v eni prvih publikacij AZU vzbuja spoštovanje do središčne osebnosti družbe, ki so ji bila prizadevanja za našo kulturo tako bistvena. Druga priloga prinaša sliko Brega s Zoisovim domom po originalu in risbi M. Gasparija. Prof. dr. Kidrič je posvetil svojo prvo akademijsko publikacijo »spominu dr. Ivana Prijatelja, velikega iskatelja, nesebičnega druga«, po katerega prepisih je bila omogočena objava večine teh pisem. Tako nam pričujoča izdaja vzbuja tudi grenko zavest, da prof. Prijatelju ni bilo usojeno doživeti dela v domači Akademiji. Veseli pa smo, da je bilo to dano drugemu vrhu med našimi literarnimi zgodovinarji, profesorju Kidriču, čeprav šele na pragu njegove šestdesetletnice, h kateri mu še posebej čestitamo. V. Novak. Henry Bordeaux: Strah pred življenjem. Prevedel Anton Anžič. Založila Mohorjeva družba. Celje 1939. Henry Bordeaux je pri nas že znan po svojem romanu: Zametene stopinje, ki ga je pred leti za Mohorjevo družbo prevedla Krista Hafnerjeva, in po svoji ljubki povesti: Nova križarska vojska otrok, ki je izhajala v »Slovencu« (1926). Gotovo bi se še našlo kaj drobnejšega raztreseno po revijah in časopisih. Kot nadaljevalec Bourgetove in Bazinove miselnosti — psihološkega romana prvega, kmečke idilike in tragike drugega, je Bordeaux vez med začetniki katoliške obnove in sedanjim rodom. Ze pred svetovno vojno se je uveljavil kot branilec družine. Vnesel je v to vrsto romana skoraj strogo distinkcijo, podano v visokem slogu, in dihajočo topel dih. Kmalu je postal poljuden v vseh krogih. Svoja vojna doživetja je podal v nekaterih epičnih delih, po končani vojski pa se je ves prenovil. Ne piše več tendenčnih romanov, dasi — takoj popravim — ta oznaka za njegovo dotakratno delo ne drži popolnoma — ampak pripoveduje življenjsko polne zgodbe, ki jim daje svojsko barvo njegova rodna Savoja in Savojske Alpe. S svojim ogromnim delom čisti moralno ozračje, zlasti rad pa razkrinkava višje sloje — degenerirane plemiče — in jih postavlja proti moči in zdravja polnim, življenjsko sposobnejšim nižjim plastem. V mnogih svojih delih obdeluje ta zamotan problem, vedno pa ga osvetljuje od novih strani. In to snov rešuje tudi v tej knjigi, ki smo jo dobili v Anžičevem, morda le preveč na izvirnik navezanem prevodu. Dvoje družin: Dulaurens in Guibert. Pri prvi je mož trgovski parvenu, gospa pa plemkinja, ki daje vedno čutiti svojo aristokratsko vzvišenost. Gospa Guibert pa je vdova — senco njenega moža zdravnika, neumornega in idealnega delavca je čutiti z vsake strani — mati, verna iz vse duše, ki črpa iz molitve svojo moč, da lahko prenese vse življenjske nesreče in da se žrtvuje za vse. Otroci pa so njenega in očetovega kova. Nujno je, da trčita dva tako diametralna tipa skupaj in da so žrtve na obeh straneh — na eni v potrdilu njihovega junaštva in življenjske moči, na drugi znamenje slabosti in strahu pred življenjem, ki je začetek konca. Bordeaux nam vse to pripoveduje v preprosti zgodbi: Marcel Guibert se je vrnil slavljen z Madagaskarja k svoji materi in sestri Pavli in se po dolgem času zopet srečal z znanko iz otroških let, lepo Alice Dulaurens. Oba se vzljubita. Toda gospa Dulaurens brani hčerki poroko iz slepe ljubezni, da se ne bi z njo ločila; Alice pa nima moči, da bi se uprla materi, ki jo izroči nekemu 176 plemiču. Marcel odide z odpravo v Saharo, kjer pade. Mati Guibert in Pavla z močno voljo prenašata to bolest. Alice pa šele sedaj zasluti moč odpovedi, a je je življenja strah, da bi si upala uveljaviti svojo voljo in to, kar ji v notranjosti govori. Mati Guibert pa kot krščanska Nioba prenaša junaško tudi zadnjo žrtev,