Radinski: Jutro.
643
»Slava tebi,  prvi  med junaki !« In  odmeva tam od druge mize, Tam med hlapci,  kmeti in  vojniki: »Slava tebi, prvi med junaki!«
Jeden le ne dvigne čase polne,
Jeden le ne kliče:   »Slava tebi!«
To  vojuik je drzni  mladi Hojzič.
In  ozre se grof Nikola Zrinjski:
»Je li spanec te premagal,  Hojzič,
Da uho ni culo ti  zdravijce ?
Ali  zdi  se  vino  ti  preslabo,
Da  porosil ž njim bi  ustna svoja?
Ali  pa  ti  v  srci je sovraštvo,
Da ne  piješ  —  odgovori,   Hojzič!«   —
»»Kaj  li  pil  bi  zdravje  izdajalcu,
Kaj  li  slavo  klical bi morilcu ?
Vso  izdal je  vojsko nam krščansko
In  sramotno zbežal  iz  ostroga  —
A na begu mi ubil je  biata . . .
Cul sinoči  sem na  izprehodu,
Ko je  vzdihal s hrepenečim glasom:
»Pač  na Turškem  slabše ni  od  tukaj  —
Izdajalec bi  pobegnil davno.«
J
irno  vse  po dolu.  Mrak jutranji
Nad  vasjo.
Ziblje se škrjanček  v sanji,
Dremlje še nebo.
Somrak gine,
A iz njega  vstajajo planine . . .
Glej,  izza  gore"
Prihiti mi  zlatokrili  prvi  žar,
Lahno se smeje".
Prvi žar,  neba mogočni  čar,
Vir  življenja,
Vsega hrepenenja !
Oj,  kakd  hiti  veselo
V selo  belo;
Res bi kaznjen bil,  kak6r je  vreden,
Če vladar bi  vzel mu glavo kleto   —
A ušel je,  kot beže" tatovi.««
Vstane jamo  silni Kacijanar :
»Pes nesramni,  daj,  dokazi z mečem,
Kar govoril ti je jezik zlobni!«   —
»»Znan mi je tvoj  meč,   o Kacijauar,
Znana mi je silna roka  tvoja  —
Ali evo moje ti osvete . . .
Cesar plača te, Nikola Zrinjski,
Da je mrtev pes na tvojem gradu!««   --
Samokres mu  dvigne roka kleta,
Strel odmeva glasno po dvorani,
In  na tla se zgrudi  Kacijanar;
A zaprd se vrata za morilcem . . .
Obledijo gostom vsem obrazi, In zastane jim beseda v grlu. Ali vzdrami se napdsled Zrinjski, Skloni se nad prsi krvaveče: »Tja odšel je duh  tvoj,  Kacijanar, Kjer pravico je  dobil  in  srečo!« In  vsi gostje molijo  pobožno — A  po  beli  cesti  dirja   Hojzič . . .
Trošan.
t r o.
V gnezdo  grd drobno,
Ptičici odpre oko ;
Njemu bratov pa sledi krdelo,
Blesek  nad  vasjo , . .
Zdaj  škrjanček  se iz gnezda dvigne,
Kvišku švigne ;
Grlo pesem  mu zveni,
Glasov sto  in sto  rodi.
Glasov sto in sto  veselje  pojs . . .
Ti,  ki bivaš nad  višino,
Ti,  ki čuvaš mi dolino,
Ti,  ki  zreš  v srca globino,
Nd molitvb duše moje!
Radinski.
r*>
41*