620
IGRA  ŽIVLJENJA
J o ž e   U d o v i č
S tem cvetom, še včeraj živim, mi je jutro pošiljalo pozdrave.
Zdaj strmi, porjavel in zvit — uvelo' oko mladega mrtveca.
Kratek čas je gledal nebo. prelival barvo v zrak, svetil z naismeliom. jutra v samoto dneva.
Občutljiva rosa in pozabljiva čebela sta bili vsa njegova mladost.
Zdaj gleda navznoter drobno, temno seme, plačilo življenja, igro smrti.
Zemlja, čebela,
rosa, nebo
so- resnice,
skrite
v njegovem zrnu.
Y njem čaka prijaznost
prihodnjih juter.
Oko je umrlo, da te razločno vidi, igra življenja, igra smrti.
621