Dekliška.
Jezusa ljubim —	Svojo patrono
kaj bi ga ne?	dobro poznam,
On je najboljši,	njeno podobo
lepši ko vse.	rada imam.
Ljubim Marijo,	Cerkvico ljubim
mater, gospö,	tam je lepb,
ona me vabi	angelci božji
k sebi v nebö.	z mano pojö.
Spominčica
na grob sestrici Betki Šušteršič iz Škofje Loke.
Ravno zadnjega julija smo na loškem pokopališču pokopali našo drago sestrico Betko, učenko 7. razreda. Ne morem vam popisati, kako lep pogreb je imela. Ob V27 je bila zanjo sv. maša, pri kateri je molil za umrlo sestrico ves naraščaj. Mašne pesmi je prepeval naraščajski zbor. Takoj po končanem cerkvenem opravilu je bil pogreb.
Dolga vrsta Orlov in Orlic, pa še več Orličev in gojenk orliškega naraščaja jo je spremljalo na zadnji poti. Prav veliko rožic smo ji dale na grob in zapele smo ji pesemco žalostinko. Ne morem vam povedati, kako hudo nam je bilo, ker smo jo imele vse tako rade. Bila je zares pridna. Redna pri telovadbi, pri petju, pri igrah, prav tako tudi pri obhajilni mizi. Zato je pa umrla lepo, z vsem oskrbljena in previdena. Trdno upamo, da jo bomo vse sestrice enkrat zopet videle v nebesih med angeli. To nas tolaži ob veliki izgubi.
Betka, sestrica, ne pozabi nas — me tebe ne bomo pozabile!
»Orlič« se poslavlja!
Pa ne za vedno! Bog ne daj! Samo za enkrat. Saj gotovo še veste, kaj smo povedali v prvi številki. Z novim šolskim letom prične nov letnik in sedaj boste kmalu zopet hodili v šolo. Oktobra bo prišla 1. številka II. letnika, ki bo izhajal celo leto do oktobra 1922. Vsi se zopet naročite in pridobivajte novih naročnikov. Nekateri pa še niste plačali 1 dinarja za preteklega pol leta. Storite to hitro, drugače „Orlič“ ne bo mogel več k vam. Za prihodnje leto pa tudi prav kmalu plačajte, da bomo vsi skupaj bolj veseli. Prav lepo prosite doma, da vam bodo dali 1 dinar za pol leta ali 2 za celo leto. Obljubite, da boste bolj pridni, pa vam bodo radi dali.
Nihče ne bodi hud, ker je dosedaj prišlo le pet številk namesto šest. Oktobrova številka bo tako velika, da bo za dve skupaj. Zato ne bo nobeden na škodi. Le prav gotovo se vsi naročite! Vsem znancem in prijateljem pokažite „Orliča“ in jih nagovorite, da se bodo tudi naročili!
Vsi na delo za „Orliča“, da ga bodo povsod imeli in brali!
Br F:	Naš brat vaditelj.
Vi ga seveda ne poznate. Mi ga pa poznamo — pa še kako dobro! Ime mu je Luka. Velik je in brke ima. Bil je vojak in potem tri dolga leta vjet tam na Ruskem. Pa saj vas to ne zanima. Bolj ^važno je, da je naš brat Luka Orel — velik in močan. Ze več ko 10 let je Orel, naš vaditelj pa tudi nad tri leta. Ne morete si misliti naraščaja brez brata Luke, pa tudi Luke ne brez naraščaja.
Ne veste, kako radi ga imamo. Navadno mu pravimo „vi“, včasih pa tudi „oni“ — n. pr.: brat Luka so rekli. Kadar ima god, mu vselej voščimo srečo. Če ga srečamo na cesti, ga pozdravimo: Bog živi! Včasih nam kdo nagaja ali nas zmerja. Oboje takoj povemo vaditelju. Potem nas potolaži, včasih pa tudi nagajivca kaznuje.
Pa se moramo tudi malo obtožiti. Včasih namreč tudi mi vaditelju ponagajamo. Kajpada — prav to ni! Posebno v telovadnici mora včasih kar trikrat zavpiti „Pozor!“ — potlej se šele spravimo v vrsto. Res, križ ima z nami naš vaditelj, predno nas nauči nove vaje ali discipline, a vseeno ima tudi on nas rad.
Pomislite! Sam je šel iskat blago za naše kroje, sam nas pelje na izlet in skrbi, da se povsod lepo obnašamo. Posvariti in opomniti nas zna tako lepo, da ga kar moramo ubogati. Da bi ga vi le slišali, kako nas poučuje pri naših sestankih, gotovo bi ga še vi ubogali, čeprav ni vaš vaditelj. Posebno nas nagovarja, naj nikar ne hodimo v slabo druščino. Pravi nam tudi, naj se nič ne zmenimo, Če nas kdo zmerja, ker smo Orli.
Zadnjič sem si posebno nekaj zapomnil. Vsi žalostni in nejevoljni smo mu pravili, da moramo v šoli peti sokolsko himno. Pa veste, kaj nam je rekel? Nasmehnil se je in je dejal: Oh, le nič ne marajte zato. Ce prisiljeni pojete kaj takega, zato niste nič slabši Orli. Saj se tudi papagaj nauči govoriti in kos žvižgati pesem, pa zato še ni človek — ne kos, ne papagaj.
Kajne, presneto je dobro povedal!
Vidite, tak je naš vaditelj. Saj bi še marsikaj vedel o njem zapisati, pa se bojim, da bo hud, če bo bral. Luka namreč vedno prebere vsega „Orliča“. To sem pa samo zato napisal, da boste tudi vi vedno radi imeli in ubogali svojega vaditelja. Deklice pa vaditeljico — kakopa!
No, seveda boste!
Br. E.
Muhasta.
Muha vsa muhasta, muha porednica v hiši plesala je — hopsasa — hop — z mize na strop, s stropa pod mizo.
Poldne zvonilo je -Naše kosilo je davno pripravljeno. Dekla nam sok, 1 radost otrok, dene na mizo.
Muha vsa muhasta, muha porednica v sok priplesala je: „Joj — to je krop!“ Dekla jo — lop! — vrže pod mizo.
— Muha omamljena, mokra in ranjena, tam zajokala je:
„To je pokop — tukaj bo grob, v kotu — pod mizo!"
1 Sok pravijo pri nas namesto močnik.
Sestrica Julka:
Kako znamo z rutico telovaditi?
Dragi br. Nardžič! — Namenila sem se, da Vam kar v pismu opišem našo telovadbo z ruticami. Bog ve, kedaj boste zopet prišli k nam. Pa če tudi pridete, se bojim, da Vas bo zopet kaj zmotilo in Julka ne bo
prišla do besede. Vam jev težko kaj dopovedati, ker včasih nečete nič poslušati. Če vam pa napišem in pošljem črno na belem, boste menda vendar dali natisniti, da ne bo Julka samo čakala in čakala . . .
Tistih čeških vaj z ruticami Vam ne bom opisovala. Saj veste — pri tistih vajah gredo roke in rutice samo gor in dol, sem in tja, pa spet sem in tja in gor in dol. Opisala vam bom tisto novo vajo, ki smo jo oni dan pri nastopu telovadile. Naša vaditeljica Minka nas je biia naučila. Vaja se imenuje: Kako znam rutico porabiti?
Igrali sta samo dve deklici sestrici, Manica in Zinka. Pritekli sta na oder po taktu godbe in vsaka svojo rutico sta imeli v rokah. Vaditeljica je pa štela: en, dva, tri — včasih tudi štiri, pet, šest.
Tekali in skakljali sta po odru odspred navzad, odzad navspred. Najprej sta naredili za uvod eno češko vajo, potem se je pa začela kar naenkrat posebna igra.
Deklici sta si pripasali rutici kakor za predpasnik, pa le za nekaj trenutkov. Komaj smo se dobro zavedeli, sta rutici že služili kot brisači, takoj nato kot jedilni prtič. Pogladili sta se zadovoljno po ruticah preko prsi, kakor bi jima šla nevidna jed Bog zna kako v slast. Čeprav nismo videli, da bi bili kaj jedli, ste si hitro nato prav skrbno obrisali prstke in brado.
Po končanem kosilcu sta bili deklici naenkrat na sprehodu in rutice sta jima delali hlad namesto pahljač. Mislila sem, da bo že konec, zakaj med krepkim en, dva, tri — štiri, pet, šest sta rutici nenadno nekam izginili. A godba je še kar igrala.
Pa glejte, deklici sta spet v ospredju odral Ali kaj je to? Ti smola ti! Obe si tiščita rutici tesno na čeljusti in videti je, da od neznanih bolečin kar malo šepata. Sedaj si celo obezujeta celi glavici z ruticama, da izgledata kakor dva invalida 1 Ali vleče veter za odrom in trga v ušesa — ali obe bolijo zobje? Kislo se pa že tako držita, da je joj! Vendar se nikomur ne smilita — vsi se jima smejejo!
Ali deklicama je hudo! Zjokata se — menda ne zares, ker si kar po taktu: en, dve, tri — solze brišeta!
Zdi se, da jih naenkrat postane sram — nosek se jima
namrdne in rutici — lop! — v kot Nekoliko sta
se zavrteli brez rutic, plosknili sta z rokama in z desnico sta nam dali prijazno znamenje, da so bolečine minile.
Niti opazila nisem, kdaj sta urni telovadki zopet pobrali rutici. Začeli sta ju — en, dva, tri! — prati — izžemati, dasi nista bili videti mokri in ni nič teklo od njih. Malo ju otrepljeta, zmečkata skupaj in brišeta — ne solze! — ampak prah na tisti nevidni mizi, pri kateri sta se bili v začetku tako lepo najužinali.
Da ne pozabim! Najimenitnejše je bilo, ko sta si sestrici z rutico tudi — nosek obrisali. Malo sramežljivo sta napravili, a ljudje niso bili hudi, saj so se z menoj vred prav prisrčno smejali.
Končno sta se pa — seveda po težkem delu močno utrujeni — z rutico mahljaje prijazno poslavljali. Lahek „Bog živi!“ se je komaj še slišal iz močnejših klavirjevih glasov — in Orličici sta izginili za kulisami.
Tako je bilo in bo spet kedaj. Pridite pogledat, če ni res tako! — Vaša Julka.
P. B.
Preveč se hlače trgajo.
S Cirilom sva ležala v mehki travi in sva se pogovarjala. Pravil mi je, da je bil zapisan pri orlovskem obrtnem naraščaju, pozneje je pa odstopil.
„Ali verjamete, da sem mnogo bolj zdrav, odkar ne telovadim?“
„Hm! Tega pa nič kaj rad ne verjamem.“
„O, pa je res! — Pa še druge reči so me spravile od telovadbe. Mama me imajo sedaj rajši. Veste pri telovadbi se preveč hlače trgajo.“
„To je pa spet ena, da mi ne gre rada v glavo.“
„Kako da ne! Ali niste nikoli telovadili? Ali ne veste, kako rado poči pri hlačah, ali odleti gumb, ko se človek „zvera“ po tistih telovadnih pripravah? Mama pa venomer godrnjajo.“
„Tudi jaz sem nekdaj precej telovadil. Pa se mi ne zdi tako hudo. Seveda je najboljše, če ima telovadec posebne telovadne hlače, ki se nategnejo kakor gumi-lastika in imajo pas — — —“
„O ja! Ampak kdo naj jih meni kupi?“
„Ni pa nujno potrebno. Kdor po pameti telovadi, lahko opravi z navadnimi hlačami. Posebno naraščaj, ki sme prav malo na orodju telovaditi.“
„Mgm! Po pameti — tisto že! Ampak mi nismo po pameti telovadili. Bili smo po več ur na dan na orodju — potlej pa mislite!“
„To je kaj drugega! To je norost in greh zoper peto božjo zapoved! Preveč telovadbe, zlasti orodne, škoduje vsakomur, nedoraslemu fantu pa še posebno. Na ta način ti pa že verjamem, da si bolj zdrav brez telovadbe.“
„No, ali nisem rekel?“
„Pa nekaj mi povej! Kakšne vaditelje ste imeli, da so vam dovolili take reči?“
„Nobenih! To se pravi, pri redni telovadbi smo jih že imeli in smo tudi še dosti pametno telovadili. Druge dni smo udrli sami v telovadnico in smo počeli,
kar se nam je ljubilo. Navadno skozi okno —
„Nespametna mladina! — Pa krivda zadene tudi tiste, ki so premalo pazili na telovadnico in vas niso poučili. Ali sprevidiš, kakšno neumnost si počel s svojim zdravjem in — hlačami?“
„Seveda! Zanaprej bo drugače. Se bom najbrž kmalu spet zapisal, ker mi je že dolgčas po telovadbi.“ „Ali po neumni?“
„O ne! — Po pametni!“
° Ma$a vedela po$ta. o	■	•■.
Mariborskim sestricam. — Zlatka mi je spet pisala. Tako poredno, da ne morem povedati. Ampak nekaj drugega je: Pismo nosi lep poštni pečat — Maribor! Torej mora biti Zlatka iz Maribora! Iščite jo med seboj in mi naznanite, če ste jo našle. To jo bom zmi-kastil I -- Br. Nardžič.
Mengeš. — Spoštovani! Ko smo prejeli nekaj listov „Orliča", je bil ves naraščaj jako navdušen in so rekli, da ga vsi naroče. Pa ko sem pobiral naročnino, jih je prineslo samo 12, dasi imamo močan naraščaj — — — Fr. Podboršek.
Odgovor: Prav žalosten sem, da so Vam Vaši dečki pojedli dano besedo. To ni lepo in le pokarajte jih — v mojem imenu. Vsak dober Orlič mora imeti „Orliča“. Pri vsaki telovadni uri jim povejte to, tako dolgo, da ga bodo vsi naročili. Če pa kdo res ne more, mu ga naročite iz skupne blagajne. Pa gotovo!
Ljubljana — Dragi brat! Na svidenje in Bog Vas živi! — Elica Ilovar.
Odgovor. — Pišeš kratko, jedrnato! No, pa vendar bi kaj več povedala!?
Št. Rupert — Dol. — Nad vse se nam je priljubil naš mladi list „Orlič“. Kako težko ga pričakujemo, kako z veseljem beremo! Najrajši bi videli, da bi prišel vsak teden. Škoda, da ni večji — pa saj smo tudi mi majhni. Preberemo vsega, pesemce se naučimo na pamet in jih deklamiramo pred telovadbo. — Naš izlet je na željo naraščajnikov popisal vaditelj Maks Kurent.
Odgovor: Veliko lepega je slišati o Vas, šentruperški bratci. Le krepko naprej! O Vašem izletu bo poročal prihodnji „Orlič". Pridobite novih naročnikov in tudi sami kaj pišite! Le pogum!
Vrhnika — Cenjeni gospod! Ko sem brala pisma v „Orliču“, se je nehote tudi meni vrinila želja, da bi Vam pisala. Tukaj imamo že več ko eno leto ustanovljen naraščaj in gojenke. Okoli 30 nas je. Dne 5. junija smo imele javno telovadbo. Nastopile smo vaje z venčki in robci. V Borovnici smo nastopile 24. julija. Imam tudi brata Orla in dva brata Orliča. Pa še sestro Orlico in sestro Orličico. Za danes dovolj, drugič kaj več. Bog živi! — Betka z Vrhnike.
Odgovor: To je pa res dovolj — tisto namreč, da imate pri Vaši hiši tako lepo orlovsko gnezdece! Sami Orli, -iči, -ice, -ičice! Zelo vas morajo biti veseli stariši, če ste tudi tako dobri otroci kakor uči orlovska Zlata knjiga. Upam, da ste. Torej, Betka, drugič pa kaj več! Da ne pozabiš! — Br. Nardžič.
„Orlič“ izhaja v začetku vsakega meseca. List izdaja konzorcij „Mladosti". Uredništvo in upravništvo je v Kamniku.
Naročnina 1 dinar za pol leta. Oblastem odgovoren Janko Stele. Urejuje P. Bernard Ambrožič, Kamnik. Tiska Ant. Slatnar v Kamniku.