119
Beseda o petju.
Namenil sem se par besedic spregovoriti o petju, in sicer o petju sploh, potem pa o petju v šoli. Zdi se mi ta reč tako važna, da bi bilo prav, ako bi se pretehtala od več strani.
Naj začnem tedaj
1. O petju sploh.
„Vsaka žival po svoje poje" veli star pregovor. In zares so živalski glasovi podobneji petju kakor besedi ali govoru človeškemu. Posebno dobri pevci in godci so pa tiči, in od človeškega petja naše uho ne nahaja slajšega in milejšega.
Kaj pa razodevajo živali s temi svojimi zvuki in glasovi?
Najslajše, najjasnejše žubore in žvergole tiči o toplih pomladanskih dnevih, vrabci o polnih kozolcih in zrelem prosu. O mrazu in gladu molče, o nevarnosti plahi beže ali prežalostno kriče.
Vsa domača živina, goved in bravina, pervikrat spu-šena iz hleva na zelene ledine, o kako veselo muka in blekeče; kako milo pa stoče o pomanjkanju kerme in piče, o bolezni, na plohu pod ostrim nožem  mesarskim!
Piske site in na toplem kraju veselo čibljajo okoli koklje; tužno pa čivkajo, ko jih muči glad, tare zima, kadar zgube drago obličje mile jim majke koklje!
Labudov žalostni glas pred smertjo je prislovica omikanim ljudstvom.
Iz tega lahko posnamem pervo resnico:
Živali razodevajo s svojimi glasovi zgolj same občutij eje: veselje in radost, žalost in tugo.
Druga tudi po vsakdanji skušnji poterjena resnica je ta:
Žival s temi svojimi glasovi in razodetimi občutljeji budi v druzih živalih sebi enake ob-čutljeje.
Petelin zapoje, tiček zažubori; kmali odpevajo po vasi kurji glavarji in tički po gaji ali po kletkah.
Pes zalaja, konj zarezgeta, krava zamuka; kmalo prilajajo po vasi drugi psi, konji in goved po hlevih ali spašnikih.
Koklja ugleda visoko v oblakih jastroba; plaha zakerli, piščeta za njo ter beže v zavetje.
Kar pa nas uči skušnja pri živali, tega se lahko vsak dan prepričamo tudi pri ljudeh.
Čujte! kako vriska in piska, kako skače v terdih in tancih glasih, v hitrih, radostnih pesmih veselo človeško serce! Žalostno, s pelinom bridkosti napojeno serce pa pojema v mehkih, debelih glasih, se solzi in topi v počasnih tužnih pesmih.
Al glej tam dete! Joka se, ne da se utolažiti z besedo ne z obljubo. Pa jame mu mati popevati, — jok se zgublja, omolkne, zamaknjeno začne gledati, že se mu ustica kerčijo na smeh. Veselo petje preganja človeku čmernost in žalost, ter budi in sadi radost in zadovoljnost v tužne serca. Milo žalostno petje pa mrači in kali radost in unema v našem sercu sočutje in pomilovanje proti temu, o čem se popeva.
Ni li tedaj gola resnica: Tudi človek s petjem razodeva občutljeje svojega serca in unema in zbuja v druzih ljudeh sebi enake občutljeje?
Te resnice so bili ljudje že davno prepričani. Srečno pridejo Izraeljci čez rudeče morje, Egipčane pa je vse voda končala. Mojzes to vidši ves navdušen zapoje pesem, in glejte! ljudstvo jo povzame in prepevaje Boga hvali in častil
Popevali so Judje pri službi Božji Davidove psalme, zakaj? Da so v sercu ljudi budili in množili občutljeje hvaležnosti do Boga o času prejetih dobrot,   ali pa spokornost
in žalost o velikem zadolženji, ob času pokore. Ravno tako se popevajo od nekdaj pri očitni službi Božji o vsakem svetku posebne pesmi, da namreč dobiva ljudstvo vsakemu prazniku prilične občutljeje.
Sloviti Tirtej je budil s petjem Spartane v vojsko zoper Mesence; Serbe so navduševali in v vojsko zoper Torke, zaklete vrage keršanskejra imena gonili, so goslarji — pevci z goslami, če tudi so imele le eno samo struno, in s puntarsko „marziljico" so spravili Francozi tisuč in tisuč mirnih ljudi v punt in vojsko. In koliko belih lilij zvene samo po mesenih čivkarijah!
Pa odkod ima petje tako silovito moč?
Menda samo od vzbujenih občutij eje v.
Beseda sama obdeluje um in naklanja, naj stori to ali uno reč. Vendar um je merzel; ne da se kmali prepričati in ukreniti; um ima zmiraj kak izgovor, zdaj upanje plačila, zdaj strah itd.
Vse drugači ravnajo vzbujeni občutljeji. Ti se ničesar ne boje ne napotij in zaprek, ne strahu, ne plače, ne terp-ljenja — oni d erö, kamor se nagnejo.
Ako je človek unet za dobro reč, bode za-njo gorel, živel in umeri in vse za-njo daroval karkoli premore. Ako pa je bil po nesreči unet za slabo reč, bode tudi za-njo živel, za-njo daroval življenje, dušne in telesne moči.
To resnico nam spričujejo misijonarji in drugi goreči za božjo reč uneti ljudje, posebno usmiljene sestre po bolnišnicah in drugi samostanski prebivavci. Sveti in žareči občutljeji ženo take zares občudovanja vredne ljudi celo v smert, samo da bližnjemu strežejo in za njegovo zveličanje skerbe.
Nasproti pa tudi za hudobije, za punt in prekucije uneti in vzpaljeni zaničevavci Boga in božjih reči delajo in se trudijo, žive in skerbe samo za to, da se njihovi slabi in hudobni naklepi razširjajo in v djanju spolnujejo. Vzbujeni občutljeji so tedaj gotov pomoček, da kako reč urno spe-ljemo in končamo.
Pa skušnja tudi kaže, da pošteno petje močno močno budi in goji stanovitno pobožnost ravno zato, ker unema serce s svetimi občutljeji za Boga in vse božje reči; poveličuje praznike in svetke; veličasti službo Božjo; varuje ljudi brez števila pregrešnih misel, poželenj, besedi in pogovorov in djanj; lajša težave in nadloge; slajša bridkosti in grenkosti zemeljskega života; hrani zadovoljnost, vikša veselje in radost v solzni dolini sveta.
Pošteno petje žlahni in plemeni dušno in telesno življenje.
To pa je gotovo več vredno ko cent suhega zlata, kakor bogastvo širocega sveta.
Ne zasluži li tedaj petje in učenje petja večjega pozora, večje cene, kakor jo je dozdaj sploh imelo?                                                   (Kon. si.)
ist
Beseda o petju.
(Kunee).
2.   O petju v šoli.
Ker daje pošteno petje mnogo koristi in hasni (gotovo več od marsikake v naših ljudskih šolah ojstro zaukazane tvarine, na pr. nemščine po t er d o slovenskih, celo rotar-skih krajih, ki samo uči učitelje in šolarje čas tratiti), toraj zasluži, da se vpelje v šolo. Kar se otroci nauče peti v šoli, bodo kmali znali domači ljudje in vsa fara.
Kakošne pesmi pa se imajo učiti v šoli?
Da zamorem odgovoriti, razkrojim pesem v besedo in nape v (tekst in vižo).
Beseda mora biti umevna (zastopna). Pevec mora vediti in razumeti, kaj govori, od česa popeva; znati mora pomen vsake besede posebej in pa tudi splošno misel, ktero obsega pesem. Ako ne razume tega, mu bode petje dolgočasno in pa zastonj, ker se pevec sam ne mora ogrevati in unemati, še manj poslušavci. Toraj naj imajo otročje, in sploh ljudske pesmi prav domačo, znano besedo, očitne proste misli brez umetnega prikrivanja in prenašanja, sicer so neumevno, nezastopno za pevce in poslušavce prazno zijanje in donenje.
Beseda bodi koristna. Pevci ali poslušavci morajo imeti od pesmi kak nauk, opomin, sploh kak dobiček za dušo ali za telo.
V šoli namerja vse podučevanje samo na korist in hasen; tudi pesmi imajo biti koristne. Ni lahko bolj neslane in bedaste reči kakor je ta, da se šolarji dostikrat uče pesem brez nog in glave. Vsak učitelj, ki take prazne pesmi v šolo vpeljuje,  predragi čas ubija.
Vsaka pesem za šolo naj bo tedaj koristna na to ali uno stran.
Najbolj se imajo učiti primerne svete pesmi, da zbujajo, množe in uterjujejo svete občutljeje pobožnosti. Zakaj šola brez prizadevanja za pravo kersansko življenje, je strupena jama, iz ktere hlapi čemer lahkomisljenosti, kuga nevere.
Pa tudi posvetne pesmi naj zbujajo in spodbadajo k čednemu življenju. Hvalijo in povzdigujejo naj kerščanske čednosti; uče, opominjajo in svare naj neskušeno pa živo mladino; grajajo in čemijo naj hudobije in greh; vsakdanje dela in opravila naj obračajo na dobro; naj množe in žlahne nedolžno veselje in zadovoljnost.
Zmed posvetnih šolskih pesem so v oziru umevne in koristne besede gotovo najboljše pesmi v bukvicah: „Šola lepega petja" pri Leonu v Celovcu. Večidel so narejene od moža, ki ni samo teoretikar, temuč tudi skušen dušni pastir otročičev in odrašenih ljudi, ki tedaj ve in zna, kaj je mladosti  najbolj  potreba.
Želeti mora vsak previden pi ijatel naše mladine, da se začno v soli popevati te ali saj tem po duhu in besedi enake pesmi. Ne vem po svojih mislih, kakošen nauk, kakošno hasen če imeti dete od pesmi „Metuljček", „Zibka Save"  in enacih takega zapopadka?
Zdaj še nekaj od napeva.
188
V napevu se glasno razodevajo po besedi vzbujeni občutij ej i. Toraj mora biti napev pri ličen besedi, to je, vesele besede morajo imeti vesel napev, žalostne pa žalostnega itd.
Napev bodi v otročjih pesmih vselej prost in lahak brez posebnih glasbinih umetnij, igrač in zvijač, kolikor je moč v polnih, celih glasih, kakor jih nahajamo pri do-brosluhih ljudeh,   ki se nikdar še niso nalašč učili peti.
Taki prosti napevi ne mučijo ne učitelja ne otrok pri učenju, ker jih enekrati ponovljene še celo bolj kosmato uho lahko obderži. Zraven pa tudi vikšajo veselje do petja, ko ga težki napevi manjšajo in grene učitelju in otrokom. In iz tega namena bi se mi najpametneje zdelo, da začenjajo otroci v šoli najpred kake prav domače sploh znane kratke pesmice popevati, potem naj se še le preselijo na druge bolj neznane.
Napev bodi tudi slovenskega duha. Narod se loči od naroda po telesnih in dušnih zmožnostih in lastnostih, pa tudi po — petju. Kako se odlikuje petje talijansko od nemškega! Tako se loči tudi pravo narodno (ne novo po-nemčeno) slovensko petje od nemškega, bliža se pa slovau-skemu  in talijanskomu.
Kdor ne verjame, naj posluša stare slovenske pesmi, in prepričati se če krnalo resnice mojih besed.
In ta narodni duh mora veti iu duti po vsakem napevu, potem bode lahak in mičen našemu ljudstvu, ki ne gori ravno za skakavice in cincavice, ampak ljubi mečje, v serce segajoče napeve, kakor nas uče vse narodne viže. Primeri na priliko napeve (v notah perve) „Juterno soncetf, „Pastirska", „Ure glas", „Sabote večer", „Večer", „Lahko noč" iz „Sole lepega petja" vse stare cerkvene in perve tri zvezke Riharjevih pesem.
Te in enake napeve ljudstvo jako rado posluša in popeva.
Tukaj opominjam posebno mlajše gosp. učitelje, ki so zavolj nemške odgoje »i tudi sluh že ponemčiii, naj se varujejo v šoli dirjalastih, jodlarskih in nemško-mehkužnih napevov, ki se nektere stavke pred oddihljeji in proti koncu večidel v po I glasih plazijo in končujejo. Te baze pesmi so težke in ljudem ljube ko — tern v peti.
Besede „Sole lepega petja" so zares vse hvale vredne, ne tako pa napevi. Ahacelnovi, nekteri iz „Drobtinc" in zmed ljudi vzeti so prav dobri; dosti pa jih je v njih tudi zveriženih in ua besede samo priklenjenih. Tu bi tako-Ie svetoval: Otrokom naj se zapoje napev per vi (vsaka pesem ima po več napevov), potem drugi po versti.
Prosto uho otrok bo kmalo zvolilo najlajši in narodniši napev, ter ga bode med učenjem že po ljudsko ogladilo. Zapoje naj se, na pr., otrokom napev p er vi od „Sabote večera", potem pa še drugi in tretji, in svest sem si, da se jim hoče pervi najbolje priljubiti, ker je prost in naroden. Kadar najdeš pri eni pesmi več dobrih napevov, zapamti si, bodeš ga lahko rabil pri druzih pesmih, ki ne bodo imeli priličnega napeva.
Opomniti moram še to skušeno resnico.
Slovensko prosto ljudstvo gleda in meri pri pesmih skor samo na besedo, veliko manj na napeve. Tega se lahko vsak dan prepričaš.
Toraj je zares treba gledati pri izbiranju pesem na umevno, koristno besedo; ako te ni v pesmi, verzimo jo iz šole, če ima še tako ljubko vižo, ali pa podtaknimo pod ta napev pripravne besede.
To so poglavitne vodila pri izbiranju pesem za šolo v oziru besede in napevov.
Da bi vendar ne imeli učitelji toliko skerbi, zbiranja in poskušanja, je treba napraviti in zgotoviti „Šolsko pesmarico", v kteri bi se nahajale za šolo in življenje prilične pesmi.
Osnovati se pa mora prav skerbuo in previdno, toraj stavim samo te opombe:
a)   Pesmarica bodi za vse slovenske kraje, ne pa samo za ljubljansko škofijo. Separatizem v splošnih in potrebnih zadevah je gerda reč; še gerši je človek, ki ga je kriv in ga pospešuje.
b)   V ti reči naj se tedaj pogovore in zedinijo vse šolske nadzorništva po vsem Slovenskem; vzajemno naj si pomagajo iu vzajemno se podpirajo. Sloga jači, nesloga tlači!
c)   Tiskanje „Pesmarice" naj se odloži kako leto, da bode koristna in dobra na vse strani, in je ne bode treba vsako leto spreminjati, kakor se godi z drugimi šolskimi knjižicami, kar je velika velika napaka. V tem času naj se zbira tvarina po vseh slovenskih krajinah. „Sola lepega petja" bode v oziru besede (samo da se ravnamo po gori danih vodilih) gotovo poterjena večidel vsa. Prav za rabo so tudi besede nekterih pesem iz „Drobtinc", „Ahace l n o vi h", „L. Cvekovih" (pri Leonu v Celovcu), „A. Pra-protnikovih" (pri H. Ničman-u v Ljubljani).
Med ljudstvom se nahajajo tudi še marsiktere prav lepe svete in posvetne pesmi. Take naj se samo zapisujejo in vikšim izročujejo.
Živo potrebne so nam pa pesmi od vsacega stanu in njegovih del in opravil. Te so ljudem tako ljube, da so vsi veseli in zamaknjeni, kadar ktero čujejo peti. Dajte nam tudi tacih pesem v prosti in podučivni obleki, kmalo bodo druge napačne popevke izmed ljudstva poginile.
Napevi natisnjeni v notah po „Drobtincah", v „Aha-celnu", „Soli lepega petja" naj se obderže, samo da so za kako rabo, posebno še tisti, ki so že samo tamo kaj bolj znani in med ljudstvom razširjeni.
Kdor koli ima dar narejati proste in narodne napeve, naj jih dela takim pesmam, ktere še nobenega napeva nimajo ali pa takega, ki ni za nobeno pravo rabo. Tudi izmed ljudstva vzeti napevi se dostikrat prav prilegajo ti ali uni pesmi.
Vsak naj dela in stori, kar more: kamen h kamna palača, zerno k zernu pogača! Kdor če, eno leto mnogo stori.
Se ene pesmi jako pogrešamo ua Slovenskem, čeravno jo imajo po druzih deželah — pesmi papeževe. Cesarska se jako priporoča, kar je prav; zakaj pa „papeževa" nikdar? Kakor je cesar perva svetna oblast deržavljanom, je papež katoliškemu kristijanu perva duhovna oblast na zemlji.
To so moje proste misli o petju in o pesmarici šolski. To pa očitno govorim zato, da tudi drugi svoje misli razodevajo. „Više oči, više vidi!" Komur je to kaj mar, naj prime pero; naj pove kaj v pojašnjenje; rad hočem odstopiti od svojih misel, ako se mi dokaže, da so krive.
V. Lah, katehet.