Slovenskim pisateljem m bralcem.
(Daljž.)
Jako me mika, da pojasnim še z drugačnimi vzgledi to, kar sem trdil. Stvar je sitna, a ne morem se ustavljati iz-kušnjavi. Pri nas se še dokaj zavedamo, da je treba spisom lepe oblike, vendar še premalo.
Po pravici pravimo, da smo Slovenci v slovstvu poslednjih 40 do 50 let vrlo napredovali. Kako ubožni smo bili tedaj. ko so jele s težavo izhajati »Novice«!
leti, kakšna je bila še pred 30 leti, in kakšna je v dobrih spisih dandajiašnji! Omenjam le jednega pisatelja. Citatelji menda že vedo, da se modrosti gospoda Stritarja ne klanjam, in je ne cenim. Iz-povem tudi naravnost svoje prepričanje, da je spravil med Slovence nekatere misli in nazore, katerih ne more potrditi jasno umovanje in kateri so pri nas napravili že nekoliko zmede. A kar je res, je res : Stritar je jako spreten, skoro dovršen v obliki, bodisi v pesniški, bodisi v nevezani besedi. Celo navadno misel zna izraziti lepo, fino, elegantno. Prav zato je imel nekdaj toliko veljavo med
Ko bi me pa vprašal prijatelj, ali je bil napredek večji v vsebini ali v obliki, odgovoril bi: V obliki. Zakaj velikih in znamenitih idej, važnih pridobitev na znanstvenem polju niso mogli podati slov-stveniki, pač pa so izolikali obliko, da moramo strmeti. Nemci niso v sto letih napredovali v slovstveni obliki toliko, kolikor smo mi v 40 letih. Kakšna je bila oblika slovenskih spisov pred sto
nami, zato je imel čudovito moč do citat eljev, zlasti mladih. Veljave je mnogo izgubil, ko se je širilo spoznanje, da zaostaja v vsebini, da jo celo zajema iz drugih studencev; a njegova zasluga za lepo obliko je zapisana v našo zgodovino, m po pravici mu je nihče ne more kratiti, Stritar je učil pesnike pe-vati brez pesniških »sloboščin«, katere si dovoljujejo vsi narodi, on je učil pisati in govoriti v takem jeziku, kateri se spodobi za vsak »salon«, za vsako gospodo, kateri je preprost in vzvišen hkrati. Prav zato ga je mnogo pisateljev posnemalo bolj ali manj srečno. To je