetku 20-ih let seveda še ni bilo mogoče doseči popolne enotnosti; v jezik je prihajalo toliko novih, zlasti tujih besednih prvin, da so se sproti ustvarjana pravopisna pravila izkazala za nezadostna in sebi nasprotujoča. To naj bi rešila solidno pripravljena akademska pravopisna konferenca v Minsku konec leta 1926; udeležili so se je domači jezikoslovci in praktiki ter več tujih slavistov, med njimi znani etimolog Max Vasmer. Za to mednarodno konferenco je bilo poprej objavljeno gradivo, in leta 1927 je bila natisnjena zajetna knjiga z referati in razpravo na zasedanjih. Nastopili so takrat najvidnejši belorusisti P. Buzuk. Vouk-Levanovič, Nekraševič, Bajkoü, in dr. Veliko govora je bilo o črkopisu in o pisavi tujk, posebno še o polnem označevanju akanja v teh prvinah.
Toda praktičnih sadov tudi ta konferenca ni mogla dati. 2e kmalu po tistem so se v tisku začele oglašati obtožbe, da so nekateri predlogi in rešitve »nacionalistične« in »provincialne«''.
Cez sedem let pa je »blr. pravopisna drama« doživela svoj vrh. Inštitut za jezikoslovje blr. akademije je izdal svoj načrt za poenostavitev blr. pravopisa, nato pa je Svet ljudskih komisarjev BSSR sprejel odlok o spremembah in poenostavitvah blr. pravopisa. Učinek tega posega je bil, da so se nekatere slovnične oblike in pravopisne norme, ki so ločile beloruščino in ruščino, približale ruskim. Najbolj hrupno so se v pravopisno »afero« vmešali blr. pisatelji. Na svojem shodu konec leta 1933 so nastopili z bojevitimi govori, katerih gesla so zelo zgovorna: Razredni boj na jezikoslovni ironti in relorma pravopisa blr. jezika (uvodni referat A. Aleksandroviča); Jezik mora postati orožje mednarodnega vzgajanja množic; Nobenega usmiljenja za sovražnika, ipd. Referati pisateljev so bili z resolucijo, sestavljeno po referatu A. Aleksandroviča, naslednje leto objavljeni v posebni knjigi. Leta 1934 je izšel tudi Pravapis belaruskaj movy, nekakšna zbirka pravil na 43 straneh. A tudi po zmagi te »kulturne revolucije« se pravopisna vprašanja za dolgo niso umirila. Leta 1938-39 so postale zahteve po spremembah v blr. pravopisu spet čedalje bolj številne*". Do visoke stopnje in mednarodnega slovesa se je proti koncu 20-ih let povzpela blr. dialektologija in jezikoslovna geografija. Metodološko osvežitev in izreden polet za blr. jezikoslovje pomeni prihod P. A. Buzuka iz Odese. Buzuk in Ja. V. Vouk-Levanovič sta bila v teh letih glavna profesorja blr. jezikoslovja na mladi univerzi v Minsku in utemeljitelja blr. jezikoslovne šole. Med najpomembnejša dela prvega spada poleg številnih dialektoloških študij zlasti Sproba lingvistycnaj geagrafii Belarusi. I. Fanetyka in marlalogija. Minsk 1928"". O jezi-
39. Več deset članov konference je predlagalo uvedbo latinice. Sprejeli so nekaj črk iz srbske cirilice (prim. Karski, Slavia VI, 828—835). Nastopila je sploh precejšnja zmeda. L. M. Sakun {Gistoryja, 290—1) piše o sklepih konference med drugim: »Na vynikah kanferencyi adbilasja taksama varožaja dzejnasc' belaruskih burzuaznyh na-cyjanalistaü, jakija vykarystali magcymasc' i vystupili na kanferencyi z roznymi pra-panovami, nakiravanymi na adryü belaruskaj movy ad ruska j, na zasmečvanne belaruskaga pravapisu i gramatyki roznymi stucnymi, pa ih terminalogii ,samabytnymi' rysami.« ... Premagovanje poljskega vpliva se kaže posebno pri zelo pogostnih tujkah na -logija, ipd. kjer trdi ) zamenja mehkega (namesto -1'ogija je -logija — I' : i).
40. O zgodovini oblikovanja blr. pravopisnega sistema gl. M. R. Sudnik, Da pytannja ab gistoryi iarmiravannja belaruskaj arlagratičnaj sistemy. Vesci AN BSSR, 1950, 3.
41. L. Tesniere priznava Poskusu kljub pomanjkljivostim v metodi in gradivu visoko jezikoslovno vrednost in želi, da bi Buzuk delo nadaljeval za blr. jezikosl. atlas (Slawische Rundschau I, 1929, 284—5.).
24.9
koslovni geografiji kot pomožni metodi za proučevanje zgodovine jezika je | Buzuk obširneje pisal tudi v zborniku prvega kongresa slovanskih filologov j v Pragi leta 1929 (izšel leta 1932). Pod njegovim vodstvom in v njegovi redakciji I je izšlo več navodil in programov za zbiranje narečnega gradiva. Čeprav je j Vouk-Levanovič znanstveno reševal v gla\'nem vprašanja iz zgodovine blr. ¦ jezika, se je pokazal tudi kot moderen dialektolog*^. i
Med vojnama je bil posebno ploden dialektolog P. A. Rastorgujev. Največ se je i ukvarjal z vzhodnimi in jugovzhodnimi blr. narečji*', ki prehajajo v ruska in ' ukrajinska. Tudi v Vasmerjevem ZslPh je leta 1930 objavil pregled blr. jeziko- : slovja v zadnjem desetletju. Drugače je znan po svojih predavanjih v prvem letu po Oktobru, ko je govoril na Beloruski ljudski univerzi v Moskvi o aktualni ; temi: Beloiusskaja reč' v ee prošlom i sovremennom sostojanii (izšlo v knjigi: Kurs belorusovedenija, 1918-20). Kar melanholično zazvenijo njegove besede i na koncu knjige Govory na territorii Smolensciny, 1960, str. 204 (gre za narečja j z blr. podlago, ki so bila pozneje porušena): »Zakančivaja svoj trud, potrebo- : vavšij bol'šoj naprjažennoj raboty v tečenie rjada let, skažu, čto ja byl by ves'ma sčastliv, esli by on byl ispol'zovan i v praktičeskih celjah — esli by otmecennye v nem dialektizmy byli ucteny mestnymi učiteljami v borbe za čistotu i pravilnost' našego velikogo russkogo jazyka na Smolenščine.«
Z zgodovinsko slovnico in zgodovino blr. jezika se je največ ukvarjal Vouk-Levanovič. Se danes so pomembne njegove Lekcyi po gistoryi belaruskaj movy, 1927, njegove razprave o izvoru blr. čekanja in dzekanja**, o jeziku Francyska i Skaryne idr. Po njegovi pobudi in pod njegovim metodičnim vodstvom se je začelo tudi zbiranje gradiva iz blr. starih tekstov za zgodovinski slovar (prim. Ab pryncypah i metadah ukladanja gistarycnaga sloünika belaruskaj movy, 1929).
Velika škoda za blr. jezikoslovje je, da so že v začetku 30-ih let njegovi glavni predstavniki morali utihniti*', zato je bila v 30-ih letih blr. jezikoslovna žetev i skromna. Prej tako razvejana in živahno zastavljena belorusistična znanstvena publicistika je usahnila, le mladi jezikoslovec T. P. Lomtev je z nekaterimi sodelavci izdal dva dela blr. slovnice (1935, 1936)*'; vse drugo je manj pomembno. Zunaj meja SZ so se med obema vojnama z beloruščino znanstveno ukvarjali nekateri poljski jezikoslovci (npr. Ossowski, Kuraszkiewicz), z njenimi starejšimi
42. Vaznejsyja rysy gavorki voski Tatarkavicy i gavorak vakolicnyh v'osak. Minsk 1928.
43. Npr. Govory vosfocnyh uezdov Gomel'skoj gubernii v ih sovremennom sostojanii. Minsk 1927; Seversko-belorusskij govor. Leningrad 1927. Bolj kritično kot Tesniere je R. ocenil Poskus Buzuka, posebno glede razširjenosti posameznih fonetičnih pojavov (Izvestija po RJaS, t. 3, 1930, 619—33). O zgodovini in o nalogah blr. dialektologije je R. poročal tudi na 1. blr. dialektološki konferenci v Minsku leta 1948 (Vesci AN BSSR, 1948, 3.).
44. Gl. op. 24.
45. »U vyniku neabgruntavanyh represij suprac' nekatoryh lingvistaü belaruskae mova-znaüstva u 30-ja gady stracila takih vidnyh dasledcykaü, jak. B. Taraškevič, P. A. Buzuk, Ja. V. Voük—Levanovič, M. Garecki, M, Ja. Bajkoü, S. M. Nekraševič i inš,« (L. M. Sakun, Belaruskae movaznaüstva, str. 25).
46. Lomtev je še po vojni izdal v Moskvi dva univ. učbenika beloruščine: Belorusskij jazyk, 1951; Grammatika belorusskogo jazyka, 1956. (Druga knjiga je precej obsežnejša.)
250
obdobji pa zlasti norveški slavist in baltist Chr. Stang (Die westmssische Kanzlei-spiactie des Großfürstentums Litauen, Oslo 1935; Die Altrussisctie Urliunden-spractie der Stadt Polock, Oslo 1939).
Ko so po drugi svetovni vojni na materialnih in kadrovskih ruševinah začele postopoma delati blr. pedagoške in znanstvene ustanove, so tudi v blr. jezikoslovju zijale velike praznine. Jezikovno gradivo, ki so ga konec 20-ih in v začetku 30-ih let marljivo zbirali in urejali vodilni jezikoslovci in njihovi sodelavci, je bilo med vojno večidel uničeno. Plejada znanih belorusistov (generacija našega Ramovša) je bila zdesetkana do kraja. Ob velikem odpovedovanju je v težkih letih po osvoboditvi zaključeval in poglabljal svoje jezikoslovne študije ali pa je s študijem šele začenjal nov rod belorusistov. Po petnajstih in več letih so mladi zastavili svoje znanstvene napore v smeri, ki so jo s svojim delom začrtali Buzuk, Vouk-Levanovič in drugi, obenem pa so odpirali nova raziskovalna področja jezika (imenoslovje, frazeologijo, skladnjo, stilistiko in dr.). Sprejeli so novejše poglede na jezik (strožje ločevanje sinhronije in diahronije, sistemska obravnava jezikovnih pojavov, fonološka načela, strukturalizem) in jih uspešno uveljavljali v konkretnih raziskavah.
Pogostejše belorusistične objave novega rodu, ki se je nenehno dopolnjeval z mlajšimi delavci, so se začele v 50-ih letih, ko so izhajale Vesci AN BSSR, Seryja gramadskifi navuk in Pracy Instytuta movaznaüstva AN BSSR. Inštitut za jezikoslovje pri blr. akademiji znanosti je imel tudi osnovno znanstveno načrtovalno in organizacijsko vlogo; skrbel je za objavo monografij in zbornikov, prirejal znanstvene konference za posamezne skupine jezikoslovnih vprašanj. Svoje sodelavce je imel tudi na filološki fakulteti in v pedagoških inštitutih v Minsku in drugih središčih. V zadnjih letih se je filološka fakulteta na blr. unverzi močneje uveljavila tudi v publicistični dejavnosti. Pomembno je tudi mentorstvo in redakcijsko delo nekaterih starejših ruskih jezikoslovcev, posebno R. I. Ava-nesova (dialektologija, kandidatske in doktorske disertacije).
V zadnjih dvajsetih letih je bilo precej v ospredju proučevanje slovničnega in leksikalnega ustroja blr. knjižnega jezika. Posebno pozornost so raziskovalci posvečali vprašanjem v zvezi z utrditvijo knjižnih norm na vseh jezikovnih ravneh. Po večletnih pripravah, po številnih razpravah o posameznih slovničnih vprašanjih in monografijah o besednih vrstah je leta 1962 izšel prvi, leta 1966 drugi del akademske beloruske slovnice. Prva knjiga, ki jo je napisal kolektiv avtorjev pod vodstvom M. G. Bulahava (Bulahaü, Narkevič, Burak, Kraučanka, Lapaü, Šuba, Bazylenka, Gapanovič) obsega besedotvorje in oblikoslovje vseh pregibnih besednih vrst, sestav prislova in pregled pomožnih besednih vrst; druga knjiga, v približno enakem obsegu, zajema skladnjo sodobne knjižne beloruščine. Avtorji so se očitno zgledovali po ruski akademski slovnici (1952, 1954; 1. knjiga v drugi, nespremenjeni izdaji, 1960), zlasti pri razvrstitvi gradiva in tehniki obdelave (tudi tipografsko in po formatu je enaka ruski v izdaji iz leta i960); je pa v marsičem tudi samosvoja, manj stereotipna od ruske. Zanimivo je, da ne vključuje poglavja o fonetiki, kakor ruska, in je po obsegu sploh malo skromnejša. Manj togo notranjo organizacijo imajo tri knjige Kurza sodobnega beloruskega knjižnega jezika, ki so ga za študente filološke fakul-
251
tete sestavili deloma isti avtorji in ki ga lahko štejemo za predhodnika akademske slovnice.*'
Med številnimi pripravljalnimi deli, ki so omogočila strnitev rezultatov v akademski slovnici, naj navedemo le nekatera: M. A. 2ydovič (Imennoe sklonenie v belorusskom jazyke, 1958) obravnava samo ednino samostalnika (dopolnjeno v knjigi leta 1969 z naslovom Nazoünik u belaruskaj move); za blr. pridevnik so posebno pomembne študije Bulahava (Prymetnik u belaruskaj move, 1964, in druge), A. Muraške (posebno s stališča blr. narečij, npr. Formy prilagatelj'nyh v belorusskih govorah, 1958, in dr.) in L. M. Sakuna (o rabi dolgih in kratkih oblik pridevnika). O blr. osebnih in povratnih zaimkih in njihovi zgodovini je pisal A. A. Kryvicki; števnike so obravnavali P. V. Vjarhoü (v primerjavi z ruskimi in ukrajinskimi), A. Cabjaruk (narečja) in, v sklopu slovanskih štev-nikov, A. E. Suprun (v več študijah od leta 1953 naprej in v knjigi Slavjanskie cislitel'nye, Minsk 1959, z najpopolnejšo bibliografijo o slovanskih števnikih). Zelo bogata je novejša literatura o blr. glagolu. Z rabo glagolskih časov in naklonov in z razvojem oblik v starem blr. knjižnem jeziku so se v svojih spisih ukvarjali A. I. 2uraüski, U. V. Aničenka, A. U. Arašonkava;** z glagolsko pre-fiksacijo A. Ja. Birala, z drugotnimi nedovršniki in drugimi priponskimi glagol-skimi izpeljavami A. I. Janovič, z glagoli na -ničac' pa M. Vasileüski. T. M. Voznyj je blr. glagolsko besedotvorje pritegnil v primerjalno obravnavo z ruskim in ukrajinskim. Obsežno knjigo je blr. glagolu posvetila vodilna blr. dia-lektologinja Ju. F. Mackevič, ki sooča narečno stanje glagolskih oblik s stanjem v blr. književnosti (Marfalogija dzejaslova ü belaruskaj move, 1959). Po vsestranski obdelavi blr. prislova je znan P. P. Suba (Prvsioiie u belaruskaj move, W62).
V proučevanju blr. knjižne skladnje so se uveljavili: E. I. Barysaglebskaja (odvisniki), L. I. Burak (priredja), A. M. Bazylenka (ujemanje), I. C. Zjanevič (brez-predložne glagolske in imenske besedne zveze), A. Ja. Mihnevič (sintaktično nedeljive besedne zveze kot stavčni členi, transformacijska analiza takih zvez), A. I. Narkevič (predložne in brezpredložne besedne zveze s samostalnikom, način izražanja prilastka), A. V. Sydloüski (besedne zveze s samostalnikom kot glavno besedo).
Čeprav se na blr. akademiji razmeroma intenzivno popisuje blr. besedje, še ni na razpolago večjega razlagalnega slovarja beloruščine. Izšla sta dva obsežnejša prevodna slovarja; rusko-beloruski (1953) v redakciji Kolasa, Krapive in Glebke, ki obsega okoli 86.000 gesel in je namenjen predvsem prevajanju iz ruščine, in belorusko-ruski (1962) v redakciji Krapive, ki je za nekaj tisoč besed obsežnejši in ima gesla obdelana podrobneje in pomensko skrbneje. Oba slo-,
47. Kurs sučasnaj belaruskaj liiaraturnaj movy. I. Fanetyka. Arlagralija. Leksikalogija. Minsk 1961. Avtorji: M. V. Biryla, M. G. Bulahaü, P. P. Suba.
II. Marfalogija. Myisk 1957. Avtorji: A. M. Bazylenka, Ja. A. Birala, M. G. Bulahaü, A. I. Zuraüski, M. A. Zydovic, Ju. F. Mackevič, Ja, M. Ramanovič, P. P. Suba. lU. Sintaksis. Minsk 1959. Avtorji: M. G. Bulahaü, L. 1. Burak, B. S. Lapaü, A. I. Narkevič, P. P. Suba.
48. A. I. Zuraüski, Gistoryja form zagadnaga ladu u belaruskaj move. Pracy Instytuta movaznaüstva AN BSSR, 1957, 4. — U. V. Aničenka ima več študij o starobeloruskih preteklih časih (pluskvamperfekt, aorist, imperfekt, perfekt); A. U. Arašonkava se je ukvarjala s še nezadovoljivo pojasnjenimi osebnimi končnicami blr. glagola, posebno s 1. os, množine.
252
varja sta normativna in sestavljena predvsem za praktično rabo. Med drugimi ; dvojezičnimi slovarji je za slavista zanimiv poljsko-beloruski priročni slovar I (Varšava 1962) v redakciji A. Obr^bske-Jabloiiske in M. Biryle. I. K. Germa- ^ novic se v svojih spisih ukvarja z zgodovino normalizacije blr. knjižnega be- : sedja med vojnama.
Več belorusistov je v zadnjih dveh desetletjih obravnavalo tudi vprašanja ime- , noslovja, tako npr. M. Ja. Grynblat (splošno imenoslovje in krajeslovje v zvezi i z etnogenezo Belorusov); M. V. Biryla (Belaruskaja antrapanimija, 1966); V. A. ; Zučkevič, A. Adamovič Lemcjugova in dr. (krajeslovje), P. P. Šuba (besedo- ' tvorna struktura južnobeloruskih toponimov ipd.). .   j
Z vprašanji blr. frazeologije so se ukvarjali A. S. Aksamitaü (pregovori In ¦ frazeologija, ustroj frazeološkega slovarja in ugotavljanje oporne besede), A. ; Ja. Mihnevič (odnos med svobodnimi in fraznimi besednimi zvezami), F. M. j F. M. Jankoüski (ljudska frazeologija, rekla, krilatice, aforizmi ipd.). Reše-. vanje praktičnih pravopisnih vprašanj se je zlagoma nadaljevalo tudi po, vojni. V tem času sta se z njimi največ ubadala M. R. Sudnik in M, P. Loban. , Trikrat je izšel njun pravopisni slovar (1948, 1961, 1966), vselej v znatno večjem j obsegu. Najopaznejše spremembe so pravopisna pravila doživela z letom 1957, j po petletni razpravi o načrtu sprememb in dopolnitev pravopisa, ko je blr. vlada , sprejela o tem svoj sklep, in je blr. akademija dve leti pozneje na 160 straneh izdala Pravily belaruskaj arlagrafii i punktuacyi. V glavnem so zahtevali dp- : sledno upoštevanje akanja in jakanja v vseh tujkah in imenih, kjer sta v prejš- | njih reformah iz nerazumljivih vzrokov še ostala o in e. Tako se je dotlej pisalo i npr. sovef, socyjalizm, komunist, komunar, bol'ševik, Cernyseüski, Nekrasaü, i medtem ko so se druge tujke pisale z a, npr. kamunikaiyüny, kamjunike, ka- j mitet, ipd.; po novem se vse pišejo z a, ja (savet, kamunist, sacyjalizm, kamunar, i baišavik, Carnyseüski, Njakrasaü). Končnica -u (jü) v rodilniku za imena ke-i mičnih prvin (kislarodu, azotu, baryju, itd.) je bila razširjena na račun konč- j niče -a (-;a).''» i
Manj pozornosti kakor pravopis je bilo deležno blr. pravorečje (Biryla, Jan- ¦ koüski);'" razmeroma skromno se je predstavila tudi blr. akcentologija. Tudi v' obravnavi drugih fonetičnih in fonoloških vprašanj knjižnega jezika je opaziti' napredek šele v zadnjem času. Lani je npr. izšla knjiga A. I. Padlužnega o fono-loškem sistemu blr. knjižnega jezika,^* kjer gre za uporabo moderne fonološke teorije, zlasti dvostopenjske, kakor jo je razvil sovjetski jezikoslovec S. K. Šaumjan v svoji knjigi Problemy teoretičeskoj ionologii, Moskva 1962. Po-; dobno doslej ni bilo zaslediti nobenih eksperimentalnih študij o blr. glasovih, j stavčni intonaciji, itd. Vendar je tudi na tem področju kmalu pričakovati boljše stanje, saj so pred letom dni v inštitutu za jezikoslovje opremili fonetični labo- j ratorij z najmodernejšimi napravami in so usposobljeni strokovnjaki že začeli; delo.
49. Se o drugih spremembah gl.: Belaruskaja mova. Castka I. Minsk 1961, str. 113—ll.i.
50. M. V. Biryla, Da pytannja ab larmiravanni i vainejsyh normah belaruskaga litara-turnaga vymaülenija. Vesci AN BSSR, 1958, 3, str. 165—176. — F. M. Jankoüski, Belaruskae litaraturnae vymaülenne. Minsk 1960.
51. A. I. Padluzny, Fanalagičnaja sistema belaruskaj litaraturnaj movy. Minsk 1969.
253
v samostojno vejo blr. jezikoslovja se je razvila zgodovina knjižnega jezika, j starega in novega. Dokaj težavna je seveda razmejitev med tako imenovano ; zgodovinsko slovnico ali zgodovino celotnega jezika, in zgodovino knjižnega I jezika; kajti vsaj za starejšo dobo se obe opirata na iste pisane (v glavnem knjižne) vire. V svoji knjigi Gistoryja belaruskaj litaraturnaj movy, Minsk 1963, se je avtor L. M. Sakun, predstojnik katedre za blr. jezik na filološki fakulteti v Minsku, držal načela, po katerem naj ta veda obsega bolj »zunanjo« zgodovino knjižnega jezika: nastanek in spreminjanje besediščnega sestava, opis jezika v posameznih spomenikih in skupne značilnosti teh spomenikov, oblikovanje slovničnih in pravopisnih norm, zgodovino slovnic in slovarjev, vlogo tiskarstva in, za novejši čas, tudi zgodovino jezikovne politike. Knjiga je mišljena kot učbenik za filološke oddelke visokih šol, vendar je »vzgojna« prvina v njej le preveč poudarjena in ni v prid sicer resni strokovni razpravi.
V zgodovino pretežno knjižnega jezika sodi tudi Hrestamatyja pa gistoryi be- \ laruskaj movy, ki so jo sestavili in izdali v dveh knjigah (1961, 1962) Zuraüski, \ Aničenka, Vjarhoü in Ramanovič. Prva knjiga se začenja s skupnim staroruskim (vzhodnoslovanskim) obdobjem (Ostromirov evangelij); njen glavni del prinaša starobeloruska besedila, začenši s Smolenskimi listinami iz leta 1229 pa tja do konca 18. stoletja. Dodan je pregled staroruskih sklanjatev in spregatev in zelo uporaben slovar besed, ki jih sodobna beloruščina ne pozna ali pa so pomensko spremenjene. V drugi knjigi so besedila iz nove beloruščine (od začetka 19. stol. ; dalje), deloma narečna,, deloma knjižna. Tudi ta del je opremljen s slovarjem in pravopisnim komentarjem. Med znanstvenimi izdajami celotnih besedil je v zadnjih letih zavzela vidno mesto starobeloruska Aleksandrija (več različic); i njen sestavljavec, U. V. Aničenka jo je opremil z opisom spomenikov in s | skrbnim jezikovnim komentarjem (Minsk 1962).
K razjasnitvi starobeloruskih jezikovnih vprašanj so veliko prispevale študije j o vlogi cerkvene slovanščine in njenih prvin (Sakun, Zuraüski) in o nemških' prvinah (Zuraüski); nadalje, razprave o starobelorusko-ruskih jezikovnih zvezah • (Bulahaü) in o ukrajinsko-beloruskih zvezah od 14. do 16. stoletja (Aničenka in' L. L. Gumecka iz Lvova). Vse te in še druge razprave o starobeloruskem jeziku neposredno rešujejo vprašanja v zvezi z zgodovinskim slovarjem starobeloru-> skega obdobja (od 14. do 18. stol.). Vse zadnje desetletje vlagata Zuraüski in | Aničenka z nekaj sodelavci vse svoje znanje in globoko vdanost znanstveni j resnici v pripravljalna dela za ta edinstveni načrt, katerega uresničitev so imeli; belorusisti pred očmi že nad sto let (Nasovič, Karski, Vouk-Levanovič). V reviji j Voprosy jazykoznanija je Zuraüski poročal že leta 1963 (št. 4) (O podgotovke i slovarja starogo belorusskogo jazyka); leta 1965 je sestavil in izdal podrobna, navodila za pripravo kartoteke tega slovarja.^'^ Pokazalo se je, da je kljub številnim izdanim spomenikom še precej jezikovno neobdelanih in neobjavljenih, da je celo v paleografskem oziru še marsikaj dvomljivega. Problem začetkov stare beloruščine so v slovarju rešili tako, da bo staroruski slovar, ki ga sestav-; Ijajo v Moskvi pod vodstvom R. I. Avanesova,^' zajel leksiko do konca 14. sto-
52. Instrukcyja pa padiyhtoücY kartoteki sloünika starabelaruskaj movy XIV—XVIII stst. Instytut movaznaüstva AN BSSR.
53. Poskusna knjiga tega slovarja je izšla leta 1966: Slovar' drevnerusskogo /azy/ca X/—X7V vv. Vvedenie, instrukcija, spisok istočnikov, probnye stati. Institut russkogo jazyka AN SSSR, 302 str.
254
letja, beloruski pa za svoj jezik od 14. stol. dalje. Starobeloruski slovar bo neprecenljive vrednosti za razplet zamotanih vprašanj zgodovine vzhodnoslovanskih knjižnih jezikov.
Poskus periodizacije zgodovine beloruskega jezika, razvoj njegovega fonolo-škega sistema in slovničnega ustroja ter opredelitev mesta beloruščine med slovanskimi jeziki najdemo v knjigi Narysy pa gistorii belaruskaj movy (1957) kolektiva jezikoslovcev (Birala, Bulahaü, Zydovic, Zuraüski, Kameeva-Petrulan, Kryücyk, Lapaü, Mackevič). Med zgodovinska dela moramo šteti tudi besedotvorne študije M. A. Paülenka o samostalnikih na -ose' (-ase') in -stvo, ter o produktivnosti pripone -tel v primerjavi z ruščino. Druga važnejša dela iz zgodovine beloruščine so bila omenjena že pri knjižnem jeziku.
Vsestransko proučevanje blr. narečij v zadnjih dveh desetletjih in v številnih knjigah objavljeni rezultati tega dela so uvrstili blr. dialektologijo med najuspešnejše discipline v novejši slavistiki. Po naravi objav se izrazito ločijo 50-a in 60-a leta. V prvem desetletju gre večinoma za pripravljalna dela, za opise posameznih narečij, za analizo in zemljepisno razširjenost posameznih glaso-slovnih in oblikoslovnih pojavov; nadalje za monografije o glagolu, pridevniku itd., ki temeljijo predvsem na narečnem gradivu. To pa je bilo mogoče doseči le ob intenzivnem dialektološkem zbiranju gradiva na več ko tisoč krajih, določenih za dialektološki atlas, ki je osrednja publikacija drugega desetletja. Druga dela so nastala ob njem in ga dopolnjujejo tako ali drugače.
Pregled dialektološkega dela in bibliografijo od leta 1948 do 1960 sta objavila Biryla in Mackevičeva. Prvi program zbiranja narečnega gradiva za atlas je bil sestavljen in izdan leta 1948. Dve leti pozneje so ga na podlagi izkušenj predelali in razširili Biryla, 2ydovičeva in Mackevičeva.** Istega leta (1950) je bila v Minsku druga blr. dialektološka konferenca, ki je po pretresu referatov utrla metodološko pot za nadaljnje delo. Za blr. dialektologijo tudi ni brez pomena, da so leto poprej izšli Očerki russkoj dialektologii R. I. Avanesova (Moskva), ki je že prej postal znanstveni pokrovitelj (večinoma mladih) blr. dialektologov. Duša kolektiva, ki je pripravljal atlas, je bila ves čas Ju. F. Mackevič, ki je sama avtorica več temeljnih razprav iz blr. dialektologije, kot vodilni soavtor pa je udeležena pri vseh kolektivnih publikacijah s tega po-dročja.as
Med knjigami, ki so nastale ob delu za atlas, je najprej izšla (1962) Hrestamatyja pa belaruskaj dyjalektalogii, ki so jo sestavili Arašonkava, Biryla, Vajtovič, Kryvicki, Mackevič, Muraška, Cabjaruk; sodelovali so tudi Gajdukevič, Gapanovič in Grygorjeü. V knjigo so zbrana besedila iz več sto blr. krajev; ob vsakem tekstu je zabeležena letnica zapisa in ime zapisovalca, le nekateri zapisi
54. Programa pa vyvucennju belaruskih gavorak i zbirannju zvestak dlja skladannja Dyjalektalagicnaga atlasa belaruskaj movy. 112 str.
55. O vprašanjih blr. jezikoslovnega zemljepisa in o zgodovini nastajanja dialektološkega atlasa se je mogoče podrobneje poučiti v knjigi DABM. Ustupnyja artykuly, davedacnyja materyjaly i kamentaryi da kart. Minsk 1963, str. 5—40. Iz teh sestavkov je razviden tudi delež ruskih dialektologov v začetnih fazah dela. (Prim. Atlas russkih narodnyh govorov central nyh oblaste j k vostoku ot Moskvy. Moskva 1957.)
255
študentov niso označeni.'" Ta izbor lahko rabi za znanstvene namene, primeren pa je tudi za dialektološke vaje s študenti.
Glavni cilj dolgoletnih prizadevanj blr. dialektologov, dialektološki atlas, je bil dosežen leta 1963. Atlas in spremna knjiga komentarjev'' na skoraj tisoč straneh pomeni nedvomno eno najimenitnejših dejanj v blr. kulturni zgodovini. V tehnično zgledni izdelavi obsega atlas 338 kart s 1027 točkami, ki z različnimi barvami in znaki kažejo zeljepisno razširjenost glasoslovnih, oblikoslovnih in glavnih besedotvornih ter skladenjskih pojavov. Nekaj kart ponazarja tudi razširjenost nekaterih najvažnejših besed in pomenov. Zelo poučne so tudi uvodne karte (8), ki pojasnjujejo zgodovinsko in administrativno podobo Belorusije; zadnji dve uvodni karti prikazujeta klasifikacijo beloruskih narečij Karskega (1903) in Moskovske dialektološke komisije (1914). Kot redaktorji atlasa (in drugih v ta sklop spadajočih knjig) so navedeni R. I. Avanesov, K. K. Krapiva in Ju. F. Mackevičeva; karte in komentar so sestavili naslednji sodelavci Inštituta za jezikoslovje blr. akademije znanosti: A. U. Arašonkava, M. V Biryla, N. T. Vajtovič, I. M. Gajdukevič, A. P. Gručo, Z. F. Kraučanka, A. A. Kryvicki, Ju. F. Mackevič, A. R. Muraška, Ja. M. Ramanovič, A. I. Cabjaruk, V. M. Seleg. Neposredno iz atlasa sta nastali še dve knjigi z naslovom: Lingvistycnaja geografija i grupoüka belaruskill gavorak (1968, 1969), od katerih prva obravnava tipologijo izoglos in izoglosnih snopov (glavne smeri: severovzhodna, severna, severozahodna, jugozahodna, južna, jugovzhodna in dr.), narečne skupine na blr. ozemlju in vprašanja nastanka blr. narečij. To razpravo ponazarja druga knjiga z 80 kartami; na njih je narisan potek vseh izoglos, tako da se zelo plastično kaže njihova gostota in smer. Ti dve knjigi sta v marsičem spremenili nekdanjo razvrstitev blr. narečij, ko je v glavnem veljala delitev na severovzhod in jugozahod.
Med dosežke blr. dialektologije sodi tudi pregledno delo Narysy pa belaruskaj dyjalektologii (1964), ki so ga sestavili v glavnem isti avtorji kakor atlas in je namenjeno študentom filologom kot učni pripomoček. Pravzaprav je to prvi popolni dialektološki priročnik, saj so v njem obdelana vsa važnejša vprašanja blr. narečij. Posebna novost je tudi obdelava prostega in zloženega stavka, saj za sistematično obdelavo narečne skladnje še ni izdelanih zanesljivih prijemov.
V skladu s programom kurza blr. dialektologije na filološki fakulteti in pedagoških inštitutih je izšel skrajšan pregled blr. narečij (L. Blinava, E. Mjacel'skaja Belaruskaja dyjalektalogija, 1969).
Z zapletenimi vprašanji blr. nenaglašenega vokalizma se je največ ukvarjala Nina Trofimovna Vajtovič, ki je deloma že v drugih razpravah objavljene izsledke združila v knjigi Nenacisknv vakalizm narodnyh gavorak Belarusi, 1968.
V njenem zadnjem delu (193—216) se je avtorica spoprijela tudi z blr. akanjem? ugotavlja, da sinhrona analiza potrjuje tezo Avanesova o večji starosti disimila-tivnega akanja in o razmeroma poznem pojavu (15. stol.) nedisimilativnega akanja. Vendar na koncu meni, da bo šele soočenje sinhrone in diahrone analize ia
56. Za sovjetske dialektološke ekspedicije je sploh značilno, da se v precejšnji meri zanesejo na pomoč dobro pripravljenih študentov (npr. sodelovanje leningrajskih slavistov pri zbiranju gradiva za Pskovski dialektološki slovar, pomoč ukr. in blr. slušateljev pedagoških inštitutov na ekspedicijah v Polesju, idr.)
57. Gl. op. 55.
256
polno upoštevanje ruskih tipov akanja lahko pripomoglo h končni rešitvi vpra-, sanja. Vajtovičeva je pri študiju akanja in drugih pojavov nenaglašenega voka-; lizma na jugu zadevala tudi ob ukrajinske pojave (okanje) in se je tako vklju- i čila v obravnavo prehodnih belorusko-ukrajinskih govorov (na obeh bregovih i Pripeta), ki sta jih med Ukrajinci zadnja leta največ proučevala dialektologa F. T. 2ylko in T. V. Nazarova.^s
Ta belorusko-ukrajinski jezikovni kompleks (Polesje) so na pobudo S. B. Bern-štejna in N. I. Tolstoja (1961) pod znanstvenim in organizacijskim vodstvom moskovskega Instituta slavjanovedenija AN SSSR (N. I. Tolstoj) leta 1962 začeli podrobno proučevati v vseh smereh, zlasti kar zadeva besedje. Sodelovali so tudi blr. in ukr. jezikoslovci, ki so v nekajletnih znanstvenih ekspedicijah • (1962-65) zbrali skoraj vse imenje, ljudsko izrazje in bogato fonetično ter slov- , nično gradivo. Del študij in gradiva je bil objavljen v dveh knjigah, Poles e — lingvistika, arheologija, toponimika in Leksika Poles'ja (1968.) Ni dvoma, da bo, vsestranska jezikovna proučitev pomagala osvetliti vsaj nekatera nerešenih vprašanj pradomovine in razselitve Slovanov (prim. V. V. Martynov, Problema slavjanskogo etnogeneza i metody lingvogeograiičeskogo izučenija Pripjatskogo Poles ja. Sovjetskoe slavjanovedenie, 1965).
Čeprav ima pri Belorusih zbiranje narečnega besedja zelo staro izročilo (zbirke ljudskega blaga, rokopisni slovarji) in so ob vzponu blr. jezikoslovja konec 20-ih let že obstajali tiskani načrti za sestavo slovarja žive beloruščine, tak slovar še ne obstaja. Pred dobrim desetletjem so v dveh zvezkih izšla podrobna navo- i dila za zbiranje gradiva za sestavo »okrožnih« slovarjev beloruščine (1959, 1960), : vendar je doslej izšlo le nekaj drobnih zbirk (prim. Materyjaly dlja sloünika • narodna-dyjalektnaj movy, i960; Jankoüski, Dyjalektny sloünik. I. in II. 1959-60, in dr.).
O narečni osnovi knjižnega jezika in o medsebojnih odnosih blr. narečij in knjižnega jezika so pisale v zborniku Voprosy obrazovanija vostočnoslavjonskih j nacional'nyh jazykov (1962) dialektologinje Mackevičeva, Muraška in Arašonkava. Še prej (1958) je obširno razpravo o istem vprašanju za IV. mednarodni slavistični kongres pripravila N. T. Vajtovičeva.
Zunaj SZ se z blr. narečji (ozemlja Sokolka — Belostok, ki leži v mejah poljske države) ukvarja stolica za blr. jezik in literaturo, ki jo na varšavski univerzi vodi Antonina Obr^bska-Jablohska. Precej ostro kritiko blr. dialektologov je doživel blr. del knjige poljskega slavista W. Kuraszkiewicza Zarys dyalektologii \ wschodnio-sloviaiiskiej z wyborem lekstöw gwarowych (1954); očitali so mu, da se je preveč oprl na že zastarelo gradivo in na stare dialektološke karte (Durnovo, 1927), zato njegova klasifikacija in razmejitve blr. narečij ne ustrezajo ; današnji resničnosti. Na nekoliko zastarelo pojmovanje beloruščine kaže tudi ta ' Kuraszkiewiczeva trditev (Przeglond i charakterystyka jezyköw slowiartskich, ' 1954, str. 110): »J^zyk bialoruski možna w ogole okrešlać jako przejsciowy : od ukrainskiego do rosyjskiego . . .«, ki se popolnoma ujema s Hordlkovo [Uvod i do studia slovanskych jazykü, (1955, str. 396); »Beloruština stoji v mnohem i smeru na prehodu mezi ruštinou a ukrajinštinou.*'« Seveda je treba take izjave ¦
58. Problema perehidnyh govirok miz ukrajins'koju i bilorus'koju movamy (Govirky Nyzn'oji Prypjati). Praci XI Resp. dialekt, narady. Kijev 1965.
59. Ta oznaka je najbrž vzeta iz cit. razprave Sobolevskega O russkih govorah vo-obšče ..., 1904.
257
imeti bolj za pedagoško pomagalo kot za znanstveno ugotovitev. Kot priloga ; ameriški jezikoslovni reviji Word je leta 1953 izšla študija Y. Šerecha (Ševeljo- , va) Problems in the Formation ol Belorussian, ki obravnava vprašanje nastanka beloruščine na temelju jezikovnih pojavov v zvezi z vzhodnoslovansko plemensko razporeditvijo in poznejšim fevdalnim pregrupiranjem.
Večji ali manjši pomen za belorusistiko imajo tudi dela s širšim slovanskim in . neslovanskim razgledom. Ko je bil v začetku 60-ih let v jezikoslovnem inštitutu BAN ustanovljen poseben sektor splošnega in slovanskega jezikoslovja, je v nekaj letih tu izšlo več pomembnih študij, npr. V. V. Martynova Slavjano-germanskoe leksičeskoe vzaimodejstvie drevnejšej pory, 1963. Prvo poglavje knjige obravnava pragermanske izposojenke v slovanščini v treh verjetnostnih krogih; drugo poglavje je posvečeno praslovanskim izposojenkam v german-ščini, ki so prav tako razvrščene po stopnji dokazljivosti. V zaključku avtor meni, da analiza gradiva govori za verjetnost slovansko-germanskih stikov sredi prvega tisočletja pred n. št. in za verjetnost vislo-odrske lokalizacije : pradomovine Slovanov. Na širše indoevropsko področje seže Slavjanskaja i i indoevropejskaja akkomodacija (1968) istega avtorja. Knjiga bo zanesljivo sprožila močan odmev, saj rešuje vprašanje fonološke kontinuitete indoevrop-skega soglasniškega sistema v slovanščini, pretresa proces palatalizacije in depalatalizacije in dokazuje, da je slovanska zlogovna harmonija dediščina starejšega stanja, in ne slovanska inovacija.
Z nastankom in razvojem grupne harmonije se je v svoji knjigi (1963) ukvarjal U. K. Zuraül'oü, tipologijo slovanskega besedotvorja je v svojih študijah obravnaval R. U. Kraučuk; o vprašanju vzhodnoslovanskega atlasa imen ljudi razpravlja M. V. Biryla. Med najpomembnejše naloge tega področja pa nedvomno ! sodi sestava blr. etimološkega slovarja. Skupino sodelavcev vodijo V. V. Martynov, R. U. Kraučuk in A. E. Suprun, ki je obenem profesor za slovansko jezikoslovje in predstojnik leta 1966 ustanovljene katedre »slavjanskaga i agul'naga movaznaüstva« na filološki fakulteti v Minsku"".