Jugoslovanstvo in učiteljstvo. 2e od nekdaj so se čutili več ali manj vsi jugoslovanski rodovi od Drave do Egejskegamorja kot en sam narod. To idejo lahko zasledujemo daleč nazaj v zgodovino; najintenzivneje se je pa pojavila v preteklem stoletju: začeli so gojiti predvsem kulturne stike in rodili so tudi lepe uspehe. Veličastne zmage srbsko-bolgarskega orožja so pa hipoma elektiizirale vso jugoslovansko javnost; ideja bratstva je prešinila prav vse sloje in stanove, in skoro ves naš tisk se že nekaj časa peča z idejo Jugoslovanstva. Celo klerikalni »Slovenec«, ki je še pred par teti igral grdo vlogo policaja in s prstom kazal za vsakim naprednjakom, ki si je upal le misliti, da žive tudi onostran črnorumenih mej Slovani, navdušeno propagira in zagovarja idejo bratske vzajemnosti; če brez vsakega ozadja, tega ne bomo preiskovali. Tako smo torej povsem na jasnem in sogiašamo v principu vsi, da potrebujemo čim najtesnejših stikov s svojimi južnimi brati. V teh debatah se je pa večkrat omeniio tudi slovensko napredno učiteljstvo, češ, da se to ne zmeni dovolj za to gibanje in da se mu pravzaprav odteguje. Neki list pa, ki se peča in propagira izkljueno le to idejo, je posvetil siovenskemu učiteljstvu vso svojo zadnjo številko in ga vabi tako v svoj krog. Brezpomembno bi bilo, ko bi izjavili samo nekaj splošnih, že tisoč in tisočkrat  povedanih fraz; dati je treba tudi tei točki  goiov okvir in jo postaviti na realno in ne  na kako fanastično podlago, ker le to ima kak smisel in rodi potem tudi pozitivne uspehe. Hoteli smo torej izpregovoriti o tej stvari jasno besedo, ko bi se polegli nekoliko prvi valovi navdušenja. A zgo- raj navedeni razlogi nas pa silijo, da iz- pregovorimo že nekoliko prej. Jugoslovanstvo nam je nekako nadaIjevanje nacionalne ideje, torej je v tem oziru program že davno ostro začrtan, samo da se ni realiziral v oni meri, kot bi bilo potrebno. Tu pa ne leži krivda toliko na slovenskem učiteljstvu, kakor pa nai hrvaškem (da smo odkritosrčni!), saj je slovensko učiteljstvo pogosto iskalo in si želelo stika s Mrvati v Banovini (Praprotnik - Filipovič), Dalmaciji in Bosni, a je naletelo več ali manj vedno na gluha ušesa, kar je deloma tudi umljivo, ee se vživimo v stanje in razmere učiteljstva, predvsem onega v Banovini in Bosni. V Banovini n. pr. ima vsak kotor svoje uciteljsko društvo (za vso deželo je potem zveza teh), ki združuje vse učiteljstvo brez razlike strank in kulturnih struj, in to bo tudi vzrok, da vlada v hrvaškem učiteljstvu neko mrtvilo, da ni one močne stanovske zavednosti .in da organizacija hrvaškega učiteljstva ne sodi onih uspehov, ki so potrebni za življenje in samozavest stanu. Vrhutega pa še politiške razmere ... Poglejmo na Slovensko! Samo političen otrok bi si želel, da se spoji »Zaveza« s »Slomškovo Zvezo«, zakaj vsak razsoden človek ve, da nas ločijo tu tako kardinalne teoretične in praktične — praksa namreč, ki jo izvajajo klerikalci — točke, da je o tem nesmiselna sploh vsaka beseda. V perečih narodnih vprašanjih mora nastopati enotno' ves narod, v gotovih stanovskih težnjah stopamo lahko vzporedno in solidarno tudi s klerikalnimi tovariši, sicer nas pa ločijo nepremostljive načelne točke. Vsi pa, ki stojimo na istem programu, pa stopamo kot en mož po ostro začrtani poti k svojemu smotru, ki je tako lep in blesteč. Tu smo pa že tudi v bistvu stališča učiteljstva z ozirom na Jugoslovanstvo. Iščimo kulturnih stikov in združimo se z onimi, s katerimi imamo največ skupnosti in vzajemnih interesov, to je: Združimo se vsi jugoslovanski napredni učitelji. Naš smoter in naš šolskopolitiški Sn narodno-pedagoški program je isti, stopajrao torej še skupaj po isti poti! Kdo pa ima večje smotre in večjo kulturno misijo nego učiteljstvo? Tedaj, napredni bratski tovariši, zavedajmo se tega fakta, prešine nas naj ideja celokupnosti in izvajajmo to tudi v praksi! Menimo, da s tem prav nič ne škodimo bratskim stikom Jugoslovanov sploh, ampak jih celo pospešujemo, ker le iz takega podrobnega zbližanja stanov in struj, ki je lahko zato tem tesnejše in globlje, bi prišlo' do celokupnega jugoslovanskega zbližanja, in to zbližanje ne bi cstalo samo pri kmalu iz- črpljivih irazah, ampak bi baziralo res na realnih in izvršljivih tleh ter rodilo zato tudi pozitivne uspehe. Nismo politiška stranka in tudi ne privesek kake stranke, zato se tudi ne spuščajmo v kake politiške utopije,. prepuščamo to rajlšil našim poiitikom, saj jih imamo toliko poklicanih in še več nepoklicanih. Kot učitelji se oklenemo' zgoraj navedenega programa, ki je navidez ozek, a vendar neizmerno obširen, in mi bomo vzgajali bodoče Jugoslovane, a ne Goričanov, Dalmatincev, Štajercev itd. Prav odveč je tedaj, če nas vabi kaka najnovejša struja, da bi z njimi v sentimentalni navdušenosti prernetavali mejnike evropskih držav, še bolj smešno je pa, če nam isti v svoji naivni prenagljenosti ponujajo posredovalno viogo med načelnimi nasprotniki, ko vendar med bistveno popolnoma različnimi točkami ni prav nobenih kompromisov. Tako je naše stališče glede jugoslovanskega kulturnega vprašanja z ozirom na učiteljstvo, in če podamo nekak resume, bi se glasil: Pozdravljamo prav iz srca in iskreno »f-tet-zivneie nastopajočo ideio iugoslovanskega zbližanja, saj nam je gospodarska, kulturna in socialna osamosvojitev jugosJovanskih rodov težko zaželeni smoter. Reailizacijo tega programa pa gledamo v najiesnejši združitvi posameznih stanov, struj in institucij na istem programu. Kot napredni slovenski učiteiji iščimo stikov in udejsivimo združenje s svojimi bratskimi naprednimi srbo-hrvaškimi tovariši. Pospešujmo zbližanje povsod, koncentrirajmo pa vse svoje mcči v realiza-ciji našega stanovsko-politiškega in narcdnc-pedagoškega programa in s tem bomo izvršili eno najvažnejših točk iugoslovanskega vprašanja!