logo RIKOSS neva lašcak fotka RIKOSS Poljudnoznanstvena revija s podrocja ljudi z okvaro vida številka 3 / 2020 KOLOFON RIKOSS Poljudnoznanstvena revija s podrocja ljudi z okvaro vida letnik 19, številka 3 / 2020 ISSN 1854-4096 Izhaja 4-krat letno v elektronski in zvocni obliki in je brezplacna. Spletna stran: http://www.zveza-slepih.si/rikoss/ Izdaja: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije Glavni, odgovorni in tehnicni urednik: Marino Kacic Uredniški odbor / sodelavci: Anja Uršic, Brane But, Metka Pavšic, Miha Srebrnjak, Safet Baltic, Slavica Bukovec Zupanic Lektoriranje: Vida Crnivec V reviji se objavlja priporocila in izsledke testiranj nove specialne IKT opreme, strokovne clanke o spoznanjih z relevantnih podrocij, možnostih za izobraževanje, delo in prosti cas, o izkušnjah v povezanosti/vkljucenosti, o osebnih življenjskih in delovnih izkušnjah ljudi z okvaro vida, njihovih svojcev in strokovnjakov vseh podpornih služb ter drugo. Vsi prispevki so avtorizirani, avtenticni in se nanašajo na podrocje "ljudje z okvaro vida". ================================================================ Avtorske pravice za prispevke, sprejete v objavo, pripadajo reviji Rikoss. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele besedila, ce tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi o tem prej obvestilo avtorja. Avtorji prispevkov so odgovorni za avtenticnost besedila in svoja stališca. © Revija Rikoss (ime, oblika in vsebina) je zašcitena z zakonom o avtorskih pravicah. Revija ali katerikoli njen del ne smeta biti razmnožena ali spremenjena v kakršni koli obliki (elektronski, zvocni, tiskani ali drugi obliki) brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic: © Revija RIKOSS in Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije. Domov Uredništvo Narocite brezplacen Rikoss ================================================================ KAZALO UVODNIK: Projekt Družinski izzivi za aktivno preživljanje prostega casa družin s slepim ali slabovidnim clanom Slavica Bukovec Zupanic AVTOPORTRET: Neva Lašcak Pedagoško delo mi daje elan in ga jemljem kot poslanstvo POPOTNIŠKI UTRINKI: Slikovite balkanske destinacije nas vedno znova prevzamejo: slepi jih doživljamo na svojevrsten nacin Slavica Bukovec Zupanic INTEGRACIJA: Modeli invalidnosti kot kategorije razumevanja hendikepa v sodobni družbi Anja Uršic INVALIDSKO VARSTVO: Spremembe in dopolnitve Zakona o izplacilu neizplacanega dodatka za nego otroka Brane But DOBRO JE VEDETI: Ovire v casu zakljucevanja osnovne šole Josib PAMETNI TELEFONI: Predstavitev dveh zelo uporabnih aplikacij: Seeing Assistant Home in iDentifi Safet Baltic NAMIGI IN NASVETI: Kako zašcititi svoj Wi-Fi router in domace omrežje (2. del), Microsoftovo orodje za obnovitev izbrisanih datotek Brane But OGLASNA DESKA: Zacutiti umetnino z vsemi cuti Slavica Bukovec Zupanic NOVICKE: Pametna palica za slepe, Aplikacija »OstaniZdrav« dostopna tudi slepim in slabovidnim, Spotify odslej tudi v Sloveniji, Elektricno tandemsko kolo za slepe in slabovidne v Cerknem Miha Srebrnjak MEDNARODNE NOVICKE: COVID-19 in njegove posledice, Direktiva o poštnih storitvah, Podkast o tehnologiji, Invalidnost in podnebne spremembe – Strategija 4P, Sporocilo WBU ob katastrofi v Libanonu Anja Uršic UVODNIK: Projekt Družinski izzivi za aktivno preživljanje prostega casa družin s slepim ali slabovidnim clanom Kreativnost in razvedrilo tudi v casu epidemije koronavirusa Avtor: Slavica Bukovec Zupanic V letošnjem marcu se je tudi v Sloveniji svet postavil na glavo. Strah, zbeganost ter priporocilo »Ostani doma!« so nas prikovali med štiri stene. Toda kaj poceti, kako zaposliti otroke, kako aktivno preživeti skupaj kot družina? Z željo, da bi kakovostno preživeli prosti cas v casu epidemije, je družinam s slepim/slabovidnim otrokom ter družinam s slepim/slabovidnim staršem na pomoc priskocila krovna invalidska organizacija s projektom Družinski izzivi. Tako so pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije v desetih zaporednih tednih (med 9. aprilom in 15. junijem) vsak ponedeljek in cetrtek na svoji spletni strani http:www.zveza-slepih.si objavili po en izziv, skupno dvajset. Kot so povedali organizatorji, je bila njihova želja v tistih cudnih casih v prvi vrsti razveseliti in med seboj še trdneje povezati družinske clane. Za vzpodbudo k sodelovanju so ob koncu akcije napovedali še nagradno žrebanje med družinami, ki so opravile z vsaj desetimi izzivi. Cas je, da spoznamo izzive, ki so vkljucevali tako gibanje in kreativno ustvarjanje kot tudi kuharske spretnosti. Ne bomo sicer našteli vseh dvajset - ti so dosegljivi na zgoraj omenjeni spletni strani, izbrali smo le nekaj najbolj domiselnih: - Ustvarjanje nove igre, ob kateri bi se zabavala celotna družina - Priprava koncerta klasicne glasbe in vzdušja na njem v domaci dnevni sobi - Filmski vecer ali lutkovna predstava z doma dosegljivimi rekviziti - Izdelava slike ali skulpture, sestavljene iz materiala, nabranega okrog domace hiše (listje, lubje, vejice) - Peka piškotov ali kakšne druge sladice - Cajanka s poezijo v domaci dnevni sobi - Ustvarjanje novega izdelka iz odpadnih materialov - Potopisni vecer s pomocjo spominkov, atlasa ali racunalniškega ekrana - Lov za skritim zakladom, na katerega so se seveda podali otroci, ti pa so lahko za svoje starše pripravili presenecenje po lastnem navdihu Kaj torej porecete ob naštetih izzivih? Ni dvoma, domiselno in igrivo! Vsekakor pa ni bilo dovolj aktivnost le izvesti, dogajanje je bilo potrebno še dokumentirati z opisom doživetja, s posnetki in fotografijami. Vse našteto so udeleženci nato posredovali strokovni delavki Zveze Karolini Doltar, ki je na našo prošnjo podala nekaj pojasnil tudi za bralce Rikossa. Vprašanje: »Namen projekta Družinski izzivi je bil nedvomno skrb, da bi družine kakovostno preživele cas, ko so se morale zadrževati v zaprtih prostorih ali pa je bilo gibanje vsaj precej omejeno. Na kakšen nacin ste izbirali teme za izzive in kdo so pravzaprav njihovi idejni snovalci?« Odgovor: »Na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije pripravljamo številne aktivnosti za slepe in slabovidne otroke in njihove družine, pa tudi za družine s slepim ali slabovidnim staršem. Obicajno potekajo tabori, izobraževanja, srecanja, razlicne delavnice … Zaradi ukrepov za preprecevanje širjenja korona virusa teh aktivnosti nismo mogli izvesti. V želji, da bi ohranjali stik z uporabniki, pa tudi, da bi prispevali k ohranjanju optimizma ter k aktivnemu preživljanju prostega casa, smo iskali možnosti za delo na daljavo. Brigita Kosi je predlagala oblikovanje izzivov za družine in hitro navdušila ostale. Pripravila je nekaj predlogov, nato sva idejo razvijali skupaj. Pri izbiri izzivov sva skušali zajeti razlicna podrocja npr. gibanje, ustvarjanje, preživljanje casa v naravi, igro. Poleg tega sva izbirali izzive, ki so zanimivi za družine z otroki v razlicnih starostnih obdobjih. Pripravili sva jih 20. Za sodelovanje v žrebanju za nagrade jih je bilo potrebno opraviti 10 - tako so družine lahko izbirale izzive, ki so jih bolj pritegnili.« Vprašanje: »Kako ste zadovoljni z odzivom družin, vaša pricakovanja in rezultati?« Odgovor: »K sodelovanju pri opravljanju izzivov smo povabili tako družine s slepim in slabovidnim otrokom kot tudi družine s slepim ali slabovidnim staršem. Vedeli smo, da kljub zaprtju številnih ustanov in podjetij ostaja veliko družin, ki so bile primorane usklajevati šolsko delo z delom od doma, in da bodo številne družine razpolagale z manj prostega casa. Posledicno si kot cilj oz. kazalnik uspešnosti nismo zadali števila vkljucenih uporabnikov. Za nas je bilo pomembno, da vsem omogocimo sodelovanje in jih spodbudimo k aktivnemu preživljanju prostega casa ter ustvarjanju prijetnih trenutkov, težkim okolišcinam navkljub. Izzivov se je lotilo 7 družin, v žrebanju za nagrade pa so sodelovale 4. Kar nekaj družin je sporocilo, da z veseljem spremljajo izzive, kljub temu, da se same niso odlocile za aktivno sodelovanje.« Vprašanje: »Projekt je potekal kar dva meseca. Ste v tem casu naleteli na kakšne težave?« Odgovor: »Pri projektu ni bilo vecjih težav. Družine smo o izzivih obvešcali po elektronski pošti in prek naše spletne strani. V primeru, da je kdo potreboval dodatne informacije, nam je to lahko sporocil po telefonu ali po mailu. Pri izzivih smo postavili le izhodišce, iztocnico, ki pa jo je vsaka družina lahko oblikovala nekoliko po svoje.« Vprašanje: »Družine so morale izvedbo aktivnosti dokumentirati s posnetki ali fotografijami. Kako so se slepi in slabovidni izkazali kot uporabniki sodobne tehnologije?« Odgovor: »Poleg posnetkov in fotografij, so nas o opravljenih izzivih lahko obvestili tudi prek telefona. Vecina družin je o opravljenih izzivih porocala prek elektronske pošte. Glede na to, da je v tem casu vecina šolskega kot tudi službenega dela potekala ob uporabi sodobne komunikacijske tehnologije, pri obvešcanju in porocanju o izzivih vecjih težav nismo pricakovali. Pomembno je, da smo slepi in slabovidni seznanjeni z uporabo videov, fotografij, interneta, saj le tako lahko stopamo v korak s preostalo družbo. Ravno s tem namenom smo na Zvezi slepim in slabovidnim ponudili dodatne možnosti za izobraževanje na podrocju komunikacije.« Vprašanje: »In kako je bilo z obljubljenimi nagradami za udeležence izzivov?« Odgovor: »Za sodelovanje v žrebanju je bilo potrebno opraviti 10 izzivov, kar je uspelo štirim družinam. Žrebanje nagrad je potekalo v ponedeljek, 22.6.2020, v Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Nagrade so prejeli: 4. nagrada: družinska vstopnica za Hišo eksperimentov - družina Rak 3. nagrada: družinska vstopnica za Atlantis - družina Virant 2. nagrada: vikend v apartmaju Zveze v Dolenjskih toplicah - družina Bojnec 1. nagrada: 5 dnevne pocitnice v apartmaju Zveze v Piranu - družina Panic Toliko o projektu s strani organizatorja. Kaj pa pravijo udeleženci? Njihova predstavnica bo tokrat mama Suzana Panic. Vprašanje: »Najprej prosim za kratko predstavitev vaše družine.« Odgovor: »Smo družina Panic in štejemo štiri clane, za zdaj (smeh). Naš prvorojenec, Alexis, je od rojstva slep. Star je štiri leta in obiskuje vrtec Centra IRIS. Lani se nam je pridružil cetrti clan, decek Emilian, Alexisov brat. Življenje z dvema majhnima otrokoma je pestro in zabavno, od naju z možem pa zahteva veliko organizacije in zavzetosti.« Vprašanje: »Kako ste preživeli cas epidemije kot družina in kako ste se spopadli s šolanjem na daljavo, z nabavo in ostalimi dnevnimi opravki? Vas je bilo strah neznanega?« Odgovor: »Cas epidemije bi lahko v našem primeru poimenovali kar "cas družine". Hvaležni smo, ker smo bili zdravi in toliko casa skupaj. Brez partnerja bi epidemijo doživeli dosti bolj stresno kot sicer. Tako sem bila jaz na porodniškem dopustu, mož na cakanju, in skoraj dva meseca smo imeli samo zase. Tudi sicer preživimo veliko casa skupaj, vendar pa ob dopustih in prostih dneh nismo nikoli doma. Potrebovali smo približno 15 dni, da smo sprejeli situacijo in se organizirali znotraj doma - to je bil naš izziv. Vsi štirje, ves cas v majhnem stanovanju, dojenckov ritem spanja, Alexis v obdobju trme in še mnogo drugih individualnih potreb - delovalo je kot misija nemogoce. Za nabavo je poskrbel mož, v trgovino je hodil vsakih 14 dni in nakupil stvari na zalogo. Izogibali smo se trgovskih centrov in javnih površin, kjer se zbira vecje število ljudi, ter še bolj skrbeli za higieno. Ni nas prevzel strah, smo pa spremljali situacijo doma in po svetu.« Vprašanje: »Kako ste kot družina preživljali prosti cas in v kakšni meri so k temu prispevali Družinski izzivi?« Odgovor: »Epidemija je k nam prinesla tudi drugacen nacin preživljanja prostega casa. Veliko smo kolesarili in se sprehajali v naravi, Alexis pa je bil zelo dejaven tudi v kuhinji (priprava zajtrka, pogrinjanje mize, pospravljanje posode, odnašanje smeti ipd.) in pri samourejanju. Ker mi je pogosto zmanjkalo rok, sem ga prosila za pomoc, on pa je vse to doživljal kot igro. Potem pa so se zgodili Družinski izzivi - prava ideja ob pravem casu! Od takrat naprej noben sprehod ni bil obicajen, jutranja telovadba in ucenje tujih jezikov nikoli zabavnejše in peka peciva nikdar tako zagnana. Najlepše pri vsem pa je bilo, da je sodelovala cela družina. Izzive smo sprejeli kot del rutine in bili vsi aktivno vkljuceni. Skupaj smo nacrtovali izvedbo, si razdelili vloge in na koncu prisluhnili posnetkom. In to je bilo nekaj, kar je obdobje epidemije naredilo še bolj posebno in dragoceno.« Vprašanje: »Koliko izzivov vam je uspelo izvesti in dokumentirati, naštejte nekaj tistih, ki so vas najbolj pritegnili, in opišite izvedbo tistega, ki vas je najbolj navdušil.« Odgovor: »Pri vsakem smo uživali na svojstven nacin, zato težko izberem najljubšega. Lahko pa povem, kaj vse smo bili: peki, športniki, izletniki, operni pevci, pesniki, umetniki, poligloti, lutkovni igralci in še marsikaj. Zadnji izziv pa mi je dal misliti. Na vprašanje »Za kaj vse smo HVALEŽNI« je Alexis odgovoril: "Najbolj hvaležen sem za babico, pa za igrišce pred hišo in gobovo juho z današnjega jedilnika." Kako lepa je otroška iskrenost. Sama bi rekla, da sem najbolj hvaležna za svojo družino - za partnerja in soncka dva, in za ljubezen, ki jo premoremo skupaj, ker vem, da je neskoncna in najmocnejša vez pod soncem.« Ob teh custvenih mislih clovek res nima kaj dodati. Izrecem lahko le še zahvalo za pogovor sogovornicama Karolini Doltar in Suzani Panic ter cestitke nagrajenim družinam. Naj vam družinski izzivi cim veckrat razgibajo in razvedrijo dan - ne glede na epidemiološke razmere! Na vrh AVTOPORTRET: Neva Lašcak Pedagoško delo mi daje elan in ga jemljem kot poslanstvo V septembrskem avtoportretu se vam predstavljam Neva Lašcak, profesorica glasbe, glasbena pedagoginja. V clanku opišem svoj proces izobraževanja, sedanje poklicno delo in pripomocke, ki mi lajšajo vsakdan. Zelo iskreno v zapisu spregovorim tudi o svojih stiskah in dvomih vase kot mocno slabovidne osebe ter prilagoditvah in strategijah, ki sem jih skozi življenje razvila, da lažje in bolj polno živim. Ce bi mi rekli, naj v nekaj besedah povem o sebi kaj dobrega, pa tudi kaj takega, kar mi ni všec, bi se opisala kot upornico, ki lahko za precej visoko ceno zdržim in vztrajam na poti do cilja, po drugi strani pa se še vedno spopadam z zavoro negotovosti. Po pripovedovanju staršev sem jokala, ko so me na soncnem Primorskem v vozicku vozili naokrog, mislec, da se bom dobro pocutila. Doma sem namrec iz Solkana pri Novi Gorici. Šele nekoliko kasneje so spoznali, da me zaradi prirojenih ocesnih okvar zelo moti svetloba in da slabo vidim. Odkar pomnim, nosim mocno zatemnjena ocala, ki sem jih dobila okoli tretjega leta. Domaci mojega slabega vida niso izpostavljali ali problematizirali in niso izražali strahu, da bi se mi zaradi tega lahko kaj hudega pripetilo. Sosedje so se cudili, ker sem se na dvorišcu pred hišo zvecer igrala sama, vendar mene ni bilo strah teme. Precej dolgo je trajalo, preden so doma ugotovili, da ne locim barv, ker sem jih zavajala z dobrim spominom. Kasneje so mi povedali, da imam bratranca s podobno okvaro vida. Prevec radovedna sem mamo veckrat spravila v zadrego, ko sem preglasno spraševala, kdo je pravkar šel mimo našega vrta, kajti oseb nisem prepoznavala. Kljub nekaterim nadležnim vprašanjem videcih otrok, se v vrtcu niti nisem pocutila prevec izpostavljeno. Sicer pa imam na zgodnje otroštvo nadvse lepe spomine, saj so me vrstniki naše ulice dobro sprejeli in smo družno preživeli precej lepih uric. Zlasti mucni so bili zame ocesni pregledi, ker nisem znala povedati, kdaj vidim bolje, kdaj slabše, še najbolj pa me je motilo, da je bil zdravnik tako nedostopen. V tistih casih sploh ni hotel slišati, da bi osnovno šolo obiskovala v domacem kraju, saj so me ocenili, da imam 8,3 odstotka ostanka vida. Mama, ki je bila nadvse pogumna in razgledana ženska, je vseeno vztrajala, da bi vsaj poskusila, z zagotovilom, da me bo ob prvih težavah takoj poslala v Ljubljano v Zavod - in podobna zgodba se je odvrtela skoraj vsako leto. Dejanskega stanja vida nismo pretirano razkrivali, saj nismo želeli, da bi se me v šoli že vnaprej ustrašili. Vedno sem sedela v prvi klopi; kar nisem videla na tabli, sem z mamino pomocjo doma ob popoldnevih prepisala od sošolke – sosede, in nato naredila še domaco nalogo. Šele v petem razredu, ko se je nabralo že precej ucne snovi, smo v knjigarni kupili veliko rocno lupo, ki mi je dobro služila skoraj do konca šolanja, ko sem iz Nemcije dobila prva teleskopska ocala za branje. V celotnem izobraževalnem procesu, od vrtca do zakljucka študija, sem bila v tako imenovani tihi integraciji, brez obravnave in posledicno tudi brez pomoci, saj nisem imela odlocbe o usmeritvi. V tretjem razredu osnovne šole sem si zelo želela v glasbeno šolo in ker sem kazala zanimanje, me je oce presenetil z novim pianinom. Mama je vpisu ostro nasprotovala, saj bi na poti morala preckati kar dve precej prometni cesti. Naslednje leto pa sem ji rekla, da se grem kar sama vpisat; moji veliki želji je naposled le ugodila in odšla z menoj, kasneje pa me na poti nikdar nihce ni spremljal. Glasba mi je veliko pomenila, rada sem jo poslušala in igrala, ceprav not skoraj nisem videla, pac pa sem se skladbe dokaj hitro naucila na pamet. Prepevala sem v šolskem pevskem zboru, doma pa uživala ob lastni spremljavi klavirja, vcasih tudi v družbi nekaterih sošolk. Za razliko od deklice, ki se je bala, da bo morala že pri sedmih letih dalec od doma, sem šla, po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu, na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano. Bila sem visoko motivirana in z velikimi pricakovanji novega, tistega, kar me je zares veselilo. Na nek nacin sem postala tudi bolj samostojna. Pri teti, ki je prej niti nisem poznala, sem v veliko olajšanje staršev imela idealne življenjske pogoje v stanovanju s klavirjem sredi mesta, pa še šola je bila blizu - zares velika sreca! Kot marljiva in dokaj uspešna ucenka sem se v srednji šoli dobro razumela s sošolkami, ki smo si vzajemno pomagale, neprostovoljno pa sem manjkala pri lekcijah vrstniškega družabnega življenja izven šolskih klopi. To se je podaljšalo še v študentska leta, ko sem obiskovala oddelek za glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo. S sestricno, ki je nekoliko kasneje prišla živet k teti, sva se razumeli in še danes sva povezani. Vcasih se nasmejiva na racun mojega naivnega poguma, saj si prav po njeni zaslugi nisem obula fluorescentno zelenih nogavic, ki sem jih sama ponosno kupila, mislec, da so bele barve. Ob zakljucku študija, ko so si drugi utirali nove poti, si nabirali izkušnje, urejali zasebno življenje in doživljali prve uspehe, je zame postajalo življenje vedno težje. Glodala so me vprašanja: ali bom sploh lahko opravljala poklic, za katerega se usposabljam, kje je moje mesto v družbi, kako in od cesa bom živela, ali bom lahko kdaj uspešna in zadovoljna. Štipendijo sem morala vrniti, ker se nisem upala zaposliti na osnovni šoli. Kljub pritiskom staršev sem zavlacevala z diplomo. Strah me je bilo neobetavne prihodnosti, pogrezala sem se v nekakšno krizo identitete, ki pa je takrat nisem cisto prepoznala. Diplomirala sem šele kasneje, ko sem bila porocena in sem imela že dva otroka. Prvo službo, kjer sem opravila še strokovni izpit, sem prav tako dobila pozno. Redno pa sem se zaposlila ob koncu tisocletja, po locitvi in po tretjem porodniškem dopustu - v ustanovi, ki sem se je kot otrok tako zelo bala. Sedaj gledam na Center IRIS z drugacnimi ocmi in ga doživljam z nasprotnimi obcutki. Prehodila sem dolgo pot vzponov in tudi nekaterih padcev ter si pridobila precej razlicnih izkušenj. Izkoristila sem možnost dodatnega strokovnega izpopolnjevanja - med drugim sem opravila triletno izobraževanje in pridobila diplomo iz glasbene pedagogike po Edgarju Willemsu in si nabirala znanje na podrocju glasbenega zapisa za slepe, kajti prizadevam si, da bi tudi slepi ucenci imeli dostop do glasbenega izobraževanja na glasbenih šolah. V zadnjem casu sem nekoliko pokukala še na podrocje glasbene terapije, sicer pa svoj poklic, pri katerem uporabljam prilagoditve in pripomocke, opravljam z veseljem. V ucilnici, ki jo lahko po svoji meri zatemnim, imam dva racunalnika z lupo in zoomom ter brajev tiskalnik. Za branje uporabljam prizmatska ali teleskopska ocala, v veliko pomoc pa mi je tudi iPad, ki sem si ga kupila pred nekaj leti. Potrebno gradivo si povecujem, prav tako tudi partiture za spremljave, ki si jih še ustrezno prilagodim. Zunaj nosim mocna filtrska ocala proti blešcanju, kmalu pa bom dobila še zatemnjena ocala za skotopicni sindrom - Irlen, ki mi bodo olajšala gledanje in se jih zelo veselim. Pedagoško delo mi daje elan in ga jemljem kot neke vrste poslanstvo. Predvsem bi si želela, da bi naše otroke lahko vsestransko ustrezno opolnomocili, da bi lažje sprejemali sebe ter okolico in bi navsezadnje tudi nekaj prispevali v dobrobit družbe. Marsikdo mi je vzpodbudno rekel, da se moja slabovidnost na zunaj sploh ne opazi. Seveda bi se morala tega veseliti, v resnici pa je to zame past ali dvorezen mec, saj se pri slabovidnem nikoli natancno ne ve, koliko realno vidi: vcasih manj, drugic spet vec, odvisno od okolišcin. Ni pa tega prijetno vsakemu razlagati in se nenehno izpostavljati, zato si upam reci, pa ceprav se sliši pretirano, da so slepi v tem oziru vendarle nekoliko v prednosti. V najvecji meri sem se skušala izogibati novim okolišcinam in nepredvidljivim situacijam. Pomagale so mi razlicne strategije in prilagoditve, ki sem jih vecinoma oblikovala sama. Da bi bila lahko bolj gotova, sem, kolikor je bilo mogoce, teren pripravila vnaprej, trudila sem se biti pozorna in skoncentrirana, vkljucevala sem spomin in predvidevanje, iskala ustrezne orientacijske tocke in zlasti poslušala. V mladih letih sem težavo negotovosti veliko bolj dramatizirala. Ob pomanjkanju samospoštovanja sem nerada sprejemala dejstvo, da nimam ocesnega stika s sogovornikom, zlasti z neznanim, ki je predvideval, da ga pac vidim. Zaradi komunikacijske bariere, ki sem jo razumela kot lastno nespretnost, zmedenost in nepopolnost, sem se veckrat pocutila v podrejenem položaju ter na ta racun doživljala precej zadreg, stisk in frustracij, ki so me vcasih celo zablokirale. Kasneje se je nalepila še trema, ki še dandanes ni povsem izzvenela. Mogoce se bo komu zdelo neprimerno in nepotrebno izpostavljati omenjene šibkosti, a sem prepricana, da je dobro kdaj pa kdaj spregovoriti tudi o stvareh, ki bi jih najraje odrinili, navsezadnje pa so realnost. Ob dejstvu, da nisem sama, jih lažje sprejemam, spoznala pa sem, da se jih ni potrebno sramovati. Ob pravem trenutku prihajajo nasproti pravi ljudje in glede na svoje izkušnje sem prepricana, da se vse potrebno zgodi ob primernem casu. Tako sem dobila tudi priložnost, da se lahko ucim petja, ki je zame odlicna terapija za krepitev samozavesti. Mogoce bom v prihodnosti našla vec casa tudi za branje, ki mi je nadvse ljubo, in bom lahko nadomestila zamujeno. Upam, da si bom takrat že lahko privošcila elektronsko lupo, ki bi mi bila v olajšanje. Verjamem v dragocenost življenja in ponosna sem na svoje tri otroke, ki že ubirajo lastne poti. Priznam, da bi bila težko ateist, ker mi upanje v pricakovanju lepega in dobrega daje zagon, saj pred vrati že cakajo nove priložnosti in izzivi. Na vrh POPOTNIŠKI UTRINKI: Slikovite balkanske destinacije nas vedno znova prevzamejo: slepi jih doživljamo na svojevrsten nacin (1. del) Avtorica: Slavica Bukovec Zupanic Urednica rubrike: Metka Pavšic Tako kot nas je pred casom povlekla stran od Balkana politicna razdvojenost, nas danes nekakšna jugonostalgija vlece nazaj na prostore nekdanje skupne države. Precej pogost je prizor, ko se skupina slovenskih turistov odpravi proti slikovitim balkanskim destinacijam. Tokrat boste v dvodelnem prispevku odšli z mano na tridnevno potepanje po Bosni in Hercegovini ter spoznali nekatere njene bisere. V prvem delu mesti Jajce in Travnik ter dolino bosanskih piramid. Dan se je naredil in kmalu se na avtobusu ni vec poznalo, da so nekateri morali vstati skoraj sredi noci. Jutranja kavica, šilce za dobro voljo, vesela drušcina v pricakovanju doživetij in kar naenkrat smo se znašli na najlepšem delu poti proti osrcju BiH, v slikovitem kanjonu reke Vrbas. Tega naravnega cudesa se spominjam še iz casov vidne zaznave. Špranje v spominski sliki pa so pomagali zapolniti sopotniki z vzdihi navdušenja. Jajce Ce kje cloveku zastane dih, potem je to zagotovo ob prihodu v mesto Jajce. Slap na reki Plivi v centru mesta, eden najlepših na svetu, ocara prav vsakega obiskovalca. Kapljice vode, ki pršijo nanj z višine dvajsetih metrov, ob tem namrec ustvarjajo tudi enkraten zvok. Mene dobesedno prikuje na mesto, a kraj ponuja še toliko drugih zanimivosti. Kaj povedati o tem kraljevskem mestu z bogato in burno zgodovino? Tisti z nekoliko višjim EMŠO o njem vemo že skoraj vse, saj je bil prav tukaj postavljen eden od temeljev naše polpreteklosti. Za ostale pa nekaj zgodovinskih dejstev. Bogati vodni viri (reki Drina in Pliva) so omogocili naseljevanje na tem podrocju že pred vec kot 6000 leti. Izkopanine iz rimskih casov, trdnjava, sahat-kula ter ostanki osmanskega imperija, pravoslavna cerkev, franciškanski samostan in cerkev sv. Marije, v kateri je pokopan zadnji bosanski kralj Stjepan Tomaševic, pripovedujejo prišleku zgodbo o številnih osvajalcih, ki so tukaj merili moci za oblast. Naša skupina je v Muzeju 2. zasedanja AVNOJ-a najprej prisluhnila vodicevi pripovedi. Ta nas je nato popeljal še do nekaterih zgoraj naštetih zanimivosti v starem delu mesta. Ceravno se tukaj kulturno-zgodovinski spomeniki nahajajo dobesedno na vsakem koraku, me je vseskozi spremljal obcutek, da mesto deluje precej zaspano, ter da v njem ni pravega utripa. Bosanska dolina piramid O tem, ali je ta zanimivost delo cloveških rok ali naravna stvaritev, ali je morda celo manipulativna marketinška poteza dr. Semirja Osmanagica, je bilo napisanega in povedanega že veliko. Dejstvo pa je, da v Visoko pri Sarajevu prihaja cedalje vec raziskovalcev, novinarjev in radovednih turistov od blizu in dalec. V gneco pred vhodom se je na sobotno jutro pomešala tudi naša skupina. Z zašcitnimi celadami na glavah smo se z vodicko podali v podzemni labirint tunelov (labirint Ravne), ki skupaj s petimi piramidami tvori ta fenomenalni kompleks gricev, ki buri duhove tako v strokovni kot laicni javnosti. Toda raziskovanje, ki ga pokriva neprofitna in nepoliticna organizacija Fondacija arheološki park: Bosanska piramida Sonca pod vodstvom Semirja Osmanagica, tece dalje. Analize kemijske sestave materialov in meritve koncentracije negativnih ionov naj bi nekatere prepricale že tako dalec, da si upajo trditi, da bo potrebno zgodovinske ucbenike napisati na novo. Nanizajmo nekaj podatkov o bosanski dolini piramid, kot nam jih je posredovala vodicka. Kompleks je sestavljen iz petih piramid: piramida Zemlje, Zmaja, Sonca, Lune in Ljubezni. Grajene so iz betonskih blokov (monolitov), material ima posebej veliko trdnost in nizko prepustnost vode. Piramida Sonca je pravilne geometrijske oblike in je z 270 metri najvišja na svetu. Piramida Lune je grajena v terasah in meri 190 metrov. Obe sta višji od najbolj znane Keopsove piramide v Egiptu (147 m). Stranice vseh piramid potekajo strogo v smeri severa. Tuneli, ki povezujejo vse piramide, imajo sticišce v nekakšni galeriji in so zdaj v fazi cišcenja, tako da vhod v piramide še ni odkrit. A prvo, kar opazi obiskovalec, je zrak, ki je kljub pomikanju v notranjost, neverjetno cist. Vodicka nas pouci, da je temperatura skozi vse leto 12,5°C, zracna vlaga kar 85%, ter da frekvenca negativnih ionov iz podzemne vode v tunelu ustvarja vibracijo. Nekateri iz skupine so zatrjevali, da cutijo neko posebno atmosfero, da se pocutijo lahkotno in umirjeno. Po Osmanagicevih trditvah naj bi bila vzrok takšnemu pocutju izredno visoka koncentracija negativnih ionov in prav ta naj bi preprecevala sevanje. Ko namrec clovek vstopi v tunel, celice telesa nimajo vec naravnih sovražnikov in lahko opravljajo svoje delo, torej zacnejo proces samozdravljenja in regeneracije. A pustimo morebitne ucinke presoji posameznika. Travnik Gurmani zatrjujejo, da so travniški cevapcici po okusu primerljivi s sarajevskimi in banjaluškimi, ki zavzemajo prvi mesti na bosanski lestvici. In ce se že v ranem dopoldnevu po mestu širi omamen vonj, potem bo že nekaj na tem. Vodicka, ki nas je pricakala, je z našo skupino dobesedno oddivjala po starem Travniku in ogled je deloval kot jutranja tekma s casom. A ne glede na to sem zacutila Travnik kot zracno in odprto mesto, ki je naredilo name zelo lep vtis. Mesto leži na južnem pobocju planine Vlašic in na obeh bregovih reke Lašve. Številne arheološke najdbe dokazujejo prisotnost Keltov in Ilirov na tem podrocju. S prihodom Rimljanov so v kraju zaceli z izpiranjem zlata iz recnega peska ter z izkopavanjem železove rude. Slava in življenje sta se v Travnik ponovno vrnila s prihodom Turkov. Tako je bil kraj z imenom Travnik prvic omenjen leta 1463, ko je skozenj v svojem pohodu na Jajce prodirala vojska paše Mehmeda II. Osvajalca. V casu osmanskega cesarstva je bil Travnik kar 150 let glavno mesto bosanskega pašaluka, sedež dveh konzulatov ter rezidenca 77-ih vezirjev. Kot prica bogate preteklosti so na vsakem koraku vidne številne znamenitosti. Glavnina življenja danes poteka v starem delu mesta – caršiji, razdeljeni na spodnjo in zgornjo. Kot vsa stara mesta ima tudi Travnik svojo trdnjavo, ki je danes središce kulturnega življenja. Med muslimanskimi molilnicami je v kraju najbolj znana Šarena džamija ali Sulejmanija, zgrajena v drugi polovici 16. stoletja. Šarena jo imenujejo zaradi nesimetricnih likovnih dekoracij na notranjih in zunanjih zidovih. Posebna pa je že na prvi pogled, saj je minaret na levi strani, in ne na desni, kot je to v navadi pri džamijah. Travnik je edino mesto v BiH, ki premore soncno uro in kar dve sahat-kuli. Te približno 20 metrov visoke stolpe so vezirji postavljali z namenom, da bi ure na njih ljudem na vse štiri strani spodnje in zgornje caršije kazale cas in jim služile za orientacijo. To bogato osmansko arhitekturo, ponekod pomešano z avstro-ogrsko, lahko obiskovalec vidi prav povsod. O nacionalno mešanem prebivalstvu v kraju pricajo pokopališca razlicnih veroizpovedi ter številne grobnice turških vezirjev. S Travnikom je mocno povezan tudi književnik Ivo Andric, tukaj sta njegova rojstna hiša in spominsko obeležje. V neposredni bližini, v kavarni Lutvina kahva na Plavi vodi, je nastalo njegovo delo Travniška kronika. Toliko z letecega ogleda Travnika. Naše hitenje po mestu je v primerjavi s tradicionalnostjo življenja v caršiji delovalo kar malce smešno. Ljudje so kljub delovnemu dnevu mirno sedeli v »kafanah« in »cevapdžinicah« in prav nic ni kazalo, da se nameravajo sploh še kam premakniti. Na vrh INTEGRACIJA: Modeli invalidnosti kot kategorije razumevanja hendikepa v sodobni družbi Avtor: Anja Uršic Religiozni, medicinski, socialni in identitetni model predstavljajo modele invalidnosti, ki ponujajo bralcu štiri razlicne kategorije razumevanja hendikepa. Tipološki pristop omogoca jasne razmejitve med njimi ter v ospredje vsakega modela postavi pomembne idejne zasnove, ki nam pomagajo pri razumevanju koncepta invalidnosti. Tovrstni modeli so vsekakor pomembni, saj pripomorejo k identifikaciji razlicnih raziskovalnih podrocij, pri cemer je pomembna specificnost konceptualizacije invalidnosti znotraj le-teh. Invalidnost kot konstrukt razlicnih strukturalnih paradigem, predstavlja v družboslovju in drugih sorodnih disciplinah podrocje nenehnega raziskovanja, kar bistveno pripomore k vecji akademski legitimnosti konceptualizacije invalidnosti. V tem prispevku bomo predstavili štiri izmed devetih glavnih modelov invalidnosti, in sicer moralni/religiozni, medicinski, socialni in identitetni model. Poleg omenjenih štirih, je v akademski literaturi moc zaslediti še naslednje modele: kulturni, omejevalni, dobrodelni, ekonomski ter model clovekovih pravic (Retief in Letšosa, 2018). Za teoreticno analizo modelov invalidnosti bomo uporabili tipološki pristop, s katerim bomo orisali osnovne znacilnosti razlicnih modelov. Na koncu bomo predstavili kljucne namene oblikovanja tovrstnih modelov in podali razmislek o (ne)pomembnosti oblikovanja razlicnih kategorij razumevanja invalidnosti v sodobnem casu. Moralni in/ali religiozni model: Invalidnost kot božje dejanje Moralni/verski model invalidnosti je najstarejši model invalidnosti in ga najdemo v številnih verskih tradicijah, vkljucno z judovsko-kršcansko. V okviru tega modela invalidnost velja za božjo kazen za dolocen greh ali grehe, ki jih je morda storila oseba z invalidnostjo. Henderson in Bryan (2011) ponujata temeljito obrazložitev moralnega in/ali verskega modela invalidnosti, znotraj katerega ljudje verjamejo, da so razlicne oblike invalidnosti najveckrat posledica pomanjkanja spoštovanja družbene morale in religiozne razglasitve, ki svari pred dolocenim vedenjem. Za nadaljnjo razlago tega modela je potrebno upoštevati nekaj prepricanj, ki temeljijo na predpostavki, da so nekatere invalidnosti posledica kazni s strani vsemogocne entitete. Obstaja tudi prepricanje, da je invalidnost kazen za prestopniško dejanje zoper prevladujoci moralni ali verski obicaj. McClure (2007, 23) kriticno obsoja unicujoc ter zavajajoc vpliv na razmišljanje, znacilno za moralni oz. religiozni model invalidnosti, zato je poudarjal nekatere druge oblike razlag invalidnosti iz Biblije. Vcasih ne šteje kot možni vzrok invalidnosti le greh posameznika, pac pa tudi kak greh, ki so ga morda zagrešili njegovi starši ali predniki (Henderson in Bryan 2011, 7). Rimmerman (2013, 24) poudarja potencialno unicujoce posledice takšnega pogleda, ki lahko vodi do tega, da se iz družbe zacne izkljucevati invalidne osebe ali pa kar celotne družine. Druga vidna oblika moralnega in/ali religioznega modela invalidnosti je ideja, da so invalidnosti v bistvu preizkus vere ali celo odrešitve. Niemann (2005, 106) ponuja konkreten opis zasnove invalidnosti kot preizkus vere, pri katerem so posamezniki in družine posebne, saj jih je Bog izbral za prejemanje invalidnosti in je le njim dana priložnost, da se izkažejo s svojo vzdržljivostjo, odpornostjo in pobožnostjo. Black (1996, 27) razpravlja o dodatni obliki moralnega modela invalidnosti, s cimer predstavi invalidnost kot priložnost za razvoj posameznika. Takšno razumevanje razvoja in poglabljanja dolocenih karakternih lastnosti (kot so potrpežljivost, pogum in vztrajnost) predstavljajo osrednji poudarek božjega nacrta za invalidne osebe. Posledicno se ti posamezniki lahko štejejo za "blagoslovljene", saj imajo priložnost, da se naucijo nekaj pomembnega za življenje in osebno rast. Vcasih moralni in/ali verski model invalidnosti ohranja mit o invalidnosti kot mistiko ali metafizicni blagoslov. Po misticni perspektivi invalidnosti obstaja dejstvo, da je eden od cutov oslabljen, vendar pa prav to neizogibno poveca delovanje drugih cutil, ki posamezniku omogocajo posebne sposobnosti zaznavanja, razmišljanja in duhovnosti (Olkin 1999, 25–26). Ceprav moralni in/ali verski model invalidnosti ni vec tako razširjen kot v preteklosti, je osnovna filozofija, na kateri temelji model, še vedno pogost nacin, kako ljudje razmišljajo, ko se spopadajo z boleznijo ali invalidnostjo (Henderson in Bryan 2011, 7; Rimmerman 2013, 24). Poleg tega obstajajo dolocene kulture, kjer je moralni in/ali verski model invalidnosti še vedno prevladujoc pogled (Dunn 2015, 10), zlasti družbe, kjer prevladujejo religiozni ali misticni nacini razmišljanja. V takšnih družbah so invalidne osebe pogostokrat marginalizirane in potisnjene na rob družbe. Medicinski model: Invalidnost kot bolezen Od sredine 19. stoletja dalje je medicinski (ali biomedicinski) model invalidnosti zacel postopoma nadomešcati moralnega oz. verskega, k temu pa je bistveno pripomogel napredek na podrocju medicinske znanosti. Olkin (1999) poudarja osnovno znacilnost medicinskega modela invalidnosti, kjer je invalidnost obravnavana kot zdravstvena težava posameznika. Gre za napako ali okvaro telesnega sistema in je kot taka sama po sebi nenormalna in patološka. Cilj intervencije je ozdravitev, izboljšanje fizicnega stanja v najvecji možni meri in rehabilitacija posameznika (tj. prilagajanje invalida novemu stanju in v okolje). Pricakuje se, da bodo invalidi tovrstno raznolikost storitev izkoristili ter tako preživeli dolocen cas v vlogi pacienta ali ucenca, ki mu pomagajo usposobljeni strokovnjaki. Vcasih se omenja tudi medicinski model invalidnosti kot model "osebne tragedije" (Thomas in Woods 2003, 15), ki opredeljuje invalidnost na nekoliko bolj negativen nacin. Invalidnost velja za objektivno slabo in predstavlja tragedijo za posameznika in njegovo družino, zato je treba to (ce je seveda mogoce) prepreciti z ozdravljenjem (Carlson 2010, 5). Kot poudarja Carlson, k temu negativnemu pojmovanju invalidnosti prispevajo tudi nekatere dvomljive medicinske terapije, ki so jih izvajali na invalidnih osebah, vkljucno na primer z neprostovoljno sterilizacijo in evtanazijo. Izrazi, kot so neveljaven, pohabljenec, hendikepiran in zaostal, vsi izhajajo iz medicinskega modela pojmovanja invalidnosti (Creamer 2009, 22). Ta pristop do invalidnosti krepi predstavo, da invalidne osebe niso primerljive z njihovimi sposobnimi vrstniki. Kasser in Lytle (2005, 11) poudarjata izkljucno osredotocenost medicinskega modela predvsem na omejitve, ki so povezane z invalidnostjo osebe, kar v bistvu zanemarja pomembnost okolja, ki bi lahko okrepilo ali negativno vplivalo na clovekove funkcionalne sposobnosti. V skladu s tem je medicinski model nagnjen k osebi z invalidnostjo kot tisti, ki se mora spremeniti ali popraviti, ne pa k pogojem, ki bi lahko prispevali k tej invalidnosti (Kasser in Lytle 2005, 11). Medicinski model invalidnosti daje ogromno moc medicinskim strokovnjakom, ki diagnosticirajo ljudi, pri tem pa uporabljajo dolocena merila. Kriteriji za diagnosticiranje so razviti iz perspektive tistega, kar velja v sodobni družbi za normalno (Thomas in Woods 2003, 15). Za medicinske strokovnjake, ki se držijo medicinskega modela invalidnosti, bi morale osebe z invalidnostjo prevzeti in pravilno igrati "vlogo bolnega", z željo po stalni pomoci in podpori. Vendar pa dr. Llewellyn, Agu in Mercer (2008, 256) poudarjajo pomanjkljivosti pristopa "vloge bolnega", zlasti v zvezi z dejstvom, da je veliko kronicno bolnih ali invalidov, ki ne štejejo za bolne. Poleg tega omenjeni pristop ne upošteva vitalnega razlikovanja med oslabitvijo in boleznijo. Kot Llewellyn in drugi (2008, 256) opominjajo, da je veliko invalidov, ki niso bolni, vendar imajo stalne okvare, ki niso enake vsakodnevnim zdravstvenim težavam. Socialni model: Invalidnost kot družbeno konstruiran pojav Družbeni oz. socialni model invalidnosti, ki se je razvil kot reakcija na omejen medicinski model, je navdihnjen z aktivizmom britanskega invalidskega gibanja v šestdesetih in sedemdesetih letih (D'Alessio 2011, 44). Po socialnem modelu (vcasih tudi omenjeni kot manjšinski model) je torej družba tista, ki onemogoca normalno delovanje oseb z oviranostjo, zaradi cesar bi morala biti usmerjena v družbene spremembe, in ne v prilagajanje posamezniku in njegovi rehabilitaciji (Barnes, Mercer in Shakespeare 2010, 163). Eden najpomembnejših aktov pri razvoju tega pristopa je manifestni dokument Temeljna nacela invalidnosti (1976), ki ga je izdala Zveza telesno prizadetih proti segregaciji (UPIAS). Temeljno za družbeni model invalidnosti je, da invalidnost pojmuje kot družbeno konstruiran pojem. UPIAS (1976) poudarja pomen družbene razsežnosti v tej opredelitvi, kjer so izpostavljeni predvsem naslednji vidiki: (a) položaj invalidnih oseb povzrocajo družbene razmere, k temu pa bistveno pripomorejo omejeni dohodki ter omejena mobilnost (b) invalidi bi morali z nasveti in pomocjo drugih, prevzeti nadzor nad svojim življenjem in (c) da se morajo strokovnjaki in drugi, ki želijo pomagati, zavezati k spodbujanju takšnega nadzora invalidov. Oliver (1981), invalidski aktivist in predavatelj, je izpostavil socialne vidike družbenega modela, pri cemer še posebej poudarja pomembnost fizicnega in socialnega okolja. Le-to namrec postavlja omejitve za dolocene kategorije ljudi. Organizacija UPIAS (1976) je opozorila na pomembno konceptualno razliko med izrazoma okvara (ang. impairment) in invalidnost oz. akademsko bolj uveljavljen koncept oviranost (ang. disability). Okvara je opredeljena kot pomanjkanje dela ali celotnega dela okoncine, ali pa okvarjen ud, organ ali mehanizem telesa, medtem ko je invalidnost opredeljena kot: pomanjkljivost ali omejitev družbenih dejavnosti, ki jo je povzrocila sodobna družbena organizacija, ki ne upošteva ljudi s telesno okvaro in jih zato izkljucuje iz družbenih dejavnosti (UPIAS 1976, 14). S tega vidika je invalidnost družbeno konstruirana slabost, ki predpostavlja posebno obliko družbenega zatiranja invalidnih oseb (UPIAS 1976). Schipper (2006) pojasnjuje kriticni pomen razlikovanja med okvaro in invalidnostjo v razvoju družbenega modela, zlasti v smislu njegove pomembnosti za razlicne kulture. Meni, da so te opredelitve dale teoreticno podlago za socialni model z jasnim razlikovanjem med družbeno invalidnostjo in telesno okvaro. Teoretiki socialnega modela trdijo, da je izraz osebe z okvaro neposredno povezan s filozofijo, na kateri temelji medicinski model. Socialni model invalidnosti je mocno vplival na to, kako se je opredeljevanje invalidnosti skozi cas spreminjalo (Giddens 2006, 282). Imel je namrec kljucno vlogo pri oblikovanju socialne politike na podrocju invalidnih oseb, ne le na nacionalni, pac pa tudi na mednarodni ravni. Model identitete: Invalidnost kot identiteta Ta model si deli razumevanje socialnega modela, da je izkušnja invalidnosti družbeno konstruirana, vendar se od njega razlikuje po tem, da invalidnost opredeli kot pozitivno identiteto. Po modelu identitete je invalidnost oznacevalec clanstva v manjšinski identiteti, podobno kot spol ali rasa. Invalidnost v prvi vrsti doloca dolocena vrsta izkušenj – tako družbenih kot politicnih, pa tudi ucinki socialnega sistema na identiteto invalidnosti. Ta model nekoliko zanemarja okolje, politike in ustanove, ki onemogocijo vkljucevanje invalidnih oseb. Swain in French (2000, 577–578) razpravljata o vec nacinih, v katerih je identitetni model invalidnosti oznacen kot afirmacijski model, ki oblikuje identiteto invalidnih oseb v naslednjih primerih: • družbeno konstruirana razsežnost invalidnosti, zlasti kot je izražena v socialnem modelu • motiviranje invalidov za clanstvo v kampanjski skupini, ki pomaga pri razvoju kolektivne identitete • skupni izraz frustracije in jeze • skupinska identiteta je spodbudila veliko invalidnih delavcev za revolucionarne vizije in spremembe, pogosto pod okriljem državljanskih pravic ter enakih možnosti Model identitete je na invalidnost vplival na mnoge nacine, predvsem pa na invalide same, da sprejmejo pozitivno samopodobo, ki slavi "invalidnost kot ponos" (Darling in Heckert 2010, 207). Tako kot pri socialnem modelu, tudi model identitete ni brez kritike. Ena glavnih tock kritike proti temu pristopu je, da posameznika prisili v identifikacijo s specificno skupinsko kulturo. Nadaljnja kritika je, da identitetni model ne nameni dovolj pozornosti resnicnosti gospodarske neenakosti, s katero se soocajo delavci z invalidnostjo. Predstavljeni modeli vsak na svoj nacin postavijo v ospredje razlicne izhodišcne tocke oz. postavke, ki bralcu ponudijo razlicne konceptualne okvire razumevanja invalidnosti. Pomembno se je zavedati, da predstavljeni modeli temeljijo predvsem na strukturalisticnem pristopu, kar nakazuje vpliv družbene strukture na samo percepcijo invalidnosti. Kot dejavnike iz okolja modeli izpostavijo versko doktrino, znanost o medicini, družbo kot sui generis entiteto, ter nenazadnje tudi identiteto, pri kateri je poleg znacaja kolektivnosti pomemben tudi proces identifikacije, ki pa izvira iz posameznika samega. Takšni modeli nam tako pomagajo pri prepoznavi razlicnih opredelitev invalidnosti, kar nam je v pomoc pri vzrocnem pripisovanju invalidnosti. Modeli niso vrednostno nevtralni, saj v svojih temeljnih postavkah odražajo dolocene ideje in vrednote, kljub temu pa lahko služijo kot pomemben stimul pri usmerjanju in oblikovanju politike na podrocju invalidnih oseb. S pomocjo modelov lahko identificiramo tudi raziskovalna podrocja oz. akademske discipline, ki se osredotocajo na proucevanja invalidnosti npr. teologija, sociologija, psihologija, medicina ipd. Po drugi strani pa se moramo zavedati tudi morebitnih negativnih posledic tovrstnih modelov, saj le-ti lahko prispevajo k negativni samoidentifikaciji, ali pa pri posameznem bralcu vzbudijo predsodke in diskriminacijo. Navkljub morebitnim negativnim ucinkom modelov invalidnosti, ki posameznikovo razumevanje invalidnosti lahko zamejijo, osebno menim, da kriticen pristop bralcem lahko omogoci širši vpogled v kategorije razumevanja invalidnosti. Literatura 1. Black, K., 1996, A Healing Homiletic, Abingdon Press, Nashville, TN. 2. Carlson, L., 2010, The Faces of Intellectual Disability, Indiana University Press, Bloomington, IN. 3. Creamer, D., 2009, Disability and Christian Theology: Embodied Limits and Constructive Possibilities, Oxford University Press, Oxford. D’Alessio, S., 2011, Inclusive education in Italy: A critical analysis of the policy of Integrazione Scolastica, Sense Publishers, Rotterdam. 4. Darling, R.B. & Heckert, D.A., 2010, ‘Orientations Toward Disability: Differences Over the Lifecourse’, International Journal of Disability, Development and Education 57(2), 131–143. 5. Dunn, D., 2015, The Social Psychology of Disability, Oxford University Press, New York. 6. Henderson, G. & Bryan, W., 2011, Psychosocial Aspects of Disability, Charles C. Thomas, Springfield, IL. 7. Kasser, S. & Lytle, R., 2005, Inclusive Physical Activity, Human Kinetics, Champaign, IL. 8. Llewellyn, A., Agu, L. & Mercer, D., 2008, Sociology for Social Workers, Polity, Cambridge, UK. 9. McClure, J., 2007, Preaching Words, Westminster John Knox Press, Louisville, KY. 10. Niemann, S., 2005, ‘Persons With Disabilities’, M. Burke, J. Chauvin & J. Miranti (eds.), Religious and Spiritual Issues in Counseling: Applications Across Diverse Populations, pp. 105–134, Brunner-Routledge, New York 11. O’Connell, C., Finnerty, J. & Egan, O., 2008, Hidden Voices, Combat Poverty Agency, Poverty Research Initiative, Dublin. 12. Olkin, R., 1999, What Psychotherapists Should Know About Disability, Guilford Press, New York. 13. Retief, M. & Letšosa, R. 2018, Models of disability: A Brief overview, AOSIS. 14. Rimmerman, A., 2013, Social Inclusion of People with Disabilities, Cambridge University Press, Cambridge. 15. Schipper, J., 2006, Disability Studies and the Hebrew Bible, T & T Clark, New York. 16. Swain, J. & French, S., 2000, ‘Towards an Affirmation Model of Disability’, Disability & Society 15(4), 569–582. https://doi.org/10.1080/09687590050058189 17. Thomas, D. & Woods, H., 2003, Working with People with Learning Disabilities, Jessica Kingsley Publishers, London. Na vrh INVALIDSKO VARSTVO: Spremembe in dopolnitve Zakona o izplacilu neizplacanega dodatka za nego otroka Avtor in sodelavec: Brane But Po popravi krivice in priznanju pravice do izplacila neizplacanega dodatka za nego otroka za nazaj tistim upravicencem, ki ga niso prejemali zaradi prejemanja dodatka za pomoc in postrežbo, bo predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izplacilu neizplacanega dodatka za nego otroka priznal za nazaj pravico do izplacila neizplacanega dodatka za pomoc in postrežbo tistim upravicencem, ki ga niso prejemali, ker so prejemali dodatek za nego otroka. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljnjem besedilu ministrstvo) od 1.1.2003 vrsto let ni priznavalo slepim otrokom oziroma njihovim staršem ob prejemanju dodatka za pomoc in postrežbo (v nadaljnjem besedilu: DPP) po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, hkratnega prejemanja dodatka za nego otroka (v nadaljnjem besedilu: DNO) po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke. Trdilo je, da se oba prejemka med seboj izkljucujeta. To napacno razlago je ministrstvo odpravilo šele dne 16.6.2016 in priznalo upravicencem pravico do hkratnega prejemanja DPP in DNO. Starši slepih otrok so nadaljevali s prizadevanji za priznanje poracuna neizplacanega DNO za nazaj, za ves cas neupravicenega nepriznavanja pravice do DNO. Ministrstvo je napako priznalo in 22. novembra 2019 je bil v Državnem zboru RS sprejet Zakon o izplacilu neizplacanega dodatka za nego otroka. Objavljen je bil v Uradnem listu RS št. 72/19, dne 4.12.2019, veljati je zacel 15. dan po objavi, 19.12.2019. Že v postopku za sprejem tega zakona so starši slepih otrok opozarjali na primere, ko zaradi prejemanja DNO niso prejemali DPP. Ministrstvo takrat opozoril ni upoštevalo in sedaj pravzaprav popravlja napako za nazaj. 30.7.2020 je ministrstvo dalo v javno razpravo in medresorsko usklajevanje predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izplacilu neizplacanega dodatka za nego otroka, s katerim priznava pravico do izplacila neizplacanega DPP za nazaj tistim upravicencem, ki ga niso prejemali, ker so prejemali DNO. Po zakljuceni javni razpravi bo Vlada RS predlog zakona posredovala Državnemu zboru RS, ki ga bo obravnaval in sprejemal predvidoma v jesenskih mesecih. Zelo vprašljiva pa je dolocba v tretjem odstavku dodanega 5.a clena, po kateri se upravicencu izplaca neizplacani DPP za nazaj v višini, kot je veljala v posameznem obdobju, za katerega bo prejel poracun DPP. Upravicenci bodo tako mocno prikrajšani, saj bodo prejeli izplacila tudi za 18 let nazaj brez kakršnekoli valorizacije. Pripadati bi jim morale zamudne obresti. Dolociti bi bilo treba ustreznejšo (pravicnejšo) višino poracuna DPP. Najbolj enostavna rešitev bi bila, da bi se poracun za nazaj priznal v sedanji višini DPP. Takšen problem je prisoten tudi pri poracunu DNO za nazaj. Prejšnja ministrica je izrazila zavedanje, da bi morala biti opravljena valorizacija na sedanjo vrednost izplacil in da se bo zaradi poenostavitve postopkov poracun DNO za nazaj priznaval v sedanji višini. V praksi pa se dogaja, da nekateri centri za socialno delo priznavajo poracun v sedanji višini DNO, spet drugi pa v preteklih višinah. Spor še vedno ni rešen (pritožbe upravicencev). Na vrh DOBRO JE VEDETI: Ovire v casu zakljucevanja osnovne šole Zgodba nekega malega decka (4. del) Avtor: Josib V tokratnem nadaljevanju življenjske zgodbe slabovidnega fanta beremo o odnosu osnovnošolskih uciteljev do njega, o težavah pri ucenju, soocanju z vse vecjo slabovidnostjo ter delu na domaci kmetiji. Zacutimo lahko veliko razocaranje nad zanj pomembnima dogodkoma - zakljuckom osnovne šole in zakramentom birme. Spoznamo še težavno pot usmerjanja za nadaljnji poklic in odlocenost, da šolanje nadaljuje. Prvi korak je bil narejen z uspešno opravljenim sprejemnim izpitom. Samo volja do življenja in želja po osamosvojitvi sta me vodili naprej, mi je povedal moj sogovornik in nadaljeval s svojo zgodbo. Znašel sem se v petem razredu, kjer se je pricel razredni pouk. Da bi bil hitreje doma, sem dobil v dar star ocetov bicikl, s katerega je pri vecji hitrosti obvezno padla veriga, ali pa se mi je vanjo zataknila hlacnica, tako da sem zapravil ves s hitrostjo pridobljen cas z umivanjem rok in cišcenjem hlac. V šoli so nas prevzeli novi ucitelji, zamenjal se je tudi ravnatelj, mi pa smo dobili novo razrednicarko. Bila je lepa, mlada in zelo prijazna. Sam sem se ji zaradi razmer doma in slabovidnosti zasmilil, tako da me je nekega dne povabila k sebi domov in me povprašala o mojih težavah. Po razgovoru mi je svetovala, naj vzamem usodo in prihodnost v svoje roke, ter mi podarila knjigo Kala pisatelja Ivana Ribica, ki me je zelo pritegnila, saj sem si od nekdaj želel imeti svojega psa in z njim doživljati podobne zgodbe. Pri veliko predmetih sem imel težave, najvecje pri nemšcini. Ni me pritegnila, verjetno zato, ker sem pogosto poslušal o vsem slabem, kar so Nemci pri nas in nasploh po svetu naredili v casu vojne - ni mi šlo v glavo, zakaj se nemšcine sploh ucimo? Uciteljica je bila nepopustljiva in mi obljubila, da me bo za vsako ceno naucila vsaj za dvojko. Ker mi ni in ni šlo, sem moral veckrat ostati po šoli in se uciti predvsem slovnice. Zato sem seveda zamujal domov, kjer niso verjeli mojemu razlogu in mama me je za zamudo veckrat “nagradila“ s palico po riti. Scasoma se je dodatni pouk vseeno obrestoval, nemšcino sem izdelal z dvojko, druge predmete pa zakljucil s povprecno oceno tri in skupnim dobrim uspehom. Najraje sem se ucil zgodovine, saj so me zanimala dogajanja in velike osebnosti, ki so zaznamovale našo preteklost. Doma na kmetiji je bilo vedno kaj za postoriti, tako da ni bilo casa za ucenje. Mama je potrebovala pomocnika in hlapca, da smo pravocasno vse opravili in tudi kaj zaslužili s prodajo pridelkov - najvec z jajci in mlekom. Cas za branje knjig sem imel samo zvecer v postelji ali na paši, naloge sem prepisal kar v šoli, ucil pa sem se sproti med predavanjem snovi in pri spraševanju sošolcev. Vid se mi je še kar naprej slabšal, tudi zaradi težjega dostopa do zdravnika specialista okulista, ki mi je pomagal s postopnim poviševanjem dioptrije in dajanjem prehranjevalnih nasvetov, kar pa je bilo potem v praksi težko uresnicljivo. To je bil cas, ko sem se prvic srecal s strelnim orožjem. V razred smo dobili ucenca iz Haloz, ki je ponavljal peti razred in nas vse prekašal po svoji velikosti in moci. Da bi se nam priljubil, je nekega pomladnega dne prinesel v šolo pištolo. Orožje nas je pritegnilo in vsak ga je hotel potežkati in pogledati cez merek. Ker smo pozabili na cas, nas je presenetila razrednicarka in se ob pogledu na orožje v otroških rokah zgrozila, ter v hipu reagirala. Po ugotovitvi, cigavo je orožje, je poskušala fanta oklofutati, kar pa je pripeljalo do smešne situacije, saj je, nizka po postavi, poskakovala in se dvigala na prste, da bi z rokama dosegla ušesa visokega decka. Ko se je umirila, nam je pojasnila posledice, ki bi lahko nastale, in nam predavala o pomenu orožja s pripovedjo o grozotah vojne. V šestem razredu smo imeli za matematiko ucitelja, ki je bil naš razrednik že v cetrtem razredu. Za razliko od takrat nas ni vec pretepal, sicer pa nas tudi noben drug ucitelj ni. Matematike nas ni naucil, saj je ni znal razlagati, imel sem obcutek, da je tudi sam ni obvladal. Pri slovenšcini smo bili najveckrat “zagamani kmetavzarji“, ker snovi nismo obvladovali, saj je bila uciteljica prevec zahtevna, nam pa ni in ni šlo. Ucenje Prešernovih pesmi na pamet tudi ni pomagalo, ker je polagala vec teže na slovnico. Najbolje sem jo odnesel pri srbohrvašcini, saj mi ni bila težka, cirilico sem znal dobro brati, pa tudi uciteljica ni bila stroga, tako da sem koncal razred z dobim uspehom. Z leti, ko sem odrašcal, sem dela na kmetiji vedno bolje opravljal, tako da sem prevzel furanje, to je vodenje volovske vprege, oranje njiv in spravljanje sena. Vedno boljši sem bil pri popravljanju kolesa in lesenih predmetov, npr. korita za hranjenje svinj, hlevskih vrat, držal za rocna orodja, desk v koruznjaku, spreten sem bil v vseh drugih nujnih popravilih, pa tudi pri samostojnem kuhanju, kadar ni bilo nikogar doma. Paziti sem moral na mlajšega brata, še bolj pa na starejšega - kontrolirati sem moral vsako delo, ki ga je samostojno opravil, saj je bil zaradi bolezni na ravni sedemletnega otroka in še ni bil sposoben pomagati v meri, kot sta si to starša želela. V sedmem razredu mi je šlo v šoli kar dobro. V spominu mi je ostala birma, zakrament potrditve v veri, ki sva jo prejela skupaj s starejšim bratom. Za botra sva dobila bogatega kmeta, zato sem pricakoval lepo darilo: novo kolo in pravo rocno uro, kar pa se je izkazalo za prenagljeno. Z bratom sva dobila vsak le kicasto uro in denarnico, polno drobiža, dovolj za nakup dveh žemljic. Po opravljenem obredu smo odšli v gostilno, kjer so odrasli spili nekaj litrov vina, midva z bratom pa vsak en grahrli, z navodilom piti oranžado zelo pocasi, da se ne bi prehladila. Preskocili smo tudi spominsko fotografiranje in tradicionalno pecivo iz lecta, ter doma pojedli cisto obicajno nedeljsko kosilo. Po tehtnem razmisleku sem z vero dokoncno opravil in odslej jemal obrede in verovanja le še kot navadne obicaje. V jesenskem casu mi je bilo v veselje druženje pri kožuhanju, to je lickanju koruze, ki se je vedno zavleklo pozno v noc. Obicajno smo posedli okoli kupa zrelega klasja pod kolarnico in upali, da bomo po starem ljudskem obicaju zbrali devet rdecih storžev ter tako bili oprošceni dela - kar pa se je kljub vec stotim olupljenim storžem le redko zgodilo. Ob delu smo peli, obcasno je kdo prijel za harmoniko in lahko smo plesali veksl oziroma metla tanc. Ob takih dogodkih se je zacela kazati tudi puberteta, ki sicer ni bila v ospredju, saj smo bili že kot najstniki vpeti v kmecka dela. V osmem razredu se je bilo treba odlociti, kako in kaj naprej po osnovni šoli. V pomoc so nam bile predstavitve raznih poklicev, meni pa ni bilo nic od tega všec, saj zaradi slabovidnosti, ki je sedaj znašala že -18 dioptrije oziroma 60% izgube vida, ne bi mogel opravljati nobenega izmed njih. Tu mi je priskocil na pomoc tedanji razrednik, ki mi je predstavil svoje videnje mojih sposobnosti in podrocij, na katerih bi bil lahko uspešen. Odvrnil me je od poklica rudarja, trgovca in drugih, pri katerih je potreben oster vid, in mi povedal za šolo telefonista v Zagrebu, ki bi bila zame primerna. V pogovoru s staršema nismo prišli do skupnega zakljucka, saj sta me videla bolj kot pomoc doma na kmetiji. Na koncu šolanja smo si ucenci organizirali valeto, katere sem se na vsak nacin hotel udeležiti, vendar mi je mama postavila pogoj, da vzamem s seboj mlajšega brata, starega štiri leta. Razrednik mi je spremstvo dovolil, ceprav ni imel noben sošolec nikogar od domacih na prireditvi. Udeležili smo se je samo ucenci s svojimi ucitelji in si med sabo razdelili zadolžitve za pripravo popolnega zakljucka šolanja, od glasbe, prigrizkov in peciva, brezalkoholnih pijac, do vseh drugih najmanjših podrobnosti. Valeta se, zaradi prisotnosti tecnega bratca, žal ni odvijala po mojih željah. Nobena od sošolk ni bila pripravljena plesati z mano in sem edini ples odplesal z bratcem, zabavo pa zapustil prvi, da bi bila pravocasno doma in ne bi bilo ognja v strehi. Pocitnice sem izrabil za razmislek o nadaljnjem šolanju in pisanju prijav. Zavrnjen sem bil na vec šolah: ekonomski, trgovski, gimnaziji, tehnicni, mesta ni bilo niti pri obrtnikih, kaj šele v mojem sanjskem poklicu geometer, nazadnje pa sem ujel zadnji vlak za poklicno lesno šolo v Mariboru. Zaradi vida so me tudi tu skoraj zavrnili, vendar sem se izmazal z izgovorom, da z ocali dobro vidim, kar dobro pa sem se odrezal tudi pri spretnostnem preizkusu znanja. Delo z rocnimi orodji doma in s tem pridobljena spretnost se je vsaj tokrat super izplacala. Na sprejemni izpit me je spremljal oce in me še zadnjic poskusil odvrniti od nadaljnjega šolanja, z besedami, da je dovolj kruha še za ena usta. Na to sem mu zabrusil, da ima dovolj enega hlapca, se potem še bolj potrudil pri izpitu in ga uspešno opravil. Komaj sem cakal september, ko me je cakalo težko pricakovano šolanje v Mariboru. Pokazalo se je, da je bil to uvod v mojo samostojnost. Na vrh PAMETNI TELEFONI: Predstavitev dveh zelo uporabnih aplikacij: Seeing Assistant Home in iDentifi Avtor in sodelavec: Safet Baltic Aplikaciji, ki ju bom opisal v spodnjih vrsticah, sta namenjeni slepim in slabovidnim uporabnikom. Prva od njiju nam ponuja vrsto pripomockov za vsakodnevno rabo. Z drugo, ki zelo preprosta za uporabo, si pomagamo pri prepoznavanju predmetov na slikah. Ob tem je potrebno omeniti tudi, da obe aplikaciji za delovanje uporabljata prenos podatkov. Seeing Assistant Home Aplikacija s skrajšanim imenom Home (dom), nam s pomocjo umetne inteligence pomaga pri vsakodnevnih opravilih. Z njo lahko prepoznavamo barve, izdelke s pomocjo skeniranja crtnih in QR kod ter prepoznavo teksta, zaznavo svetlobe in predmetov, po vrstnem redu aplikacije: 1. Voice commands (glasovni ukazi) - ce dvakrat tapnemo to možnost, lahko z govornim ukazom poženemo zahtevano storitev. 2. Scan code (odcitaj kodo) - ko tapnemo to možnost, zacne naša naprava z zvocnim signalom opozarjati, da je pripravljena za prepoznavo crtnih kod s pomocjo kamere. Poleg tega pa nam ponudi tudi naslednje možnosti: • Codes (kode) - pod to možnostjo lahko ustvarimo lastne crtne in QR kode. • Show or search active (prikaži in poišci aktivno) - ce tapnemo to možnost, lahko spremenimo možnost v Recognize and speak (prepoznaj in preberi). Pod prvo možnostjo nas aplikacija po zaznavi crtne kode preusmeri v Googlov iskalnik, kjer nam prikaže podatke o proizvodu. Druga možnost pa nam z govorom prebere opis izdelka, ce je le-ta dostopen. • Type of codes (vrsta kode) - pod to možnostjo izberemo crtno ali pa QR kodo, lahko pa oznacimo možnost ALL (vse), s cimer bo aplikacija samodejno zaznala vrsto kode. • Turn OFF/ON torch mode (izkljuci ali vkljuci svetilko). • Turn OFF/ON sound (izkljuci ali vkljuci zvocni signal). 3. Scan NFC (odcitaj NFC) - kratica NFC pomeni Near Field Comunication (bližnja komunikacija), s pomocjo katere lahko odcitamo podatke iz nosilcev, ce se srecamo s to potrebo. 4. Recognize color (prepoznaj barvo) - ko tapnemo to možnost, pricne aplikacija s prepoznavanjem barv. 5. Light detector (detektor svetlobe) - ta možnost nas z pomocjo zvoka in izgovorjavo procentov jakosti svetlobe opozarja na izvor svetlobe ter nam ponudi možnost vklopa ali izklopa tako zvoka kot vibracij ob zaznavi svetlobe. 6. Magnifier (povecava) - zelo primerna možnost za slabovidne, s katero si nastavite barve, kontrast ter velikost povecave, ki jo lahko nastavite vse do 100%. 7. Detect text (zaznaj tekst) - s pomocjo te možnosti nam pricne bralnik zaslona brati tiskani tekst; ko odpremo to opravilo, se prikažejo naslednje možnosti: • Recognized texts (prepoznani teksti) - tukaj se prikaže ves preskeniran tekst in nam ponudi možnosti urejanja, kopiranja in pošiljanja teksta, pa tudi možnost odstranitve shranjenih odcitkov. • Auto read ON/OFF (samodejna zaznava teksta, vklopi ali izklopi) - ce vklopimo samodejno zaznavo teksta, nam bralnik zaslona avtomaticno bere tekst, ko usmerimo kamero naprave nanj. • Screen modes full screen/screen modes nero/screen modes micro (celozaslonski nacin/crn zaslon/mikro zaslon) - tukaj oznacimo, kako se prikazuje tekst na zaslonu; funkcija je namenjena slabovidnim. • Sound switch ON/OFF (vklopi ali izklopi zvok) - s to možnostjo vklopimo zvocni signal, ki spreminja svojo jakost, ko zazna tekst. • Vibrations switch ON/OFF (vklopi ali izklopi vibracijo) - s to možnostjo vklopimo vibriranje naprave, ko le-ta zazna tekst. 8. Settings (nastavitve) - tukaj se prikažejo naslednje možnosti: • After launching the app open (pri zagonu aplikacije odpri) – tukaj nastavimo, katero možnost nam ponudi aplikacija ob svojem zagonu. V osnovi je to možnost Main menu (osnovni meni), lahko pa si nastavimo, da nam pri zagonu aplikacije odpre tisto storitev, ki jo najpogosteje uporabljamo. • Default email of codes recipient (osnovna e-pošta prejemnika kod) - pod to postavko izberemo osnovni e-poštni naslov, na katerega pošiljamo (ce to želimo) poskenirane crtne ali QR kode z opisom izdelka. • Remember last magnifier settings switch ON/OFF (zapomni si zadnjo nastavitev povecave, vklopi ali izklopi) - tukaj vklopimo ali izklopimo možnost, da si aplikacija zapomni svoje zadnje nastavitve. • Shake gestures (tresljaji) - pod to možnostjo lahko vklopimo ali izklopimo, kaj se zgodi ob tresljaju naprave, ter nastavimo, s kakšno mocjo moramo potresti napravo za želeno storitev. • Speech synthesis (sinteza govora) - tukaj nastavimo glasnost in hitrost govora ter kateri glas želimo uporabljati; pri tem je potrebno vedeti, da nam aplikacija ponuja zgolj uporabo angleških sintez govora. • Siri shortcuts (bližnjice Siri) - pod to možnostjo se prikažejo vsi ukazi aplikacije Siri, s katerimi poženemo želene storitve. 9. More (vec) - pod to možnostjo pa nam aplikacija ponudi naslednje storitve: • Tutorial (prirocnik) - ce odpremo to možnost, aplikacija ponudi navodila za uporabo vsake posamezne storitve, kot tudi vse informacije, ki jih moramo vedeti o aplikaciji. • Terms of use (pogoji uporabe) – tukaj so navedeni pogoji za uporabo aplikacije, ki jih moramo potrditi, ce želimo aplikacijo uporabljati. • About application (o aplikaciji) - tukaj se prikaže verzija in ostali podatki o aplikaciji. • See our other applications (pokaži ostale aplikacije podjetja) - ce tapnemo to možnost, se prikažejo druge aplikacije proizvajalca, npr. Seeing Assistant Move in ostale. • Social media (socialni mediji) - tukaj nam ponudi spremljanje proizvajalca na straneh Facebooka, Twitterja in Youtuba. • Report an issue (porocaj o napaki) - tukaj lahko pošljemo proizvajalcu porocila o napakah, ki jih zaznamo. • Feedback (ocena) - tukaj pošljemo proizvajalcu oceno, želje, ipd. glede njegovih izdelkov. Sama aplikacija deluje zelo dobro, še posebej me je prepricala z odcitavanjem kod na izdelkih, kar nam je lahko v veliko pomoc pri vsakodnevnih opravilih. Še namig: ce želite, da aplikacija pri zaznavi teksta prepoznava tudi šumnike, je potrebno Iphone ponastaviti na hrvaški jezik, tako da pretvori celotno aplikacijo v hrvašcino - sama aplikacija ne ponuja spremembe jezika. V App Storeu sta na voljo 2 verziji: brezplacna Seeing Assistant Home LITE in placljiva Seeing Assistant Home. Brezplacna verzija ima dolocene omejitve, kot je npr. možnost uporabe povecave ali zaznave jakosti svetlobe zgolj 1 minuto, idr. Za polno verzijo pa je potrebno odšteti 2.99 €. iDentifi Aplikacija iDentifi je namenjena slepim in slabovidnim osebam. Je zelo preprosta za uporabo, omogoca pa prepoznavanje predmetov na slikah. Po njenem zagonu se na zaslonu prikažejo 4 predmeti, in sicer po tem vrstnem redu: • Settings (nastavitve), kjer si nastavimo jezik govorne sinteze in njeno hitrost. • Instructions (navodila) - ce tapnemo to možnost, nam govor prebere kratka navodila za uporabo aplikacije. • Select photo (izberi sliko) - tukaj pobrskamo za shranjenimi slikami na naši napravi, nato jih aplikacija prepozna in govorna sinteza pove, kaj je na njih. • Take photo (slikaj) - s to možnostjo naredimo sliko, ki jo zatem aplikacija prepozna in nam s pomocjo govorne sinteze pove, kaj je na sliki. Aplikacija je popolnoma prilagojena za delo z bralnikom zaslona VoiceOver, sicer pa je zelo natancna pri prepoznavi predmetov na slikah. Dobite jo v aplikaciji App Store in je brezplacna za uporabo. Na vrh NAMIGI IN NASVETI: Kako zašcititi svoj Wi-Fi router in domace omrežje (2. del), Microsoftovo orodje za obnovitev izbrisanih datotek Avtor in sodelavec: Brane But 133. Kako zašcititi svoj Wi-Fi router in domace omrežje (2. del) Nadaljujemo s predstavitvijo nacinov, kako lahko zašcito in varnost svojega Wi-Fi routerja in domacega Wi-Fi omrežja še dodatno povecamo. Poskrbite za posodobljeno "firmware" opremo Vaš router poganja "low-level" programska oprema, ki se imenuje "firmware" - posebna kombinacija strojne in programske opreme, ki v bistvu poganja vse, kar pocne router. Doticna oprema skrbi za varnostne standarde omrežja, postavlja pravila, s katerimi se naprave lahko povežejo z routerjem, in še vec. Nekateri novejši routerji se v ozadju posodabljajo sami, kljub temu pa je dobro, da obcasno preverimo, ali je "firmware" oprema posodobljena. To pomeni, da so posodobljene razne napake, hrošci, varnostne nastavitve itd. S tem poskrbimo, da je router dodatno zašciten pred razlicnimi zlonamernimi vdori. Proces posodabljanja "firmware" opreme se razlikuje od routerja do routerja, vendar podobno kot pri nastavitvah gesel, najti nastavitve ne bi smel biti prevelik zalogaj. Obicajno se tudi te posodobitve nahajajo v kontrolnem panelu routerja. Ce slucajno ne najdete nastavitev, preverite dokumentacijo routerja ali pobrskajte po spletu. Ce boste imeli sreco, bo proces potekal samodejno; pri nekaterih routerjih lahko nastavitve uredite tako, da na telefon prejmete obvestilo, ko se "firmware" posodobi. Obicajno posodobitve potekajo ponoci, kar pomeni, da ne boste imeli težav, saj vaš delovni proces ne bo moten. Ce te srece ne boste imeli, boste primorani prenesti novo "firmware" opremo s spletne strani proizvajalca routerjev. Kakorkoli že, zagotovo se splaca, kajti to je še eden od varnostnih korakov, ki pomembno vplivajo na kakovost uporabniške izkušnje. Onemogocite oddaljeni dostop, UPnP in WPS Vecina routerjev ima lastnosti, ki nam olajšajo dostop izven našega doma. Ce ravno ne potrebujete administracijskega dostopa do routerja, lahko vse te lastnosti varno izkljucite v nastavitvah routerja. Poleg tega vecina "remote access" aplikacij deluje tudi brez teh lastnosti. Še ena v vrsti lastnosti, na katero je vredno biti pozoren, je "Universal Plus and Play." Povedano po domace, "UPnP" olajša igralnim konzolam in ostalim pametnim napravam, da dostopajo do spleta, ne da bi morali mi kot uporabniki ob tem iti skozi nešteto konfiguracijskih zaslonov. "UPnP" lahko uporabljajo tudi zlonamerni programi, saj hekerji tako dostopajo do najbolj naprednih nastavitev routerja. Tudi ce se odlocimo ohraniti oddaljeni dostop in "UPnP", to še ne pomeni, da bomo takoj izpostavljeni vsem internetnim zlobnežem. Ce želimo biti varni kolikor se to pac da, pa je bolje, da vse skupaj izkljucimo. Ce se pozneje izkaže, da so katere od aplikacij in naprav v vašem omrežju odvisne od delovanja teh lastnosti, jih lahko pozneje vkljucite brez vecjih skrbi. Vir: https://www.racunalniske-novice.com/ 134. Microsoftovo orodje za obnovitev izbrisanih datotek Spletna trgovina Microsoft Store je postala bogatejša za posebno programsko opremo Microsoft Windows File Recovery, ki nam bo v pomoc pri obnovitvi izbrisanih datotek. Napredna programska oprema je namenjena zahtevnejšim uporabnikom. Gre predvsem za tiste datoteke, ki so bile izbrisane ponesreci ali so postale nedostopne zaradi okvare diska, pomnilnika USB ali druge naprave za shranjevanje. Programska oprema Microsoft Windows File Recovery je bolj ko ne namenjena izkušenim uporabnikom, saj jo je mogoce uporabljati le v navezi z ukazno vrstico. Napredna programska oprema Microsoft Windows File Recovery je na voljo za brezplacen prenos prek spletne trgovine Microsoft Store, in sicer na povezavi https://bit.ly/micro1soft. Novost je združljiva z datotecnimi sistemi FAT, exFAT, ReFS in NTFS ter podpira razlicne vrste datotek, kot so AFS, JPEG, MP3, MPEG, PDF, PNG in ZIP. Podroben seznam datotek, ki jih je mogoce obnoviti z uporabo te brezplacne programske opreme, je dosegljiv na povezavi https://bit.ly/pod-seznam. Obnovitev datotek s pomocjo programske opreme Microsoft Windows File Recovery je mogoca na tri nacine, in sicer Default, Segment in Signature. Nacin Default je priporocen s strani podjetja Microsoft, v primeru, da je pomnilniški medij poškodovan, pa racunalniški gigant priporoca uporabo nacina Segment in Signature. Obnovitev datotek se lahko uporablja samo za obnovitev podatkov, shranjenih na lokalnih trdih diskih, pogonih SSD, pomnilniških kljucih USB, karticah SD in drugih napravah. Vracanje podatkov iz oblakov in omrežnih pomnilniških mest trenutno ni podprto. Omenimo naj še, da lahko programsko opremo Microsoft Windows File Recovery uporabljamo le v navezi z operacijskimi sistemi Windows 10. Poleg tega moramo imeti namešceno vsaj razlicico 19041 ali novejšo. Vir: https://www.racunalniske-novice.com/ Na vrh OGLASNA DESKA: Zacutiti umetnino z vsemi cuti ŠIPK (Študentski inovativni projekti za družbeno korist) – v iskanju univerzalne metode približevanja umetnin ranljivim skupinam Avtor: Slavica Bukovec Zupanic Muzeji in galerije zadnjih nekaj let vsak po svoje išcejo nacine zaznavanja umetnosti tudi za tiste obiskovalce, ki zaradi razlicnih oviranosti ne morejo v popolnosti užiti lepote umetnin. V teh pristopih je obicajno slišati najvec razprav prav o potrebah slepih in slabovidnih. Morda tudi zato ŠIPK v okviru projekta Zacutiti umetnino išce sistemsko rešitev približevanja umetnin osebam z okvaro vida. Povejmo najprej nekaj osnovnih podatkov o omenjenem raziskovalnem programu. ŠIPK – Študentski inovativni projekti za družbeno korist je program, ki povezuje visokošolske zavode v Sloveniji z negospodarskimi organizacijami (društvi, zavodi idr.). V projektih lahko sodelujejo študenti in visokošolski ucitelji skupaj s strokovnjaki iz lokalnega okolja. Tako razvijajo dobre prakse in inovativne oblike ucenja za razvoj kompetenc in prakticnih izkušenj. Program ŠIPK omogoca sofinanciranje projektov, ki se izvajajo v skupinah od 6 do 10 študentov, pod vodstvom pedagoškega mentorja in strokovnega sodelavca iz lokalnega okolja. Projekti lahko trajajo od 3 do najvec 5 mesecev. V okviru izbranih projektov študenti proucujejo razlicne kreativne in inovativne rešitve za izzive negospodarskega in neprofitnega sektorja. Program sofinancirata Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Evropska unija. Povrnimo se zdaj k našemu projektu Zacutiti umetnino. V njem sta ob pomoci študentov združila prizadevanja ljubljanska Moderna galerija in Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Cilj projekta je raziskovanje metod približevanja likovne umetnosti osebam z okvaro vida in ob tem najti sistemsko rešitev, ki bi prišla v poštev tudi v drugih kulturnih hramih. V ta namen so v spomladanskem casu v Moderno galerijo povabili slepe in slabovidne na individualni obisk, na veccutni ogled slike Riharda Jakopica Ovcice, in ob koncu opravili z njimi krajši intervju. Sama sem si umetnino ogledala proti koncu junija in se ob tej priložnosti pogovarjala z Andrejo Kos iz Moderne galerije ter z vodjo projekta, izr. prof. mag. Tamaro Trcek Pecak s pristojne akademije. Obe inštituciji že vrsto let sodelujeta v razlicnih projektih ter s pomocjo študentov delujeta na podrocju raziskovalnega dela, restavratorstva, dokumentiranja, priprave gradiv za izobraževanje širše javnosti itd. Letošnji projekt Zacutiti umetnino je nadaljevanje lanskoletnega Kaj vidimo z ocmi, kaj vidimo s prsti, v katerem so razvijali pripomocke, ki omogocajo spoznavanje likovne umetnine z vsemi cuti, in ne zgolj z vidom. Mag. Trcek Pecak o cilju letošnjega projekta pravi: »Cilj projekta je najti cim bolj celosten prikaz umetnine za vse skupine ljudi, ki jih želimo seznaniti tako s kratkim umetnostno-zgodovinskim okvirom kot tehnološkimi in materialnimi znacilnostmi umetnine. Skozi zgodbo in zvok pa želimo poskrbeti tudi za svojevrstno doživetje.« (vir: www.rtvslo.si/dostopno) O poteku letošnjega projekta pa je njegova vodja povedala, da so prva dva meseca namenili izdelavi razlicnih pripomockov, v tretjem mesecu, torej v juniju, pa so vse pripomocke razstavili v Moderni galeriji v sklopu konservatorsko-restavratorske razstave Rihard Jakopic pod drobnogledom. Takoj ko je bila razstava postavljena, torej 18. junija, so izkoristili že pripravljene in razstavljene pripomocke za preizkušanje njihove ustreznosti. Želeli so se namrec prepricati, ali je vse, kar so pripravili, dovolj za boljše razumevanje in obcutenje izbrane umetnine. Zame osebno je bil obisk v Moderni galeriji prijetno doživetje. Slika Riharda Jakopica Ovcice, na kateri so ovcice na pašniku, zbrane okrog pastirice, breza, ki se nagiba v vetru, ter pokrajina, obžarjena z vecernim soncem, je name delovala precej nostalgicno. Za kratek cas me je namrec povrnila nazaj v otroštvo. Za celostno prepoznavo umetnine so bili v galeriji na voljo najrazlicnejši moduli: rocno izdelana tipna kopija originala, ki jo je prispevala ena od sodelujocih študentk, kopija, narejena s pomocjo 3D tiska, kopije posameznih detajlov slike. Ob tipni prepoznavi umetnine so obiskovalca spremljali še primerni zvocni efekti iz narave, zvocni opis slike ter zgodba o njenem nastanku. V intervjuju po ogledu slike sem navzoce opomnila na nekatera dejstva, ki bi jih bilo dobro upoštevati pri oblikovanju napovedane metode razumevanja umetniških del. Ne glede na pripomocke, se namrec zaznavanje umetnin pri osebah z okvaro vida mocno razlikuje. Kot prvo, gre za ljudi z razlicnimi ostanki vida, ce pa se osredotocimo zgolj na popolnoma slepe, sta tudi med njimi najmanj dve skupini: osebe, slepe od rojstva, in tiste, ki so izgubile vid kasneje v življenju. Slednji si mnogo lažje ustvarijo realno predstavo, saj njihovi možgani hranijo vecino podob iz vidnega sveta. Manj casa ko posameznik živi v temi, bolj jasne in ciste so te. Poleg tega so tukaj še barve, ki imajo poseben pomen v umetnosti, zlasti v likovni. Odnos do barv, kot vemo, pa je pri slepih precej razlicen. Nekomu, ki ni nikoli videl, pomeni informacija o barvi mnogo manj kot tistemu, ki ima kljub slepoti barvno paleto še vedno pred ocmi. A ne samo vrsta informacije, tudi kolicina le-teh lahko razlicno deluje na posameznika. Kljub temu, da slepi in slabovidni za razumevanje potrebujemo vec informacij kot polnocutni, lahko prevelika kolicina teh v pozornost vnese nekaj zmede. Za dogajanje v Moderni galeriji lahko trdim, da je bil informacijski bum tega dne zame dokaj obremenilen. Ce pod zapisanim potegnem crto, lahko kljub laicnemu poznavanju tematike pod njo mirno zapišem, da se bo število razlicnih refleksij mocno približalo številu intervjuvancev. Zato je, glede na pluralnost potreb, iskanje univerzalne metode približevanja umetniških del precej zahtevno, pa tudi nehvaležno pocetje. Na vrh NOVICKE: Pametna palica za slepe, Aplikacija »OstaniZdrav« dostopna tudi slepim in slabovidnim, Spotify odslej tudi v Sloveniji, Elektricno tandemsko kolo za slepe in slabovidne v Cerknem Avtor in sodelavec: Miha Srebrnjak Pametna palica za slepe Slepi in slabovidni se bodo odslej v tržaški obcini s pomocjo nove tehnologije lahko premikali bolj samostojno, pri tem pa jim bo pomagala posebna palica. Trst je prvo mesto v Italiji, ki je uvedlo novo tehnologijo oziroma t.i. sistem LETIsmart, ki olajša mobilnost za slepe, saj jim nudi številne informacije o tem, kje se nahajajo, kdaj lahko preckajo cesto ali kdaj in kje se bo ustavil avtobus, ki ga cakajo. Sistem sloni na posebni palici za slepe, v katero je vgrajen majhen racunalnik (ta tehta vsega osem gramov), povezan z mrežo radijskih oddajnikov (angl. radio beacon). Palica se dobesedno pogovarja s slepo osebo in ji posreduje vse potrebne informacije za premikanje po mestu, od avtobusov do semaforjev, morebitnih nevarnih mest zaradi del na cesti oziroma plocniku, dostopa do javnih uradov, trgovin in drugih ustanov. Vir: https://www.primorski.eu/trzaska/pametna-palica-za-slepe-EY562556?fbclid=IwAR0gzzg57n_uL8Bv2epiKtSvebOGkIC0_gfc51Yg7JxeEmFiurk0oXumIWY Aplikacija »OstaniZdrav« dostopna tudi slepim in slabovidnim Mobilna aplikacija za varovanje zdravja in življenja ljudi #OstaniZdrav je pripomocek, ki vam sporoci, ali ste bili v stiku z okuženo osebo. Z njeno uporabo in upoštevanjem priporocil vsak izmed nas pripomore k obvladovanju širjenja virusa ter varovanju zdravja nas samih, naših bližnjih in celotne družbe. Uporabniki pametnih telefonov z operacijskim sistemom Android si lahko aplikacijo pridobijo in namestijo v spletni trgovini z aplikacijami Google Play, kjer je dostopna z oznako #OstaniZdrav. Za Applove naprave v casu priprave tega clanka (druga polovica avgusta) aplikacija še ni bila na voljo. Aplikacija #OstaniZdrav pomaga pri zajezitvi in obvladovanju širjenja okužb z novim koronavirusom, zmanjšuje obremenjenost zdravstvenega sistema in tako omogoca, da država z milejšimi ukrepi obvlada virus. Aplikacija #OstaniZdrav nas opozori, da smo bili v stiku z okuženim, kar pomeni vecje tveganje, da smo se okužili tudi sami. Tako že takoj po opozorilu, ki ga prejmemo od mobilne aplikacije, ravnamo še bolj odgovorno: opazujemo svoje pocutje in ob prvem zaznavanju simptomov stopimo v stik z osebnim zdravnikom, se ne družimo, še posebej ne z ranljivimi posamezniki, in še bolj dosledno izvajamo preventivne ukrepe (higiena rok in kašlja, nošenje mask in ustrezna medsebojna razdalja). Aplikacija je tudi po mojem testiranju za slepe zelo dobro prilagojena. Ko jo namestimo na mobilno napravo, je potrebno zgolj vklopiti Bluetooth povezljivost, saj mobilna naprava z ostalimi telefoni komunicira prek tega protokola. Vir: https://www.gov.si/teme/koronavirus-sars-cov-2/mobilna-aplikacija-ostanizdrav/ Spotify odslej tudi v Sloveniji Glasbena platforma Spotify je od 15. julija dostopna tudi v 13 evropskih državah, med katerimi je Slovenija. Skupno je navzoca v 92 državah po svetu. Glasbeni narocniški servis, podoben kot Apple Music, Deezer in Google Play, ponuja 50 milijonov skladb, štiri milijarde seznamov predvajanja in lokalizirane funkcije za personalizacijo glasbe. Sedaj bo 250 milijonov poslušalcev na 13 novih trgih lahko odkrivalo glasbo in se povezalo z glasbeniki, ki se jim ponuja nova možnost za promocijo. Pridružili se bodo skupno 286 milijonom Spotifyjevih poslušalcev in 130 milijonom narocnikov storitve premium oz. placnikom storitev. Švedski ponudnik pretocne glasbe Spotify je bil ustanovljen leta 2006. Glasbo v poslušanje ponuja brezplacno, a s predvajanjem oglasnih vsebin. Ob placilu narocnine pa se predvaja glasba brez oglasov. Od aprila ponuja možnost, ki glasbenikom omogoca prejemanje prispevkov od poslušalcev ali donacije v dobrodelne namene. Spotify si lahko namestimo na vse aktualne operacijske sisteme: na racunalnik z operacijskim sistemom Windows, kot tudi na android in iOS telefone in tablice. Vir: https://www.mladina.si/199875/spotify-odslej-tudi-v-sloveniji/ Elektricno tandemsko kolo za slepe in slabovidne v Cerknem Obcina Cerkno je v okviru izvajanja projekta E-nostavno na kolo ob Vecnamenskem centru Cerkno že maja namestila kolesarsko stojalo, servisni stebricek, uredila pocivališce z mizo in klopjo ter prevzela devet gorskih elektricnih koles in eno tandemsko elektricno kolo, namenjeno izboljšanju ponudbe kolesarsko-turisticnih destinacij. Z vkljucitvijo v projekt je Cerkljanska postala del obsežnejše Gorenjske kolesarske mreže. Sistem za izposojo e-koles je Obcina Cerkno vzpostavila skupaj z LTO Laufar Cerkno. Partnerji, ki sodelujejo pri tem projektu, si prizadevajo vzpostaviti in opremiti posamezna obmocja z infrastrukturo za razvoj kolesarstva. Predvsem na podrocju trajnostne mobilnosti in tudi kolesarskega turizma je vse vecji trend uporabe elektricnih koles. 25. julija 2020, je pred Hotelom Cerkno potekala predstavitev prvega elektricnega tandemskega kolesa za slepe in slabovidne. Prvo takšno kolo v Sloveniji ponuja slepim in slabovidnim ter njihovim družinam izkušnjo dejavnih pocitnic na Cerkljanskem. Vir: https://www.rtvslo.si/dostopno/clanki/elektricno-tandemsko-kolo-za-slepe-in-slabovidne-v-cerknem/531283?fbclid=IwAR0c9QSd_6aTXN-5A7OTSCoYYMj-nEP75m4gA9zzlOHWICtH2QiMCM1tcSY Na vrh MEDNARODNE NOVICKE: COVID-19 in njegove posledice, Direktiva o poštnih storitvah, Podkast o tehnologiji, Invalidnost in podnebne spremembe – Strategija 4P, Sporocilo WBU ob katastrofi v Libanonu Avtor: Anja Uršic Prevod: Jure Škerl COVID-19 in njegove posledice Pandemija je že nekaj mesecev glavna tema pogovorov in nic ne kaže, da bo virus kmalu izginil iz naših življenj. Kot je tipicno za takšne primere, so še zlasti ogrožene ranljive skupine, saj jih institucionalni ukrepi, sprejeti za reševanje krizne situacije, pogosto spregledajo. Zaradi tega je delo civilnih organizacij z in za omenjene skupine v takšnih trenutkih izrednega pomena. Evropska zveza slepih je zato sprejela odlocitev, da bo naredila pregled strategij razlicnih organizacij pri spopadanju s krizo ter povzela njihove izkušnje v razmerah, ki so brez precedensa za vse nas. V želji, da bi dolocili korake, ki bodo potrebni v nadaljevanju, so na zvezi opravili intervjuje s številnimi mednarodnimi telesi, kot so denimo Evropski invalidski forum, Svetovna zdravstvena organizacija, Evropska zveza gluhih ipd. Vprašalnik ter odgovore nanj si lahko v celoti ogledate na spletni strani EBU, pod zavihkom Novicnik – junij. Vir: http://www.euroblind.org/ Povratne informacije na porocilo Evropske komisije o poštni direktivi Evropska komisija je 2. marca 2020 objavila nacrt za postopek evaluacije poštne direktive (97/67/EC), ki je bila nazadnje dopolnjena leta 2008. Od tedaj je sektor poštnih storitev doživel velike spremembe, zlasti na podrocju digitalizacije ter spletnega trgovanja. V pripravi je porocilo, katerega izid je nacrtovan za zadnje cetrtletje 2020, in ki bo prineslo oceno o tem, ali je direktiva v trenutnem obdobju še aktualna ter ali še izpolnjuje cilje, s katerimi je bila prvotno sprejeta. Komisija vabi vse zainteresirane strani, naj pošljejo svoje komentarje. V zvezi s tem je Evropska zveza slepih sprejela svojo oceno in jo vložila na strani Evropske komisije »Povejte svoje mnenje«. Prva tocka clena 12 direktive navaja, da »lahko države clanice uvedejo ter vzdržujejo posebno kategorijo brezplacnih poštnih storitev za potrebe skupnosti slepih in slabovidnih oseb«. Izraz »lahko« v tem stavku torej pomeni, da je storitev brezplacnih pošiljk za slepe in slabovidne zgolj opcijska in jo lahko ponudniki, ki so pod pritiskom ustvarjanja dobicka, kadarkoli ukinejo. Ker to slepe in slabovidne postavlja v negotov položaj, bi bila dobrodošla sprememba, da bi opcijo brezplacnih poštnih storitev za slepe in slabovidne spremenili v obvezno, in sicer vsaj za pošto, ki vsebuje literaturo za slepe in slabovidne. Vir: http://www.euroblind.org/ Tehnološki podkast Podkast ali spletna oddaja Evropske zveze slepih prinaša novice o podpornih tehnologijah za slepe in slabovidne osebe. Ekipa podkasta sporoca, da bodo odslej vse njihove oddaje opremljene tudi s prepisom besedila, kar omogoca odlocanje med branjem ali poslušanjem in s tem povecuje vkljucenost poslušalcev z razlicnimi okvarami. Karantenski ukrepi se po treh mesecih omejitev pocasi sprošcajo. Vecina nas je v tem obdobju delala od doma, za virtualne sestanke pa je bil nujen dober mikrofon. V podkastu so preizkusili nov set slušalk z mikrofonom, ki ga proizvaja podjetje MPOW, in pregledali nove funkcije operacijskega sistema iOS 13.5 ter Applove aplikacije za obvešcanje o izpostavljenosti okužbam, ki službam javnega zdravja po svetu omogoca nadzor nad tem, ali so bili uporabniki izpostavljeni virusu covid-19, zbrani podatki pa oblastem pomagajo snovati boljše strategije v boju proti epidemiji. Sorodna aplikacija je SODAR – Googlova poskusna storitev, ki uporabnikom s pomocjo nadgrajene resnicnosti (angl. augmented reality) pomaga dolociti razdaljo dveh metrov do ljudi v njihovi bližini. Microsoft je izdal spomladanske posodobitve za Windows 10. Razlicica 2004, kot se imenuje, prinaša številne izboljšave na podrocju dostopnosti za slepe in slabovidne osebe. Predstavljajte si, da lahko preberete zapis v brajici, ne da bi se vam ga bilo treba dotakniti – nemški znanstveniki razvijajo prav takšno tehnologijo, hapticni zvocnik HaptiRead, ki deluje v frekvencnem obmocju ultrazvoka. V razvoju je tudi nova metoda skeniranja likovnih del, ki bo omogocala 3-dimenzionalno reprezentacijo potez slikarskega copica. Tehnologija bo koristna tako za spletne slikarske ucilnice ter virtualne muzeje kot za slepe in slabovidne osebe, ki bi jim slikarska dela na ta nacin lahko postala bistveno bolj dostopna. Twitter od maja letos uporabnikom vseh najvecjih operacijskih sistemov omogoca dodajanje alternativnega besedila. To lahko služi opisovanju prizorov na objavljenih slikah in zato potencialno predstavlja velik napredek za skupnost slepih in slabovidnih. Le upamo lahko, da bodo to novo možnost uporabniki tudi izkoristili. Ce želite prebrati ali slišati vec o novostih na podrocju podpornih tehnologij ter aplikacij, obišcite podkast na strani Evropske zveze slepih, pod kategorijo »Access Cast«. Vir: http://www.euroblind.org/ Invalidnost in podnebne spremembe – strategija štirih P-jev Štirje P-ji v strategiji za vecjo vkljucenost invalidnih oseb znotraj boja proti podnebnim spremembam so, v anglešcini: personal, programmes, policy in political, ali v slovenšcini: osebni vidik, programske usmeritve, sprejemanje politik in politicne razmere. V smislu opremljenosti in razpolaganja s sredstvi so invalidne osebe ena od najbolj zapostavljenih družbenih skupin na svetu, pogosto pa se soocajo še z nadaljnjo marginalizacijo sprico intersekcionalnih okolišcin, kot so spol, spolnost, etnicna in verska pripadnost, izobrazba in zemljepisna umešcenost. Vse to pomeni, da so zaradi prihajajocih podnebnih sprememb med najbolj ogroženimi. V praksi se ogroženost pretvori v dejstva: invalidne osebe in njihove skupnosti trpijo za neugodnimi posledicami podnebnih sprememb, kot so cedalje pogostejša neurja, pomanjkanje hrane, zemeljski plazovi, poplavljanje obalnih obmocij, suše, požari, siromašenje prsti, propadanje infrastrukture in življenjskega okolja, velika temperaturna nihanja, rastoca negotovost in nepredvidljiva prihodnost (izvlecek iz porocila deležnikov invalidnih skupnosti, objavljenega na Visokem politicnem forumu ZN 2019). Citirano porocilo daje jasno vedeti, da imajo podnebne spremembe negativne posledice za invalidne osebe, njihove družine ter skupnosti, v katerih živijo, in v nadaljevanju te posledice tudi podrobneje analizira. Sledec strukturi štirih P-jev se porocilo po vrsti posveti: prvic, »osebnemu«, tj. kako podnebne spremembe vplivajo na življenje posameznikov in skupnosti, v smislu preživljanja, dostopa do informacij, migracij in zdravja; drugic, »programskim usmeritvam«, tj. kako lahko vladne in civilne organizacije s sprejemanjem ustreznih programov pomagajo pospeševati vkljucenost pri boju s podnebnimi spremembami; tretjic, »politikam«, tj. trenutnim pristopom k soocanju z izzivi podnebnih sprememb ter boljšim vkljucevanjem invalidnih oseb v globalne procese; in cetrtic, »politicnemu«, tj. vprašanjem, kako se lahko invalidne osebe dejavno vkljucijo v aktivisticna gibanja ter zakaj morajo politiki zavzeti bolj proaktiven pristop k naslavljanju potreb invalidnih oseb. Vir: http://worldblindunion.org/English/Pages/default.aspx Sporocilo Svetovne zveze slepih svojim clanom v Libanonu Svetovno zvezo slepih je globoko presunila nedavna tragicna eksplozija v Bejrutu, ki je ubila na desetine ljudi in jih vec tisoc ranila. Porocila medijev kažejo, da je pogrešanih na stotine oseb, zaradi cesar je utemeljena skrb, da bo število mrtvih še naraslo. Zveza izraža najgloblje sožalje vsem svojim clanom v Libanonu, ki jih je prizadel ta katastroficen dogodek. Obenem zaskrbljeno spremljajo operacijo reševanja in izkopavanja ljudi ter pozivajo vlado, nujne službe ter humanitarne agencije, naj bodo pozorni na potrebe invalidnih oseb, še posebej slepih in slabovidnih, ki jih je ujela eksplozija. Kriticnega pomena je, da imajo slepe in slabovidne osebe dostop do nujnih storitev in relevantnih informacij v zvocni obliki, lahko berljivem tisku ali brajici. Poleg tega potrebujejo tudi dostop do humanitarne pomoci, rehabilitacije in krizne nastanitve. Svetovna zveza slepih zagovarja pravice vseh slepih in slabovidnih oseb, ki jih prizadenejo naravne nesrece, humanitarne katastrofe ali vojna, ter neumorno poziva k ohranjanju storitev in programov, ki so posveceni izpolnjevanju njihovih življenjskih potreb. Vir: http://worldblindunion.org/English/Pages/default.aspx Na vrh © 2002-2020 Vizitka RIKOSS Uredništvo, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije