74
Podobice.
Maševat so hodili na goro k Materi Božji; plačila so dobivali za veliko silo. Za sv. maše so jim dajali ljudje po stari petici; odtod so dobili ime »petičarji«. V koči, v kateri je stanoval opat Pavel, zbirali so se k skupni molitvi.
»Bratje predragi«, ogovoril jih je nekoč opat Pavel, »žalostni časi so prišli za nas, kakor se tudi imenuje Žalostna Gora, na kateri bivamo. Krog nas se razprostira najlepša okolica, vse v cvetju in zelenju, vse se veseli svojega življenja in vsaki stvari se pušča življenje, le mi smo prognani. Dasi so nam vzeli vse, vendar ne smemo zaradi tega nikogar sovražiti; ljubite marveč svoje sovražnike, dobro jim storite, kateri vas preganjajo. Saj veste, da mene skeli najhujša rana.«
Takrat so molili dolgo v noč.--------
Drugi dan gre opat Pavel po svoji navadi na goro maševat. Malo pred njim se pelje proti cerkvi gosposki voz, v katerem sedi stara gospa. Na nje obrazu bi bil videl, da je morala nekdaj biti prava krasota. Izpovedala se je in po dokončani sv. maši pristopila k obhajilu. Opat Pavel je že enkrat videl ta obraz; tujka mu ni bila neznana. — Spomnil se je sedaj pokojnega svojega brata in njegove žene —pričujoče gospe. Po opravilu sta bila stari menih in gospa v živahnem pogovoru. Gospa je bila v solzah in večkrat ihteč zaklicala: »Odpustite mojemu pokojnemu možu!«
Res, brat je povzročil, da se je odpravil tudi Pavlov samostan. Brat se mu ni smilil, zmagali so nazori, zmagali glas krvi.             * * *
Leta pregnanstva sivim redovnikom niso bila dolga. Drug za drugim so šli v hladni grob, in kakor bi se bila osoda igrala z opatom Pavlom, bil je on zadnji. Siva starost ga je sklonila v dve gubi, a duh njegov je bil še čil.  Mimo vseh
drugih molitev molil je največ za svoje nasprotnike in za svojega brata.
II. Godec.
Mudeč se pri sorodnikih v zagorski vasi zajdem v vaško krčmo.
Gospodar, prišedši od nekodi, odpre mi postrežljivo duri nizke izbe. Vstopim. Za javorovo mizo sedi v živahnem razgovoru trojica kmetov, kateri, uzrši me, umolknejo pa začno svoje pipe iztrka-vati. Na veliki zeleni peči zapazim dečka . . . Valjal se jo in stokal.
»Kolje ga . . . Na paši se je najedel — Bog ve, česa,« reče krčmar ravnodušno. — »Tiho, ti na peči! Ne vidiš-li gospoda?«   zavpije  jezen nad dečkom.
Vzgojen pod kmečko streho sem se zanimal že od mladih nog za življenje in trpljenje narodovo. Kjerkoli se mi je nudila prilika, trudil sem se spoznavati radost njegovo, njegovo bol, pa tudi — rane . . .
Sedem v kot pod zaprašeno razpelo. Krčmar se mi pridruži, hvaleč lepo vreme. Kmetje za veliko mizo so tiho govorili o davkih in bedi, jezili se nad gospodo in praznili kozarce. Včasih je uprl kateri nezaupljivo svoje motne oči va-me. Deček na peči se je bil pomiril . . . sedaj pa sedaj sem čul pritajeno ječanje.
»Cuj,« vzklikne hipoma krčmar, »Lovre gode.« Pazljivo je posluhnil.
Res je bilo slišati gosli. Bliže in bliže so zveneli zvoki narodne pesmi, sedaj lahni, nekako koprneči, sedaj strastno razburjeni.
Krčmar se je naslonil na mizo ter po taktu kimal z glavo. Kmetje so umolknili in strmeli pred-se.
Potihnile so gosli ... v veži se je čul ropot. Krčmar je smuknil pozdravljat novih gostov, ki so s hrumom vstopili. Videlo se je, da niso več trezni.
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 3.
75
Takoj za njimi je prišel godec, noseč gosli pod pazduho. Bilo mu je okoli tridesetih let. Nekako čudno me je ganilo bledo njegovo obličje in pa žareče oči. Sedel je k peči, pogladil si s čela razmršene lase ter jel  privijati strune.
Došleci so oblastno posedli k mizi. Bila je četvorica mladih ljudij, vaških veseljakov.
»Hej, krčmar, danes ti ga posušimo,« kričal je mladenič dvajset-petih let in požvenkljal v žepu. — »Dali so mi tisto po rajnem strijcu. . . Lovre, godi, godi!«
Goslar se je nasmehnil, nastavil lok pa zagodel. Nikoli še nisem cul tako igrati. Zvoki so mi pretresali dušo. Strmo je zrl pred-se pritrkujoč z nogo; lahna rudečica mu je preletala lice. Igral je, kakor mu je nanesla domišljija . . sedaj se je zibal v najvišjih zvokih, sedaj je pretrgal melodijo in zamolkli glasovi so se razlegali v obširni sobi.
Pivci so bili umolknili, krčmar je stal pri durih ter nepremično zrl v godca. Celo deček na peči je dvignil glavo in poslušal.
Končal je goslar in zvrnil va-se kupico vina, podano mu od krčmarja. Nisem mogel več strpeti v izbi. Odšel sem. Krčmar je stopil klanjajoč se za menoj v vežo. Vprašam ga o godcu Lovretu.
v
»Čuden človek,« vzklikne. »Lenuh, da ga ne najdete enakega . . Pa na vino vam je kar mrtev. Podedoval je po očetu gosli in raztrgano kočo. Čudim se, da je ni še prodal. Ali ste culi, kako vam gode . . . o!« Razprostre roke in se začudi.
»Zamorjen genij,« mislil sem si. Lahko bi se slava njegova razlegala daleč čez meje domovini — pa ostal je kmečki godec . . .
Par dnij pozneje zvem, da leži godec Lovre bolan v svojej koči tam gori za vasjo.   Grem k njemu.
Ležal je tik okna na trhleni postelji silno bled ... le oči so se mu svetile. Zvedši, da sem prišel, se nasmehne. Sedem kraj postelje in govorim mu o goslih.
»Kaj ne, kako lepo pojo, kako milo pojo moje gosli!« vzklikne živahno ter pristavi:   »Oh, da moram umreti!«
Pograbi gosli ležeče na mizi poleg postelje, vzravna se in potegne z lokom po strunah.
»Ne morem več,« zašepeta in zopet leže, pritisnivši gosli na prsi. — »Kako so pele! Čutile so z menoj . . . Verja-mete-li tudi vi, gospod, da se vica v njih kaka duša?«
Osupel ga pogledam. Stoprav pozneje sem zvedel, da naš narod veruje na nekako potovanje — vicanje — duš v raznih stvareh, orodjih.
»Vam se zdi nespametno,« govori, »seveda ... pa moja mati me je učila temu.   Ona je že vedela.«
In spet je preteklo par dnij, in povedali so mi, da je umrl godec Lovre, pomirjen z Bogom in svetom. Skoda! »Vino gaje pokopalo«, govorili so ljudje.
Prodno pa je umrl, je nekda pograbil gosli ter zaigral ... in igral je, dokler mu ni padel lok iz roke. In potem je zaspal.                                 A. Slnigoj.
yy