356
Kristina: Dve svetli solzi . . .
Vsaj toliko pazi, da zlezeš pri maturi. Ampak zdaj je zadnji čas, da grem, drugi me že čakajo!" se je odrezal in hotel že s kratkim pozdravom skozi vrata.
Tam pa se je ustavil še enkrat in ljubezniv nasmeh mu je šel čez vedri in sveži obraz.
„Kako Dulcinejo si je pa izbral naš Vlado?" je vprašal in pogledal mater poredno v oči.
„Tisto Zamejčevo. Oče je bil sodni sluga, ko smo bili še v Potoku, če se je spominjaš. Takrat je bila še otrok-------—"
„Vem, vem. Zdaj je na učiteljišču. Včasi jo srečam. Lep punček je!" se je zasmejal, kakor da hoče mater še bolj razdraiiti.
„Ji že dam jaz, lep punček! Se jutri pojdem k Zamejčevki in ji porečem, da ne trpim tega!"
„Pusti rajši, mama!" je zmajal Stanko resno z glavo. „V take reči se ti ni treba mešati, dokler ni večje sile! Moj Bog!" je zamahnil z roko predse, kakor da se še tako dobro spominja, kako je bilo njemu, ko je bil tak . . .
In tiho žvižgaje je stekel po stopnicah navzdol.
(Dalje prihodnjič.)
D
Dve svetli solzi ...
ve svetli solzi sta kanili         In svetle bile so vse poti
na mladi tvoj obraz ...        in svetle vse steze,
dve mehki roki sta gladili      le najine zlate so cilje
valove tvojih las . . .             zakrivale teme. —
Prelestne bajke poslušalo       Zašli so v temi upi mladi,
ponočno je nebo . . .             zašli bogvedi kam —
in jasno, čisto je blestelo       in zunaj bajke šepetala
kot detetu oko . . .                noč jasna je zvezdam. —
Dve svetli zvezdi sta kanili na mladi tvoj obraz . . . dve mehki roki sta gladili valove tvojih las . . .
Kristina.