Na cvetno nedeljo.
Med množico pozdravljajoče> je v mesto šel Gospod, so klicali »Hosana« mu. trosili rož na pot.
So vriskala vsa srca jim v veselju do neba. A znal je On: v dnu kupe te je kapljica gorja.
Hozana, ki prihaja k nam. da robstva nas otme, grehot nas reši suženjstva, telesa ječ, dului teme.
Le On je znal: Izpije jo prej, ko preteče vrsta dni... in poveličan vstane spet, kot vstal — veruj! — boš li!
Pomenki.
Mesto in vas.
Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso, vriskaš in vabiš, kliecš na kmete. — Tvoji pesmi jaz zoperstavim pesem mest. pesem obzidanih cest in korakov po tlaku
hitečih. — -V velikih mest valovanju bil sam sem val. v novo življenje odurno planila je duša
seljaka. -
(Župančič: Mlada pota.)
D ripovedoval je takole: »Želel sem priti v mesto in praiv po otročje sem 1 se veselil tega dne. Začuden sem obstal na ogromni postaji — moje lepe sanje so me varale. Žival duša se ni zmenila zame. Bil sem brezpomembna kapljica v morskem vrtincu. Vratar na kolodvoru me niti pogledal ni, ]>ostrešček pred vratrni mi je obrnil hrbet in celo gospodinji, kjer sem iskal priproisto stanovanje, se ni ljubilo govoriti. Vsak me je premeril od nog do glave češ: koliko pa imaš pod palcem?
Vozil sem se v delavnico s tramvajem. Rad bi se pogovoril s sprevodnikom, pa je zarentačil in odšel, na-pietel sem pogovor s sosedom, pa se je namrdnil in leno zamahnil z roko kot bi hotel reči: Kaj si mi mar! Edino z otroci, ki so šli v šolo, sem spregovoril par besed, pa še te so bile vsakdanje in brezpomembne. Ne morem vam opisati, kako osamljenega sem se čutil, dokler nisem po par tednih naletel na ožji krog znancev!«
Poslušal sem ga iti se zamislil sani v svoja leta, ko sem kot mlad dijak povpraševal tuje ljudi v tujem mestu in dobil prijazen odgovor edinole od policaja, ki mi je pokazal pot na stanovanje. Edino eden v celem mestu.
Nasprotje med mestom in vasjo.
V čem obstaja? V tem , da v mestu zastonj iščeš življenskc skupnosti, ki je znak vasi. Tu spadajo ljudje že po naravi skupaj, se čutijo soodgovorne, se dobro poznajo med seboj, vedo, v koliko si smejo zaupati, se ne srečajo brez pozdrava in prijazne besede, V mestu pa si osamljen in navezan
Z doma.
sam nase; nihče ti ne pomaga, če ni uradno dolžan. Namesto iskrenosti in ljubezni vlada v mestih sebičnost in pohlep po denarju in uživanju. V mestu ne velja načelo medsebojne pomoči, temveč besne konkurence. V mestu ne najdeš več skupnih praznikov, ne skupnih običajev, vse je pokvarjeno po zunanjih »mamirah« in nenaravni modi.
Oglejva si samo mestne hiše. Hiše v domači vasi nekaj povedo. Kaj neki? Da jih je sezidal nekdlo, ki je hotel bivati v njih z ženo, otroci, hlapci, deklami in živino. Zbirna! je kamenje in les, ker hiše ni zgradil lia zase, ampak za potomce. Svoje ime je urezal v les, ali ga vklesal v kamen nad vrati ter mu pridal letnico zidanja. Skrbel je, da je hišo prilagodil vetru in vremenu. Vipavec in Kraševec sta jo pokrila s korci in obložila s kameni, da je burja ne odnese. Gorjanci so pa streho potegnili hiši prav čez ušesa in jo dvignili, da lahko sneg drči po njenih slemenih.
Tudi v mestu hiše nekaj povedo: da jih je sezidal nekdo, ki je hotel služiti denar. Zato imajo svoje zunanje lice bohotno okrašeno s stebriči, okraski in kričavimi slikami. Znotraj pa — kako so puste in enolične te mestne hiše! Vsak kotiček je preračunjen, vsak ogel izrabljen. Nič čudnega! Saj se menjajo njih stanovalci vsako drugo leto in nič drugega ne krijejo njih strehe, kakor najemnike.
Res lastno je tam na deželi!
Kdo čuti bolj, kako je prijetno v naših kmečkih domovih, kot oni, ki mora že dolgo časa prebivati v pustem in neprijetnem mestu.
Pa pustim te, pusto	mesto, »Dobro jutro, sveža zemlja,
pojdem na planjavo,	solnce še za mano —
na prostrano polje	a prišel sem že jaz s plugom,
v široko daljavo.	s kolci sem in brano.«
Tam pobratim se s planjavo,	In narežem brazd si
z izpodnebnim zrakom.	čez polje široko,
pa postopim tam za plugom	pa začrtajo se brazde
z radostnim korakom.	v lice mi globoko.
A jaz sejem, orjern, žanjem v Bogu dopadljivem leti in prepiram se, pogajam z bajtarji in s kmeti!
(AleksandrovJ
Človek svobodno zadiha, ko se otrese mestnega prahu in šuma ter stopi na zelene travnike in v mirne gozdove. Tu ga sprejme domačnost, iskrenost in odkritosrčnost, ki je mestno vrvenje ne pozna. Najlepši kras in najbolj privlačna lastnost naših vasi je pa globoka: vera, ki je še ni pre-rezal razdiralni duh brezverstva. Vsi skupaj molijo in ta skupna molitev rosi nešteto blagoslova na ves narod ter veže ločena srca, zedini ločena mišljenja in prinaša mir z nebeških višav na vse kmečke domove, kadar kipi iz njih proti nebu skupna molitev. Mesta ne poznajo več skupne molitve!
In prazniki ter slovesnosti! človeku igra srce veselja, ko se spomni na lepo Velikonoč na deželi. Zvončki jo oznanjajo, trobentice jo napovedujejo, prvi pomladanski pevci ji pojejo v pozdrav. Bele češnje, rdeče breskve, mo-
dre narcise in krasne velikonočnice krasijo praznik Vstajenja. Sredi med to cvetje in petje udarijo zvonovi, ki so se vrnili iz Rima in v ubranih, poskočnih akordih razlivajo »Alfelujo« po celi vasi, po vseh hišah. Iz cerkve prihajajo dekleta z jerbasi, polnimi žegnanegai kruha, pokritega z lepim prtom. Na vasi se zbirajo fantje in sekajo pirhe — na vseh obrazih se blišči vesela skrivnost: Kristus je vstfail! Kaj vedo za tako Velikonoč v mestih!
V	mestu se vsak sam, zase veseli, vsak sani za sebe žaluje in obupava. V mestu hitijo ljudje drug mimo drugega, se ne pozdravljajo, vsak drvi zamišljen le za lastnim dobičkom.
V	mestu sta ločena gospodar i:i delavec. Slednji ni član družine, ni v nobeni zvezi z njo. Dela za denar in odide. Gospodar se ne briga za svoje hlapce, ne za delavce: vsak živi zase. Ko gospodar na deželi sprejme delavca v službo, se zaveda odgovornosti in nravnih dolžnosti, ki jih s tem sprejema — kapitalist v mestu ne čuti nobenih.
Kapitalistu je človek le orodje, s katerim si grabi dobiček. Ce se le da, ga izmozgava in izmozganega vrže na cesto, da se obubožan in izsesan privleče na stara leta zopet v lojstno vas, kjer vkljub svoji revščini najde ljudi s srcem, ki jih je v mestu zastonj iskal.
Mamljiva luč.
Pred Njujorškim pristaniščem stoji velikanski kip »svobode«. Nad tem kipom je ogromna električna obločnica, ki meče silovito močno luč daleč okrog po morju. Vsako jutro leži ob vznožju tega kipa vse polno ptičkov, ki jih je močna luč preslepila, da so se zaleteli v steklo in obležali s krvavo glavico mrtvi na tleh.
Taka mamljiva luč za deželane je mesto. Pa kaj vleče kmečke sinove in hčere v mesta? Govoril, sem s kmečkim fantom, poštenjakom od nog do glave. Pet bratov je imel domai, on je bil šesti. Imeli so precejšnje premoženje in dva para volov. Za vse je bito dovolj dela in jela. In vendar fant ni bil zadovoljen doma. Nekaj gai je tiščalo in delalo nemirnega. Kaj je bilo?_
Misel na bodočnost. »Vem, da nas vseh šest ne more ostati doma. Če bi hoteli grunt razdeliti med vseh šest, ne bi nihče dobil kaj prida. Izključeno, da bi se mogel kdo oženiti in s tem koščkom zemlje preživljati družino. Drugega, pa ne znam, kot samo kmečko dlelo. Kaj naj počnem? Odločil sem se, da grem za delavca v mesto.«
Ali je imel fant ptrav? Je-li znabiti ravnal lahkotni«! jen o?
Prišel je naslednji večer zopet in začela sva pogovor. »Prišel sem do zaključka,« tako je nadaljeval snočni pogovor, «da imamo mi kmetje v primeri z meščani pravo pasje življenje. Tudi delavcem se godi boljše. Imajo
svoje delo, ki jih ne utrudi, delajo, kot so jim odkazali, imajo svoj osemiurni delavnik in nato se lahko -oddahnejo in razvpsele. Saj je; prilike za to dovolj. Zvečer1 gredo na sprehodi, ali v kiino, vsako nedeljo na ples. Dobro se jim godi. Mi kmetje pa garamo in garamo celi teden in povrh vsega se še nor'ca delajo iz nas, češ: zabiti, nerodni kmetavzarji ste. In smo res! Saj vaim ne znamo ust odpreti in beseda se nam ustavlja na jeziku, onim mestnim pa teče kot vreteno. Je pač vse kaj dirugega, če je človek prost meščan, kot pa zarukan kmet!«
Čudil sem se fantu. Kar je prejšnji večer govoril, bi podpisal z obema rokama. Sila ga je vlekla v mesto in ta sila ni bilai le navidezna, temveč upravičena. Nihče ni dolžan, da bi služil za hlapca: svojemu bratu in vsak mu privošči, če si pomaga drugam.
To bi bilo v redu. Kar je pa fant govoril drugi večer, me je presenetilo. Tedaj ni govorila iz njegovih uist sila, potreba, temveč poželjivost po razve-seljevanju, ki ga na kmetih ni imel. To je bila tista mamljiva luč, ki ga je vlekla v mesto. Revež ni poznal mestnega življenja, kalkrišno je, le na zunaj ga je gledal. Kaj je vedel o stanovanjski mdzeriji, kaj se mu je sanjalo o onih neštetih, ki so vtonili in poginili v grehu in nasladah. Videl je le svetle strani mestnega življenja in te so ga oslepile. Ta luč je varljiva in gorje onemu, ki ji sledi.
Kako je v resnici?
V resnici bi moralo biti na deželi vedno prijetneje in lepše kot v mestu. Po večni naših vasi tudi je tako. Ponekod pa izginja že vaška skupnost. Vaščani ne poznajo več skupnega veselja, in nimaljo več srca za trpečega soseda. Saj veste, da so v vojskinem času reveži po dleželi, kjer so bili premožni kmetje bolj stradali, kot mestni reveži. Zakaj? Šlo je za profit.
So vasi, ki skušajo noro posnemati mesta v modi in razbrzdanosti. Človek se smeje tem opicatm in obenem joka nad razdejanjem, ki ga povzroča to pronicanje mestnih ir&zvad v naše vasi.
Po večinoma se godi to v onih vaseh, kjer ni prave izobrazbe. Koliko bi lahko storili izobraženci v takih krajih! Kako bi lahko privabili mladino k resnemu in obenem veselemu dlelu! Pa so temni in mrki, samim manjka dejanskega veselja. Raje vidijo krte pod zemljo, kot škirtjančke v zraku. Iz onih vasi, kjer še veje topla medsebojna ljubezen, ki skuša na domačih tleh vzajemno rešiti življensko vprašanje, iz teh vasi — ponavljam —mesta ne bodo dobivala sužnjev.
Kako- je pravzaprav v mestih? Se veliko; zasluži? Koliko se zasluži, odvisi predvsem od dveh činiteljev: treba je zato izvežbanosti in strokovne izobrazbe, obenem: pa močne, volje, dla se človek ne vda mamljivim vabam zapeljivosti. Marsikdo je šel v mesto> in si mislil: Nazaj se bom peljal v kočiji s parom konj, in ko- se pripeljem na vais, bom zakričal: Počem je cela vas, da jo kupim? Pa se je revež usekal! Prišel je kot občinski revež nazaj, če ni že preje umrl v mestni u-božnici. Mesto ima veliko; zanj k in gorje mlademu človeku, če se zaplate vanje — ugonobijo- ga popolnoma.
Res je, v mestu dobiš marsikaj, česar na deželi nimaš: predavanja, gledališča, koncerte, muzeje, lepe cerkve, krasne pridige itd. Ne dobiš pa v mestu tega, kar ima vas: zelenih travnikov, pevajočih ptičk, šumečih gozdov. Zastonj iščeš v mestu poezije letnih časov — brez spremembe gledaš v kamniti cestni tlak.
Družine stanujejo v mestih po podstrešnih sobah, na tesnem, in smešno bi bilo govoriti v teh razmerah o -mirnem, veselem družinskem življenju.
Veliko je ljudi, ki so se rodili in zrastli v mestu, pa niso nikdar doživeli globok osti družine; ostala jim je celo življenje le — doneča beseda.
Veliko jih je, ki si obetajo- častnih in veljavnih služb v mestih. Veljavne službe! Kolikokrat so odvisne od slepe sreče. Res je: v mestu najdete bogate, ugledne tovarnarje, ki so bili nekdaj delavci; najdete pa tudi
cele kupe uboštva med delavci. Priznam: So obrtniki v mestu, ki uživajo splošen ugled. Veliko jih je pa tudi takih, da stradajo. Se strinjam: So trgovci v mestu, ki imajo odločilno besedo v mestnem svetu. So pa tudi taki trgovci, pri katerih gleda lakota skozi izložbeno okno. Tudi marsikateri uradnik, duhovnik učitelj itd. se bridko kesa, da je silil v mesto misleč, da ni zanj boljšega_ delokroga. Znano je, kako jo je povedal odličen Rimljan : Raje bi bil prvi v zadnji galski vasi, kot da sem v Rimu drugi. To resnicc občuti človek šele takrat, ko razočaran živi v mestnem direndaju.
Ovojno je potrebno- o-nemu, ki ga je val zanesel v mesto: Da nosi s seboj luč očetove hiše, plamen materinega očesa in svetlobo pravega verskega življenja, ki ga edino obvaruje pred vrtinci. In še nekaj: Dobre družbe mu je treba: Zato svetujemo vsem fantom in dekletom tole: Predno stopiš v mesto, si preskrbi vstop v pošteno krščansko društvo, da te vzdrži na površju tudi takrat, ko besne valovi mestnih zapeljivosti in razuzdanosti. Edino na ta način boš tudi v mestu obvaroval čast sebi in domači vasi.
P. J.
Čas je, da vstanemo!
Vsako leto ima svojo pomlad, vsako trpljenje svojo Veliko noč in vsak človek ter narodi svoje vstajenje. Vstajenje naroldla se sodi po njegovem moralnem in kulturnem dvigu.
Vprašajmo se: Praznuje li naš narodni drobec svoje moralno vstajenje? Vsi vemo, da je svetovna vojna pokopala nešteto moralnih dbbrin, s katerimi se je ponašal naš rod. Razširilo se je po deželi pijančevanje, na prodaj je bila čast, izginilo je bratoljubje, posurovela je mladina, odaljili so se nešteti verskemu življenu in zašili v grobe zmote paganskega uživanja in grobega rnaterializma.
Smo se že dvignili iz teh zablod Ne še povsod! So vasi, kjer še vedno leži slana in led nad mladino, kamor še ni posijalo pomladansko solnce moralnega vstajenja. Poznate te vasi? Kako- bi jih ne poznali! Povprašaj samo, je-li vaška mladina v resnih društvih, ali divja le po plesiščih.
Povojna doba nam je pokopala zaklad izobrazbe: vzela nam je šoto. odtujila mladino, zastrupila nam je zdrave studence izobrazbe. Brezbrižnost za materin jezik in za nadaljno izobrazbo je postala velika. Se zaveda mladina te velike nesreče? Zdi se, da še ne povsod. Še so- kraji„kjer vlada tema in zdi se, da nekatere vasi bolj ljubijo kulturno temo, kot solnce prave prosvete. Povprašaj salmo, če imajo v vasi društveno večerno šolo in videl boš, koliko vasi še čaka na vstajenje.
Kje naj iščemo vzroka tej zaspanosti? Brezdvoma je vzrokov dovolj, za enkrat odkrijemo ie enega. Veste kaj store zdravniki, če hočejo bolnika uspavati? Dajo mu uspavalni prašek. Tak prašek, ki naj bi povzročil omotično spanje je bila brez dvoma parola: sloga, edinost! Saj vam je znano, kako so kričali in še kriče razni kulturni konjederci: Slogo ohranimo! Kdor začne delati, resno delati na svoji njivi, ta krši slogo. Vsi naj delajo le na eni njivi, čeprav ni njihova! Hvala lepa za tako slogo!
Složni bodimo! Vse, kar nas loči vrzirno v koš, da ne bo povoda za nesporazum. Kako se to- lepo sliši! Torej: vero v koši, da se ne bova prič-kala ti, ki si brezverec in jaz, ki verjem v Boga, demokratični princip v kot, da ne prideva navzkriž ti, ki zagovarjaš kapitalizem in jaz, ki sem proletarec! Kakšne bi bile posledice te sloge? Povem zgled! Poročila sta se katoličan in protestantka pod pogojem, da bosta na ljubo družinskemu »miru« opustila vsak verski motiv in versko vzgojo. Skrbela bosta le, da bodo otroci siti, lepo- oblečeni, vzgojeni v zunanjih manirah — sicer! pa: nobene druge vzgoje, da ne bo prepira. — Sem radoveden, kakšne otroke bosta imela roditelja!
Da bi še bolj blesteče »dopovediali« slogo,"so proglasili princip: Narodna misel bodi naš cilj. Narodna misel! Je sicer to blesteča in jako vabljiva beseda zlasti za naše razmere. Toda tako mišljenje je, po temeljitem premisleku, prenagljeno, zmotno. Moj odgovor je: Narodna misel, kakor tudi se zdi blesteča, mamljiva in lepa, vendar ni in ne sme biti prvi cilj in ideal naših društev. Saj vemo, da mora biti narodna misel podrejena idealom1 in načelomi pravičnosti, resnice in ljubezni. Ta načela so višja kakor narodna. Človek ne sme videti le svojega naroda, ampak biti mora velikodušen in pravičen do vseh brez ozira na kri in jezik. V vsakem moramo videti brata, trpina, sočloveka, po onem lepem krščanskem načelu, ki ga je prelepo izrazil Prešeren v »Krstu pri Savici«,
In angel jim reče: „Nikar se ne bojte! Kristusa iščite križanega. Vstal je, kakor je napovedal!"
Da smo ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi.
Za današnje moderne socialne razmere je tudi ozkosrčno in smešno, če kdb vedno tolče le na narodni zvon. Narodnost je žebelj; le tedaj lahko obesiš suknjo nanj, če je zabiti v trden zid. Le takrat je narodnost prava, če je pritrjena na verski princip pravičnosti in dejanj.
Imamo pač druge, silnejše ideje, ki bodo, če se uresničijo, odrešile narode.
Narodna misel sama nima nobene moči, da bi krotila človeške strasti. Kako globoko zaide goli, prenapeti nacionalizem, nas uči vsakdanja skušnja. Znano je predobro, koliko nasilj je izvršila po svetu napačno umevana narodna misel. Umori, požigi, teptanje vsake svobode in pravičnosti, vse se zdi nacionalistom sveto in dobro v imenu narodne ideje. Blesteče fraze o narodnosti, o narodnih možeh, burne veselice s petjem in pitjem in plesom do ranega, jutra, bahave napitnice na naslov narodnih voditeljev, žvenke-tanje kozarcev in hripavo petje »Od Urala do Triglava«, gostobesedna pohvala v narodnem časopisu, to je po večini »delo« takih č-isto in samo narodnih društev.
Sama narodna ideja ne da dovolj moralne-načelne moči. Zato nimajo taka dlruštva nobenega, ali le prav majhen vpliv na vzgojo vesti, mišljenja in značaja svojih članov. Ob dnevih stiske in preizkušnje se obrnejo taki radi po vetru; še pred kratkim navdušeni narodnjaki, postanejo čez noč narodni odpadniki.
In če kak narodni voditelj ošteva v časopisu tako mladino, češ, da ima premalo smisla za »resno narodno-delo«, da preveč pleše in pijančuje, tedaj mu laihko taki društveniki po pravici zabrusijo v obraz: »Medice, cura tie ipsum!« Zdravnik, zdriavi sam sebe! Saj nas vi sami tako vzgajate, ko nam oznanujete, da smo v moralno-nravnem oziru svobodni! Te svobode se hočemo posluževati!« Versko brezbrižni ali celo brezversko in svobodomiselno navdahnjeni voditelji takih društev morajo molčati in povesiti oči. — Ker taka društva načelne vzgoje in svojih pravil nič ne vpošitevajo, zato se tahko včlani pri njih vse od kraja; vse je dobro, da le plača članarino. Ni čuda, da se lahko nabere v takih društvih večje število narodnoodpadniških elementov, ki izpremene narodno društvo v odpadniško. Tudi take slučaje že poznamo.
Iz dosedaj povedanega sledi, da je veliko premalo, če bi hoteli postaviti kot cilj in ideal naših dnuštev samo narodno misel. Cilj, ki je višji kot gola1 narodna ideja, je ideja pravičnosti, ljubezni, resnice, poštenja, gorečnosti za dobro in še druge socialne čednosti in kreposti. To naj bo- predvsem cilj in smoter naših društev. Društva, ki delajo- v tem smislu, izvršujejo eminentno narodno delo, ker vzgajajo požrtvovalne in značaj ne rnože, ki ob času preizkušnje ne bodo obračali plašča po vetru, hrbta društvu in fige narodu.
Toda še veliko premalo sem povedal, ko sem povdaril, da morajo biti ideje pravičnosti, resnice in ljubezni ideal naših društev. Te ideje, četudi so vzvišene in lepe že same na sebi, vendaT nimajo same v sebi dovolj podlage lin poroštva. Je še neka ideja, ki daje vsemu temu pravo smisel, trdno podlago: to je ideja božja, krščanska, katoliška misel. Govori in povdarjaj kolikor hočeš o pravičnosti, značajnosti, poštenju, vse to preklicano malo drži, ako nima temelja v Onem, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
Versko življenje je pivi, najglobokejši in najtrdnejši temelj narodnega življenja. Kdor to omalovažuje in prezira, ta koplje narodu grob. — Pri tem
ne mislimo one vere, ki si jo kdo domišljuje v svojih možganih in pameti in ki jo vedno izpreminja po- svojih interesih in komodnosti, ampak božje vere, ki jo uči in hrani Kristusova Cerkev. Le taka jasna vera. natančno določene verske resnice in dolžnosti ima življensko moč in vzgojni vpliv na celi narod.
Najboljša in najtrdnejša narodna obramba je: utrjevati med člani živo krščansko misel in življenje. To je tudli program, naše »Prosvetne zveze«. Če bi mi to svoje geslo opustili na ljubo saiuo-narodni misli, bi s tem napravili velik korak navzdol in nazaj. To bi se reklo iti pit umazano mlakužo, namesto čistega studenca. Toda navzdol in nazaj mi nočemo, mi hočemo kvišku in naprej.
Ideal naših društev torej bodi, da narede svoje člane boljše, čednost-nejše, značajnejše! Le taki bodo zanesljiva/ bramba našega naroda, sebi in celemu narodu v srečo. Ker pa dobro vemo, da so brez vere imenovane kreposti le prazne besede, mora biti cilj naših društev, da1 navajajo svoje člane k poštenemu krščanskemu življenju, k izpolnjevanju verskih dolžnosti. Na koncu konca mora biti torej delo naših društev usmerjeno tja gor, kjer je Ideal vseh idealov, Lepota vseh lepot, k Bogu, ki je izvir vsega lepega in idealnega.
Zato naj sveti vsak uzor, tja gor, kjer je njegov izvor.
To je naše vstajenje, dragi prijatelji, katerega želimo za bližajoče se praznike Vam, društvom in celemu narodu, kajti: Čas je že, da vstanemo vsi!
Dr. M. Brumiit.
Nove steze.
TZdo naj popolnoma ume človeka, to prečudno bitje, ki nosi vse skrivnosti IV vsega stvarstva? Prijatelj, poglej vase, v svoje telesno in dluševno življenje, poglej na svojo okolico ii: na mnogolike svoje odnošaje do nje — povsod same velike skrivnosti, ki ti postajajo čedalje skrivnostnejše, čimbolj se vanje potapljaš. In te skrivnosti so deloma tolažihie in razveseljive,, deloma pa grozne in nedopovedljivo žalostne.
Grozna je n. pr. skrivnost, kako se more človek, ki išče le lepote in blaženosti, pri tem svojem iskanju tako pogostoma pogrezati v brezdna grdo-bije, in sicer včasih tako globoko, da mu otemoijo vse zvezde upanja in da pade v naročje najgroiznejši vseh gro-z, obupu. Tem razveseljivejlša pa je zato skrivnost vstajenja človeške duše, ki je padla v brezdna brez zvezd; skrivnost prenovljenja duše, ki je popolnoma zamrla; skrivnost očiščenja duše, ki je bila vsa omadeževana in oskrunjena; skrivnost v sreči se topeče duše, ki je morda zgubila že zadnje, najrahlejše upanje in zaupanje v lepoto in srečo.
Pod Oljsko goro, uro hoda vzhodnoi od Jeruzalema, v prijetni dolinici leži vasica Betanija. V tej vasi je bivala za Kristusovega časa ugledna in premožna rodbina s tremi otroki; najstarejšemu je bilo ime Lazar, mlajšemu Marta, najmlajšemu pa Marija. Marija, ljubljenka te žlahtne družine.. naj bo predmet našega razmišljanja, ki ga v bistvenih potezah naslonimo na najzanesljivejši zgodovinski vir, na sv. pismo.
Nedavno- sem se vozil s starejšim znancem v železniškem vozu, v katerem so bile tri judovske družine, ki so se selile iz- Litvanije v Palestino. Mojega sopotnika oko se je ustavilo1 na 121etni deklici in opozoril me je: »Glej divoto, tako lepega otroka zlepa še nisem videl.« Dvignil sem pogled iznad brevirja in v glavo mi je šinila misel: podoba 121etne Marije Magdalene. In res, zdeti se mli hoče, da naša Marija je bila izredna krasotica, obdarjena z vsemi vrlinami in milinami dekliške lepote. Pa tudi njeno srce je bilo nežno in čustveno, dovzetno zlasti za vse čare čutne lepote. Dejstvo, da je bila najmlajša med otroki, pa še te lastnosti so ji pridobile prav posebno naklonjenost staršev. Čuvali so nad njo kot nad punčico svojega očesa, varovali jo kot najdražji zaklad pred vsemi ostrinami in bridkostmi otroškega življenja, ugojevali vsem njenim željam, obsipali jo z vsemi nežnostmi, ki jih starši morejo izkazovati otroku, ki so vanj zaljubljeni. Starejši brat in sestra sta se morala oprijeti hišnih poslov in skrbi, Marija pa je bila nekaka oboževana hišna princesinja. Ko sta oče in mati hodila na pristavo v čarobno Magdalo — tam ob d i vnem Genezareskem jezeru, sta vselej jemala s seboj malo Marijo. Njeno za poezijo in naravno lepoto tako vneto srce se je popolnoma navezalo na galilejske gore in griče in gozdove in pašnike in žitna in cvetna polja. Vsa zavzeta se je izprehajala ob jezeru v jasnih poletnih večerih in njene misli so sanjale tja v daljavo za ribiči, ki so jadrali na lov; tam na severu pa je občudovala visoko v nebo kipeče
Velikonočni žegen
vrhove mogočnega Libanona. In njeno srce je čedalje bolj kipelo; objela bi bila- rada za vedno vso> to lepoto; le težko se je na zirmo vračala v tiho in skromno Betanijo. Lazar in Marta nista umeila razvajene, sanjave sestrice, ki se kar nič ni mogla vživeti v časne skrbi in je vedno le gledala, kako bi se otresla vsakega resnega dela in bi vklub temu uživala vse udobnosti življenja. Skrbna Marta se je često jezila celo nad starši, ta> je videla, da mlajša sestrica napreduje le v ničemurnosti, v edini skrbi za telesno lepoto in razno lepotičje, in da ji peša celo vse spoštovanje do raznih judovskih običajev, ki so ščitili žensko sramežlivost, preprostost in ponižnost.
Oče in matii sta umrla. Odsihdob se Marija ni mogla več trpeti v Be-tamiiji. Preselila' se je v svojo pristavo v Magdali, kjer si je življenje uredila po svojih razvajenih željah.
Tisti čas so bile po vsej Palestini raztresene posadke rimske vojske. Zlasti ob važnih trgovskih cestah so taborili in lenarili vojaki zemlje lačnih Rimljanov. Iz samega dolgega časa so mislili na zabaivo; na plese in vino in ženske — na tak-le vzorec vseh lahkomiselnih postopaoev, kar jih je kdaj živelo od Adama do danes. Tudi takrat je bilo dovolj deklet in žen, ki so sedate na rimske limanice, ki so teptale častitljive običaje lastnega naroda, ki so se smatrale za imenitne in moderne, če so se otresle vseh »predsodkov« in so se vrgle vse vnete v naročje olikanih rimskih lizunov. Saj so znali tako sladko in nežno govoriti, in se dobrikati! Prirejali so tudi imenitne zabave, ki so bile vse prepojene od »duhovitosti in umetnosti« tedanjega Rima; zlasti poganski plesi so zrevolucijonirali možgane judovskih deklet.
Ali ni verjetno, da so se tudi naši Mariji prikupili rimski častniki, ki so se šetali ob jezeru, se tako prijetno razgovarjali in divno smejali in — — njo sarno tako prijazno pogledovali ter očividno zelo, zelo občudovali?
Kmalu se je začela njena hiša polniti od raznih občudovalcev, ki so prihajali vedno pogosteje, V Magdali, v Marijini hiši so se prirejale pojedine, ki jih more prirejati le ljubezni, časti in občudovanja žejna ženska.
Častili so jo, da, navidezno in hinavsko, obenem pa neizmerno poniža,vali. In Marija je padala vedno globlje, iz brezdna v brezdno. — In prišla je ura, ko je vsa utrujena in zgodaj izžeta hodila ob jezeru in ji zahajajoče solnce ni več oznanjalo sreče in blaženosti, ki jo sluti, prihajajočo iz neznane dalje, ampak je vpilo o uničenih idealih, o preliti in izpiti krvi; vsa narava v večerni rdeči zarji se ji je zdela zločinka, ki jo je varala, ki ji je izpraznila srce in se sedaj ponaša, odetai v njeno srčno kri.
Vse bi bila prenesla, vse pretrpela, pozabila bi na hinavščino in podlost sveta, odpustite, bi tudi njemu, ki je najbolj varal njeno ljubezni žejno dušo — toda zavest, da je tako silno obtežila svojo vest, da je onečastila svoje in svojih dobro ime, da ga ni, ki bi jo mogel dvigniti iz ponižanja, ta jo je gnala v obup. In v obupu je jela zaničevati sama sebe in se prostovoljno izročati vsem, ki so želeli Le še bolj poteptati njeno čaist in dostojanstvo.
Marija, Marija! Postala si ženska, ki te je obsedlo 7 hudobnih duhov, javna in očitna grešni ca, izmeček izvoljenega ljudstva.
Po deželi pa je šel gjas o Jezusu iz Nazareta, ki je vsepovsod učil in bodril in zdravil in tešil vse revne in batežne. In bili so, ki so velikega preroka zasramovaili, češ, da je prijatelj cestninarjev, da niti javnih grešnikov ne podi odi sebe, ampak jih tolaži in da z močno besedb dviga iz ponižanja tudi take, ki jih je ves svet zavrgel in pohodil
Marija je zgubila vero v svoje vstajenje, bežala je pred poštenimi ljudmi — toda tega moža je vendar želela videti!
In Jezus je šel mimo — in Marija je iz skritega kota zrla nanj — in zdelo se ji je, da jo gleda., nepremično ljubeznivo, odpuščajoče, bodreče — in njena duša je v tem hipu občutila neznano blaženost, kakor bi bila po dolgem iskanju, neštetih blodnjah in prevarah končno vendar našla pravo lepoto in srečo. Jezus je šel mimo, bil je že daleč, v daljavi si videl lte še majhen oblaček cestnega prahu, ki se je dvigali, nad veliko množico njegovih učencev. Marija pa je <šla, vesela domov in njeno srce je pelo eno samo veliko pesem: »Našila sem njega, ki sem ga iskala vse življenje; vsa
lepota, vse, kar je db danes vezalo moje srce, je bil le medel odsev, le prilika, le Vidlez — On je, ki sem ga iskala in našla. In spet ji je bil lep ves svet, spet je pozdravljala prijazno cvetlice in ptice — in objela bi bila v doslej neznani, poduhovljeni ljubezni vse stvarstvo'.
Tisto noč je Marija prebdela v solzah žalosti in veselja. »Njega sem žalila, ko sem sebe ponižala, ko sem druge poniževala, ko sem v svojih zablodah klicala njegove stvari na pomoč; saj je bil povsod on. In kar je še hujše: nad: njilm sem obupala, nad njim, ki me je gledal tako toplo, ljubeče, usmiljeno' in bodreče....« .
Naslednjega dhe je Marija v Simonovi hiši klečala ob Kristusovih nogah, jih izpirala s preobilnimi solzami kesanja in hvaležnosti ter jih sušila s svojimi bujnimi lasmi.
In tistega dne se je zgodilo, da je nastopil kot zagovornik te žene, ki je bila zašla v brezdno brez zvezd, On, ki je Solnce pravičnosti in svetosti.
Odslej je bila Marija prerojena. Poslovila se je od kraja zablod, zapustila je Magdalb in njene mamljive lepote in se vrnila k bratu in sestri v Betanijo. Tu je preživela najlepše ure svojega zemskega bivanja ob nogah velikega učenika, ki je vodil ukaželjno dušo čedalje globlje v skrivnosti prave lepote in sreče.
Mariji je bil odlslej Kristus vse, bil ji je veliki Oni, pred katerim je vse obledelo1, kakor obledijo in ugasnejo zvezde pred solnoem.
In prišel je dan, ko so Njega križali in se mu rogali, ko so ga zapustili najboljši prijatelji; Marija pa mu je močila tudi prebodene noge s solzami hvaležne ljubezni. Križali so Kristusa in bežali pred njim. vsi, ki jih je obvladoval videz, trdno so se pa oklepale krutega lesa le one izvoljene duše, ki so v njem spoznale ono močno silo, ki vodi Od! videza in prilike db resnice in življenja.
Pregrešil sem se nad evangelijem. Naj mi njegov stvarnik to odpusti-saj sem zanesel svoje misli vanj le. zato, da bi vas, ljubi mladi prijatelji in prijateljice, spomnil na veliko skrivnost našega padca in vstajenja. Lepote in sreče iščete. Njeni žarki so posejani po vsem stvarstvu, a so le žarki — še manj, le videz so tega, kar iščete. In kdor se videza'oklepa pada, pada. Dviga in osrečuje nas le resnica, resnica pa je Kristus. To pričajo vse zgodbe o starem in novem človeku.
Letošnja dekliška skupščina.
Jadra razpele smo me mornarice in odhitele kot golobice žarnemu solncu naprot.
(Krizostom: Mornarice.)
I etos je prišla v Gorico pomlad. Iz dežele so se vsule cvetke naših deklet in prinesle s seboj one pestre svežosti, ki jo dihajo naše gore, planine in cvetoče doline. Čez morje mladostnih zablod so se dvignile lastavke in zapele pesem o lepi dekliški duši. Ta občni zbor dekliškega oddelka ni bil navadna skupščina, temveč vrt poln cvetja, dela, nad in veselja.
Prvi pomladanski praznik, posvečen rajski Materi, je bil določen za dekliško skupščino. Z jutranjimi vlaki je dospelo nepričakovano veliko zastopnic iz vseh krajev dežele. Vkljub temu, da ni Prosvetna zveza delala za ta občni zbor nobene posebne reklame, sta discipliniranost in navdušenje pripeljali dekleta iz vseh krožkov v Gorico. Zastopani so bili naslednji krožki: Tomaj, Otlica, Trnovo pri Kobaridu, Koritnica, Poljubin, Straža pri Cerknem, Avče, Lom, Idrija ob Bači, Slap ob Idriji, Vipava, Vrhpolje, Slap pri Vipavi, Št. Vid, Budanje, Šturije, Col, Črni Vrh, Sv. Križ, Rihemberk, Dornberg, Bilje, Števerjan, Miren, Gabrije, Podgora in Gorica. Vseh udeleženk je bilo 128. Nekateri odsotni krožki so poslali opravičilo in pozdrav. Ob 8. uri zjutraj so se udeležile odposlanke skupne sv. maše v okrašeni Alojzijeviški kapeli. Med mašo je krasno prepeval mešani zbor goriške „Mladike". Po maši so napolnile udeleženke okrašeno dvorano Prosvetne zveze. Zadonela je dekliška himna iz sto mladih grl, da se je veselje zlilo po dvorani. Načelnica dekliškega oddelka ga. G. Ferjančičeva je v izbranem, prisrčnem nagovoru pozdravila delegatke in izrazila veselje nad vzorno disciplino in gorkim navdušenjem, ki je prevevalo vse članice. Njen pozdrav se je glasil takole: Kaj je vzrok, drage sestre, da smo se, danes zbrale pri skupščini? Nas je klicala dolžnost? Ne oporekam temu, vendar trdim, da tiči vzrok našega sestanka globje. Neka tajna notranja sila, moč duha, ki valovi od mase do mase človeka do človeka, nas je zbrala skupaj. Kjer so cilji, tam je ljubezen do njih, ona ljubezen, ki premaga vse ovire. Ta ljubezen do skupnih ciljev nas je privabila na drugi naš praznik, kot nas je na prvi praznik v Logu vlekla ljubezen. Marijina praznika sta magnet za nas. Njo smo izbrale za vzor, Njej ostanemo zveste."
Odzdravila je v imenu udeleženk gč. Zala Vukova.
Dobrodošlico je nato izrekel v prelepih besedah zastopnik Prosvetne zveze g. D. Doktorič, ki je med pomladansko veselo razpoloženje vpletel
prelepe misli o namenu dekliških krožkov. V cvetoči dom nas je v duhu pospremil g. Janko Kralj, ki je v globokih, pesniško prepletenih mislih slikal potrebo dekliške prosvetne organizacije. V imenu „Mladike" je v krasno zasnovanem nagovoru z lepo anekdoto iz prvih dni naše zgodovine, izročil vesel pozdrav predsednik g. Lojze Sardoč. Udeleženke so zastopnike viharno pozdravljale in pozorno poslušale poročilo načelnice ge Ferjančičeve, ki je v glavnem naslednje:
O pomenu, potrebi in važnosti dekliških krožkov sem že poudarila v
2. štev. lanskega „Našega Čolniča" in ob priliki skupščine v Logu. Toda me vse se še premalo zavedamo važnosti teh krožkov. Kaj pa pravzaprav zahtevamo od dekliškega krožka? Ali naj mar izkristalizira naše dekle, naj preobrazi naše ljudstvo? Da dekleta, to zahtevamo! Mi vsi, naš narod, vse človeštvo potrebuje dobrih deklet, vzornih žena, požrtvovalnih mater. Naši krožki naj skrbijo, da to dosežemo, a nikakor ne smemo dopustiti, da se blati sveto čustvo žene - matere. Priboriti si moramo predvsem ugled in spoštovanje a to le z čisto, iskreno ljubeznijo in delom?
je li preveč, kar zahtevamo od krožkov?
Malo, prav malo je, kar si bomo danes začrtale za bodoče delovanje, a ta mala iskrica naj vzplamti v mogočen plamen. Bodočnost naj pokaže dobre sadove, ki bodo vzklili iz dekliških krožkov.
Število dekliških krožkov znaša 26. Tekom enega leta je narastlo za 16 novih krožkov. Najnovejši so se osnovali v: Budanjah, Trnovem, Lomu, Colu, Slapu, Bukovem, Koritnici, Šturijah, Podgori, Avčah Idriji ob Bači in drugod. Večino krožkov, ustanovljenih pred novim letom je obiskala načelnica. Krožki imajo redne dekliške večere. Na razpolago so jim pri zvezi »Predavanja", nalašč prikrojena za krožke. Namen članic je, da pokažejo katoliško in narodno aktivnost bodisi pri ohranjanju narodnih šeg, noš in običajev, kot domače učiteljice, itd. Nele notranja poglobitev in samoizobrazba, temveč apostolat in delo za druge, to je njih deviza. Krožki so organizirani v domačem prosvetnem društvu, oziroma samostojno v onih krajih, kjer ni društev, ali so pa društva svobodomiselna.
Telovadbo goji 10 krožkov, ostali pa propagirajo dobrodelnost, se urijo v gospodinjski izobrazbi, skrbijo za pouk v materinščini za mlajše deklice itd.
Dva praznika v letu in sicer: 8. december in 25. marec sta določena kot krožkova praznika. Ta dan pristopijo vse članice k božji mizi. V vsakem okrožju zastopa krožke okrožna načelnica. Glasilo krožkov je „Naš čolnič,,' ki prinaša posebno prilogo „Dekliška greda", Vsako leto se vrši skupni dekliški tabor. Dekliški krožki imajo natančno opredeljen delokrog, ki jim ga predpisuje poslovnik Prosvetne zveze.
Tajnica A. Maraž je prečitala nato zapisnik zadnjega občnega zbora, ki se je vršil v Logu, zapisnikarica R. Rupnik pa je prebrala določila poslovnika nanašajoča se na občni zbor dekliškega oddelka. Sledilo je poročilo zvezne vaditeljice Milke Gregorčičeve, iz katerega zvemo, da je vpeljana telovadba v naslednjih krožkih: Miren, Gorica, Bilje, Podgora, Dornberg, Sv. Križ, Rihemberk, Vrhpolje in Idrija. V zadnjem času so uvedli telovadbo tudi krožki v Šturijah, Št. Vidu in na Slapu pri Vipavi. Telovadkinje so v preteklem letu nastopile dvakrat, in sicer v Batujah in Mirnu, obakrat z lepim uspehom in hvalevredno disciplino. Končno je zvezna vaditeljica podala še nekaj nasvetov za gojitev in izpopolnitev telovadbe v bodočem letu; zlasti je poudarjala važnost telovadnih akademij.
Poročilu zvezne vaditeljice so sledila poročila krožkovih načelnic iz Avč, Tomaja, Gorice, Slapa pri Vipavi, Cola, Merna, Straže, Idrije ob Bači, Šturij,
Vipave, Vrhpolja in drugod. Iz vseh poročil je odsevalo vsestransko delo, zlasti lepo zasnovani dekliški večeri, ki so jih večinomi uvedli vsi dekliški krožki. Marsikje smo opazili presenetljivo iznajdljivost in oblikovno dovršenost teh večerov.
Po končanih poročilih je otvorila načelnica debato in pozvala udeleženke, naj stavijo predloge za poglobitev in razširjenje dekliške organizacije.
Med najvažnejšimi sklepi omenjamo le nekatere:
Udeleženke so sprejele sklep, naj se vrši na nedeljo v osmini Malega Šmarna dekliški tabor; kraj se določi kasneje vsled raznih predlogov. Oskrbi naj se za vse članice primerna, enotna in decentna narodna noša, katero naj skušajo dekleta uvesti v vse vasi. Sklene se prirediti v centrali gospodinjski tečaj, kjer se bodo dekleta izurile v vodstvu krajevnih tečajev, iz raznih panog gospodinjstva. Vse članice so se obvezale razširjati z vsemi močmi „Naš Čolnič" kakor tudi drugo pošteno časopisje. Naraščaju hočejo krožki v bodočem letu posvetiti posebno skrb.
Udeleženke so sprejele delavni program, ki ga je za tekoče leto predložila načelnica. O programatičnem podrobnem delu v krožkih je govoril g. zvezni tajnik. Iz njegovih izvajanj so dobile načelnice nešteto pobude glede dobrodelnosti, skupnega sodelovanja sosednjih krožkov, opisal jim je nazorno potek dekliških večerov, izrazil svoje mnenje glede dekliške telovadbe in dal več zelo koristnih in lahko izvedljivih nasvetov glede notranjega življenja in delovanja v krožkih. Z izvajanji g. referenta so se udeleženke popolnoma strinjale in navodila enoglasno sprejele kot sklepe, veljavne za vso organizacijo.
Iz živahne debate, skrbno sestavljenih predlogov in jasno začrtanih smernic smo spoznali, da so dekliški krožki nujno potrebna organizacija, katere se morajo oprijeti vsa dekleta, ki jim je pri srcu apostolsko delo na verskem, in resno prizadevanje na prosvetnem polju. Oni, ki dosedaj niso imeli umevanja za to prepotrebno zasnovo, naj bi prišli k občnemu zboru in poslušali debato ter opazovali navdušenje in resno voljo, ki jo ne premaga nobena ovira.
Za predlogi so se vršile volitve. Izvoljene so bile enoglasno v organi-zatorično vodstvo gospe: G. Ferjančičeva, A. dr. Glaserjeva in Š. dr. Braj-ševa. Za namestnico je bila izvoljena gč. Danči. Primožičeva. V tehnični odbor je izvolil občni zbor naslednje telovadkinje: Zalo Vukovo, Milko Gre-goričevo in Ivanko Žvanutovo. Za tajnico je bila izvoljena Elica Prinčič in za pregledovalki ga. inž. M. Rustja in Karla Kocijančič. Širši odbor tvorijo: Anica Kodre, Ivanka Peternelj, Anica Požar, Rezika Rupnik.
S tem je bil program občnega zbora končan. Veselje in navdušenost je sevala udeleženkam iz obrazov. To veselje je množila še bolj sladka zavest skupnosti in sesterske ljubavi med članicami iz najbolj različnih krajev naše dežele.
Mogočna pesem je zaključila krasen občni zbor. Popoldne so udeleženke napravile kratek izlet v Podgoro, kjer jih je domači krožek prav se-stersko sprejel in pogostil.
Proti večeru so se še enkrat vse članice sešle v „Prosvetni zvezi", kjer so se v prisrčnih in bodrilnih besedah poslovile ter odšle na svoje domove širom naše lepe dežele s trdno voljo, da zanesejo lepo dekliško pomlad v srca vseh mladenk ki hočejo mladosti in veselja, ki ljubijo sestre, rod in Boga. S temi dekleti je romal materinski blagoslov nebeške Gospe, ki ljubi in čuva pomlad v dekliških dušah.
sssasi
V trudu in znoju.
Stari Latinci so pravili »Mens sana in corpore sano!« Ce bo telo krepko, brez lenib in gnilih sokov, bo tudi diuh lahko vzletel na orlovskih perotih oblakom nasproti.
Da se ta stara latinska modrost uveljavi tudi med našimi fanti, je treba uriti in utrjevati telo s telovadbo. Niso ravno čas iin okoliščine primerne za to, a vendar z dobro voljo se v trudu in znoju vse doseže. Prosvetna zveza je sicer že priredila par telovadnih tečajev, a še in še jih je treba, da bo v vsakem našem društvu tudi telovadni odsek.
Zato se je v Gorici začel telovadni tečaj za vaditelje, ki je trajal štiri dni. Ker še ni sreča toliko naklonjena tel. oddelku P. Z., da bi imel lastno streho, se je bilo treba zatekati pod tuje krove. Pa kljub vsem težavam je 14 fantov pokazalo, da ni bil tečaj brez sadu. Predelali so redovne, proste, nekaj skupinskih 111 simboličnih vaj. Svoje znanje so telovadci pokazali na Marijino pri telovadni akademiji. Za slovo so se zbrali vsi telovadci s svojim vaditeljem br. Rupnikom v lepo okrašeni »Mladiikini« dvorani na skupen večer. Tu se je videla volja za delo in uspeh! Br. Rupnik, zidal si pri temeljih, a mi bomo dogradili i sleme naše ponosne stavbe. V to nam Bog pomagaj! —
Udeleženke telovadnega tečaja.
Niso še prav izzvenela rezka telovadna povelja, že so se začele zbirati' od najoddaljenejših odsekov telovadkinje na svoj tridneven tečaj. Osern in trideset članic je vadilo pod; vodstvom s. Mile Milavčeve redovne in proste vaje. Vmes so bila' vpletena poučna predavanja, petje, glasba, da so dekleta odnesla lep spomin na tiste urice, ki so jih preživele skupaj z goriškimi sestrami. Na praznik popoldne je večina telovadkinj šla na povabilo podgorskih društvenih članic na sprehod v prijazno Podgoro. Pa kmalu je bio treba nazaj v Gorico, da se pripravijo za telovadni nastop. Dekleta, smete
biti ponosne na svoj uspeh! Ni bila to akademija, kot jo vidiš drugod, kjer so za taike nastope vse stvari pri roki; bil pa je nekak družinski praznik, ki je v srcih vseli pustil svetle spomine. Zvečernje slovo od s. vadiiteljice v »Mladiki« je bilo tako prisrčno, da se je tej ali oni udeleženki prikradla solzi ca v oko. A ni pomagalo nič. S. Mila je morala s šopki južnih cvetk na sever ..., a obljubila je, da se bo še povrnila med svoje sestre pod južno sobice.
Tako so minili lepi dnevi. V vseli pa je zazorela ena misel:
V trudu in znoju
domu gradimo slavo in čast!
/?. Bednarik.
Stoletja pričajo!
— (Zadnja slika.)
Rod, veš še, da tvoj kralj je z ognjem kronan bil, in da nihče iz rok mu žezla ni izvil? In da za vse, kar je razgrnil Bog še teče pravda in vsa vroča vre?
Cedmič poglej danes, sin puntarjev in robov, dedič znoja in žuljev, sebi ° v obraz. Morda si že zabil na davne sanje, ki jih je sanjal tvoj ded; ne veš-li, da pričajo dolga stoletja o poveličanju tvojega obraza? Spoznal boš, da si to sam ti, jaz in vsi, kar nas je: nad Čedadom so naši dedje zavrnili ohole furlanske vojvode, ki so hoteli napojiti konje v Soči; tam še danes brstijo trte, ki jih okopuje Bric. Ob Gorjancih, Kolpi in Snežniku so se objeli Slovenci s Hrvati; danes vriskajo njih srca isti bratski spev. Valovi morja Adrijanskega so butali ob bregove, koder so ukazovali slovenski župani, poljubljali so se Timavom na čigar bregovih so sejali svoje žito Slovenci, vihrali so mimo Štivana Devinskega, kjer so slovenski romarji s severa vpisovali svoja imena na rob evangelija sv. Marka; povsod tod še danes poje kramp slovenskega Kraševca pesem o delu in ljubezni do kršne domovine. Le tam na severu je zgodovina prestavila mejnike. Mladci slovenskih žup in zadrug so drli čez Donavo in stiskali dlan bratom s severa — Čehom. Pa je prišel val Germanov z zapada in zabil klin med severne in južne Slovane, ki jih še do danes loči. To vse je dom slovenski
in sam Bog je nanj udaril sonce svoj pečat!
Na tej sveti zemlji se je dolga stoletja vil in bil, potil in krvavel naš jod, preden si je otresel s tilnika tuj jarem. Dolgo je slovenski kmet odraj-
taval desetino tujim graščakom in valpetom, šele, ko mu je spolzela skoro zadnja sraga na izsesano grudo, je tudi slovenski narod učakal boljših dni. Niso ga imgli pognati z rojstne zemlje, hoteli so ga pa prikrajšati za njegovo pravdo in oslepariti za njegovo pismo.
Ko so na zapadu razglasili postavo svobode, bratstva in enakosti, so tudi med Slovenci vzplapolale že dolgo tleče iskre v mogočen zubelj.
Že nekaj desetletij pred 1. 1848, ko so vsi evropski narodi zahtevali svojo narodno samostojnost, so pripravljali naši prvi možje naše prednike za ta klic. Zois in Valentin Vodnik (1758-1819), prvi slovenski pesnik, sta prva začela dramiti slovenski narod k duševnemu življenju. Ko je tema dvema padlo pero iz izmučene roke, so vstali drugi sejalci in sejali semena, da vzklije roža rnogota do vseh štirih mejnikov. Korošci so imeli Urbana larnika, Štajerci velikega Antona Martina Slomšeka (1800—1862), ki je malo govoril, veliko delal, vse potrpel. Goričanom je bil pa Valentin Stanič*) (1774-1847) vse v eni osebi. Molil je rožnevence za srečo Kanalcev, Banj-skarjev in Goričanov, pasel svoje ovce, ujčkal male otročiče, meril Triglav in tirolske snežnike, cepil s trnjem ljudi proti kozam, tiskal na roko prvi abecednik, da je v šoli razlagal otrokom katekizem; še tiskarno si je moral sam v oprtnjaku prinesti iz Gorice; zvezal je z mostom čez Sočo Ročinjce z Avčani, nazadnje je pa Cerovščkov gospod vzljubil najbednejše med bednimi: gluhoneme. Še danes priča šola v Gorici o njem, ki je prvi delal in molil, molil in delal za Goričane. Za temi orači so prišli kopači, ki so udarjali za temelje slovenskih narodnih pravic. Z Bleivveisom na čelu so zahtevali, naj ne bo slovenščina v šoli in uradu pastorka. (O, kako se zgodovina kruto ponavlja...) Pa še in še je bilo treba zahtevati pravic. Snovale so se čitalnice, kjer se je smela prosto glasiti slovenska pesem in materna beseda.
Vedno več mož se je zbiralo v obrambo svojega rodu. Z 1. 1868. stopijo naši predniki iz ozkih čitalničnih sob na plan; groinovito odmeva beseda slovenskega brezpravnega naroda na taborih. L. 1868. so se v Šem-pasu prvič zbrali goriški Slovenci, da zahtevajo političnih svoboščin; naslednje leto so se dvignili Brici; za njimi Tolminci in Istrani v Kubedu ter Vipavci. Na teh taborih je ljudstvo zahtevalo zedinjeno Slovenijo, je glasno povedalo, da je odbila ura, ko so gulili okovi njegovo zapestje.
Borba za jezik se je pa morala kmalu spremeniti v boj za narodno mišljenje, za slovensko življenje; a kje je še bilo, da bi slovenska misel vzplula pod oblake in se vrgla do neba? Jeklen obroč je stiskal naše očete, morali so nam braniti slovensko šolo, slovensko narodno posest.
In v tem boju je zasenčil obzorje s svojim orjaštvom slovenski Evangelist, ki je nas učil slovenstva. Janez Krek (1865-1917) je združil krog sebe vse, ki so hoteli dati svoje moči za ljudstvo. Dal jim je za popotnico: sejmo, sejmo semena z golgotske gore...
Ni še dobro zaduhtela njegova setev, ko so naši starši, bratje in smo mi dočakali ure grozote. Zazibali so se temelji naših Brd in Gor, spodkopan je bil Kras, Vipava se je krvava družila s Sočo, naši so bili v babilonski suž-nosti v strelskih jarkih; mesto glav so imeli mrtvaške lobanje na vratu. Naše žene in hčere so postale desetnice, naši otroci deseti bratje. Potikali so se po svetu, le veter, ki se je zaganjal v beraške cunje jim je bil brat... Bile so sekunde, odgovorile ure, dnevi so se nagibali in še je svet prelival kri, da bi vedel, kdo bo iztrgal iz plena največji kos, kdo bo najbolj odebelil mošnjo. Kdor je imel malo je hotel dosti, kdor je imel dosti, je hotel več,
*) Glej Lovrenčičev podlistek „Cerovščkov gospod" v „Goriški straži".
len ur so navrgli največ, se je hotel zadaviti z vsem. Prišli in ostali sa dnevi, ko so zmerni postali požrešni, poštenjaki roparji in od najbolj čistih se širi kužen smrad. Tedaj je naš rod zopet plačal davek s krvjo in kostmi, stoterih svojih najboljših.
Po pokolju so hoteli zidati do vseh štirih mejnikov skupen, solnčni dom. A ni jih bilo kamenarjev, pali so kladivarji, oko se jim je skalilo predno so zagledali speto svodovje nad sabo. Janeza Evangelista so našli z osteklene-limi očmi, drugih je bilo malo . . .
Pisalo seje leto 1918. po Kristusu, ravno 12. stoletij odkar so naši dedje pričeli tlačaniti Frankom in Germanom, ko so se razmajali zvonovi v velikonočno jutro. Vabilo je k veliki maši vse brate od vseh štirih mejnikov.. Orgljavec je že sedel za orgijami, njegovi prsti so že iskali melodije za visoko pesem, pa niso še vseh pričakali. Kadilo je že vonjalo, sveče so že molile, tedaj se je zgodilo, da so razbratili brate____
Skoro bi se že zibala v cvetju vsa setev velikih sejavcev, pa so prišli krokarji izpod neba in pozobali zrnje...
Za rod, ki je šel med Slovani najdalje, bo moral kronist spet pomočiti pero in pisati zopet od leta 788. po Kristusu dalje od tam, ko je German nadel našim svobodnim dedom uzde. Zgodovina hoče še enkrat preživeti pretekla stoletja...
Na veliki petek smo prvič uzrli svoj obraz, a še ni bil poveličan. Začenja se drugo poglavje kronike. Opisuje boje sinov in vnukov na zemlji, ki jo pojijo Soča, Vipava in Adrija. Začenja pa to drugo poglavje takole:
Včliki petek je visel na križu Človek, veliko soboto pa je vstal od mrtvih Krist v vsem svojem blišču in slavi in njegovi stražniki so strahu popadali po
tleh...
Večerna šola.
JVfl edtem je prišla Velika noč in z njo je prišel iz mesta stric Tone. Na Ve-likonočni pondeijek je povabil fante »v Emavs«, v ma'lo vasico; kjer so pri premožnem gospodarju posedli okrog mize. Beseda je dala besedo in kmalu so fantje navezali pogovor na zadnji skupni večer ter naprosili profesorja, da nadaljuje. Mož se ni dajli prositi in je začel takole:
»Dejali smo zadnjič, da mora država skrbeti za vse stanove, zlasti pa za revnejše, ki živijo iz roke v usta in jim pravimo — delavci, ali z učeno besedo* proletarci. Danes bi vam irad razložil, od kedaj so pravzaprav te vrste ljudje na svetu. — Znano vam je, da so imeli v starem veku sužnje. Kako so prišli do teh sužnjev? Poglavar je napovedal sosednjemu plemenu vojsko. Navadno so premagane bojevnike kar na mestu pomorili. Sčasoma se jim je pa zdelo to početje nesmiselno. Ohranili so si premagance in jih usužnili. Postopali so z njimi kot z živino. Rimljani so poznali dvoje vrst »živine«, eno, ki je mutasta, to so živali in drugo, ki govori, to so sužnji.
V teh sužnjih vidimo nekake predhodnike nekdanjih proletarcev. Seveda niti primerjati ne moremo njihovega obupnega stanja z današnjim delavstvom ter jih ne moremo imenovati delavce v našem pomenu.
Delavce je pravzaprav ustvarila doba gospodarskega liberalizma, ki je začd z novim vekom. Takrat, ko je v Evropi najbolj odmeval klic po svobodi, so se kovale železne verige, ki so vklenile milijone žuljevih rok.
Pa se pogovorimo, kako je bilo takrat! Koncem srednjega veka sta bila zelo lepo razvita obrtniški in kmečki stan. Obrtniki so se naselili ob cerkvah in samostanih ter prodajah kmetom svoje izdelke, ko so prihajali v nedeljah k maši. Vsi obrtniki v mestu, so bili včlanjeni v »cehih«. Vsaka obrt jei imela svoj ceh. Nekaj izredno veselega! nam nudi pogled v srednjeveška mesta. Obrtniki so bili najuglednejši meščani. S pomočniki so- živeli v družinskem ra zinem; plri isti mizii je jedeil mojster in njegova družina kakor tudi pomočniki. Kdor je hotel postati mojster, je moral po določeni dobi predložiti posebni komisiji mojstersko delo. Vsak pomočnik je bil gotov, da bo lahko postal, samostojen mojster, če bo le priden in spreten. Nikdart nisoi bili obrtniki brez zaslužka. Bolne člane in vdove ter sirote so podpirali vsi. Skrbeli so za versko življenje in oskrbovali repo službo božjo. Res je sicer, da tudi v »cehih« ni bilo- vse tako, kot v nebesih. Vendar so imeli obrtniki in pomočniki veliko prednost: ni se jim bilo bati za samostojnost in za kruh. nihče jih ni izžemal.
Koncem srednjega veka so pa začeli cehi propadati. Kaj je bilo vzrok? Egoizem. Vsak mojster je gledal po strani svojega tovariša. Želel si je zaslužiti vedno več in se ni oziral na cehove pravila. Drugi vzrok je bila od-kritev Amerike. Nova pota in ceste so se odprle v novi svet. Vedno več izdelkov so- izvažali čez morje. Cehi in obrtniki rriso mogli zadostiti vsem naročilom,. Zato je začel ta in oni mojster zbirati krog sebe več delaivcev,' najel si je kapital in začel industrijo. Ko je udaril iz Francije revolucijski glas »Svoboda«, so pretrgali mojstri cehovske vezi, otresli so se državne kontrole, nič več niso plačevali carine. Vse je ponorelo v razbrzdani konkurenci. Zraven obrtniških delavnic so se začele dvigati fabrike z visokimi dimniki. V fabrikah so zaropotali stroji, ki so delali cenejše in oblikovno lepše, kot delavske roke. Ljudje so zapuščali obrtnike in hodili kupovat v fabriko, kjer so prodajali cenejše in lepše izdelka. Obrtnikom so zmanjkali naročniki, ker niso mogli prodajata po isti ceni,, kot fabrikant. Pomočniki so zapuščali zatohle delavnice mojstrov in drli v tovarne, kjer so na lažji način zaslužili več. Samostojni obrtniki so izginjali, kar jih je pa še ostalo, so se udinjali fabrikantu. Tako je hvaiisana svoboda ukraldla samostojnost obrtnikom.
Nič boljše se ni godilo takrat kmetom. V srednjem veku je bil krnet večirroma podložen graščaku. Od njega je dobival zemljišče v deden zakup, seveda pod pogojem,, da je plačeval grajskim desetino in jim delal tlako. Pa je vseeno graščak moral skrbeti zai kmeta. Braniti ga je, moral pred napadi, čuvati mu dom in pomagati v nezgodah. Reči moramo, da se je kmetom v 13. stoletju godilo razmeroma dbbro. Graščak jim je bil oče, grašča-kinja mati. Vsak dan so kuhali na kmetih meso in smilil se jim je oni revež, ki ni celi teden jedel mesa. Pa se je zopet zažrl egoizem v graščake. V 15. stoletju so začeli stiska« in zatirati kmete, ki so se puntali. Med! te razmere je jeknil krik: svoboda! Kmetje so se osvobodili, sami, so postali gospodarji in razpolagali s kmetijo- po svoji volji. In ravno ta svoboda je bila za marsikoga pogubna. Nekteri so prodali zendjo, drugi so se zadolžili ali kosali zemljo med družinske člane. Razpasla se je med kmeti takrat lahko,mišljenost in zapravljiivost m veliko posestev je šlo na boben. Oni kmetje, ki so se zadolžili, ozilroma imeli veliko število otrok, so bili prisiljeni prodlati zemljo in iti v mesto za delavce v fabriko. Iz teh delavcev je nastal — proletariat.
Pomočniki in kmetje so prišli k tovarnarju, ki jih je sprejel. Če so delali, jih je plačal, če je hotel, jih je lahko spodil, če je tak delavec zbolel, ga je lahko vrgel na cesto. Vladala je svoboda za gospodarja; in delavca.
Za delavca? Kapitalist je lahko prestajal brez delavca, ker jih je imel veliko na ponudbo — a delavec? On je moral s trebuhom za kruhom. Služiti je moral gospodarju na milost in nemilost Kaj je hotel drugega? Pritožiti se ni mogel nikomur. Država se ni smela vtikati v delavske razmere, organizacije pa niso imeli, ker so hoteli biti svobodni. Tako soi reveži lievede postali moderni sužnji. Dokler je bil delavec še mllad, je že šlo. Lahko je pustil službo. Ko se je pa oženil, dobil otroke, je postal navezan na milost podjetnikovo.
Sedaj vidite, kam, je pripeljala kmete in pomočnike ta lepodoneča beseda »svoboda«. Gospodar je svobodno bogatel, delavec pa svobodno stradal. Tako so postali delavci ljudje brez gospodarske samostojnosti, živeli so od negotove pLače, zgubili so- stik z naravo, zanje ni bilo več poletja ne jeseni — vedno so bili vpreženi pri stroju. Strašna bedla se je razširila po njihovih stanovanjih, podobnih luknjam. Očeta so ubili stroji — družina je bila brez kruha, zmanjkalo je dela in oče je moral' iz službe — lakota je pogledala v loinec, začelo se je sovraštvo med delavcem in delodajalcem, nič več ni bilo medsebojne vzajemnosti — edino vera je še ogrevala nesrečna srca delavcev — a v marsikaterih je celo ta umrla in nastal je v srcu delavčevem mraz, škritamje z zobmi, stiskanje pesti in posurovelost brez meje. Tako je lepa obrt in svobodna kmetija zaprla svoje ljudi v fa-briko in jih storila sužnje stroja — proletaree.«
Tako je govoril stric Tone. Medtem, se je zvečerilo in družba se je vrnila domov. Ker je drugi dan profesor odhajal, so mu fantje obljubili, da, mu pišejo-, česar niso razumeli. Medtem je zazvonilo »Ave Marijo« in razšli so se po domovih, kjer je vladalo velikonočno praznično veselje.
Citajte!
Dragi društveniki! Morda ste že večkrat ■slišali, kar Vam bom zdajle po-vedai. Pa tiič ne de! Čim večkrat, tem globlje se vsadi v srce! Naj Ti bo skrb za lepo knjigo prva po molitvi in delu! Saj veš, da je lepa knjiga •edini resnični prijatelj, ki človeka ne zapusti niti na smrtni postelji. Prijatelja Ti lahko i:grab; smrt, ko si ga najbolj želi.š, ali pa se Ti, kar je še hujše, izneveri. In za takega prijatelja, kot je dobra in podučnn knjiga, se ne bi brigal?
Glej, goriška Mohorjeva družba je poslala lani okroglo 70.000 knjig med primorske Slovence. Letos se mora število zvišati! Zato pa moraj postiti vsi društveniki in vse dru-štvenice agitatorji; vsaka vas, kjer deluje naše prosvetno društvo, se mora izkazati z lepim številom Mohorjanov. Preskrbite si nabralne pole pri domačem g. dušnem pastirju ali pa naravnost iz društvene pisarne v Gorici — Riva Piazzutta 10.
Vse nas lahko zapusti, knjiga nas ne bo! Zato na noge, v sveti boj za dobro in po-dučno berilo!
Priporočamo dve knjigi, kateri je spisal dr. J Jeraj Prva knjiga „Ob skrivnostnih virih" je zelo pripravna za društvene večere. Ima polno lepih misli o družini, vasi, stanovih itd. Istotako priporočamo drugo knjigo, „Narodni preporod". Škoda, da ste obe knjigi preveč pod vtisom istovrstnih nemških publikacij, ki jih izdaja Volksverein in se v celoti premalo ozirata na naše razmere. So pa nekateri odstavki, iz katerih diha naša narodna duša in ti odstavki so najlepši, ker so nam najbližji. Želeti bi bilo. da bi bile misli v „Narodnem preporodu, obdelane v nekoliko bolj privlačni obliki in manj teoretično. — Obe knjigi pa bosta zelo uporabni za društvene voditelje.
Novi igri: Izgubljeni raj, dramatična bajka s petjem v treh dejanjih. Spisal L. Turšič. Krasno igro toplo priporočamo.
Roka božja, igrokaz v 5 dejanjih, spisal J. Vole. Po nemški igri lepo prestavljena in priporočljiva za vse odre.
Mir jam.
Romala sem po svetiščih...
C noči sem pogledala v ogledalo, pa sem videla, da mi je pritisnilo to trdo ^ življenje pečat na čelo in vsadilo srebrne nitke v lase, dasi je šla jedva prva mladost, tista polotroška, polsanjava doba mimo mene.
te dolgo je tega, kar sem se zadnjič videla v ogledalu, namreč v takem ogledalu, kjer se vidi celo duša. Ne vem, kdaj je bilo, le to vem, da je bit obraz jasnejši, duša bogatejša lepih, komaj malo zamracenih sanj.
Vrnila sem se z romanja. Ob prvi zori sem bila šla na pot, vrnila sem se v jutru, ali bila sem trudna, žalostna in izmučena, kakor da je že pozen večer in da sem starka. Smer mojega romanja pa ni bila k svetišču na gori; dolgo sem romala po tihih potih mladosti in dekliških duš. Silno rada bi bila srečala nekaj lepega, radostnega, rada bi bila srečala tisto veliko, tiho, dekliško srečo, da bi jo prinesla med vas, dekleta, posestrime moje mladosti.
Dolgo sem romala in pozabila sem na vse, kar je bilo krog mene, na vse nelepo in na vse trpljenje. Mnogo svetišč — dekliških dus sem obiskala in vsako mi je pustilo posebno misel, posebno sliko. Dekleta, posestrime tnoje mladosti, kdaj je divjal vihar, ki je razrval vaša skrita svetišča? Le malo jih je bilo jasnih, razsvetljenih s solncem nad, tako nudo, da me je za-skelelo v prsih. Nekaj težkega se je zgrudilo na našo zasanjano mladost, zato umejem mrak vaših duš, vaših svetišč. Rzumem vašo bridkost, saj sem bila z vami, saj sem hodila isto pot in ko sem se predramila, je bilo tudi moje svetišče razdejano.
Kako je že bilo, posestrime mojih mladih dni? Predolga je bUa ta pot in preresna za naše mlaclo, jedva vzniklo življenje. Glejte, meni se je zahotelo modrosti in knjig, toda komaj sem začela umevati modrost, knjige in svet, so zamrle, izginile tiste prelepe pravljice in utihnila pesem sanj, pesem zvezd in jasnih dni; k razdvojeni in razboleli duši je hodilo vasovat razočaranje, spoznanje in bridkost.
Ali se spominjate, kako je bilo včasih ob sobotnih večerih, ko je potrkala mehka fantovska pesem na srce dekleta ter ji šepetaje pravila o fantu in
njegovi pošteni ljubezni? In danes? Še potrka včasih mehka pesem na vratca našega skritega tubernakelja, še se dotakne zamišljenega srca, pa ga ne vzdrami več in ne napolni z radostnim pričakovanjem, le nekaj grenkega vztrepeia v njem, odmev nečesa daljnega zamračenega, ki je za vedno ostalo tam daleč nekje v naši prvi mladosti.
Pogledala sem v vaša svetišča, vaše duše. Zakaj je bila žalost, zakaj mrak v njili? Nekdo je pogasil svečke mladega hrepenenja pred oltarjem mladosti. Pregledovala sem svečke in videla sem, da je vsako ugasilo razočaranje. Koiikor svečk, toliko razočarani! Zahrepenele ste po ljubezni, topli, nežni ljubezni, zahrepenele po lepi, prijateljski besedi, ali prišel je fant in razbil z grdo kvanto hrepenenje. Iskale ste sočloveka, prijatelja, da bi vam bil tovariš in sopotnik v sreči in trplenju, pa je prišel in vprašal: Koliko bo dote? In še je povedal razigrane volje zgodbo o dekletu, o njeni zavrženi ljubezni, prevaranem zaupanju; še pismo je pokazal — intimno izpoved vročega dekliškega srca. — Vihar je prišel v vašo dušo in megla je legla v jasne oči; srce je stisnila grenka zavest: danes oni neznani, jutri mogoče že meni. Pa je tisti hip vztrepetala svečka v vašem svetišču, vztrepetala je, prišel je vihar in je ugasnila.
Tako je šlo dalje: ob vsakem koraku je prežulo razočaranje in ko ste stale na pragu življenja, ni bilo več prižganih svečk v vaših svetiščih dušah, le mrak je ležal v njih in samota.
Pa se je sklonila k meni vaša in moja mladost in tožila o bridkosti, o surovosti in neumevanju. Pravila mi je o vasovalcih, ki prinašajo okrog voglov grde kvante, ki jim je prostaštvo duš in besed v ponos in nimajo smisla za plemenitost duha in srca. V bolesti so otopela srca v teh časih in življenje je zarezalo globoko, globoko v naša najlepša čustva in težnje. Nekateri so pozabili, da ni vsa modrost nič vredna, če nimajo onega čuta, ki se mu pravi — spoštovanje ženske, zakaj kdor ne spoštuje ženske, kdor vara in išče v njih plitve zabave, ne spoštuje niti svoje matere niti sestre niti neveste, kajti sleherna izmed njih je tudi ženska. Kdor izdaja žensko, žali v njej tudi spomin svoje matere, svojo sestro in ne bo nikdar ljubil in spoštoval svoje neveste.
Dekleta, posestrime moje mladosti, zakaj naj bi bila večna bridkost in mrak v naših svetiščih! Glejte, ledina so postale njive, delavca manjka, ki bi preoral srca človeška, čemu naj bo naša mladost in mlada moč, če ne za delo? Vsa srca niso mrtva, še so plemenite misli, ki iščejo vaših src. Bodočnost je naša, delajmo in orajmo, pa bo spet posijalo solnce v dušo našo in v našem svetišču bodo gorele presvetle svečke - nade; v delu se bodo našle in združile plemenite duše. In sredi dela, posestrime, en pogled tjagor, kjer sveti večno Solnce in s pogledom hrepenečo prošnjo, naj pošlje svoje žarke v naša dekliška srca!
Iz dekliških krožkov.
Udeleženke telovadnega tečaja in občnega zbora so poslale zahvalo Prosvetni zvezi in članicam »Mladike« za sestersko gostoljubje. Vsem sestram pošilja tudi Prosvetna zveza in »Mladika« najlepši pozdrav s prošnjo, naj zanesejo navdušenje za na-
šo dekliško organizacijo v sleherno vas. Bog živi!
Pri ustanavljanju novih krožkov naj se članice ravnajo po navodilih poslovnika. Tu najdejo natančna pojasnila o dekl. krožku, o dekliških ve-
čerih, telovadbi itd. Poslovnik mora imeti vsaka zavedna članica.
Slike udeleženk telovadnega tečaja in občnega zbora se naročajo pri upravi »Čolniča« via Mameli 5. Stanejo s poštnino eno liro in 60 stotink.
Gorica. Slovesne, dneve smo obhajale te dni v naši »Mladiki«. S se-stersko ljubeznijo smo sprejele članice naših društev, ki so prišle iz dežele k telovadnemu tečaju ,in občnemu zboru. Potrudile smo se, da smo jim kolikor mogoče prikupile bivanje med nami. Dvorana »Mladike« in dvorana Verdli sta bili okrašeni. Postregle smo sestram s kavo in pecivom, seznanile smo se ž njimi iu težko nam je bilo slovo. Tudi telovadna vaditeljica g.č Milavčeva se nam je zelo prikupila. Ohranile bomo njo in vse druge v lepem spominu. V znak hvaležnosti je izročila načel-nica g.č Anica Simčič se t ri Milavčevi krasen šopek nagelnov. Tudi sestre iz dežele so ji pred odhodom poklonile v spomin lep šopek cvetja. Škoda, da prijateljice niso mogle' vse prisostvovati večerni akademiji, ki je prav llepo uspela. Ta tečaj je tudi našemu krožku vlil novega veselja in nove pobude. Teh dni ne pozabimo nikdar!
Trnovo pri Kobaridu. Ustanovile smo tudi me dekliški krožek. Shajamo se vsak pondeljek. Članice prinesejo s seboj ročno delo. Česar ena ne zna, ji druga pokaže, talko se vse učimo. Pri tem nam dobro služi krojna priloga »Mladike«.^ Med delom ena na glas čita »Čolnič« in »Mladiko«. Navdušenja nam ne manjka. Izročamo pozdrave vsem. sestram, včlanjenim v Prosvetni zvezi!
Miren. Naš krožek se je lotil rokometne igre z žogo. Igra1 daje prednost dekletom, ker je predvsem njim namenjena. Priglasilo se je okrog 30 deklet. Uvrstili smo jih v tri čete. Dekleta z živahnim zanimanjem
spremljajo lepo igro. Ta način metanja žoge je primeren tudi za druge krožke. V slučaju, da bi kje želeli upe-1 jati te prikupi j i ve igre, naj se krožek obrne na Prosvetno zvezo-, športni oddelek.
Šturije. Na svečnico smo priredile prvi dekliški večer. Otvorila ga je na-čelnica z lepim in vzpodbujevalnim govorom. Nato so dekleta vprizorila lepo igro z deklamacijo »Judifa«. G. župnik nam je v lepih besedah orisal pomen dekliških večerov in nas vzpodbujal k vztrajnosti. Krožek ima redno vsako nedeljo telovadne vaje in vsak pondeljek izobraževalni večer. Želeti bi bilo-, da bi tudi druga dekleta, ki stoje še s prekrižanimi rokami ob strani, vrgla proč brezbrižnost in se priključila vrlim krožki-nim članicam. Dekleta, čvrsto naprej, za izobrazbo srca in uma!
Lom. Dekleta so se zdramila. U-stanovile so dekliški krožek in začele z rednimi večeri. Začetek je sicer nekoliko trd, je pa korajža tem večja. Treba je, da se vsa dekleta zavedo, da niso poklicane v to, da1 bi v prostem času ljuhimkovale in čita-le romane, temveč, da se z izobrazbo uma in srca pripravijo za bodoči poklic. Kakršna so dekleta, take so matere, kakršne matere, tak je narod.
Planina pri Cerknem. Čitale smo v zadnjem »Colniču«, da je gorenje vipavsko okrožje sklenilo prirediti gospodinjski tečaj. Ne morete si misliti, g. urednik, s kakšnim veseljem bi se udeleževale takega teča.ia me dekleta iz cerkljanskega okrožja. Kaj pravite, ali bi ne bilo mogoče pri nas zasnovati tak tečaj? Kedaj bo pa P. zveza zopet otvorila gospodinjski kurz? — (Ni prav lahka ta stvar, prijateljice, ker je v to potrebna izuče-na moč, katero težko dobite. Prosvetna zveza priredi gospodinjski tečaj poleti, prej e nemogoče. Op. ur.)
Savel-Pavel.
i menda še nikdar tako bujno cvetelo kot današnje dni bahanje z narodnostjo, trkanje na prsi z narodno kokardo in žigosanje svojih nasprotnikov, kot nenarodno čutečih ljudi. Gotovi ljudje in cele zajednice in stranke mislijo, da se najlažje odkrižajo ljudi, ki niso z njimi istih političnih in kulturnih nazorov, če rečejo: »Vi niste za narod, vi sejete med brate razdor, podpihujete k strankarskemu sovraštvu, zato roko proč od naroda!« In če bi take ljudi prijazno pobaral: »Prijatelj, kaj pa pravzaprav misliš pod krilatico narod?«, bi ti odvrnil, da vse, ki govore isti jezik in se čutijo pripadnike istega rodu. Pa ga sprašuj naprej: »Kako pa naj ljubimo svoj narod?«, bi ti gotovo dal celo vrsto odgovorov. To je že znak, da so si narodni »bahači« dostikrat izbrali »narod« le za kopje, ki je vihte proti vsem, ki so jim na potu.
Kakšna pa je naša ljubezen do naroda? V bahanju in kričanju, v prirejanju narodnih veselic, morda v par slavnostnih napitnicah ali celo izrabljanju tega svetega imena? Odpri, prijatelj, knjigo Modrosti, sv. Pismo in beri o Savlu; listaj naprej in zapomni si besede o Pavlu!
Savel, ki je pomagal kamenjati sv. Štefana, je izprosil od velikega duhovna, da sme iti v Damask in zvezati tam vse kristjane in jih v ječo vreči. Savel je bil strasten Jud, ki mu je bilo zoperno vse, kar ni bilo judovskega. Kar je bilo judovskega, bodisi še tako popačeno, mu je bilo sveto; božje razodetje je zametal. Bil je pravi vzor nacionalista, ki je videl le Jude, vsi drugi narodi so bili zanj manj vredni. Pa ne samo to; Savel je bil eden izmed tistih Judov, ki so redkokdaj poznali potrebe svojega ljudstva; hodil je v svetiščč*Gospodovo prižigat kadila, a se ni ustavljal skesano za vrati in trkal na prsi. Priprosto ljudstvo je pa tem farizejem vpilo »hosana«, ker jih je videlo, ko so se shajali v svetlih oblačilih na sinedrij in si je mislilo: »Težke so njih misli; skrbe za blagor svojega ljudstva.«
Pa je obsijala Savla na poti v Damask luč iz neba in glas ga je vpra-šl: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« Savel.je spoznal svojo zmoto in postal Pavel.
Muri je on, ki je prej preganjal Gospoda, preganjal zdaj svoj narod? Ne! Šel je med svoje judovsko ljudstvo in mu oznanjal resnico, ker vedel je, da pokaže svojo ljubezen do naroda, če ga okrepi z božanstvenimi nauki za življenje. Kaj bo Judom bogastvo, kaj veliko število, slava in čast, če se pa dušijo v svoji ošabnosti in ne spoznajo, da je izvoljeno ljudstvo propadlo, ker se je odtujilo Gospodu. Kdor reši narod propadanja nravstvenega, ta je pravi narodnjak. Zato je pa treba aktivne borbe, vlivanja živih resnic v narodov organizem, v vse njegovo javno življenje. Marsikdo bo dejal, da to že pride samo po sebi, saj je narod veren in zdrav; kdor dela po Pavlovem vzgledu seje razdor, je proti narodni edinosti. Tako govore eni radi lenobe, eni, ker imajo oči uprte v lasten dobiček.
In še nekaj. Ko so Pavlovi vojaki zahtevali, da mora vsakdo preden se pusti krstiti postati Jud, je zaklical apostol Pavel: »Ni je razlike med Judom in Grkom!« Vsi narodi so eno v Kristu, A ljubezni do domovine in naroda nas je učil že Kristus, ki mu je bil Pavel le služabnik, ko se je razjokal nad razdejanjem Jeruzalema.
Zato je naša ljubezen do naroda krščanska, ne pogansko češčenje nacionalnega tnoloha!
Smo li mi še — Savli?
Navodila osrednjega odbora D. Z.
1. Osrednji odbor je na svoji zadnji seji sklenil, naj se vrše za velikonočne počitnice po vseh okrožjih sestanki. Teh sestankov se morajo udeležiti vsi elatni okrožja. Brez opravičila naj nihče ne izostane. Tovariši, na znamenje »Skupaj!«, bodi vsak na svojem mestu. To je prvi pogoj za mogočen jo po možnosti sledeči dnevni red:
a) Otvoritveni predsednikov pozdrav. — b) Poročilo o dosedanjem delu v okrožju. — c) Ev. volitve o-krožnega predsednika, tajnika in blagajnika. — d) Eno predavanje (o zgodovini našega gibanja (glej zadnjo »Rast«, »Križ na gori«) ali socialne vsebine. Nato se mora vršiti razgovor o predavanju. — e) Morebitnosti (razgovor o delu v prosvetnih organizacijah, o nasprotnem, dijaškem gibanju, o dopisovanju v »Rast« in »Naš čolnič«, o vsebini istih, o proučevanju slovenščine in slovenstva, kaj zahtevajo od nas praktične razmere, razgovor o letošnjem počitniškem socialnem tečaju, kako bomo nabirali sredstva zanj, kaj naj se tam obravnava, ali priredimo v našem okrožju še po-
seben okrožen socialni tečaj, posebna vprašanja ali interpelacije na osrednji odbor itd.)
2.	Okrožni tajniki naj poročajo o sestankih osrednjemu odboru.
3.	Vsi dopisi za »Čolnič« in »Rast« naj se naslavljajo na »Dijaška zveza«, uredništvo, Corso Verdi 37.
4.	Vsak starejši član D. Z. naj po možnosti aktivno poprime za delo v domačem prosvetnem društvu; zlasti zdaj ob velikonočnih počitnicah. Tovariši, bodite kopači za temelje naše prosvete!
5.	Organizirajte pobiranje darov za naš glavni socialni tečaj.
6.	Okrožni odborniki naj si preskrbe v tajništvu P. Z. novi poslovnik!
7.	Vsak naš član se mora naročiti na »Čolnič« in »Rast«! — Bog živi!
Odbor.
»Rast«.
Poživljam vse tovariše, da prispevajo s članki za drugo številko »Rasti«. Članke in dopise odpošljite čim preje! Če ne bo zaprek, izide »Rast« že za praznike, če ne pa ob koncu šolskega leta. Na dlo!
Urednik.
Petje.
Velikonočno pismo našim pevskim zborom.
(Muzičar - putnik.)
"M aslednje »pismo« je namenjeno predvsem naši mladini, zlasti vsem pev-A cem in pevkam, pa tudi pevovodjem samim in prijateljem petja ter vsem onim, katerim leži količkaj na srcu domača govorica in domača! pesem. Gg. pevovodje! Ali ne opažate, da gre z našo nar. pesmijo v povojni dobi navzdol? Ne čutite li, da ni s to našoTepo pesmijo vse v redu? Ali se zavedate, da je začel polagoma in na tiho veti veter, ki bi utegni postati škodljiv naši narodni pesmi? — Kje so naši fantje, ki so prepevali narodne popevke pred in tudi med vojno, da jih je bilo lepo poslušati? Kje je petje naših deklet, ki je donelo po poljih in vinogradih? Mari ni več mladine? Mari nimamo več lepih narodnih pesmi? Da, imamo mladino in imamo še svoje pesmi, ampak petje peša, petje utihuje. Ta resnica je dovolj žalostna in njene posledice bi utegnile biti večje niego si mislimo v prvem hipu. Marsikdo, ki bo cital to, bo skomignil z rameni in dejal: saj pojemo in prepevamo, da je včasih že več kot dovolj! Mogoče je to res v kakem kraju, a na splošno pešaj naše narodno petje, — to mora pritrditi vsak, ki pozna razmere in se zanima zarije.
Kje naj iščemo vzrok za ta pojav? Gine našai pesem mogoče z blago1-stanjem vred, t. j. gine naša pesem morda radi pomanjkanja denarja? Res je sicer, da je bilo v tetih 1919., 1920. in 1921. več vpitja nego ga je danes in nič naj nam ne bo žal po temi vpitju! Takrat je vpilo mnogokrat vino skozi grla naših fantov, pa v tistih letih je bilo tudi več petja, domačega, slovenskega petja! Ne iščimo torej vzroka niti v uboštvu, niti v pomanjkanju, nego zajec tiči vse nekje drugod. Težko je napisati vrste, ki vsebujejo pravi vzrok, ker nam. niso v čast, pa moramo jih napisati. Fantje, dekleta: naše rodne melodije utihujejo in na njihova mesta se utihotapljajo tuji na<-pevi, tuje beslede! Vprašam vas, aLi ni to sramota., ali ni to naravnost vne-bovpijoč greh, ki ga povzročujejo lahkomiselni ljudje, katerimi je vseeno, če razširjajo duhteč vonj, ali strupen plin? To so močni izrazi, pa človek se jih težko vzdrži. Čitajte in sodite sami! — Proti vasi L. je šla mala družba naših zavednih fantov in dohitela skoraj tik pred vasjo skupino deklet, ki so pele slovenske pesmi. Ko so ta Ijubeznjiva dekleta videla, da
se jim bliža družba; fantov iz mesta, so ubrala takoj italijansko spake-dlranko misleč, da so; fantje tudi Italijani. — Draga dekleta, kje je vaš narodni ponos, kje je vaša čast? Ni li to sramotni dokument, ki si ga izstavljate s takim početjem?. — Evo vam drugega slučaja: v dobroznani vasi goriške okolice je sedelo krog mize v gostilni devet fantov domačinov. Prepevali so glasno in slišalo jiih je lahko dobre pol vasi in slišala jih je gruča otrok pred gostilno. Vspored »koncerta« naših pevcev je bil: komunistična himna v slov. jeziku ter šest drugih pesmi v neslovenskem! jeziku; gospodje komunisti so peli namreč italijanske pesmi. (Svetovati bi bilo tej družbi naj bi šla v notranjost Italije, a naj ne misli, da bi čuda od ital. komunistov slovensko petje!) Tudi mladeniči, ki prihajajo iz voj. službovanja, se dokaj radi producirajo s pesmimi, ki so se jih naučili v vojašnici. To ni samo na sebi sicer še nič slabega, saj vemo, dai je le-pa melodija prijetna, pa »bila makar turška«, a pravtalko verno tudi, da pride iz vojašnice navadno le malo lepih pesmi in da ni tako bla<go prvovrstno ne po napevih (ki so največkrat spačeni), še manj pa po< vsebini besedila, katero je mnogokrat tako, da bi se ga ne upal dostojen človek peti, kaj šele napisati. Fantje vojaki! Puščajte take pesmi z mirnim srcem tam, kjer ste jih slišali, ker je veliko bolje, da jih ne nosite s seboj. Bodimo vendar pametni in previdni ter negujrno to, kar je naše, negujmo svojo lastno pesem! Saj je vendar znana narodna pesem slovanskega juga po- celem svetu iti najslavnejši skladatelji so zajemali snov za svoje umotvoirle ravno1 iz te naše pesmi. Bodimo previdni in oklenimo se s srcem in dušo; svojih pesmi, ki so naša sveta last! Mar mislite, da ne nudi našim malčkom dovolj zastruplja-jooega duha že šola saima s tem, da vliva v njihova srca tuj duh? Mislite, da morate podpirati to zlobno delo tudi vi s svojo lahkomiselnostjo? Narodne pesmi so verna slika vsega narodovega! mišljenja, čustvovanja in njegovega značaja. Slovensko narodno pesem zapojejo raditegai najlepše, najprisrčnejše in najpravilnejše Slovenci sami; pravtako zakroži italijansko narodno najlepše Italijan, ker je to njegova pesem. Moitite se, strašno se motite, če mislite, da se poda tudi nam ital. narodna; pravtoliko se nam poda, kolikor se poda sraki pavovo perje in še veliko manj. To pa ra-ditega, ker ni tuja pesem tudi naša' pesem in si je ne smerno niti prilaščati. Pustimo tuje blago pri miru in spoštujmo raje svoje ter ne smešimo se, ampak bodimo veseli, da imamo tako> lepo in bogato zakladnico svojib na-pevov in bodimo ponosni nanjo! Zavedajmo se važne uloge, ki jo igra domača pesem v borbi za nas narodni obstoj. Odvzamejo nam lahko slednje pravice, oropajo nas lahko vsega jmetja, a naše pesmi nam ne morejo1 vzeti; ne bodimo pa raditega tako nespametni in lahkomiselni ter ne dajajmo je sami preč, ampak ljubimo jo tako kot ljubimo lastno grudo. Pesem naj ostane med nami čista, nepokvarjena, taka kot nam jo je podaril narod, prosta vseh tujih strupenih elementov. Pesem pa hranimo čisto s tem, da se varujemo onega škodljivega in brezsimiselnega kroženja; tujih popevk, ki so natn le v z as meh in sramoto. Nikar ne mislimo, da je stvar tako brezpomembna in nedolžna, ampak bodimo previdni dokler je čas. Če bomo umeli ceniti, hraniti in razširjati lastno narodno pesem, bomo ostali tudi mi trdni in nedovzetni za škodljive vplive, katere nam vsiljujejo dan za dnem. Pevovodje, pevci in pevke! Zavzemajte se vedno in povsod za slovensko pesem, vzgojujte v tem smislu svoje mlajše doma, v društvu, na cesti ter povsod, kjer vidite, da je potrebno. — To »velikonočno pisemce« je čudno, a verujte mi, da je potrebno!
SS523
Naš Vodopivec odlikovan.
Artistični odsek Pevske zveze v Ljubljani je bil razpisal nagrade za najboljše zbore. Med drugimi slavnimi konkurenti je bil tudi naš Vinko Vodopivec. V veliko veselje in ponos nam je, da je dobil Vinko Vodopivec PRVO nagrado, 500 Din. Vinkotu Vodopivcu, odborniku našega Pevskega oddelka, pošiljamo naše najiskre-nejše čestitke. Odlična peteroglasna pesem za mešani zbor, »Noč ob Adri-ji« z besedilom dr. Pavlice bo objav-javljena v Pevčevi prilog . Drugo nagrado je dobil naš slavni skladatelj Hugolin Sattner.
Deset mašnih pesmi, zložil Stanko Premrl. — Lepa zbirka deseterih mašnih pesmi za mešan zbor deloma z orglami. Pesmi so lepe in pevne, odlikujejo se po plemeniti melodiji in izbrani harmonizaciji. Zbirka obsega težje in lažje pesmi tako da jih vsaki cerkveni zbor lahko rabi. Boljši zbori naj pojejo težje a šibkejši zbori naj si zberejo lažje. Cena je 10 dinarjev za izvod. Pet izvodov stane 40 dinarjev. Dobivajo se pri upravi Cerkvenega Glasbenika v Ljubljani.
Isti skladatelj je izdal tudi »Mise-rere« za moški zbor. Kratek je in lahek, obsega osem taktov, natisnjen je celi tekst. Cena 2 dinarja, več izvodov po poldrugi dinar. Dobiva se pri upravi Cerkvenega Glasbenika v Ljubljani.
Vinko Vodopivec.
Mladeničem - galsbenikom! — Pri mestni glasbi v Koprivnici (Hrvatska) Jugoslavija, bi se imelo namestiti nekoliko glasbenikov. Prednost imajo posebno oni, kateri so vešči več instrumentov. Kot obrtniki bi mogli tu dostojno živeti. Kateri bi hotel, imel bi tudi priliko se učiti orgle ali klavir ter splošno v glasbi.
Oni, kateri se zanimajo, naj mi pišejo, katere instrumente so zmožni in kak obrt so izučeni, a jaz jim na vse odgovorim in objasnim.
Karlo Adamič, mestni kapeinik
Koprivnica (Hrvatska) Jugoslavija.
Cerkveni Glasbenik 1925, št. 1. in 2. ima sledečo vsebino. Fr. Ferjančič: Lotimo se novih koralnih intonacij in napevov; Ivan Ko-košar — Roman Pahor: Zbirka iz Škofje Loke; Franc Kramar: Kako in kje sem nabiral slovenske narodne pesmi; Srečko Ko-porc: Arnold Schonberg; Organistovske zadeve; St. Premrl: Koncertna poročila; Dopisi: iz Ljubljane (stolni kor, frančiškanski kor, Trnovo, Marijin dom), iz Šmartna pri Slovenjgradcu, iz Škocijatia pri Mokronogu, z Dunaja: Oglasnik za cerkveno in svetno glasbo. — Glasbena priloga prinaša tri skladbe za mešani zbor: Dr. Fr. Kimovče-vo »Zdrava, o nebes Kraljica«, Fr. Bricelje-vo »Ave Jezus« in Ant. Čadeževo »Ti Mati in jaz tvoj otrok«. Cerkveni Glasbenik izhaja šestkrat na leto in stane za Italijo 40 D'n (oz. 15 lir).
Pevec. Izšla je 1. in 2. štev. lista »Pevec« za 1. 1925- z naslednjo vsebino: Premrl: Dr. Josip Čerin. — Prijateljem slovenske pesmi! — Aljaž: Pevski spomini. — Naši zbori. ■ — Vestniik P. Z. — Iz glasbenih listov.
—	Doma in drugod. —. Sporočilo uprave.
—	Glasbena priloga: Schvvab: Zvonovi. Mešan zbor. — Premrl: Moj mu blagoslov, moški zbor. »Pevec« si je pridobil v teku svojega štiriletnega obstoja odličnih zaslug za popularizacijo slov. pesmi in ga zato zopet priporočamo vsem prijateljem lepega petja, pc.sebno pa našim zborom. Prinaša stalno glasbeno prilogo. Izhaja vsak drugi mesec in se naroča pri upravi v Ljubljani. Miklošičeva cesta 7. Stane z glasbeno prilogo vred za Italijo Lit. 15.
Ravno ob sklepu lista nam je došla tretja številka »Pevca«, ki prinaša v prilogi krasno Vodopivčevo pesetn »Noč ob Adriji« in Sattnerjevo »K polnočnici«. Zvedeli smo t.udi. da prireja prof. Bajuk posebno šolo za pevske zbore. Podrobnejše bomo poročali prihodnjič. Istotako prosimo gg. dopisnike, naj potrpe, ker je obseg Colniča res tesen in ne more obenem sprejeti vseh člankov. Počasi pa gotovo !
Telovadba.
Novo življenje opažamo zadnje mesece po telovadni!] odsekih. Misel, na akademije je prodrla. V Gorici nam je manjkalo izvežbanih tehniških moči, ki bi vzele v roko podeželske odseke in jim nudile pomoč. Ta nedosta-tek smo delno popravili s tem. da smo povabili telovadnega učitelja br. J. Rupnika, ki je štiri dni uril telovadce iz Gorice, Mirna in Podgore. Uspeh je zadovoljiv. Telovadni nastop o priliki družinskega večera na sv. Jožef je pokazal, da učiteljev trud ni bil zastonj. Telovadci so nastopili s prostim; in simboličnimi vajami ter skupino. Precizno, elegantno izvajanje je bilo navdušeno pohvaljeno. Br. Rupnik je prejel v dar šopek nagelnov. Prijateljski večer je pokazal lepo medsebojno vzajemnost med Gorico in o-koliškimi bratskimi društvi. Želimo, da se telovadci krepko razvijejo! — Bog živi!
Telovadna akademija v Gorici. Praznik 25ega marca je bil za naše telovadno gibanje pomemben dan. Zvečer se je namreč vršila, prva povojna telovadna akademija v dvorani
Verdi. Radovednost in skrb sta nas navdajali. Marsikdo ni imel niti pojma o telovadni akademiji, vsi smo pa u-gibali, kako bo nastop vsled kratke priprave uspel. Prišel je zaželjeni večer. Zastor se dvigne. Deklamator u-vaja akademijo* s prelepo »Hvalnico«. Zastor se dvigne drugič. 2iva slika »Oznanenje« je očarala občinstvo. Ob spremljevanju klavirja je s polnim, krasnozvenečim glasom zapela »Zdrava Marija« gdč. Frida Ščekova. Razpoloženje gledalcev je doseglo višek. Sledi nastop telovadcev pod vodstvom br. Kolavčiča iz Mirna. Ob zvokih klavirja so telovadci s fineso izvajali 4 proste vaje. Občinstvo je viharno pozdravljalo krepke fante. Gč. A. Sim-čič je izborno prednašalia pesem »Mornarice«, polno zlatiih. vodilnih misli. Takoj nato je pod vodstvom gč. M. Milavec nastopilo pet članic s prostimi vajami. Vaje so izvajale dobro, mestoma prehitro z malimi pogreškami. Ljubka je bila deklamaci-ja fantiča, za katerim je nastopilo šest dečkov mirenskega naraščaja. Telovadili so strumno in so morali vaje ponavljati, ker jih je občinstvo ponovno klicalo na oder. Šest telo-vadkinj je natoi izvajalo krasne simbolične vaje, vzete iz zgodovine po-kristjanjenja Slovanov. Elastični gibi, energični zamahi, nazorna imitacija in precizno izvajanje so vzbudili v pulbiki umevanje in veliko navdušenje. •— Ob splošnem aplavzu je bil poklonjen s. telovadni učiteljici Milavčevi lep šopek.
Nekaj posebnega je bil nastop Ma-kabejskih bratov. Osem fantov je pod vodstvom g. Nanuta izrazito predna-šalo Pregljevo »Pesem Makabejskih bratov«. Občinstvo je zahtevalo ponovnega nastopa in živahno pozdravljalo deklamatorje. Akademijo je zaključila krasna, izrazita skupina in telovadna himna. Ljudje so odhajali zelo zadovoljni, mi smo pa sklenili še bolj se uriti, da ob prvi priliki poka-
žemo, kaj lahko- rodi resno, veselo delo. Bog živi!
Batuje. Občni zbor našega telovadnega odseka se je vršil dne I. februarja. Načelnik Josip Koron o-tvori zbor in pozdravi brate telovadce, bodreč jih k nada-ljni disciplini in vztrajnosti. Brat vaditelj poroča o telovadnem gibanju. Odsek je imel med letom en javen nastop, pri katerem so sodelovali sosednji odseki in telovadni oddelek P. Z. Vršila se je tudi ena telovadna akadžemija. Odsek se je udeležil javne telovadbe v Mir-nu in odnesel drugo mesto pri tek-
mah. Odsek šteje 16 članov. Povprečen obisk pri telovadbi je znašal 80 odst. Gojili smo naraščaj, ki šteje 17 fantičev. Tajnik poroča, da je imel odsek 14 sej in 13 fantovskih večerov, kjer se je obravnavala knjiga o lepem vedenju in domača zgodovina. Zalibog primanjkuje za pravilni razvoj telovadbe primernih prostorov. Po živahni debati je bil1 izvoljen naslednji odbor: načelnik Koron A., Spangolo Jos., Birsa Iv. in B. Mer-rnolja. — Odseku želimo krepkega razvoja! Bog živi!
Naše prosvetno delo.
Prosvetna zveza.
f Dr. ANTON GREGORČIČ.
Na štandreškem pokopališču sni-va že tri tedne smrtno spanje mož, ki ga rodi narodu komaj vsako stoletje. Po trudapolnem delu za povzdi-go kulturnih dojbrin, zlasti našega šolstva, je šel po večno plačilo. Njegovi zidani domovi mu bodo najglasnejši in najlepši nagrobni spomenik. Da bi ti domovi ostali naši. kot ostane vedno naš mož, ki jih je sezidal! Na zadnji poti ga je spremljalo odposlanstvo Prosvetne zveze, zapel mu je oktet »Mladike« in v nebo je poslalo vročo molitev za blago dušo njegovo na tisoče mož, fantov in deklet širom naše dežele. Gospod, daj mu večni mir!
Vsa čast našim društvom! Nismo kričavi in skrivamo delo, vendar je potrebno, da podamo vsaj kratko Statistiko, da bo sram one. ki se ba-hajo s počenim zvonom. V tekočem
mesecu so se nanovo ustanovila naslednja društva: Sedlo pri Kobaridu, Sveto pri Komnu, Zgonik pri Proseku, Nemški Rut, Logaršče, Biljana, Banj-šice, Barka, Vel. Zabije in Postojna. Vsa društva so se priključila Prosv. zvezi. Polee teh društev je pristopilo k Zvezi društvo v Kobjeglavi. snuje se društvo na Gorjanskem, v Vojšči-ci in Jelšanah v Istri. Število včlanjenih društev je narastlo na 136 brez odsekov in krožkov.
Tekom meseca je javilo prireditve 62 društev, ki so na primeren način priredile lepouspele pustne prireditve, nastope in akademije. Prosvetna zv. je v tem mesecu priredila 21 predavanj po deželi, okrožni predsedniki so izvršili 14 revizij, v Gorici sta se vršila dva telovadna tečaja, eden za za člane in drugi za članice, centrala je priredila dve akademiji, izdala in založila poslovnik, posredovala v 18 slučajih glede prireditev pri oblastvih, sklicala krasno uspeli občni zboir dekliškega- oddelka, vložila potom poslanca Besednjaka več interpelacij glede olajšave pri društvenih prireditvah na ministerstvo itd. To delo v enem samem mesecu govoru več, kot vsakdanja istoimenska dolga kričava časopisna reklama o prireditvah, ki
se dajo oceniti v par stavkih. Je pač res: čim zakotnejši in manjši branjevec, tem hujše vpitje!
Poslovnik Prosvetne zveze je izšel. Društva naj ga naročajo pri upravi »Čolniča« Via Mameli 5. S tem smo izpolnili nujno željo naših vrlih fantov in deklet, ter jim oskrbeli učno knjigo, kjer najdejo vse informacije, ki so potrebne pri društvenem delu in vodstvu. Vsak odbornik in vsaka odbor-nica mora imeti svoj poslovnik; kdor ga še ni naročil, naj ne odlaša. Stane 3 lire.
Potovalna knjižnica posluje izbor-no. Opozarjamo društva, ki so dobila zaboje, naj jih do Velike noči zamenjajo, oziroma vrnejo zvezi, ker se še vedno priglašajo društva, ki nujno potrebujejo knjig.
Fantom - vojakom, ki bodo v tem mesecu zapuščali naša društva in odhajali v kasarne, voščimo obilo ko-rajže, zvestobe in skorajšne vrnitve. Ohranimo trajno medsebojno vez! Bog z vami!
Tajništvo Prosvetne zveze javlja, da so društvene izkaznice in nekatere poslovne knjige pošle. Takoj, ko- bodo v zalogi, sporočimo vsem prizadetim naročnikom. Nekaj društev še ni poravnalo naročnine, druga se ne ravnajo pri vlaganju prošenj po predpisih, priobčenih v drugi številki »Čolniča« — prosimo točnosti in reda!
Tečajnicam in udeleženkam občnega zbora dekliškega oddelka izreka za njih vzorno disciplino in požrtvovalnost javno priznanje -— odbor dekliškega oddelka. Bog živi!
Propagandna nedelja za prosvetna društva naj bo bela nedelja. Ta dan naj društveniki nabirajo novih članov, agitirajo za »Naš Čolnič« in pri-rede predavanje. Ona društva, ki bodo pravočasno pismeno prosila za predavanje, lahko pričakujejo ta dan v svoji sredi odposlanca Prosvetne zveze ali okrožja.
Osebne vesti. Poročil se je član mi-renskega društva g. France Brumat
z g.č Pepeo Klančič. V Oslaviji je obhajal poroko g. Alojzij Planinšek, odbornik društva »Soča« z marljivo članico g.č Ljudmilo Pintar. V Pod-sabotinu je društvo častitalo novopo-ročencema g.č Mariji Terčič in g. Alojziju Povšin. Tudi mi želimo vsem mladim parom iz naših društev širom krajine, naj jim dobrotni Bog siplje na novo življenjsko pot obilo blagoslova !
Pozor!
Prosvetna zveza je posodila raznim društvom več iger, ki jih pa društva še niso vrnila. Ako bi do Velike noči omenjena društva ne vrnila iger (ku-pletov, partitur), jim za naprej sploh ne izposodimo nobene igre več.
Dramatski oddelek.
Okrožja.
Srednje - vipavsko okrožje je imelo redno sejo dne 15. marca. Sejo je vodil okrožni predsednik Jos. Logar. Zastopana so bila društva iz Batuj, Črnič, Kamenj, Vel. Žaibelj, Štomaža, Sv. Križa in Ajdovščine. Predvsem je odbor vzel v pretres okrožnico Prosvetne zveze in na to prešel k poročilom. Poročali so zastopniki vseh društev. V Batujaih deluje društvo iz-borno: goji petje, dramatiko, telovadbo in ima redna predavanja. Isto se opazuje v društvu v Črničah, ki je uvedlo tudi redne fantovske večere. Več življenja bi si želeli v Kamnjal'. Društvo goji petje, imelo je pa le dvoje predavanj. Na novo se je poživilo dne 22. marca društvo v Vel. Zabijali. Štomaž razpolaga z izbornimi močmi. Križ bi lahko živahneje deloval, dasi odseki sami prav lepo uspevajo. Ajdovščina, obeta lep razvoj, mislijo na lasten društveni dom. Med sklepi navajamo naslednje: Vsako društvo je dolžno naročiti najmanj 5 poslovnikov. Napravi se načrt o skupni prireditvi v juliju, oziroma o skupnem izletu nai Čaven. — B. Mer molja, okr. tajnik.
Gorenje vipavsko okrožje je sklicalo sejo širšega odbora dne 8. marca V Vrhpoljah pri Vipavi. Pri seii so bili navzoči zastopniki društev iz Šturi a, Budanj, Ustja, Cola, Planine, Vrhpolja, Vipave, Slapa, Po drage in Št. Vida — skupaj okrog 50 udeležencev.
Sejo je otvoril: okrožni predsednik J. Brecelj, nakar so podali vestno sestavljena poročila zastopniki vseh društev. Iz teh poročil povzamemo, da se skoro v vseh društvih vrše redni društveni in fantovski večeri poleg ostalega dela v odsekih. Okrožje snuje skupno prireditev v Logu. V Vrh-polju bi se otvoril gospodinjski tečaj, ki se je pa moral vsled smrti strokovne učiteljice, prenesti na iesen. J. a fante, ki bi imeli veselje do glasbe, je prevzel skrb g. župnik A. Ltban iz Šturij, ki je pripravljen učiti .lih orgla-nja. Na ta način bi se odpomoglo pomanjkanju organistov. Organizatorič-ni tečaj naj bi se vršil na belo nedeljo v Vrhpolju. Priporoča se vpeljava knjigoveškega tečaja. Prihodnja seja
se bo vršila v Podragi. — Krtelj Teodor, okr. tajnik.
Brijsko okrožje. Po nalogu Prosvetne zveze se je začela revizija v našem okrožju. Dne 8. febr. .ie bilo pregledano delovanje društva v Pod-sabotinu. Revizor je ugotovil nekatere nedostatke v društvenih poslovnih knjigah, zlasti je priporočal številnejšo naročite v na »Naš Čolnič«. Opazil je, da je v mladih fantih in dekletih prav veliko poguma in zanimanja. Priporočal je redne društvene večere in se prijateljsko poslovil od vrlih društvenikov. Naslednjo nedeljo je obiskal društvo v Števerjanu. Našel je zapisnike v najlepšem redu. Popoldne so se zbrali člani in članice k sestanku, kjer jim je revizor priporočal tesnejše prijateljstvo in neumorno agitacijo. Ugotovil ie, da .ie društvo vkljub vsem oviram dobro delovalo. Dne 8. marca je isti revizor vršil pregled društva v Oslaviji. Te revizije so se udeležili tudi gg. zvezni
tajnik in zvezni pevovodja. Priporočali so društvu skrb za naraščaj in žensko mladino. Revizije se ie udeležil celotni odbor, izvzemši nujno zadržanega predsednika. Društvo ima premalo sej,, redno pa vzdržuje pevske vaje. Revizor je napeljal govor na poživitev in poglobitev društvenega dela. V imenu odbora se je zahvalil podpredsednik H. Primožič, pevci so zapeli pesem in revizor se je prijateljsko poslovil od njih. V nedeljo dne 15. marca je obiskal revizor mlado društvo v Fojani. Obenem se je te revizije udeležil tudi predsednik P. Zv. dr. (IIaser. Pojasnila sta članom načrt in način podrobnega dela v društvu, opozorila na nedostatke in se zadovoljna poslovila od vztrajnih fantov. — Htt. Hlede, okr. predsednik.
Občni zbor idrijskega okrožja P. Z. se je vršil dine 8. marca t. 1. ob 4 popoldne v prostorih Kat. diel. družbe v Idriji. Navzočih je bilo 20 oseb (odbor in zastopniki društev).Po otvoritvi in pozdravu predsednika okrožja, prečita tajnik ustanovno, oziroma obnovitveno sejo okrožja, ki jo navzoči odiolbre.
Nato sledi poročilo odbora. Iz taj-nikovega poročila je razvidno, da je odbor od ustanovitve do občnega zbora imel skupno 10 sej. Najbolj je deloval 1. 1923; v tem letu je imel 6 sej. Da ni bilo prave delavnosti in agil-nosti pozneje, so pač klrive razmere, v katerih smo se pozneje nahajali. Oblasti so ovirale, kar so le mogle, delovanje društev. Okrožje je posredovalo, pomagalo, dajalo nasvete, kjer je bih; treba. Priredilo .ie okrožje en socialno -politični tečaj za idrijsko okolico. Novi odbor, ki ima bolj proste roke. upamo, da bo okrožje še bolj poživil. Zatem so sledila poročila v okrožju včlanjenih društev: Črni-vrh, Idrija, Spod. Idrija. Iz vseh poročil sled5, da so društv v danih raz ■ merah iu okoliščinah pra" uobro delovala. P d vseh društvih so se vršila, razen v i dri i . zadnji čas turni v Idriji predavanja, ponekod redni tedenski
sestanki s predavanji, vmes pa zabavni večeri, /sie, petje, ;antburas:je in godba. Povsod člani marljivo čt-tajo in si izposojajo knjige. — Pri volitvah per acclamationem so bili izvoljeni: Predsednik: Hrovat Karel; tajnik: Kogoj Filip; blagajnik: Šinkovec Filip; odbornik: Kogej Janez. Pri slučajnostih srno se pogovarjali, kako poživiti in obnoviti društva po okolici. Prva seja odbora se je določila za 19. aprila 1925. v Črnemvrhu. Novoizvoljeni predsednik se zahvali za izkazano zaupanje in prosi vsestranske pomoči pri izvrševanju predsedniškega mesta ter zaključi prvi redni občni zbor okrožja. — Ludv. Likar, okr. tajnik.
Baško okrožje. Občni zbor se je vršil na Bukovem dne 2. februarja 1925. ob dveh popoldne.
Predsednik g. Franc Htimar otvori občni zbor v navzočnosti društvenih zastopnikov iz Bukovega. Zakojce, Hudejužne, Koritnice, Buk. Vrha in od okrožja na novo pristopivšega »Dekl. krožka na Bukovem. (Imenovani krožek je zastopan v okrožju kot avtonomni odsek.) »Narodna čitalnica« v Podmelcu ni poslala zastopnikov, ker so bili isti zadržani. V ožji odbor so bili izvoljeni sledeči odborniki: Humar Franc, Zorokovec, predsednik; Golob Franc, Grahovo, namestnik; Podoreh Mihael, Koritni-ca, tajnik; Koder Andrej. Zakojca, blagajnik; Drole Josip, Hudajužna, Seljak Cecilja, Bukovo, Pajntar Franc. Bukovo, Kuštrin Venceslav, Podmelec, Brišar Marijana, Zarako-vec, odborniki. Širši odbor sestaja iz naslednjih zastopnikov: Pajntar Fr„ Bukovo, Obid Jakob, Bukovo. Drole Josip, Hudajužna, Koder Andrej, Zakojca, Golob Viktor, Zaikojca, Hvala Peter, Hudajužna, Šorli Franc, Ko-■ritnica. Cvek Jernej, Koritnica, Obid Ivanka, Bukovo, Obid Juljana, Bukovo, Go l j a Josip, Podmelec, Kogoj C.. Podmelec.
Vzame se nai znanje, da izstopi iz okrožja »Prosvetno društvo Danica«
v Bukovskem Vrhu. Izstop se ji je dovolil, ker ima ugodnejše zveze z Planinskim okrožjem.
Sklenilo se je, objavljati poročila društev v »Našem čolniču«, vabila k sejam, prireditvam in obč. zborom pa v »Goriški straži«. Prva okrožna seja se je vršila dne 29. marca v Nemškem Rutu.
Mih. Podoreh, okrož. tajnik.
Društva.
Goriška „Mladika". — Nekako 90 članov obojega spola nas je goriških Mladikarjev. In kadar je skupni večer, sedijo na tistih dolgih klopeh ob stranski steni naše priproste čitalnice in okrog dolge, zeleno pregrnjene mize: duhovniki, črkostavci, doktorji, kovači, študenti, mizarji, uradniki, uradnice, šivilje, pomočnice, dijakinje itd. Nižji spoštuje višjega, ker višji ceni nižjega: sočloveka, deležnega istotako solnca iz srca božjega, kot sam.
Dve leti je, kar obstaja našo prosvetno društvo. In koliko ur manj so presedeli naši fantje v zatohulih gostilnah in kavarnah, morda v družbi dvomljive vrednosti? Koliko denarja so si prihranili? Koliko usodepolnih, morda za celo življenje odločilnih korakov bi bilo storjenih, če bi ne bilo člani in članice v „Mladiki" slišali besede predavateljev, tiste besede, ki udarja ob stene src in čisti, brani.
Ta četa mladih, življenjapolnih ljudi nosi na svojem praporju zraven drugih tudi ta napis: „Boj proti plesu" in gre mimo dvorane, plesa, godbe, ki z magnetično silo naravnost zgrabijo mladino v svoj vrtinec. In če kdo — vsled plesu ugodnih okoliščin - greši proti temu načelu, tedaj zašumi v vrstah zvestih tovarišev in tovarišic in ni ga, ki bi pritrjeval nezvestemu.
Ta četa mladih fantov in deklet črpa iz rednih predavanj, ki se vrše vsaki štirinajsti dan, iz skupnih večerov, iz dobrih knjig, ki jih iinajo v svoji knjižnici okrog 1000, iz narodne in umetniške pesmi izobrazbo srca in duha.
Tako n. pr. je začela „Mladika" svoje novo poslovno leto s predavanjem „Novi časi — novo delo", kjer se je obravnavalo zlasti notranje društveno življenje in z govorom o »točnosti", povzetim iz Foersterjeve šole. Dekliški večer, ki se je vršil kmalu za skupnim, je obsegal: narodno pesem, govor o „življenskih bojih mladega dekleta", skupen pogovor o tem važnem vprašanju in narodno pesem. Isto predavanje o ..življenjskih bojih mladega fanta" — s podobnim sporedom, se je vršilo na februarskem fantovskem večeru.
Od časa smeha in norosti smo se poslovili na pustni torek z igro »Poslednji mož", ki je izpadla srednje.
Prve dni marcu je bil ustanovljen „dekliški telovadni odsek", ki je takoj začel delovati.
Od 12. do 19. marca je brat Rup-nik vodil telovadni tečaj za fante, od 23. do 25. marca pa sestra Milavčeva za dekleta. Prvega smo zaključili z družinskim sestankom, (petje, govor „o delu", igra „kjerv ljubezen, tam Bog", deklamacija iz Župančičeve „Dame", s fantovsko telovadbo), drugega pa s telovadno akademijo.
Sredi marca smo slišali na fantovskem večeru predavanje o „prehodu iz šole v delavnico" a pisatelj Fr. Finžgar, ki se je mudil tiste dni ravno v Gorici, je razvijal na skupnem večeru vprašanje „o zaljubljenosti". *
Društveni prostori „Mladike", so naš drugi dom. V tem domu ni vabljiva soba ne veža ne tista dolga naša miza in slike niso z umetniških galerij. V ti priprosti sobi se že dve leti odkritosrčno med seboj pomenkujemo, spoznavamo si duše in tehtamo srca; v ti sobi smo mnogo večerov skupno delili veselje v hipih uspehov in nosili skupno bol posameznikov, navduševali se za vzore in očitali si nedo-statke: tako se je zvarilo v naših srcih pravo tovarištvo in prijateljstvo.
Banjšice. Naša vas je dobila z novim društvom novo življenje. Obiskal
tias je okrožni predsednik A. Kova-čič in predsednik iz Lokovca F. Pirih. Nihče ni misilil, da bo- našel med nami tolika smisla za društveno delo. O-krog 100 ljudi je z zanimanjem prisostvovalo1 ustanovni skupščini. Vsi smo slutili in spoznali, da je dtruštvo za, naš kraj nujna potreba. Izvolili smo si takoj odbor, ki mu načeluje Fr, Huimar. Neustrašeno gremo na delo in pošiljamo bratske pozdrave vsem društvom in naši Prosvetni zvezi.
Nemški Rut. Pod Gradico je zaživelo. Uvideli smo potrebo po društvu in šli takoj na delo. Navdušenje je veliko, korajže nam ne manjka. Izvolili smo naslednji odbor-: Kemperle Peter preds.; Lonener K. podp-r.; Kemperle Lovr. tajj.; Mežnar T. blag.; Kusterle P. knjiž.; Leban Iv. gospodar, Hundler Val. in Kos Ivan, preglednika. S pomočjo Prosvetne zveze upamo vztrajati in napredovati.
Gorjansko pri Komnu. V naši vasi se snuje prosvetno društvo. Prijavilo se je že takoj nadl 20 fantov. Lokal imamo že odbran za prvo silo. Upamo, da začnemo v kratkem z delom. Bog živi!
Postojna. Končno smo položili temeljni kaimen; fantovski krožek je ustanovljen. Za predsednika smo izvolili Vilhar Andreja, za tajnika 2it-ko Karla in odbornika Miro Rinka. Fantov je že 15. Pripravljamo se na igre in tu pa taim zbiramo k predavanjem. Komaj čakamo, da se izprazni društvenai soba. »Čolničev« smo naročili 12. Prav nič se ne strašimo raznih nasprotnikov — mi gremo- ko-rajžno naprej!
Vojščica pri Komnu. V naši vasi še ni- bilo društva!, zato je snovanje nekoliko otežkočeno. Upamo, da bomo s sosednjim društvom- v Svetem vzajemno podpirali drug drugega in v kratkem prišli do lastnega društva. Zadnjič so se klatili po naših vaseh neki »mešetarji«, ki jih je poslala »Zveza prosv. društev«. Mi bi tem
gospodičem svetovali, naj raje ostanejo v kavarnah v Gorici, ker se tam še najlaže prodaja strankarski liberalizem. Mi Kraševci že vemo, koli-v kratkem prišli do lastnega društva, ki so nam všeč.
Batuje. Na pustno nedeljo je priredilo naše društvo šaloigro »Repo-štev« s petjem. Igralci in pevci so se moško odrezali. Zahvala gre v prvi vrsti g. M. Mermolju. Tudi na pustni večer se je zbrala naša družba k prijetni zabavi. S tem smo brezdvoma preprečili mnogo nerodnosti, ki jih nosi s seboj pust. Naša želja je, da bi se vsako leto vršili podobni večeri, ki vsebujejo v resnici veliko neprisiljene zabave.
Iz Zakojce. Tri leta obstaja naše društvo. Dne 8. februarja' smo se zbrali zopet k rednemu letnemu občnemu zboru. Udeležba je bila polno-številna, znamenje, da se mladina v resnici zanima za društveno delo. Po Veliki noči nameravamo uprizoriti tudi večjo dramo »Lovski tat«. Občnega zbora se je udeležil tudi o-krožni predsednik g. Fr. Humar, za kar smo mu zelo hvaležni. V novi odbor so bili izvoljeni: Stucin Dominik, preds., Flander Jož., podpr., Stucin Jan., blag., Kranjc Aug., knjiž., Golob Viktor, Brelih Franc in Bevk Al.
Trnovo pri Kobaridu. Dobro smo jo pogodili na pustno nedljo. Mesto plesa smo priredili prav veseli pustni večer. Igrali smo šaloigri >Kje jc meja?« in »Dva potepuha«. Od srca smo se nasmejali kupletistu. ki je zapel »Pustni kuplet«, katerega je moral na željo udeležencev večkrat ponoviti. H koncu je sledila šaljiva pošta. Mladina, le korajžno po tej poti naprej!
1'udmelec. Pri občnem zboru »Čitalnice« je bil izvoljen naslednji odbor: Felicijan Šorli, preds., Ivan Kos, podpr., Peter Kogoj, taj., Marian Ku-štrin, blag., V. Kuštrin, knjiž., Begus lgn., gospodar. Novemu odboru želimo veliko uspeha!
l)ol-()tlica. Kar se da. doseči v današnjih razmerah z razpoložljivimi močmi, vse stori naša »Čitalnica-. Dne 1. marca smo ime.i občni zbor in volitve. Izvoljeni so: preds. Maks Čibej, podpr. Jakob Likar. taj. Ivan Polanc, blag. Jurij Česnik, knjiž. Terezija Česnik, gospodar Fr. Bratina, pregl. Fr. Liker. Knižnica posluje dobro. Ustanovili smo pevski zbor in dekliški krožek, ki mu načeluje Gize-la Čibej. Tudi »Naš čolnič« je našel veliko naročnikov na našem snežnem brdu. Vsem društvom Prosvet-ne zveze izročamo pozdrav!
Sp. Idrija. Sprejmi dragi »Čolnič« nekaj vesti iz našega društvenega življenja. Na pustno nedeljo dne 22. 11. smo priredili v društvenih prostorih članom nekoliko zabave s petjem, tamburanjem, šaljivo pošto, ter burko dvodejanko »Kateri bo«. Vse točke, zlasti igrica je bila zelo primerna za tak večer in tudi od strani članov ter gostov je bilio čuti obilo zadovoljstva, kar je najlepši znak, da se tudi brez nemoralnega plesa, ki je danes tako-rekoč zaključek pri vsaki še tako kulturni prireditvi, lahko prav zadovoljno zabavamo.
Na pustni torek zvečer smo se zopet zbrali v ljubki društveni sobi, da na primeren način poženemo za eno leto tega patrona norosti. Napravili smo šaljivi muzeum, ki je vzbudil v sobi splošen smeh in dosti zabave. -Tako smo lepo bratsko, brez plesa in pijančevanja po gostilnah počastili letošnji pust.
Lepo smo praznovali god društvenega patrona sv. Jožefa. Zjutraj je bila sv. mašai v društven namen ter skupno sv. obhajilo članov. Popoldne po litanijah slovesen sprejem članov in lepo predavanje, ki ga je imel odposlanec Zveze g. Doktorič.
Straža pri Cerknem. Odkar smo ustanovile dekliški krožek smo pričele z večjim zanimanjem z delom na polju aačel in vzorov. Zelja po pravem napredku in klic naših kulturnih vodi-
fel.;ev nas ie vzdramil in dvignil leno število deklet v skupni delokrog.
Z veseljem se, kljub vsem ovirani redno zbiramo pri naših sestankih, prebil amo pod učna predavanja, s.-vadimo z raznimi govori m deklaina-cijami, pojemo naše lepe pesmice in včasih stopimo tudi v kuhinjo, kjer napravimo kak sladek prigrizek.
Tudi vabljivi pust nas ni izvabil med svoje častilce. Oskrbele smo si skupno z društvenimi fanti v naši društveni sobi poštene zabave in razvedrila po kateri ne boli — glava.
Kako da po naših sosednih vaseh dekleta ne ožive za enako delo? Pogum, dekleta! Teška je naša življen-ska naloga, zato zbirajmo se v šoii umske in nravne vede.
Zgonik na Krasu. Ideja Prosvetne zveze je dobila odmev tudi v naših fantih in dekletih. Siti smo bili one večne omotice: plesne in breznačelne, pa smo stopili skupaj in osnovali društvo, kakršnega si želimo. Dne 14. marca nas je obiskal g. tajnik Prosvetne zveze, nam v poljudnih besedah lepo orisal pomen in način prosvetnega dela, ter nas potrdil v naši želji po pravem društvu. Ustanovil! smo ga in izvalili sledeči odbor: Vo-dopivec J ust, preds., Čuperla .los., podpr., Milic H., tajnik. Živec Franc, blag., Milic Josipina, knjižničarka, Grilanc Al. in Budin Ivan, preglednika. Društvo je uvedlo takoj redne pevske vaje in sestanke. G. župniku smo za pomoč hvaležni, sami pa o-stanamo društvu zvesti. Bog živi!
Sveto pri Komnu. Želja se nam je uresničila. Dne 1. marca smo ustanovili društvo. Začeli smo takoj s knjižnico in društvenimi večeri, s petjem pa moramo začasno še počakati. V odbor smo izvodili: g. Stanko Luin, preds., Jazbec Al., podpr1., Jazbec Vinko, taj., Rogelja Jožef, blag., Ko-vačič Jož., knjižničar, Pipan Jož., gospodar. Led je prebit — Kras se prebuja. Želimo, da se kmalu zdramijo tudi sosednje vasi in kličemo: Bog živi prosvetna društva na Krasu!
Bil jami. Dne 18. 1. t. 1. so se nemoteno z brad i pod vodstvom podpredsednika člani »Bralnega društva »Lipa« v Biljani, da v občnem zboru pregledajo svoje stališče ter si izvolijo nov odbor, ki naj prevzame nadaljno vodstvo ter upravo društva. Po poročilu blagajničarjai je sledila volitev odbora. Izvoljeni so bili sledeči: Po^ lenčič Alojzij, predsednik; Kožlin Ignac, podpredsednik; Kožlin Jožko, blagajničar; Simouiti Roman, tajnik; in g.ca Prinčič Marica, knjižničarka; Mikulin Ivan, Morenčič Cvetko, pre-gledovalca računov; Šfiligoj Josip, Kožlin Anton. Marinič Karoi in Puš-nar Franc, odborniki. Novi odbor se je kmalu po izvolitvi zbral k seji, da razpravlja o perečih vprašanjih in sicer o notranji in vnanji ureditvi društva, t. j., da se društvu določi prava smer. Z veliko večino se je sprejelo, da se — kakor do sedaj — pristopi k »Prosvetni zvezi«, materi tolikim slov. izobr. društvom.
Izjaviti moramo, da akoravno do sedaj nismo imeli možnosti do dejanskega delovanja na izobraževalnem polju, srno pa toliko dosegli, da nas je 60 članov in članic, kateri redno plačujejo članarino ter z veseljem obiskujejo bralno sobo ter se prav pridno poslužujejo še precej bogate društvene knjižnice. Upamo, da se bode pod novim od,borom društveno življenje še živahnejc razmahnilo med našimi zavednimi ljudmi, da bodo vztrajali v boju za svoj narodni iti kulturni obstoj. Sotovarišem v Fojani kličemo: Le pogumno in vstrajno naprej kot diosedaj in ne zaostajajte za nami!«
Škocjan pri Divači. Na pustni torek je imelo prosvetno društvo v Škocjanu svojo prvo prireditev. S tem je društvo prestalo svoj ognjeni krst in z mirnim srcem lahko trdimo, da je prestalo to prvo preizkušnjo na kulturnem polju prav častno, predvsem, ako vpoštevamo dejstvo, dia je društvo mlado in da pred njim sploh niso imeli v Škocjanu društva, v kojem
bi se mogli fantje in dekleta vežbati za pevske in dramaske nastope. Da preidem k prireditvi sami, sledeče: Spored je bil pester, obsegajoč več točk in obenem zanimiv. Poleg igro-kaza »Blaga duša«, pri kojem so se igralci, dasiravno začetniki, prav dobro odrezali, je bilo na programu več deklaimacij. Pred vsem pa nam je omeniti deklamacijo male in ljubke Marije Oombačeve, ki je žela s strani prisotnega občinstva obilo smeha in pritrjevanja, ker je bila pač podana tako pristno in neprisiljeno. Pevski zbor pod vodstvom požrtvovalnega g. organista iz Divače pa se nam je predstavil s pesmimi: O j, Triglav, moj dom, Žabja svatba, Večerna. Pesmi. ki so bile zapete s zanosom in občutkom, so na mah osvojile zbrano občinstvo, tako da so se morale le na njegovo željo ponoviti. Po končani prireditvi se je razvila prosta zabava. Vrlim članom in članicam pa kličemo: Naprej — do- cil.ia, do izobrazbe duha in srca!
klrija. Po dolgem prerekanju, premišljevanju in sklepanju smo vendar začeli s predavanji v našem, društvu. Sicer smo vedno trdili, da .ie to za nas nekaj nemogočega ker ima teden samo 7 dni in popolnoma smo bili prepričani, da se bodemo morali skregati s celim svetom, ker bomo napravili teden z 10 dnevi in to samo radi tega da bodemo imeli enkrat na mesec vsaj eno predavanje. Zoper božjo uredbo se nismo pregrešili ter nismo dodali nobenega dneva tednu in predavanja se tudi vršijo. 25. januarja smo imeli občni zbor »Kat. del. družbe« na katerem smo si začrtali novih smernic za prosvetno delo.
V nedeljo, dne 8. svečana se je vršil občni zbor na novo poživljenega dramatičnega odseka. Predsednikom je bil izvoljen g. Karol Treven, mož dela na polju kulture. Pod spretnim vodstvo tega moža, katerega poznamo že dokaj let, bode odsek najlepše procvital. Želimo samo to še, da se kmalu izroči rudniško gledišče svoje-
mu namenu, isto je sedaj na novo prečiščeno in poslikano, treba samo še postaviti oder in takoj bomo začeli delovati. Ljudstvo je željno poštene zabarve, to se je videlo že na vseh prireditvah katere so se pri »Didiču« vršile za časa, odkar je bilo gledališče odtegnjeno svojemu namenu.
Črniče. Da se večkrat ne oglašamo ,ie precej kriva neka lenoba do pisanja, a tudi to, ker nismo hoteli preveč bobnati v svet, o našem delu, zlasti zato, ker imamo tudi precej nasprotnikov. Da pa društvo krepko dela, je pokazal občni zbor, ki se .ie vršil dne 8. marca. Udeležba na občnem zboru je bila polnoštevilna, kar dokazuje, da vlada med člani zanimanje za društvo. Poročila odbornikov in načelnikov odsekov, so bila jako zanimiva in živahna, posebno tajnikovo poročilo, je bilo- precej obširno.
Pri volitvah odbora je bil soglasno izvoljen stari predsednik P od gornik Rudolf, pdi volitvi ostalih 5 članov so bili soglasno izvoljeni naslednji člani: Leopold Faganel, podpredsednik; Edvard Brankovič, tajnik; Emil Lojk, blagajnik; Anton Mavrič, knjižničar; Josip Volčič, gospodar. Pregledovalca računov sta: Leopold Košuta in Franc Lojk.
Društvo je v preteklem letu gmotno jako močno podpiral preč. g. dekan, tudi g. kaplan je za društvo mnogo žrtvoval. Zaito se društvo obema srčno zahvaljuje in si bo prizadevalo, da ne bodo žrtve zastonj!
Zatorej fantje, korajžno po začrtani poti naprej, kajti naši cilji so jasni in lepi! — Bog živi!
Sedlo pri Kobaridu. Imamo društvo z imenom »Sloga«. Odbor je naslednji: predsednik Andrej Ko-smačin; podpredsednik Jožef Lazar ml.; tajnik Franc Andrejšek; bla-gajničarka Marija Čebokli; knjižničarka Marija Kramar; odbornika Fr. Kosmačin in Valentin Kunitih rrl.. Revizorja Viktor Baloh in Anton Žagar.
Uganke.
(Urejuje P. Butkovič - Domen, Zgonik.)
Pravilna rešitev ugank. Posetnici se glasita: Ključavničar, poljedelec. Magični kvadrat se
reši takole: Osaka, Salona, Kanaan.
Uganki v zadnji številki so prav rešili: Erjavec Slavko, Podgornik Marica, Simšič Gizela, Rijavec Stanislav, Kazimir Rovis, Zorn Miroslav, Premrl Franc, Valsinah iz Gorice, Rupnik Rezi Idrija pri Bači, Nus-dorfer Josip, Baje Rafael, Božič Jožef iz Za-puž, Sturm Anton Šturrni, Ličen Franc Brje, Vončina Franc Zadlog, Šturm Stanko Livek, Antončič Marija Matavun, Bajt Anton Sp. Idrija, Vuk Stanko Miren, Pavlica Franc Dornberg, Likar Zofija Gore nad Idrijo, Košir Ivan vikar Vedrijan, Prosvetno društvo Trnovo pri Kobaridu, Tuta Katarina Zatolmin, Ivančič Jos. Šebrelje, Štrukelj Viktorija Lom, Paljk L. Lokavec, Tominek Maks Lome pri
Črnem vrhu, Žejn Pepca Šturje, Kavčič Franc, Izobraž. društvo iz ornega Vrha, Cernigoj Karol urar, Bratina*Viktor iz Sv. Križa, Jeglič Stanko dijak Ljubljana, S. A. Žerjal, Milharčič Lado dijaka v Marjanišču v Ljubljani, Štrancar Ig., Milič Jožef, Marin Viljem, Silič Ivan, Ma-rinšek Leopold, Mecilošek Jožef, Žagar Karel, Fabiani Rafael, Udovič Rudolf, Horvat Fr., Miiller Anton, Kobal Ivan, Ritoša Anton, Uršič Adolf, Šipic Fr., Kosmina Mirko, Rozman Al., Sonc Viktor, Pristav Fr, Pavlič Stano, dijaki v zav. Sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano. Izžreban je bil: Božič Jožef, Zapuže št. 67.
Posetnici.
ii.
Kako se imenuje njegova domovina ?
Kaj jc njegov brat?
Kdor pošlje pravilno rešitev posetnic, dobi brezplačno poslovnik.
Listnica uredništva in uprave.
Vsem naročnikom in naročnicam, kakor tudi vsem društvenim članom in članicam želimo VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE.
Da se inredii točno izhajanje »Čolrii-ča«, smo izdali skupno dve številki za marec in april. Majska številka bo izšla začetkom meseca in ne več koncem meseca kot dosedaj.
Vnovič opozarjamo, da pošiljate dopise izključno le: Uredništvu »Col-niča«; Corso Veriii 37, Gorica. Ostala naročila, reklamacije, poslovnike itd. pa naročajte pri Upravi »Čolni-ča«, Via Marnelii 5. Nikar, v istem pismu ne pošiljajte dopisov in naročil!
Društvenih izkaznic in poslovnih knjig- nimamo točasno v zalogi. Kadar bomo omenjene tiskovine zopet nabavili, vam javimo. Dopisi in članki naj bodo kratki. Izostati je moralo precej gradiva za drugo številko; dopisniki naj to blagohotno upoštevajo. Vsak odbornik, odbor ni ca in zaveden društvenih mora imeti poslovnik. Stane 3 lire.
Dopisnikom-. K. K.: Žalibog je opis došel prepozno. Le še kaj piši! Kete Fr.: Bomo skušali kaj uporabiti za majsko številko. Planinski: Treba čakati, da ' sneg"* skopni, potem priobčimo. P. J.: En dopis smo'vpletli v priobčeni članek, drugega kasneje. Sp. Idrija: „Čolnič" je treba že malo drugače vpevati, Še boljše storiš pa, če zanj agitiraš.