РЧГГ	
i	SM	
		

LETOPIS
Ift *

"5-
Ш
r ö

i t •

za leto
1877,
Založila in na svitlo dala
Matica slovenska.

Tisk Blaznikovih dedičev v Ljubljani. 1877.
Podučili in zabavni del.
Uredil
Dr. Janez Bleiweis.
/
l *
Životopisne črtice
odličnih udov Matice slovenske.
----
Franc Palacky.
Spisal prof. Fr. Šuklje.
Uvod.
Ni ga skoraj naroda v Evropi, da bi tako zanimivo zgodovino, tako usodepolno preteklost imel, kakor jo ima närod češko-slovanski. V sredini zapadnega sveta, na meji germanskega i slovanskega živelja, udeležil se je izdatno skoraj vseh velikih političnih i duševnih gibanj, o katerih nam poroča povestnica srednjega i novega veka. Že za dobe na pol mitičnega Samota (627 — 662) bila je Češka jedro velike slovanske države. Ta sicer je ginila po kratkem blesku, surova eila madjarska razdejala je dvestolet pozneje tudi cvet6čo velikomoravsko državo, ali vendar so si Čehi prvi med vsemi zapadnimi Slovani novo veljavo pridobili. Velikodušni Br etisla v (1037—1055) „češki Ahil," kakor ga je krstil starina čeških zgodopiscev, Kosma iz Prage, priboril je svojemu närodu bojno slavo; v zvezi z nemškimi vladarji pridobila sta si Vratislav (1061 — 1092) in V 1 a d i s 1 a v (1140—1173) kraljevi naslov i že za Otakarja I. (1197—1230) je češka dežela v istini bila neodvisna od nemške države.
Kaki velikansk pomen pa ima rärod češki sredi XIII. stoletja,? ko ga je s krepko roko vladal slavni Otakar II., (1253 — 1278) razširjajoč svojo državo od baltiškega morja do Adrije i do lombardske ravnine! V odločilnej bitki na moravskem polji je sicer junaški kralj tragično emrt storil, premagan po srečnejšem pro-tivniku, ali že sin njegov Vaclav II. razširil je svojo oblast črez sorodno Poljsko ter se tako odškodoval za očetove izgube na jugu.
Se lepša doba pa je češkemu närodu nastopila pod oblastjo 1 u k s e n b u r š k o , ne le , da so se takrat českej državi vtelesile sosedne dežele, Braniborsko, Šlezko i Lužice: Češko je postajalo kulturno središče za severno i vzhodno Evropo i od vseh strani vreli so inostranci v zlato Prago, da bi se tam učili na vseučilišču, katero je 1.1348 ustanovil Karol IV. Takrat je bil närod češki glede omike prvi v vsej Evropi, stolnica njegova tekmovala je s Parizom i Flo-rencem, i krona cesarska bila je lastnina njegovih vladarjev!
Ali prav zaradi tega, ker se je na Češkem duševno življenje lepše razcvitalo nego drugod, ker je närod češki po svojej izobra-i. 1
ženosti prekosil vse druge, vzdignili so se Čehi prvi zoper zastarelo uravnavo srednjeveško in v bojih, ki jih je izbudila doba hu-sitska, borili so se s čudovitim pogumom ter pokazali stermečemu svetu, koliko premore närodna i verska navdušenost; sramotno so bežali sicer tako ponosni nemški vitezi, kedar so se jim bližale dobre izurjene čete čeških borilcev, i me3to, da bi bili razdejali češko kraljestvo, morali so nazadnje sami miru prositi slovanskih zmagovalcev!
Vendar husitske vojske, tako sijajne, tako slavne za češki narod, mu niso bile koristne. V dobi srditega bojevanja propadalo je znanstveno delovanje, nesloga — prva sovražnica vsakega slovanskega podvzetja — razdvojila je ndrod; pri Lipanu (1434) premagalo je češko plemstvo kmete i obrtnike i fevdalizem, dolgo nepoznan v tej deželi, se je kmalu tudi tukaj vgnezdil ter ljudstvo spravil pod oblast plemenitašev. Še enkrat, pod vlado närodnega kralja Jurija Podiebrada (1458—1471) skazal je češki ndrod svojo čudovito krepkost, hrabrost, ali najlepša doba njegova bila je minula i bil je že oslabljen i opešan, ko so 1. 1526 vlado nastopili kralji iz rodbine habsburške.
Nova dinastija na Češkem ni bila priljubljena. Plemenitaši je niso marali, ker je bila mogočna aristokracija v naravnem nasprotji z vladarjevo oblastjo, ljudstvo pa je kljubovalo nemškim i katoliškim vladarjem , ker je bilo protestantovsko po svojej veri, slovansko po svojej ndrodnosti. Tako je prišlo do nesrečne vstaje 1. 1618 i do odločilne bitke na Belejgori (8. nov. 1620.). Cehi so bili premagani i pričela se je reakcija, tako sistematična, da jo ne pomnimo enake v vsej človeškej povestnici! *)
Slovanski živelj na Češkem hoteli so popolnoma iztrebiti. Lastnoročno prereže cesar Ferdinand II. češko „veličanstvono pismo", stare pravice uniči ter novo vstavo dä premaganemu narodu. Večina čeških velikašev izgubi svoja posestva, katera se razdelč med mogotce cesarskega dvora; ogromno število čeških rodbin zapusti svojo domovino ter se preseli na tuje. Siromaačina je tolika, da kraljestvo, katero je prej imelo 4 milijone prebivalcev, koncem tridesetletne vojske (1648) jih ne broji več nego dobro pol milijona!
A ne maščujejo se samo nad ljudstvom, nad živimi, tudi duševne proizvode preganjajo i uničijo slovstvo. Od mesta do mesta, od vasi do vasi, od hiše do hiše hodijo komisije. Listine, druge zgodovinske starine, spominjajoče na slavno preteklost, po-končevale so se brezobzirno; pečati se z narodno povestnico bila je skoraj velika pregreha. Tako je narod propadal ter se bližal svojemu poginu. Najboljši rodoljubi so obupovali nad bodočnostjo,
*) Palacky, p. „Zur böhm. geschichtschreibung": „Kar se je godilo na Češkem, zlasti med 301etno vojsko i potem, to je še zmiraj skrivnost zgodovinska, katera z grozo navdaja vse, ki jej hočejo do dna priti." str. 2 — 3.
celo nad obstankom; misleči, da je po vsem nemogoče, na novo oživeti ter iz smrtnega spanja predramiti zatirano närodnost, izra-ževali so svoje rodoljubje le v britkem plakanji, v elegičnih tožbah. Kako ginljivo obžaluje čestitl jivi P e 1 z e 1 duševni pogin češkega naroda!*) Še 1. 1823—1828 je bil slavni učenjak Dobrovsky, rodoljub skozi i skozi, trdnega prepričanja, da ne bode nobena sila Cehov rešila pretečega ponemčevanja. **) Državniki pa i Nemci bili so tako popolnem gotovi svoje zmage nad slovanstvom, da je že za cesarja Jožefa II. sicer za šolstvo jako zaslužni Ferdinand Kindermann (1. 1790 vladika litomefiški) se ustil, da vsled ponemčevanja närodnih šol v 50 letih na Češkem ne bode nobenega človeka več, kateri bi govoril v češkem jeziku!
Ali Bog, ki se nam razodeva v razvoju človeške povestnice, ki je ustvaril razne ndrode i plemena, ne da bi se pokončevali drug drugega, marveč da bi vsak ndrod po svojej moči, po svo-jej posebnej nadarjenosti se razvijal ter napredoval v vsem , kar je lepo i blago, da bi dopolnil druzega ter zopet od njega zajemal — Bog ni dopustil, da se zaduši närod tako čvrst, tako vnadarjen, tako odličen po evojej kulturnej i političnej zgodovini. Že v dobi Metternichovej, ko je bilo vse avstrijsko prebivalstvo sprideno po absolutističnej Sistemi i ko se je nevednost i nespametna lahko-mišljenost šopirila zlasti med avstrijskimi Nemci, začeli so Cehi resno obdelovati znanstveno polje, pečati se z jezikoslovjem, z domačo povestnico s tolikim vspehom, da slavnoznani Nemec Gr er v i-nus***) naravnost trdi: „Die leichtfertige Gedankenlosigkeit wich hier (na Češkem) einer ernstem geistestätigkeit und Prag war der einzige ort, wo der Deutsche mitten unter böhmischen tenden-zen sich deutscher berürt fülen konte als irgendwo sonst; sowie man in den Verhandlungen der „Gesellschaft des vaterländischen museums in Böhmen" mer männlichen geist und wissenschaftlichen ernst antritt, als in den meisten österreichischen geisteserzeug-nissen dieser zeit." Da se je pa pričelo tako resno delovanje, da seje širilo veselje nad materinim jezikom i nad domačo zgodovino, da se je na ta način zopet izbudila n&rodna zavest ter potem^postala tako krepka i nerazrušljiva, kakor jo vidimo dandanes na Češkem, to je v pervej vrsti neprecenljiva zasluga onega možd , kateremu je namenjena ta razprava — preslavnega Frančiška Palackega!
Mladostna doba.f)
(1798—1823.)
Palacky se je rodil 14. junija 1798 v Hodsl avicah na Moravskem, v prerovskem okraji, blizo Novega Jičina (Neutitschein.)
*) Pel zel, geech. Böhmens, II. 731 — 791.
**) Palacky, zur böhm. gescliichfschreibung , str. 166; glej posebno opombo.
***) Gervinus, geschichte des XIX. jahrhunderts, 1.491 i dalje.
f) Deloma po članku v češkem „naučnem slovniku" VI., str. 24 — 32.
Predniki njegovi so spadali k onej znamenitej ,,družbi čeških bratov" *), katera sega v svojih početkih (Peter Chelčicky) v XV. stoletje ter se je najbolj razvijala v smislu Husovih nazorov. Ko je po 301etnej vojski verski i närodni fanatizem pritiskal na pro-testantovski živelj, prizadevala se je rodbina Palackega na vso moč, da ohrani izpovedavanje čeških bratov; kakor nekdaj prvi kristi-jani zbirali so se na skrivnem, v jamah i globočinah, čitali češke knjige i prepevali svoje pobožne pesni. Vse to se je vršilo tajno, dokler ni tolerančni patent — cesarja Jožefa II. (okt. 1781) tudi protestantom dovolil, svobodno opravljati svojo božjo službo. Ker je pa ta postava le veljala za avgsburško i helvetiško izpovedanje i za pravoslavno cerkev, poprijela se je rodbina Palackega vsaj pro forma avgsburške lconfesije.
Ko se je objavila ta verska postava, bil je oče našega Franceta, Jurij Palacky, še le 13 let star. Ali že 3 leta pozneje nahajamo 16 letnega mladeniča kot učitelja na protestantovskej ljud-skej šoli i že 1. 1790 se poroči z Ano Križanovo. Kakor se je to večkrat pripetilo tedanjim ljudskim učiteljem , bila je tudi pri njem družina kmalu večja od plače. Vrla gospodinja mu porodi štiri sinove i tri hčere, ali premoženja je bilo malo, dohodki so bili skromni i v potu svojega obraza se mora truditi ubogi učitelj, da si po strani kaj zasluži. Bil je poleg učiteljske službe občinski pisar, kupčeval je z maslom i z isto desnico, katera je v šoli ponosno švigala učiteljsko žezlo — je v prostih urah kot pohleven krojač popravljal i zakrpal marsikatero raztrgano oblačilo. Tako je oče Palacky, pošteni pobožen mož, le semtertje prenagle jeze, po svojej pridnosti si nazadnje toliko prištedil, da si je leta 1829 nek dedni fevd v vasi Zubfim pri Rožnovu kupil, kjer je potem živel do svoje smrti 1. 1836. Mati, pravi uzor ženstva, te prijetne spremembe žalibog ni doživela, kajti že 1. 1822 je zapustila to solzno dolino ter se preselila v večnost, na oni svet, katerega človeštvo v svojo tolažbo imenuje boljšega.
Mladi France, tako rekoč v šoli rojen, začel se je rano ba-viti s knjigami: komaj šest let star, je že prečital vse sveto pismo. Do 1. 1807 znal je le svoj materni jezik , ali takrat ga oče pelje v Kunwald, da bi se tem navadil nemščine. Poleg vaške šole so imeli v Kunwaldu poseben zavod, v gradu, ustanovljen po grofici Truchsessovej, rojenej Harrachovej. A deček teh Solni mogel dolgo časa obiskovati, kajti oče z nejevoljo zapazivsi, da se mu sin, vedno v dotiki s katoličani, preveč nagiblje k katoliskej veri, ga 1. 1809 odpelje v Trenčin ter ga izroči ondotnemu protestantov-
*) O tej prevažnej sekti , katera je Čehom še drugega veljavnega moža podarila, slavnega pedagoga Jan. Am. Komenskega (1592—1671) glej Palacky češka zgodovina: IV. 1. str. 466 — 495 (klasična partija!) IV. 2. 494-500. V. 1. 305 — 309 V 2. 510—514.; Giudely, ge schichte der böbm. Brüder. 2 dela.
skemu izobraževališču. Poduk v Kunwaldu bilje edini, katerega je Palacky prejel v nemškem jeziku*) — kako smešno tedaj, če mu Nemci še dandanes očitajo, da si je svojo izobraženost pridobil na nemških šolah!
Palacky, takrat edennajst let star , se je posebno odlikoval po izrednej ukaželjnosti, gotovo nenavadne)" pri otroku, kateri še nikdar dobrega šolskega poduka vžival ni. Ali ravno v slovaškem Trenčinu niso mogli ustreči njegovemu hrepenenju; poduk je bil silno slab i do 1. 1812 se je le navadil nekoliko igrati na kla-viru i nekaj slaboglasne „ogerske" latinščine. Tudi primernega berila ni imel; strastno išče povsod knjig, ali največ dobi le verske polemične spise, kateri ga konečno tako razburijo, da postane na pol fanatik ter se v svojej gorečnosti že odloči za stan protes-tantovskega misijonarja. Vendar njegov izreden duh srečno premaga vse težave i nevarnosti. Francozko i grško slovnico si kupi i se začne brez tujega navoda učiti teh dveh važnih jezikov ; osobno se tudi seznani z rodbino Bakoševo i občevanje s temi dobrimi i razumnimi ljudmi mu je bil vir i nagon duševnega prospeha.
Kaj slabo podkovan pride Palacky 1. 1812 v Požunj (Pres-burg) na tamošnji protestantovski „lyceum". Tu so bile razmere dokaj ugodnejše; mesto samo na sebi precej veliko i imenitno, dalo mu je mnogo novega videti i slišati, šole so bile boljše i od profesorjev dobil je berila, katero je bolje ugajalo njegovej vedoželj-nosti. Najrajše je čital potopise, po katerih se je seznanil z običaji i posebnostimi posameznih dežel i närodov ter se ob enem tudi iznebil onega verskega fanatizma, kateri je bil nasledek duliomorne dolgočasnosti v Trenčinu.
Oče našega Palackega je bil seboj v Požunj prinesel rokopis od sebe sestavljenega šolskega berila, katerega je izročil profesorju Juriju P al k o vi ču, da bi ga na svitlo dal, kar se je tudi zgodilo. Tako se je mladi Franc osobno seznanil s tem možem , ki ga je tudi za prepisovanje čeških spisov porabljaval. Ali občevanje s Palkovičem ga je od češkega slovstva bolj odvračalo nego spodbujalo. Se le po posebnem slučaji zbudi se v duhovitem mladeniču narodna zavest i ono rodoljubje, po katerem se je pozneje tako odlikoval. Ko se namreč koncem avgusta 1813 iz šolskih počitnic v Požunj vrne, prisili ga slabo vreme, ves teden ostati pri znanem gospodu Bakošu. Ta mož, ki se je mnogo zanimal za češko slovstvo, imel je sam dokaj čeških knjig; ker pa vendar marsikaterih stvari ni razumel, naprosil je mladega gosta, da mu razlaga, kar mu je bilo nejasnega i nerazumljivega. Kako se je tedaj mladenič sramoval, ko zapazi, da sam prav malo i prav slabo pozna svoj mäterini jezik! Bakoš mu takoj ponudi nekatere dobre češke knjige ; po njem napeljan, prečita Palacky Komenskega „labirint sveta", Jungman-novo „Atalo" i časopis ,,Hlasatelj Ti spisi se mu prikupijo , začenja se zanimati za domače slovstvo i kmalu ga nahajamo med
*) Glej: Palacky, zur böhm. geschichtschr. str. 174 — 176.
onimi pisatelji, ki bo si prizadevali, oglajevati jezik i pomnoževati književnost.
Vrnivši se v Požunj , pomaga Palacky že omenjenemu Pal-ltoviču pri izdavanji časopisa ,,Tydennik-a". Tudi pesništva se poprime i neka „elegija na smrt součenca Ivana Bakoša" je njegov prvi poskus na pesniškem polji. Pa tudi resnih študij se loti; zlasti proste ure porablja za učenje živih jezikov. Marljivo se uri v francoščini i angleščini, sam se uči italijanski i španjski i od nekaterih součencev, rodom Srbov, se navadi čitati i razumevati srbske, ruske i staroslovenske knjige. Pridno preiskuje duševne zaklade vseh narodov starega i novega veka; navdušeno prečita Homerja, Pindarja , Teokrita velike pesnike helenske , natančno se seznani z nemškim jezikom ter v izvirnem jeziku vživa klasične proizvode novejših omikanih narodov. Čudovito se razširja njegov duševni obzor; 1. 1816 se loti tudi filozofije, se seznani z raznimi velikimi modroslovci ter s posebnim veseljem temeljito prebira dela Im. Kanta, največega filozofa naše döbe.
Ravno v tej dobi, ko je Palacky tako vspešno zajemal iz neizmernega bogastva svetovne literature, bilo je za-nj prav važno, da se sprijazni z duhovitim Janom B ene dictij em , Kolärjevim součencem i prijateljem v Jem študujočega Safarika. Po njem stopi tudi Palacky v zvezo s£ Šafarikom; ko se Benedicti v Jeno poda, mu izroči Palacky 1. 1817 prozajično prestavo nekaterih spevov Macphersonovega „Osijana"*,) i Šafarik mu jih spravi v „Prvotiny peknyh umeni", katere je takrat na Dunaj i izdajal Hro-matka. Tako je prišlo imž Palackega v javnost. Ob enem je takrat nekoliko časa uredoval latinsko pisani časopis: „Epherae-rides politico-statisticae Posonienses" i je pomagal Palkoviču pri-sestavljanji česko-nemškega slovarja. Že 1. 1818 pa sta izdala Šafarik i Palacky imenitno razpravo: „Počdtky českeho basnictvi ob-zvldštč prosodie". **) Ni čuda tedaj , da so se že takrat razumni rodoljubi, kakor Jungmann v Pragi, pozorno ozirali na mnogo obetajočega mladeniča!
Koncem 1. 1817 se posreči Palackemu, da pride kot učitelj v družino gospe Nine Zerdahely, jakoizobražene i blage dame. To mu je mnogo koristilo, kajti občevaje s to plemenito ženo, vpeljan v najodličnejše omikane kroge si je pridobil lepo vedenje ter si je ob enem utrdil naravni značaj. Ko je potem 1. 1819 filozo-fične študije v Požunu dovršil, ga spravi gospä Zerdahely kot od-gojitelja k svojej katoliškej prijateljici, bogatej g. Cuzy. V tej hiši je ostal do 1. 1823 ter je spremljal svoje učence na Dunaj i drugam. Dobro je porabljal vse prilike, zlasti v dunajske biblijo-teke se je zakopal, obiskoval razne galerije i zbirke (J. 1820) ter si posebno temeljito znanje pridobil v zgodovini i krasovedi (es-
*) Objavljeno tudi Fr. Palacky, Radhost, I. 434-447.
*») Radhost I. 285—332.
tetiki.) Tudi to je bilo zanj ugodno, da se je tam osobno seznanil z odličnimi učenjaki, s Kopitarjem i Dobrovskim, ter občeval z umetniki, s slikarjem Kadlikom i muzikom Doležalekom. Posebno se je pečal z estetiko ; ko se je v poletji 1821 vrnil na Ogersko, na Cuzyevo graščino, spisal je razpravo: ,,Povsechnč skoumdni ducba človečiho v jeho činosteh", uvod k estetiki, i potem : „Pre-hled dčjin krasovčdy a literatury", natisnjeno v „Kroku" 1. 1823*) Zlasti ta temeljih spis, potem pa nedodelana estetika: „Krasovčda čili o krdse a umčni, **) (I. knjiga objavljena 1. 1827", II. 1.1829 v „Časopisu českeho museum") pričujejo jasno o obširnem znanji ter o dobrem estetičnem okusu mladega pisatelja.
Vendar je Palacky kmalu popustil krasovedo ter se poprijel drugih znanosti, nekoliko, ker tedanje češko občinstvo se ni bilo zrelo za enake teško umljive filozofične razprave, nekoliko, ker se je preselil v Prago i se tam pečati začel z zanemarjeno ndrodno zgodovino. Odgoja njegovih učencev bila je dovršena, primerno odškodovanje za mnogoletni trud so mu izplačali i tako se je Palacky podal v zlato Prago, v zgodovinsko središče svojega naroda , kjer so novega soborilča srčno sprejeli odlični rodoljubi, posebno neutrudljivi mnogozaslužni J. Jungmann. —
Znanstveno delovanje
od leta 1823 do leta 1848.
Ko je Palacky 1. 1823., 11. aprila z malim prištedenim kapitalom v Prago prišel, nameraval je nekoliko let pečati se s preiskovanjem husitskih virov. Pač mu je bila prihodnost negotova i malo vabljiva; kot protestant se ni imel nadejati boljše državne službe, zgodovina pa i krasoslovje, znanosti, s katerimi se je do-sedaj največ pečal, navadno ne dajete potrebnega vsakdanjega kruha. Vrh tega je rodoljubnega mladega moža src6 bolelo videti, kako gine i propada njegov ndrod. Ona peščica učenjakov, katera se je še zanimala za domačo stvar, bila je razdeljena v dve nasprotni stranki, v konservativno z voditeljem prof. Nejed-lim, i v napredno z Jungmannom na čelu ; **) prepiri zaradi pravopisja i drugih malenkosti kar niso nehali med njimi, tako da so se izobraženci jim posmehovati i da je bilo narodno prizadevanje tako ob vso veljavo prišlo, da se nikdo, kdor je suknjo nosil, ni več upal javno govoriti v češkem mdterinem jeziku!
Tako neugodne so bile Palackega razmere, ko ga znani avstrijski zgodovinar Hormayer naprosi, da mu za njegov ,,ta-schenbuch" napiše rodopis slavne rodbine grofov Sternbergov. Ko Palacky to delo prevzame, uvede ga Dobrovsky v to hišo ter ga zlasti seznani z blagim grofom Francem Sternbergom, kateri je bil
*) Ibidem I. 33S—425.
**) O tedanjih strankah i slovstvenih prepirih glej tudi: Palacky, gedenkblätter, str. 273 — 275.
poleg splošne izobraženosti ob enem dobro podučen v domačej povestnici, kojo je poznal iz izvirnikov. Na ta način stopi mladi učenjak v odlične kroge, kjer se je vse zbiralo, kar se je ta krat ne Češkem odlikovalo po stanu, premoženju i omiki. Franc Sternberg kmalu spozna njegovo nadarjenost i marljivost; posebno mu je pa vgajal rodopis, s katerim je bil Palacky že gotov meseca maja 1824.
S tem zgodovinskim delcem, z rodopisom Sternberške rodo-vine, pričel je Palacky svoje imenitno delovanje na zgodopisnem polji. A že kot začetnik prekosi vse svoje vrstnike, kajti po temeljitem preiskovanji najbogatejše zbii-ke na Češkem, tre bonskega arhiva (Fürstl. Schwarzenberg'sches arhiv zu Wittingau), si pridobi tako natančno znanje zlasti husitske dobe, kakor ga takrat nikdo ni imel. L. 1825. začne tudi študirati v dvornih i zemakih deskah ter v vladnem i mestne ni arhiva.
Zgodovinarju pa, ki hoče na dno priti zakonom, po katerih se razvija človeška družba, ne zadostuje, da pridno prebira zastarele pergamente i noč i dan v samotnej izbici premetava teške folijante, — on mora tudi praktično spoznavati svet ter se vsaj nekoliko seznaniti z onimi odličnimi krogi, ki so od nekdaj odločilni za zgodovinsko življenje. Neizmerne važnosti je bilo tedaj za Palackega, da je zveza z grofom Francem i Kašparjem Stern-bergom vedno bolj prijateljska postajala. Kako se je tu bratilo plemstvo po rodu s plemenitim mišljenjem, o tem nam jasno pričuje sledeči dogodek: 20. dec. 1825 bila sta Palacky i Dobrovsky na obed povabljena pri grofu Francu. Do pozne noči sedala sta v družbi grofovskih bratov ter se ž njima pogovarjala o marsika-terej važnej zadevi. Tudi o češkem, 1. 1818 vstanovljenem muzeji se je govorijo i britko se je pritoževal grof Kašpar,' izvrsten pri-rodoslovec i muzeju predsednik , da se narod ne briga za tako imeniten zavod. Palacky se mu ustavlja, odločno graja dosedanje ravnanje, da se v muzeji zakladi narodu skrivajo, da se ničesar ne objavlja i poln svetega navdušenja izpregovori prelepe besede, vredne, da si jih globoko vtisne v spomin vsak narodnjak:
„Jaz, ko bi bil ciganskega rodu i njega zadnji potomec, bi si vendar prizadeval, časten spomin mu postaviti v zgodovini človeštva"! I ta navdušenost imela je dejanske nasledke; po grofu Kašparju naprošen, izroči Palacky pismeno_ svoje mnenje o vredbi muzejskega časnika i kmalu potem se je v istini v odboru sklenilo, po njegovem načrtu izdajati društven časopis v nemškem i češkem jeziku (8. jan. 1826.) ter njemu izročiti uredništvo teh listov 15. maja 1826.*)
Za nemški časopis se je občinstvo sicer malo brigalo: avstrijski Nemci niso marali za duševno delo, na Nemškem pa, ka-
.„*) Glej Posebno Palacky, gedenkblätter, str. 47 — 67; iz teh avtentičnih spisov se tudi razvidi, zakaj nemško glasilo muzeja ni napredovalo, navzlic temu, da ga je celo Göthe priporočal!
morje le šestekseinplarov hodilo, so takrat ošabno prezirali vse, kar je prihajalo iz Metternichove Avstrije. Zaradi tega se je nemško glasilo muzeja ustavilo že 1. 1831. Ali že 1. 1830 prvak vsega Nemštva , slavni Göthe, opozorjen po svojem prijatelji Ka-šparji Sternbergu, hvali muzejski časopis ter pravi o Pa-lackem: „Die erhaltung und belebung einer literatur, deren spräche sich in engern gränzen abschliesst, geraume zeit fast nur dem untern volke überlassen war und mit einer teihvei e eingebürgerten übergrosse länder weithin verbreiteten staats- und bildungsprache zu wetteifern hat, ist ein gewiss p r e i swür d i ge s bemühen, das ebensoviel Selbstverleugnung als kraft und geschick fordert'1. *) — Bolje je napredoval muzejski časopis v češkem jeziku.
Dnč 16. sept. 1827. poroči se Palacky s Ter ez i j o , hčerjo ve ljavnega odvetnika Jana Mecbure, s katero je v jako srečnem zakonu živel do njene smrti. A tudi drugače je to leto zanj posebno važno bilo, bil je namreč pozvan od stanovskega odbora, naj nadaljuje češko kronologično poveetnico ranjcega Franca Pubičke. Ta pisatelj (1722 — 1807, bivši jtzuit, spisal je že 1. 1768 v latinskem jeziku: „series chronologica rerum Slavo- Bohemicarum"; ker se je občinstvo zanimalo za to delo, začel je izdajati nemško-pisano „Chronologische geschichte Böhmens" i sicer prve tri zvezke na svojo roko, druge pa, od 1. 1778 počenši, s podporo i na stroške čeških deželnih stanov. Vendar mu ni bilo dano, končati tega dela; dovršil ga je le do 1. 1630., do prve odstave Wallensteinove i zastonj so se potem trudili stanovi, učenjaka dobiti, da bi nadaljeval i dovršil Pubičkovo povestnico.
29. oktobra 1827 pooblastil je deželni odbor Palackega, nadaljevati to zgodovino.**) Ali to delo je bilo pomankljivo, površno i zastarelo; tedaj je Palacky v temeljitej vlogi „Vorschlag zur bessern aufname der vaterländischen geschichte" (24. jan. 1828) sta novom dokazal, da se ima prava povestn'ca češke zemlje, vredna slavne preteklosti, še le spisati, da se morajo v ta namen domači in inostranski arhivi natančno preiskavati i porabljevati; ob enem se je ponudil, prevzeti to težko nalogo i napisati povestnico, katera bi vstrezala närodnej časti i znanstvenim terjatvam, če stanovi blagovolijo podpirati to podvzetje.***) Ta spomenica se izroči v pretres najvišemu deželnemu komorniku grofu Fr. Sternbergu, kateri v svojem poročilu (18. sept. 1828) popolnem odobruje predloge Palackega ter posebno povdarja njegove izvrstne zmožnosti ; konečno pristavi, da bi bilo dobro, ako bi se Palackemu podelila stalna služba stanovskega zgodopisca. f) Dasiravno je za to mesto tudi nek moravski učenjak, Jos. Edm. Horky, prosil, ka-
*) Göthe, gesammelte werke, XXX, str. 206.
**) Ves sledeči odstavek natančno izdelan po aktih, katere je objavil Palacky, zur böhm. geschichtschreibung str. 13—144.
***) 1. c. 15 -21.
f) 1. c. 21 — 25.
terega je priporočal grof Mitrovsky, so bili stanovi vendar za bolj sposobnega Palackega ter so 23. aprila 1829 sklenili nastaviti ga kot stanovskega zgodovinarja z letno plačo 1000 forintov i z do-klado 200 for. za potrebna popotovanja.
A nepričakovane zapreke so se stavile na Dunaji. Brž ko ne krogom ni bilo všeč, da se na novo i temeljito preiskuje češka povestnica, zatoraj je dvorni kancelar grof Saurau, že 2. julija 1829 stanovom objavil, da on nikakor ne more cesarju v potrdilo priporočati sklepa gled6 Palackega. To je tako neprijetno dirnulo češke stanove, da se — kaj redka prikazen v onej dobi neomejene samovlade — celo ustavljajo dvornej kanceliji i naravnost trdijo, da ministerstvo ni nobena viša vradna stopnja ter da je dolžnost njegova, predlagati stanovske želje deželnemu vladarju. Ali kaj se je dalo doseči? Dasiravno Palacky sam v izvrstnej razpravi, katero je v porabo dal rodoljubnemu grofu Chotheku, ministerijelno določbo pobija *), dasiravno se osobno na Dunaj poda, dasiravno ga podpira državni minister grof Kolovrat: vendar določi cesar Franc I. 18. jun. 1830: „naj se opusti imenovanje Palackega kot deželnega historijografa, vsled primankljeja, katerega ima deželni proračun za 1. 1831."
Ali Palackega velik prijatelj i pokrovitelj, gr. Fr. Sternberg se tudi sedaj ni dal ostrašiti; dokazoval je stanovom, da se jim le brani, stalno nastaviti Palackega, da jim pa nikdo ne more braniti, če za svoj denar, na stanovske stroške pooblaste tega učenjaka, da jim sestavi domačo pevestnico. To je bilo tudi sklenjeno 7. marca 1831 i na ta način se je Palackemu dovolila ista
f)lača letnih 1000 for. za tako dolgo, da bode gotov se svojim de-om. Na Dunaji se ve da, so bili jako nezadovoljni s tem sklepom i karali so grofa Choteka, predsednika stanovskega zbora, da ni bolje ustregel vladnim nameram.
V tem pa je bil Palacky že dejansko dokazal, da s e naloga spisati zgodovino češko, ni mogla izročiti sposobnejšemu pisatelju. Po petletnem vestnem pripravljanji i preiskovanji raznih arhivov, knjigaren i drugih zbirk priobčil je 1. 1829: „Stati letopisove česti od roku 1378—1527", namreč zbirko osemnajst kritično vredjenih kronik kot tretji zvezek: „Scriptores rerum bohemicarum", Se bolj imenitno pa je delo, katero je 1. 1830 na svitlo dal pod naslovom: „Würdigungderalten böhmischengeschicht-schreiber". Da bi namreč podpirala kritično preiskovanje domače povestnice, razpisala je „kralj, češka družba nauk" 25. jun. 1826 po Dobrovskega predlogu primerno darilo za najboljšo razpravo o starejših čeških zgodopiscih. Dasiravno preobložen z raznovrstnimi opravki, dal se je Palack ' )voriti za vedo vnetemu grofu
družbi „nauk" izročil temeljito razpravo (z geslom: „Plus ultra") ki je bila 24. jan. 1830 z darilom odlikovana, dasiravno je bil Pa-
Francu Sternbergu ter se
tega dela. Tako je 1. 1829
*) 1. c. 33—38.
lacky edini konkurent. V tej izvrstnej knjigi razpravlja vse stare češke zgodovinarje (vseh skupaj 21) počenši od praškega K o s m e (1045 — 1125) do Vaclava Hajeka iz Libočan (f 1553); povsod podaja čitateljem kratek životopis dotičnega pisatelja, popisuje natančno posamezne rokopise in izdaje , pristavlja marsikaj iz do3e-daj še nepoznanih kodeksov ter konečno temeljito presoja zanesljivost i znanstveno vrednost. Gledö bistroumnosti i silne učenosti moramo to knjigo primerjati slovečemu delu Wattenbachovemu: „Die deutschen geschichtsquellen im mittelalter", s katerim se po vsej pravici ponaša nemško zgodovinarstvo, ali češki učenjak prekosi nemškega zarad tega, ker je bila Wattenbachu skoraj povsod pot oglajena po slavnej zbirki: „Monumenta germaniae histo-rica, edidit Pertz", v katerej je velika večina dotičnih kronik kritično izdana, v tem ko je moral Palack^ ledino orati ter s trudom i težavo posamezne rokopise primerjavati i presojati. Ako ne bi ničesar drugega bil izvršil na polji zgodovinske vede, slovelo bi njegovo im6 med učenjakiže zaradi te same spomina vredne knjige!
Ukaželjno občinstvo je že prav težko čakalo objavljenja prvega zvezka Palackega „povestnice"; ali ogromne težave so zavirale pisatelja! Čehi namreč , dasiravno se ponašajo s tako imenitno zgodovino, vendar do XVIII. stoletja nimajo nobenega odličnega zgodopisca. Zanesljivih kronik itd. sploh ni bilo mnogo i še to se je deloma pokončevalo v dobi reAkcijonarnega nasilstva; listine pa, za kritično povestnico zlasti srednjega veka celo važnejše nego stari navadno slabo podučeni letopisci, bile so raztrešene po premnogih arhivih na Češkem i drugod, največ nepoznane i nev-redjene. Tudi diplomatarija, t. j. zbirke zgodovinsko važnih listin, prave podloge za vsako vestno i temeljito domačo povestnico, ni bilo i torej je moral Palacky z neizrečenim trudom povsod tvarino šele nabirati ter pozabljenosti oteti zgodovinske dokumente. Vse češke arhive je obhodil i zlasti v ttebonskem našel obilnega i važnega gradiva, katerega dosihmal še nikdo poznal ni. Že 19. maja pa pride v Mnihovo, ter tam začne preiskovati kraljevi tajni i občni državni arhiv, katerih poslednji ima nad rnilijono posameznih listin i 16000 folijantov, pisem, i vradnih spisov. Tu študira Palacky s čudovito marljivostjo; od 24. maja do 18. jun. prečita mnogo tisoč pisem, vradnih spisov i listin, večino izpiše ter^68 najbolj važnih od besede do besede prepiše *). Vrnivši se na Češko, naprosi stanove, naj mu dovolijo sestavljanje češkega diplomatarija, **) kar se je tudi zgodilo 25. nov. 1831.***)
Leto 1830. je tudi sicer važno i pomenljivo za Palackega i za češki närod, ker se je takrat zlasti po prizadevanji Palackega
*) Poročilo Palackega: 1. c. 49 — 52.
**) 1. c. 53—54.
***) 1. c. 57.
pripravljala vstanovitev „Matice češke". Da bi izdali češki naučili slovnik ter ob enem določili znanstveno terminologijo, dogovarjali so se Palacky i njegovi marljivi sodelavci i prijatelji Jože Jungmann, Jan. S. Presl i dr. z blagim, za naroden napredek čez vse vnetim grofom Fr. Sternbergom; po tem uplivnem pokrovitelji so dosegli, da jih je upravni odbor češkega muzeja imenoval v poseben „odsek za znanstveno gojenje češkega jezika i slovstva". Misel naučnega slovnika so sicer kmalu opustili, vi-devši, da se morajo preje obdelovati posamezne stroke, ali tem živahneje so se poprijeti druge misli: nabirati zaklad za izdavanje dobrih čeških knjig. Zato so se v posebnem oklicu, katerega je muzejski odbor odobril, obrnili do češkega näroda ter osnovali subskripcijo; ker je bil Franc Sternberg žalibog že 8. aprila 1830 umrl, imenoval je muzejski odbor zakuratorja na novo ustanovljenega zavoda kneza Rudolfa Kinskega, kateri je sam takoj 1000 for. podaril. Tako je začetkom 1. 1831 nastala „Matice češka", ne kot posebno društvo , kajti to ni bilo mogoče v onej dobi nezaupnosti od zgorej, natolcevanja od zdolej — temveč le kot blagajnica, kot zaklad namenjen, zlajšati izdavanje čeških knjig. Ker se je pa od več strani hujskalo proti temu koristnemu zavodu (posebno je intrigiral muzejski tajnik prof. Millauer) imenovali so ga iz prvega: „Pokladnice česk^ho Museum na oydäväni českyh knih" ter so še le pozneje se zopet poprijeli besede: „Matice češka". Kako lepo je napredovala ta vstanova Palackega, se razvidi najbolj iz tega, da so 1. 1839 že 18.918 for. premoženja imeli i do tega časa svojim deležnikom dvoje preimenitnih velikanskih znanstvenih del podarili: Jungmannov kritičen slovar češki i Šafarikove: „starožitnosti slovanske 1" *)
Od 5. aprila 1832 do 15. maja mudil se je Palacky na Du-naji ter je v c. kr. tajnem dvornem i državnem arhivu i v dvornej biblioteki skrbno nabiral vse, kar je bilo važnega za domačo po-vestnico. Našel je mnogo zanimivih listin, katerih je 131 prepisal, staro knjigo za formule (Formelbuch) **) i jako važno pravoslovno razpravo v češkem jeziku iz XIV. stoletja. ***) Od tod se poda na Moravsko, da biv tam s pomočjo učenega Ant. Bočeka preiskoval moravske arhive. Še tisto leto izdala je češka družba „nauk" njegovo razpravo: „Prehled sovčasny nejvyššich düstojnfkü zem-
*) O nauenein slovnika in ustanovi „češke matice" glej Palacky gedenkblätter. str. 77 — 93.
**) Knjige za formule (Formelbücher) so izbrani izgledi listin i pisem iz srednjega veka, važne so pravno, pa tudi za politično povestnico, ker so navadno bolj imenitne, prave listine i pisma (mesto izmišljenih) porabljali.
***) Dr. Kuneš Tfebavelsky: Tractatus de devolutionibus rustico-rum non recipiendis, polemičen spis, na katerega se Palack^ dostikrat sklicuje.
skych i dvorskych", važen pripomoček za vsestransko spoznavanje češke zgodovine.
Še le 1. 1833 začel je izdelavati svoje veliko delo; ali zem-Ijepisno-narovoslovni uvod i prvi zgodovinski početki, zlasti doba Bojev i Markomanov stali so ga mnogo truda. *) Potem ko je v rokopisu dovršil dobo predslovansko, napoti se na Šlezko ter mnogo tvarine najde v Vratislavi, Oelsu i Gorelcu (Görlitz). Navzlic temu trudapolnemu preiskovanju sostavi še v istem letu s pomočjo stotnika Rittersberga životopia: ,,Josef Dobrowsky's Leben und gelertes Wirken", lep spomin na slavnega učenjaka i rodoljuba.
Na ta način je Palacky neumorno delal do 1. 1836. Prečital je vso dotično staro i novejšo zgodovinsko literaturo, na novo našel i na dan spravil velikansko tvarino nepoznanega materijala i se prvi pečal z dosihmal povsem zanemarjeno pravno i kulturno povestnico starih Čehov, kar nam tudi spričujejo: „Pomucky ku pozndni staročeskčho präwa i fädu saudniho", objavljeni v muzejskem časopisu 1. 1835. Listin je bil natančno prepisal do 1. 1836 ogromno število 2746! Sad tega truda pa je bil prvi zvezek njegov: „Geschichte von Böhmen, grösstenteils nach urkunden und handschriften", obsegajoča dobo od prvih zgodovinskih početkov do 1. 1197, katerega je iznenadenemu občinstvu izročil meseca avgusta 1836.
Takoj se spravi Palacky na drugi del te preimenitne knjige. A ravno zanimiva ddba od 1. 1197 — 1248, v katerej se po krepkej vladi Otakarja I. na novo utrdi kraljeva oblast Ptemislidov, bila mu je skoro nepoznana, ker noben češki letopisec (izvzemši jako površnega i nezanesljivega dragega nadaljevaljca Kozme) teh časov ni popisal i ker se je tudi v raznih arhivih kaj malo dotičnega gradiva našlo. V tej zadregi se domisli Palacky najbogatejšega, nevsahljivega vira zgodovinskega znanja, vatikanskih zbirlc i „Index monumentorum regnum Bohemiae spectantium e schedis tabularii Vaticani egestus", katerega mu preskrbi gr. K. Sternberg, ga v istini prepriča, da se bode v Rimu, duševnem središči srednjega veka, tudi mnogo nepoznanega našlo za češko povestnico. Tja ga je sililo hrepenenje povedi, i deželni odbor, družba „nauk" i deželni muzej, enako vneti za prospeh domače znanosti, so ga podpirali z združenimi močmi. 20. marca 1837 zapusti Prago i 4. aprila srečno dospe v večno mesto.
Zlasti po prizadevanji uljudnega avstrijskega poslanca grofa Ltttzova, posreči se Palackemu, dobiti od papeža dovoljenje za tako izdatno porabo vatikanskega arhiva, kakor ga do sedaj, izvzemši Pertza, nikdo ni dobil. Predstojnik te zbirke, monsignor Marino Marini, imel je povelje: „ai prestarsi, fin dove i rego-lamenti deli' arehivio il comportano, ai desiderj del rispettabile letterato Boemo". A navzlic temu strogemu povelju ni šlo brez
*) Palacky, zur böhm. geschichtschreib., str. 60 — 62.
posebnega mazila; Palacky ni smel sam prepisavati vseh dotičnih listin, temveč Je moral za prepis vsakega eksemplara plačati ogromno svoto 5 skudijev! K sreči je bil prejel tudi od moravskih stanov 300 for., da poišče v Rimu za moravsko povestnico važne spise; le tako je mogel ustreči knjižničarjem i pisarjem.
Sedaj se je razveseljeval navdušen učenjak nad neizmernim bogastvom vatikanskega arhiva i vatikanske biblioteko, dokler se te zbirke sredi junija niso zaprle zarad bližeče se ,,malarie". Kako neumorno je delal od zore do mraka, vidi se iz tega, da je v 9 tednih prečital 45.000 listin, kolikor mogoče jih izpisal (to je bilo zastonj) i čez 400 jih prepisati dal. V arhivu je natančno predelal vse papeževe regeste do 1. 1306, v biblioteki pa vsa Bohemica sploh. V istini kaže tudi vsaka stran drugega zvezka njegove povestnice, kako plodunosno v vsakem oziru je bilo Palackega popotovanje v Rim. *)
S preobilno zalogo se vrne Palacky v svojo domovino. Med potom se mudi v Florencu, v Milanu, kjer je v Ambrozijani nekoliko dni delal, i v Benetkah, kjer je našel rokopis neke še nepoznane zgodovine husitske dobe, katera pa ne sega črez 1. 1422. Dne 25. julija ga nahajamo zopet na Češkem v krogu svoje rodbine, kjer se je oddahnil od prestanih težav i velikega truda.
Še tisto leto se podä Palacky v Brn i potem v Draždane, da v saksonskej stolnici preiskuje državni arhiv, važen za češko povestnico. L. 1838 pa izroči znanstvenemu svetu posebno razpravo: „Literarische Reise nach Italien im Jahre 1837", strokovnjaško poročilo o vspehih tega podvzetja.
Zasluge Palackega za razvoj zgodovinske vede bile so takrat že tako sijajne, da so jih priznavati morali tudi vladni i dvorni krogi. Kancelar grof Mitrovsky, ki se je močno zanimal za moravsko povestnico, nagovarjal je grofa K. Sternberga, naj stanovi češkega kraljestva ponove svojo prošnjo gledč stalnega nameščenja Palackega. To se tudi zgodi i z odlokom 24. novembra 1838 mu podeli cesar Ferdinand naslov češkega stanovskega zgodovinarja.
To veselo novico prejel je Palacky v Italiji, kamor se je bil zopet s svojo družino napotil zaradi bolehanja svoje sopruge. Pred odhodom oddal je redakcijo muzejskega časopisa prijatelju Šafariku. Pač hrani ta časopis mnogo spominkov na požrtovalno i neutrudno delavnost Palackega, kajti v dobi svojega vredovanja napisal je sam za nemško i češko glasilo muzeja 38 zgodovinskih i kraso-slovnih člankov, izmed katerih naj tukaj le omenjamo za nas Slovence važno razpravo: „Ueber den chronistea Fredegar und seine nachrichten von Samo". **)
Se je bival Palacky na jugu, ko ga je doletela tožna vest o smrti gr. K. Sternberga. Temu možu i bratu njegovemu Francu
*) O tem popotovanji Palacky, zur böhm. geschichtschreibung, •tr. 72 — 83.
**) Jahrbuch des böhm. Museums 1830, 4. heft.
postavil je Palacky vreden spominek v razpravi: „Die grafen Franc und Kaspar Sternberg" (1843), katerej je 1. 1868, pri petdesetletnici češkega muzeja še dodal: „Leben des grafen Kaspar Sternberg, von ihm selbst beschrieben, nebst einem akademischen Vortrag über des grafen Kaspar und Franz Sternberg leben und wirken für Wissenschaft und kunst in Böhmen".
Ali ne le v učenih spisih: razpravah, tudi dejansko častil je Palacky spomin teh imenitnih, blagih mož najbolj s tem, da je posebno skrbel za povzdigo onega zavoda, kateremu sta bila ranjka vtemeljitelja i prva podpornika. Ko se je češki stanovski zbor raz-govarjal o spominku za cesarja Franca I., nasvetoval je Palacky, da se sozida „Francisceum" ter da se v njem vmestijo vse družbe i zavodi za znanost i umetnoät, kar jih je bilo nastalo za Franca I., v prvej vrsti pa muzej. Obširno spomenico je v tej zadevi izročil deželnemu zboru; le-ta se tudi poprime tega predloga, samo da omeji stavbo na muzej i na akademijo krasoumnosti. Ker se pa tudi to ni dalo izvršiti, vsled prepirov med posameznimi osobami, kupil je deželni zbor vsaj muzeju poseben dom (10. apr. 1845), v katerem se branijo bogate njegove zbirke do današnjega dn6. *)
Tako je Palacky postal zastopnik i voditelj duševnega delovanja med svojim närodom. L. 1839 izvoljen kot tajnik družbe „nauk" (katerej je bil člen od 1. 1830), razdeli to družbo na razrede ter jej vdihne novo življenje; muzej pa, kateremu je postal predsednik 1. 1841., skuša spraviti do tega, da bi bil pravi znanstveni obraz domovine, kar posebno povdarja v spisu: „Das vaterländische museum im j. 1842". Ob enem je bil jako plodovi v slovstvenem oziru; 1. 1839 objavi prvi oddelek drugega zvezka svoje povestnice, obsegajoč dobo od Otakarja I. do smrti zadnjega Pi-emislida Vaclava III (1197 — 1306). Temu nasleduje jako važna zbirka starih listin i drugih spominkov v češkem jeziku, pod naslovom: „Archiv česky, čili starž pisemnš pamätky českč i moravskč. Z archivu domacich i cizich" (I. IV. del 1840-1846; V. del 1864). Združen 8 Pavlom Šafarikom pa priobči 1. 1840: „die ältesten denkmäler der böhmischen spräche", v katerem imenitnem delu branita pisatelja najstarejše spominke staročeskega slovstva, „Libu šin saud" i odlomek evangelija Joh., zoper napade že umrlega Dobrowskega, **) določujeta starost litomeiiskega vstanovnega pisma ter obširno govorita o glosiranej „mater verborum", hranjenej v češkem muzeji, katero je Kopitar že 1. 1837 za ponarejeno proglasil. V kritičnej razpravi „Ueber den Mongoleneinfall vom j. 1241", objavljenej 1. 1842, dokazuje Palacky istinitost one češke zmage pri Olomucu, kojo slavi pesen kraljedvorskega rokopisa, katero bi pa nemška „učenost" še dandanes kaj rada ovrgla, —
*) Predlog o ustanovi Francisceja, Palacky, gedenkblätter, 112 — 116; o češkem muzeji, 1. c. 116 —127.
**) Aelteste denkmäler, posebno važno §§. 23 i 24, str. 167—196.
takoj potem pa objavi učeno razpravo: „Ueber formelbücher zunächst in bezug auf böhmische geschichte", važen spis i merodajen za vsakega preiskovalca srednjeveške zgodovine, kateri se hoče posluževati formularjev kot zgodovinskih virov.
Vrlo je napredovalo tudi najbolj imenitno delo Palackega, njegova češka povestnica. L. 18-12 objavi drugi oddelek drugega zvezka, obsegajočega döbo od 1. 1306 do 1. 1378, dogodbe do smrti izvrstnega vladarja Karla IV., katerega brani tudi glede njegovega ravnanja na Nemškem. Kak vpliv je že takrat slavni učenjak imel tudi v najodličnejših krogih češkega plemstva, vidimo iz tega, da je februarja i marca 1843 prvim velikašem (knezu Auerspergu, Colloredu, Lambergu, Lobkovicu, Schwarzenbergu i dr.) na njih prošnjo razlagal razvoj državnopravnih razmer od 1. 1627—1792 ter jim razjasnoval delokrog čeških stanovskih zborov.*) Tako se jim je bil prikupil, da so ti gospodje, spoznavši važnost ter vpliv domačega zgodopisja, na svoje stroške do 1. 1848 mu plačali dva pomočnika za nabiranje i prepisovanje listin ter se potem na vso moč prizadevali, da je dežeini odbor mu preskrbel stalnega pomočnika.
Istega leta 1843 potuje neutrudljivi zgodovinar v znanstvenem interesu na Dunaj, potem v Šlezijo, v Lužice i Berolin, povsod preiskovaje državne i privatne arhive, da iz njih posname vse, kar je važno za domačo povestnico.
Takrat j« dogotovil rokopis prvega oddelka tretjega zvezka češke zgodovine ter ga v pretres i popravo izročil c. kr. cenzuri na Dunaji, onej oblastnej gosposki, ki je imela takrat skrbno paziti na to, da se duševno ne „okužijo" avstrijski državljani. Ali žalibog obsega ta oddelek dobo mnogo razvpitega kralja Vaclava IV. (1378—1419) ter posebno natančno obravnava začetke husi-tizma i življenje, delovanje i smrt Jana H tisa, same dogodbe tedaj, o katerih nepristransko govoriti je bilo takrat dokaj sitno i celo nevarno. Zapreke, katere je cenzura stavila imenitne) knjigi i že slovečemu pisatelju, so tako zanimive, ravnanje teh duševnih evnuhov je tako komično, ob enem pa tako pomenljivo za tedanjo Avstrijo, da hočemo tu nekoliko črtic o tej stvari podati, kakor smo jih dobili v avtentičnih poročilih Palackega samega. Že rokopis, obsegajoč leta 1403—1414 se mu je vrnil z mnogimi dostavki i popravki; tako na pr. mu je pregledalec v Husovo karakteristiko vrinil besede: „Hartnäckigkeit, unbiegsamer eigensinn und recht-haberei", katere še dandanes čitamo v nemškej izdaji, dasiravno se kar nič ne strinjajo z drugim tekstom. **) Še mnogo huje se je pa ravnalo z dobo od 1. 1414—1419, kjer je bil zlasti popis Husove
*) Primerjaj Palacky: gedenkblätter , str. 135., zur böhm. Ge-schiehtschreibung str. 92.
**) Primerjaj Palacky: gesch. ßöhmen's ПГ. 1. str. 215 i P a I a c k y zur böhm. gesckichtsclireibung, str. 94—90.
pravde nestrpljivim cenzorjem pravi trn v peti. Dotični presojevalec je ministerstvu kar naravnost nasvetoval, naj se Palackega knjiga popolnem zatre i uniči, kar se je pa vendar celo staremu Metter-nichu pretirano zdelo. Tedaj ukaže ta vsegamogočni minister, naj se Palackemu ne brani, objavljati fakta, naj se mu pa izbrišejo „alle missliebigen raisonnements."
Odlok c. kr. cenzure, ki je z rokopisom vred koncem septembra 1844 Palackemu došel, bil je tedaj poln graje, sumničenja i popravkov; takoj v začetku pa se je naglašalo, da mora husitska doba povsem tako pisana biti, da ne moti sodbe katoliških čita-teljev z verskega stališča. To je bilo preveč Palackemu! Po onej nepristranosti, katera je najlepši kinč pravega zgodopisca ob enem pa kaj redka lastnost, ozira se Palacky, dasi protestant po rodu i po mišljenji, vendar povsod tudi na občinstvo ter se skrbno izogiblje vsake malenkosti, ki bi utegnila žaliti nasprotno versko prepričanje. Cenzuri pa, zahtevajočej, naj a priori Husa obsodi, naj s strankarskega stališča piše, odrezal se je možko , da tega nikdar ne bode storil, da raje opusti vse delo ter neha pečati se s povestnico! *) Nekoliko izrazov spremeniti je bil pripravljen, ostalo pa je pustil i vrača vši rokopis prosil, naj se presojevanje izroči drugemu cenzorju, takemu, pravi, „ki bode nekoliko krščanske ljubezni imel ter se mu verska potrpnost ne bode zdela pregreha i hudodelstvo." Vsa stvar se je sicer potem še dovolj srečno raz-motavala i knjiga se je tiskala že 1. 1845., samo, da so Palackega, ko se je bil iz Italije v Prago vrnil, na policijo pozvali ter ga tam po ministerijelnem ukazu oetro grajali zaradi „nespodobnega i strastnega" odgovora!
Bolehnost vsled pretirane marljivosti prisili v tem Palackega, da se odpov6 tajništvu družbe „nauk". Ker mu je tudi sopruga bolehala , poda se že koncem 1. 1844. v tretjič v Italijo, da bi tam, prezimovaje v Nizzi, zopet okreval. Vrnivši se potem skozi južno Francijo prinese seboj znamenit näroden zaklad, namreč rokopis prvega dela svoje češke povestnice v domačem jeziku. Več o tej važnej reči bodemo povedali kasneje.
L. 1846 (4—6. maja) skazali so češki stanovi slavnemu rojaku svoje neomejeno zaupanje i svojo odkritosrčno hvaležnost načinom , ki v istej meri časti odlikovanega i odlikovalce. Palacky je namreč 300 for. podpore prosil za popotovanje na Nemško (v Bamberg) i Ogersko , kjer je hotel znanstveno preiskovati razne zbirke i arhive. Ali deželni odbor ne izpolni samo te pohlevne prošnje, temveč povikša (po predlogu gr. Mir. Deyma) svoto od 300 for. na 500 for., ter pooblasti Palackega, naj na deželne stroške kupi jako dragoceno a njemu potrebno delo: Mansi, zgodovina cerkvenih zborov (za 200—300 tolarjev), vrh tega pa še njegovej letnej plači 1000 for. pridene letnih 600 for., da si lehko pridobi
*) Zur böhm, geschichtschreibung, str. 94—107.
Letopis 1877 I.
sposobnega sodelovalca i pomočnika. *) V istini je češko plemstvo s tem sklepom pokazalo , da mu je mar za napredek naroda i za čast domovine; ni čuda tedaj , da je Palacky, prepričan o do-moljubnosti domačih velikašev, kasneje v svojem političnem delo vanji vedno priporočal slogo med ljudstvom i staroslavnimi plemenitimi rodbinami!
A ravno takrat potreboval je zgodovinar Palacky take podpore i takega spodbujanja, kajti lotil se je tako pustega, sitnega, težavnega dela, kakor še nikdar ne. Začel je namreč obdelovati husitske čase (1419 — 1434), najznamenitejšo dobo češke povestnice. Ravno ti neizmerno krvavi boji pa, v katerih se je närod razcepil v mnoge stranke, ki so druga drugej ljuto nasprotovale, i potem tridesetletna vojska, so popolnem predrugačile krajevne, deželne i närodne razmere. Ako je na pr. kraljestvo češko takrat imelo poleg mnogih obljudenih mest blizo 400 velikih gradov (hrady) i 2000 drugih vtrjenih graščin ali tvrdnjav (twrze) jako pomenljivih za razvoj zgodovinskih dogodeb, bili so ti kraji največ tako razdejeni i pokončani v husitskih časih i kasneje v tridesetletnej vojski, da dandanes od teh mogočnih stavb večkrat niti sledu ni. Vsled tridesetletne vojske pa so se tudi predrugačile mere gledč prebivalstva; v dosihmal skoraj izključljivo slovensko deželo naselilo se je mnogo Nemcav, tako, da se je v mnogih krajih Slovanstvo moralo umikati ptujemu vsiljencu i da je čestokrat ob enem slovansko krajevno ime se prekrstilo v nemško. Vesten zgodovinar moral je tedaj natančno študirati domačo topografijo, prepričati se o legi starih krajev, primerjavati stara imena z onimi, ki se rabijo dandanes, pozvedovati skoraj za vsako vas, za vsak gradič i za v«ako bolj važno rodovino, že zaradi tega, da zamore razumeti stare listine i letopisce. „Kaj koristijo listine , — pravi Palacky sam o tej stvari — ako jih umeti ne moremo ?" **)
Torej je ta neumorni delavec cela tri leta (1845—1848) premetaval stanovske kvaterne, s peresom v roki preiskoval zemske deske (landtafel) fevdne deske (lehentafel) i kapiteljski arhiv, zanesljive zgodovinske date nabral za več neg > 1000 rodbin i 15000 krajev ter kot plod tega velikanskega študovanja 1. 1848 objavil razpravo : „Popis krätovstvi časkeho," v katerem nahajamo stara izvirna skoraj pozabljena imena vseh gradov, mest, vasi itd. češke zemlje. Ni ga rodil närod sina, da bi natančneje poznal svoje očetnjave !
Smemo se li čuditi, da je ravno vstanovljena dunajska akademija znanosti že 14. maja 1847, takoj pri prvem imenovanji,
*) L. c. stran 107-112.
**) Glej Palacky, 1. c. 112—121 ; primerjaj tudi dotične oddelke njegove češke povestnice. — Tako silno težavno je , napisati dobro domačo zgodovino; žalibog so na Kranjskem tega še ne zavedamo , kakor jasno pričuje prehvaljeno, a vendar v premnogih ozirih zelo pomanjkljivo Dimčevo delo.	Pis.
tako zaslužnega učenjaka, tako odličnega zastopnika avstrijskega cesarstva na znanstvenem polji, imenovala rednim članom ?
Od leta 1848. do 1860.
Tako smo dospeli da usodepolnega leta 1848., v katerem so se po vsej Evropi z elementarno silo vzdignili narodi, da bi razrušili staro sistemo i ustanovili nove državne oblike na podlagi vsestranske svobode. V istini pomenljiva, zgodovinsko važna doba, velik obrat v povestnici našega veka: ali vendar mnogo cvetja — i le malo, malo sadu! Povsod navdušenost, gorečnost za lepe, dasi ravno največ nerazumljene ideje, ob enem pa slepa domišlija, strast i naivna nevednost! Posebno jasno se to vidi v Avstriji; ko je februarija meseca v Parizu počila ona glasovita vstaja, ko je prebivalstvo spodilo kramarsko dinastijo orleansko, ko se je to g banje poprijelo tudi Nemčije i Italije, začela se je tudi v Avstriji majati oblast premogočnega ministra Metternicha i v enem dnevu, 13. marca, se zgrudi sistema absolutistična, skozi i skozi gnila i strohnela, brez boja, brez upora. Uničeno je mahoma, kar je dosihmal kakor mora tlačilo vse rodove; v prah i pepel je dejano v enem trenutku, kar je bilo zidano v teku dolgih stoletij i prosti svojih spon radujejo se na razvalinah absolutizma avstrijski narodi vseh onih dragocenih pravic, s katerimi jih je revolucija tako potratno obdarovala. Brez truda so pridobili svobodo tiska i zborovanja, ravnopravnost versko i ndrodno parlamentarno zastopstvo , odgovorno vlado i — narodno stražo, i veselo so zrli v mnogo obetajočo prihodnost. Ali — kratke sanje! Samega sebe vladati je težko posameznemu človeku, mnogo težje celemu narodu. Avstrijski ndrodi pa so bili zanemarjeni i zaostali, nezreli i vsled dolgega pritiskovanja popačeni; kmalu jih ne vodi več razum, temveč onola fraza i slepa strast. Vsak začenja delati na svojo roko; Italijan se hoče združiti s svojimi sorodniki, Madjar si zida posebno državo ter tlači svoje sosede, Nemec pa, dosedaj najmanj marljiv i politično zrel, paznp posluša glasove sirenske, raz-legajoče se iz nemškega Frankobroda, kjer so se ravno pričenjale znane parlamentarne komedije. Tedaj je tudi Slovan prisiljen, da brani z vsemi silami, z vsemi postavnimi sredstvi svoje prirodno pravo i svoj naroden obstanek. Ni čuda zatorej, da je takoj po razpadu stare državne oblike pogin pretil tudi avstrijskej staroslav-nej državi samej!
V tem burnem položaji zapusti tudi Palacky mirno sobico učenjaško ter stopi na politično polje, da postane političen voditelj onemu narodu, katerega je dosedaj vodil^v slovstvenem oziru. Republikanskih prenapetosti se pri treznih Čehih ni bilo bati, pač pa so grozile nakane nemške i madjarske, nevarne ob enem našemu cesarstvu i slovanskemu življu Tedaj je moral Palacky pred vsem razlagati svojim rojakom bitstvo novih naprav ter jih seznaniti s pomenom „konštitucije". Ko je bila le-ta tudi v Pragi proglašena
15. marca, objavi 19. marca v „Pražkyih novinah" poseben članek: „Co jest konštituce?", *) Braniti narodno ravnopravnost i slogo, sklical je potem s K. Eg. Eber to m, znanim nemškim pesnikom, 18. marca shod veljavnih čeških i nemških pisateljev i že 21. marca so sklenili pod Safatikovim predsedništvom, da bodejo z vsemi silami delali za slogo med Cehi i Nemci na podlagi popolne ravnopravnosti ter branili zvezo češke krone s konštitucijonelno avstrijsko državo. Okolo 60 nemških i čeških literatov podpisalo je potem dotično od Palackega sostavljeno izjavo ; med njimi nahajamo tudi — tempora mutantur! — znanega Ignaca Kurando ! **)
Da je bil Palacky že takrat v istini voditelj svojega näroda i da so ga kot takega tudi priznavali inostranci, to se je kmalu videlo iz važnega poziva, kateri mu je došel 10. aprila iz Frankobroda. Narodni princip namreč, vpeljan ravno 1. 1848, oživil je tudi ndrod nemški ter v njem izbudil željo, v eno celoto, v eno mogočno krepko državo zediniti raztrgano i razkosano Nemčijo. Znano je, na kak način je triidvajset let pozneje, po grozovitih bojih 1. 1866 i 1870 Bismark, „der mann von blut und eisen'', Nemcem to željo izpolnil ter jim državo osnoval, katera vsaj glede brezobzirnosti i nasilnosti živo spominja na kruto srednjeveško nemško cesarstvo; takrat pa, 1. 1848. domišljevali so si nepraktični nemški učenjaki i pisatelji, da bi se to dalo doseči mirnim parlamentarnim potom. V svojej sanjariji so hoteli v Frankobrod sklicati nemški državni zbor, ter mu izročiti tako oblast, da bi se mu morali vklanjati vsi članovi dosedanje „nemške zaveze" (tedaj tudi Avstrija), i bi gospodoval razprostornim deželam od Belta do jadranskega morja, od francoske do ruske i turške meje!
V	ta namen se je že meseca marca 1848 v imenitnem Fran-kobrodu sešel tako zvani „Vorparlament", ter je izvolil poseben odbor petdesetih članov, z nalogom, naj takoj vse pripravi, da se kakor hitro mogoče skliče pravi nemški državni zbor. Ta odsek 50ih, katerega Laube imenuje „den generalstab des deutschen Vorparlaments", pozval je tedaj tudi Palackega, naj pride v Frankobrod, da se jim pridruži kot zastopnik češkega kraljestva. Pismo, v katerem Palacky odgovarja — krepko kot Slovan odgovarja tej nemškej gospodi — je njegov prvi važni politični čin ter je tem bolj zanimivo, ker je imelo posebnih nasledkov i ker nam razjasnuje tedanje politično mišljenje tega izrednega moža. Treba tedaj, da se nekoliko ozremo na ta imenitni zgodovinski spis.
V	uvodu zahvaljuje se pisatelj za dokaz nenavadnega zaupanja, s katerim so ga počastili najodličnejši prvaki vse Nemčije; potem pa pove naravnost , da vabila v tako zbornico nikdar ne bode sprejel i sicer iz trojnega uzroka ne. Prvič za to ne, ker je Slovan („Slovan sem češkega rodu ter sem se z vsem, kar
*) Natisneno tudi Palacky, Radhost, III. str. 3—6.
**) Palacky, gedenkblätter str. 145; Radhost III. 7—9, 276—278.
imam i znam, ves i za vselej posvetil svojemu narodu"), verni sin češkega naroda, kateri nikdar ni bil zvezan i združen z nemškim narodom , kajti zveza ni obstajala „od ljudstva do ljudstva, temveč le od vladarja do vladarja". Nemci tedaj nimajo nikake pravice, sebi i Nemčiji prištevati češkega n&roda.
Drugi nagib, da se Palacky ne vdeleži frankobrodskega posvetovanja, je njegovo avstrijsko rodoljubje. Nemci posku-šavajo — pravi — oslabiti i uničiti avstrijsko državo s tem, da jo hočejo storiti odvisno od Frankobroda, da jej branijo imeti neodvisno vojsko itd., on pa se drži te staroslavne države, ne le v interesu češkega naroda, temveč na korist vse Evrope, da, celo v interesu omike i človečanstva sploh. Ako bode ta država pravična proti svojim narodom, zlasti slovanskim, potem bode mogočen jez zoper rusko vesoljno monarhijo, katero Palacky, dasiravno Slovan z dušo i telom , takrat še imenuje veliko i nepregledno zlo. Tako ga navdušuje rodoljubje avstrijsko, da spremenivši znani izrek Voltaire-jev, vsklikne: ,,V istini, ako avstrijske države ne bi bilo že iz davnega, truditi bi se morali na vso moč, da se ustvari v evropejskem interesu, v interesu človečnosti". *)
Takrat je bil blagi mož prepričan, da bode ndrodna ravno-pravnost poatala podlaga i temelj novorojenej ustavnej Avstriji. Ko je pa videl, da se njegova nadeja ni vresničila i da hočete nemško liberalna i madjarska stranka gospodovati nad vse druge narode avstrijske, je zgoraj navedeni izrek preklical ter pred vsem svetom izjavil: „Bil je (ta izrek o Avstriji) od moje strani velika politična zmota, največja, katero sem kedaj storil, kar se jih vem spominjati; računil sem s faktorji, ki se potem kot taki niso skazali". **)
Ali iz tretjega uzroka odpovedal se je Palacky frankobrod-skemu zboru, ker je bilo njemu, vestnemu zgodovinskemu opazovalcu državnih prememb, takoj jasno, da vse nemške sanjarije o preustroji nemške države v svobodnem smislu ne bodejo imele nikakoršnega vspeha. I v istini ni minulo leto i pokazalo se je, da je bila njegova sodba po vsem opravičena i temeljita.
Odpoved Palackega, tiskana v tisočerih eksemplarih, izbudila je kmalu občno pozornost, ne toliko v Pragi i med Cehi kot na Dunaji i na Nemškem sploh. Kakor navadno v enakih slučajih, se Nemci niso ozirali na dokaze njegove, temveč odgovarjali so v svojih listih s surovimi psovkami. ***) Vendar pa je to
*) Palacky, gedenkblätter, str. 152. Pismo 1. c. st. 140—155; primerjaj tudj Radhost III. str. 278.
**) Palacky, gedenkblätter (schlusswort zum j. 1874) str. 295.
***) Še 1. 1849 bilo je citati v „Augsburger allg. Zeitung", da nemški narod v svojej celoti nikogar bolj na sovraži nego natražnjaka „BI i t er s do rf a i Palackega"!! I še dandanes mu očitajo, da je on
pismo zopet oživljalo avstrijsko zavest, na Češkem i v drugih kronovinah, odpiralo je oči slepemu ministerstvu ter je omahljivega Piller s dorfa vsaj toliko ohrabrilo, da je objavil 21. aprila, da se bode ministerstvo le toliko držalo frankobrodskih sklepov, kolikor bode to Avstriji po volji.
Ko je bil 1. maja_ 1848 v prvič slovanski shod v Prago s klican, so ga Palacky ni vdeležil, dasiravno so bili njegovo pod pisali imč. Pač pa je pridno zahajal v „narodni odbor", kjer so se posvetovali zastopniki Čehov i Nemcev pod predsedništvom deželnega predstojnika grofa Rudolfa Stadiona. „Manifest českeho närodniho wyboru o sprijeni zemi Morawske a Slezke s korunau Čes-kau" je on sestavi!; že v tej izjavi naglasa potrebo federalistične vstave ter se tudi nekoliko ozira na način, po katerem bi se dala dejansko vpeljati i vresničiti". *)
Dn6 8. maja iznenadi Palackega vest, da je od ministra P i 1-lersdorfa telegrafično na Dunaj poklican. Takoj se napoti, pride 9. maja v glavno mesto i se poda brez odlašanja k ministru. Pillera-dorf ga sprejme prijazno, kakor po navadi, ter izroči osupnenemu cesarski lastnoročni biljet, po katerem je na predlog ministerstva imenovan za ministra nauka. Kakor Palacky sam pripoveduje, bila je njegova prva misel, da tega posla prevzeti ne more; ker mu je pa Pillersdorf vedno prigovarjal, kar je povdarja!, da na-merava^vlada s tem imenovanjem pokazati, da tudi ona priznava prava Čehov i Slovanov sploh, izprosi si Palacky premisleka črez noč. Drugi dan se vrne s pismeno izjavo, v katerej pravi, da ne more sprejeti ministerstva, dokler niso rešene razmere avstrijske države do nemškega zbora v Frankobrodu. Ali na svoje ve liko začudenje zapazi, da je bil Pillersdorf kar vesel tega odgovora. Slaboten mož se je bil namreč dal prestrašiti dunajskim i madjarskim rovarjem, kateri so na Dunaji hoteli osnovati ustajo. Zdaj so ščuvali nevedne, Čehom od nekdaj sovražne Dunajčane, da jih vlada misli poslovaniti; punt je bil že pripravljen i nek dunajski mesar najet, da bi bil umoril Palackega. K vsej sreči pa je čeeki voditelj sprevidel, da v nezmožnem, od ljudske druhali odvisnem Pillersdorfovem ministerstvu ni mesta za razumnega i doslednega rodoljuba i tako se je takoj po svojej odpovedi vrnil na Češko. Nekoliko dni potem pa je počila znana vstaja (15. maja), k»tera je dobrodušnega cesarja Ferdinanda primorala, zapustiti razburjeno stolnico ter zavetja iskati v goratih Tirolah v mirnem i vdanem Insprucku. **)
Ker je bilo povsem jasno, da je dunajska vlada popolnem odvisna od akademične legije, od demokratičnih društev i od
hotel ločiti Avstrijo od Nemčije, dasiravno je oni Bismark, katerega naši sosedje sedaj kot boga častd , 1. 1866 na ves drug način Avstrijancem pokazal, da se nimajo brigati za Nemčijo i njene zadeve!
*) P al. gedenkblätter, str. 156 - 163, Radhost Ш. 18—25.
**) Radhost. III. 278-279.
ljudske druhali, sklical je novi deželni predsednik grof Leo Thun v porazumljenju z vojaškim poveljnikom knezom Windischgrätzom, za Cesko posebno začasno vlado, katerej je bil ludi Palacky ud (30. maja): Grof Albert Nostic i dr. Rieger podala sta v imenu te provizorične vlade v Insbruck prosit cesarja Ferdinanda, da bi priznal ter osobno odprl češki deželni zbor, kateri je bil na 7. dan meseca v Prago sklican. Predno pa sta se vrnila poslanca s poročilom, da cesar ni odobril Thunovega ravnanja, je Palacky že spoznal, da začasna vlada nima dovolj oblasti, vspešno se upirati množečemu se neredu.
Izdatno se je udeležil znanega slovanskega shoda, katerega je bil 2. junija kot predsednik s krepkim govorom otvoril. *) Navzočih je bilo 341 zastopnikov raznih slovanskih plemen: 42 Jugoslovanov, 62 Poljakov i Kusinov i 237 čeških Slovanov, zbranih v ta namen, da se posvetujejo o načinu, kako bi se dejansko dala vpeljati Slovanom tako potrebna ravnopravnost. Tudi poziv tega prvega slovanskega shoda, edini rezultat njegov, je iz Palac-kevega peresa. **)
Obče znano je, da se je ta shod nagloma razšel, ko v Pragi brez pravega uzroka poči neka prenagljena i bedasta vstaja. Nemirnega življa bilo je tudi v češkem glavnem mestu mnogo i zlasti vročokrvno študentovsko mladež vabil je izgled dunajskih dijakov; vrh tega pa so nemški prebivalci na vso moč se protivili slovanskej večini ter so neprenehoma vojaške poveljnike hujskali zoper Cehe. Razburjenost je vedno hujša postajala; začasna vlada ni imela dovolj oblasti i vpliva pomiriti razdražene duhove, zlasti ker so ptuji rovarji, nemški i madjarski vedno na tihem šuntali i ščuvali z namenom kompromitirati česlti narod pred vladnim svetom. — Tako so nastale one žalostne dogodbe na binkoštne praznike od 12. do 16. junija. Praški študentje zahtevajo od kneza ÄVindischgrätza eno baterijo topov i 60.000 patrön ter ga obsipajo s psovkami, ko jim želje ne izpolni: takoj drug dan pa zadene smrtna krogla Windischgrätzovo soprugo, ne da bi se bilo znalo, od kod je prišla. Zastonj se trudijo i posredujejo Palacky, vitez Neuberk i drugi, zapeljano od tujih agentov podšuntano i podkupljeno ljudstvo ne odneha, dokler^Windischgrätz z vojaško silo ne zaduši bedastega upora. Mnogo Cehov, krivih i nedolžnih, bilo je potem kaznovanih po strogem vojaškem zakonu, utaknjenih v temnice itd. ali pravega izvora teli žalostnih homatij še dandanes ne znamo i bržkone je Palacky pravo zadel, ako tudi to narodno nesrečo pripisuje zagrizenemu sovražniku vsega Slovanstva, Mad-jarom namreč. ***) Nä rodna nesreča pa je to bila ne le za Cehe,
*) Radhost III. 31.
**) 1. c. III.
***) Glej Palacky, Radhost str. 281—287 , o preškej vstaji, o ,,daleč segajočej slovanskej zaroti", zlasti pa o izpovedbi ogerskega emi-sarja Marcela Turanskega,
temveč za vse avstrijske Slovane, kajti vsled tega upora se že razpisani deželni zbor češki ni sošel i zamudila se je najugodnejša prilika na federalistični podlagi ustanoviti avstrijsko državo. Palacky pravi naravnost: „Newim od žadne udalosti za naši pameti, kteražby mela byla näsledky osudnejši a škodnejši pro närod, nežli tato „baure o swatodusnich swätcich"!
Kmalu potem se umakne slabotno ministerstvo Pillersdorfovo novemu Wessenberg-Doblhoffovemu i volitve se razpišejo za dunajski vstavodajni zbor, kateri se je imel pričeti 10. julija. Palacky, izvoljen na šestih mestih, se odloči zastopati praško Novomesto v državnem zboru. Dasiravno se ni mnogo vdeležil debat, bilo je delovanje njegovo vendar posebno imenitno. On je bil središče i vodja zborove desnice, braneče jednoto države na temelji vsestranske ravnopravnosti; okoli njega so se zbirali trezni elementi, posebno slovanski zastopniki ne le iz Češkega, temveč tudi iz drugih dežel.
Dojeti ga najtežja i najnehvaležnejša naloga; 1. avg. namreč ga izvolijo v odsek 30 članov , kateri je imel izdelati načrt nove vstave, stvar tem bolj težavno, ker je Avstrija, sostavljena iz raznih v vsakem oziru različnih narodov pravi „unicum", kateri zahteva prav posebne oblike za svoj državni razvitek.
Ta odbor sestavi dve „subkomisiji", vsako 5 udov, od katerih je ena prevzela določbo državljanskih ,,zak!adnih" (temeljnih) pravic, ena pa se je lotila „ustroja države". V to prevažno komisijo se izvolijo Palacky (za Češko), dr. Kajetan Mayer (za Moravsko), drSmolka (za Galicijo), dr. Goldmark (za notranjo-avstrijske kronovine) i dr. Gobbi (za južne pokrajine1». Vsak od njih bi bil moral izdelati poseben načrt, ali ker eni niso imeli časa, eni pa nobenih zmožnosti i nobene resne volje lotiti se tako velikanskega i težavnega dela, navalili so vse Palackemu i ta izredni mož se je sedaj zakopal v politične študije z isto neumorno marljivostjo, katera ga je odlikovala zgodovinarja i učenjaka. Takoj mu je bilo jasno, da bode le ona vstava zadostovala raznonärodnej Avstriji, katera v enakej meri združuje potrebno centralizacijo i deželno saumoupravo. Že septembra meseca 1.1848 dovršil je neki načrt, katerega je pa potem precej popravil i spremenil. Priporočamo ta načrt *) v resni prevdarek vsem onim, kateri z dunajsko-židovskim časnikarstvom vred vedno po svetu trobijo staro laž, da je federalizem enako škodljiv državnej oblasti i državljanskej svobodi!
Ali od dne do dne je bil splošni položaj neugodnejši i nevarnejši! Vladen vpliv če dalje bolj peša i gine; na Dunaji gospodarijo študentje i delavci, centralni odbor demokratičnih društev i poseben odsek za javno varnost sostavljen iz dijakov, mestnih zastopnikov- i nacijonalgardistov. Povsod se gibajo madjarski i
*) Objavljen Palacky gedenkblätter, str. 169—176.
nemški agenti; nemški i židovski demagogi (d la Schütte, Ronge Awrum, Cheizes i dr.) dražijo ljudstvo, besni časopisi (n. pr. „der Radicale") ga šuntajo i hujskajo i vse to se vedno silnejše zadira v vlado i v zmerne, vlado braneče poslance. Takrat je tudi Palacky ministerstvo podpiral; ko se mu je 2. sept. v drugič ponujalo ministerstvo nauka, se mu je odpovedal, da ne bi oslabil vladne stranke v zboru, ker bi bilo gotovo mnogo Nemcev, razžaljenih po njegovem vzvišenji, iz. vladnega tabora prestopilo k nasprotne] opozicijonalnej stranki. Še le potem, ko je ministerstvo z imenovanjem grofa Lamberga za komisarja na Ogerskem začelo rušiti načelo ravnopravnosti, naznanja Palacky, spremljan od gg. Riegerja i Trojana ministru Bachu v imenu svojih političnih prijateljev , da bodo Slovani odslej svojo pot hodili ne oziraje se na vlado. *)
I ravno takrat je ministerstvo silno potrebovalo slovanske podpore! Toliko je bilo netila nabranega na Ogerskem i na Da-naji, da je majhna iskrica lehko razplamenila vso državo; tako so bili razburjeni i razdraženi duhovi, da se je bilo bati krvavega sprijema pri vsakej priliki! Z grozovitim umorom grofa Lamberga v Pešti (27. sept. 1848) pričela se je žaloigra; viharno so se vzdignili Madjari, i ž njimi vred se je spuntalo nevedno i popačeno prebivalstvo dunajsko. Kar se je na Dunaji godilo v onih usodnih dnevih meseca oktobra (6. do31. okt.), to se ne da primerjati velikim angležkim i francoskim prekucijam , to je kot neizbrisljiva sramota zaznamovano v zgodovini, kajti tu ni vstajal ndrod v sve-tej navdušenosti, da bi branil prirojene svoje pravice , da bi otre-sel robstvo ter si priboril zlato svobodo, tu ni šlo za idealna blaga, draga vsakemu značajnemu poštenemu človeku, ne! v svojej gnjus-nej nagoti prikazala se je spridenost druhali, katera slepa i neumna, nesramna i sebična divja i razdira besnej živali enaka, od katere se ne razločuje po nobenem plemenitejšem čutu.
Kaki elementi so osnovali dunajsko vstajo, videlo se je že 6. oktobra, ko je na grozoviti način bil usmrten vojni minister grof Latour. Tudi Palackemu i več drugim slovanskim poslancem so bili dunajski „svobodnjaki" enako smrt namenili ali po na ključbi je bil Palacky za nekoliko dni odpotoval k svojej družini i tako je srečno ušel pretečej smrtnej nevarnosti.
Zmešnjava bila je velikanska! Dvor je pobegnil iz Schönbrunna, ministri i vojaki so se umaknili iz uporne stolnice i tudi Palacky je zapustil z drugimi slovanskimi zastopniki razburjeno mesto, v kojem ni bilo več mogoče, neodvisno i svobodno posvetovati se o državnem blagru. Ostala manjšina zborovala je sicer še na Dunaji ter se je smešila s tem, da je hotela prisiliti večino, naj se vrne v glavno mesto, katero sta že oblegovala poveljnika Windischgrätz i Jelačic. A češki poslanci so odločno protestovali zoper ustav-
*) Badhost III.
nost tega zbora i so v znainenitej spomenici *), katero je bil Palacky sestavil, oziraje se na strahovalstvo dunajske svojati odločno od ministeratva zahtevali, naj se državni zbor nadaljuje v mo-ravskem mesticu KromčHžu. Spomenico sta dvoru izročila Palacky i konservativec Helfer t. Tako se je 22. novembra državni zbor sešel v Kromčriži; že 21. nov. nastopi novo minister-stvo Schwarzenberg ovo i 2. decembra se vladi odpove do-brotljivi, pa bolehni cesar Ferdinand i avstrijski narodi so se klanjali novemu vladarju, osemnajstletnemu cesarju Francu J o ž e fu!
V Kromerižu se je Palcky največ pečal z načrtom nove vstave i z debatami o njej v dotičnem odboru. Po njegovem načrtu bi se vsa država razdeliti morala na o s e m po närodnosti ločenih skupin: v nemško Avstrijo, češko, poljsko , ilirsko (kranjsko, Pri morsko, slovenski deli koroškega i Stajarskega), italijansko, jugoslovansko, madjarsko i rumunsko Avstrijo. Vsaka skupina ima po tem načrtu posebnega deželnega ministra, ter si po svojem deželnem zboru sama zakone daje v vseh zadevah, katere niso izrekoma pridržane državnemu zboru. Nauk i bogačastje n. pr. je po mislih Palackega deželna, a ne državna zadeva.
A Palacky v napačno **) sestavljenem odboru trideseterih ne more prodreti s svojimi nazori; tako delgo preobračajo njegov načrt i ga premenjavajo v centralističnem smislu, da ga Palacky kot svojega več ne priznava ter iz odbora stopi, namenjen, braniti prvotni načrt v polnem zboru. Dne 17. marca 1849 se je imela pričeti obravnava o tem važnem predmetu, ali Kromerižkemu zboru so bili dnevi že šteti i 7. marca osupnila je tužna vest avstrijske narode, da je zbor na nagloma razpuščen i nova vstava ok-troirana.
Gotovo je, da so vojaški krogi, združeni z plemstvom i z duhovščino, že dolgo vse svoje sile napenjali, da bi se bil razpo-dil jim neljubi — vstavodajni državni zbor. Gotovo je pa tudi, da je neka interpelacija, vsled nemških razmer po Palackem stavljena 23. febr. 1849, posebno pospeševala ta odvažni razpust avstrijske konštituante. ***)
S to vstavo, v centralističnem smislu izdelano ter po ministru Fei. Schwarzenbergu vsiljeno, pričenja se ona žalostna reakcija, ki je državo tlačila do 1. 1860. Sili so se umaknili tudi češki poslanci, ali v obširnej spomenici, spisanej od Palackega, opra vičevali so svoje ravnanje pred svojimi volilci. ****) Naj bi to izjavo , odlično po možatosti i pravej svobodomiselnosti, pazljivo prečitali tudi oni, ki v svojej nevednosti Palackega psujejo natra-
*) Palacky, gedenkbl. 176—180.
**) Radhost III.
***) gedenkblätter 184—189, Radhost III. 38 -42.
•***) gedenkblätter 189—205, Radhost III. 43—58.
žnjaka i mračnjaka, ker se ni navduševal za dunajsko anarhijo, temveč hotel stanovitno svobodo pridobiti vsem avstrijskim plemenom !
Vedno rastoča sila reakcije odvrača! je tudi Palackega od politične delavnosti; ko je bila Praga maja meseca v obsedni stan dejana, vrne se on k svojim zgodovinskim študijam, da bi v preiskovanji sijajne preteklosti zabil odurno i britko sedanjost. Le enkrat se še oglasi; ko so namreč njegovi politični prijatelji ustanovili političen časopis v nemškem jeziku „Union", napisal je zanj imeniten članek: „Union, nicht centralisation noch foederation", v katerem dokazuje škodljivost i krivičnost centralistične sisteme ter brani zmerni federalizem. Posebno povdarja važnost narodne ideje ter o njej pravi: „Was man immer für mittel und mittelchen dagegen fort anbrauchen mag, sie werden alle mer oder weniger dem bla sen gegen den wind änlich sehen, das dessen Strömung und richtung weder aufzuhalten noch zu ändern vermag." *)
Ali na čelu tega novinarskega podvzetja stal je dr. Pinkas (i njegov zet dr. Ant. Springer, dandanes slaven mož na Nemškem i zaničevan odpadnik med svojim narodom) i ta mož, v-topljen v neke liberalne, pa za naše posebne razmere neprimerne nazore, se je branil sprejeti članek, s katerim se ni popolnoma strinjal. Palacky ga tedaj nekoliko predela, razširi i poostri, ter ga, naprošen po najodličaejšem češkem novinarji Karolu Havli-čeku, 21.dec. 1849 v „närodnich novinäch" objavi podnaslovom: „O centralizaci a narodni rownoprävnosti w Rakausku". **) Članek je prouzročil nenavadno senzacijo ; — „Narodni Noviny" so bile zaradi njega popolnem prepovedane, dr. Aleks. Helfert, takrat državni podtajnik, napisal je proti njemu posebno brošuro i malo da niso Palackega izročili vojnemu sodu na Hradčanih. Ker je to nasprotovanje i preganjanje mnogo škodovalo njegovej nevarno bolnej eoprugi, obljubi jej Palacky, da seviie bode več vtikal v politiko. A reakcija se ni dela potolažiti! Še je bil zaslužni mož 1. 1850 izvoljen v mestni zbor ter je postal tudi predsednik odbora za stavbo „narodnega gledališča." Pa vedno bolj so se zadirali v njega, zlasti od kar se je v mestnej seji 20. marca 1851 upiral predlogu nemških odbornikov, naj se predsednik ministerstva Felix Schwarzenberg imenuje za častnega mestjana češkega glavnega mesta. Celo češki pisatelji, deloma preslepljeni, deloma prestrašeni so se mu protivili. V matičnem zboru, kjer je predlagal, naj se z društveno pomočjo izda „naučny slovnik", katerega so Čehi takrat že premogli, ***') bil je predlog vsled tujega vpliva zavržen. To je Palackega tako razdražilo, da položi 6. febr. 1852 predsedništvo muzeja i predsedništvo glediščnega odbora; a tudi to ni zadosto-
*) gedenkblätter, str. 212.
**) Radhost, III. str. 58-70.
***) Radhost, II.
valo njegovim zopernikom. Ko je po muzejnih pravilih 29. jun. 1852 zopet za to šlo , da se na novo v odbor voli Palacky, bivši predsednik i prava duša tega društva, — mu vsa družba, izvzemši edinega Bergerja i Safarika odreče svoj glas! To mu je bila v istini huda i skeleča rana, neprenesljiva bolečina, ne ker je moral zapustiti dragi mu muzejski zavod, temveč ker je doživel, da sta se med češkimi pisatelji, med cvetom domače inteligencije dobila le dva možaka, katera se nista dala niti prekaniti niti prestrašiti ! Že se je po mestu govorilo, da bode Palacky kot nevaren agitator od vlade interniran, vendar do tega ni prišlo, ker je bil v tem njegov največji nasprotnik Schwarzenberg umrl. Pod posebno policijsko varstvo so ga sicer dali, a krepkega i značaj-nega rodoljuba je to kaj malo motilo!
Do 1. 1860 živel je največ v Lobkovicah, na posestvu svoje žene, zakopan v svoje zgodovinske študije. Že 1. 1851 je bil objavil drugi oddelek tretjega zvezka češke povestnice, obsegajoč husitsko dobo od 1. 1419 —1431. Ker je pa nameraval, odslej svoje veliko^ delo spisovati v češkem jeziku, nastal je hud prepir s stanovskim deželnim odborom, hotečim obdržati prvotno, tedaj nemško obliko. Ker je ta razprava zanimiva v marsikaterem oziru, jo bodemo na kratkem pojasnili po avtentičnih datih, katere nam Palacky sam podaja v svojej že mnogokrat navedenej knjigi: Zur böhm. geschichtschreibung". *)
V poročilu 12. nov. 1850 naznanja Palacky stanovskemu odboru, da bode svojo povestnico nadaljeval v češkem jeziku i sicer iz dvojnega uzroka: 1. Ker je 1.1848 bilo sprejeto načelo ravnoprav-nosti vseh ndrodov, i 2. ker je bil vsled znanega frankobrodskega pisma tako grdo napadan od vsega nemškega časnikarstva, da je trdno sklenil, za vselej izstopiti iz krdela nemških zgodopiscev ter se odslej posluževati le češkega jezika. Da se pa ne bi odškodo-valo nemško občinstvo, bode c. k. šolski svetovalec Wenzig vse natančno na nemški jezik prestavljal tako, da se bodeta češki i nemški tekst lehko ob istem času objavila. **)
Ali na to poročilo mu deželni odbor odločno ukaže (30. dec. 1850), da mora nadaljevati svoje delo vstarej obliki ter utemelji ta ukaz , ponavljaje ga 12. marca 1851 , s tem , da ima deželni odbor strogo varovati izvirnost na deželne stroške tiskanega zgo-dopisnega dela. Palackega odgovor bil je možat i energičen; naravnost pove plemenitej gospodi, da njeni predniki nikakor niso nameravali, za domači denar obogatiti nemškega slovstva, da so marveč le hoteli pospeševati znanje deželne povestnice i da se niso ozirali na jezik, v katerem se bode knjiga pisala. Sicer pa češkemu narodu pristaja pravica, zahtevati, da se ustreže njegovim terjatvam glede dela izhajajočega na narodne stroške. Ako
*) Zur böhm. geschichtschreibung, str. 121—130. **) L, c. 123.
ne bi nameraval že od mladih let - pravi Palacky na dalje — podajati svojemu narodu povestnice njegove v maternem jeziku, gotovo ne bi bil nikdar postal češki zgodopiscev! *)
Ko se je deželni odbor na ta način prepričalo trdnem sklepu Palackega, privoli vsaj v to, da se ima povestnica najpreje spisati v češkem jeziku, potem pa podpisateljevim nadzorstvom prevesti v nemščino. Počenši od drugega oddelka III. zvezka je tedaj Palackega povestnica, spisana v češ čini pravi original, nemška izdava pa je le p r e s t a v a. To se vidi tudi iz tega, da je odsili-mal češki tekst navadno preje tiskan bil nego nemški, dasiravno se je deželui odbor še 10. aprila 1860 upiral tej prednosti češkega teksta. **) Pa tudi prvi zvezek (izšel 1848) zlasti pa drugi (izšel 1876) niste prestavi, temveč natančno predelani ter v marsičem popravljeni novej izdaji. Ako tedaj Kons t. Wurzbach v svojem obširnem delu o českej izdaji Palackega povestnice pravi: „Uebri-gens ist diess nur eine Übersetzung der zwölf jare früher begonnenen deutschen Originalausgabe", ***) je to le žalosten dokaz one plitvosti i površnosti, katera se po vsej pravici more očitati temu znanemu mnogopiscu.
Nadaljevanje češke povestnice bilo je pa tem težavnejše za Palackega, ker je XV. stoletje, dasiravno prevažno za češko i nemško zgodovino, vsaj v teh oddelkih posebno zanemarjeno i nepoznano. Sočasnih zgodopiscev je kaj malo, pa tudi ti n. pr. Enea Silvio (papež Pij II.), poljski Dlugosz, nemški Eschenloer i v Oger-skej bivajoč Bonfini so iz verskih i närodnih /zrokov Cehom nasproti pristranski i deloma nezanesljivi. Tedaj je moral učeni pisatelj z neizrečenim trudom nabirati i preštudirati ogromno število po posameznih arhivih raztrešenih listin, pisem itd. ter iz teh večidel popolnem neznanih spisov svojo povestnico sostavljati. Pri teh preiskavah mu je bila sreča posebno mila i skoraj vsako leto naleti na kaj novega i važnega. Tako je že 1. 1849 v švicarskem mestu Bazeljnu našel važne spise magistra Ivana Dubrovniškega (Joannes de Ragusio, Ivan Stoj kovic) i druge, ki razjasnujejo zgodovino bazeljskega cerkvenega zbora i njegova obravnavanja s češkimi Husiti. Te pridobitve ga napotijo, da predlaga dunajskej akademiji znanosti, naj ona izdaja veliko delo ,.Acta concilioium saeculi XV". Predlog je bil sprejet i Palacky v dotičen odbor izvoljen; po njegovem navodu i s pomočjo marljivih učenjakov, Chmela, Birka i drugih se je to delo dovršilo. Palacky sam je v njem objavil: a) Joannis de Ragusio initium et prosecutio Basiliensis concilii; b) Joannis de Ragusio tractatus, quomodo Bo-emi reducti sunt ad unitatem ecclesiae; c) Petri Zatecensis über diurnus de gestis Boemorum in concilio Basiliensi".
*) L, o. 126—128.
**) L. c. 136.
***) Wurzbach Kons t., biographisches lexicon des kaisertuma Oesterreich XXI, str. 187.
L. 1853 prda se Palacky iz Nizze, kjer je prezimoval, v Pariz, da tam študira zgodovinske vire. Ko se 10. maja vrne v Prago, predlaga deželnemu odboru, naj se nadaljuje „archiv česky", tako potreben za temeljito znanje domače povestnice, a deželni odbor je imel tako malo rodoljubja i razuma, da je z odlokom 11. jul. 1853 nadaljevanje odložil „auf unbestimmte zeit". *) —
L. 1853 je sicer imenitno za Palackega, ker je svojo edino hčer takrat v zakon dal dr. L. Ri e ger j u; tako je odslej tudi rodbinska zveza združevala ta dva odlična moža, ki sta bila že zjedinjena po istej izobraženosti, po istem političnem mišljenji in istem redkem domoljub j i.
L. 1854 izšel je tretji oddelek III. zvezka češke zgodovine, v katerem razjasnuje pisatelj viharno döbo od 1. 1431 — 1439, do smrti Habsburžana Älbrechta II. Kmalu potem se ga loti huda bolezen ; da bi popolnem ozdravel, rabi po nasvetu dr. Hamernika sternberške kopelji i grozdno kuro v Dürkheimu na Renu. Ze septembra i oktobra meseca 1856 pa je neutrudljivi zgodovinar zopet prebrtskaval draždanskei herrenhutske arhive ter je posebno v kralj, državnem arhivu v Draždanih našel mnogo jako imenitnih izvirnikov.
Opiraje se na rezultate svojega preiskovanja, objavi 1. 1857 prvi oddelek IV. zrezka ter v njem z živimi barvami popisuje nasprotje raznih verskih i političnih strank za mladoletnega Ladisiava posmrtnika i krepko blagodejno vladanje kraljevega namestnika Jurija Podiebrada (1. 1439-1457.
Kavno ta mož pa, slavni Jurij Podiebrad, je posebno imeniten za češko i nemško, da, celo za evropejsko p' vestnieo sploh. Za češko zgodovino, ker je svojemu po tolikih bojih opešar.emu , oina-gajočemu narodu zopet nakionil mir i blagostanje i ga potem, ko je moral, krepko vodil v junaški boj za versko in narodno svobodo. Imeniten je tudi za nemško povestnico, ker je bil po svojej nadarjenosti i državniškej sposobnosti prvi vladarja, iste dobe, tako da so se Nemci sami cd njega, trdega Slovana, kateri niti nemškega jezika znal ni, nadejali preustroja zanemarjenega nemškega cerarstva. Pa tudi evropejska povestnica sploh se mora čestokrat ozirati na tega nenavadnega vladarja, kajti po njemje bila ustavljena prva narodna država, vladana le po po itičnih, a ne po verskih načelih.
Ker je ta doba tedaj tako izredno važna i zanimiva, sta učeni svet i češki narod komaj pričakovala, da bode mojster Palacky tudi njo obdelal ter jo vsestransko razjasnil. Od vseh strani silili so ga prvi, zlasti nemški učenjaki, naj kmalu objavi dotično delo. Palacky sam, dasiravno pohleven mož, pravi v nekej vlogi na deželni odbor : „d e erwartung darauf ist nicht allein bei dem publicum in Böhmen, sondern auch an vielen orten im auslande gespannt und wie mir häufige kundgebungen zukommen , fast b i s zur ungeduld gesteigert".**)
*) Zur böhm. geschicbtschreibung, str. 132.
**) Zur böhm. geschichtschreibung, str. 133. Primerjaj tudi: Z a r n c k e, liter, zentralblatt, 1859, str. 182, Voigt v Sybels histor. Zeitschrift VI.
Nade, katere je občinstvo v Palackega stavljalo, bile so izpolnjene v obilnej meri, ko 1. 1860 objavi drugi oddelek IV. zvezka (1. 1457—1471). Mnogo zgodovinske tvarine je imel že nabrane ko se mu posreči 1.1858 v Gorelcu najti prevažne anale Jerneja Sculteta (t 1614), neprecenljiv vir za zgodovino druge polovice XV. stoletja. Tedaj je Palacky, opiraje se na take izvirnike, kaj čisto novega i posebnega podati mogel učenemu svetu. Naj bolj imenitne vire, iz katerih je zajemal, objavil je še tisto leto na stroške cesarske dunajske akademije v posebnem delu: „Urkundliche beitrage zur geschichte Böhmens im Zeitalter Georgs von Podiebrad". Tudi to delo, v katerem je nabranih 533 pisem, listin i dragih spisov, se odlikuje po nekej posebnej natančnosti i zanesljivosti. Le škoda, da mu pisatelj ni pridal posebnega registra.
Preje pa , da je Palacky po teh publikacijah množil i širil svojo pisateljsko slavo, moral je v ostrej slovstvenej borbi braniti od nemške strani napadane biserje staroceskega slovstva, zlasti sloveči rokopis kraljedvorski. Znano je, da sta se bila že D o-brovsky i naš rojak Kopitar vzdignila zoper „Libušin soud", katerega sta potem jako vspešno zagovarjala Palacky i Safarik. *) Sedaj se pa ponovi ta literarni boj ter se razširi tudi na kraljedvorski гокорн, kojega je dosihmal ves svet za pravega i nepokvarjenega imel.
Palacky sam trdi, da je pri teh napadih sodelovala avstrijska policija, da bi bila zadušila češko ndrodno zavest, probujeno tudi po kraljedvorskem rokopisu i drugih starinah, pričujočih o starej omiki i slavi češkega naroda. Od 6. do 29. oktobra 1858 bilo je v listu „Tagesbote aus Böhmen" mnogo člankov objavljenih zoper istinitost i pravost „Libušinega souda" i „kraljedvorslcega rokopisa", pod naslovom „Paläographische lügen und handschriftliche warhei-ten"; v njih se muzejski kustos Hanka posredno zaznamuje kot glava onih predrznih sleparjev, kateri so počenši od 1. 1817 celo vrsto ponarejenih starin spravili v literaturo. V treh člankih, objavljenih 5., 6. i 10. novembra 1858 v „Bohemii", odgovarja Palacky temu pisatelju, znanemu novinarju Kuh-u; jedro krepkega, semtertje prav debelega odgovora je, da morata rokopisa že zaradi tega v vsakemu oziru nesumljiva biti, ker v vsem XIX. stoletji ni ponarejalca, da bi imel toliko zgodovinskega, jezikoslovnega, paleografičnega i kemičnega znanja, ob enem pa tuliko pesniškega duha, da bi bil mogel ponarediti enake pesniške proizvode, kateri so po svojej estetičnej krasoti navduševali ves omikan svet, po svojej paleografičnej pravilnosti pa prepričali prve izvedence, kakor Pertza i druge. **)
Palacky sam ni več nameraval, vdekžiti se tega znanstvenega prepira, a 1. 1859 se oglasi zoper njega mladi zgodovinar Maks
*) Glej zgoraj: V. pola, str. 4.
**) Ponatisneni so članki gedenkblutter, str. 214—231.
Büdinger, ter naravnost trdi, di je ves kraljedvorski rokopis nesramen falzifikat, sostavljen po najslaboglasnejšem češkem zgo-dopiscu, po Hajeku! To pravi Büdinger, dasiravno ni nikdar izvirnega rokopisa v rokah imel i dasiravno niti češkega jezika ni znal! Kompetentnost i temeljito znanje mojstra Palackega sicer tudi priznava, ali on pravi: „es ist, als ob ein böser zauber den hellen blick des geschichtschreibers von Böhmen eben für die Kö-niginhofer handschrift verschleiert hätte/'*) Na ta način direktno pozvan, se je moral Palacky braniti ter je to tem rajše storil, ker je na Češkem i drugod ta znanstvena' borba že postajala „une querelle politique", tako da se je ljudstvo po vseh javnih prostorih, po kavarnah i gostilnah, la o tem pogovarjalo ter komaj pričakovalo novih objasnil i novih člankov i razprav.
V II. zvezku Sybelo ve ga strokovnjaškega časopisa priobči tedaj Palacky sestavek: „Die altböhm. handschriften und ihre kritik. **) Trditev, da sta Hanka i Svoboda po Hajeku ponaredila kraljedvorski rokopis, vidi se mu nevredna, da bi jo posebno pobijal, zlasti ker se je to že zgodilo v brošuri: „Maks B. und die Königinhofer geschwister", — ali na vse druge od svojega nasprotnika navedene razloge se ozira ter njih plitvost i ničevost tako jasno dokazuje, da se je nazadnje po vsej pravici nenavadno ostra glasila njegova sodba : „So ist demnach der ganze aufsatz meines gegmrs ein gewebe logischer felschlüsse und quiproquos, unübertrefflich nur in der seichtigkeit und keckheit seiner behauptungen — ein trauriges beispiel und ein beweis, wie heutzutage selbst gebildete Deutsche den warhaft erfurchtgebietenden Charakter der deutscheu Wissenschaft verkennen, wenn sie ihn einem werke dieser art unbedenklich beilegen." Büdinger sicer ni nehal i njemu se je pridru žil mladi, zelo nedarjeni i marljivi Feifalik, ali Palacky se ni več trudil, odvračati teh napadov, ker sta že 1. 1862 to vprašanje dognala brata Jož. iHermeneg. Jireček v imenitnem delu: „Die echtheit der Königinhofer handschrift kritisch nachgewiesen" etc.
L. 1860 zadela je neizmerna britka izguba našega Palackega. Znano je našim čitateljem, da je od 1. 1827 v najsrečnejšem zakonu živel s svojo soprugo Terezijo. Da ni bil le velik mož, nenavadno učenjak i globoko mis'eč državnik, ampak da je bil tudi plemenit človek, vidi se posebno iz one redke gorke ljubezni, katera je združevala njega i ženo njegovo. Od nekdaj bila je gospa bolj slabotna; meseca oktobra 1858 pa je nevarno zbolela. Palacky, ki je noč i dan stregel ljubljeoej soprugi, sklene jo peljati v Italijo , da bi morda tam, pod milejšim podnebjem zopet okrevala. Prežim ujeta v Nizzi i se odtod (10. aprila 1860) vračata skozi Francijo domu; ali med potem zboli mu žena nanovo ter ne vstane
*) Sybel's histor. Zeitschrift I. 127—152: „Die Königinhofer handschrift und ihre schwestern".
**) Sybel's Zeitschrift, II. 87 — 112.
več! Zastonj se mudi Palacky ves maj v Marseillu, junij i julij v Genevi; bolezen postaja vedno hujša i mučnejša i komaj jo spravi po daljšej zamudi v Bazeljnu i Heidelbergu z velikimi ne-prilikami zopet na Cesko, ko mu jo za vselej ugrabi neizprosljiva smrt. Umrla je blaga žena 18. avg. 1860 v Podmokljah pri Dččinu, obdana od svojih otrok i od tužnega sopruga. *)
Ali Palackemu ni bilo dano v miru i v samoti žalovati po izgubljenej zvestej tovaršici, kajti klical ga je ndrod v borbe politične; preiskreno je ljubil svojo domovino, da bi se bil ustavljal närodovej želji. Z oktoberskim diplomom 1. 1860 nehal je absolutizem i zopet je stopila Avstrija v vrsto ustanovnih držav. Novo življenje se je pričelo po našej očetnjavi, ali še je bila prihodnost negotova i vse je bilo zavisno od ustave, ki se je imela dati pre-ustrojenej državi!
Od leta 1860 do l. 1876.
Kakor na dunajskem i kromefižkem ustavodajnem zboru zastopal je Palacky tudi po objavljenji oktoberskega diploma i februarske ustave federalistična načela zoper ono centralizacijo, s katero je tedanji minister Schmerling, opiraje se na Nemce i na etaro bureaukratično gardo, osrečiti hotel našo državo. Razdelitev postavodajne i upravne oblasti med državo i posamezne dežele, združenje državi potrebne enote z deželno avtonomijo, ndro dna ravno p ravnost i zgodovinska prava posameznih kraljestev i dežel — to je bil njegov program i tem odločnejši se ga je poprijel, ker je bil po Schmerlingu usiljeni volilni red za deželni i državni zbor umetno sestavljen v ta namen, da bi se naravna večina spremenila v manjščino ter da bi se slovanski i romanski živelj povsod podjarmil gospodujočemu Nemštvu. Nasprotno časnikarstvo obsipalo ga je sicer s psovkami i surovostimi, ali navdušeno se je krog njega zbiral ves n&rod i s tisočerimi diplomi častnega meščanstva, poslanimi njemu i zetu njegovemu dr. Riegerju, je pritrdil njegovemu programu. Branit federalistična načela bil je takrat ustanovljen nov časnik „Ndrodni listy," kateremu je bil urednik dr. Julius Gregr. Tudi Palacky je sodeloval i spisal 1. 1861 za ta list dva polemična članka: „Historicke haraburdi". **)
Za volitve v deželni zbor sošel se je Palacky z Riegerjem i Braunerjem v volitveni odbor i v njegovo veliko zadostenje prodrli so skoraj povsod od njega nasvetovani kandidatje. On sam je bil izvoljen v Karlinsko-brandižkem i Horaždovsko-strakonickem okraji v obeh skoraj enoglasno, vendar se je odločil zastopati Karlinsko-Brandižkega, ker je njegovo posestvo pod ta okraj spadalo i ker
*) Svojo žalost izrazuje Palacky- tudi v predgovoru k „Urkundliche beitrage zur gesch. Böhmens", str. XVI.
**) Radhost III. 71—78.
Letopis 1877 I.	3
so ga Brandižci že 1. 1848 hoteli voliti v deželni zbor. *) Že 18. aprila 1861 je bil imenovan dosmrtnim članom gosposke zbornice — dokaz, da je tudi njemu sovražna vlada morala priznavati njegove zasluge i zmožnosti.
Z vstopom čeških zastopnikov v dunajski državni zbor Palacky nikakor ni bil zadovoljen; prav nerad je privolil, da so se ga udeležili z znanim protestom. Znano je, da so češki poslanci že 1. 1863 zapustili dunajsko zbornico i da do dandanes ni bilo mogoče, jih do tega spraviti, da bi združeni z drugimi Slovani v državnem zboru zastopali i branili svoje nazore.
Tudi izkušeni vodja češkega näroda, Palacky, zapusti kmalu gosposko zbornico, kjer njegova načela nikakor niso mogla obveljati. Le dvakrat se je bil oglasil v zboru; 27. avg. 1861., ko je vladna večina v posebnej adresi odobravala razpust ogerskega deželnega zbora, grajal je odločno centralistično sistemo, zlasti pa enostransko i krivično sostavo gosposke zbornice, dokler mu ni
[»redsednik Carlos Auersperg v besedo segel; na to je tudi Pa-acky nehal govoriti. Tudi razgovora o odpravi fevdne zaveze (lehenband) se udeleži 28. sept. 1861, ali že 30. sept. se je na odpust podal za nedoločen čas ter se je odslej izogibal sejam gornje zbornice. **)
L. 1862 izvolili so Palackega za predsednika „Svatobora", novo ustanovljenega društva za podporo čeških pisateljev i njihovih rodbin.
L. 1863 pa mu je bila zopet prilika dana, javno zastopati svoje politične nazore ter se potegovati za närodne pravice. Obče je znano, da se avstrijski Slovani najbolj pritožujejo čez volilni red, kateri povsod nemškemu življu prednost daje na škodo slovanskej večini. To se vidi posebno na Češkem, kjer v deželnem zboru navadno Nemci prevagujejo, dasiravno ste v Pragi dve tretjini slovanskega prebivalstva i dasiravno Čehi svoje nemške sosede prekosijo glede plačanih davkov i glede izobraženosti i politične zrelosti. Na podlagi neovrgljivih dat dokazuje Palacky v deželnem zboru v nebo upijočo krivičnost volilnega reda, po katerem n. pr. nemški okraj Jabincov(s 15.898 dušami),ravno tako enega poslanca voli kakor češki okraj Smihovski (s 93.740 dušami), Jožefovo mesto v Pragi, po večem židovsko i nemško (9288 duš) ravno tako dva poslanca kakor Novomesto praško, ki broji 64.836 duš !! Iz češke povestnice razlaga potem govornik, da je närod češki od nekdaj spravedljiv i miroljuben i da ne bode nikdar, dasiravno v velikej večini, zatiral svojih nemških sodeželanov. Ali zastonj se je obračal do poštenosti i pravicoljubnosti nemške večine: predlog njegov,
*) Razlogi povedani v „Oswždčeni ke swyra wolicüm na snem zem-eky" 1. c. 79-84.
**) Govora objavljena: gedenkbliitter, 259 — 27 1 ; (v eeskej prestavi) Radhost III. 85—96.
naj se predrugači volilni red, bil je zavržen, jasen dokaz, da avstrijski nemški liberalci hočejo še dalje gospodovati drugim näro-dom avstrijskim. *)
Ali ]. 1863 nastal je tudi razpor med češkimi federalisti in vnela se je v domačem časnikarstvu huda, čestokrat prav osobna borba, večidel zaradi nesrečne poljske vstaje. Daje vsa novejša poljska povestnica le tragičen dokaz starorimskega: „Quem deus perdere vult, dementat", (kogar hoče Bog pogubiti, ga preslepi) to se je videlo zlasti 1. 1830 i ravno tako 1. 1863., ko so se Poljaki spuntali v onem trenotku, ko je blagi ruski car Aleksander II. hotel uvesti reforme, gotovo koristnejše za narod nego sanjarije poljskih izseljencev i rovarjev. Ne moremo tu na drobno razkladati, s kakim nasilstvom je „poljska tajna vlada" povsod delovala zoper Ruse, dasiravno ni mogla nikjer pridobiti kmeta, tedaj jedra narodovega; ne moremo razjasniti na tem mestu, kako je političen umor navadno sredstvo bil tem fanatikom , i kako je nazadnje vendar zmagala sila ruska, — pov-darjati hočemo le, da so vsi zapadni närodi deloma iz nevednosti, deloma iz slepega sovraštva do Rusov odobravali poljski punt ter simpatizirali z vstaši, da eo se celo Čehi dali preslepiti i v svojej sodbi motiti. Kmalu so začeli napadati treznega opazovalca Palackega, zmerjati ga natražnjakom, podtikovati mu padlo mišljenje, ker je spoznavši brezvspešnost poljske vstaje imenoval jo „narodno nesrečo". Prvi se oglasi proti njemu list ,,Boleslovan"; kakovi so bili nazori tega časopisa, vidi se najbolj iz tega, da imenuje „uhlavniho potlačovatele svobody" onega carja Aleksandra, kateri je bil iz lastnega nagiba 20 milijonom sužnjev podaril vse državljanske pravice ter si tako na veke pridobil častni priimek „osvoboditelja". Na napade „Boleslovana" odgovarjal je Palacky v „Ndrodnili listih" (8. jun. 1863) v temeljitem članku, iz kojega le konečne besede navedemo zaradi tega, ker se ravno v našej d6bi tako lepo uresničijo v njem izražene nade: „Naditi se jest, že i wläda Ruskä nezadlauho podlehne wliwu za'sad slowan-skych a tudiž swobodomyselnych". **)
„Närodni listy", ustanovljeni 1. 1860 po Palackem i Riegerji, so se med tem vedno bolj oddaljevali od nazorov svojih vtemelji-teljev ter celo njihovih člankov niso več sprejemali, češ , da jim veleva čast, hoditi za svojim a ne za ptujim prepričanjem. Tako je bil Palacky primoran, s svojimi političnimi prijatelji vstanoviti novo glasilo, dnevnik „Närod", kateremu je bil marljiv sodelavec zlasti 1863—1865. Izmed člankov, po njem priobčenih v tem časopisu, naj omenjamo tu zarad posebne važnosti onega z naslovom: „Otäzka Polskä za naše doby". Kar on v tem spisu razlaga razmere z ono nespristranostjo, katera mu je lastna kot zgodovinarju,
*) Zanimivi govor po Stenograf, zapisniku Radhost III. 97—116.
**) Odgovor „Boleslovana" 1. c. III. 123—128.
z ono treznostjo, katera pričuje o njegovem državniškem talentu, z ono ljubeznijo do vesolnega Slovanstva, katera ga odlikuje kot ndrodnjaka — to je dandanes opravičeno i dokazano po mnogovrstnih skušnjah, to spoznavajo dandanes tudi oni Čehi, ki so takrat pisatelja napadali i črtili!
Tudi Palacky pravi v tem članku, da je razdelitev Poljske v minolem stoletji bila gola kazen i žalosten nasledek velikanske pregrehe, vstanovno uvednega robstva! „Delicta majorum immeriti luunt". Se dandanes zaničuje i zanemarja poljska „žlahta" bornega seljaka ter zato pri ndrodu v svojem prizadevanji ne nahaja pomoči, temveč le odpor. Poljaki pa se tudi ne borč za svojo svobodo, temveč mislijo na svojo gospodstvo i na sužnost svojih sosedov ; vsaj hočejo zopet gospodariti staroruskim sosednim deželam, Volhyniji, Podoliji i Ukrajini, zibelki ruskega naroda, dasiravnoje tam le 4'/a—13 odstotkov poljskega prebivalstva. Teh svojih namer pa ne skušajo več doseči z junaškim bojem na širokem polji, kakor 1. 1831, temveč poslužujejo se zavratnih političnih morilcev, novošegnih asasinov! Akoravno Palacky tako postopanje prav odločno graja, se vendar ob enem vstavlja tudi onim, ki ga zlobno dolžijo, da se on posmehuje bratovskemu ndrodu, ki se žrtvuje za ndrodno idejo i zasluži ljubezen i sočutje tudi v svojih nesrečnih zmotah! *)
Na političnem polji je bil Palacky delaven tudi 1. 1865, ko je bilo ministerstvo Schmeriingovo vsled splošne nezadovoljnosti od stopilo ter se umaknilo novemu, kateremu je bil načelnik grof Belcredi.
Preden da se je vršil ta avstrijskim Slovanom ugodni prevrat, objavil je Palacky v „Ndrodu" osem političnih člankov pod naslovom ,,Idea statu Kakauskeho".
V teh prevažnih člankih razvija voditelj česko-slovanske opozicije prav sistematično svoje nazore o političnej preustrojbi avstrijskega cesarstva. Le oni, kateri je pazljivo prečital te spise, bode razumel njegovo javno delovanje, zaradi tega nam častiti či-tatelji gotovo ne bodo zamerili, ako jih seznanimo z obsegom teh zanimivih člankov. *)
Palacky pričenja svojo razpravo z vprašanjem: ali je naša državanan6sina le (konglomerat) raznih dežel i ndrodov, zedinjenih le slučajno vsled ugodnih ženitev i srečnih bojev ter v svojej zvezi ohranjenih le z vojno silo, ali je živ organizem, imajoč poseben namen i poklic, lastno mu idejo? Dokazuje potem, da je avstrijska plemena i njih vladarje iz prvega združeval boj zoper takrat silno nevarne Turke, da je bila tedaj obramba zoper turške napade njih prva skupna korist. Ali v tej borbi so avstrijske vla-
*) Radbost III. 145—157 ; primerjaj tudi I. c. III. 306-307.
**) Radhost III, 158—230; tudi v nemškej brošuri: „Oesterreichs staatsidee".
darje posebno podpirali rimski papeži i tako se je primerilo, da so Habsburžani v dobi verskih razpertij XVI. i XVII. stoletja postali najzvestejši zavezniki rimske cerkve, da se je dvojna naloga stavljala avstrijskej državi: ustavljati se napredujočemu Mohamedan-stvu in upirati se razširjajočej se reformaciji. Obveljalo je tedaj v Avstriji avtoritetno načelo v vsakem oziru: nastal je strog absolutizem ter tako dolgo zaduševal duševni razvoj, dokler se närodi sami niso osvobodili 1. 1848. Kaj se pa ima zdaj zgoditi, ima-li Avstrija vrniti se k staremu absolutizmu ali mora ona napredovati v svobodnem duhu? Ima-li biti katoliška država „хсст' ali mora priznavati ravnopravnost vseh verozakonov ? Ima-li proti vzhodu „širiti nemško kulturo" t. j. iznaroditi druga plemena, ali pa ima vzvišni poklic, v dobi narodnega probujenja vresničiti načelo narodne enakopravnosti?"
Glede prve točke je Palacky trdnega prepričanja, da nobena sila vsega sveta ne bi v Avstriji stalno mogla uvesti starega absolutizma; tedaj se ne spušča v daljše pretresovanje. Glede druge omenja, da se tudi v Avstriji varuje načelo verske ravno-pravnosti, zatorej se ozira pisatelj le na tretjo točko ter obširno govori o n&rodnej enakopravnosti.
Načelo narodne ravnopravnosti, staro kakor naravno pravo sploh, izvira iz prave podloge vse nravnosti: „Drugemu ne stori, kar samemu sebi ne želiš." Dolgo časa sicer je človeštvu lastna sebičnost zavirala veljavo tega načela, ali sedaj se ndrodna ideja vedno bolj razširja, tako da ni več mogoče vspešno se jej ustavljati. Ta stvar se v Avstriji razpravlja že od 1. 1848; takrat je tudi vlada priznavala to načelo ali za Bachovega gospodovanja hotela je vse narodnosti iznaroditi ter jih žrtvovati nemškemu življu. Vendar so se närodi probudili, zavedajo se svoje narodnosti ter jo hočejo ohraniti i obvarovati. Zadušiti näroden razvoj, uničiti ndrodnost, bila bi v nebo upijoča krivica, zločin ravno tak, kakor mučenje i klanje posameznega človeka. Žalibog, da se närodnej enakopravnosti ustavljajo tudi nekateri narodi, n. pr. Nemci i Madjari; tudi njim veljajo besede, koje je 1789 na Francoskem izpregovoril Sieyes: „Vi nespametneži, vi hočete biti svobodni i ne umete biti pravični!"
Posebno težka pa je vravnava avstrijske države, ker obsega toliko i tako različnih in nasprotujočih si ndrodov. Vendar pravi Palacky, da se še drži 1.1848. storjenega izreka („da bi se Avstrija, ako ne bi že iz davnega obstala, v interesu človeštva morala vstanoviti") ali le v tem smislu, da bode pravična vsem plemenom, mati vsakemu narodu a nobenemu ne mačeha! Obstanek našega cesarstva kot mogočne države je odvisen od dejanske izvršitve narodne ravnopravnosti.
Trojna politična sistema se ponuja Avstriji: centralistična, katera vso oblast izročuje Nemcem, dualistična, katera jo razdeli med Nemce i Madjare, federalistična, katera hoče zadostovati vsem närodom.
Proti duhu oktoberskega diploma, varujočega zgodovinska prava in posebnosti posameznih narodov i dežel, bila je centralistična sistema v februarskej vstavi upeljana po dunajskej bureaukraciji. Vstava je bila usiljena, vendar so se iz prvega tudi Cehi udeležili dunajskega parlamenta, nadejaje se, da bodo tam dosegli potrebne spremembe i prenaredbe. To se jim pa ni posrečilo i Schmerlingova vlada je zahtevala, naj se slepo podvržejo vladnim tirjatvam. Ali ker gre tu za obstanek naroda, glasi se odgovor od Moldave i Labe: Non possumus! Ustavljali se ne bodo postavi, naj bode Bachova ali Schmerlingova, odobravali je pa ne bodo. „On peut subir le droit du plus fort, mais on ne le reconnait pas." Centralistična sistema ovira deželne pravice, zmanjša delokrog deželnim zborom, odločivši vse zadeve na Dunaji i v nemškem smislu. Tako izgublja po tej sistemi narod parlamentarno življenje i mora preje ali pozneje premagan biti od sosednih plemen, katera vživa'^o koristi parlamentarnega razvoja.
Ker pa s centralizmom ne gre, se hočejo nekateri pobotati z Madjari ter uvesti dualistično sistemo (kar se je 1.1867 v istini zgodilo. Pis.) Ali ta je še mnogo pogubnejša i slabejša od popolne centralizacije, kajti ona je dvojna centralizacija i dvojno zlo je huje od enega. Sicer je dualistično načelo znano že od I. 1848, kajti tudi takrat so isti gospodje Avstrijo hoteli raztrgati na dve polovici ter iz ene napraviti samostojno ogersko kraljestvo, drugo pa izročiti nemškej državi, o katerej se takrat še ni znalo, bode-li ljudovlada ali prusko cesarstvo. Takrat so Slovani Avstrijo rešili, na bojnem polji i v parlamentu, takrat so se ravno oni skazali kot najzvestejše državljane, kr bi se pa sedaj morali žrtvovati dualističnej sistemi. Ali ta sistema je za dalj časa neizvrsljiva, kajti večen bode prepir med obema polovicama, prepir, ki bode državo spravil v največo nevarnost.
Na ta način obsoja Palacky centralizem i dualizem ter (v VII. članku) preide na federalizem, kakor si ga on misli i kakor bi se dal uvesti v Avstriji. Jedro te sisteme mu obstoji v tem, da, strogo loči državne zadeve od deželnih, prepustivšione enotnej državnej oblasti, le te pa raznim deželnim vladam. Državnim zadevam prišteva Palacky: a) zadeve cesarske rodbine, b) zunanje zadeve, c) vso vojsko i vojno brodovje, d) državne finance i državni dolg, e) kupčijo, i sicer domačo i kupčijo na inostransko, tedaj tudi vse, kar se tiče čolnih i vozilnih naprav (kommunicationsmittel). Vse te zadeve naj se kot skupne izročd državnemu ministerstvu i državnemu zboru. *)
Vse drugo pa, n. pr. politična uprava, šolstvo, pravosodje, itd. spada v delokrog deželnih vlad i deželnih zborov. Enoličnosti tu ni treba, kajti šolstvo n. pr. mora povsod primerno uredjeno biti dotičnim dejanskim potrebam, se mora ravnati po jeziku, po šegah,
*) Zlasti iz toček c), d), in e) se vidi, koliko več dualizem zahteva od države, nego federalna sistema.	Pi».
veri i opravkih prebivalcev. Ravno tako pravosodje. Madjari bodo gotovo tudi dosegli to samoupravo (še mnogo več so dobili 1. 1867. Pis.), naj se tedaj to podari ostalim narodom. Ako bi se pa kedo temu protivil, rekoč: „Saj nam že Madjari dovolj sitnosti delajo, hočete nam tedaj te nadloge napravljati še po drugih deželah", se mu Palacky krepko odreže z logičnim odgovorom: „Ce je to, kar nameravate Madjarom dati, samo ob sebi napačno, škodljivo i zlonosno, potem se ne sme dati Madjarom, niti komu drugemu; če je pa pravično ter državi nikakor ne nevarno, kakim pravom se potem odreka drugim närodom ? !"
Ali obširna samouprava, prav primerna večjim deželam, bi vendar presegala sile malih kronoVin. Zato bi se morala po nasvetu Palackega Avstrija razdeliti po zgodovinskih načelih i po zemljepisnih i narodnih razmerah na več skupin; vsaka skupina naj bi imela svojega ministra pri državnej vladi. Dežele pa, zedinjene v teh skupinah naj med seboj do!očijo, kaj da hočejo skupno obravnavati na skupnih deželnih zborih i kaj da si hočejo pridržati v lastno razsodbo.
Centralni državni zbor naj obstoji iz zastopnikov posameznih deželnih zborov, odposlanih a d hoc, t. j. le za obravnavanje skupnih državnih zadev; tu ni treba dveh zbornic. Pač pa naj bodo deželni zbori sestavljeni iz dveh zbornic, po izgledu ogerskega, kajti Palacky pravi, da do sedaj nobena svobodomiselna ustava, v nobenej deželi ni obveljala niti 25 let z eno samo zbornico. Glede davkov je on tega menenja, da se posredni pobirajo od države, neposredni pa od posameznih dežel. Ako državni dohodki ne bi zadostovali, morale bi dežele prikladati po svojej velikosti i premožnosti ter po skupnem dogovoru, i sicer za več let naprej.
Tak federalizem — trdi Palacky — ne bi škodoval državi, ob enem bi se pa po njem vresničiti dal najžlalitnejši sad kerščanske i moderne osvete, prelepo načelo, katero se glasi: „Vsem enako pravico."
Mirno delovanje učenjaka i viharno politično gibanje st,i si po svojem bistvu tako nasprotna, da učenjak, kateri se poda, v politične borbe, se navadno svojemu prvotnemu poklicu izneveri ter v znanstvenej plodovitosti zaostaja ali popolnem opeša. Malo je onih izrednih mož, ki združevaje politično i znanstveno delavnost se ob enem odlikujejo na slovstvenem i na praktično - političnem polji. Med te redke izjeme spada tudi Palacky, kajti dasiravno voditelj svojega naroda v borbi zoper srdite protivnike, od vseh strani obdan od strastno si nasprotujočih strank, v prvi vrsti napadan i psovan — vendar ni zanemarjal zgodovinske vede, marveč je nadaljeval s prirojeno marljivostjo svoje veliko delo, povestnico češko. L. 1865 priobči prvi oddelek V. zvezka, v katerem nam popisuje dobo od smrti kralja Jurija Podiebrada do 1. 1500, največ po dosedaj nepoznanih listinah i spisih. Naravno je, da češka povestnica te dobe, ko nima več one važnosti za splošni zgodovinski razvoj, ko narod sam bolj i bolj propada zlasti po množečem se vplivu plemenitašev, kateri si sčasoma podvržejo
večino naroda, ko ljudstvo tudi glede izobraženosti zaostaja, občinstva ne zanima več v istej meri kakor prejšnji oddelki. Tem bolj pa moramo občudovati umetnost, katero nam pisatelj vse te silno zamotane stvari tako lepo vravnava, tako jasno razklada, tako živo predstavlja.
Velike zasluge Palackega za povzdigo zgodovinske vede priznaval je ves omikan svet; od vseh strani, od učenih društev na Nemškem, Avstrijskem, Ruskem, Danskem itd. dohajale so mu diplome v obilnem številu, v katerih je bil imenovan za pravega ali častnega uda prvih učenih družeb i akademij. Ruski car ga je odlikoval z redom Vladimirjevim, nesrečni Maks, cesar mehikanski z redom Guadeloupnim; 1. 1866 pridruži se jima tudi Njih Veličanstvo, cesar Franc Jožef, ter podeli slavnemu učenjaku za njegove zasluge za vedo, zlasti za češko zgodopisje, visoki red železne krone II. vrste. V posebnem pismu mu je pri tej priliki čestital predsednik tedanjega ministerstva, grof Belcredi.
Znano je nam vsem, kako hitro da so po vodi splavale vesele nade, s katerimi je avstrijsko Slovanstvo pozdravljalo Belcredijevo vlado. Mož, ki se je pošteno prizadeval, po tolikih britkih skušnjah do dobrega pomiriti nezadovoljne avstrijske narode, ni bil kos nemškemu i madjarskemu naskoku; Beust ga spodrine i po dognanej ogerskej nagodbi nastopi 31. decembra 1867 tako zvani „biirger-ministerium." Pričela^se je „nova doba", malo prijazna avstrijskim Slovanom, zlasti pa Cehom. Ali bilo jim je v tolažbo, da se je med njihovimi krvnimi brati izvun Avstrije, posebno na Ruskem oživljal slovanski čut i slovanska zavest, kar se je prav jasno videlo na znanej razstavi v Moskvi 1. 1867. Med onimi veljaki, ki so se takrat napotili v Petrograd in v Moskvo, v srce ruskega näroda, bil je eden naj odličnejših gotovo Palacky. Na Ruskem so ga tudi povsod, v vseh krogih na posebni način počastili, tako da sam pravi: „Mne osobne dostalo se o tem dukazuw utesenych drahnš, ježto wypočitati sama skromnost mi zapowida (prepoveduje)". *) In v istini, komu je šla pri tej priliki, ko je v prvič Slovanstvo prešinilafvzvišena misel zajednosti, veča čast nego sivolasemu prvaku češkemu, kateri je svojemu že umirajočemu närodu zopet vdihnil Prometejevo iskro ter ga probudil k novemu veselejšemu življenju!
Bilo je to potovanje v Moskvo važen zgodovinski dogodjaj. Čem bolj je pa z veseljem navdajal Slovane, tem bolj so se nad njim spodtikali Nemci i Madjari ter se zaganjali v Slovane, očitaje jim sovraštvo do kulture i svobode, i celo veleizdajo. Posebno se je bilo dunajsko novinarstvo lotilo Palackega; v vseh šaljivih listih nahajamo takrat njegove karikature, največ surove i gnjusne, prav žalostno znamenje izobraženosti i dostojnosti časnikov i čitajočega občinstva!
Leta 1867 objavi Palacky drugi oddelek V. zvezka češke povestnice, obsegajoč dogodbe od 1. 1500 do bitke pri Mohaču i
*) Radhost, III. 309.
do nastopa habsburške vladajoče rodovine. Tudi ta oddelek je bolj zanimiv le za deželno, a ne za splošno zgodovino; vendar si je Palacky tudi ž njim veliko zaslugo pridobil, kajti ta doba je bila dosedaj popolnem nepoznana i od najvažnejših reči, n. pr. o Vladislavovej deželnej vredbi (1. 1500), o pogodbi Sv. Vaclavskej (1517) se tudi znanstvenemu svetu niti sanjalo ni, dasiravno so bili ti zakoni bitstveno veljavni do 1. 1848! *)
Po 401etnem trudu je bil Palacky s tem oddelkom dovršil svoje veliko delo, vsaj v nemškej izdaji. Dasiravno že 701eten starček, bii je še krepak v vsakem oziru i duh njegov še ni čutil onega oslabljenja, katero po nravnem zakonu nadleguje priletnega človeka. Vendar ni bilo misliti, da bi v svojej starosti nadaljeval češko povestnico ter se na novo zakopal v ogromno množino zgodovinskih izvirnikov. On sam je bil toliko storil, kakor malokedo, i skrajni čas je bil, da se nekoliko oddahne i opočije, prepustivši izvršitev mlajšim močem. **) Žel. 1862(15. julija)je bil deželnemu odboru kot najbolj sposobnega za nadaljevanje svoje knjige priporočil An t. Gindely-a, profesorja na českej realki; takrat je bil Gindely po njegovem predlogu tudi imenovan za deželnega arhivarja. ***) Sicer je Gindely prav nadarjen i znan zgodovinar (spisal je „gesch. der Böhmischen Brüder; geschichte Kaiser Rudolfs II.; gesch. des 30jährigen krieges, žalibog le do 1. 1619); nadejamo se tedaj, da bode kos težavnej pa častnej nalogi, da bode primerno dovršil slavno delo svojega rojaka, katero bi sicer moralo ostati „mogočen torso."
Navzlic svojej starosti se Palacky vendar ni odtegoval znanstvenemu i političnemu delovanju. Ko so češki poslanci 1. 1868 v znanej deklaraciji jasno povedali vzroke, vsled katerih se ne morejo vdeležiti deželnega zbora, povdarjajoč pravne razmere češke krone i zahtevajoč odgovorno vlado za Cesko, podpisal je tudi izkušeni voditelj češkega ndroda to važno izjavo. Na znanstvenem polji pa je izborno branil narodno čast zoper zlobne napade nemškega profesorja K o n s t. H ö f 1 e r j a. Obširno bodemo govorili o tej knjigi, v katerej se Palacky odlikuje po mojsterskej polemiki, ko bodemo razlagali pomen njegov za razvitek zgodovinske vede ter pojasnili njegove razmere do nemškega učenega sveta i do sedaj v Avstriji gospodujoče nemške stranke.
*) Palacky, gesch. Böhmens, V. 1. 470 — 472., V. 2. str. 9 — 17., 370-375 itd.
**) Zame k e, liter, zentralblatt, 1868 str. 796 pravi: „Dass er (Pal.) nicht mer geleistet, bedurfte warlich keiner entschuldigung; nur barer Unverstand konnte ihm das zeugniss versagen, dass er auf grundläge der reichsten Vorstudien und mit seltener hingebung licht und Ordnung in ein bisher fast wüst gelegenes und doch so überaus wichtiges gebiet der historischen Wissenschaft getragen."
***) Palacky, zur böhm. geschichtschr., str. 139—144.
Mnogokrat so znanci, prijatelji i častilci Palackega naprosili, naj v posebnem životopisu popiše svoje zanimivo življenje. Ali mož se je že toliko trudil, da tudi železno truplo i trdno zdravje nista bila kos tolikim težavam. Dn6 25. junija 1. 1869 nenadoma zboli prav nevarno; pogostoma ga obhaja silna omotica i za dalj časa mora popolnem opustiti vsako duševno delo. Prezimoval je v Nizzi i tam je zopet tako okreval, da se je mogel čvrst i zdrav vrniti v svojo domovino.
Vendar je šel. 1869 priobčil dve prav važni razpravi: „Ueber die beziehungen und das verhältniss der Waldenser zu den ehmali-gen sekten in Böhmen", i „die Vorläufer des Hussitentums, aus den quellen bearbeitet."
Leta 1870 objavi novo češko izdajo husitske dobe; tudi političnega gibanja se zopet vdeleži i nahajamo ga v onem odboru 30ih članov, kateri je v zgodovinsko važnej sesiji češkega deželnega zbora 1. 1871 izdelal fundamentalne članke, kojih se še dandanes drži češka opozicija.
Ravno v tem važnem letu 1871 priobči Palaky dve jako zanimivi knjigi. V prvej, nemški spisanej i nazvanej: „Zur böhmischen geschichtschreibung; actenmässige aufscbliisse und worte der abwer" podaja nam sloveči povestničar na 144 straneh vse vradne spise, ki zadevajo njegovo imenovanje i delovanje kot stanovskega zgodopisca; na to sledi polemika z Jarnejem Kopitarjem (1. 1838) i z ,,Augeburger allg. Zeitung" (1846), potem pa jako oster odgovor onej nemškej svojati na Öeskem, katera s posebnim veseljem poskuša pačiti i v nič devati slavno čeako povestnico. Kako grenke resnice se tu podajajo visokoučenemu gospodu Höflerju, i gg. Schlesingerju i Lippertu, vrednima deležnikoma tega znanstvenega „Chabrus-a"! —
V češkem jeziku začel je takrat izdavati zbirko svojih manjših spisov, obsegajočih slovstvo, krasovedo i jezikoslovje, zgodovino i politiko. Vsej zbirki dal je naslov „Radnost", ker se pričenja z neko odo: „Na horu Radošt", katero je bil zložil kot 191etni mladenič 1. 1817. Posebne važnosti je tretji, od nas že mnogokrat navedeni del; ko je le ta izšel I. 1873, pridal mu je starašina Palacky svojo politično oporoko: „Doslow na miste predmluwy k Radhostu." *) Tudi v nemškem jeziku objavil je 1.1874 zbirko raznih spisov, člankov, govorov itd., pod naslovom : Gedenkblätter; auswal von denkschriften, aufsätzen etc." ter je tudi tej pridal poseben „Schlusswort." **)
Sedaj je čestitljivi starček prav trdno zdravje vžival. Vedno se je pečal z izdajo druzega oddelka svoje povestnice v če skem j ezik u, kateri še ni bil dovršen. Na spomlad 1. 1876 dodelal je stari gospod to, i s tem je bilo dopol-njeno njegovo velikansko slovstveno delo!
*) Kadhost, III. tudi nemški „Politisches vermäclitniss."
**) Gedenkblätter, 287-313.
Še je nam vsem v živem spominu , kako navdušeno je ✓praznoval češki narod dovršitev tega monumentalnega dela, kako je prestavljal zgodovinarja, kateri mu je priboril bodočnost s tem, da ga je zopet soznanil z že pozabljeno preteklostjo. Na Zofijinem otoku zbral se je cvet n&rodne inteligencije pri banketu, osnovanem na čast sivolasemu učenjaku. Palacky sam se ga je vdeležil; vesel je sedel med svojimi prijatelji i čestilci, njemu na desnej prijatelj iz mladih let, že 901etni starček, dekan Marek, in v krepkem znamenitem govoru spodbujal je ta prvak v pravem pomenu oni närod, katerega je ljubil tako srčno, tako iskreno ko nikdo več, naj ne omaguje v požrtvovalnem rodoljubji, naj ne opeša v svetem boji!
Bil je praznik za Cehe, i vdeležili smo se ga, poleg drugih Slovanov, tudi mi Slovenci. V Ljubljani, v Mariboru i drugod napravljale so se v ta namen slavnostne besede, v govorih (dr. J. BI eiweis v ljubljanskej čitalnici) čestilo se je im6 Palackega i po brzojavu izraževalo je slovensko občinstvo svojo vdanost i hvaležnost sijajnemu zastopniku Slovanstva na znanstvenem i političnem polji. Kedo bi bil takrat mislil, da nam bode iz iste Prage, iz katere se je sedaj le glasno veselje čulo i burna navdušenost, v malih dneh došel t6žen glas, da je neizprosljiva smrt Palackega ločila od verno mu vdanega näroda, od katerega ga sicer nobena sila tega sveta ne bi bila mogla ločiti!
Bolehal je vso zimo 1875 do 1876; zlasti ga je nadlegoval nevaren kašelj tako, da po cele mesece ni mogel iz sobe. To mu je bilo posebno sitno, ker je bil navajen, eno do dve uri vsak večer se zabavati v meščanskej „resource-i", v krogu svojih prijateljev. Ko je pomlad nastopila, je zopet okreval; zahajal je tudi v „češki klub", ter se je celo vdeleževal javnih razgovorov. Pri takih prilikah moral je slehrni občudovati nenavadno duševno krepkost i redki spomin 781etnega starčeka. Tudi pri banketu bil je še videti krepak i zdrav. Vdanost näroda i ljubezen njegova ga je genila, ali gotovo je to častno priznavanje njegovemu zdravju več škodovalo nego koristilo. Saj take burne ovacije presilno razdražijo čutnice ter na ta način nevarne postajajo slabotnim, starim ljudem! —
Kmalu se tudi Palacky slabejšega čuti; kašelj se ponovi i pridruži se mu vročina. Vendar je bil še zmirom dobre volje; navadno je ležal na svojem divanu ter je vsakemu obiskovalcu z velikim veseljem darilo „češkega kluba" kazal, krasno vezano češko povestnico. Živo se je zanimal za balkanski vstanek ; ko mu njegov zet, dr. Rieger, še zadnji dan, v petek 26. maja, ob '/44 uri popoludne tako rekoč malo trenutkov pred smrtjo, iz „Politike" i iz „Pokroka" brzojavna poročila o jugoslovanskej horbi pročita, izrazi svojo trdno nado, da bode bratski rod na jugu zmagal v svetem boji. Smrt znanega generala Johna ga iznenadi; „škoda — pravi — bil je pameten mož!" Takoj po
teh besedah ga zgrabi silen kašelj, tako da zavest izgubi za nekoliko časa. Sicer se kmalu zopet zave, ali kašelj se pouavlja i že ob 7S5. izdihne blago dušo v naročji svoje ljubljene hčere Terezije, Riegerjeve žene.
Ne bodemo na tem mestu obširno popisavali britke žalosti, katero je tužna novica o smrti Palackega prebudila povsod na Češkem i kjerkoli Čehi bivajo. Narod je žaloval po svojem očetu, domovina je plakala za najblažjim, najzvestejšim sinom. A ni ga izgubil le narod česko-slovanski, izgubili so ga vsi Slovani, izgubil ves omikani svet! Znanost je žalovala za slavnim učenjakom, človeštvo za izrednim značajem. Daleč presegajoč one plitve duhove, ki so zlasti dandanes tako dober kup i si nekoliko minljive slave ridobivajo v svojih ozkih krogih ter si s svojo drznostjo v stran-arskih bojih pripomorejo do nekega imena — je Palacky zgodovinska prikazen, na veke važen predmet zgodovinskemu preiskovanju!
Ako tak mož zapusti revno našo zemljo, ako ga nemila smrt iztrga iz onih krogov, na koje je tako močno vplival, potem ves izobraženi svet tako izgubo čuti i tudi najsrditejši nasprotnik odneha nehotč v svojem sovraštvu priznavajoč, da se v velikem možu, ako je tudi protivnik, razodeva vseobsegajoča oblast božanstva, katerega borni slepi človek sicer ne razumeva i ne spoznava, kateremu se pa vendar klanja, preverjen lastne ničevosti i prosunjen njegovega veličastja. I bolest prešine vsakega čutečega človeka, če se taka znamenita osobnost loči od hrupa i boja človeškega življenja ter se zopet zedini z onim večnim bitjem, katero je ob enem izvir i cilj vsakej živočej stvari!
Da se pa mora Palacky prištevati enakim velikim možem, videlo se je jasno po njegovej smrti. Na veličasten način skazal je närod poslednjo čast mrtvemu voditelju. Maziljeno truplo prenesli so v mestno hišo i od vseh strani vrelo je ljudstvo, da bi zadnjikrat videlo svojega ljubljenca. Iz vse dežele dohajajo deputacije i cela društva, da ovenčajo rakev i se vdeležijo sprevoda, i v tisočerih telegramih izražujejo sinovi češkega naroda svojo žalost vsled tolike izgube. V istini velikanski človek mora biti oni, kateri se tako prikupi, tako globoko v srce vtisne zavednemu, omikanemu i ob enem praktičnemu narodu milijonov!
Ob 10. uri zjutraj 31. maja vzdignejo mrtvo truplo ter ga neso v Karlin, od ondod pa ga prepeljejo v Lobkovice, kjer je ranjki želel pokopan biti poleg drage svoje žene. Prodajalnice so zaprte, črne zastave vihrajo po premnogih poslopjih, mirno i tiho pomika se ogromna množica po ulicah zlate Prage. Mnogo občinstva v vozovih s črnimi zastavami spremlja potem mrliča do Lobkovic, do malega preje nepoznanega gradiča, do neznatne rake, katera bode^odsihmal v pravem pomenu svet kraj za vsakega zavednega Čeha, da, za vsakega zavednega Slovana!
Dejali smo, da je bil Palacky v istini izreden človek, velik mož! I to priznavali so najhujši njegovi protivniki, to so morali
potrditi celo dunajski Časnikarji, kateri so sicer tudi zanj, dokler je živel, kakor za vsakega Slovana, imeli le psovke i surovosti. Brez izjema so v uvodnih člankih razpravljali važnost ranjkega ter se ozirali na njegovo delovanje; dasiravno neradi, so morali skoraj nehote hvaliti nenavadno nadarjenost, učenost i značajnost češkega voditelja, ter so se le s tem tolažili, da so Čehi imeli edinega Palackega i da bode sedaj tudi konec vsemu närodnemu gibanju na Češkem.
Bolj pošteno pisali so o njem Nemci v Pragi, dasiravno je nasprotje med Slovani i Nemci v českej stolnici posebno hudo in ostro. Hočemo tu v slovenskej prestavi priobčiti Palackega nekrolog iz skrajnonemškega časopisa „Tagesbote aus Böhmen." Ta Slovanom jako sovražen list pravi :
„Najznamenitejši mož cele dežele zapustil je danes 26. maja svoj narod, kateremu je bil vsegdar vdan z neomahljivo zvestobo i ljubeznijo, kateremu je bil voditelj v najbolj različnih okolnostih. Mogel ga je zapustiti le s poslednjim dihljejem. Za nas je v dvojnem oziru težko, odkritosrčno ceniti velik pomen tega moža, kajti marsikaj tega, kar bi morali povedati ranjkemu na slavo, bilo bi videti poniževanje za one, katerim je posvetil vse svoje bitje i delovanje. V istini izgubil je češki närod v Palackem edinega znamenitega zgodopisca. Kar je živega na svetu, mora umreti, ali vendar se nahajajo možje, katerih smrt je nenadomestljiva izguba za narod tudi v tem slučaji, če še le v najvišej starosti svoj dolg vračajo naravi. I tak mož je bil Palacky. „Srce, ljubezen je izvir vseh velikih misli," pravi začetkom srednjega veka največi pisatelj med cerkvenimi očaki. To se vidi tudi pri Palackem. On je bil sicer trezen, suhoparen, vedno hladnokrven, ob enem pa prešinjen mogočne vroče ljubezni. I te ljubezni bilo je srce njegovo tako polno, da v njem skoraj ni bilo več mesta za druga čutila. Fanatično je ljubil svoj narod, katerega je bil zgodovinsko i politično predramil. Bil je izgled närodnega borilca. Ljubezen njegova do naroda ni bila le vir njegovega zgodovinskega preiskovanja, bila je ob enem edino gibalo (motor) politike njegove. Vedno mu je bil cilj: povzdigniti svoj närod do samo-stalnosti i neodvisnosti. Bil je možak skozi i skozi, trden v svojej volji, dosleden v svojih činih. Le tako je mogel vstvarjati svojo „češko povestnico". S svojo gorečnostjo ohranil je marsikateri arhiv, našel marsikater izvirnik ter si pridobil närodu na ljubo znanosti, do katerih sicer samouki priti ne morejo. Tako je bil tudi prvi paleograf v svojej domovini. Danes — pri odprtej rakvi tega vztrajnega moža, kateri je bil prvi med svojim narodom — terja ljubezen njegova i vdanost do naroda, njegova idealna marljivost, njegova neumorna i navdušena delavnost, s katero je sam napisal skoro polovico češkega slovstva, simpatično spoštljivost („sympathische erfurcht"). Mi se tu ne oziramo na preračunajočega, žilavega nasprotnika, mi vidimo le mrliča, ginljivo nam govorečega o minljivosti posvetne velikosti, kateri nas pa ob
enem tulaži, da le to ne mine, da le to živi na veke, kar je duh vstvaril. V svojih delih se je poslavil na veke. Umrl je v visokej starosti i akoravno ga je moralo boleti, da je svoje delo, svoj n&rod nedovršen moral zapustiti — je vendar lepo smrt storil, smrt kojo je poblaževala zavest, da bode vplival stoletja i stoletja, dokler bode kaj Cehov na svetu, i da bode na njegovem grobu žaloval ves ndrod, kakor otroci na očetovej gomili."
Mi pa, pročitaje to prelepo izjavo, ponavljamo se enkrat, da je moral v istini velikansk mož biti oni, kateremu so morali, celo najsrditejši protivniki enake nekrologe posvetiti!
Palacky človek i politik.
Kdor hoče Palackega spoznavati i dostojno ceniti, mora ga dobro ogledati v trojnem oziru: človeka, državnika i zgodovinarja.
Grledč prvega ne bodemo čitateljem mogli podati ničesar, kar že nismo bolj natančno povedali v životopisu. Bil je mož ob enem ljubeznjiv i čestitljiv. Njegovo družinsko življenje bilo je izgledno, zlasti svojo soprugo, s katero je živel skoro 33 let, ljubil je z redko prisrčnostjo. Ko je videl, da njegova politična delavnost škoduje njenemu zdravju, zdrževal se je celih 11 let javnosti; ko je nevarno zbolela, čuval je noč i dan pri njenej postelji.
Sicer je bil dobrodušen, pohleven i vljuden, ali vendar je imel poleg vse pohlevnosti oni moški ponos, kateri pristaja vsakemu možaku i ono odkritosrčnost, katera je najboljši dokaz značajnega človeka. Razum Palackega i čut njegov bila sta razvita v enakej meri, kar je posebno vplivalo na njegove verske nazore. Za svoj ndrod je bil vnet, kakor nikedo več ne, ter si je prizadeval na vso moč, ga buditi, dramiti, likati, blažiti. Tudi to sveto domoljubje je kaj jako redkega, posebno pri možeh, kateri kakor Palacky, stojč na vrhuncu izobraženosti ter zakopani v svojih vedah ali vneti za umetnost se le preradi od svojega ndroda ločijo, posmehovaje se njegovemu hrepenenju i prizadevanju. Da Palacky ni bil tak, dokazuje izredno nadarjenost i preblago src6. Storil je za vedo zgodovinsko več kakor kdor si bodi njegovih vrstnikov, izvzeraši Schlosserja, Ranketa i Thierry-a; neutrudljivo je delal, nikdar ni opešal v težavnem preiskovanji, ali veda mu ni bila edini namen, temveč tudi sredstva i sile njene je posvetil v prvej vrsti svojemu ndrodu, potem pa vsemu človeštvu. — I kar je dandanes, v našem popačenem svetu, neprecenljive vrednosti: popolnem mu je bila tuja sebičnost, ta najgrša napaka našega veka, ta zlobni črv, ki spodjeda omiko i nravnost, ki oskrunja najznamenitejše možake i uničuje najblažja prizadevanja!
Dasi pa tudi nasprotniki priznavajo izvrstne lastnosti Palackega, ter si ne upajo omadeževati njegovega zasebnega življenja, napadajo pa tembolje njegovo politično ravnanje ter ga ostro obsojajo kakor
državnika i voditelja češke ndrodne opozicije. Očitajo mu strastno, neizproäljivo sovraštvo proti Nemcem, imenujejo ga natražnjaka, klerikalca i privrženca fevdalnosti ter so po lepej starej navadi celö policijo na pomoč klicali, češ, da je Palacky veleizdajnik, kateri namerava Avstrijo pokončati ter to staroslavno državo žrtvovati — panslavizmu!
Treba tedaj, da se nekoliko ozremo na natolcevanja nasprotnikov, če hočemo spoznavati politična načela tega izrednega moža.
Fanatično sovraštvo do katerega si bodi näroda gotovo ni plemenit čut, i v interesu človeškega napredka bi bilo želeti, da bi vsi narodi dospeli do medjusobne spravedljivosti i (splošne) ljubezni. Ali, če kak närod svojo veliko moč v to porablja, da poniža i podjarmi svojega soseda, če o najsvetejšem njegovem prizadevanji govori zaničljivo, če v blato gazi, kar je sosedu ljubega, svetega i dragega, če se ima za njegovega naravnega gospodarja: potem je tudi fanatično sovraštvo sicer neopravičeno, vendar pa naravno i razumljivo. Kedo pa more tajiti, da so se Nemci,vpočenši od pradavnih časov tako obnašali proti nam Slovanom?! Že v X. stoletji, v dobi silnega nemškega vladarja Otona I. zaznamuje saksonski mnih Widukind prav dobro uzroke srditih bojev med Nemci i polabskimi Slovani, rekši: „Transeunt sane dies plurimi, his (Saxonibus) pro gloria et pro magno latoque imperio, illis pro libertate ac ultima Servitute varie certantibus" *). Že takrat boril se je Slovan le za prirojeno mu pravico, za dom i za svobodo, Nemec pa ga je napadal, da bi bil razširil svojo oblast, ter je po stoletnih bojih konečno res dosegel, da je v potokih krvi zadušil slovanski živelj med Labo i Odro, tam, kjer je sedaj pravo središče nemškega näroda!
Isto sovraštvo, katero jo uničilo polabske Slovane, istovlado-željnost, katera je jarem naložila našim slovenskim pradedom, kazalo se je tudi proti krepkemu češkemu narodu. Husitski boji n. pr. niso bili izključljivo verski, temveč ob enem tudi narodni, i nemški vitezi, kateri so takrat usmrtili vsakega Čeha brez razločka starosti i spola, niso tega storili iz golega sovraštva do krivovercev, iz verske gorečnosti, temveč tudi iz zagrizenega srditega sovraštva do Slovanstva sploh. Celo med Nemci na češkem, vselej podpira-nimi od čeških vladarjev, nikedar ne poškodovanim od ogromne češke večine, nahajamo tak fanatizem, da so n. pr. bogati prebivalci takrat povsem nemškega mesta Kutne hore za vsakega navadnega ujetega Husita plačali eno vršelo grošev (1 cekin), za husitskega duhovnika pa po 5 vršel. Kar lovili so nesrečneže ter so jih toliko pomorili, da so se utrujeni rabeljni slednjič branili, daviti jih. Nazadnje so jih metali v globoke predore, zlasti v enega, kateremu so navlašč dali imd ,,Tabor", i na ta grozoviti način so v kratkem času usmrtili nad 1600 ujetih Husitov „ex
*) Mon. Germ. 55. V. 444.
nudo linguagii nostri odio" kakor tožijo Pražani v nekem pismu do beneškega vojvode (dožda). *)
Tudi po nesrečnej bitki na Belej gori (8. novembra 1620) bila je reakcija jako kruta i silovita, ker je izvirala iz verskega i narodnega fanatizma I dandanes? Kako radi govorijo Nemci o svojej nalogi „proti vzhodu širiti nemško kulturo" t. j. ponemčevati Slovane, časi so se sicer izpremenili i sredstva, ali namen ostal je isti. Zaradi tega vidimo dan na dan, kako ti ljudje z blatom osipajo vse one možake, katere mi spoštujemo za narodne borilce, kako se surovo nasmehujejo opravičenemu našemu prizadevanju, kako se združujejo z azijatskimi barbari iz zgolj slepega sovraštva do nas ter se navzlic tolikokrat hvalisanej „nemškej kulturi" prav srčno razveselujejo nesreče slovanskih mučenikov na balkanskem poluotoku! Kedo tedaj more zameriti Slovanu, če po žalostnej svojej povestnici podučen i prepričan po vsakdanjej skušnji za omenjene napade ni neobčutljiv, kedo bi mogel zameriti tudi Palackemu, tolikokrat psovanemu i zasmehovanemu, če bi se bil tudi v njegovem srcu vnel nekak srd zoper tako nasilstvo i ravnanje ?
Ali Palacky, združevaje v sebi vse dobre lastnosti slovanske — i med temi nam imenuje slovanski povestničar v prvej vrsti pravičnost i pravo svobodomiselnost — bil je preblaga duša, da bi se bil vdal enakim čutilom. Dasiravno je on iskreno ljubil svoj narod ter mu posvetil vse svoje misli i zmožnosti, vendar ni sovražil nobenega plemena i nikdar ni skušal, krivice vračati s krivico, surovosti s surovostjo, sile s silo! Svojo politično delavnost pričel je 21. marca 1848 s proglašenjem popolne ravnopravnosti med Nemci i Čehi, i dejansko vresničiti to ravnopravnost, bil mu je nepremakljivi namen i cilj do zadnjega dihljeja. Tudi ono pismo, katero je 11. aprila 1848. poslal frankobrodskemu odboru, varovalo je le prirojeno i zgodovinsko pravo češkega näroda, nikakor pa ni kratilo nemških pravic. Če se je pozneje mnogokrat upiral avstrijski nemško-liberalni stranki, če je stal na braniku Slovanstva, nikdar ni hotel, da bi Slovani gospodovali v Avstriji, tako kakor hočejo gospodovati Nemci i Madjari: hotel je le isto svobodo, katero vživajo drugi srečnejši närodi, priboriti tudi svojemu. Nemcev ni sovražil, le miloval jih je, ker jih strast čedalje bolj slepi, ker se ne dajo več voditi naukom i izgledom nekdanjih veljakov, temveč strastnej i brezvestnej, največ židovskej žurnalistiki. **) On sam pravi: „Zastonj se vprašam, kaj za boga da sem žalega storil nemškemu narodu, da me tolikokrat napada? kedaj, kje i s čim sem ga razžalil ali oškodoval, da z menoj ravna kakor s svojim sovražnikom? Nikdar nisem kaj slabega nameraval zoper Nemce i nikdar nisem izkušal žaliti jih; nikdar
*) Palacky, Gesch. Böhmens, III. 2. str. 74 — 75; gesch. des Hussitentums und Prof. Const. Höfler, str. 126.
**) Palacky, Badhost III. str. 301— 302.
mi ni na pamet prišlo, kratiti ali celo zanikati jim velike njihove pomenijivosti za svetovno zgodovino i tudi danes se še ne čutim nasprotnika vsega nemškega naroda, temveč le nasprotnika nekaterih oseb, v eno mer mojo närodnost zasmehujočih i za-sramujočih." *)
Tudi v svojem velikem zgodovinskem delu se skrbno izogiba vsakemu napadu na nemški narod, ter si prizadeva, pojasniti zasluge, koje so si Nemci na Češkem pridobili. Ravno tako se je 1. 1863 (pri obravnavi o volilnem redu) i 1. 1870 i 1871 povsem skazal zmernega i spravedljivega. Pač bi veselja poskakoval vsak slovenski rodoljub, ako bi se kedaj nam Slovencem polovica tega ponudila, kar je v dobi fundamentalnih člankov Nemcem na češkem bilo ponudenega.
Ako se tedaj Palackemu od nemške strani očita strastnost i fanatizem, je to jasen dokaz občeznane pristranosti i vladeželjnosti onih ljudi, kateri se vedno čutijo zatirane, če sami ne morejo svobodno zatirati drugih i drugim gospodovati.
Poleg närodnega i socijalnega vprašanja je za naše stoletje jako važno versko pitanje, katero se v Avstriji posebno naglaša i povdarja. Ker si namreč moderne države dandanes prisvajajo popolno oblast i vsegamogočnost v vsakem, tedaj tudi v verskem oziru, je naravno, da skoraj povsod srdit boj nastaja med posvetno i duhovno oblastjo. Ta boj pa je posebno hud na Avstrijskem, kajti takozvani „liberalci", svesti si, da jim ne gre za prava svobodna načela, ampak za nadvladanje i osebne ali strankarske koristi, ob enem polni lepodonečih besedi, pa brezobzirni zoper vsakega drugače mislečega, nezmožni i neplodoviti, skrivajo svoj dejanski absolutizem, svojo krivičnost s tem, da v eno mer napadajo cerkev i duhovski stan ter si tako vsaj pred nevednim ljudstvom i pred zunanjim, površno sodečim svetom ohranijo videz svobodomiselnosti. Ker pa dobro vedö, da izobražen svet največ klerikalnej stranki nasprotuje, imenujejo nas Slovane brez razločka mračnjake, natražnjake, klerikalce itd. Ravno zaradi tega očitajo tudi Palackemu klerikalstvo i mračnjaštvo, dasiravno je bil sivolasi voditelj češkega naroda protestant i dasiravno nikdar ni zatajil svojega verskega prepričanja!
Nazori, po katerih se je Palacky ravnal v verskih pitanjih, so popolnem jasni vsakemu, kateri je pazljivo prečital njegove zgodovinske, politične i polemične spise. On sam pravi: „Jaz spoštujem vsakatero versko prepričanje, ako je v istini prepričanje; ali gorj6 temu, kateri na katerikoli način svete reči zlorabi v sebične namene. — Da pa govorim in concreto, ne bodem tajil, da se meni med vsemi krščanskimi verozakoni najboljši vidi oni, h kateremu so se priznavali moji pradedje, namreč veroizpovedanje družbe čeških bratov, ne one, katera je bila vstanovljena v preteklem
*) Zur böhm. geschichtschreibung, str. 164. Letopis 1877 I.
stoletji v Herrnhutu, temveč one, ki je na Češkem i Moravskem nastala v XV. i XVI. stoletji, ki se je bolj ozirala na praktično krščanstvo nego na dogmatične nauke, ter glede teh se ravnala po načelu perfektibilitete na krščanskej podlogi." *)
V istini, izvrstno so poznali nasprotniki Palackega mišljenje njegovo, da so ga navzlic tem odkritim izjavam imenovali zaveznika duhovenske stranke i skrivnega klerikalca!
Ali Palacky se je ob enem navduševal za vzvišenost krščanstva. On pravi o njem: „Popolnem sem uverjen, da je krščanstvo samo na sebi najčistejša, najvzvišenejša i najpopolnejša vera, kar jih more sploh biti, ter da zadostuje i bode zadostovalo verskim potrebam človeštva na vsakej stopnji izobraženosti i za vse čase.....
Ne le, da nikakor ne nasprotuje razumu, je ob enem njegovo najvišje razodevanje." **)
Tega ntčela se drži, to je prepričanje njegovo, v tem se ne da motiti niti po razporu, kateri je sčasoma nastal med kristijani, ločivši jih v katoličane i protestante, i ki se Palackemu dozdeva čin božje previdnosti.
Če je poleg krščanskih naukov kaka filozofična sistema uplivala na Palackega, bila je to Kantova modrost, katera po svojej resnobi, po svojej treznej strogej krit čnosti najbolje ugaja enakim globokomislečim duhovom. Na Kantov nauk o „kategoričnem imperativu" opira se tudi Palacky. Naravnost pravi, da se ima le temu velikemu modrijanu zahvaliti, katerega je marljivo i natančno študiral že od 1. 1816, da „vera" i „veda" pri njem niste prišli v sovražno dotiko. Lehko ga imenujemu tedaj Kantijanca. ***) Odločno pa nasprotuje novošegnej materijalističnej filozofiji, zani-kujočej vse ono, kar se ne dž razumeti po samem razumu; po njegovem mnenji je neizogibljiv nasledek tej filozofiji skrajna sebičnost, nenravnost, nihilizem i poživinčenje. Ta nova modrost, pravi Palacky, izpodriva medusobno ljubezen i idejo človečnosti ter na njeno mesto stavi geslo naše dobe: „la forgeprime le droit" ali kakor Nemec pravi: „Macht geht vor recht." f) Tudi njemu se dozdeva vsako duhnvensko nadvladanje očividno zlo i velika nesreča, ali še mnogo hujša nesreča mu je vedno rastoče neverstvo, na katero sili današnji liberalizem i kateremu se duhovenstvo ustavlja. Zaradi tega se on tudi ne vdeležuje liberalnih napadov na cerkev i na duhovski stan: saj ima ta stan v Avstriji iste nasprotnike ter isto tlačitelje kakor Slovanstvo, kateremu je tedaj pravi sotrpinec!
Tako misli Palacky o verskem vprašanji. Za gotovo vemo, da se velika večina naših čitateljev ne bode popolnoma strinjala
*) Gesch. des Husitentums und prof. C. Höfler, str. 66.
**) Gesch. des Ilusitentums 60—61; sploh je celo IX. poglavje važno i zanimivo str. 59— 66.
***) Radhost ПГ. 697; Zur böhm. gesschichtschr. 176. t) Gedeukblätter, 302 — 305.
s temi nazori, da bode slavni voditelj češkega naroda enim preli-beralen, enim pa preveč konservativen. Ali vendar je to njegovo molko, neodvisno prepričanje, izvirajoče iz gorke ljubezni do svojega ndroda i do vsega človeštva, opirajoče se na temeljite študije i na mnogovrstne skušnje, i tako prepričanje mora spoštovati vsak rodoljub i vsak izobraženec sploh. Iz srca pa želimo, da bi duh verske spravedljivosti navdal tudi nas Slovence ter skupno nas vodil k skupnemu cilju, k sreči i k blagru našega ndroda!
A Palackega so mnogobrojni njegovi nasprotniki tudi imenovali protivnika politične svobode, privrženca plemenitašev, branitelja fevdalnosti! Da so mu 1. 1848 nevedni kričači očitali, da je on uničil svobodno gibanje, povedali smo že v njegovem životopisu. Na to se dd le odgovoriti, da so takrat oni svobodo razdirali, kateri niso umeli, da anarhija i nadvlada ljudske drhali ni identična s pravo svobodo, temveč da jej je celo povsem nasprotna. Dunajske „svobode", kakor se je tako strašno kazala v žalostnih oktoberskih dogodjajih, pač ni maral, ali jasno se vidi iz njegovih načrtov o preustrojenji avstrijske države ter iz vseh drugih izjav i govorov itd., *) da je ravno on glede prave svobodomiselnosti gotovo silno prekosil vse one nemško-avstrijske demokrate, kateri so največ le tako dolgo s svojimi frazami nevedno ljudstvo sleparili, dokler niso splezali do visokih mastnih služeb, potem pa so nagloma uvedli odkrito, silovito reakcijo.
Vendar so s spridenim dunajskim novinarstvom vred tudi nekateri odločni češki narodnjaki, tako zvani „Mladočehi" Pa-lackemu očitali, da brani plemstvo i njegov upliv proti ndrodnemu pravu i interesu. A gotovo so se motili! Ponosno dokazuje Palacky v svojej zgodovini, da so bili Čehi od nekdaj svobodoljubni, kakor vsi Slovani, da niso imeli robstva (kojega so se navadili še le od svojih nemških sosedov), d-i v svojem pravu niso poznali imunitet, izjem i predpravic, da so bili enaki pred zakonom i da je kmetiški stan še le potem suženj postal, ko se je po husitskih bojih vdomačil nemški fevdalizem zlasti pod vlado dobrosrčnega ali slabotnega Viadislava II. **) To je bila „nemška dobrota" i Palackemu niti na misel ni hodilo, braniti enakih naprav!
Enakosti pred zakonom terja tudi on, v tem smislu je tudi on odločen demokrat. Ravno tako odločno pa nasprotuje onim, kateri hočejo plemstvo sploh odpraviti ali ga vsaj izključiti od ndrodnega
*) N. pr. Gedenk bi. str. 169 — 176, prvi načrt konštitucije; I.e. 176 —180, spomenica čeških poslancev ministerstvu izročena ; 1. c 184—189, interpelacija do ministerstva, 23. febr. 1849; 1. c. 189—205 spomenica čeških poslancev po razpustu kromerižkega zbora; 1. c. 206 — 214, članek „Union, Dicht centralisation noch federation"; Radhost III- 59 — 70, „O centralizaci a narodni ravnopravnosti v Rakausku" itd.
**) Cf. Palacky, gesch. Böhmens, I. 58; I. 166—173; II. 1. str. 27 — 35; II. 2. str. 3 31; III. 2. str. 37 - 39 i na mnogih drugih mestih.
gibanja. Prvo se mu vidi po nekoliko nepotrebno, po nekoliko nemogoče, kajti ako le obvelja načelo popolne enakosti pred postavo, bode posled nekaterih generacij vse izginulo, kar je „papirnatega" pri plemenitaših, pisane milosti, naslovi itd. i ostajali bodejo le nekateri neškodljivi zgodovinski i rodbinski spominjki. Ako pa „plemstvo" zovemo one naravne stanovske razlike, katere izvirajo iz velikega podedovanega posestva ter iz duševnih zmožnosti, pri posameznih različno razdeljenih, potem gotovo nobena sila ne bode mogla odpraviti teh razlik. „Učinte tabula rasa näsilim trebas ježtš dnes, a pozejtfi již wyskytnau se opet rozdily prirozene." *)
Kar se pa tiče politične zveze, katera obstoji med narodno stranko i češkim plemstvom, opravičuje jo Palacky s tem, da se sicer nikaka politična predpravica ne priznava velikašem, da je pa gotovo dobiček za närod, ako „šlehtnici", zvesti si svojih domovinskih dolžnosti , närodnemu gmotnemu i duševnemu napredku posvečujejo svoje po materijalnib skrbeh i težavah neoslabljene moči. — Ti nazori, zmerni i pravični, vidijo se nam edino pravi, ker so se v istini mnogi češki plemenitaši od nekdaj trudili za närodno povzdigo (Fr. i Kašpar Sternberg, Rudolf Kinsky, Izidor i Avg. Lobkovic itd.), potem pa, ker se moramo Slovani v svojem svetem boji ozirati na vse stanove, ter ne smemo izgubiti niti enega!.
Gotovo je tedaj, da je Palacky navzlic mnogemu natolcevanju vendar odločno svobodomiseln, pošteno „liberalen". Za napredek je tudi on vnet, ali on hoče mirno napredovanje, brez hrupa, brez silovitosti, on si želi svobode združene z redom, na podlagi vsestranske pravičnosti.
Iz tega stališča pojasnuje tudi delavsko vprašanje, katero danes vznemirja politični svet. Tudi njemu se vidi, da ве marsikatera krivica pri nas i drugod delavcem godi; tudi on zahteva, naj se te krivice odpravijo, ali on svetuje delavcem, naj se poslužujejo postavnih sredstev ter rajši z razumnimi dokazi prepričajo javno mnenje nego da ga strašijo z burnim krikom i s tajnimi zavezami i zarotami. Pri tej priliki se kaže Palacky tudi nasprotnika občnega volilnega prava, dasiravno v tej zadevi njegovi razlogi niso povsem temeljiti i neovržni. **)
Mnogo se je že govorilo i pisalo o njegovih mislih i nazorih glede avstrijskega cesarstva. Zlasti od kar se je vdeležil moskovskega potovanja, razupili so ga sovražniki njegovi kot veleizdajnika i privrženca panslavizma. To so hoteli dokazati posebno s tem, da je Palacky sam večkrat obžaloval i javno preklical znano svojo izjavo o Avstriji. Kaj je tedaj istinitega na tem, kakova je razmera njegova do naše države, kakova do Rusije?
Zopet se moramo tu ozirati na ono zgodovinsko važno franko-brodsko izjavo, v katerej je tako slovesno povdarjal potrebnost
*) Radhost, III. 142. „O demokratii" (1. c. 135 — 144.)
**) Iiadhost, III. 293—297.
avstrijske države. Ali pravna i moralna podloga njenega obstanka mu je načelo popolne ravnopravnosti vseh narodov. To je bitstveni pogoj njegove vdanosti i njegovega avstrijskega rodoljubja. Tega tudi v omenjenem pismu nikakor ne skriva ter pravi: „Narodno pravo je v istini prirodno pravo ter ne pozna niti gospodujočih niti hlapčujoeih narodov. Ako je več narodov v eno državo združenih, bode njihova zveza trdna i stanovitna le takrat, če se nobenemu ni bati za svoje närodne svetinje. Še ni prekasno za Avstrijo, odkritosrčno razglasiti ter dejansko vpeljati načelo pravičnosti, „saera aneora" v pretečem ladijolomu — ali čas hiti i nevarna je vsaka zamuda. Metternich ni pal le zaradi tega, ker je bil najodločnejsi nasprotnik svobode, marveč tudi, ker je bil najtrdovratnejši sovražnik avstrijskim Slovanom!" *)
Že v teh besedah, pisanih 1. 1848, razvija Palacky svoj program, kateremu je bil zvest do svoje smrti. On neče pristranske, on se navdušuje le za pravično državo, kajti po izreku sv. Avguština: „Remota justitia quid sunt regna nisi magna latrocinia?" Po njegovih nazorih se pa ta vsestranska pravičnost dä uvesti le v federalistično vravnanej Avstriji i zato nasprotuje odločno cen-tralističnej i dualističnej sistemi. Kako si je Palacky mislil to federalistično vravnavo, povedali smo že na mnogih mestih; tedaj nam ni več treba, natančneje govoriti o tej stvari. **)
Ko pa vidi, da se avstrijska država po njegovem imenenji vedno bolj oddaljuje od svojega cilja, ter vedno bolj izgubiva prvotno svojo podlago, žaluje on nad njo ter začenja dvomiti nad njo. Se 1. 1865 ni bil prčklical one frankobrodske izjave, marveč je dejal: „Lahko zagotavljam, da nikdar nisem dvomil nad resničnostjo teh besedi, da se jih odločno držim tudi danes, kakor sem vselej storil ter jih bodem priznaval, ako Bog da, do konca svojih dni." ***)
Ali žalostne skušnje poznejših let, vtrjenje dualizma, pad Belcredijev i Hohenwartov, so ga drugače izučile. „Kako — pravi — bi jaz mogel misliti v onih slavnostnih dnevih obnovljene svobode, da bode nam Slovanom mesto absolutizma posameznega vladarja od Nemcev odločen mnogo hujši absolutizem, diktatura namreč povsem nam nasprotnega naroda?!" f) Zaradi tega tožno kliče: „Žalibog, tudi jaz moram pustiti nado o stanovitnej ohranitvi avstrijske države, ne zaradi tega, ker ne bi bila želeti ali ker bi bila nemogoča, temveč za to, ker se v njej dopušča Nemcem i Magjarom, polastivšim se vlade, vstanoviti enostranski despotizem posameznih plemen, kateri kot politična nesmisel v raznojezičnej ustavnej državi dolgo obstajati ne more; druge Avstrije pa Nemci i Magjari nečejo. Po krivdi teh ndrodov zabredla je že predaleč
*) Gedenkblätter, 153.
**) Glej stran
***) Radhost III. f) Radhost III. 301.
po nagnenej ravnici." I ker neka nemška stranka nima gorkejše želje, kakor vtopiti se v veliko-uemškej državi, Palacky otožnim srcem vpraša: ,,Кнј se v istini ne nahaja več Nemcev pri nas, katerim bi bilo mar za obstanek Avstrije, za njeno moč in oblast, za njeno slavo i čast? Mar jim vsa povestnica, večstoletno združenje z drugimi närodi ob Donavi le neprijetne vtise daje? Mar je ljubezen i vdanost do mnogoskušene vladujoče rodbine tam izginila, kjer so od nje uživali le naklonjenost i dobrote?! . . . . Ker besede tu nič ne koristijo, mi končno le ostaja britki vzdihljaj: pomozi Bog!" *)
V istini, tako ne govori nasprotnik, tako toži le zvesti i vdani prijatelj, katerega srce boli videti, kako se prezirajo njegovi nasveti, kako hira i propada staroslavna država, katero bi rad zopet videl čilo i mogočno.
Da je bil Palacky v istini do svoje smrti vnet za idejo vsem nArodom pravične federalistične Avstrije, vidi se jasno iz njegovih nazorov o Rusiji. L. 1848 imenoval je „rusko univerzalno monarhijo" neizmerno i nepregledno zlo, nesrečo brez konca i kraja. L. 1863 pravi, da je rusko carstvo nastalo, ne po slovanskih, temveč po nemških i mongolskih načelih. **) L. 1867, ko je na svojem potu v Moskvo pazljivo študiral ruski narod, se sicer ruske monarhije ni več bal, ali on je zvest ostal federalističnej Avstriji, katero si predstavlja kot najbolj zanesljivo zaveznico i prijateljico sosedne Rusije. —
Tako smo razložili politične nazore i ideje Franca Palackega. Le te je zagovarjal ves čas svojega javnega delovanja, zanje se je boril z ono prečudovito doslednostjo, kojo so morali celo protivniki njegovi občudovaje priznavati.
I ravno v političnih vprašanjih je taka doslednost kaj redka stvar! Celo pri najbolj izobraženih ljudeh je to kaj prav navadnega, da spreminjajo svoja načela, da zapustijo svoje prijatelje i somišljence ter sramotno pobegnejo v nasprotni tabor. To se godi iz dvojnega uzroka: ali ni bilo pri njih onega pravega prepričanja, katero izvira le iz resnega premišljevanja i prevdarjanja, katero je nasledek temeljitih študij i mnogovrstnih skušenj, i potem je begunstvo nasledek duševne plitvosti i površnosti. Ali pa so ti uskoki predrugačili svoje mnenje le iz materijalnih razlogov, iz grde sebičnosti, iz nizke čestilakomnosti, i potem izvira njihov odpad iz podlosti i nemoralnosti. Pri Palackem sta se pa na izredni način strinjala plemenito srce i bistri razum. Jasne so mu bile usode vseh kulturnih držav, poznal je iz zgodovine skrivne uzroke mogočnosti i propada staroslavnih ndrodov, znal je za vse ustave, kako so nastale i kako so uplivale na naroden razvoj, i tako si je sčasoma, hladnokrvno i trezno preiskovaje närodno i vesoljno
*) Gedenkblätter, str. 312 — 313.
**) Radhost, III. 124.
povestnico pridobil svoje politične nazore. Če se je pa enkrat prepričal, če je dospel do kake resnice, ogreval se je zanjo z onim navdušenjem, z ono gorečnostjo, z ono vzorno ljubeznijo, katera je lastna le vzvišenim duhovom ter najbolj razločuje velikega človeka, junaka od ogromne večine navadnih vsakdanjih značajev.
Kjer se pa v takem soglasji bratita razum i srcž, je končna zmaga neizogibna, naj se tudi upirajo nasprotniki z vsemi svojimi silami! I tudi Palacky je prodrl s svojimi nauki in nazori, tudi on se je zmagonosno boril na političnem bojišči! Avstrija sicer, kakor si jo je on mislil, je še „pium desiderium" i ravno dandanes smo navidezno še prav daleč od tega, da bi se vstanovila. Ali dasiravno Palack^ v tem oziru ni dosegel svojih namenov, navduševal je zanje vendar ves češki närod, ogreval vse ljudstvo od visokorodnega kneza do zadnjega plebejca — i kjer tak zaveden närod, izobražen i krepak kako pravo terja, resno i moško terja, zanika se mu to le za nekoliko časa, za dolgo se mu zanikati ne more. Končnega vspeha politične svoje delavnosti stari Palacky ni doživel, ali doživeli ga bodo gotovo potomci njegovi, hvaležno se spominjaje svojega očaka, svojega voditelja v usodnej dobi, kateri jim je z besedo i činom pravo pot kazal iz temne sedanjosti v žarnejšo bodočnost!
Palacky zgodovinar i učenjak.
Da je probudil i oživil närod, o katerem je ves svet sodil, da se nikdar več ne bode predramil iz stoletnega^ pogubnega spanja, to je Franca Palackega veliko politično delo. Če bi pa bilo mogoče, uničiti to d-lo njegovo, ter še enkrat v neznatnost i pozabljenost strmoglaviti češki närod i imč njegovega vodnika izbrisati iz hvaležnega spomina rojakov i iz povestnice, bi vendar tudi v tem popolnoma neverjetnem slučaji o tem možu veljala pesnikova beseda: „Non omnis moriar!': Pozabljen kot politik, kot državnik, slovel bi tem bolje kot učenjak i zgodopisec. Kajti kar je on dosegel na polji obširne zgodovinske vede, to je kaj tako nenavadnega, izrednega, izvrstnega, da mu je na veke zagotovljeno častno mesto med najodličnejšimi duhovi, med duševnimi junaki vsega človeštva!
Na drobno smo častitim čitateljem v životopisu Palackega razkladali, kako se je bil poprijel povestnice, kaj je priobčil v teku 53 let i koliko je spisal v tej dolgej dobi. Zlasti smo povdarjali najlepši sad njegovega truda, češko povestnico, i razlagali, kako je to preimenitno delo nastalo v svojej dvojnej obliki, v nemškfj i českej izdaji. Naj se nam dovoli, da še enkrat pozornost obračamo na silne težave tega podvzetja i na izborne zmožnosti onega, kateri se ga je bil lotil.
Že samo ob sebi je jako težka stvar, napisati dobro zgodovino kake posamezne dežele. Občinstvo je preveč različno; velika večina si želi čitati svojega näroda povestnico v lepem gladkem jeziku ter videti dogodbe svoje prošlosti naslikane z živimi barvami. Ker
temu občinstvu popolnem zadostuje, da pisatelja razume, da se zabava i navdušuje, niti ne zahteva temeljitosti i strogo znanstvene kritike ali se je celo boji zaradi neke suhoparnosti. Strokovnjaki pa sodijo drugače; dovršeno lepa oblika jim je nekaj nevažnega, natančnost pa, temeljita učenost, bistrovidnost i jasen pogled, na dno segajoč posameznim dogodbam, jim povsem zadostuje ter jih odškoduje za pomanjkanje formalne dovršenosti ali lepote sploh. Marsikatera zgodovinska knjiga navdušuje navadnega bralca, dasiravno se strokovnjak niti na njo ne ozira; marsikaterega učenega dela pa je zgodovinar veeel ter ga skrbno prebira z največjo pazljivostjo, dasiravno se drugo občinstvo kar stresa i obupava vsled njegove suhoparnosti i dolgočasnosti! *) Delo Palackega, ob enem namenjeno učenemu svetu i domačemu občinstvu, moralo je tedaj ugajati jako različnim terjatvam i potrebam ter je bilo že zaradi tega nenavadno težavno i sitno.
Druga velika težava pri vsakej lokalnej povestnici (izvzemši onih narodov, kateri niso bili v dotiki z zapadno Evropo) je ona tesna zveza z vesoljno zgodovino. Domače povestnice nikdo ne more razumeti, zlasti ne v srednjem i novem veku, če so mu neznane velike svetovne spremembe; tu so posamezne dogodbe le glive dolge verige, katerih se druga drži druge ter ima veljavo i pomen le kot del velikanske organične celote. Temeljito znanje univerzalne povestnice je tedaj prvi pogoj za pisatelja, kateri se loti specijalne zgodovine; pri vsakej priliki v svojem delu mora odkriti kavzalno zvezo med poglavitnimi, vsemu svetu lastnimi idejami i med razodevanjem njihovim v ozkem omejenem krogu posamezne dežele ali poedinega ndroda. Stoječ pa na tako vzvišenem stališči si mora pisatelj gotove meje staviti ter nikdar ne sme pozabiti svojega prvotnega namena. To je pa težko pri narodih, kateri so tako mogočno uplivali na zgodovinski razvoj, ko n. pr. Čehi. Kolikokrat so se odločilne borbe vršile na bregovih Veltave i Labe, kolikokrat je bil češki narod prevažen faktor svetovne zgodovine! Na vse to je moral Palacky paziti, ali vendar si je vselej moral svest biti, da češko povestnico piše, ne pa nemške i avstrijske, ali celo evropske sploh!
Da enake težave premaga, se mora tedaj zgodovinar seznaniti z vsim dotičnim slovstvom, počenši od tisočerfli domačih listin, diplomov i drugih spisov, od majhenih razprav i lokalnih črtic itd. do onih mogočnih literarnih proizvodov, na katere se dandanes naslanja naša zgodovinska veda. To mu bode tem ložje, čim bogatejši so viri, čim bogatejše je slovstvo, čim večje je število onih, kateri so pred njim obdelavah to tvarino. Kaj pa, ako vsega tega ni, ako
*) V vsem zgodovinskem slovstvu ne poznam knjige, da bi bila slabejše i dolgočasnejše pisana od Evt. Kopp-ove: ,,geschichte der eidgenössischen bände1'; i zopet mi ni nobena znana, da bi glede krasnega jezika ee mogla meriti z Lamartine-vo: ,,1' histoire des Girondins".
I vendar — koliko višje ceni zgodovinar suhoparnega Koppa od pesniško navdušenega Lamartina!
so viri usahnili, ako je polje se pusto i neobdelano? Potem se da preiskovalec primerjati popotniku, v nepoznanem pustem kraji, zapuščenem od vodnika, kateri se zastonj trudi i muči, da bi pravo pot našel i labirinta, kateri ga obdaja!
Taka se je Palackemu godila. Prednikov (izvzemsi zaslužnega Pelzla) ni imel, domačih virov je bilo malo i še ti so bili po nekoliko slabi i o imenitnih zgodovinskih dobah vsaj v domovini ni bilo ničesar ohranjenega, ker so se bili o času reakcije, kakor smo že omenili, pokončali stari izvirniki. Listin, pisem itd. bilo je sicer še na tisoče i tisoče, pa vse to je trohnelo po mokrih starih luknjah, katere so evfemistično „arhive" imenovali, ali je bilo raztreseno po širokem svetu, v Parizu i v Rimu, na Dunaji i v Pešti, v Monakovem i v Draždanih, v Benetkah i v Berolinu, v Vratislavi i v Norimbergu, v Bazelnu ali v Gorelcu, ne da bi bil kedo voljo i zmožnost imel, pregledati to velikansko množino ter jo porabiti v znanstvene namene. Kaka silna težava, nabirati to t vari no *), pregledati jo i predelati ter iz majhenih kamenčekov sozidati velikansko poslopje! Vse to pa je moral storiti samouk Palacky, storiti v državi, v katerej je bilo vse duševno življenje zamrlo vsled brezumnega pritiskovanja, storiti na korist ndrodu, kateri se ni več zavedal niti svoje närodnosti, niti svoje povest-nice. **) O svojem starem slovanskem značaji, o svojej pravnej zgodovini, o svojem prvotnem slovstvu ni imel ne duha ne sluha; najbolj znamenite zgodovinske dogodbe pripovedovale so se mu popolnem napačno, tako kakor je ugajalo merodajnim krogom. Predrugačiti to, pa ni bilo le težavno, temveč celo nevarno, ker se v merodajnih krogih ni odobravalo enako početje. Saj vemo, da se marsikatera češka listina iz XV. stoletja še ni smela natančno ponatisniti v „Arhivu češkem" ali v muzejskem časopisu, kar temeljiti nemški zgodovinar G. Voigt hudo graja." ***)
Ali bogato obdarovan od narave i neizmerno marljiv pridobil si je Palacky kmalu vse lastnosti, potrebne k tako velikanskemu delu. Znanje njegovo je bilo povsem temeljito: raznih jezikov, tako
*) Palacky, böhm. geschichte. V. 1. str. V.
**) Kako nevedni so bili takrat celo izobraženi Čehi v zgodovinskih stvareh, o tem nam pov^ Palacky sam marsikatero prav smešno. Učenjak Zimmermann, c. kr. skriptor v praškej biblijoteki se je 1. 1825 s Palackim prepiral, ker mu ta ni pustil veljati, da sta bila Hus (-j-1415) i Wallenstein (f 1634) vrstnika i osobna prijatelja!! Profesor pravoslovja Schuster ga je vprašal, zakaj se toliko muči s pravno zgodovino ? naj si poišče katerokoli nemško knjigo, naj posname iz nje, kar je bila navada na Nemškem ter naj se povsod misli, da se je to 100 let kasneje tudi na Češkem vpeljalo. I mož je bil redni profesor češkega „statnega" prava na praškem vseučilišču!
***) G. Voigt, der Husitenkönig Georg von Böhmen, objavi, v Sybelovej histor. Zeitschrift, VI. str. 398—468.
važnih za zgodovinarja, naučil se je bil že v mladih letih. Ko je bil osemnajst let star, znal je poleg klasičnih jezikov i poleg nemščine tudi angleški, francoski, italijanski, španjski, srbski i ruski. Tudi madjarski jezik mu je bil do dobrega znan.
8 češko povestnico pečal ee je neprenehoma od 1. 1823 do 1876, ter je takoj začel samostojno delati i preiskovati. Paleografično i diplomatično znanje, neobhodno potrebno za preiskovalca srednjeveške zgodovine, pridobil si je, - kar je komaj verjetno — kot samouk. Sam je prečital i kritično ogledal na stotisoč listin itd. ter se je tako :zuril v tem težavnem delu, da se mu skoraj nikdar ni primerilo, da bi bil kako stvar napačno bral. Vse njegove izdaje izvirnikov odlikujejo se po izglednej korektnosti i zanesljivosti, kar radi priznavajo vsi učenjaki. *)
Neumorno delavnost Palackega povdarjali smo pri mnogih prilikah že v njegovem životopisu. On sam, pohleven i skromen, ki samega sebe mnogo ostreje sodi nego druge, pravi vendar v predgovoru k zadnjemu oddelku V. zvezka: „Z mirno vestjo lehko rečem, da nikoli nisem opešal v svojej pridnosti i tudi ne bodem, dokler mi Bog dä ?.dravje i življenje". V tem mu pritrjuje ves znanstveni svet. Kaj lepo slavi G. Voigt delavnost Palackega z živimi besedami: Warlich, es ist nicht hoch genug anzuschlagen, wenn die arbeitskraft und fülle eines ganzen Menschenlebens einem solchen werke (P., geschichte Böhmens) gewidmet; will es doch scheinen, als sei der jüngern generation der mut, nach so fernen und entlegenen zielen zu streben, in geringem grade eigen, als sterbe jene assiduität immer mer aus, die treu und fest ein jarzehnt nach dem andern einer und derselben grossen aufgabe sich hingibt und in dem gedanken der Jugend noch die höhere freude des alters zu finden wünscht." **)
Vendar vsa pridnost zgodovinarju nič ne koristi, ako ni združena z resno, strogo znanstveno kritiko. Kaj mu pomaga, če natančno pozna vse slovstvo, če je marljivo prečital vse izvirnike, če pa ne zna ločiti dobrega vira od slabega, zanesljivega i nepristranskega od enostranskega, dobro podučenega pisatelja od nevednega, neodvisnega opazevalca od golega kompilatorja! Ravno ta kritični dar pa ima Palacky v posebnej meri. Vrhu tega je jako previden ter se skrbno izogiba onim smelim konjekturam i do-mišlijam, ki dandanes tako pogostoma kazijo celö imenitna zgodovinska dela, da marsikateremu znanemu zgodopiscu veljajo besede Göthejeve: „Mit Worten lässt sich trefflich streiten, mit worten ein system bereiten."
Pri Palackem je to povsem drugače. Pri njem govori le razum, nikdar ne fantazija; kar on povd, kot pozitivno pov6, na to se človek sme zanesti, kajti če kake stvari dobro ne ve, bode takoj
*) Primerjaj Zarneke, literarisches Zentralblatt od 1. 1874, str. 1266.
**) Voigt, 1. c. VI. 400.
obstal, da o njej se ni dobro podučen i popolnoma prepričan. Izvzemši Ranke ta med vsemi zgodovinarji ne poznamo nobenega, kateremu bi se gledč fakt s tako mirno vestjo zaupali, kakor ravno mojstru Palackemu. *)
Ali skrbno nabrano i kritično prerešetano zgodovinsko tvarino mora povestničar še le obdelati, iz nje mora po težavnem duševnem procesu svoje delo, svoj umotvor ustvariti. Ker je površnost i plitvost velika napaka, mora seči v globočine zgodovinskega gibanja, mora razkriti notranjo zvezo posameznih dogodeb, se mora povzdigniti do velikih idej, v katerih se razodeva duh poedine zgodovinske d6be. Navzlic vsej temeljitosti i globokosti pa ne sme biti niti preobširen, niti prekratek, i mora biti povsod jasen i razumljiv. Zlasti IV. i V. zvezek češke povestnice, v katerih Palacky- razlaga zamotane razmere češke v dobi 1439—1526, dokazujeta sijajno, kako ste v njem bili združeni redki zmožnosti, globoko spozna vanje i jasno predstavljanje!
I vendar tudi najbolj nadarjeni zgodovinar ne bode zadostoval svojemu poklicu, ne bode koristil svojej vedi, ako ni resnicoljuben i nepristransk, ako predsodki i strasti uplivajo na njegovo razsodbo. Ravno Palackemu pa avstrijski Nemci kaj radi očitajo, da v njem prevagujeta vdanost do svojega näroda i političen fanatizem, ter ga vodita do tega, da postaja krivičen i enostransk. V tem smislu pravi Const. Wurzbach v svojem leksiku: „Die geschichtsforschung verdankt diesem werke manchen lerreichen aufschluss, aber ein wares geschichtswerk ist die geschichte Böhmens von Palacky nicht." **) Toda tako neumno natolcevanje prihaja ali iz gole nevednosti, ali zavidnosti. Palacky sam pravi v prvem svojem predgovoru: ***) „Jaz ne poznam drugih načel nego onih, kateri izvirajo iz najvišjega načela zgodovinske resnice i zvestobe. Da iz češkega stališča pišem, to se mi more še le potem v zlo šteti, če bi bil pristransk i krivičen proti Čehom ali proti njihovim nasprotnikom. Nadejam se pa, da me je pred tem grehom obvarovalo moje hrepenenje po resnici, moje spoštovanje vsega božjega i človeškega prava, moja gorečnost za red i za postavo, moje sočutje za srečo i nesrečo vesoljnega človeštva". V svojej povestnici nikdar ne prikriva i ne zatajuje, kar je Čehom v sramoto, i naglaša ravno tako nepristransko slabosti i napake svojega näroda, kakor dobre lastnosti njegove. ****) Dasiravno živo čuti s svojim närodom, je vendar
*) Nemški zgodovinarji se dostikrat ne strinjajo в Palackovimi nazori, zlasti ee so Slopanom ugodni. Vendar pa pravi znani Grünhagen (liter, zentralblatt, 1868, str. 796 —797 ): „Trotz solcher urteile gewärt der reichlich entfaltete stoff eine ungetrübte anschauung, deren färbe sich unmittelbar aus den tatsachen ergibt und so darf auch unser dank gegen den Verfasser ein bedingungsloser sein."
**) Wurzbach, 1. c. XXI. str. 182.
***) Palacky, gesch. Böhmens I. str. VII.
****) Primerjaj: Palacky, 1. c. I. str. 196, II. 2. str. 38-39 itd.
vselej pravičen nasproti njegovim sovražnikom ter se prav lepo razločuje od mnogih nemških pisateljev, kateri imajo za Slovane vedno le psovke i zasmehovanje.
Sicer pa pošteni Nemci resnicoljubnost Palackega radi priznavajo. Tako pravi Voigt v svojej, že večkrat omenjenej obširnej razpravi: „Glaubten wir im vorigen einzelnen seiner auschauungen entgegentreten zu müssen, so wünschten wir hier am schlusse nochmals zu betonen, dass der Verfasser seinem alten versprechen treu geblieben, zwar auf dem Standpunkt eines Böhmen, aber nicht ungerecht gegen die gegner der Böhmen zu sein .... Wol mag der schmerzliche hinblick auf die folgezeiten nach Georgs tode, wol mag der druck der gegenwart, unter welchem der Verfasser schrieb, unwillkürlich seine feder beherrscht haben. Dennoch lebt der gerechte sinn in ihm, den wir im grossen und ganzen ein erbteil der deutschen Wissenschaft nennen dürfen". Drugi nemški učenjak pa se oglasi v Zarnckevem literarnem listu ter pravi, povdarjaje nepristranost, s katero je Palacky popisal dobo Jurija Podiebrada: „Obwol kaum ein Böhme mit ruhigem gemüte des königs Geofg sich erinnern kann, so ist doch in diesem bände (IV.) auch nicht ein leidenschaftliches wort; der Standpunkt der gegner, auch der päpste Pius II. und Paul II. wird mit grösster mässigung gewürdigt, in der regel läset der Verfasser allein die tatsachen reden." *)
Ako temu, kar smo do sedaj povedali, še dodamo, da se Palacky ne ozira le na politično povestnico, temveč da posebno živo popisuje kulturno zgodovino svojega naroda na raznih stopnjah izobraženosti, njegove pravne i društvene razmere, promet i obrtnijo, umetnost i slovstvo, verske i vojaške zadeve; da vse to podaja v lepem, plemenitem jeziku, mirno i lično, skrbno se izogibaje vsakej polemiki i osobnosti, potem moramo po vsej pravici reči, da se ima Palacky na vse veke prištevati zgodovinarjem i učenjakom prve vrste. Pač ne poznamo znanstvenega dela, s katerim bi se Slovanstvo moglo tako ponašati, kakor z njegovo češko povestnico!
Tako sodijo tudi najodločnejši nemški učenjaki. G. Voigt imenuje Palackega delo: „ein werk, das in böhmischer spräche geschrieben, als ein nationaler schätz betrachtet, in deutscher spräche als eine vorzügliche bereicherung der deutschen geschichts-wissenschaft anerkannt ist;" **) i na drugem mestu pravi: „Gerade wenn sein grosses werk nicht nur an sich belert und erfreut, wenn es auch zu weiterm denken und forschen anregt, tritt seine vortrefflichkeit desto heller zu tage. Nicht nur für die böhmische geechichte ist es die classische bearbeitung und wird vermutlich auch für lange zeit das buch der biicher bleiben; auch die deutsche geschichte des XIV. und XV. Jahrhunderts hat noch
*) Zarncke, liter, centralblatt, 1861., str. 285.
**) Voigt, 1. c. 401.
keinen bearbeitet' gefunden, zu dem man sich so freudig und erfolgreich wendete wie zu den betreffenden abschnitten i o Herrn Palackys buche." ') Ena prvih korifej nemške znanosti, sloveči D roysen pravi: ,,Palacky — der sich und seinem vaterlande in seiner bömischen geschiente ein beneidenswertes denkmal gesetzt hat.' V imenitnem Sybelovem listu pa čitamo sledečo sodbo o Palackem: „Wol darf er mit stolz auf das werk zurückblicken, dem er weit über ein Menschenalter seine kraft gewidmet. Er erst hat Beinem volke eine geschichte auf wissenschaftlicher grundlage gegeben; an ihm wird alle zukünftige forschung anknüpfen müssen. Es galt hier nicht, ein bereitliegendes material geschickt zu verarbeiten; die bausteine mussten erst mühsam herbeigeschafft und zugehauen werden, eine arbeit, in welcher der landeshistoriograph gar wenig beistand gefunden. Umso respect-voller stehen wir vor dem staatlichen bau selbst und die deutsche Wissenschaft hat, soviel uns bekannt geworden, diese anerkennung nie verweigert, wenn auch einzelne teile und resultate zur polemik den anlass gaben". 2) Ravno tako sodi o tej knjigi presojevalec vZarnckovem liter, centralblattu: „Sein buch, obwol nur widerwillig dem deutschen geiste huldigend, zält zu den standwerken deutscher g(schichtschreibung." 3) Celo Krones, dasiravno kot avstrijski Nemec bolj nasprotnik češkega zgodovinarja, vendar priznava: „Palacky eroberte die mittelalterliche geschichte Böhmens der modernen historiographie, die hussitische geschichte fand an ihm den ersten quellengerechten geschichtschreiber und alles, was seit 1848 in historischer richtung von der čechischen seite begonnen und geschaffen wurde, stand unter seinem einfluss, mit ihm in Verbindung." 4)
Mnogo enakih strokovnjaških razsodeb bi še lahko navedli, ali bolje kakor vse te izjave o pomenljivosti Palackega za zgodovinsko vedo pričuje to, da si Nemci vv eno mer prizadevajo, za-se reklamovati slovanskega učenjaka. Že 1. 1843 piše Hausse r o Palackem: „Der Verfasser ist in inhalt und form ein kind der deutschen bildung und so imponierend uns der böhmische Patriotismus die spitze bietet, wir finden allenthalben nur die frucht deutscher Studien, ein erzeugniss deutscher historischer kunst." 5) Stiri in dvajset let pozneje pa piše Zarncke: „Seit er (Palacky, katerega presojevalec imenuje „den vererten forscher") mit seiner „Würdigung der alten böhmischen geschichtschreiber" hervortrat, haben wir an ihm mit freude die schule deutscher kritik erkannt und sq gehört er als schriftsteller uns an." 6)
') Voigt, 1. c. 468.
2)	Sybel, histor. Zeitschrift XX., str. 206.
3)	Zarncke, liter, zentralbl. 1868, str. 796.
4)	Krones, oest. geschichte, I. 62.
5)	Glej: Augsburger allg. Zeitung v prilogi od 24. aprila 1843.
6)	Zarncke, liter, zentralblatt, 1867, str. 318,
Dasiravno tedaj vsi odlični učenjaki, zlasti pa nemški zgodovinarji neprecenljive zasluge češkega zgodopisca priznavajo i priznavati morajo, bil je vendar čestokrat prisiljen, boriti se z nasprotniki, kateri so ga napadali po nekoliko iz o&obnega sovraštva, po nekoliko vsled ndrodno-političnega i verskega nasprotja. Žalibog, da med njegovimi osobnimi protivniki nahajamo v prvej vrsti slavnega našega rojaka Ja r ne j a Kopitarja. *) Nastalo je to sovraštvo vsled znanstvenega prepira o izviru staroslovanskih obredov i Kopitarje bil postal tako strasten, daje pod izmišljenim imenom (Kosmas Luden) po inostranih časopisih zgodovinsko delo Palackega na vse načine grajal ter pisatelja tako osobno i brezobzirno napadal i denunciral, da je bil 1. 1840 Palacky prisiljen, pri policijskem uradu pritožiti se, naj vendar c. kr. cenzorju Kopitarju ustavi: „tako nepostavno i nečastno ravnanje." **)
Tudi mnogi nemški zgodovinarji se niso v vsakem oziru strinjali z nazori Palackega, kar se že samo ob sebi razume. Prepiral sejen. pr. s Hausse rjem, Böhme rjem i Koppom; posebno Kopp mu je marsikaj hotel ovreči, kar se ni popolnoma vjemalo z njegovo neomenjeno naklonjenostjo do habsburške dinastije. Ali vsi ti prepiri so bili strogo stvarni i znanstveni i nikdar se ni nobeden teh možakov pregrešil zoper dostojnost i spostljivost, katero si morajo učenjaki med seboj tudi v tem slučaji skazovati, ako si nasprotujejo v ene j ali drugej znan-stvenej zadevi.
Hud i srdit boj je Palacky že v zadnjih letih imel tudi s profesorjem H ö fl er j e m i njegovimi pomagači Sc h 1 e s i n g e r j e m, Lippertom ter z drugimi udi „društva za povestnico Nemcev na Oeskem". Ta polemika je bila tem imenitneja, ker strastni napadi teh pisateljev niso veljali le češkemu zgodopiscu, temveč slovanskemu življu v Avstriji sploh. Palacky tedaj, zavrnivši te napade, ni branil le svoje osobne i pisateljske časti, temveč čast vsega Slovanstva. Spuščale so se puščice v Palackega, merile pa so v nas, v našo preteklost i v našo bodočnost!
Odgovarjati na te napade bila je dolžnost Palackega. Lastna pisateljska čast i čast celega näroda ste velevali mu, pred vsem izobraženim svetom raztrgati goste mreže domišlije i dvojezičnosti teh nasprotnikov, kar je Palack^ mojatersko dovršil v znanej knjigi: „Die geschichte des Husitentums und prof. Const. Höfler", katero po jedrnatem jeziku, stvarnej kritičnej ostrosti, moškej odločnosti i navdušenosti smemo prištevati najboljšim polemičnim spisom.
*) Palacky, zur böhm. geschichtschreibung, str. 193. „Med vsemi učenimi Slovani imel sem svoje žive dni le dva imenitna osobna protivnika, da, celo neizprosna sovražnika: c. kr. „dvornega slavista" Kopitarja od 1 1830 i muzejnega biblijotekarja Hanko od 1. 1826."
**) Glede prepira s Kopitarjem glej 1. c. str. 145—153.
Natančno i vestno, kolikor je bilo v našej slabej moči, smo popisali življenje, pojasnili politično i znanstveno delovanje Franca Palackega. S tem pa nismo samo hoteli izraževati neomejenega svojega osobnega spoštovanja do mozä, kateri se opazevalcu tem bolj priljubi, čim natančneje ga spoznava, čim globokeje se spušča v njegova dela — temveč mislili smo ob enem spolniti rodoljubno dolžnost do domovine i do slovenskega näroda.
Kajti umevati velike, slavne možake, je pač silne važnosti za posameznega i za ves närod! Kakor potniki po morji, utrujeni dolge vožoje, veselja zavriskajo, zagledavši dolgo zaželjeno suho zemljo, katera jih bode odškodovala za vse nezgode i prestane nevarnosti; kakor prebivalci velikega mesta, vjetnikom enaki, v svojem zaduhlem zidovji zaprti i vedno v slabem zraku živ6čih po naravi hrepenijo, po cvet' čem polji i po bistrem potoku , po rosnatej travi i po zlatorumenem, mehko se zibajočem klasovji, po mirnem hladnem gozdu i po sivem gorskem velikanu, kateri s svojimi sneženimi vrhovi kakor mejni kamen v prirodi v sinje nebo kipi; kakor se radujejo vseh teh krasot, pozabivši za nekoliko časa vsakdanjega življenja sitnosti i muke: — tako se tudi nam srce ogreva, ako med nebrojnimi navadnimi značaji, med onimi, ki so le „fruges consumere nati", zagledamo nenavadno prikazen, odličnega, meje vsakdanjosti presezajočega človeka!
I dasiravno moramo duševno velikost povsod spoštovati, pri vsakem stanu i plemenu, kjerkoli se nam razodeva, bode vendar izgled pravega moža posebno močno na nas uplival, nas bode mikal i vabil, če o njem lahko spregovorimo ponosno besedo: ta je naše krvi, sin naše matere, nas brat po rodu, naj nam bode tudi brat po duhu! Ni tedaj prav sveta dolžnost za nas Slovane, katerim je nemila usoda dosedaj le borno število v istini velikih mož odmerila, da se z vedno rastočo ljubeznijo i vdanostjo spominjamo svojega proboritelja Palackega?
A pravo spoštovanje mu bodemo vendar le s tem skazali, da se ravnamo po njegovih načelih, da hodimo po njegovih potih. Tudi naš mali närod slovenski živi v enakem položaji kakor češki. Ni nam dano iskati si bojnih lavorik, uplivati na svetovne usode — zadostuje, če mirno napredujemo, če se borimo z duševnim orožjem ter vstrajno delamo za politično i duševno prosveto našega ljudstva. Naša borba je duševna i zmaga bode naša le takrat, če bodemo glede izobraženosti i marljivosti sosedom i pro-tivnikom vsaj enaki. Tu pa ne koristi niti glasno kričanje, niti slepo navduševanje, tu treba resnega dela i resnih študij. V tem oziru naj nam bode Palacky vedno v izgled; saj tudi on svojemu närodu tako delovanje priporoča, rekši:. „Pred vsem je treba, da se urimo v vseh mirnih vednostih še bolj, nego v onih, ki so potrebne za boj. Nikdar ne smemo rok križem držati; duh moramo oživljati, da nas bode zopet oživil.
öe pa pride vendar do boja, posluževati se smemo le poštenega orožja, ne da prizanašamo protivnikom, temveč da častimo samega sebe ter podobni ne postanemo svojim sovražnikom!" *)
Da bi ta poštena misel tudi med nami prodrla, da bi to prepričanje prošinilo vse sinove našega näroda!
V Dunajskem Novem mestu leta 1877.
*) Palacky gesch. des Huaitentums und prof. Höfler, str. 164.
Životopis
dr. Etbina H. Coste
je izdan v posebnem zvezku.
Letopis 1877 1.
5
Životopis i\. M. Karamzinn, ruskega historijografa.
Spisal prof. J. Steklasa.
Dnč 1. decembra leta 1866. so praznovala vsa učena društva po vseh krajih obširne ruske carevine stoletni jubilej rojstva Nikolaja Mihajloviča Karamzina.
Imč tega znamenitega moža bi moralo biti znano vsacemu izobraženemu Slovanu, kajti njegove izvrstne lastnosti ne samo učenjaka, nego tudi človeka so vredne trudoljubivega posnemanja. Kakor državljan je vroče ljubil svojo domovino ter je bil eden pravih svetnikov carskih. Njemu morajo biti Rusi zahvalni za krasno zgodovino ruskega carstva; to ogromno delo bode njegovo ime slavilo na veke. On je popravil ruski pismeni slog; kakor Lomonosov ruski jezik. Karamzinje prvi začel pisati tako, kakor se govori; do njegove dobe se je pismeni jezik mnogo razlikoval od navadnega govora. In čeravno ni opravljal nobene višje službe državne, vendar je on neprestano sledil za vsemi državnimi potrebami kakor tudi potrebami ndroda ter s svojim urojenim mu ravnodušjem izraževal odkrito svoje mnenje; vsled tega se je mnogo spremenilo in zboljšalo po zapovedi vladarjevi, ki je zelo cenil Karamzina zaradi njegove pravednosti, njegovega visokega uma in brezkoristne udanosti prestolu in domovini svoji.
Taki možje so naš ponos, naša slava, zatoraj njihov životopis ni samo zabaven, nego tudi poučen za vse potomstvo, ki živi in dela sicer v drugih okolnostih, ali glavne podloge vendar ostanejo vedno iste, na katerih se zida dobro in zlo.
Nikolaj Mihajlovič Karamzin se je rodil 1. decembra 1. 1766. v vasi Mihajlovki (Buzuluckega ujezda [okrožja], sedanje Samarske gubernije). Oče njegov, doslužen stotnik, je bil nebogat provincijalen dvorjanin (plemenitaš), in ni imel sredstev, da bi bil mogel dati svoji detci sijajno odgojo. Karamzin, rano svojo mater izgubivši, dobival je začetni poduk v domači vasi, kjer se je naučil nemškega jezika precej dobro ter od tega časa začel strastno čitati.
Ko je bil Karamzin star deset ali enajst let, so ga pripeljali v Moskvo ter ga vmestili v odgojilnico profesorja moskovskega vseučilišča Sad ena, in tukaj je ostal do konca l.v1781.
Neizvestno je, koji predmeti so se učili v odgojilnici Sadenovi. Znä se samo toliko, da se je Karamzin naučil točno nemškega jezika ter se prilično izvežbal tudi v francoskem. Razven tega se je vadil tudi v latinskem, grškem, angleškem in italijanskem jeziku, vendar pak je težko verovati, da bi se bil toliko različnih jezikov naenkrat učil.
Iz zapiskov, ki jih je Karamzin sam pisal za metropolita Evgenija, je razvidno, da jo od Sadena hodil na predavanja v moskovsko vseučilišče, kjer si je nabrdl dovoljno temeljitega znanja v domači in občni zgodovini, proučil dobro povest inostranih literatur ter teorijo lepih znanosti, in čital v izvoru najbolje pisatelje nemške, francoske in angleške.^
Po izstopu iz odgojilnice Šadenove se je odpravil Karamzin v Petrograd, da stopi v dejavno službo. Po besedah J. J. Dimitrij eva, znamenitega pisatelja v tej dobi, je bil zapisan še maloleten v preobraženski polk za podpraporščika (podzastavnika). Tukaj v Petrrgradu se je spoznal z Dimitrijevim, ki je bil nastopil že poprej službo v semenovskem polku. Od tega časa sta ostala verna prijatelja: obema urojena ljubezen do slovesnosti (slovstva) okrepila je njiju družbo.
Prvi literarni plod Karamzinovih del je prevod Gessner-jeve idile: „Lesena noga", tiskan prvikrat 1. 1783.
Karamzin ni dolgo ostal v Petrogradu. Po smrti očetovi — 1. 1785 — je dobil odpust ter odšel v Simbirsk, kjer je, po besedah Dimitrijevih „prav razsipno in neredno" živel. Ali vse to ni dolgo trajalo, še v istem letu se je spremenilo. Zemljak K a-ramzinov, Ivan Petrovič Turgenev, ga je nagovoril, da gre ž njim v Moskvo. Tukaj se je spoznal z Novikovim in v njegovem društvu, kakor pripoveduje Dimitrijev, se je začelo pravo njegovo obrazovanje, ne samo slovstveno, nego tudi nravno. Od tega časa se počenja v istini nova dobav življenju K a-ramzinovem.
No viko v spada v broj znamenitnejih literatov d6be carice Katarine. Že početkom sedemdesetega leta se je preselil v Moskvo, kjer je mesca maja 1. 1779. prevzel na troške vseučiliščine tiskarno ter osnoval z dovoljenjem vlade „Učeno društvo," iz katerega je postala 1. 1784. „kompanija tiskarska", imajočo namero, da izdaje v ruskem jeziku koristne in poučne knjige po nizki ceni. Po trudu Novikovem so bile utemeljene v 3 letih knjigarne v Jaro-slavlju, Smolensku, Vologdi, Tveri, Kazani, Tjuli, Bogorodskem in Kijevu, po katerih so se mogle širiti med närodom, posebno še med srednjim stališčem knjige nravno pobožne, ki so imele velik upliv na razvitek naobraženosti.
Okoli No vi kova se je zbral krog ljudi, enako navdušenih kakor on sam, a glava tega društva je bil^dolgo časa znamenit pedagog, profesor moskovskega vseučilišča, Švarc. Pod njegovim vplivom seje vstanovilo učeno društvo, postavivši si za svojo nalogo razširjenje pravih pojmov o odgoji, pomnoženje dobrih ruskih učiteljev ter izdavanje občnokoristnih knjig. Daroviti mladi ljudje, koje je društvo nahajalo na vseučilišči, po gimnazijah, v semeniščih, do bivali so poziv, da se dalje naobrazujejo na društven račun ter se sčasoma poprimejo tudi sami tega lepega posla. V krog te mladeži je stopil tudi Karamzin, ko je prišel v Moskvo; tukaj se je sešel s Petrovim, s katerim se je iskreno sprijateljil. Petrov
je poznal, po besedah J. J. Dimitrijeva, prav dobro stare in nove jezike; poleg temeljitega znanja domačega jezika, bil je on nadarjen z velikim umom in z neobično sposobnostjo za zdravo kritiko. K aramzin je Petrova posebno rad imel, čeravno nista bila v vsem enaka: eden je bil živ, iskren in vesel, drugi pa mrčljiv, tih in včasi zabavljiv. Ali oba sta gojila enako strast do resnice, do krasnega; ednž.lti vkus ja je zbližal, in ona sta mnogo časa preživela v iskrenem soglasju, pod enim krovom, v Menšikovem stolpu v stari zidani hiši, ki je bila lastnina društva samega. Ta hiša je zdaj gospoda Sabaujeva ter je ostala do dandanes enaka (Mjas-ničlta čast, 3 kvartala, v Bankovskem pereulke br. 236). Dimitrijev opisuje tako-le to skromno prebivališče mladih ljudi: „ono je bilo razdeljeno s tremi pregradki; v eni sobi je stala na mizi pokriti z zelenim suknom, Švarceva podoba iz mavca (gipsa), (S v ar c je umrl ne dolgo pred mojim prihodom v Moskvo), a v drugi je visel križ na steni, pokrit s črnim pajčalonom."
Petrov je ime^silen in blagodejen upliv na razvitek Karam-zinov; uphvu Petrovemu in njegovemu estetičnemu ukusu se ima Karamzin zahvaliti, da se je v njem razvilo čuvstvo za lepo. Sploh je Karamzin njega smatral svojim voditeljem, ter starejim po znanju in modrosti. Petrov je umrl mlad 1. 1793. V spomin njegov je posvetil Karamzin: „Cvetok na grob mojego Agatona", tiskan v časopisu „Aglaja."
Druga osoba, ki je imela velik upliv na mladega Karamzin a, je bil nemški pisatelj Lenz, s katerim je živel nekoliko časa v eni hiši prav po prijatelski ter ga nazval v: „Pismah rus-kago putešestvenika" našincem.
Ivan Reinhold Lenz je bil silnega in neobično originalnega talenta, a razžaljeno samoljubje in nesrečna ljubezen sta ga popolnoma zmešala. Lenz je izginil skoro iz literarnega horizonta in čeravno se je närod nekaj časa prav močno zanimal za njegove spise, vendar je bil hitro pozabljen. Lenza je najbolj zanimala dramatična umeteljnost ter je prav točno poznal Shakespeara ; Wieland in Göthe sta pohvalila njegove spise o gledališču kot izvrstna poučenja. Lenz se čudi Shakespearovi umetni tvorni moči, ki predstavlja delajoča lica — žive ljudi z vročo krvjo v vtripajočih srcih. To obožavanje Shakespeara prijelo se je tudi Karamzin a. Verjetno je, da se je lotil Karamzin po nagovoru Lenzovem prevoda „Julija Cezara" Shakespearovega ter ga tudi izdal 1.1787. Ta prevod je izdelan po francoskem. V naslednjem letu pa je izdal na svitlo prevod Lessingovega dela: „Emilija Galotti."
V kvogu učenega društva se je sešel Karamzin tudi z Alešem Mihajlovičem K u t u s o v i m , ki je bil mnogo stareji od njega. Kutusov je bil mistik ter je postal rano melanholičen; misel o smrti ga je vedno zanimala.
Pod uplivom Novikovskega kroga se je lotil Karamzin učenja nravno-filozofskih vprašanj: Ta upliv je bil za Kara m-z i n a plodotvoren. Glavna korist njegova je bilo pripravljanje
mladega uma za ozbiljna podvzetja, za izsledovanje predmetov, ki so po svoji važnosti vedno vredni in dostojni zanimanja mislecev. V tej dobi življenja, ko umstvena radovednost iztroši svoje sile na maiovažne in včasi nedostojne predmete, ali pa brez pravega nadzora zdaj to zdaj drugo začenja in ničesar točno ne prouči, ker nikdar vseh sil ne zbere — v tej dobi se je pokazala Karam -zinu prava sfera človeškega znanja.
Upliv učenega društva se je opazil tudi na drugih delih Karamzinovih. Novikov je izdaval pet let (1785-1789) v „Moskovskih Vedomostih" posebno prilogo podnaslovom: „Djets-koje Ctenie," ki se je imelo pošiljati zastonj, da se širi koristno in ugodno čitanje med mladež. Negledeč na mnoge slabe prevode, zanimal je vendar ta list občinstvo z novostmi in različnim obsegom. V njegovi redakciji so bili A. A. Prokopovič-Antonskij, ki je izdal prva štiri dela, Podšivalov, Bobrov, Petrov in Karam-zin, poslednji se le od leta 1787.
Maja meseca 1789 1. se je izpolnila Karamzinu vroča želja: mogel je namreč odpotovati iz Rusije po svetu. Poldrugo leto je preživel Karamzin na tujem, in ta čas ni mogel ostati brez velikih posledic v življenju navdušenega mladenča. Sam K aramzin trdi to v svojih „pismah ruskago putešestvenika," in tudi mi ne moremo propustiti, da ne spregovorimo o uplivu, ki ga je imelo to potovanje na njegov daljni razvitek.
Življenje Karamzinovoje bilo pred odhodom v strani svet skoraj izključljivo osobno in premišljevajoče. Vstopivši kot mladenič v krog ozbiljnih ljudi, obširnega znanja, se je poprijel Karamzin njihovih nazorov, ali ni imel prilike, da jih potrjene najde, bodisi s svojim lastnim izkustvom ali pa drugih ljudi. Potovanje pa je Karamzina izpeljalo iz tega tako rekoč čarobnega kroga. Ono ga je zbližalo najznamenitejim zastopnikom evropske znanosti in literature in v sredi meteža različnih, včasi čisto protivnih mnenj, dalo mu je zmožnost pravega poznavanja sveta. In ker je učil se poznavati široko razviti društveni život zapadue Evropa, je naravno, da se mu je tako odkrila nova stran njegovega delovanja. Koncema so morali vplivati na-nj tudi plodovi naobraženosti, ne zunanje, ne samo v letu vlovljene, nego izraščene počasnim razvijanjem v teku mnogih vekov, pustivši v občinstvu globoke korenine ; v popolni slici je mogel videti pravi cilj truda vsega življenja. Karamzin se je vrnil iz svojega potovanja čisto drugih nazorov o življenju, nego jih je dozdaj imel.	»
V tem je bilo pa tudi učeno društvo razpalo: francoska j revolucija je probudila pri vladi sum proti vsim postoječim društvom, tajnim in javnim. Novikov sam je bil aprila 1. 1792. zaprt, od pravljen v Petrograd pred tajno kancelarijo ter potem zaprt v šliselburško trdnjavo.
Čeravno Karamzin po vrnitvi v svojo domovine ni imel nobene zveze z Novikovskim društvom, vendar gaje njegovo blago srce bolelo zaradi te nesreče, ki je zadela Novikova. Negledeč na
preganjanje, ki je zadelo vse bližnje Novikove, negledeč tudi na to, da so njega samega sumničili, dal je tiskati maja istega leta „Odu k Milosti", v kateri prosi, da bi carica podelila milost njegovemu nekdanjemu voditelju. V tej odi, v koji se obrača do carice z dostojanstvom državljana, prav smelo govori: „Dokolje (dokler) milostju prebudeš", — Dokolje poljzovatsja budeš — Ti pravom materi odnoj , —• Dokolje graždanin spokojno — Bez straha možet zasipat (zaspati) — I vsem Tvojim podvlastnim voljno
—	Po misljam|žiznj raspolagat; —........Dokolje vsem daješ
svobodu — I sveta ne temniš v umah; — Dokolj dovjerenost k
narodu — Vidna vo vseh Tvojih djelah ;..........— Spokojstvija
Tvojej državi — Ničto ne možet vozmutit, — Dlja čad (otrok) Tvojih njet boljše slavi, — Kak vjernost k Materi hranit. — Tam tron vovjek ne potrjasetsja, — Gdje on ljuboviju brežestja (varuje)
—	I gdje na trone Ti sidiš!"........
V jeseni 1. 1790 se je vrnil Karamzin v Moskvo, ter je začel precej izdavati na svitlo čisto literaren časopis, kateremu je izključno posvetil vse svoje sile v teku dveh let (1. 1791 i 1702). „Moskovskij žurnal" (tako se je zval Karamzinov list) je svojim pojavom proizvel odločilen prevrat v ruski žurnalistiki, ki do tega časa ni zaslužila posebnega zanimanja, razven „Ežemjesjačnih Sočinenij" Millera in nekaj satiričnih žurnalov. Osnova „Moskovskega žurnala", ki je bila obrazec skoraj vsem poznejšim žurna-lom, odlikavala se je različnim sodržajem in polnoto. Prvi del je obsezal pesme, kratke povesti, pripovedke, pisma ruskega popotnika, v drugi del pa je uvrstil prevode in iavadke inostranih literatur in izvestja o važnih delih ter kratka naznanila boljih inostranih perijodičnih izdanij; kritični in biblijografski pregled novih ruskih knjig sočinjaval je tretji oddel, a četrti je bil posvečen teatru. List je izhajal vsacega mesca po enkrat.
Karamzin je dobro razumel vso težavo pri tem podvzetem poslu književnem, posebno pa pri tadanji bednosti ruskih pisateljev ; on je znal, da mora pasti ves trud nä-nj, ako se ne udeleže znameniti literati tega časa: Deržavin, Heraskov, Neledinski - Melecki in prijatelj njegov J. J. Dimitrijev pri tem podvzetji. In tako se je tudi zgodilo. Karamzin je moral sam izbirati in prestavljati bolje oddelke iz inostranih žurnalov, sestavljati izvadke iz novih knjig, pisati kritike in kazališčne objave, in v tem pozabljati na oddel slovstva. Fregledovaje zvezke „Moskovskega žurnala" mora se vsakedö nehot6 čuditi vsestranski in neumorni delavnosti Karamzinovi in poleg tega tudi redkemu poznavanju potreb občinstva ter mu tudi zadovoljiti. „Moskovskij žurnal" ni prinašal samo ugodnega berila, ni razširjal samo koristne znanosti, nego je tudi obrazoval vkus čitateljev, vršil odločen upliv na njihov nravstven in estetičen razvitek. Kakor kritik je Karamzin mnogo večji nego vsi njegovi predniki in vrstniki. Mnogostransko in temeljito naobražen in jako načitan širil je on v občinstvu nazore, ki so bili po ostali Evropi že davno znani, ali v Rusiji do takrat
še ne. On je dobro poznal slabo stran tadanjih ruskih pisateljev in ako je njegova so dba o njih (na pr. o Heraskovu) preveč blaga, more se to nekoliko raztolmačiti po njegovem mirnem značaju, a nekoliko tudi po tadanjih okolnostih in mnenju občinstva. Posebno so važni iz tega časa Karamzinovi članki o kazališču, iz katerih odseva popolnoma upliv Lenzov, kakor smo že poprej enkrat omenili. Karamzin točno dokazuje in natanko loči dostojanstvo in značenje dramatičnih proizvodov angleških in nemških literatov.
Ali posebno so zanimala čitatelje „Moskovskega žurnala" „pisma ruskega popotnika", s katerimi je položil Karamzin temelj svoji slavi ter občinstvo rusko uvel v nov, dozdaj mu nepoznan svet. Ona so prva občinstvo poučila o stanju zapadno-evropskih ndrodov, literatur in umeteljnosti. Nravstvena in umstvena vprašanja, ki so zanimala ta čas Evropo, našla so svoj odziv v „Pismah" Karamzinovih, predstavljajočih popolno sliko tadanjega duševnega gibanja. Navdahnjena globokim čuvstvom za prosveto, kazala so nehote čitatelju ono hrepenenje po znanju, ono ljubezen do istine, katera je polnila dušo mladega Karamzin a. Td „pisma ruskega popotnika" niso probudila samo tadašnji rod v prvej četvrti sedanjega stoletja, nego reči se more, da njihov upliv seza mnogo dalje, celo do dandanes.
Drugi proizvod, ki je popolnoma učvrstil slavo Karamzina, je: „Bjednaja Liza." Vspeh te povesti, katere sodržaj je brž ko ne vzet iz Göthejevega dela: „Wahlverwandtschaften" o utopivši se devojki, bil je neobičen. Vsi, tudi oni, ki niso nikdar mnogo marali za literaturo, vsi so čitali in prebirali „Bedno Lizo"; tisoč in tisoč radovednih je hodilo k Simonovem samostanu iskat sledu nesrečne devojke in gledat jezera, v katerem je utonila. Tak velik vspeh pripovesti, ki se ne odlikuje niti z globokimi idejami, niti z bo-gatstvom sodržaja, niti potankim risanjem značajev, more se razjasniti s tem, da je v njej dobro razvit občečloveški živelj, prvikrat prenesen v rusko literaturo po Karamzinu.
Literatura 18. veka, navdahnjena lažno - klasičnimi teorijami Francozov, odlikovala se je po popolnem otujenji od resničnosti. Izključivši satire, v obširnem smislu te besede, obstajala je ruska literatura največ v junaških pesmah in vzvišenih odah, ki pa niso imele nič občnega s pojmovi, čuvstvi, strastmi, slabostimi občečlo-veškimi. Karamzin je prvi spregovoril s priprostim, za srce človeško pristopnim jezikom, prvi je on poskusil zbližati poezijo istini. Pa čeravno so bile neistinite in tudi nenaravne pripovesti, ako jih z današnjega vidika motrimo, predstavljale so vendar odsev, če tudi bled, vseh strasti in čuvstev, katera so bila poznana njegovim čitateljem. In če tudi v njih ni bilo verjetnosti, niti umeteljnega izvedenja dejanja, niti nič narodnega, ruskega, bili so v njih postavljeni vsaj živi ljudje, bilo je mnogo človeškega, in občinstvo se je razveselilo nad tem novim glasom ter čitalo
Karamzina z odusevljenjem. To je pričina vspeha „Bedne Lize", to važnost Karamzina v povesti ruske poezije.
Vspeh „Moskovskega žurnala" je presezal vsa pričakovanja ; negledeč na to tiskalo se ga je vendar le malo iztisov. Nam ni znano, koliko je bilo naročenih na ta list 1. 1792., ali 1. 1791. bilo jih je po lastnih besedah Karamzinovih samo tri sto, kar je komaj pokrilo troške za papir in tiskanje. To je čisto razumljivo. Do Karamzina namreč ni imela literatura nobene važnosti za občinstvo, nego je bila po izreku Karamzinovem samo „Prijatna, sladostna, polezna (lekovita), — Kak ljetom vkusnij limonad." —
Zato je slovstvo ostalo lastnina celo malega kroga. Karamzin je prvi vsadil v literaturo občno-človeške in splošne interese, prvi spregovoril razumljivim jezikom; ali to ni bilo še dostatno za materijalni vspeh „Moskovskega žurnala": njemu je stalo do tega, razširiti ljubezen do čitanja v občinstvu ter si tako pridobiti in stvoriti čitateljstvo, kar se naravno v dveh letih ne dä storiti. Vendar je broj čitateljev čedalje bolj rastel, in čez nekoliko let je bil sam „Moskovskij žurnal", ki je 1. 1791. imel samo 300 pred-brojnikov, po drugi pot pretiskan, ne gledeč na to, da so tudi „Pisma ruskega popotnika" in povesti Karamzinove bile že nekoliko krati v posebnih izdanjih tiskane. (Vsi članki Karamzinovi, tiskani v „Moskovskem žurnalu", so bili izdani I. 1794. posebej pod naslovom „Moji Bezdjelki"; ta knjiga se je dvakrat izdala, drugo izdanje 1.1797.) Razven tega je bila posebej tiskana „Bjednaja Liza" 1. 1794., a „Pisma ruskago putešestvenika" dvakrat 1. 1797—1800 i 1801; „Raznija djela" (dva svezka) so imela triizdanja: 1798— 1803, 1816. i 1835. 1. Prvi zbrani spisi Karamzinovi (8 zvezkov) so prišli na svitlo 1. 1803—1804.
V decemberskem zvezku „Moskovskega žurnala" 1. 1792. je objavil Karamzin čisto nepričakovano, da list ne more dalje izhajati. Nam niso točno znani uzroki tega prenehanja, da li je pobudilo njega na to premalo čislo predbrojnikov, ali nevgodno rokovno spisovanje člankov, ali morebiti kake druge izvanjske nevgodne okolnosti. Niti v njegovih pismih, niti v zapiskih Dimitrijevih ali drugih vrstnikov ne najdemo razjasnenja o tej zadevi ......
Karamzin je sicer prenehal izdavati „Moskovskij žurnal", ali zato on ni vrgel peresa z rok nego je 1. 1794. izdal zbornik „Aglaja" (2. zvezka), največ napisan öd njega samega. Izmed vseh drugih je najzanimiveji članek: „Nekaj o naukih, umetnosti in prosveti." Kasneje za tem je izdaval Karamzin v društvu z Državinom in Dimitrijevim tri leta (1796—1798) zbornik pesniški „Aonidi". Ta čas se je bavil tudi s prevodom važnejih proizvodov starih in novih pisateljev, iz katerih je sestavil tri zvezke: „Panteona inostrannoj slovesnosti" (1. 1798—1803); ta zbornik je obsegal
najrazličneje članke iz vseh strok človeškega znanja. To izdanje
*
je mnogo delovalo na razširjenje obrazovanosti v ruskem občinstvu ter je preživelo rod, kojemu je bilo namenjeno: kajti bilo je izdano drugič 1. 1818, a tretjič 1. 1835.
Karamzin ni bil prav pesnik, vendar so njegovi verzi mnogo pripomogli, da se je ruski jezik bolj izgladil. L. 1801. je sestavil odo na slavo kronanja carja Aleksandra Pavloviča, in v njej že govori o svoji nameri, da bode posvetil vse svoje sile preiskavanju ruske povesti. Do tega časa je izdal še tri knjige „Panteona ruskoj slovesnosti" (1. 1798), največ prevode iz tadanje 1 iterature inostranih pisateljev.
V tem času je bil tiskan tudi njegov: „Razgovor o sčastii" (sreči). Karamzin se je dozdaj bavil že petnajst let z literaturo, ter je prišel na koncu vendar enkrat do prav važnega zaključka: začel je namreč premišljevati, kako bi mogel izvesti kaj posebnega na književnem polji. Odločil je, da se posveti povesti in to ruski, ki je bila dozdaj precej zanemarjana od ruskih pisateljev. Še le trideset let star loti se ogromnega posla, ki mu je prinesel nesmrtno slavo. Prvi proizvod na tem polji je bil: „Pohvalnoje slovo Eka-terine Velikoj". To „Slovo" je obrnilo pozornost carja na talent spisatelja (1. 1801). Tega leta je začel sestavljati tudi: „Marta Posadnica". J. V. Popov je predložil Karamzinu (1. 1801) iz-davanje novega žurnala. Sestavil se je načrt za Rusijo popolnoma nov: zediniti z literaturo politiko, in ta načrt se je oživotvoril v: „Vestniku Evrope". Vspeh tega časopisa je bil izvanreden: 1200 predbrojnikov je bilo že v prvem letu. „Vestnik Evropi" je po svojem načinu toliko unapredil rusko literaturo, kolikor enajst let poprej „Moskovskij žurnal", in nedvomno se ž njim začenja nova d6t »a v ruski žurnalistiki. V tem časopisu sta bila samo dva oddelka: a) literatura in zmes in b) politika; ta načrt se je vzdržal
f)ri tem žurnalu i kasneje do 1. 1809. Do tega časa je bila po-itika zastopana prav slabo. Samo nekoliko suhoparnih vesti se je pretiskavalo iz drugih novin. Karamzin je prvi začel pisati kot evropski publicist. On je točno in pozorno motril ves razvitek francoske, anglikanske in germanske politike ter resultate svojih študij neprestano priobčeval svojim čitateljem. Oddel slovesnosti „Vjestnika" je bil v tej dobi jako obilen: objavljali so se odlomki iz boljih dčl evropske literature, uvrščali sestavki povestniški in literaturni, anekdote, izumstva v naukih in umeteljnostih, izvestja o učenih in literaturnih znamenitostih. In čeravno je skoraj vse to delal Karamzin sam, vendar je nahajal še toliko časa, da je pisal tudi izvorne članke, iz katerih so najvažneji: 1) „O moskovskem metežu za carjevanja Aleksa Mihajlovica"; 2) „Istorični spomini in primetbe na potu v Trojicko lavro (samostan)"; 3) „Ruska starina"; 4) „O tajni kancelariji"; 5) „O slučajih in karakterih v ruskej povesti, ki bi mogli biti predmetom slikarstva"; 6) „Marta Posadnica"; 7) „Zakaj je v Rusiji malo avtorskih talentov". Ne more se niti obžalovati, da je Karamazin za časa izdavanja „Vjestnika Evropi" popolnoma zanemarjal kritiko, kajti prav malo
ima v časopisu kritik. Zaradi prevelikega napora seje odpovedal Karamzin izdavanju „Vjestnika Evropi" že drugo leto ter se stalno posvetil ruski povesti. Dobrohotniki njegovi so to njegovo namero prijavili carju Aleksandru, ki je odobril njegovo misel, zapovedal izplačevati Karamzinu vsako leto 2000 rubljev (kabinetni ukaz od 31. oktobra 1803), ter mu odpreti arhive državne kot „historijografu".
Osemnajstletna literarna delavnostKaramzinova je nehala in nastopila je druga, rekel bi skoraj bolj važna nego prva. Zdaj je Karamzin začel preiskavati, izsledovati in izučavati historični materijal ter se koncem odvažil na spiso-vanje ruske povesti. Osem let kasneje, to je, 1.1810. ga je car Aleksander prvikrat videl, akoprem je dobro vedel o njegovem delovanju že davno poprej. Včlika kneginja Katarina Pavlovna je enkrat pregledovala moskovsko orožarnico ter se tamkaj sešla s Karamzinom. Pri prvi priliki je to povedala carju. L. 1811 prijavil je Dimitrijev po poročilu velike kneginje Katarine Pavlovne, pokroviteljice ruskih pisateljev, Karamzinu, da pride iz Moskve v Tver ter tamkaj pročita veliki kneginji od njega napisano „rusko povest". Ravno takrat je pričakovala velika kneginja carja Aleksandra. Karamzin je prišel v Tver ter je tukaj na dvoru včlike kneginje v njeni navzočnosti imel veliko čast, carju pro-čitati najzanimiveje oddelke iz ruske povesti. L. 1816 je poklonil Karamzin carju Aleksandru prvih osem delov svoje: „Istorije gosudarstva rossijskago", ter je bil zato nadarjen s častjo državnega svetnika in z redom sv. Ane prvega reda, a za tisek svojega dela je dobil 60.000 rubljev.
Od tega časa ni Karamzin živel v Moskvi, nego se je preselil v Petrograd ter svoje delo nadaljeval. Poleti je prebival v Carskem Selu, kjer mu je car odločil eno izmed kitajskih hišic; tudi sam car ga je tukaj večkrat obiskal. Ali zdravje Nikolaja Mihajloviča se je popolnoma izkvarilo vsled silne mrzlice, katero je imel skoraj vse leto (1823), Vsled neprestanega napora lotila se ga je sušica, ki se je pokazala mesca januarija 1. 1826. Moči njegove so oslabele. Početkom spomladi istega leta je prebival v Tavričeskem dvorcu, kamor se je bil preselil, da bi mogel laglje uživati čisti zrak. V tem je mislil poiskati si leka v Italiji ter tjekaj odpotovati. Ko je car Nikola Pavlovič za to zvedel, poklonil mu je za pot 50.000 rubljev ter vkazal prirediti ladijo, katera bi ga imela odpeljati v Florencijo — a Karamzin je poprej umrl. Poslednji njegovi dnevi so bili ožarjeni od velike duševne radosti vsled pisma carja Nikolaja Pavloviča, v kojem izrazuje veliko blagovoljnost in ginljivo sočutje do njega. Car je pisal: „Nikolaj Mihajlovič! Vaše izgubljeno zdravje Vas sili, da zapustite nekoliko časa domovino ter poiščete blažjega podnebja. Jaz izražujem Vam najiskrenejo željo, da bi se skoraj povrnili s pomlajenimi močmi ter mogli iz nova delati na korist in slavo domovine, kakor ste delali do sedaj. Pri tej priliki izjavljam tudi
za pokojnega vladarja, ki je po izskustvu poznal Vašo hvaležno in brezkoristno privrženost do njega samega, kakor tudi za Rusijo, popolno priznanje, katero Vi zaslužke s Svojim življenjem kakor državljan in s Svojimi deli kakor pisatelj. Car Aleksander je Vam rekel: Ruski narod je dostojen svoje povesti. Povest, katero ste Vi napisali, je dostojna ruskega näroda. Izvršujem to, kar je želel, pa ni mogel izpolniti moj brat. V priloženem papirju nahajate izjavo moje volje, ki ni samo pravična od moje strani, nego za me tudi sveta oporoka carja Aleksandra. Želim, da bi popotovanje Vam bilo koristno ter Vam povrnilo zdravje in moči, da bi mogli dovršiti glavno delo Svojega življenja. Ostajam Vam vedno udani (Carsko Selo 13. maja 1826)." In na te vrstice so padale vroče solze hvaležnega Karamzin a. Iz priloženega ukaza je seznal, da je car odredil njemu, in po njegovi smrti rodbini petdeset tisoč rubljev letne penzije. On ni niti veroval svojim očem ter se je, zbravši svoje poslednje moči ugašajočega življenja, zahvalil carju za ta dar. „Milost in dobrota Vaša proti meni ste tako veliki", pisal je Karamzin, „da jaz tudi zdrav ne bi mogel za to izraziti svoje hvaležnosti." Dn6 22. maja 1826 ob drugi uri popoldne je umrl Karamzin na rokah svojcev in prijateljev v Tavričeskem dvorcu ter bil pokopan v novi ogradi na pokopališču Nevekega samostana. Car je ves čas Karamzinove bolezni skrbel za-nj z največjim sočutjem.
„Istorija gosudarstva rossijskago" je eno najvažnejih del v ruskem jeziku, po svojem predmetu in slogu. To je najlepši spomenik ruske literature v prvi četvrti XIX. veka.
Dela Karamzinova so očividno uplivala na njegove vrstnike ter cel6 v ženskem spolu probudila ljubav do domače literature; ona so pripravljala bolji okus v bodočem rodu. Da je današnja ruska proza lahka, jasna in pravilna, imajo se Rusi največ Ka-ramzinu zahvaliti. In koliko se ravno njegova povest ruske države čita, razvidno je iz tega, da je ta knjiga doživela že 5. izdanje ter se v sto tisoč iztisih tiskala. (To 6. izdanje je prav krasno izdelano, ima sliko Karamzinovo, dobro karto ruske države ter portrete vseh ruskih carjev. Knjiga obsega 12 zvezkov ter stane 10 rubljev. Dobode se v Petersburgu v knjigarni Lisenkovi br. 5, na Nevskem prospektu.)
Slovanski elementi ? шШ
IV.
Spisal
Davorin Terstenjak.
■»-Äl®--
Uvod.
N011 mediocreis tenebrae in sitva, ul)i ћаес capt.anda. Varro.
Nalovil sem iz lagiin venetskega jezika še nekoliko novih besed in je predložim jezikoslovcem strokovnikom v presodbo.
Pri preiskavanji besed sem našel prikazen, da venetščina hrani mnogo besed, katere le poznajo severnoevropski jezici, med tem, ko so v grko-italščini celo neznane. Take so, na primer: gnsso — kiausze, koša — hus, ledame, ledja, laydis, la-tovisko, lotinja, magia, mazga itd. To potrjuje, da so Veneti morali biti sorodno pleme nekega severnoevropskega n&-roda. Poznamenovanja za dele trupla so gotovo pravlastnina vsacega jezika, in ker venetščina ima taka, in se tä le jedino v litvoslovanšcini nahajajo, kakor: cameo — komolec, bero
—	bedro, schinca — кгкгпг, lanza — l§dia, bau le
—	buli s itd., zato ne moremo drugače, nego verjeti, da so Veneti bili del litvoslovanskega plemena.
Topična imena so jedna najstarejih v jeziku vsakega naroda, besede, ki izražajo vlastovitost zemljišča, so pradoinače. Ako sedaj primerjavamo besede: melma — mu Ima, pochio — počva, brughiera — bruzgai, bara — bala — bar ena, sopet smo prisiljeni verjeti v jednorodnost Venetov in Slovanov, posebno pa še, če presodimo, da noben drug indogermansk jezik teh besed ne poznä; in nektere niso celo nič znane južnim Slovanom, mejašem Venetov, tako, da tudi na izposojenje ne moremo misliti.
Mnogo besed venetskih, kakor: beretin, piota, magia, sprotar itd. poznäjedina litovščina, venetščina jih je zatorej ohranila iz one dobe, ko je še litovsko slovansko pleme jedino bilo in celotno.
Znano je, da početek denešnjemu mestu Benetke je dal Atila. „Historia miscella," letopis iz dobe Karola velikega, pripoveduje, da so prebivalci iz mest in primorja pobegnili v benetske lagune, ko je Atila razdejal Aquilejo, Concordio, Patavo in Al-tinum (glej Muratori „Scriptor. ital. I. a, 97'M. Večina teh novih kolonistov so bili ribči; česar se lehko prepričamo iz Cassiodora, kancelarja ostgotskega kralja Theodoricha. Un poroča, da so prebivalci okrožja denešnjih Benetek bili sami ribči, zatorej so imeli uže svoja lastna pozDamenovanja za mreže in ladije, in so rabili uže takrat besede: erielo — krilo, senese — setnica, togna — tonja, cavo — kab, corda — kardelis itd
Starost se ima tudi pripoznati posodam, o kterih je znano, da so se uže v starih časih rabile. Te posode imajo imena, ktera zopet v litoslovanščini nahajamo, kakor: tarina — tara — t a ure, zara — žara itd.
Vse to pričuje na jednorodnost venetskega plemena z lita-voslovanskim.
Pri tacih prikaznih se ne bode moglo očitati, da je v teh razpravah samo indogermaničinost venetščine dokazana. Vendar naj sami govore dalje neitalski življi v venetščini, in naj se presodi, je-li mogoče te življe kakemu drugemu jeziku jednačiti.
Glasnik F v venetščini.
Uže v latinščini nahajamo prikazen, da glasnik h prelazi v /, tako: Aircus in/ircus, Aordeum in /ordeum. V slovanskih je-zicih tudi h večkrat prestopi v /, tako v slovenščini: /'lod in /ilod, no/t in noAt.*) V srbšč. A prelazi v/, a rajši še v v, na primer: muva za muAa. Tudi češki, poljski in slovaški jezik isto stori, med tem ko hišpanščina romanski / spreminja v h, na primer: hierro iz: ferrum, hijo iz: fio, figlio. Tudi v venetščini nahajamo to zmeno, in zdaj nam bode mogoče razjasniti mnogo venetskih besed, drugače ne razumljivih. Začenjamo z besedo:
Frapola,
tudi: frapa, grinza, ruga, kar pa ni druga, nego: hrapa, slo vašk. srbsk. slov. raucus, uneben, ungleich, rauh-faltig, runzelig. Janežič ima: vrapa, Runzel der Haut. Da v italsč. / iz A nastaje, priča nemško-italski mufo, Schimmel, Muff, nemšk. miicheln, a tudi nemšč. cA spreminja v ff, in nahaja se: rnii-cheln in: müffen, m ü ff i g itd. Posebno v sredini besed A prelazi v /, to nam pričujejo venetske besede:
Grufolar,
il razzolare (Geräusch machen), che fanno porci col grifo (Rtiss el), srb. gruhati. Dalje:
Scamoße,
smorfie, Grimassen, Zierereien, slov. skamuhljati, sich sprei-tzen, spröde zeigen, die Achsel schupfen, zatorej scamofie = ska muhle. Dalje:
Ronfar,
slov. rohneti, rohtati, ruski: rehat, rjuhat, sopit, iz tega themat. rohtdč, sem spada tudi venetsko:
Bitfaor,
iz: bufador, soffiatore, Bläser, posebno se govori o ljudeh, ki steklenino delajo, slov. buhati, buhniti, anblähen, anschwellen, venetski bufi, sgonfietti, bufio, aufgedunsen, slov. buhel. Dalje:
*) Na primorskem Goriškem sploh slišiš izgovarjati: flum, etaro-slov. ХХБЈГБ, novoslov. holm.
Bafa,
lardo, Speck, slov. boh, rarvno tako: befa, sbefa, sbefania, fola, favola = slov. bahat iz basat. Iz tega them. tudi: b Ђ h o m, blš, baš. Tudi:
Sbrufar,
spruzzar colla bocca, slov. bruhati, sbruhati idem. Dalje:
Fufign'a,
intrigo, bIov. fufnjati, fifnjati, schnüffeln, starosl. hsjhnoti, murmurare. Potem:
Fruscio,
Geräusch, slov. hrušČ. Tako je tudi venetsko:
Furo,
Iltis, italij. fuina iz: furina, lehko nastalo iz staroslov. tthort, slov. kraj Mure: thor, na Pohorji abjecto TT., — : hor, srbski mutato h in v, — : tvor, Iltis, rusk. хор-екг, in venetsko: fu-rezza, Fressgier, je nastalo po furo — thoru, ki je požrešna žival, in s tem prekličem prvo razlago iz them. hvor, dasiravno je tudi prikladna.
V venetščini nahajamo tudi sutikse: afo, ofo, ifa, ki se vjemajo se slovenskimi: i hl, o hl, u hi, i ha, kakor: molifa, ein Jammerer, gagiofo, iz: gagi i ofo, Beutelschneider, (razlaga se dalje naprej), potifa, ein Verhunzer, barlifo, furbo, scaltro = b a r 1 u h itd. Tako tudi beseda:
Pachiefa,
grasso, adiposo, srb. pače, paca, Sulze, rusk. počva, vrhna tolšča zemlje, venetsk. p o ch i oso, fangoso. Dalje:
Camufar,
granire, srb. komuhat, in komušat, auskörnen. Tudi isto zmeno glasnika h z / nahajamo v besedi:
Moflon, Moflone,
pri kteri je uže bistroumni Diefenbach vprašal: Woher stammt dieser romanische Name?" (ürig. europ. 3fJ0.) Moflon franc. mouflon, ovis amon, musimo, „tyer'von einer Gayss und einem Widder geboren," kakor stoji v Zeningerjevem glossarju iz leta 1482, ali kakor Isidor (Orat. XII. c. 1.) piše: „ex capra et ariete." Moflon je iz: muhi. Na Pohorji kličejo takega bastarda: muh, in jaz mislim, da se beseda vjema sč sansk. meša, hircus, rusk.
dialek. m is, oven, miška, ovca. V okolici sv. Jurja blizu Kranja se muhi veli majhen tršatvol, katerega Hrvati imenujejo: bušak. Tudi na: muh lati, obstinatum esse, bi se dalo misliti, ker so kozli res trdoglavi in svojevoljni, tako, da Italijan imenuje svojevoljnost po kozlu - : capricio. Muhel, trdoglavnež, in srb. muhlati, obstinatum esse, pa ne prihaje iz: muha, temuč iz: mu d, cunctari, in se je stvarilo iz: mudlati, kakor hrv. re-hav, rarusiz: redsav, truhljiv, gravidus, iz: trudljiv, primeri slov. žena je trudna, est gravida. Tako zmeno glasnika h z f nahajamo tudi v besedi:
Frasca,
belaubter Zweig, iz slovansk. hvrast-ka, bulg. fraste, rami, kder tudi glasnik h rad prestopi v /, primeri: /ala = 7tvala.
Kakor v italščini nahajamo, in sicer v venetščini, slovanske sufikse, tako tudi germanske po uplivanji Gotinov in Longobardov, kateri so nekoliko časa v gorenji in srednji Italiji gospodarili. Tak germansk sufiks je, kakor naš veleumni Miklošič trdi: ar d o, al d o, na priliko: cortaldo, venetsk. gagiardo, robusto, forte, franc. a u d , a u t, richaud , levraut, (glej Diez Gram. 2, 349), in slov. out, v besedah: migovt, mrdovt, pešovt itd. Ta sufiks nahajamo tudi v venetski besedi in sicer, kakor Diez sam trdi, uže v prcmeknjenih glasnikih: li zadri a iz: lizardia, primeri venetsk. ladro za lardo, Speck. Liza-dria označuje: graziositä, Anmut, Wolgefallen, zatorej beseda slovenskim thematom in nemškim sufiksom; tudi adjektiv:
Liziadro,
beri: liziadro, grazioso, angenehm, wolgeiällig, se rabi v venetščini. Uže veleumni dr. Schmidt (glej Vocai. I. 92) je dokazal, da got. leikan, gefallen (glej : Marcus 1,11): „thu is sunus meins sa liuba in thuzei vaila ga-leikada;" (tu es filius meus dilectus, in quo mihi bene complacui) se vjema z litov. link — smas iz: ling — smas, latv. lig — sms, froh, erfreut, in starosl. lbza, то av/i(psQoi>, Uebereinstimmung = Gefallen, in ve-lietščina, iz ktere je beseda tudi prešla v pismeno italščino: leggi — a dr i a, je še ohranila got. jednak pomen. Da te besede Italijan ni prejel od Gotov, vidi se iz tega, da jo najdemo v obliki: lizi, leggi, ne pa: lichi, lechi, ali: licci, lecci, v kakoršni bi jo morali najti, ker italšč. germ k (c) izraža: s, ch, c c, na primer: leccar = nemšk. lecken. Razve slavogerm. teh besed ne pozna noben drug jezik indogermansk. Diez izvaja leggiadro iz lat. levis, a tej razlagi ne morem priglaševati.
Bissar,
verrinare, Term. Mar. traforare, bissa adjekt. traforato dalle brume (Würmern), slov. bušiti, bohren (Janež.), srbsk. bušiti, bohren, bušak, wurmstichige Haselnuss, bušotina, Bohrloch, menda bolje iz tega tliem. venetsk. bissa, serpente, *) die bohrende, stechende, bržkone tudi bušak, ein stössiger Ochs? venetsk. bisse de legni, teredo navališ, slov. bušiti v koga, sich auf Jemanden stürzen, als wenn man ihn durchbohren wollte. Primeri slovenskih otrok pesmico: „Antoni žabe goni, kero doša (došel) tisto buša," kder je tudi pomen zbadanja. V celjski okolici: bušiti, anprellen, anstossen = anstechen, srb. bušiti, tudi: mit Gepolter fallen. Da venetska beseda ni iz italščine, priča nje oblika, ker tuje besede, v kterih je u, piše z i, tako: piter, poculum, staroslov. putyri, trippa, venter, staroslov. trupi, Bauchhöhle, pita, gallina, litov. in slov. puta, piria, infundibulo, rmk. p ur i t, točit, lit, picagia, srdčevina, slovašk puka, idem itd. Iz tega them. je tudi venetsk. bissabova, tempestä oribile, Orkan, zatorej die bohrende Meeresströmung. Sem spada tudi ruski: buh-at, anstossen.
Taca,
Kerbe, Einschnitt, korenika: t'j.k, ruski: tknut, pungere, starosl. tyk-at, pungere, slov. iz-tek-noti, die Augen ausstechen. Iz tega them. venetski: taca, monedula, proprie: avis punctata, taca de le doge, capruggine, Fasskiemen, mesto, kamor se doge vtaknejo, tacolar, plappern, schwätzen po ptici: taca, sraki; taccagno, karg, genau, piinctlich, zatorej isto, kar slov. točen, staroslov. ttčka, punctum, taca, Wuchs, Statur, primeri nemško: von schönem Schnitt, franc. taile iz tagliar, schneiden, dalje: slov. obraz, tacco, Stütze, srb. tačka, Stütze, kar se pritakne ali u ta k ne, venetsk. t a con, Schuhfleck, kar se pritakne, tachino, puran, proprie punctatus gallus; taccaizza, quistione, contesa, primeri nemšk. Sticheleien, iz: sticheln. Diez (W. I., 406) pravi: den Stamm kennt sowol die keltische als die deutsche Sprache: gäl. tac, Nagel, hochd. zacke, Spitze itd., pa slovanščina še obilniše in izvirniše, zatorej jej lehko te venetske besede svojimo.
Pissar,
urinare, iz piksar, kakor: massela iz maxilla, lissiazzo iz lixivia, staroslov. pyk-anina, pykotina, urina.
*) Janežič ima: guš, Wasserschlange. Ni-li kje krivo slišal, in je prava oblika: buš? Jaz sem slišal oboj izgovor: buš in guš. Diez (Wörterb. II, 12), bissa, Schlange, razlaga iz nemšk. bizo, anglosaks. bito, zatorej beissendes Thier, a ne morem se prepričati, da je istina.
Cofa,
eome, staroslov. kova, quando, ali pa iz: koga, slov. wie, was? primorsk. k o h a. V listinah iz devetega stoletja nahajam, da so Venetčani g kot h izgovarjali, ker pišejo: sanctus Ermachoras, mesto: Hermagoras. Da h prelazi v /, smo uže videli, primeri tudi litövsk. kaip, wie, kakor.
Morise,
Tazze, bichiere. Pozneje sem našel, da tudi Janežie ima: mu-rica, Melkschaf, na Štajerskem pa se mlečni lonec veli: mu-rica, zatorej ne treba primerjati besedi: žmulj. Morise je iz: m u r i c a, murice.
Gavine,
geschwollene Mandeln, iz: galvine, kraj Mure: žeave iz: želve, kakor: teaci iz: telci; toda še na prvi glasovski stopnji po vokaliz. l'| iz: galvine.
Trucar,
premere, latv. trikt, stossen, litov. iz-tr6k-sti, auspressen.
Barufar,
streiten, zanken, baruhat, staroslov. borj^, streiten, latvijsk. barti, zanken, rusk. bran ko, der Zänker.
Cianzar,
beri: č i an car, tudi: zanzar (čančar) plappern, plaudern, cian-cia tudi: zanza, albernes Geschwätz, jo le moglo nastati iz: krankiar; in mi nahajamo v litovščini: krank-ti in klank-ti, schreien wie ein Rabe. Slov. čenčati, čenča je zatorej skažena pravenetčanka, kojo smo pokvarjeno nazaj dobili, kakor: z en s o. Venetsk. cencio, Lumpen, Lappen, Hader, pa je iz slovensk. canja, cunja, diminut. canj-ka, cunj-ka, Fetzen, Lumpen, oesk. cancor. Da r in l venetšč. vokaliznje, je znano, za r primeri: giazzola, gratiola officinalis (zel).
Lapazza,
Term Mar. Pezzi di legno tondi (rund) da una parte, c c o rica vi dal altra, zatorej istega themata, kakor: lopar, lopata, lit. I o peta, Janežič ima po koroškem izgovoru: vapača —lapača, Britsche, ker so te žoli (Brettlager) lopataste. Venetsk. p res on, je iz: prigione, in to iz nemškega Brüge, Brettergerüst, slov. pruka, tako vsaj Grimm trdi (II., 414).
Gagiofa,
iz: gag Ii o fa, scarsella, tasca, lederner Beutel, gagiofo, Gauner, Erzschelm, proprie: Beutelschneider. Ker venetšč. k spreminja v g, na primer: gato = catus, ter iz: k al ufa in to iz: k al u h a, sansk: khalla, lederner Beutel, litov. z drugim sutiksoin: ku-likas,*) rusk. kalita, skažen je venetskoslovanski izleženec sopet prišel k Slovencem kot: galuf, goluf.
Tegio,
lavoro, occupatione, (Boerio pag. 748 sub voce: tibio), Arbeit, Beschäftigung, staroslov. tegt, labor.
Sauro
iz: sarvo, grau — salvo in to = srb. slav, grau, iz tega: з1а-vec, slavič, luscinia, proprie: ptič sive barve. Govori se tudi: šaro, colore tra-bigio e tane. Sem spada litov. szalvas (salmo thymallus (vide Geitler, v filolog. list. 1876 pag. 48.) rusk. so-lovoj, staroprusk. salo vis, luscinia; toda vse po slavi barvi.
Bani, baule,
voce di gergo e vale culo (podex), litovsk. buli s, Hinterbacken, eansk. buli, weibliche Scham, After. Korenika je bul, tume scere, srb. b u 1 i t i, her vorrecken, buljenje, das Hervorrecken der Äugen, b ul j in a, sova, avis oculis exsertis, butjok, oculis exsertis, slov. bula, Geschwür, to tumescens, sorodno bavarsko nemšk. bellen, tumescere, anglosaks. b e a 11 u c, testiculus. Pomeni za napihovanje, naduvanje, pa so tudi stvarili poznamenovanja za mehe in mehire, primeri nemški: Blase iz: blasen, zato iz korenike: bul tudi lat. follis, Blasbalg, Beutel, Sack, in zato tudi v venetščini: baul, baule, bolza, P'elleisen. Bol za pa je iz bulga nastalo, po Festu keltska beseda, in označuje: sacculus scorteus, zatorej isto kar slov. meh, in sopet nahajamo v nemščini: Balg, in — beigen, tumescere. Zaradi podobnosti so se rodili jednaki pomeni za: meh in: uterus, zato: uter, Schlauch, meh in: uterus, matrix, venter, staronord. belger, uter, follis, folliculus, venter, matrix, pellis, in v prvotnem pomenu: tumor. Baul, baule je iz: bul, bula nastalo, ker venetšč. u stopnuje tudi v au. Baula v venetšč. tudi: donna su-diciua, ein unzüchtiges Weib, primeri lat. s cor tum, Balg in
*) Tudi: k ulita, primeri dalje: litov. kaila, Fell. V kitrvelšk. in lombard. narečji: gaglioffa, gajoffa, Schleppsack. Diez besede ne ve razložiti, in ne verjame razlagi iz: G aH i off a, (glej Diez. Wör-terb. I, 195.)
Hure, bulga, Balg in Hure. Diez (Wörtb. I. 59) ne ve te besede razložiti, in niso mu po volji razlage franc. filologov, on misli na lat. b a j u 1 u s!! Ne bode se obdržalo.
Rospo,
rospazzo, žaba, utegne biti skažena slavjanska: ropša, ro-puša, ropuha (rusk). ropuže, litovsk. žaba, toda ros-pazza=ropušača, v italšč. tudi: ruspare, v italšč. tudi: ruspare, scharren, se vjema z lat. (pri Apul.) ruspari, mit den Füssen scharren wie eine Henne, kar pa ni prav prikladno za poznamenovanje žabe, ki je preje dobila ime po ropu, krasti, nego po krišpanji. *) Primeri slov. k r	: žaba.
Gridare,
schreien, se vjema se staroprusk. g e r d a u t, dicere, got. g r e t a n, strepere, poljski grdac, kričat. Dasiravno tudi v druzih ro-mansk. jezicih znano, vendar prasorodno.
Grampa,
Klaue, je iz: krampa, slov. krempelj, škramplji, škram-pati, kratzen.
Gherlin,
funiculo. Uže v tretji razpravi sem to besedo razložil iz korenike: gr, schlingen, živa še je v slovenčini: grlica, die Schlinge an der Peitsche, o-grlini, o-grana, srb. g r i n j a itd.
Grotta,
Felsenhöhle, Grotte, ima sorodnice v staroslov. grotl, novo-slov. grot (mälinski) srb. grot-lo fauces, samapoznamenovanja, katera votlino izražajo, rusk. glot-ka, Schlund. Diez iz gršk. crypta, kar ni mogoče.
Zaccagna,
beri: caccagna, Haut vorne am Kopfe, iz: kačanja, slov. keč-ka, Büschel ober der Stirne, litovsk. kak-ta, Stirne, slovenski tudi: kečka, Schädel.
Nappa,
Rauchfangmantel, Rauchfangtrichter, slov. napuš, (Janež.) Vorsprungdach.
*) Sicer pa je ruspari, italij. r a spare, mit den Füssen scharren iz: cruspare, craspare, slov. k r a š p a t i, k r i š p a t i, idem, staro-nemšk. hrespen, vellere, colligere, novonemšk. raspeln, kamor spada tudi c ris p us, — prasorodno.
Celegha,
fringilla domestica, = čel i k a, litov. k e like, Bachstelze.
Ganzo,
beri: ganco, Hacken, iz prvotnega kankio, srbsk. kuka, iz: kanka, Hacken. Uže Schmidt (Vocal. I, 153) je izrekel, da prvotna oblika besede: kuk je: kan k, srb. tudi v slabi obliki: öak-lja, Hacken.
Calto,
borro, Wassergraben, Regenbach, rusk. kal tu s, blato, sansk. krti, grez, sem spada tudi slov. čret, čreta, korenika krt, spalten, litovsk. s-keltas, gespalten.
Zurlnr,
beri: c url ar, delirare, z ur I o, uomo volubile, srbsk. cul j a t, rusk. kurit, kurež, slov. ime božanstva: Kurent iz tega them. Glej razlago obširno v „Vestniku'1.
Tombolar,
cadere con capo ingiu, srb. t um bati, umdrehen, ruski v slabe j obliki: tabačit, ruski: tomby, slov. tumbas, ladija iz združenih sodov, kakoršno napravijo kranjski tovorniki, ploveči po Savi.
Cizza,
carne mollume, je skaženo iz: mečica, meči ca. Uže smo naveli v naših razpravah primer dovolj, da italščina iz početka besed cele slovke odbaciva.
Sogia,
falsche Schmeichelei, obrekovanje, slov. saglati, Leute ausrichten, sagelica, eine Zungendrescherin, sagati, züngeln (von den Gänsen). Italsč., katera venetsk. glasnik g spreminja v j, imä s o i a.
Stenco,
zusammengeschrumpft, mager, s t ene h i, garabe sottili, jedina sta-l-oslovenščina je ohranila: stek-lt-stvo, macies, Magerkeit.
Bada,
maniera, se dä tudi primeriti litovsk. budas, Brauch, Sitte, Art.
Picagia,
iz: p i c a g 1 i a, frataglie, Geschlinge, vjema se se slovaškim: p u k a, srdčevina, zatorej iz: pucagia, glasnik u venetšč. rada oslabuje v
i, picagia označuje: interiori spiccati del animale: il cuore, fegato e il polmone.
Verzer, averzer,
beri: verzer, averzer, aprire, öffnen, staroslov. vriz^, ot$-vriz^, aperio, v srbšč. se nahaja: od-vrznuti.
Trochia,
beri: tročia; persona pingue, ruski: dr oči t, vzduhat, anblähen, dročeni,, ein dickes Kind. Venetč. glasnik d spreminja v t, kakor smo se uže prepričali pri besedi: trevo, in sopet t spreminja v d.
Cavegia,
iz: caveglia, Pflock, slov. kavelj, Hacken, čavelj, hölzerner Nagel, srb. čavao, rusk. kava, Pflock, nekje lat. cla-vus, in italij. chiavo, kakor Miklošič misli. V pismeni italščini, kamor je iz venetščine ta beseda prišla, se glaei: caviglia, toda različno od: chiavo — clavus. Besedo: cavile, hölzerner Nagel, Zapfen, rabi Papias, toda je uže takrat prišla iz venetščine v latinščino. Korenika je : ku, kav, hauen, in kavelj, der Beliauene. Chiavo, clavus in chiave, clavis, Venetčan izgovarja, kakor Italijani sploh te latinski besedi, znamenje, da je: cavigia == caviglia, različna od: chiavo in: chiave. Tudi Diezova primera — clavicula je prisiljena. Ta se v ital. glasi: cavicchio.
Grapa,
erpice, Egge, razlaga najbolje litovsk. grypti, reissen, iz katere korenike je tudi venetska in slov. grapa, česk. plur, hrapy, Thalschlucht, dakle proprie: vdir — Er dr is s.
Criola,
iz: crivola, in to iz: cripola, geflochtener Wagenkorb, slov. kri pa, pozna tudi litovšč. kripe, geflochtene Leiter am Wagen, litov. krypti, drehen, winden, got. klein p an, hochspringen, gršk. хцашакц in lat. crapula so po Corssenu iz iste korenike.
Bisto
za: visto, Garngewinde, Strehne, razlaga naravnost litov. vy-stau, vystiti, winden, wickeln, analogično rusk. mot%, Garn, Gebinde, iz: motat, venetski in italij. matassa, Garngewinde.
Rabio,
sarchio, Jäthaue, iz: ravio, in to iz: r^valo, v === b, rt =ra, io = lo, starosl. ri.vati, convellere, dakle: rabio — rvalo, to con Vellens, srb. rvalo, rutrum, litovsk. rauti, raveti, lat.
ru: eruere, staronord. rya. Oblika: rab i o je najpriličniša srb. rvalo, starosl. rylt, ligo, iz praslav. oblike: ravlb, litov. frequent. raveti, ravetojis, der Jäter.
Brughiera,
(Boerio sub voce: pustoto), terra piena di pruni o d' altre piante spontanee, ein mit Gestrüpp bewachsener Boden, litovsk. bruz-gai, Gestrüpp. V litovšč. se vtiče z pred g in k pred sz, kar je jezikoslovcem dobro znano. Tudi v kyijirsö. brwg, Strauch, od britanskih Venetov?
Gonßo,
Geschwulst, iz: gomfio, in to iz: gompio, slov. gum p a, (Ja nežič), Beule, Geschwulst, tudi gumba, litov. gumb as, Geschwulst. Sem spada tudi slovenski: gumb, Knopf. Diez misli iz lat. conflare, ali ter bi mogli najti obliko: confiato.
Tomare,
Purzelbäume machen, staroslovanski: t o m i t i, xaraQQOfißevsiv, cir-eumagere, novoslov. tomljati, temi jati, circumagere.
Zola,
beri: čola, Strumpfband, litovsk. pa-kele, Strumpfband, Daje predstopilo, kakor v litov. laima in: pa-laima, Glück, slov. noga in pa-noga, litovski: kelimes, Hosen, kele, Knie, slov. kol-eno, litov. kel-mas, Strumpf.
Berbolao,
das Ende eines Fischnetzes, coda della cogolaria, srbski: brboli t i, im Wasser durchsuchen.
Gaza,
beri: gaza, corvo, tedaj iz gažia, prvotno: kagia, ruski in sansk. käga, corvus, lužičkosrb. kjagas, kričat, kakor reca, česlc. kaline, reca, litovsk. k o ga s, Rabenkrähe.
Comeo in Comio,
Ellbogen in Knäuel, klopko, slov. komolec, lokat, Ellbogen, litov. kam u lis Knäuel, rusk. kom ulj a, glomus, Klumpen, Comeo nima se jednačiti lat. cubitus, to se v italščini razgovetno piše in govori: c ubit o.
Strussiar,
sich abmühen, litov. trusiu, ich mühe mich ab, arbeite, tru-suti, Mühe haben.
Zembao,
beri: zembao = zembato, percosso, ausgehauen, ausgeschlagen, staroslov. zeb^, dilacero, sansk. džamb, dilacerare, destruere.
Barusola,
avis palustris = b ar učo 1 a, iz them. bara, Sumpf, prideni še k tej uže dovolj dopričani besedi slov. bar-ed, nuphar luteum.
Trevo,
trinchetto, Kreuzstange am Schiff, slov. drevo, srbsk. dršvo, Schiff, primeri italij. legno, Schiff in: drevo.
Murlon,
sciocco, dumm, albern, schwachsinnig, slov. mrlun, idem (Janež.), srb. mrlutina, invalidus, debilis, zato tudi venetsk. merluzzo, Dummfisch. Sem spada slovaški: mrljak, jagnje ne davno rojeno, ruski: mrluška, agnus debilis. Merluzzo = maris lucius, je netemeljita razlaga.
Ziparin,
fischietto da tordi, Vogelpfeife, rusk. zypat, pfeifen, staroslov. zypanie, clamor.
Carcasso,
Köcher, iz calcasso, thema: kalk —• sufiks: asso, slov. kolč-an, Köcher, hrv. karkaš, tul. Diezova razlaga iz: ar ca in cap-s u s netemeljita. *)
Traveito,
piccollo corrente, ein kleiner Strom, bodi si iz: dr a v a, ali pa latv. strove. Glasnik: s iz početka venetščina rada odbacne, na priliko: famina = sčamina.
Travagio,
iz: travaglio in to iz: trapaglio, afflizzione, molestia, slov. trapi ti (Janež.), quälen, peinigen, travagio tudi: Notstall, staroslov. trap, srb. trap, Grube, Loch.
Bastarde
figlio illegitimo. them. b a s t, — sufiks a r d o, litovsk: b 6 s t r a s, unehelich geboren. Diezova razlaga iz: basto, Saumsattel, dakle: bastardo, das Kind des Saumsattels, je prav smešna.
Ganzo,
beri: ganzo, broccato, Geflecht, Falte, se vjema staroslov. g^ž — g^ž-v-ica, vimen, srbsk. guž-v-anje, complicatio, gužvati, plicas inferre vesti, novoslov. gož iz: ganž, vimen.
*) V gorenji srb. nahajamo metath. klok iz: kolk, Pfeil, tedaj karkaš — kalkaš, Pfeilbehälter.
Letopis 1877. IV.	2
Enca
ritroso, Fischnetz, iz: emka, ker m prelazi v n, na priliko: worbio = morbio; rusk. emky, Zange um Kohlen zu fassen, korenika: em — jemati, fassen, capere, primeri slov. zajnka iz: za-jemka.
Bacagiar,
iz : bacagl i ar, plaudern, schwätzen, rusk. bakulit,bakulničat, besedovati, govoriti, prideni še: česk. bakat, poljsk. bakač, idem, toda beseda per eminentiam slovanska.
Loja,
Unflat, Kot, slov. lojevica, Schlammerde, iz korenike li, iz katere tudi: loj. Menage izvaja iz: lutum, Diez iz: alluvies, vse nepravilno, prisiljeno.
Gozzo,
Kropf, iz: goccio, in to iz: guccio, primeri srb. guka, Klumpen, Auswuchs am Leibe,*) in analogično slov. goža, guža, Kropf, in litovsk: guza-s, Knorren, Drüse, Kropf, tudi: guga, Knopf am Sattel.
Turo,
vai vta! srb. turaj se! ruski: turit, gnat, poganjat.
Bazorar,
beri: b a c o r a r, tentenar, wackeln, schwanken, slov. b a c a t i in : ko-bacati, idem.
Sbagiada,
iz: sbagliada, Geschrei, slov. b o 1 i t i, tele boli, das Kalb schreit, litovsk. bilo t i loqui, bulius, bik.
Roža,
mantovanska beseda, canale, iz: rugia, rusk. ryga, žleb, sansk: rudžana, reka.
Roja,
potok, korošk. roja, Regenbach, bolg. p o - r o j, Regenbach, litovsk. rajus, tok, korenika: rifluere, staroslov. svrojt, confluxus. Beseda znana v okolici primorskega Tržiča.
Bora,
fusto deli arbore diabbruciare, Brennholz, staroslov. bor, borie, ösvöqov, arbor, pinus, abies.
*) Diezova razlaga iz: gurges-gorgozzo, ali nemšk. gösse, Rinne, bode težko kedaj obveljala.
Gambera,
f'usto di tormentone, Kukurutzstengel, iz: cambera litovsk. k e m-blys, dicke Bohrstoppeln, hrv. kambolac, kambuli, Traubenstengel,_ slov. kembelj, Glockenschwengel, tudi: cembelj in: camelj iz: cambelj-ejecto labiali.
Birlo,
munter, lebhaft, slov. vrli, idem.
Ran da,
artimone, Hauptsegelstange, srb. slov. rudo iz: rando, timo, malo-rusk. rud iz: rand, Stange, litov. diminutiv, r o d i k 1 y s, timo.
Zonfo,
beri: confo, mutilato, iz: zompa, slov. cum p as t, truncatus, cumpelj, truncus.
Cascar,
cadere, iz: cazcar, srb. kackati, tröpfeln, sem spada tudi romansk. cascada. Primeri še srb. kaökavica, quatschiges Wetter, av-strijanskonemšk. quatschig, je iz: kačkav.
Stiapa,
ein Holzprügel, staroslov. š t a p h, baculum, bolg. š t a p o, srb. š č a p, Stecken, ščapec, šapec, Ladstock, iz: štap — štapec.
Sprotar,
sprotada, sapere affetatto, sproto, saputo, primeri litov. pro-tas, Verstand, protingas, verständig, venetsk. sprota Donna, che vuol saperne (die alles verstehen will) e censurare ogni cosa. Kolikor meni znano, razve litov. in venetšč. v nobenem drugem indogerm. jeziku ne ohranjeno, ako sem ne spada got. frath-s, cognitio.
<S tra-gia,
Stag,*) grosso ca v o, velik kab, ein starkes Tau. Str a jepraepos., primeri venetsk: stra-matto, = arcimatto, gia je uže bilo razloženo v tretji razpravi, (vide: Letopis mat. slov. 1876 str. 73.)
Zara,
beri: žara, urna, Aschenkrug, slov. žara (Janež.) Urne, iz tliem. žar, brennen, zato staroslov. žara-teki, favilla, Asche. Prešlo tudi v pismeno italšč. giara, Urne.
*) Stag je iz slovanščine prišlo v nemšč., novosl. stoglej, ligula, stogla, lori genus, rusk. pa-steg-olt-nica, funiculi genus, (glej Miklošič Lex. 883 sub voce: steg.)
Strusi,
iz: Struci = stroci, bacaccio, Hülse, slov. stročje, strok, Hülse (Janež.), venetsk. tudi: struco, Flockseide.
Puina,
za: purina, ricotta, gelabte Milch, primeri srb. puriti, kochen, rösten, pura, hartgesottene Fisolen.
Bado,
di rado, radetto, radamente, dünn, selten, schütter, rarus, litovsk. retis, idem, staroslov. redy, raro, slov. red-ek, starosl. radost in rčdost, raritas. Diez misli, da je rado iz: rarus, kar ni mogoče.
Cai,
iz: ca vi, die Getreidehülsen, Spreu, luski, litovsk. kevalas, luščina, starogorenjenemško: che v a, bavarsko: kefe, siliqua, odtod štajerskonemšk. kiefeln = schälen, slov. s proteth. s°;n s - k a v e c, Tresterwein (Janež.), ščavje, siliquae, litovsk. po Kuršatu kiav-alas, die Hülse eines Roggenkorns. V grkoitalšč. ni nič sličnega.
Caviello,
iz: cap i e 11 o, ein dummer Praler, srb. kopilo, nebulo, Fa belhans.
Chincio,
Zierling, nasalirana oblika, srb. kic-oš, Zierling, kičeliv, su-perbus, staroslov. kycie, хоџлод, pralend.
Talpon,
pezzo di pedale di ar bore o legno grosso informe, srb. talpina, die Planke.
Crica,
tudi: crica, rotelloni, kolesnica, iz them. krk, drehen, sich winden, zato staroslov. кггкг, vrat (isti nazor v besedi: vrat iz: vrt, drehen) staroslov. krik-yga, шџида, kolesnica, ni tujka,
kakor Miklošič misli. Rabi se najčešče v pluralu: c r i c h i.
j ■ ' ,
.	Beretin,
colore si mile al cenerognolo, litovsk. beras, brunet. Tudi od venetsk. spegazzo, beklekst, betüpfelt, slov. tbem. peg, je ohranila litovščina: s p o - g a s , Tüpfel, Kleks, spogutas, tüpfelig.
Usta,
Spur, Geruch, tudi: u s m a, prikladniše litovsk. u d z u, usti, riechen, nego them. ^h, voh, kakor sem iz prva mislil. Iz tega them. tudi litovsk. usle, Nasenloch, Riechloch, gršk: otfp/, Geruch.
Bota,
Schwiele, žulj, starosl. bo#teti, anschwellen, slov. botavit, primeri slov.: ima bo taste rokč, er hat schwielige Hände.
Bargigli,
Bart der Hähne, ni druga po mojem mnenji, nego spačeno slov. brklje, barklje; tudi litovsk. pakakle iz: parkakle, Hahnenbart, se bliža.
Polaca,
mezzo abito corto, starosl. pri-poltki, vestis quaedam, pri-po 1L, euperior vestis, hrv. polak, dimidium.
Balzano,
beri: balcano, iz: baltiano, weiss, lit. bal ta s, weiss, bel.
Merlin,
funicella, Strick, rusk. morju, moruvat, žilitsja, unterbinden, prešlo tudi v anglešč. m erlin in v nizozemski merling, Strick, Schiffseil.
Boba,
putredine, srbsk. b u b a, Krebsgeschwür, litovski: b u b a r a i, harter Ausschlag, srb. bubaljica, pustula, tudi v obliki: buba, Geschwulst, v venetšč. znano.
Gonzo,
beri: gonžo, goffo, tölpelhaft, staroslov. ging-a vi, balbus.
Bero,
sedere, das Gesäss, natiche, der Hinterbacken, iz : b e d r o ,*) ker venetšč. glasnik d izpehuje, in govori: laro za: ladro, lat. latro, piera = petra, borro = botro, Graben, p a r e = padre, vero za: vedro, vitrum. Bedro nahajamo v vsih slovanskih narečjih.**)
Nabucale,
die Blähkrankheit bei Ochsen, srb. nabukati, nabučitise, anschwellen, anblähen.
*) Ako v venetščini: bero = bedro označuje: natiehe, v slovan-ščini pa: femur, nas to ne more motiti, saj tudi v litovšč. nahajamo, da rietas, pomenja: Schenkel, v slov. pa: rit, podex.
Veneteki: berola, vetula, analog, lat. a n u s, votula et podex.
Grotesco,
lächerlich, gebildet, je po izpadlem: h (primeri venetsk. traere = trahere) iz: grohot, cachinus, tudi srb. groot mesto: grohot, grotesco tedaj iz: grohotsk; rusk. grohat, ridere. Diezova razlaga: „nach Art der Grottengemälde" je pač neprimerna.
In-crozzola,
stretto di petto, iz prepozicije: in, them.: kroč, v staroslovensöini nahajamo: o-kr oči t i, cingere, schnüren, beengen, in to označuje: incrozzolä.
Gepa!
starotržaška beseda, vide! aufgeschaut! iz g 1 e p a, in to iz: g 1 i p a, glasnik l namreč venetšč. vokaližuje, primeri: cherico = clericus, glasnik e spreminja v i, primeri: bevere = bibere, toda celo pravilno: gepa iz: glipa, staroslov. glipati, circumspicere, gli-panie, visus.*)
Orzar,
beri: o r c a r, battere con orza, o r z a pa je skažena iz: vrirpca,ali pa iz staroslov. nvica, funiculua.
Scoto,
die Sarsche, vestis quaedam, staroslov. skuti, vestis extrema.
Barlonco,
schwacher Schimmer, slov. srb. brliti, schwach leuchten.
Macaco,
der Affe, iz: marcaco = markac, slov. markaca, Affe, sansk. mär k a ta, simia. Uže veleumni Schmidt je razlago iz: Meerkatze zavrgel, in na markata opomenil.
Slaganoso,
gezerrt, bei den Haaren gezogen, je iz: slacanoso, slov. slak, slačiti, za: svlačiti.
Garanghelo,
conbibbiä, Trinkgesellschaft, litovsk: gerti, trinken, girtuklis, ein Säufer, gerimas, das Trinken, gir-tas, der betrunkene. V
---—— i
*) Glasnik l in r tudi češčina izbacuje, primeri: češko, hezky, iz: hrezBky = litovsk. g r a ž u s, pulcher, posebno pa litovšč., na priliko: p e ž 61 i, repere = plezoti; petis, humerus = p 1 e t i s staroslov. p 1 e š t e iz: p 1 e t j e, slov. pleča iz: pletja (glej Geitler Slov. kmeny na U. v Listy filog. 1876. pag. 40.).
besedi: garanghelo imamo praslovanski sufiks: angг, in dalnji ital. elo = slov. ara — al a.
Pacchiare,
ierig fressen, pacchiatore, ein gieriger Fresser, pacotiglie, chmausereien, se je ohranilo jedino v dolenjesrbsk. (luž.) jeziku: pakošc, libido, in v madžarščini, kamor je iz slovanščine prišlo: pakosztas, naschhaft.
Pandolo,
specie di pasta dolce, staroslov. p f^dt, pabulum, v latinščini srednjega veka: pandaleon, eine dicke Sülze.
Bosega,
iz: b o c e g a, in to iz bucika, mnugil Cephalus, (Lineč), slov. bucika, Stör, accipenser huso, srb. bucati, stechen, zatorej isti pomen, katerega smo našli v besedi: Adeno — Adel o. Vslovenšč. tudi: bucika, Stecknadel.
Copada,
aqua copada, acqua tiepidetta, slov. kopeti, litovsk: kopet, fumare, toda aqua exhalata. Iz korenike kop, je: kopno, kopri, kopneti, kopriva, koprica, Ofenherd. Janežič krivo dialekt, krupica. Premeknili so se glasniki, kakor v besedi: kropiva, za: kopriva, staročesk. kropivo za: koprivo, clibanus, peč.
Broccata,
Anfall, Stoss, za razlago slo v. b r c n o t i, srb. b r k n u t i, wegschnellen, stossen, iz te besede: blockiren, Blokade.*)
Zain,
beri: zain iz: zarin ali: zalin, Eisenschimmel, (konj) se vjema se slov. zelen-ko, Eisenschimmel. Pozneje sem izvedel, da Ve-netčan govori: zain, a ne c a i n, tedaj se razlaga: čadin, opokliče.
Mozza,
iz: m o c c i a, movimento, iz korenike: mik, staroslov. mikn o ti, movere, slov. m e k n o t i, srb. m akno ti, latvijsk. mavkt, muk t. V drugih jezicih mi ni znano.
Paca,
Wunde, Schlag, starosl. pakost, „pakost prijeti", laedi, percuti.
*) Diez (Wörtb. I., 87) ne v<5 nikamor z besedo: brocco, in ne priglaeuje Frischevi razlagi iz nemšk. sproto, ne Mdnagetovi iz lat. veru.
Gale,
tumoretti linfatici, staroslov. ž L1 y, ulcus, slov. ž в v e. Janež, ž o u v e, ž o ve iz: žil ve. Scropheln, Drüsengeschwüre, gršk. xslv?, ulcus, litov. giliä, Drüse.
Scarso,
kümmerlich, karg, s c a r s i t a, Kargheit, rusk. dial. k e r ž a k, skopec, slov. kržljav, karg, srbsk. kržljav, verkümmert, s v besedi: scarso, je proteth. poljsk. karzel, ein zwerg, verkümmert gewachsen, slov. kržljavec, ein zwerghaft gewachsener Mensen, tudi nemško: karg je sorodno. Muratorijeva razlaga iz lat. excarptus zoper vsa pravila.
Baluco,
iz: barluco, po vokaliz.	kakor: dosso iz dorso, Rücken,
srb. brljav, stupidus. Tudi venetsko baloco isto označuje.
Calta,
maxilla, iz korenike: kal, skal, kalati, staropruski: skalus, slov. čel-j-ust, maxilla, tedaj jednaka korenika, samo z različnimi sufiksi, primeri poljsk. krta, frustum, das gespaltene; litov. keltas, skeltas, das gespaltene.
Zinginaja,
beri: zinginaja, Kränklichkeit, slov. gin ga v, schwächlich, srbsk. g i n g a v, segnis, ni tujka, kakor Miklošič misli; slov. žin-g a t i, keuchen (Janež.)
Sbaragiada,
iz: sbaragliada, disunione, staroslov. baraj^, oti-bar.aj^, adversor, rusk: b r a n k o , rixator, primeri spredej: b a r u f a r.
Gravigliola,
iz: gr ob ig liol a, Zusammenkrümmung, aggrovigliar, zusammenkrümmen, metath. iz: grb, staroslov. grb-av-stvo, grb-le-nie, curvitas, grbat, gibbosus, novoslov. grba, curvitas, sansk: d ž r b h, litov. g r u b u s , venetsk. g o b b o iz: gorbo, spina dorsi, staroslov. g r b t, idem.
Caucus,
Trinkschale, Becher, pri poznejih latinskih pisateljih, kakor Spar-tianu, litov. k a u s z a s , ein kleiner gestielter Schöpfeimer, tedaj iz venetščine. Sem spada tudi venetsk. c o g - o 1 a, punev.
Vogar,
rudern, voga, das Ruder, primerjal sem preje k rusk. vag a = sansk. vadža, vendar naravniše je to besedo staviti k starosl. v o ž - e n i e, remigatio, srb. v o z - a r, der Ruderer, litov. v a ž -oju, navigo, tedaj: vogar še stoji na prvotni glasovski stopnji, sorodno sansk: vah iz: vagh, lat. veho, gršk. «x«, ojjos, staronemšk. w e g i u , moveo. Diez iz nemškega: wogen, kar ne kaže.
Zanca,
beri: c a n k a, der Hacken = srb. č a k 1 j a, in: kuk, zanco, mancino, slov. c e n k a s t, zvežen, vegast, cenkasta skleda, slov. cincati, cankati. Prvotni pomen: krümmen, biegen, winden, schwanken, wanken, srb. kukljati, iz: kankljati, hervorwinden, iz te korenike: kank, italij. ganghera, Haspel, Thürangel, srb. kukara iz: kankara, iz italij. gangher o slov. banger, vanger, Thürangel, Thürpfeiler, v slabej obliki srb. za-kač-ka, sorodno lat. cingere, zatorej: zanca, ganghera, cancarar, discancarar iz venetskoslov. them. kank, srbslov. kuk (vide Schmidt Verwandschaftsvrh. pag. 42.)
Piotta,
iz: pluta, der äusserste mit Grass bewachsene Ranft der Erde, litovsk. pluta, Ranft, Rinde, bei der Erde und beim Laib Brot.
Spazzar,
iz: s-pacciar, kehren, umkehren, wegräumen. Jaz ne najdem v nobenem drugem arijanskem jeziku themata, kateri bi nam umno in naravno razložil to besedo, kakor v litvoslovanščini. Tä ima thema: pak v pomenu: perversus, verkehrt, primeri: na-o-p a k, na-pak, iz-pač-iti, v nasprotno se preoberniti, litovski v be sedi: usz-pak-aline puse, die verkehrte Seite, Kehr-Rück-seite, p a k - a 1 a s, Rücken. Ker je prodavanje združeno zobračen-jem, ter tudi: spaz zo = spaccio, s p acciar, Absatz, Verkehr, absetzen, verkehren, iz tega them. slov. s p e 6 - a t i, absetzen, verkaufen, primeri analogične nazore: obrt, iz: obvrt, in nemsk. Verkehr. Iz tega themata bode menda tudi slovensko: pačiti, verderben, schädigen, etaroslov. pak-ost, damnum, pakoštenie, noxa, in tako si tudi lehko svojimo besedo:
Stra-pazzar,
iz: stra-pacciar, verächtlich, behandeln, mishandeln, verderben, in: s t r a ni druga, nego lat. extra, über, überaus, ungemein, zato: stra-bere, übermässig saufen, stra-fare, der Sache viel zu thun. stra-carico, überladen, stra-potente, über-
mächtig, stra-g ödere, übermässig, sehr-recht gemessen, s t r a-g o n f i a r e, sehr aufblähen itd. V slovanščini thema: p a k stvarja besede, ki so sorodne v pomenu venetskoital: p a z z a r , na primer : p a k - o s t, molestia, vexatio, afflictio, staroslov. p e k 9 afflic-tum esse itd. Vendar venetskoit. pezza, Lappen, slov. peča, Hader, pečica, Fleischlappen, srb. pečica, Todtenfleck, bi jaz zapustil nekdanjo (Miklošičevo, vsaj pri besedi: pečica) razlago, in trdil, da je iz korenike: pec-pecnoti, scindere, pungere, zatorej : peča, ein abgeschnittenes, abgerissenes Stück von einem Stoffe, Zeuge, primeri: krpa, iz krp, scindere.
Torso,
Strunk, Kolben, iz lat. torsio, in to iz: torqueo, težko, bliže slov. storž, tudi s t rž, Strunk, Kolben, iz: strzati, tondere, rädere. V italšč. glasnik s na početku rad odpada. Diez dvomi, jeli bi to besedo iz gršk. thyrsos ali pa iz lat. truncus izvajal.
Minchion,
ein schwachsinniger Mensch, Dummkopf, iz te: minchionare, einen für Narren haben. Uže sem poskusil to besedo v prvi razpravi razložiti iz themata: met, circumagere, vendar ne obstane, ker je thema: m i n k , in sopet ne morem tega them. k nobeni drugi besedi staviti, kakor k litovskoslov. mink-mek, weich sein; minchion je tedaj mehek človek. Starovenetščina je dakle glasnik A kakor litvanščina izgovarjala: kot: in. Presilna mehkost je glupost, dušna slabost, zatorej so lehko obviknoli pomeni: schwachsinnig, dummköpfisch, zato Litvan rabi za izraz : „blödsinnig", minksztas protas (Verstand), inminksztutis mu je: ein blöder Mensch. Tako umejemo tudi ime venetske reke Mincius, o kteri uže latinski pesnik poje: „tardus meatu Mincius", to je mehko, ne bistro tekoča voda.
Schmidt navaja kot sorodnice lat. macer, macero v italšč. magro, got. much-it v farmuchit, hebetudo, staronord. mjukr, mollis, gršk. /lamio, zatorej minchio najbližje stoji litovskoslov. mink-mek. Iz tega them. sem razložil tudi venetsk. m a s t r a, sicer tudi pri Grelliu: mactra, in v grščini, vendar ta grška beseda se mi ne dozdeva domača; sufiks, tra nahajamo v slov. veh-tr a, Schilfflechte, česk. vih, Schilf. Ker imamo v grščini цастао), težko dobimo: цкхгпа. Aul. Gellij. pa je pobral, kakor znano, mnogo provincijalizmov. Diez minchion razlaga iz: m i n c h i a , mentula, a težko bode ta izpeljava od filologov obče sprejeta.
Schirato,
iz: schurato, veverica (obširni pretres glej Letop. 1876. str. 79) še se naj pridene rusk. j a - š č u r, lesna miš, in š č u r, Fichten-
kernbeisser, tedaj: korenika sku litov. ekusti, nagen, schaben, skutimas, das schaben.
Biso,
grau. Vešč poznatelj italščine me je opomenil, da biso se ne more vjemati z ruskim: bisen, siv, in: bisato, jegulja, ni se staviti k piškur, ker Venetčan izgovarja: bizo, in Italijan bigio (bid-žio), zatorej se more iskati thema: big-biz. Frevejal sem besedo sem in tje, in drugači si ne morem pomagati, nego da rečem, ka je tudi v besedi: b i s o • b i g i o glasnik r se vokaliziral, dakle thema: b i r g - b i r z ali b r i g - b r i z, in res nam daje ta thema pomen svitle barve, sansk. bhradž, bhredž, fulgeo, luceo, splendeo, staroslov. b r e z - g t, litov. brekszta, Morgengrauen, rusk. brežžit, breza, betula, drevo se sivo skorjo, breza (no-voslov.) vacca albis maculis sparsa, staronemšk. bircha, litov. her z a. Lat. oblike: fulgeo, gršk. cphjco, got. bairh-t, sansk. bharga, splendor. Biso-birgio tedaj stoji na slovanski gla-sovski stopinji. Boerio ribo: bisato, katera se v jadranskem morji nahaja, popisuje tako-le: „giallo sul ventre, ed il dorso un fosco azzurro," druga vrsta ima: „dorso nericcio e 1'ventre bi an c o," tedaj je v istini: brezasta riba. Da se ribe tudi imenujejo po barvi, pričujeslov. pestrva, pestrug, iz: pestri, versicolor. Kako se Diez trudi to besedo razlagati, naj se pogleda v njegov Wörtb. I , 66. 67. Jaz strmim pri tacih razlagah.
Magia,
die Masche, litov. mazgoju, knüpfen, Knoten machen, stricken, infinitiv. meksti iz: megsti, mazga, Knoten. Znano je jezikoslovcem, da litovščina pred g m d rada z vtiče, tako tudi slovenščina, primeri: gnezdo, brzda, litov. bar zda za: barda = brada, litov. m a z g i o t i, tedaj za: m a g i o t i in iz: magia venetsk: magia, ki je tudi morebiti nastala iz polne oblike maglia. Več pri razlagi besede: mag i o lica. Naj še omenim, da lat. buxeae pri Plavtu, baxeae pri Pliniji, tudi litovščina pozna v plurali: b u k s v o s, die Hosen, rusk. b a k š e, od Litov-cev so prejeli pomorski pruski Nemci: die Büchsen, in ime se je tudi razširilo med Dance v pomenu nogavic, staronord. buxa, dansk. boxe, bracca.
Melma,
Term. de Pese. terra ch' 6 nele fondo delle paludi de fossai e dei fiumi, ma s' appropria comunemente al fango. Litovski: m u 1 m a, Sumpf, Morast, (Kuršat 11.110) rusk. m al ni k, schlammiger Ort, slov. mulja-muljava. Venetsko besedo baita, slov. bajta, ktero smo tudi v ruščini in slovaščini našli, pozna tudi litovščina v obliki: butaš, Haus, b u t e 1 i s, kleines Häuschen.

Bava,
bava dela seta, Flockseide. Ker bava označuje: vozger, pene, Rotz, Geifer, ter Venetčani kosmato svilo imenujejo po priliki, primeri italijansko: catarzo, Rotz in Flockseide. Bava de vento, brezza, frisches seidenfeines Lüftchen, poco vento, fiato di vento, una bava, unaminuzia, eine Kleinigkeit, ein Pfifferling, bavarol, rutica otrokom okolu vrata privezana, da se ne pobrodijo, srednjelat. b a v a r a, kar Du Cange tolmači: pectorale linteummento subten-sum ad excipiendam infantibus b a v a m (Rotz), tedaj Rotztüchel. In tako še mnogo druzih izpeljancev. Srbsk: mutato v in l, bala, Rotz. Uže v prvi razpravi sem rekel, da bava ni italjanska beseda, nego iz slovanščine, in sem kazal na srbsko: bala, Rotz, mucus, bala v, mucosus, bale (plural.), sline, bal-ega, Unflath, bali ti, muco maculare. Da v venetščini glasnik l prelazi v v, kakor v francoščini, v gorenjenemških narečjih in v slovenskem, poljskem in gorenjeluž. jeziku, je znano. Razve srbšč. še besedo nahajamo v litovščini: bala, Morast, zatorej sopet pomen nesnaž-nosti, nekaj slinastega, vozgrivega, žlezastega. Uže sem omenil, da drugi slovanski jezici, kakor slov., česk., ruski imajo stareji: r v besedi, in sicer: bara, Pfütze, Sumpf, in tudivenetščinaimenuje mužnat kraj: bar en a, ruščina z daljnim tvarivnim sufiksom: bal-d-ovina, Sumpf, Schlamm, staroslov. b a 11 -1 - i n a, Sumpf, Pfütze. Iz romanšč.v novokeltsk. narečjih: baw, Schlamm. Diez iz grškega ßaßaCeiv, razlaga to besedo!! (Wörtb. I., 60). Kdor to varuje, naj sam prebere njegovo utemeljevanje.
Grezo,
beri: grezo, dicht, grob, srb. grez, grub. Iz tega thema je staroslov. greznB, Traube; — litovsk. glaudziei, iz: graud-ziei, dicht an einander gefügt, razjasnuje prvotni pomen besede starosl. greznL, groznB, Traube, grozd.
Budo,
iz: budelo, un pezzo di quel canale, che con varii avvolgimenti va dalla bocca dello stomaco insino al sedere. Budelo jevtegnilo nastati iz: vudelo,*) ker glasnik v venetšč. zmenja z b, primeri: бо1ре = volpe, бгевра — vespa, Sampada = uampada, l se je izobrazil iz r, in tako bi bila pravenetska: v ud eri, in se vjema
*) Diez (Wörtb. I., 92) budello izvaja iz: botellus, klobasica, pri Martialu. Po Gelliji (17, 7.) je besedo: botulus, le rimsko ljudstvo poznalo, in sicer le v diminutivu ohranjeno. V lat. srednjega veka: ,,ei intestina vel botelli perforati claudi non potuerint." — Naša razlaga zaslužuje globlejega preiskovanja. V narečji Komaskov nahajamo : bo din, Blutwurst. Ako ni budello iz: vudello, bi utegnila kore-nika: bot, staroslov. botej^, anschwellen, anblähen za razlago besede: botulus služiti. Primeri zgoraj na str. 21 razlago besede: bo ta.
se sansk: udara, starobaktrijski: udara, Bauch, po Zehetmaierji iz prvotnega: vadara, gršk. pri Hesychiju: одедод, Bauch. Vslo-vanščini nisem še zasledil slične besede, pač pa v litovščini: ve-daras, Magen, vidurei, kakor Kuršat piše, Eingeweide, staro-prusk: veder s, Bauch, Magen.
Gussa,
Scorza, corteccia ed e propr. come de noci, Schale. Schmidt pravi, da se je doslč litovska beseda: kiausze, Schale, Gehäuse, lat. kau si s, Schale, staronord. hus, Gehäuse, le našla v evropski skupini arijanskega jezika in sicer v jedini germanščini in litvoslovanščini, in visokoučeni prof. Dr. Geitler, Fick in Schmidt sem stavijo staroslov. koša, Korb, prvotno: Gehäuse in košulja, srajca. Ker je tudi venetščina litvanski jednak pomen ohranila, so morali Veneti biti del litvoslovanskega plemena. Tako tudi Schmidt (Verwandschverh.) trdi, da je beseda staropruska laydis, Lehm, Schlamm, staronord. ledja, jedino litovskogerm. a mi imamo tudi v češčini: latovisko, Pfütze, srb. lotinja, Schmutz, venetšč. leame, iz: ledame, tako bi Plinijeva in Palla-dijevai laetamen, gnoj, ki se na njivo izvaža, vtegnila izvirno pomenjati: Schlammerde, in iz venetščine prihajati v latinščino.*)
Caia,
iz: ca via, ein Erzknicker, dalje: hager, elend, schlecht, böse, v sansk. nahajam: kava, böse, arg, k a v ä r a , karg, k a v ä r t, knickerig; v zend. a r a - k a v a, litigosus, in v srb. k a v - g a Zank, Streit, koroškoslov. čavžati, tedaj ne turška, kakor Vuk misli, menda sem spada lat. cavillor, in rusk. k a v - n i k Б, magus, der Uebelstifter.
Duchia,
Termino Marin, dice si a que 'cavi (kabi, Taue, Stricke) ravvolti a chiocciola (Schnecken, schraubenförmig gewunden), che si portano nell vasceilo per essere adoperati. Ker tako zamotana vrv ima nekakšno podobnost se zafrkočenim ogurkom (Gurke), jo zato mor-Darji šaljivo tudi imenujejo: cur cum a, Gurke, (glej Boerio vox: curcuma). Boerio pristavlja pismen izraz: duglia, slovanskodal-matinski mornarji tako zmotano vrv imenujejo: duča, iz venetsk. duchia. A duchia je nastalo iz: duglia (dulja), ker venetšč. gli preobrazi tudi v: chi, primeri pismenoitalsk. pigliata, venetsk.
*) Franc, c o s s e, Hülse der Bohnen, Erbsen. Menagetova izvaja iz lat. excussa, Frischovaiz nemšk. schotte in Diezova iz lat. cutis, so vse nemogoče, ako se postavljenih jezik, pravil držimo. Diezova razlaga iz galiciciolla, galliciola, kteri tudi Mussafia priglasuje (glej Wörterb. I., 23'S), je pač prava etymologicna spaka. Mnogo Diezovih razlag bodem v posebnem spisu pojasnoval.
{»ichiata. Duglia pa sopet ni druga, nego: dulja, dunja, itov. dinia, cucurbita, staroslov. dynia, pepo, in ker italščina glasnik n spreminja v l, primeri: aZzano iz anzano, pačtano iz pan-tano, se je: dulja lehko izobrazilo iz: dunja. Beseda dunja, dynia, dinia, je le v litovščini in slovanščini znana. Duchia, duglia, curcuma, so tedaj: Strick-Taugurken, šaljivo poznameno-vanje zaradi nekakšne sličnosti.
Riga,
linea, fila, (Reihe), e dice si d'una linea, riga, che fa Г aqua correndo in terra o su che siä, riga de soldai, fila, Reihe, roba fato a righe, a verga, a liste, listato, gestreift, rigolar, volto-larsi, rotolare. To besedo je Miklošič postavil med tujke, jaz bi jej rad priboril domovinsko pravico. Kar me nad vsim sili, jo tudi za slovansko imeti, je, da jo tudi v litovščini, samo z drugim sufiksom nahajam, in sicer v obliki: rik-ta. V slovenščini imamo: riž-a, Reihe, Streif, rižast, gestreift, toda v istem pomenu, kakor v venetščini; dalje: riže (plur), Holzbahn, tudi v venetščini: riga, strada. Znano je, kako so nekdaj karnske in noriške gore bile obilne v zlatu, in kako so planinske bistrice imele dosti zlatega peska, menda odtod: riže vati (Janež.), Gold waschen, riže vi na, Goldwäsche, to je vodo po rižah spuščati, da seje vle-gel in zaostal zlati pesek. Iz istega them. kakor riga-riža, bi jaz izpeljaval staroslov. r i z a, vestis r i z n i c a , Kleiderkammer, in trdil, da je riza — : rižasto oblačilo, iz sansk. vas, kakor Bopp misli, ne mogoče. V sansk. nahajamo: radži, linea, series, v staronem. riga, der Reigen, bav. reigen = reihen, rige-stäb = rich-t-stab, lat. regula, zatoraj k sansk. ridž-u, directus, zend. erezu, gleich, toda sem spada tudi lat. rego, lenken, weisen = Richtung geben, den Weg, die Bahn zeigen, in slično, izvirni pomen, torej: dirigere, litov. riktävimas, directio, Richtung. Iz te korenike sansk. ridž-ras, dux, lat. rex, (them. reg-s), litovski: rikis, v mythičnih imenih: Deivarikis, der Götterherrscher, in tako tudi ne bi zavrgel staroslov. rigi, (by-zantinski pisatelji pišejo, da so Slovani bojeveli pod vodji svojimi: Qtiycov), tedaj rigi, ker gršk. t] so takrat uže izgovarjal kot: i, kajti, ako bi rigi bilo iz lat. rex, bi našli našli obliko riž, kakor: križ, iz: crux. Srb. riza, vnf[vt, Schnurrbart je torej der Streif, in ker je cerkvenoslov. pisatelj grško besedo: o&6viov, kleines Stück Leinwand zum Verbinden der Wunden, Binde, Char-pie, prevel v: riza, ter je še poznal pomen: Leinwandstreifon. Ali ie morebiti riza iz istega them. kakor lat. rica, vestimentuo-quadratum fimbriatum (vide Festus). Naj se še omeni, da venetsko-ital. ciarpa iz ktere je nemško: Schärpe in franc. charpie, tudi ni druzega, kakor: karpa, krpa, ein Lappen, ein Leinwandfleck, litovsk: skepeta iz: skrpeta, Lappen.
Agio,
Erzieher, agia, Erzieherin, italij. Aio, Aia, iz teh nemšk: die A j a. Italijanska oblika: A ja pričuje, dajethema: ag, keritalšč. venetsk. g spreminja v j, tako: troja iz trogia. Agio se lehko najumniše stavi k litov. aug-inti, erziehen, aug-int-ojis, Erzieher, augy ve, Erzieherin, tudi: äugle, aug-in-inis, Zögling, aug-in-imas, Zucht. Ali je Agio = ajo, dico? primeri: ad-ag-iu-m? zatoraj Agio, der Sprecher,' sansk. äh-a, er sprach.
Trucar,
sich verlaufen, trkati, litov. is-trukti, auseinander laufen, srb. trkati.
Grehani,
dirupi, rocce, luoghi alpestri in sassosi, slov. greben, scopolus, Promontorium, grebenit, scopulosus. Greben je gora liki grebenu (pecten) špičasta. Nobeden drug indogermansk jezik ne pozna tč besede, razve venetščine in slovanščine v tem pomčnu.
Ciurma,
schiavi di galera, e la torma dei forzati, che vogano in essa, remigium, im Sinne der Anzal der Ruderknechte, tudi: ciurma e quel legno con tutta la ciurma senza perdere uomo (Sinonimi italiani del P. Carlo Babbi Parma 1778. s.v.), po takem tudi: na-vigium (legno) a le, kedar so krmarji v njem. Obračajmo to besedo kakor hočemo, nobena druga nam ne d& tako naravne in tudi pravilne razlage, kakor slov. krlma, ki ima pomene: guber-naculum, puppis, krmar, gubernator, Ruderer, kor o m an, temo, das Ruder. Obširniše pri razlagi besede: s car m o.
Calappio,
Schlinge, Fallstrick je gotovo skaženo, in se vjema se litovsk. kilpa, kil pele, Schlinge, zum Vogelfange, slov. metath. klupa iz klipa, korenika klip, klepati, zaklepati, schliessen.
Lanza in lanzo,
beri: lanza, lanzo, lombo, arista, Lende, Rücken. Lanza je le moglo nastati iz: landia, in torej se vjema se staroslov. 1 § n d - v i a, lumbi, vecpQoi, pa tudi: viürog, dorsum, novoslo v. 1 e d o v j e, ledje, česk. ledva, gorenjesrb. (luž.) ledzba, dolenjesrb. ljaž-va, althd. lenti, lendi. Ta beseda je le slavogrmanska, srbsk. ledja tudi: Rücken. Italijan rabi lat. lombo.*)
*) Diez (Wörtb. II., 42) misli na staronemšk. luntussa, Fett, Speck, franc. longe, Lendenstück je iz venetšč. Naj se denete na tčhtnico Oiezova in moja razlaga.

Schienza,
(beri: z dolce = slov. z), Splitter, Span, iz korenike: s klen d ali: skrend, rusk. skrentat, ščepat, spalten, anglosak: sere-adjan, staro-gorenjenemšk. serotan, hauen, schneiden, novo-nemšk. schroten, litovsk. skrodzu, schnitzeln, venet, serin-z ar (beri: z): tagliar 1'oro 1'argento batuto, s c r i n z i, persona pic-cola, tresčica, betvica človeka.
Schienza tudi: scheza, scheggiola najbližje stoji litovsk: s ki e dr a, Span, Splitter, skiedrynas, Späne von Sägen.
Lat. s ein d ul a, Schindel, je težko stvorila: schienza; scheza se najpravilniše razlaga iz litov. skiedra, r se je vo-kaliziral.
Melenso,
uomo tardo, flemmatico. Tukaj je več prav naravnih razlag mogoče, ali melenso = melez, meluz, meluza, slov. ein weicher, schlapper Mensch, (ruski: melužga), ali melenso je nastalo iz mfjdltnBCB, medlenec, po izpehnenem d" , kakor v slov. omilavica, iz: omidlavica, in v venetšč. penin iz: pedino, nožica, tudi lehko kakor rusk. meledit iz: mlčdeti (praoblika: maiid.); zato venetsk. meledia, tudi: melodia al = mledia ali pa=medlota, vendar, ker: melodia označuje: tarditä, je slov. m'sdlt, tardus, najnaravniši thema.
Lasco,
debole, staroslov. Iošb, mager, srb. losa mu bila srieca, litovsk. lesas, mager, got. lasi v s, schwach. Diez misli: lasco umgestellt aus laxus, težko, ker to se glasi: lasso v italj.
Garzar,
beri: garzar, scardassar, carminare, Wolle kämmen, različnood: car d o, kar Venetčan razgovetno govori in piše: cardo, car-detto, scardassar. Ker je z nastal iz: g, iskati imamo korenike: garg, in to najdemo v gršk. yuQyaXi^m, kitzeln = kratzen, srb. g r g a t i, stochern, v Dubrovniku g a r g a š i t i, Wolle kämmen, zatorej sopet them. garg, ako bi bilo srb. grgati, grgašiti iz: cardo, bi morali najti obliko: kardat, ker latital. carduus-cardo, je v srb. kardun, novonem. bav. Kardel, Karde 1-distel. Venetski: garzar pa bi se glasil v dalmat. garzati, ako bi bil izposojen. Mi besedo najdemo v slovenščini, samo mu-tato g in d, kar se mnogokrat pripeti, primeri: grlen in ežlen, «žrnice za: </rnice, Wetterleuchten, iz korenik gr, zariti. Naopak sopet d prelazi v g, kar je uže bilo na mnogih primerih dokazano. Na Poharji: drgaš, der Wollenkamm, Janežičima: držaj, Hechel, držati, hecheln. Tudi venetščina zmenja g in d, in venetski pisatelji pišejo: va^ansi, mesto, vadansi, (Boerio 777), venetsko:
g o s s o in srb. guš, Kropf, gušiti, ersticken, je menda tudi iz: duš, dušiti, ersticken, primeri: dušak, dušni k. V sansk. džrdž, uže figurative: reprehendere, primeri: einen durchhecheln, abkampeln, koga počesati, v pomenu: verweisen, tadeln. Venetskoital. garzon, Bursche, Ladendiener, je dakle izvirno: Wollenkämmer,*) in s tem se popravi prva razlaga iz: k a r d springen. Drugo koreniko, imä, venetsk. gar zeta, (ardea Garzeta, Linee,) srb. krža, kr-žulja, eine wilde Ente, katera imä ime po krzastim perji, slov. k r z o v i n a , gekrauste Wolle, krzno, Pelz, der gekrauste, rusk. korzovati, hirsutus, litovski: k e r s z t i, Wolle kämmen.
Guiba, Giba, Sgubia,
specie di scapello da taglio, tutto di ferro col taglio corvo semi-circolare come un C, Hohlmeisel. Ta beseda je prešla v italšč. gorbia, sgorbia, proveng, goubia, v portugal. goiva, v srednji lat. gurbio, Hohlmeissel. Diez (190) izpeljuje iz baskijske: gubi a, Bogen, a kdo bode pri dletu na lok mislil? Pozname-novanje je vzeto po gl bi e nji, zato trdim, da je guba, giba, sgubia iz gulba, stopnjevano iz: glT>ba, slov. gol biti, dialekt, gubiti, aushöhlen, iz korenike: gilb, je staroslov. gliboki, novoslov. za-golbnoti, haerere, sansk: džrbh, nemšk. klio-b a n , menda tudi gršk. ylvqxo, lat. g 1 u b o ima uže pomen: luščiti, in je težko stvarila besede: gorbia in g u b a, pri kterem je prvotni pomen: infigere, starosl. U;glrj>bati, infigere. Lat. glubo sploh luščiti, kožo drčti. Po Stirskem dletu še tudi pravijo: gubež = gltbez. Tudi v obliki sgubia, sgubieta se nahaja v venetšč., v italšč. mutato ž in r: sgorbia. R in l se rada zmenjata, primeri venetsk: pratea — pžatea, sprendore = spžendore, pirola = piZola, prebe = pčebe.
Zamira, beri: čambra,
Abtritt, recte: Vas pro excipiendis secrementis, ker v Benetkah ni stranišč, kakor pri nas, imajo: zambre. Znano tudi v štajerski nemščini: der Bettsc hamber, Bettschamberln, wenn das Kind seine Notdurft im Nachttopf verrichtet. Mislim, da spada k srb. čubrast, ohne Ohren, toda: čubrasta posoda, Rusi imenujejo posode, katere imajo uha: ušati, ušat, Zuber, ali pa je naza-lirana oblika in spada k srb. čaber, čabrica, labrum.
Bergolo,
tudi po vokaliz. ГЧ begolo, ein unruhiges Kind, frugolo, srb. brkati, umherwühlen, italij. frugolare, durchstöbern.
*) Diezova razlaga garzon sprejeta.
Letopis 1877. IV.
= Strunk, ne bode nikdar obče
Sacar,
Ring am Ochsenjoch, iz korenike: sak, verbinden, zasammen-schliessen, anheften, litov. s e k u, v slovanšč. tudi znano bilo, kakor kaže starosl. sač-tlB, vestis, toda isto, kar: sag in k a-ban, slov. sačiti, za sačiti, lat. socius, der Verbündete, sansk. sakhis, iz tega tudi venetsk: sachiera, gožice za zve-zanje obročev, slov. sak, Wurfgarn, der Verbundene.
Bova,
apertura, che si lascia nelle pescaie de fiumi per transito, toda iz borva in to iz: vriva, srb. vrveti, vrvljeti, wohin strömen. Venetščina glasnik: v na početku rada spreminja v i, na primer: Jampada iz: vampada.
Zain,
beri:čain iz: 6a 1 i n, sacoccia di-pelle, sansk. čar m an, pellis, slov. cula? ako ne k rusk. kul, litovsk: kailis, die abgezogene Haut eines Schafes.
Ghiova,
iz: ghioba, in to iz: globa, Erdscholle, slov. gleba, poljsk. gleba, rusk. glijba, lat. gleba. Slovanske besede niso tujke, kakor se v obče trdi.
Grignada,
počasna vožnja z gondolami, poleg ruskega: grunitsja, langsam fahren, dodeni še slovašk. grynit, šetat se, sansk. ghürn, com-moveri, ghürn a, movens se, volvens. V druzih indogermanskih jezicih m znano.
Musa,
iz: muka, os, vultus in mucro, sansk. m u k h a, os et mucro, toda: das zugespitzte, confer.: rt, Spitze, rusko: roti, Mund, lat. mucro. V slovenšč. mukice, die Stachelbeere, hrv. m ukinja, štajerskonem. Mukezen, Munkezen, povsod pomen špičastega, in, ker imamo: mukice, je to pričevanje, da je bila tudi : muka — muča nekdaj znana.*)
Tonchio,
Kornwurm, za stonchio, s iz početka rad odpada, rusk. stuk-nut, sonare, slov. stokati, poljsk. steknac, toda po glasu, ki ga dela.
*) Sem spada tudi litov. snukis iz: smukis, gobec. Prosteth. s nahajamo v mnozih venetskih slovanskim jednacih besedah, da si ga slov. ne rabi. V litovšeini ta prosthet. s tudi nahajamo. Curtius (498) la». mucro stavlja h grški ä-fivaaw, rado, kratzen, ritzen, slov. mucka t i menda sorodno.
Utia,
frasconaia, Vogelfang iz: vatia, iz korenike vat, binden, winden, sansk: vata, restis, Strick, der gewundene, tudi v močni obliki vant, nectere, slovenski: ventati (Janež.), vermitteln — verbinden, rusk. votola, Gewebe, vataga, družnaja tolpa, polabsk. slov. vaten, plot, der verbundene, česk. vata, sagena. litovsk. ventaris, Netz, iz te korenike tudi koroškosl. v a tuli ca, Sterz-topf, sansk. v a t h a r a, Topf, venetsk. gvantiera, vatoio, ein Gefäss, ker italšč. pred glasnikom v pritiče: g, na primer: (/uastare, guardia, za: vastare, vardia itd. Sela in zadruge britanskih Venetov so se velele: Vente, toda isto kar: pagi, vatage, die Verbundenen, communiones.
Bulegar,
po vokaliz. r» iz:brulegar, Aufstanderregen, broglia, Aufstand, srb. brujati iz: bruljati, tönen, Geräusch machen Uže Grimm }e dokazal, da so se iz poznamenovanj hrušča in štropota stvarili pomeni punta in bune, tako srb. buna, Aufstand, rusk. bune ti, rauschen, slov. praska, Lärm in Aufstand, starosl. g 1 k Ђ , v pomenu hrušča in punta, rusk. r a k o š v pomenu hrušča in punta, slov. in staroslov. tudi rusk. kramola, v pomenu hrušča in punta. Miklošič in Schmidt imata kramolo za bavarsko -nemško, in sicer Schmidt, ker v tej besedi ne nahaje Svarabhakte, in oblike ruske: koromola; — a kramola nima se izvajati iz: kar m, nego: kram, in spada k sansk. gram, loqui, staro-nemšk. h 1 a m o n , tumultuari, staronord. h 1 y m r, tumultus, lat. clamo, slov. kraj Mure: klamotar, klamotariti, Streit anfangen, poltem, schreien, posebno se reče od gospodarjev, ki pijani domov prihajajo, česk. k 1 a m a t, kričat.
Ingordia,
voracitä, iz praepoz. i n , in korenike: g r T, d. Ta korenika označuje: appetere, desiderare, litov. po vokaliz. r! godus,iz: gordus, avidus, got. gredags, famelicus, irsk. gradh, love, charity, starosl. ž 11 d S t i, desiderare, srb. žuditi iz: žlditi, slov. po Boppu in Miklošiču iz iste korenike: gladi, fames; toda je: g o r d i a prvotna oblika, in pomen: gladu, požrešnosti, se je le ohranil v slovanščini, gotščini in venetščini. Blizu venetsk. obliki: gordia, je staroslov. grldt superbus, fastosus, novosl. deformis, ki je iz iste korenike: grl d, appetere. Diezova razlaga iz: „ingurgitem" (Diez 179) je bosa. Laberij pri Gelliju (XVI. c. 7) uže rabi: g u r d u s, kar so pozneji glosatorji tolmačili v: ineptus, stultus, importunus in comessationibus excipi-endis, znamenje, da je uže zgodaj iz venetšč. prišla v latinščino. Primeri še litov. gardumynai, cupiditas. In-gordia zatorej — Fressgier.
Schinco,
fucile, Röhre am Bein, tibia, staroslov. v slabi obliki: k Ђ k г n t, tibia, litovsk. k i n k a, Hesse,lat. coxa, mitthd. hahse, srb. čuka 1 j , iz: č a n k a 1 j , Kniebug, tudi: zanca, beri: čanka se v venetšč veli: tibia. *) Pismena italšč. rabi :stinco iz: schin c o, kakor tudi: sčiavina iz: scAiavina, v sansk. k an kan a, brachium. Nekteri hočejo najti v: schinco — nemšk: Schinken.
Tarina,
vaso cupo di terra cotta e anche di metallo per uso di riporsi in tavola colla minestra, le še v litovščini znano: taure, ein Becken in Tellerform, ruski: tara, posudina, bočka, ukladka.
Ragazzo, Ragazza,
Knabe, Mädchen. Tretjikrat se lotim razlage tega imena. Prvikrat sem mislil, da beseda označuje: Preissmädchen, in da je ime nastalo po ragi, salarium, katero so dobivale starovenetska dekleta, kedar so se možile, drugikrat sem rekel, da beseda morebiti po-menja: lehko, brzo, bistro bitje. Vendar verjetnejša postaja razlaga imena, ako se razlaga iz besede, ki še v jeziku živi. Tako besedo nahajamo v venetščini, in sicer: ragar, saeppolare, saettolare, beschneiden, stutzen, katero smo tudi v ruščini v istem pomenu našli: ragat, režat, skubsti. Mi pa nahajamo pri indogermanskih narodih: Rimljanih, Grkih in Slovanih običaj, da so dečkom in de-kletam, ko so stopili v „tempus pnbertatis", lase strigli, in jim imena dajali, zato bistroumni Curtius (Studien, I., 250) grško: xovpoz, xovQrj nasproti Ficku izvaja iz : xeioco, tondo, in pravi: xovqos, xovqt] habe ich ebenfalls als hieher gehörig aus der Sitte des Haarschnittes in der Zeit der Pubertät zu erweisen gesucht.**)
Mi nahajamo v italščini besedo, ki se je po istem običaji stvarila, in sicer: to s a, femmina di pochi anni non anchora mari-tata, iz: tosare, scheren, abscheren, beschneiden.***)
*) Glej spredej razlago besede: zanca.
**) Diezova razlaga iz grškega : Qa-^rj, Lumpenrock, ali pa iz hebrejske raka, homo nihili, so pač — nesrečne. Sicer je Diez autoriteta, ali jaz se le uveriti dam, ako se prepričam, da so razlogi protivnika: veljavni, drugače mi ni nikdo autoriteta. To si naj za vselej zapomnijo moji kritiki, kateri, mestu da bi mi pokazali, kje sem se zmotil, mahajo s splošnimi frazami. Vituperetis modo corrigatis ! je moje geslo, in to velja mojima kritikoma v Berlinu in Parizu.
***) Diez ne more umeti, zakaj bi se fant in dekle imenovala: toso, tosa, njemu je: toso skaženo iz: torso, in fant in dekle sta mu sopet „Strunk-a." Škoda, da je učeni in pridni mož umrl, gotovo bi se dal prepričati.
Da je ta navada postrižin tudi bila pri severnih Slovanih, vidimo iz legende o sv. Vaelavi, in iz kronike Martina Galla (glej Šafarik, Starožit. II., 250), zato veleumni prof. dr. Geitler iz istega običaja razlaga česk. holec, hol k a, Jüngling, Mädchen, holo-mek, juvenis coelebs, holiti, tondere (glej Geitler, Slov. kmen. na U v List. filolog. 1876 str. 37.). Lužičkosrb. golica, Mädchen.
Gavignare, ragga-vignare,
beim Halse ergreifen, auPs neue, wieder (ra = re) beim Halse ergreifen. Ta beseda se vjema sč slov. gnjaviti, beim Halse ergreifen, würgen, samo da so v venetščini črke premeknjene, kar tudi v slov. nahajamo, na primer srb. gamazin za: magazin, čakavsk: zajik, za: jezik, jazik, slov. repetnica za: peret-nica, gomila za: mogila. Janežič je poznal samo substantiv: gnjavež, Würger, a tudi verbum je znan po Štirskem kraj Mure tudi v obliki: žnjaviti, würgen. Isi-li v besedi: gavignar, raggavignar nastopila zmena glasnikov d v g'i Tako bi tudi lehko gavignar stavili k slov. daviti, würgen. Diez to besedo izvaja iz: gavigna, Halsdrüse, Mandel, a to besedo smo kot slovansko izpoznali, zatorej si gavignare smemo svojiti.
Cogioni,
iz: coglioni, testicoli, Hoden, sicer tudi italij. in videli smo, da se: kul v pomenu: mošnja, žakelj, nahaja v stari škandinavščini, v grščini, latinščini in ruščini, vendar v iatinščini označuje sploh: lederner Sack oder Schlauch zur Aufbewahrung von Wein, Oehl; in der gleichen wurden Aelternmörder genäht, grösstes Mass für Flüssigkeiten (20 amphorae); redko za Hodensack. Da si ravno je beseda tudi lat., vtegne vendar tudi pravevenetska biti, jaz samo omenim, da tudi litovščina ima: kulis, kulies, Hoden, die Geilen. Primeri še srb. k u 1 j a v in k ulj en.
Tufo,
iz: tuho, cattivo odore, fetore da mufa, Schimmelgeruch, slov. tuhneti, nach Schimmel riechen, mufa je sicer tudi nemško: Muff, müffeln, vendar dozdeva se mi, da je v alovanščini ta beseda nekdaj tudi morala znana biti, ker v litovščini nahajamo: musai v istem pomenu, in v bolgaršč. mulilesati, schimmeln, hrv. m u š k o , Sommerrappe, (konj).
Tocliio,
la parte umida delle vivande, unto grasso, Fett, staroslov. tukB, adeps, tuča, tučija, litovsk: taukai, das Fett, iz tega: _toc-hiar, tuffar legermente la cosa liquida. Ta beseda je tudi prišla v lat. Persij omenja goste juhe: jus crassum, Sulzc, in jo imenuje: tucetum. V staroslov. še imamo: tu k-ost, pinguedo, tudi tu k-
o ta, dolenjesrb. (luž.) tuk, latvijsk: tu k, Fett. Besedo: tuce tum, ktero je Persij (Sat. II., 42) ohranil, je treba obširniše pretre-sovati. Vrstice se glasč.
„Poscis opem nervis corpusque fidele senectae?
Esto, age, sed grandes patinae tucetaque crassa
Annuere his superos vetuere."
Persijev scholiast Cornutus pravi: T u c e t a apud Gallos cisalpinos b n b u 1 a dicitur caro, condimentis quibusdam crassis oblita et macerata. — Ker v keltščini ni najti primerne besede, so jo Galli cisalpini, sosedje Venetov, gotovo od Venetov dobili. Beseda je bila znana v rojstni okolici Virgiljevi v trgu Andes zunaj Mantove, kar iz istega Persijevega scholiasta izvemo, ki piše: — „hinc Plotius Virgilii amicus in eadem regione est nominatus: T u-c e t a." Omenjeni scholiast še ima: „t u c e t a dicuntur loca, in quibus tunsae carnes ponuntur," emend: tuce ta dicuntur in ollis tunsae carnes, tedaj stolčeno meso, in lehko se tu-c e t u m tudi izpeljava iz: t o 1 č e m , staroslov. tllc-aj^, pulso, terro. Ker so Venetčani glasnik l vokalizovali, česar smo se prepričali pri besedi: gubia za gulbia, tako so tudi lehko govorili : tuče, tučetina za: tulče, tulčetina, das geklopfte Fleisch, — tunsa caro. Grški glosator je: tuce t um prevel: ftofiog пацуе, dichte Brühe, kar bi sopet na izpeljavo iz: taki, adeps govorilo. Tudi litovsk. tankus, dicht, iz kterega them. se razlaga staroslov. tonča, novoslov. toča, tuča, Hagel, bi služilo za razlago besede: tucetum. Mi smo našli v venetščini več primer, da staroslov. <f> je v venetščini uže: u. Nemški glo-satorji so: tucetum in tucetarius preveli v Wurst, v Wurstmacher. Diez (538) ne ve, jeli bi t u c e t u m iz španjskega, t o-cino, eingepöckeltes Schweinefleisch, ali pa tomacina, izpeljavah Spanjolci so svoj: toči no gotovo dobili iz romanščine rectius italsčine. Z litoslov. tankus-tonk-tuk je sorodno anglosaks. t h i c c e, dick.
Geppa,
tržaškoitalijanska beseda. Cratej piše: (Perigrafia dei nomi delle contrade, androne e piazze di Trieste 1835): Geppa in lingua nostrana dice si im „buco (Loch, Grube, staroslov. boki, cavi-tas), in qualche maniera vi entra deli acqua" slov. žepa, žepno, Loch, Grube, Krater.
Coccige,
osso sacro. Tanfini pa popisuje obširniše ta del trupla in reče: 1' osso del pelvi,*) che forma Г ultina estremitä della collona verte-
*) Pelvi Tanfani popisuje tako-le : „pelvi la parte ossea piü baesa del tronco, che chiude inferiormente la cavita deli' addome." Kolčica, kolčnica, pa se drži križne kosti.
brale. Iz lat. coxendix, Hüftblatt, Hüfthöhle, težko, ker bi v italščini morali najti obliko: cossendige ali cossendice, ležej : coccige iz: kolkčica, ali kolč iga, slov. kolk, staroslov. kliki, poples, coxa posterior, tudi lužiškosrb. kokack'B, podex, glej Gilferding, o srodstvš itd. pag. 201) se zelo bliža venetsk. coccige. V litovšč. kulszis = k liki, označuje: Lende. V besedi: coccige je l vokaliziran. Vendar primeri tudi gršk: xoxxv!;.
Sorgetho,
Termino agreste, soverscio, die grüne umgeackerte Saat, si dicano le biade, che non producono spiga, torej neklasasto osilje, kakor je proso, ber, koruza, zato Venetčan koruzo imenuje: sorgoturco, in proso: eorgorosto. Venetsko besedo je Linče porabil za botanički terminus, in proso imenuje: holchus Sorghum. Sorghum, Sorgheto pa je iz: sorko, toda se vjema z litovskim: sora, proso, in grškoiat. hole u s, nekaka zel pri Pliniji, nekteri prevajajo: mišje proso, mišji ječmen, slov. s er k a, nekaka zčl, sirka, Mohrhirse. Da je uže proso po severni Evropi v stari dobi rastlo, vidimo iz Aelijana (V. H. 3, 39.), kteri piše, da Sarmati ob prosu tako živijo, kakor Atenčani ob smokvah. Tudi prebivalci planin ilirskega primorja so živeli ob prosu (Strab. 7, 5, 4.). Sorka, sora, s er k a je prvotno moralo označevati nekako travo, zčl, ki je bila podobna prosu.
Vlasovje naturščinem storžiči imenuje Venetčan: spernachi, in ker mu: spernachiar, izraža pomene: scarmigliar, aruffare, zerzausen, krausig machen, ter prvotni pomen besede: spernachi mora izražati: koštravost, razkrišpanost, razkodranost, in v srbščini še nahajamo: perjati, Flachs zupfen, zausen, rupfen, dalje: nudo capite fugere, toda z razkoštranimi vlasi bežati, tudi: p e r u-ljati, rupfen, p er a j a, die Borsten am Rückgrat des Schweines, peraica, Flachsraufe; s v besedi: spernachi je prostethičen.*) Uže sem omenil, da zrno orehovo Venetčan imenuje: g h er igli o, in sem izvajal to besedo iz korenike: gr, in stavil = zri no s prvotnim g. G h e r i g I i o je lahko iz: g r T> n o nastalo, ker Venetčan glasnik n rad spreminja v l, na priliko: aZzana, paZtano, moZtone, Palermo = anzana, pantano, montone iz gršk. Panormos; toda je glasnik i v besedi vlezel zaradi sledečega 1» . Tudi v
*) Gotovo iz them. por tudi bulg. peroi, capilli, srbsk. per čin, Haarzopf. Litovsk. s par nas, Fitlig, Flosse, menda je tudi z besedo: spernachi v kakej zavezi, ker sparnas označuje: das flatternde, žuvis sparnas, Flosefeder. Venetčan z besedo: spernachi tudi označuje strašilo, ki se v proso postavi za odvračanje ptičev. Tako strašilo je narejeno iz cunj in perja, katero ferfoli in se sbm in tje maja, toda sparnachi, spernachi die flossigen, fedrigen, fliegenden in se sme staviti k litov. sparnas, Fittig, Flosse.
litovščini še nahajamo prvotni g, kakor pričuje beseda: geriau-sios, kernig.
Zonta,
beri: ž o n t a , vinello, starotržaška beseda, vino, ki se napravi z vodo na vinskih tropinah, poJanežiču: žonta, gepantsches Essen, Maische, v celjski okolici: žonta, snet, Brand im Getreide, zatoraj prvi pomen: variti, pariti se, kuhati, žonta, zatorej: sparjena, varjena pijača, jed, sansk. džut, iz: džant, fulgere, urere, iz tega litov. gintaras, gentaras, latvijsk. zinters, Bernstein, ruski mutato g jn j: jantar. Po Slovenskem imamo mnogo rod binskih imen: Žonta in Žonta r.
Cotonia.
Plinij poroča, da so Venetčani imenovali zel: symphytum: cotonia, slov. skotnik, v litovščini nahajam: taukiniei, Beinheil, symphytum, brez dvombe premeknjeno za: kautiniei.*) Litovčan ima mnogo takih skaženih besed, primeri samo: kepu za: peku,
braten, čokia in A; o k i a, Gras. •
Zacchera, beri: cachera.
Klunker, Gassenkot, slov. fig: Quark, Plunder, slov. čača, Tand, čačkarija, Tändelei, caca, Kleister.
Zazzera,
beri: č a c e r a, langes Haupthaar , po vokaliz. r'J iz: z a r z-zera, slov. krke, langes Haupthaar, litovsk. k ar cz i a i (plur.) Kammhaare. Uže smo se prepričali, da Venetčan glasnik k na početku besed rad spreminja v: č, tako: z o pa, Erdscholle, slov. kepa itd. Diez se trudi to besedo razložiti iz staronemšk. z a-h a r, solza. Pač mu bode kdo težko tako razlago potrdil.
Artemidino, svetišče pri Timavn.
Strabon (5) pripoveduje, da so Venetčani imeli pri Timavu gaj in v njem tempelj, v kterem so ajtolski Ar te midi slično boginjo čestili. V tem gaji so postajale divje zveri krotke. Prijazno so skupej živeli volkovi in jeleni in so se dali božati od ljudi. Jeleni, katere so psi podili, so nahajali v tem gaji zavetje, in psi so jih pustili v miru, ko so pribežali v gaj. Ker blizu Timäva se nahaja še dan danes selo z imenom: Devin, in v starej dobi: P u ein um, ter je tukaj se gotovo čestila boginja devičjega značaja, ker deva in puca jedno isto označujete. Da je ajtolska Artemida
*) Ker to zdi Nemec imenuje: Beinheil, Beinwell, vtegnilo tudi; cotonia po kosti dobiti ime, česk. kot, koten, kulata kost (Jung-mann), slov. kotr-ig, Glied.
imela devičji značaj, dokazal je uže bistroumni mytholog Preller (Griech. Mytholog. I., 113.) in da je Artemis bila boginja lova, kateri so bile živali posvečene, je tudi znano, naj se o njej bere pri Welckerju (Griech. Götterlehre I., 590 — 598). Pa tudi Slovani so čestili boginjo lova, katero so naravnost: Devico imenovali. Grimm (deutsche Myth. pag. 706) navaja iz Liebuschove knjige „Skytika„D z i e w i t z a war (pri lužičkih Srbih) eine schöne junge Knenje (kneginja), die mit der Zylba (einem Geschoss — strilba,) bewaffnet in den Wäldern umherstreift: die schönsten Jagdhunde begleiten sie. Sie jagt auch in mondhellen Nächten." Slovanski letopisci so jo jednačili Dijani. (Obširniše Safarik Starožit. L, pag. 619, 622,625,653 in Hanusch. Myth. 280.). Ako je slov. punca, puca iz ital. pulcella, in to iz lat. pullus, kakor Miklošič, opiraje se na Dieza, trdi, ter je pulcella nastalo iz: pulicillus, (them. pulicus); a, je-li mogoče punca, puca iz pulica, pulicilla etvariti, ne verjamem. Slovenec imenuje: Augapfel: punčico, kakor gršk: xovqtj v pomenu Mädchen, in Augapfel, in to pozna-menovanje je gotovo stareje, nego čas, v kterem bi Slovenec mogel izvedeti za italij. pulcella. Tudi pomen: Saamenhülse, Saa-menkapsel, ima beseda: punčica.
Salmo, Salar.
Te ribe omenja Plinij Hist. Nat. IX., c. 18. s. 32--„in Aqui-
tania salmo fluviatilis marinis omnibus praefertur" in XXXII. c. 11. — „ut nocturnis per lacum discursibus rapacissimi salares in consanguineas agantur insidias."
Salmo se sploh prevaja v: Lachs, Salm, salar pa: junger Lachs, po druzih: Forelle. Te ribe tudi omenja Ausonij (živel 1. 395 po Krist.) in pravi, da je fario, Lachsforelle „ambiguus amborum medio" (Mos. 129 seq.), in da je salar: purpureis stellatus tergora guttis, (Ibid. 88). Riba po nemškem: Lachs, litov. lašiš, rusk. losos imenovana, je doma v severnih morjih, iz katerih plava v reke, posebno v R6n. Ako Plinij trdi, da ga posebno r Akvitaniji čislajo, je tje prišel iz severnih morij. Galska provincija Akvitanija je ležala na zapadu ob atlanskem morji, je na jugu mejašila na Pireneje, na severu pa segala do reke Ligre (Loire). Ker so Akvitanci bili po obrazih in jeziku Ibercem podobni, (Strabo 4, Humboldt. Uber die Urb. Hisp. str. 92), je Diefenbach mislil, da ste imeni: Salmo in: Salar iberskega početka, vendar ker ta riba nima v Akvitaniji prvotne domovine, gotovo tudi ni v Akvitaniji dobila imena. Preje je vtegnilo ime od a r-mors^kih Venetov priti k Akvitancem.
čudovito je vsekako, da nahajamo ime pri närodu, ki je ob severnem morji stanoval, in sicer pri starih Prusih, sorodnicih Lit-voslovanov, pri njih se veli riba: salmo thymallus: szalwis, litovsk. s z al was. Zmčna glasnikov v in m je mogoča. Korotanski Sloveni tudi ribo: salmo fario, Lachsforelle imenujejo: slavik, in
ime je prešlo tudi v jezik Nemcev, ki so staroslovansko Karan-tanijo zasedli, v obliki: Haimling, Saibling. Slov. som ima drug thema, in se nema jednačiti se: s al m o. Čudovito je, da Sloveni r6d salma, — S al m o huho, — pozuamenujajo z imenom iz istega them. sulec ali solač, in menda se s tema imenoma vjema lat. Silurus, som, o katerem Juvenal pripoveduje, da je najukusniša riba reke Donave. Ime se je vtegnilo glasiti: Salur ali Sulur, in se je po preseljevanji skazilo.
Litoslovanski jezik nam daje tudi umno razlago imen rib : S al -mo, Salar, šalvaš, Sul-ec, Sol-ač, Silur. Thema: sar-sal označuje: svitel, siv, in iz teh korenov imamo staroslov. ser-eni, Xtvxög, glänzend, litovsk. sirm-as, sir-v-as, apfelgrau, srbsk. slav, siv, ruski: solovij, isabellfarben; po barvi svetli so nastale besede litov. šarma — salma, Reif, slov. slana, iz prvotnega: salna, srb. solja, babje pšeno, die Graupeln, in pa: bjelutak, Quarz, češk. posaleti, pobeliti itd. Salmo — Saler, šalvaš sulec, solač, salnik so tedaj svitlosive ribe.
Venetčan ga imenuje: salamon, Italijan: serraone, injeimš prejel iz tujine, kakor tudi ribo dobiva od ondod „salato in barili". —
V keltščini se: salmo fario veli: breac,*) tedaj salmo tudi ni keltskega početka.
Lispio,
saver da lispio, nach Schimmel riechen. Tu imamo z besedo s premaknjenimi črkami opraviti: Lispio je gotovo nastalo iz: pe-lesio, pelisio, slov. plesen, litov. peleszei. Venetčani so hudo zdelali besede. Tako so iz lat. publica v 9. stoletji napra viti: pluvega, pozneje piovega, potestas publica, iz: ranun colo, pa: naroncolo. Latinščina ne pozna slične besede, in gršk. liGnog, ima pomen: glatt, mager, abgerieben.
Sparanga,
skaženo iz: s p r a n g a, Riegel, Querholz, staroslov. p r ^ g -1 o , nalig, Falle, Schlinge, korenika preg, springen, uže tudi v latinšč. srednjega veka znano, staroslov. pr^ž-iti, crXd^ea&m, sich verrücken, nachlassen. Razve starogrm. korenika: preng — spreng — spring ni drugod znana; litovsk. sprug-ti davonspringen, entlaufen.
Squarzdr,
beri: skvarcar, tudi v italšč. pismeno sprejeto: squarcciare, lacerare, mettere in pezzi, in Stücke zerreissen. V jedini elovan-ščini nahajam slični pomen, slov. s k vrč- i ti, zerbiegen, tudi v srbščini skvrčiti, zgrüiti, staroslov. slkvrič-iti, comprimere. Ker se odeja, ki se iz postelje vzame, vkup stisne, je v venetščini
*) Breac označuje: sivosvetli, (Diefenbach, Orig. Eur. 268), in je sorodno s slovansk, berg-berz, primeri članek: B i s a t o.
obviknol tudi pomen: squarchiar, beri: skvarčiar, levare il coperchio; in ta izraz nam pričuje, da je tudi v venetščini bil prvotni pomen besede: spuarchiar, squarzar, biegen, zusammendrücken, in ker upognjenje in stisnjenje prouzročuje lomljenje in trganje, se je izobrazil lehko pomen: squarcio, Riss, Bruch, squarquojo, ein alter Krüppel, homo confractus, compressus. Iz tega them. tudi venetskoital. squarcina, Säbel, proprie: lace-rans. V slovanščini še tudi nahajamo koreniko s k v r г k , česk. skvrč-eti, prasseln, srb. skvrknuti, knurren; slov. čvrk-niti, cvrč ati, mi pa smo uže pri druzih besedah se prepričali, da se pomeni: krachen in reissen, vjemajo, primeri lat. frangere, brechen, fragor, Gekrach, slov. počiti, pokati, krachen in reissen, spalten, brechen. Diezova razlaga iz: ex-quartare, vierthei-len, me ne more prepričati.
Squero,
piccolo cantiere, kleine Schiffswerfte, estensione di luogo, dove si fabbricano le barche. Squero je iz: squelo, in se vjema sh slov. skela, hölzernes Gerüst am Sattel, srb. skele, (plur.) Baugerüst. Miklošič in Vuk imata besedo za tujko, in sicer lat. scala, katero besedo nahajamo v staroslov., ruščini in srbščini. Ali Ve-netčan razločuje: scala, Treppe, Stiege, Leiter, Hafen, Niederlage, in: squero; — in squerariol, mu je: costruttore di barche, tedaj jaz ne bi: squero in scala za jedno isto imel Jaz mislim, da je korenika kal, erheben, hervorragen, litov. kel-iu, kelti, iz ktere: kalna s, breg, slov. v imenih gora: Kal, sivi Kal, črni Kal na Kranjskem in Štajerskem, tudi: Ca v n ime gore iz: Kaln, sem spada, iz tega them. tudi čel-o itd. Tudi lat. scala ne pozna pomena: Baugerüst, Schiffswerfte, Stapel.
Cere,
voce di gergo, che valle mani. Znamenita beseda! V sansk. imamo: k ar d, manus, v litovščini: kaire, manus sinistra. Grško XeiQ, manus, Bopp neče sansk. karä jednačiti, tudi bi iz gršk. jjetp ne bi moglo: cere nastati.*) Cere (plur.) je tedaj pravenetska beseda. Bopp pravi, da je koren, besede: karä,-kr, facere, agere, tedaj: karä faciens. Geitler (Slovansk. Knien, na U filolog. list. 1876 pag, 109), k tej koreniki stavlja litov. kerovati, in slovansk. o-čar-ovati = udelati, primeri: Fick (Vergl. Wörterb. 3. izdanje 41.). Primeri tudi slov. černe, manubrium, in lužičkosrb: Kor-š, Kor-ch, linke Hand.
Sealmus, scarmo.
Latinska beseda: scalmus, Ruder, Ruderpflock, metaf. Schiff, Kahn; „nullum scalmum vidit," er sah keinen Kahn, ni izvirno
*) Gršk: ^ in tuji h venetšč. spreminja v g, na priliko : Girolamo, Hieronymus, g a n z ar = handžar, tako bi tudi iz : mogli najti: gaire, ali gere.
latinska, dasiravno jo Ciceron rabi. Beseda je gršk сгхаХ/лод, Pflock, an den das Ruder gebunden wird. Italijansko: scarmo se ne razločuje od grškolatinskega, in ima isti pomen, takisto venetsko: schermo, caviglia a cui vien legato il remo in un batello. Kore-nika menda bode: skal—skar (malico), behacken. Jaz venetske besede: schermo nimam za slovansko, a trdim, da se s& temi grškoitalskimi besedami vjema slov. krma, gubernaculum. Kore-niko : krm*) v pomenu: scindere, schneiden, je postavil bistroumni Miklošič za besede: kremy in kroma, dopušča jo tudi: krma; bodi si, da je krma: der behackte, okrnjeno deblo ali drevo, ki se je vzelo za veslo, ali pa, ker vodo p rerezuj e.**) Tudi Litvan veslo imenuje: i r ki j as, in i r t i mu je veslati, irti pa izvirno ob-značuje: rezati, in se vjema se slov. oriti, ablösen, trennen, ab-kollern = abschneiden, in z besedo: orati, — arare, kar tudi druga ni, kakor prerezavanje zemlje, zato ruski: ormo, der Schnitt, mit dem Pfluge. Isti pomen rezanja, orenja sodržuje lat. remus, o čemur je obširno pisano v Kubnovi Zeitsch. XXI. 176.
Tako rešim venetskoitalsko: ciurma — zurma, ker grkoital. oblike so: <тх<Ацо — scarmo — schermo,***) in Diezova primera (Wörterb. I., 130), gršk. xüsvfffict je tako neveljavna, kakor mnogo drugih njegovih razlag. Tudi xehvfffia ima celo drug pomen, kakor: ciurma — zurma in sicer: jussum, clamor hortatorius nautarum, iz: xehvco, hortor. Dalje lat. pisatelji kakor Martial, rabijo to besedo v istem pomenu v obliki: celeusma. Od korenike krm, skrm, ima še venetščina: scarmida, tagliatura, Schnitt, in scar-mir, tagliare, troncare, schneiden, stutzen, abhacken. Staroslov. poznamenovanja: krmlienie, krmovanie, gubernatio, so uže metaforična.
Squequo,
voce bassa, dicesi pure di checchč altro, che sia senza vigore, debole, mortificato, smorto e simili, slov. skveč-en, po kveč-en, kveka v istih pomenih.
Zizzci,
voce antiqua, e vale poppa, Brust, Weiberbrust,slov. cice, cic-ki, cecki, idem. Za poznamenovanje ceckov so stari Venetčani go-
*) V slov. imamo obliko: krn o t i, primeri hrv. „zadnji km j v ladji,1' kder: krnj = krma.
**) Krma cibus, victus pabulum pa se vjema z litov. szermen, szermins, Leichenschmaus, slovaški: krmine, idem, tedaj ni kje latin. carmina. Litovsk. verb, szerti, füttern, ima sorodnika v gršk. хопш, xoy-sv-vvfii, satio.
***) Tudi staroslov. krmilo obznačuje: аађ, Griff am Steuerruder, clavue gubernaculi.
tovo svojo besedo imeli, in ni jim bilo treba od Gotinov in Lon-gobardov si je izposojevati, tudi bi našli got. in longobardsko obliko: ti ta, ker: Zitze, je novonemšk. Kakor slovenšč. s spreminja iz početka besed v c, tako tudi venetšč. in našli smo: sisila in cisila, sisalka, Jastavka , ciesen , ciasan = selezen, zato tudi: zizza, analogično slovanskim oblikam; sesati, sesec, zizati, ziz, in cecati, cic, cec-ek cuzati, od koder slov. cuzika, das Füllen, proprie: Säugling.
Mamo,
buegiovane, manz-eta, giovenca, manzolame, quantitädi bradi (Jungvieh) o sia di be^tiame vaccino da tre anni addietro.
Rojak kina Benečanskem živi, me je opomnil, da se moja razlaga v prvi razpravi iz them. mank — mencati, ne more sprejeti, ker Venetčani govore: m an z o beri: kakor slov. manzo, zatorej se mora iskati thema: m an g ali mand. Ta beseda je uže zgodaj prišla v romanščino , ker Traj an o vi kolonisti, današnji Rumuni, imenujejo z besedo: mänzu (mase.) pullum equinum, in m ä n z a (fem.), žrebička. V sredovečni latinščini: man-zu s, manzius manza, vitulus anniculus,manzolum, corium vituli-num, manza tedaj obznačuje mladico — mlado živino sploh. Diez ie te besede poskusil razlagati iz italij. manso, zahm, santt, stille, ali ne glede na to, da mlada živina ni krotka, mirna in tiha, zato po-znamenovanje nenaravno in neprimerno, je še tudi zoper Diezovo razlago — pisava: manzo, tele, in manso, krotek. Pismena italšč sama razločuje te pisavi, in v pismeni italščini tudi nahajamo : manzo, manzeta, kar je tudi v novogršč. finv^ercc, ju-venca, prišlo. Italij., manso, krotek, tih, miren tudi vulgarna venetščina ne pozna. *)
Ker so v indogermanščini poznamenovanja za mlado živino nastala po nazorih nje vlastovitosti — nežnosti, slabosti, nemoči, mladosti, kakor: juvencus, juvenca, giovenca, tele = sansk. taruna, zart, schwach, starosl. mladčnei, pulli, mladuh, mlad u h a, junec, junica itd.; mora tudi beseda: manzo isto obznačevati, in mislim, da dobro zadenem, ako rečem, da je: manzo iz:mandio, in to iz: m al d i o. Venetščina ima to vlastovitost, da kakor glasnik n spreminja v l, na primer: a/zano, paZtano, možtone, tako tudi glasnik l spreminja v n, na priliko: monzer, ital mug-nere, melken, iz: mulgere, porcer iz: poller, pollaio, pulla-rium', Hühnersteige, wombolo , Niere iz: tombolo «ania, it. fanfa,
*) Diefenbach je k besedi manzo primerjal baskijsko: mando, mulus, španjolsk. manso, dux gregis (vetvex, bos), bavarsko: manz, sterilis vacca, keltišk.: m a n n u s, equus brevior, vendar vse te primere ne zadostujejo niti pomenu istemu besede: manzo, niti se dä iz njih ob lika: manzo pravilno stvariti.
munaro, iz: moZinaro , malinar, adeno za adeZo, accipenser huso itd. *) zato je tudi: m an z o lehko nastalo iz: maldio, in tukaj imamo praslovansko obliko za besedo: mladi, tener, recens, immaturus hrv. mlied, debilis , staropruski: maldai, litovsk. mild-us, gotska oblika bi bila: mild s, althd. milti, anglosaks. mild, sansk. mrdu iz: mrd, conterere, grški fiüv&a>, erweichen = anglosaks. meltan, althd: smelzan. Manzo je zatorej iz: maldio in obznačuje хаг^о-јггр: mladico — mlado živino. **) M an z a, beri: manca, venetsk. smanza, Liebste, piše mi moj prijatelj, da italij. filologi trdijo, ka je skaženo iz: a man z a, (them. amo), dakle se razlaga v prvej razpravi, oziroma prekliče. Ker smo se prepričali, da venetščina rada čredi glasnik: l z n0™ vtegne tudi venetsko:
Tandan,
uomo sciocco, se vjemati z ruskim dialekt.: Taldon, beztolkovij čelovčk (Gilferding, o srodstvč itd. pag. 81.)
Calmo, Calmela, Calmon,
marža, Pfropfreis, calmo, tralcio, che s' inesta sopra un soggeto selvatico, litovsk, kelmas, das stehengebliebene Ende eines abgehauenen Baumes, in v ta se cepike vcepljejo. Korenika je menda kal, kalati, primeri cepika iz cepiti, spalten. Besedo so izposodili Srbi: k a lam, Novogrki: xcda/ii, Albanci: k a lam. in Turki: qualem, Pfropfreis. Tudi na kaliti (slov.) keimen, bi se smelo misliti.
Tarocon,
Brontolone, tarocar, gridare, schreien, rusk. tarakat, slov. terekat, srb. to roka ti, schreien, clamitare, menda ima se iz. tega them. izpeljevati tudi ime igre: Tarochi.
Smagiar,
ferire, colpire, hauen, schlagen, poljsk. smagač, scutica ferire, litov. s möge, ictus, dalje litov. smeigiu, schneidend stechen, smegti, sich hineinstechen, v slovenšč. iz tega them. smogor, (slovensk.) der Fleischwurm, proprie: der sich hineinstechende.
*) Sem spada tudi venetsk: iVinziöl, italij. Zenzuolo. Tudi v slo-vanščini se zmenjata ž in n na primer: slovaški Zeda, staročeak. neda, erb. mZogo , zZamenje, mnogo, znamenje, slovašk. iebo , lež , zasžoubit, česk. Jlebo, wež, zaswoubiti: (glej: Hatala Zvukosl. 94).
**) Manzo bi tudi vtegnila biti nazalirana oblika litov. mažas, klein, jung, staroslov. mez-int, natu minor, srb. mazinac, der Letztgeborene.
Camar,
ricamar, sticken = stechen, litov. kimszti, hineinstecken, slov. komar, culex. der Stechende, uže od Benfeya tako razloženo; dalje venetsk. c a m a g i o , specie direte da pescare , Netz , das gestickte.
Borro,
Grube, Graben, iz bodro po izpebnenem d latv. b e d r e, Gruft, grško: ßoÖQog, Graben, slov. z drugim sufiksom : bed-en, Loch im Baume, b e d e n i c a, Grube, um Rüben aufzubewahren.
Lieta,
fiamma chiara, senza fumo. Ker venetšč. glasnik u oslabuje v: ie, primeri: c h i e p a , slov. hrv. č u p a , je morebiti: lieta iz 1 u t a nastalo, in to po izpehnenm guturalci iz: 1 u k t a , zatorej istim sufiksom , kakor v litovšč: 1 i k t i s, althd. 1 i o h t.
Tugo,
stavi Boerio = Cuco. Cuco pa označuje ptico kukovico in tudi bedastega človeka, uomo semplice, zatorej po ptici. V moji rojstni okolici pravijo neumnemu človeku: tukač. Jaz mislim, da je: tugo iz tuco nastalo, in da tudi: t u k, tuka označuje: kukovico. Isidor Hisp. (Orat. XII. c. 7) piše: „Tuco s, quos Hispani c u c u 1 o s vocant, a propria voce constat nominatos", in pri Martin. Glossar, arabico — lat. Tucus, un cocul. V špan-jolšč. se kukavici veli: c u c t i 11 o , portug. cuco. V srbščini pa: tukapura tukac, puran. Kamo ta beseda spada, ne vem. Čudovito je, da se v venetščini in slovanšč. nahaja. Isidor je umrl 636 po Kristu. Janežič je tudi zapisal: tukalica, Wasserhuhn, V rušč.: t u k a 1 y, grači, Saatkrähe, venetsk. tu gar, girren. Odkod je Isidor svoj tucus dobil, ne d& se dognati. Beseda je le iz venetščine mogla v romanščino priti. Primeri še slov. t u k a n, cucullus ramphastos, Pfefferfresser.
Chigia,
pettine da lino o canapa, sem uže v prvi razpravi stavil k slov. čehel, čehulja, češe l.Ako koga moti glasnik g, ker Chigia je iz c h i g u 1 a , kakor n e b b i a iz : n e b u 1 a , je ta g vtegnil tudi nastati iz: k, kakor v besedi: a r g i n e, Damm , iz a r c i n e (r a kine, them. arceo),in tako bi se vjemala čekulaz litovsk. s z u k o s , Flachskamm in nemškim: Hechel, litovsk : s z u k u t i, hecheln. Oblika chigia, je morebiti: iz chugia nastala, ker glasnik u venetščina rada v i oslabuje. Kakor je nemški besedi: Hechel them. staronem: h e c h i a n , pungere, tako menda k litovsk. szukutismemo staviti slov. č e k n o t i, zwicken, rusk. č e k a t, sekat, starosl. č e k a n mallens rostratus.
Pana,
fior di latte , litovsk. pienas, Milch. P a n a je po Boeriju: la parte piu grassa del .latte , la qualle diballuta con verga leva in capo, e si trasforma a guisa di neve , zatorej sorodno slov. pena, Sch aum, althd. f e i m, agnlosak. f ä m, lat. oblika : s p u m a. Tudi litov. pienaa je: Beest, Milch, wie sie die Kuh in der ersten Zeit nach dem Kalben gibt, zatorej penasto mleko.
Babo,
Babo tolmači Eoerio v: nono, avolo, zio. V mantuvanšč; babo, najstareji brat. bolg. baba, oče, srb. baba, babajko, ruski babaj, babajka, persinski: baba, albansk. baba in tudi Friesi, prebivalci danskih otokov, imenujejo očeta: babo. Ako b a b a, anus , avia, ni tujka, tudi ni babo, dasiravno se tudi v turšč. in tartarščini nahaja. Zio beri: d zio sem zgorej uže razložil, in rekel, da spada k dedi, litovsk. ded as, avun-culus, de die ne, Tante, rusk. djadja, Oheim. Prvi del besede je vtegnil odpasti, kar se v mnozih italij. besedah zgodi, n. p. tondo == rotondo, manza = amanza, nemigo = inimicus, in tako je ostalo: die, kar je po pravilih italskega jezika se moralo spremeniti v: zio, mase., z i a, fem. Ali pa je glasnik d med voka-loma se izbacnil, kar venetščina sploh stori, primeri: caena = cadena, cain = cadin, in tako je iz: dčdo nastalo, dčo, in iz tega :z i o.
Diez opominja na gršk Vetos, Oheim, pa, ali je d, tli vital. = z i ? V latinšč. srednjega veka: t h i u s, patruus, tudi v dru-zih romansk. jezicih. *) Mogia.
Tukaj imamo ze znamenito venetsko beaedo opraviti, zato postavimo sem vse njene pomene:
1.	Mogie ali m o g i e, meter a mogie po Boeriju: infon-dere nel acqua, che che sia, ma piü si dice dč panni lini per la-varsi, v v o d i namakati.
2.	Andar coi pie a mogie, bagnarsi i piedi per lavarseli o per oggetto di salute, noge v v o d i kopati, namakati si.
3.	Tegnir a mogie, tener nell acqua.
4.	M o g i a n a substantiv. fem. voce del contado , acqua, che gerne dalla terra, e che la tier sempre umida, voda, ki m e ž i iz zemlje in zemljo zmirom mokro obdržuje.
5.	M o g i a r, verb. bagnare, intignere in acqua, kopati ali kaj v v o d i namakati.
6.	Mogiar eol diseorso, detrarre, dir male d'alcuno, ana-logično nemšk: Jemanden eintunken = verläumden.
*) Španj. portug : t i o, t i a, prov. sia. Sicer pa so vse te besede: O-sio-e, Oheim rrj-ihj, Grossmutter, starosl. dž-dt. avus, rusk: dja-dja, Oheim, litov. de-das, Oheim, dä de-na-s, Vetter, iz jedne korenike. (Glej Curtius Grundz. Nro. 307.310.)
7.	Un certo m o g i e t a; quella poca a c q u a, che si vede in alcuna grotta quasi sudare dalla terra e simili, zatorej muzeča m u ž e č a voda, mozga.
8.	Mogio adjekt. molle, asperso d'a c q u a, bagnato d'acqua.
9.	Mogio de la terra, quel bagnamento, o umiditä cagionata dalla pioggia nella terra, zatorej m u ž a. Kakor se čestiti čitatelj takoj prepriča , imamo v besedi: m o g i a isti thema, katerega nahajamo v besedi slov. muža, dalje v besedah: mz-čti, stillare, muz-ž ti, idem, meževen, mezge c, mezgecast, = mogio, schlaff, weich, proprie: saftig, succosus, rotzig.
Ta thema se zatorej vjema z gršk: o'-^fy-w, harnen, pissen, srbsk. mižati, idem, sansk. mSh-ämi, iz: möghämi, mingo unde: fioq-evco. Iz tega je anglosaks. meig-il, macula, got. maihs-tus, the mist, der Mist, litov. miž-u, mingo, armensk. me g, nubes, me z, urina, mižel, mingere, zend. maez-a, goren je-srb. (luž.,) mih-ol-ič, wie feiner Nebel herabfallen, poljski migoč, Thauwetter, anglosaks. migan, mige, umnebelter Luftkreis, latmingo, in: mejo iz: mighio, harnen, pissen, latvijsk. mez-nat, mingere.
V vseh teh them. je sodržan pomen: vode, mokrote, ali v tolikih soglasnih pomenih besede nikjer ne nahajamo, kakor v venetščini in slovanščini, tukaj so pomeni: mogiana in muža — mužana jednaki, dalje v obeh jezikih je še ohranjen pomen mznja, meženja, stillationis. V venetščini in slovenščini seje ohranil pomen vode in polivanja z vodo, a grščina pozna le pomene: megla in pišanje, lat. jedini pomen pišanja, sansk. pomene: deža, megle inpišanja, germanski jezici pomene: nebula in mingere, fimus, venetšč. in slov. tudi pomene: amollare, befeuchten, nassmachen, im Wasser erweichen. Da ni venetsk. m o g i a iz: m o glia in jednoisto z besedo: molle, weich, pričujejo venetske besede: molegato, mollichioso, floscio, molenoso, idem, m o 1 e n t e, molle, debole, fiacco, m o 1 e s i n, morbido, soffice, in da je v besedi: mogia, glasnik g koreničen, pričuje italij. iz venetšč. sprejeto: di-moj-are , aufthauen, die Wäsche einweichen, ker italšč. je vse take besede, katere je iz venet-ščine sprejela, in v kterih je glasnik g koreničen, spremenila v: j, tako: troja iz: trogia, traga, Zuchtsau, baj a iz:bagia, soja iz: sogia, saj a iz sag i a itd. Prvotni pomen them. mag je: effun-dere, venetska zemlja je polna virov in muž, lehko je torej ob-viknol iz tega them. pomen vode in dejanj v vodi. Ker venetšč. glasnik u spreminja v o, kakor italšč., se je mogia nekdaj glasilo: mu g i a, in to je prvotna oblika besede: muža.
Cerfuglio,
ciocco di capelli disordinati. Obračajmo besedo, kakor hočemo, najnaravnise se da iz slov. razložiti. Videli smo uže na mnogih primerih, da venetščina glasnik, s iz početka spreminja v: c, tako
Letopis 1877. IV.	4
govori: cigno = segno, signum, glasnik h pa spreminja v: /, dobimo zatorej obliko: serhuglio, in ta izraža v istini pomen: capelli disordinati, slov. srhljiv, hispidus, srh horror, poljski szerchla, lana hispida, s r sat i, hispidum esse, zatorej srhulj, srhasti — sršasti vlasi; primeri tudi slov. crfrati, zausen, raz-crfran, zerzaust, er fr a v ec, Krauskopf, kar je tudi iz: srhrati, ker tudi slov. glasnik s rada spreminja v c, primeri: cvreti, cvrtje, za: svreti, svretje, cmereka za smereka, macesen (rusk. sosen), koemo-vec za kosmovec, Moos, hrv. cifrati, nacifran itd. Venetsko, tudi pismeno italij. ciocco je bilo uže vtretji rezpravirazloženo, (vide Letop. 1876. str. 57 in 58). Naj se še pridene tudi srb: k u б i n e iz : k o 1 č - i n e. Tudi Diezjeizpoznal, da: ciocco ni italij. beseda, samo da jo je primerjal nemšk. Schock, vendar nemšk. Schock, ne označuje tega, kar ciocco, in nemšk: sch se piše italij. sploh sch, na primer :schiatta iz: schlecht — ge-schlecht. Glasnik h rada italij. tudi izpehuje, zato nahajamo v venetšč. suta, ariditä, Trockenheit iz: suhota.
Zupon,
tudi v obliki: zip on, ker venetšč. glasnik u rada slabi v i, italij. iz venetšč. giuppone. Miklošič ima to besedo za tujko. Predno njen pomen razložimo, poglejmo, kako Boerio to oblačilo opisuje: Abito, che non s'usa fra noi da gran tempo, benehe ce ne sia rimasta e conusciuta la voce. Quest'abito era stretto, corto e senza bavero (Kragen, koler); coupriva il busto , e vi allaccia vano le calze e i calzoni. Ora il termine vernacolo vale pervelada (Hülle) di pano greve, che sia atto a ben riparare la persona dal fredo e dal vento. Besedo nahajamo v cerkvenoslov. ž u p a, vestis , v rusč. ž u p u n t, v malorusč, župan, litov. župonas, samo Slovenci tega imena ne poznajo, ker: zobun, zobunec ne spada sem. Prešla je beseda v franc. j up on, v lat. srednjega veka, kder glasnik £ nahajamo po franc. pisanega: j upa, zato stare listine tudi imajo: j up ani = župani, ime glavarjev žup.
Beseda: zupon se ima iz iste korenike razlagati, iz ktere staroslov. ž up i š te, sepulerum, poljsk. žup a, salis fodina, sansk. gopa, gršk. yonrj specus , sansk güpti, carcer, in ta je sansk. g up, tegere, custodire, servare, tueri litov.: gopti, naravno po-znamenovanje za oblačilo (primeri: toga iz: tegere) in za grob, dupljo, in slično.
Drugo koreniko imä beseda: žup a, regio, Gau, Xojqu, Gemeinde, Gemeindecongress; in sicer sansk. guph, serere, nectere, componere, tedaj ž u p a, die Verbundene, analog, besedam: s r e n j a, comunitas, rusk. vataga in artelj, dalje lat. pagus. Iz župa, regio je: župan, praefectus regionis, in: župnik.
Tretji pomen korenike g up je: urere, in iz te se je ohranilo v srb. župa, terra aprica, in: župan, calidus, topel, menda
tudi staroslov.: ž u p e 1Б c Б, župelica xav&asog, scarabaeus, po goreči barvi.
Slov. ž up nie a, pratum silvae adjacens, tudi: žu p n i k, pa izvirno poznamenuje kraje, kder so mrliče sežigali, in ker so ti kraji sploh bili na travnikih pod kako hosto , je obviknol zgorej omen-njeni pomen. Najčešče so pri župnicah in župnikih mogile in gomile, nasipi zemlje, pod katere so zakopali s pepelom napolnjene žare (Urnen). Meni je več krajev znanih , kder se imena župniki in gomile združena nahajajo, na katerih se še poznajo kopki (Tod-tenhügel.).
Hrvsrb. zobun — zubun — zubunac je prišel iz Italije, kder so venetskoslov. župan skazili v: giobbone, tacih skažen-cev smo mnogo dobili nazaj. Polabski Slovani so morali besedo še na prvi glasovski stopnji rabiti in govoriti: gupa, gupan, ker le iz te oblike so zamogli nastati srednjegorenjenemšk : gippe, juppe, katere so sopet k Slovencem kot nemški skopljenci prišli v obliki:jopa — jopič, jupa,jupič, sicer se tudi v slovanskih narečjih g, j in z čredajo, primeri litov. gentaras in rusk. jantar, srb. j uriti in: ž u r i t i, staročeski j a d n y, novo-česk. ž ä d n y. Severnonemšč. posebno prusč. pa še dendenešnji glasnik g izgovarja kot j — J o 11 = Gott, = jut = gut, Jabe = Gabe, jäten = gäten; in v nekterih sredovečnih lat. pisanih listinah se je glasnik g rabil za j, in tudi v pravopisu češkem srednjega veka je g veljal za: j.
Gemursa, Gemo.
Plinij rabi jedini to besedo v pomenu: Auswuchs zwischen den Zehen, Leichdorn, Hühnerauge, kakor nemški leksikografi besedo tolmačijo. Uže sufiks: ur s a je nenavaden, in latinščini neznan. Ako stav besedi dvasufiksa: ur-f-sa, bi ja v slov, našli: g e m bi vtegnilo se vjemati s slov.: ž в m — žtro^,, comprimo, tako da bi bila: gemursa, ixcpvQfia ex compressione, ein durch Druck erzeugter Auswuchs. Venetščina pozna besedo : gemo — g e m e t o, lilo avvalto soprapezzuolini di cartone, niti, namotane na košček papirja. Boerio misli, da je : gemo nastalo iz lat. glomus, a to izgovarja Venetčan in Italijan prav pravilno: ghiomo. Gemo se zelo bliža rusk. žom, gnet, malorusk. žmut, Bund, žem-n u t, tiskat, gnesti, slov. ž Б m e k, ž m o k, ž m o k 1 (Janež, ž m o-klič) der Knödel, staroslov.: gom-ulja, eine geknettete Masse česk. hom-ole, Klumpen. Tudi Curtius (Grundzüg. pag. 110, 165) stavi gemursa h koreniki: g e m.
Iz tega themata sem uže razložil: g o m e n a, g o m o n a, g u-mina (glej Letop. 1876 pag. 54), Ankerthau. Diez ne v6 besede g o m e n a, razložiti, in dvomi, ali je arabsk — algommal, kakor, Muratori misli.
Gamela,
italij. gemella, *) Term. Marin, catino di legno, in cui se pone Ja minestra destinata per jl'equipaggio sul mare. Sicer uže Ovid Pestus in Aul. Gell, poznajo : c a m e 11 a , eine Geschirrgattung, Milchgefäss, vendar lahko sta posoda in ime posode iz Venecije prišla. V staroslov. nahajamo: k o m o r o g, laguncula, hydria. Them. kam — kom označuje: rotundus , curvatus, iz katerega imamo mnogo besed v slov., kakor: kom, k o m - o 1 - e c, kamura, eine Kuh mit krummgebogenen Hörnern, v istem pomenu rabi tudi Ve netöan Virgil: camurus, camura cornua boum; dalje sem spada beseda, katero nemški letopisec Helmold prvi rabi: cami-n a t a, na štajerskem Pohorji: č u m n a t a , kar ni druga nego : ein rund gewölbtes Zimmer, tudi slov. k o m e n, lat. c a m i n u s, gršklat. camera, komora itd. so po Ficku iz korenike: kam, runden, wölben, Bogen bilden ; dalje venetsko: cameo, komolec in klopko, lit. k am al y s, klopko, slov. k o mat ar, Ringdrossel.
Villupo,
Wickel, Bündel, Gewirr. Jaz mislim slovanskost besede v sufiksu zaslediti, da si ravno je korenika v i winden, wickeln tudi lat.
Sufiks: upi nahajamo v slov. v besedah: skorup, die Rinde, Haut an der Oberfläche der Erde, zatorej iz: s kor a, zato tudi skorup, die Haut an der Milch; — dalje: Gor up, bitter, herb, them. gor — gorje, gor-ek, in sufiks upt. Srb. skorup, smetana.
Chiapar,
c Ha par uno, aggiungere o giunger uno, zusammenfügen, ver einigen, arrivare, erreichen, aquistar accatando, pigliare, ergreifen, fangen, c h i a p a r a le strete, strignere alcuno fra l'uscio l'muro zwischen Thor und Mauer einschliessen, chiapar colaboca, mit dem Munde fassen, chiapar in man, strignere col pugno, mit der Faust zwängen, klemmen, chiapar in trapola, in die Fanggrube einschliessen. Iz vseh teh fraz se prepričamo, da v besedi chiapar je sodržan pomen zaklepanja. Največ italijanskih filologov besedo: chiapar jednači lat. cap er e, kar ni resnično, kajti italščina besedo lat. cap er e v isti obliki in istem pomenu rabi, kakor latinščina, Chiapar se je le moglo izobraziti iz: clapar, in ako po vsem jezičnem polji indoevropščine gledam, ne najdem nikjer primerniše besede, kakor v slovanščini, in sicer slov. klapnoti, zaklapnoti, zasammenschliessen, klepati, zaklepati, zuschliessen, versperren, sklenoti iz: sklepnoti, od-klenoti iz: odklepnoti,
*) Iz gemella je staro in novosrb. ž m u 1 j , ž m u o poculum. Svojo prvo primero venetsk. m o ri se = ž mulj sem uže zgorej popravil.

sklepati, za-klep, zaklopiti, sklopiti, sklopiti se, ki ep, Kettenring, srbsk: zaklapati, zaklopac, sklapiti, > zusammenschliessen, fügen, slov. klupa, eine hölzerne Klemme, ker zaklepa.*) Sem spada za-klaf-noti, den Rock zuknöpfen, glasnik / se je izobrazil iz:p. zato stareji kranjski pisatelji pišejo: naškro/Ijen, poškro/ljen, mestu: naškropljen, poškropljen; tudi hrv. u/am za: upam. Sem spada tudi srh. sklapati, sklapanje, das Zusammenschliessen, sklop, sklopiti, venetsk: schiapo (de piegore, d' uccelli, di api) sklap ovac, ptičev, bčel, analog, litov. banda, Heerde proprie: die Gebundene, Geschlossene, srbsk: jato, tedaj: schiapo — sklap, das zusammengefügte, zu-sammegeschlossene, in to je čreda, jato, kita ptic in roj.
Z besedo: chiape označuje Venetčan tudi: natiche, Hinterbacken, tedaj: die sich zusammenfügenden. Kakor v Slovanščini nahajamo tudi koreniko: klap, klep v pomenu: sonare, pulsare, klepati, klapati, klopotati, klepec, klopotec, hrvat. s klopa ti, crepitare, tako tudi v venetščini: schiopar, aprirsi con istrepito, iz: sclopar, schiopaura, iz: sclopatura, cre-patura, il crepare, bersten, krachen, schiopizar, iz: sclopozar, fare strepito, iz tega v pozneji latinščini: sel opus (Persius) selepetum, Büchse, Musquete, Flinte, proprie: Krach — Knallinstrument, dalje venetsk: schiafa, schiafeta, iz: sclafa, sklafeta, slov. klofuta, tedaj sopet je glasnik: p prelazil v: /, kar smo tudi uže našli pri besedi: gonfio, slov. gum p a. Iz pomena: klapati, crepare, sonare, se je izobrazil pomen: calum-niari, ruski: ki e pat, tadeln, primeri: crepare in: inerepare, tadeln, dalje slov. klafati, klafavec. Tudi glasnik b venetščina spreminja v /, ravno tako slovenskokranjsko narečje, in Gorenjec govori: bo/, sva/, drof za: bo6, slaö, drož> (Kopitar Slov. Gram. pag. 169.), zato venetsk: sgrafignar, tudi v nazalirani obliki: sgranfignar, voce bassa, rubare, carpire, cogliere iz: grabiti.
Od them. klap, claudere , conserere itd. ni v latinščini ni-kakvega sledu, tedaj: chi apar ni italska, temuč venetskoslovanskabe: seda. Kar jih italščina imä, najmer: chiappola, Lappalie, je iz venetšč. klapati, klafati, chiappola, Ausschuss-Ausschliessung, schiapare, zerplatzen po istem nazoru, kakor: frangere, brechen, fragor: Gekrach, crepare, krachen in bersten, slovenski: poknoti, krachen in bersten. Schiafeta — klofuta je tudi po glasu, kakor nemško: Maulschelle, iz: schellen. Tako je tudi venetsk: cefa, cima dello stipite di alcuni alberi dalegno dond' eseono i rami = slov. cSp, surculus, germen. Cefar, tagliare agli alberi rami insino altronco, slov. c e p a t i.
*) Sem še spadajo: sklep, Beschluss, sklep ec, Schnappmesser, sklop, Znsammenschliessung — Fügung. Diez (Wörtb. I., 20), pravi: chiapar vom althochd: klappa, Falle oder vom verbum happen. Ne morem verjeti.
Camisa,
Hemde. Ta beseda je uže znana Festu in sv. Hieronymu. Ker je klasični latinski pisatelji ne poznajo, ni rimska. Zeuss misli, daje keltska, ker se v kymrščini nahaja: camse, vestis longa, v stari anglešč. the ca mi s, v franc. la chemise, chemisete, vendar v Britanijo sta oblačilo in im6 morebiti prišla po armorskih Venetih, ki so se v Venedoeiji bili naselili. Italijan ima obliko: camicia (Festus in Hieronymus: c a m i s i a), ker on glasnik s spreminja v : c in lat. cascus piše in govori: cacio, lat. basi are, kot. ba-ciare. Sicer utegne: basi are venetska beseda biti, prvi jo rabi Catull, potem Martijal in Apulej, slovaški: b a z n u t, rusk: b a g n u t, küssen. Jaz camisa izvajam iz onega tbem., iz kterega srbšč. č a m - u 1 j a, eine Art tücherne Mütze, slov. ča m er, Pelzmütze, dalje ime slovanskega oblačila: č am ar a, venetski: zamara, zimara (beri: čam ar a, cimara) o kterem Boerio piše: sorta di sopra-vesta ad uso degli Schiavoni. Za sorodno imam got. ana-hamon, staronem. himan, tegere, nemško: hemith, Hemd, tedaj v pomenu isto, kar: toga. Camisa — camicia tudi camiscia je srakica, robača, Hemd, camice, Chorhemd, Messhemd.*) Iz tega: camisola, camiciuola, vestimento, che si porta sopra la camicia, camisoto, gonella de tela lina. Ker je venentščina ohranila toliko imen za oblačila, ki so pri Slovanih v porabi, kakor: zupon, zamara, saza, sarza, scoto, gonella, dalje toliko imen za obutala, ni dvombe, da je tudi: camisa — camiscia venetska. Besedo: sarza (beri sarza) sem uže v tretji razpravi stavil k ruskemu: sarženik, in kazal na srb. s r z n u t i, menda bolje razlaga ime oblačila srb. srg-ati. steči se, sich zusammenfügen, sansk. erdž = ardž, colligere, coacervare. Sarza je po Boeriju sorta di panno lano ordinario, per lo piu usato dai con-tadini, sarza, sarženik bi dakle pomenilo: tkanina. Da je v them. kam pomen: tegere, pričuje venetska: camuzzon, prigione segreta incamuzzar, incarcerare. Kako pa se vjema: cama, eine Art von Schiffen (Petron., camara, pri Aul. Gell.) se srb. čam, čam-ac? Vuk pravi, daje: čam — čamac, navicula abietina, iz: čam, abies, Tanne, vtegne tudi: cama — camara biti starovenetska beseda. Ne spominjam se več, pri kterem starem pisatelji sem bral, da so se: „camarae" rabile od nekega ljudstva, ki je ob Istru stanovalo. Menda se je im6 v ono okrožje zaplodilo po Venetih, ki so še za Appijana v dolenjem Illyriku stanovali, ali pa so Rimljani, ko so one pokrajine zmagali, ime in ladije tje prinesli.
*) Tudi Diez (Wörtb. I., 102) ima to besedo za neitalsko, ali nič gotovega ne pove, od kod bi izhajala. Freytagove in Mahnove razlage iz arabskega: z a m i $ ne odobrava. Hieronym piše, da je camisia „voca-bulum castrense", soleut militantes habere lineas, quas camisias vocant.
Lama,
beri: lanča, iz: lantia — lanta, quello stilo di legno, che s' attraversa al albero di naviglio, slovenski: lenta, (Janež.) Stange, litovsk. lenta, Brett. S prvotnim : r°™ slov. r a n t a , Stange, mislim, da je iz tega them. tudi staroslov. l^šta iz: l^tja, slov. hrv. lanča, j a c u 1 u m , venetsk: lanza. Aul. Gell, pozivaje se na Varrona pravi da: lancea non Latinum, sed Hispanicum verbum esse. (Noct. Att. X., 25). Tacit (Germ. III., 27) omenja, da so „lanceas" tudi rabili Germani. Ime se nahaja v vseh romanskih jezicih, tudi v novogrščini Invr^n, tedaj različno od starogršk: löypi. Slovansk. thema je: lant, in beseda vtegne pravenetska biti. Pa-pij piše: lancea est liasta am en t um habens in medio. Čudovito res, da venetšč. liki slovenščini in litovščini še pozna pomen štange in deske. Ker je štanga primitivno veslo, zato koroški Slovenci z besedo lenta označujejo krmilo (Janež.) in lentati = veslati. Miklošič je mislil, da je slov. lentati tujka iz nemšk. landen = ausschiffen, vendar lentati se zmirom rabi v pomenu: veslati, remigare, ne pa: navem applicare ad locum, mit dem Schiff ans Ufer kommen. Staroslov. l^šta—l^tja, je samo postranska oblika staroslov. slabe oblike: rat (ratište, basta) novosl. ran-tišče, Sensenstiel, pri kteri besedi je uže Miklošič pokazal na slov. ran ta, eine lange Stange. Bavarsko: Ran te je iz sloven.
Pnta,
pulcella, ein kleines Mädchen, putin, ein kleiner Knabe, fanci-ullino, bimbo, putini (plur.) pulcini, i piccoli figliuoli de' volatili, mladi ptički. Uže sem v drugi razpravi te besede omenjal, vendar nisem mogel dognati prvotnega pomena. Beseda v obliki: p u-tilus, kleiner Knabe, je uže znana Pliniji in Festu, vendar vsi kritični filologi dvomijo, da bi bila latinska ta beseda. Sedaj se rabi v pismeni italščini, in tudi vecetščina jo pozna. Jaz jo imam za pravenetsko, in iz venetščine je prišla v latinščino, ker ni sploh v porabi pri pisateljih latinskih in tudi ne nahaja v latinšč. prave razlage, kajti niti iz them. p u t o , beschneiden, se ne more razlagati, niti iz: p u t a m e n, Schale vom Ei, Nuss, kamor tudi spada Horacijev: putilus, pelis, qua membrum virile tegitur, niti k besedi: putus = purus staviti, tudi ne k onem them., iz katerega so: putris, putredo itd. Puta se vjema s slovenskim in hrv. puca, Mädchen, Korotansko z nazalizmom: punca, thema je: put, sufiks pa: Бца, kakor v besedah: кадвца, eine kleine Wanne, вргввца, furiculus ОВБЦа, ovis, tako da bi mogli pisati: ВДТБца, П8ИТБЦа. Ta suf. вца, je žensk, srednjega spola pa: бце, primeri: срђд-бце. V sansk. označuje: putt, exignum esse, klein, gering, winzig, unansehnlich. V jedini srbščini, kolikor sem dosle zaslediti mogel, nahajam: put-ašce (diminitiv, stvar jen kakor: srd-a š c e) pečka, acinus, der Kern von der Weinbeere, dalje: muha,
das Korn an der Büchse, plural. цуце genetiv: p u t ä c ä, tedaj se je tudi v srbšč. glasnik t stopil s sufiksnim glasnikom. Putaice, puce, tedaj izraža: minceno, drobno reč, kar tudi v istini sta pečka in zrno na puški. Zaradi drobnosti tudi Slovenec s besedo: punčica označuje: die Sammenhiilse, tudi: Augapfel, — po istem nazoru, kakor Grk z besedo xovgr], dekle, in Augapfel, in Venetčan: putina del ochio in Latin s besedo: pupi IIa,ki leines Mädchen, in Augapfel.*)
S poveličalnim sufiksom: an a, ona, je Venetčanu: putana, putona persona rigegliosa, eine dreiste, üppig gewachsene Maid, iz tega pomena: putana, meretrice. Slovensk: putBca, tedaj nima nič opraviti z latitalsk. p ul celi a. Sansk, putt, tudi označuje: vacuum esse, in menda iz tega them. slov. putan, Kropf vom Geflügel, ako ne iz: putayämi, amplector, tedaj putan, der gefaltete.
Grado.
G r a d o je bilo imenitno mesto Venetov. Ker smo se prepričali, da so Venetčani one besede, v kterih je nastopila metath. ali Sva-rabhakti, kakor sedaj se imenuje, izgovarjali kot: ar-al, er-el, tedaj ne moremo imena: Grado = gradt, murus, sepes etc. staviti, ker morali bi najti obliko: Gardi. Ker tudi lat. gradu s ni prikladno za razlago venetskega imena, ne ostane druga, nego postaviti staroslov. gradi, ki označuje: fulmen, tempestas, grando, Blitz, stürmisches Wetter, Ungewitter, Hagel. Tudi gršk. ßäXog, gleba, agger, massa, staroslov. pisatelji izražajo z besedo: ;gradl. Prvotni pomen je: rauschen, brausen, sansk. hrädämi, z: ghrädämi, tono. Ker je v morskem otoku mesto: Grado na pečevnati massi stalo, je poznamenovanje prav naravno. Označevalo bi tedaj isto, kar nemško: Bremen, Stadt, wo die Meereswellen brausen, ali pa: die auf einem Felsenklumpen liegende Stadt. Grad, murus, hortus, sepes, izgovarja Venetčan: z ar din = lat. hortus, litov. gardas, staronord. gardhr, ruak. gorodi, po-labskoslov. gor d.
Sagena.
To besedo rabijo venetski letopisci pogostem za poznamenovanje bark posebnega stroja. Vendar se mi dozdeva, da je beseda staro-brvatska, ker te barke Konstantin Porphyrog. dvakrat omenja, in sicer prvikrat, ko pripoveduje, da je nekov Martin prišel k Hrvatom in je h krščanstvu spreobrnil. Njegovi nauki so toliko pomagali, da
*) Uže spredaj se je omenilo mesto: Pucinum, kder se je po Strabonu boginja ajtolski Artemidi slična častila. Denašnji dan se isto mesto veli: Devin = Pucin. Z latinsko: putilus, putamen sevjema staroslov. ptšt-ri-enie iz: pBt-j-ri-enie, decorticatio, in p B e t в - k a , iz: pBt-j-ka, pečka, in slat. putare, meinen, pa staroslov. p B - S t u j ^ iz: pBt-j-uj^, opinor.
niso Hrvatje več svojimi sagen am i in konturami hodili po morji plenit (glej Konst! Porpli. Opp. III., 149. seq. ed. Bon.) Dalje pripoveduje, ka so Hrvatje pod svojim vrhovnim Banom Basilom se tako ojačili, da so mogli v boj 100.000 pešcev, 60.000 jezdecev in 80 sagen postaviti, in da je na jedni teh bark bilo 80 mož. Iz kontur se je izobrazilo venetsko ime ladije: gondola, kar je uže Banduri izpoznal, in sem tudi jaz v prvi razpravi pomen te besde razložil. Kaj potnenja sage na, ne vdm, grška ta beseda ni; v grščini sicer nahajamo besedo: trayijvt/, Zugnetz, ali mnogo filologov trdi, da je latinska, v latinščini pa jo le nahajamo pri pisateljih kasneje dobe, najčešče pri pesnikih, kakor pri Pa-kuviji in druzih. Čudovito je, da se je v litovščini ohranilo slično imž: žagynis, žagyns, Flotte, žagini budavöti, eine Flotte erbauen, (glej Kurschat L. W. sub voce Flotte). Ako žagynis ni litovska beseda, so jo morali od nekega sosednega slovanskega plemena izposoditi, ker z Grki so težko v dotiko prišli zavoljo svoje oddaljene lege, in v stari grščini tudi ne nahajamo besede: sag en a v pomenu barke.
Ono štango, s ktero pomaga ladijar veslo ravnati in gibati, imenuje Venetčan: ribola — „lungo pezzo di legno, che serve per maneggiare e regolare il timone delle barche." Ker ve-netčina glasnik: v rada spremenja v b, primeri: bolpe == volpe, bampada = vampada, čorbo = curvo, je vtegnilo: ribola iz: rivola nastati, in naravniše razlage ne najdemo, kakor iz slovenskega, tudi srbsk. rivati, schieben, drängen, stossen, saj tudi Bus ima iz istega them. poznamenovanje za veslo: rulj.
Due bozzeli semplicemente stabiliti ciascuno a un bordo della nave, in cui passando il fornello del timone servono a far che Г agghiaccio s' accosti all' uno od ali' altro bordo — pa imenuje Venetčan: braghe del timon. Naj se mi ne zameri, da še enkrat to besedo pretresam. Pravenetska je gotovo, ker v nobenem jeziku ni tako živa, in se ne rabi za toliko raznih poznamenovanj, ki označujejo: vezanje, pasanje, oklepanje, vitje itd. tako: braga, stoffa, die Spange, Klammer, dalje sospensorio, Bruchband, strac-cale, Schwanzriemen, contraforte, Riegel, calzuolo, Schuhzwinge am Stock, dalje: cavo, kab, Schiffseil, bragoto stropo, Band, Strick, in: braghe, Beinkleid.
V italšč. so znani v obliki: brache le trije pomeni: brache, Hosen, Tauwerk in brachiere, Bruchband. Tudi v staro-gorenienem. brouch, Gürtel v besedi: diech-brouch, Hüftgürtel, braucha, Hose in rusk: bruky, Schiffshose. Beseda tedaj ni izključivo keltska, temuč občna vlastnina evropskih indo-germanskih ndrodov, in kerkeltšč., italšč., germ. in slovanšč. imajo glasnik: c, cA, cc, ch-k, tedaj je thema: brak, in oblike: braga — braghe etc. so venecijanizmi. Ruski: brage, kanati, vrvi, s katerimi pripašajo ladje, so tedaj iz venetščine, kakor tudi slov. bregeše, breguše. Staroslov. ima: bračina, bračini, vestis
serica, romunšč. bnčii, cingulum, bričinariu, Hosenriemen. Moram tedaj zaverči koreniko: barg — b r a g, in postaviti: b r k — brak, in ta je morala označevati: pasati, vezati, oklepati, viti, vrteti, in menda srb. brkati, miscere, turbare je uže metaforičen pomen prvotnega: cingere, viere, in staroslov. brTičiki. e'vdvXa, Anzug, Kleid, utegne iz istega them. biti, kakor: bracca in bra čina, in označevati obleko, ki se okoli trupla ovije, opaše, priveže, omota; tudi staroslov. bričtht лХошцо^ cincinni, srb. brk, slov. brke, cincinnus barbae, ne označuje druzega, nego: Haarbund, zafrknjen, zavit konec brade, menda tudi staroslov: bračiti, uxorem ducere, brakt, connubium ni druga, nego vezanje moža in žene, ker iz ber^, kakor Curtius misli, te besede ne moremo razlagati zaradi koreničnega: k. Srbsk. brčiti, Speichen, radiare bi vtegnilo iz istega them. biti, ker tudi brčenje je vrtenje, vitje, oklepanje. Jeli je iz tega them. tudi srb. brače (plur.) vinske droži, česk, poljsk. breč-ka, Maische ne upam razsoditi, gotovo pa se vjema srednjelat. bracus, venetsk: brago iz: braco, fango, poltiglia, Kot, Brei, iz kterega them. je venetsk: bragag-na = brakanja, ein Kotnetz. V novokeltskih narečjih: brach an, putredo, fermented liquor, kvašena tekočina. Iz brago je tudi lat. srednjega veka: bracum za: bragium, lutum (Diez. 66. vox. Brago.), Kvašenje in vrčtje je vrtenje, zato ne bi neumno bilo tudi v besedah: brače, brečka etc. iskati jednake korenike. Tudi poznamenovanja za kvašenje, vretje se vjemajo s pozname-novanji za blato. Tako slov. drože, litovsk. dragias, staronord. dregg, faex, fermentum, v nemščini pa uže pomen: blata.
Žito,
zitino, zitello, Knabe, zita, zitella, Mädchen. Jaz v italšč. ne nahajam them., ki bi bil prikladen za razlago te besede. Iz zittare, still sein, schweigen, gotovo ni, ker otroci radi žlabrajo, zittare je popačeno iz: quietare, citare, vorladen, anführen, beibringen, antreiben tudi ne gre, ravno tako ne iz onega them., iz kterega je: citt d, Stadt, Bürgerrecht, zato trdim, da je žito skaženo iz: dčte, diete, česk.: d i te. Di italšč. spreminja v: gi, venetšč zi, primeri ital. giorno, venetsk. zorno iz: diurnus. Tudi Srb dj spremeni v dž in govori: džijete, džete, infans, staroslov. dčte, d č ti na, infans, дјјтхца fem. naidia, liberi novoslov. deca. V besedi: Д^тгца najdemo isti sufiks: 1>ца, kakor v besedah : puca, kaca, srce itd. Jezikoslovci besedo: dete razlagajo iz: dhe, lac-tare, sorodno lat. fello, filius, latvijsk. de I s, sin, tedaj dete = dojenec, der Säugling. Diez v besedi žito, išče sorodnost s: teta, mamilla in pravi, da je „ein Kosewort" (?)
Tresso,
adjectiv, travolto, verkehrt, schief, quer, slov. t res a o, verkehrt, (Janež.) tresso, piulo, Pflopk, legno da basso delle seggiole (Sessel)
o simili; un de legni che tengono unite le scranne (Gerichtsstuhl), torej = Querholz — Querpflock; tressä, scorciatoia, abgekürzter Weg, — tedaj Quer weg, tressar, scamellare, tres-seta — do tresseti, due brevi linee parallele o simili. Mi bi tedaj v slovenskovenetski besedi: tresso — tres našli obliko besede: kres*) — čres, staroslov. črest, in kres je iz: tres nastalo. Zmena glasnikov t in k se v slovenskih jezicih pogostem nahaja primeri hrv. krnica za tmica, poklam za potlam, slovašk. vakši, tudi slovensk. mestu pravilnega: vetši, slovašk. kuvik, česk. t d vi k, primeri tudi slov. črešnja, srb. trešnja. Tres —čres pa se vjema z lat. trans sanks. tiraš. Lat. trans ima nasalca kakor iat. en s i s = sansk. a s is. Vse venetske besede, ki so iz prepoz. tres stvarjene, izražajo povprečno dejanje. Daljne študije prepuščam mojstrom slov. filologije. Janežič ima tudi verb. tre-sati, irren, tedaj schief, quer, verkehrt gehen, handeln. Iz: tres je staroslov. tresnt, litovsk. tresa, fimbria, tedaj povprečni traki, povprečne proge, povprečnice.
Schena,
tudi v pismeno ital. sprejeto, dorso, nell' uomo la parte deretana dalle spalle alla cintura, nel quadropede dalle spalle alla groppa, ne' pešci e simili tutta la porte di sopra tra il capo e la coda, Rücken, Rückgrat, schena del coltello, la parte opposta al taglio, Messerrücken, schenal, il di dietro delle sedie o scanni, a cuis" appogoia la schiena in sedendo, Rückenlehne, schenk, adjekt. impettito, gerade, aufrecht.
To besedo sem priravnaval v sem indogermanskim sličnim besedam, vendar razve slovanšč. v nobenem drugem ne najdem umne razlage. Ker venetšč. glasnik r rada vokolizuje, ter take vokalizacije tudi smemo v tej besedi iskati in trditi, da schena stoji za s eherna ali s ehren a. Hrbet je skrajni del trupla, pri živalih krnast (kantig), je prav za prav vzdolž telesa položena ös, tedaj je naravno hrbtišče poznamenovati z besedo, katera označuje skrajnost in krnavost. V slovanšč. nahajamo in sicer starosl. skrania, xoötaifol, tempora, proprie: Kopfseite, margo capitis, novoslov. skrenje, Kinn, tudi skranja, skranjača, Kinnbacken; česk. skrane, skran, polj. s k r 6 n, proprie, Gesichtskante, v novokeltskih narečjih in sicer v kymršč. cern, Kopfseite, Wange, gadelsk. caran, Vertex capitis,**) brit. cern, cacumen. Thema je: kam, krn, scindere, lindere, iz tega slov. krn, Hauptspitze des Felsengebirges, Gebirgs-kante (Janež.), rusk. k mat, kornovat, obrezat, ostrigat, korotit, slov. krnja, Scharte; — Krn, ime visoke rtaste gore na Goriškem. V besedi: skrania, skrenje imamo tedaj metath. obliko,
*) Štirski Slovenci kraj Mure govorijo sploh: kres, mestu: č r e z.
**) Ako Plinijeva: crena lat. ter tudi iz tega them.
ker »t prestopi v ra, primeri: тггкг in mraki. Iz themata, kam, krn, je tudi ime: Кгапвсв, to je prebivalec karnov, krnov. Panonski Slovenci ne morejo nb (nj) izgovarjati, zato j stavijo pred n, in govore: Krajnc, kakor tudi: strajnski, mestu: stranski, lajnsk mestu: lanfcsk, anni praeteriti, vrajnsk, mestu: vraniskt, corvinus.
Schena — skrna — skrena bi tedaj označevalo krnasto stran trupla. Skranja pa se ne more staviti k besedi: skrajni, staroslov. kraina, parsextrema, regio slov. kraj na, regio, staroslov. kraint extremus, kraj, extrema, te besede se imajo izvajati iz korenik: k r a, secare, zato je uže Miklošič omenil: Kranjec male derivant a Kpafi, tedaj tudi Kranjsko ni Mark, Grenzland, temuč zemlja krnov, in ime mesta: K rani, je iz: k ar nt se tako izobrazilo, kakor vrani, corvus, iz: varnb, latvij. varn-s, niger. K rani je tedaj na karnu — krnu — kranu — na krnjenem selu stoječe mesto.
Diez izvaja schiena, sc hen a, iz althochd. skin a, skena, Röhre, Schienbein, tibia, a venetska schena ne označuje: tibia, nego: dorsum, Rückgrat. *)
Chionco, tudi pisano cionco.
Ta beseda je vzeta tudi v pismeno italšč. za gekrümmt, gebogen, gebrochen, verstümmelt. Beseda se je izobrazila iz: cionco. Thema se nahaja v jedini slovanšč. кЦк — klek, iz tega staroslov. klečati, claudicare, inclinare, slov. klencati, sklencati, po-klecati, klek-n-oti, titubare, vaccilare. Pomen nagnjenja je stvaril poznamenovanje za upognjeno orodje, zato srbsk. kluk-a iz: кЦка, Hacken, klukast, gekrümmt, hrv. v slabi obliki: klak-av, manu mutilus. Chionco tudi Venetčan rabi za poznamenovanje pijanca, toda proprie : homo titubans, vaccilans. Iz tega them. tudi staro in novosl. kluč-l, uncus, slov. skluč-iti, gekrümmt sein. Poznamenovanja za krivine pa so stvarila izraze za zvitost, primeri analog, staroslov. Ifjkav, astutus, iz them. Цк — lek, inflecti, zato tudi iz: кЦк—-klek — staroslov. kluka, dolus, klukavi, fallax, srb. dolus.**)
Sgura,
pezzo longo, che servi per maneggiare e regolare il timone, isto, kar ribola (vide ibi!) Tukaj sopet nahajamo prosteth. s, kakor v druzih mnozih venetskih besedah. Thema je: g ur, srb. gurati, stossen, schieben, trudere, guranje, das Stossen. Dosle nisem
*) Beseda je prišla tudi v franc. echine, in spanj, esquena, Rückgrat.
**) Sorodno je got. k rok, aduncus. island. krokr, uneus, anglo-sake. k r o o k , franc. c r o c.
našel v nobenem drugem indogermanskem jeziku them. g ur v pomenu: schieben, stossen.
Kaj pa g ur a slov. ein höckeriges Pferd? Miklošič misli, da je iz bavarske nemščine: die Gurr, ein schlechtes Pferd, pa ne verjamem, ker gura je grbasta kobila, mi pa nahajamo v srb. g u r a, Поскег, Buckel, gurav, höckerig, malorusk gura, Buckel, Haufen, v ruskih narečjih gurej, gurij, kup kamenja.
Scarsela,
ein lederner Geldbeutel, thema: scars, ker: ela je italij. sufiks. S kar s (s je prosteth.) se vjema z malorusk. ččrez, velikorusk. č e r e s z. V obliki: č e r e ž je Svarabh., in č e r e z je nastalo iz prvotnega: ker z — čerz, v litovšč. bržkone iz rušč. cžiara-slas, ein zu gürtender Geldbeutel. Miklošič priravnava poljsko: t r z o s , Geldgurt, staroslov. t r č s ri> k % , lorum, toda mutato k in t kar se v slovanšč. in druzih indoevropsk. jezicih nahaja.*)
Chiompo,
c i o na p i n , braccio con mano storpiata, cavallo chiompo, di-cese si quello, che nell caminare ed cenche nello stesso risposo, si appoggia quasi interiamente sulla punta del piede. Uže sem v drugi razpravi to besedo primerjal srb. klompav, klempav, mit herabfallenden Ohren, litovsk. k 1 u m b a s , slov. tudi srbsk. k 1 o p a v ,**) kar vse izraža : stolpernd, fallend, hinkend. V litovšč. še nahajamo: k 1 u p t i, stolpern, fallen vom Pferde, česk. k 1 u-peti, in veleumni prof. dr. Geitler je prvi iz them. k 1 u p razložil slov. in srb. kijusa, kljuse, iz: kljupsa, kljupse. V srbščini je še tudi bolj izražen pomen: k 1 j u s a , die Falle. Beseda je tudi hranjena v latinščini srednjega veka: cloppus, lahm, in v novokeltskih narečjih se nahaja v kornšč. clof, claudus, menda je ostanek iz jezika armorskih Venetov, ki so se bili v tako ime novani Venedociji na Britanskem naselili.
Burelo,
Term. marin. Legno tondo, che serve formare limpiombatura di un cavo coli altro. Okrogel hlod, ki služi za vezanje, kapčenje jedne vrvi z drugo. Uže sem v prvi in drugi razpravi t6 besede omenjal, a ker je Patriarchi orodje pomankljivo popisal, sem se obrnil na prijatelja mornarja, kateri mi je pisal, da se z burelom vrvi
*) Diez misli, daje scarsela, diminutiv iz: sciarpa, Binde, Gürtel, ktero besedo smatra za germansko, althd. scherbe, niederrhein. schirpe, Tasche, drugi iz scarpsella, vendar sciarpa, ciarpa, Schleife, Binde se najnaravniše izvaja iz: skarpa, skrpa, krpa. Naj se globleje preiskuje, mene Diezova razlaga ne more uvčriti.
**) Sem spada tudi slov. klop-one-ati, (Janež.) schauckeln, wackeln
vežejo in da bi po nemškem venetska beseda: burelo najbolje se tolmačila v: Drehholz, zato Venetčan tudi imenuje: corpi ro-tondi da legno fatti al tornino (Drehen, vrtenje); bureta ali pa: b o r e 1 a. Prvotni pomen je tedaj: vrtenje , das Drehen in nikjer ne nahajam primerniše razlage, nego z rusk. them. bur, iz kte-rega : b u r - a v i t, provertyvat, svrlit, drehen, bohren, buravli, navertok, želobok st vintovym noskom. Gotovo iz tega them. tudi venetsk. bori a, sod, bulg. bure, srb. collect, burad, Fässer in bure, Fass; dalje izrazi za okrogle reči: srb. burav, gross-baucbig, rusk., srb. burača, eine runde lederne Flasche, venetsk. borachia, srb. burgia, Bohrer = Dreher, z nekakim tujim sufiksom, slovašk. b u r a v i t, aushöhlen, ausdrehen, dalje iz tega them. venetsk. burata, frullone, Mehlbeutelkasten, buratar, das Mehl durchsieben, im Siebe herumdrehen, v lat. srednjega veka: bultellus, iz buratellus, Mehlsieb, rusk. tudi burit, valit, wälzen, drehen, zato tudi slepovoža imenuje Venetč. buretello, srb. b u r n j a k , Salamander, lat. oblike reduplic. F u r - f u r , Kleie, gršk. (fiVQta, _ rühre um , sansk. b h u r , zucken, zappeln, iz tega them. burja, Sturm, der umrührende Wind, staronord. byr, veter, burelo je tedaj: vrtelo, primeri še srb. bur m a, cochlea, Schraube, dovolj pričanj za slovanskost besede.
Brandire,
schweben, schwingen, schwenken, b r a n d a , die Hängematte, das schwebende, sich schwingende Beet, letto pensile delle navi, che serve al uso dei marinai, s prostethičnim s°,™ in po spremeni glasnika : a v i, sbrindolar, penzolare, penzigliare, schweben, hangen. Te besede nikjer drugod ne najdem, nego v litovščini spremeno glasnika: r v l, in sicer v stavku: „plauksztis blando wirszui buto;" der Vogel schwebt ober dem Hause (glej Kurschat, Wörtb. pag. 175. vox. schweben.). Jaz mislim, da tud'i staroslov. blijd^, nlavaa,, herumirre, herumstreiche, sem spada, kar sodržuje pomene: schweben, schwingen, schwenken, schwanken, viseti, majati, zibati se, sem in tje klatiti; in res čudovito je, da je Venetčan ravno tako iz: sbrindolar stvaril: sbrindolona, sgualdrinella, meretrice, kakor Slovan iz: bloditi, scortari, pellicem habere: bl^deica, meretrix. Glasnik l venetšč. rada spremenja v r, primeri : pratea, mesto: platea, sprendore, mesto: splendore.
Mona,
natura, conno, weibliche Hülle, primeri rusk: m on j a, Bauch, Unterleib (Dalj s. v.), tudi novogršk: muni, vulva, cunnus.
Sbregar,
zerbrechen, got. b r i k a n , lat. frango — fractum. V latvijšč. se je ohranilo: braks, fragilis, sansk. bhradž v besedi: giri-bhradž, aus den Bergen hervorbrechend.
Bracco,
can segugio, can levrir, Spürhund, v Primorji: b r e k. Ta beseda ni izvirno venetska, tudi ni italska, temuč keltska, jaz jo tukej razložim, da njeno sorodnost z drugo venetsko besedo dokažem. Uže Gregorij Tur. (ex vitis Patrum XII. c. 2), pile, da prebivalci mesta Arverna „ursi catulum" imenujejo: brachio. V novokelt-skih narečjih pa nahajamo, braicne, felis. Uže ta okolščina, da se s to besedo različne živali poznamljajo, pričuje, da Grimmova in Holtzmanova razlaga iz: berachio (ber, ursus) ni prava, ampak, da se v tej besedi ima iskati pomen barve, zato ima Diefenbach (Orig. europ. 268) prav, ako bracco razlaga iz ga-delsk. breac, kar označuje: sivo, zmešano, pestro barvo. Da so živali tudi dobile poznamenovanja po barvi, je znano, in tako tudi v novokeltskih jezicih je iz tega them. več živalskih imen, na priliko: breac, lupus, breaclaogh, Hirschkalb, dalje: breac, melles, jazbec, dolenješkotski: braichit, skandinavski: brokig, maculosus. Tudi imena rib, gadelsk: breac, salmo fario, kymrsk. brychiad, salmo trutta, brychyll, trutta. Ta beseda se vjema z venetskoitalsko: biso — bigio, siv, iz ktere je ve-netsk. bi sat o, anguilla. Ker v keltskem in germ. jeziku nahajamo oblike: breac — brok— bryeh, v venetšč. pa oblike: big — bis, ter to pričuje, da venetsk. biso — bigio, kar je po vo-kalizaciji r1! iz: birgio — birzio*) nastalo, po vsem stoji na slovanski glasovski stopnji. Keltsk. breac in venetsk. brig — briz odgovarja grkolat. qihy — flag, in sansk. bhrfedž. Ker so tudi Kelti slavika (salmo) imenovali po svitlosivi barvi, dobiva naša razlaga imen: salmo — salar še boljše potrdilo. Naj se tukaj še pridene, da tudi v stari slovenščini nahajamo besedo: slav v pomenu siv, in sicer: slavo — očie, glancis oculis.
Naj tukaj prilično omenim, da tudi ime ruskega razbojnika: Solovoj, ki se z Ilijo Muromcem bojuje, druzega ne označi, nego: sivi, in da je v njem typificirana neka natorna moč, brž ko ne sivi gromski oblak. Beseda: brak je v raznih oblikah prešla v romanske- in tudi germanske jezike, največ v pomenih : canis venatorius, liciscus, calpar (Schoosshund), vendar izvirno označuje žival — sive barve, sive a. Naj še dodene se slov. breg-noti, leuchten.
Magiol,
cerino, facellino di cera, quella lunga e sottil candolleta a g g o-raitolata ad uso di lume da tenere in mano, Wachsstöckl, namotana sveča, svitek. Thema je mag, knüpfen, binden, winden, litovski: meg-sti, knüpfen, praes. mazg-u, mezgu, ker, kakor smo čuli, litovšč. pred: g vriva: z in pred: k, s ali Š, latvijski: m a z g - s ,
*) Da je thema: birg — birz, pričuje litov. ber z a in rusk. bere z a, Birke, ki je iz istega themata.
nodus. Iz tega them. je tudi: mozoll,, staroslov. vibex, žulj, novoslov. pustula, prvotno: nodus, der Knoten. Uže smo slišali, da v venetšč. tudi raagia označuje: i vani delle reti, Maschen, Ringelchen im Netze, in v litovšč. se: m e g s t i tudi rabi v pomenu : Netze stricken. Sorodno je lat. m a c - u 1 a , Masche eines Netzes, iz katere besede se prepričamo, da je thema: mag na slov. glasovski stopnji. Tudi v novokeltsk. jezicih je ohranjena ta beseda, in sicer gadaelsk.: m o g a 1, retis macula, kymrsk. m a g 1, Knoten, Masche, maglen, laqueus, franc. maille, die Masche. Jeli althd. masca nhd. Masche, sem spada, ne včm, meni se vrinjeni s sumljiv zdi, in bi trdil, da je nemško: masca — Masche, iz litov. izposojen. Ker smo videli, da poznamenovanja za sklede, vrče, ročke, lonce so iz them., ki označujejo: vezati, viti, vrteti,*) ter tudi iz them. mag, knüpfen, binden, winden, venetsk: m a-giolica, sorta d i terra cotta ricopertadi smalto, chi serve a far piatti ed ogna altra manifatura die stoviglie, tedaj: die gewundene, gewalzte Erdart. Po imenu zemlje, iz ktere se dela, po tem ime posode: mag i o lica. Daje v tej besedi sopet glasnik g koreničen in prvoten, pričuje italij. izgovor: m a i o 1 i c a, ker italšč. venetsk. g med soglasnikoma spreminja v j, primeri: troia iz: trogia, baia iz: bagia, saia iz: sagi a.
Giacheta,
Boerio misli, da je ta beseda po Italijanskem zdaj sploh znana iz francosk. jaquette, in pristavi: nel dizionario Jelle voci barbariche di Du Cange abbiamo jacqueta per una specie di veste, monastica antica. Nel principio del secolo XVIII, chi-amavano i Francesi Jaquette quell'abitino, che portavano i fanciulli fin che si vestivano da donne; ed anche quel saio s en z a maniche, che usavano i contadini. Uže Miklošič je francitalj. jaCque-giacho, novonemšk. Jacke primeril k slov. j a n k a, janjka, in mislil, da je slov. j an k a iz franc. jacque ali iz nemšk. Jacke. Meni se to nemogoče dozdeva. Ako bi Slovenci svojo janko iz francos: jaque-giacho bili prejeli, bi gotov izgovarjali: žaka, žanka, ženka, ravno tako ne bi Nemci rekli: Jacke, temuč: Schake. Jaz trdim, da je j an k a slovenska beseda in slovensko oblačilo, in da je od Slovenov prišlo k Nemcem,**) Francozom in Italijanom. Oblačilo se veli: j a n k a , j e n k a, jajnka, jankara, če je bolj velika;— janki, jenki podobno oblačilo, katero nosijo fantiči, pa se veli: jankar, jenkar. Janka, Weiberkittel, se je pred 50. leti se obče nosila od slovenskih žen.
*) K uže omejenim: matora, vrat, pinja etc. dodeni še litov. spinta, das Schaff, proprie: gewunden, gebunden, rusk. o-pan-ica, skleda.
**) Slovenec. je ohranila prvotno obliko: janka, jenka, nemšk. Jacke je iz gorenje erb. jaka, Rock, ker glasnik Л, A, an-en je v češč. in gorenje srb. a.
Bila je iz platna ali druge robe iz celega sešita, brez rokavov, in se je oblekla črez glavo, zato so ženske , da si roke pokrijejo, morale še si obleči rokavce. Janka je visela na ramah, zato tudi ni trebalo moderca (Mieder) , in ker ni bilo spredaj razporka, ni tudi bilo treba krila (Schürze). One ruče, za ktere seje janka na ramah držala, — visela, so se velele hame , in so bile tudi z janko združene iz celega vrezane, in ne posebej prišite.
Jaz druzega them. za razlago besede ne vem, nego: i m q, — j et i, fassen, umfassen, in janka, j e nka stoji za: jamka, jemka kakor : z an j k a, z an k a, zaj n k a, Schlinge, Band, iz : z a - j amk a, za-jjemka. Janka, jenka je tedaj vse truplo objemajoča obleka. Primeri rusk. p on j a, panja, p an eva, Weiberrock, starosl. opona, iz korenike рвп^, spannen, umspannen, umfassen.
Dalje lat. cappa vestis po Isidoru: a capiendo totum corpus. Tudi lat. habitus sloni na istih nazorih.
Če je italij. giacheta iz franc. ter so im6 in oblačilo vteg-mili Francozje od armorskih Venetov dobiti, vendar jaz mislim, da jje od Slovanov k Italijanom, in od tčh k Francozom prišla, kakor memšk. Jacke od Slovanov. Uže sem omenil, da venetšč. je iz them : iim 3,-j-e-ti, stvarila besedo: e nca, ritroso, Oeffnungin der Reusse. (Glejmo, kako Boerio e n k o popisuje, in bomo se prepričali, da poznamenovanje posodi primerno.
„Quell radopiamento (Verdoppelung), che ha la bocca della irete ridota ad un entratura strettissima, per la quäle entrati i pešci non trovan la via di tornare indietro, apertura fatta aguisa cd'imbuto (Trichter)." Za res, to je jemka za ribe. Boeriova raz-llaga (forse derivato dal lat. eneco , strangolare) je zoper vsa gramatična pravila. V italšč , franc. in nemšč. je n izpadel, kakor tta nahajamo tudi v druzih besedah, na primer: spacar, fendere, sspalten, bersten, starosl. p ^k-aj3.se, p^k-n^ti, rumpi.*)
Bagagia,
iiz: bagaglia, fanciulla, prvotno označuje: baga j o ča, die plappernde, jplaudernde, rusk.: bagana, tarantan, Plauderer, Plapperer, sansk. Ibhadž, loqui, slov. bagljati, zbaglati, überreden, abbetteln, irusk: baž-at, baž-it, silno prihotljivo prosit, iz tega them. wenetsk. b a g a r i n. fanciullino, dalje b a g a t e 1 a, chiappola, frasche-szia, Scherz, Possen, Lappalie, bagianada, scipitezza, Albernheit, (otročarija, b a g i a r, ciaremellare, parlare inconsidaremente, b a g i o n, (ciarlatore, isto, kar rusk. b a g a n a, v italšč. prešlo po zmeni glasnika tg v j, baia, baiare b a j o n e, Spottvogel itd., irsk. faigim, govorim, ifaigle, beseda. Tudi italij. baj az zo je iz them. bag, in označuje ]prvotno: der Schwätzer, Plapperer, Plauderer, Spassmacher.
*) Diez venetsk, spacar izvaja iz nemšk. spachan. Letopis 1877. IV.
Scandagio,
za scandaglio, tudi v pismeno italščino sprejeto, pezzo di pi-ombo fatto a piramide, che legato ad una sagalo divisa e segnata a passo, sigetta in mare per riscontrare il suo fondo e la sna qua-lita, Senkblei. Thema: s kan d v pomenu: senken, fallen, nahajamo v slabi obliki, v gršč. xci£a> iz xrctfjco , hinken = sinken, fallen, v litovšč. skendau, skensti, sinken, in tudi v staroslov. s k Sj,-diti, vendar uže v metaforičnem pomenu.
Ako besede iz slov. them: s k d presojamo, se lehko prepričamo, da je thema: sk^d tudi v slovanšč. izvirno označeval: padati, odpadati; ker staroslov. sk^da, defectus, ni druga, nego odpadek, sk^dostB, inopia, levitas, sodržuje iste pomene padanja, odpadanja, kakor tudi pomeni adjektiv. sk^dt, brevis, pusillus, rusk. skudyj, humilis, kažejo na odpadek, na izpad, in s kadeti, minui, se tudi vjema z omenjenimi pojemi. Ker je convicium, ca lumnia, odpadek česti, poštenja, se je izobrazil pomen: calumniare, conviciari, primeri nemšk. über einen abfällig sprechen = verleumden. Dasiravno v gršč., lat. in v sansk. nahajamo ta thema, vendar so vtegnili tudi stari Venetčani besedo poznati, vsaj jo tudi v litovščini in slovanšč. nahajamo, in ker so Venetčani bili izvrstni mornarji, je vtegnilo poznamenovanje: scandagio = skandalo za: „Senkblei" pri njih se izobraziti. Latinščina thema: skand-skando rabi bolj v pomenu stopanja (Steigen, Besteigen,) nego padanja. Gršč. ima amrdalov , Stellholz in der Falle, tedaj je tudi them: axavö označeval padanje. V italšč. tudi s ca n de 11 a, ein Tropfen Oehl, Fett, tedaj tudi po kapanji, kakor nemško Tropfen, in slov. kaplja.
Živejša je ta beseda v „дшХекгод y.oivr>;" kder axävdaXov označuje: offendiculum in via positum, in quo impingit alicuius pes, iz kterega se je stvarilo: <jxav8all £a>, facio , ut offendat, vel impingat aliquis. Iz grškega svetopisemskega jezika je beseda prišla v jezik krščanskih pesnikov in drugih pisateljev, vendar uže v metaforičnih pomenih: scandalum, scandalizo, kakor tudi v staroslov. škoditi, conviciari, še prideni srbsk. skuditi, tadeln.
Lagar.
Uže v tretji razpravi sem omenil, da je beseda: lagar, ki je znana v bergamskem narečji, in pomenja: lasciare, nastala iz lacar, in se vjema s litovsk. leku, lat. licet, licitari, re-1 i q u - u s. Naj ešče tukej pridenem, da tudi slovanščina je ohranila iz tega them. besede, in sicer česk. lik-navy, reliquus, zaostali, = litovsk. lekanas, reliquus, rusk. po izpehnenem guturalci liš-nyj iz: likšint, liktnt, rusk. lišl (glej G eitler, o slov. kmen. na U v filolog. List. 1876 5. 31. 33.) Italij. franc: lasciare — laisser, stavijo filologi k lat. laxus, iz: lac-tus, lag-tus, in gršk. layaQog.
Scandela.
Specie di biada (Getreide) detta da' Sisteraatici Hordeum distichum. Pianta differente dal orzo (ječmen) volgare, ma che col-tivasi corne quello e pegli stessi usi. Tega žita uže Plinij omenja: Gallice quoque suum genus farris dedere, quod illic bracem (varr. bracum, brance) vocant, apud nos scandalam (varr. sandalam, sandalum) nitidissimi grani. Ker ta ječmen Venet-čan še den denešnji imenuje scandela, ter je pisava: scandala pravilna. Plinij je rojen bil v Veroni, na meji keltskih in venet-skih prebivalcev, in ker keltsko žito brace jednači scandeli, vtegne scandela venetska beseda biti, kar tudi ta okolščina pričuje , da piše: „apud nos," — to je v oni okolici, kder je on živel. *) Italska je težko, ker nobeden drug latinskih pisateljev je ne omenja, celo Varro ne, ki je vendar de re rustica obširno pisal. Dalechamp k omenjenemu mestu Plinij. (Hist. nat. XVIII. c. 7. s. 11.) piše: Brancen Galliae rusticihodie blance vocant, Allobro-ges blancheen; zat6 je uže Diefenbach (Orig. europ. 205) rekel, da je ime žita po s vi tli barvi nastalo , kar tudi Plinijev prime-tek: „nitidissimi grani," — potrjuje. Mi smo pa uže zgorej slišali, da še tudi novokeltska narečja poznajo besedo breac v pomenu svitle barve. Da so stari närodi žita po barvi imenovali, pričuje nam gut. hvaiteis, pšenica, proprie: belo žito; bretonsk. gwiniz, pšenica iz: gwenn, beli, isti pomčn ima litovsk. kwetys, in gršk: akcpi — akibtTov, Gerstengraupen, tudi označuje: belo zrno.**
Pa, ali pozna slovanščina them. s kan d v pomenu: svetiti, bele svitle barve ? Jaz mislim, da je beseda nekdaj znana bila in v tem me potrjuje ime: Skandra, kakor je staroslovenski prestavljavec Genese gršk. ime mesta Heliopolis prestavil (glej Genes. 46. 20.).
Mesto se veli v hebrejskem tekstu: On, in Gesenius (Lex. hebr. sub voce: On) piše: ägyptisches nomen proprium einer bekannten Stadt in Unterägypten, einige Meilen nördlich von Memphis, am Ostufer des Nil, griech. Heliopolis. Im Koptischen lautet es: SIN, welches ohne Zweifel gleichbedeutend ist mit OTEIN, OEIN, Licht, Sonne, welche letztere in der Stadt verehrt wurde. Der griechische Name ist Uebersetzung, eben so der hebräische: beth вешез, — Haus, Tempel der Sonne (Jerem. 43, 13), und der arabische: ainun šamsun = Quelle der Sonne.
V istem zmislu razlaga ime O n učeni Mansi (glej Dictionar. historic. crit. s. v.), in Clemens Rom. (in epist I. ad Corinth. c. 25) govori o ptici Phoenix, „qui in altare solis, ur bis Heliopo-
*) Italij'anski jezikoslovci trdijo, da je veronsko narečje: ,,de veneta stirpe" (glej Gabriele Rosa, Genti stabilite fra 1 Adda ed il Mincio pag 8.).
**) Tudi Spanjol imenuje pšenico, ki belo moko da: ca n de al.
leos advolat." Staroslovenski prestavljavec je po izgledu hebrejskega, grškega in latinskega prevoditelja ime On tudi po domače poznamenoval, in je moral še takrat v jeziku živo besedo najti, ki je izražala isto, kar O n in Heliopolis. Vtegnilo se je celo solnčno božanstvo tako imenovati. Thema s k an d se sme postaviti k sansk. čand, lucere, splendere, č an dr a, luna. C an d pa je iz: <jčand, kakor intensiv: čani — §čad, licht sein, puru— §čand-ra, Candidus, pričuje. Sorodno je lat. candeo, Candidus, candella, redup. ci-cindela, staronord. heid-r, novonemšk. heiter. Pictet še primerja bretansko: sked, Schimmer.
Jezikoslovci stavljajo k thematu: s k an d tudi litovsk. skai-stus iz: skaidtus, jaz bi še pristavil slov. čed;en, nett, rein, sauber,v tedaj izvirno: svitel. Blizu Konjic na Štirskem imamo kraj : C a d r a n j e. Närod pripoveduje , da je tam nekdaj stalo belo mesto, cerkev je sv. Janezu Krstniku posvečena, vtegnilo se je nekdaj tam božestvo solnca čestiti, in (Jadra — Čadran imenovati. Sloveusko: čeden, se rabi tudi v istem pomenu, kakor nemško: hell, čedna glavica, ein heller Kopf. Po Koro-tanskem je obilo osebnih imen Cander, tudi po Štirskem Slovenskem.
Iz korenike s kan d, fallen, sinken, springen, steigen, se ne dä izvajati ime: s c a n d a 1 a, ker ne da prikladnega poznamenovanja. Vsekako je vredno, da se dalje preiskuje, kaj je prestavljavca staroslovenskega napotilo ime: On-Heliopolis tolmačiti v: Skandra. Festus še omenja nekake ljulike: scandaluca, vtegnil je to izrod skandalin biti. Tudi Diez kaže na: Candidus pri razlagi te besede.
Bi/.imvTta.
Dioscorides piše. da: votjxva/ing, Riraci imenujejo: in s a na ali den t ar i a, Grali pa: ßihvuvria. Dosle vsi jezikoslovci terdijo, da je ßdivuvna ime dobila po bogu Belenu, vender to ni mogoče, ker pervotna praslavjanska oblika se je glasiti morala: biln, ker le iz te je zamogia se stvariti ruska: bel en, česk. bi en in srb. bun iz bi In. V ruščini se je še ohranil verb. belenitsja, bčsitsja, zatorej je belen, blen, bun ime dobil po besnoviti lastnosti, zato jo tudi Rimljan imenuje: i n s a n a. Ker se rabi proti zoboboli, jo Slovenec tudi imenuje: zobnjak, Zahnkraut, kakor Latin : dentaria. Jaz bi belen, blen, bun stavil k sansk. b h ti r n i , wild , in lat. f u r i a. Gali so vtegnili besedo od armorskih ali adrijanskih Venetov dobiti, kakor tudi božanstvo Belen, Belin ni galskega početka, vendar o tem tudi Venetom vlastnem bogu obširniše na drugem mestu.
Molo.
Boerio piše: molo noi chiamamo in Venezia quell tratto della riva degli Schiavoni in fondo alla piazzetta, che comincia dal
giardineto reale e va fino al ponte deg la paglia, Molo e definito dali Alberti per ripare di muraglia contro al impeto del mare, il nostro molo non responde certamente a questa definizione. Molo razlagajo iz lat. m o les, vendar venetski mestni kraj, kder po leti v hladnih večerih se benečanski „lepi svet" sprehaja, vtegne slovansko ime imeti, primere slov. moleti, hervorragan, emporstehen , hingestreckt sein, in grško: /лoltiv, gehen, fahren, schiffen, vorrücken, je menda sorodno. Molo bi zatorej bilo moleče mesto.
Vipio.
Plinij imenuje nek rod malih žrjavov: vipio. To ime je gotovo od Venetov sprejel, rusk. vipi, ardea stellaris, litovsk. up is, Uhu, staroslov. vypi, vipica, vyplt, larus, graculus, iz: vi pij $ schreien, upiti, got. vopjan, rufen.
Doana,
Zoll, Abgabe, italij. dogana. Jaz sem preje besedo razložil iz: d o g a — tedaj po posodi, na kterej se je vtegnil ta davek pobirati, ali venetska oblika: doana mi napravlja več pomislekov, in najglavniši je ta, da je v venetščini glasnik g izpehnen, česar venetšč. ne stori, ona med samoglasnikoma le glasnika: v in d izpehne. Beseda se je zatorej morala izvirno glasiti: dovana, ker ital. oblika: doganaje lehko nastala iz: dovana, kajti ital. glasnik v rada spreminja v: g, na primer: se govori s e g o, mestu: sevo, sebum, loj, golpe mestu: «olpe, lisica, sergente, mestu: ser-«ente itd. Tako tudi lehko: dodana iz: cžovana, in v litovšč. še imamo: dovana, Gabe, Geschenk; dovana tedaj = davek. Italijan rabi nemšk. Gabe Ha, Zoll, Abgabe, iz: gaben, geben. Dovana je torej izvirno venetsk. beseda.
Bara,
subst. mase. e voce marin. Specialmente nelle tartane (ladje) pes-carecce voga sulla poppa il padrone, e a prua pescatori giovani, cioe di minoretk; — quelli dieta maggiorč vo-gano a mezza barca, e questi si dicono volgarmente: Bara, come se si dicese Barbari (Zio), ch'e titolo di persona attem-piata, e quindi si chiamano: Bara Bepo, Bara Tono, Bara Piero! etc.
Jaz mislim, da se ta beseda po vsem vjema z rusko: bari. V ruskem političnem časniku: Novoje Vremja leta 1876 Nro. 262. sem bral, da ruskemu carji pravi pisatelj: „slavjanski bari, to je: gospodin. V Daljevem besedniku sicer ne nahajam singulara: bar t, a Dalj (I, 43) ima plural: bary, bare od besede bar i ni. B širini pa Dalj tolmači v: gospodin, vsakij, na kogo drugij slttšit, baritsj a, einen Herrn spielen; opposit. besedi: bar i ni reče Dalj, je: sluga, Trdilo se je od več strani, da je barini ska-
ženo iz: boljarin, ali plural. oblik, bary — bare tej trditvi nasprotujete, in sing bari mora v ruskem jeziku tudi živ biti, ker ga pisatelj članka v omenjenem časopisu rabi. Jaz primerjam rusko venetsk.: bar-bar a sansk. bharu, gospodin, popravem: rednik, b h a r a n a, nutritio: in tudi v latv. seje ohranil verb. b a r j u t, rediti.
Veleučeni prof. dr. L. Geitler (glej njegov izvrstni članek „O slovansk. kmen. na U" v filolog. list. 1876 str. 63) iz korenike bliar, rediti, izvaja: brav. Poslušajmo njega samega: BpaBt (animal, pecus (vzniklo z BOpOBL, rusk. borov, česk. brav, (menši dobitek*) vübec); druchč o nevzniklo pravdepodobne assi-
milaci po p (jakobyz ворв — chorv, bor a v it i, verweilen,---
jež se co doyvinu vyBnamu mä k БраВЂ, јако česk. obyvat k. polsk. bydlo (pecus,litov. misti, sich erhalten, ernähren) k. mitulys, von Vieh, dass einen Winter hindurch gefüttert wird.
Z daljnim tvarivnim sufiksom nahajamo v sansk. bharv, comedere, in iz tega staroslov. bravi, victima, Speiseopfer, zend. . baourva, Speise, gršk. cpoQßri Speise, Weide, starolat. forbea, Nahrung, Speise, v venetšč. biava, Kost, Futter, biavarol, chi vende grano, venditor da farina. Mi bi mogli v venetščini pričakovati: barva, ali r je preskočil, kakor v venetsk. besedah: crava, iz: cavra = capra, pozneje se spremenil v l — blava, in slednjič se vokaliziral, in nastala je oblika: biava. Menda tudi bolje kaže starovenetsk. besedo: B a r b a n o , stric , iz tega them. razlagati, kakor pa iz hrv. bar bati, ali kakor Diez misli, iz lat. barba, brada. Zmena glasnikov: v v: b je navadna, in tako je lehko barbano iz: barvano = barvan nastalo, in isto označuje, kar rusk. barini. Po smrti očeta je pri starih Slovanih bil stric rednik sirot,zato ime barvan, stric, prav prikladno.**) Boerio o besedi: Bar ban piše: Termine antico, ma usato ancora dai Chioggioti in altre insole deli Estuario, dalla voce barbarica: Barbanus e vale: Zio. Beseda Barbanus se po mojih latinskih besednikih nahaja v Legibus longobardicis, kterih pa nisem mogel v roke dobiti.
Longobardi so posebno pod kraljem Desiderijem svojo oblast v Veneciji ustanovili, zatorej je mogoče, da je longobarški zako nodavec venetsko besedo v svoj zakonik sprejel, v germanščini ne nahajam nič sličnega. Chioggitti, to so mornarji mesta Chi-oza (Chiogia) blizu Benetek tudi kličejo: Come stemio de lizza? in Boerio pravi, datopomenja: Quant' acqua abbiamo in barca? Kam hočemo lizza inam deti, kakor k slov. lijica, lijavica, hrv. litavica, profusio, fluctus? Podajmo se nazaj k besedi: Bara! Kakor sem uže omenil, nahajamo v sansk. bharti, gospodin, tudi v oblikah: baranju, gospodin, tudi v oblikah: baranja,
• *) V slovenšč. brav, drobna živina svinje in ovce, brav, vervex et sus.
**) Primeri analog, teta, litov. t e t u t e , Tante in hrv. t e t o-š i t i, pflegen.
gospodinja, in v rusk. knjigi: Material, dlja slovar, i gramatik, Tom. II. 35. primerja pisatelj rusk.: barynja v istem pomenu. To besedo nahajamo tudi v starej franc. barö, vir, maritus (glej Diez Wörterb. 455.). V legib. salic. je bar o, sloboden mož, der Freigeborne, in tudi v gerinanšč. je beseda prešla. Jaz mislim, da je ta beseda izvirno vlastnina ali jadranskih ali armorskih Venetov, od kterih so jo lehko dobili Francozi in Nemci. Najnaravniša razlaga je iz sansk. bharu in rusk. bari, vse Diezove primere iz gršk. ßccQv? itd. so šepave.
Jeli iz istega them. tudi komsko in bergamsko: b a r, Widder? Diez sicer sklepa po analogiji, da: bar v pomenu: Widder, se vjema z: baro, vir proprie: samec, ali mi nahajamo uže v sansk. bara, skopec, v litovšč. baro nas, Widder, v severnoslov. jezicih: baran, beran, Widder, tako da tudi komskobergamsk. bar, smemo tje staviti.
Jeli ne označuje: — bara — baron as — baran, isto kar sansk. ur a naju s, der wollige, zottige,? — dasiravno: baro-nas — baran ne smemo iz uranajus izvajati, kakor se je to od nekterih filologov storilo. Mi nahajamo v srbšč. bar-ak, einkrausbehaarter, zottiger Hund, bolg. bar-ač-jast, zottig, tudi v no-vokeltšč. (gadelsk.) barrachas, barrchas, krausbehaart, in tudi v venetščini imamo: baro, cesto, Büschel,- baro de caveli *) = inuchio di capelli, Haarbüschel.
Ciro.
Svinja; Diez sledeč Ferarija izvaja to besedo iz gršk: /оГро?, svinja; vendar glasniki se ne vjemajo, Ciro bi menda bolje bilo staviti k slov. krt-ca, Schwein, in: ca je diminutiv, sufiks, tedaj deblo: kri. Primeri še litovsk. s z er-nas, Eber.
Sagro,
francos. sacre, ein Stossvogel, Sakerfalk. Uže Diefenbach (Ori-genes europ. 341) je pokazal na litovsk. sak-ala-s, in slov: sokol. Freytagova primera arabskemu: §aqr, ein fleischfressender Vogel, je ravno tako netemeljita, kakor trdenje, daje: sagro prevod gršk. tipaj.
Vedeta.
Wache, tudi franc. ve de t te. Diez (Wörtb. II, 78) navadno izpeljave iz: vider e ne odobrava, marveč misli, da je iz: ve-glietta skaženo. Veglietta pa je iz debla: vigil, kar se v venetšč. glasi: vegia, vegiar = vigilare, tedaj tudi iz tega debla težko. Kaj pa bi se reklo izpeljavi iz: všd-čti, ki ima tudi pomen: tfsrapw, betrachten, wahrnehmen, vsaj je čuvanje — vedenje, gledanje pazenje?
*) Venet, b a r u f a, komsk. baruf. Haarbüschel, iz : b a r - u h a, glasnik h je prelazil v f, kakor v rumunšč. vi for iz slov. vihor, Sturm, sem spada tudi slov. bar-usa, Bartbüschel, venet, baruf ar, razkoštrati, Diezova razlaga iz nemšk. biroufan ne bo obveljala.
Baratolo,
vaso piccolo di terra cotta o di vetro o di legno a tornio, per ri-porre e tenervi conserve , droghe o simili, slov. barat, pisker, v kterem si slovenske žene hranijo repno semenje, sansk. b h ar a t a, pisker, bokal. *)
Sucula.
Ta beseda je latinska, in se nahaja pri Vitruviju v pomenu: vitlo, motovilo, Winde, Haspel, ali je težko latinska. Marcus Vi-truvij Pollijo je bil rodom Venetčan, in je morebiti pri Venetčanih videl nastroj, izvedel za njegovo poznamenovanje, in je sprejel v svoje arhitektonične in mehanične spise. Curtius (341) besedo izvaja iz grik: irerjco, treiben, jagen, verfolgen, antreiben, verscheuchen, schleudern, werfen, pass. in med, eilen, laufen, anstürmen, trachten, streben, sich sehnen, adv. saavfiivog, eilig, begierig; vendar mu ne morem priglaševati, ker je k koreničen, tedaj thema: s u k, in: u 1 a sufiks. V venetščini in italšč. nahajamo: succhio, Stichbohrer, succhiare, vorbohren, succhi e 1 la r e , bohren, anbohren, fig. grübeln, succhiellinajo, Bohrmacher, staroslov. suk-ati, torquere, drehen, winden, litovsk. sukti, rumunsk. iz slovanšč. s u č e s k, torqueo , sučem, sukali, Spulrad. Iz tega them. staro in novoslov. s u k n o, vestes lanea, pannus, srb. s u k - a n j e, das Drehen, s u k - a 1 o, Spulrad, Winde, Kloben, Hebezeug; slov. s u k - a n e c, Zwirn , der gedrehte , sukalo, Drehmaschine, Spulrad, sukal i c a, Hutsche itd. Thema suk je sorodno s sansk: qu k, ire, movere, tedaj bi v latinščini morali iskati obliko: c u c ali q u u c , ker sansk. g odgovarja lat. c (k.) Nekteri jezikoslovci kažejo zaradi oblike na lat. besede: sucula, mlada svinja, bucula, mlada krava, ali kdo bode v besedi: sucula Winde, Haspel, Ziehmaschine iskal diminut. ? Tudi latinščina iz themata: su— a sv co, ni nobene druge besede ohranila.
Latinsk. su-o spada k sansk. siv, althochd. s i wu, sarcio. consuo. Lat. b u c u 1 a in s u c u 1 a sta sicer iz bu + ca, su + ca, iz kterih so diminutiv, bucula in sucula, ali lat. thema.: suo in gršk. ffsiicü ne izražata pomenov: torquere, winden, drehen, ki sta v besedi: sucula, sodržana; gršk. asvca, spada k them. <ша, concutio, quatio, schütteln, erschüttern, pass. schüttern, wackeln, in ta poznamenovanja so neprikladna za: sucula — succhio, suchiare, kar uže tudi metaforični pomen: grübeln potrjuje. Tudi poznamenovanja za svedre, vitla in motovila so v grkolat. vzete iz pomenov vrtenja — kroženja; primeri: r h o m b u s, Winde, Weife, Haspel, — Hebewerkzeug: trochlea, anologično staroslov.
*) Pridobil bi si vsak, ki bi v slovenskih časnikih objavil vsa imdna za razne posode, zasluženje za jezikoslovje. Posebno slov. Medžimurei delajo mnogovrstno glinasto posodo in imajo mnogo imčn za njo, tako sem razve barata tudi slišal ime: repi ca za neko posodo.
vrttežt iz: vrtčti, trochlea, obex, veržja, vectis. Ako uže tudi pred Vitruvijem rabi Cato besedo s u cula v pomenu motovilo, vtegnilo je ime in nastroj iz Venecije v Rim priti po trgovini, ne glede na to, da se je Cato hvalil, ka je razumel jezike vsih narodov, ki so bili takrat Rimu podvrženi. Cato je živel 234 —146 pred Krist. in takrat so Venetčani uže bili pod rimsko oblastjo.
Diezova razlaga iz: succus, „weil der Bohrer gleichsam das Holz aufsaugt," bode težko obveljala.
Sveder Venetčan tudi imenuje:
Trivela
strumento di ferro fatto a vite per bucarillegno, foratoio; trivela a copo, Guida, grosser Holzbohrer, trivelin, verigola. Trivela je iz tripela, ker glasnik p venetščina spreminja v, na primer: a ve iz ape, bčela. Vthemat. trup tiči prvotni pomen: drobljenja gršk. tovnavov, sveder, tovnai» vrtam, kar Schmidt priravnava k slov. trupe ti in k litovsk. trupe ti, zerbröckeln, tedaj : trivela — tripela iz: trupela, iz istega them, tudi venetsk. tripa, staroslov. trup, kar je uže bilo v tretji razpravi dokazano, jeli tudi venetsk. tripa d a, pettinare col pettine, col cardo, rusk. t repa t skubsti, len tre ti, staroslov o-trepi, stuppa, Werg? Ker bi: tripela smeli pričakovati, je to znamenje, da beseda ni italska. Rabi še pismena italščina, kakor je uže bilo omenjeno, tudi: s u c-chio, dalje: foratoio iz: forare; lat. terebra je čisto neznana. Tudi znano je v venetščini: verigola, sveder iz korenike : vr ali vrg, winden, drehen, ki je tudi v slovanščini obilo besed stvarila. *)
Pač pa poznaitalšč. trepanare, bohren, iz lat. trepanum, Haupt- oder Beinbohrer, ktere besede pa klasična latinščina ne rabi, in ktero so stvarili kirurgični profesorji sredovečnih vseučilišč iz gršk. rgemo, wenden, drehen, zato se tudi: t rep o v latinšč. srednjega veka nahaja. Slov. sveder, staroslov. s v r dl, bulg. s v r e-del, srb. svrdao, menda tudi iz: svr + d, tedaj sopet tor-quens, das Drehwerkzeug. Lat. terebra izgršklat: T«epw-tero, reiben **) slov. srb. t e r e m, reibe.
Berlina,
Pranger, palus, Pflock, h kteremu tata ali druzega krivičnika privežejo, da ga osramoti, in drugim izgled daja, kakošna sramota
*) Latinšč. pozna iz: verg, — vergo, sich neigen , wenden, kehren, sansk. vardž-ami, flecto , torqueo, slov. v r g n u t i, werfen == umkehren, umdrehen, staroslov. v r z a, aenigma, das verflochtene , iz korenike : vr pa : v e r i g a, catena, v e r e j a, vectis, vrv, funis, itd.
**) V besedi: terebra je b r a sufiks , primeri : 1 a t e b r a, vertebra itd. Terebra se tedaj nekako v pomenu vjema з zQvnavov — trivela keltsk. t a r a d r, sveder.
je čaka, če kaj grešnega store. Nikjer ne najdem prikladne besede, nego v českoslovašk. berlin, Stange, Vogelstange. Italijan ima: besedo: gogna, za: berlina, gogna pa pomenja: burla, beffa, derisione, toda kazen, pri kateri se ljudje črez kaznovanega norčujejo, posmehujejo, burke vganjajo, zato tudi je mogoče berlina razlagati iz: berlar, berlingar, schwätzen, plaudern, slov. brljuzgati, plaudern, schnattern, brlo z ga, Schnatterente (Janež.) srb. brljak, sturnus, škvorec, ptič, ki zmirom brlja, venetski: sbrlar, einem eine Maulschelle geben, sberlazzo ceffatone, Mani, gobec, slov. berljuzniti, einen Backenstreich versetzen, berljuzga, berljuznica, Backenstreich, brljaga, Plaudermaul. Prvotni pomen: plaudern, plappern, primeri nemšk. Plaudertasche za: usta.
Iz: berlar, berlingar*) so venetskoit. besede: berlin-gaccio, zadnji četrtek pred postom , ker se ta dan narod posebno razveseljuje in mnogo berlja, berlingozza, kmetsk ples, ber-lingatore, Schwätzer, berlingiera Schwätzerin. V slovenšč. tudi poznamo: brljuzgati, pfeifen, brljužar, Plauscher. Diez sem in tje ugiba pri tej besedi in ne vč nič temeljitega postaviti (glej Wörterb. II. 10.)
Soccio, soccita, socceda, assocciar.
Preje nego so podam k razlagi teh besed, moram dokazati, da niso staroslov. besede: sokl, sokalnik, sočiti = srednje lat: s o ca, so ca g i um; kakor veleučena jezikoslovca Miklošič in Daničič mislita.
Poglejmo, kaj v srednji lat. s o ca označuje. Du Cange piše: Soča modus agri (Feldmass). Chronicon Farfense apud Muratori Tom. II. part. 2. col. 439. — ,,de uno capite terre fragrinensis habens s o ca s per longum (V. et ex transverso XXVIII. Soča vero habet pedes C. Ibidem colum, 440:,, — et est mensura-ipsius plani per longum habens socas XXXVII; — omnes insimul tam de monte quam de piano ex omni parte sunt socae CCXXX. que sunt per mensuram justam simul in unum juges numero milla duae" —
Soča dakle sploh označuje poljsko mero, a ne: ,,Tri-butum frumentarium"; tudi ni umeti, kako bi srbski kralji do te vrste romanskogermanskega davka prišli.
*) B e r 1 i n g a r se je moralo izobraziti, iz nekega substant. na: ing, i n g a v litovšč. nahajam sufiks: ungis : gyr-ungis, Wende-schemmel an der Vorderachse des Wagens iz korenike g y r, drehen, winden, schlingen. Ker smo se prepričali, da v venetšč: in odgovarja staroslov.: A, toda berlinga = berlega, primeri rusko: БрОДЛГа Landstreicher = БрОДДга. Diez misli na nemškobav.: breche. Italij. filologi na franc.: p i 1 o r i, vendar vse je neverjetno istemu Diezu.
Ker beseda s o c a označuje mero, imamo v jeziku romanskem in germanskem besedo iskati, katera bi bila prikladna za razlago. Polja, njiva so stari narodi merili po p 1 u g i h, zato izrazi: ,,pet plugov" njive: dalje po obsegu, kar seje v jednemjutru izoralo , zato nemšk. „6 Morgen Ackergrund," ali pa: ,,8 Joch Drieschfeld" računivši po jarmu, v kterega so voli vpreženi. Glavni del pluga pa je plužno železo, in to se veli v starogorenjenemšč.: sech, seh, v starofranc. pa s o c (beri: sok.)
Thema je: sech — sec — soc, lat. s e c o, in staronemšč. še ima iz te korenike: sihh-ila, novonemšk. Sichel, anglosaks.: side iz: sich - sig - d he. Soča je tedaj izvirno plužno železo — vo mer, in kolikor je to jedno jutro prerezalo, se je vzelo za določeno poljsko mero.
V ozki zvezi s besedo: s o ca, je: socagium. Fleta (über. I, cap. 47. 5. 6) piše: Olim enim. qui perservitium soca (vomeris) terram possidebant, dominis in exercenda agricultura (tedaj: tlaka, rabota, a ne davek,) inservire cum socco etaratro proprio agrum Domini arare et colere tenebantur. Opponitur au-tem socagium militis, ita ut fundus omnis , qui non possidetur per servitium militis, per servitium socae possideatur. Soc am a-n u s autem est tenens seu vasallus, qui Domino suo deservit in exercenda agricultura, seu, qui fundum per socagium possidet, hoc est per aratrum, „per service de charrue"; ut habet Rastallus. Est enim soc — : aratrum, — man — homo — Naj ešče sem postavim iz Spelmana (Natura Brevium): Soc m a-nus proprie tališ est, qui est liber et tenet de rege seu de alio domino in antiquo dominico terras seu tenementa villenagia, et est priviligiatus ad hunc modum: quod nullus debet eum ejicere de terris nec de tenementis suis, dum poterat servitia facere, quae ad terras et tenementa sua pertinent. Nemšk. sehi se tudi rabi za: ligo, Hacke, Karst, (Grimm, Deutsche Gramm. III, pag. 415). Tudi z drugo etarofranc. ali bolje germansko besedo: soca, sok, soke, se staroslov. in starosrb. sokt ne more jednačiti. Isti Fleta na omenjenem mestu piše: „Soca, sok, soke significat liber-tatem curiam tenentium, quam s o ca m appellamus." Leges Ed-wardi Confees. cap. 23. in Du Cange razlaga: „Est autem sok idem quod secta, quam dominus habet de hominibus suis in curia. Quod enim sok apud antiquos dictum est, hodie: soyt apud Scotos, quod suite nostra (francosk.) lingua sonat, appellatur. Itaque, qui hoc privilegium habet, potestatem habet tenendi curias in sua baronia. Atque inde quidam a saxonico: socan, sequi, vocis origenem repetendi putant, tedaj isto, kar nemšk.: Gefolge, in ker so bili ti spremljevalci s lobod ni, je obviknol pomen: socn, sočna, libertas, privilegium, immunitas.
Beseda je znana tudi v sansk: sač-e, lat. sequor (sek (v) or) celt. seich-im, litovsk. seku.
Še jedoo jednako se glasečo besedo nahajamo v starofranco-ščini: soca, socca, soqua, stipes, truncus, gall. souche. Du Cange VI. 272. ed II. navaja ex Statut. Arelat. Cod. Manuscript. D. Brunet fol. 25: „— de soquis et aliis stipitibus." — Pre-čudna beseda!! Njena domovina je tedaj južna Francoska, ker Ar e la te stoji v primorji galskega zaliva (gallicus sinus, v nekdanji: Provincia, denešnji Provin§e blizu mesta: Massilia denešnji Mar-seile), tam pa so v stari dobi stanovali nekeltiški Liguri (glej Strab. 3. Avienus, ora maritim. 608. Scylax, Peripl. 3.). — Vendar ta beseda proveng. soc, cat. soca, franc. souche, Baumstamm, jo lehko iz venetščine bila sprejeta, kder nahajamo: z o c c o slov. čok, abgehauener Baumstamm, rusk. čekat, abscindere, secare. Diez (Wörtb. I, 428) je tudi tukaj lovil po nemškem : Stock, in ni do jasnega prišel.
Ako pa proven§alsk. soc, franc. souche ni iz: zocco, jo lehko primerjam sanskritskemu: Qanku: truncus, stipes, sankha, ramus, 9akha, idem, dalje v armenšč: šach, truncus, litovsk. šaka, šaknis, latvijsk. saknis, latvijsk. saknis, pa tudi v staroslov.: sfj,ki, surculus, novoslov. sok Ast, sočje, cfQvyava, rusk. sliki, česk. suk, poljski se k, lužičkosrbsk. suk. Ko bi bila starofrancoska beseda romanska (latinskoital.), ali keltiška, bi mogli najti obliko: coca, cocca, coqua, couque, ker je sansk. glasnik g v grkoitalšč. in keltšč. c (k.) *)
Uže Bopp je za koreniko postavil sansk: §ankh, sich besinnen, zweifeln, a ta pomen je uže prenesen, prvotni je: wanken, schwanken, in §ankha, <jäkha, je tedaj: majajoči se, der wankende, schwankende, sich biegende , zato pomeni: surculus in ramus, v staroslov. pa: s'^kt, xaQ<pog, dürres Reis, ker to se uže maja, pripogiba, trese, in Trüber je uže slovensk.: sočje prevel grško: fpgv/nvcc, dürres Holz, tedaj majajoče, pripogibajoče tresoče se vejovje, zato se je : s^kovaty v staroslovenskih pismih jedna-čilo besedi: suhovaty. Ker je suho vejevje, suhe rasohe, — Steklasto, ostro in zbadljivo, je obviknol pomen v staroslov.: ssjkat, asper, in v sansk.: §anku, jaculum, pilum, Spiess, tudi: acus; in ker se je taka suha rasoha odtrgala in rabila za batino , tudi v slovanšč. in sanskritč. za izraz: fustis, Prügel. Na prvotni pomen: majanja, tresanja korenike: gankh, opominja tudi sansk. ganku, timor, primeri: strah iz: stres, wanken, schütteln, zittern, sich bewegen.
Vendar s them.: §ank-s^k, nima nič opraviti se slov.: soh a; to besedo razloži sansk. korenika: 9aš, scindere, ferire, laedere tedaj: s o ha, Pfahl, Pflock, Säule, die behauene, gespaltene etc., primeri: razsoha, der gespaltene Baumast.
*) In res nahajamo starofranc. choque, španj. s coque, Stamm, kar je sopet Diez iz nemSk.: schock razložil, kakor bi „Stamm in „Schock" vse jedno bilo.
Podajmo se zdaj k starosrbskim sokalnikom in k staro-srbskemu davku: soč. V dveh spomenikih kralja Milutina in Štefana Dečanskega se te besedi najpreje nahajate.
Sokalniki se imenujejo poleg mer o pthov ali nčropthov, in poleg majstorijev. „vsi majstorije, da robotaju i orju jako i sokalbnici; — meropsi tako i sokalnici, tako i vsi majstorije,
—	ktto prüde k crfckvi, ako je sokaltnik, da se k sokalnikom prisadi, kde bude obilije zemlje, — Odttesa da ne ni od kogare sela ni boljarinu ni sokalniku, ni popu, — synove, da ostane jedin na svojem mestS , a ostali da postupe u sokalnike, ako li si uzljubi uzeti zemlju od meropške zemlje, a on da postupi u mčropthe". —
To so važniša mesta, v kterih se govori o sokalnici h. Komur ljubo, naj pogleda v Miklošičeva: Monumenta Serbica. Maje^torie menda bodo artifices, profesionisti, meropthe razlaga Šafarik v rusticos, subditos; in tudi sokalniki so vrsta poljedelcev, in sicer menjši, kakor meropthi. Uže oblika: sokalnik se ne vjema z starofranc. s o c o m a n u s. To tudi poterjuje ime davka: sočt. Najde se ta beseda v sledečih mestih: „osvobodi je (ljude manastirske) carstva mi od sokja, ot pozoba, i ot priselice; -—<• što bihu sokB davali carstvu mi, tozi da daju keli svetago Savy,
—	da im nč ine rabote , razvi zidanija i bedbe, — da im nč ni-koje priplate župske ni pozoba ni sokja, ~ dohodki carskyj so-k j e i namet i arač, — da im nč gradozidania ni sokja, — osvobodih od pozoba i ot sokja. = У tčh spomenicah se kj rabi za poznamenovanje glasnika: 6, to se izpozna iz besede: kukja
—	„da daju cerkvi svaka kukja po a star pšenice, a drugi star glotine sokja — to je: nečistega so6 j a. Sočt, sočje je tedaj bil davek v zrnji, in sokalnik, ki je zemljo od gospodarja dobil pod pogodbo, da jeden del pridelka odrajta gospodarji. Kako se dakle razlagate imeni: sočt in sokalnik? Jaz mislim, tako, da se te besedi nesmete ločiti od starosl. soki, patr/yopog, accu-sator, srbsk. sok, delator, testis, in te se izvajajo iz starosl. s o č - indico, ich zeige an, ich sage an, in sok Ђ, accusator, po istem nazoru , kakor nemšk. anzeigen — verklagen. Iz soč^, so se stvarili pomeni: soč-ba, detractio, columnia, enako slov.: rekati, rekovati, sagen, ob-rekovati, verleumden. Prvotni pomen korenike: sok — sočje: reči, sagen, litovsk. sak-yti, dicere, s a k d a t i, peinlich ausforschen, s e k m e, die Sage, fabula. V štir-skoslov. narečji še imamo: sok-ot-ati, kričati, sok-ot, Lärm, Gerede, in slično. *) V srednjem veku, in menda uže tudi preje, so kralji, knezi, grofi in drugi vlastelini svojim podložnikom kos zemlje odkazali, ktero je smel obdelovati, in pridelek porabiti.
*) To deblo se je tudi ohranilo v grščini: <mr, v starolat. : in-sec-e, in-sec-tiones = declarationes, umbrišk. pru-sik-u-rent, declaraverint, obširniše glej Curtius Grundzüge. pag. 427. Nro. 632.
Ta odkazana — nasočena — zemlja, terra indicata, vtegnila je dobiti imč: sokalnina, in njč užitnik imč sokalnik, davek
?a, katerega je moral gospodarji kot vlastniku dajati, imž: зобБ. slovenšč. nahajamo analogična poznamenovanja. V starih urbarjih sem večkrat našel imena njiv: Kasousche, K as ase, Ka-sentze, kaj so te njive druga, nego take, ki so se podložnikom odkazale v porabo, za ktero je moral potem užitnik odraj tovati: kazn , ktero ime je še med korotanskimi Slovenci za davek znano. Star kmet, kterega sem \ prašal, kaj bi kazn pomenilo, mi je rekel: podložnik je moral prikazati, kar je pridelal.: primeri hrv: prikaz, donum. S o č Б je tedej isto, kar kazn, die Ansage, Anzeige des gefechsten Getreides. Sedaj poglejmo, kar venetskoital.: soccio, soccita, — soceda označuje. Boerio pravi, da je: „specie di accomandita o locazione di bestiame, chesi da altrui perche lo custodisca, nutrisca e n'abbia cura a norma delle condizione frale parti convenute" tedaj isto, kar pri Slovencih živino: v varovanje, v rejo dati. Zgodi se pa to tako. Eden kupi živinče , vola, kravo ali telico za gotov denar, pa ker mu manjka krme poišče druzega, ki ima dovolj krme. Temu sosed pravi: jaz sem kupil za toliko in toliko to živinče , vzemi ga v varovanje in v rejo, kar prirediš, od tega dobiš polovico. Tomaseo pa besedo: soccio tako razlaga: Soccio, accomandita di bestiame, che si d d altrui per che il custodisca e governi a mezzo quadagno (Gewinn, Nutzen) e a mezza perdita (Verlust). Dare a soccio — a coposalvo — a patto, che chi li tiene, debba del suo rimettere quelle, che morissero."
Soccio iz latit. socio, se ne da izpeljati, ker se vedno piše: soccio, nikdar ni socio. Soccio označuje: patto, Vertrag, in jaz ne vem te besede nikamor inam postaviti, kakor k slov: sok, kar prvotno pomenja: dictum, tedaj: assocciar, živino prevzeti, kakor se pogovorilo — sočilo, in menda malorusk. sokotyti. bulg. sokoti, pascere, tudi druga ne izraža, nego v varovanje, v rejo vzeto živino pasti. Rusi imenujejo skotni dvor: v a rož, štirski Slovenci pa pastirja: varovčin, vtegnilo je to sprvega biti ime za pastirja, ki je v varovanje in v rejo vzeto živino pasel. Sokotesk, verbum v jeziku sedmograških Rumunov, ki označuje: attendo, vtegnilo je iz slovanšč. sprejeto biti, saj je: pascere = attendere, achtgeben. če pa je ta beseda romanska, je vtegnila v romanščino priti iz venetščine ali iz jezika slovanskih Panonov. Če kdo zamore te besede iz kterega druzega jezika prikladniše razložiti, mu je dano na drago voljo.
Sodna.
Ta beseda spada v latinščino srednjega veka, v ktero je gotovo iz venetščine prišla. V buli papeža Honorija II. (vladal 1124—1130) аппоЗ. apud Ughellinum in Episc. Interamn. Tom. I, pag. 823. stoji: „item quicuncque est, vel erit ferrarius, qui habet a o c i n a m, dabit unum par de ferris cum clavis Episcopo
Interamnae." — Du Cange, ki je to besedo sprejel v svoj Glossarium mediae et infimae latinit. (Paris. 1846. VI. T. s. v.) je sicer mislil, da beseda: socina pomenja: „officina" sploh, in se vjema sč staro-francosko: soci ne, ki se nahaja v nekterem „manuscripto locali am-bianensi": „nus ne puet faire four ne fournel lä on quise pain autre que desseure est dit, ne la oü il aitsocines etc.; ali uže Carpentarius je v svojih additament. opazil k Du Cangetovi razlagii: voxgallica: „s o eine", ibi societatem, non officinam mihi significare videtur. Sermo enim est de iis, quibus proprii furni usus conceditur ea conditione, ut panem unacum aliis non conficiant aut coquant. Francoska: socine, socines se torej vjema z lat. socius. To je Du Cange sam previdel, pišoč sub voce: socius — ,,a voce: Socius nostri S o c e s nuneuparunt, qui aliquam inter se habent societatem; hinc Soče s, qui panem communitus fingunt, voci-tantur in Literis Henr. de Grandprč etc." Ves citat naj se pri Du Cangetu prebere, mi smo le toliko sprijeli, kolikor je treba za dokazovanje, da Honorijeva: socina, in starofranc. socina ni vse jedno.
Ker se v Honorijevi buli govori o „ferrario" — kovaču — Eisenschmied, Hufschmied, ki mora dati par podkov se žreblji vred škofu interamnenskemu, če ima „socinam", se tukaj nemore misliti na: „societatem ferrariorum" — Schmiedzunft, Schmiedinnung, Schmiedgenossenschaft, Gilde, itd., nego socina tukaj označuje: kovačnico, in sopet v nobenem drugem jeziku ne nahajamo slične besede nego v staroslov. in sicer v močni obliki: s^č-ilo, Schmelzofen, s^č-itse, coqui.
Thema te besede je: sok — soč, iz kterega so se stvarile staroslov. besede: sokt, t7^«, coctile, sokalB, coquina, sok-ačič, coquus, tudi: sokaČB, novoslov. sok-ač, horv. sok-ač, sok-ačica, in iz slovanšč. madž. szok-dcs inrumunski sok-a č.
Prvotni pomen nam razloži sansk.: g6č-ami, ardeo, flagro, uro, menda je pravilniše lat. coc-v o iz: goč-guč, izvajati, kakor pa iz: pač — slov. p e k - Vsekako pa bi nam keltščina in latinščina morala prinesti oblike: coc, cocina, a ne: socina, ako bi ta beseda bila lat. ali keltska. Tudi ni v stari franc. beseda: socine niti v Diction. etimolog. Bracheta, niti Eggerja najti, pač pa še ima Venetščina: sason iz: sacion, crogiuolo, cottura con fuoco temperato, s a s o n ä, adjekt. crogiolato, arrosto, geschmorrt, gebrannt, geröstet; tedaj se razlaga besede : sason v tretji razpravi iz sansk-litov. (jaka-szekas (glej Letop. 1876, pag. 26) popravi. Mi bodemo pri razlagi imena reke: „Sontius" o tej koreniki obširniše govorili. V staroslov. je thema: sok-soč v pomenu: pražiti, še sploh znan bil, kar potrjuje beseda gršk. pd^ov, geröstete Weizengraupen, ktera beseda se je prestavila v: soč-ivo, toda: to sta tritici grana, ali bolje: torrenda.
Zgoraj sem omenil, da bi menda bolje kazalo, lat. coquo-
cocvo, coquere priravnavati sansk. qoč ämi, goč-ati, perf. gutjoča, nego k sansk. pač-am i, kteremu se pač prilega gršk. neacrcoiz: лехјоо. Sicer v nekterih italskih narečjih in tudi v keltšč. nahajamo glasnika: p mestu: k ■ vendar, ker novokeltaka narečja imajo: to cook, the ca k, bi preje se pristajalo: gocami, nego pačami. Tudi staroslov. s o kl, ivfioq, nebi jaz jednačil lat. succus, tudi: sucus, ktero se vjema s slov. sičb, in menda s sank.: sič; nego bi trdil, da soki spada k: gočami, vsaj uže prevod grškega: pftokaže na talenje, raztoplenje— Schmelzen, Flüssigmachen, kar se s pomočjo ognja godi. Tudi drugi pomeni besede: s o ki, kakor: tVrj^ia, pulmentum, coctile, £co/i6g, Brühe, mrog, Speise, Nahrung, Brod, kažejo na varenje, delovanje ognja, na kuhanje in pečenje, zato se s o ki — stroju s o ki, ngivm prpotv, celo rabi za posodvo, — Kochgeschirr, Kohlpfanne, Kochtopf, tedaj sopet se javlja pomen varenja, kuhanja, pečenja! Iz istega themata je tudi: soč-ivo, сраход, leča, лџоаегјлцха, Zugemüse, ogtiqov, Hülsenfrucht, Bohne itd., in toraj izvirno poznamenuje: v ar i v o, fructus coctilis, coquendo esculentus. *)
Ker se železo s pomočjo ognja tudi vari, raztaplja, je prav primerno peč, vigen (Esse) imenovati: s^čilo — sočino.
Beseda so ein a **) je mogla za papeža Honorija v romansčini znana biti. Zgoraj sem omenil, da je vtegnila iz venetščine v romanščino priti, pa tudi pozneje, vsaj so Slovani uže od nekdaj sloveli kot izurjeni rudokopi, tako, da sam Adelung je moral to resnico izpoznati, pišoč: Daher finden wir den Bergbau, die Handlung und manche mechanische Arbeiten bei den im östlichen Deutschlande wohnenden Slawen, sehr frühe im Gange, und zwar früher als in dem mittleren und nördlichen Deutschland, welches sich nicht schämen darf, manches in diesem Stücke von den Slawen erlernet zu haben. Slovanske besede v raznih germanskih jezicih poiskati, bi bilo za filologa hvalevredno delo. Mi imamo positivne historične dokaze, da je slovansko pleme Ve le tov nekdaj stanovalo v Bataviji, v Niederlandu, v okolici Utrehta, in ob friesen-skem primorji (glej SafaMk Slov. starož. II, 44, 5.) Starofrisinsko narečje ima mnogo še slovanšč. občih besed, tako, da so uže nemški filologi izrekli mnenje, da je stalo bliže slovenšč. nega druga germanska narečja. Macieovskova, Bandketova, oziroma tudi
*) Ljudj<5 v okolici, v kterej jafc zdaj stanujem, poznamenujejo z besedo: sok, sopuh, posebno mladoletni iz zemlje puhteči, Erddampf, Erddiinste, tedaj sopet ono kuhanje, katero uzročuje solnčna toplota, delajoča v zemeljski mokroti.
**) Ker se je v venetščini ohranila beseda: sason iz: sacion = sačenie, sočenie, das Schmorren, Rösten, ni treba o tem dvomiti. Sason se rabi tudi za: s t a g i o n e, Zeit der Reife, Zeitigung, proprio: čas, v kterem je sad in žito sočen o, verkocht, gebrannt, geröstet.
Šafafikova trdenja, da so vtegnili prebivalci severnogalskega pri-morja, ktero imnujejo stari pisatelji: Leti in Lati, biti litoslovan-skega pokolenja, niso še ovržena, pa tudi ne od starinoslovcev zadostno uvaževana.
Fluvius Sontius.
Skoz zemeljsko okrožje starih Venetov je tudi tekla reka Soča, katera se na tabuli Pajtingerjevi nahaja v obliki: Sontius*) (Ponte Sonti, pri mostu črez Sočo, se je velela rimska postaja, in sicer prva od Akvileje dolga XV. M. P.). Ta reka izvira v zemlji starih Karnov, ne daleč od Triglava pod malim Travnikom, in po reki je dobila vas, ki še denes stoji: — Soča — svoje ime. Stoji pa Soča v severnem kotu goriške grofije. Soča preteka vso goriško grofijo in se izliva v jadranski morski zaliv.
Italijani jo imenujejo: Isonzo, i pa druga ni, nego pro-thesa, katere ne nahajamo samo v slovanščini, primeri staroslov.: zgaga in: izgaga, rusk. volga in ivolga, nego tudi v italščini, na priliko: stafa in istafa, stecar in istecar, stesso in istesso, spessire in ispessire, stucar in istucar, posebno venetska italščina ljubi to protheso.
Barva te reke je skoz in skoz svitla, bela, posebno pri svojem izv6ru, zatojoje hrvatski pisatelj Tomažid imenoval „bila voda", in nemški pisatelji: „waiss wasser", kar je g. M. L. v časopisu: „Soča" štev. 46 let. 1876. temeljito dokazal, in kdor se hoče sam bolje resnice prepričati, naj bere sostavek v omenjenem časopisu.
Pom&n svitlobe — bele svitle barve je tudi sodržan v imeni: Sonča — Soča. Ker je staroslov. Ж vrusč.: u, v novoslov. pa o; zato nahajamo v pokrajinah, kder ruski Slovani stanujejo, ali so nekdaj stanovali, ime reke v obliki: Suč-ava, zaradi sufiksa primeri: Mor-ava, Vlt-ava itd. V slovanščini sicer še nisem zasledil besede: s^č — suč, soč, v pomenu: svitel, jasen, čist; ali mi smo se uže pri razlagi besede: S o ein a, prepričali, da je thema: sok — soč - suk — suč, bil nekdaj v slovanščini živ. Sicer smo samo našli pomene: variti, kuhati, taliti, raztapljati, pražiti; a ti so se vsi izobrazili iz prvotnega pomena: goreti, žariti se, in ti so zopet stvarjeni iz pomenov: svetiti, bliščeti se, splendere, fulgere, lucere. **)
Poglejmo si ta thema v sansk., kder je ešče najbolje ohranjen. Tam nahajamo: §uč — 96 č, flagrare, ardere, lucere, 96 k a, Licht, Flamme; §uč, fem. Licht, Wärme; 90 k a, flammenfarbig, glänzendrot. Ker v slovanščini glasnik s na početku besed se rad
*) Rimljani in Grki so vse reke po moškem imenovali (fluvius — погацоg) tako: Dravus, Savus, in zato tudi Sontius.
**) Primeri: uš, illucescere, lat. uro, brennen, sansk, bhradž, lucere, nemšk. b r ä g - e 1 n, braten itd.
Letopis 1877. IV.	6
spreminja v c ali č, primeri slov. cmereka, cvreti za: smereka, svreti, česk. čočovice za: sočovice, polsk. coczka za: soczka, legumen, ter tudi v slovenšč. nahajamo: čuč-k-ati, lichteln, na Blaževo z užgano svečo giavo, roke, noge, okroževati, slovaški: čuč-a, die blitzende, flammende Gewitterwolke. Poznamenovanja za sijanje, svetenje, pa so stvarila izraze za belo, svitlo barvo; zato sansk. £uk-ra, hell, hellfarbig, leuchtend, glänzend, «juči-varna, leuchtende Farbe habend, hellfarbig, 9uči, purus, albus, §učisdd, im reinen Wasser wohnend*). Ker sansk. g v staro-prušč. odgovarja: k; zato tam nahajamo: kukan (acc.) rot, feuerfarben, in tudi v novokeltskih narečjih, v kterih tudi sansk. g se čreda s: c (kimamo: cochi, röten, erröten, (kymr.), s ktero je sorodnoraetsk. kotschen, rot, primeri Plinijevo (9, 41): coccum Galatiae rubens grannum. Sem spada tudi lat. coc-cineus, (scharlach) rot, gršk. xoxxlvos, idem.
Da so Slovani rekam ^dajali imena po barvi vode, pričujejo obile reke: Bela, Sura, Črna, Mura, Jasnica.
Pomeni gorenja, pečenja pa so figurative rodili poznamenovanja za bolesti, skrbi, žalosti, primeri rusk. gorest, slov. gorje, Schmerz, Wehe, Plage, in tako tudi v sansk. apa-QÖka, ohne Kummer, a-§oka, bezpečalni, ohne Kummer, veseli, a-§oča, zadovoljen, brezskrben, brez gorja,; in zopet v gršč. prav po gla-sovskih pravilih: xaxva, wehklagen, xeoxvpa, Jammern, Kcoxvxo?, ime reke v podzemeljskem svetu, kjer je jok in stok.
Sansk. tudi živo srebro imenuje: a-§oka non ardens, Rus, in Poljak, tudi Čeh: rtut, rdut, zakaj in od kod? — Bogve! kakor tudi za prvotni pomen mesta : I d r i a, kder se tudi živo srebro nahaja.
Iz themata: quč — suč bi se menda tudi razjasniti dalo ime za jantar (Bernstein): sucinum, tedaj: lapisflagrans, ardens, vsaj po svitli žareči barvi gaje imenoval tudi German: glaesum, in Grk: tjhxToov, kar stoji najbliže Plinijevemu imenu za jantar: svaliternicum, svaliternik, kar smo uže na več mestih kot slovansko besedo izpoznali, tudi staronord. brennstein, novo-nemšk. Bernstein je po goreči brennenden — barvi. Trgovino z jantarom so imeli v rokah adrijanski Veneti, oni so tedaj, ,ako niso kamenu sami dali imena, je dobili od baltijskih Venetov, saj se je še tudi pri Litovcih ohranila beseda: sakas, smola in Plinij piše, da se je pri Skytih jantar velel: sacrium, ktero besedo so Skyti gotovo od onod dobili, kder so jantar dobivali, in to je bilo v baltijskem morji, ob kterem pobrežji so stanovali Litvoslo vani.
*) Jednako sansk. bhradže, glühe, corrusco, in sorodno gršk. <fonx-og, canus, slov. brezast, albis maculis insignitus, rusk. brežžit, novokeltsk. breac, siv, grau; slov. breži, e« dämmert, (der Morgen graut), staroälov. brezg, diluculum. Uže sem gori omenil, daje iz tega them. veuetskoital, bigio bisato.
Razlaga iz: succus — „succum arborum esse intelligas" (confer: Tac. Germ. 45) kteri sem tudi jaz sprvega priglaševal, je premalo temeljita; ob časih Plinijevih so Rimljani uže dobro vedeli, da je mnenje starogrških pisateljev, ka jantar iz dreves ob reki Padu stoječih izvira, gola bajka. Tudi Plinij ne pravi, da bi: sucinum bilo kje latinska beseda, on sploh govori o jantaru pišoč: Xenocrates non sucinum tantum in Italia, vero etiam thieum vocari, a Scythis vero sacrium, quoniam et ibi nascatur.
Razun Plinija še je ime ohranil Cassiodor, kancelar Theo-dorika velikega, kralja Gotinov (Variar. V, 2); „Indicamus Suc-cina, quae a vobis per harum portitores directa sunt, grato animo fuisse suscepta." Pohvalno pismo je nastavljeno na Harste, Aestui, Aestyi, Aestii starih grških pisateljev. Solinus, ki pa je iz Plinija ali Tacita zajemal, tudi jantar imenuje: succinume „Glessaria dat crystallum, dat et succinum, quod Germani gen-tiliter vocant glessum". —
Ako je germansko ime: „glessum" se udomačilo pri Laftnih, zakaj bi dvomili nad: sucinum? Sucinum je tedaj lapis luci-dus, ardens, in se ima razlagati iz korenike goč — §uč, od ktere smo tudi v slovanščini besede zasledili.
Pavera,
tifa. Boerio piše o njej: „pianta perenne che nasce abbondante-mente nei paduli (muže), il cui fusto cretto somigliante ad un bas-toncello, termina in una folta spiga o clava, ripiena di seniadorni di delicati papi, i quali maturi sono poi trasportati dal vento a grandi distanze". — Pavera toraj ni druga, nego vrsta ro-goznice. Po jarkih in po močvirnih vodah nahajajo se pogosto šibke, strženate bili, ki nosijo rujave batiče sostavljene iz nešte-vilnih s kocinicami obdanih cvetov. Slovenci na Štajerskem tej vrsti rogoznic (Syphaceae) pravijo: rogožnjak, ali pa: paverje. Tudi Miklošiču je znana ta beseda, ker jo na strani 67. svoje izvrstne knjige: „Stammbildungslehre", navaja, pišoč: „poverje, Schilf zur Ausfüllung der Ritzen an Fässern".
Jaz mislim, da je oblika: paverje pravilniša, in da je: p a partikula, kakor v staroslov. besedah: prtti in: pa-prifb, vestibulum, noga, in pa noga itd. Dolge bili rogoza se rabijo za obvezovanje steklenic, za pletenje štorij, omotanje pip, tedaj smemo to besedo iz korenike: vr, winden, binden, izpeljevati, in pavera — paverje označuje: vimen, ligamen. Boerio poroča, da Venetčan te bili imenuje: stiance, in pravi, da so ž njimi uže Rimljani nadevali blazine (materasse). Tedaj stiance ni druga, nego: stlanke, bile za postilanje, za steljo. Tudi sale imenuje Venetčan te bili, in sala mu je isto, kar slovensk. šar, šara, šarica, Rietgras, šaš, toda: sala iz: šara mutato r-in l. Primeri tudi rusk. saly, vjazki kamysa.
Boerio je slabo zadel, ko je mislil p a vera razložiti iz: pa-pyrus. Tudi kocine na rogožnjakovem batu Venetčan imenuje: pavera, in ker te kocine „intinguntur in ovi albumento", in se rabijo za svečavo, je obviknol tudi pomen: lucignolo, Docht. Kocinje imenujeta Grk in Latin: лаппод — pappus, Federkrone am Saamen einiger Pflanzen, Milchhaar, der wolligte Saamen, oder Gauchbaar an etlichen Kräutern, so vom Blasem wegfliegen. Патгпоg — Pappus pa tudi označuje: deda, Grossvater, torej je poznamenovanje postalo po seri glavi dedovi, in tudi štajerski Slovenci ob Muri imenujejo kocinje na zeli: leontodon taraxacum: — dedec.
Zarad tega kocinja se rogoz v italščini veli: Pappea, in kocinje kakor v grščini in latinščini: pappi. Venetska pokrajina je od nekdaj mužnata in prav prikladna za rast p a ver j a, in ker venetščina rabi prav slovanske besede za muže, kakor mogia = muza, pochio (beri: počio) = rusk. počva, melma = litovsk. melma, barena = bara, bareš, bereg, barina v vsih slovanskih narečjih, belleta, Schlamm, kar pa ni iz gršk. nrjXog, kakor Diez misli, nego je sorodna s srb. bala, Rotz, Geifer, Schmutz, — je tudi pavera pravenetska beseda, in gotovo preje znana bila, nego egyptsk. papyrus, v italšč. sploh ne rabljena beseda, mesto ktere služi: carta, cartazza. Tudi: pavera iz grškolat. pappus ne moremo tolmačiti, ker venetšč. in italšč. sploh govorite in pišete: papa, papale, papasso, papascoitd.
Nekoliko francoskih besed.
Uže sem v tretji razpravi armorskih Venetov omenil in rekel, da so bili sorodniki adrijanskih, in res tudi v francoščini nahajamo besede, ktere se le-iz slovenščine razložiti dajo, so pa te-le:
Coche,
svinja, Diez piše: „Coche soll früher das verschnittene Thier bedeutet haben". On besede ne ve razložiti, in pravi: „die Herleitung aus dem kymrischen h o weh lässt sich mit nichts rechtfertigen. Zu bemerken ist noch das walachische: cocine, Saustall, vergleich ungarisch: kotza, illyr. kutsitza, Sau, (Diez Wörterb. 11,260). Slovenšč. pozna: koč-ej, das Ferkel (Janež.), in v letošnji „Soči" sem bral dopis iz Vipave, v kterem rezarje imenuje: kauč-marje, brez dvombe dialektično za: kočmarje. Ta beseda se je utegnila v francoščini iz jezika armorskih Venetov ohraniti.
Crapaud,
rovenc. crapaut, lim. gropal, za grapal, žaba, Kröte, v pi-ardijskem narečji; crapeuse, Kröte, v kterem erape pomenja:
„Schuppen auf der Haut, Grind", tako, da Diez sam misli: „so dass das Thier das grindige heissen könnte. V sedanji Pikardiji so v stari^dobi stanovali Mori ni, v kterih je Surowiecki Slovane spoznal. Čudno je res, da panonski Sloveni imajo: krap-av-ica, Kröte. Francozi žabo tudi imenujejo: crasse, Provengalci: grais-sant, lehko bi na slov. krast-ača mislil, tedaj krastača tudi krastava žival, das räudige, grindige Thier = crapaut — kra-pavica. Okoli Brescie pravijo žabi: rapatu, venetsk- rapa, Grind, slov. vrapa in hrapa, Rande, Falte, Grind, Runzel.
Dondon,
dicke, kurze Weibsperson, ruski, dundak, ein dicker Mensch, srb. dunda, dundara, Spitzname für ein dickes, träges Frauenzimmer, tudi slovaški: dunda v istem pomenu.
Haras,
Stuterei, v latinšč. srednjega veka: haracium. Diez misli na arabsk. far as, konj, vendar sam dvomi, ker bi se moglo v lat. faracium najti. Res znamenito je, da v srbščini nahajamo: har, Pferdestall, da slovenski prebivalci kraj Mure pravijo konjem: hare plur. hareta, in o kobili, kedar se goni: „kobila se har-cuj e".
Lagot,
Schmeichelei (proven§.), tudi v španjolsk. lagotear, schmeicheln. Diez misli na got. bi-laigon, belecken, vendar naravniše in bliže staroslov. lagoditi, adulari, češki: lahoditi, idem, dolenje-lužički: lagožiš, iz: lagodzič, adulari.
Venna,
„kleine Schleusse im Mühlgraben". V latinščini srednjega veka nahajamo: „unam vennam pro capiendis salmonibus, quas ipse testis reparavit cum perticis et virgultis". Diez piše : _ „das Wort ist ungelösten Ursprunges, und scheint weder der celtischen noch der deutschen Sprache zu entstammen. Hier scheint einige Ansprüche zu haben: viminea (etwas geflochtenes), denn diese Absperrungen bestanden gewöhnlich aus Flechtwerck, welches dem Wasser den Durchgang erlaubte." Ne prisiljeno se da primeriti rusk. v 6 n Ђ, sertum, staroslov. ven-ikt, virga, tedaj: venna, das Gewundene, Geflochtene.
Mor-vran,
corvus marinus, bretanska beseda. Denešnja Bretanija je bila domovina armorskih Venetov, in dendenešnji še Francoz rabi besedo: bretoner, stammeln, to je bretonski za Francoza nerazumljivo govoriti (Diez, 11.238), Uže sem enkrat omenil, da bi mi
zelo postregel, ako bi mi kdo v roke spraviti mogel kak idioti-
kon bretonskega narečja. Pred 30. leti sem se soznanil z nekim francoskim duhovnikom v gradu hercežice ßerry-Brunnsee-u. Ta je bil rodom Bretanec, inmijerekel, da seje čudil, ko je v Pres-burgu zadel na Slovake. Mislil je, da je v svojo domovino prišel, tako ga je vse —obličja in nošnja — spominjalo na Bretance. Takrat nisem se še s temi študijami pečal, zdaj pa ön gospod več ne žtvi, da bi me bretanski učil.
Beseda: bran, corvus, se tudi najde v „Codex Venedotia-nus", o kteri sem v tretji razpravi govoril (glej Letopis Mat. Slov. 1876 pag. 85. V valiskem Primorji so se bili tudi armorski Veneti naselili, in tako je prišla beseda prek Kanala. — Naj priložim še par italijanskih:
Cuccio,
pes, sicilj. guzzu. Uže Diez kaže na jugoslov. kuče, tudi bulg. kuče, pes, hrv. slov. cuc-ek, primeri še hrv. kuč-ак, kuc-ov, cuk o fem. kuč-ka, kuc-a, psica, venetski: chizza, la femina del cane, rusk. kyč-ka, psica.
Pula,
Spreu. Diez opazi: „von unbekannter Herkunft, nach Ferari vom lat. apluda, was sich schwerlich rechtfertigen lässt." — Kako blizo je polsk. pela, Spreu.
Boton,
venetsk. boton in botolo, gambo, Stengel, Stiel, Stamm, boton di formentone, Kukuruzkolben, ruski: bo t-o v, genet. bo t-vi, Stengel, slov. but-va (Jan.) Kolben.
Brachfeld, milansk. maggengh. Diez piše: „vom italien.: maggio, Mai, weil in diesem Monat das Feld umgebrochen wird." — Težko, praši se navadno po letu po prvi žetvi, v pozno jesen, na zimo, tedaj je naravniše to besedo primerjati doJenjeluž. smaga, go-renjeluž. s maha, Brachfeld. Venetčan ima: pustoto, campo lasciato sodo per seminarvi 1' anno vegnente. Pustoto torej iz debla: pust, iz kterega: pustota, pust-oš, desertum, puščena zemlja, staroslov. pušta, novoslov. pušča iz: pustja. Prašenje zemlje je uže Rimljanom bilo znano, Varro in Columella praho imenujete vervactum, in prašiti: vervagere. Stari Veneti so tudi sloveli kot umni poljedelci, tedaj je beseda pustota gotovo ostanek iz jezika starih Venetov.
Gonna.
Weiberrock vom Gürtel bis zur Ferse reichend, starošpanj. g ona, starofranc. gone, Rock, zumal der Mönche, mlat. gunna
(pri sv. Bonifaciju) v grščini srednjega veka: yovva, бир&ера, Fell, Kleid von Fell, albansk. gune, Mantel. Diez piše o tej besedi: ,,Varro kennt gaunacum, zottige Decke, oder Bekleidung. Der Wegfall der letzten Silbe lasst sich zugeben, im ital. ist ea aber nicht üblich, das auf lat. au gegründete o durch Doppelconsonanz zu kürzen, auch würde des Proveneale lieber: gavna, gesagt haben. Eben so wenig ist es von yovva: umgekehrt wird dem Neugriechen das romanische o oder lat. u zu: ov. Es fragt sich nun: istkymr. g wn echt celtisch? Der Ursprung des Wortes ist-also noch aufzuklären" (Wörtb. I., 218). Znano je, da je Varrov: gaunacum, persinjska beseda, oziroma kaldejska, ker gaunacum je bil babylonsk plašč, a k Babiloncem je prišel od Persinov. Tudi v sansk. nahajamo goni, vestis quaedam. Uže sem omenil, da se ta beseda je ohranila pri vseh slovanskih plemenih, rusk. gunja, malorusk. huna, srb. gunj, gunja, gunjina, gunjac, možka in ženska haljina z rokavoma iz belega sukna, slov. gunja. Oblačilo je reäasto, kocasto, in jedina slovanščina je ohranila besedo: gunja v pomenu: resast, kocast, kodrast. Slovencem kraj Mure označuje: gunj as t (pes, vol), ein zottiger Hund, Ochs, gun javec, človek s kuštravimi vlasi, češki: hunač, kosmatuh, ruski: guna, gunja, volos, Haar, (glej Moroškin Ime-noslov stran 65). Iz iste osnove je slov. žyna, žynja, ein einzelnes Rosshaar, (Janež), mutato nin m: zyma, zymja, Rosshaar, žymnica, Matratze. Jaz trdim tedaj, daje guna pravenetska beseda, od Venetov je prišla v romanske jezike v itaL španj. in franc. od armorsk. in britansk. Venetov pa k sosednjim Kymercem,
Zgorej sem rekel, da je lat gaunacum persinska beseda, priča mi je Pollux, kateri poroča (VII. 59.): r\nov ml xavväxtjs rhnrrmv iv yao roig nepr^rv l^gitTTOcpavrj? foyei oi de nakoval mocrrpid oi 8exavvdxrjg. Hersychins pa je tolmačil: xrtvvdy.ru v: гтгоозцата, *) v odčjo, Dečke, Bettsack, Targumisti, to so prestavljavci svetega pisma iz hebrejskega jezika v kaledejski, rabijo tudi besedo: gönäkä, in tolmačijo to besedo v: quimhi, operimentum crassum et villosum, torej prvotni pomen: villosus, hirsutus, zottig, struppig, haarig, kterega še v slovanščini nahajamo. Ker je vreča (žakelj) iz debelega, kosmatega platna, tudi v sansk. goni, saccus. Boetticher misli, da je korenika tej besedi: gu, z dalnjim deter minativnim sufiksom: gu dh, gršk, xv-lh, anglosak. hy d-an, verhüllen, tedaj: gunja v prvotnem pomenu: das Verhüllende. Vse-kako je veleznamenito, da jedina slovanščina je ohranila besedi: gunja-žynja v pomenu: villus, Haar, Haarzotte, zottiges Haar der Thiere. Primitivno oblačilo starih narodov pa je bila kosmata, gunjasta koža, tedaj poznamenovanje takega oblačila prav naravno.
*) xttvvt'txai rnomuaza r/ imßoXrua ereoofiaUrj, tedaj je odeja bila samo «a gornji strani volnata, kocasta. Vedno nas srečuje pomen kosmatine.
Uže sem enkrat v posebnem članku, tiskanem v časopisu „Vestnik" pod naslovom: „Slovanska poznamenovanje za oblačila" omenil, da Slovani in Persini imajo več jednako se glasečih imen za oblačila. Tako Hesychij imenuje: tvqi? ö nsqautos iirmv, in v srbšč. nahajamo: tur tegumentum braccarum, dalje isti pisatelj imenuje: xopri?, oblačila Partov, in zopet Rusi imajo oblačilo kurt-ка. Kurdi poznajo oblačilo: d ž ab a, in severni in južni Slovani : gubo, Venetčani: g i o b a, g i u b o n e. *) Po Hesychiu so Persini imenovali tiare: xvgßatra, Srbom pa je znana: kurbelica Dalje sta zapisala Pollux in Hesychij: xav&v? цтшу лвдомод, in sopet je znan kantuš severnim in južnim Slovanom in Venetom. Po Polluxu se je tudi neko persinsko oblačilo velelo: xanvoig, in Poljaci poznajo: kap o t a, ogerski Slovenci: kepenjek, in Venetčani Copeneghen.
Ako^so tä imena domača, tudi ne bodemo nad gunjo-gono dvomili, če pa so Slovani nošnjo in imena od Persinov prejeli, se je to le moglo zgoditi v Aziji — preje, nego so se v Evropo bili preselili.
Kako je prišla persinska beseda: šigala, Goldwolf, canis aureus v francoščino, v kterej se veli: chacal? Nahaja se ta zver, akoravno uže redko po nekaterih dalmatinskih otocih in Grškem, prav pogosto pa v Aziji in severni Afriki. Po Kurelcu, ga Dalmatinci imenujejo čagalj, kar se vjema s pers. šigala, in franc.: chacal.
Ravno tako je znamenita beseda franc. carcan, Halsband, Halseisen, primeri staroslov. in rusk: krk, Hals, sicer tudi althd. in altnord. quer k, Gurgel, Hals, pa mogoče je, da je franc. carcan iz jezika armorskih Venetov, sufiks: an vsaj govori za to.
Ravno tako ne vedo romanisti, odkodbi izvajali franc.: lambeau herabhängender Fetzen oder Lappen, v narečji gorenjeital. Ko-maskov: lam pel, isto. Iz lat. lamberare sam Diez neče razlagati, tudi ne sprime Ascoli-eve razlage iz starolat. lamber, kar se nikjer ne najde. V sansk. nahajamo: lambate, sich senken, niederhängen, in litovščina pozna: rambus, schlaff. Te osnovi ste najprikladniši za razlago besede: lambeau. Panonske in noriške legije, katere so bile po mestih nekdanje Gallije posajene, so utegnile marsiktero slovensko besedo po Galliji raztrositi. Vem, da se moji nasprotniki posmehujejo trdenju, da so Panoni in Noričani bili Slovenci. Bistroumni Schloetzer je tudi bil mojih misli, pisavši o dunajskih Praslovenih: Mitten unter den Zerstörungen, die 1000 Jahre hindurch von August bis Geysa über Panonien ergangen sind, haben sie sich gleichwohl erhalten, und machen jetzt wieder
*) Hrvatski: guba, srbsk. g u b e n i c a , stragulum , malorusk. h u bana, Oberkleid.
einen Theil der herrschenden Nation in Ungarn aus, in ват Kopitar nekdaj ni dvomil o slovanskosti Norikov, pisavši: „Nestor muss die Krainer in mehr als einer Rücksicht interessiren, erstens ist er ein slawischer Scribent, zweitens hat er die Nachricht aufbehalten, dass die Slawen früher Noriker geheissen haben, in welchem Falle unsere Gegenden der Ursitz der Slawen gewesen wären, eine Nachricht, die ein Schlötzer nicht lächerlich, sondern genauerer Forschung allerdings werth findet." (Gramat. str. XIII.)
Aquüea — Aquilia.
Glavno mesto krajine Venecije je bilo: Aquilea, „quae et Aquilia quatuor syllabis vocatur", kakor Eustathij in scholiis ad Dionys, poroča. Julianus Caesar (in Orat. de Constant. Imperii rebus gestis) basnuje, da je ime mesto dobilo po orlu — „aquila," „urbi quum conderetur, aquila dextra ex parte coelitus advolans de suo nomine vocabulum imposuit." Julijan ni premislil, da Ve-netčani, ki so mesto uže pred zmago Rimljanov postavili, niso govorili latinski. Po Julijanu je to basen sprejel Eustatij. Ker denešnji prebivalci italski mesto imenujejo: Agla, sredovečni nemški pisatelji, kakor Wolfram von Eschenbach: Aglai, drugi Aglar, Sloveni: Oglej, z predpostavljenim: v Voglej, in ker je: Agla lehko nastalo iz Akla, ter se je pravenetsko ime moralo glasiti: Akla ali: Akleja. Latini bi je gotovo zvali: Aquilinum, ako bi po „aquili" dobilo ime. Ker se je, kakor Eustatij trdi, imenovalo tudi: „Aquilia," vtdgneto latinska prestava domačega imčna biti, vsaj: Akla isto označuje, kar: Aquilia, die dunkle Stadt. V litovščini nahajamo: akla s, dunkel, blind, latvijski: iklas, dunkel, lit. ukas, Dunst, Nebel, prusk., aglo, trübes Wetter, sorodno grški: ацХve, Dunkelheit, lat. aquilus, dunkel, schwarz, aquila, Adler, von der dunklen Farbe, aquilo, Nordwind, dunkelbringend.
Mesto je stalo v bolj močvirnatem svetu ob morji , in kraj je rad meglen, tedaj ni neumno trditi, da se je zaradi tih okoliščin vtegnilo imenovati: Akla. Pa tudi še bi vtegnila druga okolščina imenu dati početek. Znano je, da so v Akvileji čestili božanstvo solnca pod imenom: Belin, katero so latinski pisatelji jednačili rimskemu Apollonu. Kraj Beligna tik Akvileje še opominja na ono češčeoje. Paulinus, bivši škof v Noli, pa v piše, da so v Akvileji tudi čestili solnce v temni d upi i, tedaj Orno boga — ponočno zimsko solnce, gotovo je veža in barva hramov bila temna, in tako je tudi vtegnilo potemni barvi hiš ime: Akla nastati.
Venetčan ima besedo: chiroli, dunkelsehend, in chirolin mu označuje: un po ubbriaco, malo pijän. Pri besedi: chiroli je vtegnil glasnik a ali e odpasti, in beseda se izvirno glasiti: achiroli, tedaj bi dobili thema: ak, ki označuje otemneti, litov.
uk-ti, wird trübe, j-ekti, erblinden, uk-as, Nebel. Tudi Nemec pravi o pijanem človeku: er ist benebelt. Po češčenji Orno boga je menda obviknola črna obleka, v ktero so se radi Venetčani, kakor tudi severni Slovani oblačili, o čemer sem uže v drugi razpravi govoril.
Reka, ki teče mimo Akvileje in se je za Rimljanov napelja-vala v vodne grabne in tako zabranjevala nagli naskok sovražnikov, seje velela: Natisa, Jornandes piše: Natissa; denašnji dan se skaženo izgovarja: N a d i ž a od Italijanov in Slovencev. Reka z imenom: Natisa tudi teče v Rusiji (Šafarik, Abk. der Slaw. 170). Natisin päd je zelo nagnjen, zato tudi njeno ime: Natisa; isa ali i š a je stareji sufiks denašnjih: i h a, vimenih: Jeriha, Pavli h a, in ker: nati označuje: Neigung, tiefe Senkung, izraža Natisa velikost nagnenja.
Mi imamo: nati, Vertiefung, Senkung v sansk.; na ta inclinatus, nati, die Backe, v srbšč. n a d o, rupa, Graben, Loch. Glasnik t se čredi z d, primeri: tropine in drobine, pesto in pezdo, die Nabe. Tudi slovenščina še ima ostankov tega them., samo da se je predteknil glasnik g, kakor se to tudi v druzih besedah zgodi, na priliko: gnezdo, nidus in N e s t, in sicer: g-nača iz: g-nat-ja, Abgrund, Schlund, Schlucht, gnat, Schinken, Schienbein, lat. na te s. Festus ima čudno besedo: natinare, in natinatio, hantieren, Hantierung, negotiari, negotiatio, Geschäft, jeli ni srbsko z a na t, Handwerk iz praep. za in nat? Kam pa spada slov. nat, Auswuchs an Rüben, in veneteko tudi italij. natta, Auswuchs, in sicer v venetšč. grosso tumore carnoso ? Bržkone k isti koreniki, in so tako prasorodne te besede kakor slov. a m i c a, sansk. a m s a lat. u m e r u s, gršk ш/год, afisaog, (pri Hesychiji) v pomenih: Schulter, Schulterblatt kakor je v lat. h predstopil tako tudi v slov. se sliši hama, hamica, in stari urbarji slovenskih župnikovin imajo po gosto: Der Gsellpriester (Cooperator) hat zu bekommen 10 Hamen (svinjskih pleč). S to četrto razpravo sklepam svoje preiskave o jeziku in närodnoati starih Venetov. Marsiktero popravo zmot bi še rad priteknil, ki so mi tu pa tam podletele, a prostor časopisnega organa, v kterem sem te razprave objavljati začel, mi tega ne dovoljuje. Jezikoslovci strokovniki bodo ono, kar je temeljito dokazanega in izpeljanega, gotovo priznali, kar pa ni veljavno, naj se razkadi kakor pleve pri vejanji zrnja. Brez vse zasluge za filologoarhajologično in historično znanost te razprave gotovo ne bodo, jaz pa sem uže zadovoljen, ako sem le nekoliko pripomogel k pomnoževanji in razširjevanji teh znanostij in rešenji vprašanja o närodnosti starodavnih slavnih Venetov.
--лл^вллл*
Tiskarski pogreški in dostavki.
Str. 11. pri barufar, naj se še pristavi: Barufar prvotno oznaöuje: zerzausen, primeri stran 71. sub nota.
Str. 23. pri besedi: Bosega beri: mugil mesto: mnugil.
Str. 30. v 5. redku «d zdolejberi: vestimeatum mesto: vesti-mentuo.
Str. 33. v 5. redku od zgorej se po besedi Wollenkämmer naj pristavi: ali pa dečko z poglajeuimi lasi, mogoče tudi: s kodrastimi lasi.
Str. 35. v 7. redku od zgorej beri: vasoio, mesto: vatoio.
Str. 37. pri besedi: tufo, naj se še pridene: rusk. tuhnu., verfaule.
Str. 54. v 8. redku od zgorej beri: caseus mesto: cascus.
Str. 54. Na konci razlage besede: Camisa naj se še pristavi: V rušč. nahajamo: Kom-j-aha, zum Schiffe ausgehöhlter Baumstamm, gorenjeluž: čom, Kahn, čom-nik, Schiffer.
Str. 55. v 6 redku od zdolej beri: funiculus mesto : furiculus.
Str. 61. pri razlagi besede: chiompoza besedo: klopav še prideni: rusk. КЛАП, v besedi: kljaponosyj, nasum adun-cum habens, slov. šklempav, hinkend.
Str. 77. v 8. redku beri: calumnia mesto: columnia.
Str. 79. v 7 redku od zgorej beri: razlagi, mesto: razlagii.
Med francoske besede na strani 84—86. naj se še postavi tudi:
Sabot,
Holzschuh. Aber woher das Wort? vpraša vrli Diez, in pravi: für sabot gilt henneg. chabot. Res čudovito, da tudi koratan-ski Slovenci poznajo: sabot, Stelzschuh aus Holz (Janež. s. v); k italijansk. chiabatta, scarpa vechia , ktero besedo smo tudi našli v slovanskih jezicih in v persčini, te besede ne moremo pristaviti, tudi ne k venetsk. zapata-zavut a, beri: cap a t a, Schlappschuh, slov. copata, plur. copate, iz: copati, cepetati, kar se v pomenu vjema z nemšk. schlappen.
Hennegavsko: chabot, zopet nahajamo v poljsk. chabot, in znano je, da se je slovanski: ch iz s izobrazil.
Koliko še imamo na slovanskem filologičnem polji dela, in naši beletristi odvračajo mlajše talente od te znanosti! češ, da je ni treba, večerna naj se preiskuje sanskr. in etrurščina! De gustibus non est disputandum! —
Manjše pogreške naj blagovoljno čestiti čitatelji sami popravljajo. Oslabljenim očem uide marsikteri pogrešek. —
Na konci teh preiskovanj kličem prijateljem njihovim:
Vivite feliees, memores et vivite nostri, Sive erimus, seu nos fata fuisse volent.
Na Ponikvi v god sv. Mohorja 1877

Izgledi
slovenskega jezika na Og-erskem. Predge.
Konec iz letopisa Matičnega leta 1874.
Razglaša M. Valj a v ec.
P. 13. post. pen. F. Sz'öl. 1814.
Et ait illi: surge, vade, quia fides tua te salvum feeit. Lue. 17. v. 19.
I veli njemi: stani gori ino idi, ar je vöra tvoja tebe zdravega veinila.
Štem vu gnešnjem s(vetom) ev(angelio)mi, ka g(ospodin) Kri-stuš svojim čtidom je deset gobavi' moužov zvračo s takšega betega, prouti šteromi betegi esče nigdär nišče nej vrastva najšo. Brezi vse dvojščine bi etak mogli vu pameti zgrüntavati: ovo on je vučiteo, šteri sebe za božega sina zove, takše delo je nad nami včino, štero nature krepkost obl&da, zato istinska je njegova rejč, šterov sebe za božega sina svidoči; na te zrok gledouč naša je dužnost, naj se nezaj k njemi povrnemo, naj njega molimo, zvi-šavajmo i za njegovo dobrouto njemi zahvalnost dajmo. Etak se je mislo samo eden, za toga volo nej je samo njegovo vöro pohvalo g. Kristus, nego zvün toga od njega svidoči, ka je njega njegova vöra od betega odslobodila. Moral: z etoga lejhko razmite ka vöra, kak veli Trident(insko) spravišče, je zveličanja začčtek, koren i fundamentom. Ona vöra, po šteroj vor jemo i vadlüjemo, ona štero nas naskončano mouder i pravičen boug vči po s(vetom) e(vangelio)mi i s(vetoj) m(ateri) cerkvi; ona vöra, štera na dobra dela, priti bougi vupanje i popolno božo liibeznost obiidjava, i za to nej samo vöra nego prava k. k. vöra z dobrimi delami vküp prikapčena nas zveliča, i eto je cio mojega gnešnja guča. Vöra, naj na zveličanje i vokivečen žitek bode hasnovitna, more z dobrimi delmi vküp prikapčena biti. Samo dobro merkajte.
Vöra, naj je na zveličanje i vekivečen žitek hasnovitna, more delati, tou je tou, nej samo s. ev(angeli)um tribej vörvati, naš žitek moremo k vöri prispodoben . . ., vöre skrovnost ne dava za to pred nas g. boug, naj samo vörjemo, nego naj mamo regulo i naša dela naj se ž njimi (?) glihajo, veli g. boug: vu vöri nas
je odloučo naj sveti postanemo i brezi makule pred njegovim licom po liibeznosti. Odeteč je, ka g. Kristus je nej samo včio, nego i s peldov pokäzo, svoje včenjč je s peldov vküp prikapčo, kak veli s. pismo: začno je Jezus prvle činiti, po tom toga včiti. Odned je, ka apostoije z ričjouv i s pismom na tou opominali krščane, naj pouleg vöre delajo i pouleg s e(vangelio)ma živčjo. Za to veli s. Paveo: či beo *) kak šte velko i močno vöro i brezi liibeznosti, nehasnovitna je na zveličanje govoreči: Si habuero omnem fidem ita ut montes transferam, charitatem autem non habuero, nihil sum. Za to hvali s. Paveo Abraha i driigi' patriarhov vöro, ar je z lübeznostjov vküp prikapčena bila i z lübeznosti so pa dobra dela sajala. Kakšo vöro je meo Abraham? je ližnjouo zadovolen bio i dobra dela je na kraj jao?**) Oh, sto je bio Dole podložen g. bougi i njegovoj s. pravdi kak Abraham? Jel da je bio on podložen, šteri je svojo volo g. bougi gor aldüvao, na božo zapovid hižo i vse rodbino ostavo, ednoga edinoga sina bougi gori aldüvao? Kakšo vöro je meo Mojzes, David i drügi patriarhi, od šteri' spomina s. pismo? jeli so za to dobra dela zavrgli i samov vörov zadovolni bili? nej, nego vsigdar so pouleg sv. vöre delali, dobra činili, bougi sltižili, pouleg bože vole živeli ? Što bi se najšo zdaj, či g. boug taksi aldov želo kak nigda, naj oča svojga sina pod palas vrže i gori aldüje. de martyrio s. Laurentii.
Naj nišče ne veli, ka zdaj vu vrejmeni milošče vekšo mouč ma vöra kak pa vu starom t(estamento)mi, ka vu nouvom t(esta-mento)mi z vrejdnosti Kristusa Ježuša vekšo mouč ma vöra, za to dobro činiti, delati nej je potrejbno. Či vu nouvom t(estamento)mi
i'e zadosta bila vöra brezi dobri' dejl na zveličanje, ka tomi zrok, :a ti prvi krščanje so tak trno za zveličanje skrbeli? či so mejnili, ka samo vöra zadovolna je na vekivečno zveličanje, za koj so vsigdar pokouro držali? za koj so tak na tenci živeli? za koj so se tak strašno postili? za koj so se vsigdar prouti vinešnjim no-trejšnjim prijatelom svoji' düs bojili i tejla poželenja pod tak močnov vüzdov držali? za koj so telko nouč vu molitvaj i vu svetom mišlenji potrošili? za koj so svečko lepoto odstavili, vu pistine odišli pečine s. mesta iskat, naj pokouro držali, svečki krič odstavili i bole bougi sHižili, ar kelko krščanov je bilou za prva, telko svecov. Jelda ka z etoga morete razmeti, ka vöra brezi dobri' dejl je mrtva?
Za to či naša vöra je brezi dobri' dejl, zoubston čdkamo naše zveličanje, nego skvarjenje vekivečno, ar kak svidoči s. pismo, ne bodo šli oni vu nebeško kralestvo, šteri so samo vörvali, nego šteri so njegovo pravdo obdržali, govoreči: teda na soudnjem dnevi plača vsakšemi pouleg njegovi' dobri' dejl, veli teda svejta sin: jaz sam vu pravoj k. kat. vöri narodjeni, štera je z nebes
*) beo je zapisano namesto: bi meo. — **) jao namesto: djao(?).
prišla, štero so apostolje glasili i s. k. m. cerkev drži i vu njoj sam do smrti ostano; ali zaubstom, ar pouleg njeni' zapouvid si nej živeo, evangelium nej obdržao, za tvoje grehe pokouro nej drže, _ nevolo, križe noso, Kristuša naslediivo, sveckoj dobrouti prouti nej povedao, nebeško nasledüvao; či eta ne boš pravo, pouleg vöre si nej živeo, tak boš hodo s tvojim zgovarjanjom kak je hodo on nehasnoviten slüga, šteri je vržen vu krnico vinešnjo, tou je tov vu pekeo.
Mejnim ka ona, štera sam pred vas djäo vörjete i vadliijete, nego zdaj vas samo pitam, je li se vaša dela giihajo z vörov? Edno malo si premislimo, ka vörjemo i ka moremo vörvati kak kat. krščanje, po tom toga preglednimo, jeli so naša dela takša, kak nam naša s. vöra pred nas dava. Ka za to vörjemo kak krščanje? verjemo ka Jezus Kristuš je naš pravdodavec, ka naš žitek moremo priložiti s. e(vangeliu)mi, vörjemo ka e(vangeli)um prepovidava, ona so nej slobodna, i šteri pa prouti e(vangeliu)mi čini, on de na veke prokleti, vörjemo ka ona pout je vouska štera vu nebesa pela, ona pa široka, štera vu pekeo; vörjemo ka ma lo je odebrani, dosta i' na pekeo pride i vekši tao naroda na peklenski ogjen spadne; vörjemo ka, ki s. e(vangeliu)ma ne naslediijejo, oni nebeskoga orsaga ne bodo vidili, eta vörjemo, kak krščanje. Zdaj zbrojavajmo, jeli pouleg naše sv. vöre živemo, ali pa nej? kakši je naš žitek? či istino ščemo vadlüvati, ni živemo, kak e(vangeli)um želej. Za istino hodimo po onoj pouti, po šteroj vekši tao ludi hodi, šteri svejt lubi, ar samo vörjemo i z navade činimo. Kelko tej je, šteri samo z navade idejo k sv. meši, predgi i nika ne zdržijo; kelko tej je, šteri se samo z navade spovidavajo i po tom toga vu vekši greh spadnejo? kelko tej je, šteri samo z navade boga molijo, vüsta hodijo pamet pa svečko išče. Eta nedostojna navada štera saja svečke navade, da so pijanstvo, psüha, špotanje, nečiste riči, nemerttični žitek, pogibelno pajtaštvo, srditost, ogovarjanje, šteri človeka vu smrten grejh sunejo i vu vekivečno skvarjenje, eta se za istino z e(vangeliu)mom i z božov pravdov ne giihajo.
Ka bole soudi nas na skvarjenje kak svejta pogibelno delo ? Jeli da smo okrščeni, prouti smo veli svejti, tejli i vragi, i samo smo prisegno(li) na Jezuša Kristuša e(vangeli)um. Ali pa mejnite, ka je zdaj drügi svejt i navada, ka za prvi' krščanov? Jeli ne znate, ka naša dužnost se nigdär ne premini, nigdär ne preide kak boža? on e(vangeli)um je zdaj tiidi, šteri je bio za pr(vi') krščanov, šteri nas opomina sveti žitek, na nasledüvanje naši prvi' mantrinikov, svecov.
Ci ščemo naj na zveličanje, vekivečen žitek hasnovitna bode naša sv. vöra, či ščemo, zemimo naprej s. e(vangeli)um i bomo vidili, kak moremo moliti, almoštvo dati, naše tejlo mantrati, naše neprijatele lubiti, njim odprostiti, nas poniziti, vso nevolo z dobrim volnim talom trpeti, nas zatajiti, dobra činiti, eta razmejouči našo življenje pod s. e(vangeli)um vrčti.
Ne bodimo zadovolni s tem ka samo vörjemo, vadlüjemo z ričjou ona istina, ono pravico, štero pred nas dava s. m. cerkev s. e(vangeli)um, naj vörjemo, nego z delom doprnesimo štera se nam zapovidavajo. I tak naša vöra, štero smo od boga kak ti dar zadoubili, de nam naša svetlost, naša mouč, veselje i naše blazenstvo. Amen.
Predga
pro dca. 11a_ post. pent. Sz. B. 1815 F. ISz.
Tetigit linguam ejus. Marci 7. v. 33.
Dotekno se je jezika njegovoga.
Za vračitela se zove g. Kristuš pri Isajas proroki, govoreči ka je zä to poslani od Boga, naj bi potrtoga srca grešnike vračo, ar on ima v rokaj naše zdravje; ali nači vrači g. Kristuš naši' diiš beteg, kak vračiteli telovno boleznost; ar tejla vračiteli man-trajo, postijo telo, naj ona lagoja mokrouča vö s tejla se raskadi, žile piiščajo, naj se čistijo od zločeste krvi, na slejdnje s pitvinov žaloudec čistijo. Ne čini naš vračitel Kristuš Jezuš tak, nego kak dojko vračijo na zvračenje cecatjega diteta, tak ravno Kristuš ščejouči naš diiševni beteg zvračiti, sebe je mantrao, naj se mi ozdravili, vu žitki svojo mouč s postom pomenküvao, potio vu vnougom triidi, vu ogradi Getsemani krv točo, s cvekmi, strnjom, z dardov na žilo dao pistiti, ka edna kapla krvi vu njegovom (tejli) nej vstala, ar da soprotivna se soprotivnim vrdčijo. Adam z jejstvinov säda nam je beteg spravo, Kristuš križnoga drejva mantrov nas je zvračo. Prvi naš beteg se je z lakotov začno, mantra Kristusa se je s pitvinov jesija skončala. Kak z velkov milostivnostjov je vračo g. Kristuš telovno boleznost, svidoči Isajas prorok, ar piše, ka po njem temlim oči, glühim vüha, nejmim jeziki se odprejo; vso boleznost, beteg on doli z nas zeme, nej tak kak telovni vračiteli, šteri s travov, korenjom i z druge fele vrastvom vračijo: ar Kristuš dosta krat nevidouče samo z ričjouo je zvračo, gda gobavci veli: očisti se, očiščeni je grato; mrtveci: stani gori, gori je stano; dosta krat je rokou vö rasprestro, da si z blatom, slinami namazajouči slejpo okou, s tem so ga spoznali, ka on z božov močjouo, nej pa svejta vrastvom vrači. Ciili ste vu gnešnjem e(vangeliu)mi, ka z dosta feie ceremonijov glühe, nejme zvračo, ar o prvim pelavši njega od vnožine na stran püsto je prste svoje vu vüha njegova i plunovši dotekno se jezika njegovga i gori zglednovši v nebo zdehno se govoreči: epneta, odpri se. Z etim je nam nazvejsto dühovno glühost, nejmost, ar dosta je, šteri si zateknejo vüha, božo rejč ne ščejo poslüsati, razmeti pouti njegove pravico, nego vu kmici, vu grehi tak da bi niti ouči niti vüh ne bi meli, njuhvo srce obtrdi. Lejpi nauk lejhko vö zememo düSevne glühnosti, slejposti, etak odstavim, nego pred vas denem, kak se more človik vu betegi držati, pokažem prvo, za koj boug
na nas beteg pisti, drügo kak se more vu betegi batrivati na trplenje, 3. vu smrtnom betegi kak se moremo držati, naj s toga svejta srečno preminemo, eta so potrejbna znati, ar vu eti stoji zveličanje i skvarjenje naše. Poslüsajte:
Milostiven boug na sčbe gledouč je šteo, naj bi mi vsi vu dobrom zdravji bili, naj njemi z veseljom, z radostjov služili, za to je prvoga očo tak stvouro, da bi vu negrešnosti osto, ka bi mi brezi vsega betega po njem ostali. Izraelsko lüstvo, gda je z Eg(ipto)ma-vö odpelo, či gli zvün dice, žensk je bilou 600 jezer, naj bi brezi kvara pri neprijateli bili, vsi so zdravi bili, ar je istineko, ka zdravje je na zveličanje hasnovitno, za to i mi z Davidom kričimo: za božo volo obrani moje zdravje, brezi šteroga niti Goliata niti Izraelsko lüstvo neprijatelov ne bi vladalo. Da grehi betega nevolo ne bi želeli, mi bi vsigdar zdravi bili, ar našo mouč na pijanstvo, spotanje i driige grehe obrnemo ? naše tejlo gda je zdravo močno prouti dobromi bori se, kak počinjeni konj, za to je potrejbno naj se zmeči i dtišo posHiša, ar beteg grejšno dušo od vnouge pogibeli odslobodi; da bi na božo slüzbo trbelo samo telovno mouč kak kopanje, boug bi nas vsigdar zdrave držo, za to samim delom bougi ne sliižimo s pametjov, trplejnjom, od-ned je ki trpi, boug njega blagoslovi.
Beteg je jim boža temlica, vouza, vu štero za to spddnemo, naj za naše grehe trpimo, vekše pogibelnosti ognemo. Velka bo-leznost je tak kak klada, štere nemre vö idti na hidoubo; beteg je naša vüzda, štera nas drži, ka niti prej niti neza nemremo vu zlo, greh se povlečti, arvu betegi k njemi se povrnemo, razmimo njegov tanač, gde bar pijanca, hotlivca, touvaja, kak spoznava vu betegi svojo hidoubo, ar beteg velki trezno včini dušo, nigdar človik bole ne spozna svejta nestalnost kak vu betegi, teda pamet zeme, ka eti je nej naše vekivečno prebivališče.
Prel(übleni) k(rščeni)ki! velki där je beteg, ar vu s. m(ateri) cerkvi za prva, štere je šteo vu velko diko prinesti, njim je da-rüvao mantrinistvo, tak i ravno zdaj, štere bole med drügimi lübi, na nje beteg, nevolo pošle. Či bole sveto dosta krat žive, tem vu vekšem betegi se mantra; eto nam svidoči s. Paveo apostol, Agušton, šteri so sveto živeli i dönog vu betegi se dosta mantrali, ar krepost vu betegi, nevoli se spozna, beteg je bože lubeznosti znamenje, dtiševne kreposti, ponižnosti, najema pred bougom šker. Beteg je boža škoula, vu šteroj se dosta navči človik, gde se človik bole navči smilenosti bližnjega, ka vu betegi; či sam ne preboliva, ne zna drugo nevolo, ne zna svejta nestalnost nišče liki betčžen človik ; vu betegi se človik istinsko vči boga moliti, vu bougi vüpati, ar steri vu zdravji je boga zavrgao, vu betegi se nezaj povrne. Nej ga tak hüdoga žitka človeka, šteri vu betegi od svoje pogibelnosti ne bi premišlavo, vekivečnoga skvarjenja ne bi bojo. Peldo mamo vu s. pismi odEzehias kräla, šteri vu betčgi cejlogo žitka grehe žerjavimi skuzami objouko, proseči bouga, naj njega pouleg njegove vrejdnosti ne kaštiga. Nepobožen Antiochus krao
vu betegi je sebe spoznao, premislo se, kelko hidoube je včino vu Jeruzalemi, vadlüvao je svoje grehe; šteri prvle niti za boga niti za človeka dosta nej geno, zdaj je začno boga moliti. Za to vu betegi naj človik ne dvoji, nego boga moli, z Davidom krči: smiluj se, ar sam betežen, s Agustom: eti me žgi, eti me sejkaj, samo mi na veke grehe odprosti. Kristus je boug bio i dönog na križ-nom drejvi boga molo, ar nej ga lepšega, kak triplenje.
Dosta je zrokov, za koj more človik vu betegi trpeti dobro-volno. Človeki vu betegi naj na pamet pride, ka za grehov volo boug človeka kaštiga, naj nam na pamet pride, ka veleli so Izraela sini: vrejdno trpimo, ar smo pregrejšili, i Judit: premislimo, ka eta mantra je meša od naši' grehov, ali pa kričimo z Mihaeas prorokom: rad nosim, gospodne, tvoje čemčre, ar tebi pregrejšo. P(relüble)ni k(rščeni)ki! bar da dosta krat ne bi si zasliižiii z našimi grehi pekla; pijemo hidoubo kak vodou; či lucifer za ed-noga gizdavoga mišlenja volo na pekeo vržen, ka pa mi vsaki den s telkimi grehi smo si zasliižiii? ali za to ne šče milostiven boug nam pekla, nego svejta nevoljouv, betegom nas kaštiga. či mo mi eti trpeli, ne bomo na o vom svejti; premislimo si, ka dosta vekša, strašnejsa je peklenska kaštiga.
2'HL premislimo, kelko je za naše grehe naš zveličiteo trpo : za naše grehe je hranjen, za našo hidoubo je vraženo njegovo sveto telo. Istina je, ka na tom svejti nišče vekše mantre, bolez-nosti nej trpo, kak Kristuš, trpeli (so) a(posto)li, mantrniki, ali telko nej. P(reliible)ni k(rsčeni)ki, gda te vu betegi, boleznosti i žalosti, naj vam na pamet pride na križ raspeti Ježuš, šteri je dosta trpo i dönog je trüden nej bio: ka je Adam zapravo, Kri stuš je nezaj pripravo; človeka boleznost prti Kristuša boleznosti je nikaj nej; deni tvojo boleznost križi, boš vido ka de statka i kričao boš s(vetim) Pavlom: dobre voule sam vu betegi, hvalim se vu betegi, ar mojega gospouda pečat nosim, či (si) moj grejšni človik, trno betežen, premisli si, ka sin boži jezero jezer boleznosti pretrpo. Je li je nej vrejdno, ka ti trpo, da bi mogao esče več; či tak misliš, teda trpiš z dobrim talom.
III. Kak se more vu smrtnoj posteli držati. 1. ne prepovi-dava, naj se človik za zdravje ne skrbi, ar boug zapovidava be-težniki: poštiij vračitela za potrejbčine volo, ar njega je višnji boug stvouro. Tak i ravno veli moudri Salomon: višnji boug je vrastvo stvouro i čeden človik se nje ne boji, či britka ali slatka na zvračenje. Istina ka vrastvo betežniki je velka mantra, ali nje tak more zeti kak boži bič. Na dvoje more paziti betežnik: naj boga ne odstavi kaka Asa krao, ar se on vüpao vu vrastvi, za to ga boug mouro. Nikakša znanost, vrastvo nikoga ne ozdravi, či boug ne da zdravja, ar veli s(veto) pismo: od boga je vso vrastvo. 2. Vu betegi vso šatringo, couprnijo moremo na kraj djati, ar takši ščejo z vrajžov močjouv vračiti. Od vsega svojga blaga red naj napravi, ar na smrtnoj posteli za diišo de se mogao skrbiti i
Letopis 1877. 17.	7
velka boleznost ga okouli zeme. 3. Kak vu beteg spadnemo, včas se z bogom zmerimo, naša dobra poduplajmo, či ščemo zdravje zadobiti, ar veli sam g. boug: ki se ne šče povrnouti, boug njemi žitek prekrati, kak Anastaziuši coprni je boug nazvejsto ka, da bi greh ostavo, 12 lejt bi duže živo; od dičaka 12 obejšenogaitd. Za to ki žitek lübi, grehe naj odstavi i dobro čini. Nišče naj spouvid na slednjo vöro ne nihava, što zna, je li se onoga vrej-mena včaka, štero je spouvid ostavo. Kelko i (— jih) znamo ka so se zourja dneva nej včakali! Za to dokeč je človik živ zdrav, naj se spovej, ar ne znamo gda pride boži čemer. Oh kelko je i' prejšlo, šteri so etak veleli: čakaj počakaj, edno malo bom si počivao, edno malo bom preživao, vu tom so se pa svejta vö pre vrgli vu mantro vekivečno. Za to ne odlašaj na smrtno vöro, ar vrag z ve j i pamet ti zmejša pa ti ne da pokoure činiti. Gda se že spovej, prečisti, naj si dostakrat k bougi zdehne, na pomouč b(laženo) d(ivico) Marijo, vse sveče sezdva, naj se za njega molijo, naj njemi na pamet spadne, ka boug je on, šteri nam je smrt pošlo, naj z ednim pobožnim biškopom velimo, či nigda morem mrejti, za koj ne zdaj? Ka hasni edno malo duže živeti, ali smrti se ne ognemo? Po ton toga naj s(veti) oli k sebi primle šteri njegove grehe doli zbriše.
Cüli ste, kak se moremo držati vu betegi, kak se more k srečnoj smrti pripravlati. Ali eto močno vu pameti držte, štero je nikelko krat pravo s(veti) Agošton: nemre hidou mrejti, šteri dobro žive, ali vodi ali vu tabori, ali naj ga zvirina razčejse, zlo nemre prejti. Za to ki šče dobro, srejčno mrejti, sveto naj žive, tou je tov, vsaki dčn naj tak žive, da bi on den slejdnji den bio, štero nam boug daj zadobiti. Amen.
Predga
D. 9a post. pent. 1815. F. Szöl.
Ingressus in templum eoepit ejieere ven-dentes in illo et ementes.
Notri Idouči vu cerkev zaeäo je vö goniti odavajouee vu njej i kipiivajouee.
Ona gorčča pobožnost, štero je naš prel. zveličiteo židoskomi liistvi skäzo, gda je odavajouče vu cerkvi i kipiivajouče vö cerkvi zdčo goniti, nepriiična bi se lejhko vidila, gda ne bi taksi činio, šteri niti prekaniti niti od nikoga prekaniti (!) nemre biti. Ar nika bole nekrivičnoga ne vidim, kak vu cerkvi goloube, agnece i drügo stvar spodobno za aldov odävati, pejneze prijimati, ar odavajouči i kipüvajouöi so nej bili vu notrejšnjem trnaci, po šterom je samo popom židovskim notri slobodno bilou idti, nego vu drügom po-ganskom, tou je vu prvom, vu šteroga slobodno bilou poganom notri idti, ar vu etoj cerkvi so trije trnaci bili: te prvi je bio pouleg cerkvi, eti se je zvao poposki, pouleg etoga židoski, te
slejdnji poganski, vu etoga so sli oni, ki so nej znali židoski' Mojzesa zapovid. G. Kristus niti na etom poganskom trnäci odavajouče i kipiivajouče nej mogo trpeti, nego vö na vinešnji plač zgono, gde vsakojačka stvar se je odävala za jejstvino.
Küpivati ali pa odavati je vu sebi nekrivično delo, zmisma pa dönog dosta krat skoupost cvetč i ona vsigdar želej dosta dobiti. Na etom mesti je boug zbantüvani, na šterom je njemi aldov notri kazani. Pismoznanei velijo, ka sami popovski popovje ino levitje so z goloubami ino agnjeci nej sami tržili nego svojov držinov ino slugami. Ar oni so trucali one, ki so na aldov dävali, dragše kipiivati kak pa indi, za to so prestoupili 7. med deseterimi zapou-vidami, štero so drügim prepovidävali.
Eto zapouvid: ne kradni, šččrn gnžšnji den vam rastolmačiti, od tatije večkrat vu leti čiijete ino döneg z lica zemle se nemre pripraviti niti s čista vö fuudati. Na vekše vsäki varaš ma gauge i dönog tatouv ne strašijo niti na dobro ne povrnejo; dosta krat vu kejpi dobroga prijatela ništerni pride i njegovoga bläga prouti njegovoj vouli odnesč ino odide. Niti za greh ne držijo, niti ne vörjejo ka greh se tati tečas ne odpisti, dokeč se blago nezaj ne povrni. On! kak okorno ino nemirovno diišnovejst morejo meti oni, šteri že dugo lejt vu etoj meštriji živejo! eti zgibijo boga, zgibijo düso, zgibijo na veke vekivečno blaženstvo, itak pridejo vu ono strašno šentencijo s. Pavla: niti tatje niti zgrablivci z n(ebeskim) kralestvom ne bodo lädali. 2. Cor. 6. Vu prvom täli pred vas postavim odörnost, hidoubo tatije, vu drugom tali, ka ste duzni ono blägo nezäj povrnouti, štero ste bližnji odnesli. Poslušajte.
Odören greh je tatija ar po njej boga zgibi, ar touvastvo je vsigdär velki smrten greh, či je blaga nej trno malo vkradjenoga, ali človik je vu slejdnjoj potrejbčini, ali pa njega pravičen zrok sprejča. Pravo sam, či je trno malo bläga, malo blaga se pa vidi edna igla, eden krajcar, ar nemre človik vörvati, ka bi za malo blaga boug človeka vu pekeo vekivečen süno. Ali more dobro preštimavati peršono človeka, od koga se kaj vkrädne; eto nam lipou tolmači s. Tomdš. Cisenevolnoj prelji eden krajcer vkradne, šteroga cejli den s koncami sliiži ali pa kaj drügo dela za eden krajcar, ali švelji, sabouli igla, šterov 3i kriih sliiži, niti več igeo neima, smrten greh mäS, dužen si iglou ino štera bi si njouv p_ri-sliižo, nezäj povrnouti. Pravo sam ob 2.: či bi človik vu slednjoj potrejbčini ali pa sikešini bio, ka bi mogo od glädi mrejti, či prosiš pa ne dobiš, slobodno si telko zemeš, da svoje tejlo nahraniš, ali za to lakota naj nikoga na tou ne žene ka bi kradno ino tak svoje tejlo krmo. 3.: či pravičen zrok ma, vu peldi mouž ino žena vkiip spravlata, či žena zeme moževi telko pejnez, ka potrejben gvant deci küpi, meni se smrten greh ne vidi. Tatija na mesto gledouč ino peršone je vekši ino m6ši greh, či za eden krajcar vrejdnosti vu cerkvi ali pa na drügom s mesti zemeš vekši,
smrten greh maš, kak pa indi; či od sirmaka, od poutnika, šterim se šče na pouti hraniti, smrten greh maš, kak pa indi.
Po tat j i se zgibi sam boug, tatja pred cejlim svejtom je odörna, ar natura človeka na tou gible, ka tata nemre vö stäti, ki je nej meo trüda i on z drügim lückim blagom žive. Tatijo pajdaštvo lüdi nemre trpeti, či je med porgäri, med mešterskimi, med drügimi njega okou nemre viditi. Tatou kaštiga je, ka nej-majo groba, nogo gauge so njüh grob, tatje med sebov se bijejo ino kolejo.
Po tatji se sam boug zgibi, niti nej čiido, ar tatja pred bou gom je odörna, niti nej ga greha, šteri za sebov bi več boži kaštig vlejko, kak tatija, nej samo na etom, ešče na drügorn svejti. Ništerni po tatji, po hamičiji velko nesrečo na svojo glavou zidajo. Boug je trplivi ino milostiven, ali gda se niti ne dovej ves žitka trüde ino blago zgübi. I kak prilika je, ka tatijo, či nej vu njem, vu njegovi' sinaj ino odvejtki' kaštiga.
Strašna je tatija na etom svejti, ali strašnejša na ovom svejti kaštiga. Kaštiga boug drüge grehe, ali one ki lücko blago ali po hamičiji ali po tatji pri sebi držijo, najbole kaštiga; za koj etakši grešnicke trno na rejci prävo pokouro držijo, ništerni držijo za pravico takše blago pri sebi držati, či gli' nj£ dušnovejst mä, ništerni z eti' grehov se ne spovidävajo, priliko sprejčanja iščejo, ka so oni nej dužni nezaj povrnouti, ništerni na deco, na odvejtek povrnjenje bläga ostavijo i raj ščejo nebeški orsäg zgibiti, kak pa blägo tatinsko, za to eti vu dvojščino spädnejo, ar znajo ka boug tatijo z vekivečnim ognjom kaštiga govoreči: gospodne, nej na mčne, nego na ženo, deco skrb mej, ar jas idem vu pekeo, niti nej ga pomouči več nad menov.
Zapouvid eta lücko blägo nezäj povrnouti je dvoje feie: nezäj poorni i lückoga blaga pri sebi ne drži; ka zapouvid boža nas vči: ne blazni, ne prisezaj, niti hamično ne prisegaj, tak etak zapouvid nas pod smrtnim grehom zavezuje lücko blägo vsigdär kak naj-prvle nezäj povrnouti, ovak vu grehi smrdiš ino vekši greh na glavou zaveztiješ. Na peldo: či vu vogli edna iskrica živa ognja ostäne, či duže bole zača goreti, či ti edna mäla piknica zan^že gvant, tem na vekše ide, tak lücko blago pri tebi ostavleno ti na vekši cila. Za to či ideš spouvidi pa lückoga blaga nezaj ne povrneš, ešče je zobstomska ino jälna tvoja spouvid, nej je zadosta samo obečati, nego obečanje zvršiti; ne vgasiš žejo či samo gori napneš ka bodeš pijo, nego piti moreš; tak itd. G. s. Aguston doktor; či lücko blago se nezäj ne dä i bi se moglo dati, pokoure takši človik ne drži, nego samo skažližava. Ednoga maloga dečka pes vjo, ide oča s. Amoni Apaturi proseči, naj njemi sina zvräöi. Pita njega Apatur: znaš, zakoj je boug eto kaštigo na tebe pošlo, ka ti je pes bejsen sina vjo? Zrok je, ka si nevolnoj sirouti telico vkradno. Idi, veli njemi, nezaj povrni telico, teda sin te si ozdravi. Aliud de morte filii per parentem causata:.......
Zemite ednouk, prel. kr(šča)nje! ino pritisnite na vaša srca eto dužnost 7. zapouvidi; zadovolni bojdite z onim blagom, stero vam je g. boug däo i ne poželte vaši' bližnji' blägo, šterim brezi greha nemrete lädati. Po božem blagoslovi vaše inälo blägo de se povekšivalo, po tatji, harničiji vaše vnougo bldgo rastečč kak snejg od sunca ino vročine; či šččte svejta bl&gom Iddati, trudte se, skrbte se; ar ki boga molijo ino se skrbijo, njim boug vsa dä; či lücko blago pri sebi mate, nezaj povrnite, ar ono se ed-nouk razžgž kak vogjen i ešče vaše pravično zgori. Vi roditelje bogaci, či vas je boug z blägom blagoslovo, ne zvis'te se, ar vaše blago je boži ddr, vi pa sirmacke ne dvojte, nego vu bougi se vüpajte, ar dober n(ebeski) oča za väs skrb mä. Amen.
Predga
Dca. 10a post pent. 1815. F. Szölnek.
Pharisaeus stans haee apud se orabat: deus, gratias ago tibi, quia non sum sicut caeteri hominum raptores, injusti, adulteri, velut etiam hie publicanus. Luc. 28. 11.
Farizseus stoječi je etak v sebi molo: boug, hvalo ti dajem, ka sam nej kakdriigi lidje zgrablivei, krivični, lotri, kak je i ete publicanus.
Jeli je mogla takša molitev pred bougom poprijetna ino vu-godna biti, štera z visikoga ino z gizdavoga sred sdja vu sebi imajouča bližnjega ogrizavanje ino razlačanje? Ednoga krščan-skoga človeka molitev more biti ponižna i pobožna, i mi za istino mamo zrok nas poniziti, či z naši' grehov se spomenemo i či pred naše oči postavimo s kak zmožnim gospoudom šč6mo gučati, pred velkoga gospouda šččmo idti, šteroga mi z našimi grehmi smo zbantiivali. Sami ti pravični, šteri ednako vu božo j pravdi hodijo, šteri 30 nigdar nej boga zbantüvali, niti njegove s. pravde nej prelomili, morejo z Abraham patriarkom spoznati, ka oni na bogä gledouč se praj ino pepeo. Ete gizdavi farizaeus seb6 hvali ino preštimava svojimi skažlivimi jakostami ino dobrimi delami, gda boga moli. Mesto publicanušove ponižnosti sebe zvisi ino meče, hvali i veli: nejsam kak drügi lidje, zgrablivei, krivični, lotri, slejpo soudi publicanuša, šteri pouleg svidočanstva samoga Kristuša spravičani je doli šou vu svojo hižo. Ete farizaeus zavrže, ošpota publicanuša, na šteroga za ponižnosti i potrtoga srca volo zgledno, grehe njemi odpusto g. boug ; ete farizaeus slejpo soudi, ete farizaeus je bio razlačnik, ogrizavec, šteri niti vu cerkvi nej mogo mučati ali pa brezi razlačanja boga moliti.
Z etov prilikov je šteo g. Kristuš svoje vučenike navčiti ino njim pokazati, ki prava ino pobožna molitev more biti ponižna, i dosta se lüdi najde, šteri se za pobožne, bogaboječe držijo, pouleg toga pa so ogrizavci in razlačnicke. Gučijo oni pouleg svojega ha-
mičnoga preštimavanja ino soudbe ino s tem svojemi bližnjem i dosta škoudijo. Šteri rad laže ino razläöi, njemi ne ščejo vörvati; ali ci pa pobožen človik kaj pravi od bližnjega, nemi se vörje, ar velijo, da ne bi istina bla, ne bi gueo. Na krači ščem pred väs postaviti ino rastolmačiti, kak se morete babati ino varvati'hamič-noga guča, razlačanja ino slejpe soudbe, ar veli boža zapouvid: ne guSi krivoga svidočanstva prouti tvojemi bližnjemi. Ščem na dale na svetlost postaviti, naj lückoga blaga ne požalejmo, tem menje pri sebi držimo, ar boža zapouvid na dale nas vči: ne požalej bližnjega tvojega hiže ni pola etc. Poslüaajte.
Krivo svidočanstvo proute svojemi bližnjemi gučati je smrten ali odpustni mali greh: či bližnjemi s tvojim gučam nikakšega kvära vu imöni ali pa blagi ne včiniš, ne imaš smertnoga greha, za šteroga volo bi te boug vu vekivečno skvarjenje vrgo, ali račun boudeš pred bogam davo; či pa po tvojem hamičnom svidočanstvi bližnjemi zvar vu imeni ali pa blagi včiniš, vrejden si pekla, či tvoje hamično svidočanstvo ali krivi guč nezäj ne potegneš, či njemi poštenoga imčna ali pa kvär vu blägi nezäj ne povrneš. Eto nam svidoči sam g. boug vu starom t(estamento)mi: lažlivi svedok ino ogrizavec na veke preido, i med drugimi, štera boug odiirjava, je hamičen ino krivi svedok. Na te zrok gledouč pouleg bože pravde krivi svedok ino ogrizavec so žitek zgübili ino morjeni na peldo drügim säblov. Vu etakšo kaštigo so spadnoli sliižbenicke ino slügi kräla, šteri so Daniel proroka hamično toužili, na njega krivo svidočanstvo djäli, na molitev Daniel proroka o(ro)slanje rascejpali ino spojeli. Na dak dvä starca židoskega lüstva svidoka kriva in sodca, šteriva prouti nekrivičnoj Suzi krivo svidočanstvo dojauča, naj se na smrt osoudi ino dä Suza, samä sta vu grehi zgrablena, na smrt osojena ino morjena. Krivi svidocke ino ogrizävci so bili prouti samo (mi) Kristusi sini božemi, ali po tom toga pokaštigani, odäni i cejlom široukem svejti rastepeni ino razlučani. Nezgriintanim tälom je boug pokaštigo tri hamične ino krive svidoke, šteri so prouti s. Narcisuši püspöki krivo svidočanstvo doli djali, te eden eejlov držinov ino hižov z božim čiidom zgoro, te driigi živ črvivo, te tretji otemlo; eto nam svidoči Eusebius cap. 6. eccl. i tak g. boug vnožinokrat nezgovornim tälom hamične ino krive svidoke na etom svejti na peldo tim drügim kaštiga, naj eto odörnost, krivo svidočanstvo ednouk doli denejo.
Ali na kelko pa g. boug pravico ino pravično svidočanstvo lübi s(k)äzo je dosta krat z vnougimi čiidami na svidečanstvo pravice ino tim pravičnim, najmre gda je za pravice volo mrtve gori zbüdo ino so oni pravico svidočili pred kralmi ino vsem lüstvom. S. Stanislaus Polskoga orsaga Krakovije värasa s. m. c. (svete matere cerkvi) velki piišpok, da bi on krala za hotlivosti volo Boleslausa krono (?) na eto kräo rasrdo (se) naptišpoka govoreči, ka on krivično edno ves pod sebe pokopo in zdaj drži, zato smrti ino kaštige vrejden. S. Stanislaus ne majouči lista od onoga, od koga je küpo, niti on nej živeo od šteroga küpo, ar on pred 3 lejti mro, niti
r
drügi' svidokouv, veli krdli: mejte potriplenje, jas za tri dni gori zbidim onoga, od šteroga sam küpo ino njemi peneze doli djao. S. piišpok zača se postiti ino bogä moliti, na tretje po s. meši veli onomi od šteroga küpo: gori stani, gori je stano po imeni nemeški človik Peter, idouči s ptišpokom pred kräla svidočanstvo pred krälom ino lüstvom včinjeno ka s pravicov küpo ino pläöo ono ves, nezaj idouči vu grob doli lego ino zaspo. Hamična svidoka ino ogriza-vanje ešče vu tom odörno, dokeč bläga, poštenja, imčna, kvära, nezdj ne poverneš, tečas ti boug grehov ne odpisti, či boš vsäki den spouvidi šou, nouč ino den na koulinaj boga molo.
zapouvid veli in lOaj Ne poželi bližnjega žene niti slugo niti službenice itd. Z etim ne zavezüje nas na tou g. boug, kaniti hiže niti malhe, niti blaga, niti pola ne bi držali, ešče več nam veli: idi k mravli, gledaj njou kak se skrbi za svoj žitek. Vu driigom mesti pali nas vči: boga vörno moli, skrbi se, delaj, trüdi nouč ino den či ščeš na etom svejti živeti. Na dale: boug je človeka na delo stvouro kak vtico na lejtanje. Človik pouleg bože pravde dužen je sebi bldgo spravlati, naj more živet', nego z etov zapou-vid(jov) nas na tou vči ino opomina, naj lückoga ne požalejmo, niti tem men je k sebi primlemo, niti s hamičijov, čalarijov ali pa z jalnostjov ali pa z drügov prilikov pod sebe ne pokopamo, ar etakše bldgo na etom svejti nejma blagoslova, niti na ovom svejti d&vo. Etakšo žalostno peldo mämo vu stdrom t(estamento)mi od Ahab kräla: ete poželejouči svojega sousida ino bližnjega gorice oprvim za pejneze proso, ali da so njemi trno potrejbne bile, neje šteo dati, po tom toga hamične svidoke zisko, ki bo hamično prouti njemi svidočili ino njemi s hamičijov šteli v kraj zčti gorice, moriti ga je ddo; zd to niti boug nej mogo trpeti etoga požalenja niti etoga greha, njegovo krv psom je däo polizati. Oh kelko se zdaj po etakšem hamičnom požalejnji greha ne pripeti! Ništerni požalej lücko blägo, či z lejpim nemre pod sebe skopati, s hamičijov i čalarijov tečas vrta, dokeč na njem ne smrdi; odnodnougi bio, krvno prelijanje, odnod do med pdvri vnouga srditost, krej-ganje, psüje, mantränje sirmäkov, prejšanje sirout; odned po ha-micii, čalarii krivom svidočansti vnougi' vrajži' prijatelov, od (ned) se vnožino liidi na vekivečno skv&rjenje vrže, štera nam g. Kristuš zapovidava, naj eta ouzdaleč od näs boudejo.
P. K. (prelübleni kerščanje), vö vržte ino vö zbrište z vaši' src etakše nenaredno požalenje ino dobro pazite, naj ona nad vašim srcom ne gospodiijejo. Doli vgasnite najmešo iskrico etakše škodlivoga ognja, šteroga najleže vgasnete, či se zača zažgati. Či ste vašemi bližnjemi vu imeni ali pa blagi kvar včinili, nezaj povrnite in od njega odpuščenje proete; nej je tou za dosta, nego pred kim ste lagali, razlačili, hamično slejpo soudili, vadlüjte ka eta ste nekri-vično na bližnjega gučali. Oh eto se vam žmetno vidi, ali žmet-nej bode, gda pridete pred vekivečnoga sodca gde laži, hamičja, slejpa soudba mesta ne de mejla, teda spoznate, ka eto boude pravica. Amen.
Predga
Dca. 10a_ post. pent. 1816 F. Szöl. 1822. F. Sz.
Dva človeka sta 'gori šla vu cerkev ka bi molila, eden farizseus i te driigi publicanus. Lue. 18. 10.
Abraham med driigimi patriarhi eden poglavnik in edna lejpa zvejzda, da bi z bougom pogodbo činio, naj njemi sind ino odvejtek da, na zavalnost njemi eden velki aldov njemi gori aldiivo. I ovo, gda bi ete aldov n(ebeskomi) oči gori skazati šteo, priletele so zgrab-live ptice ščejouče njegov aldov kliihati, jesti ino trgati. Ka je činio na eto Abraham? zeo je šibo ino bič i tak je v kraj gono divjačino, naj njemi ete aldov ne zamažejo niti ne poblatijo. Moj kerščanski človik, gda ideš vu cerkev božo hižo s. meši, gde se sin boži za tvoje ino cejloga svejta gori aldiije ino n(ebeskomi) oči notri skdže, ali pa či gde koli vu kak ste mesti bogd moliš, keb-züj, ka Abrahama bodeš nasledüvo i takše zgrablive ptiče, mihe, tou je, telovno ino svečko mišlenje, skrb kelko je mogouče s tvoje pameti vkraj odeganjaj, vkraj zbi ino odženi i gda bogd moliš, driigo na pameti ne drži, kak samoga boga. S. Gregor päpa po Abrahama vticaj ino mihäj razmi satana mišlenje, štero on pred človeka dejva, gda človik moli i nestanoma je satana na tom naj človeka zmejša vu molbi i tak brezi hdska ino sdda boga moli.
Eto je prel. knje! štero g. Kristuš vu gnješnjem s e(vange-lio)mi od molitve farizevša ino publicanusa pred nas dava. Fari-saeus vu svojoj molitvi na velko popolnost ino svetost šteo pridti, večkrat se je pošto, na gouloj zemli ležo, desetino plačiivo, svoje blägo na almostvo ddvo, vu žakli ino pepeli pokouro držo; ka si je z etimi delami prisliižo? nika nej, spadno je ino zalejo se je. Prouti pa ponižen publicanus s čistoga ino s poniznoga sred boga molo, svoje grehe vadliivo i vsej grehov odpiiščenje ino milostiv-nost od boga doubo. Vči se za etoga, kak da ino s kaksim tälom moreš bogd moliti, naj višnji boug tvojo molitev ino prošnjou poslühne naslediij nej zvišenoga gizdavoga farizaeusa, šteri bole sebe kak pa boga nvalo, nego naslediij poniznoga publicanusa, šteri od velke sramežlivosti, od poniznoga i potrtogo srca niti ouči prti nčbi nej vüpo zdignoti, za to z velkov poniznostjov svoja prsa se je bio govoreči: boug bojdi meni grešniki milostiven. Eti gledaj ino si primišlavaj kakša more biti tvoja molitev, eti te vči sam g. Kristuš, kakša more biti tvoja molitev, naj boug njou poslühne, naj tvoja prošnja vugodna pred bougom bode ino tebi na dušno zveličanje. Eti mi boža pravica dd priliko, naj vam pokažem, kakša more biti naša molitev ino prošnja naj boug njou poslühne, za to potrejben je bič ino šiba naj vrajžo ino svečko skrb vö z naše pameti srca odženemo, zbijemo. Dokeč vam rastolmačim, srca poniznoga vu imeni Jezuša poslušajte.
Prišdo je ednoga dne prel. zveličiteli eden poganski poglavnik ovak žitka katdnskoga, šteri imajouči vörnoga sluga vu velkom
bčtegi, milo je bilou nad njim i z lübeznosti genovši zveličitela trno proso govoreči: gospodne, sluga moj leži vu hiži betežen ino trno se.manträ, na štero ino prošnjou na mesti se je prel. zveli-čiteo obečo i veli njemi: jas pridem ino zvračim ga Stoutnik od velke ponižnosti nej dopüsto, ka bi vu njegovo hižo doli šou, za to je velo: gospodne, nej sam vrejden, ka bi vu mojo hižo doli stoupo, nego samo i. t. d.
Telikajše imajouče kralič vu Kafarnaumi sina trno betežnoga šteri je začo mirati idouči g. Kristuši proseči njega, naj doli stoupi v njegovo ino sina zvrdči i smrti oslobodi; ka je njemi g. Kristuš na eto prošnjou njemi osloubodo*,)? či znamenja ino čiida ne vidite, ne vörjete. Zakoj je kraljiča karo ino žberco(?) na molitev pa stoutnika se je včasi obečo: jas pridem ino ga zvrdčim? Prel. krščanje, eti' oböj dvöj molitvi ino prošnje razloček morete gledati. Stoutnik s krepkov vörov proso, vu njem krepko vörvo ka je on Kristuš boug ino človik, mesijas židovom obečani, za to ves vüpanje vu njem naslono; kralič pa vu vöri ino vüpanji dvojio, njega skišavajouči, je li on more taksa čiida činiti, šteroga se lejbko navčiš, kak velka krepka ino zmožna vöra vüpanje biti vu molitvi, naj g. boug njou poslühne. I kak s. Jakob piše: prosi pa vu vöri nika ne dvoječi, ar ki dvoji, spodoben je morskomi hvAli, šteroga vöter gible, okouli meče, za to naj ne štima on človik, ka od boga kaj dobi. Tak je dvojio Mojzes židovskoga lüstva voj-nik, jeli on more s pečine lüstvi vodou vö dobiti. Tak je dvojio Peter, jeli on mogo biti (?) po vodi hoditi, za to njemi velo Kristuš: male vöre, za koj dvojiš? Za to či ščeš za hasek moliti, pouleg s. pisma prole pripravi tvoje sreč in ne bojdi kak človik, šteri boga skiišAva; molitev štera se brezi pravogo n&kanja ino brezi krepke vöre moli, nej ka bi božo srditost v t šala, nego boga na srditost pobüdi; za to Jeremiaš prorok veli: prekleti, šteri nemarno delo bože čini. Za to stoutnikom ponizi tvoje sreč, pobüdi vu bougi pravo vöro ino vüpanje pravi z apostolmi: povčkši nam našo vöro i gospodne vörjem, pomazi našo nevörnost.
Hodimo na dale. Zemimo e(van)g(elium)sko priliko od 10 divic, 5 epametni' 5 pa nespametni'; vsej deset je na gostüvanje pozvani' bilou. Pridouči zaročnik velki krič pousto: ovo zaročnik ide, idte pred njega. 5 divic, štere so mele lampaše vužgane, idouče notri so puščene na gostuvanje, sledi pa 5 nespametni' pride kričeč: gospodne, odpri nam; ali 5 praznimi lampaši so nika nej doubile, kak ete odgovor: ne poznam vas.
I naj bole razmite, pred näs dä sam zveličiteo, ka eden sirmäk okoli pou nouči prišao k ednomi, triiple ino krči: prijateo, gori stani ino mi posoudi 3 lčbe krüha; na štero prošnjou ete odgovor doubo, ka nemre gori stanoti za dicč ino držine volo, ar ete gori zbüdi. Poutnik je nej henjao trüpati, dokeč je nej doubo. Pitanje: za koj je 5 nespametni' divic nej prišlo vu nebeški orsdg ete pa
*) osloubodo zapisano me^to: odgovoro.
poutiii notri prišo? Ar je ete nestanoma trüpo, proso, boga molo, ete je pušeeni vu n(ebeski) orsdg.
David Izraela krao včineči greh z grehov se spovedo, pokouro držo-ino njemi boug grehe odpüsto, ali po malom vajti žalosten glds doubo, ka njegov sin trno betežen na smrtnoj posteli leži. Ka de vu etoj nevouli činio? začo nestanoma boga moliti, postiti, na gouloj zemli ležati, od žalosti niti piti niti jesti nej mogo, naj li njemi boug dejte ozdravi. Ali njegova molitev zobstonska bila, sin lübleni je njemi mro, boug je njega k sebi z6o. Dak boug ponižno ino potrto (molitev) ne poslühne? Moreš, moj krščenik, eti pamet zčti, ar višnjega boga milostivnost je velka,- či bi eto dejte gori, Davidi bi na špot ino sramoto bilou lidem pa na spdko, eto dejte bi se zvisilo i vu orsagi velko zburkavo včinilo, za to je boug Davida nej poslübno ino dejte k sebi zeo za greha volo Davida.
Tak i vi mrtelni lidje od bogd že edno že driigo prosite. Edni boga molijo za svoje žene i otrouk zgravje, edni bogä, molijo za krüh, za srečo pri mdrhi, pri hiži, edni za cest, za bogastvo ino lejpi žitek, edni oblibo včinio, ka boudejo velki ceo na dugo pout ali s. Trojicam na prouško šli i dönog, ka od boga zelejjo, ne zadobijo, boug nje ne poslühne. Ka je tomi zrok ka telko zobstonski' molitvi ino prošnj sevcini? Jeli je nej istinsko Kristuša obečanje pri s. Jakobi: či boudete kaj vu imeni mojem prosili, dd vam. Tak či dejte mater nož prosi ka si rokou vrejže, či nouvi lance strga, jeli se za to na sloboščino pisti? Tak vi želejte, štera so vam na dušno skvarjenje zd to od bogd ne dobite, za to naj oprvim morete moliti: bojdi tvoja vola
Salome Zebedeožovov (!) sinouv mati pred cvetnov nedelov idouča g. Kristuši njega proseča, naj nje dvd sina postavi edna dejsen, toga drugoga lejvi stran vu orsagi, ar ona je štima(la), ka Kristuš po smrti ino mantri vu Izraeli boude kralüvo, zato njej odgovoro: ne znaš ka prosiš. Za koj je njej ne dopüsto, ka je želejla? zd to ar dejsna rouka zadene n. blaženstvo, lejvarouka pa vekivecno skvarjenje.
Ne ščem, k(rščans)ke diiše, ka bi vam volo v kraj zeo, esče žive on milostiven boug, šteri vaše molitve poslühne, posliišajte priliko od samoga Kristuša: gda bi on vu drždnje Genezaret šou, pred njega prišo eden betežnik majouči vu sebi hüde dühe, za to proseči Kristuša, naj ga zvrači i ete nečiste dühe od njega odžene. Pita njega: ka ti je imč? odgovori satana: šereg; zd to začo prositi naj dopisti, vu nejmo marho se potegnejo, i dopüsto je.
Ka se s Pavlom apostolom pripetilo? Ete se očivesno toužo bougi od skišdvdnja svojega i za to piše: tri farte sam bogd proso, naj me oslobodi od njega; ete odloček je doubo: doide tebi moja milošča, ar jakost vu nevoli precvet6, i nadele: rad boudem se hvalo vu moji' nevoulaj, naj vu meni prebiva jakost Kristusa.
Tak satana prošnjou poslühno, Pavla pa nej, naj njemi na dušno zveličanje boude.
Vči se z eti' peld, kak moreš ouciga mäo bogä moliti. Na peldo naj te Adomarus, eden pobožen bogaboječi krščenik, ovak pa temli. Ete čiijouči čiida s. Redastiiša(?) Atrebaste varaša piiš-pöka, želo i on k onoj škrinji pridti, tam bodouči boga proso, naj njemi po prosnjej s. Adomarusa pušpoka pogled ouči nezaj da. Eto miloščo doubivši zdrav vu oči nezaj povrno ino bougi zahvalo, sledi pa premišlavdvši, jeli njemi eto boude na zveličanje ali pa nej, etak začno boga moliti: moj gospoud, prosim te ponižno, či moje videnje meni ne de na diišno zveličanje, püsti nezäj na mene temnost, ar lepše je meni temlomi idti vu n(ebeski) orsäg, kak pa gledečetci vu pekeo, i na mesti nezäj temli pousto.
Včite se z etoga, oh mrtelni lidje, kak s ponižnim srcom morete boga moliti. Včite se nasledüvati Abrahama, šteri idouči aldov činit svoje sluge pod brejgom postavo, tak i vi vašo svečko skrb domä ostavte, gda idete vu cerkev bogä molit; nasledüjte vu molitvi staroga Jakoba, šteri etak govoreči malomi Jezusi: ne odpistim te, dokeč me ne blagosloviš. Nasledüjte samoga Jezuša šteri idouči boga molit na s(veta) lica doli spadno: oča neb(eski), bojdi tvoja s. vola. Tak i ti, moj k(ršče)nik, ne prosi štera tejlo žeiej, nego štera se bougi vidijo, kak s. Agušton piše: ki sveto žive, on sveto zna boga moliti. Amen.
Dca, 13. 1816 F. Szölnök ex Schnellers. 1822 Iss.
Nonne deeem mundati sunt? et ubi novem*) sunt?
Nej Ii ji' je deset očiščeni i gde ji' je ti' devet? Luk. 17. 17.
Eto je zahvdlnost štero je g. Kristuš za svoje dobročinžnje od svejta doubo, deset je ji' vu računi bilou šteri po čudnovitnoj zmožnosti so zdravi poustali in samo eden se med njimi najšo šteri se je nezaj povrno i za dobročinenje bougi zahvalo ino njega dičo. Pred mälom vrejmeni so gotovi bili i nestanoma od njega pomouč prosili vu nevouli, zdaj nišče niti rejči ne povej ka bi njemi zahvalo, pred tem toga so njega imenüvali za Ježuša Na-zarenskoga, njega so molili, zdaj se njim	za dobroga
činitela imenüvati. Ka je eto za nezahvälnosti ? eto je ona ne-zahvälnost, štero je Kristuš od nezahvalnoga svejta na vekše SküSävo. Cejlo s. pismo nam svidoči, ka on za ves skrb, za s. navuk, šteroga včio, za ves dobrouto štero nam včino, nej driigo nego špot, sramo, zavrženje, na slejdnje smrt gori vzeo. Samo eden n. oča je šteri svojemi sinej jednorodjenomi näjem skäzo, ober vsej nebes njega zviso, na desnico božo položo. Niti ne želej g. Kristuš drügoga najema kak etoga, gda je že na tau prišlo ka je on z etoga svejta mogo idti, etak veli svojemi oči: vidiš, oča, delo sam spuno, štero si pred mene däo, zdaj me poštuj.
P. k. kak se je pripetilo Kristusom tak se zdaj godi z vu-čeniki vsaki dčn. Mi krščanje se jako vkanimo, mi za naše delo, za naše trüde, za našo sliižbo od svejta eden nevolen najem dobimo, svejt svojim slugom vu deli je nevören, lažlivi, svejta najem je nezahvalen, samo eden boug je, šteri svojim vörnim slugom eden pravičen näjem da, kak je Abrahami pravo , eto vsi vidite ino znate, kak pa tou more biti, ka lidje bole na Ion ino najem sveta se naslanjajo, bole se vu svejta najemi vüpajo kak vu božem najemi. Gnešnji den pred vas postavim svejta ino boži Ion. Pitao bodem kak svejt plača, 2JL kak boug plača. Dokeč eto rastol-mačim posliišajte.
Trno je potrejbno (ka) etoga svejta pred vas doli zmalam. Vi dobro znate ino znate kak hödou ete svejt plačiije, vi eto pamet ste zeli, kak pa jas, ka bi z etoga s. mesta vam tolmačo? Enge-diijem ka svejt od etoga več znä kak pa mi diiševni pasterje. Ali jeli ste vi eto dobro zgriintavali, ali pa je li eto vam na hasek prišlo? jas li samo pitam, kak ete svejt plača ino kakši näjem dä; jas velim ka svejt lagoje plača ino lagoj Ion da, ar on nešče plačati niti ne mre dobro plačati. Svejt nešče dobro plačati, eto nam svidoči s. Janoš: vsa štera so na svejti, je požalenje ouči, požalenje tejla i gizdost žitka.. Ete s. rejči nam svidočijo, ka na etom svejti stälnosti nej ga. Ci svejt koga hvali, driiga pa ošpota; či svejt koga zvisi, driiga doli poteži; či ednomi dobro želej, driigomi lagoje; ka koli čini za svojega haska volo čini; svejt däre dili, ar on däre čaka; svejt človeka na visiko čest postavi, ar on sam po lücki rokäj na visiko cest zdignjeni; svejt lejpi najem dä, ar on vekši najem čaka. Či svejt za svoj hasek vsa čini ino dela, kak moremo vörvati ka on nam pravi Ion dä? Zakaj nam s. pismo ino s. očevje prepovidävajo svejt lübiti? Zato ar eto je edna nezgruntana pravica, ka svejt lagovo plačiije. Jeremias veli: prekleti je on človik, šteri se vu človeki vüpa; nasladnost ober nesladnosti, vsa so svejta nesladnost inobojdikaj. Etak krči moudri Salamon, šteri vu svejti nikakše pläöe najšo: ne liibte ete svejt niti ono štera so etoga svejta. Ves sveto pismo nas vči, ka na etom svejti vsa so hamična, nestalna. Posliišajmo s. Aug(ustina), šteri etak piše: oh jalen svejt, ti obečaš vsa dobra i ne daš kak lagovo; ti obečaš žitek i daš smrt; ti obečaš veselje i daš žalost; ti obečaš počinek, mer i daš vnougo delo, trüdnost, mantranje; ti obečaš lejpo roužo , oh kak povehnjeni gnoj nam o rouke ddš!
Živo peldo pred näs däva kraleska kniga od svejta nezaval-nosti. David po Saula smrti 'da bi svojimi slugmi paso ovce pouleg Carmelus briga bio je pa nej daleč eden sousid bogat človik Nabol. David kakti pobožen člo(vik) prepovedo svojoj držini naj Nabali nikakšega kvara ne činijo, ešče njemi na pomouč ino hasek boudejo. Ednoga cajta pošle David pošto k Nabali i veli njemi, naj se spomene Nebel ž njegovga dobročinenja i da je bogat človik z višešnjega bläga, naj njemi kakši strošek pošle.
Na eto odgovori nezaj Nabal Davidi: što je David, ka bi jas njemi krüh, vodou ino mesou pošlo? Eto vidite svejta najem, etakša je svejta nezavalnost.
Etakšo žalostno nezavalnost vidimo zdaj tüdi vu dosta mestaj. Nejli nej oča, mati svojo deco s trüdom, z nevoljouv skrbljivostjov gori hranijo, njč oblačijo, na perouti sprdvlajo na stare dni naj kakšo pomouč od njih majo, je li se dak te pomouči včdkajo? oh stanovitno nej; deca komaj na perouti pride, roditele zača odiirjavati, ošpotavati, z gladom marjati, na slejdnje biti ino vö s hiže goniti, eto mate svejta nezavalnost. Nejli nej dva brata ali pa dvej sestri po očinoj smrti goule ostanejo, edna velka krepka, ta driiga 2. 3. lejt stara, starejši brat na toga maloga skrb md, gori ga hrani, obldči, te meši po lejti na perouti pride, toga vekša odürjdva, bija ino vö s hiže vö goni. Eto mate svejta nezahvalnost. Nejli nej mouž, žena si zgočita: čiiješ, najni sin že md lejta, da bi se njemi dobra krščenica najšla, dobro bi bilou njemi edno tiva-rišico ziskati, sirmaško, pobožno, štera na stare dni nama boude na p(om)ouč. Tak se je zgoudilo, eto se je zgoudilo, po lejti žena sina rog6 dobi, možd na nje zeme i tak njevolni stari se morejo v kout potegnoti, ka njima što vrže tou mdta, ešče je pes vu vekšem poštenjej kak nji dva. Eto mate svejta nezahvalnost.
Kakši näjem boug dd? Odgovorim vam z ričami s. pisma: ti boudeš jo z dela tvoji' rouk. ps. 127. 2. ti boudeš srečen, tebi boude dobro, g. boug tebi dvoji Ion dä, sluga boža boude srečen na etom svejti, ob drugim on zadobi vekivečno bldženstvo. Ti boude srečen, ar boug vremenitna boude tebi s pravov merov mero i pali vu vekivečnom blaženstvi boudeš se veselio. G. boug neskončana pravica, šteri ne	se nemre, on ka je obečo
nam, istinsko nam tüdi dopuni, zd to moremo se vüpati, ka on nam eden lejpi Ion dd. Z etim smo nej zadovolni, nego eta vu spoznanji ino peldi moremo viditi.
Vidite, Abraham je ednoga jedinoga sina s podložnosti bougi ddo i kak z lejpim tälom njoga dariivao, njemi je nej samo sind nezaj darüvo, njegov odvejtek je nej samo boug blagoslovo, njemi telko bogastva dao kak zvejzd na nebi, pejska vu mourji, njemi je obečo prebivdlišče vu Chaanani, njemi obečo ka ž njegovga pokolenia Messias se md naroditi.
Jod je vören g. bougi obsto, nej samo kak je satana štimdo, vu srečnom nego i nesrečnom vrejmeni. On je njemi stalno ino vörno sKižo i s kim je njega dariivao? On je njemi nezaj dao njegovo bogastvo, on je njemi po dvej giibi vsa nezdj povrno. Ona dovica od Serepta dala je Eliasi božemi proroki edno malo hrane, šteroga je boug k njej pošlo i skim jo je boug darüvo za ete mali trüd, za eto malo slüzbo, štero je njemi skdzala? On Eliasi čiidna dela dopüsto, ka njč oli ino mela se je nej pomešala nego na vnožino povčkšala. — Vučenicke Kristuša so vrgli mrežo na rejč Kristuša, njega so nasledüvali, s kim je darüvo njüvo pod-
ložnost? ka oni boudejo soudili 12 pokolenje Izraela i na 12 stouci' sideli. Judita na sarnoga bouga zavüpajouca Holofernaša oblädala i vsomi narodi na veselje bila. — —
I kak ešče zdaj vsaki dčn g. boug plača za najmeše delo svojim vörnim slugom? jeli ne vidimo, ka prel. zveličitela obečanje se spunjäva i ki njega naslediijejo, jezero krat njim spuni. Zglednite se na sirmaška hiža, oni so zadovolni s tem ka njim boug dä; ka najdete drügo kak dobro düsno vejst. Delajte dak vi vörni boži slugi vu Kristusa goricaj, gda večer pride vsakomi svoj soud vö pläöa. Služte vašemi gospoudi, zdržte njegove zapouvidi, ar či komi edno kaplo mrzle vod6 däte, brezi näjema vam ne ostavi, ar pride sodeč boži Kristus i kak istinska je rejč boža, tak vsaki svoj näjem zadobi. On sam pride, ki je nad malim vören bio, nad vnožinov ga postdvi, i kak s. pismo veli: Eto vidite z vašimi očami jas sam malo delo i jas sam vnogo počinka najšo.
P. k! zdaj sami soudte ino si odeberte, šteromi lepše spädne, ki svejti ali pa bougi sliiži; on ki se cilou na bogä niha, ali pa ki se na čaldren svejt nasloni; on ki od svejta ali pa od bouga n&jem čaka? Oh kak hüdou svejt plača! on nam nešče niti nemre plžčati. Kak obilno plača boug, njegov Ion je na etom i na ovom svejti velik. On je nam obečo i svoje obečanje istinsko spuno kak ste čiili, on kak ti pravičen boug svoje obečanje istinsko zdrži. Eto mi spoznamo eto ino vörjemo, boug naj boude naš najem i naš slejdnji cio; svejt je meni nevören, nestälen, on mene ostavi, on menč zavrže, on mene vkani. Nišče nemre dvoma gospoudoma služiti, jas ščem samomi bougi sliižiti i svejti samo za božo volo. Eto nej samo moja vüsta, nego moj žitek, moje živlenje naj potrdi ino pokrejpi. Jeli da etak gučijo, etak mislijo vsi moji krščanje? Oh bär da bi etak do vaše slejdnje megnjena mislili ino činili, ar vi vsi dobro znate kak hidou svejt i kak obilno g. plača i kak lejpi najem obdili onim ki njega sliižijo. —
Dca. 7 a post pent. 1817. Csöp. Torök.
Attendite a falsis Prophetis. Matth. 7. 15.
Varte se od krivi Prorokov.
Istina ka po krivi' prorokaj razmi one g. Kristuš, šteri krivi e(vangeli)um, hamičen navuk prejdgajo ino včijo, lejpe jakosti zavržejo s Kristusa pouti zabloudivši, pravico ostavivši lüstvo vu nezgrüntano pogibetnost zapelajo. Vu drügom rdzumi po krivi' prorokaj se razmijo skazlivci, dvojega srca lidje, šteri se čalarno, hamično svejti mitijo. Od eti' skazlivcov etak piše s. Cyprianus püSpök: Vu hidoubi, lagoji bodouči vu koužo jakosti so oblečeni. Krivi prorocke po krivom nävuki, skazlivci pa po čalarij' ino hamičji pobožno lüstvo zapelavajo. Z ä to z vrejdnim tälom jas opominam vsakoga krščenika, naj se eti' krivi' proro-kouv varje; ar njtiho guč delo je pogibelno, za to ali vu pajdaštvi,
ali vu guči i vu kak šte djanji dosta diiš nekrivično zapravijo. Pogibelen je njiiho guč, ar ništerni prvle pamet ne zeme, nego gda ga ali vu svečki ali vu diiševni kvär notri süne. Pogibelno je z etimi pajddštvo držati, ar drügo mislijo kak gučijo ali denejo i svojega mišlenja nigd&r vö ne nazvejstijo.
Od Kristusa poroda mäo že 19». stotina teč6; ta prva je bila čiidnovitna , ar na vse kraje nezgrüntana čiida so se godila na poviksävanje s. naše k. vöre, ta trčtja samočna, ar kr(šča)nje za preganjanja volo so mogli vu samoči, vu pistini prebivati. Ta 4» maudra, ar telko je rooudri' krščanov bilou, ka pogane so s pismom (so) premogli i svojov modroustjov na špot ino sramoto vrgli. I tak vs&kom stou leti so se najšli hamični ino čaldrni lidje, ar morem vadliivati, ka bole skazlivoga, hamičnoga, čaldrnoga ino divjega srca lüstva nigdär nej bilou, kak vu etoj stotini, i morem praviti s. Bernardom: Vliče se zdaj skazhvosti vonječa priläzen po cejlom tejli s. m. cerkvi i či jo bole trpi s. m. cerkev, tem na vekše hraste, ide.
Dobro je eto znao naš prel. zveličiteo, zi to nas etak opomina vu gnešnjem s. e(vangeliu)mi: varte se krivi' prorokov, naj vas vu zanke ne vržejo ino ne skvarijo. I naj čedno na sebe pazite, pok&žen vam ka skazlivost kak občinska kak pogibelna med človičanskim narodom, ar dosta nekrivični' diiš vu pogibelnost vrže. Posliišajte.
Čete znati, ka je skazlivost? skazlivost je ona hidouda, vu steroj seb6 što za driiga drži i kaže kak pa vu sebi je, za na-čišega seb6 k&že kak pa je. Ki se etak vu peršoni, vu guči, vu djani drži, on je skazlivec. Vu priliki te bole razmeli. Edni pravijo, ka skazlivec je spodoben aspis-kače jajci, štero od zviina je lejpo, bejlo očdm se vidi, od znoutra pa puno čemžra. Etakši skazlivci vsi, šteri ozviina se pobožni, sviti, nekrivični držijo, od znoutra so pa puni fancosti, odürjävanja, hamičije, nečistouče. Drügi pravijo ka skazlivci so spodobni prhkomi zbobotjenomi listej ino prhlaznosti štera se vu noči svejti, vuj dne pa nikakše svetlosti neima. Mi vsi smo vu etam žitki kmičnatoj nouči. Ništerni so puni odörni' grehov i ozviina se svejtijo kak ti prildzen dokeč pravice den ne pride, gda boude vsaki vidi(o), ki je prilaznosti, odörnosti pun, ki pa nej. Drügi pravijo, ka skazlivec je kak ti sunčevna vöra, štera te čas kdže, dokeč sunce sija ali pa ne zajde. Tak skazlivec te čas dobra čini, dokeč ga vidijo, gda pa nišče ga ne gleda, teda hüda čini, ali pa dobra ostdvi. Ništerni prispodobajo k malari, šteri človeka vivinešnje tejlo doli mdla, kakši je oznoutra, nika ne gene. Ništerni velijo, ka skazlivec je spodoben opici, ar edna stvdr, veli Plinius bole svoji mladi ne k&že kak opica, tak niti eden človik svoji' deje najmeši' bole pred svejt ne däva, kak skazlivec.
Ali dönog oh ti j&len ino čalaren svejt! komaj se hiža najde gde vuk vu ovčoj kouži, krivi prorok ne bio, ar nezouči lipou
guči, lejpo prijatelstvo kaže, dosta obeča, lipou se njemi pokloni, skrivama pa njega razlači, ogrizdva, reščta, graja. Ne znam za istino, je li bi se eden najšo, od šteroga bi mogo povejdati, kak je Kristus pravo od Nathanael: Eto je pravičnoga srca človik, vu šterom nikakše jälnosti nej ga. Da bi časar na skazlivce ino lasce dačo vrgo, zadosta bi pinez meo niti drüge dače ne bi tribelo nametavati. Med žlajhtov se na rejci najde präva lilbeznoet, med hižniki prava vörnost. Deca pred očov ino materjov lipou guči, za hrptom pa figo njemi kaže ino se smije. Kain zvdo je svojega bräta z lejpimi ričami z bratinskov lübeznostjov na poule silgye gledat i tam ga mouro. Oh kelko Kainov zdaj nej ga, šteri nazouči lipou gučijo, skrivoma pa ogrizavajo, či nej vu tejli vu diiši pa ga morijo. Absolon je Amona na gostüvanje zvao, po gostüvanji pa ga je mouro, sie etc. David je Uriasa na smrt pošlo, naj more svoji greh zakriti. Ah kelko zdaj drügi' ne trpi, naj oni svoje grehe zakrijejo. Jouzef za nekrivičnosti volo 2 leti vu temlici mogo gečati, tak zdaj vnožino liidi na vöke za nekrivičnosti volo trpi. Daiila skazliva žena Samsona se je tačas mitila, dokeč njej svojo krepost vö ovado, zä to idouča 7 vläsi vö vrejzala i njemi mouč v kraj zela i tak Filistevšom na smrt dala. Etakši' skazlivi' lüdi se ešče zdaj dosta najde, šteri te čas drügim zanke mečejo dokeč nje ne vlovijo, po tom toga na sramoto, špot, sir-maštvo, na slejdnje vu düsevno pogibelnost vržejo. Pri pitvini, jejstvini, pri puni' štticaj masne riči, ozvüna ma oučo koužo, odznoutra pa vuk zgrablivi. Za to dobro si premisli, dobro pogledni, komi moreš vörvati. Jezero lejt minolo, ešče vu obečanji nej ga vöre, vu vüstaj ma met, vu reči slatko mlejko, vu srci žučak britki ino čemčr. Ne daj boug, ka bi eta sondo od lüdi, ali vsaki vidi znä dobro: spadni vu nevolo, jezero sprejčanja ma, ka ti nemre pomočti, vsa obečanja so vesnola ino se raslädila.
Skazlivec je pobožen, almoštvo da, vu cerkev ide, naj li se more sveti viditi. Soujo grešnicke šteri svoj greh očivesno pred svejtom vadliijejo ino pokažejo, ki ma na drügoga fančost, očivesno si nad njim čemčre natere, skoupi silov driigomi blago jemle, pijanec z vinom si pamet zapravi, ali skazlivec vsa skrivoma čini, zä to Kristuš etak nas opomina: Varte se krivi'prorokov, ž njuhovga s&da boude(te) nje poznali, a nej vsaki šteri veli: gospodne gospodne &c. Na štero nas etak opomina s. Paveo: mejte lübeznost brezi skazlivosti, odiirjavavši hüdo dobro mi se prikapčite, skrpte se vu dühi	bougi sliižbe, imajouči vüpanje, vu nevouli
trpte i stalno bogä molte ad Rom. 12. 9. Poslušajte na dale svetoga Pavla šteri nas vči ka skazlivost morete odvrčti ino eden drügoga s pravičnoga srca lübiti. ad Cor. 13. Či z lüdi ino angjelov jezikmi boudem gučo, lübeznosti pa neimam, včinjeni sam kak med brineči i činkajouče cymbole, i či boudem meo proroküvanje i vse skrovnosti boudem znao ino vsa znanosti i boudem meo vso vöro ka brige boudem prinašo, lübeznosti pa ne bom meo, nika sam nej. I či ves moje poištvo dam na hrano sirmäkom i či moje
tejlo ves prejk däm ka bodem goro, lübeznosti pa ne bom meo, nika mi ne de hasnilo.
Lübeznost je trpliva, je dobrovolna, lübeznost se ne bori, lübeznost hüda ne čini niti zgizdi. Lübeznost vsa zatrpi, vsa vörje, vsa se viipa; zdaj troja ostanejo: vöra, vüpanje, lübeznost, med etimi je najvekša lübeznost.
Na te zrok gledouö tak živte, ka niti vu guči, niti vu deli nikakše skazlivosti ne te meli, varte se jalnoga hamičnoga guča, stalni bojdite vu dobrom ino vörno bougi sltižte. Proste od njega miloščo naj njemi vu čistom srci i dühi morete slüziti, ka te mogli na smrtnoj posteli praviti Ecehias krdlom: spoumeni se gospodne, kak sam pred tebov hodo vu pravici ino popolnom srci, i svetim Pavlom 2. Tim. 4. 7. Dober boj sam bojio , bižaj sam skončo, vöro sam zdržo, na slejdnje ostavlena je meni korouna pravice, štero meni dä gospoud vu onom dnevi pravičen sodeč, i nej samo meni, nego i onim, ki lübijo njegovo^ prišestje, i tak vu pravici boudete bogä na vöke dičili z angjelmi. Amen.
Predga
pro dca. 9a post pent. 1817 F. Szöl. ex Török.
Videvši varaš jouko se je nad njim, Lük. 19. 41.
Ne čakajte gnešnji dčn od mene nikakše radosti, šterov bi vaša srca obesello, ar čttjem joukati src obseMella, zaročnika, čtijem joukati mojega prelüblenoga zveličitela. Ci svejta veselje jouče, kak bi se mi mogli raduvati? Ali zakoj se joučeš, zakoj se žalostiš? Videvši vdraš jouko se je nad njim. Ovo gnešnji s. e(vangeli)om svidočastvo čini, ka približavajouči k Jerušalemi jouko se je. Oh nespameten ino nesrečen v&raš, ti si zrok ka svejta veselje se žalosti, jouče angyelov radost? Tak je! Vido je naš prel. zveličiteo Jerušalem varaša prišestno razrüsenje, vido je cejloga pokölenja strašno opüsöenje, vido je vnožino düS veki-večno pogibelnost, na milostivnost genovši joukati ino polejvati začo svoja s. lica žergavimi skuzami. Kak je vido ino se jouko nad Jerušalenskim varašom, tak se je boža kaštiga^ spunila po njegovoj smrti za 40 lejt. Ar okouli je zeo protivnik väras do zemle optiščeni,^ kak' je Kristus proroküvao: kamen na kamli ne ostane. Židovsko lüstvo notri zaprejto kak vččle vu koš&j, na takšo pogibelnost so prišli, šteroj je ete svejt nigddr para nej vido.
Sam Tituš vezer na onom mesti, na šterom na olikovom brejgi doli rasprestro svoj taborski šereg, na šterom brejgi Kristus jouko, okouli idouči vdraša vidčvši, ka cejli varaš pun lüdi, gori zdigno svoje roke i na pomouč zezavavši boga, ka eto nezgovorno opttščenjč nej z žnjegove mouči ino jakosti, nego z bože srditosti zgoudillo. Dosta bi mi vrejmena tribello, či vam Jerušalema pogibelnost štev rastolmačiti, zdaj vas pitam, zakoj je Jerušalem
Letopis 1877.	®
na tak velko pogibelnost prišo? zakaj je g. Kristuš takžergavimi skuzami jouko Jerušalem varaš? stanovitno či zroke naprej ze-memo, Jerušalem je za to na eto opiiščenjč ino kaštigo prišio, ar žiclosko lüstvo vnožino grehov nad sebov melo. Nej je jouko on zidine optiščenje razrtišenjč, nego duš pogibelnost, ar on nej za kamlov volo, nego za nemrtelni' diiš volo z nebčs doli stoupo. Greh je zrok opiiščenej Jerušalema. Diiš pogibelnost je genola njega na joukanje ino žalost.
Pravoga Mešiaša spoznajouči krščanje, edno rejč mam vam praviti, poslušajte. Zato je pokaštigani Jerušalem, ar rejči bože so vu sreč nej šteli zčti, za to i oni krščanje boudo kaštigani, šteri rejč božo zavržejo. Tak je, ar krščenikov grehi so včkši kak židoski, ar krščanom je več milošče boug däo kak Židovom. Židovje zviin toga, ka so na vöke prejšli, takšo mantranje i vremenitno kaštigo so trpeli, štere nemre jezik rastolmačiti. Za istino i oni krščanje, šteri z delami Kristuš(a) rejč tajite, zavržete, zviin toga, ka na vekivečno_ skvarjenje pridejoj na etom svejti velko mantranje ino nevolo trpio. Židovje so trpeli Jerušalema opuščenje, zdanji krščanje teda boudejo trpeli, gda ni im diiše po smrti na opiiščenje pridejo.
Židovje so zä to trpeli, ar so vu grehaj obtrdnoli, nej so se habali oni' štera njim g. Kristuš prorokiivao za grehov volo. Dosta krščanov zd to žive zdaj vu grehaj ino za zveličanje nika ne gene, ar si ne premisliš, kakšo mantro ino stiskävanje boude trpo, či grehov ne ostavi, či za grehe pokouro ne de trpo, gda diiša z tejla boude odhäjala. Za to naj vas oslobodin od žalosti nevoule velim, ka velko nevolo ino mantro boude trpo na smrtnoj posli, šteri rejč božo, bože zapouvidi zavrže i za zveličanje nika ne gene. Dokeč eto rastolmačim, posliišajte,
Tak se mi vidi, ka so Židovje zadosta spametni bili, naj pogibelnost morejo od sebe odrinouti, ar vidčvši Kristusa vnouga čiida, ka Läzara od smrti gori zbüdo, vküp idouči eden drügomi pravo : ka boudemo činili, ar ete človik vnožino čiida čini, či ga tak nihamo, vsi boudejo vu njem vörvali i pridejo Rimlanci i prezemejo nam mesta ino lüstvo. Vidite, kak so se skrbeli, naj morejo Kristusa na smrt dati, ali vu tom so se nej skrbeli, kakšim tdlom njega za pravoga mešiaša spoznati, njegovo sveto rejč posliišati i tak vu sleposti so sebi pogibelnost iskali.
Etakša slepost zdaj oslipi dosta grešnikov, šteri bože opo-minanje, božo miloščo neščejo spoznati, posliišanje na pokouro neščejo čiiti, za zveličanje nika ne genejo, od dnčva do dnčva vu grehaj hrastejo. Deda se nad njimi spuni, štera je Kristuš pravo: okouli te zemejo tvoj nepriatelje. Ka štimate , šteri vu vsem žitki vu hidoubi ino grehaj živeo ino na dale pokouro nihavo, je li je nej slejpi bio kak Jerušalem varaš? Gda bi Filisteuške Šamšona zgrabili ino njemi oči vö pustili, naj se nigdär ne oslobodi. Tak činio z nami vrak, svejt i tejlo, eti oslipio grešnika, vö njemi pehnejo oči, naj nigdär nika božega ne vidi notri do smrt, ne
vöre. Za to taksi osleplenji človik nigdär božega nika ne vidi, štera svejta, tejla, šatana (?) ona nasledejuji (pogrešno mj. nasleduje). Za to na smrtnoj posteli etak krči: oh jas nesrečen človik, konec je mojmi žitki, konec je mojemi veselji, gde so moji priatelje, gde so moji dnevi, okouli sa (?) so me priatelje zčli, ne imam nikoga? Odned je, ka düso na smrtnoj posteli vrožino mantrania trpi, ar ne ima nikakšega obeselitela, branitela ino viipanja. Či se zgledne na n£bo, vidi nad sebov božo srditost, či na zemlou, žalost jo mantra, zakoj je na zemli telko trpejla, či vu pekeo okouli sebe vnožino joukanja.
Od vrejmena ino megnjene, bratja, ne zgrüntavajte, ar sami znäte dobro, ar dčn gospouda, kak tat v noči pride. Ar gda boudejo vam pravli mer i batrivnost, teda naglo porušenje nad vas pride, kak žena imajouči boleznost vu utroubi niti se ne ogne, vi pa bratja nej ste vu kmici, ka bi väs on d6n kakti tat zgrabo. Vi vsi ste sinouvje svetlosti ino sinouvje dn6va, nej smo sinouvje nouči niti temnosti, za to ne spimo kakti bi drügi nego vorostüjmo ino trejzni bojdimo. Ar ki spijo v noči spio ili so pijani, v noči so pijani. Mi pa, ki smo sinouoje dneva, trezni bojdimo, oblejčimo na sčbe obrambo vöre i lübeznosti i vüpanje zveličanja. Ar je nas boug nej postävo vu srditost, nego na zadoblenje zveličanja po našem g. J. Kristusi, šteri je zanasmro, ali boudemo verostuvali ali späli, vküp s Kristusom živimo.
Prosim vas, brätja, karajte nemirovne, obeselte slaboga sred, notri primlite betežne nevolne, (z) vsejmi trplivi bojdite. Pazite, naj što za lagoje lagoje nezaj ne dä, nego za lagoje dobro. 1. Tes. 5. 6.
Na dale veli s. e(vangeli)um: ne nihäjo gori na tebi kamla na kamli; eto spoznavo Jerušalem, ali bole spoznävo grešni človik. Ar ka si vu žitki hidoube vküp spravlo, ona vsa na slejdnjoj vöri naprej pridejo, čio (= čul) budeš eto šententio: že več vrejmena ne imaš, moreš mrejti, vöri meni krščenik, či bldženo ne boš eta vsa pripetio.
Ka boude tvojoj nevoli zrok? ar si nej spozno božo miloščo, tak si živeo, da niti bogä, niti smrti, niti soudbe ne bi bilou. Da bi Kristuš driigouč na ete svejt prišao, bole bi grešnikov grehe jouko ino porušenje kak Jerušalem värasa. Mi vörjemo, ka smo odküpleni ino smo za to odküpleni, naj po Kristuša mantri ino moki, po naši' dobri' delaj vu n(ebeski) orsäg pridemo, i či što vu greh spädne, naj pokouro drži ino grehe vstavi. I kak piše s. Agušton: šteri na smrt pridouči, kak bi se sebe spozabi(li), šteri gda so živeli, z bogä so se spozabili.
Či se je dak Kristuš jouko nad Jerusalemskim väraSom i mi joučimo nad našimi grehmi i kak nas opomina s. Agušton: či joučeš tejlo, od šteroga düsa odišla, i diišo ne joučeš, štero je boug ostavo. Dosta zrokov mamo se joukati, ar smo prouti bougi pregrejšili. Tak jouko je Peter, ar boga zbantuvo, jouko je Ezou, ka je oče blagoslov zgübo, joukala je Suša(na) vu vouzi i boug
je čiidnovitnim talom osloubodo, joukali so Židovje vu Babilonskoj vouzi govoreči: pouleg vode Babilona smo sideli ino joukali, gda smo se s tebe spoumenili Sion.
Preliibleni zveličiteo, ki si se jouko nad Jerusalenski(m) vdrašom, daj nam obilne skuze, naj ž njimi naše grehe moremo doli zeprati, šteri grehi bi naše dtiše na skradnjoj vöri stiskdvali ino mantrali. Zd to vsaki, vu sebi more veleti: hidoubo mojo jas spoznam, spozndmo, boug, ka smo te zbantiivali, spoznamo, ka smo tvoje zapouvidi prelomili, ali ti, či milosti nej ga računa, doli zbriši ružnost naši' grehov, odörimo on žitek, šteroga smo vu tvojoj milošči nej zderžali. Nesrečni dnčvi, nesrečne vöre, vu šteroj je boug tebč ostavo. Ali ti milostiven ne zemi v kraj od nds tvoje s. milošče, daj nam takšo miloščo ino ž njouv potrdi, naj z etoga svejta bldženo ino svčto preminemo. Amen.
Predga
9« Dnica. post pent. 1821.
Videvsi varaš jouko seje nad njim. Luo.
192_ Cap.
Nišče naj gnes ne čaka od mene vesele predge, ar joukati čujem svejta radost, joukati čujem src obeselitela, zaročnika, joukati čujem mojega liibl(enoga) J(ezu)ša. Či se jouče svejta radost, kak bi mogli mi veseli biti? či se jouče srca obeseliteo, kak bi se mogli mi radii vati? Ali za kaj jaučeš, za kaj volo kucaš, moj liibl(eni) Jsus? Ovo, denešnji sv. evang(eliorn) svedostvo od njega čini, ka gda se je Jerusalem varoši približavo, se je jouko. O nesrečen ti varaš, ti si tak zrok tomi, ka se jouče Jezuš svejta radost, ka se skuzi angyelov veselje. Tak je k. k. (== krščanje): vido je cejloga židoskoga naroda odiirno opiiščenje, vido je nezraču-nani' duš pogibelnost i na pomilüvanje se je genolo njegove srce, gouste skuze so njegove božanske oči polile i doli ^ tekle po njegovom sv. lici. Kak je te vido ino objouko lübleni naš od-kupiteo Jerusalemski varaš, tak po pretečenjej ni šteri' lejt spu-nila se je na(d) Jerusalem varaši boža kaštiga, ar je on opasani grato od nepriatelov i do zemlje doli porüseni, kak je naš gos-pon naprej povedo, kamen je nej na kamli osto. Zidosko lüstvo je notri zapreto bilou, kak se včele v košar zaprejo i v takšo groz.io pogibelnost je prišlo, k šteroj glihne je te svejt nej vido. Sam Tituš, ki je "na teistom mesti kakti na olivitanskom bregi svoj tabor vö rašero, na šterom se je Kristuš jouko, okoulig je varaš zophodo i videvši ka je sakše mesto naklajeno z mrtvi' tejlami gori je zdigno svoje roke i na svedočanstvo je zvao boga, ka je tou grozno pogibelnost on nej svojov voulov včino, nego ka je tou boža kaštigajouča roka doprinesla. Ne bi konec biomojemi guči, da bi teisto pogibelnost doli šteo spisati, štera se je nad Jerusalem varaši godila, pa za to samo tou pitam, za koj volo je tak velka kaštiga na Jerusalem varaš prišla, za koj volo je lübl(eni)
nas odküpiteo objouko njegovo porttšenje? Za istino eei prav cemo souditi na Jerusalem. Nej za volo drügoga, nego za volo grehote Židovov je eta grozna boža kaštiga prišla; nej stebrov doli poriišenje, nego diiš pogibelnost britko je jouko naš odküpiteo, ar je nej za volo kamenja za volo zida, nego za volo nemrtelni' dttš doli z nebes prišo naš dragi zveličiteo. Grejh tak zrok bio porii-šenja Jerusalema, pogiibelnost dÜ3 je vö sprejšala skuze, jouč Kristušovi.
Vörni kreščanje, edno rejč mam vam praviti, poslünte jo. Kaštigani je Jerusalem za to ar je božega sina rejč nej notri prejo, tak i kaštigani bodo kreščanje, ki Kristušove riči zavrežejo. Tak je, ar kreščanje vekši grej majo kak so Židovje meli, da so kreščanje milošče več od boga doubili liki Židovje. Židovje zviina toga, ka so se na veke skvarili, trepeli so tak velko vrejmenitno stiskavanje, tak velko vrejmenitno kaštigo, ka nje nišče nemre vö povedati. Za istino, oni tüdi ki zdaj svojim gjanjom zveličitela reči zavrežeo z viik toga ka se na veke skvarijo, vrejmenitno velko stiskavanje do trepeli. Tou je trepelo Židosko lüstvo vu portišavanji Jerusalem varoša. Vezdašnji kreščanje do pa trepeli te, 'da do se začinjala od smrti porüsavati njiova tejla. Židosko lüstvo je za to trepelo ar je obtrednolo vu grejhaj, nej si je zmislilo na ona huda, štera za volo grejhov na nje prišla. Nezračunani kreščanje za to zdaj tak vu sloboščini živeo, ar si ne premislio, kak velko stiskavanje do trepeli samo te, či se grejhov vö ne skopajo, da se njiovo slabo tejlo od smrti začne portišivati Za volo toga, da jas vas od toga prišesnoga i ešče v etom žitki strahovitnoga stiskavanja odslobodim, namejno sam po priliki porttšenoga Jerusalema pred vaše oči jati, kak velko duševno stiskävanje de mogo trepeti vu smrtnoj svojoj vöri eden grejšnik, ki bože zapouvidi zavreže niti se nikaj ali malo od dtišne dobre vejsti ne misli. Te čas eto bodem vam glaeo, treplivost poslttšanja od vas prosim.
Deductio.
Tak se mi vidi ka so Židovje zadosta pazili na bou naj oni sakšo pogibelnost, nesrečo od sebe morejo odrinoti, ar videvši zmožno čudno dela Kristuša nad mrtvim Lazarom, šteroga je Kristuš gori na žitek nazaj obüdo, naglo so se vküp spravili i etak so se med sebom čednili, ka mo činili, ar ete človik dosta znamenja dela? či ga tak nihamo, vsi do v njem vörvali i prido Rimčanje i prevzemeo nam mesto i naše pokolejnje. Ovo. kak naprej gledajo, naj prišesnom vrejmeni varaš i njiovo pokolejnje na pogibelnost ne pride. Tak je k. k. nad tem so čednili, na tou so pazili, mer-kali, ali nej pa na tou, ka bi Kristuša zveličitela spoznali, nego ka bi njega mourili. I ravno za to so vu diiševno slepoto tüdi epadnoli, štero je Kristus skuznimi očami objouko.
Etakša elepota tüdi zdaj okoulig zeme vnouge grejšnike, šteri vnouge bože milošče ne poznajo, opominanja i na povrenjenje tanače gori ne primeo, za zveličanje se ne skribijo, sak den povekšavajo
svojo hüdoubo, čedni so naj njim svetska dogovanja dobro ideo, za diiševna si pa malo ali nikaj ne mislio. Eto je zrok ka, štera je Jezus Jerusalemi naprej povedo, ka se ona i nad njimi spunio i te nje ne vidouč dosegne pogibelnost, da se ne do mogli prouti k jej stanoti. Okoulig te opašeo tvoi nepriatelje. I ka soudite od ednoga grišnika, ki je cejli žitek svoj vu grejhaj ta spuno i slej-pim viipanjom pokouro činiti odlaša, ka soudite od njega? Brezi dvojnosti tou, ka je oči njegove slepota premogla liki nigda Jeru-salemsko lüstvo. Grda so Samsona Filisteuške zgrabili, naj oprevim so njemi oči vö skopali, ka tak nigdar niti vüpanja ne bi mogo meti svojega odslobodjenja. Tak ravno čini tvoj .... nepriateo: düsevne oči grejšniki oslejpi, naj niti teisto štero je njemi na zveličanje, niti ono štero je njemi na pogibelnost, ne vidi te čas dokeč na skradnjo vöro ne pride. Te pa v skradnjem vrejmeni naj menša njegova huda dela tejlo svejt i vrag na telko povekša, ka to nevolno düSo vu dvoječe stiskavanje zapela. Te svojo pamet obrene grešnik, posedig se njemi skazüje vnožina njegove hü-dobe na telko, ka ne vej, ka bi činio, ar grejhov bremen, štero se je prevle za malo vidlo, velko bode i neskončano milostivnoga boga pravica grejšnika bode strasüvala. Te on ki je vsega vejč Iiibo ete svejt i k njemi se je prikapčo, njegovoj dobrouti radüvo, vido bode ka se sej oni' sleče i tak se okoulig zeme z britkou-čov kak je nigda Jonas okouli zeti z mourskov vodouv. Te ki je svojemi telovnomi poželejnji po vouli hodo, njemi sliižo, ogyen svojega poželejnja ne de mogo pogasiti, goro bode liki ogyen šteri je v slamo prišo. Te kaj koli je pred tem toga slatkou bilou, ono se na britki čemer preobrene. Vu etakšein stiskavanji, vu etakšoj nevouli postavleni grejšnik etak de gori kričo: o jas jezero krat nesrečen, duša, na koj sam prišla, na kak velko britkoučo, nevolo sam ostavlena! Tak je konetz etoga svejta pompi, komedii za štero sam lovila; Tak je konetz nedostojnoj telovno neslad-nosti, vu šteroj sam jas moje veselje postavila, konetz je vnougoj šali, pajdaštvi, štero sam jas po zametavanji boži' zapouvid iskala. Oh moi zlati dnčvi, oh moje lüblene vöre, kama ste, ka ste tak naglo od mene odišli ? ste gye liibleni moi priatelje, dragi moi pajdašje? Ovo, nega ni ednoga, što bi z menov vu vekivečnost, vu neznano zemlo šteo iti. Oh zavrega sam vu žitki bože zapou-vidi i zato se bojim, za mojim nedostojnim poželejnjom sam hodila, za to trepečem. Živo sam, kak da tebe boga mojega nigdar za stvoritela ne bi pozno, i za to trepečem. Ovo, grejšna diiša, okoulig te opašejo tvoi nepriatelje z etakšim sreče strahiivajoučim mi-šeljnjom. Za to je tou, ka nezgovorno stiskavanje trepi diiša, ar nema obeselja, nema zagovoritela, nema vüpanja, kamtetš se za-gledne, nouve zroke vidi svoje žalosti. Ci se na nebo zagledne, ka drügo vidi, nego zbantüvanoga boga sreditno litze; či doli z nebe zeme svoje oči, okoulig njega je vse povsedig joukanje, ku-canje, grozne smerti kejp, soudbe bojaznost, diišne visti griža. Stanovito vkiip stisnejo tebe i na tau pride grišnik vu skradnjoj
svojoj vöri z Jerusalem varošom, ka de njega rejčam saki milivo, ali njemi nišče nede mogo pomočti. Na zemlou te povalio, štero je Kristuš od Jerusalem varoša pravo, na zemlo grišnika smrt podere, ar nemilostivna smrt njega kakti drejvo doli vseče i diiša, či je skvarjena vu megjeni v pekeo pride, na vekivečne kaštige odoleče. Šteo bi te grišnik popolno požalivanje včiniti za svoje grilie, ali njegovo obtredjeno sreče tou ne dopisti; šteo bi te grišnik sebe prikapčiti g božoj milostivnosti, ali na miseo njemi pride, ka on ki je vu žitki pouleg tejla i krevi vu grehaj prebivo, je nej vrejden milostivnosti, nego bože kaštigajouče pravitze. Tak moreš prejti nevolen ti grejšnik, na zemlo povali tebe vnožina tvoi' grejhov i ne dopisti, ka bi se gori mogo zdignoti vu nebeško diko, etc. ut in Damasceno Förök.
Predga
8. Pent. 1813 F. Sz. 1822. F.
Bio je niki bogat človik, ki je meo špana.
Liik. 16.
Včasi vu začetki nika čiidnoga morem pred vas postaviti. Ednomi se je ednouk senjalo, da bi on med driigimi najsrečnejši bio, gda se je pa prebüdo, prazne roke najšo; njemi se je ednouk senjalo, ka je trno velki kinč srebra, vnožino ino zlata najšo, do*ta si je premišlo, kama de on z etim kinčom šou. Na pamet njemi
[iride, ka za ete kinč sebi gospostvo kiipi, poleg šteroga de držo äpce kmete i tak de lejhko živeo ino lejpo prebivališče meo na etom svejti. Kak je mislo tak je včino: küpo je za ete kinč gospostvo i sebe za trno srečnoga držo. Ali norija bojdi kaj svejta delo: gda se je prebüdo prazne roke videvši vu tistom nevolnom sirmaškom stališi se je najšo kak je prvle bio, vu sebi premišlavo: nespameten človik, kak je mene senje znorilo, bogat sam bio, nika nej mam, pa sam izda sirmäk. Z ete prilike idein na drügo priliko. Ništerni je herceg eden velki gospoud, pörgar, eden bogati paver, vsaki sebe za srečnoga blaženoga drži, ali kak dugo eto trpi? kak sen etoga žitka, gda gori pivbüdi duša tejlo pa na veke zaspi, v pamet zeme, ka je trno vkanjeni, ka je vu ednom sirmaštvi na dtišo gledouč. Ka je tomi zrok? etc. ar je nigdar nej bio svojega blaga gospoud lastiven, nego samo z blagä hasek meo. I vu etom tali je dosta bole nesrečen, šteri vu sneh dosta kinča ino od blaga meo ar od etoga pred bougom mogo račun dati. Etakšo priliko mamo vu gnešnjem s(vetom) e(vangelio)mi, zäto ščem edno malo obilnej pred vas postaviti i velim ka človik na etom svejti nika lastionoga nejma; zato velka norija blago za svoje držati štero mä; noi tao ali vekša morija, či on pouleg svoje lübeznosti ino nature ž njim žive, ar od težki račun de mogo dati; drügi täo. Obalva tala na tou cilata, naj človik z blagom na dušno zveličanje, nej pa na skvarjenjč živč. Poslušajte.
Nika nej ga šmejsnoga, veli zlätivüst s(veti) Janoš, liki, šteri svojega blaga seb6 za lastivnoga gospouda drži, drügi pa hasek
md. Vsi mamo hasek z našega bldga, ali nišče je nej lastiven gospoud. Sto more sebe za gospouda etoga svejta držati? nišče nej, ar etomi dvoje trbej, oprvom: naj svejtom, z blagom lada ravna, 2|m naj nišče njemi na zapoviddva, on more zmožnost nad blagom meti, ovak je nej gospoud. Na eto nam očivesno odgovori David: boža je zemla i vsa punost. Dak mi nika našega nejmamo, nego vsa so boža.
Najšli so se lidje na etom svejti, šteri so seb£ za lastivne gospoude držali, ali trno so se vkanili; peldo mamo vu Antiochus krdli: ete krao od velke gizdosti ino srditosti zapovedo je, naj se židosko lüstvo opisti, spomori ino cilou doli funda. Ali kak je njega boug pokaštigo? gda se je jelo, doli je spadno s kou, vkiip se je vdaro, ka od boleznosti niti piti jesti spati nej mogo, mesou na njemi začalo gniliti, ka sam sebi vonjo ino mogo spoznati, ka človik je pod božov rokouo i prouti bougi samo kak črv.
Takšo pčldo mamo vu Nabuhodonosor krali. Ete gizdavi krao vküp je dao prizvati svoje prejdnje ino veli njim: spoznate vi, ka sam jas najzmožnejši na etom svejti, ka sam ja gospoud etoga svejta i vekšega nejga od mene, naj ves ndrod eto znd. Na telko se je zviso, ka je eden steber dao gori postaviti i pod smrtnov kaštigov ddo zapovedati, naj vsAki, ki bode pouleg etoga stebra šou, doli poklekne ino njega moli. Ka štimate, s kim je boug njegovo gizdost pokaštigdo? z etim ka je pamet zgtibo, edno cejlo leto z nejmov marhov travo i med zverinov prebivo sledi pa spozno ka je on nej nebe ino zemle gospoud, za to je etak sam vadlüvo: zdaj jas Nabuhodonosor hvalim, zvišavam i dičim nebe ino zčmle gospouda, vsa njegova dela so dobra, njegove poti pravične, on koga šče ponizi. Jezero prilik bi vam lejhko naprej prineso staroga t(estamento)ma, nejli izda on boug, šteri z mali' velke, z velkP male postavo, šteri z velkimi tak, kak z mdlimi zapoviddva. Steri človik more praviti, ka je on svoje hiže ali pa blaga gospoud? eta so, kak ti mehdr ino dim, ednomi, boug v kraj zeme i driigomi dd etc.
Nej ga dak včkše norije kak svečko bldgo na vekše kak diiševno poštiivati, za svečko se skrbeti, diiševno pa zavrečti i sveckim bldgom nigdar nej nasititi. Engediijem, ka 5, 10, 20, 30 lejt maš ž njega hasek, ali da eta pretečejo, vsa so tota. Ka hasni kralom orsagouvje, gospodi imanje, bogacom bogastvo po smrti, diiša njim pa v pekli geči ? Engediijem ka lipou živeš, gda pa mrješ, tak si, komi se je senjalo, ka vnožino kinča ma, da se pa prebidi, nika nejma. Nej ga lepšega: iščite n(ebeski) orsdg, drüga se vam pridajo, ar od vsake stvorjene stvari bode račun davati.
Nej ga vekše norije dosta bldga na sčbe zeti i od njega nej račun dati, t. j. nej ga vekše norije na etom svejti vu grehi živeti, na ovom svejti pa na veke vu pekli goreti. Kak more takši človik pred bougom račun dati? Gnešnji špan za to je bio
pri gospoudi obtoženi, ka je njegovo blago zapravo i za to^ je Španijo zgtibo, za to da je pred gospouda mogo idti, vu sebi je etak velo: ka boudem činio, gda gospoud Španijo od mene vkraj zeme? kopati i delati ne znam, kouaivati me je. sram, znam ka bom činio: polojno blaga zatajim, gda Španijo zgibim, naj morem se hraniti. Ete čalarija pred lidmi nej pa pred bougom. Mi vsi smo na etom svejti, kak španje: od vsega našega blaga bodemo mogli račun dati. Ka boudemo činili, gda po našoj smrti bode(mo) mogli od našega djänja račun dati? Ka boudemo činili, gda bi leihko bougi sliižili, bože smo pa zavrgli, kak s(veti) Anselmus od grešnika piše: na pravom kraji boudejo grehi, na lejvom vnožino vragouv, pod njim pekeo odprejti, obr sodeč sin boži. Ka bodeš čineči, gda tebe tvoja vnouga psüja, preklinjanje, ogrizavanje, razlačanje, tatija, pijanstvo, sirmakov prejšanje, margjanje boude te toužilo; ka boudeš čineči, gda zemla, listje, träva, zvirina pred cejlim svejtom bode toužilo? Ešče sam peklenski vräg boude tebi tvoje grehe naprej prinašo. Telko tožbenikov boudeš pred tebov meo, kelko lüdi te je na dobro opominalo i nej si šteo činiti. Teda boudejo časarje želeli ino drügi, da bi na etom svejti koudiške bili, ali goubstom boude.
Za to bojte se sodca i naprej dobro živte; čtili ste vu prvom täli, ka od vsega blaga morete račun dati; vrejmen, vu šterom živemo, je trno krdtko nesladnost, v šteroj ste živeli, je samo senje, dim, mehčr na vodi; vi ste krščanje, dak morete po krščan-skom živeti, či kakši greh mäte na diišnoj vejsti, spovejte se, za njega pokouro držte, vaš žitek pobougšajte i tak sodca se ne bodete bojali nego z veselim tdlom te na soud boži šli, ne boudete z gnesnji(m) slugom pravili, ka boudem činio, kopati, delati ne znam, koudivati me sram,
Predga
Post Pent. 11. 1822 Csep.
Bene omnia fecit, et surdos feeit audire et umtos loqui. Marc. 7.
Dobro je» vsa včino, i glüpe je včino ciiti i nejme gucati.
Dober i milostiven boug, nigdar je meni na telko nej po-trejbna bila tvoja p(om)ouč, kak gnžšnji d6n, naj z moje predgye hasek pride. Tvoj sin je däo gltihomi čiitenje, nejmomi guč i vsaki človik njega hvälo govoreči: dobro je vsa včino. Etak čtido i meni bi tribelo činiti i z etakšim vrästvom živeti, i da pamet zemem, ka telko mouči moj zveličiteo nej dopüsto, i dönog kelko je inogouče, vu tebi se vüpam, ves mojo mouč na tčbe niham. I jas gn^šnji dčn bi mogo gliipim čiitenje, nejmim guč dati. Ali šteri so eti? vö povem brezi dvojščine, jas imenujem glühe one krščane, šteri do eti mäo od svetoga ino blaženoga so nigdar nej šteli čtiti, nego svoj žitek bo sveckom obrnoli i tak močno vörvali,
ka so oni vsa doprinesli, svojoj dtiševnoj dužnosti zadosta včinili; nejme krščane zovem one, šteri so svoje jezike na lagovom guči brftsili i od svčtoga i blAženoga nigdär nej gučali. Kelko dak zdaj etakši glühi ino nejrai krščanov se zdaj ne najde? Ete vu mojoj gnčšnjoj pregyi ščem zvračiti, naj ouciga шао dobro ino prav gučijo. Vu prvom tali tim gliihim, vu drugom tim nejmim boudem vrastvo isko. PosKišajte moj guč vu imčni Ježuša ino Marie.
Po glühi ne razmim one velke grešnike, šteri nikakšega opominanja neščejo na svoja vüha notri zeti i že vu dvojščino spadnoli, niti nikakšega vtipanja k zveličanji neimajo, nego po glühi razmim one krščane, šteri se od zvüna vidijo krščanje i na popolnoust ino jakosti krščanske so nigdar nej prišli. Kakrščanik svojo krščansko dužnost doprinese, nej je zadosta, nego vöra more vu serci cvesti, kak šteri se ooviina povrne serce pa nika ne vej od povrnčnja. Cejlo dugo leto se vam prejdgya i ništerni krščanje se trsijo na pobougšanje žitka pridti i vu nebeški, ali či vu kakšte stališ oči vržem, drugo ne najdem, liki edno nisko Hibezen, eden logoj žitek. Ka tomi zrok? etomi je ete zrok, ar sveckemi dugovdnji svejta nasladnosti njühvo srce zvezano .... či več Izraelitanci dao delati, i boug Mojzesa pošlo naj vu obečano zemlou idejo, tem menje so Mojzesa posKišali. Tak ravno z vami peklenski vräk čini, naj duže vu grehaj, svejta neslad(nosti) sejdite, ne da vam počinka, ka bi si od svetoga i povrnenja mislili. Naj guči od svete spouvidi, od zgrüntava(nja) diišne vejsti, molitvi, pobožnosti, glühi ste. Ka je tomi zrok? ar dosta dela mate. Ne gučim od velke gospodč, nego od pavrov i pitam vas: zakoj vaši molitv ne skončate, božoj slttžbi ne hodite, svetke se ne spovidavate, odgovorte sami, ka nejmate cajta.
Ta drüga čalaria šatana je, naj se ne povrnete, žitka neslad-nost. On vam iipou doli zmala slatki žitek kak Evi vu paradižomi i vu tom se skrbi, naj se od smrti, bože soudbe, vekivečnoga skvarjenjä nigdar ne zmislite nego vu grehaj gečite. On vam pravi: ešče zdaj nedte mirali, ešče je dosta vrejmena od zaja, za pokouro; či ednouk vam eto vö s pameti zbije, sreč po sveckoj nesladnosti stisne, ne mogouče, ka bi se povrnoli Zemimo človeka, šteri svojo pokouro*na dale odldša; zakoj eto čini? za to ar si premišlava ka, či se povrnč, grehe, svejta dobrouto de mogo ostaviti, či eto vu pameti drži, nigdär se ne povrne.
Ali kakši konec etomi boude? vörjete ka za sveckoga dela volo te sprejčanje pred bougom meli, ka ste vi vaše povrnenje na tak dugo vrejmen odlasili? Oh stanovito nej, vaše svečko delo väs pred bougom od skvarjenjä ne oslobodi, za vašega zveličanja volo je boug nebo, zemlo, firmament stvouro, za vašega zveličanja (volo) je boug angyele, patriarhe, proroke, apostole, na konci svojega lüblenoga sina na ete svejt pošlo, nej se je trüd, delo vnoužalo, i smrt za nas gori zeo. Ci ves etoga svejta delo opraviš, eta vsa pred bougom so nika nej, či pouleg dušo zgibiš, kak sam Kristuš veli: ka hasni človeki, či cejli svejt zadobiš, diišo pa pogibiš?
Svejt preide, duša pa more na vekivečnost idti, či pa njou zgibiš, vse zgibiš. Je Ii je dak vrejdno, düio za svečke nesladnosti, za eden mali dobiček, za raaloga vesdlja volo pogibiti za očne meg-njene slatkouče volo? Kak dugo eto trpi? ka je eto prouti veki-večnosti, ka so eta prti n(ebeskomi,) veselji? Oh odprite vaša vüha, vzemte (v) vaša srca eto pravico: Ete svejt prejde i nesladnost ž njim vrdt. Ete svejt prejde, zakoj bi človik dtišo za njega rolo zapravo, edna diiša, štere na veke boude živejla, šteroj svejt nika nede hasno, ono dušo na veke pogibiti. Ete svejt prejde i ž njim nesladnost, za kej bi človik vekivečno nebeško veselje zapravo, štero boude na vse veke trpelo? Kak kratki je naš žitek na etom svejti, kak duga je vekivečnost, dak moreš se ednouk povrnouti, tvoj žitek eto vrejmen na dobro obrnouti, kak moreš med nebov i zemlov živeti, dak ouciga mäo ne bojdi glüh nego posltišaj rejč božo, tvojoj dužnosti zad0sta včini, naj moreš na krščanski žitek pridti.
Ka sam vu začetki one imenivo za nejme, šteri svoj jezik vu lagojem, vu grehaj briisio, od boga i od zveličanja niti edne rejči ne znajo praviti, tak štimam ka sam nej shalo, či (s) s(vetim) Markom e(vangeli)st0m velim: Pliinovši dotekno se je jezika njegovoga i gori zglednovši v nebo zdejhno je i veli njemi: effeta, tou je odpri se, in prec 80 se oudprila vüha njegova i razvezalo se je vezalo jezika njegovoga i prav je gučo. Od etoga veli s. Gregor papa: ka ka pliinovši jezika njegovoga se je dotekno, i njegov odgovor je: pliivanje, štero smo mi ž njegovi' vüst doubili, je nazviščavanje modrousti ino dike n(ebeskoga) očč, za to veli s. Märko: dobro je gUß0.
Nejmi dak (S0) VB; 0ni, gteri svojega jezika na božo (diko?) ino hvalo ne п^сај0; neg0 na ferlice, grehoto ino diišno skvarjenjč. Kelko mi täkgj iu(ji ne najdemo? Či idem med paidaštvo, ka čiijem drügo	ogrizavanje, sirmakov prejšanje, ali od bože
rejči, od n(ebe8]i0ga) ors&ga; 0d pekl&, od zveličanja svoje diiše niti edne rejčj nej. _ Či idem k driigomi pajdaštvi, ka čiijem liki psiije, Preklinjanje, nečisti guč? da bi ništerni telko očonašov zmolo, nigdär ^rüga ne bi delo, liki nouč den bogä molo. — Ci dvä trije (pisano: trigye) vküp pridejo, drügo ne znajo kak raz-lačiti, driigomj srečo, poštenje v kraj jemljejo (pisano: gyemlejo); pouleg šterOga zi,je odürjavanje, nevoščenoust, nepriatelstvo, nej pa boža dik ^ ;no hvala, ete krščane morem (s) s(vetim) Jakobom: Či što mejni ka je pobožen, jezika pa pod vüzdo ne vrže i zapela svoje srce , njeg0va vöra je bojdikaj. Znate za koj vam je boug jezik däo? pitaj marho, ftice, n^bo, z^mlo, ka tvoj jezik more gučati, prav, dobro moreš s pametjov gučati: vidimo, vsaka stvor-jena stvar bougi na diko, hvälo stvorjena, mi vidimo, ka nespametna stvar boga diči, tčm bole- človik, šteromi je boug ete svejt vu rouke däo, more (s) svojim jezikom bogä dičiti ino hvaliti. Poslikajte s. pismo: šteri guč je nej bougi na hvälo, bližnjemi na dtišno zveličanje, nam pa na düsevni hasek, greh je. Od vsake
manje rejci taksi račun boudeš pri bougi ddvo na soudnjem dnevi, dak krščanski jezik dosta nači more gučati kak do eti' mdo, dak driigo ne sme gučati, samo štera bougi na diko ino hvdlo; za to tiidi veli David: moj jezik boude bogd hvalo. Ob drügim nika driigo ne smi gučati, nego istino, pravico, veli sam Kristuš pri s(vetom) Mateji: ja ja, nej nej, či več gueis, že je hiido. Sam e. Paveo piše v listi Ephešancom: lagoj guč naj nigdar z vaši' vüst ne ide, nego dober na povekšavanje vöre, naj da miloščo čujoučim, vsa žalost, srditost, čemerje,	bläznost, naj ouzdaleč od
vas boude, eden drügoga lübte, eden drtigomi boj di milostiven, kak je boug nam bio milostiven vu Kristuši. Gučte spejvajte, bogd molte na diko Kristuša. Dober boug, kakši račun te da vali od takšega guča.
Dober boug, nad tebov stoji, ka si ti po tvojem lüblenom sini čiido včino, ka gluhomi čiitenje, nejmomi pa guč däo, eto bi mojim krščanom gnčšnji dčn potrejbno bilou. Odpri njim njuhva vüha, naj samo pvavico ne posliišajo ino zdržijo ino doprnesejo, naj ednouk svoj žitek pobolšajo. Dotekni se že ednouk njuhvi' jezikov, deni njim na njuhv jezik rejč božo, naj njega na drügo ne nücajo, nego na tvoje poštenje, diko ino hvalo, niti ne dvoim nad tvojov miloščo, šterov se povrnejo i n(ebeski) oradg zadobijo. Amen,
Predga
3. post. pent. 1825.
Gaudium erit in eoelo. Luc. 15.
Radost bode vu nebi.
Nemrem gnešnji d6n zadosta rastolmačiti gnešnji s. e(vangeli)um. S tžm vu gnešnjem s. e'vangeliu)mi, ka ednoga cajta publicanuške i grešnicke so k Ježuši prišli, njega posliišali, štere je nej samo k sebi prijao nego ž njimi jo. Farizeuške i pismoznanci eto vi-devši so mrmrali i pravili: ka ete grešnike k sebi jemle ino jej ž njimi. G. Kristuš eto pamet zevši, veli jim eto priliko: što je z vds človik, ki mä stou ouvc i či zgibi edno ž njih, je li ne ostavi 99 yu pistini i ide k tietoj, štera je zgüblena dokeč je ne najde i gda jo ndjde, gori jo dene na plčča svoja raduvajouči se i domou pridouči vkiip zezovč priatele i souside govoreči njim: veselte se z menov, ar sam najšo ovcou mojo, štera je zgüblena. Ali štera žena ma 10 grošouv, či zgibi eden groš, je li ne vužge svejče i pomejče hižo i išče skrblivo dokeč ga ne najde? i gda ga najde vküp zezove priatelkinje i souside govoreči: veselte se z menov, ar sam naišla groš, šteroga sam zgibila. Ali kama cila z etov prilikov, sam rastolmači i veli: velim pa vam, ka včkse veselie boude nad ednim grešnikom pokouro činečim, kak pa nad 99 pravičnimi sterim pokoure nej tribej. Ali kak je tou, da ti odörni grešnicke so bole poprijetni pri bougi liki pravični, šteri so nigddr nej boga zbantüvali? Dak lepše je greh činiti, vragi svejti, tej li sliižiti liki sveto i pravično živeti. Samomi se teško vidi eto ras-
tolmačiti, za to moj guč na dvd tdla zemem i vu prvom tdli pred vas postavim bože priatele, ki grešnicke bili, v 2. tali bože priatele, ki sov pravično i sveto živeli. Posltišajte.
Či mi pokouro čineče grešnike premislimo, nemremo vörvati, kakse veselje boug md nad njihovuv pokourov. Boug je boug i ostane boug vu tom bldženstvi, ali se človik zveliča ali pa nej, zd to njegova dika i poštenje nede včkše. Kakše veselje on more meti, či se eden grešnik povrne? eden grešnik šteri njega telko krat zbantüvo? eden grešnik, šteri že dosta krat pekeo zaslužo? eden grešnik, šteri brezi njegove milošče se^nemre povrnouti? ka haska tod, či grešnika za priatela zeme? Či što koga zbantüje i njemi bližnji odpisti, radüje se. I kak milostiven je nam grešnikom velko milostivnost skdzo vu odküplenji, tak se veseli, gda se njemi grešnik povrnč. Eden farizeuš ednouk je Kristuša k sebi na obit zvdo i pri njem pri stouli sedo, pripelo je k njemi edno naj včkšo grešnico, prosi njega, naj njej grehe odpisti, ona je pa njemi nogč kišiivala. Vsi so morgüvali, za koj s tak velkov greš-nicov guči. Eta g. Kristuš pamet zevši pred sejmi veli Petri etak: Bila sta dva ednomi dužna, eden sto grošou, te drugi 50, eden pa nejmeoodkeč ki pldčo, šteri je njega bole lübo? Šteromi je več doli pusto, odgovori Šimen Peter. Dobro soudiš, i k njemi se obrnovši veli: eta venska vidiš, gda sam v liižo prišao, ona je meni vodou prinesla, nogö zeprala, noge kišiivala, svojimi vlasmi doli zbrisala, ti si meni noulc nej prao niti kišiivao, glavou z oliom nej nacnazo, za to da je dosta lübila, vnožino grehov njej odpistim. Šteroga jas eto sklenem, ka Peter je bio pravičen, nej tak velki grešnik kak Magdalena, on je njemi kak je mogo dvoro. Jeli je pa Magdaleno velko grešnico nej na včkšep štiivo? Sic de Martha etc. a simili, sie de filio prodigo adduces exemplum gaudii etc. Kelko takši peld mdmo vu s. pismi; kak velkiva dva greha je spadno David, vu praznost vu ludomarstvo, i držečemi pokouro veli, ka je on človik pouleg njegovoga rafia. S. Janoš je vu či-stouči, svetosti na telko živeo, ka njega na telko lübo, ka na njegovo krilo si je njega posddo, s. Peter grešnik, ki je njega zatajo i dönog s. Peter apostolov gldva postane, Jdnoš pa nej.
Što more dvojiti ka dosta pobožni bogd boječi liidi bilou, gda Krištuša raspili i dönog samo razbojnik vu n. orsag prišao; eto vam je pelda ka 99 pravični' ostavi i tak za grešnikom ide. Tak vi pobožni i bogd boječi krščanje bi se lejhko toužili: mi smo že dugo lejt sveto i pobožno živeli, grešnicke pa bogd telko krat zbantuvali itd. Mata peldo vu rasipnom sini, nemrete toužiti itd.
Je li so dak pokouro činčči grešnicke prednjejši pred bou-gom kak pravični? Nej, pravični so boži priatelje i velkoj pri bougi milošči i njim lejp najem boug dd, či oni do vu božoj pravici hodili eccl. 27. 9. zadobiš njou, gori obličeš poštenjž i vu pravici boudeš prebivao, on boude te na vöke srdno, na konci najdeš najem. I pri Ižajaš proroki veli boug od pravični 61. 8. jas sam gospoud, šteri mojega slugo lübim i jas včinim naj njdhva
dela vu pravici hodio i ščem med njimi pogodbo včiniti, njuhvo deco do med pogani poznali i oni so on närod, šteroga boug bla-goslovo. Za to vsaki pravičen lejhko pravi: radiivajouči boudem se radii v o vu bougi i veselila de se duša moja vu gospoudi, ar me je oblejko s plaščem pravice i lepote. I kak velko veselje mä boug vu pravmnom, gda je satani pravo: nej si vido mojega slugo Jobba, on neima sebi para na zetnli, on je pravičen, boga boječi, hüdoga se varje.
Ka pa morem praviti od Abrahama, šteroga boug za pravice volo na telko poštiivao ino lübo, ka njega za verni' očo imenüvao i njemi obečo, ka njegovo semen blagoslovi, ka ž njegovoga semena se Kristus narodi.
Ka morem praviti od egyptuskoga Joužeffa, šteroga boug za pravice volo na telko poštiivao, ka nej samo njega za očo celjoga Egyptoma däo, nego ešče proroküvanje darüvao. Oejlo pismo mi svidoči, ka g. boug nad pravičnimi velko radost mä ino njim dosta milošč dä, ar so njemi stalno vörni ino pobožni. Ka vu gnešnjem s. e(vangeliu)mi g. Kristus veli, ka nad enim pokouro činečim grešnikom vžkše veselje ma liki nad 99 pravični(mi), etak morete razmeti, či vi kaj zgibite ino nezaj dobite, bole se veselite, liki nad vašim blägom, štero pred rokämi mate. Pčldo mate vu oči pogüblenogo sinä, šteri nad svoim sinom se je bole veselio, liki nad onim šteri je doma bio, zato veli pravičnomi sinej : moj sinek, tj si vsigdär z menov i kakoli mam vse je tvoje; da bi velo: moj sinek, bole tebe lübim, ali včkše veselje mam nad ovim ka se je nezaj povrno, liki nad tebov. Ar či što koga z velkoga betega vö zvräöi bole njemi zahväli, liki da bi ov njega beteg v kraj odvrno.
Preliibleni krščanje, neimam na slejdnje drügo vam praviti, vi sami se morete veseliti, či vidite, ka eden grešnik pokouro drži, ar či se je sam Kristuš veselio, vi se morete radüvati, ar Kristus je nej prišao pravično nego grešnike zväth. Vi pa grešnicke vidite velko božo miloščo ino milostivnost, šteri drügo ne išče nego vaše zveličanje. Vidite velko veselje, šterim vas šče zveličati, vidite velko skrb, šterov vas ščč blažene včiniti.
Oh kak je mogouče, ka vi duže vu vaši' grehaj ležite? Nej, nej! držte pokouro, povrnte^se, živte vu pravici i svetosti i ka ste zamüdili, zdaj doprineste. Ci ste zadoubili odpiiščenje grehov, vu dobro stälno ostante kak Magdelena, Peter, David i tak zadobite vaš najem, vekivečno blaženstvo. Amen.
Predga
dca. 4>± post pent. ex Bogzaj. 1827. F. Ssöln.
Mešter, eejio noue delajouei nika smo nej vlouvili, ali na reje tvojo rasprestrem mržo. Liik. 5. 5.
Ete odgovor, šteroga je s. Peter Kristusi, šteri njemi eto zapouvid dao, naj lädjo edno malo od brejga odrine ino mrže ras-
prestre: Grospodne, cejlo nouč delajouči nika smo nej vlouvili, ali dönog na tvojo zapouvid rasprestrem mržo. I gda bi tou včinili, zaprili so rib vnožino veliko, trgala se je pa mrža njuhva, štero gda bi vido Peter, doli je spadno pred koulina Jezuša govoreči: odidi od men6, gospodne, ar sam jas grešni človik: i grjza obišla i' vse ki so ž njim bili, i gda bi ribe vö spraznili, vsa so ostavili ino so nasledüvali Kristusa.
Eto nouč, vu šteroj apostolje cejlov močjouv paščijouči niti edne ribe so nej vlovili, s kim bi svoj trüd obeselili, eto nouč kakti senco svečki liidi ino delo moremo preštim&vati; šteri vu deli se nouč i den tr(u)dio za zveličanje pa nika ne genejo, oni v ednoj goustoj kmici svoj žitek potrošio, oni nezračunane triide inu gori-napnje mäjo, štera na smrtnoj posteli vesnejo, na slejdnje spoznajo, ka nikakšega haska neimajo. Cejlo nouč itd. I za istino, ka je ete svejt, po či potaj oni tak frižko hodio, čida dobrouta s takšov silov iščejo? Ete nagli vöter vesne, za šterim driigo ne naidemo, kakti nemiroučino, zmejšanco naidemo, nika nej ga, ka bi človeka nasitilo, gde kinči, bogastva, lepota, čest, dobrouta z nemirovčinov, fancostjov se napuni, z ričjouv vsa bojdikaj, serca žalost cvet6, veli s. pismo. Eto ne zadene driigo, kak zobstom delati, zveličanje zavrčti, bojdikaj iskati. Eta nenaredna navada se je na občinski greh obrnola, ništerni nika ne gene, na zemelsko gleda, na nebesa se nigdär ne zgledne. Naj včkše ino plemenitnejše delo človeka je iskati zveličanje, človik za drüga ne skrbi, zveličanje pa ostavi, zavrže, eto je cejlo nouč itd. Eti je vrejmen naj mrže rasprestremo ino zveličanje moremo loviti, kak s. Peter veli: gospodne, na tvojo itd. Dokeč rastolmačim, kak se more človik na etom svejti za zveličanje skrbeti, favete.
1. Ednouk vu Bethanio idouči naš zveličiteo njega ž njegovimi pajdaši notri pripela po imeni Martha ženska. Etomi velkoini gostej ino pajdašom naj obit sprävi, t^cas je g. Kristuš svojimi vučeniki eto vrejmen na hasek obrno ino ž njimi od n(ebeskoga) orsäga gučo, navuk, da mdte ceit nej od šale . . . nesramnoga, laži, nego od n. oisäga si morete zgučavati. Maria približivajouča Kristuša nog&m naj tčm bole njega čiije Martha videvša, ka cejle hiže delo nad njouv stoji, etak se je toužila ino prosila Kristuša, naj opo-mene Mario naj gori stane i Marii pomore: etak veli g. Kristuš: Marta Marta skrbliva si i burkaš si okouli vaouga, edno je po-trejbno, Maria si je naj bougši täo odebrdla, štero se ne vzeme od nje. S. Agušton veli: ober vsej se moremo za zveličanje paščiti, eto edno je potrejbno. Za zveličanje se moremo skrbeti, ar od etoga mi moremo račun dati, eto na drüga nemremo nihati, nego sami moremo opraviati, nej li? svejt je bio pred nami ino boude ; da smo se na svejt naroudili, vu s. m. cerkev smo stoupili, naj se za naše zveličanje skrbimo, eto je naša dužnost, etak nas opomina s. Paveo: prosim vas, bratja, naj obilnej i obilnej se skrbite, mirovni bojdite i vaše delo doprineste, šteri veli: kak te sejali,
tak boudete želi ino takši račun ddvali; kak se za zveličanje skrbite, taksi rajem boudete meli.
Boug je nas stvouro ka smo mi nej znali, ali nas nemre zveličati či se mi ne bomo skrbeli za zveličanje, na štero s. Ambras püspök veli: pazi na sebe oh človik ino skrb mei; pazi na sebe, nej samo na pejneze, pištvo ino oročino, štera na krači eti ostdviš, pazi na n. kinč, nej na tejlo, štero na pepeo ino praj pride, nego na diišo, eto je tvoj naj dragši kinč, naj plemenitnejša kotriga. Vu t(estamento)mi ostdviš na sirmake, s. meše, cirkvi, sveto činiš, ali na pamet ne pride duge vö splačati, lučko bldgo, poštenje nezaj dati, dokeč si pejneze meo, almoštvo sirmdkom dati si pozdbo, dak moreš sam za zveličanje skrbeti.
Ci se zveličaš vsa dobiš, či pa na skvarjenje prideš, vsa si zapravo, zapravo si Kristuša s. krv, šterov si odküpleni, zapravo si ono naj vekše dobro, vu šterom si se vtipao, za to s. Mdtaj veli : ka basni človeki či cejli svejt dobi, diišo pa zgibi.
Ništerni krščenik svoje zveličanje za nikoj drži, ki čini od zrdnkoma do večera, od leta do leta, od mladosti do starosti v gojdno gori stane, kaj si misli, ešče lagovo misli; ništerni zrdnja niti veččr bogd ne moli, či moli, tak da ne bi molo, tak si guči z bogom liki z ednim ldpcom, cejli den pa niti z boga niti z dtiše se ne spornend, tak da ne bi diiše meo. Lejhko nedelne ali sve-tečne dni se zveličanja spomenžte? oh kk! eto vi naj bole zndte ino vidite, svetečne dni naj bole vu sveckom pomiidjenji se zdr-ždvate, eti dni se zmenjate, plešete, šetate, gostite se, krčm6 var-jete, po tatji, lücki' kvari' hodite, razločite, njive, travnike, gorice poglčdnete, cirkvi so pa prazne. Čujete vu s. meši, ka Kristuš za nas človik pousto, za našega zveličanja volo naše tejlo na sebe zčo, ali od mantre, moke ino smrti se pa ne spomenete. Človik samo edno diišo md, dak za njou nouč ino den se more skrbeti. G. boug Lothi veli: zdrži tvojo diišo, idi vö z vdraša, ar na mesti vdraš ze vsim preide. I kak David krao veli: diiša moja vsigddr vu moji rokaj; na eto veli s. Bernard: ka vidimo ino čiijemo, tisto premini, ali diišo vsigddr moremo stisnjeno meti vu rokaj; zd to veli: vsigddr, njegov cio je vsigddr prvi diišno zveličanje, ž nje niti vtijdn6 niti v noči se nigdar nej spozdbo, diišno zveličanje nigddr pred našimi očdmi more biti, kak štč delo maš, ali z diiše se nigdar ne spozdbi.
2. Mi rano se nemremo pripraviti k našemi zveličanji, za to roditelje opominajte vašo deco, naj rano idejo na pout božo, na pout lejpi' jakost, na štero nas etak opomina: sinek, spoumeni se s tvojega stvoritela vu mladosti prvle liki žalostno vrejmen pride i lejta prihajajo, od šteri' boudeš itak pravo, meni se ne vidio; vrejmen je krdtko i vsigdar boude kračiše, vi ste že dosta za-müdili, štero je ešče od zdja, ono na dobro vršite, obrnte, zd to s. Paveo piše: ki mate žene, tak da ne bi meli, ki svejtom živčte,
tak da ne bi živeli, ar etoga svejta obrds se premini; ar na ovom svejti eto miseo nigdar ne najdete, hodte po svetlosti dokeč je den, ar pride nouč, gda nika ne boudete vidili. Pali: ka si začno činiti, skrblivo čini, ar niti djanje, niti modroust, niti spametnost, niti znanost vu pekli ne de ka ti hitiš.
Mi moremo naševzveličanje vu skrblivosti ino pravici iskati, g. boug Moyžeši veli Židoskomi lüstvi: bränte skrblivo diiše vaše. KakŽidovje so se bojali tak i mi se moremo bojati, ete svejt je pun pogibelnosti ino jdlnosti, na vsdkom stopaji, gde idemo, pogibelnost se vrti, mi mamo vnožino nepriatelov, šteri našo pogibelnost iščejo — vouske so dveri ino pout, štera vu žitek pela, malo i' je ki eto najdejo; na rejci se najde, ki do konca stalen ostane; ar, najde se takša pout, štera se pravična vidi, nje konec je pa smrt. Za to z bojaznostjov ino trepetanjom iščimo naše zveličanje. Telko skrbi moremo meti na diišo kak na tejlo; či tejlo obetežd, včasi vračiš, či pa duša obetežd nika ne geneš. Tejlo sprnej, diiša pa vu vekivečnoj mantri more goreti, zakoj dak telko lejt vu greha j živeš?
3. Mi moremo nestanoma se skrbeti za ono korouno , štero nam je boug rendelüvo, z etim se prti g. Kristus ednomi piišpoki: ovo frižko pridem, drži ka maš, naj nišče ti korouno vkraj ne zeme. Gr. boug samo onomi korouno dä, šteri istinsko ino do konca vojiije. Ovčdr nestanoma pazi naj ne zaspi, ar more biti vuk pride ino ovcou njemi vnes6, kak s. Paveo piše: bio sam vuv vracgom deli, dosta krät vu temlici, vu kaštigaj, vu smrtnom, Zidovje so me šibali ino bili, ednouk kamenuvali, 3 farti malo ka sam se nej zalejo nouč ino den na globočini mourja, vu pogibelnosti na pouti, na vodi, med razbojniki, med lüstvom, vu varaši', vu samoči, med hamični bratmi, vu deli, vu sikčini, verostüvanji, žeji, gladi, posti, mrazi i n&goči i dönog na cirkvi, na lüstvo ino moje zveličanje sam pazo.
Epil. Gnes či te njegovo rejč čiili, ne obtrdnite srcä vaša, veli prorok; eto božo pravico, štero ste čiili ino vürjete, ne obtrdnite sred vaša, gnes, gnes začnite iskati zveličanje vaše, gnes si premislite, kak krdtek je žitek vaš, samo lejki eden dčn, fkeden, mejsec, leto, eto na diiševno zveličanje obrnte; blaženi, ki na dobro obrne, nesrečen pa ki na vöke na lagoje. Morete znati, ka pri bougi dtigi žitek kak eden den; pred tebov jezero lejt kak včer&nji d6n, šteri je minou, veli sveto pismo; ki na hüdoubo obrne svoj žitek, dügi se njemi vidi, ki pa na dobro, kakti edna megnjena; zä to, vören boži sluga, veseli se ino etak kriči s. Pavlom: vu dobrom borenjej sam se borio, bižaj sam skonöäo, žitek sam skončo, vu drügom ostavlena meni korouna pravice, štero mi d4 gospoud pravičen sodeč, nej samo meni, nego onim, ki lübio njega. Amen.
Letopis 1877. IV.
9
Predga
Dom. 10. p. pent. 1824.
Non sum, sieut caeteri hominum.
Nej sam, kak driigi lidje. Luc. 18. 11.
Nej je pregrejšo farizeuš niti s tem, ka je stoječ niti s tčm, ka je samo vu sebi molo; är se stojčč boga moliti dostäja, či gli' bi božanske visoukosti velikouča vrejdna bila, ka bi se do zemle ponizili pred njouv, dönok ne prepovidava boug stoječ boga moliti, či tdkša stoječ valon molitev zvim toga drügoga kakšega lago-voga konca i cila nejma. Ka se pa farizeuševa vu sebi na tiihoma valon molitev dostäja, i tou ne moremo na hiido tolmačiti, ar so boža vüha vsigdär blüzi pri naši' vüstaj i onih najmenše na tiihoma včinjeno gibanje čiije, naj samo naše srce daleč v kraj ne bode od naših vüst. Ka je bilou tak za zroka, ka je boug farizeuša molitev zavrgao? Tomi je nej driigi zrok bio, nego hväla i gizdost, štero je z etimi rečmi nazvejsto: nej sam kak driigi lidje. Naj tak boug i naši' molitvi ne zavrže, ne odüri za naše gizdosti volo, denešnji den se moremo navčiti, kak da i za kaj moremo gizdost od sebe odprävlati. Gizdost od sebe odprävlati tä nihävati i doli dej-vati moremo ll, ar nikšege najmenšega zroka nejmamo na gizdost. Ešče smo z močnov i trdov zapouvidjov zavezani gizdost od sebe odprävlati, fävete.
Ka je gizdost? gizdost je tou, gda se što od drügi' za več, vekšega i bougšega štima. Nišče se pa ne more od drügoga za več i bougšega držati, är či preglednemo s koj smo, ka smo i na koj pridemo, taki spoznamo, ka smo vsi glihni. Ar ka je eden bogateč na svoj začčtek, na svoje shajanje gledouč? nikaj, ar je z ničesa postano kaj po božoj neskončanoj zmožnosti ji ka je eden siromak koudiš na svoje shäjanje? i on je nej nači, kak te bogateč, nikaj, ar je i on rävno z onoga ničesa stvorjeni od bouga, s šteroga je stvorjeni bogateč. Nikaj se tak ne louči poudiš na svoje shajanje gledouč od bogäca. Preglednima pa i tou, ka smo vsi s tejla i dttše stoječi lidje; zmislimo si po tom i tou . . . (več te pridige ni, konec se je izgubil).
Predga
pro dominica 12« post. pentecosten. 1830 in Alsö = Szölnök.
Et tu fac similiter. Vcini i ti prispodobnim tälom, tak židovskomi pismoznanei veli zveličiteo svejta Kristuš.
Pravo je ednouk sin boži svojim vučenikom: krouto ste srečni, da je väm ddna tä velika milošča, ka rejč božč z moji' vüst čujete i čudna dela božd vidite - vörte ka so vnougi pobožni slugi boži, vnogi prorocke, kralovje želeli ctijti, štera vi öüjete i viditi štera vi vidite i nej je njim dana ta milošča. Bio je ravno te nazouči eden pismoznanec — on želejouči Jezuša sküsavati veli njemi:
povej mi, mešter, ka mi je činiti, naj ednouk zadobim žitek veki-večni, odgovourjo je njemi Jezus: ti si vučiteo vu Izraeli, ti si pismoznanec i nej veš ka more činiti na zemli človik, či se po smrti šče zveličati? Odgouvoro je pismoznanec: dobro jas tou znam, ka je boug po Moyzeši nigda velo: či ščeš na veke blaženi biti, lübi boga s cejloga srca, s cejle diiše i ze vse mouči tvoje, liibi bližnjega kak samoga tebe — Veli njemi Jezus: včini tou i na veke živio boudeš. S tim odgovorom je nej zadovolen bio pismoznanec, zvedeti je šteo od Jezuša, što bi bio njegov bližnji, ar Židovje so vu tom nespametnom štionraji bili, ka je samo Zidov Zidovi bližnji i za to je Židov samo Židova dužen lübiti kak samoga sebe, driige ki so nej Židovje slobodno odürjavati. Na tou pitanje je njemi Jezuš po lejpoj priliki dao odgovor, i tou priliko vam želejm denešnji den raztolmačiti, či te skrblivo posliišali.
Eden Židou je z Jerušalemo potüvo vu Jericho, na pouti idoučije spadno med razbojnike, tej nemilostivni touvaje so siro-makaŽidova slekli. Pripetilo se je,' ka je ravno po onoj pouti z Jerušalema potüvo eden Židovski pop, vido je kre pouti ležičega Židovav odstavo je tam ležičega i mimo je šou — pride za njim levita Židovski i on je vido Židova vu nevouli i mimo je odišo. Siromak Židov čaka pomouč, sam je nej mogo gori stanoti od vnogoga bitja razbojnikov i krvi prelivanja slab je ležo kre pouti, k njegovoj sreči se je pripetilo, ka je eden tühenec Samaritän pouleg njega potüvo na konji sedeči; te tühenec vidi Židova kre pouti ležičega, doli stoupi s konja, ide k njemi, spitava njega, kakša nesreča se je njemi pripetila i gda je od njega zvedo, ka je od razbojnikov tak kruto hranjeni, taki je zepro njegve hrane, vino i oli je vlejo v nje i da je na pamet zeo, ka Židov od slabosti nemre idti, gori ga je pomogo na svojega konja, on je peški šou pouleg njega i pelao ga je do oštarie, tam ga je prejg dao osta^ riaši, njega proseči, naj skrb ma na siromaka Židova, naj njemi dä potrejben žitek, naj ga vrači, obečajouči gda se nazaj povrne ka njemi strošek i trüd obilno plača. Po skončanoj toj priliki pita Jezuš pismoznanca: povej mi, što je bio istinski bližnji toga Zidova? Odgouvoro je pismoznänec: za istino t6 Samaritän tühenec je bio njegov bližnji, da je on ž njim milostivno včino. I veli njemi Jezuš: idi i ti včini prispodobnim tälom.
Dragi krščanje! ta lejpa prilika nam glasno kriči, ka je vsaki človik što koli je on naš bližnji, ka smo vsakoga človeka lübiti dužni, ali navküp nam kaže kakša more biti naša lübav na bližnjega gledouč. Bližnjega našega lübiti nam zapovidava prva pravda nature, lübav je vezalje štero vküp drži čejli človičanski narod, ravno kak vu lanci edna kotriga od driige visi, nej je cejli lanc, či se li edna kotriga od njega odkapči, tak visi eden človik od toga drügoga, eden je tomi drügomi potrejben, kak se na svejt porodi, dejte prez lücke pomouči nemre živeti i tak do groba vsigdar je človik človeki potrejben i ta potrejbčina pre . . . (več ni od te pridige ohranjenega).
0 starem rimskem malikoslovji sploh.
Spisal Fr. L. Črnogorski.
Vsa novejša omika se je največ povzdignila na podlagi stare. Latinsko, posebno pa grško slovstvo je toliko vplivalo na slovstva novejših narodov, da nahajamo v teh nazore, običaje, verstvo in modroslovje starih vdomačeno, se ve da nekoliko prenovljeno, kakor je kakemu narodu vgajalo. In še dandenes, ko se bahamo, da smo stare že daleč za sabo pustili, se od vsakega više izobraženega zahteva, da pozna stari slovstvi in stara jezika. Tako se skorej ni mogoče izogniti, da bi se pisatelji v svojih spisih ne spominjali na klasike. Posebno se pa pesniki radi ozirajo na stare bogove in boginje, vzore lepote, moči, modrosti. Gotovo je bil že večkrat ta in oni, ki ne pozna Grkov in Rimljanov mnogo bolj, kakor po imenu, v zadregi, kadar je naletel pri branji na kaj tacega. Takim slovenskim bralcem so namenjene naslednje vrstice, ki jim podajajo rimsko malikoslovje najprej sploh, potem posebej o bogu Janu. Ravnal sem se v prvem spisku vseskozi v razdelitvi in opisovanji po znanej knjigi: ,,Röm. Alterthümer", ktera je nekdaj rabila učencem po latinskih šolah, in se še sedaj težko pogreša, kajti doslej nima nadomestila.
1. Vernost starih Rimljanov.
Stari Rimljani se imenujejo ,,najbolj verno ljudstvo". In po vsej pravici. Vsako važno početje so posvečevali z verskimi obredi. Hoteli so pred zvedeti voljo bogov, in potem so se ravnali nekako po njihovem nasvetu, delali v njihovem imenu in varstvu. Zaradi tega so pa v sebe zaupali, in ravno zaupanje stori človeka določnega, vztrajnega in mu zagotavlja vspeh. („Ab Jove principium, cum Jove finis erit" — pri Jupitru je začetek, pri Jupitru konec, ali po slovensko: „Z Bogom začni, z Bogom tudi končaj".) -Sreča rimskega vladarstva in rimskega orožja je poviševala strah in spoštovanje bogov pri ljudstvu, in samo ta strah je večkrat jedini premogel brzdati razdivjano množico in njene strasti,
2. Božestva.
Rimljani so častili mnogo božestev (numina), katera so sprejeli po nekoliko od Grkov in Etruskov, po nekoliko,oddruzih narodov, pa tudi prvotne svoje so imeli. Razdeljevali so jih, kakor družine senatorjev, v dva reda: Bogovi višega reda, in bogovinižegareda. Ravno tako ste bile tudi dve vrsti duhovnikov: ena vrsta je služila vsim bogovom, druga le poj edinim, kakor n. pr. Flamini.
a) Bogovi vise ga reda.
To so bili dvanajsteri veliki bogovi. Zvali so se tudi „ Dii Consentes" (svetvajoči), ker so menili o njih, da zborujejo z Jupitrom. Njihovi kipi so stali pozlačeni na rimskem trgu ali foru. So pa ti-le:
1.	Jupiter (t. j. Diov-pater, bog neba, svitlobe; grško Zevs ali Zen), sin Saturna in Reje, bog neba, kakor kralj bogov in ljudi češčen in „Optimus Maximus" (t. j. najbolji, največi) imenovan. Njegov sluga je bil orel, s šopom bliskov v krempljih. Heb a, boginja mladosti, mu je podajala božjo pijačo, nektar, in Ganimed prinašal božjo jed, ambrozijo. Po svetiščih, kjer so ga častili, se je imenoval: Jupiter Capitolinus, Stator, Tonans, Ultor, Feretrius, Latialis i. t. d. Svečenik Jupitrov se je zval „Flamen Dialis". Njemu na čast so igrali Rimljani vsako leto „velike igre" (ludi magni, ali 1. Romani) in imeli „Jupitrovo gostijo" (epulum Jovis).
Treba je vedeti, da so Rimljani svojemu Jupitru veliko moč pripisovali. On je mignil z očmi, in streslo se je nebo z zemljo. Ta oblast se je še povišala, ko so spoznali Rimljani grškega Zena.
2.	Junona, (lat. Juno, gr. Hera) žena Jupitrova, kraljica bogov, varuhinja zakonov (Pronuba) in porodov (Lucina). Sploh nam ta boginja zaznamuje poosebljeni vzor ženstva. Njena služabnica je bila Irida (lat. Iris), boginja mavrice. Pavi so bili vpreženi pred njen voz.
3.	Minerva ali Palada (gr. Pallas Athene), boginja modrosti, vojske in orožja. Njej na čast so obhajali praznik „Quinquatria", ki je trajal pet dni. Od te boginje sta vzeta pregovora latinska, „invita Minerva", t. j. proti volji Minerve, če kedo nima za kak predmet naravne sposobnosti; „sus Minervam" — svinja Minervo, namreč: uči, t. j. koga učiti, ki sam bolje razume. Vpodabljali so jo s čelado, sulico in oklepom. Ščit njen je „egida" z Medu-zino glavo.
4.	Vesta (gr. Hestia), boginja ognja in čistosti. Njenej službi §0 bile posvečene „v e s t a 1 k e", t. j. device, ki so v svetišči Vestinem skrbele za veden ogenj, imele shranjeno „palladium", in opravljale svete obrede Veste Njihova služba je trpela 30 let. Prvih 10 let so se učile, potem 10 let opravljale opravila božja, in zadnjih deset let učile nove svečenice. Vživale so mnogo pravic in časti; ali če so prelomile svojo obljubo čistosti, so bile žive pokopane, in njih zapeljivec na foru bičan do smrti. Praznik Vestin se je zval Vestalija.
5.	Cerera (lat. Ceres, gr. Demeter), boginja poljskih sadežev in postav. Njen letni praznik so bile Cerealije. Hči njena je bila Prozerpina (gr. Perzefona); ko jo jej ukrade Pluton, je išče Cerera skrbno po vseh krajih, in uči ljucli poljedelstva.
6.	Neptun {gr. Pozejdon), bog morja, njegova žena Amfitrita. Spremljevali so ga Tritoni, Nereide, in spreminjajoči se Protej, prerokovajoči Glavkus i. dr. Njegov praznik so bile Neptunalije.
7.	Venera (lat. Venus, gr. Afrodita), boginja ljubezni in lepote. Njeno spremstvo so bili: Kupido ali Eros, njen sin, in tri G racije (gr. Harite): Aglaja, Talija in Evfrozina.
8.	Vulkan (gr. Hefajst,) bog ognja in kovačev. Njegovi pomagači so bili orjaki z enim očesom na čelu, zvani Ciklopi, ki so kovali Jupitru bliske in drugim bogovom oprave. Praznovali so njemu na čast Vulkanalije.
9.	Mart ali Mavort ali Davor, (lat. Mars, gr. Ares), bog ljutega boja in oče Romulov. Njegova sestra je bila Belona, boginja vojske. Ni imel samo posebnega duhovnika, flamina, ampak še cel kolegij Salijarijev, v kterem je bilo dvanajst duhovnikov. Ti so 1. marcija v slovesnem obhodu s petjem in plesom hodili na Kapitolije, v spomin, da je ta dan padel iz nebes sveti ščit „ancile", — poroštvo rimske vlade. Od teh salijarskih pesmi imamo še ostanke, ki so za jezikoslovje zelo važni. 27. februarija so njemu na čast obhajali praznik „ekvirije", t. j.: na Martovem polji so napravili dirjanje konj, ki so se v teku med seboj skušali.
10.	Merkurij (gr. fiermej), sel bogov, bog zgovornosti, trgovcev in popotnikov, tudi tatov; izumil je liro, bil varuh pesnikov in učenjakov, ki so se zaradi tega tudi Merkurijevci ali njega možje imenovali. Spremljeval je umrlih duše (mane) na spodnji svet.
11.	Ajpolon (gr. tudi Fojbos), bog pesništva, muzike, zdravilstva in vedeštva. Vsako leto so praznovali v njegovo čast „Apo-linarske igre." Sin njegov je bil Eskulapij, pokrovitelj zdravnikov. Apolon je bil tudi predstojnik deveterih muz (vil) in se je zval zaradi tega „Muzaget" (vodnik). Muze so bile boginje umetnij in vednosti. Njihova imena so ta:
1.	Kalijopa, muza pesništva junaškega (epopeje).
2.	Klijona, muza zgodovine.
3.	Melpomena, muza žaloigre (tragedije).
4.	Taleja ali Talija, muza komedije.
5.	Erato, muza ljubezenskega pesništva.
6.	Evterpa, muza žvegle (flavte) ali piščali.
7.	Terpsihora, muza plesa.
8.	Polihimnija, muza mimike ali glediščne umetnosti.
9.	Uranija, muza zvezdogledstva.
Muzam so bili v Greciji posvečene tri gorč, kjer so najraje bivale: a) gora P ar nas s kastalijskem studencem, b) gora Helikon s studencema HipokrenainAganipa, c) gora Pind. Od tod izvirajo pri pesnikih navadni reki: Jezditi ali jahati na P ar n d s, na Helikon, tojepetijizHipokrene piti: dobiti pesniško navdušenje.
12.	Dijana (gr. Artemida), boginja gozdov in lova. Vsakih sto let so praznovali Dijani in njenemu bratu Apolonu, igre za blagor države, „sekularske" igre (ker so se ponavljale vsaki vek, saeculum). Tč so se godile tri dni in tri noči. Klicar jih je ob-znanil z besedami: Pridite gledat igre, katerih ni še videl nihče in jih ne bode videl.
b) Izvoljeni bogovi.
Razven teh so častili Rimljani še osem izvoljenih bogov, namreč: 1. Saturn (gr. Hronos), bog časa in oče Jupitrov. Za njegove vlade je bil na svetu zlati vek (aurea aetas), katerega so i	Rimljani vsako leto na praznik Saturnalij z veliko
2.	Jan, iz perva solnčni bog, pozneje bog leta, nebeški vratar, bog miru in vojske. Njegovo svetišče je bilo v miru zaprto, in v vojski odprto. Njegov največi praznik je bil 1. januarija.
3.	Rea ali Cibela, žena Saturnova, mati vseh bogov. VRimu so jo navadno klicali: Velika mati. Njeni duhovniki so bili „Galli," ki so imeli pravico pobirati miloščino pri ljudeh. Njeni prazniki so bile Hilarije ali Megalezije.
4.	Pluton ali Dit, bog spodnjega sveta („orcus, hades"), in kralj umrlih. Žena njegova je bila Prozerpina ali Hekata, boginja čarodejstva. V njegovem spremstvu so bile: 3 Parke, „Clotho, Lachesis, Atropos"; 3 furije ali evmenide: „Alecto, Tisiphone, Megaera". Imele so te namestu las na glavi kače, v roki biče in bakljo, s čemur so mučile hudodelca. Dalje: smrt in spanje.
5.	Bakh ali Boh (lat. Bacchus) ali Liber, bog vina. Njegovo spremstvo: Bakhantice, Satir in Silen, ki je jezdaril na oslu. Njegov praznik so bile Liberalije ali Bakhanalije.
6.	Solnce (lat. Sol). Njegovo spremstvo so bile Horae (ure) in štirje letni časi. Zval se je i Titan, pri Gerkih „Helios".
7.	Luna, mesec, sestra solnca.
8.	Genij (1. Genius) bog varuh, ki je varoval človeka vse življenje. Za cesarjev so pri geniju cesarjevem tudi prisezali. Vsak kraj je imel svojega genija. Vsaka hiša je imela svoje lare (t. j. umrle hišne očete) in božje varuhe ali penate. Prve so častili na ognjišči v atriji, zadnje v notranjem prostoru hiše, ki seje zval „penetrale", na posebnem darilniku. Rimska država je imela svoje penate, katere je bil pripeljal Enej seboj iz Troje. Te so častili na kapitoliji kot mestne varuhe. V priličnem pomenu zaznamujejo penati hišo ali stanovanje n. pr. zapustiti penate, skrb za penate, t. j. pohištvo, dom, domačijo.
Pripadali so k tem „bogovi domovinski" (Indigetes in Se-mones).
a) Oboževani junaki:
1. Herkul ali Heroslav; pri njem so prisezali. Zaradi svoje moči je bil štet med polbogove. V pregovoru so njegova dvanajstera težka dela; kakor na pr. še danes: Osnažiti Avgijev hlev, t. j. nered, zastarele slabe navade itd. odpraviti. Izvijati Herkulu gorjačo, se pravi, kaj nemogočega počenjati.
c) Bogovi nižega reda.
2.	Ajnej ali Enej, češčen pod imenom: domovinski Jupiter (indiges).
3.	Romul, vstanovitelj Rima, češčen pod imenom Kvirin. Zato se zovejo Rimljani tudi Kviriti.
b) Bogovi (Dii Semones, zelo sorodni z geniji).
1.	Pan, varuh pastirjev. Provzročeval je nagel, nenaden strah, od tod rek: paničen strah. Varoval je ovce volkov; zatorej se je zval kraj, kjer so ga častili, Luperkal, njegov praznik v februariji Luperkalije. Njegovi svečeniki, Luperki, so tekali na Panov praznik s kozlovino prepasani po mestu, in bičali, kogar so srečavali, posebno omožene ženske.
Soroden Panu je bil Faun in Silvan. Fauno, hčer Faunovo, so imenovali tudi „dobro mater"; njen praznik je bil 1. maja, praznovan od Vestalk, pri katerem ni smel biti kak moški vpričo.
2.	Vertumen, predstojnik vsega spremenjevanja štirih letnih časov, posebno spomladi.
3.	Pomona, boginja vrtov in sadnih dreves.
4.	Flora (gr. Florida), boginja cvetlic. Njen praznik Flo-ralije.
5.	Termin, bog mej in mejnikov.
ti. Pales, boginja pastirjev in čed. Njen praznik Palilije je bil 21. aprila; ta dan je bil tudi rojstni dan mesta Rima.
7.	Himen ali Himenej, bog ženitvanja ali svatovščine.
8.	Nimfe (po naše Vile) so bile varovalke na posebnih krajih, na pr. studencev in drugih voda (Najade), gora (Oreade), gozdov in dreves (Hamadrijade) ali morja (Nereide).
Sodniki na spodnjem svetu so bili: Minos, Radamant in Ajak. — Karon, brodnik, je duše prevažal čez reko Stig. —
3. O bogu Jami posebej.
Med rimskimi maliki nas zanima bog Jan vzlasti zaradi svojih posebnosti. Ko so sprejeli Rimljani od Grkov omiko in po nekoliko tudi vero, so zastonj iskali pri njih božestva, ki bi se bilo dalo primerjati Janu. In res se mu težko pri kakem narodu najde sorodnik, bog njemu enak, k večemu nekoliko pri Slovanih, kakor bodo pokazale pozneje vrstice. Za bajeslovca je ta bog tudi zato važen, ker se na-nj opira nekaka kozmo- in teogonija. Grško izobraženi Rimljani so jo namreč v domačem verstvu težko pogrešali, ter začeli Janu pripisovati začetek sveta in bogov.
Poskusimo določiti njegovo pravo bitstvo in njegov pomen v rimljanskem verstvu, kolikor nam je znano o njem po latinskih pisateljih. Naj obširneje ga popisuje O vi di j vpesmotvoru: „Fasti" J. 89—294), na katerega se bom najbolj oziral. Tudi drugi pisatelji nam podajajo dragocene opazke, ki nam bodo dobro služile v pojasnilo. Sicer so pa tudi nemški učenjaki v tej reči mnogo storili, kakor Buttmann, Preller in dr.
V rimskej zgodovini se prikaže česčenje Janovo najprej pod kraljem Numo. On in njegovi nasledniki na prestolu so bili h krati svečeniki njegovi. Ko so pa izgnali bili kralje, je stopil kralj darovanjski „Rex sacrorum" ali „sacrificulus" na njegovo mesto. Zategadel je bil ta duhovnik najprvi svojega stanu. — Iz vsega, kar nam je o tem bogu znano, smemo pa sklepati zanesljivo, da je bila starost njegova mnogo viša, kakor rimske države. Gotovo je starim Latincem bil bog prve vrste; ali ne samo Latincem, ampak tudi drugim italskim narodom, ki so bivali pred Ajne-jevim prihodom v teh krajih. Ta Trojanec ga je neki našel pri Aborigincih, (to je, narodu, ki je bil iz prva tu,) v velikej časti. Nekateri hočejo imeti to božestvo celo pri Pelazgih. — Ce tudi ni Jan tako, je vendar zelo star, kar spričujejo tudi latinski pisatelji, ki ga najstaršega bogov zovejo. (Juv. „antiquissime divum". Ovid. „sum res prisca". Herod. &sos ад^счдгагод гцд 'haliag im fmQtog . . . idr.)
Predno njegovo bitstvo razložim, treba razložiti še njegovo ime. Že stari se niso strinjali. Najverjetneja se jim je zdela izpeljava iz glagola: hiare (zevati) ; od tod: Hianus = Janus (Cf. Paul. p. 52). Menili so, da je prvotno zaznamovalo ono ime to, kar beseda „Chaos" (od j[alvsiv = hiare, Ovid I. 103. 89.). Lahko se jim je vrivala ta misel, ker so ga sploh smatrali za začetek vseh stvari, in Ovidij na omenjenem mestu naravnost trdi, da je Jan nastal iz C h a o s - a.
Druga razlaga, katero posebno Ciceron zastopa (N. D. II. 27), je od besede ,,ire = iti". Ozirali so se na njegovo bitstvo, kakor boga izhodov in vhodov, ali pa boga večnega premikanja nebeškega (Makrob. I. S. 9. 11). Ta razlaga je napačna, kajti že etimologija sama je ne more odobravati. Tudi se ne dä misliti, da bi bil v visokej starodavnosti kak bog samo bog vrät. (Cf. Preller „röm. Myth." 149).
Tretja in prava razlaga, katero so poznali že stari (Nigidij Figul pri „Makrob." I. 9. 8.), posebno pa nemški starinoslovci dognali (n. pr. Buttmann i. dr.), da je Janus = Dianus, moška oblika za „Diana" od besede „dius" svitel, „dium" svitlo nebo. Zatorej bi bil Jan bog svitlobe, bog solnca, kar je tudi v resnici. Ta izpeljava je popolnoma opravičena, če se oziramo na boga samega, ali pa na anologijo z drugimi bogovi. Latinski bogovi namreč imajo posebno radi splošna imena, u. pr. Diana, boginja luči in mesca; Jupiter = Diov — pater; rek ,,sub divo": pod prostim nebom. Ravno tako kažejo tudi grška imena na to. V vsakem bajeslovji vidimo, da je bog svitlobe prvi bog, oče vseh drugih, kakor tudi Jan. Iz boga svitlobe je postal sčasoma bog vsakega začetka in še druzega, kar bomo v teh vrsticah videli.
Določimo sedaj njegovo bitstvo na vse strani, kakor se nam kaže pri Rimljanih v vseh časih.
Najprvo je Jan vratar nebeški. Zjutraj solncu, luči, dnevu odpira, in zapira za njim nebeška vrata zvečer. Pri Ovidiju go-
vor i Jan: „Vrat sem nebeških predstojnik. ... Jupiter odhaja in prihaja in pri tem mu jaz služim." Ker ima ključe od nebes, je tudi njih gospod, in gospod vseh prikazni, ki jih vidimo nad sabo. Ovidij mu celo prideva vlado čez morje in zemljo. „Karkoli vidiš", beseduje pri pesniku Jan, „nebo, morje, oblake, dežele —-vse odprem in zaprem z lastno roko". Kakor je gospodar nebeških vrat, tako tudi vrat na zemlji, prehodov, cest; bog vsakega početja in gibanja, ki se vrši na teh mestih. Posebno zanimivo pa je to, da je bil nekak posrednik med nebom in zemljo : zatorej so mu pri vsakej daritvi najprej darovali, češ, on naj bi odprl prošnjam vrata do bogov. Lepa misel, a še lepše jo izraža krščanstvo! Tako je zapiral vojski in jej odpiral, pospeševal trgovstvo, vožnjo po morji in po suhem, — da, skoraj vse življenje je bilo njemu priporočeno.
Pri tej priliki opazuje Preller (Rom. M. p. 151): „Ne smemo si misliti te službe odpirati in zapirati tako mehanične, kakor da bi pri tem ne imela svitla solnčna moč nič opraviti. To se jasno razvidi iz naslednjih izgledov: Tako so ga vsako novo jutro klicali na pomoč kakor „zgodnjega očeta" (Matutinus Pater, t. j. boga zgodnjega dneva), s katerim pričnejo ljudje, kot pristavlja Horacij, svoje delo. Tudi mu je bil zaradi tega začetek vsakega mesca posvečen, to je, Kalende (1. dan mesca), kader se je luč rastoče lune na nebu zopet pokazala, zatorej so ga tudi klicali „Janus Junonius" in častili vsake Kalende z Junono vred. (Cf. Makrob. I. 9. 16.) Izmed mescev pa mu je bil Januarij gotovo zato svet, ker seje ta mesec brž po najkrajšem dnevu pričenjal, zatorej je bil naravni začetek novega leta, akoravno je Numa, oziraje se na če-ščenje Salijev in Marta palatinskega, začenjal leto z mescem mar-cijem. —
Da je Jan starim Latincem bil bog solnca, nam priča kar sem že nekoliko omenil, da je vedno veljal kot prvi. V poznejši dobi je bil nekako le po številu prvi, a iz prva gotovo tudi, po oblasti svojej. Stare pesmi Salijev ga zovejo „boga bogov" (Divum Deüm; Deorum deus pri Makrobiju). Sploh ima bolj nego kak drugi bog pridevek „pater" (oče). — Njegov dvojni obraz, katerega bom pozneje razložil, nas nekako spominja na vsevidnost, katero pripisujejo stari narodi solncu.
Jan je bil tudi bog studencev, potokov, rek in drugih voda. Bajka pripoveda, da je imel ženo Juturno, — ki je bila boginja studencev, da ima sina „Fontus"a (fons = studenec) češčenega na hribu Janikulu. Imenujejo ga očeta „Tiberinus"-a, boga reke Tibere. Težko se da določiti, kaka zveza je med to in drugimi njegovimi lastnostmi. Nekateri hočejo v nemški mitologiji pri bogovih Phol-u in Balder-u najti analogijo, ker sta ta dva h krati boga svitlobe in studencev. Po tem, kar beremo pri Ovidiju, bi skoraj sodili, da je pri vodäh on le vratar, ki zapira in odpira studence.
Ravno tako težko je določiti, zakaj je Jan varuh luk ali pristanišč, kot „Janus Portunus", (portus = luka). Sicer je res, da se dä to ime izpeljevati tudi od „porta" (vrata), ali verjetneje je prvo, ker so ga pod tem imenom kot bogä luk častili. Imil je tempelj „in portu Tiberino" pod Aventinom. Njemu na čast so praznovali 17. avgusta Portunalije. Jan je neki izumil ladije in brodarstvo, od tod njegovo vpodabljanje na enej strani asa (majhen denar 2 3 kr.), dvojna glava, in na drugej ladjica.
Slednjič moramo omeniti, da je Jan bil bog vsega organičnega življenja, posebno človeškega; varuh pri njega nastanku inrazvoju.
Ko so se bili Rimljani navzeli grške omike in grškega duha, so skušali po tem božanstvu razlagati začetek sveta. Morebiti je že pri starih Latincih veljal kot stvarnik sveta, kar nam pričajo pesmi Salijev, ki ga zovejo „duonus cerus", t. j, dobri stvarnik. Na to so se opirali rimski učenjaki, ki so pri tem bogakozmo-in teogonije iskali. Tako pravi M. Valerij Mešala pri Makrobiju o Janu: — „ki vse vlada, vstvarja, ki je vse elemente, vodo, ki vedno nižje sili, zemljo, ogenj, ki se dviga vedno kvišku, — in zrak v nebeškem obloku združil in za veke sklenil." Jasno jo iz tega, da je govorjenje tu o Janu, kot o moči, ki je prvotnej materiji, chaosu, dala sčasoma to obliko, katero ima zemlja sedaj. Ravno tako piše Ovidij (Past. I. 103 sq.), samo da on boga jednači materiji samej. Marcijal (X, 28) zove Jana „stvarnika vseh let, to ja časa in lepega svetovnega reda." (Preller 153.)
Ko smo kolikor mogoče določili bitstvo Janovo, se vprašamo, kolikega pomena je bil pri Rimljanih in kako so ga častili?
Kot bog prehodov in vrat je dal v latinščini tudi tem besedam svoje ime: prehod = ianus, in vrata = ianua (Buttmann Mythol.) Ovidij sicer trdi, da jo narobe bog prejel od vrat svoje ime, kar pa ni nikakor misliti. „Janus" pomeni vsakoteri prehod, n. pr. skozi vrata, skozi oblok nad cesto itd. Več takih „ianus"-ov na cestah mu je bilo posvečenih, in njegov kip na sredi postavljen. Na rimskem trgu so bili trije prehodi, zgornji, srednji in spodnji, kjer so imeli posebno trgovci in menjači svoj prostor. Iz nekterih „ianus"ov so nastala svetišča z njegovo podobo in dvema ali štirimi vrati. Najbolj sloveči tempelj je bil na trgu (forum) s podobo dvoobraznega Jana, (Geminus-'a). Bil je tudi najstareji, namreč od kraljaNume sem. Livij (I, 19) piše: Numa je naredil tega Jana za naznanjalca miru in vojske, ker odprt naj bi naznanjal, daje država v orožji, in zaprt, da vlada krog in krog mir. Prav za prav je stalo to svetišče na Argiletu (ad infimum Argiletum med „forum R." in forum Julium).
Treba sedaj poiskati vzrokov te navade. Že stari so jih vedeli mnogo. Ovidij pripoveduje to pravljico: Ko so Sabinci zaradi uro-panih svojih žen in hčeri pod kraljem Tacijem pridrli v Rim ter že na trg silili, odpre naenkrat Jan svoj studenec in razlije se vrela voda in žveplo na prestrašenega sovražnika. Odtlej so mu bila ta vrata na trgu posvečena; ob miru zaprta in o vojski odprta. Drugi
pravijo, da je iz svetišča Janovega prišla ta nepričakovana pomoč, in ne naravnost iz tal pred vrati na trgu. A takrat tega svetišča menda še ni bilo. —
Oziraje se na Jana kot vratarja, trdili so že stari, da ima v miru zaprto vojsko (kot demona) in da nastane boj, kadar jej odpre. Zopet drugi so menili, da ima mir in vojsko zaprta, ter spusti , katero hoče. Preller razlaga pooblastilo tega boga čez vsaka vrata. „Pri vsakem važnem početji je bil on prvi, zatorej tudi v boji. Kakor je Jan svoje čestitelje varoval na vseh_ potih, tako posebno na tem. Zatorej so bila vrata odprta, dokler je bilo moštvo v vojski: ker to, da je svetišče kakega boga odprto, nazna-nuje simbolično da takrat ta bog varovanca spremljajoč pomaga. . . . Če je pa boj končan, se svetišče zapre. Država ne potrebuje več bogove pomoči, boga Jana „Quirinus"-a, kateremu je ravno srečen začetek in konec vojske posvečen."
Že stari so imeli to razlago (V. Ae. I, 294). „Gotovo so v tem svetišči že od nekdaj darovali žačetkom kake vojske in opravljali nekatere simbolične obrede, zato je bil ta Jan edino posvečen. . . . Ker meni Virgil, da so ti obredi stara latinska navada, pripoveduje: „Kedar je bila sklenjena vojska, je konzul s kviri-nalsko trabeo (veličastnim plaščem) oblečen, opasan po sabinski šegi, odprl tempeljske vrata in poklical v boj. Zelo verjetno je, da so se ponavljali taki obredi, tudi kadar se je sklenil mir, posebno ker je veljal Numa kot kralj miru, in je Jan že po svojej naravi bolj ljubil mir, nego vojsko." Tega mnenja so sploh drugi bajeslovci, in priimek bogov „Quirinus" naravnost na to kaže. To besedo so namreč stari izpeljavali iz sabinske: quires ali eures, kar pomeni sulico ter spominja na boj.
Kako mirno ljudstvo so bili Rimljani, priča naj bolj to, da je bil ta tempelj v 800 letih trikrat zaprt. Torej trikrat v tako dolgem času popolnoma mir, in sicer: pod miroljubnim Numo, koncem I. punske vojske 1. 235 pr. Kr. in pod božanskim Avgustom.
Poleg tega so bili v Rimu še trije drugi tempeljni temu bogu sveti. Prvi, posvečen Janu Geminu od k. Duilija, je stal „iuxta theatrum Marcelli apud forum olitorium." Avgust ga je prenoviL Drugi, posvečen Janu „Quadrifrons" s priimkom. V tem svetišči je bil kip štiričelatega boga, iz Etrurije 1. 211 v Rim prenesen. Ohranil se je po nekoliko do današnjega dne. Tretji, najkrasneji tempelj je sezidal Domicijan na „forum transitorium" cesarja Nerve. —
Kot bog prvega reda je imel tudi mnogo praznikov. Omenil sem že, da mu je bil prvi dan vsakega mesca svet in zakaj. Spominja tudi na to neki njegov kip z 12 majhinimi darilniki, ki naj bi pomenili 12 mescev. Darovali so mu na ta dan kolač iz moke, imenovan Janual.
Največi praznik Janov pa je bil 1. januarija. Ves ta mesec mu je bil nekako svet, ki je za večno tudi imenovan po njem. Naj popišem ta dan nekoliko natančneje.
Brž zjutraj zgodaj prosilo je vse tega boga za dober začetek novega leta. V ta namen so si tudi voščili srečo, kakor še dandanes. Zraven voščil so si dajali tudi majhna darila, „strenae" imenovana, katero ime se je v francoski besedi „čtrennes" s tistim pomenom ohranilo. Te „strenae" so obstajale navadno iz dateljnov, posušenih fig in medu. (Ovid. F. I. 185: Palma, rugosaque carica, Candida mella). V navadi kot darilo je bil tudi star as majhne vrednosti. Na enej strani je bila okovana Janova glava, večkrat z lavorjem ovenčana, na drugej pa ladjica. Vsa darila so bila le dobro znamenje (omen) za to leto, kajti bilo je za Rimljane silo važno. — Posebno „patroni" so od svojih klijentov prejemali ta dan voščila: „annum novum, faustum, felicem tibi!". Se celo cesarjem so voščili in jih s takimi malenkostmi obdarovali. — Ker so menili Rimljani, da srečen začetek mnogo vpliva tudi na poznejše delo, je vsak ta dan svoje delo pričel, tako rokodelci, kakor vradniki in drugi. Se pretor je sčdal ta dan na svoj „tribunal" (Ovid. F. I. 169 sq.).
Najbolj pa je povišalo slovesnost tega dneva , da so konzuli nastopali svoje službe od 1. 153 pr. Kr. naprej. „Pred dnevom so se vzdignili in opazovali pod prostim nebom vgodna znamenja. Oblekli so potem v svojej hiši vradno obleko ter sprejeli voščila svojih privržencev in senatorjev. Ko se je to zgodilo, so se vzdignili proti kapitoliju, da bi darovali tam Jupitru, kotnajvišemu varhu rimske države navadni dar, in brž potem imeli prvo sejo v senatu. Vsi altarji so se kadili, konzule je spremljal ves senat, vitezi in velika množica ljudstva" (Preller, röm. M. 161). Ta sprevod na kapitolije Ovidij popisuje v krasnih verzih (F. I. 75—81). Tako je prešel ta dan v splošnem veselji.
Poglejmo sedaj Janovo podobo. Najnavadneja je bila ta: Sedi na bliščečem prestolu, eno nogo čez drugo. Život je na pol pokrit. V desnici drži dolgo palico, v levej pa ključ, s katerim kaže kvišku. Glava njegova ima dva obraza, ki sta bila pri Rim-cih vedno enaka in bradata; v Volaterah in Kapvi oba golobrada (A. Prell. 164). Pri starih zatorej ni bila navada vpodäbljati eno glavo mladeniško in drugo staro; še le pozneje so se prijeli zadnjega vpodäbljanja, ter to po svoje razlagali. Na slikah se vidi tii pa tam blizu njega darilnik.
Starinoslovci navajajo zelo različne vzroke, zakaj so si Rimljani tega boga takega mislili. Ni potreba razlagati to nekako čudno prikazen iz grškega bajeslovja, češ, da so italski narodi si izposodili od Grkov podobo svojega boga, in sicer od navadnega Hermejevega kipa z dvema glavama.
Nekteri hočejo v dvojnem obrazu videti znak njegove modrosti: z enim obrazom gleda v preteklost, z drugim v prihodnost, ter ji med sabo primerja, — kar bi bila lastnost previdnega vladarja. Plutarh meni tako: On je preselil poljedelstvo iz Tesalije v Lacijo, in gleda z enim obrazom proti vzhodu, z drugim proti zapadu. — Opravičeno je mnenje, da je dvojen obraz znak solnčnega boga,
ki vse vidi. — Moderne podobe Janove z dvema različnima obrazoma se dajo lahko tolmačiti. Na svoj praznik, t. j. novega leta dan, je gledal in gleda starim obrazom v staro in z novim v novo leto. — Ali: Kot kralj starih Latincev je neomikano življenje (stari obraz) olikal in mu dal novo, mlado podobo. — Nekteri so šli malo predaleč, ko so ga enačili očaku Noetu, ki je videl svet pred in po vesoljnem potopu.
Najbolj opravičena in gotova se mi zdi razlaga Ovidijeva, ki se z njegovim bitstvom najožje sklepa. Pri tem pesniku namreč govori Jan: „Zvedi, zakaj me tako vpod&bljajo. Vsaka vrata imajo dve čeli (dva obraza), katerih ena gleda ljudstvo (ven na prosto) druga pa lara (domačega boga, t. j. v notranji prostor hiše). In kakor vratar, sedeč pri vhodu hiše, vidi ravno tako izhajajoče, kakor dohajajoče, tako tudi jaz, vratar nebeške hiše, gledam na vzhod in zapad h krati." Res je bil Jan na foru tako postavljen, da je gledal na imenovani dve strani sveta.
Lahko umemo, zakaj drži Jan v enej roci ključ, —namreč kot vratar, — a ne tako lahko, zakaj v drugej palico. Preller meni, da je palica popotnica in se sklicuje na to, da so stala njegova svetišča na trgih in cestah, kjer je najbolj živo in se največ hodi. Tako bi si bili mislili Rimljani Jana čvrstega popotnika. Res bi kmalu mislili na navadno palico pri besedah Ovidijevih: „drži palico (baculum) v desnici in ključ v levici" — in Makro-bijevih (I. 9. 7) „Jana — vpodäbljajo s ključem in palico, šibo (virga)". Ali če se oziramo na to, kar zadnji pisatelj pristavi: „quasi omnium et portarum custos et rector (zatorej znak oblasti) viarum" in pa, da „baculum" tudi lahko pomeni „sceptrum", ter je v starodavnej dobi žezlo bila le lepo obdelana palica, — se bomo radi dali prepričati, da je palica le znamenje njegove vladarske oblasti. Tudi se strinjajo vsi noveji razlagalci v tem, da je palica tukaj bogovo žezlo.
Na asih, ki se tu pa tam dandanes dobijo, se vidi na enej strani glava bogova, na drugej sprednji del male ladjice. Kaj to pomeni? Latinski pisatelji trdijo, da pomeni ladjica ta ono ladijo, na katerej se je pripeljal Saturn k svojemu prijatelju Janu. Ker je tu prvi koval denar iz bakra, je hotel na ta način ohraniti spomin svojega božjega sovladarja. Da ta razlaga ni kaj trdna, vsak čuti. Preller meni, da zaznamuje tä ladjica Janovo oblast na morji in v lukah. Mommsen ga naravnost zavrača in trdi, da je le nekak mestni grb od decemvirata sem. — Sub judice lis est.
Ali ne samo z dvema obrazoma so ga vpodäbljali, celo se štirimi. Pomenijo pa 4 obrazi 4 strani sveta, znamenje, da je vse videl in vedel. Nekdaj so mislili, da je bil tudi bog štirih letnih časov, ter se sklicevali na priimek njegov „Vertumnus". Toda „Vertumnus" je ime samostojnega boga, boga štirih letnih časov in vsega spremenjanja sploh. Vendar skoraj gotovo meja njihove oblasti ni bila tako na tanko določena.
V latinskih klasikih se nahaja več pridevkov tega boga, katere je treba umeti. Na njegov dvojni obraz se ozirajo imena: Janus Geminus (obraza nekako dvojčka); J. biceps (dvoglavati); J. bifrons (dvočelati). Ime „Quadrifrons" zaznamuje 4 obraze, 4 čela. Navaden priimek njegov je: Pater, oče vseh, najviši bog. Zove se tudi I. Junonius, ker so ga častili vsake kalende z Junono vred. Kot varuh kali človeškega bitja se zove: I. Consivius (od glagola conserere: Macrob. I. 9. 16.); J. Quirinus, (bog vojske; quires = sulica). Na boga vrat spominjajo pridevki: Patulcius (od pateo, odpiratelj); Clusius, ali Clusivius (claudo, zapiratelj); Custos (varuh.)
Mnogo pravljic so vedeli Rimljani o Janu pripovedovati. Eno sem že navedel, namreč to, kako je rešil Rimljane z vrelo vodo. Druga bajka pripoveduje, da je bil Jan v starodavnem času kralj v Laciji. Bil je neki dober in moder vladar; učil je svoje ljudstvo poljedelstva, dajal potrebne postave ali zakone, vvel bogočastje, in tako osrečeval svoje podložnike. Za njegove vlade se je boje tudi zgodilo, da je pregnal Jupiter svojega očeta Saturna. Ta pa je pribežal k Janu in ž njim skupno vladal, in sicer na hribu Janikulu, ki je tudi po tem bogu dobil svoje ime. Takrat je doživela Lacija svoj zlati vek, katerega se pesniki tako radi spominjajo.
Bajka tudi v6 o več ženah Janovih, S Kamezeno imel je sina Tiberina. Druga pripovedka imenuje boginjo Venilejo, ženo njegovo in njihovo hčer ,,Canens"to je, pevajoča. Znana kot žena Janova je bila Juturna, in njihov sin Pontus. Smešna je Ovidijeva pripovedka o Janu in Karni. Ta je namreč pred vsakim ženinom bežala in se mu vedela skriti. A Jan, ki je naprej in nazaj videl, jo je prekanil, in morala se mu je udati.
Ne morem si kaj, da bi se pri tej priliki ne ozrl na domače bajeslovje, in poiskal boga, ki je rimskemu precej soroden. To je bog Svantovit. V zunanjosti je bil enak štiriobraznemu Janu, ker tudi slovanski bog je imel 4 obraze, ki jih je pokrival en klobuk. Bilje Svantovit predstojnik 16ta, štirih letnih časov, posebno pa setve in žetve. Slovani kot poljedelci so ga visoko častili, pri mnogih rodovih je bil prvi bog, n. pr. na Rujanskem otoku (Rügen). Na tem otoku je stalo staroslavno mesto Arkona z velikim in slovečim Svantovitovim svetiščem, in je bilo za Slovane to, kar za Gerke Delfi. Prerokovališče to se je ohranilo dol. 1168; takrat ga je razrušil danski kralj Valdemar; bogovo podobo je stri.
Že njegovo ime znači njegovo bitstvo. Vid — bog luči, bog solnca; ker je imel 4 glave, videl je na vse strani in lahko vse vedel, zatoraj je bil prerok ; ali vit, od koder vitez itd.
Iz te kratke primere se vidi precejšna sorodnost med bogovoma obeh narodov. Zelo koristno je primerjalno bajeslovje. Da ne omenim druzega, že to je velik dobiček, da se odkrižamo vsega nepotrebnega tujinstva, in tem bolj čislamo vse domače. Veseliti mora vsakega, ko vidi, da se je novejši čas v tem oziru
precej storilo, da se zgublja vse tuje, kolikor bolj spoznavamo svojo lastnino.
Bog Jan ni le klasično izobraženim znan, še v prislovico je prišlo njegovo svetišče. Tako rečemo: Janovo svetišče odpreti ali zapreti, namesto, vojsko začeti ali nehati. V primeri se rabi beseda Jan, kadar hočemo zaznamovati premetenega, bistroumnega človeka. Vedno pa ostane njegovo ime v mescu januariju. Velika je zato rej njegova pomemba še celo za sedanjost.
Praznik pravoslavnosti.
Obraz iz Rusije, češki spisal K. H avli če k, poslovenil Fr. H.
Potovaje po tujem, spoznavamo bolje svojo domovino. Kar vidi človek vsak dan okolo sebe, ga ne briga mnogo; a kdor je bival med tujimi narodi, uči se ceniti svoj narod. Dobri običaji, lepe navade na tujem uče nas spoznavanja slabosti po domovini in vzbujajo v nas sveto prizadevanje, daje poboljšamo; slabe navade in brezpametnosti tuje nam pa kažejo prednosti in dobre navade domače in množe ljubezen do domovine. Se naj omikanejši narodi so v marsičem brezpametni, pri vsakem ljudstvu pa, če ga še tako zaničujejo, nahajamo kaj izvrstnega, podučljivega. Skoraj vsi narodi evropski se ozirajo zasmehljivo na Rusijo; mnoge in velike pomanjkljivosti mlade države v evropski skupini, mnogokrat pa tudi le zavist so uzrok, da govore in mislijo Evropci o Rusiji navadno le: „Kaj dobrega more priti iz Galileje?" Ce se pa more učiti modrijan od nepremičnega kamena, od nepametne mravlje, ne dvomim, da bi se mogla naučiti tudi stara siva Evropa mnogega od „barbarične" Rusije. Zato čem popisati veličasten običaj ruske cerkve, kateremu ni para pri nobenem narodu evropskem, in kateri me je razveselil in navdušil tako, da mi zaradi njega ni žal pota v dalnje kraje , kjer je potovanje tako težavno (pisano je to leta 1842—1843). Posebna svečanost je tä, obhaja jo cerkev pravoslavna prvo nedeljo velikega posta. Nikjer je ne morejo obhajati kakor v deželi, kjer vlada domača narodna vera. Kjer vlada tuja vera, ne morejo se zjediniti država, narodnost in vera tako tesno kakor nam kaže praznik pravoslavnosti.
V Moskvi sem čul sem o nenavadni slavnosti, katero bo dejo obhajali v neki cerkvi na Kremlu. Zjutraj zgodaj sedem a na malo sani, zavijem se do oči v kožuh in: Haj d i na Kremi! Štel sem si za dolžnost, da ne prezrem nič karekterističnega, kar se mi pokaže v „sveti" Rusiji; vendar nisem pričakoval videti več, nego cerkven obred, kakor so mi popisovali svečanost tujci in domačini. Cerkev ni bila še polna, ko vstopim. Hitro pristopim k duhovniku, kateri je molil pri ikonostasi. Povedal sem mu, da sem tujec in prosil sem ga, naj mi pokaže prostor, od
koder bi mogel videti vse. Priljudno, kakor so vsi Rusi, pelje me sivolasi starček, akoravno sem mu povedal, da sem druge vere, k stebru in mi pokaže vzvišeno naslanjačo rekoč: „Tu bo sedel metropolit Filaret, od tod boste videli vse." Časa imel sem dosti, da sem vse ogledal. Ravno pred menoj stala je naslonjača in pred njo še kakih trideset drugih v dveh vrstah. Med njimi bilo je za korak prostara. Dalje na levi strani je bil oder. Pred podobami so gorele debele, voščene sveče. Temne stene, pomalane s temnimi barvami, dragocenosti, okajene stare podobe na visoki ikonostasi, lepo, melanholično petje dveh korov, katera sta si odgovarjala v milih akordih, sezajočih globoko v srce in staroslo vansčina, jezik naših pradedov, vse mi je v prsih zbujalo mil, blag in vesel čut. Globoko zamišljen sem čakal početka. V tem se je cerkev vedno bolje polnila. Po kožuhih menje in bolje dragocenih spoznaval sem, da so prišli ljudjč raznih stanov. Na prostoru, odmenjenem duhovnikom, bilo je še prazno, le sem ter tje prihajal je kak bradat dijalcon dolgih las, ali kak pop v navadni sukneni obleki ali v zlatom pretkani rizi donašaje in odnašaje. Ti-hote svete in svečane (nasproti šepetanju po cerkvah katoliških) ni kalilo drugega, nego čisto, harmonično dušo povzdigajoče petje, katero je premolkovalo po vsakej strofi za nekaj časa.
Na jedenkrat zadoni z zvonika včlikega Ivana naj veči zvon; globok, resen glas njegov razlega se nad staro kamenito matico Moskvo in takoj za njim zadone , kakor bi se usipala toča, mali in veliki zvonovi z neštevilni h zvonikov Moskovskih; pevci omolknejo in vsi topili smo se v morji zvonovega donenja, razširjajočega se v čarobnih akordih po svetišči.
Komaj se zopet zavedo ušesa nekoliko, odpro se na jeden krat troja vrata srednje glavne ikonostasi in skoz nje prikorači počasno množica duhovniiiov raznih vrst. Vsak je nosil dragoceno obleko, ozaljšano srebrom, zlatom in svilo, okrašeno dragim kamenjem in biserji. Vsi so imeli dolge, skrbno počesane bradč in dolge lasč, razsipajoče se po prsih in ramenih. Trajalo je nekaj časa, predno so se mi zavedle oči in sem pregledal cel prizor. Duhovniki sedejo vsak na svoj sedež po časti in starosti. Na vzvišenem naslonjaču , meni ravno nasproti, je sedel častiti metropolit Moskovski , Filaret, veličasten mož, rednega , lepega obraza , goste brade, nekoliko osivele, obraza milega, prijaznega, le nekoliko bled od resnega življenja. Izmed najboljših vladik ruske cerkve je ta mož. Kdor mu gleda v nežno , bledo lice, gotovo ne meni, da vidi moža, ki drzen ne misli vedno tako, kakor Njegovo Ve-ličastvo Nikola, car in samodržec vse Rusije. Tako predrzen sme biti redkokrat kdo! Celo metropolit, akoravno priljubljen vsemu ljudstvu, ni ravno mil carju (kakor sem čul) in ne sme prihajati na carski dvor v Petrograd. V dveh vrstah, s kronami na glavah, osivelih, dolgih las, osivelih brad do prs, so sedeli pred njim vladike in igumeni. Lesketali so se v zlatu in dragem kamenju, oči so pa obračali na metropolita. Na straneh za sedeži so
Letopis 1877. IV.
stali drugi duhovniki, beli in črni, t. j. svetovni in redovni. Menihi so bili oblečeni v črno, široko in dolgo obleko, na glavah so nosili visoke, črne klobuke , svetovni pa so bili oblečeni v raznih barvah; vsi so imeli častitljive obraze.
Že na prvi pogled je bil prizor častitljiv, a drugimi očmi jih gleda, kdor pomisli, da so zbrani starešine näroda, da opominjajo ljudstvo dobrega in slabega, ki je zadelo domovino od početka do današnjega dne, da izrekajo sodbo o vsi zgodovini n&r-odovi, da strašno proklinjajo vse sovražnike, da odvračajo prokliDjaje zlo in hudobijo od take nezbožnosti, da spodbujajo ljudi k posnemanju, opominjaje jih vseh dobrot, skaza-nih narodu. To je namen vse svečanosti; a spoznal sem ga še le po koncu. Na oder stopi arhidijakon, odpre knjigo in začne či-tati globokim, tehtnim glasom primeren članek iz sv. pisma (Rimljani XVI, Matej X), da pripravlja ljudstvo narodni svečanosti. Na jedenkrat je postala mrtvaška tihota, vsi so gledali trepetaje na lečo. Arhidijakon postane resen in veličasten, resnim glasom začne govoriti:
„Kdor se ustavlja luči božje resnice in razširja temo svoje duše med narodom" — čez nekaj časa pristavi glasom bobnečim ko vihra: — „bodi proklet!" (anafema t. j. anathema). Zdajci dvignejo se vsi starci in ponavljajo mirnim , tresočim glasom trikrat: „Bodi proklet!" „Bodi proklet!" „Bodi proklet!" Arhidijakon nadaljuje:
„Kdor ne dela na blagor svojim bratom , katerih živenje in duša so mu zaupana, ampak dela jim na propast" —^„Bodi proklet!" Očetje pa zašepečejo trikrati: „Bodi proklet!" Živa duša se ni genila v zboru, jaz sem stal slep in omamljen.
„Kdor ne pomore domovini v težavi, kedar pritiska Bog svojo roko na njo," — bodi proklet! in zopet donelo je votlo in potegneno: „Bodi proklet!" , proklet!" — „proklet!" po svetišči.
„Kdor pozabi svojega rodu toliko, da pomaga tujcu, ki nam hoče uničiti domovino, kdor množi sramoto svoje krvi, kakor je storil Ivan Mazepa" — „bodi proklet!" —
Kakor grom odmeval je močni glas arhidijakonov po cerkvi in se razlegal nad glavami zbranega ljudstva. Sivi vladike pa so dvignili žalostni osivele svoje glav6 in potrjevali so žalostni: „Bodi proklet!" „Bodi proklet!" „Proklet" Mraz me je spreletal, ko sem šepetal zase: „Bodi proklet!" Tako je našteval dijakon vse zmote, grehe, nebožnosti, zoper Boga in zoper domovino; začenjal je vedno: „Kdor ... in pristavljal vedno preklinjanje, vladike so pa ponavljali vstavši po trikrat grozno besedo. Imen znanih hudodelcev ni nikdar imenoval, samo Ivana Mazepo je imenoval zaradi nečloveške, grde hudobije. Dijakon pripovedoval je vse globokim, močnim basom in „bodi proklet!" zdelo se mi je, izgovarjal je tako hitro in razdraženo, ker se mu gnjusi hudobije. Mirni, slabotni glasovi starih škofov, ponavljajočih proklinjevanje
še le čez nekaj čaaa, izgovarjali so pa, kakor se mi je zdelo, strašno sodbo, neovrgljivo, jednoglasno po mirnem premisleku.
Prvi del svečanosti je trpel skoro vso uro. Ljudstvo si ni upalo dihati, strah in trepet se je kazal po obrazih.
A ozrimo se na veselejši del svečanosti.
Dijakon odpre drugo knjigo. Ta ni bila knjiga grdih pregreh, knjiga žuganja in proljlinjevanja; bili so zlati zapiski zgodovine ruske, hvaležno, milo opominjevanje raznih dobrot, srčna hvala za zasluge za carstvo rusko, imenik slavnih mož, veličastnih činov, slavnih imen. Omilila se mi je posebno velikodušnost, ker niso imenovali imen že umrlih hudobnežev, ampak le hudobij, da se varuje ljudstvo. Pri slavnih činih pa, pri krepostih niso zabili imen mož, kateri so delali in trpeli za domovino. Tehtnim a veselim glasom je čital dijakon lepa, zlata imena, vsako na čelu storjenega čina. Naštevši zasluge vsakega moža, omolkne za nekaj časa in vsklikne: „Vječnaja pamjatj!" Ustajali so metropolit in vladike in odgovarjali po trikrat: ,,Vječnaja pamjatj!" Ljudstvo šepetalo je veselo ime , kakor bi plaval duh častitega moža nad glavami zbranega naroda. Marsikak oče je dvigal na rokah svojega sinka, da vidi svojimi očmi vrste sivih vladik, ki vzklikajo: „vječnaja pamjatj!" kakemu znanemu ljubljencu. Da moremo soditi, koliko upliva imajo te besede iz ust vladik na ljudstvo, moramo pomisliti koliko spoštuje ljudstvo škofe, da jih časti že žive dni kot svetnike, ker so vredni vse hvale zaradi svojega obnašanja; živč namreč tiho in mirno, a ne kot velikaši.
Ne morem povedati ni naj menje vsega, kar je čital dijakon. Bilo je mnogo, mnogo, vsa zgodovina ndroda ruskega. Ne zanimajo nas vsake zasluge in imena nepoznanih nam mož, a spoštovati nam je take naprave in navade in želeti, naj bi bilo pri nas tudi tako. Čudil sem se, da niso pozabili niti jednega moža, niti jedne dobrote. Začeli so s prihodom in razširjevanjem krščanstva. Se ve da sem mislil, da so ljubili svojo domovino tudi častitelji Peru novi, da so delali tudi dobra dela in imeli zaslug, da bili bi vredni tudi „še večne pameti," a tolažil sem se mislč, da se pričenja gotova zgodovina ruska še le s pokristijanjenjem.
„Svetemu carju Vladimiru, ki je razširjal med nami kraljestvo nebeško in utrdil slavo imena ruskega:" — „Vječnaja pamjatj !" „Vsem tihim, delavnim menihom (v Rusiji delajo menihi) in puščavnikom, ki so hvalili Boga v samoti, ki so molili za naš narod in so obdelovali in lepšali zemljo rusko z delom svojih гбк oraje in sade:" — ,,Vječnaja pamjatj!" i. t. d.
„Vsem hrabrim junakom, ki so štrli težki jarem tatarski:" „Vječnaja pamjatj!"
„Državljanu Mininu in knjezu Požarevskemu i. t. d.: — „Vječnaja pamjatj !"
„Petru prvemu, množitelju in pospeševatelju domovine, ki je osramotil in uničil vse sovražnike, ki nas je razsvetlil z mnogimi umetnijami in vednostmi (našteval je še mnogo dčl njegovih),
ime njegovo naj izgovarja Rusija na veke se slavo in častjo!" „Vječnaja pamjatj!" „Vječnaja pamjatj!" „Vječnaja pamjatj!" Po vsi cerkvi ponavljali so ime Petrovo in skoro je klikalo ljudstvo z vladikami: „vječnaja pamjatj !l<
„Vsem pridnim tujcem, ki niso prišli z mečem v roci, ampak s knjigo kot učitelji v našo domovino, ki so nas učili vednosti in umetnije, akoravno niso bili naše krvi" — „Vječnaja pamjatj 1" i. t. d. „Vojakom, ki so pali braneči domovino zoper francoskega zmagovalca" — „Vječnaja pamjatj l" — Kako malenkostni so spominki in valhale, kamor stavimo plačane kamenite podobe zasluz nih mož, kaj so taki spominki, s katerimi se slavimo stavitelji bolje nego junaki, kaj so proti domoljubnemu častenju z živo besedo, katera oznanja imena in dela zbranemu ljudstvu iz svetišča? — Okolo rojakov prosjačimo, jih nadlegujemo, dapribavimo zaslužnemu možu boren spominek, trd kamen. Kako malenkostno je vse to proti veličastni množici najvišjih cerkvenih očakov, sivih starčkov , ki oznanjajo zasluge in imena v svetišči božjem z milimi, tehtnimi besedami, katere prihajajo iz srca in sezajo do srca? To je nesmrtnost, blažeča nesmrtnost med rojaci! Kje bi našel le jednega mladenča, kateri bi ne bil pripravljen poprijeti se vsake stvari, pretrpeti vsega, samo da se imenuje njegovo ime tako slavno? Kdo bi se obotavljal darovati živenje in vse, kar je najdražjega, ako je gotov, da bodejo klicali nad strohnelimi kostmi sivi starci pred zbranim narodom „večno pamet" imenu njegovemu ? Nikdar nisem mogel umeti, kako to, da darujejo Rusi veselega srca vse za svoj dom, akoravno sem videl toliko nepriličnosti v državi. Kako je mogoče, da ljubijo ljudje, ki poznajo tuje dežele, bolje upravljene, tako goreče svojo domovino, ki ima toliko napak? Kar sem se seznanil s to svečanostjo, se ne čudim več rodoljubju ruskemu, da, mi in drugi narodi bi se mogli učiti od Rusov. Prost, neomikan trgovec ruski ne premišljuje dolgo, po sto tisuč rubljev daruje domovini; pri nas pa je treba potrošiti polovico doneskov blagodarnih, da objavljamo darovatelje po novinah! Čudil sem se pa še bolje modrosti Petrovi in Katari ni ni, ki sta znala obrniti neznatno, da, škodljivo svečanost, pri kateri so preklinjali prej samo krivoverce, na korist domovini, veri in nravnosti, če bi smel grajati še kako pomankljivost in slabost že dognane stvari, mislil bi, da bi mogli opustiti v prvem delu inarsikako bogoelovsko malenkost, n. pr. razglaševanje katolikov kot krivoverce, v drugem delu pa imena marsikakega carja in sorodnikov njegovih, ki si niso pridobili menda tolikih zaslug za domovino. A taka je, okol nosti zahtevajo tako.
Le navdušenost za tako lepo stvar napotila me je, da sem premišljeval tako dolgo; ozrimo sena tretji del svečanosti, kateremu je napis: „Mnogaja ljeta!" Tu se ozira okö na sedanjost domovine; vsakemu stanu velikega carstva ruskega, drugemu za drugem voščijo: „mnogaja ljeta! Najprvo vsklikne dijakon carju: „mnogaja ljeta!" Vladike ponavljajo voščilo trikrat, topovi po na-
sipih Kremlovih zagrrae vra6s, kot bi hoteli pregldsiti voščilo škofov in zvonovi zazvone tudi svoja „mnogaja ljeta" z vsih zvonikov mestnih. Grom topov, katere imenujejo „ultima ratio regum," opomnil me je, da ne govore več o umrlih carjih, ampak o živem gospodarju in da je strah skoraj tolik, kakor poštovanje. Na to sledila so „mnogaja ljeta" carevni, carski hiši, vsakemu udu posebej, duhovništvu, vsemu uradništvu, slavni, hrabri vojski. Kakor prej so ponavljali vladike voščilo trikrat za dijakonom; pevski zbor je zapel vsakokrat milo „mnogaja ljeta." To ni bilo ravno kaj posebnega, ker pevajo v cerkvi slovanski po vsaki večji svečanosti tudi „mnogaja ljeta." Opomniti moram še, da so se priklanjale globoko pri vsakem , mnogaja ljeta" osobe ravno imenovanega stanu. Mislil sem že, da se nagiblje svečanost, do-spevši do vrhunca v drugem delu, vsakdanjemu koncu. A začudil sem se iz nova koncu. Zapiraje knjigo vzklikne dijakon: ,,In vam vsem, pravoslavnemu narodu ruskemu" — „mnogaja ljeta!" Trikrat voščili so tudi vladike isto in zbrano ljudstvo priklanjalo so je globoko škofom in zahvaljevalo veselega sred za srčno voščilo. Vladike ustanejo s sedežev in spremijo metropolita skoz carska (srednja) vrata v ikonostasi, da obhaja slovesno mašo.
A jaz nisem mogel dlje ostajati med stebrovjem. Kar sem videl in čul, vzburilo mi je misli, samote sem si želel, da premagam vtis. Iz cerkve me je gnalo pred cerkev, na prosto. Tamkaj obrnem oči proti zapadu, proti ljubi češki domovini. A cerkvč in palače bile so mi na poti. Čudna otročja misel gnala me je na zvonik velikega Ivana , kakor bi mogel videti z njega čez nezmerne planjave ruske in poljske ljube gradove Pražke. V duhu videl sem jih, z očmi zrl sem pa le na modro ravno daljo. Spominjal sem se zadnjega voščila in v istem trenutku nesel je veter v snežno^ daljo tudi moje srčno voščilo: „Vam vsem, pravim, zvestim Čehom „mnogaja ljeta!" —
Pisma Jarnikova Stanku Vrazu.
fOriginale hrani ilirska matica v Zagrebu) I.
Ihre freundschaftliche Zuschrift dto 22. Nov. hat mir wahres Vergnügen gemacht, ich erhielt sie am 30 -j- „N. durch einen Kutscher, der wahrscheinlich von Gratz kam. Macte virtute! Ihre erwachte Vorliebe für sloiv. Sprachstudium und für alles, ivas unserem guten und vielbefähigten Volke geistige Nahrung und Bildung verschaffen kann, ehre ich, und darf bei Einem pro sponte currenti nicht erst den Wunsch beifügen, das einmal erfasste nicht mehr fahren zu laszen. Auf Euch, hochherzige Jünglinge setze ich mein
Vertrauen, dasz Ihr der trauernden Mutter Trost und Stütze werden ivollet, dasz Ihr den aus einem langen Winter erwachten Keim heget, ihm Wärme und Licht bringet zum fröhlichen Wachsthum, wenn schon die Zeit der Ernte nur künftige Generationen erleben werden.
Sehr lieb waren mir di beigefügten und interessanten Notizen über den Zustand der Slowenität in Steyer. Zu bedauern ist es, dasz Shamperl so früh dahin gerafft ward, der so erfreuliche Hoffnung versprochen hat. Sit illi terra levis! Wegen seinen 3 Sonetten werde ich mich mit H. Spiritual Slomshek besprechen, sobald ich in die Stadt kommen kann. Was Sie mir von H. G. Caf berichten, ist mir ganz neu, und ganz recht, dasz er sich mit der Etymologie beschäftigt, die ein weites Feld darbiethet und in der neuesten Zeit noch mehreres darzubiethen scheint. Nur ist dabei auch viel Gefahr vorhanden, weil sich schon viele zu weit verstiegen haben. Wer kennt bei der uralten slaw. Sprache die media, durch ivelche sie schon im grauen Altertliume gegangen , wie unsicher ist daher die Ableitung Es gehörte dazu die genaueste Kenntnisz nicht aller alten, sondern der ältesten sowohl als der verschwundenen und vielleicht nie geschriebenen Sprachen.
Wegen der Notitz über Caf erachte ich es für nothwendig, Ihnen die wahre Ursache der Herausgabe meines Etymologikons mitzutheilen. Bey dar häufigen Nachfrage um ein sloiv. Lexikon entschloss sich H. v. Kleinmayr den Gutsman neu aufzulegen, ich rieth ihm davon ab mit Gründen, die am Tage liegen , allein er drang fortwährend darauf; um also seinen eigenen Schaden zu verhüthen, sagte ich: ich will Ihnen lieber eticas anderes schreiben, was zeitgemässer ist, als der veraltete und teutschmichlisch genannte Gutsmann, der bei den gegenwärtigen Fortschritten der Sprache nicht mehr paszt, und so kam mein geringes Werk bei der Mehrheit anderweitiger Beschäftigungen zum Vorscheine, ivodurch ich eine wiederholte Auflage Gutsmanns und den aufliegenden Schaden des Verlegers verhinderte. Wenn man also die Sache von dieser Seite betrachtet, so ivird vieles von selbst wegfallen, was man dagegen sagen könnte.
Weit nützlicher als dieses Anatomiren dürfte der practische Beweis über die Verwanandtschaft der slaw., griech. und lateinischen Sprache beachtet werden, den ich in einer grossen Tabelle in der Structur dieser Sprachen dargestellt habe, und der einstens Deo propitio als appendix meines Lexikons erscheinen soll.
Wenn auch H. Murko sich jetzt mit andern Dingen beschäftigt, welche eigentlich seinen Beruf betreffen, so glaube ich, dasz er nach vollbrachten höheren Studien der Consequenz wegen doch wieder ad matrem zurückkehren wird. Die Steyrer und Krainer haben ihre sloio. Lehrkanzeln, wir gas keine Aber der sehr fleiszige und verdienstvolle H. Slomshek ersetzt durch seine Vorlesungen für die hiesigen Alumnen diesen Mangel vortrefflich.
Das Schisma in Bezug auf den pravopis ist wohl etwas sehr betrübendes. Hier wird bloss die Zeit heilen und das Beste herbeiführen. Sie wissen, wie die Krainer der böhmischen Ortographie der vielen Hacken wegen abhold sind, dergleichen Buchstaben H. Kopitar in seinem neuesten Werke: Codex Clozianus, literas conspur-catas nennt. Durch die neuesten Streitigkeiten sind gar viele eingeschüchtert worden und wollen jede Partheylichkeit vermeiden, aber der beharrlichste wird den Sieg davon tragen. Die Kroaten sind für die modificirte 6echisclie bereits eingenommen und ich glaube, die Steyrer als nächste Nachbarn werden wollen nachfolgen , dann kann die Neigung erblich werden. Des Schisma wegen stehen die drei Nachbarländer isolirt und ohne Zusammenhang da, das alte Schicksal der Slawen im Deminutiv — Maszstabe! Aber was wollen Sie sagen, wenn diese chinesische Mauer sogar zwischen den nächsten Nachbarn aufgeführt ist, wenn Steyrer, die nur 4 Stunden von Agram sind, nicht im Stande sind, eine Danica zu bekommen! Hier haben wir die III. Zeit(ung) mit der Danica, die aber oft in Klagenfurt sehr lange circulirt, bis sie zu mir kömmt. So habe ich z. B. einen bei 5 Bogen stark ausgearbeiteten Aufsatz für H. Ludwig v. Gay gehabt, betreffend die Verbesserung der im Illyrischen vorkommenden fehlerhaften Deklinationen, allein erst mit Ende August erhielt ich die Danica1 s, welche bereits im März von Babukic illyrischer Grammatik herausgegeben waren, und so war meine ganze Arbeit beinahe umsonst und überflüszig, obwohl über diese Grammatik noch so manches zu sagen wäre. Zeit und wieder Zeit die so kostbare geht verloren.
Unser Dialekt, so wie der prvvinzial-kroatische haben oft bessere und richtigere Diklinations-Casus als das Serbische, warum ■ wollet ihr dann im Serbismus untertauchen ? iver kann die Genitive gra-andovah, vitezovah, die Dative jelenima, den Social jelenima, den Local jelenima, den Instrumental rukom, vodom, die Genitive rukah, vodali etc. anhören, ohne ein ividriges Gef ühl in seinen Ohren wahrzunehmend Nehmet von den Serben die schönen und reicheren Conjugationsformen und schönen Wörter, sie aber von uns die gramatisch - richtigeren Casus und, die vielen schönen Wörter an, so iverdet ihr beyde Sprachen einander näher gebracht haben, aber nur nicht das Abnorme. Vermelden Sie H. v. Gay alles erdenkliche Gute und dasz ich gesonnen bin, ihm, selbst zu schreiben. Der Raum geht aus Saluta pl. Vene-randum D. professorem nostrum Quas cum omnibus, qui mihi salinem dixerunt, et vale faveque Tuo amico <
U. Jarnik m. p.
M. 5ta Decem. 1836.
pro opusculo gratias ago.
Levitschnigg ist 8 Stunden von hier entfernt.
II.
Verehrter Freund!
Es hat mich sehr gefreut, dasz Sie in den letzten Ferien nach Ihrem gegebenen Worte mich besucht haben und dasz ich das Vergnügen hatte, Sie persöhnlich kennen zu lernen: hier habe ich blos den Wunsch noch beizusetzen, dasz es, гоепп mir das Leben und die Gesundheit haben sollten, noch öfters geschehen möchte! um so mehr, da das Wachsen der illyrischen Literatur uns zu den schönsten Hoffnungen berechtiget, und Sie vom Talente begünstigt das nachbarliche Idiom in Ihrer Gewalt haben. Die Danica ist zu einem Organ geworden, durch welches die Lebensfaden der südl (ichen) Sl(awen) zusammenhängen. Wir haben sie jetzt ohne die Zeitung, weil ivegen dem Stempel Hindernisse eingetreten sind, indesz ersteres Blatt ohne Stempel passirt und uns gerade dasjenige liefert, was uns interessirt und ivodurch wir vom Gange der Literatur und ihrer Zunahme am besten unterrichtet werden. Nach dem gegenwärtigen Format mit kleineren und schönen Typen liefert die Danica auch viehr auf einem Blatt, und wenn sie einst wöchentlich 2 Blätter wird liefern können, so wird es um so erfreulicher seyn.
Jene tophographische Sammlung, die Sie in der Vakanzzeit bei mir gesehen haben, schickte ich an H. Dr. Schaffarik ein. Vor kurzer Zeit erhielt ich ein Schreiben von ihm, in icelchem er sich Uber das Empfangene erfreut und sich unter anderen äuszert: ,,Schon beim ersten Durchlesen habe ich in den empfangenen Beiträgen sehr viel Interessantes, ja mitunter einiges Wichtige entdeckt, und ich zweifle nicht, dasz ich beim wiederholten Lesen und Vergleichen noch zoeit mehr darin finden werde. Sogar mythologische Namenjhaben sich erhalten, so z. B. kommen die uraltslawischen Ziča (ZiSe) Sopot, Sopotnica (vgl. Sopotka, et Sobotka, Zobtenb er g in Schlesien mit uraltslaw. heidnischen Cultus beschrieben, bei Dith-mar l. VII.) u. m. a. vor."
Er bedauert, dasz bei der Sammlung nicht auch der Marburger-Kreis beigefügt ist. Allein Herr Slomshek und ich konnten nur die Namen der Ortschaften, Dörfer, Schlösser, Berge, Flüsse Bäche etc. unserer beiderseitigen Diözese liefern, so viel wir Notizen erhalten konnten. Da der Marburger Kreis in einem andern hierarch. Wirkungskreise sich befindet, so konnte davon hier aus nichts geliefert toerden. Zwar ist in Schmutz's top. Lex. manches, vorzüglich die Ortsnamen, zu finden, allein die Ortographie ist, wie Sie icissen, unsicher, wobei man Gefahr läuft, die Zisch - und Sauselaute etc. zu verwechseln. Ich schrieb daher bei Absendung der benannten Beiträge an Herrn Schaffarik, dasz in Bezug auf diesen Ihren heimathlichen Kreis Sie das Beste liefern könnten, und in seiner Antwort drückt er die Hoffnung aus, von Ihnen bezüglich dieses Gegenstandes die erwünschten Beiträge zu erhalten. Erfreuen Sie den uns Sl(awen) so wichtigen Mann bald mit den erwünschten Aufschlüssen über die
slow. Dekanate im Marburger - Kreise. In Anbetracht der Orthographie der Namen werden Si am besten thun, der neuen Sechisch-illyrischen zu folgen und alles nach Dekanaten einzuteilen. In Ihrem Alumnate zu Gratz werden Sie gewiss Theologen genug finden so auch im Jus Juristen etc., welche über ihre Geburtspfarren das Beste und Richtigste werden angeben können und das, was man aus dem Munde hört, läszt sich richtiger ortogr. verzeichnen, als was manchmal mit schwankender Ortographie eingesendet wird.
Um das oben vom H. Dr. S. als sehr wichtig erklärte Sopotnica , Sobotlca zu berühren, so können Sie ihm ebenfalls mit einer Sobot im Marb. Kreise entgegenkommen (an der Kämt. Gränze, wo die Glashütte ist), ivodurch das Gewicht für seine Forschungen und Beweise noch grösser wird. Uebrigens ist es auch sein Wunsch, auch von jenen Städten, Dörfern, Ortscli(aften) usw. die Namen zu wissen, ivelclie bereits von Deutschen bewohnt werden, wovon Gradec selbst den Beweis liefert, dergleichen ächtsl(awische Namen es auf der deutschen Seite noch viele geben wird, wie hier bei uns, die an-gränzenden Slowenen werden davon das Meiste icissen , denn die heutige Gränze ist nicht die des Alterthums. Tempora mutantur et nos in Ulis.
Was mich in der Danica v. 1838 vorzüglich überrascht hat, tvar die Kunde von dem Nochvorhandenseyn des Evangelien Codex von Rheims, den man sich als verbrannt dachte. Wen Dobrov-sky noch lebte, was hätte er für eine Freude! Ich bin auf sein Alter begierig. II. Kopitar wird nun neuen Stoff zu weiteren Forschungen und Aufschlüssen finden. Ich weiss nicht, ob darüber von ihm nicht schon eine nähere Mittheilung für ein grösseres Publicum Statt gefunden hat ?
Vale faveque
ü. J.
M. 5. Martii 183S.
Saluta Dnurn Profesoreni Kvas, saluta, si quae occasio fuerit, et Dnum Doctorem Ludevicum de Gay.
Eben als ich diesen Brief befördern wollte, erhielt ich von H. Dr. Schafarik ein Schreiben mit 1 Exemplar des Ost und West vom 28. Febr. Nr. 17, worin er einen sehr gediegenen Aufsatz über die neueste illyrische Lit(eratur) liefert, zugleich auch bestättiget, die Beiträge von Ihnen bereits erhalten zu haben.
.,Na strani je dodano Še to le:"
Von steyermärkischen Diplomaten könnten Sie vom Brucker -Gratzer - und Judenburger Kreise aus dem Mittelalter noch viele Namen erfragen. Vgl. Semering in alten Urk(unden) Semernik vermuthl. von Severnih Das reichhaltige Jnanneum wird viel Aufschlüsse ertheilen.
III.
Verehrter Freund !
Ihr verehrliches Schreiben vom 10. v. M. habe ich Anfangs Mai richtig erhalten, jedoch war das Buch damals nicht dabei (Kolars Werk), was ich mir nicht erklären konnte und lange hielt ich destoegen Nachf rage, ohne etwas Gewisses darüber zu vernehmen. Am vergangenen Sonntag aber, da ich Herrn Slomshek wegen meiner Krankheit zur Aushülfe erbat, brachte er mir's, und sagte, dass er Brief und Buch von einem Theologen erhalten, um beides an mich zu befördern, da aber letzters offen und dem Briefe nicht beigebunden war, so nahm es H. Dr. Suppan, der damals eben beim Spiritualen war , mit, und trug es gar nach Laybach , um den Inhalt so viel als möglich zu verbreiten und das Werk bekannter zu machen; da hatte er vollkommen recht, und in 8 Tagen war er damit schon wieder zurück, um es an mich gelangen zu lassen. Ich hatte es am nämlichen Sonntage im Bette ausgelesen und auf II. Slomshek's Wunsch gab ich es ihm zu weiterer Bekanntmachung usw. wieder mit. Der Autor hat sehr gründlich und herrlich geschrieben, man musz ihn zu wiederholten Malen lesen, weil er es verdient, und man dann leichter die Hauptbeweise, die schlagend sind, behalten kann. Nach der Danica v. Nr. 18 ist er glücklich gerettet. Gott erhalte diesen wichtigen Mann zum Wohle der Gesammtheit recht lange und bei besten Kräften, er wird noch vieles leisten, wodurch er allgemeinen Nutzen schaffen wird.
Ich bin jetzt reconvalescens, ich hatte 5 mal Anfälle von einem lebensgefährlichen Lungenkrampf, so dasz ich binnen acht Tagen 3 mal zur Ader lassen musste. Das Uebel hat sich aus einem gewaltigen Kathare gebildet, den ich bei den vielen Verrichtungen vor Ostern gefaszt habe. Ich musz immer noch und auf längere Zeit das Zimmer hüten, weil mein Organismus nach Erkenntnisz des H. Drs sehr reitzbar und empfindlich ist und jede Gemütsbewegung schädlich auf mich einwirken kann, so wie auch die noch immer rauhe Luft, und ungünstige Witterung.
Abermals schreibe ich tudjim jezikom, was aus Gewohnheit, die mit uns aufgewachsen ist, geschieht, gleich jenen, icelche von unserem Zeitalter lieber lateinisch als in ihrer Muttersprache schrieben. Und wenn Sie selbst an Ihnen die Beobachtung gemacht haben, dasz Sie nach jedem illyr. geschriebenen Brief sich wie dahingeschlachtet fühlen, so iverden Sie es mir um so loeniger verargen, der ich an Jahren vorgerückt, und von der genannten Sprechart zu xoeit entfernt bin und sie wohl in Schriften lese, aber die natürlichen Töne nicht vernehme. Lassen Sieeinen Serben slowenisch schreiben, so wird er von sich das nämliche behaupten, weil die Angewöhnung einer andern Varietät immer ihre Beschwerlichkeit haben wird. — Nur durch lang fortgesetzte Uibung und durch das wirkliche Leben mitten in dieser Mundart kann uns die Geläufigkeit bereiten, deren
sich die Mittel-und Urit. llly vier erfreuen, da sie ihnen angeboh-ren ist. — Noch immer vermisse ich in der Danica die Annäherung zu uns, da man sich noch immer illegitimer Endungen bedient, die weder uns, noch den Nordslaiveu gefallen können. Giebt es eine Wechselseitigkeit, so müssen die gesetzlichen Casus, deren wir uns zu erfreuen haben, anerkannt werden, sonst wird der Dialekt nie vollkommen illyrisch, sondern serbisch heiszen müssen. Es giebt nur wenige Casus und Formen, die sie anzunehmen haben und dann tragen sie den Sieg davon. Wem kann der Genitiv pl. Stajeracah, Kranjacah usio. Wohlgefallen ? Das Beharren bei diesen Endungen führt für jeden Leser eine Unbehaglichkeit herbei, die ich weg gebannt wünschte. Ist es denn für die übrigen Illyrier gar so schwer, sich auf dieser Seite uns zu nähern? Verdienen wir nicht auch Beachtung in dem, was wir mit Recht fördern könnend in dem unsere Formen die Kritik aushalten. —
So geht es mit dem Einsammeln von topograph. Namen doch überall gleich! Selten hat Jemand einen Sinn dafür, wozu ich schon im J(ahre) 1813, also vor 25 Jahren, aufgefordert habe. Was man selbst tliut, ist am besten getlian. H. Spiritual Slomshek hat von seinen Theologen doch Vieles herausgebracht, was bei Ihnen in G(ratz) eben so geschehen könnte. Von den Dienern der &sfiig ist also nichts zu erwarten. Sie haben in dieser Hinsicht meinen vollesten Beifall, dasz Sie die edle kostbare Zeit zu weit nützlicheren Dingen benützen , als jene; der Lohn wird Ihnen von selbst folgen. Den Stillstand von M(urko ?) in seinen Jahren kann ich mir nicht erklären! wann wird sich das änigma lösend — Der Aufsatz im Aufmerksamen: „Notizen zur slaw. Lit." zvar ganz nach den Ansichten Safarik's zur Verbreitung des Besseren gegeben. Der Ausdruck wegen Emanzipation der sl. Sprache klingt doch etioas sonderbar, wenn man dagegen erwägt, dasz die Herzoge v. Kärnten bei Klagen vor dem Reichsgerichte nie anders als in slaiv. Sprache antworteten und ihre Verteidigung führten, und auch der Herzogsstuhl noch immer die slaio. Inschriften aufiveist. Vergessene und nicht eingehaltene Rechte, xoelche die Ritter v. Krnten im XII. Jahrh. noch kannten , da sie den als Königinn Venus reisenden Ulrich v. Lichtenstein bei Arnoldstein begrüszten: Bug vas primi kraljva Venus ! — Die Hymne an Sr. Maj. Kaiser Ferdinand ist gut, man musz das Talent aufmuntern und nicht verzagt machen. Die Vervollkommnung folgt v(on) selbst. — Was Sie vom H. Pfarrer Krempl schreiben, ist interessant. Er verdient ein besseres Geschick. Aber wir müssen gar oft contra torrentem schioimmen, was Widerwärtigkeiten bringt. — In Agram ist die Lage günstiger, weil auch der Adel noch slawisch spricht, wie der unsrige im XIV Saec. Dem Herrn Caf haben Sie die Güte alles Gute zu vermelden, er möchte in 'seinem Unternehmen nur fortfahren, aber zu den übrigen europäischen Sprachstudien auch noch das Sanscrit fügen, weil ihm diese Urquelle allein den besten Aufschlusz über viele Zweifel wird ertheilen können. Zudem ist er in dem Alter, es erlernen zu können, was in spätem Jahren
nicht so leicht geschieht. In Bopp's Conjug. System der Sanskritsprache verglichen mit dem Lat. Griech. Pers■ Germanischen von 1815 liest man z. B. J ad jicasi stliatum, wenn du verlangst zu bleiben; n. an einem andern Ort: džnatum tvam vaiam ičama; ivie gleichlautend mit dem slaiv. znati te (tebe) mi hočemo! —
Eine grosze Anzahl von Wörtern ist im Slaio. zu finden, die mit den Indischen noch gleiche Bedeutung haben, ivas für die ungeheuer lange Zeit der Trennung sehr viel sagen will. Denn der gleiche Klang der Worte besonders wenn man das Altslaw. dagegen hält. Dieses Feld soll er aufsuchen, was ihm einen noch tiefern Blick in den Sprachbau nicht nur des Slaw., sondern aller damit verwandten Sprachen sammt dem Indischen verschaffen wird, dann ivird seine Vergleichung in die graue Nebelferne der Urzeit weit über alle europäische Geschichte zurückreichen, was ihn selbst in der Folge in Erstaunen versetzen wird.
Sammeln Sie nur fleiszig an den Liedern unserer Mundart, menn Ihnen die Censur zu viele streichen sollte, so können Sie solche wohl in Agram drucken lassen. Von kralj Matjaž habe ich meines Wissens in Krten keine Lieder gehört. Sie können vielleicht existi ren, ohne dasz sie meine Ohren erreicht haben, oder sind sie schon ausgestorben, ivie leider die meisten von den ältesten.
Koldrs Werk wird noch von Mehreren gelesen werden, denn Keiner, der es einmal zur Hand nimmt, begnügt sich blos mit dem Hineinblicken, sondern ist begierig das Ganze zu lesen. Ich ersuch Sie daher blos mir den Preis zu berichten, damit ich Ihnen Ihre Auslage werde vergüten können. Denn es kann geschehen, dasz von hier aus noch einige Exemplare werden bestellt iverden, um der gediegenen Wahrheit so viel als möglich Raum zu bereiten und die Lichtstrahlen in die dicken Finsternisse hineinfallen zu lassen. Wenn neue Werke von diesem beliebten Autor erscheinen, so iverden Sie mich mit ihrer Anzeige sehr verpflichten, denn nichts als Gediegenes kann aus der Feder dieses auserwählten Kämpfers und Verfechters der Slawia flieszen,
Vale faveque
Tuo amico
U. J. m. p.
U Blato gradu 21/5 38.
IV.
Dragi Prijatelju!
S radostnim sercem prijeh Vaše pismo od 4|» rujna, i osve-dočih se o Vašem sada, hvala Bogu! boljim zdravji. Da Vam Pre-višnji dugolčtni život podaruje na radost i polzsj vsem Slovenom! Za naju potovanja v Z. dolinat mnogokrat spomnihova s g. M a-
j er je m, da bi ješe Vi mogli v našem družtvi biti! Ali naše želj-vanje tada nije moglo ispunjeno biti. Može se pa sgoditi kako drugo leto, ako B6g da. S vse hvale vrčdnim trud' m g. Majerja dobite sada napisan^ knižic^ prineskov za Vaš^ Pcsnaric^. Pri-jemite je zadovoljno! Iz Gorice ješe nije pisma. — Škoda, da g. Bodjanskega ne vidimo, g. Stanič jerazpaljen narodoljubjem i je uže mnogo bogoslovnih molitebnih knižic na svetlo daü. —-Karniolia hoče, kako pišete, v vaše sledi stopiti. Kd6 bi dvoumiü o napredovanji vremena? Na herbet stare sgodovščine se napiše nova. Kdo hoca kolesa nasiuaega vremena ustanoviti? kdo se njemu uprotiviti? Obč knižici obnovljenih kr. iger vidih i čitah.— g. Smole se kaže velikim prijatelem novega knižestva, takovih je trčba imeti. Je li Milko rodjeni Krajnec? Jako v vseslavenskom duhu govori, dočakati je i više od njega.
Radostno vest mi pišete od F. Krempia, sed quis contra Deos? Od Celskega kotara mi nije nič znano, vse je tiho. Veseleji s^, slišati novine iz dolnih pokrajin, gder se Slovenščina svobodna gible. V'predgovoru Vaših narodnih pesen imam ješe nekaj opomniti Str XIX stoji biewi za Koroško. Ali l se spremeni samo pred a, o, u v' fi, na pril. bjeua, bjeuo, bjeüu, pred e, i ostane pri svojem lastnim glasu, bjele, bjeli. Tako i z'bjel^, namčsto z'böloj rokoj. V' instrum. jaz rad upotreblujem oj secundum Sty-ros, qui legitimam hanc et veterem formam observare solent. — W apud Ziljänos sonat sicut germanicum W. sed l polonicum 1 bene notasti cum ü, ergo non biw secundum Bohem. orthographiam, sed biü etc. quemadmodum per totam Carinthiam sonat.
Die Djulabie sind eine zarte Frucht Ihrer poetischen Vena, aber für unsere Oberländer , die noch nicht über ihren Provincia-lism hinaus sind, zu hoch. Bei uns musz erst der Geist kommen, dann wird auch das Gute zu erwarten seyn Et Tibi haec omnia nota. Bei rechter Muse werde ich sie besser genieszen, jetzt drängen mich viele Geschäfte. Aber Einiges kann ich nicht unterlassen hier in Erinnerung zu bringen, was ich in Ihren Anmerkungen gelesen habe. Die Illyrischen Vile heiszen wenigstens in Kärnten nicht morske deklice, denn diese sind die Meerjungfrauen, sondern sie heissen in Unt. Krt. žalikiene, in Ob. Krt u. namentlich im Gail-thale aber svete žene, bjele žene, čistljive žene, es herrschen viele Erzählungen unter dem Landvolke von Ihnen, wovon ich schon 1813 in einer Carinthia von ihnen gesprochen habe.
§. 134. Ist Laj dr a v a u. la j dr as t auch bei uns ge bräuchlich.
§. 152. Vergleichen Sie para mit Perün. Meni se drugači zdi. Kdo s^, bili Obri Umbrones našega kolčna? Jaz mčnim, da Celto - Boji, ktšrih sada Parc-em imenujemo A et ec sunt autem particulae , quae affinguntur substantivis , par-a , par ec. Celticki IJmbri ili Obri sij, skitali se po severnih mestih, nam bližnji bili Par-ci. — Tako je od Longobardov v' Ziljskej dolini ješe ostalo ime: Koprat m. — gobard i znamenuje str a-
šilo, Popanz, ein Schreckensmann, ein abscheulicher Lotter, oder einer, der übermäszig bis zur Carricatur angekleidet ist. Evo imate naše bližnje Obre.
Von den celtischen wilden Scordiskern, die am Zusammenflusz der Sali und Donau sich festgesetzt haben, Ssceint škrat und škratek, škratelj ein Ueberbleibsel zu seyn. Selbst die liierländigen Deutschen verstehen unter škratel einen bösen ausgelassenen und unbändigen Buben. Vsi ti pregonitelji s^ izčeznuli, ast beati mites, quoniam terram possidebunt; et adhuc possident terram Slavi. Blagoslov Božji je počivau nad našimi otci.
Vuk Stephanoioitscli s Volkslieder habe ich in 2 Bänden, aber es soll auch ein dritter erschienen seyn, dieser allein geht mir ab. Wenn er sie für das westliche Europa annehmbarer machen will, so wäre es gut, sie in der neuillyrischen Ortographie herauszugeben ! denn wie schwer findet bei uns das Cyrillische sey es Kirchen -oder Civildruck, Eingang, da man es kaum bis zur Bohoričica zu bringen im Stande ist.
Coeterum, quod cant. Sl. attinet, nolite nomina addere et in publicum profferre , nomen pat um refert, sed sumus potius amici Narodnosti, quae fautores habere debet, ut crescat.
Vale igitur faveque
amico
J. U. m. p.
V' Blatogradu na 2H£. Rujna 1841.
Listi,
katere je Preščrn Vrazu pisal.
(Originale hrani ilirska matica v Zagrebu).
I.
Lieber Freund!
Die von Dir ilberschickten Volkslieder habe ich erhalten und dem Herrn Grafen Auersperg übergeben, dem sie nicht besonders zu gefallen scheinen. Die Einrückung der beigebenen Poesien, die meinen vollen Beifall haben, ins „Illyrische Blatt,'1 ist aus dem Grunde unterblieben, loeil sie für das Lesepublikum desselben zu unverständlich sind. Man hält sich über meine Carmina, wenn sie im besagten Blatte erscheinen, aus dem Grunde auf, weil man sie unverständlich finden will, nun sind sie für uns Krainer weit verständlicher, als die im steyrischen Dialekte gedichteten, die selbst ich und Kasteliz zuweilen nur zur Hälfte verstehen. Einen Beitrag zu Eurer Zeitschrift kann ich Dir nicht übersenden, weil ich nichts neues gedichtet habe , meine Balladen und Sonette aus der Liebes-
periode aber die meisten im „Illyrischen Blatte" erschienen sind, oder in einem solchen Zusammenhange stehen, dass sie nicht einzeln gedruckt werden können. Sollte Dich der Umstand nicht geni-ren, dass die bereitsim „Illyr. Blatte11 gedruckten Kleinigkeiten, die dir mit Ausnahme einer vor Kurzem erschienenen) Ballade, bekannt seyn werden, nicht mehr ganz neu sind, so stehen sie Dir zu Diensten. Ich wünsche Euerem Unternehmen mehr Glück, als unsere verstorbene „Zhbeliza" gehabt hat. Dem Kasteliz habe ich die überschickten fünf Gulden übergeben, er lässt sich für Deine Mühewaltung und den ihm von Deinem philoslowenisclien Herrn Schwager Uberschickten Luttenberger bedanken und wird Dir nächstens schreiben. Der Ladenpreis meines „Kerst11 ist 20 kr. Sollte das erste Bändchen Eurer Zeitschrift bereits erschienen sein, so schicke mir unverzüglich sechs Exemplare. Den beigeschlossenen Brief bitte ich an den Herrn Adressaten durch Herrn Mikloshizh , den ich herzlich grüsse, oder sonst durch eine sehr v erlässliche Hand zu übergeben. In Böhmen loirdDr. Gläser, Adjunkt der dortigen philosophischen Anstalt, mit 1. Juli d. J., wie Dir wahrscheinlich bereits bekannt seyn wird, eine neue deutsche Zeitschrift herausgeben, deren Zweck dahin gehen wird, die Deutschen mit den besseren Erzeugnissen der Slaiuisclien Litteratur bekannt zu machen. Er hat mir zugeschrieben, und mich ersucht, ihn auf die besseren Erzeugnisse unseres Dialektes aufmerksam zu machen, was ich nicht unterlassen werde. Graf Auersperg, an den er sich auch verwendet hat, dürfte ihm die UeberSetzungen der Volkslieder zukommen lassen. Der Verfasser des von Dir erwähnten Briefes an H. Gay dürfte nicht Jarnik, sondern höchst-ivahrscheinlich der nach Kärnten relegirte Doctor und Professor Jakob S up an seyn. Deinen Wink, dieses Beispiel nachzuahmen, würde ich befolgt haben, wenn ich kroatisch verstehen würde. Ich könnte den Mitarbeitern an der „Danizaa nur ein oberflächliches Lob spenden , was ihnen wahrscheinlich eher weh - als wohl thuen würde. Vergrabet Eure Talente nicht und verschiebet das, toas Ihr heute thun könnt, nicht auf morgen. Ich grüsse Dich recht herzlich und bin in Erwartung einer baldigen Antwort
Dein aufrichtiger Freund
Dr. Prcshcrn m. p.
II.
Lieber Freund!
Deinem Wunsche gemäsz schicke ich Dir 24 Exemplare von meinem nach Deiner Meinung so schwer zu verstehendem „Kerst:" Kasteliz schlieszt 9 vollständige Exemplare der „Zhebeliza" bei. Wenn jedes Exemplar einen Abnehmer und Leser findet, so sind wir beide zufrieden. Da nach Laibach zwei Pohlen das Schicksal verschlagen
hat, so dürfte ich von der Gelegenheit profitiren und polilnisch lernen. Die nachstellende Uebersetzung aus dem Mickiewicz, die in dem heutigen „Illyrischen Blatte" abgedruckt worden ist, ist eine Frucht dieser Bekanntschaft.
Wer ohne Erwiedrung seufzt, grosz ist das Unglück dessen, Noch grösser dessen, den das leere Herz langweilet, Doch mit dem gröszten Unglück scheint mir der belheilet, Der nicht mehr liebt, dasz er geliebt, nicht kann vergessen.
Sieht er mit kecker Stirn ein funkelnd Aug' ihn messen, Macht da- Erinn'rung Gift, dasz er die Lust nicht theilet, Rührt Beitz und Tugend ihn, hin, wo der Engel tceilet, Darf er mit welker Brust zu geh'n sich nicht vermessen.
Soll er nun And're hassen, oder sich beschuldigen! — Er flieht der Göttin Bahn, kann nicht der Irdischen huldigen, Auf beide blickend läszt er jede Hoffnung fahren.
Sein Herz gleicht einem Tempel aus vergangenen Jahren, Der öde, durch die Zeit verfallen, wo nicht thronen Die Gottheit will und Sterbliche nicht dürfen wohnen.
Wir erwarten von Dir, dasz Du bessereUeberSetzung aus dem grossen Fohlnischen Dichter und zwar ins Slovenischeliejern icirst.— Graf Auersperg ist wieder da gewesen und hat mich wiederhohlt gefragt, ob Du keine Volkslieder eingesendet hast. Was ich ihm für eine Antwort geben muszte, ist Dir bekannt. Kasteliz wartet noch immer auf den Luttenberger. Das mosli beseda scheint bei Euch halben Krobatlien unbekannt zu seyn. — Kasteliz hat zwar das Rezepisse _ von dem Briefe an Gay verlegt, solltest Du jedoch keine Bestätigung Uber das überschickte Geld erhalten haben, so ersucht er Dich, ihm das sogleich zu melden, damit er das Rece-pisse aufsucht und es Dir überschickt. Melde uns, was Du und die übrigen. Philoslovenen in Steiermarkt treiben ? Kasteliz grüszt Dich. Indem ich die Herrn Mikloshizh, Kushar und Murko im meinen Namen zu grüszen bitte, verharre ich
Dein
aufrichtiger Freund
Dr. Frauz Xav. Presliern m. p.
Laibach am 4. März 1837.
Die übersendeten Bücher beliebe Du bei Damian und Sorge abzuhohlen.
Nachdem der Brief bereits geschlossen war, erhielt ich einen Separatabdruck des obigen Sonnettes, den ich Dir beischliesze.
Izvana:
Seiner Wohlgeboren dem Herrn Stanko Vraz {Frans) in Gratz abzugeben am Glacis im Baron Sternbach'sehen Hause N. 506 et 7.
Seiner Wohlgeboren dem Herrn Herrn Stanko Vraz (Frass)
in Gratz.
abzugeben am Glacis im Baron Sternbachschen Hause N. 506 et 7. nöthigen Falles in der Buchhandlung der Herren Damian et Sorge in der Sporgasse.
Na pečatu stoje na oblatu vtisnene besede, ki se lahko ber6: „mit Gott und Recht," a poštni se štempelj glasi: Laibach 6. Merz.
III.
Lieber Freund!
Nachdem Du meinen letzten Brief noch nicht beantwortet hast, so habe ich keine Verpflichtung Dir zu schreiben, aus besonderer Gnade will ich es jedoch thun. Die „Zhebeliza" wird meines Erachtens nie mehr ausfliegen. Die Tendenz unserer Carmina und sonstigen literarischen Thätigkeit ist keine andere, als unsere Muttersprache zu kultiviren, habt Ihr ein anderes Ziel, so werdet Ihr es schwerlich erreichen. Die Vereinigung aller Slaiven zu einer Schriftsprache wird wahrscheinlich ein frommer Wunsch bleiben. Es dürfte Euch nicht so leicht gelingen, den steirisch-kroatischen Dialekt auf den philologischen Authokraten-Thron zu erheben. Unterdessen auch verkehrtes Strebenist besser als Apathie gegen alles Vaterländische. Die Benennungen aller in Krain befindlichen Flüsse, Bäche und Quellen kann ich aus Mangel an Musze nicht sammeln. Metelko wäre hiezu der geeignetste, weil ihm die Theologen aus allen Gegenden hiezu die geeigneten Daten zu liefern bereit seyn dürften. — Ich erwarte mit nächster Gelegenheit eine Novität von Euerm Slowenophilologischen Vereine. Die Idee zur Errichtung einer Gesellschaft, die die Druckkosten von guten Slotvenischen Büchern übernehmen soll, ist sehr lobensiverth. Ich ivünsclie der Societät viele und zwar ausharrende Mitglieder. Ich fürchte nur, dasz dieser Verein ein mons parturiens der Fabel werden dürfte. Was macht Murko ? Ist auch sein Eifer bereits erkaltet ? Lasset Euer Licht leuchten! Rusticus exspectat dum defluat amnis etc. — Kannst Du dem, Herrn Sertich in irgend welcher Rücksicht an die Hand gehen, so wirst Du mich sehr verbinden.
Dein Freund
Dr. Presliern m. p.
Laibach am 5. Juli 1837.
izvana:
Seiner Wohlgeboren Herrn Stanko Vras
in Graz,
abzugeben beim Herrn Prof. Kvas.
IV.
Laibach am 19. Juli 1838. Lieber Freund!
Ich und Kasteliz bedanken uns für den schon längst über schickten Erlös aus den verkauften ,,Zhebelizen" und „Kerst"-exemplaren, so
Letopis 1877. IT.	^
wie ich und Smole für die beiden Exemplare der Kolarischen Wechselseitigkeit. Zum Beweise, dasz ich wenigstens den materiellen Theil derselben aufgefaszt habe, überschicke ich Dir 6 Exemplare des ,,Kerst" zur beliebigen Verfügung mit dem Bedauern, dasz ich mit keiner in Ljubljana erschienen Novität aufwarten kann. Em il Korytko, einer der beiden hieher relegirten Pohlen, beabsichtiget, ein Bändchen Volkslieder in unserer Muttersprache herauszugeben und hat das Manuskript bereits der Censur vorgelegt. Die Landesstelle hat es dem hierlandes als gröszten Rigorosisten bekannten Canoni-cus Pavshek, ehmaligen Professor der Philosophie, zur Prüfung zugewiesen, woraus ich den vielleicht voreiligen Schlusz ziehe, dasz man dieses Unternehmen zu hintertreiben beabsichtiget. Die Lieder sind, so wie sie ihm eingeliefert worden sind, ohne Korrektur aufgenommen xoorden; doch dürfte bei einigen wenigen schon früher eine unberufene Verbesserung vorgenommen worden seyn. Namentlich werden die ,.od lepe Vide ', ,,od Roshlina" in ihrer bessern ursprünglichen Gestalt erscheinen. Korytko sammelt übrigens unsere Volkstrachten und Notizen über Sitten und Gebräuche unseres Vaterlandes. Er hat sich an den Herrn Dr. Ljud. Gai verwendet, um so die Volkslieder mit den Secliischilyrischen Letern drucken zu lassen; allein eine ziemlich räthselhafte Antwort erhalten. Es ist ihm bedeutet worden, dasz die Dr. Gaische Offizin nur unter der Voraussetzung den Druck zu übernehmen bereit iväre, wenn die Lieder eine rein illyrische, nicht krainische Tendenz haben sollten, ivas mir fast unverständlich ist, indem sich Tradizionen vergangener Zeiten nach meiner Ansicht keine Tendenz der Gegenwart unterschieben, auch die Sprache des Volksliedes nicht ändern läszt, ohne dieselben loesentlich zu umstalten. Es hat den Anschein, als ob es dem Dr. Gai und andern slawischen Literatoren mit der Idee Ernst wäre, dasz die slowenische und ilyrisch servische Sprache in eine verschmolzen werden sollten, oder vielmehr, dasz der sloivenische Dialekt als Schriftsprache aufhören und hinfüro nur mehr der serwische geschrieben werden sollte. Ich bin von der Unausführbarkeit dieser Idee subjektiv überzeugt, habe doch bis mm dieselbe auf keine Art bekämpft, auch ist mir sonst jemand in Krain bekannt, der diesem Unternehmen entgegengearbeitet hätte. Meines Wissens ist seit dem Erscheinen der „Ilirska Daniza" gar kein profan literärisches Produkt in krainischer Sprache erschienen, daher auch jener Tendenz nicht einmal indirekt entgegengearbeitet worden ist, daher mich der Ausdruck ,,krainische Separatisten", dessen sich Herr Dr. Gai in seinem Briefe an Korytko bedient hat, etivas befremdet. Ich werde wahrscheinlich meine Deiner und der Ansicht der H. H. Ko-lar und Scliaffarik entgegengesetzte Meinung in der Zeitschrift „Ost und West", natürlich in Ausdrücken, die den Verdiensten dieser gefeierten Slawisten nicht im Mindesten nahe treten sollen, zur Sprache bringen, falls mich nicht jemand Anderer dieser Arbeit überheben sollte. Dasz in Laibach eine deutsche ,.Carniolia." seit dem 1. Mai d. J. erscheint, wird Dir bekannt seyn. Mich hält man, ob-
wohl mit Unrecht, für einen Gegner derselben. Der Redakteur, Herr Leopold Kordesch, ist um die Bewilligung eingeschritten, auch eine krainische politische Zeitung (Kranjske novize) mit einem literarischen Beiblatte unter dem Titel „Sora'1 herausgeben zu dürfen. Das hiesige Gubernium soll sich einratliend diesfalls an die Polizei Cens. Hof stelle verwendet haben. Er und seine bisherigen Mitarbeiter haben bis nun schwerlich insgesammt eine Seite Krainisch oder ilyrirsch geschrieben; jedoch wollen wir eher das Resultat abwarten, bis ivir uns über das Gelingen oder Miszlingen, über die Tendenz und Ausführung ihres Vorhabens aussprechen. Sollte nur die geringste Hoffnug vorhanden seyn, dass sie der slowenischen Literatur einen Vorschub leisten dürften, so wollen wir sie nach Möglichkeit unterstützen. — Ich grüsze Dich recht herzlich und beharre
Dein aufrichtiger Freund
Dr. Preshern
(in sichtlicher Eile). Herr Korytko, der am Schlusz des Briefes zufällig zu mir gekommen ist, grüszt Dich, wie folgt :
Nieznajomemu, ale wielce mi szanownemu Mlodzienczoivi i koledze przysylam bratersJcie pozdrowienie — My smy wscyszy brada a. brada šmy wscyszy rodzeni, ktöry gorečim sercem spolne matice milujemy. Zegnam, pozdrowic prosze braci Slawianow
Emil Korytko.
V.
(Početek je izgubljen). Sammler, Du, Smole und der Pinter, von dem Ihr vielleicht nächstens ivas hören werdet. solche unmitel-bar, aus dem Munde des singenden Volkeswerdet auf genommen haben. Dass wir unsere „Zwergliteratur" in jenen Zweigan, die nicht unmittelbar, selbst aus dem Volksleben aufspriessen, schlafen lassen, dafür hoffen wir von Euch (pluralis majestatis) Dank einzuerndten. Solltest Du mit Kollar, Schaffarik etc. in Korrespondenz stehen, so bitte ich ihnen dies erfreuliche Ereiqniss bekannt zu geben. Es wäre sehr erfreulich, dass in unseren Gegenden der Slawismus zu Grunde gehen würde, indem dadurch die künftigen Coriphäen desselben der Mühe enthoben werden würden, einen Dialekt, dem sehr viele moderne Ausdrücke fehlen; der jedoch über manche ihnen nicht mehr geläufige Derivazionen und Konstrukzionen Aufschlüsse geben dürfte, ich meine nicht zu studiren, sondern nur oberflächlich zu beachten. Wir „Oberillyrier" sind noch sehr jung, was die Schriftsprache betrifft, deshalb ist es billig, dasz wir das Resultat fremder Erfahrungen abiuarten. Der spanische Dialekt wird vielleicht nicht entfernter von dem italienischen seyn, als der slowenische von dem, servi-schen, als der czechische von dem polnischen, als der französische von
11
dem italienischen oder spanischen. Sobald diese sich in einen Dialekt verschmelzen iverden, hoffe ich auch, dasz wir czechisch, polnisch , ruszisch und um so eher serbisch sprechen, und wenn nicht sprechen, doch ohne vorläufiges Studium verstehen iverden. Ca-moens hätte doch, wenn nicht panromanisch, wenigstens spanisch schreiben sollen, nachdem das Spanische dem Portugiesischen vielleicht so nahe, oder noch näher seyn dürfte, als das Slowenische (krainisch — karantanisch — steiermärkisch Slawische) dem Provinzial-kroatischen, gewiss aber näher als dem ekl ektis ch Illyrischen seyn dürfte. Si Dens pro vobis, quis contra vos ? bedenkt jedoch, dass auch 6 Xqeigtoi; getödtet iverden konnte, dass jedoch die Wiedererweckung als das gröszte Wunder von dem Weltapostel Paul und von allen Weltaposteln mit Recht gepriesen wird, und dasz Homer sagt, besser ein Schweinhirt seyn, als über alle Todten gebieten. — Du erinnerst Dich vielleicht auf eine Gesellschaft bei Dolnizhar, wo wir etwas extravagant gewesen sind, in einer ähnlichen Gelegenheit befinde ich mich gegenwärtig; wenigstens eben so viel Wein habeich genoszen; deszhalb wirst Du entschuldigen, dasz ich keinen meiner gegenwärtigen Ausdrücke auf der Seelenwage Svetoga Mihaila habe abwägen wollen oder können. Ich wünsche übrigens nicht nur dem Panslavismus, sondern auch dem Panillirismus das beste Gedeihen ; glaube jedoch, dasz man bis zum Erntetag alles Aufgesprossene stehen lassen soll, damit der Herr (ro Ilav) am jüngsten Tage das Gute werde von dem Schlechten ausscheiden können.
Laibach am 26. Oktober 1840.
In vino veritas.
Dein und des Slawenthums aufrichtiger Freund
Dr. Franz X. Preshörn m. p.
Z drugo tinto in drugo roko je na kraji pisma še to-le: Wie viel würde dorten der Druck von Bogen von 1000 Ex. im Format wie „Matiček," ohne Papier kosten ?
Cigani na Črnej gori.
Po pismu dr. B. Bogišiea s Cetinj v decembru 1873 vredništvu „Ausland-a". Poslovenil Fr, H.
Dr. B. Bogišic, profesor v Odesi,kateremu so najbolj znani običaji južnih Slovanov, živel je dalje časa na Črnej gori, kamor ga je poklical knez Niki t a, da uredi državni zakonik. Ko je bival med sinovi Črne gore, pisal je pismo, iz katerega objavimo naslednje črtice:
Gotovo poznate zanimive razprave o ciganih, priobčene po prof. Miklošiču pred letom v spominkih cesarske akademije znanosti dunajske. Velecenjeni učenjak našel je v jeziku ciganskem (promotroval je tudi govor španjskih gitanos) nekaj stotin besed slovanskih in grških. Opiraje se na to izrazil je misel, da so stanovali cigani za časa svojega selenja dalje časa na Balkanskem poluotoku, predno so se razkropili po zahodnih pokrajinah evropejskih. Poslovenjeni cigani črnogorski, s katerimi se do sedaj ethnologi (narodoslovci) še niso pečali, potrjujejo misel Miklošičevo popolnoma.
Črnogorski cigani (srb. ciganji) govorč isti jezik, spoznavajo isto vero, nosijo isto obleko, imajo iste navade in običaje s Črnogorci. Ločijo se od teh le v tem, da so oni le ključarji in kovači, da so omejeni nekoliko v političnem in društvenem stanu in da kaže telo njihovo nekaj posebnosti. Naseljenci so, zatoraj Črnogorcem popolnoma enaki. S tem se pa ločijo tudi popolnoma od svojih sonarodnjakov, ki potujejo še dan danes po svetu. Skoraj nikdar ne zapuščajo domačega sela, že jih ne primora pomanjkanje dela ali obilica delavcev.
Koliko jih je po Črnem gorovji, ne morem reči lehko, ker ne plačujejo davka od rokodelstva, kakor po„ sosednjih^ deželah in zatoraj tudi ni posebnih zapisnikov zanje. Če se pa oziram na povprečno število kovačev po raznih kapetanijah, smem soditi, da jih ni nad 500.
Govore samo srbski. Govor je posebno čist, tudi naglasa črnogorskega so se navadili in rabijo tudi tu navadne provincija-lizme. Le sikovca S ne izgovarjajo pravilno. Glasi se pri njih kot Š. Mesto sit pravijo šit, mesto sunce, sunoe. Zato imenujejo Črnogorci tako napačno govorjenje, šuškati po ciganjski. Pravega ciganskega jezika ne ume nobeden izmed njih, še najstare ji ne. Taje tudi sorodnost s cigani, ki prihajajo kedaj v deželico in govore o tih le zaničljivo. Da jih ne žali, ne imenuje jih Črnogorec ciganov, ampak „meštre" ali „majstre" (majstor). Bolje lepoglasno zovejo jih tudi „jegjupke" (jegjupak) = Egipčane.
Vero spoznavajo, kakor povsod, vladajočo. Po deželah, sosednih, Srbskej in Albaniji, kjer je večina mohamedanska, so tudi
cigani večinom mohamedani. Sam sem opazoval v Podgorici, mestu srbske Albanije, oddaljenem le četrt ure od meje črnogorske, da so vsi kovači cigani, akoravno govore vsi slovanski, vendar le mohamedani. Opazovati pa nisem še mogel, so li ohranili kak ostanek poganski, to pa vem gotovo, da se drže kakor Črnogorci nekaterih običajev predkristijanskih (n. pr. običaja z badnjakom o božiču), kateri so se ohranili po Črnej gori bolje nego drugod. Stopili se pa vendar še niso z domačimi prebivalci, ohranili so svojo individualnost do današnjega dnč.
Kakor sem že omenil, so črnogorski cigani v s i kovači. Kovač cigan, ki se naseli kje, je delavec cele občine; občina mu postavi kovačnico (viganj) in mu preskrbi potrebnega orodja. Plačujejo ga pa skoraj ravno tako, kakor uradnike. Rodbina vsacega plemena daje mu na leto nekaj pridelkov, več ali manje, kakor dela zanjo več ali manje, bolje ali slabje. Plačilo je razno tudi po krajinah. V Katunskej nahiji n. pr. plačujejo družine , katere nimajo konj, občinskemu kovaču po 12'/2 funta pšenice in hleb sira. One, ki imajo konje, dajo za vsakega konja po 25 funtov pšenice in za vsakega možkega delavca 1272 funta. To plačilo imenujejo „uljetico", t. j. letno plačilo, cigani pa bir (bira) kakor popi, in birovnice domačine (gospodarje), ki plačujejo uljetico, akoravno pomenja ta beseda tudi le plačevalcd popove. Kakor dobivajo duhovniki tudi še stolo poleg svojega plačila, zahteva navada, da daje družina, za katero dela ravno kovač, temu tudi jed, se ve da, dobre in obile, če ne, skazi majstor rad , kar dela. Vrh tega mora mu pomagati še kdo iz družine, za katero dela, da kuje železo, goni meh i. t. d., da, mnogokrat pusti majstor delati pomagača več nego stori sam. Tega pomaganja ne sramuje se nikdo , akoravno misli še najubožneji Črnogorec, da bi ga onečastila kovačija. Vse to pa izvira od tod, ker so le cigani kovači. Zato je morala siliti vlada črnogorska ljudi, da so pomagali tujim delavcem, ko je napravila pred dvemo letoma (1871) orožnico na Rije ki. Pa še tedaj poprijeli so se dela neradi in le sirote, najubožneji v deželi, akoravno dobivajo prav dobro plačilo.
Družina ciganska je uredjena ravno tako kakor črnogorska in „mutatis mutandis" so iste tudi pravice in dolžnosti vsakega uda po starosti in po spolu; ravno tako sme si voliti drugega starej-šino (domčina) ali drugo gospodinjo (domačico), možki otroci nimajo neomejene pravice do posestva, v medsebnih pravnih zavezah zavezujejo se vsi za vsakega in vsaki za vse. Isti zakoni veljajo o delitvi dedščine i. t jd. Imena posamnih oseb in priimki družinski so isti kakor pri Črnogorcih, n. pr. Savo Lazov, Lazo Kurtovič i. t. d. Plemenskega imena, med katerim stanujejo in imena bratstva, kateri jih varuje posebno, ne smejo rabiti, ker po rodu ne spadajo med-enj. Pa ravno zaradi prepovedi prizadeva si vsak cigan po znanem Horacijevem ,,ruimur in vetitum", da se kinča, kjer ni znan, z imenom plemena, ali, da pravi vsaj , da je v rodu kakej družini izvirno črnogorskej.
Pravice gospodarstveno - državljanske uživali so vedno popolnoma, tudi ko so vladala še plemena. Kupovati smejo posestva in druge nepremične stvari, pred sodnijo so in bili so vedno ednaki drugim Črnogorcem. Isto pa ne velja o družbinskih in političnih zadevah. „Jus connubii" (pravice ženiti se s Črnogorci) še nimajo, akoravno o tem ni pisanega zakona in akoravno si prizadeva sedanja vlada na vsojnoč, da bi dosegla popolno ravno-pravnost zanje. Najubožniši Črnogorec dal bi se komaj pregovoriti, da bi dal ciganu hčer za ženo, ali da bi vzel cigansko dekle, naj bo še tako bogata. Tolika jev zavednost n&rodova, tako močna je navada, da imajo zvezo med Črnogorcem in naseljenim ciganom za „impedimentum dirimens", akoravno sta iste vere. Sedanji me-tropolit črnogorski Ilovione pripovedoval mi je kot sodnik v zakonskih rečeh karakterističen dogodjaj. Dve ubogi bielki, t. j. beli dekleti, tako imenujejo dekleta črnogorska nasproti ciganskim, ki niste imeli ni roditeljev ni premoženja in niste sluli najbolje, seznanite se z dvema premožnima ciganoma. Naposled dovolite, da se poročite. Postavne zapreke ni bilo, pop poroči ji. Nakupili ste si mladi ženi lepo obleko, najedli ste se; na plesu imenuje ji pa nekdo zaničljivo ciganki; žal jima je bilo zveze in idete v Cetinje in se pritožite metropolitu zoper veljavnost svojega zakona. Pravili ste, daje tu „error conditionis", da niste vedele pred poroko, dasta ženina cigana. Metropolit pa zavrže tožbo, ker ni bilo postavnega uzroka. Na to vrnete se domu in živite z možema; al mir domači je kaljen, še sedaj ji ndrod ne spoznava za ravnopravni (capitis deminutio).
Otroci takih „mešanih" zakonov postanejo po misli närodo-vej še le v4petem kolenu pravi Črnogorci, akoravno se ženijo le s pravimi Črnogorci.
Vendar ne zdi se jim nepravo, ako stopi kdo s ciganom v duhovno zvezo. Črnogorci so kumi ciganskim otrokom , ker daje to neko oblast čez nje, Črnogorec pa ne bode prosil cigana nikdar za botra.
Mnogo ciganov prihrani si denarja, kupi si posestvo. Obdelujejo ga pa udje družinski zanje ali plačani delavci. Pravico kupovati zemljišča v pokrajini domačega plemena imeli so po nekaterih krajih že za časa vladanja plemen, akoravno je niso imeli Črnogorci druzih plemen. Veljalo je namreč pravo, da kupujejo zemljišča sorodniki, sosedje lastnikovi in udje istega plemena. Cigani kot vedni gostje imeli so tudi pravico do paše in do drv iz občinskih šum. Ko so pa razdelila plemena njive, šume in paše med svoje članove, niso dobili cigani ničesa.
Vojna služba na Črnej gori ni dolžnost, ampak častna pravica, zato cigani za časa plemenskega vladanja niso bili dolžni biti vojaki. Imeli so pa pravico nositi orožje — brez te pravice je vsak Črnogorec mrtev, — smeli so tudi prostovoljno na vojsko. Posluževali so se pa tega prava le, kedar se je pripravljalo na boj celo
pleme. Le redko hodili so četovat na tuje zemlje, morda zato, ker Črnogorci niso imeli radi seboj takih tovarišev.
Javnih služeb cigani ne morejo dobiti. Kdor pozna temeljito pleme črnogorsko in ve, kako si dobivajo ljudje pravic, upliva po občinah, po plemenih in v državi, čudil bi se , ako bi mogli postajati cigani uradniki. Zborovati pa smejo pri zboi'ih občinskih in plemenskih, a molčati morajo, ker bi se smejal vsak nasvetu jegjupkovemu. Sedanja vlada delila je že večkrat svetinj za hrabrost ciganom, ki so se odlikovali v bojih, al vendar ni mogla podeliti ni najmanje časti vojaške ciganu. Zakaj, vgane lahko vsak. Najniži Črnogorec navajen je od mladih nog, da se misli važnejega od najbogatejšega cigana, kako bi mogel vbogati njegovemu povelju? Trpel bi red in trpela bi ubogljivost, ko bi zapovedoval kak cigan.
Umrlemu knezu Danilu posrečilo se je s trdno voljo odpraviti navado, katera je pritiskala na domače cigane v cerkvenem obziru. Nikdo izmed njih ni imel pravice, da ga pokopljejo na občinskem pokopališču. Metropoliti tadanji učili so sicer, da so cigani tudi ljudje, da so pravoslavni kristijani kakor Črnogorci sami, a ljudstvo odgovarjalo je: „Cigan skoval je tri žeblje, s katerimi so pribili Krista na križ, proklet je rod ciganski, prokleti ljudje pa ne smejo ležati v senci svete cerkve". Knez Danilo imel je pa boljih sredstev od metropolitov, ni se brigal za ovire in je odpravil nestrpno navado.
Po tem, kar smo rekli, mogli bi soditi na prvi pogled, daje bil stan ciganov posebno za vladanja plemenskega popolno nestrp ljiv, da ni bilo varno ni imenje, ni zakon, ni živenje. A to bilo bi napačno. Ze za vladanja plemenskega varovalo je cigana celo pleme, ker je vedelo, da je koristen, da ga v gospodarstvu ne morejo pogrešati. Varoval ga je zatoraj bližnji kapitan vsacega napada od strani udov plemenovih. Varstvo bilo je tako strogo , da so kaznovali vsakega, ki bi onečastil cigana, ravno tako, kakor bi bil žalil uda družine varuhove. če so pa pridrli sovražniki, branilo ga je celo pleme, kakor vsakega drugega.
Vidimo zatoraj, kakor drugod, da se podaja slabeji pod varstvo močnejega, kateri si šteje za sveto dolžnost brambo varovan-čevo. Položaj varovanca proti varuhu spreminja se navadno po raznih okolnostih in po raznih pokrajinah. Po Črnej gori pa iz tega odnašaja ni dobivala nobena stranka ni pravic ni dolžnosti gospodarskih , ostala je nravna zveza zvestosti in dolžnost, da si pomagata drug drugemu. Drugod povsod, kjer je bilo enako ali je še, — n. pr. v Evropi v srednjem veku ali dan danes po Kavkazu , — velja pravilo, da mora plačevati varovanec varuhu za plačilo, razven zvestobe, kak davek ali opravljati mu od časa do Časa kako drugo službo. Zatoraj nastane mnogokrat trda odvisnost, če ne popolna sužnost. Po Črnej gori enaka je ta navada bolje razmeri rimskej med patronom in klijentom (se ve da ne klijen-tom prostim po „manumissio"), za časa kraljev in prej.
Iz tega varstva izvira čudna reč (katero pa opazujemo tudi podruzih slovanskih zakonih), daje „krv" (plačilo za umorjenca) za cigana ravno toliko, kakor za najodličnejega kapetana.
Po rečenem in oziraje se na milost in dobrosrčnost črnogorsko, je gotovo vsak moje misli, da so cigani po tej deželi, ako-ravno se ločijo narodoslovno popolnoma od domačih prebivalcev, v posebnem položaji, da pa še za časa samosvojega vladanja plemenskega niso bili tlačeni. Razmere posebne napravile so navado, da se ni mogla vriniti samovolja in tlačenje. Dandanes pa varujejo uradniki vladini vse po istej meri, zagotovljajo_ vsakemu svojo pravico. Zato zgubile so se že navade omenjene in gotovo izginili bodejo i ostanki kmalu. To kaže vse, kar se je godilo do sedaj.
Ne pripovedujem vam o fizičnej vunanjosti črnogorskih ci" ganov, ker se zakonski ne morejo mešati z domačimi, ostal jim je isti typus, kakor bratom, ki so ohranili närodnost. Vidi se mi pa, da je obraz njihov bolje označen, kakor drugih ciganov.
Vsako pleme črnogorsko ohranuje ustno spomin svojega početka. Cigani, akoravno razstreseni po vsej deželi, štejejo se tudi za posebno pleme, ohranili so si zatoraj tudi ustna poročila o svojem početku. Ker bi bilo preobširno, opuščam vse, kar pripovedujejo o vladi ciganov v Egiptu, o kralju svojem Faraonu i. t. d. Končujem pa svoj list pripovedovaje, v kako je prišel po misli črnogorskej oča sedanjih ciganov na Črno goro.
Begu mesta iz okolice Kolašinske (na meji črnogorskej) H a-san agi služil je cigan Kur to, dober pevec in godec. Gospodar jemal ga je pogosto seboj, kedar je potoval po svojej zemlji. Nekdaj pobiral je harač (davek) po okraju Drobnjaškem. Hasan aga vzplamti ljubezni do lepe popadije (žene popove). Popa ni bilo doma. Hasan aga imel je seboj Kur ta in svoje vojake. Aga prenoči v popovem domu in upa, da doseže tako najlože svoj namen. Zvečer vsede se s popadijo k večerji in začne^ piti rujno vince. Kur tu pa zapovč, naj vzame guslo in naj zapoje. Kurto ne premišluje dolgo in počne:
,,Zapoj druže a pomozi Bože! Pomozi i agi Hasan agi, I njegovu drugu svakojemu; Zdravo bio i harač skupio, Zdravo došo Kolašinu gradu!" . . .
Komaj odpoje cigan uvod pesmi, katero je že imel gotovo v glavi, zagrmi Hasan aga, kateremu je ušlo vino že pod kapo in je želel že objemati lepo popadijo: „Raspoj!" Se ve da m mislil druzega nego: tiho! A Kurto, žaljen na svojej pevskej časti in slabe volje zaradi tega, razlaga si „raspoj", kateri pomeni „tiho", ali pa predrugači pomen pesmi na zadnji način in začne:
„Raspoj druže, ne pornozi Bože! Ne pomozi agi Hasaa agi, Ni njegovu drugu ni jednomu Ni zdrav bio ni harač skupio Ni vidio Kolašina grada!" . . .
Jezen, da ga je prekanil cigan in ni hotel umeti povelja, skoči aga na noge, strga ciganu guslo iz rok in ga udari ž njo po glavi. Žaljen v drugo odide Kurto iz hiše. Da se osveti, naznani seljanom namen gospodarjev in jih zove na osveto. Razdraženi zbero se možje, udarijo na Turke in ubijejo Hasanago in vse njegove spremljevalce. Kurto pa ni smel več v Kolašin, bežal je na Črno goro. Krstil se je in je oča ciganskih kovačev, ki žive še dan danes po gori.
Prisega na Crnej gori.
Po Bogišieu Fr. H.
Ako hoče zakleti ena stranka drugo, odvede perjanik obe dve stranki v cerkev Matere božje, pokliče kalugjera, da se obleče v cerkveno odelo, užge dve sveči. Kalugjer odpre zaklop kov-čega, da se vidi celi sv. Peter (nekdanji vladika črnogorski) pa reče onemu, kateri misli zaklinjati: .,Evo, Nikola (ali kakor mu je ime) pa ga kuni po tvojoj volji!" Nikola donese ispred cerkve pločasti kamen in ubere nekoliko črnega trnja, in dene onemu, kateri hoče priseči — recimo Milošu — pločasti kamen na glavo, trn pa na kamen, kateri pridržava Miloš z obema rokama, da ne pade.
Onda počne Nikola n. pr.: ,,Hočeš li mi se, Milošu, zakleti, da mi nijesi dužan?"
Miloš: „Da ne mislim, ne bih došao amo."
Nikola: „Tako ti se ne okamenila tri sjemena: ljudsko, skotsko, (živinsko) i zemaljsko kao taj kamen, što na glavi držiš, i tako ti črni trnj po kutnjem ognjištu ne rastao, kao taj, što u ruci držiš. Jesi li mi i koLko si mi dužan ostanuo po-glije našega konta (računa) kad učinismo? '
Miloš: „Tako mi se ne zakamenilasva tri sjemena i svaka sreča, i tako mi črni trnj po ognjištu ne rastao, nisem ni pare jedne „(ili toliko i toliko, a ne više)." Tedaj vzame kamen in trnje z glave, pristopi h kovčegu in poljubi roko sv. Petru.
Besede pa niso zapisane, s katerimi prisezajo. Kdo drug n. pr. govori onako: „Zaklinjem te, Petre, bogom i svetijem Jo-
vanom, kolom nebesnim , da se mi pravo zakuneš, da mi nijesi dužan. Ako bi se krivo zakleo, da dade jaki bog, da se tvoja kuca iskopa od muškijeh glava, da ti se svaka _ sreča zakameni kao stanac kamen, na ovom se svijetu vazda niučio a nikad sreče neimao, kad umro dušu ti gjavoli rastezali, a tijelo ti se po smrti ne raspanulo, nego ga zemlja iz groba izbacivala." Kdor priseza, mora govoriti iste besede Po tem sleče kalugjer odelo, perjanik pa pelje oba pred senatore in reče jim , kako se je zaklel toženi po volji toženca. Sekretar (tajnik senatov) zapiše protokol, kako je rešena tožba.
Sok.
Po Bogišicevem „Zborniku." *) Fr. H.
Po Črnej gori, Hercogovini in Bokikotorskej ohranila se je do današnjega dne navada, katera je bila nekdaj obična tudi pri drugih narodih slovanskih.
Če je ukradeno komu kaj, ima pravico, da sme iskati stvari pri vsakemu, kateri se mu zdi sumljiv. Pri pi-eiskavanju vzame seboj v Hercegovini zaptijo, na Crnej gori perjanika in v Boki stražnika. Navadno pa ljudje ne iščejo pornoči od sodnije. Občinske starašine obsodijo navadno tatu, ako ga najdejo, da plača „samo sedmo" t. j. sedemkrat toliko, kolikor je ukral. Ako pa dokaže sumljivi, da ni storil zločina, plačati mu mora iskalec „potvorštino", to je toliko, kolikor je iskal pri njem.
Tako postopanje tedaj ni ravno milo, zato skušajo dobiti tatu drugače. Okradeni vzame nekoliko tolarjev ali cekinov primerno vrednosti ukradene stvari, razcepi palico, vtakne denar v cep, pa jih nosi o praznikih med zbranim ljudstvom po selu domačem in po bližnjih vaseh ter vpije: „ Poginula (ukradena) mi je ta i ta stvar , ko če mi je nasočiti, evo mu ovoliko i ovoliko talijera ili dukata." Išče zatoraj za plačo (sočbina), človeka, kateri bi mu vedel povedati takih dokazov, da bi mogel najti tatu gotovo. Tega človeka imenujejo „sok." Ako ne najde soka, poviša eocbino, tako dolgo, da ga dobi. Mnogokrat je plačilo celo veče, nego vredna ukradena stvar. V novejem času zabranjuje zakon črnogorski, da sočbina ne sme biti viša, nego je vredno ukradeno.
Ako se najde sok, pa se neče javiti, ker ljudje nimajo ravno radi sokov, pošlje tajno kakega tretjega človeka k tatu. Tega imenujejo „s o k o d rži ca."
*) Zbornik sedašnjih pravnih običaja u južnih Slovena. Osnovao, uredio V. Bogišic. I. u Zagrebu 1874.
Ta gre k tatu, navadno skrivaje, in mu naznani, da v£ nekdo, da je on ukradel. Opominja ga zatoraj, naj vrne ukradeno stvar in naj povrne okradencu i sočbino. Jeli to resnica, oplaši se tat in vrne stvar in plača sočbino, pa ne zve, kdo je sok. Navadno prinese ali prižene ukradene novce ali ukradeno živino po noči pred hišo okradenega in nikdo ne zve, kdo je bil hudobnež.
Ako pa sok ne nameri na pravega zločinca, ali misli ta, da se mu posreči prevariti tožilca pred sodbo, neče slušati. Onda prijavi se sok, stvar pride pred sodnika. Dokaže li sok, da je ukral res obdolženi, mora plačati slednji škodo storjeno, sočbino globo in stroške, ako se pa dokaže, daje legal sok, mora plačati škodo okradenemu, „bijedo" tožencn za obrekovanje in globo sodniji. Ako toženec ne more povrniti več ukradene stvari, plačati jo mora v novcih, kakor jo ceni okradeni „po duši."
Da je bila ta navada znana tudi drugim ndrodom slovanskim, kaže nam najstareji spominek slovanskega prava na Češkem „jura županorum" (jus Čonradi) iz XII. veka. V tem zakoniku nahajamo tudi sledeče pravilo: „nullus zok aliquem accuset, nisi certo sub testimonio vicinorum constet de damno; et si fuerit zok con-victus testimonio fori communis, lapidetur."
Taka pravila nahajamo tudi v statutu Vinodolskem iz XIII. veka in v litvanskem statutu XVI. veka.
Soka pa ndrod ne spoštuje ravno kot poštenega človeka, samo tedaj ne škoduje njegovi časti sokovanje, ako neče uzeti sočbine, ali je bil okradeni sirota, ali so oropali cerkev.
Mnogokrat si pa išče ljudstvo samo pravice, celo selo vzdigne se, pade na lupeža, kateri mora plačati „samo sedmo" in kaznujejo ga še s tem , da mu sned6 seljaci vola in mu popijo sod vina ali rakije.
Družinski život") v Jugoslovanskej.
Kulturhistorišk obraz.
Po B. Bogišiči, priredil Lav. Gorenjec, Podgoričan.
V Dalmaciji, v Horvaškej, v Slavoniji, v Sremu in po sosed nih Ogerskih krajinah se je stari rodbinski red vzdržal le poleg novodobne rednosti; v Vojaškej granici, razen Vojniških nemških
*) Viri so: B. Bogišic, Utješenovic (die liauscommunion der Suid-slawen 1859), čaplovič (Slawonien und zum theile Croatien 1819), Lov ric (Osservaz. sopra diversi pezzi del viaggio in üalmazia del L. Alb. Fortie 1776), Vuk Stepanovie Karadzic, Milinovic, grof Pueic, Miličevič, Odžalov i Medakovic.
občin, v njej je zmčrom bil splošno vodilo; a v Bosni in Hercegovini je ta red trpel veliko krivico, zato ker so Turki deželanom vzeli včs svet, da so kristijani le njih najemnici, ki so morali žrtvovati svoje rodbinske skupnosti glavno podlogo. V Črnej gori, v Srbskej knježevini in v Bulgarskej pa je, da-si ne sploh, vendar-le vzdržala se družinska skupnost, katere j Horvatje in Srbi rekajo zddruga, Bolgari pa rod.
Kaj pa je zädruga? — Zädruga je družba precej mnogo skupaj živočih posameznih osob ali rodovin, ki jih veže krvni rod in ki imajo vsi tisto gospodarstvo , katero je imovina vseh, in ki jih vlada samo jeden gospodar, katerega si običajno odbero sami.
Rodbinsko družbo ali zädrugo najjasnejše odlikuje število njenih udov, zlasti ženskih.
V	Vojaškej granici Utješenovic trdi, da imajo zädruge povprek po 10 do 15 udov, med katerimi so po 3 ali 4 ženske, po rodovitejših krajinah pa piše, da so bogatejše hiše, po katerih živi po 50 do 60 ljudi. V Reškej župniji in Varaždinskej je največ posameznih rodovin, zato ker je tam malo sveta, da bi redil velike zädruge. Kolikor mogo rediti otrok, toliko jih je domä, drugi pa hodijo po Bveti s trebuhom za kruhom.
Po Slavoniji piše čaplovič, da je dosta hiš, ki imajo po 60 duš, pa da je tam pa tam, to je, da redko kde, po 60 udov v tisti zädrugi, navadno je po 20 do 50 duš v vsakej hiši.
„Gospodarski list" 1861. Ша piše o zädrugi v Horvaškej, da je tam z otroki vred po 10, 15, 30 in 50 duš v hiši.
Lovrič piše o Morlacih, da je v Dalmaciji mnogo zädrug, ki imajo po 30, 40, 50 duš. Vuk Stepanovič Karadžič pa v svojem „Rečniku srbsko-nemačkem" pravi, da je v Dalmaciii v Kosovi videl človeka, ime mu je bilo Trifunovic, ki je imel 62 duš močno družino, med njimi je bilo 13 zakonov z dvema udovicama vred. O Včlikej noči, o Kresi in o vseh svetnikih se vsako leto vsi udje snidö domä; sicer bivajo po gorah in poljanah, starejšina pa je navadno v malinu. Trifunovičeva zadruga je imela blizo 1400 oväc in koz, 50 glav goveje živine in 14 konj. V Konavlih pri Dubrovniku je zddružno živčnje splošno, tam so družine tako množne in stare, da zadružniki lehko brezi vsakoršnega cerkvenega zadržka soproge dobivajo v svojej zädrugi.
V	plemenu Vasojevicev Prekomskih v Črnej gori je 1400 zadrug, ki imajo po 40, po 50 duš in po 8 zakonov.
V	Črnej gori lehko v rodovini najdeš po 20, po 30 duš.
Tako je tudi v Srbskej knježevini, kjer pa o novejšem časi
močno razpadajo stare zadruge; samo po zapadnih krajinah: okrog Sabca, Valjeva in okrog Užice se doslč še vzdržuj o v popoln ej moči.
V	Bolgarskej zädruge, ki imajo po 40 do 60 duš, niso redke, le to je, da imajo tam pa tam ta običaj, da družina, ki nima več prostora v rodnem domu, postavi posebno bivališče na domačem dvoru. Kedar pa tudi s tem ne zmaguje, ustanovi blizu rodne vasi novo naselišče, kateremu rekajo kolibe; to naselišče v naj-
veči edinosti živi z glavnim rodom in imajo vsi tistega vladarja — deda ali djada.
Te kolibe zovejo tako, kakor je ime dedu, za čegar vlade so jih postavili, n. pr.: v mestici Tetevenu na Balkanu so kolibe Vlajkovci, v vasi Drjanovej pri Trnovskej kolibe Gančevci, njih ustanovna deda sta bila Vlajko in Gančo. Na severnej strani na Balkanu blizo Tetevena, Trojana, Sevlijeva, Trnova Gabrova, Les-kovca in Jelene ni prav nobene vasi, katera bi ne imela blizu sebe takega mladega naselišča.
Zadruge niso doma le po vaseh, temuč nahajaš jih tudi, a redko, po mestih. V Kvernarskem zalivu na otoku Lošinu, *) kder je znano bogato trgovsko mesto, še dan denes imovitih Vidolicev rodovina, ki ima svoje pisalnice in zaloge v Alekaandriji, v Carigradu, v Odesi in Taganrogu, živi v zddruzi in ima se ženskami in otroki vred do 50 duš. Tudi po Bolgarskih mestih so zadruge, v Srbskej knježevini pa v nobenem mesti ne bi našel nikakoršne zadruge.
Kar tiče zddružnih skupin imena, tudi Jugoslovani niso vsi edini. V Črnej gori in v Hercegovini ima vsaka rodovina svoje staro ime, katero prehaja z roda na rod. S krstnim in rodovinskim imenom Črnogorci in Hercegovinci strinjajo očino ime z imenom do-tičnega plemena vred; Sava Markov Petrovič Njeguš znači Savo, Markovega sina, Petrovičem iz rodu, Njeguševega plemena. Če ima katero pleme še kak manjši razdelek, tudi ta naslov zedinijo z drugimi imeni, n. pr.: Cetinje dele na Bajico in na Dolenji kraj, za tega delj imajo tam taka imena, kakoršno je to-le ime: Gjiko Milov Martinovič Bajica Cetinjanin.
V Srbskej ni bilo tega običaja, temuč vsakedo je imel očino ime, le da so k očetovem krstnemu imenu pritikali končnico •ovic ali -evic, imenom pa, ki se končavajo na a, pritikali so -ič, n. pr.: Gjorgjevic (oči je bilo Gjorgje ime), Petrovič (Petrov sin), Vasiljevič (Vasiljev sin), Milojevič (Milojev sin), Rankovič (Rankov sin), Alirapič (Aliinpijev sin), Miletič (Miletin sin). Komur pa je umrl oča popreie, nego mati, ta je imel materino ime n. pr.: Ružič (Ružin sin), Porunieic (Poruničin sin). Stanovitih družinskih imen niso imeli, zat6 človek ni mogel lehko od družine do družine -stikati v rodovini. Poleg tega v Srbskej število navadnih krstnih imen ni obilo, za tega delj je osobnih imen jedno-tičnost velika. A po vojski Srbski za sveto svobodo (1804. leta) so po mestih v vojvodskih in sicer odličnih rodovinah jeli gojiti stanovita imena, zvlasti sijajnih osob, n. pr.: ime Obrenovič, ime Simic itd.
Tudi v avstrijskih Srbih je živela ta navada, katera je bila običaj v Turškej Srbskej, naposled pa je raznih uradov trud tudi našim Srbom postanovitil imena.
*) Lussin piecolo.
Tudi poturčeni Bošnjaki, zvlasti begi in plemenitaši varujo svoja stara rodovinska imena — in baš s tem se izdajajo, da so kristijanske krvi, n. pr.: Filipovid, Gjurgjevic, Todorovic itd. Vuku Karadžicu se je dozdevalo, da ima to svoj izvor v njih starih pravicah do „spahiluk" — v pravicah, katere so jim dali sul tani, ko hitro so se poturčili, in zjedinili jih z njihovimi starimi kristijanskimi imeni.
Poleg rodovinskih imen na -i 6 imajo Jugoslovani tudi druga imena, n. pr.: Mlatišuma, Besara, Kuliza, Sakabent itd., ali tudi ta imena prominjajo v priimke na -ič, n. pr.: iz Kulize obrazč Kulica, ravno iz takovih imen so vstali priimki: Čarapic, Zimonjič, Cukic in mnoga druga imena. Tudi službe in uradi daj6 mnoga imena, n. pr.: Vojvodic, Kneževic, Pisarovič, Porčzovic. Vsled tega tudi slavnemu Marku, kralja Vukašina sinu, ni ime Vuka-šinovic, temuč Kraljevič.
V	Dalmaciji tudi katoličanje, kakor v Črnej gori, pridevljo očino ime, n. pr.: v Dubrovniku: Gjuro Ivanov Palmotid.
V	Horvaškej imajo stanovita imena.
V	Bolgarskej po vaseh in nekoliko tudi po mestih je vsakedo imel očetovo ime, kakor iz početka v Srbskej; oči je n. pr. bilo ime Nikolaj Atanosov, njegovemu sinu: Ivan Nikolajev, vnuk je bil Hristo Ivanov. Tako je to tudi v Novogrškej. Po mestih imajo po sto in sto lčt stara imena; vsakedo ^a krstnim imenom jedini tudi očino ime, n. pr.: Todor Petrov Šiškov, Panajot Todorov Kesjakov.
Ženske v zädrugi niso to, kar so moški. Največ domačega dela imajo ženske v svojem področji. V Srbskej ženske pripravljajo obleko vsej zadrugi; ta obleka je platnena, platno vse same preskrbljajo, in iz volne, ovce same strižejo. Ženske v zadrugah imajo delo v kuhinji in v hlevu, same delajo sir, same nosijo vodo in tudi na polji dohaja v delež več dela njim, nego moškim. Po primorskih Dalmatinskih krajinah se moški pečajo le z mornar-stvom ali pa z ribštvom — in mnogo svojega časa preživč daleč na tujem morji, zat6 ženske same delajo po polji, kakor na našem Kočevskem, ker Kočevarji skoraj vsi zunaj svoje domovine koša-rijo, — same obdelujö vrtove in vinograde, — da, po nekaterih vaseh cel6 mrličesame pokopujo. Kakoršna v Dalmaciji, taka se ženskam godi v Črnej gori, kajti Črnogorec še zmerom trdno veruje, da njegova skrb je le vojska in priprava na vojsko. To je skoraj tako, kakor na Kočevskem, kder morajo le ženske vse delo preskrbljati na polji in drugde, če prav je gospodar domd, — mož pride s tujega domov, pa se raji kratkočasi v senci, nego da bi izpod strehe šel na delo.
Srbi, Bolgari, Horvati jako česte starost posameznih udov v svojih zddrugah, za tega delj se ženske može po starosti, po starosti sede doma za mizo in po letih imajo m6d-se razdeljena tudi nekatera dela.
V gorenjej Dalmaciji so moški razdeljeni na dve strani: na stare in mlade moške. Se starimi moškimi se starejšina posvetuje o važnejših domačih okolnostih, o mladih pa imajo ta-le pregovor: „Dokler stari govore, mladi molče '. Mladi prehajajo med stare stoprv o tistih letih, o katerih se ljudjč navadno zakonijo, kar pa ni povsodi takisto. Pa tudi mlado moštvo je razdeljeno na dve vrsti, dšca in momke (mladeniče). Otrok začne biti momak, ko hitro dobi gače (hlače), v Dalmaciji so te hlače nekova Rimska „toga virilis". Vsak mladič teško pričakuje svojih potrebnih let, in ko hitro jih dočaka, pride na nj tudi več dela, poprej le ženskam streže doma, ali pa pase nekoliko ovac, potlej pa more hoditi tudi na polje in more delati tam. Kedaj otroci dobe gače, ter so momki, to ni povsodi jednako. V Bosni in Hercegovini so kmetski mladiči do 14. leta hodili v košuljah, zatö da niso Turškega harača (glavnine) plačevali zbog njih prevred. V Dalmaciji pa so momki stari tudi po osem let.
Vsi južni Slovani — vse njih ženske in otroci se razlikujo vsled svoje obleke. Ali da-si je razlika neizmerna, vendar-le je razloček povsodi drugačen.
Posamezni zadružni udje imajo svoj poseben premičen imetek, tudi imajo svoje novce. Vsa nepremična imovina, hiše in pozemlje, ta je v Srbih, v Bolgarih in Horvatih stalna ded-ščina vsega rodu, posamezni udje so le nje začasni uživalci. Pa-štrovici v Kotorskej Boki rekajo tej imovini stožer, Črnogorci pa h a s a b a.
Starejšina, Bolgarski dčdo ali domačin, ni vselej najsta rejši ud v zädrugi. V zddruzi, v katerej je oča sam se svojimi sinovi vred, prigodi se rado, da oča, ko je uže jako star, odloži svojo čast in jo sinu oddä, pa je ne odda vselej najstarejšemu sinu, pač pa o vsakej priliki najumnejšemu. Če ima brata ali kakega drugega sorodnika, njemu prepusti vso oblast.
B. Bogišic piše, da se starejšina o vsem, česar se loti v imeni svoje zädruge, posvetuje se svojimi domačimi. Starejšina ni gospod v zddrugi, starejšina je le njč oskrbnik, zat6 je rodu odgovoren za vsa svoja dejanja.
Starejšinine dolžnosti so jako različne. Starejšina ukazuje, kaj inkde, pa kako morajo delati zadružni udje; mlajšim udom odloča delo in pomaga jim sam, kolikor more. Starejšina najemlje delavce in tudi plačuje jih. Starejšina prodaja, kar ima zadruga na prodaj, pa tudi kupuje, česar potrebujo. Starejšina vodi tudi novčne razmere vsega rodu, plačuje davke, a posamezni udje sklepajo z njim vred račune, koliko so potratili rodbinskih novcev. Starejšina daje dobre nasvete, kader je treba, pa tudi krega in svari ude, mlajše sme celo z leskovo mastjo maziliti.
Starejšina v Horvaškej, v Srbskej in Bolgarskej je posrednik med uradi in rodom — in v Srbskej se starejsine posvetujo o splošnih okolnostih. Starejšine sami prejemljo uradne ukaze zato, da jih ogla-
šajo svojim zddrugam in sami v imeni uradov mlajše ude klico na sodbo.
Če pridejo gostje, starejšina obeduje z njimi vred, tudi večerja in kratkočasi se v njih družbi. Kedar rodbina moli, starejšina začne in konča molitvo. O slavnih prilikah in o praznikih starejšina na-meščuje vso zadrugo, n. pr.: v Srbskej ,,o krstnom imenu" nese v cerkvo kolač in lomi ga z duhovnom vred; „na zadušnice" nese svečo in „poskurice" (pevico) pokojnim dušam na dobro v cerkvo. Tudi namesto katoliških Dalmatincev, n. pr. okrog Dubrovnika, starejšina zvršuje različne, na pol mitologične obrede in o cerkvenih slavnostih nameščuje svojo družino.
Podoben je urad tudi Bolgarskega d б d a (d j a d a) ali d o-m a č i n a.
Domacica je navadno starejšinina žena, vendar ne vsaka. Omožena pa mora biti. Dekle ne more nobena biti domačica, — „momak" pa starejšiniti ne more.
V	Srbskej in Črnej gori — če je starejšina mlad moški in če mater ima še živo, ni njegova soproga domacica, temuč mati. V Dubrovniškej okolici v dolini Konavlji mnoga starejšinina soproga ni domacica, zato ne, da bi glavna moč v zddrugi ne bila centra-lizovana starejšim v lasti in v lasti njegove soproge.
Domačici glavna dolžnost je to, da delo odkazuje ženskim udom. v zädruzi, kakor ga starešina razdeljuje moškim. Tudi je nadzornica vsega ženskega dela.
V	Bolgarskej je domačici ime domovnica in ta je navadno domačinova soproga. Po Bolgarskih krajinah ima po mnogo mesecev zddružno oskrbništvo domačica v svojej lasti, zato ker ie-todi ni moških leto za letom po leti doma, kajti hodevajo na delo v Srbsko, v Carigrad ali pa v Valahijo.
Zadružni udje imajo vsi tiste pravice in tiste dolžnosti, vendar pa je često razlika med pozakonjenimi in samskimi udi; po nekaterih krajinah namesti užitka novce dele pozakonjenim zadružnikom.
Vsak pozakonjen ud ima za se poseben domec na zddružnem dvoru, ali pa večo izbo v splošnem domu. Dekliči bivajo ali v manjših izbah, ali pa v velikej družabnej sobi.
Uže smo opomnili, da imajo leta svoj gotov upliv na pravice in dolžnosti zddružnih udov, in ta upliv je očit o različnih prilikah. Kedar ubedujö, moški sede po starosti, navadno starejšina obeduje z drugimi moškimi vred, če pa ima gosta v hiši, pa sam sedi pri njem.
V	Konavljih se le stari medsobno, pa mladi tudi medsobno klico s krstnimi imeni. Kedar pa kateri mlajših zadružnikov ogovori starejšega zadružnega uda, vselej pred krstno ime postavi besedo „dundo" ali „strijče." V gorenjej Dalmaciji, piše Milinovič, smejo se v rodovinskih zborih oglašati tudi mlajši, ali navadno starejšim ni kaj dosta do njih nazorov.
Letopis IV. 1877.	12
Najvažnejše pravo, ki se naslanja na starost, to pravo je že-nitovanjsko pravo, kateremu so Horvati, Srbi in Bolgari jako verni.
V	Srbskej kneževini se jako redko primeri, da bi se mlajši, sin oženil popreje, nego se oženi starejši. Pa kakor je v Srbskej, tako je tudi v Dalmaciji. O Dubrovniški okolici, zlasti v Konav-ljih, pripoveda grof Pučič, če ima več bratov vsak nekoliko sinov, da se najpopreje oženi najstarejši sin najstarejega brata, potlej najstarejši sin drugega brata itd., stoprv — ko se poženijo najstarejši sinovi vseh bratov, stoprv potlej pride vrsta na druge sinove, ali zmerom so zvesti redu, vsled katerega se oženi drugi sin prvega brata, drugi sin drugega brata itd.; če se pa kateri sinov hoče oženiti popreje, nego je nd-nj prišla vrsta, mora izprositi, da mu to dovolijo vsi domači in mora pobotati se s tistim, ki ima pred njim pravico do ženitbe.
V	Horvaškem primorji se to godi na robe. Tu se zddruga ni mogla razviti zbog skalovitega in pičlo plodovitega sveta; starejši brat se oženi iz doma kam, najmlajši pa ostane doma.
Vseh zadružnikov splošna dolžnost je ta, da delajo zadrugi na korist in da so poslušni starejšininim ukazom, njih glavna pravica pa je, da iz splošnega imenja dobivajo vse, kar zahtevajo njihovega života potrebe.
O vseh zddružnih zadevah se morajo posvetovati. Srbski kmetje nenavadno čestč stareišino, kateri vse sam dela, zatorej nikogar ne povpraša ničesar. Na posvetih so povsodi, kder koli se snido zadružniki, ali delajo , ali popotujo, ali obedujč, ali če večerjajo. Baš tako se godi tudi v Slavoniji in Hrvaškej. Tudi v Dalmaciji je tako, le v Konavljih pri Dubrovniku se rado pripeti, da starejšina zadolži imovino brezi zadružne vednosti; ali o takih pripetljajih vstano vselej velike sitnosti, celo razderč se zato mnoge zadruge, za tega delj je v Konavljih ta običaj, da mora starejšina vsako leto vsaj račun narediti in vse razkazati svojim zadružnikom.
Vsak zadružnik ima sam svoje imenje, tej imovini je ime os o bi na, v Slavoniji pa prčija. Miličevič o Srbskih kmetih piše, da vsak ud v zddrugi nekaj pripridi s tem, ker dela o takih časih, ko zddtuga slavi kak praznik*) (svetak) ali pa si poiščo kde zunaj zadruge kako delo, najraji rokodelsko: kolarsko, sodarsko itd.
Kedar mora kateri zddružnikov oditi kam z doma — tia kumstvo, „na goste", na kakov cerkven praznik ali vsled kakove uradne dolžnosti kam, mora starejšina vselej dati mu splošnih novcev toliko, kolikor jih neogibno potrebuje, če prav ima dotični zddružnik sam novce.
V	samostanih na Fruškej gori je nekedaj tudi vsak menih imel „osobštino", n. pr. vinograd ali bučelnjak, pa ta običaj je minol o metropolitu Nenadoviči, zdaj imajo tamošni menihi le vsak svoje cvetice, pa solato.
*) Razen cerkvenih svetkov Srbski kmeti slave mnogo drugih manjših praznikov.
Utješenovic piše, da ima v mnogih zädrugah vsak zakon, to je: soprog se soprogo vred, ali kako v majhen vinograd, ali pa nekoliko repov goveje živine, in to je zadružnih zakonov prava lastnina. V nekaterih rodeh izmed mlajših udov vsako leto po jeden gre na „dobit" (na pridelek,) a kar pridela na tujem, to je njegova imovina, le nekaj malega mora oddati, kar je zddrugi prezimščina. V Horvaškej in v bivšej Vojnej granici se svojemu deležu v zadružnem imenji odpove vsak tisti, kateri se podijači, ali kateri se izuči kako rokodelstvo, ali kateri ide v vojake ali če se kdo poloti kake kupčije; taki zadružniki navadno ostajajo v mestih — in le inalokateri pride zopet domov. Caplovič piše, da je nekedanje dni v Vojnej granici bila ta navada: kar je graničar na vojski priplenil ali pri varoval — da je vse bilo njegovo ali njegove soproge, njegovih otrok imenje, da tega nikoli nisi lastili zddružnej imovini.
V Konavljih je ta običaj, da z&družnik, ki je rokodelec: ali kovač ali krojač, in kuje ali šiva sam sebi, da mora o delu na zadružnih njivah ali v zadružnih vinogradih delavca najeti namesti sebe; če pa domä potrebujö njegovega rokodelstva kak izdelek, mora zaman postreči d6mu. Če se sč svojim rokodelstvom vred preseli v kako mesto in ne podpira več svoje zädruge, po tridesetih letih nima več nikakoršne pravice do zadružnega imetka. Ke-dor v Dubrovniku ide na morje, navadno se zopet vrne po nekolikih letih in zopet se udeležuje vsakojakega poljskega dela.
V Bolgarskej z&družniki tudi hodijo na tuje na delo, ali mnogo obilnejše nego v Srbskej in Horvaškej. V Bolgarskej ne zapuščajo vsak svojega doma le mlajši ljudj6, temuč tudi starejši, pozakonjeni, da, celo starejšina jako rad po leti odide z doma, domd je le ženstvo, zato po mnogih naseliščih, posebno po revnih krajinah, po leti razven otrok ne najdeš doma nikogar drugega, nego same ženske pa dekleta, moški vsi odidö, da spečalit pari *) (para so novci). Temu zaslužku je ime peč alba, Turški kčr ali k j ar. Glavna pečalba je baštovanstvo (vrtnarstvo), poleg baštovan-stva lončdrijo, kotlarijo, tesärijo, zidärijo, mlekärijo, pekarijo in mlinärijo. Tisoč in tisoč Bolgarov ide vsako leto na delo v Srbsko, v Rumunsko, v Carigrad, v Odeso in v avstrijske dežele. Zelen-jadarji v Pešti, slaščičarji (halvadžije) na Dunaji in v Praži, to so Bolgarji. Tudi domd hodevajo od ki'ajine do krajine na delo, na Balkanu snuj6 društva, katera o žetvi v Dobrudž hodijo na delo. Kar koli zasluži kedo, vse je njegovo; ali če domä o njegovej nenavzočnosti potrebujö kakega delavca, najmo ga, nenavzočnik ga mora pa plačati.
Zanimljiva je ženska vrednost v z&drugi. Deklici imajo svoj delež o vsem delu na polji in domä, kakor ga imajo pozakonjene ženske. Kakor vsi drugi zadružniki, imajo tudi dekleta svojo imovino, ali jim roditelji dado kaj na dar, ali pa same kaj priperö, pritko, prišivdrijo itd. V Srbskej kneževini, kedar striž6 ovce in
*) Spečaliti se pravi s trudom zaslužiti kaj.
dele volno, več volne dadž dekličem, nego drugim udom v zadrugi. Po vaseh okrog Dubrovnika dekletom dade vsako leto drevo ja-bolek, smokev ali kakega drugega sadja, a ko jemo otresati drevje, privoščijo jim nekoliko dni, o katerih smejo to ali to sadje obirati in v mesta nositi na prodaj; kar tam strže, to je njihovo. Mnogo deklet v Srbskej goji svilode — in skupiček je njih.
Tudi v Bolgarskej ima vsako dekle svoj vrt. Zlate in srebrne novce, ki jih dobivajo za sadje in cvetije, pripenjajo k „ogrlici", katere vse nosevajo okrog vratu.
Zddružno dekle, če se pozakoni, ne dobi prav nič zadružnega imetka, ker bi, da kaj prejme, to bilo nasprotno „ideji", na katerej počiva vsa zädruga. Deklic, kedar zapusti svojo zädrugo in preseli se v drugo, neha biti ud poprejšnje zädruge, zato ne more imeti tistih pravic, katere je imela popreje in katere uživajo tisti, ki so ostali v zädrugi. Tako se zgodi vsakemu moškemu, kateri se oženi iz zädruge. Dekle, ki zapusti rodno zädrugo in zgubi pravico do njenega imetka, takovo dekle je potlej nove zädruge ud. Ali kedor dobi toliko, kolikor je zgubil, o njem ne moremo govoriti, da je sploh kaj zgubil.
V Srbskej in Horvaškej sploh o ženitvi zädruga nevesti däde obleko, ali pa dopolni nje skromni imetek in plača svatbene stroške.
Ko hitro se kaka ženska pozakoni s kakim zadružnikom, takoj je prav ud v zadrugi — in vežo jo vse zädnräne dolžnosti, pa vdeležuje se tudi vsih njenih pravic.
O ženskej delavnosti v zddrugah v Srbskej kneževini raz-sežno piše Miličevič. Ženske v zädrugah, piše, da imajo pravice in dolžnosti. Ženske oskrbljajo vse domače potrebe, kakor jim red odloča to; red jim nalaga, da pripravljajo sir, to je: vsaka mora leto dni skrbeti za vso pripravo potrebnega sira, mora mlesti, širiti itd. Druge ženske morajo rediti, kar se godi tako le: vsaka ženska mora teden dni, v ponedeljek ravno začne, mesiti kruh, kuhati jedla in nositi ja delavcem tija, kder koli so. Ta teden ne gre prav nič na delo, to je da — če je zädruga dosta velika; če pa je zädruga majhna, pomaga na polji, kolikor utegne. Red ne veže svekrve, pa na novo prišle mlade tudi ne, prve na veke, le-te pa samo leto in dan ne. To pravilo je vodilo le v tistih zädrugah, kder ljubezen in sloga veže zädr^nike, tam pa tam tudi svekrvo in mlado priganjajo na delo, pa närod ne odobrava tega.
Vsaka ženska v zädrugi, piše Miličevič, da sama oblači svojega moža in svoje otroke, a če je sveker vdovec, tudi njemu skrbi za obleko tista izmed ženskih, katera ima najmanjšo družino. Ce kak svak oudovi, njemu in njegovim otrokom za obleko skrbi tista sinaha, katera ima najmenj skrbi.
Miličevič dalje piše, da vse, kar ženske delajo, delajo ali iz volne, ali pa iz konopnine, za tega delj, ko hitro ostrižejo ovce, volno razdele na toliko delov, kolikor je moških glav v zädrugi,

ali pa na toliko, kolikor je duš v domu. Prvej delitvi rekajo dioba*) po mužkima, druge j pa, dioba po čeljadima ali
[) o živini. Da z&druga konoplie g ji, zato ima skupno konop-jišče, katero, kadar pokne ugodni čas, razorjo sč skupnim ralom, potlej pa v domu vsakej družini, katerej mora jedna izmed ženskih skrbeti za obleko, odločijo gredo, ki jo mora dotična družina prekopati sama — in posejati, ko pa konoplje dozore, vsaka družina popuče svoj pridelek, omladi ga, posuši, otare, omiče, sprede, zmota in stke. Vsaka družina mora se svojega konopljišča prihraniti semena, da ga zopet vseje ob leti. Kolikor katera družina pridela takega semena, toliko je prav njenega, da ga sme za novce prodatj katerej drugej družini v tistej zadrugi.
Čaplovič o Slavoniji piše, da tam ženske oskrbljajo kuhinjske in druge domače potrebe, katere red odkazuje njihovej dolžnosti. Tistej, na katero pride vrsta, rekajo reduša**); Vuk jej v svojej zbirki ndrodnih pesni j pravi redar a.
Pa nimajo po vseh krajinah tega domačega reda. Ne v Dalmaciji, ni v Imostskej okolici, niti v Dubrovniku ni v navadi.
V	Imostskej krajini v zadrugah soproga oblači svojega moža in svoja deteta; le če kateri zadrugar oudovi ali ostane samec, skrbi za njegovo, obleko soproga tistega moškega, kateremu je najbližji sorodnik. Če ima oča oženjene sinove, pa oudovi, skrbi zä-nj najstarejšega sina soproga, navadno pa mčd-se delč to skrb vse sinahe.
Brošča,***) ki ga v Imostskej okolici jako močno goje, da obleko barvajo z njim, —brošča vsaka ženska seje toliko, kolikor misli, da ga bode dosta tistim, katere ima v svojej skrbi. Če pa ne pridela dovolj te barve, dade jej je katera druga ženska, zato ker se boji, da bi jej ob leti zopet ne bilo dosta.
V	Konavljih vsaka soproga pripravlja in popravlja svojemu možu in svojim otrokom obleko, sestra pa bratu, a če kateri zadružnikov nima ne soproge, ni sestre, domači ca katerej izmed soprog ali dekličev odloči skrb za njegovo obleko. Novejši čas pa največ киријб obleko, ženske jo morajo pa snažiti in krpati.
Omožene ženske smejo imeti tudi lastno bogastvo, če prav imajo pravico, kedar potrebujö česa posebnega, da moža ogovorč za pomoč, ta pa jim tudi rad däde, kolikor more. Nekatere ženske, ki pridejo iz boljših hiš, se seboj prinesö tudi nekoliko novcev, časi katera tudi govejega blaga kot veno (doto) pripelje sč seboj, a to blago se doma pase z drugim blagom vred, ali pa ga dade na pašo kam v sosedstvo.
*) Dioba ali delba — theilnng.
**) Reduša ali redara — die Anordnerin.
***) Färberröthe, Rubia tinctorum L.
Udovice po nekaterih krajinah po soprogovej smrti ostanö v zAdrugi, po nekaterih pa se vrnejo na očin dom.
Če katera Paštrovičanka v Kotorskej Boci ostane udova brezi otrök, pridejo iz očine zadruge nje sorodniki, obleko jo črno in odpeljö domov z vsem vred, kar je bila prinesla se seboj, zato tam po svatbi, ko prinesö veno, vse na drobno preštejejo vpričo svekra in svekre.
V	Konavljih ima udova po soprogovej smrti pravico, da sme vrniti sc domov; ali redko katera se resnično vrne na očin dom, temuč skoraj vsaka rajša ostane v zadrugi, katere se je privadila.
Odžarkov piše, da зе v Bolgarskej v Trnovskej okolici, vzlasti pa v mestici Leskovci, brezidetne udove vračajo domov, ali samo tiste, katere imajo očete še žive; o takim slučaji dobi četrtino osobnega moževega imetka.
Vsi otroci, kateri se narodi v zadrugi, — vsi so zadružni udje. V Konavljih 4 do 5 let stari otroci uže ovce paso, poslušni morajo biti očetu in materi, pa tudi domačinu in domačici,.in če mu kateri starejših zadružnikov kaj reče, mora slušati.
Kar smo dosle pisali, vse to nam dovolj jasno priča, da po krajinah, po katerih se še zadruge, ni treba za sirote skrbeti ne srenji, ni državi. Če detetu umrje oča, zato ni osirotelo, živi ga starejšina, saj je njegova dolžnost to, da skrbi za vse ude v zadrugi. Sirotek ne more podedovati ničesar po očetu, če le ta ni imel ni-kakoršne osobine, ali posebnega osobnega imetka; nasprotovalo bi bistvenemu zadružnemu običaju, ko bi se vselej, kedar umrje kak zadružnik, drobil zddružni imetek.
Da je zadružni starejšina nedoletnikom natoren varuh, to priznava tudi državljanski Srbski zakonik, ki je čudovito skrojen prav po zahodnih vzorih. V Konavlih je vodilo Avstrijske države zakonik, pa se uradi jako redko vtičejo v dedščino in v varuštvo, za to skrbi zddruga sama po starodavnih pravilih.
V	Leskovcu pri Trnovu se je uže vgnezdilo tuje pravo. Po očitnej smrti popiš6 vso zapuščino, otroka pa dade očinemu bratu v skrb, če pa oča ni imel nobenega brata, odločijo kakega poštenega moža, da je otroku varuh, otroka samega pa dade kakej družini in plačujo jej, zato da ga redi in goji. Pred poroko pa sirotku izroče imenje vpričo starejšin, ki pregledajo dotičnega varuha račun. To oddajo navadno končajo z gostijo, ,,momak" pa nekoliko novcev podari ali cerkvi, ali pa učijnici novejši čas. Tako je to v Leskovci; po vaseh in posebno v Šopih v zahodnej. Bolgarskej varuštvo ni na mari nikomur drugemu, nego starejšinam in domačim ljudem.
Baš vredno je, da konci tega sestavka zapišemo tudi kaj o služništvu v zadrugah.
Služništvo se ne razlikuje mnogo od drugih udov v zadrugi. V Srbskej se gazda (gospodar) posvetuje in pogovarja tudi se slugo. V črnej gori, piše Medakovič, kdor ima toliko polja in
blaga (živinet, da ne more sam zvrševati potrebnega dela, najme pristava, ki mu pase blago in pomaga delati na polji. V Srbskej kneževini v Negotinskej krajini in v Braničevu (okrog Požarevca) slugi rekajo pristav.
V	Imostskej krajini v Dalmaciji služnikom po kmečkih hišah ne rekajo sluge, t^muč najemnici, kmetje pravijo, da sluge ima gospoda po mestih. Najemnika ne zanemarjajo v zddrugi, dela tako, kakor delajo zadružniki, daj6 mu obleko, obutalo, živež, samo plačo ima majhno — jedva 20 goldinarjev na leto. Najemnik svojemu gospodu ne reka gospodar, temuč po krstnem imeni ga kliče, kakor ga zovejo vsi domači, le starejšim reka dundo ali s tri j če, ženskam pa te tika. Kakor služniku, tako sejv zadrugah goHi tudi služnici, katerej je ime najemnica. Če se služnica omoži, preskrbi jej zadruga „pirno veselje" (ženitovanjsko veselje) tdko, kakoršno vsakemu drugemu dekletu. Če najemnik ali najemnica mnogo let, morda celo do visoke starosti služita v zadrugi, imata naposled vse pravice, katere uživajo pravi zadružni udje.
V	Konavljih zadružniki slugam rekajo momci, godi se jim v zadrugah tako, kakor okrog Imostka.
Na Dalmatinskem otoku Korčuli je slugi ime junak, služnici pa djevojka.
V	Dubrovniku še zmerom živi neko posebno razmerje med služabnimi djevojkami in med njih gospodo. To razmerje pa je bilo o Dubrovniskej ljudovladi, uničenej 1806. leta, mnogo živejše v navadi. Razsežno ga je popisal Vuk Karadžic.
V	Dubrovniku nekedaj niso imele ni kmečke služnice, ne služnice najboljših rodovin veče služnine, nego po tri Dubrovniške zlatnike na leto, ali vsaka gospodinja je morala dekliča spraviti. Ta sprava pa ni bila nikoli pred desetimi ali dvanajstimi leti, če pa, je katero dekle vdinjalo v službo še jako mlado, prišla je sprava jej v delež stoprv po petnajstih letih. O spravi, kedaj bode, pobotali ste se na tanko gospodinja in služnica takoj o vstopu v službo; če pa je dekle samo en dan pred odločenim časom zapustila službo, ni dobila sprave, temuč prejela je le služnino. Tistih triieh zlatnikov gospoda ni plačala vsako leto posebe, temuč dobila je služnica vse skupaj o spravi.
Sprava je bila vsaka v soboto. V četrtek pred spravo je gospodinja spravljenico poslala k svojim sorodnikom, prijateljicam in znankam — in povabila jih je na spravo. Povabljena gospodarica je vselej, ali je sama prišla ali ne, poslala slugo, kateri je na okrožniku prinesel najmenj srebrn goldinar, poleg tega goldinarja pa je tudi prinesel pomeranič, jabolek ali kakega drugega sadja, časi tudi obleke, platna itd. Gospodarica je dobro zapomnila, kaj je kedo poslal, to je potlej bilo jej mera, koliko naj sama pošlje, kedar jo utegne ta ali ta sorodnica ali znanka
fiovabiti na spravo. V soboto so služničini sorodniki prišli v naj-epsej obleki in prinesli so koše — polne kolačev, obleke in drugih darov. Takih sorodnikov je časi bila cela vrsta, časi vsa zadruga, šli so o vsakej priliki čez Dubrovniški trg, če prav je dostikrat sprava bila v katerej stranskih ulic; to se je navadno godilo rano, ko je največ ljudi bilo na trgu. Pred sprevodom je kakov kmet igral na dudo, nekateri so streljali se samokresi ali pa s puškami. V hiši, kder je bila služnica, razpostavili so po mizah vse darove, ki so bili po odličnih hišah obili; novci, med novci vsa plača mnogih let, potaknjeni so bili v „glavo" voska. Zbranim gostom so vselej postregli s kavo in z različnimi pijačami.
Po polu dne, ko niso več pričakovali nikakoršnih darov, poklicali so „spravljenico" iz sosedne izbe; kedo izmed navzočnih, ki so ga bili poprej odločili, preštel je vso „spravo" in devi opomnil, da je to njeno. Dekle pa je pokleknilo pred gospo, sedečo na stolu, in poprosila jo je, da bi jej prizanesla vse pregreške in da bi jo poblagoslovila, a gospä je z blagoslovljeno vodo pokro-pila njo in vse darove. Deva je vstala, roko poljubila gospe — in naposled so začeli plesati in veseliti se, kakor je mogoče. Stoprv drugega dne, rano v nedeljo, razšli so se vnenji gostje vsak na svoj dom.
Sprava je bila slovesnejša, nego svatba. Mnogokrat je sprav-ljenica poleg drugih darov dobila 150 do 200 goldinarjev novcev. Po spravi je djevojka ali vrnila se domov, ali je šla služit kako drugo Dubrovniško rodovino, ali pa je ostala v starej službi, a do druge sprave ni služila delj, nego б do 6 let, tudi služnino so jej povečali.
Tudi momci so nekedaj v Dubrovniku služili na spravo, katera pa nikoli ni bila tako znatna, kakor dekliška. Rokodelci so svojim učencem na spravo dajali lepo novo obleko in vse rokodelsko orodje. Mnogega momka je moral gospod, če je pobota zahtevala to, po dokončanej službi spraviti na morje, to je: moral mu je omisliti pomorsko obleko, torbo in samokres, pa preskrbeti barko, v katerej se je odpeljal po sveti, kajti Dubrovni-čanje so o svojej ljudovladi mnogo svojih dni preživeli na tujem, ali na ladijah, ali pa mej karavanami v Turškej.
V	Bolgarskej okrog Trnova tiste hiše, katere nimajo ženskega spola otrok, rade jemlj6 med svojo družino uboge deklice, katerim pa ne daj6 nikakoršne plače, temuč le gojč jih, kakor bi bile zadružne. Takim deklicam rekajo hranjenice.
V	tujih popotnikih Jugoslovansko živenje vzbuja veliko čudo. Už6 marsikateri zahodno-Evropskih pisateljev je doslč v nebesa povzdigaval Srbe, zato ker ne potrebujo ne sirotišnic, ne invalidnic, niti ubožnic: v Srbskej ima vsak človek svoje zavetje domä. Ali najnovejši čas vzlasti v Srbskej kneževini ginejo, močno ginejo zädruge. Po zahodnih krajinah in v Posavji so se zädruge najbolje
obdržale, na pr. v Valjevskem okraji je Se 51 zadrug, med katerimi ima najkrepkejša zadruga 37 duš. Po vzhodnih krajih, n. pr. nad Moravo je zädruga skoraj popolnoma zginila, zakaj, o tem so uže mnogo pisarili in mnogo razlogov so uže razodeli, kaj je krivo, ker tako urno razpada zddružno živenje v Srbskej. Piš6, da to izvira iz mestnega živenja, da zädruge podira starejšinskih moči propast, novošegno, po zahodno Evropskih vzorih skrojeno postavo-dajstvo, velikih zadrug siromaštvo, stik se zahodnimi narodi, do cčla pa, trd6, da razdira zadruge novega časa puhlost. V Konavljih pri Dubrovniku mnoga z&druga razpade zbog ženskega razpora, marsikatera pa tudi zatö, ker starejšine malomarno gospodarijo.
V Vojnej granici je do nedavnega časa zakon prepovedaval zadružnega života razdor, zato so se razdirale samo skrivaj. V Dalmaciji „diobu" (theilung) zvršujo razsodi, rekajo jim „dobri ljudi". „Dioba" se godi o ženskej nenavzočnosti. „Dobri ljudi" vsakoršno zadružno imovino razdeli na toliko delov, kolikor je moških oženjenih, kaj je tega ali tega, to kocke dojočujo.
Velike zadruge še dan denes nahajamo v Crnej gori in v bivšej Vojaškej granici, zadrugo, močno 80 duš, pa vendar jedva najdeš kde drugde, nego v Bolgarskej. Novošegno živenje povsodi pospešuje razdružbo (divide et impera) in ruši red, ki je tisoč let neomejeno vlado imel v svojej lasti.
Verske razmere v Bosni i» Hercegovini.
Po raznih virih spisal Fr. 11.
Kar so zagrabili kristijani po Bosni in Hercegovini orožje za „krst častni in slobodu ziatnu," ozira se vsa Evropa na deželici, ki ste počeli reševati vzhodno pitanje.
A niso vredne samo razmere narodne, da jih premotravamo, večjega upliva nahajamo po teh krajinah razmere verske, katere določujejo mnogokrat tudi narodnost. Že Fallmerayerv „Geschichte von Morea" je pripoznal, da je verska vez močnejša od krvne.
Spoznavatelji vere pravoslavne se imenujejo Šrbe, katoliške pa Hrvate; pomohamedanjeni Slovani prištevajo se Os mano m, akoravno mnogi ne umejo niti besedice turške.' Ta razlika se je pokazala že za časov, ko so se pokristijanili Slovani бпкгај Save. Iz Car igrada so jim oznanovali vero pravoslavno, iz Splita, stare Salone, prihajali so pa oznanovalci vere katoliške. Slovani, nesložni že prej, niso postali složni, akoravno so verovali od sedaj na istega Krista. V 15. veku pridero pa še divji Turki. Na svojo korist obračali so si razprtije med knezi slovanskimi,
kateri niso poznali bližajoče se nevihte in so prosili sem ter tje celo pomoči divjih Azijanov. A gorje premaganim! Turki niso bili prijatelji nikomur. Kdor ni hotel pustiti svoje vere, pravoslaven ali katolik, moral je umreti ali pa služiti v strašni sužnosti. Mnogi so začeli častiti Allah-a in proroka njegovega, da rešijo iraenje in življenje; naučili se niso tujega jezika, a postali so odpadniki bolje zagrizneni od prišlecev. Mnogi so ohranili svojo vero po gorah in šnmah, mnogo jih je bežalo pa iz domovine , da si iščejo kraja, kjer bi mogli počivati pred krutim zmagovalcem.
Od teh dob pomešano živč pravoslavni, katoliki in mohamedani. Težko je razločiti, koliko jih spada tej ali čnej veri. Statistika turška je ravno turška. Mnogokrat so že šteli uradniki sultanovi podložnike, ali po nekaterih krajih so dokazali konzuli drugih Evropskih vlad, da so zamolčali uradniki skoraj polovico možkih prebivalcev (katere pa si same štejejo), da si polnijo lože svoje žepe. Zato nahajamo tako razna števila po raznih knjigah.
Po iztočnih krajinah poluotoka balkanskega nahajamo same pravoslavne in mohamedane; na zapadu priboril si je pa Rim tudi mnogo ovčic. Albanijo osvojila sta v 12. veku grof Roger, v 13. pa Karel d' Anjou. Ta dva pospeševala sta katoliško vero, katera je vladala po teh krajinah za časa njunega. A komaj sta izgubila svoje posestvo, jeli so preganjati nasledniki katolike. Ti so se umaknili na gore, kjer jih je branila narava in lastno junaštvo svojih nasprotnikov tako dobro, da so si ohranili n. pr. Mir i di t i vero katoliško do današnjega dne. Iz Dalmacije prihajajo k njim duhovniki še sedaj, posebno frančiškani.
Mohamedani so pridrli v te krajine, ali upali si niso na strme gore, kjer so branili gorjanci možato svoje imenje in svojo vero, le po dolinah so se zatorej naselili častitelji prorokovi.
Kako so se pomešali spoznavalci raznih veroizpovedanj, kaže nam zgodovina:
Za Rimljanov Bosna in Hercegovina spadali sti Libur-niji in Dalmaciji. Prebivalci bili so pogani; katere pa narodnosti so bili, ni dognano natanko; pomešani so bili Grki, Rimljani, Traki in po mislih nekaterih tudi Slovani. Največ upliva imela so mesta dalmatinska, ker so posredovala zvezo z jadranskim morjem. Zgodaj so se pokristijanili prebivalci, a mnogo jih je ohranilo svojo vero in zakon starodavni. Po gorah in šumah, kamor je stopila redkokrat noga tujih misijonarjev, ohranili so si svoje malike; tamo venčali so še pastirji razna svoja znamenja bogov. Mnogokrat so prepovedavali škofje, naj se ne zbirajo po gajih, naj ne nosijo darov na puste kraje, kjer so častili razne naravne bogove; ali pomagalo je malo. Posebno dolgo so si Nerečani ohranili poganstvo, da so jih imenovali kristijani še dolgo pogane. Ko se je ločilo carstvo rimsko na vztočno in zapadno, spadli sti deželi pod carje carigraške. A divji ndrodi so se gnetli že ob
mejah; slava in moč carjev byzautinskih zgubljevala se je bolj od dne do dne. Kmalu niso mogli braniti več vladarji sami svojih mej. Slovani, pozvani od carjev samih, pridero v 6. in 7. veku. Pogani so bili naši dedi; propala je tudi vera krščanska. S prišlimi so se združili ostanki poganski. Le mesta pomorska Split (Salona), Dubrovnik, Zadar i. dr. ostala so še v rokah krščanskih. Ondi se je ohranila tudi vera Kristova. V 9. veku zasijala je pa luč prave vere tudi Slovanom. Ciril in Metod oznanovala sta nauk ljubezni, pisala sta svete knjige v jeziku domačem in postala s tem utemeljitelja književnosti slovanske. Imeli so sicer že prej Slovani nekakova pismena, ker pripoveduje crnorizc Hrabr o njih: „črtami i režami č'ieh^ i gataahij, pogani sfjšte," а razširilo se je pisanje še le v krščanski döbi. V istem času začela se je pa razprtija med katoličani rimskimi in pravoslavnimi. Carigrad si je pridobil upliva posebno na poluotoku balkanskem; v teku časa nadvladala je vera pravoslavna. Katoličani zginili so skoro popolnoma. V 10. veku pokristijanijo se pa Ogri. Zapovedovali so ti celih sto let hrvaškim knezom po Primorji in po Bosni; pospeševali so tudi delovanje misijonarjev rimskih, zato je nadvladala vera katoliška.
V	12. veku stolo vali so bani bosanski v K r e š e v u (Cressovium) „u slavnom gradu, u slavnom dvoru kralovskom". Bili so pa bani skoraj neodvisni, le navidezno so se klanjali kraljem ogrskim, kateri so jim podajali čast, v istini so se pa brigali malo za svoje gospodarje. Se ve da so bili med njimi nekateri možje pogumnega srca, drugi pa slabega značaja, bolje dvorniki nego samosvoji. V Kreševu je bila tudi stolica škofa katoliškega.
V	istem veku so se seznanili katoliki prvič se sekto bogu milo v, kateri, zatirani od carjev carigrajskih in škofov pravoslavnih, so bežali v Bosno.
Početek bogumilov popisuje presbyter Kosmas tako-le:
Za časa bolgarskega carja Petra (927—968), sina Simeo-novega — pravi — bil je pop z imenom Bogumil,a v istini bogu ne mil, kateri je začel prvi oznanjevati krivovertsvo po Bolgarskem. Car Konstantin Kopronymos preselil je že leta 752 mnogo manihejskih in gnostiških krivovercev iz Azije v Tracijo. Naseljenci pa niso opustili krivoverstva, še razširjevali so ga med narodom slovanskim ob Balkanu. Prikazali so sa med njimi lažnjivi proroki, kateri so oslepili ljudstvo tako, da ni vedelo več, kaj naj veruje. Za časa Bogumilovega pa naseli cesar Cimiskes Pavlikijane iz Azije v okolici Filipopeljski. Zatorej je nastala še večja blodnja. Od teh heretikov se je naučil i Bogumil krivoverstva. Kmalu se je zbrala okolo njega množica privržencev. Slovani so se poprijeli radi nove vere. Pozabili še niso svojih nekdanjih bogov; po gorah in šumah, po pustinjah in cvetnih ravninah ohranili so se ostanki poganstva. Prosti kmet slišal je še, kako viče bela Vila iz belega grla, beli (dobri) bogovi, mislil si je, mu pospešujejo še rast plodne pšenice in množico črede, črne (zle) bogove in bese čul je v vih&rju; o temni noči zbirali so se skrivaje starčki sivolasi pod
starimi lipami v gaji, kjer so dedje darovali svojim bogovom. Bogumilstvo pa, v sorodu z gnostiki in manihejci, oznanovalo je tudi dvojni princip v naravi, dobri in zli. Ni čuda zatorej, da se je priljubila Slovanom kriva vera. Bog je bil iz početka, učili so novi proroki. Imel je sina prvorojenca Satanael-a. Ta je zapovedoval duhovom; a v napuhu svojem hotel je imeti tudi svoje kraljestvo, akoravno je sedel svojemu očetu ob desnici. Zato si pridobi množico angeijev, ustvari si svoja nebesa in svojo zemljo in zanjo človeka. Napravil je truplo človeško, a duše mu ni mogel vdahniti, truplo je ostalo mrtvo. Ko to Bog vidi, smili se mu mrtvi človek, in da bi si zadobil namestnika odpadlih angeijev, vdahne mu dušo; Adam in Eva se vzbudita in bila sta prva človeka. A Satanael ni še izgubil svoje moči. On zapelje Evo in rodi ž njo Kajna, zastopnika vsega zlil na sveti, kakor je bil Abel, sin Adamov, zastopnik dobrega. Ali moč Satanaelova ni bila še končana, sin njegov Kajn in potomci njegovi so delali na svetu zoper dobre otroke Adamove. Izmed množice ndrodov prevari Satanael posebno Izraelce, Mojzesu prikaže se kot pravi Bog, prevari ga. Njemu je dal z gromom in bliskom zapovedi, in ljudstvo je verjelo lažnjivemu proroku. Le peščica nepokvarjenih potomcev Adamovih je ostala zvesta pravemu bogu. čez 5500 let se usmili Bog zapeljanih ljudi, emanira iz sebe druzega sina in pošlje ga v telesu, na vid enakemu človekovemu, na zemljo, da premaga Sa-tanaela in verne njegove. Tä bil je Jezus ali Kri s t. Z zvijačo in hudobijo pa ubije Satanael Krista, a čez tri dni vstane Krist od mrtvih, pokaže se nasprotniku v svoji podobi in Satanael je bil premagan, Bog ga trešči v brezno in Satanael postane poglavar zlih duhov, pravi Satan. Na mesto njegovo pa stopi Krist, usede se k desnici očetovi in zadobi vso oblast namenjeno prvemu sinu. Da bi pa ne ostali ljudje brez vodnika, emanira Bog še tretjega sina, sv. duha iz sebe, da bi vodil ljudi po pravi poti, da jih ne zapelje Satanael na novo. Boj ž njim pa še ni končan; kadar ga pa bode konec, in bode zmagala pravica in resnica, bode vzel Bog Krista in sv. duha zopet v se in bode zopet en sam Bog, kakor je bilo iz početka. Tako je učil Bogumil in učenci njegovi.
Knjig starega zakona ni priznaval vseh, le proroke in novi zakon. V zakramente ni veroval. Mesto krsta polagali so roke na ljudi in prosili so, naj pride duh na verne. Obhajila tudi niso priznavali, kajti niso hoteli znamenja nevidnega trupla resiteljevega. Priznavali dalje niso znamenja križa; zato so zametavali tudi častenje svetnikov, Marije in podob. Politična načela niso bila mila vladarjem, kajti učili so, da vladarji niso ustanovljeni od Boga in da nikdo ni zavezan podložnemu biti drugemu.
Kmalu so jih zatoraj začeli preganjati in to jih je prisililo, da so se podvrgavali vsaj na videz tudi obredom vladajoče cerkve. Hodili so celo v cerkve, prejemali so sv. obhajilo, a le zato, da bi varali svoje nasprotnike.
Razširjalo se je pa hitro krivoverstvo. Bolgari so bili tedaj znameniti trgovci; bili so v zvezi z Dalmacijo, Italijo, Ba-v arij o i. t. d. V Benetkah so jih spoštovali; skoz njihove roke prihajalo je blago iz republike v carstvo byzantinsko. Mnogi trgovci seznanili so se zatorej z bogumilstvom, mnogim se je pri ljubila nova vera, privrženci so se povsod množili.
Imenovali so pravoslavni nove heretike po Bogu milu; ker je pa stala vera njihova na podlagi gnostiški, zvali so jih mnogokrat tudi naravnost gnostikeali maniheje, ali paulikijane in patarene; sami nadeli pa so si ime ,,čistih" (Kathari). Ločili pa so med seboj v mnogo vrst. Verni, kateri so spričali svojo vernost, prišli so v vrsto čistih in popolnih. Iz teh sestavljala se je cerkev, izmed njih so volili svoje predstojnike in glavo svojo ,starosto' (ancia).
Boji carjev bolgarskih z byzantinskimi so pospeševali krivo-verstvo; obe stranki si niste upali postopati strogo zoper nje, da bi dosegli svoje namene z njihovo pomočjo; da, nekteri carji sluli so za bogumiie.
A naposled se je počelo preganjanje. Ko se je bojeval car byzan-tinski Aleksij Komnenos (1081—1118) z Normani, zapustilo je 200 bogumilov njegove prapore; zato se odloči, da jih zatare. Starosta bogumilov bil je tedaj Vasilij (Basilius). Petdeset let vladal je vernim, čistim in popolnim, na tisoče privržencev štela je cerkev njegova. Aleksij pride v Filipopelj, da bi počel svoje delovanje. Vasilija pokliče pred se in ga izprašuje v veri njegovi. A ta ne odgovarja, ker ni bilo dovoljeno čistim in popolnim razgovarjati se z nevernikom o veri, ako ni hotel prestopiti. Zato poskusi car prevariti ga. Razglasil je, da ni po vsem zadovoljen z vero pravoslavno, delal je, kakor bi se hotel pobogumiliti.
Vasilij se dd preslepiti, začel ga je podučevati v veri; a pisar, skrit v stranski sobi, poslušal in zapisaval je vse. Tako je zvedel car, kar je hotel, in dal je zapreti Vasilija in mnogo privržencev njegovih.
Nekateri pisatelji pripovedujejo, na kak grd način je spoznaval Aleksij krivičnike in nekrivičnike. Dal je, pravijo, narediti dve gramadi. Sredi prve je stal velik križ,' druga pa ni imela tega znamenja, katerega niso priznavali bogumili. Oznanili so vsem jetnikom, da jih bodejo sežgali; ko pa pridejo na morišče, oznanijo služabniki, da jim car prosto da, na kateri gramadi hočejo zgoreti. Nekoliko jih je hotelo zgoreti pod znamenjem spasenja, drugi so drli k gramadi brez križa. Prve se pomilostili, a druge vrgli zopet v temnico; le Vasilija sežgali so res. Ko je stal na gramadi, prigovarjali so mu, naj se odpove krivoverstvu, a bilo je vse zastonj. „Angelji prihajajo, da me spasijo", bile so njegove zadnje besede. Občudovali so vsi stanovitnost njegovo, dk, celo pisatelji grški divijo se mu, se ve da pa skušajo pripisavati stanovitnost njegovo hudičevemu uplivu.
Ana Komnena, hči carja Aleksija, napisala je spominke svojega očeta in pripoveduje o bngumilih in glavarju njihovem Vasiliju. Navadno pa te heretike imenuje m an i hej e in gnostike, ker jim ni poznala pravega vira.
Smrt Vasilijeva in srčnost njegova provzročila je, da so mislili do sedaj mnogi zgodovinarji, da je on početnik bogumilov. Glava je bila strta ali vera kriva zato ni zginila, širila se je bolje skrivaje, a privržencev je bilo vedno več.
Na povelje Aleksij a Komnena je spisal Evthymios Zingabenos, Tlavonkia доуцагш', v kateri razlaga tudi nauke bogu-milske in dokazuje, da so del Masalijanov.
Vendar je bila že leta 1140 za carja Ivana Komena zopet synoda v Carigradu, kjer so obsodili meniha Konsta-tina Chrysomaltosa na gramado, ker je razširjeval se svojimi spisi krivo verstvo. Tri leta pozneje pod carjem Manuelom Komnenoin odstavila je nova synoda dva kapadokiška škofa, K le m en t a in Leon ti j a. Nekoliko let pozneje so zaprli meniha Nifon-a kot bogumila, ker je pridigoval zoper prazno vero in je grajal slabe navade grške cerkve opiraje se na sv. pismo. Cari-graški patrijarh Kosmas, kateri je uvideval sam, da je mnogo gnilega v cerkvi, in je zagovarjal Nifona, je bil odstavljen.
Bogomili so bežali v velikih trumah, da se rešijo nev ihte. Mnogo jih je pridrlo na Srbsko. Drugi so so razprostirali po poluotoku balkanskem. Celo mirno republiko meniško na sveti Gori (Athos), ki dosedaj ni poznala hrupa, so zasedli nekateri krivoverc-i.
V grški cerkvi je bilo mnogo slabega, nezdravega. Simonija in mnoge druge nepriličnosti vrinile so se bile v patiijarhatu in po raznih škofijah. Nižji duhovniki so se upirali zoper to, priljubili so se jim spisi Chrysomaltovi in Nifon-ovi takö, da so se nagibali mnogi krivoverstvu. Ko je sezidal veliki župan srbski StepanNemanja okolo 1195 slavni samostan Vilindar, (Chilandar), je prišlo mnogo menihov slovanskih. Sv. Sava je sestavil tamo ,,typikon" ali pravila, katera so prejeli vsi menihi slovanski. Med njimi pa je bilo mnogo popov, ki so poznali bogumilstvo, katerim se je priljubila kriva vera. Zato so nastale razprtije, pričkali so se pobožni možaki med seboj o sv. pismu, o Kristu in o drugih stvareh. Grki so bili tndi nasprotniki krivoverstvu in srbski narodnosti, zato so pozabili naposled na versko razliko in pravdali so se zaradi narodnosti. Nikeforos Gregoras pripoveduje mnogo o teh pravdah, on pravi naravnost, da so zasedli bogu nili in mašili ani skoro vso goro. Razprtija trajala je vedno dalje. Car srbski Stepan Silni je zbral leta 1352 škofe srbske in bolgarske v Serres-u in odpovedal se je patrijarhu carigrajskemu. Grške pope je spodil iz Srbije. To je vlivalo olje na ogenj; na sveti Gori je biio mnogo menihov srbskih, a tem so prepovedali Grki, da se ne smejo pustiti posvečevati po škofih srbskih. Razprtija trajala je tako dolgo, da se je zjedinila cerkev srbska s carigraško pod carjem Lazarjem.

Bogumili pribegli na Srbsko so razširjevali svojo vero na vse moči; kmalu je narastlo število krivovercev toliko, daje zbral Stepan Nemanja arhibiskupa in ostale duhovnike in boljare. Zbor sklene, naj se začno pieganjati krivoverci, „kateri razdeljuje nerazumljivo Trojico božjo in se klanjajo Satanu". Hitro počelo se je preganjanje. Kolikor jih je bilo sumljivih, zaprli so jih in začela se je pravda. Nekatere so žive sežgali, drugi so umrli po dolgih mukah, tretje so iztirali iz carstva. Načelniku so izrezali jezik in so ga pregnali iz zemlje. Tudi na Ruskem se je širilo bogumilstvo. Kroniki pripovedujejo, da so tamo vrgli 1. 1123 Demetrija v ječo, „ker je bil hud bogumil."
Nesrečneži so bežali dalje proti zapadu, v Bosno. Tedaj je banoval v Kreševu Kulin (1168— 1204). Bil je sicer pod vrhovno oblastjo ogrsko, a upliva so imeli Ogri malo, ker si je vedel pridobiti ljubezen svojih podložnikov. Bil jim je pravi oče. Obrtstvo, trgovstvo in rudokopstvo je cvetelo za banovanja njegovega. Kmetijstvo seje povzdignilo na visoko stopinjo, izobraženost se je širila pod njim; blagostanje bilo je toliko, da zovejo Bošnjaki še dandanes dobre čase „vremena Kulinova." Na škofovem sedeži je sedel Danijel, izobražen mož, kateri je verno podpiral bana. Oba nista bila nasprotnika pribeglim, da, celo priljubila se jima je nova vera; bogumili so si šepetali celo na ušesa, da sta skrivna bogumila. V istem času se je začelo preganjanje albi-genzev po Franciji in pavlikijanov po Italiji. S temi krivoverci so bili Bogumili že v zvezi; nekateri zgodovinarji trdijo celo, da je prišlo krivoverstvo z balkanskega poluotoka. Papež Inocencij 111. izv6 o razširjevanji krivoverstva po Bosni in pošlje svojega poslanca kralju ogrskemu, naj mu zapove, da pošlje Kulin a, o katerem so pripovedali, da pospešuje krivoverstvo, v Rim, da se opraviči in naj spodi vse patarene (bogumile) iz Bosne. Kulin je bil dosta zvit, spoznal je, da se ne more in ne sme ustavljati, ako si hoče ohraniti vladarstvo. Z mnogim spremstvom in obiiimi darovi se napravi na pot, pride v Rim in pregovori papeža ter mu dokaže, da je veren sin katoliške cerkve.
V tem se je širila kriva vera na vse strani. Iz Dalmacije so prihajali mnogi trgovci v Bosno, ti so se seznanili z novo vero in zasejali so ljuliko po mestih pomorskih. Posebno marljivo sta delovala zlatarja Aristo d i j in Matej iz Za dr a. Nadbiskup splitski izve, da se bliža volk hlevu njegovih ovčic, zatoraj začne delati na vse kriplje, da odvrne nevarnost. Najprej zaprč zlatarja, izobči ja iz cerkve in vzame njiju premoženje. Da si rešita imenje, prekličeta Aristodij in Matej svoje krivoverstvo in dobila sta vse svoje nazaj. Drugi patareni, (po Farlatiju jih je bilo naj več med bogatimi in odličnimi mestjani,) so se prestrašili, in spokorili vsaj na videz, da se rešijo nadlegovanja. Mnogi so pa zapustili veudar domovino in šli iskat sreče po sveti. Ban Kulin se vrne opravičen iz Rima; naučila ga je prva nezgoda, da se mora varovati, a vendar je pospeševal bogumilstvo; celo škof Danijel ni ravnal
zoper neverce. A ni trajalo dolgo, tožili so že zopet v Rimu. Nekateri pripovedujejo, da je bil ta Stčpan, sin Stepana Nema nje, ki je želel carskega naslova in prosil papeža, naj mu ga podeli. Tožili so, da se množi bogumilstvo po Bosni, kar je bil Kulin v Rimu. Nad deset tisoč, so pravili, jih je prejelo krivo vero samo po Bosni, ker ban Kulin jih pospešuje.
L 1200. dobi kralj ogrski novo povelje od papeža, naj pozove Kulina, (Baculinus ga je imenovalo pismo) da zatare ljuliko, ako ne, izobčili ga bodejo iz cerkve in mu vzeli vse imenje. Tudi škofu Danijelu so žugali z interdiktom. Nadbiskup splitski dobode povelje, naj oznanja vsako nedeljo in vsak praznik interdikt zoper škofa bosniškega, kateri pospešuje krivoverstvo in brani posebno bogumile, pregnane iz Trogira in Splita. A z vršili so slabo to zapoved. Kralj ogrski je spoznal, da ni močen zadosti, da bi pri-moral bana svojega, naj zvrši zapoved, bal se je morda tudi prognati toliko pridnih in delavnih ljudi iz kraljestva. Pisal je zatorej banu, naj se varuje, ker bi bilo nevarno ustavljati se Rimu, in Kulin varoval se je. Celo nadbiskup splitski je opustil oklic interdikta, in škof Danijel je umrl v miru 1. 1202. Po smrti škofovi pošlje papež svojega poslanika Ivana de C as am ar i a iz Srbije v Bosno, naj poskusi svojo zgovornost nad trdovratneži. Potoval je zatorej poslanik iz mesta v mesto in pridigoval, naj opuste krivoversiva. Nekateri so se vrnili s krive poti, drugi so opustili kriva mnenja le na videz, bili so rimski katoliki, hodili v cerkev, prejemali sv. zakramente, skrivaje so pa širili bogumilstvo. Med njimi, — pravi Farlati, — so bili celo menihi reda sv. Vasilija, kateri so se preverili še le kasneje. Meseca aprila 1. 1203 pa so se zbrali odlični bogumili in obljubili so banu Kulinu, papeževemu poslaniku in arhidijakonu dubrovačkemu, da hočejo ostati verni rimski cerkvi. Prisego ohranil je Farlati v četrtem zvezku (str. 4'i) knjige „Illyricum sacrum." Vendar se je širila herezija tudi po Dalmaciji. Meseca oktobra 1. 1203 prišla je križarska vojska na benečanskih ladijah pred Zadar, kjer je bilo obilo krivovercev, kakor so trdili Benečani. V mestu razsajala je kuga, zato so mesto dobili z lahka v oblast.
L. 1204 je umrl ban Kulin Vsi njegovi podložniki so plakali za njim. Na banovo mesto je prišel sin njegov Kulin o vi c in za njim Ni kola. Krivoverstvo se je vedno širilo. Papež Ho nor i j III. pošlje zatorej v 1. 1216—1222 poslanika Acconcio v Bosno. Vse prizadevanje njegovo je bilo je zastonj, ljulika poganjala je vedno krepkejše. Ko pa je šel Si bis lav na banov prestol, začel je preganjati patarene (bogumile). A bili so premočni, sam jih ni mogel ukrotiti. Zbrali so se glavarji njihovi iz vse dežele in izbrali so si glavarja vsem čistim po Iliriji, Italij', Galiji. Slavoniji, Dalmaciji, Istriji in Kranjski. A ban je dobil pomoči od bana ogrskega. Začel se je boj. Bogumili so bili jaki, razrušili so glavno mesto Kreševo sč stolno cerkvijo in nadvladali po vsi deželi. Papež Gregor IX. je bana podpiral, a bolje z besedami nego z dejanjem. L. 1236 je pisal banu pohvalno pismo, ker je branil tako možato vero katoliško.
Ta čas so pa pridrli divji Mongoli. Kralj ogrski Bela IV., premagan od divjega sovražnika ob reki Saj i, je moral bežati iz svojega kraljestva. Dolgo se je potikal okoli, da je naposled našel zavetje v Dalmaciji, v Splitu in kasneje na otokih Buja in Ozer. Bogumilom je bilo to cel6 na korist. Ban S i b i s 1 a v se je branil možato na Grobničkem polji, katero se je imenovalo prej Jelensko polje, a po tej bitvi zaradi mnogih grobov grobničko. Mongoli so poplavili vso deželo in pridrli cel6 v Dalmacijo. Se le ko so zvedeli Mongoli, dajepal v boju vodja njihov Batu in so jih premagali, ko so hoteli napasti ladije hrvaške, so se vrnili, in Bosna je kmalu okrepila, a s tem tudi bogumilstvo. L. 1246 in 1247, ko so bili komaj odšli divji pagani, so začeli zatirati zopet krivo vero. Delovali so posebno marljivo očetje reda sv. Frančiška, katere je poslal papež v Bosno, da razširjajo vero katoliško. Po svojem prizadevanju so priborili Rimu mnogo upliva, tako, da so ustanovili leta 1260 celo „Vicaria Bosnae Argentinae". Imenovali so jo pa „Argentino" od starega rimskega mesta Argentoria (Srebrnica). Na severu namreč so že kopali Rimljani srebrno rudo. Pozneje so gospodovali rudokopom Dubrov-čani. Sedaj sicer ni duha niti sluha o rudi, a imeni mest Srebrnica in Srebrnik kažeta še dandanes, da je bila zemlja nekdaj bogata srebrne rude.
S pomočjo bridkih mečev ogrskih in delovanjem frančiškanov opomogla si je zatorej vera katoliška. A trajalo ni dolgo. Leta 1302 je postal ban bosanski Mladin Pavlov Šubič. Pod njim so zopet ojačili bogumili. Brigal se ni za ostre zapovedi papeža Inocencija XXII. Zato so nastale mnoge homatije. Papež je tožil kralju ogrskemu, kateri se je štel vedno še za vrhovnega gospodarja bosanskega. Ker niso pomagale dobre besede, začela se je vojna, trajajoča do 1. 1322. Tega leta premagal je kralj ogrski Robert d' Anjou bana in mu banstvo odvzel. Naslednik njegov je bil Step an III. (Kotromanovič). Prisiljen od kralja ogrskega in od papeža, je začel preganjati bogumile. A bili so že premočni. Kmalu so primoralivbana, da opusti zatiranje, da, celč, novih pravic so si priborili. Se bolje je šlo razkolnikom pod Tvartkom, kateri je bil pravoslaven in prijatelj krivovercem. Ojačevali so po Bosni, Hercegovini, Rasciji in Albaniji. Celo po Dalmaciji so si pridobili privržencev, posebno vKninu. AKnin bilo je mesto važno za kralje ogerske. Kralj Ljudovik je podpiral zatorej škofa knin-skega, da prežene krivo vero. Podpiral ga je tudi škof trogirski. Proglasili so duhovniki, da bodo sežgali vsacega bogumila ali patarena in celo one, ki so se spovedali pri spovedi, so preganjali. Bežali so jadni na vse kraje, a vendar se ni posrečilo vsem , da odneso pete. Nikdo ni smel občevati s krivoverci. Bosanska vojna, večinom krivoverska, je potovala pod vodstvom O s to je in Bogdana skoz meje trogirske, da obleže trdnjavo Kliso. Škofje prepovedal, da jim ne sme prodajati nikdo živeža in drugih potrebnih reči. Trogirci so se pa bali plenjenja, zatč jim je šel naproti grof trogirski z dvema uradnikoma. Prosil jih je, naj ne
Letopis 1877. .IV.	13
pustošijo zemlje in dal jim je živeža in darov. Škof zatoži grofa nadbiskupu splitskemu ш grof je moral prositi odveze. Množina bogumil v je bežala v Bosno. Tvartko oslobodil je deželo svojo nadvkdanja ogrskega in se proglasil 1. 1376 kralja bosanskega. On je varoval bogumile do svoje smrti 1. 1392.
V 15. veku napredovali so bogumili čim dalje tem bolje. Po smrti Tvartkovi nasledniki niso bili močni dovolj ali pa niso hoteli spolnovati zapovedi papeževih, kateri je zahteval, naj zatirajo ljuliko. Ko je bil sklican 1. 1433 cerkveni shod v Basel, prišli so tudi iz Bosne štirje škofi, katerih pa niso pustili zborovati, ker se niso hoteli odpovedati patarenstvu (bogumilatvu). Tudi turški navali jim niso škodovali, kajti znali so si pridobivati v homatijah vedno več pravic. Stopili so 1. 1437 celo v zvezo s češkimi Husiti; a koristi jim ni donesla td zveza. Kralj bosanski Stepan Ostojič je bil menda cel6 sam bogumil, a preveril se je kasneje L. 1446 pozove velik zbor v Konjice. Zbrali so se duhovniki pravoslavni in latinski in plemenitniki bosanski. Kralj sam je predsedoval. Sklenili so, da bogumili ne smejo več prebivati po Bosni. Kdor ne zapusti krive vere, mora iz dežele. Mnogi so se preverili, nad 40.000 jih je pa zapustilo domovino in preselili so se v Hercegovino. Ta dežela se je prej imenovala vojvodstvo sv. Save. Bila je odvisna od Bosne in imenovala se je tudi Zahlumija. L. 1441 odpovedal se je pa grof sv. Save, Stčpan Kozača (Kozavič) nadvladi bosanski in podal se je pod varstvo carja nemškega Friderika III. (IV.). Ta je nadel tedanjemu grofu naslov „Hercog in varuh groba sv. Save." Od torej se je imenovala dežela Hercegovina. Tu so se ohranili boguuili po gorah in sumah. Mnogi so opustili krivo vero iu so postali katoliki pravoslavni ali celo mohamedani Le v današnjem času, ko se počel boj za oslobodenje jadne raje, so prišli begunci na avstrijska tla.
Krivoverci bili so zatorej prognani iz Bosne, a že 19 let po z oru v Konjiči so pridrli Turki iz nova (prvič premagal jih je kralj Stčpan T v r d k o 1. 1389).
Kralja Stčpan a Tomaža je sin umoril, da se vsede na prestol očetov. Udova umorjenega, Katarina, hči vojvoda sv. Save, pokliče pa Turke, da se osveti in vlada sama. Pridrli so leta 1460 Turki, premagali so vojno bosansko in jadna Bosna je morala plačevati davek. Katarino je nada prevarila. Sin njen Sigmund in hči njena se celo poturčita. Zato zbeži kraljica v Rim, proglasi papeža za naslednika svojega na prestolu, sama pa stopi v red frančiškanski. Umrla je v Rimu 25. oktobra 1478, pokopali so jo v cerkvi Marije Device. Na gr< b napisali so ji napis ilirsk in latinsk. Ilirski napis spominja oče Katančič: „Katarini kraljici Bosanskej, Stčpana Heicega od svetoga Sabe, od poroda Jeline, in kuče cara Stčpana rod,enoj, Tomaša kralja Bosanskoga ženi, kola živi godin petdeset in četiri, i preminu u Rimu na leto Gospod. 1478 na 25. Listopada, spomenik njezinim troškom postavljen." La'inski napis ohranil je pa Du Fresne: „D. O. M. Catharinae
Reginae Bosnensi Stephani Ducis s. Sabae "sorori, ex genere Helenae, et domo Principis Stephani natae, Thomae Regis Bosnae uxori, quantum vixit annorum LIIII. et obdormivit Romae 'anno Domini 1478. Die 25. Octobris. Monumentum Ipsius snmptibu3 positum."
Na prestol sede Stepan Tomaževi c. Nemilo mu je bilo nadvladanje turško, zatorej prosi papeža, naj mu dd on krono bosansko. Dogovarjal se je ž njim, z Ogri in z Benečani na vojsko zoper Turke. Povsod so mu obetali pomoči. Nanašaje se na obljube neče plačati sultanu letnega haraca 25.000 cekinov. Mehmed (Mahmud) pošlje poklisare, da ga opominjajo, Št ep an pa odgovori ponosno, da neče plačevati, pelje poslanike v peneznico, pokaže jim denarje rekoč: „Glejte in recite svojemu carju, da nisem siromak, a plačati nečem." Poklisari odidejo. Kmalu pride vest, da se bliža Mehmed z vojsko. Na vse kraje pošiljal je kralj posle in prosil pomoči zagotovljene, ali bilo je ni od nobene strani. L. 1462 pridere sultan s 150.000 konjikov in toliko pešcev in poplavi vso Bosno. Potolkel je Bošnjake, a kje, ne pov6 nobeden zgodovinar. Babico vzeli so Turki, izdal jo je pataren, imenom Radie. V Babovcu oblegali so kralja. Stepan pobegne od tod v Jajec in od tod v trdnjavo Ključ. Tu ga je oblegal vezir sultanov. Začne se pogajati ž njim in mu obljubuje drugo deželo na Turškem, ako pozove svoje posadke po raznih trdnjavah, naj se prodade. Stepan Tomaževič pristane na to, sedemdeset mest pride tako v pest Turkom. A mufti proglasi, da vezirove obljube, dane never-niku, ni treba spolnovati. In sultan je delal po besedah muftovih. Dnč 30. junija 1463 so poklali Turci na polju Blagajskem kralja Stčpana Tomaževiča (pravijo, da ga je posekal Mehmed sam), strijca njegovega Radivoja in cvet plemenitašev bosanskih in veliko množico druzih, ki se niso hoteli poturčiti. 30.000 dečkov so zbrali Osmani za janičarje, 200.000 drugih so gnali v sužnost prokleto. Katoliki bežali so posebno v Dalmacijo. Zatirani bogumili, kolikor jih je bilo skritih po gorah in šumah, se niso bali novih vladarjev, gotovo je celo, da so pospeševali zajetje domovine, vsaj se jim ni trebalo bati hujega jarma.
Rimski menihi frančiškani pridobili so si tudi ljubezen novega vladarja. Že leta 1463 zagotovil jim je sultan Mehmed I. mnogo pravic v poročnem pismu (atname), katero se glasi: „Jaz, ki sem sultan Muhamed kan, dajem na znanje vsem in vsakemu pesebej, kako se je skazala moja milost menibom bosniškim, kateri imajo v rokah ta ferraan. Zapovedal sem, da jih ne sme nadlegovati nikdo, niti zadrževati jih ali mešati se v cerkev njihovo. Zapovedujem, naj ostajajo mirno v carstvu mojem in da smejo stanovati po cerkvah svojih. Niti carska moja oseba, niti kdo svojih ministrov ali kdo drug mojih ljudi in ljudstev jih ne sme nadlegovati ali trpinčiti, niti ne na osobi niti na imenju, niti po cerkvah. Zato sem jih pomilostil svojim carskim fermanom in prisezam slovesno prisego ter se zaklinjam pri velikem Bogu, stvarniku nebes in
zemlje, pri sedmerih knjigah, pri velikem proroku in pri sablji, katero nosim, da ne sme delati nikdo nasproti tu zapisanemu, dokler so pokorni menihi moji zapovedi in so zvesti moji službi."
Drago so plačali zatorej menihi milost sultanovo, pokornost so morali obljubiti zapovedi njegovi. Kasneje so dobili tudi še pravico, da smejo imeti svoje cerkve, premoženje, da jim ni trebalo plačevati davka itd. Katoličanom je bilo zatorej še dosta dobro, pravoslavni pa so trpeli muke neznane, malo je bilo izdajic med njimi, le nekateri plemenitaši (prvoslavni in katoliški) so se poturčili, da rešijo imenje in odlični stan. Te izdajice tlačili so kmeta, bili so bolje zagrizeni od Turkov samih, a vendar hranjujejo nekateri še dandanes stara pisma iz časa kristijanskega, ker mislijo, da bi jim mogla pomoči, kedar se razruši carstvo turško. To se pa zgodi, mislijo Turki, predno bodejo našteli 1400 let po hedžri. Tedaj bode „Rijamet" ali konec sveta, ker nadvladali bodejo gjavri musulmanom.
A pridrli so kmalu Ogri; dolgo se je bojeval Matija Korvinus (kralj Matjaž) ž njimi, a uspeha je bilo malo. Že 1. 1483 pala je tudi Hercegovina v roke turške. L. 1517 je povzdignil papež Leon X. „Bosno Argentino" zopet v cerkveno provincijo. L. 1526 premagajo Turki kralja ogrskega Ludovika pri Mohaču. S tem so si pridobili Bosno za stalno, postala je popolnoma turška dežela. Zemljo so razdelili na tri dele, za sultana, za mošeje (vakuf) in za poturčene plemenitaše. Tedaj se je silno pomanjšalo tudi število katoličanov, nekaj jih je bežalo v Dalmacijo, nekateri so se pa poturčili.
Od tega časa se ni slišalo več mnogo o Bosni. Pozabila je Evropa nanjo, še bližnji sosedje spustili so v nemar bogate dežele, kjer je vladala turška sila. Poturčenci so vladali, naučili se niso turškega jezika, ostali so po govoru Slovani, a vera odločila jih je popolnoma bratom svojim po rodu.
Po bitvi pri Mohaču je rastla turška moč, nesložnost evropska pomogla jim je, da so osvojili skoraj celo Ogrsko. Že 1. 1529 pridrli so pred Beč, a odgnali so jih Avstrijani. Med tem so krvavele zemlje slovanske na jugu, kakor pijavke so pili Osmarii kri slovansko. A nastala je slavna doba za ono malo ljudi, ki so bili še dosta srčni, da so se ustavljali tlačiteljem, akoravno niso mogli doseči svobode za svoje brate. Le osveta jim je bila geslo. Hudo je udarila sila azijaška Slovane, mislil bi človek, da ni več spasenja zatiranim, a ostala je zavednost ne le n&rodna, tudi verska. Začeli so vikati hajduki po gori zeleni in gospodarji, pred katerimi se je tresla Evropa, so se tresli sami pred malim številom onih, ki so vračali hudo s hudim, da osvete sebe in svoje rojake.
L. 1683 vihrale so zastave zopet okolo ozidja dunajskega. Kmalu ugasne jim sreča. Sobijeski jih zapodi na Ogrsko in pet let kasneje prekorači že L u do vi k vojvoda bavarski Savo in pribori carju severni del Bosne. Slavni E v g e n i j je nesel prapore zmagovalne celo v Sarajevo, a mir Karlovaški (1. 1699) je po-
stavil zopet Savo in Uno za mejo. Kri, ki je tekla toliko časa v potocih, stekla je zastonj, Bosna je ostala turška.
Avstrijani so se bojevali še 1. 1717, 1718 in 1739, a zastonj, upliva niso imeli boji na položaj bosanski. „Jadna raja" je trpela. Tlačili so jo gospodarji, tlačili uradniki in ni bilo pomoči. Le hajduki in Črnogorci ustavljali so se Turkom. Kolikokrat so prileta-vali sokoli z visocih gora, koliko je teklo krvi, a rešenja ni bilo. Närod, tlačen, krvav od biča svojega poveljenika, ni obupal. Žuljavimi rokami so ubirali sivolasi starci in golobrodi mladenči struno na gusli. Petje jih je vzdigavalo nad vsakdanje reve, slavna prošlost, junaštvo že mrtvih junakov, spomin svojih prednikov varoval je reveže obupnosti. Kraljevič Marko, slavni car Lazar, starina Novak in drugi hajduki, četovanje in ratovanje črnogorskih sokolov, katere so opevali guslarji, krepilo je dušo vsaj toliko, da ni pozabila narodnosti in vere. Kedar je peval starec:
„Uze Marko perna buzdovana, Uze njega u desnico ruku, Pa ga baci s Urvine planine A u sinje u debelo more, Pa topuzu Marko besjedio : „Kad moj topuz iz mora izišo, Onda 'vaki djetic postanuo!"
stiskali so mladenči jatagane in upali so, da skoraj pride čas, ko priplava Markov topuz Da suho; a topuz ležal je še na dna morja in bode ležal tamo še mnogo mnogo let.
Bratje po veri in po rodu so pozabili Bosne, dežela bogata in cvetoča opustošila je. Ali v severu in zapadu je začel pihati drug veter, Slovani so začeli vzdigovati svoje glave, zavest narodna se je narodila na Francoskem in kmalu šinejo vsem närodom druge misli v glavo. V Avstriji in po Ruskem so se spomnili revežev. Kakor se ozira solnčnica za solncem, so se ozirali Bošnjaci proti severu, dobivali so res od tamo mnogo lepega in dragocenega za svoje cerkve, dobivali so molitvenih knjig in duhovnov; ali rešenja ni bilo. Se le pred nekoliko leti so se zavedli jadni, da se smejo zanašati le na svoje pesti in vspeh jim bode menda pokazal, da so storili pravo, ko so vrgli kamenček z gore, ki narašča sedaj v teku tako, da jim stere zatiratelja.
Kar so začeli gospodariti Turki, manjšalo se je število katoličanov. Atname 1. 1463 jim je zagotovljal cerkve m prosto službo božjo, a Turki so ostali Turki. V teku časa požgali in podrli so katoličanom 30 samostanov in 151 večjih cerkev. Vendar je bilo še vedno bolje katoličanom. Cerkve in samostani ohranili so svoje premoženje, duhovnikom zatorej ni trebalo živeti od davka svojih ovčic. Drugače je pri pravoslavnih. Cerkve in samostani nimajo premoženja, zato morajo živeti duhovniki od darov svojih faranov, vrhu tega morajo kupovati svoje županije.
Katoličanom je poboljšal stan nekoliko mir Karlovaški. A samostanov ostalo jim je do tega leta (1699) le 3., far je bilo prej 150, ostalo jih je 20. Od te dobe se je jelo množiti število far, leta 1800 jih je bilo 28., 1.1850 41, 1.1865 pa 69, s Hercegovino, celo 94. Pripomogli so mnogo carji avstrijanski in južni Slovani avstrijan-skega carstva; ali razven podpore v denarjih ostalo je vse bolje platonično. V Sarajevu je ustanovila Avstrija glavni konzulat, kateri je storil mnogo za katoličane. Duhovne so odgoje-vali v Djakovaru, zato so popi katoliški mnogo bolje omikani od pravoslavnih.
Trije šamatizmi (schem. dioec. Rachusinae, 1866; schem. Custodioe provincialis et Vicariatus Apostoli in Hercegovina, 1867; sch. almae missionariae provinciae Bosnae Argentinae, 1865); podajajo nam najbolja števila o katolikih in razjasnujejo tudi nekatere druge stvari. Obsegajo namreč tudi zemljepisne, zgodovinske in starinoslovske reči poleg statistike posameznih županij. O naštetem številu vernih ne moremo dvomiti, da je resnično.
N/
Škofijske meje se ne ujemajo z mejami turških pokrajin. Raztreseni katoličani po južni Hercegovini, na vzhodu Neretve, okolo 9000 duš, so imeli koncem preteklega veka svojo škofijo v Trebinjah, sedaj spadajo pa pod škofijo Dubrovačko. Po vzhodni Hercegovini skoro ni katoličana, sami pravoslavni so zasedli deželo, le po mestih nahajajo se mahomedani. Mnogo katoličanov je po dolini Neretve in po pogorju ob meji dalmatinski zato, ker je bila združena ta pokrajina do 16. veka z Dalmacijo pod vlado benečan-sko. Od leta 1852 imajo katoličani te pokrajine svoje središče v samostanu Široki breg proti zapadu od Mostara (most star ?!) kjer stoluje tudi pravoslavni škof.
V glavnem mestu bosanskem, Sarajevu, je le malo katoličanov. Zbrali so se okolo samostanov, izmed katerih so se ohranili še od časa prostosti bosanske le Sudiska (Suteska), Foj n ica (Vojnica) in Kreševo. Po okolici kreševski in vojniški nahajamo še dan danes rudokope, po katerih delajo večinom katoličani. V srednjem veku kopala je naselbina dubrovaška srebro. Delavci so prihajali iz Dalmacije, bili so katoliki, zato se je ohranila vera do sedaj. Tudi okolo Travnika in okolo Jajec, kjer so stolovali nekdanji samostalni kralji, se je ohranila vera katoliška. Ni še dolgo, kar so sezidali katoličani pomočjo avstrijansko blizo Travnika samostan Gučja gora in na severo-zapadu ob meji dalmatinski samostana Gorica in Livno. Pa tudi po sredi dežele nahajamo županije katoliške manje in večje. Se ve da, duhovnikov ni mnogo, večkrat žive verni daleč od svojih pastirjev, posebno po Posavini. Nekdaj so tržili posebno živahno čez Savo. Sedanjo županijo Taliso so naselili katoličani 1. 1683 iz Slavonije; sedaj šteje že okolo 5000 duš.
Rimska cerkev se je širila po Bosni in Hercegovini posebno od juga, ali celo pomoč ogrska jej ni pomogla, da bi nadvladala.
Šematizmi 1. 1865 kažejo naslednjo števila katoličanov: V škofiji	Suteška 27 županij s 53.000 dušami
,,	Vojnica 12 „ „ 23.000 „
„	Kreševo 6 „ „ 13.500 ,,
„ Livno (Gorica) 11 „ „ 18.500 „ „	Gučja gora 13 „ „ 24.000 „
Vkup po	Bosni 69 županij s 132.000 dušami
„ ,, Hercegovini 25 „ „ 59.000 „ Vsega	94 županij s 191.000 dušami.
Pravoslavnih je mnogo več. Razdeljeni so v štiri eparhije, katerim načelujejo vladike, v Sarajevo, Zvornik, M os t ar, Novi požar.
Po štetvi v sredi tega stoletja jih je po Hercegovini od 120 -180.000, po Bosni blizu 560.000, vseh zatorej do 740.000. Ohranilo se jih je več nego katolikov akoravno so jih zatirali Turki huje, ker so bili v večini že od začetka in niso bežali kakor katoličani.
Za časa bosanskega kraljestva, ko ste se bili zjedinili za nekaj časa cerkev rim ka in carigraška, so bili tudi pravoslavni pod škofom katoliškim. Ali sloga ni trpela dolgo, postavili so si zatorej svoje vladike. Leta 1690 in 1737 se je preselilo pod patrijarhom Peškim, (Peč-Ipek v Albaniji) Arsenijem III. in IV. po 35-40.000 družin na Ogrsko, kjer so jim dali svoje vojvodstvo. Med temi je bilo mnogo Bošnjakov in Hercegovcev.
Kasneje so prišli pravoslavni po teh deželah pod patrijarha carigraškega. Od sih dob so vladike navadno Grki, ki mnogokrat ne poznajo ljudstva, ki so mnogokrat privrženci turški, katerim je mileja korist svoja nego svojih ovčic. Zato so storili višji pastirji manje za svoje ovčice nego nižji. Katoliški duhovni prihajajo s tujega, mnogi ljubijo zares narod in pospešujejo ga v ratu za svoje pravice, mnogi pa vendar ne storž toliko zanj, kakor bi mogli.
Popi pravoslavni niso posebno učeni. Kakor djaki pri kakem popu ali v kakem samostanu nauče se čitanja staroslovanskega jezika in se vadijo tako dolg<>, da si pridobč za silo potrebne vednosti. A žive in trpe z ljudstvom, dobro poznajo težave njegove, živo čutijo ž njim, zato so si pridobili tudi mnogo zaslug na vse strani.
Eparh Sarajevski se zove metropolit, drugi pa vladike. Po Bosni imajo pravoslavni 14 samostanov in primerno število cerkev. Večina namastirov (samostanov) stoji že od časa srbskih knezov in carjev, kateri so jih zidali v zadušbine.
Izraelitov je tamo kakih 2000, in ciganov 8000. Turški gospodarji jih štejejo po Bosni okolo 444.000, so pa isti kakor po vseh drugih pokrajinah na poluotoku. A število njih se manjša od dn6 do dnč, kakor trdijo vsi närodoslovci.
Ain newes lied von den kraynerisclien bauren.
Poroča dr. Jan. Bleiweis.
Pod tem naslovom prinašamo v prilogi zanimiv zgodovinsk zaklad, v Blaznikovi kamnotiskarni natanko natisnen po obliki originala, ki ga je naš velecenjeni zgodovinar gospod Peter pl. R a d i c s prijazno prepustil Matici slovenski.
Grozni punti slovenskih kmetov na Kranjskem, Stajarskem in Koroškem leta 1515. in 1516. znani so našim čitateljem. Trdivši, da so grajščaki jim vzeli njihovo „staro pravdo" (stare pravice), so se spuntali. Poslali so, kakor zgodovinske knjige poročajo, pred ustankom poročnikov v Nürnberg do cesarja Maksimilijana, ki jim je obljubil pravično poravnati njihove pritožbe, ako orožje z rok polože in se mirno vrnejo na svoje domovje. Al ker zaradi Benečanske vojske cesar ni mogel brzo zadostiti njihovim zahtevam, oni pa so mislili, da jim noče pripomoči do njihove stare pravde", začeli so se zato zbirati na tisoče, po klicu, ki se ponavlja v vsakt л odstavku navedene pesmi z besedami: „Leu-k h u p 1 e u k h u p" (le vkup, le vkup!) itd. ter so planili na grajščine, samostane in cerkve, ropali, požigali in morili, dokler leta 1516. krvavi punt ni bil zatrt z vojsko Stajarskega glavarja Sigismunda Dietrichsteina in Jurija Herbersteina po povelji cesarjevem.
Izvirnik pesmi „Ain newes lied von den kraynerischen bauren", natisnen na tak listič, kakor so se tiskale nekdaj „neue Zeitungen" Turških vojaka, je redka bibliografična prikazen, kajti po poročilu Radicsevem se poleg našega le še dvoje tacih iztiskov nabaja v knjigarnah: en iztis hranuje dvorna knjigarna v Berlinu; — drugi iztis je pred več leti imela neka antikvarska knjigarna v južni Nemčiji, — kje pa je dandanes, se ne ve.
Nemški pesnik Ludewik Uhland, ki je na svitlo dajal zbirko nemških n&rodnih pesem („Sammlung der deutschen Volkslieder"), je od dr. Wackernagelna dobil prepis te pesmi in jo svoji zbirki pod štev. 186 (Band I. pag. 511, Stuttgart 1844) vvrstil pod naslovom „die krainischen Bauern", al v tej Uhlandovi zbirki natisnena pesem v pisavi ni prav natanko taka, kakor je izvirnik naš. Tako nekoliko pokaženi ponatis je tudi na svitlo prišel v „Notizenblatt" Dunajske cesarske akademije znanosti, ker jo je Chmel (1851. leta Nr. 7. III. 7. pag. III.) na svitlo dal, — v koledarji, „Avstrija", v drugem zvezku „Celjske kronike" Oroženove, — v naznanilih Stajarskega zgodovinskega društva, v „Gratzer Zeitung" itd.
2tin лешев lieb von bcn krarn * nerifctjen baurcn.
wunbccjuf ђсгбдпш vnnic/tbct (Td) fo fcr ÄU3 pMlttn. JfT fut^»
cc}eitl $u hie,g t>nbff reit/ fijarn manigett>er ron weiften. 2Juöirerge* mam/tl)ctn fy fcfyeicn 0tara pzauba/am ycberwolt fid) гефеп||етеб berngut nun Гфгсефп.£еи?ђир lettfbup Itutyup leufbupwoßa gmai nA/roitgmAinf m rat fy fernen fcarlfur^
T>er abelguetfanfe freyem mbet/гђехПФ garfltitcf nufT ГФп?!П0епТсг mad)ttoaepo|}lwflrmtöet letjft/miti^tnpnbmifringen/betßaum ("фаг/ waerueffenbar.(3tnraptaubalbie lantjfneAttbettenpmngcn mirfpiejTcn pnfe^it^n0en.leufbupJ.l.l.wo0a0mainalt)ci;6aur«n piinDttraft^rrrcnt|irfl)rtmcra>€|lpmbt?a0enl)n
. * i■
Da- ffaum lifl'man nit vergiß/ ju fingen wtbjü Јфш&п/т item mßt ^0с^е1р1иее/ег0лфгпГузиитгс1бт1ГуГсђ1дуег1Гсгус!еп0ссктег/ ©tata ptauba! ben дајШфп nit fcbcncfcn/tcnü^ vn gw!n$u6ebenct* en .le ufbttp.I .1.1» troga ßmaittaln {ђатер(о!a6wcnbenl*r тбПђт
Fricjjvotcnbctl* . v
£>cr Gauren tat) garofft fcribb*atf gen Oi'bet tfjrt jfyicfen! faget tbo гчГат feftysm fpillbie fTattbet fi ф erq u iefen Imit p иф fett gur/fv ("фш den tbut. <S>tarap:auba,'am yeöcr Гфш цгвеу feinem ayb fes foUber flat werben layb. SLcut bup.I. L l. u>oga gmatoMcjscUcna рпГфЦф Vul)cn an I fyairtcnbarm lc6cn lart.
tagsm'tweyt паф refperjei t ?bte Bauten tbetffcn herbringen'wot $u berffatl in iametfenotlperrnaintnbie juGejivingen/rnitirer тафг/ it*bcc^ba6lacbt»0tara praubal palb waein entgegngan/mangjacb fyauffberwalftafftÄn.leufbup^JJ.wog^ ben f гафсм bae jpilitnl рфтафеп.
<£arpa!b bart^/ain fpilba дГФаФ[ gai matttger warb ег(!оФсп? aufF&er Sauren fey tiin flamer jat/ es ђег alti enbtirp&ben! etlicbaus 3n/b<tften Main gewin. @tara p:auba. 0y ba6en bie (фапб verlorn/ man bat in truefen дрфокп. teuf hup. I. L I. woga gmama I bui-ф J v Га|Гф (Inax>nb argliji/ефл ftgen t?nb ацф gefptji
Mi imamo tu original pred seboj; nagel ga je pl. Radie s v zbirki knjig lani na Dunaji umrlega gostilničarja in iskrenega prijatelja književstva gosp. Haydingerja. Ko je Haydinger leta 1876. umrl, so dediči njegovo bogato biblioteko na prodaj dali. Gospod pl. Radics je naročil Dunajskemu antikvaru gosp. Kubas ti, naj to pesem „das newe lied von den kraynerischen bauren" za-nj kupi, da se velevažna literarna starina ne pogubi, ampak ohrani domovini naši. To se je zgodilo, in pl. Radics je zanimivi listič za ceno, po kateri ga je on dobil, prepustil Matici.
Matica hranuje izvirni list v svoji knjigarni. Po pisavi, obliki in celo papirji natančni prepis izročujemo tukaj svojim bralcem.
Ta nemška pesem je, poleg zgodovinske vrednosti še posebno nam Slovencem zato zanimiva, ker je dokazano, daje prva tiskovina, v kateri se nahajajo slovenske besede, deloma popačene, kakor. n. pr. „wo g a" namesti uboga, „leukhup, leukhup", ali pa ponemčene kakor n. pr. „g m a in a" namesti občine. Al kdo se bode spodtikal nad napačno zapisanimi slovenskimi besedami, kdor vidi, da je nemščina te pesmi še slabeja. Za one slovenske pregreške nas pa odškoduje prava slovanska beseda „pravda" namesti pravice.
Na vprašanje, od kod je ta pesem, je vrjetna trditev ta, da je zložena bila v Celji, ker govori „o Kranjskih kmetih", ki so se kot ustaši s klicem „Leukhup leukhup leukhup!" zoper grajščake proti Celju valili; kdo pa je to pesem zložil, na to pač ni moči odgovora dati.
V gozdu.
Poslovenila Lujiza Pesjakova.
Sredi velicega gozda je bila bukev, na bukvi veveričje gnezdo, v gnezdu petero mladičev. Najmlajši je bil veverček Žirko.
Vroče letno popoludne je, in vse počivaje spi; samo Žirko, sedeč visoko med vejami, ogleduje zeleni svet. 'Kar se blišči, kar leta, kar se po vzduhu nosi, od solnčnega žarka do kosmate gosenice, od čopastega strižka do svetlo-gladkega želoda, vse Žirko strmeč premirja s črnima očima ter še mnogo bi več videl, — a čuj ! v vejah nekaj zašumi, in mekak, dlakovit hvost se mu dotakne lica, veseli oči se mu zablisneta skozi listovje ter po veji k njemu priskače najlepša, najmanjša, najljubša veveričica, kar jih je kedaj bilo na svetu.
Živdna je, Žirkova sestra. „Ulovi me, če moreš," tako vsklikne ter bratu se iz vej pomoli nje rujavi, nagajivi obrazek. Zdaj se otroka zaigrata: veje se pripogibajo, listi šume, skok za skokom, gori, doli in okolo debla se lovita pogovarjaje se in ska-kaje. Nepok6jnika sta pozabila, da v drevesu sladko pladnuje oča, mati, Gvozdän, Zidovit in sestra Ostrozobka, ter osobito babica Gospoduša, najniže doli v prostornem, lepem duplu, prepetera z mahom in postlanem z gorkim, suhim listjem.
Vsi se prebudi: roditelja, brata in sestra. Žirka in Živano poslj6 takoj doli k babici Gospoddši, prosit oprostila, ker sta pre-živo razgrajdla.
„Kakor zarobljen krt si k meni prišel, a ne kakor odgnjen včver, ljubi moj," — babica osorna reče, ko se Žirko spotakne, čez prag stopaje. — Gospoduša je bašti zelo stroga, ker ve, katero je spodobno a katero ne, ter vrlo dobro pomni, kako je ob nje času bilo vse drugače. O često se ozrč v nekdanjo mladost, globoko vzdihaje! Kako je ona hvost po konci stromila! Tedaj so 6e drobljanci še učili držati ga na višek, a ne leno ter samovoljno za soboj vlačiti, kakor zdaj; tudi še pomni, kakošno vrsto lepih ostrih zob je imela, kakor so dejali vsi včverji; nobeden oreh ni bil pretrd, če tudi so bili orehi za nje dobe trjši in debelejši, nego li zdaj.
A stara gospa denes oprosti mladini ter jo samo nekoliko okara, v prednjih nožicah vrteč golobje jajce, katero je prinesel Žirko, da bi se laže pridobrikal.
„Nehčeš li jajca snesti, babica?" izpregovori naposled Žirko, videč, da ženica ne prestane učiti, kako se starost spoštuje. „Naj-
bolje storiš, ako zgoraj prevrtaš lupino. Oča vselej tako jajca pije; menim, da je takisto prav."
„Ni treba, da bi ti babico učil!"
Res ni bilo treba; Žirko je potem skoraj videl, kako izvrstno Gospoduša ta posel brez njega umeje.
Razven obitelji rudečih drevskib veveric, ki imajo gori v starej bukvi toplo zimišče in hladno poletno zaselje, stanuje pri tleh med drevesnimi koreninami strijna Rusa z možem. Oba sta podleska, trda koščena delavca, in pri sebi imata rejenko, mlado veselo Deaino.
Žalostna je dogodba, kako je doli v temno hišo prišla ta nežna, blagorodna deva.
Rusin mož Terpigor, delavec, ki je od zore do mraka nabiral in zasipe blaga znašal, pride jednoč po svojem poslu globoko v šumo, od kodar se je potem izpehan vračal. Kar se mu zdi, kakor bi tam daleč nekdo klical na pomaganje. Ustavi se ter na vse strani jame z ušesi striči. Ubežen zajec pridirja. „Opasno je!" zakriči Terpigorju, „pazi se ter ne hodi mi dalje v šumo; — gad je v6verico ujedel."
Terpigor hrabro teče v gozd, kder najde umirajočo mater z otrokom.
Za svojo vzame živalco, ki je terdno spala, kadar je smrt nje mater grabila. Terpigor ne ve, kako bi otroka prijel in domov nesel. Matere detco noševajo v gobci, to je uže videl. Kaj, ako bi še on poskusil ? Res je tako storil. Novo, nežno, gorko čutilo mu srce raztopi. Čemerni, trdi mož, je omečan. Skrbljivo pazi svojega bremena. Vse je bilo dobro, dokler je dete spalo; — a zdaj se prebuja. „Izgubljen sem! reče Terpigor sam v sebi; jaz bodi to in to, ako mi ne zacvili!"
A ni cvilila, nego z mehkimi parkljeci mu gladila nos. Terpigor prinese Desino srečno domov; bila je po sedaj veselje in luč ubožnej koči.
„Terpigor!" deje strijna, katera se ne more nagledati lepe rejenke ni prehvaliti blagodeti svojega moža, „Terpigor!" deje Rusa na tiho, „veš Ii, de je to dete drevska veverica?"
„Molči!" zareži on, „jaz nehčem slišati o drevskih vevericah, sit sem jih do grla."
„Ne jezi se!" strinja ponižno zaprosi, „mislila sem, da si dolžen to vedeti zaradi otrokove odgojitve."
„Odgojena bode, kakor poštena podleska," reče Terpigor, „to se umeje samo ob sebi. Gosposko življenje mi ne ugaja. Pri-seda mi kar vidim tu gori, kako se vlada visoko gospä in nje obitelj, ki se povzdigajo nad kogar si bodi."
„Nad nami so, kakor veš", reče strinja pohlevno ter pogleda k vrhu bukovega drevesa.
Poleg teh in takih razgovorov so gosposki otroci Desino vendar skoraj za tovaršico vzeli v svojih igrah.
A Živ&na je bila od dne do dnč poskočnejia in veselejša. Kder je bil Žirko, tam je bila ona. Mirovala nista nikoli. Solnčni svit, gibljivo listovje, pojoči ptiči, poletna sapa, ti glasovi so oba neprestano vabili.
Velesrečni dnevi so bili, kresni dnevi v zlatem srci blazega poletja!
Jednoč se zvečera domislita Žirko in Živina obiskati polha Dremoslava, ki si je bil v daljnem rodu z včvericami.
„Spavač sem", reče jima Dremoslav, „polovico življenja prebivam v sanjskej zemlji".
Otroka sta hotela zvediti, kde je ta zemlja, kaj si je tam videti, kako se tja pride in kedaj se je treba iz nje vračati?
Polh ni mogel vsega povedati. Samo to je rekel, da skorja-nec, ki se za oblake skriva, гоза, katero solnce razmegli in k višku dviga, veter, kadar gozde preletava, gredo v sanjsko zemljo ; da on v tej deželi nahaja solnčni soj, cvetlice in zvezde, jutranje meglice, bleskotno roso, letnih sapic godbo, šumeče vode pesen, drage spomine, omamljive nadeje, ki se nikoli ne zveršž, sladke besede, katerih tukaj nihče ne govori, — ter da o prvem snegu tja odhaja in se zopet vrača o pomladnjem vetru; — a kako se to godi, tega ni vedel.
Dremoslav je zaspal mej povestjo. Otroka sta čakala, da bi se prebudil ter še kaj povedal. Vzdramiti sta ga hotela. A Zerno-skraba, mimo gredoča poljska miš, jima je branila: „naj spi! Ljudem ni vselej po godi, ako je kdo pokliče iz sanjske zemlje." — Otroka otideta domov. Solnce je bas padlo za goro, gozd, reka, bukve in stari dobovi so plameneli v bagrenej svetlobi; pozlačena je bila trava in luč se je dotikala perotnic zakesnelega kačjega pastirja, opominjanje, da je treba domov iti. Žirko je vprašal: „more li v sanskej zemlji biti lepše, nego li v našem gozdu, kadar polagoma zahaja ponosno solnce?"
Jesen je prišla. Zidovit, trudoljubiv domač sin, samouk zida-telj, sestavi črteže, kako bi se popravil dedni kremelj, v katerem je prebival uže rod za rodom. Oča mu srdit izpodbije misel. Sin se je učil sam o sebi ter v svoj nauk videl mišje gnezdo, krtovo poslopje, kunčeve izpodkope in lisičine. Očo so mrzele take stavbe kmetskih ljudij. Ponosen ovrže razkolno misel, ki se je predrzno dotikala njegovih dedov svetega kremlja.
Malo pozneje pride viharna grozovita noč. Jesensk piš je razsajal, blisk in grom sta se vrstila, nalivi so curčli ter nevihta je strašno vila. Blisk trešči v staro bukev in razdrobi dedni kremelj. Izpod razvalin je zopet živo vstalo vse, — razven babice Gospodtiše, pokopane pod njimi; a izgubljene so bile trudovito nabrane zimske zaloge in vsi zakladi; obitelji je pretila prosjaška palica!
\ \
Terpigor in strinja Rusa, delavca, katerih koče nevihta ni podrla, ker je stala pod koreninami, pritečeta naglo. Vsak po svoje. On, malo ne zadovoljen, ka je nesreča zadela nekdanje visoke sosede, a ona vesela, da more go-spodi pomagati.
Oča, stari boljär, bil je silno potrt. S težkim srcenije premišljal, kako bi in kaj bi, ter kam dene svojo obitelj ? Zirko ni brezumno govoril, da Terpigor zna pridno delati in zaloge znašati. Od kod bode zdaj v naglici živeža na vso zimo?
V žoljnem gnezdu starega doba najd6 prvo zavetje. Drevo je bilo res trhlo, razklano in vlažno; voda se je povsod cedila, dobu polagoma staro srce izpodgrizaje; a matoro deblo je kazalo še nekaj sledu nekdanjega veličja, kar je vrlo dobro dejalo razvalje-npj sreči plemenite obitelji.
Plemenita je bila res. To je kazal osobito oča, Rudivoj. Dostojno je trpel nesrečo. Imenitno je stal bas pi'ed vežnimi vrati, ko gostoljubja poprosi tujec v deželi, siv sever sk ve ver. Otroci so ga bili srečali zunaj v debelem snegu ter prijazno k sebi povabili.
„Bedno vas moremo sprejei," Rudivoj otožen reče, „a kar imamo, to je tudi vaše. Truden hočete biti. Prosim, vnidite in razsluščite kak oreh do večerje."
„Dragi moj, dragi moj!" zašepeta mu ter namigne soproga Domovlddna, „anti ga ni orehovega sledu ni tiru v duplu."
„Nič za to, daj žel6da", Rudivoj odgovori nazaj preko rame.
„Želoda! vsklikne Domovlddna, „želoda, kadar imamo gosti! Tega nisem vajena! Zel6 nepremišljen si, Rudivoj; kako moreš tujca vabiti, ka veš, da nemam ni črešnjeve koščice ni sladkega kostanja ponuditi!"
Nekaj zlovoljna je gospodinja Domovl&dna res bila iz početka, a to ni za dolgo trajalo. Mehko maternje srce se ni moglo zapreti prostemu, poštenemu, prijaznemu licu sivega severskega veverja. Gospojin strmo vzdigneni hvost se polagoma povesi, nje mrmranje mine ter skoraj pozabi o vsem uboštvu skope večerje. Tudi se dozdeva, da pomanjkanje ni tujcu neobična stvar. Novim gostiteljem začne pripovedovati, kaj si je uže izkusil po svetu: „Lopar mi je im6, ker sem Laponec, porojem daleč v norveških gozdih. Tam je vse drugače nego li tukaj. Bodi si vaša dežela milejša in lepša, a moje srce se vedno obrača k Snežnikom in [mračnim zan6žinam. Uho mi hrepeni le po otožnem severu, ki bučipotem-nečem smrečji. Sivi veverji smo krepak in utrjen rod, a sovražniki nas krožajo. Naše velike šume so divje in prostrane ter opasno je tam prebivati. Po njih odmeva lajež severskih lisic; volčje vijo v srebrozvezdnej noči; medvej sled je po debelem snegu in orli plov6 nad drevesnimi vrhovi, krvav plen odnašaje na visoke gore. Osobito po zimi živemo sredi opasnostij; a navajeni smo jih. Za klon jeni v smrečji, zibani z burjo zaspavamo ob divjej godbi la-kotnih volkov.
Zima je mračen ter ob jednem velikolepen čas. Solnce se nam skrije in dolg somrak nastopi. Smreke se pripogibljo pod
snegom.. Migetajoče zvezde blesketajo dli na temne tihe zanožine. Od širokih snežnih ploščadij odseva mračna svetloba, padajoča nd-nje, a severno sijanje se veličastno ždri. — Izprelčpo je!"
Severski včver je tudi pripovedoval, kako je bil nesrečen. Govoril je o svojih dedov kremlji; o pokojnem oči, ki je poginil mej oblaki v orlovih nohteh; o izgubi svoje neveste, krasne Ko-säne, ki je imela mek&k, srtbrno-siv kožuh, kateri jo je odeval, kakor snežan oblak; o svojej tugi in bolesti, kako so ga bili člo-veki ujeli ter iz norveške zemlje gnali preko valovitega debelega morjä; kako je potlej noč in dan glodal železno mrežo svoje kletke ter naposled zvršil težko delo in se osvobödil.
Rüsa in Terpigor sta si bila prerila pot iz zameteue koče ter z Desino prišla v dob k veverjeviin, tujčevih pripovedk poslušat. Pozno v noč so pazljivo sedeli vsi, in osobito Ostroz6bka ni mogla očesa umekniti od pripovestnika, oprši se o prednjej nožici, da jej ne bi odšla niti besedica.
„Bog blaženi, Desina," reče strinja Rusa, srečno se vrnivši zopet v svoj dom, „grozoviten kraj hoče biti norveška zemlja!"
„O mati Rusa," odgovori Desina, „Žirko mieli, da je tam krasota in jaz tudi menim."
Res je Žirko tako sodil. Uže se mu ni hotelo doma biti. Po širocem svetu je želel iti a naglo se povrniti zopet k svojcem. Srečo bi rad bil izkusil, in v čudne dogodbe se zapletši domov prihitel. Svet bi se čudil, kakor se Loparju čudi. Zdaj se Žirku nikdo ne čudi. Izvrstno bi bilo, ako bi se njega besed vsi napajali, ušesa nastavljajoč.
„Ni brezumno, kar namerja Žirko," reče Rudivoj, „samo premlad je še. Davno sem uže premišljeval, da nas je tukaj preveč, ter da bi si nekateri izmej naših mladcev utegnili kde poiskati novega prostora."
„A zakaj bi hodil baš moj Žirko?," odgovori mati Dorno-vl&dna, „dosti kmetskih včverjev je; ti naj gredo, nihče jih ne bode pogrešal."
„Такбј se zopet vrnem domov, naselivši se v novem gozdu, mati, in vse vam povem, kako je bilo tam. Kdo ve, če pozneje i vi tjakaj z menoj ne pojdete?"
Žjvana je zelo malo govorila. Iz početka ni mogla vrjeti, da jo Žirko res namerja ostaviti.
„Ljubi Žirko", reče obotavljivo, ,,a ne moreš li tudi doma srečen biti pri meni?"
„Zopet bodem pri tebi, predno me utegneš pogrešiti."
„Ali res? — Nu, verujem!" in Živana se je izkušala veselo držati, kakor bi jej ne bilo na srce padlo težko, čudovito breme.
Ob meglenem jutru po zimi, ko je neprestano kapalo z drevja; otide Žirko z domu, svoje sreče iskat.
Desina je v tem rastla^. krmiteljima na radost. Lepa je bila; ne temna in svetla, kakor Živana, a v zlätu se je lesketala nje
polt, in ponosno je hvost po konci nosila, čemur se ni mogla naučiti <>d uboge strijne Riise.
,,Nihče ne more misliti, da je moje dete", strijna reče nekoliko ponosna, nekoliko žalostna. „Samo poglej, kako ima lep, kratek n6sek, ter kako je prijetne rasti!"
Terpigor z nogo zateptd. Ne more slišati, da bi Desinka ne bila res njegova. Nema veselja razven te deklice. Zaradi nje zdaj uže läkom stiska in skopuje. Iz prva je hotel neprestano delati, potem je ščedel za Desino ter naposled blago pohlepen kopičil; botel je blagorodnej gospodi drevskih veverjev pokazati, da je v svojem nizkem duplu bogatejši od njih. Tako se je zgodilo, da je Terpigor bil samoglav, nesrečen mož, terd skopuh, ki se je za svoje navrhovačene zaklade noč in dan tresel.
Pripetilo se je, česar se je vedno bal.
Dve podgani in cerkvena miš, katere je bil grdo od praga zapodil, ki so ga milostinje prosile, zlez6 po noči v njegovo žitnico. Prebudivši se z Rtiso, ko je mesečina skozi razpoko mej koreninami svetila v hram, opazi siromak, česar mu nikoli najgrozovi-tejše sanje kazale niso. Podgane sta se bili najedli ter potem strašno začeli ničiti, kar jima je prišlo na met. A sredi hrama je sedela cerkvena miš, držeč prelepo jabelko, katero je skrobala, kar je najhitreje mogla.
V sosednjem duplu je stanovala podlasica Krvosreba, zel6 neusmiljena žena, katere so se boječe ogibale veverice in podleski. Sovražnica jim je bila; a še bolj je črtila podgane. K njej priteče razkačeni, brezupni Terpigor in je poprosi pomoči. Pomogla mu je in ljut boj se vname. Jedna podgana uleže podlasici a s cerkveno mišjo Terpigor ob tla udari. Druga podgana pobegne v težkih ranah, prisegši na pragu, da se hoče maščevati.
Boritelja planeta za krvavečo razbojnico, a milosrda strinja se pripogne k umirajočej miši Glodojedovni.
„Zlobna miš sem bila", zast6ka uboga živalca, očesci milo obračaje k strinii Rusi, „a nikdo me ni drugače živeti naučil, in tudi lačna sem bila".
„Ubožica moja! ubožica moja!" reče strinja Rusa, vijoč s prednjima nožicama.
„Nič me ni smrti strah," veli Glodojedovna, „vedno sem stradala, in po zimi zel6 zebe. Mišine jaz nisem nikoli imela. Podgane so bile trdosrčne, a razven teh ga ni bilo, h komur bi se bila mogla zateči. Vesela sem, da bode zdaj vsega konec."
Strijna jej sočen kos jabelka pomoli v usta. Glodojedovna odmaje. ,,Zdaj nisem lačna; uže umiram! Zakaj nisem bila boljša miš? A kako li? Kdo me je učil, kaj je prav? Vi ste mi dobra; zdrava ostanite! Zdi se mi, kakor bi šia dremota nd-me".
Tako je umrla miška Glodojedovna, ki je bila jako zlobna. Ljudjč so rekli: „prav jej budi"; — a pobožnost res utegne zelo
težka stvar biti, če kdo nema ni svoje miline ter je brez nikder nikogar na svetu, vedno v lakoti in mrazu. — Uboga miš!
A v tem se je Žirko trudil in trudil, sreče iskaje. Dežela njegovega prihoda je bila široka, peščena pustopoljina brez gor in brd; imela je samo borovje, razstrgano, polomljeno ter uagneno k zapadu ^.Vsi pustopoljski bori se tega običaja poprimo prej ali pozneje. Čemu bi li vedno po konci stali, kadar je izpodsolnčni veter neprestano in trdo upogibi je?
Bilo je prosinčev dan. Sapa je silovito podila žareče oblake v zapad, kder je solnce zahajalo. Zdaj zazvižga v zdvod mladih macesnov, smrek in ogrojenih drevesc, katera krepko rasto, da-si veter izkuša vse podreti.
Tukaj se je potujoči Žirko vstavil. Dospel je včeraj in z njim sladko upanje A vse golo, vse žalostno, vse mu je novo; starih velikih dreves ni, kakoršna so doird. Kako si more gnezdo postaviti na zibljive, nemirne veje? Kde si najde hrane? Sam sebe je hrabril. Se zobmi je klepetal od mraza in piš je tudi njemu hvost obračal vedno k zapadu; a on bi rad bil ponosen ter se hvalil s poprejšnjo svojo domovino. — Siromak! Storil je, kolikor se je dalo; več ni mogel storiti. A prišel je glad in jelo se mu je tožiti po očevin% katera mu je neprestano bila na umu. Tu mu je presamotno. Opominjal se je starih domačih dreves, belih brez in žirovitih bukev, prijaznih lučij in senec pozimskega solnca. Kar domov se je mislil vrniti. Samo še danes je hotel prebiti, a zdelo se mu je uže to preveč.
Такбј davi je bit krepak nepokoj v zavodu. Tetrevje *) so mimo letali, a nekak zajec, baš malo pozajutrekovavši, splašen k višku pogleda, tenko posluhne ter naglo smukne v grmovje. Žirko povpraša svojega tovariša, naselnika Snegotina, kaj sije to? „Ne slišiš li sam?" odgovori v6ver Snegotfn.
,.Pok, pok, pok, pok, pok!" druzega Žirko ni slišal. Nihče mu ni hotel odgovarjati. Vse beži nemo, plašno. Tudi Snegotin izgine. Žirko je premišljal, sedeč na borovej veji.
V zavodu je bil ropoten lov, to mu je zavpil vbežen tetrev. Ali je bil tudi Žirko odmenjen smrti, kakor drugi? — Poldne mine. Zdaj v zavod prileti tetrov za tetrevom, obrambe iskaje. Vsi se tres6 od straha. Tuji zajci priskakajo, in domov hite nepoznani kunci. Lov se bliža in bliža. Ubogemu Žirku srce nagleje utriplje. Skoraj prid6 lovci. Videl je, kako so se razprostavljali okrog zavoda, v kateri so pritekli gonjači. Mlad tetrev k višku vzleti pred Žirkom. — „Pok!" — Žirko vidi ogenj ter sliši grom, ki je mej drevjem odmeval, ter misli, da je on zadet. A ni bil on; tetrev ofrfolevši glasno pade na tla. — Strel za strelom in
*) Tetrev (tetruv) m., ptič fazan.
zopet strel! — Žirko je menil, Bog ve, koliko ur je to uže trp lo, a vendar je bilo samo nekaj trenotij. Streljanje zdaj prestane. Mi-nola je najzlejša pogibelj. „Grredo li?'1 pošepeta Snegotin, ki se je ves tresel, spodaj na veji žedeč. V tem liipu Žirko vspleza malo vise, da bi se ogledal. Bližnji lovec začuti šum ter dvigne oči in puško. „Samo veverica je'', reče mož tik njega. — Samo vč-verica! a srce jej grozno tolče ter z neizrečenim veseljem se oklepa svojega životka!
Zirko se je pazljivo oziral in zato ni slišal ni čmrlie ni žuge teh besed, a nesrečni ogenj se mu zopet v oči zablisne ter pleče ga zelo zaščitni. Naglo zavpije, — pol hipa se mu zdi, kakor bi v mračnosti videl preljubo gnezdo na domačej bukvi, razdrto uže nekaj mesecev, — in pade z bora.....
Polh Dremoslav sc je bil uže drugič vrnil iz ljube sanjske zemlje; kös, drözeg, skorjanec, tälog, jaglec in pljučnik, vse je pomladovalo ; samo Zirka ni bilo.
„Mrtev je!" reko vsi in zmajavajo z glavami. Živana je pripovedovala, da še pride, a ni se mogla dokopati miru in pokoja.
Premišljevati ni hotela; s^mo tekala in skakala bi ter o vsem pozabila. A nje žalost ni bila nikakor lajša na vrhu dreves, kder so ptiči prepevali. Živanka se ni mogla utešiti. Stiskala se je mej skrivne veje in mraz jo je stresal.
Vsi ostali so pridno veselo delali s pomladi. Zidovit je nare-jal gnezdo , katero je hotel postaviti na čudo vsemu gozdu, v nedosežen vzor bodečim rodovom, a lepa druža Veseliua mu je pomagala ter se čudila njega rokotvoru. Ustrozobka, Lopar, — vsi so imeli posel in upanje, le Živana je samotno čula ter čakala. Kiisa je rekla: „potrpi, draga moja, če kolikaj mores. Vsak ima svoje breme, kolikor nas je. Žalostna sem zaradi tebe. Izkusi potrpeti t"
„Strijna, izkušam, nego kaj si morem?" — Tožila ni, a često je na tihem vzdehnila: „o Žirko! Žirko!"
Listovje po drevesih je zgostelo ; cvetoči шајшк je prišel in Živani je čakanja bilo konec. Tudi ta pripovedka se pomiče h koncu, kajti Žirko je zopet doma. —- Siromak! ni sam kriv, ker ga do zdaj ni bilo iz tuje zemlje. Ako hočete več zvediti o njegovih veselih in žalostnih dogodbah, pridite po letu z večera pod staro bukev ter pazite, kako tam pripoveduje strmečim, v kožuhe zavitim poslušačem. Žirko je zdaj v gozdu tolikšen junak, koli-koršen Lop&r. Obrunek s seboj ponese v grob. Prednje bedro vzdiguje in kaže, kako se mu kožuh na pleči nikoli ne zaraste; vsi tišče k njemu gledat: roditelja, njega brata, Ostrozčbkain Lopar; tudi Desina, Terpigor, Veselina in Rusa. A Ziväna? — Uboga Živdnka!
Letopis 1877. IV.	14
Radost je prišla naglo in — prepozno! Pritok prevelike sreče je navalil nä-njo ter se jej nad glavo zgrnil. „Živana!" tako je zavpil Žirko, „prišel sem, poglej me, sestrica! — O Gvozdän, Gvozdan", reče bratu, „meni je, kakor bi jej srce uže ne tolklo !" — Ustavilo se je res; nje srce je p6čilo.
Nekaj dnij Zirka ni bilo na izpregled. Daleč v šumo je bil šel. Vrnivši se poišče Desine. Za rana je še bilo ter na pol^skrita je sedela mej rosnimi dragoljubci. „Desinka!" veli Zirko, „Ziväna veš da je umrla. K tebi sem prišel, ker te je ljubila!"
„O Zirko, da bi te jaz mogla potolažiti!"
„Moreš me, Desinka, jedina ti, nihče drug, samo da bi hotela poskusiti!"
Desina je poskusila.
Običaji slovanski.
Spisuje Fr. Hubad.
Slava pri*) Srbih.
Boga moli Kraljeviču Marko Od godine opet do godine, Da proslavi krsno ime krasno, Krsno ime, svetog letnog Gjurgja.
„Slavo" slavi med slovanskimi rodovi samo srbski. Tudi drugod praznujejo krsno ime, a le krsno ime posameznega gospodarja, ne pa vse rodbine. Navada izvira iz poganstva, ukoreninjena je bila tako, da je krščanska vera ni mogla spodriniti, pre-menila je le pojem kolikor ga je mogla A närodu srbskemu uko-reninil se je zakon pravoslavni tudi tako, da nanaša vse svoje svetkovine na versko podlago. Zato se vojuje še dandanes za krst častni kakor pred pet sto leti. Na to versko prepričanje opira se tudi „slava'' srbska.
Vsaka hiša ima svojega patrona, katerega slavi na gotov dan, kateri imenujejo krsno ime, sveti, sveto ali blag dan.
Patroni so navadno sv. Nikola, sv. Jurij (čestit danak Gjur-gjev), sv. Stepan, sv. Ivan, Spasov dan, sv. Dimitrij, sv. Mihail, sv. Andrej i. dr. Celo svetniki v nebesih slavijo „slavo":
*) Gl. Vuk St. Karadjič rječnik s. v. slava in krsno ime. S. Ljubic narodni običaji kod Morlakah, str. 35. — Prof. dr. Nikola Petrovič v Globno. XXX št. 14, 15.
,,Slavu diže Svetitelj Nikola, I napija u slavu Ristovu .."
(Vuk, s. n. p. II. 22, 10—11).
„Slava" pomenja zatorej rodbinskega patrona, ostaja dakle za hišo ista, dokler ostaja v njej ista rodovina. V kotu izbe visč podobe svetnikov patronov, vsako soboto in nedeljo gori svetilnica viseča pred njimi. Vsi oni, ki slavijo isto „slavo" ali krsno ime, smatrajo se brate, v rodu so si, ker slavijo istega svetnika. Pošto-vanje „slave" je toliko, da prisegajo celo pri nji. Navadni so izreki: „slave mi!" ali „tako mi slava pomogla!"
„Slava" prehaja z očeta na sina. Dekleta pa, pravijo,,, nimajo svoje slave, ker mora slaviti žena „slavo" svojega moža. Če moža ni doma, mora skrbeti žena, da slavi „slavo" o pravem času in opravlja navadne običaje. Srbska n&rodna pesem „ko krsno ime služi, onom i pomaže" (Vuk s. n. p. II. 21) kaže prav lepo, kako opravlja žena običaje za svojega moža. Žena Todorova, kateri je v temnici, slavi „slavo" in moli:
„Pomoz' Bože i sveti Gjorgjije! Krsno ime gospodara moga! Oprosti ga tamnice proklete! Donesi ga dvoru gospodskome."
In Bog jo usliši.
Ta navada spominja skoraj pravila Rousseauvega, kateri zahteva , naj bode vsaka hči vere svoje matere in vsaka žena vere svojega moža.
Ravno slavljenje „slave" kaže, kako tesno je združeno družinsko živenje srbsko z vero. Priprav za slovesnost je mnogo; že več dni prej kupujeta domačin in domacica potrebnega, česar nimajo doma. Prva skrb gospodarjeva je, cla nabavi potrebnega vina in rakije. Ženske pa delajo pridno in marljivo po hiši in po kuhinji. Vse mora biti snažno in pometeno, da slavijo spodobno svojega ,s veča' in da pogoste ,vredno' goste.
„ГЈ oči" (t. j. zvečer pred „slavo)" „slave" ali krsnega imena pokličejo odlični in bogati mnogokrat popa, da jim čita molitvo in poškropi hišo in prebivalce z blagoslovljeno vodo in blagoslovi vse, kar bo trebalo, kedar bodo „ustajali u slavu".
Kjer pa popa ni blizu, gre popoldne pred slavo možak iz hiše v cerkev k službi božji, katero opravljajo med 3. in 4. uro popoldne v pripravo svečanosti. Seboj nese olja, katero daruje za svetilnico svetnika, katerega slavijo. Tudi dve sveči ima pri sebi; eno prižge pred oltarjem za zdvavje in dobro vse rodovine, drugo pa na tleh za spasenje umrlih.
Komaj se začne mračiti, prižgo svetilnico pred podobo (ikono) sv.tnikovo. Tri dni ne sme ugasniti luč pred njim.
Proti večeru gre eden iz hiše (navadno najmlajši sin ali brat) vabit sosedov in sorodnikov, mnogokrat pa tudi drugih seljakov. Ko pride pred hišo onega, katerega če vabiti, odkrije se in govori navadno: „Božja kuča i vaša! pozdravio je otac (ali brat) da dog-
jete doveče na času rakije; da se razgovorimo i da malo noči potkratimo; što bude sveti Nikola (ali kakor je ime svetniku) donio, ne čemo sakriti ; dogjite, nemojte da ne dogjete!" Povabljeni reče samo ,hvala'! in naznanja s tem, da pride. Ali te navade ni povsod, po nekaterih krajih ne vabijo, ampak sosedje in sorodniki prihajajo brez vabila, saj vedo, da jih bodo sprejeli veseli, ker je znana gostoljubnost srbska. Srbin neče se veseliti sam; kedar je vesel, hoče, da se veseli ž njim tudi drugi. To navado nahajamo pri vseh narodih slovanskih.
Zene imele so med tem obilo opravka ; hiša je očiščena, perilo belo je pripravljeno. Darove za svetnika še pripravljajo. Na mizo prineso veliko pogačo, na kateri je znamenje „poskura" (t. j. obrednega kruha, kakor pri nas hostija), skledo kuhane pšenice, mešane z orehi in mandeljni, katero imenujejo „koijivo", nekoliko vina in dve sveči; večo prižigajo, kadar „ustajajo u slavu" in manja bode gorela v koljivu.
V tem se zmrači. Hiša svečarova (svečari so oni, ki praznujejo „slavo" ali „sveto") je pripravljena. Povabljeni začno prihajati. Prijatelji iz daleka in sosedje iz bližine stopajo v hišo. Vsak pozdravlja domačina: „Dobar veče i čestito ti sveto! slavio ga mnogo ljeta i godina u zdravlju i veselju!" Nekateri prinašajo tudi kak mal dar, jabelko, limono, in ga dajo gospodarju.
Gostje sedejo okolo ognja in se pomenkujejo o stvareh, katere ravno zanimajo kmeta. Rakije in vina ne sme manjkati. Čaša hodi iz roke v roko, ker pij6 na kmetih vsi iz ene čaše. Tako Čakajo večerje in gostov, kateri so se kaj zamudili. Nekoli-kokrat priroma čaša v kolobaru okolo, predno je gotova večerja. Onda sedejo za mizo (trpezo ali sovro). Večerja ni ravno bogata. Ako je post, kakor pred sv. Nikolom, jedo postne jedi, fižol i. dr. k večem kako ribo; zato pa pijö toliko več. Ko so zbrani vsi, molijo vsak zase tiho, kak starec pa, ki zna naštevati vse svetnike, moli glasno. Po večerji počnejo napitnice; molče ne morejo piti; vsak nazdravlja v daljem ali krajem govoru. Najstarejemu ponuja domačin prvemu čašo, ali ta se je brani navadno in pravi: „Caša je v dobri roki, nazdravi nam ti!" Domačin ne obotavlja se dolgo, nazdravlja pa kratko, ker pravi Srbin, da mora biti človek v lastni hiši najpohlevniji. Navadoo pravi zatorej : Pomoz' Bog ! in želi, naj bode srečen početek in konec slave. S to zdravico počenja celo kolo zdravic; nekateri govore lepo in dolgo, mnogokrat pripovedujejo celo zgodovino rodovine, kateri napijajo. Pa tudi guslara ne pogrešajo med seboj, gotovo kdo vzeme guslo v roke in zapoje, kako je šlo Turkom, ko so prišli k Marku na slavo, ali kako je rešil Bog vojvodo Todora, ki celo v ječi ni pozabil slaviti slave. Tedaj poslušajo vsi verno, nikdo ne zine besede, le glasove povzdi-gajo mnogokrat, da pevajo z guslarom. Čaša.pa kroži dalje.
Tako pijo, pevajo, razgovarjajo se „do neko doba noči." (Na kmetih še ne poznajo ur, zato dele dan v razne dele, kateri pa niso odmenjeni gotovo. Neko doba noči = skoro do polnoči; pol-
noč imenujejo „gluho doba.") Bližnji sosedje odidejo onda; pri odhodu jih pa vabi domačin zopet; ,Dogjite i sjutra na času ra-kije!' Gostje, kateri so pa prišli iz daleka, ostajajo čez noč pri sveČarjih.
Drugo jutro na vse zgodaj so že vsi na nogah. Pokanje pušk in samokresov naznanja okolici veseli praznik. Pridno pripravlja se vsak za svečanost, najlepše odelo obleče, da slavi vredno krsno ime.
Zgodaj že pošlje oče sina, ali čc nima sina, brata v cerkev. Tega poslanca imenujejo „cerkvarja." Ta nese seboj koljivo, pogačo, malo svečo in vina. Koljivo postavi na tla pred oltar, vtakne svečo med pšenico in jo prižge; pogačo in vino pa postavi v kot.
Po „leturgjiji' (službi božji) bere pop posebno molitev svetniku, katerega slavijo. Na to se zbero vsi cerkvarji v kotu, pop obrne pogače narobe in je razreže na štiri dele, pa tako, da nož ne prereže pogače popolnoma i.i se drže kosovi še vkup. Na križ, kjer se križajo vreze, polije nekoliko rudečega vina. Pop in cerkvar obrneta potem kolač, prvi moli še dve molitvici in onda lazlomita pogačo, da ostane vsakemu polovica. Po nekaterih krajih pa dobiva pop le četrtino. Pop poljubi trikrat svojo polo-vino in pravi crkvarju: ,Jsus bodi med nama!' Cerkvar pa odgovarja: ,Na veke, amin!' Onda poljubi še vsak svoj del in drugega na roko. Ta obred imenujejo „lomlenje kolača." Na to polijo še koljivo s rudečim vinom in običaj je končan.
Posebno odlični pa povabijo popa na dom, da jim blagoslovi in lomi kolač in slavi „slavo" ž njimi.
Cerkvar ide domu. Komaj pride, pozdravi domače in goste in prižge svečo.
V tem se je napolnila hiša gostov. Ženske so delale pridno, miza je pripravljena, gostov ne manjka nobenega več. S cerkvar -jem si čestitajo vsi po redu.
Za obed je pripravljenih mnogo in raznih jedi. Cela ovca ali celo prase je pečeno. Praznovanje „slave" je tolike važnosti, da delajo mnogi celo dolgove, da pogoste svoje goste vredno.
Že ob devetih zjutraj sedajo navadno za mizo. Domačin in domačica pa ne sedata z gosti. Oba ostaneta na nogah in strežeta gostom. Celo carji srbski in drugi junaki služili so svojim gostom na „ slavi":
„Marko služi vino sveštenikom I ubavoj (lepi) gospodi rišcanskoj, Majka služi nište i uboge, A Jelica nosi gjakonije . .. ."
(Vuk, s. n. p. II. 72. 12—15.) „A car Stepan ladno vino služi, Gospodarom redom čašu daje, •	Kako carski volja i trebuje
Poslužiti krsno ime svoje."
(Vuk, s. n. p. II. 20. 9-12.)
Ista pesem „kako se krsno ime služi'' pripoveduje dalje, da je rekla gospoda rišcanska carju Stepanu :
„Car čestiti, ogrejano sunce! To je nama zagor i sramota, Da ti nama ladno vino služiš, Nego sedi s nama za trpezu, Slugam' podaj, neka vino služe."
Car Stepan prevari se, sede za mizo in ukaže slugam naj služijo gostom. Ali bil je med povabljenimi tudi starec kalugjer. Ta je videl, da Arangjel (archangelus), katerega je slavil car, je miloval carja s krilom, dokler je stregel sam; ko se pa vsede car, udari ga angelj s krilom po obrazu in odide iz carjevega dvora. Kalugjer postane žalosten radi tega in pove zakaj, ko ga vpraša Stepau.
„Onda care na noge ustade,
I podiže trista sveštenika,
I dvanaest veliki vladika,
1 četiri stara proigumna;
Te vzeše knjige carostavne,
Te čatiše velike molitve
I držaše velika bdenija
Za tri dana i tri noči tavne;
Mole s' Bogu i svet' Arangjelu,
Te se na to jedva smilovao
Smilovao sveti Arangjele,
Te je caru greke oprostio
Sto je care seo za trpezu,
A još nije ni slave napio,
A zaista ni metanisao," (moliti na kolenih).
Tudi o carju Lazarju pripoveduje ndrodna pesem, da je stregel sam svojim gostom na slavi. Le oča, kateri je že silno star in ima sina, da more opravljati službo njegovo, sme sesti.
Ko so jeli nekoliko „ustanejo u slavu." Prižgano svečo postavijo na mizo, užgo kadila, napolnijo čaše, odkrijejo se in ustanejo. Domačin prinese koljivo in pogačo (krsni kolač). Četrtino kolača dobiva domačica, drugo pojedo svečari. Pokušajo tudi koljiva in si napivajo: „Za slave nebeške, koja može da nam po-može"! Na prvo zdravico in na vse druge odgovarjajo vsi: „Dao Bog!" Onda pojeta po dva in dva pesen od slave: „Ko pije vino za slave Božje, Pomoz' mu Bože i slavo Božja! A šta je lepše od slave Božje, I od večere s pravdom stečene?"
Na to pijo iz čaš, kjer pa manjka kupic, iz buč.
Ustajanje ,,u slavu" je glavni del vse svečanosti, s tem časte svetnika najbolje. Zato poje pesen, da je prišel angelj božji rešit vojvodo Todora iz tamnice, ker je ustal i v ječi njemu u slavu. (Vuk, s. n. p. II. 21.)
Na „slavi" čase ne smejo biti prazne, po vsaki zdravici jih na-polnujejo koj. Med jedjo vrsti se zdravica za zdravico ; vsak si šteje za dolžnost, da pregovori vsaj par besed. Govori so razni, mnogokrat kratki, mnogokrat pa tudi dolgi. Marsikdo govori izvrstno, ker je ljudem prirojeno dar govorništva.
Obed traja do večera t. j. stari sede za mizo, jedö in pijo in razgovarjajo se o tem in onem, mladina se pa veseli v sobi ali pred hišo, če je vreme ugodno. Mladenči igrajo razne igre, skačejo, mečejo kamenje, streljajo na tarčo, deklice pa pojö in se razgovarjajo. Kmalu se pa združijo momci in devojke in plešejo narodne plesove, Kolo, Mačvanko, Vlahinjo, Srbijanko. Plešejo po vsi ali pa nikdo; saj pravi star pregovor, da mora želeti mladeneč vedno plesa, devojka pa petja.
Kdo bi pripovedoval o čem se razgovarjajo stari. Spomin na preteklost, razgovor o sedanjosti in upanje o prihodnosti krati jim ure, gradiva jim ne zmanjka. Le kedar zadoni gusla, utihne razgovor in celo mladež priteče hitro, da sluša.
Tako se približa večer, žene opominjajo svoje može, da treba iti domu. Počasi se odpravljajo bližnji, pred odhodom napivajo še „na sretan put" in domačin jih vabi vse še za drugi dan. Ostali pa se zabavajo do trde noči.
Drugi dan slavijo ravno tako, le cerkvarju ni treba več hodit v cerkvo in ne ustajajo več ,u slavu'. Ta dan imenujejo „pojutarje", „patarice" ali „okrilje." Tretji in zadnji dan imenujejo „gostinski dan" ali „ustavci." Sosedje ne prihajajo več, gostje iz dalje se pa odpravljajo domu.
Po Hercegovini gostje sede po nekaterih krajih, dokler ima domačin pitja. Kadar pa prinese zadnje vino na mizo, prinese pa tudi prazne mehove, v katerih shranjujejo vino. Ko vidijo to gostje, popij6, kar je na mizi, vzetno vsak svojo puško in odidejo.
Bolgari okoli Timoka slavijo Nikoljdan. Poleg krsnega kolača, kateri dele kakor na Srbskem, mesijo pa še velik hleb pše-ničnega kruha, v katerega zapek6 celega karpa. Kedar pride pop, da ga prekadi (blagoslovi), prereže tudi hleb na polovici. Eno po-lovino vzame zase, druga ostaja domačinu. Pop pa skuša dobiti polovico, v kateri je karp, zato mesijo žene hleb tako, da se ne pozna, na kateri strani je karp in so vrlo ponosne, ako prekanijo popa.
Po nekaterih krajih praznujejo tudi ,materice'. Ta praznik je prav za prav žensko krsno ime. Slavijo drugo ganedeljo pred božičem. Zvečer pred tem dnevom ali pa zjutraj tega dne vežejo vse žene, katere so se nazvale matere. Po nekaterih krajih vežejo jim res noge, drugod pa donašajo le vrvico in jim jo polagajo pred noge. Žene že vedo, kaj pomenja to in se odkupujejo z malimi darovi ali z večerjo ali s kosilom.
Morda je enakega pomena tudi na Slovenskem praznovanje godu gospodarjevega. Gostijo o ti priliki imenujejo „veztngo" in hodijo „vez'vat."
Gjurgjev dan *) pri Srbih.
Jugoslovani praznujejo sv. Jurja veliko bolje nego drugi, njega opevajo näiodne pesmi, ker donaia v dar „proljetnje cvi-ječe". Na „čestit danak Gjurgje 23. aprila po koledarju pravoslavnem (po katoliškem 5. maja) počenjajo posebno poljska dela. O tem času vzbuja se narava iz zimskega spanja, odeva se zopet v zeleno obleko, vse oživi, ker ogreva solnce zopet zemljo s svojimi žarki. Velikega pomena je zatorej ta čas posebno za kmeta in pastirja, zato se je obran lo o tem dnevu mnogo vraž in drugih običajev, da je vredno seznaniti se ž njimi, saj ne spozna nikdo posebnosti narodovih, ako se ne briga tudi za živenje kmetovo. Ljudstvo na kmetih ohranilo je namreč povsod še bolje ali manje vse posebnosti, katere so imeli naši p-adedi, pri njem opazujemo zatorej še lehko, kako krepko in trdno se drži starega, kako počasi opušča navade svojih prednikov. Navade in običaji o Gjurgjevem dnevu so stare vse, spominjajo nas poganstva ali početka kristijan-stva. Učitelji vere krščanske prizadevali so si mnogo, da bi izru-vali vraže in prazno vero pogansko, katere celo mladi kristjani niso opuščali radi. A to je bilo težko, še sila mnogokrat ni mogla dospeti do cilja, zato se pustili raje marsikak običaj, le pomen so mu dali nov, ker so postavili na mesto starih malikov pravega Boga ali pa kakega svetnika
Živina in polje je bogastvo kmetovo; naravno skuša varovati zatorej svoje imenje že tedaj, kedar se pričenja razvijati po zimskem spanju. Zato moli o tem času in opravlja razne obrede, da si va ruje živino, polje, travnike, hišo in ljudi vsega zlega, katero preti innogokret po letu.
Že pred Gjurgjevim dnevom naredi srbski kmet vozel v verigi, katera visi v hiši od strešnje, da obeša kotel nad ognjiščem. To varuje živino coprnic in škodljive zverine. Ta navada ohranila se je nekoliko tudi še pri kmetih slovenskih, kateri menijo po nekaterih krajih, da ima vozel na vrvi, s katero je privezana živina v hlevu, čudno varovalno moč. Ravno iz istega vzroka zavijajo fantiči, ki so izgubili kaj, travo in pravijo, da zavijajo hudiču rep, da luže dobe zgubljeno.
V hišo, v hlev, na polje, v vinograde polagajo male leskove križe. Kjer leži tak križ, ne more pobiti toča, pa da bi jo nare-
*) Vuk Stefanovič Karagjič s. v.; Milieevič Milan, život Srba seljaka, v glasniku srbskog učnog društva, vez. XXII, 1867 in XXVII 1873. S. Ljubič, narodni običaji kod Vlahah u Daluiacii. Bratja Miladinovci, bolgarske narodni pesni. str. 523, 522. prof. dr. Nikola Petrovič v Kra-gujcvcu, Globus XXX str. 6. 1876.
jalo še toliko coprnic. Tudi to navado nahajamo na Slovenskem. Kmetje upletajo blagoslovljeno leskove šibe v kozolec in postavljajo mal križec med nje, da nc bode trpelo žito škode. A še drugače znajo varovati svoje živine. V ogel brisavnice zavežejo nekoliko soli, jo potegnejo trikrat skozi ,badanj' *) (leseno korito, po katerem teče voda na mälinsko kolo) in jo dajo na Gjurgjcv dan živini. Tudi to pomore zoper eoprnijo.
Soli prištevajo razni narodi veliko moč zoper čarovnice. Nemci v Turingiji n, pr. sipajo zvečer, predno ženejo živino spomladi prvikrat na pašo, trikrat toliko soli med rogove, kolikor je morejo prijeti s tremi prsti; na to grejo s hrbtom naprej iz hleva. To pomaga, da živini ne škoduje coprnija.
Posebno važen je pa ta dan za dekleta, tedaj zvedo lehko, kdo bo njihov ljubcek, ali se bodo možile kmalu, kdo jih bo snu bil; da, če gori srce kateri na tihoma za kakega momka, ima prilike, da ga očara, da teka kakor nor zanjo. Nevaren je zatorej ta dan za mladenče, le dobro je, da devojke tudi na Srbskem niso tako neusmiljene, da bi očarale koga, za katerega ne marajo.
V zahodnjem delu srbskem zveže si vsaka devojka nekoliko šopkov; vsakemu nadene ime kakega mladenča in položi jih o polnoči na kak visok kraj, navadno na streho. Zjutraj zgodaj teče gledat, na katerem šopku je največ rose. Oni momak, katerega ime je nadela temn šopku, bo njen ljubček. A za to čaranje ne sme zvedeti nikdo, če vidi ali sliši kedo kaj o tem, ne velja nič. Poredni mladenči preže po mnogokrat, da zvedo, kje leže šopki in je poberö in odneso ž njimi, kakor mislijo dekleta, tudi srečo do-tičnim revicam. Navadno nesreča tudi ni tolika, saj ve vsaka, za koga ji bije srce.
Drugod delajo isto s šopki omana (Atant, inula Helenium L.) Deklice govore omanu: „Omane, rogjeni mi brate, daj, da teka Stepan (ali kakor je že ime ljubemu) kakor nor za mano 1"
Te navade opominjajo nas enacih na Ceskem, katere je opisala Božena Nemčeva tako lepo v ,babici'.
Pri večerji pred Gjurgjevim dnevom hranijo devojke prvi in zadoji grižljej. Predno ležejo spat, dihnejo na nju in ju polože pod zglavje s trsko in z ogledalom. Ce se jim sanja po noči o kakem mladenču, mislijo, da jih pride gotovo kmalu snubit. Trska, katero devajo pod zglavje, pomeni čoln, da bi se mogle prepeljati čez vodo, ako bi stanoval ženin morda unkraj vode; ogledalo jima bi pa služilo, da se moreta ogledavati in snažiti. Grižljejev pa dekle ne sme zavreči; shrani ju skrbno. Ko se snide z momkom, o katerem je sanjala, da mu enega, drugega pa sne sama.
*) Todi v okolici Ptujski pomenja bedenj a) votlo drevo, b) niške ali mali čeber (Wanne), c) korito iz votlih dreves.
Zvečer pred praznikom nabira mladež „omaje" t. j. vode, katera prsi z mälinskega kolesa, posebno po kašičarah. *) V omajo namočijo raznih rastlin, posebno selena (Liebstöckel, ligusticum levisticum L.) in zelenih vejic. Pred Gjurgjevim dnevom ne smejo trgati ali duliati selena, na ta dan utrga si pa vsak svoj šopek. V jutro praznika se pa umiva mladež v oraaji, da bi pršela uma-zanost celo leto ž njih, kakor omaja s kolesa in bi bili varni vsega zla. Ta voda ima tako moč, da dela kožo belo za vse leto in da pospešuje rast las.
Tudi na Nemškem rabijo matere omajo, da kopljejo male otroke zoper rudečico po licu. V Turingiji si pa umivajo tudi odrasli glavo z njo, da jih ne boli.
Marjetice nabrane pred sv. Jurjem in posušene so posebno dober lek zoper nahod.
Kolikor dni pred tčm dnevom grmi prvikrat, toliko pär bo veljala oka moke na trgu. Po nekaterih krajih se pa valja detca o takej priliki po zemlji, da bi jih ledja ne bolela. Tudi ta navada se je ohranila saj nekoliko še na Slovenskem. V okolici ptujski valjajo se otroci po tleh, kedar grmi, da bi našli mnogo gob. Na Bolgarskem pa teka detca, kadar grmi prvikrat in dežuje, golo-glava okolo in poje: „Rosi, rosi rosica! da mi rastit: kosica, kolku edna lozica".
Na Gjurgjev dan, že pred solnčnim vzhodom, teče mladež k vodi, da se koplje, če pa ni blizu vasi tekoče vode, umiva se vsak na vrtu, da opere vso nečistost s telesa in ostane čist vse leto. Dekleta postavljajo posodo z omajo rade pod rožin grm, da dobijo lica nežno rožnato barvo. Predno poskačejo mladenči v vodo, opasujejo si po nekaterih krajih vrbinih mladik okolo ledij. Po kopelji pa nalomijo šopkov vrbinih mladik in jih neso domu, da varujejo snažnost telesno vse leto. Celo prav mali otroci se morajo kopati ta dan, ker mislijo roditelji, da ni boljega za zdravje. Pred tčm dnevom ne sme se pa kopati nikdo, akoravno pripušča vreme morda že cele tedne prej.
Tako kopanje spomladi je bilo običajno skoraj pri vsih nä-rodih, ker je bilo povsod že pri poganih navadno, to so praznovali tudi ljudje o vzbujenji narave s čiščenjem svojega telesa. Ko so pa prejeli ndrodi vero krščansko, premaknili so mnogokrat navade od praznovanja pomladnega prihoda n. pr. na sv. Ivana. Tak običaj opisuje tudi Francesco Petrarca (de rebus familiaribus epistolae, lib. I. ep. IV.): „Ravno bil je večer pred sv. Ivanom Krsnikom, pravi, ko pridem v Kolonijo (Köln). Solnce je že za hajalo; prijatli me peljejo k reki, češ, da bodem videl nenavaden prizor. In res, ves breg je bil poln ženskih. Na nekoliko vzviše-
*) Kašicara je majhen malin (vodenica) z enim samim kolesom, katero ima mataroge v podobi kašike (žlice). Taki majhni malini stoje navadno na samem v gozdu ali gaju, kar je posebno pripravno za nabiranje vode, ker je najbolje, ako se zgodi ekrivaje.
nem prostoru postojim, da pregledam vse. Opasane z dišečimi rastlinami, s rokavi, zavihanimi čez komolec, stale so v vodi in so se umivale bele roke in ramena. Ko vprašam enega izmed prijateljev, kaj pomeni to, mi odgovori: „Ta je prastara navada, ljudje in posebno ženske menijo, da se opere in od verne vse zlo, katero preti med letom, po tej kopelji v reki".
Tudi na Francoskem je taka navada (Memoires des antiquai-res I. 239). Blizo Nogent-ie-Rotrou je studenec znan po zdravilni moči, katero ima vso noč pred sv. Ivanom. Tedaj prihajajo možki in ženske v celih trumah, da se umivajo, pa vendar ne zgodi se nobena nepriličnost pri tem obredu. Ravno tamo menijo, da ozdravi rosa, nabrana v noči pred sv. Ivanom, garje in da ozdravi prvo vedro vode, zajete ravno o polnoči, mrzlico.
Drugod na Nemškem razširjena je še sedaj prazna vera, da varuje voda, zajeta pred solnčnim vzhodom prvega velikonočnega dne, raznih bolezni in da ima tudi kopanje o tem času čudno zdravilno moč. Tudi Bolgari se začenjajo kopati ta dan; narodna pesem poje:
Jana
„Korstila mi še na den Gjurgjev den."
Tudi pri drugih narodih nahajamo še raznih običajev, kateri nam kažejo jasno, koliko upliva so prisojali nekdaj prvemu pomladanskemu cvetju. Pa saj smo prepričani tudi mi, da nam more le koristiti vzbujena narava. Kdor le more, hiti še dan danes iz mesta na kmete, da praznuje prihod pomladin in ojači ude, otrpnele po zimi. Zato plezajo tudi na Srbskem ta dan mnogi na drin in se gugljejo sem ter tje, da bi jim postalo telo zdravo in krepko ko drinov les. Drugi valjajo se po mladem žitu iz istega namena.
Že pred solnčnim vzhodom streljajo pastirji nad čredami v zrak. Čim trje poči, tem močneja in zdravejša bode živina celo leto.
Možaki po starem Vlahu (jugo zahodni del kneževine srbske) sedajo na leseno os, kedar obuvajo črevlje, da jih celo leto ne bi bolele noge. To pa velja le, ako se zgodi pred solnčnim vzhodom, ker zgublja vsaka coprnija svojo moč, kedar siplje solnce svoje žarke na zemljo.
Ženske, katere opravljajo živino, slečejo se navadno o polnoči pred Gjurgjevim dnevom do nazega ali pa puste le srajco na sebi. V golido namolzejo nekoliko mleka od domače živine. Potem polože v drugo golido kos vrvi in skušajo prikrasti se do tuje živine, da namolzejo nekoliko mleka od nje. Ko pridejo domu, vzemo vrv iz tujega mleka in jo denejo v mleko domačih krav. Po vrvi, pravijo, prihaja onda mleko iz tuje živine v domačo.
Marsikaj tacega misli tudi na Slovenskem reven kmetič, kateremu krave ne dajo mnogo mleka radi slabe paše. Na Nemškem bila je razširjena tudi taka vraža. Coprnica, menijo, vtakne nož v hrastov brun, priveže vrv zanj in mleko teče iz vrvi, ali pa zabije sekiro v podboj (Thürpfoste) pri vratih in mleko teče iz sekirnega
ušesa. Ta vraža je sila stara, ker je omenja že Burchard von Worms (f 1024) v svoji knjigi „Sammlung der Decrete" natisneni prvič v Koloniji 1. 1548.
Nekateri lazijo ta dan pred solnčnim vzhodom pod bodeča grozdiče (Stachelbeerstrauch, ribes grossularia), da se varujejo bolečin v hrbtu. Mnogi pripravljajo si grozdiče nalašč; vrh pripognejo in ga vkopljejo v zemljo, da se vraste. Tako puščajo laziti tudi na Nemškem babjeverne matere svoje otroke, ako se ne nauče kmalo hoditi, tri petke zaporedoma pod malincem, kateri je zaraščen z vrhom v zemljo. Ali otrok mora molčati v tem, če ne, ne pomaga nič.
Kmetje (scljaci) srbski rede mnogo ovac. Meseca marca imajo te že jagnjeta, a vendar jih ne kolje nikdo pred Gjurgjevim dnevom. Celö poturčenci, po krajinah nekdaj srbskih, drže se te navade. Tudi prodajati jih nečejo, akoravno bi bila draga. Na Gjurgjev dan pa zakoljejo v vsaki hiši jagnje, katero imenujejo „Gjurgjevilo". Okolo Timoka prižene pred ta dan vsak gospodar možko jagnje pred cerkvo. Na rožičke prilepi mu voščeno sve-čico. Po obredu stopi pop iz cerkve in blagoslovi jagnjeta, du se sinejo klati. Za plačilo pa dobiva drug dan kožo njegovo.
Gjurgjevilo spečejo celo na ražnu. Vsakdo iz hiše dobi svoj kos; kosti pa ne smejo lomiti, da si ovce na paši ne lomijo nog. Kože pa prodajajo, kjer jih ne dajo popu, prvemu kupcu za toliko, kolikor ponuja sam in darujejo denar cerkvi. To množi in ohra-nujejo srečo pri kupčiji.
Tudi bučel ne zabijo. Od zob mälinskega kolesa odrežejo male koščke, zavijejo jih v robec in jih denejo v panj, da ga varujejo tujih bučel.
Sise kravje in ovčje mažejo ženske z rujo, rumenjakom in solijo, da jih tuji ljudje ne bi mogli mlesti.
V obče je mnogo vražjih običajev, da bi varovali živino posebno „zlih oči" in zlih ljudi. Se le kasno, ko je izšlo solnce že dolgo izza gor, gonijo pastirji črede na pašo. Ves dan jih varujejo pastirji in drugi domači, vsako stopinjo, katero stori živina, opazujejo skrbno in ne puščajo blizo nobenega tujca. Kak mladenič dene srebru denar v opanke in jih obilje tako, da leži denar ravno pod peto ter gre trikrat okolo črede in govori: Če pride čarovnica v srebrnih opankah, onda naj očara našo živino. S tem, meni, zapre vsaki coprnice pot do živine, ker mislijo kmetje srbski kakor drugod, da morejo škodovati coprnice mnogo, da naklonijo lehko drugemu človeku bogastva, da si pa sme zase ne morejo pridobiti zakladov; kakor trdijo na Nemškem babjeverci, da si more pomnožiti čarovnica svoje premoženje vsako leto le za en vinar.
Ljudje mislijo, da se nasitijo konji le na Gjurgjev dan, da jih pa boli trebuh tudi le na ta praznik. Kot uzrok temu pripovedujejo sledeče: Ko je rodila mati božja Jsusa in ga je položila v jasli, stala sta v hlevu konj in vol. Vol ni hotel jesti, svojim gobcem suval jo seno tako, da je pokrival vedno dete; konj je pa
jel vedno in je razodeval otroka. Zato se razljuti majka božja nad požrešnim konjem in ga zakolne, naj se nasiti le na Gjurgjev dan, a naj ga zato tudi trebuh boli.
Srbi v obče konjem niso prijatelji, raji imajo vole; pregovor celo pravi: ,.Brata in vola prosi, ženo in konja pa tepi.'- Zemlja ravno konjem ni ugodna, primerna je le govedi in ovcam , zato rede konje le redko po Mačvi in Posavini.
Da bi varovali polje toče, nosijo pišče, zvaljeno pred blago -vesti (25. martom pravoslavnega koledarja) po polju okolo vasi. Kjer končajo pot, zakoljejo jagnje, ga spečejo in snedo. Če se pa bliža kasneje toča vendar le, streljajo proti oblaku ali postavijo polno skledo s žlicami pred hišo ali pa prevrnejo stol na sredi dvorišča. Na enak način darujejo kmetje na gornjem Štajerskem vetrovom, ker postavljajo na kak kol pred hišo skledo moke, da jo veter raznese.
Ves Gjurgjev dan ostajajo radi pod milim nebom, na yrt znosijo pod sadno drevje mize in stole in pijo in jedo veselo. Če pade kak cvet v vino, se vesele in pravijo : Letos nam ni treba skrbeti za sadje, imeli ga bomo obilo. Naravno, ker je sadno drevje varno mraza, če cvete tako pozno. Klobuke si kinčajo s koprivami, da se varujejo muh; Bolgari jih pa obešajo tudi na vrata. V Boki zbirajo se ta dan po tri devojke, katere so že za udajo. Za rana idejo k vodi. Prva nosi v roci prosa, druga ima gabrovo vejico v nedru. Ena izmed prvih dveh praša tedaj tretje: Kuda češ? Tretja odgovarja: Idem na vodu, da vode (vodijo kot nevesto — snubijo) i mene i tebe i tu što gleda pro tebe. Na to vpraša tretja prve: Što ti je u ruci? Ta jej odgovarja: Proso, da prose (prosijo) i mene i tebe i tu što gleda pro tebe. Potem vpraša še druge, katera ima gabrovo vejico v nedru, kaj ima; ta ji pa odgovori: Grab (gaber), da grabe i mene i tebe i tu što gleda pro tebe.
Onega, kateri spi ta dan pod milim nebom , boli glava vse leto, če je pa kedo vendar le spal, pomore si lehko s tčin, da od-spi na istem mestu na Markov dan (25. aprila).
Gjurgjev dan je zatorej velikega pomena za ndrod srbski, ostanek je nekdanjega poganskega praznika, o katerem so slavili prihod pomladi, zato se je obranilo toliko običajev do današnjega dne.
O tem času počenjajo poljska dela, zato najemajo delavcev od te dobe in jo stavijo za obrok za plačila in druge dolžnosti. Kdor pa ne more plačati na ta obrok, tolaži sebe in upnika s pregovorom: „Ko je v prolječe leden, ogrije ga jesen."
O tem času začenjali so nekdaj tudi hajduki svoje četovanje, prislovica pravi:
„Gjurgjev danak, hajdučki sastanak, Kad sa gore opane kitina A na bukvi procveta listina I okopni snijeg po planini,..
Kad prispije jagnje za pečenje, Po planini za miriš cviječe."
Iste navade veljajo za ta dan tudi o Bolgarih, kateri pevajo ta čas tudi posebne pesmi, katere nahajamo v bolgarskih närodnih pesmah bratov Miladinovcev str. 503.
Na Slovenskem se niso ohranile posebne navade o sv. Jurji, le na Koroškem v rožni dolini hodijo otroci od hiše do hiše, zvone z zvoncem in pevajo:
„Sveti Šent-Juri, potrka na duri, Ma eno hlačo zeleno, drugo rdečo; Je še le prišel v deželo, Ga je že vse veselo, Tičice v grmovji, Kukovca v bukovji; Rumene rožice lepo cveto, Se sveta Sent Jurja veselo.,,
(Janežič „Slov. glasnik", I. 1858, str. 158.)
Iznenadno poznanstvo z imenitnim možem.
Spisal J. Navratil
Neko nedeljo pod jesen 1. 1851, ob oni dnevni dobi ko hrepeni človek bolj po telesni nego po dušni paši, sedel sem že v sloveči gostilnici Dunajski „pri sv. Duhu" v stari hiši, (ki se je morala, ni davno tega, umakniti novemu lepšemu poslopju in novi ulici), ter si krepčal želodec v „posebni jedilnici." Ondi je obedovalo tudi več veselih Dunajčanov okoii razpostavljenih miz ; pa ni bilo videti še polnega omizja.
Kar se odpr6 vrata na stežaj, in pri tej priči vnidejo trije tujci v krasni ndrodni noši, povse jednaki: vsak s pripasano svetlo „turško sabljo", a opasan se širokim, zagorelo pisanim, tkanim pasom, izza katerega moli nekoliko vsakemu spodnji, rdeči in usnjeni pas („silav" ali „kolan"), iz tega pa strči draga „ledenica" t. j. se srebrom okovana „mala puška" (samokres) z velikim „nožem" vred.
Dolga, zmerom razpčta bela suknja („gunj" ali „bjelača"), modro obrobljena, po vrhu katere ^sta pripasana s& sabljo vred oba pasa, — sega jim do kolena. Široke turške hlače („gače"), skrojene iz modrega, tankega suknja („svita" mu pravijo), mahajo jim ohlapno do pod kolen, kjer so podvezane z zlato prešitimi „podvezami" (ali „podkoljenicami.")
Na glavi jim čepi nizka, „fesu" podobna rdeča „kapa" (ali „kapica"), obšita s črnim svilenim trakom, tako širokim, da se jej vidi samo na temenu rdeči vrhuuec („tepelak"), olepšan ze zlato zvezdico in ze zlato mavrico („duga").
Od svetlib črnih črevljev („crevlje") pa do kolen oklepajo nogo bele dokolenke („dökoljenice"), zapete („zakopčane") zadaj
—	po meči — z nepreštetimi srebrnimi zaponami ali kopčicami („kopče").
Pod belim „gunjem" krije prsa in život rdeč životnik („dža-madan" '), navskriž zap6t in dolg do pod pasa; a po vrhu ,,gunja" objema život od zadaj proti prsim drugi, površnji životnik ali brezrokavnik („jelek"), na katerem se blišči spredaj dolga vrsta
—	rekel bi — nanizanih pozlačenih gumbov („puca"). Tudi ta je iz rdečega tankega sukna, ali krajši od oneg* in za zapenjanje pretesen, ter se nosi tedaj samo „zarad lepšega".
Bolj od sablje, „ledenice" in noža za pasom zbada pa domačim ljudčm radoglede oči čudno arbanasko ali albansko krilo, belo kakor sneg, jako drobno nabrano in sezajoče od širokega pasa do polovice stegna, tako da nam zakriva velik del „gunja" in „gac." (Zdaj pa ne nosi oni narod, katerega imam v mislih, več tega nekako nespretnega moškega krila).
Debelo so gledali Dunaj čani novih gostov, ter ugibali, glave stikaje na tihem, od kod so ti... razbojniki, ka li, in kaj bi radi na Dunaji. Jaz pa uganem mahom na prvi pogled, da so... Črnogorci in to izmed imenitnejših sokolov črnogorskih. Imel sem namreč priliko že poprej (1. 1848) v beli Ljubljani videti popotnega Črnogorca v taki narodni noši, samo da je 6ni nosil namesto lepih črevljev „opanke" in „čarape" (kratke nogovice), a da ni imel sablje.
Po tem sem sodil, da spadajo naši gosti med imenitnejše Črnogorce. — Res se počno zdaj posvetavati na glas v svojem jeziku, kam bi sčdli. Izber6 si — meni na veliko veselje — ono mizo, za katero sem sedel „sam samcat", in prisedejo: najmlaji in naj-manji, črnih lds in zagorele kože, golobrad in brez brk, (ona dva sta bila obrita, ali brkata) .. . meni nasproti, — najstarejši srednje postave in sivkastih lds . . . meni na pravo, — tretji, naj-veči izmed njih, črnolasec, mož srednjih let, lepe rasti in prijaznega obličja . . . meni na levo.
Cmrsaje prileti urni kletar v črnem škricu, z belim robcem na roki, ter jim našteva naglo kakor klepetec dolgo vrsto pripravljenih jedi na izbor — to se ve da .... po n e m š k i. Ko preneha, oglasi se najmlaji v materinem jeziku:
„Vrazi ga znali, kad sbori čovjek poldko (polahko), onda razumjem podobro njemački; ali kad tako brblja, onda ne razum-jem niti rieči!"
1) Turška beseda. Po Srbiji itd. pravijo „praluk," v Risnu (Risano, Dalm.) pa „premitača = premetača. Pis.
Nehote sem se namuzal po teh odkritosrčnih besedah. Opa-zivši to, pogleda me živo pa mi reče: „E, gospodine, i Vi ste Srbin!" — Jaz: ,Zašto?' — On: „Jerbo ste se smješili." — Jaz: ,Niesam baš Srbin, več Slovenac, a rodih sena hrvat-skoj roedji'. — On: „Ta sborite sasviem srbski; a gdje ste naučili?" — Jaz: ,Nešto iz knjige, a nešto iz razgovora; . . . ali uvidjam, da mi treba još mnogo nauke.'
Potem ko so si vsi trije z mojo pomočjo naročili obed, po-popraša me najmlaji, kdo sem in s čim se bavim v Beču. Od-govorivši mu na to, velim brez okolišev: ,A Vi ste valjda brača Črnogorci!' — (Pritrdijo).
Ker sem vedel, da se je bolehni „vladika" že vrnil v Črno goro iz Talijanskega, kamor je bil prešel zarad zdravja, — zato vprašam nadalje: ,A da kako je sada vladika? jeli se oporavio u Italiji?' — Najmlaji, (ki pa možuje najbolj izmed vseh), vtečesebrž: „Jest, hvala Bogu, vrlo dobro, i tolika je b la od radosti pucnjava, kad nam se vrati živ i zdrav, da nije bilo takve, od kad je Črne gore". — To potrdita na kratko tudi njegova tovariša.
Jaz: ,Oprostite, — a tko če mu biti näsljednik?' — Naj starši mi pokaže nato molče samo z roko ... naj mlaj ega. — -Ves „se presenetim", kakor veli Beli Kranjec, ter začnem, globoko naklonivši se malemu Danilu, izgovarjati se zarad svoje radovednosti, — razodenem mu pa tudi svojo radost, da me je izne-nadi doletela tolika sreča in čast... Ker mi ni zameril, drznem vprašati ga, kako mu se dopada („mili") v Beču.
On (naglo): „Veoma dobro, veoma dobro" (nato vstane), „ali vjera i Bog, da mi vaš car danas kaže: slobodno ') ti je ovdje stati i gospodski živjeti o mom trošku, dok ti volja volio bih se vratiti u svoju slobodnuCrnu goru. Ondje možeš pjevati, ondje možeš igrati (plesati), ondje možeš vikati, koliko ti drago; — i kad sva Črna gora ustane na oružje, te podje protiv kletog' krvnika slobode naše, a tebi srce ne čezne za bojem, slobodno ti je ostati kod kuče i spavati." —
Ta kratki, ali krepki govor srbski, s katerim je pikal menda tedanjo Bečko (Bachovo) slobodo, govoril je iskri naslednik po koncu stoje, kakor kak očiten govornik, tako živo, tako moški in tako spretno, da so kar strmeli vsi pričujoči Dunajčani, ki niso umeli ni besedice. — Dobro pametim še ta navdušeni govor, a posebno njegove zadnje besede. O toliki slobodi nisem, res da, slišal nikdar poprej.
') Tako (slobodno, a ne svobodno) pravijo i Beli Kranjci z vsemi drugimi južnimi Slovani vred. Zato p;šem, držč se našega živega jezika, raje „sloboda" nego staroslovenski (tudi česk. in polj.) „svoboda", ki pa ni, kakor mislijo nekateri, iz „svoj biti". Gl. Miki. „lex pslov. • gr.-lat." str. 827.
Na vprašanje, kani li še dolgo baviti se v B e 6 u , odgovoril mi je Danilo: „Ja putujem sada u Petrograd, da se za-popim." — Tako je rekel, da-si pravoslavni „popi" t. j. navadni duhovni smejo in morajo ženiti se, (ali samo po enkrat, in to pred posvečevanjem); a kdor hoče biti vladika („zavladičiti se"), — oni se ne sme oženiti. —Odpravil je bil namreč Danila stric, tedanji vladika črnogorski Peter II. Petrovič Njegoš v Petrograd zato, da bi se izučil ondi „pravoslavnega" bogoslovja ter postal po njegovi smrti Črnogorcem — kakor je bil on — posvetni „gospodar" i n viši dušni pastir t. j. „vladika" (škof). —
Menili smo se potčm še nekoliko o književnih razmerah južnoslovanskih, ki so jih zanimale, pa je bil obed pri kraji. Živahni Danilo plača zase in za svoja spremljavca; — črnogorski sokoli se poslovč. Oni meni: „s Bogom, gospodine!" — a jaz njim: „Srečan put u Petrograd!"
Toliko da se zaprč vrata za njimi, planejo radovedni Dunaj-čani nad me, in me poprašujejo zapored nemški: „Je li to „fla-dika?" kaj je pa govoril tako dolgo?" itd.
Ko jim dopovem, da ni vladika, nego namenjeni naslednik, ter jim pretolmačim govor njegov, začeli so ga na glas hvaliti, rekši, da je vrsten mladenič. ') Mali, šibki in preživahni Danilo je bil ondaj na videz res mladenič, ki sem mislil, da ni zvršil še 19 let. Nisem se mogel načuditi čitaje nekoliko časa nato, da je bil rojen 25. maja 1826, tedaj ondaj že v 26. letu. Ali nastor mali postavi znai ti se je vesti tako moški, da ga je bilo lepo videti od nog do glave v prelepi narodni noši, ki se mu je oprijemala ravnega života, kakor da bi mu bila ulita. Vse, vse mu je pristojalo. Kolikor premalo je bilo veličine, toliko več — moštva. — Tako sem se seznanil z onim možem, ki je skoro potem kne-zoval, a ne vladikoval hrabrim Črnogorcem.
Danilo ni utegnil namreč v Petrogradu dovršiti potrebnih naukov, da bi se bil (kakor je sam rekel) „zapopil", to je „zavla-dičil"; kajti malo tednov potem (31. okt. 1851) pobere mu nemila smrt na naglem skrbnega strica, vladiko in gospodarja črnogorskega, ki je v pismeni oporold in umiraje tudi „ustmeno" narodu živo priporočil njega za svojega naslednika.
Vrniti se je bilo tedaj Danilu iz Rusije 2) v Črno goro, predno je dovršil stričev namen. Vračal se je na Beč (čez Dunaj), kamor je dobil žalostni glas, da se lasti „gospostva" njegov stric Pero (Pero Tomo), tedanjega starejšinstva („senata") predsednik, ki ni imel svoje dece, ter bil posinovil sinovca... Danila.
') „Ein fescher junger Mann," — „Junger Manu" veli Dunajčan mladeniču. Besedo „versten," -stna, o" sem slišal za pomen „brhek" brdek med Belimi Kr. Pis.
2) Da se je učil Danilo za stričeve smrti v Rusiji, to potrjuje na str. 28. i S. G op če vič, — tedaj ne v Beču, kakor se čita po drugih nemških knjigah.
Letopis 1877. IV.
O tej zgodbi je zložil Savo Martinovič, posnemajo srbske närodne pesmi, prvo, dolgo pesem, ki se nahaja v V. knjigi Vu-kovih „srpsk. narodn. pj " Ondi (na str. 5) čitamo: „Svi lažavu vjeru Peru dale, Da Danila ne če gospodara, I ludo se izbezumi Pero; A kad vidje Petrovič Djordjije, U tome je i on pristanuo, Jer vidjaše, kud se zaoralo. Tad se Danil u Beč namjerio U carevu gradu stoličnome, Pak ga tanka knjiga dopadoše: „Ele se je P et ar prestavio. Knjigu štije, krupne suze lije." Ali brž nato se je moral stric Pero s prestola umakniti malemu, ali moškemu sinovcu Danilu, ki ga je priznal nato i ves narod za svojega gospodarja bas o pravoslavnem novemletu (po našem računu 13. jan.) 1852. ')
Pero bi bil rad samo knez o val, češ, naj se izuči Danilo bogoslovja, pa naj potem vladikuje. Zato se izgovarja Pero umikaje se mlademu sinovcu v pesmi tako:
,,Ne očah ti mjesto (sie) otuzeti, Ti, kad svršiš škole svekolike, I kad stane glava za vladanje, —
Stolica je vazda tvoja bila." Ali preživemu Danilu se ni hotelo zavladičiti se. Tega je bila menda kriva največ . . . lepa Darinka, velikega trgovca Tržaškega Kvekiča hčerka, s katero se je bil spoznal v Trstu že poprej. Neki prijatelj ga je, kakor sem slišal praviti, pregovarjal nato nenehoma, naj se ne zavladiči, nego naj ostane raje samo (posvetni) knez, ter si., vzame lepo Darinko. —
Danilo posluhne ta svčt ter se napravi po novem letu 1852 zopet v Petrograd — ruskega cesarja Nikolaja prosit pri-volje, da bi se razdvojilo poprejšnje dvojno dostojanstvo gospodarja črnogorskega. — Potem ko je v to privolil najprej ves narod na Cetinji 21. marca 1852 2), potrdil je i cär Nikola Danila za kneza in gospodarja črnogorskega. Julija meseca se vrne Danilo v Črnogoro, kjer so ga sprejeli z velikim veseljem in veliko slavo. —
Poroka z lvepo Darinko se je pa zbog silnih bojev, ki so se vneli med Črnogorci in Turki še 1. 1852, — zatezala do po-četka 1. 1855. Ko so zaročenko knezovo vprašale prijateljice,
') A. Andrič „Gesch. v. Monten." (Wien. 1853) str. 150.
2) „N. Pitaval" 1862, zv. 31., str. 15 —16.—Prim. v večernem listu „Wr. Ztg." 30. marca 1862 dopis iz Zadra.
„Grlici" 1. 1835 v popisu, ki se nahaja pretiskan tudi v Becke m „Magaz. srbsko-dalm." 1. 1860 (od str. 93 lo2), kako nosijo vrle kaj bo počenjala v pusti Črni gori med surovimi Črnogorci in Črnogorkami, odgovorila jim je: „Po d uč e v a 1 a j i h bom." Temu blagemu načelu je ostala tudi zvesta.
Poslavivši se z junaško slavo v krvavih bojih, ki so se z našega cesarja samo besedno pomočjo 1. 1853 končali srečno za Črno goro, hotel se je junaški Danilo poslaviti kakor Dušan Silni tudi zč zakonodavstvom. Res je ustanovil in razglasil že o Jurjevem t. j. po starem računu 23. aprila 1855 prvi „javni" ali očitni zakonik, ki je bil s cirilico tiskan v Novem sadu pod nazivkom (napisom) : „Zakonik Danijla prvog' knjazai (sie) gospo-dara slobodne Črne gore i Brdah" (sie).
Vsled „iznenadnega poznanstva pri sv. Duhu" zanimalo me je nekako bolj vse Danilovo počenjanje. Dobivši njegov zakonik prvič v roke, čital sem ga tako verno kakor... sv. pismo.
Neizrečeno je srcu goddo nekatero „pravilo" (§.), a vsakemu se je znalo, da ni presajeno iz tujega na domači vrt; nego da je zakonodavec mislil ...slovanski. — Ali kako ostrmim, ko pre-čitam „osamnaesto" (§. 18), ki veleva v izverni besedi tako:
„U vrieme vojne kad bi neprijatelj od koje mu drago strane „na našu zemlju udario, dužan je odma svaki Črnogorac i Brdja-„nin, dok čuje, da svoje otečestvo braniti treba, ustati na oružje „i iči protiv neprijatelja 1 krvnika našega otečestva i naše slobode; „ako li bi se našao koji Črnogorac ili Brdjanin, ili koje pleme „ili selo ili bratstvo, da nepodje protiv našeg' obšteg' neprijatelja, „svakojemu takovomu nehatniku za svoje otečestvo i strašivici ima „se oduzeti oružje i da ga više nigda za života svoga nositi nesmie „i da poštenja medju ostaliema Crnogorcima i Brdjanima nigda „imati nemože, a preko svega treba mu pripasati op regij aču ') „žensku, da se zna, da muškog' srca nema."
Čudno in prečudno! — Kako se je, rečem sam sabo, mož premislil, kako je prepregel po onem iznenadnem sestanku. Pa zakaj ? — Nehote sem se spomnil latinskega pregovora : „H o n o r e s mutant mores". — Drugače si ondaj nisem znal razložiti take preprege. —
Od 6nega časa, ko je mladi Danilo „pri sv. Duhu" v Beču tak6 slavo pel slobodi črnogorski, —■ minilo je že 26 let. Koliko se je premenilo za tega po svetu! Pogostoma sem se spominjal „iznenadnega poznanstva", rekši: kaj dela neki zdaj mali Danilo? —
Prešinilo me je neznano veliko veselje, ko zvem, kako je, poauirivši se s Turki, skrbčl z vrlo Darinko za potrebne šole — za narodno omiko. Ali še enkrat se mu je bilo mčriti se starim vragom Turčinom, ki ga pa 11. maja 1858 junaški Danilo
J) „Opregljača" ali „opregača" je ženski zästor (predpas,) kakoršne nosijo tako imenovane „Vlaliinje" ali starovčrke okoli Metlike — Pis.
„do noge" potolče v sloveči bitvi na Grahovcu („Grahovac", ki se včasih po zmoti zamenjava z imenom „Grahovo").
S posredovanjem evropskih velevlasti je bila mala ali hrabra Črna gora tudi po tej vojski na dobičku ter pridobila — sosebno s pripomočjo francoskega cesarja Napoleona III, kateremu se je bil poklonil Danilo v Parizu 1. 1857 z Darinko vred — lep kos zemlje, — pa še le dve leti po nesrečni smrti svojega junaškega kneza, ki mu je bila Črna gora pretesna ter se je trudil vse svoje žive dni, kako bi jo razprostranil. A ni doživel tega veselja; prehitela ga je nagla — silovita smrt, in to na tujem svetu.
12. avgusta 1860 je bil prišel knez Danilo iz morske k6peli Pr čanj ske (Perzagno) s kneginjo D arin ko in spremstvom svojim v Kotor (Cattaro) naša vojaške godbe poslušat. Ko seje pa zvečer iz Kotor a odpravljal in hotel vpričo velike množice stopiti baš v čoln, obstrelii ga je medn-njo iz „osvete" pobegli Črnogorec Tošo (Todor) Kadič skrivaje (od zadaj) z „malo puško" tako hudo, da je bilo ubogemu knezu umreti že drugi dan (13. avg) „Aj me (jaoh) meni, ubij me neko krivuci!"1) tako je zavpil, ko je začutil smrtno rano, pa omahnil premili D a-rinki v naročje. Lahko si misliš nčžne gospe strah in preveliko žalost.
Nesrečni Kadič je bil skoro na mestu ujet, obsojen na smrt in obešen v Kotoru prve dni zadnjega meseca istega leta.
Truplo knezovo so odnesli Črnogorci z velikim sprevodom v svojo slobodno Črno goro. Ondi počiva zdaj v „manastiru" (samostanu), kjer se hranijo tudi kosti „svetega" vladike Petra II. Petroviča Njegoša.
Ker mu Darinka ni rodila sinka, nego hčerko (1859), priporočil je Črnogorcem pred smrtjo za svojega naslednika sedanjega kneza Nikolaja, ki je sin Danilovemu bratu, slavnemu junaku Mirku Petroviču.
Danilo je mrtev; ali njegova dobra dela še živč. Njegov zakonik velja v Črni gori še do denašnjega dne, in to ne brez dobrih nasledkov. — A zakaj? — Zato ker so Danilovi zakoni osnovani s posebnim ozirom na šege, navade in značaj t. j. na lastnosti ali „svojstva" onega ljudstva, kateremu so bili namenjeni, če se tudi nekatere naredbe čudne in prečudnevidijo tujcu, kateri ne zna teh prestarih, v narodu vkorenjenih šeg, navad itd.
Za razjasnilo samo toliko: Nekdanji narodni tajnik črnogorski, D. Milakovič (kije bil pozneje tudi tajnik vladiki in iz početka i Danilu, katerga je spremljal po onega smrti na Rusko ter spisal 1. 1856 „Črne gor«" zgodovino), pripoveduje v svoji Črnogorke svojim možem na vojsko po dva, po tri dni hodä živež („brašnenik") na svojih plečih, in kako marljivo strežejo ranjence.
„Osim toga" — pravi M. dalje — „i prisustvijem svojim ra-
') V „N. Pitavalu" na str. 35 po tisk. zmoti.... „krivuvi". Črnogorci pravijo „krivuci" in „krijudi" = skrivaje.) Pis.
„toborce hrabre i na boj ij(ih) pooštravaju; da! i kad se koji ,,usude bježati, tad one mahajuči opregljačama..., rugaju im „se, i tiem podrugivanjem više puta kadre su bježece opet u boj povratiti". —
Zato mislim, da ne bode zdaj z mano vred nikdo več knezu Danilu štel v greh, ker se je pozneje, v zrelej i dobi, premislil, in v „pravilu" 18. svojega zakonika neprehvaljeni slobodi črnogorski pristrigel perotnic samo toliko, da ne sme več nijeden sokol črnogorski letati v svoje gnjezdo ter dremati v njem, kedar mu odhajajo drugi bratje na krvav boj za premili dom in „s 1 o-b o d o zlatno".
Da se pa Danilov zakonik „nehatnikom" (malomarnežem) grozi s tako čudno kaznijo, drugot nenavadno, to se je zgodilo menda zato, ker^ je bistroglavi zakonodavee vždel jako dobro, da ni hrabremu Črnogorcu veče kazni od prepovedi, da ne sme nositi več orožja, ki ga je vajen od mladih nog t. j. že od desetega leta, in da mu ni večega strašila od .. v,,ženske opregljače''.
O tej priliki naj povčm, da morajo v Črni gori i učitelji, .... tudi v šolo hoditi z orožjem za pasom. To so mi 1. 1871 pravili v Zagrebu ob učiteljskem zboru trije učitelji črnogorski, ki so bili prišli tje po volji kneževi v lepi narodni noši, vsak oboro-žan z dvema „malima puškama" in nožem. Tako morajo biti v Črni gori nenehoma vsi moški, in to zdaj od 12. leta pripravljeni na bran. čelo „popi" nosijo orožje; vendar božjo službo ne-oborožani opravljajo. Nobena stvar ni Črnogorcu tako pri srcu, tako „draga" kakor orožje; zatoni Danilov zakonik nikakemu kradežu^odmeril tolike kazni, kolikoršno orožja tatvini. — Nekateri Črnogorci nečejo v naš Д o t o r hoditi samo zato, ker ne smejo v to trdnjavo z orožjem. Če ni Črnogorec o^borožan, dozdeva mu se, da je ... „baba". —
Razgovarjaje se „pri sv. Duhu" z malim Danilo m, primerjal sem ga v mislih tedanjemu vladiki Petru II., ki je prese-zal za glavo največega Črnogorca. Strah me je bilo, da ga ne bodo morda toliki junaki hoteli pošto vati in slušati, kedar jim bode gospodoval in ukazoval po Petrovi smrti. — Ali prazen je bil moj strah.
S. Gopčevič, vdoveli knjeginji Darinki sestrkn, piše v svoji knjigi („Montenegro und die Montenegriner", 1877)kako krepko se je mladi naslednik postavil na noge, vrnivši se iz Rusije. >) Po hudem prepiru s stricem Perom prisilil je tega stö-
') Ali ne po letu 1. 1852, kakor trdi po zmoti na str. 28. Gopčevič, nego po zimi 1. 1851; kajti o novem 1. 1852 so ga bili Črnogorci že priznali za gospodarja. Ko se je bil vrnil Danilo po letu 1. 1852 t. j. drugič iz Rusije, (in to z ruskim poslancem, polkovnikom Kovalevskim, ki je prinesel sabo carovo pismo z dovoljeno raz-dvojbo najvišega posvetnega dostojanstva od najvišega duhovskega,) — ondaj ni bilo več nikakega raipora in prepira, nego sama radost po vsi Črni gori. — Pis.
piti ž njim med zbrano ljudstvo na odgovor, s kako pravico se je polastil „gospostva", in zakaj zaničuje pokojnega vladike poslednjo voljo, ki so se jej bili podvrgli vsi. Nezvestim in puntarjem je drznil mali Danilo zapretiti pred vsem närodom zasluženo kazen.
—	S tolikim moštvom in junaštvom si priljubi mladi mož mahom vse Črnogorce, ki se uklanjajo samo onemu, kdor je m o ž in junak. — Omenjeni pesnik to zgodbo — to se ve, da
—	ze vse drugače opeva.
Gopčevič nam priča, da smemo malega Danila zaetran krepkoče (energije) pri izvrševanji danih zakonov primerjati Sče-panu (Stepanuj Malemu, ki se ga Črnogorci spominjajo še dan denes z velikim poštovanjem, da-si mu pravijo „lažni car." ') Zato se je pa tudi knezu Danilu posrečilo, da^je zatrl v kratkem času s pomočjo svojega zakonika v Črni go^ri mnogo hudodelstev in drugih napak, ki niso bile hrabrim Črnogorcem na čast.
Za veliko zaslugo treba tedaj knezu Danilu šteti to, da je dal svojemu ljudstvu prvi javni zakonik, za največo^ pa to, da je (krvno) os v eto zabranil na toliko, da smejo zdaj Črnogorci, če kateri katerega ubije ali umori, po svoje maščevati se samo nad „krvnikom" (morilcem), a ne več nad nedolžnim njegovim bratom, rodbenikom ali svojcem, kakor se je godilo poprej. — Koliko „dobra" je Danilo, kijmdaj ni slutil, da bode kedaj i o n žrtva nesrečni osveti, samo Črni gori storil s tem zakonom, lahko sodimo po krvne osvete strahovitih nasledkih, katere je D. Milakovič popisal v omenjeni „Grlici." (Prim. „Magaz. srb.-dalm. 1860 str. 101).
Res, da Danilo ni bil brez človeških strasti; ali treba pomisliti, da so te strasti dražile in razdražile v njem zarote zoper njegovo vlado in glavo (od 1. 1853 - 1859), zato ker je bil knez prisiljen po prvi turški vojski pomnožiti davke. A prvo zaroto je bil osnoval ter jej prvoval njegov lastni stric Djordje (Jurij) Petrovič, ^ki je moral, — potčm ko so jo zasledili — z mnogimi drugimi Črnogorci pobegniti ter živeti nato v Zagrebu, a stari Pero Petrovič v Kotoru, kjer je umrl 1. 1854. —
Med pobeglimi je bil tudi nesrečni K a d i č. — Na drobno je vse to popisano po drugih knjigah, — na žalost večidel po tujih, Slovanom sovražnih. Napikali so se ubogega Danila tujci zarad njegovih slabih lastnosti; zato sem hotel razodeti Slovencem na kratko tudi nekoliko njegovih slavnih „svojstev", pa i po-
') Zato ker se je delal cara rusk. Petra III., polastil se po zvijači „gospostva" črnogorskega ter vladal krepko kakih 5 let.' Nekateri so trdili, da je bil Kranjec; ali zdaj je dognano, da je bil Hrvat (Raj-čevič) iz Like. Še dan denes živi pod imenom ,,Ščepan Mali" v narodnih pripovestih. Poslavil gaje tudi vladika Peter II se svojim pesn. delom: „Lažni car Ščepan Mali", (v Trstu 1851). Pis.
praviti nekatere zmote gledč njegovega življenja. Izpodbujalo me je k temu poslu ... „iznenadno poznanstvo" s tem imenitnim možem, ki je prestvaril preprosti in uporni narod svoj v tako kratki dobi, „da nikdar takega".
Ako ne bi bil Danilo take') prekreil nerodovitne ledine (celine), ne bi mogel tako vspešno orati na „duševnem polju" sedanji knez N i k o I aj ; ne bi mu bilo m6či misliti še na prenarejanje in popravljanje zakonika črnogorskega. — Kdo ve za kako državo ali državico, v kateri se ni že dvanajst let pripetila nika k a tatvina?! — Do^zdaj nam je znana, kar se tiče tega, (čujte, čujtej). . sama ... Č r n a g o r a , — da öna Črna gora se svojimi Črnogorci, ki so jih pitali zlobni tujci zmčrom s tatovi in razbojniki. ')
Da se jim zdaj kaj takega ne more več očitati po pravici, — to je Danilova zasluga.
Zato slava Danilu I. zato, kar je skrbel in se trudü ves čas prekratkega knezovanja za srečo in omiko junaških Črnogorcev, ki smejo po pravici popevati o sebi:
„Malo nas je, al' smo ljudi" (možje).
Pa i Danilo bi bil smel o sebi reči:
„Malen jesam, al' sam čovjek" (mož).
Dodatek.
Potem ko je bil moj spis že poslan v bčlo Ljubljano, nameril sem se v Beču (29. okt. 1877) na g. dr. Bogišiča, ki seje vračal iz Bolgarskega v Pariz, kjer izdeluje po kneza Nikolaja 1. naročilu i novi zakonik črnogorski. Na moje vprašanje, kedaj ga misli dodelati, odgovoril mi je, vda morebiti za leto in dan, rekši, da se ne mudi, ker bi izhajala Črna gora lahko še več let... z Danilovim zakonikom. —Ondaj mi je razodel g. Bogišic svojo misel, da ne bi bila črna gora brez Danila I. nikdar to, kar je, — tako zložna in tako jaka, kakoršna se je pokazala v zadnjih presilnih turških bojih.
Pravil mi je učeni mož tudi o mčdrim ndčinu, kako je bistra glava Danilova „pojedinim" plemenom črnogorskim ušibila po-prejšno preobilno oblast, ki je bivala na zätor občni domovini — „slobodni Črni gori". — Knezu Danilu I. pripada tedaj tudi velik delež sedanje bojne slave črnogorske.
*) Da se ni v Črnigori pripetila vsaj že 12 let nikaka tatvina, to svedoei S. Gopčevič v svoji knjigi na str. 134.
Tudi pošteni nemški popotnik Gust. Rasch piše v svoji knjigi (Prag, 1873): „Die Türken in Europa"; II. str. 230, da ni slišal v črni gori nikdar nič o tatčh, razbojnikih itd. Pis.
Po prvem „iznenadnem" sestanku sem imel še dvakrat priliko videti tega imenitnega moža, iu to drugič menda po novem letu 1852. Ondaj se je nabirala med tukajšnjimi Slovani milostinja za vse uboge Slovence (nesrečne po strašnih povodnjah poprej-šnega leta).
Drznil sem se iti poklonit i „gospodarju" črnogorskemu D a-nilu, ki je bil dospel — potujoč drugikrat na Rusko — zopet v Beč ter se navratil v gostilnico „pri raci". — S knežje-moško prijaznostjo me sprejme vpričo svojega mladega (menda samo začasnega) pobočnika, podari nesrečnikom slovenskim na mojo pre-ponižno prošnjo — kakor je rekel — „drage volje" svetal z I a-tak, ter podpiše na imenik s cirilico samo svoje ime: Данило (Danilo). —
Tretjič in zadnjič sem videl kneza Danila med sijajnim spremstvom našega cesarja, kateremu se je bil po srečno končani turški vojski (1. 1853) prišel zahvalit za vspešno pomoč. Ondaj je knez v prekrasnem „jeleku," ki je bil spredaj in za daj skoro ves ze zlatom pokrit, jezdil bistrega cesarskega konja, kateri je pa moški stopal pod moškim Danilom, — Evgeni-jem črnogorskim. — Kdo bi si bil ondaj mislil, da zada jeklenemu možu že po sedmih letih sovražna roka tako smrt!
Popravek; Na str. 223 v zadnji i predzadnji vrsti naj se bere mesto „razumjem" — prav: „razumiem."
Nebeške komedije
(Diviua commcdia) Dante Aligliieri-a
prvi oddelek:
P a k 1 o,
po originalu poslovenil Jovan Koseeki.
Predgovor.
„Divina eomrnedia" Dante Aligliieri-a slovi po svetil tako, da so že davno se glasile iskrene želje tudi po prevodu slovenskem klasične italijanske poezije. Zdaj se nam je ta želja spolnila vsaj deloma. Slavni naš Ko seski je dovršil prvi del Danteove „Nebeške komedije", kateremu je ime „Paklo" (pekel) in mi preprijazno privolil v to, da smem iz njega v letošnjem „Letopisu" Matičnem priobčiti nekoliko odlomkov, da se tudi Slovenci seznanijo s to knjigo in da svet vidi. da tudi slovenski jezik je kos, svojemu narodu kazati poezije mojstra, ki ga Italijani stavijo v prvo vrsto svojih pesnikov, in ki v obče velja za prvega kristijanskih pevcev.
Velečastna pesem „Divina eomrnedia" D a 111 e a (rojenega v Floren« leta 1265.. umrlega 1321. leta v Eaveni), ki je od leta 1472 doživela Mizo 70 izdanj in komentarov, obsega tako rekoč vesoljni svet, in je, kakor on, neizmerna. V treh velieih oddelkih, katerih prvi se zove „Paklo", drugi „Viee," tre tj 1 „Nebesa", popisuje pesnik svojega duha prikazni (vizije) tako, da čitatelj kar strmeti mora nad smelo fantazijo pesnikovo.
Ime „komedija" ne sme čitatelja zapeljati v misel, da ima morebiti kako burko pred seboj. Dante je v nekem drugem svojem delu „Deila volgare elo-quenza" razložil, kaj mu je tragedija in komedija: v tragediji se vršijo dogodbevsikdar tako, da konee njih je žalosten in strašen, v komediji pa je izid iz začetka osorne dogodbe vselej srečen in vesel. S tem je poeziji vpravičen naslov „Nebeška komedija", ki skozi „Paklo" in „Viee" pelje v „Nebesa".
Al pesnik mora biti v vzvišenem pomenu te besede, kdor si upa na metri eni prevod taeeea izvirnika kakor je Danteova „Divina eomrnedia." Naš K oseški se ga je lotil, in izvrstno dovršil prvi del, od katerega imajo čitatelji 5 spevov zdaj za poskušnjo pred seboj, ki smo jih brez predrugačenih slov-niških oblik natisnili prav tako, kakor jih je naš veleeenjeni pesnik pisal, z odločno željo, naj njegova sedanja dela gredo na svitlo v tistih oblikah, v katerih so 11a dan prišla vsa njegova prejšnja: Koseski hoče ostati Ko-seski, po pravilu, da le duh oživlja, oblika pa mori.
Čeravno je že vsacemu spevu 11a čelo napisan kratek obseg, ne bode vendar odveč, da čitateljem, ki Dantea ne poznajo niti v izvirnem jeziku niti v

nemškem prevodu, v lagleje razumljenje, nekoliko obširniše razložimo obseg peterih tii navedenih spevov.
VI. spevu začenja pesnik veliko svojo vizijo z alegoričnim vvodom. Po noči je pesnik samec v tamnem gozdu (pregrešnem človeškem življenji), kamor je v spanji (v zatemneli višji duševni zavesti) zašel zgrešivši pravo pot. Izhajajoče solnce kaže mu sicer goro kreposti, al tri strašanske pošasti: ris, lev in volkulja (tri človeške hudobije: poltenost, jeza in lakomnost) ovirajo mu hojo na to goro. Kar se nenadoma straha potrtemu pesniku na viši ukaz prikaže senca Virgilija (slovečega pesnika Bimljana, rojenega leta 70. pred Kristom), ki mu obeta po drugi poti peljati ga iz solzne doline ter ga skozi paklo iu vice spremiti v nebesa, kjer ga bode izročil višemu voditeljstvu — voditeljstvu Beatrice (ljubice pesnikove v mladosti njegovi in namestnice nebeške modrosti).
V	2. spevu nadaljuje Dante vvod in kliče muze in lastnega svojega pevskega duha na pomoč. Dvomečega, ali je vreden izvršiti tako veliko podvzetje, ki sta ga pred njim izvršila le dva človeka (Euea in sv. Pavel), osrčuje Virgi-lij z razodetjem, da je on v nebesih izvoljen za ta poklic po treh božjih milostih. Zdajci poln poguma nastopi Dante s svojim voditeljem pot k vratam pakla.
V	3. spevu se prav za prav prične hoja po paklu, katerega vhod'je za» znamovan z glasovitim napisom. Po Virgiliju osrcen stopi pesnik v temni svet, kjer ga sprejme jok in stok pogubljenih. Najpred vidi gole in od mrčesov trpinčene duše takih ljudi, katerim v življenji ni bilo mar ne za sramoto, ne za čast; brezštevilna množica tacih gre za zastavo, ki se neprenehoma okrog vrti, in s tem zaznamuje majavost brezznačajnih ljudi. Potem prideta do prve reke v paklu (Aheron) in do paklenščeka Charona, ki duše čez to reko prepeljava. Strele tresk vrže pesnika omamljenega na tla, ki pa je v sledečem spevu z Virgiljem vred na uni strani obrežja. Kako je tje prišel, ne pove pesem.
V	4. spevu hudo zagrmi; pesnik se probudi in za Virgiljem gre v prvi kolobar pakla, ki mu je Linibus (rob) ime, in v katerem duše pobožnih paga-nov brez bolečin, pa tudi brez upanja rešenim biti koprnijo. Virgilij razjasnuje Dante-u dvombe njegove o patrijarhih, katere je Kristus rešil podavši se v paklo. Pesniki Homer, Horacij, Ovidij in Lucan pozdravljajo povračajočega se Virgilija pa vzamejo Dante-a med-se. Naprej grede prideta do grada, v katerem pesnik vidi duše najslavniših junakov, modrijanov in gospa, starodavnih časov.
In tako na dalje vsak spev, katerih je 34, odkriva nov prizor.
V	34. to je, zadnjem spevu dospeta, Dante in Virgilij v poslednji razdelek i), kolobara, v katerem izdajalci svojih dobrotnikov v železje vkovani tičijo. Virgilij kaže plahemu Dante-u groznega Luciferja s tremi različnimi obrazi in 6 perutami; v vsakem žrelu pa grize enega omenjenih izdajalcev, namreč Juda iskarijota in pa Cassija in Bruta, morilca Cezarja. Potem stopata med kodrastim životom Lueiferja in ledino in grudami v središče zemlje doli; zdajci se obrne Virigilij in stopa kvišku; tako prideta skozi neko luknjo v skalovju v lijak druge polukrogle pakla. Skozi ta lijak gresta ob studenčeku do druge polukrogle, ki ju pelje iz pakla zopet na svet.
Tako je hoja po paklu končana in popisana, kar je pesnik (Dante) videl na tej poti. Evo zdaj po izvirniku poslovenjene speve Koseskega.
Dr. Jan. Bleiweis.
Pervi spev.
Obseg. Pervotnimu v gojzdu zmoten pevic. Troje divjih zverin. Virgil k poto
vanju vabi.
Na sredi bil sim našiga življenja
Prestrani v gojzd zašel mračivne hoste, Naravno pot je krila megle tenja.
Kak bil je gojzd i tmine v njemu goste Načertati bi bilo pretežavno, Spomin že nanj ovre mi sedbe proste.
Gorjup spomin! podoba smerti ravno,
Zbog blažja pa ki tam je me dospelo, Bom videnja narisal točje glavno.
Ne pomnim več, kak djanje je pričelo,
Po dremu c!o sim zmešan bil te dobe, Se mračiti mi krogoma je jelo.
Ko prišel sim potem na berda robe, Kjer preneha omenjena dobrava, Ki terla mi je z grozo serca globe;
Gledaje gor zapazim de mu glava Je svitla vsa blešobe iz planeta, Na vsakim ki je potu vodba prava.
Pojenjati takrat mi strah obeta,
Ki serce tak mi vil je noč prestano, De bila skor zavedba mi je vzeta.
Ko kter otet iz viht na zemljo znano
Se plašno v tok ozre vaiov gromečih, Kjer mnogo groz mu bilo je nagnano;
Tak duh je moj, plen čutov se vertečih, Stermel okrog, strani gledaje čudne, Iz kih še ni se vernul kter ž;večih.
Po kratkimu počitku noge trudne
Na novo vprem, je hodba bila taka, Globejši zmir stopala de so mudne.
Nenadoma mi zver nasprot priskaka, Risena je, nog jadernih zverina, Ki brezasta ji krogoma je dlaka.
Je bila všeč ji moja tak bližina,
De skor mi je overla spešno hojo, Uništila namenbo želj in čina.
Prižgal je dan bil ravno baklo svojo,
In s tistim spel je zvezdami na višo, Ki kazale so svetu krasno bojo,
Ko stvarnik je snoval te čudne bliše; Sim upal zver ujeti s kožo šarno, Je zdelo se, de bližo mojo iše.
Me veselil je svit i vreme parno, Pa zona to je nova koj zakrila, Zagledal sim, de lev me pazi žarno.
Do mene mu je želja vidno bila,
Mi gladno je pretil z glavo visoko, Tak de o tem je zračje groza vila.
Volkinja mi nasprot zijä široko Požrešnosti i glada je prilika, Že druzih več je ranila globoko.
Ta vsih strahot in stiska mi je slika, Mi vgasnula je bila vsaka nada, Dospeti verh, mi upanje se vmika.
Ko družba, ki koristi le bi rada,
Ak dojde čas, ki zgubo ji nagoni, Obupa clo i v bilkice razpada;
Tak mene vil je v pusti britki zoni O bližanju zverine strah, ki nudi, Poišem da zavetja v niže Ioni.
In glej, navdol ko noga se mi trudi, Prispe mi sprot nenadoma oseba, Ki glas hripav je puhala iz grudi.
O vidu tem primora me potreba,
Zakličem de: Usmili se, te prosim, Ak človek si, al tenja le iz neba!
On reče mi: obraz človeški nosim, So bili vsi Lombardi mantovani Prededje mi, nasledbe ja ne kosim.
Sub Julio sim rojen bil, pagani
Smo bili še, ja v Rimu sim prebival, Augustu smo pravednim bili vdani.
Sim bil po£t, ideje sim ulival
Sloveči v spev od verliga Eneja, Ki blagor je v Italji zadni vžival.
Kaj tebe pak po tem nemiru žeja?
Zakaj ne greš na kom veseli mika, Ki vir je sle in prida plodna veja?
Virgil si ti? navdušenja oblika!
Bogat iztok modrosti na vse kraje! Izkriknem ja clo srama bivši slika.
Ti si Virgil, ti pevstva cvet i slaje,
Okrepi moj mi trud i djanje marno, Ki vodita skoz vednosti me gaje!
Si moj razgled, vse tvoje ljubim žarno,
Učil si ti cvetečo me pisavo, Nanesla ki mi čast je milodarno.
Poglej to zver, ki brani pot mi pravo, Me reši je, pomagaj mi, te molim, Viharni strali bali mi sodbo zdravo!
Bo treba de ti drugo cesto volim, Mi reče on razumši trepetanje, Izvodim de te pušbam prida golim.
Zverina ta, ki drami tvoje zvanje, Ne pripusti nikomur proste itbe, Ga zmir podi, pogin je zadno gnanje.
Je zgol pohlep, ne kaže nikda sitbe,
Po žretju bolj ko pred je žretja gladna, Je želna le nažokanja, nalitbe.
Zverin je tma, s kim spojenja je radna,
Še več jih bo; naposled hert jo zgrabši, Bo zmel jo v prah, in to bo muk ji zadna.
Za vžitje ta zlata, dežel ne rabši,
Modrosti, snag, ljubezni se nasiti, Med Feltrama de rod mu je ne zabši.
Ta bodi spas Italji v žal zaviti,
Za ktero Nis, Evrialos, Kamila, So dali se, in Turnus, pomoriti.
Pognal bo zver, jo groza tak bo vila, Bežala de v peklenske bo globine, Pred našim kjer terpinčenjem je bila.
Pa tebi v prid nej stanje to premine, Daj, sledi mi, korakal boš po potih, Ki skriti so za žive praha sine.
Donil bo krič obupa na vsih kotih,
Boš gledal scer preteklih dob junake, Ki hujši smert žele si v zlih pomotih.
In razun teh boš vidil tudi take,
Začasni ki so v žaru zadovoljni, Spasitve se nadjavši iz napake.
Če v kraje pak, veselja ki so polni, Ti dojde mik, popelje tje te duša, Sloboden ki pristop ji je vesolui;
Ondašni car ker meni ne pripuša,
De stopal bi čez prag njegove hiše, Pravednimu zakonu bivši suša.
Je scer povsot, pa stanje so mu više,
Tam tron ima, tam grad njegov je glavni, O srečen tist, ki tje si cest poiše.
Odgovorim: O, čuj me pesnik slavni! Opiraj me, pri Bogu ne ti znanim, Uidem de zapredi se mešavni;
De svetih vrat se Petrovih dotikam, Pa v tminah prej z nesrečnim se soznanim. Se vpoti on, za njim se ja pomikam.
Drugi spev.
Obseg. Poklic modropevke. Pesnik je v strahu, de bi moč m u ne omagala.
Virgil ga tolaži.
Se nagne dan, rujav kolor ogerne, Kar živo je, od trudniga se dela, Od brig in sil k počitku tihim verne.
Le mene sta pohot in mik sogrela; Lotiti se nezmirnega zadevka, Ki zdaj ga vam bo Muza razodela.
Ukrepi me, opiraj modropevka,
Opomba ti mi j«sno čista bodi, Mi vpali čut idej žarečih sevka!
Pozor, počt! izustim, ki me vodi,
Poprej ko pot nastopim strašno tako, Al kadra k tem je moja moč presodi!
Si djal de je Enej korakal jako
Te v kraje tmin živečiga telesa, De serčno je prespel overo vsako.
Pa njemu ak nasprotnik zlega plesa
Pomoč je dal, gledč na plod plemena Njegoviga in rimskiga drevesa,
Po vrednosti mu došla je ta cena; Izvoljen bil začetnik on je Rima, In več ko to, romanskiga kolena.
Resnica nej dostojno diko ima,
Ta mali kal, nevažna korenina, Naslednikov je Petra bila cima.
Ta dični pot, on Venere je sina
Razjasnil, bil mu vir začasne slave, In papeštva poznejši veličina.
Posoda šla je tje miru in sprave, De bila je napolnjena kreposti, Ki zadnič bo podlaga hodbe zdrave.
Zakaj pa jaz bi tje šel, jaz priprosti? Ne dike verh, ne Pavlus, ne Eneja, Sam sebi k tem ne zdim se kader dosti.
Bojim se jaz, ak ravno skusb me žeja,
De moj prihod ne bil bi čin bedaka, Razumil boš kaj dvombe v čut mi seja.
Ko kter ki rad od sklepa v sklepe skaka, Za zmislik nov koj prejšnimu odreče, Ugodi ker mu bolje nova vsaka;
Tak meni v tem temotnim kraju steče, Ko tehtal sim po jedrini nameno, Začetni cilj utažiti me neče . .
Razumil ak besed sim tvojih ceno, Mi reče duh voditeljev opazno, Ti pamet je plahota djala v seno,
Ki mnogokrat nakloni zmoto razno,
Od slavnih djanj de mož se proč oberne, Kot plašna zver, ko vgleda senco lažno.
Otmem de te bojazni plahe serne,
Razjasnim ti, zakaj de pridem k tebi, In tvojo kdo zapredo mi razgerne.
Pri tistih bil sim ki so dvomni v sebi; Ko me na krat zakliče diva krasna, Ja prosim koj, ukazala mi dč bi.
Očesa sta ko danica ji jasna,
In tak začne oseba mi unstranska, Donela je beseda rajsko glasna:
O, duša ti prežlahtna mantovanska, Ki ti do zdaj ime živi cveteče, In vedno vsim prikazen bo božanska!
Prijatel moj, ki ni izvoljen sreče,
Je zmotil se na svömu potovanju, In plašniga natrag strahota vleče.
Bojim se de ne bil bi v zamotanju
Tak hudimu, opor de mu ne hasni, Preti mu tma zaprek po momu znanju.
Pritečenja do njega ne zakasni,
Pomagaj mu z besedo i z rokama, V oserčju zanj bojazen mi pogasni.
Blaženka sim, do tebe dojdem sama, De vpalim za otetbo te poeta, Se vernem koj potem do dike hrama.
Ko v hišo bom gospoda spet prejeta, Po tvoji bom zaslugi te hvalila. Od mene zdaj beseda je povzeta:
Divica snag, o ti kreposti sila,
Preseže ki na svetu vse kar biva, Ter clo nebes je bleske doveršila!
Tak tvoja všeč mi je zapoved živa,
De zdela bi, speljana že, se kasna, Krepkejšiga mi treba ni upliva.
Tesnoto v to kaj prideš iz prostora, Ker te nazaj že tira želja jasna?
Prašanju hot ker k temu te primora, Povem ti koj, odgovori mi ona, Zakaj de me ne plaši tamna nora.
O tistih le stvareh te stiskaj zona,
Kim dana moč je, kvara ti navleči, Vse drugo prost je volji dar naklona.
Bog pa mi dal krepost je to doseči, De vaša me nezgoda ne dotika, Ne žar plaši, ak bil bi mnogo veči.
Divica je v nebesih, milb velika, Ki tvojo to zapredo obšuluje, In hujšiga iz tiska slabe vmika.
Besede te Luciji ona vsnuje:
Priporočim ti tvojega ljubimca, Obup je clo, krepost mu omaguje.
Lucija, bran nar manjši svade dimca, Se dvigne koj, ter meni se približa, Ki stala sim tik Rahelniga žimca.
Mi reče tak: Blaženka! pravdi viža! Ga ne opreš, ki ljubil te je tako, De vmaknula ti ni ga slastna niža?
Ne čuješ de po brambi kliče jako,
Mu smert grozi in krog in krog nezgoda, Priskoči mu, nevihto taži vzako !
Hitrejšiga ni v morju jadrobroda,
Ne tiče viš, ko ja sedaj sim bila, Kir bistvo sim razumila na voda.
Iz lepšiga sim doli se spustila,
Zaupajoč na tvoj govor pravedni, Ki tebi ter čitavcu čast je mila.
Ko stavek je doveršila posledni, Ozerla se solzeča je v nebesa, In zbode me še bolj ozir ta bedni.
Udeležila sim tak se tega plesa, Otela te zverine tiste strašne, Ki tvoga v hrib ni prntila telesa.
Čemu tedaj so žile tvoje plašne,
Te sorte strah zakaj ti v sercu duja, In groze ti razvivajo se rašne?
Daj! družba treh veljavnih žen ti snuja V nebesih skit premage, dike, slave, In moj govor k okrevanju te zbuja!
Ko cvetlice, al druge žlahtne trave,
Ki v hladu so mračivnimu zaperte, Povzdignejo ob soncu zopet glave;
Tak bil sim jaz, kreposti prej poterte
So v cvetju spet, oserčje se prebudi, Izrečem to, borivec nove certe: Usmilenka, ki zame se potrudi,
In pesnik ti, ki speljal si dotično Tak urnoma, de duh se moj ti čudi! Podbadal si z besedo mi prilično Oserčje tak, in tako me zarotil, De pervo slo priznavam za pravično. Sva zmenjena, boš vodbe ti se lotil,
Za tabo jaz, ti glava bivaj, mojster, Sim rekel muna to je on se vpotil, Ja spein za njim; pot zmeden je in ojater.
Tretji spev.
Obseg. Pahla vratni napis. Kraj terpinčenja. Aheron. Karon. Prevoinja.
Skoz mene greš v okrožje muk i tuge, Ta pot peljä neskončne v bolečine, Ta cesta gre med žertve grešne kuge.
Pravica je voditelja višine
K osnovi te ponore napeljala, Izverstne tak de nikda ne premine.
Poprej se ni nikaka stvar poznala,
Le večni čas, in večna ja sim sama, Tem up v obup, kih strastbo notri gnala!
Besede te mi kazala je jama,
Ob verhu vrat so mi nasprot blešele, Izustim plah: pomen je meni tama!
Mi reče on, zaklad previdbe cele: Zda treba je, de hipno se nakani, Preteht na stran, je sila sklenbe smele.
Sva prišla v kraj, nikomur živih znani, Kjer gledal boš terpinčene duhove, Občutki kim spoznanja niso dani.
Budivši, v dlan mi segši, snage nove, Potem spusti prijazniga obraza Me v mračni kraj, grozivno strašne rove.
Doni mi v sluh nezmožniga dokaza
Koj zdih in stok, mi solza silno teče, Se tresem ves, od studniga ko mraza.
Jezikov šum! preklinbe vsak izreče, Izdihi groz, togote kriki čudni, S pestmi pritisk, zarot ki v živo speče!
Letopis IV: 1877.	J (j
Tak truš je bil, tak dirindaj ostudni
V okrožju tem, ko peska met al snega Ker ju okrog vihar vrti nemudni.
Prestrašen jaz do duše gnusa tega
Poprašam: kaj je, mojster, to začuto? Kter narod zvil obup je tak, i vsega?
Odgovori: to bitje žalno, kruto,
Je temu v del, ki tam živi nemarno, Brez krivde scer, pa tud zasluge muto.
Pridruženi so tistim dunam varno, Nasprotniki ki niso bili ravno, Le zvesti ne, za sebe vneti žarno.
Boji nebo se, biti z njim neslavno, In paklo jih med svoje šteti neče, Ker bahati ne moglo z njim bi javno.
Poprašam jaz: kaj silno tak jih peče, De glasnoma izjavkajo nadloge? Zaverne on: odgovor koj poteče!
Jim upa ni, de vzela smert bi vboge, Njih bitje je pod nizko ceno tako, Zavidajo de vse, i hujši proge.
Pohvalo svet jim priterguje vsako, Usmilenja za njih serce ne čuti. Ne več o tem; gledaje sodi jako!
Ozrem se tje, bandero vidim snuti, Ki tak vrti se nagloma okrožno, Kot veternik na turnu vihri v kruti.
In toliko je šlo jih zadej složno,
De bi poprej ne bil verjel, de smerti Požeti jih nebroj enak je zmožno.
Potem ko sim spoznal nektere v čerti, Sim vidil vmes i tistiga prikazen, Kim zbog plahot so šapli bili sterti.
Razumil sim, derhal de gosti razen
Je stranka men zaverženih od Boga, Ki zraven tud nasprotnim zbor je prazen.
Ne živi ti, nezgoda kim je mnoga, So nagi clo, terpinčeni preveno Od os in muh, merčesa bolj še zloga.
Obraz poti na tla kervavo peno,
Ki z britkimi tam solzami se meša, De jo červad gnusobna serka leno.
Pretehtati zdaj drugo vid ne peša,
Ljudi zazrem na bregu širne vode, Poprašam: kaj, o mojster, tiste preša,
De spešijo tak nagloma na prode, Pripravljeni čez reko se peljati? Ak sodim prav pohitrene prihode.
Opomni on: ti htjem odgovor dati, Ko dojdeva na pušbo Aherona, Mogoče tam ti bo i to spoznati.
Sedaj mi vpre besedo straha zona,
De vtisnul s čem sim vodnika sodivši, Do reke več iz gerla ni mi dona.
Pa toka sred sivor na barki bivši, Kim starosti so kodri se blešeli, „Gorje, gorjčl" nasprot mi zavapivši.
Ni u 1	*" ' Iši smeli,
Kjer škripi zob i zdihi bodo peli.
Pa ti, kaj htješ, o duša v truplu živa? Ti loči se od istih ki so rajne! Ker vidi, de nečut ukaz mu biva,
Pristavi: pot skoz druge je okrajne, Na tem ne boš dosegoval namena, Različna gre namera ti od zdajne.
Na to Virgil: o Karon, serda pena! Vtolaži se, tam sklenjeno je tako, Kjer hot je čin, ti zgini dvombe sena!
Voznik na to kosmatih lic napako Ugladi scer, pa žarna dva kolesa, Namest očes, mu sučeta se jako.
Prikazni pak, ostudni kip merčesa,
Nagota clo, s čeljustmi so škripale, Ko tehtale pomembo so slovesa.
So klele vse, Bogä, in kar so znale, Roditelje, zibelko, žlahto celo, Spočetja kraj, ljudi, velike, male.
Obernjeno natrag, plakaje, smelo
Je vse v okrog, taistimu namenjen, Ki ne boji se Boga, spet veršelo.
Hudoba Karon, vatra živa cenjen,
Jih goni skup, in z veslam koj ga rukne, Ki zdi se mu v premikanju polenjen.
Ko list jesen iz vej za listam cukne, Kar ne nehä tak dolgo de posledni Drevesa kinč na listnik spodej smukne;
Tak cepali Adamovi neredni
Sinovi so za enim drugi urno, Prilika cip kim tičar piska vjedni.
Preplavajo rujavo reko burno,
In preden ti so tam na nogah stali, Jih tukej tma je novih skup sigurno
Moj sin, Virgil na to izdihne v žali, Povem ti, vsi zaverženi od Boga, Na mestu teni se skupej bodo zbrali.
stran zaliva,
Nakloni k tem jih lastna želja mnoga, Pravica jih pervotna tako vodi, De v grozi clo jim klije čudna sloga.
Po cesti tej pravedni duh ne hodi, Je Karon djal togotno godernjaje, Pretehtaj sam, zakaj de tako sodi.
Rečeno to potres prešine kraje,
Kjer stala sva, s krepostjo silno tako, Spomin de še nagib strahoti daje.
Dolino solz vihar pretuli jako,
Rudeči blisk zavije v žar okrožje, Zavedenje mi vgasne v glavi vsako,
Telebim tje ko škop na mračno znožje.
Četerti spev.
Obseg. Hoja v predpaklo. Pervi kolobar. Kraj imenitnih oseb, pevcov
in modrih.
Preterga mi omot i spanje v glavi
Grozinski tresk; ta strese me enako Spijočini ker ga kviško kdo postavi.
Vse tehtam zdaj, stojč po koncu tako, Na to in to poglede vpiram krogo, Spoznal de bi, kje sim i bistvo vsako.
Razmotrim de sim blizo roba mnogo Doline solz, kjer žara strup in tuga Družijo v javk nezmerne muke strogo.
Globoka je, temotna, zmoto žuga!
Ko skuša gled presodbo tega mesta, Spoznam de sim ničesar perhli sluga.
Sedaj pogum! letä je v nižo cesta,
Začne Virgil, sam plašen, govoriti, Ja pervi grem, nej sledba bo ti zvesta.
Odgovorim, glede ga v strahu biti,
Bom zmagal jaz, kjer sam si ti preplašen, Raz dvomb ki znal do zdaj si me izviti V
ln meni on: ni hodbe duh prestrašen, Po žalosti za trumo v totim dvori, Iz groze ne, mi je ta stisk narašen.
Grudav je kraj, le spešiva, to skori! Se vpoti on in meni vhod ukaže, Tak bila sva na pervim krogu zgori.
Tu plakanja ni bilo britke baže,
Le zdih na zdih okraj dajal je čuti, Ki tresli so obzor vesolne vraže.
Brez muk jih je obup iztiskal kruti, Ki žgal je tak terpinčence preveno, Prenesti de ga niso mogli muti.
Vodivec moj pa to mi da v preceno: Ne pitaš me, kdo duhi tam so tisti? Razjasnuti želim i to ti seno.
Ti niso zli, pa vonder niso čisti,
Ker ni opral jih kerst izvirne proge, Zapert jim tak ostal je hram koristi.
Živeli so pred Kristam leta mnoge, Pravedna ni jim vera bila znana, Tud mene so zadele te nadloge.
Za ta pomanjk, za drugo ne, izbrana Nam bila je temotna ta napaka, Bezupno v ki nas muči serčna rana.
Ko čujem to, britkost me zgrabi jaka, Ker gledal sim zaslužnih duš potrebe V okrožju tem, pa ne pokoja znaka.
Poprašati, o vodja, moram tebe,
Mu rečem zdaj, bolj vidil de bom jasno, In z vidam tem pomöt ohranil sebe:
Je šel že kter, zarana ali kasno,
Iz nore te, de bival je zveličan ? On reče mi nekoliko počasno:
Sim bil še nov, ne vsih stvari prepričan, Ko prišel bil mogočnik je v te kraje, Z bandero v znak de je s premago pičan.
Ta peljal jih je množtvo iz ograje, Odama z Jevo, Abelna, Noeta, Ter Mozesa, s tem druge modre mlaje.
Tud Izaka, Abrama mu očeta, Mem Davida prededa Izraela, Dvanajst sinov natančno versta šteta.
Scer bila je med njim, se ve, Rahela, Za ktero let je mnogo služil Jaka, In druzih trno je tista noč otela.
Na nogah zmir je pih mi delja vsaka, Tak spešiva naprej po toti hosti, Po gnječi duš — čem reči — solz in plak
Se nisva vniz od verha bila dosti,
Ko plamen tam zagledam čudni v delji, Premagal ki polnočni mrak je gosti.
Koraki so do tje se mnogi hteli,
Pa vonder sim spoznal de iste kraje Pravedniki v posestvu so imeli.
Povej mi čast umetnosti bez graje!
Kdo tisti so izverstniga plemena,
V	posnemanje vsim drugim tam sijaje? Mi reče on: ker slavna jim je cena
Med vami že, jih Bog čez druge vredi, Tak prednost jim i tukej ni zgubljena. Besedam tem oklic doneči sledi: Častimo ga, slovečiga poeta, Ki proč je bil, je zopet naši v sredi! Ko vtažen don premirja čas obeta, Se bližati zagledam štir prikazni, Jim čerta lic ni sle ne tug napeta. Učitelj moj pomenkvi reče v razni:
Poglej ga tam, ki meč po zraku vije, Gre spredej trem, ki njega tik so pazni! Homer je tist, on pevce vse presije, Za njim Horac, satirikar poguniui, O vid potem, Lukan četerti dije. Ti vsi, ko ja, smo v pevskih činbah sumili, Priznavši to v okrožju jedno glasno, So skazali se s klicam bistroumni. Ogledoval sim združene počasno,
Orjaka tik, sve druge ki preplava, Ter orlu par verši v osračje jasno. Medsebna jim je kratka omenjava,
Približajo se koj mi, me pozdravši, Kar bilo je voditelju — — zabava. Potem še več mi slave prispoznavši, Odločijo mi šesto mesto v kopi, Družbenikam tak svakim svoje davši. Sedaj naprej pomikajo naj stopi,
Rečeva več, kar tu bi prazno bilo, Prileglo pak se tam je mračni lopi. Do grada tak prispem z voditbo milo,
Sedmerni zid mu čversta je terdnjava, Potočje se mu tikama je vilo. Čez to sva Šla. zdi mosta se naprava. In prestopivši sedem vrat po redi Naj tratnik lep nakrat zelen obdava. Osebam tam so bivšim važni gledi, Obnašanje sad blage rodovine, Medu dovolj v olikani besedi. Namerjava na desno stran doline,
V	odperti kraj, razjasnen, druzih visi, Pregledam de selake vse širine.
Pred sabo na razcvetenim glediši Sim vidil jih visoke tiste slavne, Kih nikada pozabljenje ne zbriši. Elektro vmes, blešeče druge davne,
Tud Hektora sim gledal, ter Ene j a, Voditelj bil je Cezar trume glavne.
Kamila v ti je, tam Pentesileja
Na drugo plat, sim vidil tud Latina Z Lavinijo, ki plodna mu je veja.
Je Brutus bil, pristojni strah Tarkvina, Lukrecja, Julja, Mareja, ter Kornelja, In samšiga sim vidil Saladina.
Zazreti več oči mi dvigne želja,
Zagledam koj pervaka vsih, ki znajo Vdeležiti modrosti se veselja.
Časti ga vse, mu pervi sedeš dajo; Se Sokrata, Platona blesk prostira Med umnimi, ki znanstva cvet ga zvajo.
Demokrita, kim svet je le primira, Ter Talesa sim zrel in Heraklita, Diogena ki samši v sodu hira.
Potem Orfej stropovja krog presvita, Aristotel, Empedokles, Evklides, Scer Seneka in Tulij sta očita.
Jih prišlo je še druzih več na videz, Hipokrates, Galen in A vi cena, Averočs, ki ve stvari izidez.
Izreči clo vam sledniga imena
Mogoče ni, preveč bi bilo dela, Razumi vsak, popis je bistva sena.
Šesterih zbor se zmanjša v naj dva smela; Na drugo pot voditelj zdaj zavije, Iz tišine v šumavo tega sela,
V okrožje v kim svitlobe blage ni je.
Stir in trideseti spev.
Obteg. Giudeka, zadni krog, sreda vesolnosti, Luciferov tron, Juda, Brut, Kasij.
Vexilla regis prodeunt inferni
Nasproti nam; de vidil boš Orjaka, Mi reče varh, na levo se oberni! Ker megle šlar se zgosti do oblaka, Al kadar tma večerna nas obsega, Mlin veternik se zdi deljave spaka. Tem slicen stav mi videnja preprega;
Vetrovja zbog sim bil za vodjem tično, Branilo scer ni nič nadležja zlega.
Sim bil — plašan izrečem to prilično —
Do tje prispel, kjer sence v ledu skrite, So vidle se ko v steklu proge mične Leže so tu, stoje so tam očite,
Na nogah te, s petam na kviško une, Clo v kolobar nektere s truplam zvite. Ker toliko naprej sva hodne bune, De vodniku se je pristojno zdelo, Mi skazati posestnika te krune, Omeni on: postoj, i dvigni čelo!
Orjak le-ün je Dite! lep nekada, Dnes vanj pogled zahteva serce smelo. Premenul kak sim groze v led se tada, Ne upati, prepeval vam de tö bi, Jezika ni, ki strah enak ovada. Ja nisim bil, ne vbit, ne živ, ti v dobi, Ak um imaš pretehtaj moje čute, Ko spasa vse obup mi nade zdrobi. Glavar ohol te vlade žalno krute Iz leda pers moli le polovino, In roke te so prej za obra snute, Kot obrove, mu seči v ram višino.
Zdaj sodite, kak stas de mora biti, Primeren de za tako je zverino. Prej slično lep, ko zda je grozoviti,
Ker stvarniku nasprot je dvignul glavo, Iz njega zlo, ni čuda, mora kliti. Clo groze plen sim gledal to postavo, Obraze tri različne je imela, Polt predniga mi kaže boj rujavo. Inaka dva sta tik naviš kipela,
O plečnicah nasprotna scer si bila, Pa zrašena se z unim zgorej zdela. Rumenkasta je barva tem i čila, Leuniga jo misliti si morte, Enako tem, ki unstran biva Nila. Peruti dve ste vsakim pram al porte, Sirejši od jadrila morske barke, Primerne kot so tičku take sorte. Namest peres imele so kožarke,
Kot matopir; te suče silno tako, De vihram trem so dajale povdarke, Premenši v led Kocita gnusno mlako. Текб solze iz šest očes ko veka, In peni jok mu v brade tri se j ako. Vsakterih je v čeljustih duša neka, Ki mane jo ko terlica predivo, Ob enim de odmeva trojna jeka.
Je predniga terpinčenje scer živo,
Pa mickino v primeri unim dvema, Kih ledja so razkrite v kostje sivo.
Le-tä ki spred obupno muk pojema, Omeni varh, je Iskarjot izdaj nik, Moli v gertan, z nogama von z obema.
Le-unih dveh je Brutus levi krajnik, Iz černiga mu gobca visi vprečno, Se kerči tug namere zviti tajnik.
Je Kasij druj; tem služi hrana tečno. Nastopa noč, bo treba dalej iti, Pretehtala dovolj sva muko večno.
Mi reče zdaj, mu z desno vrat oviti, Presodi še okolnosti te ljute, Ker zdejo se ugodne cilju biti,
Se spne z menoj žerjavu na perute. Od kodra sva do kodra gomazila, Med gošo dlak i srežjem polti krute.
Ko sva do tam por izala se bila,
Kjer stegno se premika v kuknim sklepi, Naravna moč je vodja tak zavila,
Kjer glava prej de nog se mu razcepi, Plezavcu bil podoben je do pike, Za nov se pot, sim djal, po paklu krepi.
Se derži jak; iz groze te velike.
Po stopnicah težavnih le зе pride, So peha varh, ko kter iz muk dotike.
Votlini ker z menoj potem izide, Me posadi na rob skalade sive, Ter bližej se s telesam mojem snide.
Ja dvignem gled, nadjavši se de krive Ne bom zazrel okrenbe velikana, Pa zgor pete, in zdol so bučne grive.
Al stresla ni prikaz me ta neznana, Nej praša tist, ki ne razumi jasno, Čez kteri člen sva zemlje bila gnana.
Na noge zdaj, veli mi vodja glasno,
Je dolga pot, negladka hodbi cesta, Ur dve in pol že sije sonce krasno!
Ni hišni pod, ne tlak uglajen mesta, Kjer bila sva, le groblje so sirove, Spotik, overk, svitloba clo nezvesta.
Poprej ko se iz jame ločim ove,
Razjasni, varh, ga prosim stavši ravno, Te vganjke mi, razumu negotove!
Kje led je zda? zašto je un zabavno
Obernjen tak? in kak ti v kratki dobi Premenulo je sonce stanje glavno?
Mi reče varh: ti sodiš de si v globi
Poprejšni še, plezaje imstran sredja, Strahote tik, ki zemlje jedro drobi.
Si bil dokler prehajal sim ji ledja, V obratu mom si prekoračil piko, Ki vleče vso na sebe težo vedja.
Prispela sva na drugo plat veliko, Le-uni sprot, ki zdaj otesa čeka, Nedolžnosti kjer križali so sliko,
Ki svetu snag je bila plodna reka. Sedaj stojiš na grudi zemlje male, Ki ravno ji nasprotna je Giudeka.
Ker tu dani, so nočne ondi hale,
Ta pa ki bil mi stopnica je z dlako, Je v stanu ki mu zgodbe so ga dale.
Na toti kraj iz vis je trešnul j ako, In zemlja, pred i ondi suha bivši, Pokrila se je v grozi z morsko mlako;
Na strani tej se kviškoma razvivši, Je za seboj votlino to pustila, Oprostena gnusob se veselivši.
Je neki kraj, globejši sila sila, Od Satana kar nora je široka, Premerjena po vidu ni še bila;
Naznanja ist po glasu se potoka,
Ki v nižo raz kamnite jame lije, In brizgoma peneče solze joka.
Na toti pot moj varh z menoj zavije, De prišla bi iz puste tmine lasno, Počitka brez on stalno dalej rije.
On spredej spe, tik njega jaz ne kasno, Dosegel de bi prej željene mezde; Skoz neki vdor primahava na jasno,
Kjer z radostjo zagledam svitle zvezde.
Valvazor z ozironi na Slovanstvo.
Študija; spisal P. pl. Radie s.
Slavui kranjski domorodec baron Janez Bajka rt Valvazor, kateri je vso svojo imovino žrtvoval preiskavanju in proslavljanju svoje ljubljene domovine ter zapustil potomcem svojim delo, ki je pridobilo njegovemu imenu nesmrtnost, svojo „Ehre des Herzogthums Crain," *) baron Janez Bajkart Valvazor, sicer italijanske krvi, a rojen na slovenski zemlji, ni, kakor svedočijo njegova dela, pozabil niti jeden hip, kaj je dolžan svoji rojstni deželi in svojemu rodu, v katerega sredi je zagledal luč svetä, in ta svoj narodni dolg je neprestano plačeval zvesto in pošteno se svojim domoljubnim delovanjem.
Baron Valvazor, rojen v Ljubljani dne 28. majnika 1641, kateri zatorej svoje izobraženosti ni prejemal v dneh närodne po-vzdige, temuč mu je imel odločiti smoter in mčr vladajoči lati niz em, baron Valvazor se je navzlic temu po nagibu posebnostnega svojega bitja in svoje odlične pravicoljubnosti emancipiral pravil šole svojega časa, katera, če ravno niso zatirala ndrodnosti, jej pa vendar tudi niso služila v pospeh, in deloval je ne le v lokalno domo-rodnem, temuč tudi v närodno-slovenskem smislu kakor n i k a k učenjak njegove vrste pred njim in — malokateri za njim!
Njegova, akoravno v nemškem jeziku pisana „E bre des Herzogthums Krain" ima zatorej v štirih svojih folijantih bogat izvor kakor v obziru na domače zgodovinoznanstvo, tak<S tudi v obziru na n&rodni živelj, bogat izvor za izpoznavanje starosti in bitstva slovenskega näroda, a ne manj tudi bogat izvor za izpoznavanje historičnih dotik našega naroda z drugimi slovanskimi rodovi, osobito z Rusi in Jugoslovani sploh, dakle za izpoznavanje slovanske uzajemnosti, katere pojem je jasen bil našega barona Valvazorja ostrovidnemu duhu.
Valvazor — z iskreno hvaležnostjo mora to dandanes rodoljub pripoznati —Jcakor trudoljubiva bučela je on svojo neumorno pridnostjo nabiral, kar je mogel svoje dni preiskati in poizvedeti o rodu in zgodovini, o jeziku in veri, o šegah in običajih slovenskega naroda, dalje ni opustil, pri sestavljanji topografije kranjske dežele dostavljati nemškim poznamenovanjem krajev, gora, rek, živali, rastlin in kamenja slovenskih imen, naposled je svojim nepristranskim
*) To delo ravno zdaj zopet izhaja v 2. nepromenjenem natisu. (Založnik mu je J. Krajec v Ljubljani 1877.)	Pis.
navajanjem vseh za rod in dom zaslužnih mož minolih stoletij nam epigonom vstvaril tudi panteon imenitnih Slove-nov (pred njim in za njega dni), objektiven, da si nikdo ne more bolj objektivnega želeti.
A da je ta mož tujega rodu našemu slovenskemu nar6du takö izvanredno pravičen bil, na to sta dopolnovaje in pogojno uplivala osobito dva faktorja: prvič, kakor se je že omenjalo, njegova pravicoljubnost, in drugič njegovo neprestano občilo z ljudmi raznih stanov, osobito s kmetom, do katerega tedaj „tako zelö zaničevanega stanü," („gar so verachtetem Stande"), je Val-vazorja vedno posebno vlekla njegova ljudoljubnost in kojega je brez konca pridno študiral.
Ljubezni in sočutju Valvazorjevemu za slovenski narod se je temelj položil v očetovi hiši, kajti že njegov oča Jame j V a 1-vazor je bil takö närodno-slovenskega mišljenja, da je (1. 1650) pri pozvanji grajskega duhovna na rojstni grad Me d i jo stavil pogoj : da imä brati duhoven evangelije v slovenskem jeziku. *)
Potovanje po tujem — katero je nastopil Valvazor, dovršivši filozofično fakulteto pri ljubljanskih jezuitih in vstrezajoč okusu svojega časa, — in sicer potovanje po Nemčiji, E'ranciji, Italiji, da, celo do Afrike, ni ostalo njemu brez najstalnejše koristi za ožjo njegovo domovino.
Pri izobraževalnem tem popotovanji se je naučil treh stvari. Pred vsem kozmopolitičnih svžtnih nazorov, kateri se javljajo pri njem osobito na narodno-gospodarstvenem polji. On piše n. pr. sam v II. bukvah st. 147: „Zur Unterhaltung menschlicher Gesell-und Gewerkschaften hat der Schöpfer den Erdboden nicht überall in derselben Fruchtbarkeit oder in den Früchten selbsten gleich gehalten damit nämlich die Naturgaben unterschiedlicher Gegenden uns zur Erhandlung dessen, was uns mangelt und durch die Handlung zur Leutseligkeit verbinden mögen. Denn indem ein Ort dem andern von seinem Ueberflusse etwas überläset und dieser jenem hingegen wiederum von dem seinigen, werden sie beide des göttlichen Segens theilhaft und gemessen derer Früchte des Landes, die bei ihnen nicht wachsen sowol als die ihr eigener Boden hervorbringt."
Drugi dobiček, katerega je Valvazor imel od popotovanja, je bilo prepričanje, daje treba tujim krajem ravno takim načinom podati znanost o svoji domovini kranjski, kakor jo je prejel on iz inih dežel in kakor je on izpoznal te tuje dežele.
Zato je, vrnivši se v domovino svojo, brzo se poprijel dela, našo lepo kranjsko deželo preiskavati in popisavati ne samo tujcem, temuč tudi domačinom, „die ihres e i-
genen Nestes keine Wissenschaft trugen in, „deren Viele einem Durchreisenden wenig von diesem ihrem Lande zu sagen wissen."*)
Tretje naposled, kar je na mnogih in vsestranskih popotovanjih svojih na tujem popolno izpoznal in ceniti se naučil, je bila avtopsija, (samovidnost,) katera mu je potem ravno pri preiskavah in popisovanji svoje domovine izvrstno služila. Ni treba zagotovil Valvazorja samega, da je „das ganze Land (Kranjsko) etliche Male kreutzweis durchgereist und sich so die Gelegenheit (lego) das lieben Vaterlands ziemlich bekannt gemacht," vsak list njegove kronike nam to očividno dokazuje. Da je raz-ven tega pisal nebrojno pisem, trudeč se, prejemati od tli in tam naznanil, da je temu in onemu pošiljal nalašč zato posebne pote i. t. d., i. t. d., o tem natančneje pisati ne spada semkaj, kakor tudi ne opominjamo na okolnosf, da, kar se zdi nevrjetno, a je vendar istina, da Valvazor namreč pri svojem plemenitem visokodušnem delovanji za slavo Kranjske iz malenkostnih ozirov od mnogih krajev ni dobival take podpore, kakoršne je želel in mu je bila potrebna. Izmed vseh gradov in gradičev, katere je popisal, mu jih je le sedem, reci: sedem podalo doneske, o vseh drugih mu je bilo nabirati materijalije samemu. Mestjanski odbori mest in trgov so mu stavili jednake ovire, le Kamnik in Rudolfovo poleg Ljubljane so bili izjeme ter so mu odprli svoje arhive. Največjo uljudnost mu je skazovala deželnapisdrna („landschaftliche Canzele y") in duhovvenstvo, katero ga je krepko podpiralo pri njegovih pripravah. S k o f mu je dovolil prosto porabo škofijskih'arhivalij in župniki so mu pošiljali osobito statistične date, o katerih se govori pozneje.
Njegov eminentno katoliški duh, po katerem se je odlikoval in katerega je izpoznaval pred vsem svetom, in ravno tako tudi njegovo hrepenenje, proslaviti domovino in närod, to mu je naklonilo visokočestitega domačega duhovenstva prijateljstvo. Njegov katoliški duh, kakor vidimo pozneje pri razpravi o njegovi „Ehre des Herzogthums Krain", je bil njemu confessio fideiza to glavno delo njegovo.
Sicer pak je bil neutrudljivo za slavo svoje domovine delajoči mož napoten na samega sebe, ni zatorej čudo, da se v njegovem velikanskem delu, katero je bil naložil svojim plečam, marsikaj ni tak6 posrečilo, kakor bi se bilo moglo zgoditi, da je bilo delo primerno razdeljeno. Pri sestavljanji njegovih del mu v stro-kovnjaškem smislu razven nemškega predelovalca „Ehre des Herzogthums Krain", Erazma Franciscija, ni zvesto pomagal nikak drug sodelovec, nego njegov plemeniti prijatelj hrvatski pesnik Pavao Vitezovič zlati vitez (eques auratus)de Segnia, kateri mu je za kroniko bil trudoljubiv pomagalec pri poglavjih
ovindiških, hrvatskih in morskih mejah, kateri je dal doneske za „Todtentanz" („mrtvaški ples '), kateri je Val-vazorja izpodbujal za izdajo zemljevida Hrvatske in ki je narisal sam mnogo podob za „Ehre de3 Herzogthums Krain." Dve leti (1. 1676 in 1677) je bival brez prestanka pri našem baronu na tuskulu Bogenšperku. *) Opiraje se na Valvazorjeva naznanila, se bodemo pozneje v razpravi seznanili s tem na vse strani izvrstnim možem.
Poskusili smo do sedaj v glavnih obrisih označiti pomembo in trud Valvasorjev za slovanski svet, a sedaj hočemo podrobno pregledati posamezna dela našega nesmrtnega domoljuba v njih dotiki sč slovänstvom.
Vrsto njegovih, proslavljenju drage domovine in v njej bivajočega naroda posvečenih vednostnih del je odprla:
Topographia Ducatu» Carnioliae modernae.
Takoj v tem prvem svojem delu, katero je izšlo 1.1679, zatorej ravno 10 let prej nego „Ehre des Herzogthums Krain," in ki ee je tiskalo v L j u b 1 j a n i pri J. B. Mayerju, je imel Valvazor ozlr na ndrodno ravnopravnost, ker je atlasu obrisov — „der Conterfeen aller Städt, Markt, Clöster und Schlösser" — katere obsezajo te bukve, dodäl obseg narisanih predmetov v slovenskem jeziku.
A ker je ta „Topographia", ki jo je pisatelj pozneje pomnožil in jej pridel razlaganja, kakor potreben del za celoto se sprejela v „Ehre des Herzogthums Krain", ker še dandanes kakor tako zvani „zapisnik gradov" („Schlösserbuch") v lepem glavnem delu blazega barona najbolj zanima, in ker so v tem zapisniku gradov slovenska poznamenovanja postavljena poleg nemških, da še več, ker se Valvazor skoraj pri vseh ozira na eti mologijo, bodemo počakali s pogovorom o tem imenoslovji do konca.
Najprej za imenovanim delom je prišel na svitlo „Todtentanz,"
Theatrum mortis humanae,
tiskan v Ljubljani 1682.
Popolni naslov se glasi: „Theatrum mortis humanae tripar-titum I. Para: Saltum mortis, II. Pars: Varia genera mortis, III. Pars: Poenas damnatorum continens Figuris aeneis illustratum. Das ist: Schaubühne des menschlichen Todts in drey Theil 1. Theil: Der Todten-Tantz. 2. Theil: Unterschiedliche Todtsgattun-gen. 3. Theil: Der Verdambten Höllenpeyn vorstellend. Mit schönen Kupferstichen gezihert vnd an den Tag gegeben durch Joan-nem Weichardum Valvasor etc. etc. Cum facultate Superiorum et
speciali Privilegio Sac. Caes. Majest. Gedruckt zu Laibach und zu finden bei Johann Baptisto Mayr in Salzburg Anno 1682. 4° (IV und 256 Seiten.") Naslovu nasproti je bakrorez, predstavljajoč slovesni obhod smrti, spodaj je berilo: W(eikhard) W(alvasor) inven. W(erex) excudebat. J o h. Koch del. And. Trost sculp. Wagenpurgi in Carniolia. Prvi list ima „viso" lektorja Antona Lazari ddo. Labaci 6. April 1682, in generalvikarja Frančiška Jožefa Garzaroll k Gazarollshofen ddo. Labaci 7. April 1682.
Potem je tiskano posvečenje Albertu, opatu v St. Pavlu na Koroškem. Na koncu uvoda se nahaja latinska pesem in nekaka igra z verzi Pavla Vitezovic a. Potler se pričn6 dijalogi. Začenjajo se z dvogovorom človeka in smrti, za katerim pride pogovor prvih starišev ž njo, za tem pak nastopajo po vrsti — vsi govoreči se smrtjo latinsko in nemško — papež, kardinal, škof, opat, korar, župnik, pridigar, menih, opatica, nuna, cesar, kralj, knez, grof, vitez, plemenitaš, vojak, tolovaj, sodnik, mestni svetnik, pravdnik, zdravnik, zvezdoglednik, bogatin, ubožec, trgovec, kramar, brodnik, voznik, kmet, pijanec, igralec, blaznik, slepec, prosjak, starec, cesarica, kraljica, kneginja, grofica, plemenitašinja, stara ženica, döjnica, dečak, fantič, krepost, zmagovalci, Kristus in smrt. Drugi in tretji del obsezata različne vrste smrti in muke pogubljencev. Predaleč bi nas zavedlo, in tudi ne spada v meje tega dela, da bi navajali tu predstavljane špecijalitete po imenu, opomniti hočemo le, da je narisanih in popisanih 35 različnih vrst smrti in peklenskih muk 31 vrst. —
Pomembni v narodnem smislu so v tem delu Valvazorje-vem doneski, katere mu je za drugi del („različne vrste smrti") podal njegov prijatelj Vitezovic, in sploh tekstu pridejane podobe.
Te podobe, ker so bile narejene v deželi, imajo najvišjo ceno v närodnem in kulturnozgodovinskem obziru, in sicer zaradi tega, ker se na njih vidijo nošnje različnih stanov, ki so bile takrat obične, dodana jim znamenja in orodja i. t. d., katera so se tedaj potrebovala.
Tako n. pr., da navedemo le par izgledov, imd Eva preslico, čisto po jugoslovanskem načinu narejeno, in kramar visok, daleč čez glavo sezajoč koš, kakoršne so še ne davno na Krasu imeli in ki se pri Valvazorju v ,,Ehre des Herzogthums Krain" nahajajo narisani na drugem kraji, pri dotičnem zemljevidu, ki ga ima popis dežele; kmet pak je vpodobljen, какб mu vlekö štirje konji s „komatom" plug i. t. d., i. t. d.
Doneski, katere je, Vitezovic dal našemu baronu za karakteristiko različnih vrst smrti, so bili predmeti iz Hrvatskega in Dalmacije. Na jedni podobi se vidi Jakob Vojni 6 Hrvat, ki je bil vse svoje življenje pogumen vojak, a poleg tega tudi morilec. Peče se nataknen na raženj počasi pri ognji (str. 146.) T6 eksekucijo gledata vesela dva hrvatska magnata v polni opravi, saj je Vojnic „požgal iz sovraštva do nekega grofa dvanajst gradov."
„V Okiču" („Okhürchen") — pripoveduje drugi slučaj — je nek gospodar svojo deklo imel na sumu, da mu je nekaj odnesla; prijel jo je
,,— vnd bunde sie Im Winter an ein Pfahle, Nackend vnd bloss, vnd sie begoss
Mit Wasser souiel mahle, Bias sie zu Eyss, auff solche Weiss
Ertödtet ganz gefrohren, Da gwiss nicht hat, sein Prädikat Der kalte Todt verlohren."
Oudno pa je, da na dotični podobi ni narisan mož, ki bi deklo iz škafa polival z vodo, temuč ženska, katera je pravi uzor Ksantipe, (str. 169.)
„Segniens i s" igrä, kakor že kaže im6, v Dalmaciji in živimi barvami popisuje smrt nekega dečka, ki je bil šel le 400 korakov od Senjskega mesta in ga je tam kača pičila na smrt.
Pesem „Auff dem Pfal" („na kolu") imä svoj predmet iz dobe turških vojsk po Ogerskem in Hrvatskem, kjer seje tak6 ravnalo z izdajicami.
Mi navedemo to pesem v latinskem in nemškem originalu, da se takč bolje označi delo samo. Pesem (str. 190) se glasi:
In Palo.
Innumeras quamvis intusque forisque dolores,
Maturae vitio, vitaque morsque ferat: Ueque tarnen plures feritas humana dolorum,
Quotidie species reperit, atque modos: Quin etiam miseros pallo transfigit acuto, Perfidiae si quos comperit esse reos, Uli humero, huic collo, huic per syncipat exit acumen: Nonnullis palus transit utrumque latus.
In Ung. et Croat.
Auff dem Pfal.
Die gross Zahl, der Schmertz vnd Qual,
So Todt und Leben häuffen, Von auss, vnd inn, kan Menschen Sinn
Zwar niemals gnug begreiffen, Mehr immer doch der Menschen noch,
Ihr Graumsambkeit nachgründet Mit grossem Fleiss vnd neue Weiss,
Der Peyn vnd Todt erfindet: Zu dieser Zeit, man gar die Leuth Von denen man kan wissen
Dass sie dem Feind Verräther seynd
An g'spitzte Pfäl thut spissen: Da geht der Pfal, dem maniehsmal
Beim Kopff auss, dem beym Gnücke; Dem durch die Seit, d«r stirbt bey Zeit Kans halten für sein Glücke.
Koje bil Valvazor po izdanji svoje topografije Kranjske se poprijel sestavljanja topografije sosedne nam dežele Koroške in jo )e tako rekoč izdal kakor priročno potniško knjigo za tujce 1681'1. (v Ljubljani pri J. B. Mayerji,) je sedem let pozneje (1688 1.) zatorej jcdno leto pred izdajo svoje „Ehre des Herzogthums Krain" objavil obširno
Topograpliia Archiducatus Carinthiae,
kateremu delu je že bil založnik Wolfgang Moriz Endters v Nürnbergu.
Delo je posvečeno stanovom Koroškim in v posvečenji pisatelj izrečno povdarja, kako je hotel s tem svojim delom oso-bito tujcem odvzeti misel, da leži ta dežela v kotu skrita v senci.
Za naš namen, da namreč dokažemo, kako Valvazor povsod, kjer gre za näro dno stvar, jemlje nänjo ozir prosto, odkritosrčno in popoluem objektivno, za ta namen imä navedena publikacija mnogostransko in veliko pomembo.
Takoj v uvodu (str. 1.) se bere: „Sonst findet man in den uralten Freiheiten oder Privilegien, dass ein Herzog in Kärnthen in Windischer (Slovenischer) Sprach investirt nnd eingeführt worden. Wie dann auch Aeneas Silvius in seinem Europa an dem Ort, wo er von Kärnthen schreibt, für glaubwürdig anzeigt, dass ein Fürst in Kärnthen die Freiheit hätte, wann Er bey einem Römischen Kayser und dem ganzen heil. Reich angeklagt würde, dass er sich von demselben änderst nicht als in Windischer Sprach zu verantworten schuldig wäre."
Ta „vindiški jezik" (,,Windische Sprach") je pa — kakor se vidi dalje na str. 4. — „(heute) allein unter dem gemeinen Volk und zwar nur an denen Crainerischen und Steierischen Confinen wie auch bey und um Klagenfurth Üblich. Und nächst Ciagenfurth bei Maria Saal (Gospä sveta) auf durchwegs „windischem" Boden steht der Herzogsstuhl („Königsstuhl",) von dem pag. 130 die Rede ist."
Ker se närodno vmeščevanje novega deželnega gospodarja kakor vojvoda Koroške zaradi daljne skupnostne zaveze obeh sosednih dežel najprej za närodnih in potler zopet tujih knezov tiče tudi Kranjske, je Valvazor o njem v VII. knjige svoje „Ehre des Herzogthums Crain" sestavil obširen popis ter mu odločil celo IV. poglavje. Zat6 bodemo tudi mi govorili o tej
Letopis 1877. IV.	17
närodni ceremoniji, kedar pridemo v svojem pregledu glavnega dela Valvazorjevega na dotično mesto.
Leta 1672 (dne 10. julija) se jo poročil baron Janez Bajka rt Valvazor z Ano Rozino pl. Grafe nwegovo in dva meseca pozneje, dnč 27. septembra, je kupil grad Bogeušperk pri Litiji (kateremu je zdaj gospodar rodbma Windischgiäzova) od barona Franceta Alberta Kajzela (Khaysell.)
Tä romantično na hribu stoječi grad je umeteljnost Ijubijoči baron prestvaril v prav muzen hram. Dragocene knjige v vseh jezicih — dandenes poglaviten del nadbiskupske biblijoteke v Zagrebu, *) —uajkrasnejšepodobe, (oljnate slikarije, bakrorezi, radirane slike in lastnoročne risarije) iz domovine in tujega, na tisoče sta rili dragocenih novcev, matematično-fizikaličen kabinet in v posebni söbi redke imenitne stvari iz prirode in druge znamenitosti iz vseh dežel; vse to je bilo nakupičeni in razstavljeno v prostorih Bogenšperka ter lepo urejeno in hranjeno. Mnogokateri učenjak iz daljne tuj'» dežele, osobito iz Angležkega (— kjer je učena „kraijeva družba' barona Valvazorja še predno je izdal svojo „Ehre des Herzogthums Krain" imenovala svojim udom) — sli-šavši o slavnih teh vednostnih zbirkah, je prišel navlašč jih ogle-davat in razboriti nabiralec in urejevalec, duhoviti graščak mu je bil najljubeznivši „cicerone."
V gradu Bogenšperku je napravil Valvazor tudi sicer najbolj za domačo potrebo
bakrorczärno.
On piše o tem („Ehre des Herzogthums Krain," knjiga XI. str. 620): „Ich bin auch ohne Ruhm zu sagen, der erste gewe sen, der in dieses hochlöbliche Herzogthum Crain die Kupffer-Druckerei eingeführt. Ja, ich habe hier in Wagensberg im 1678 Jahr (am 12. April) selbst ein solches Werk aufgerichtet und etliche Jahre Kupferstecher und Drucker bei mir im Schloss unterhalten."
Kedö so b Ii ti mojstri risarji in bakrorezdrji, kateri so imeii opraviti pri Valvazorju? Njin iimena bi remo na podobah.
Poleg monograma plemenitega barona samega, kateri je po lastnem naznanilu „selber alle Stadt, Markt, Klöster und Schlösser abgezeichnet" (knjiga XI. uvod) nahajamo šifre in imena Andreja Trosta, kateri je znan tudi kakor ilu-strovalec v štajerskih gradov knjigi Vischerjevi, Dunajčana Matije Greyscherja, p i. A t z e 11 a , I'. M u n g e n s d o r f a , Pavla Vitezoviča viteza (P. R.) Imenovani možjč so oskrbo-
*) Leta 1690 je prodal Valvazor to biblijoteko nadškofu Ignaciju Mikuliču za znameuito vsoto in s temi V a 1 va z o r j e v i m i knjigami se je položil temelj rnetropolitanski biblijoteki. (Glej moj spis „Valvasor. Graz 1864," str. 26.)

vali drug poleg druzega in zapored bakrorezärstvo, a predloge so jim delali risärji: Valvazor, Janez Koch, (risär „Todten-tanza") in Janez Werex, domač umeteljnik. *) Začela je ba-krorezarna svoje delovanje ,,se svetim delom", neko pasijonsko knjižico, katera je izšla 1. 1679 in kateri je napravil podobe Werex. Potler so se napravile podobe za topografijo Kranjske, Koroške in Hrvatske in za druga baronova dela, osobito in kakor glavni nalog te umeteljniške naprave za „Ehre des Herzogthums Kraiu."
Kakor sploh v vsem in vselej, je Valvazor tudi v obziru te artistične svoje naprave bil zelo postrežen drugim, in tako vidimo, da so bili izdelani v Bogenšperški bakrorezärni bakrorezi za Schonlebnovo delo: „D siertatio polemica de origine Habsbur-gico Austriaca" in za njegovo „Oarniolia antiqua et nova."
Se ve, od druge strani treba povdarjati, da je Valvazor za večji del svojega glavnega dela pri datah o domačem plemstvu porabil ogromne genealogične materijalije prvega kranjskega povestničarja svojih dni, Schönlcbna, kar je tem važnejše, ker je Valvazor, kakor smo omenili v začetku, za svojo „Ehre des Herzogthums Krain" mogel prejeti doneske sam6 od sedmih gradov.
Te genealogične notice o vseh plemenitih rod bi nah kranjskih od roke Schönlebnove se nahajajo na 449 b stih 700 listov obsezajočega, „Miscellanea" imenovanega kodeksa v zagrebški metropolitanski biblijoteki, in hranijo poročila o mnogih takrat še cvetočih narodnih plemenitih rodbinah in o njih raed-sobojnih dotikali ter dotikah z drugimi (tujimi/ plemenitimi rodbinami po Kranjski in sosednjih deželah. Te genealogične date je Val vaz o r sicer porabil v pragmatični zgodovini, potler v popisu dosto janstev in služeb deželnih in pri imenovanji gradskih posestev, a v svojih podrobnostih še niso dovolj cenjene in sodržujejo osobito z närodnega stališča bogat zaklad. Meni bode skrb, da bodem v svojem bijografičnem delu o Schönlebnu, za katero že zbiram tvarino, to pomembo imenovane pismene ostaline iz peresa za Kranjsko in za slovenski närod visoko zasluženega učenjaka popolnem ocenil in osvetlil.
Schönlebnova literarna ostalina, glavni izvor Valvazorjevemu najimenitnejšemu delu, dovedla nas je do tega samega
Okolo leta 1680 je začel baron Janez Bajka rt Valvazor svoje preiskave in svoje nabiranje za „Ehre des Herzogthums Crain". Istega leta (dne 23. februarija) je razposlal tiskano vabil no pismo, proseč, naj se mu naklanja podpora pri njegovem započetji na slavo Kranjske. Prosil je poročil (iz mest, trgov, vasi i. t. d.) do sv. Jurija prihodnjega leta in poslala naj bi se mu na Bogenšperk ali na ljubljansko pošto pismeno in
*) Xe ravno neslavni slikar Peter Werex (morebiti sin zgoraj imenovanega) je bil rojen 1 1715 v Turjaku.

zapečateno.*) Pet let je minilo, da je Valvazor preiskaval in nabiral, potler še le je mogel misliti na končno sestavo kronike. Leta. 1686 je bil prvi vezek, 1. 1687 drugi, 1688 tretji in v spomladi 1. 1689 četrti in zadnji vezek gotov v rokopisu.
Po posameznih vezkih — kajti še le 1. 1689 je izšlo delo v Niirnbergu pri Wolfgangu Moritzu Endterju popolno natisneno — je učeni Erazmus Francisci prevzemal rokopis Valvazorjev, ga „in eine rein deutsche Deut- und zierliche Redeart zu bringen," ter ga po svojem okusu uredil in stilizoval in „ausserdem unter Mitwissenschaft des Hauptauthors" ga olepšal z opombami in jed-nakimi povestimi, dä, tudi nekatere bukve (1. 5. 10. in 13.) je spisal tii mož sam.
Dogodek je bil, vzbujajoč senzacijo, kedar je 1. 1689 v štirih folijantih zagledala
„Ehre des Herzogthums Crain"
se 3320 stranimi in 533 podobami beli dan v naši domovini!
Ogledimo si sedaj to še dandanes kakor za časa svojega izdanja nepresežnonajizvrstnejšedelo, katero sodržuje vire za izpoznavanje dežele in ljudi, čegar objektivno popisov an je närodnih vprašanj in raz mer je še dandanes kakor tedaj izgledno!
O eminentni udeležbi dežele in ljudstva v boji zoper dednega sovražnika kristijanstva kakor „narodna straža ob Savi" še na konci XVII. stoletja, ko je tudi sam gospod pisatelj knjige, stotnik narodne vojske, nakaterikrat se bojeval zoper Turka, poroča jedrnato takoj v uvodu I. vezka Kranjski namenjena slavilna pesem kakor izvrsten „Ehrenschall", katerega „proglaša o tej deželi:
„Dass du den Glauben stets, dem Mond zu Trutz, beschützt, Mit taplfrem Stahl und Bley auf Ost-Reichs Feind geblitzt, Der seine Ruhe kam, und deine Treu, zu Stühren, Die Treu, so manches Land, mit Ehren kann belehren."
Drugi list imd bakrorez, predstavljajoč Avstrijo na prestolu, pred njo je Karnijolija, katero spremljati vera in pogum-nost, kar se nanaša na navedene verze. Angelj, ki plava nad to grupo, kliče iz svoje trobente v svet besede: „Carnia fida Deo Carnia fida Du ci" — „Kranjska, zvesta svojemuBogu, zvesta svojemu knezu,'- zares prelepi glasili, kateri ste vse čase pridne sinove našega naroda vodili kakor svetli zvezdi po vseh potih življenja, navduševajoči jih za čast in slavo!
Po šegi istega časa je pridejano tudi tej knjigi učenega pisatelja barona Valvazor j a vrsta tako zvanih voščilnih pesmi.
*) Po originalu v Dolskem arhivu 1. 1823 od barona Buseta, prvo-sednika družbi kmetijski Kranjski prepisano in v imenovane družbe bibli-joteki I. vczku „Ehre des Herzogthuras Krain" kakor prepis privezano.
V vsem skupaj jih jejednajst, med njimi dve hrvatski Pavla Vitezoviča viteza in jedna slovenska Sisenčelijeva (Siscil-tschelli.) Dozdeva se nam več nego gola dolžnost pietete, dana tem mestu zopet ponatisnemo te iz slovenskih src našemu blagemu domoljubu v slavo spevane himne veselja, katerih jedna, Sisenčelijeva, ima za nas Slovene še posebno vrednost, ker je prva nam do sedaj znana posvetna pesem v slovenskem jeziku.
Sisenčelijev slavospev se glasi tak6 le:
Zaslititno voshejne te Krajnske deshele k' letom
useh hvale vrednem bukvam Krajnskiga popisvajna visoku slahtnu rojeniga, gospuda
Janesa Bajkorta Valvasorja,
Frajerja is mudje inu saverha, Gospuda u' Bogensperko, inu u' Ljehtenberko, u' dolejnskem Kraje te Krajnske deshele peshizeskega Kapitana, inu tovar-sha engeleshkega Krajla tovarshtva.
Ie persheu enkrat tajste dan
s' tulikem proshnam perpelän. O srezhne dan? O srezhna luzh?
Katera imash tok veliko muzh, de te bukve perpelash,
nem to pravo luzh podash. Vj bukve tudi srezhne ste,
sakaj vj mene resvetlite, inu sterte, de moje ime
zev svet zčlo dobru ve. Koker to sonze sjvternu
lepshd stane, inu mladu. Nezh inu nemore skodvati,
oku je lih moglu prebjvati sa murjam delezh pokopano, inu s' temnizam obdano. U glihe vjshe jest gore grem,
lepu svetiti perzhnem. O srezhne dan? ke mene resvetish,
moje temnice pogebish. Vj bukve pomagaste,
inu pumozh perdaste skusi vezheniga Gospuda
Valvasorja, kir da, de jest ta velik svet
resvetiti morem sazhet. Vj mene mozhnu hvalite,
moj glas povsod restresite.
Kateri te hvale bode brav,
te besede bode prebrav: O srezhna Krajnska semla,
katera tuliku hvale perjemla od soih senov, kotere je srodila,
inu taku vesoku vezhila. Srezhna mate stakem sadu,
kir je perneslo tvoje telu. Bukve tedaj pojte,
na usem svetu stojte. Po u' deshelah letite,
inu raoju zhast donesite.
Joshef SisentschellL Takoj za slovensko pesmijo Sisenčelijevo je natisnena hrvatska pesem Vitezovieeva, v kateri pesnik proslavlja svojega prijatelja Valvazor j a v imenu Hrvatske. Omenjena pesem se glasi:
Knjigam
Kranyszki Orszag izpisujucliim,
Preszvitloga Goszpodina
Gosp. Ivana Bajkharda Valvazora,
Szlobodnoga Goszpodina od mudje i novoga dvora, Goszp. ü Bogenspergu i Szvitloj goriczi, dolnyaga Kraja orszaga Kraynszkoga Pissaeskoga Kapitana, i Kraljeve 11 Angly Driishbe uda,
Hervatkinga.
Hotti dokle vidit tva vila me sztrane,
Ke, Kakono jak schit vsze Kerstyansztvo brane. Iii zdrage volye csini ove trude:
II' da vech nevolye Kazat znalla buie. Z' orszaga boj moga, takve d imovine
nevidis drugoga neg puszte zidine. Izmed jednajsztih varmedyij samoga
nimam v' ovih Littih varosa jednoga. Z manom szenya grada Dolmaczia vshiva: Modrussa opadda zemlyomsze pokriva. Glaszan szrichom dugom sziszak szadje szelo,
Z travomszej', z lugom schitarje odelo. A meszta osztala za Kralye i bane
od mene szu palla pod turszke pogane. Ke turszka moch csudna z' trska je dobila,
daszam prem ja trudna i sze szama bila. Vechkrat szam ztakalla Kervave potoke,
vsza v' jedan grob sztalla, terpech csudne roke.
Nebo z' mucseniki jeszam naszelilla,
pakal z nazlobniki, takoszamsze billa.
Zatosze necsudi, dämi poly radya,
Neg reczi in seudi, tusztamu Kerv vgadya.
Tiszuchszam herkulov, i Hectör rodilla, a broj od vitezov boguszam pusztilla.
Veru dershitu csvärsztu za Boga i Kralya, kako vszakom Kersztu ucsinitti valya.
Dvi Krune takoje jaszam pos?.adilla,
Z-csck i lehom koje jesam porodilla.
I däprem szad' sztrajam Kralyeuszke ра1асзе, po koih zglyedavam plazit turszke Kacse.
Podpunoma niszam obladana josche:
Krunu i bat imam Boshje milloscbe.
Blüde ne naveseni ki moj czimer sznuju, Kada sztroj cserlyeni belomu zdrushuju.
Ier daszam prem mnoge rike kervne dala, pod nicsie noge niszamsze podala.
Po nevmiclii szvojoj blude zverbu toga,
bel, i modar je sztroj vech cimera moga.
Dobra kerstyenikom csiuim zkimsze virim: Z vere napasztrikom nigdarsze nemirim.
Putnik v'szem' orszagu ostara nenaide
sztan, i volyn dragu v'szakoj hishi najde.
Ah, da vili tvojoj nehti szricha datti
perne vike v mojoj sztranisze setatti?
Doklam za turcsina sziovinye neznahu,
j moja drushina v' bolyen redu s ztrahu.
Däbi i od mene sto lipo piszala,
j sztvari hrabrene dicsno naszvit dala,
szad' ni sta viditi neg raszap za vuke,
ter dan i noch bditi z-golim mecsem v' ruke.
U koihsze sztvarih mollo naszladyuju,
ki ii szrihe darih dobro goszpoduju.
Blagöszi nyim öboj? Koi lipo szvomu ushivaju pokoj i szrihu na domu.
Jur i szlovinka rna, po bigu turskomu, szrimszko polye ima, i ore po tomu.
Mozbitsze i it' meni dobri Bog obrati.
j v' moj dom rodyeni zopetme povrati.
Da shivem (poznavsi zator turszkoi szmerri) hvälu Bogu davsi ü miru i verri.
Däbi ta imilla veche sztvari datti,
ke bi tvoja vila mogla popiszatti.
Medtimtoga hvalim kakoje dosztojno,
tvojoj shelyi shelim vsze stoje povolyno.
Za „Hrvatsko" slavi Valvazorja „Dalmacija", ožja domovina „Vitezoviea de Segnia."
V tej pesmi poje vila:
Varhu Kgnieg od spisanja Rursaga Kragnskoga,
Prisvitloga Gospodina,
Gosp. Ivanna Baikarda Valvazora,
Slobodnoga Gospodina ad Galneka, i Nova dvora, Gosp. u' Bogensperg» i svitloj gorici, doiigne strane od Rursaga Krangnskoga nad piscima glavara, i Kralyevskoga društva ü Angiii uda, Dolmacia.
Ku naslados tvoja vila
na hagia ü moj darxavi; Ka jest doma zasluxila, dase (jasna viekom slavi ? Gliedas raddo star i vridan pokraj mora grad uzidan.
Grad, ki veche od dva vika, iz Kragliestva svega moga, ovarsava <jast vojnika na vernosti cara tvoga sve Kraine Segn-grad glava: u vojnistvu viecna slava.
U margenom plamu duggo kä no ruxa ki cvatisse: a sad' v' miru: moja tugo? svake brine nagn prispisse: da se russi, da ocvitta Karstianskoga dika Svita?
Koga tuge in nevoglie
daj mi mükom zamugatti ke oddrugud mnogo boglie providane moxes znatti; ne^inime vechma duggu ponavlyati britku tugu.
Kglis na brigu jakom st6i
i za povid z mnetak prima: nitse turak veche boi, nit protribe od väs ima: a Dubrovnik k' parvoj slavi u gospostvu duge bavi.
Visse svega vidiš gore i podgorje kamenitto, valovito signie more ali §ist zrak stanovitto, Koi xivad ovud svaku <;ini zdravu, Kripku, jaku.
Zato gliustvo ovo moje
prikladnoje svakom §inu : jlje s1 marcem bitti bvje, jli ravnat domovinu; gliustvo ve no, priaznivo, krasno, bogabojazglivo:
Odtudmnogi bihu §asni j rimski zapovidniki: u svetosti velle glasni, ki v' nebeskoj sada diki u troici Boga slave na cestitos sve darxave.
Nekse dice drugge vile,
Koim sada cratu krune dasu schite odicille svakojakiem zvirjem pune u vriednosti, i starini mallomika sinnu §ini.
Jer dvista lit parvo toga
nego Troja ü prah padde jmilasam Kraglia moga, j to stare od navadde: tri Krugnane lauglie glave di§emi schit zveche slave.
Rodilasam vridne sine
vitezove k' miru, k' ratti: billase cid domovine, j cich dike sluna matti. nigda sricha jest pomogla, a nigda je odnemogla.
Obirgla iesam Kraglia
jzmed sinkov nigda moga: sada sklopit ruke valya, gospodara slussat svoga: Cesar Krunn darxi sada, a s' gradima mne^ich vlada.
Znallabihti Kazat veehe, 9abi vriedno popisatti: dobre i zle moje sreche Ke sad moram probaugliatti: K' ri^am jazik, k' pismu ruke svezahumi moje muke.
Negse di^m jos ovomu däje meni dopuseheno v' jaziku i pismu momu opravlyenje sve erikveno: zato jazik stranč moje med svetimi takoj brojč
Mallo'pises od strän rooih, al pravo i istinitto: domorodeev diko tvojih, Kaxe dillo se ^estitto: Ko ostavglias na sve vike drago §taucem cich razlike.
Srechna s' tobom domovina u rodost se neka ganne: j sä Kgniga, koj ni ein a, yasna viekom nek' ostanne; nek' ti cvate glas i dika slavno na sve vike vika.
Pave Ritter, Aliti Vitezovich Zlatni Vitez.
Za pesmami se bereta predgovora Valvazorjev in Franci sei je v. Prvega sem po glavnem obsegu posnel v svojem uvodu, drugi pa nima razven splošnega kazala v sebi druzega, nego z „učenostjo" namešano hvalo baronu in knjigi njegovi.
Le nečesa iz uvoda Valvazorjevega „An Hoch zu ehrenden Leser" moramo tu po besedi omenjati, da si tudi smo povdarjali t6 že prej, in sicer njegovih zagotovil, da ima delo njegovo katolisk značaj.
On je namreč, kakor piše, „der gäntzlichen'Meinung], dass in keinem Bogen dieses Werkes etwas begriffen sey, so seiner (katoliški) Religion verfänglich wäre. Also — piše dalje — bezeuge ich dennoch hiemit zunrUeber-fluss, dass dafern je über alle s mein hoffen, wissen und begreiffen eine einige (jedina) Zeil oder Wort die ser Historisch-Topographischen Beschreibung dem geringsten Punkt oder Stück Catholischer Religion widerstünde, solches hiemit durch mich f ür un gültig
erklärt sein solle. Hingegen zweifle ich aber nicht, der freundliche Leser werde zwischen einer blossen Erzählung oder Allegi-rung und einer selbsteigenen Rede einen Unterschied machen."
Konec uvodilnih listov sodržuje zapisnik „virov'' ter imenovanje v delu porabljenih in navedenih pisateljev; njih imena zavzimajo jednajst listov. Med temi imeni nahajamo 64 pisateljev, kateri pripadajo po svojem rodu ali značaju svojih del slovanskemu svetu. V tem imeniku so uvrščeni: P.M. Bautscher, Annales Norici, Adam Bohoritsch (Bohorič) de lingua Carnio-liae, Breviarium Polonicum, Sam. Budina, popis Sigeta, Calin memor. D. de Lamberg, M. Kastelez de rebus Špirit., Peter Kastelez de Chalcanto, Thomae Chrön Opus Canonicum, Georgii Dalmatini Biblia Carniolica, Diocleas de rebus Scla-vonicis, J. Dubravii Historia Bohemica, P. Francisci Glavinich Hist ria Tersatica in, de origine Provinciae Bosniae, Helniodi Chronicon Slavorum, baron Sigm. Herber stein Commentaria de rebus Moscoviticis in Moskovski popis, J. K er z m ar ich Carolina Croatica de Obsid, Vien., Georgii Kisel Oratio de D. ab Aursperg, Lucius de Dalmatiae et Croatiae Regno, Malavettae Historia Senensis, Michael M i k h e z kranjski katekizem, Historia da gl i Uscochi scritta da Mirutio Minuci Archiuescovo di Zara, Ne-story Scripta, Pastory Florus Polonicus, Petreii ruska kronika, Piacesius Historia de rebus Polonicis, Radkay de Croatiae et Dalmatiae regno, Blasius Rith di Calenberg dela Guerra di Friuli, dela Schönlebnova, Spindlerjeva, Stobaeusova, Eneja Silvija, — med temi Historia Bohemica — Thomasich brevis chronologia Croatiae, dela Felicijana in Primoža Trubarja, Jan. Čandika, Verbca, Vranica in Zergola.
Sedaj stojimo neposredno pred uhodoin v slavohram, katerega je Valvazor naši deželi in našemu ljudstvu na domačih tleh in skoraj iz samih domačih materijalij postavil, stojimo pri uvodu historično topograiičnega popisa Kranjske in etnografičnega popisovanja nje prebivalcev! Zapustili bodemo sedaj pot, ko smo po posameznih listih pregledovali tö našemu narodu dragocen) knjigo ; ne jemaje ozir na nje posebnostno razdelitev, zaradi katere je mnogo, kar bi imelo biti skupaj, raztresenega, hočemo mi, preskoči vši delitev na poglavja, v posebni grupi, kar je jednakega, združiti s stališča, katero je važno za nas.
Pri tem pregledu se nam pokažo naslednje nove grupe:
1.	Imena dežele.
2.	Prebivalci.
3.	Slovenski jezik.
4.	Vera.
5.	Običaji slovenskega ljudstva
6.	Narodna nošnja.
7.	Narodne stvari iz zgodovine.
8.	Narodno plemstvo.
9.	N ärodni umeteijniki in pisatelji.
I.
Imena dežele.
„Die Zeit, so alles zeitlichen Wesens Mutter," — piše Valvazor — ') „verzehrt ihre selbsteigene Geburten; wie der Saturn seine Kinder frisst. Was in oder mit ihr entspringt, muss auch mit ihr vergehen und wird durch ihr Alter begraben. Dabey verschonet sie auch nicht einmal die Namen und Gedächtnissen der Sachen, wofern dieselbe durch gewisse Denkzeichen, Marmelschriften oder Geschichtbücher ihrem Rachen nicht entrissen und also unvergesslich werden." In dalje piše: „Solchen Gewalt hat auch der (erste) Nam des (heutigen) Herzogthums Krain beinahe von ihr erlitten, sintemal der erste Ursprung desselben, weil er nirgendswo in Historischen Zeit- oder Ge-schichtschriften ausdrücklich angewiesen oder diesem Volk zugeignet wird, von der. langen Zeit so gar schier verschlungen ist, dass man heutiges Tages ihn kaum unlehlbarlich wissen kann. Wo es aber an rechter urkundlicher Nachricht mangelt, da gebricht es auch an Gewiss h eit und muss das Scheinbarste so man findet solange gelten, biss es durch glaublichere und klarere Anzeigungen seinen Schein verliert und übertroffen wird."
Prastaro je ime S a vi a, pod katerim je poznejša „vindiška okräjina" („windische Mark") pripadala velikemu ilirskemu kraljestvu in sicer zapadnemu delu te iz šestnajst dežel sestavljene deželne grupe. 3)
„Vindiško okräjino" mejiti po Valvazor j i reki Krka in Kolpa.
On piše: „Dieser umher liegende Boden (um Müttling) wird insgemein Croaten genannt: weil die Einwohner sich insgemein der Croatischen Sprache und Tracht bedienen, auch alle ihre Gebrauche auf Crabatisch führen. Wann wir es aber recht untersuchen, so findet sich allhier die recht alte Win-disch-Mark (Vindorum Marchia) sintemal, was zwischen der Culp und Gurk liegt, ehedessen die Windisch-Mark (Vindorum Marchia) benennt worden" 4)
') Ehre des Herzogthums Krain, knjiga I. str. 3.
2)	„Von den Franken so benamst, welche die S1 a v o s mit ihrem (alten) Namen haben Wenden oder Winden genannt." Ehre des Herzogthums Krain knjiga V. str. 121.
3)	Ehre des Herzogthums Krain knjiga V. str. 79, za „Notitiae
imperii."
V	polemiki se znanim Sigmundom B i r k e n o m (pisateljem dela „Oesterreichischer Ehrenspiegel") konstatuje Valvazor dalje razliko med „vindiško okräjino" in „Slavonijo."
Zadnjo zaznamuje kakor „ostwärts zwischen der Save und Drave'liegend," ki imä poseben grb (človeško rokö z golo sabljo) v tem ko je „vindiška okräjina" imela tudi svoj grb „als nem-lieh einen sothanen Kessel, worinnen Käss und Schotten gemacht werden." ')
„Die rechte windische Mark", zagotovlja Valvazor še na drugem kraji -) pri popisovanji gradu Podbrezja („Freyen-thurn")na Dolenjskem — „war diese Gegend amKulpstrom, welche jetzo zu Unter Krain gehört. Wesswegen auch allen Erbämtern (des Landes Krain) die Windisch March mitbeigetitelt wird; als zum Exempelder Erblandmarschall schreibt: Erblandmarschall in Krain und Windisch-March: Welches ebenso auch bei den andern Erbämtern auch beobachtet wird."
V	latinskem tekstiranji se je pa, kar omenjamo mimogredoč, še v XVII. stoletji namestu „vindorum marchiae" pri dednih uradih oficijelno rabil epiteton: Sclavoniae Marchiae. Temu dokaz so pisani in tiskani nadpisi (etikete), pod katerimi so se naznanjali sklepi deželnega zbora ogrskega („Articuli Posonienses") cesarske pisärne na Dunaji grofu (in poznejšemu 1. knezu) Janezu Bajkartu Auerspergu.3)
Slavonsko za vindiško je bilo, kakor znano, v XVI. in XVII. stoletji sploh v rabi in tudi Valvazor sam pravi o nekaterih imenih, da se „auf Sclavonisch in der Landessprache" tako glasč i. t. d., i. t. d.4)
Sclavorum provincia imenuje našo deželo Pavel Warnefried (okoli 760 po Kristu) in pri tem pisatelju nahaja Valvazor prvič „Carniolia" za ime dežele Kranjske.
On navaja iz njegove „zgodovine Longobardov" (6. knjiga, 52. poglavje: „Rachis denique (ait) apud forum Jullii dux, utdixi-mus, elfectus, Carniolam, Sclavorum provinciam cum suis ingressus est, multitudinem Sclavorum prosternens eorum omnia vastavit." 5)
„Carniolia und Crain seynd" — pravi naš baron — „nunmehro des Landes Crain Eigennamen, wie es im Lande selbsten von den Einwohn ern krajnska deshela benamset wird". 6)
') Ehre des Herzogthums Krain, knjiga XI. str. 384.
2)	Ehre des Herzogthums Krain, knjiga X. str. 147.
3)	Auerspergova bukvama v „knezovem dvoru" (Fürstenhof) v Ljubljani.
4)	Ehre des Herzogthums Krain knjiga IV. str. 627.
„Krajnska deshela," provincia Sclavorum (Carniolia, Crain), sč svojim „pars adnexa" vindiške okrajine — lcakor je Valvazor poznal to deželno skupino — je bila zh njega dni administrativno razdeljena v pet delov. Ti deli so se imenovali: 1. „Gorenjska stran" (Oberkrain). 2. „Dolenjska stran" (Unterkrain). 3. „Metlishke kraj" (Mittelkrain). 4. „Ta snotraine deu na krassojenu na piuke", in 5. „Istra" (Istria), (Isterreich.)
Valvazor v II. knjigi str. 99—'^96 natanko popisuje topične razmere teh petih delov držele in podaja (kakor tudi sploh) oso-bito v tem odde ku svoje knjige slovanskemu, oziroma slovenskemu iilologu neprimerno bogatstvo besed, katere so vredne pri Valvazorju ligvističnegaa zanimanja še posebno zato, ker jih je Valvazor največ zapisal, kakor jih je čul iz ust naroda.
Ne moremo si kaj, da tu ne bi izrekli neke želje. Naj bi se potrudil jeden ali drugi naših, trudoljubivo na slavo našega nä rodnega jezika preiskujočih in delujočih strokovnjakov, da bi iz našega starega Valvazorja v tä namen vsestransko pobral zname nito gradivo. Pokazalo se bode gotovo, da je blagi baron v svojem velikanskem delu, katero je mnogim nas še kripga sedemkrat zapečatena, nakupičil obilico slovansko filologičnega ma-terijaia, kateri le čaka vešče roke izkušenega preiskovalca. Iz te žlahne rude, stopljene, bi se napravil čestitemu domoljubu tako rekoč slavilni zvon, kateremu bi pristojal isti napi3, kojega je napravil sam na koncu svoje kronike onemi zvonu, ki je z njim „siavo Kranjske" oznanjal: „dat pulsata sonum!"
II.
Prebivalci.
Slovani, kakor piše Valvazor, ') so sprejeli svoje ime od besede slava. V dokaz navaja Dubraviusa („Historia Bohem. initio lib. I.") in smatra razlago tega imena „vrjetnišo" nego drugo istega pisatelja, kateri tudi meni, da bi bilo moglo nastati ime Sclavo-norum (Slavonov) po sorodnosti istega jezika, kajti slouvo po-menja, kar latinsko v e r b u m , to je: besedo. A kakor smo že omenjali, našemu Valvazorju se dozdeva izpeljava iz slave = laus, gloria, „vrjetnisa." Svoj dokaz nadaljuje tako-le :
„Gewiss ists, dass anfangs, wie dieses Volk erst weltkuudig worden, es gar hoch benannt und berühmt gewesen wegen seiner Streitbarkeit. Daher auch der Adam Rohorizh gleiche Auslegung auf diesen macht, nemlicb das Beiwort oder der Beinam Slavonier sey dieser Nation um ihrer trefflichen Thaten willen billig zu Theil worden: weil Slava in. seiner des Boho-
rizh Sprache nemlich in der Crainerischen soviel als Glori bedeute und desswegeu Slavi soviel gesagt sei als die lobwürdige, die berühmte, sintemal die Bedeutung eines Wortes sich nicht besser treffen las^e als aus jedweden Volkes selbst-eisenen Sprache."
V prepiru učenjakov za njega in prejšnjih dni, v kakovi razmeri ste poznamenovanji Vindi in Slovani (Slavoni) med soboj, izrazil je Valvazor svoje nazore tak6 pišoč:
„So will es (fürs Andre) schier das Ansehn gewinnen, in Krafft der jetzt zuerst gemeldeten Weitliiufftigkeit (weiten Verbreitung) dieses Namens (Slavi) dass nicht so sehr die Sclaven oder Sclavonier damals da die Wenden in Pannonien sich Sclaven genannt, als vielmehr die Wenden wie ein Theil der Scla-vonischen betrachtet werden '). Denn ob wir gleich (vorhin) gedacht, es scheine, dass eine gewisse Familie der Wenden den Namen der Slaven am ersten geführt und von derselben allgemach die gantze Nation denselben angenommen: hindert solchs doch nicht zu glauben solche wendische Familie habe diesen Namen auch von andern und zwar vor unerspührlich alter Z eit an sich gezogen, weil er nämlich was Vortreffliches bedeuten muss und nachmals auf alle ihre Windische Mitgeschlechter das ist auf die gesammte wendische Nation verpflanzt. Welches wol vielleicht um die Zeit kann geschehen sein, da ihre Waffen gegen Morgen ihren Glantz geworf-fen und von Abend gegen Mitternacht da hinaufgerückt."
Prastari kakor prebivalci Kranjske se imajo smatrati „Savci"4) (Savier) in „Ciči", katere Valvazor s Chiti (Chitim) in Japidi (Japodi, Jafetiti) deva v jedno vrsto. a)
OVendih, Vindi h (Vandalih) Valvazor obširno piše na mnogih mestih in navaja vse razlage in pisave tega imena, katere so bile znane do njega dni. 4)
Ko piše o nekem mnenji Bangertusa (in Notis ad Helmol-dum), opozoruje na razliko reke Trave (pri baltiškem morji, kjer so bili tudi Vendi naseljeni) in jednako imenovane reke na današnjem Štajerskem, „welcher Kärnthen und Steyer anströmende und hernach unterhalb Essek bei dem türkischen Schlosse Erdevdi in die Donau fallende Fluss von etlichen die Drab oder Trab von Etlichen aber Drav oder Trav nach dem Lateinischen (sie!) Dravus geschrieben wird, und also wol zu unterscheiden sei von
J) Ehre des Herzogthums Kraiu knjiga V. str. 201.
2)	Ehre des Herzogthums Krain knjiga XIV. str. 227.
3)	Ehre des Herzogthums Krain knjiga I. str 7., V. str. 12., V.
str. 48., V. str. 56.
einem andern und viel kleineren welcher bei Oldenschloh in Holstein vorüber auf die Reichsstadt Lübeck geht und von dannen die Seeschiffe nach Travemünde (,,das ist nach dem Munde der Trave") führt, wo selbst er von der Ostsee verschlungen wird." ')
Z vso odločnostjo zavrača Valvazor napačne in zaradi političnih razmer, v katerih sta naša dežela in rod bila ves čas proti Osmanom, malo laskavo trditev nekaterih pisateljev, da se je na turškem dvoru vindiško govorilo. On pripisuje to „krivemu razumljenju" teh pisateljev, rekoč: ,,— sintemal wir aus den Reisbeschreibungen etlicher verständiger und curioser Pere-grinanten die Versicherung haben, dass der türkische Hof kein wendisches Wörtlein kenne, geschweige die Wendische Sprach rede; sondern dass diejenige Türken welche zierlich reden wollen, darunter auch die Hoftürken bevorab die fiirnehme Hofbedienjen zu zählen sind, Persische und Arabische Wörter miteinmengen und damit ihre Reden zieren, wie wir Teutsche (dostavlja Francisci) die unsrige mit Lateinischen, massen neben andern die Gerlach'-sche Beschreibung der Römisch Kaiserlichen Legation an die Ottomanische Pforte beglaubt." 2)
Vendar, pravi Valvazor dalje, vtegne mnogo Turkov vindiški ali slavonski jezik umeti, in od tod je najbrž nastala govorica, da se na turškem dvoru vindiški govori.
Za svojih dni pozna Valvazor v kranjski deželi kot slovanske prebivalce prave Kranjce, kakor jih on imenuje,3) po Gorenjskem in v nekaterih krajih po Dolenjskem in Notranjskem, zatem Vipavce, Kraševce in Ciče na Notranjskem, *) Rečane ali Dalmatine in Liburnijane v Reškem okraji, kateri se je tedaj še prišteval Kranjski,5) Istrijane6) z najstaršimi slovenskimi pravdnimi stariuami (o čemer obširnejše pri „običajih in navadah") v Istriji, katera je se za Valvazorja pripadala Kranjski, in naposled na Dolenjskem Hrvate7) in Uskoke. 8) O jezici, običajih in navadah teh vej velike slovanske rodbine, katere so se ovijale slovanskega debla našega in se ga še ovijajo, govorilo se bode o prihodnjih oddelkih, kedar pridejo na vrsto jezik, običaji in navade slovenskega näroda.
') Ehre des Herzogthums Krain knjiga V. str. 128.
2)	Ehre des Herzogthums Krain knjiga V. str. 129.
3)	Ehre des Herzogthums Krain knjiga VI. str. 255.
4)	ibid.
5)	Ehre des Herzogthums Krain knjiga VI. str. 320.
6)	ibid. knjiga VI. str. 327 in II. str. 285.
7)	ibid. knjiga II. str. 211, VI. str. 574, 666 in dalje, V. str. 233, 239, VI. str. 302, XI. str. 118, 122, 147, 212, 217, 322, 383, 602. XII. str. 112.
s) ibid. knjiga II. str. 210, 220, VI. str. 292, VII. str. 482, XII. str. 75 in dalje, str. 80 in dalje, str. 89, XV. str. 553.
m.
Jezik.
Kakor v oddelku o prebivalcih, pričenja Valvazor tudi v I. poglavji VI. knjige, odmenjenem jeziku, svoja izpeljavanja z dandanes imenovanim „panslavističnim" pregledom:
Svojo dotično razpravo začenja z besedami: „Dass die Scla vonische eine von den Hauptsprachen ist bekandt und durch vie* ler Scribenten Beystimmung gniigsam beglaubt. Unter welchen insonderheit Mathias Quaden in seinem Enchiridio Cosmogra-phico bezeugt, es erstrecke sich in Europa keine Sprache weiter als die Windische oder Sclavonische: angesehen sie ihren Anfang von dem Venetianischen Meer nehmend bis auf die Nordsee wie auch Seitlings biss ungefähr an den Fontum Euxi-num das ist bis an das Schwartze Meer (mare maggiore) reicht und also in Isterreich, ') Crabaten, Bosnia, Mähren, Böhmen, Lausnitz, Schlesien, Polen, Littauen, Preussen, Reussen, Moskau und so fort an bis nach Schweden hin überdas auch in der Bulgarey und dort ringsumher sehr ge bräuchlich ist."
In potler dostavlja Valvazor zgoraj navedenemu citatu : „Diese windische Sprach wird auch in Nova Zembla undandrer Orten angetroffen. Wie denn Nova Zembla auf Sclavonisch oder Crainerisch soviel heisst als neues Land. In Ungarn, in der ganzen Türkei zumal in derjenigen, welche mit Croaten grentzet und absonderlich auch in Dalmatien geht diese Sprach in vollem Schwange."2)
Nasemu Valvazorju gre dalje zasluga, da na tem mestu ne pozabi opozoriti na jednakost ruskega in kranjskega jezika. Piše namreč: „Dass diese Sclavonische oder Windische Sprache durch gewaltig viele Mäuler und wie vorhin gemeldet, weit und breit gehe auch sogar der Russischen gar nahe befreundet sey als die gleichfalls eine wiewol mit einem besondern Dia-lekto veränderte Sclavonierin ist, kann ein Forschgieriger gar leicht dem Ruthenischen oder Russischen Alphabet abmerken." 3) In zopet drugje piše: „—gleich wie der Russen Sprache unserer Crainerischen gar ähnlich und fast gänzlich gleichkommt: ausbenommen, dass einige Buchstaben der Wörter bisweilen sowol als theils Wörter selbst sich ändern". 4)
') Tu je umeval Quaden tudi Slovene po Kranjskem, Koroškem in Štajarskem. Pis.
a) Ehre des Herzogthums Krain knjiga VI. str. 272.
3)	ibid. knjiga VI. str. 273.
4)	ibid knjiga VI. str. 274.
Letopis 1877. XV.	18
ZeI6 zmčren je, se ve da, blagi baron, navajajoč izglede za tö jednakost, kajti samö dvd nam podaja: „prasnik" = Fest, in „Diviza gora" = Jungfernberg, katera dvd izraza ima ruščina in kranjščina. V svoji objektivnosti, katero mnogokrat povdarja, si je pri taki zmernosti najbrž mislil: Sapienti sat, če tudi ne v smislu kakor se dandanes podlaga temu Rimljanovemu izreku.
Какб blizu ste si v dotiki obd jezika (ruščina in slovenščina) in nekateri ini slovanski jezici, v podporo temu je Valvazor navel še tehtniših dokazov. On je namreč v tabelaričnem pregledu priobčil očenaš „in dreyzehen Sclavonisch- oder Windischen Land sp rächen" poleg latinskega, in sicer: prav cirilsko, po bolgarsko, moskovitsko, dalmatinsko, hrvatsko, slavonsko, češko, poljsko, vendiš ko (ali van-dalsko), lužičko, kranjsko, vlaško in novozemsko.
Kar se tiče jezikov kranjskih, zagotovlja Valvazor, se ne da na kakem drugem kraji J) lehko najti dežela, kjer bi se govorilo toliko jezikov, kakor tukaj. Prvi in glavni deželni jezik je pa slovenski (kranjski) in vse plemstvo — dostavlja kronist — govori poleg nemškega in italijanskega tudi kranjski (slovenski) jezili. 2) Bilo je namreč tedaj še mnogo nd-rodnega plemstva v deželi, kakor razvidimo pozneje, in silila je okolnost, da je bilo ob mejah vedno pripravljenim biti na boj ter v deželi opravljanje službe vodij mejnim krdelom in njih narodnemu vojaštvu kakor tudi pozivljanje „prostega ljudstva" na črno vojsko, da se je tudi nemško plemstvo posluževalo deželnega jezika.
Da so kranj ski stanovi za Valvazorja. slovenski jezik smatrali za deželni jezik, kateri jedini ima veljavo, dokazuje nek odlok deželnih stanov, 3) katerega je prejel učitelj jezikov Mat. Er ar d 1. 1675, ki se je „ponudil" in kojemu se je javno naznanilo, da se tukaj doma lehko nauči vsakdo treh jezikov: latinskega, laškega in nemškega, zaradi česar se on ne rabi. Ako se je morala zatorej tukaj „učiti" nemščina, gotovo ni bila deželni jezik!
Najstarši pismeni jezik Slovenov je bila staro si o-venščina, in rabila so se, kar Valvazor izrecno povdarja, v tč h deželah (pri Slovenih štajerskih, koroških in kranjskih) nekdaj samo glagolitska pismena,4) katera je neki izumel sv. Hijeronim 5) dokler ni učeni luteranski predikant (ali pridigar)
') Ehre des Herzogthums Krain knjiga II. str. 104.
2) ibid.
3j Deželni arhiv v Ljubljani, zapisnik dež. zbora 1. 1671—77 fol. 322 in dalje.
4)	ibid. knjiga VI. str. 274.
Primož Trubar prvi upeljal latinice in pisal v nji kranjsko in slavonsko1)
„Anjetzo" pristavlja Valvazor v začetku — „setzen die Crabaten und Dalmatiner ihre Schrift meisthentheils mit lateinischen Littern."
Od Cirila in Metodi ja izumljenih 39 ci ril s ki h in 32 gla-golitskih pismen podaja Valvazor v veliki, mali in kurentni pisavi na prilogi v baker rezani, katera zavzima vso stran 273. v VI. knjigi, kakor pravi „dem curiosen Leser" na ogled.
Zelo obžalovati je, da Valvazor, čegar knjigi je pridejano toliko dostavkov iz Franciscejevega peresa, svoje nadaljne opombe o pismenih in o izgovarjanji slovenščine kar nanagloma potrga se stavkom: „Andre Observationes oder Beobachtungen, deren zu dieser Selavonischen Sprache noch viel mehrere gefordert werden lasse ich hier unbeschrieben, als dessen Vorhaben nicht ist hievon eine Grammatik oder vollkommene Schreib - und Sprachlehre zu schreiben."
Žalibog, ponavljamo še jedenkrat, da Valvazor ni sklenil pisati gramatike; poleg vseh nepopolnosti bi nam morala biti kakor njegova kronika bogato skrovišče za izpoznavanje staroslo venskega bitstva.
Vendar ima za nas veliko vrednost že njegova „n a p o t a" : poznati 29 pismen (25 prostih in 4 dvoglasnike) slovenskega jezika in pridejane jej opombe v latinskem in nemškem jeziku pod nad-pisom: „Etliche Observationes bei der Crainerische n Schreibart"2) in čuditi se res moramo, da te opombe Valva-zorjeve poznejši strokovnjaki vsaj v historičnem obziru niso tako cenili, kakor bi vendar gotovo popolno zaslužila.
„N a p o t a" je osnovana tako-le: Name (Nomen) Gestalt (Figura) Bedeutung (Potestas)
oder Buchstabe (Litera.) As	A. a.	Adam.
Boga	B. b.	Barbara.
Ci	C. c. (Dieser Buchstabe kann in krainerischer
wie in lateinischen' Sprache als c gebraucht werden vor den Vo-calen a und i wie zb. in dem Worte cerkou = Kirche. In Worten aus fremder Rede (fremd d. h. nichtslavisch) erhält dieser Buchstabe seinen eigenen Laut wie in Christus, Catechismus = k.)
Dobru D. d.	David. Esti E. e.	Elias. Fert F. f.	Fabian. (In fremden behält er die eigentümliche Ortographie	wie Ephraim, Pharao etc.) Glagole G. g.	Gabriel. Hir H. h.	Huala. (In der kraini-
schen Sprache nur wie ch und griechisch h (X) auszusprechen.)
*) ibid. knjiga VI. str 274.
2) ibid. knjiga VI. str. 274 in dalje.
Name (Nomen) Gestalt (Figura) Bedeutung (Potestas)
oder Buchstabe (Litera.) I	I. i.	Isaias, Israel, etc.
(welcher bisweilen auch Consonant wird.) Kako	K. k. Kamen, kai, kimouiz.
Ludi	L. 1. Laban, Levi, Lia, (aber bisweilen ver-
dichtet auszusprechen, gleichsam wie als Doppelaut, namentlich am Ende wie dčbel = debeu.) Mislite	M. m.	Maria.
Nash	N. n.	Nahon.
On	O. o.	Obad.
Pokoj	P. p.	Pamet, Peter, Pilatus.
Qu	Q. q. (dieser Buchstabe wird in Worten aus
fremder Rede gebraucht, wie in Quirinus, Quintiiianus, Quitinga (Quittung) etc.
Rezi	R. r.	Rahab, Riba.
Slauo	s.	sabla, seime.
Semla	S. s.	Slatu, semla, sima.
Terdo	T. t.	Tabla, Torba, Türk.
Vk.	U. u.	Uni, una, unu, wie der
lateinische Selbstlaut u oder der griechische Diphtong ov: Vidi	V. v. druckt aus v den Oonsonanten oder das
griechische ß, ein vailam = volvo, velim = jubeo, etc. Ix	X. x.	Xerxes, Xenophon aus-
ser in fremden Worten wird dieser Buchstabe in krainischer Sprache nicht gebraucht.
Ypsilon	Y. y. für das scharfe i und auch in fremden
Worten gebraucht.
Zita	Z. z. für das lateinische c vor allen Vocalen
wie Zagati = desperare, zeu = fistula, zilu = integrum etc. slia	sh	shala = jocus
shema = Larva,	shilu = subule, shula =
shola.
shivite	sh	shaba = rana, shena = fe-
mina, shelzh = fei, shivina = pecus, etc. Das ist ein der krainischen Sprache eigentümlicher Buchstabe. Zheru	zh	zhapla == ardea, zhelu =
frons, zhudu = miraculum.
shzha	shzh	shzhym = meio, uei-
shzha = strix.
Die „Noten" sind vier, 1. accentus gravis, 2. accentus acuti, 3. apostroph und 4. i als Consonant d. h. als j.
Ueber das Zeichen des accentus gravis.
Weil es in der Natur der slavischen Sprache gelegen ist, Vocale, obschon sie geschrieben werden, bisweilen kaum merkbar auszusprechen, so muss doch ein Anzeichen, dass diess geschehen musste, vorhanden sein und wird dieses am besten, am bequem-
sten mit dem Accent grave bezeichnet so: per => apud, pervi — primus, pert = velum, kert — hortus, smert = Mors.
U e b e r das Zeichen des accentus acut i.
Es wird am Platze sein bei hervorzuhebenden Sylben das Zeichen des acuten Tons über die Sylben anzubringen, so dclam = laboro, peiläm = duco = veho etc. Wenngleich man diess auch durch Vermischung der Vocale ausdrücken könnte, so wird diess doch in Feststellung von Unterschieden gewiss kürzer und leichter sein wie poleti = aestate und poleti = volabit.
Ueber das Zeichen: Apostroph.
Es ist eine Eigentümlichkeit der Slavischen Sprache gewisse Präpositionen durch einfache Consonenten und zwar durch h, k, s und v (als Consonant gebrauchte), welche vorgesetzt und mit einem Apostroph versehen werden, auszudrücken, so h' zerkui == ad templum, k' ozhetu = ad patrem, s' materio = cum matre, u' zerkou = in templum.
V o m i.
So oft das i Consonant wird und entweder sich selbst oder andern Vocalen vor- oder nachgesetzt erscheint, ist es mit einem wenig herabhängenden Schweif (als Jot) zu schreiben.
Beispiele des vorgesetzten i: Jama = fovea, jem = edo, jokäm = ploro. Beispiele des nachgesetzten i: Daj = da, sej = semina = sere, ptuj = peregrinus.
Beispiele des vor- und nächgesetzten i: Jajze = ovum, jejsti = edere, jej = ede.
Latinskim razlagam dodaje Valvazor nekatere kratke nemške opombe, kajti nepotrebno se mu dozdeva „alle solche Regeln und Unterweisungen mit Teutschen Worten zu erklähren zumal weil in Crainerischer Sprache nichts als mit obbezeichneten Lateinischen Lettern geschrieben wird." ')
V posameznih oddelkih, v katerih Valvazor piše o posebnostih prebivalcev v pojedinih krajih dežele, poroča tudi o jeziku, oziroma o narečjih, in o mešanji jezika, običnem tii in tam.
O Gorenjcih piše: „Unter denselben höret man dreyerley Sprachen, als die rechte Crainerische, die rechte Teut-sche (unter den Nachkommen der freisingischen und tirolischen Ansiedler) und drittens die aus der krainerischen und teutschen untereinander gemengte." *)
O Ljubljancih opominja Valvazor jezikoveposebnosti, da namestu v izgovarjajo l, (E. d. H. K. knjiga XIV. str. 235) in prebivalce vasi Dupeljske v Tehinski dolini karakterizuje po njih težkem izgovarjanji, ker besede „tako na dolgo raztegujejo" — pristavlja po svojem navadnem humorji — „bei denen Ho-
J) Ehre des Herzogthums Krain knjiga VI. str. 276.
merus einen Absatz finden würde, wenn er seinem Gebrauche nach die Worte ntegoevza (geflügelt) nennen wollte." (ibid. knjiga II. str. 117.)
Na Dolenjskem je našel mnogo narečij „Die Unter-k r a i n c r reden krainerisch" — pravi — „doch fast in jedem Ort in Etwas verändert."
O jeziku Kraševcev (Notranjcev) naš baron ne govori pohvalno. „Ihre Sprache fällt gar grob, und reden sie an Theils Orten so unvernehmlich, dass man sie kaum verstehet, sonst aber doch mit krainerischen Worten, welche aber gleichwohl an manchen Orten in der Aussprache gar sehr variret." ')
V	V i p a v i, na meji Gorice ali Furlanije, se mu zdi izgovarjanje zelo čudno, a sicer je razlika majhna. 2)
V	Istri nahaja jezik istrski, ,,so mit der dalmatinischen (Sprache) übereinkommt"; toda Istrijane čuje govoriti še drug jezik, namreč italijanski, a slabo, kakor dostavlja.3)
„Die in Krain und zwar in Mitterkrain andern Kulpfluss zwischen Möttling (oder Medlingi und Weiniz, Freyenthurn, Tschernembl und selbiger Enden wohnenden Kroaten auf krainerisch Hervate genannt sprechen die recht croatische Sprache," kateri jezik po Valvazorjevi taktični trditvi, „von der krainerischen (nur) in Etwas unterschieden."4)
Zanimiva so razlaganja Valvazorjeva o jeziku Uskokov, pribežnikov iz Turčije (kateri so se, kakor znano, naselili na Kranjskem v XVI. stoletji), in sicer „in dem damals noch zu Krain gehörigen Sichelburg".
„Dieses Volk" — piše Valvazor — „redet Walachiech (!) welche Sprache von der croatischen in Etwas von der krainischen aber noch was mehr unterschieden ist," in proti Ivanu L u c i j u obrneno polemiko sklepa sč stavkom: „Denn in der ganzen in Türckey liegenden Walachey redet man also, wie allhie unsere Uskokischen Walachen." 5)
Ob morji okrog Senja pak so govorili Uskoki prav za prav dalmatinsko. V pismu in knjigi so, po Valvazorjevih besedah, Uskoki rabili troje črk, za duhovne stvari glagolitico, za občilo s Turčijo cirilico in za splošno rabo latinico." 6)
Začetkom te razprave omenjena nivelacija XVII. stoletja v obziru na jezik, nekoliko na prvo mesto postavljeni latinizem in razširjajoča se grmanizacija, rojena od mestjanstva, rastočega v deželi, vse to je bilo krivo, da se je malo prej po reformatorjih
')	ibid. knjiga VI. str. 310.
2)	ibid. knjiga VI. str. 305.
3)	ibid. knjiga VI. str. 328.
*)	ibid. knjiga VI. str. 302.
5)	ibid. knjiga VI. str. 292.
vzbujena gojitev slovenščine zopet jela zanemarjati. Valvazor v svojem delu srčno obžaluje, da „seit wenig Jahren her, diese Sprache sehr corrupt und täglich corrupter geredet werde, wie wol an einem Ort mehr als am andern; fürnehmlich aber zu Laybach und dort herum, wie auch in Oberkrain. Welches daher entsteht, dass sie mit der Teut-schen mebr vielfältig vermengt und gebrochen wird: Als wie zum Exempel:
Teutsch
Tausend Leiter Tischtuch Massen	^
oder Sich mässigen ' Storch
Spatzieren gehen Frühstücken
Corrupt
Tausent
Luitra
Tishtah
Massat
Storkla
Spanzirat
Frustukat
Recht Crainerisch
Jeser
Stop
Part
Obdersat
Zhapla
Sprehajat Saiterkuat.
„Dergleichen unzählig viel andere Worte" —okončava baron svoje modrovanje— „lauffen nunmehr durch diekrai-nerische Sprache, ivie zu der: Teutscheu manche Französische und Lateinische allgemach eingebrochen."1)
Poleg tega bodi opomnjeno, da Valvazor obrača svojo pozornost na obä jezična otoka na Kranjskem, na Kočevarje, kojih jezik po pravici vzporeduje frank onskemu, -) in na tako zvane Sčričane, prebivajoče okolu Bitenj 3) in Sore, katerih nemščina pa je zaradi dotike z bližnjimi Slovani v časovem teku mnogo bolj trpela, nego pri Kočevarjih.
O naselbi Soričanov in njih jezika razmerah piše Valvazor dalje: „Vor vierhundert Jahren seynd Teu^sche Völker hereingekommen, welche mau in diese Dörfer zu Feuchting und zu Zeyer gesetzt. Nachmals haben sich, in so langer Zeit solche Teutschen mit Crainerischen Töchtern hingegen auch die Orainer mit Teutschen Wittwen im Dorf verheirathet und seynd also beysammen wohnhaft verblieben. Unterdessen haben sich aber auch ihre Sprachen gleichsam miteinander verheirathet und dermassen vermischt, dass sie durcheinander Teutsch und Crainerisch jedes halb und doch schier kein Wort weder recht Teutsch noch recht kraioerisch reden. Dann sie haben die meisten Worte gestümmelt, und zusammen gestückt also dass ein Wort halb deutsch und halb Crainerisch ist. Zum Exempel wann ich Teutsch sagen wollte: Nimm Du die Netze ich die Büchsen wir werden (oder wollen) die Vögel fangen etc. so wird es auf Feichtingerisch also heraus kommen:
') ibid. knjiga VI. str. 276.
2)	ibid. knjiga VI. str. 300.
Nimm Du Mresha ich die Busha wemer titscha fangen auf Crai-nerisch aber also: Usemeti mresho jest bukso bodemo tice lovjle. Item mit einem Scheit Holz abschmieren heisst auf Feichtinge-risch: Is Scheitelzam opauchat und auf Crainerisch: Is polenzam otepste."
A tolažeč svoje tamošnje bralce pristavlja: „Jedoch hebt man nunmehr allgemach an, besser Teutsch und besser Crainerisch zu reden: daher solche verwirrte Sprach hoffentlich einmal wird ein Ende nehmen". ')
Opomnil sem že, da je bogatstvo slovenskih besed pri Valvazorju v Slologičnem oziru nepregledne cene, osobito imena gora, rek, jezčr, gozdov in „sveta," živali, zelišč in kamenja, krajev in osob, katera zaslužijo zaradi svoje tedaj obične pisave po govoru v istini vse pozornosti.
Kakor sem že dejal, tu ni mesta, da bi dokazoval svojega izreka istinost, kajti ta študija imä obvezati le historično in etno-grafično polje, a veselilo bi me, ako bi filologi ne prezrli mojega napomina.
Ker iz topografičnega in historičnega ozira o imenih gradov in večjih krajev ter Valvazorjevih pridejanih izpeljavah govorimo v dostavku. A in obširnejše poročamo o narodnih kavalirjih za Valvazorja živočih v oddelku: „narodno plemstvo," hočemo konečno o zadevi osobnih imen sploh le dostaviti, da je pred vsem v oddelku o cerkvah in župnijah pri Valvazorju (knjiga VIII.) v imenih duhovnikov (župnikov) cela vrsta mirodnih imen (in med njimi mnogo zel6 starih) kakor tudi v tak6 zvanem „zapisniku gradov" (knjiga XI.) v tiskanem zaznamku dobrotnikov različnih opatij in samostanov, kateri so se nahajali v deželi, n. pr. Mekine, Zatičina i. t. d. zopet lepa zbirka imen iz plemstva in mestjan-stva prošla na nas, kojih mnoga so že izmrla.
Tudi krstnih imen nahajamo tli in sicer v oblikah, katere dandanes niso navadne pri nas, kakor: Meika (1301), Ankha (1684 2), Marinka (1684) poleg tega Miza (1684), Reitza (1301), Mika (1308) i. t. d. Očito je, da se tudi za t& del imenoslovja nahaja pri našem Valvazorji do sedaj še nerabljen zaklad.
IV. Vera.
V soglasji s pobožno gorečnostjo, katera je živela za Valvazorja pri nas na Kranjskem, je blagi baron sam napravil načrt zanj in nadzoroval vlivanje Marijinega spominka, kateri se je dne 7. sep-
') Ehre des Herzogthums Krain knjiga XI. str. 127.
tembra 1870 v novi lepoti zopet postavil na Št. Jakopškem trgu v Ljubljani, — v soglasji s pobožnim značajem svojih dni je Valvazor v svojem popisu vojvodine Kranjske veri in nje služabnikom, t. j. verskim razmeram domovinskim zapored dve knjigi VII. in VIII. posvetil in tudi sicer na mnogih krajih, n. pr. v VI. knjigi pri opisovanji šeg, se izraža o njih.
Valvazor zgodovinar seza s popisom včrskih razmer slovenskega näroda naravno v dobo pogansko in I. poglavje VII. knjige imä za predmet poganske bogove (kumirje) starih Kranjcev.
Kakor pri razlaganji imena dežele in prebivalcev, razpravlja Valvazor tudi tudi to stvär s splošnega slovanskega stališča in popisuje bogove in malike Slovanov sploh. Znani so mu: Ra-dogost (Redegast), Svantevit, Črnibog, Drov, Živa, Triglav in Flins. (Čudno je in služi v znamenje, kako je katoliško duhovenstvo po protestantski reformaciji še ostrejše odpravljalo ostanke poganske vere slovanske, čudno, da že Valvazor več ne poznä še za škofa Tomaža Hrena znanih na videž prastarih imen slovenskih bogov: Lade, Plejna in Poberma! ')
V svoji razpravi poganskih verskih razmčr na Kranjskem naposled sklepa Valvazor, da je Kranjska zaradi svoje lege in zgodovine v teku stoletij osobito za časa rimske vlade in ljudskega preseljevanja imela mnogo različnih ver poganskih,2) in Valvazor piše dalje: „Doch in den Grundstücken der heidnisch (slavischen) Religion haben von den ältesten Zeiten her die crainerischen Slavi und Oberteutschen Slavi mit denen so in Niederteutschen Ländern wie auch zum Theil in Pommern und dol't herum gelebt Gemeinschaft und Einhelligkeit gehabt. Ja es siehet glaublich, so aufs wenigste die so im Römischen Reich sesshhaft waren einesSinnes in ihrem Heidenthum gewest: Weil die Slavi in Ober-Teutsch-land von unten heraufgekommen und auch eine Zeitlang mit den niederdeutschen Slaven in stäts währender Correspondenz gestanden (sie!) als von denen noch mehr Völker dann und wann nach und nach ihnen zugezogen, wiewol nicht allemal durch Teutschland sondern vielmals durch Litthauen, Polen, und Reussen biss an den Marotischen Meer Pfuhl, da sich ihrer vil gesetzt und von dan-nen hernach mehrmalen in Ober Pannonien und dessen benachbarte Länder zu ihren Vorgehern gekommen. Zu dem" — pravi Valvazor naprej — werden vom Dubrovio denen Slavis in Polen, Böhmen und denen angrenzenden Ländern eben dieselben Götzendienste zugeschrieben, welche Helmoldus den Mechlenburgisch und Holsteinischen und die Pommerischen Chroniken der Pommerischen
') Zaznamki Tomaža Hrena v njegovih načrtih za pridige 1. 1607. (V stolnem kapiteljskem arhivu v Ljubljani.)
'-) Ehre des Herzogtbums Krain knjiga VII, str. 375.
Slaven zurechnen. Daraus dann leicht zu urtheilen, dass alle so Iche S clavonier in derReligion müssen einsinnig gewesen sein, zum wenigsten in ihren fürnehmsten Wahr-Glaubens-Sätzen selbst ob sie gleich vielleicht hie und da in den Ceremonien einen Zusatz gemacht und ihren Götzen auch wol neue Namen nach der Hand gjegeben. *)"
Valvazor nikakor ne dvomi, „dass auch die alten krai-nischen Slaven dem Gotte Svantevit ihren Theil an Menschenopfern gesteuert haben doch nicht so lange als die Slaven in Rügen, Pommern, Meklenburg und Pommern die viel später sich zur christlichen Religion bequemt haben, als die Crainerischen." 2)
„Es haben aber" — sklepa naš kronist — „vor Alters die Krainer gleichwol noch andere Götzen angebetet als den B o x i-tium (Božič)3) und andere mehr. Wovon noch heutiges Tages etliche abergläubische Gebräuche sammt den Namen in Krain noch übrig seynd, absonderlich diese, dass man in den heil. Weinachttagen nicht nur das Brod, sondern auch Honig, Nüsse, Kleien oder anders dergleichen auf die Tafel setzet und zwar an dreien Tagen als erstlich am Heiligen Ohristabend, hernach zum andern Mal am hl. Neujahrsabend und zum dritten Mal den Abend vor hl. 3 Könige. In crainischer (slavonischer) Sprache nennt man diese drei Tage, „terie bositschie" (boxitschie oder boxitye.)4)
Pri razpravi o navadah in običajih bodemo zapazili še mar-sikak ostanek iz poganske dobe, kateri se je navzlic pokristijan-jenju in teku stoletij v duhovnih in posvetnih običajih našega ljudstva ohranil do Valvazorja, da, celo do naših dni.
„Divje vojske" in „zvestega Ekarta" v Nemcih opominja našega Valvazorja pripöved na burnatem Krasu, da namreč tam okolu ob Pivki (pri Preetranku) v gotovih časih, kakor v božični večer, se kaže obilo strahov, katere po domače imenujejo „veda veze" in ki neki pijö detci kri tako dolgo, da umre. Tem duhovom se ustavlja „sentiansaveze," kateri se tudi bojujejo z „vedavčzami." 5)
Na vprašanje : kedaj se je (v Slovanih) na Kranjskem prvič začelo širiti kristijanstvo, odgovarja Valvazor, da za časa, ko je bit sv. Mohor sk svojim pomočnikom Fortunatom od sv. Marka občini v Akvileji (Aglar) postavljen za vodnika, „in glas,
') Primeri dotiena preiskavanja našega učenega Davorina Trsten-jaka v „Novicah" in v „Mittheilungen des historischen Vereins für Krain". Pis.
2)	Ehre des Herzogthums Krain knjiga VII. str. 377. in dalje.
3)	pri Uskokih Badnijak ibid. knjiga XII. str. 87.
*) ibid. knjiga VII. str. 382.
da je tako blizu zveličanje, jih je mnogo v Karniji, Japidiji in Istriji pripeljal h Kristu. *) A potem je zopet propadlo kristijanstvo in propadla kristijanska v6ra je pri trdovratnih Slovanih — kakor meni Valvazor — tezkö pred 780 letom p. Kristu se prav ukoreninila." '-)
Največje zaprčke razširjanju krščanske vere med kranjskimi ia Koroškimi Slovani bo stavili deželska gos poda — narodno plemstvo — in obširno pripoveduje Valvazor, kako je närodni vojvoda Inguo, kateri je bil prejel vero Kristovo, „plemenitnike" nagnil, da so nehali biti protivniki, ko je bil napravil javno gostovanje njim in že pokristijanjenim kmetom, ter je kmete pri njem bolj odlikoval od plemenitnikov.
Napraviti je bil dal vojvoda Inguo javno častno gostovanje in povabil je najprostejšega moža, da, celo najslabšega kmeta, kakor tudi viteze in plemenitnike, a kedar so se bili vsi sešli, jel jih je zelo različno posäjati, poniževal je imeuitnike in poviševal prostake. Kmetje, že kristijuni, so se morali na njegovo povelje posesti vkrog bogato obloženih miz pred njegovo ali blizu njegove. Streglo se jim je z najboljšimi jedili in obilo pijače se jim je dajalo v zlatih in srebernih posodah, plemenitniki pak so morali bivati zunaj pred durimi (po rčku Gospodovem: zunaj naj so psi), ter biti zadovoljni s črnim kruhom, smrdečim mesom in kiselim vinom, katerega so dobivali v pršččnih posodah, s kratka: kmetje so bili pogostovani kakor gospodje in plemenitniki, a plemenitniki ter gospodje kakor kmetje. To ponižanje so smatrali plemenitniki kakor razžaljenje, začeli so zmerjati ter so izrazili vojvodi svojo ne-voljo, proseči, naj jim pove vzrok, zakaj se jim dela taka sramota. On jim odgovori, rekoč: „Isti, kateri prebivajo po mestih in v visokih palačah, niso tako čisti, kakor oni, ki žive po kmetih in v nizkih kočah. Le-ti so oprali svoje duše v svetega krsta kopeli in jih očistili, zatorej so snažni in lepi. Vi plemenitniki in mogotci pak, kateri častite umazane bogove, ste nečisti, črne kakor oglije so vam duše in polne duhovnega smradu, da vas ne morem trpeti blizu sebe. Zaradi tega sem naredil takov razloček." Potem je imel — pripoveduje Enej Silvij, na katerega se opira Valvazor — škof Arno, po čegar svetu je Inguo tö storil, gorečo in geni ji vo pridigo. „Diese kluge Verfahrung" — okončava Valvazor — „und Rede gieng den Edlen dermassen durchs Herz, dass sie zu Hauffen zur Taufe eilten und in kurzer Zeit der ganze Adel (in Krain und in Kärnthen) den christlichen Glauben annahm."3)
Kedar se je bilo upeljalo in se razširjalo kristijanstvo po slovenskih deželah, so tudi pri nas, kakor povsodi, nastajali närodni svetniki. Valvazor navaja njih imena in ži-votopise.
') ibid. knjiga VII. str. 383 in dalje.
a) ibid. knjiga VII. str. 385.

Ti svetniki so: sv. H e m a, ') sv. Mohor,2) Dalmatin sv. H i-jeronim,3) sv. Just,4) sv. Marka,5) ss. Metod in Ciril,6) sv. Primož in Felicijan, 7) sv. Rok, 8) sv. Vigilij,9) 10000 mučencev in72 mučencev, I0) zveličani Hijeronim iz Ljubljane O. S. F. (rojen v Ljubljani 1. 1597 ")
„Sicer pak" — govori Valvazor na drugem kraji — „naj je kak praznik še tako še majhen, Krajnci ga slovesno praznujejo in nehali ne bodo se svojo pobožnostjo, ampak se svojim delom. Vsak posvečen dan se oproste svojih domačih opravil ali svojega dela, kedar le znajo za svetnikovo ime. Tu se ima pa v mislih le prosto in kmetsko ljudsto. Ako se jim pove, tä ali ti dan, naj si tudi nosi ime kacega svetnika, ni praznik, in da pride na vsak dan leta ime jednega svetnika, vendar jim to neče v glavo, in odgovarjajo: „Td svetnik pride vsako leto le jedenkrat na vrsto, mi ga hočemo praznovati kakor svojega velicega patrona in priproš-njika pri Bogu."
Vendar se je iz početka v teh deželah le počasi razširjalo kristijanstvo ter rastla krščanska včra, in, kakor Valvazor povdarja v svojem narodnem prepričanji, ,,je bilo temu najbrž krivo, da se je javna božja služba največ oprav lj al a s атб v latinščini, ter se je evangelije, iz katerega bi bila imela občina zajemati najboljše izpoznanje Krista, oznanjalo le v latinskem jezici, dokler ni Bog problidil duha sv. Metodija, kateri je v slovanske cerkve osobito po Dalmaciji, po Koroškem in Kranjskem ter na Moravskem upeljal slovanski jezik pri službi božji." I2)
Zaradi tega so ga sumičili, da uči krivo vero, ,3) dokler ga ni izpoznal papež nekrivega ter ga proglasil kakor izvrstnega hrabrega učitelja, kateri je nedolžen, ter ga potrdil, da sme biti tudi dalje škof v svoji škofiji v Panoniji. Znamenita je morala, katero navaja Valvazor iz afere se sv. Metodijem : „Gelehrtheit" — pravi naš blagi baron — „findt allzeit Neider, die Gott mit Ernst
') ibid. knjiga VIII. str. 505, 508.
2)	ibid. str. 509.
3)	ibid str. 510.
*) ibid. str. 518.
5)	ibid. str. 520.
6)	ibid. str. 542.
') ibid. str. 558.
s) ibid. str. 565.
9)	ibid. str. 571.
10)	ibid. str. 574.
") ibid.
dienen wollen, nicht selten ihre Widersacher unter denen, die ihm entweder mit blossen Lippen dienen oder mit Unverstand wider einen vernünftigen Gottesdienst eifern." ])
Sv. Ciril in Metodij sta prosila papeža, „dass man hinfüro in den Windischen Landen dörffte den Gottesdienst in der Kirchen in Slavonischer Sprache halten."
To sta dosegla, in sicer, kakor pripoveduje Valvazor, „aus dieser Bewegniss. Indem man im geistlichen Rath zu Rom darüber sich mit einander vernommen und die Frage ob man'a sollte zugeben oder nicht, erörtert worden die Meinungen aber sehr strittig und missheilig gefallen weil ihrer viele es hart widersprochen, soll man endlich eine Stimme vernommen haben, welche gelautet, als ob sie vom Himmel käme und gesprochen: Alles, was Odem hat lobe den Herrn und alle Zungen sollen ihn bekennen." Na tö se je dalo privoljenje.
Od iodi izvira, pravi Valvazor, a) „da se Še dandanes V vindiški okrajini, po Hrvatskem in Dalmaciji, kakor tudi po različnih krajih na Kranjskem pri božji službi in vseh cerkvenih obredih rabi sploh umevni slavonski j ezik."3)
V	hvaležen spomin teh dveh svojih velikih duševnih dobrotnikov ss. Cirila in Metodija so Sloveni po najodličnejših mestjanih prejšnjega in poznejšega glavnega mesta Kranjske, po mestjanih Kranja in Ljubljane konci XV. stoletja (1.1495) v starem nemškem cesarskem mestu Ahenu postavili spomenik pietete, ker so v cerkvi „naše ljube gosp6," zidani od Karola vžlicega, ustanovili beneficij ter sebi pridržali pravico prezentacije. Tä ustanova je bila za гбтагје slovenskega rodu namenjena in oskrbovati jo je imel vselej duhovnik „vulgär i idiomate ipsius nationis Slavo n icae." 4)
V	časovem teku je propadla tudi tä ustanova, al. 1625 sojo Ljubljanci obnovili in Valvazor imenuje vse benificijate dol. 1675. 5)
Stolni kapiteljski arhiv v Ljubljani hrani zanimiv dokoment in sicer izpričevalo o vedenji necega beneficijata slovenskega oltarja v Ahenu 1. 1622. Tu podajamo pismo v latinskem izvirniku od besede do besede:
„Quandoquidem consonum ac ac rationi consentaneum est, testimonium perhibere veritati, attestor ego infra nominatus nostros peregrinos Sclauones toto tempore, quo apud nos Aquisgrani com-morati sunt, devote ac religiöse, prout decet veros ac genuinos
') ibid.'str. 403.
a) ibid. knjiga VII. str. 404.
3)	ibid. str. 404., II. knjiga str. 286 (Istrija), VIII. str. 678
(Istrija) knjiga XII. str. 84 (Senj.)
avitae fidei cultores sese habuisse, nostraeque Basilicae Beatae Mariae Virginis Aquens. St. reliquias devotis animis ac sinceris affectibus veneratos, liminaque praedictae nostrae Ecclesiae quo-tidie visitasse ac divino Sacrificio Missae a me ibidem in altari Sclauorum aliquoties peracto, interfuisse Datum Anno 1622 ') 15. July. Ita attestor Joannes Sterck Ecclesiae B. Mariae Virginis ac rector altaris Sclauorum ejusdem."
A še drug ne manj interesanten dokumeut, kateri se tiče tč stvari, hrani stolni kapiteljski arhiv.
To je priporočilno pismo cesarja Ferdinanda II. „an die von Krain bürg" „wegen Conf'eriirung St. Methodii und Cyrill v Beneficii zu Aach.," 1. 1621. 3)
To priporočilno pismo, se ve da, ni ostalo brez vspeha in v njem priporočani Janez Korhij (Korchius) je postal tudi benefi-cijat, ker je cesar prosil zdnj tudi ljubljanskih mestjanov.
„S prednostjo krščanske vere", piše Valvazor žt» v svojem predgovoru o veri Kranjcev, 4) „preseza Kranjska vsa poganska in mohamedanska ljudstva v svoji sreči. Vsi prebivalci Kranjske so kristijani in rimsko-katoliške vere, izvzemši Uskoke, kateri imajo drugo, največ grško vero. Ti s e i m en u j e j o „s t a-rovčrce." Rimska cerkev jih nazivlje razkolnike ker taje pape ževo najvišjo cerkveno oblast ter ga ne spoznavajo poglavarja cerkve." Na sedmih strančh (knjiga VII. str. 483—490) popisuje potler Valvazor cerkveni red in ceremonije Uskokov. Posebno zanimive so dodane podobe in razlaganja njih hostij 5) in prazničnih molitev ponatis.6,)
Kakor razkolnikom Uskokom, posvečuje historik Valvazor tudi poznejšim heretikom HusitominLuteranom cele oddelke v knjigi o veri (in v „letnih dogodbah"). H u s a , ko piše o njem po virih Eneja Silvija (Hist. Bohemiae), zaznamuje kakor ,,predhodnika Lutrovega", katerega vera je, kakor znano, tudi na Kranjskem imela svojih privržencev in se je blizu jedno stoletje zelo razširjala. Valvazor kakor je tudi naravno, smatra pome m bo luteranske včre za slovenski narod z literarnega stališča, kajti slovenski duhovniki in cerkveni učenjaki so vstvarili novoslovenski pismeni jezik, sicer pak govori o usodi, razširjanji in preganjanji luteranstva na Kranjskem zelo obširno a popolnem objektivno na 45 straneh.7)
') Ta datum priča, da je bil Sterk prej imenovan, kakor Valvazor naznanja.
2)	Stolni kapiteljski arhiv v XL. štev. 25.
3)	Stolni kapiteljski arhiv v XL. štev. 24.
4)	ibid. knjiga II. str. 102.
5)	ibid. knjiga VII. str. 489.
«) ibid. str. 490.
Srečali bodemo zatorej z baronom Valvazorjem v poglavji o domačih pisateljih in kolovödjih slovenske literature iz reformacijske dobe Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina i. d. zopet na novo.
Omenjati imamo v tem oddelku o veri Slovenov še nekaterih cerkvenih obredov, o kojih pravi Valvazor, da so „eigen-thümlich."
Tako pripoveduje, какб fara Št. Petra v Komendu (na Dolenjskem) opravlja procesijo o sv.R. Telesi na konji, (kar priobčuje tudi v podobi.') Dva kmeta z banderi jašeta pred vrsto, takoj za njima jaše župnik z Najsvetejšim in za njim po dvä in dvä na iskrih konjičih pobožniki, katerih mnogo v gneči pade raz кбпј.
Drugo „posebnostno" procesijo je videl v soseski svojega rojstnega gradu Medje pri podružnici Sv. Jurija pod Šmarno goro (županija Čemšeniška), 2) tako zvano polžjo procesijo, ker sta cerkovnik in predmolilec na prostoru pred cerkvijo vodila pobož-nike v kroge in ovinke.
„Po čudčsih sloveč o" imenuje Valvazor cerkev na Dobrovi pri Ljubljani, stara, sloveča in priljubljena božja pot Slovenov.3) Pri tej cerkvi pogreša Valvazor zvonenj a ob hudem vremenu, kar je sicer navadno pri vseh drugih cerkvah, in pripoveduje, da je cerkovnika nekoč, ko je hotel tu obzvanjati hudo vreme, pognal iz cerkve glas, njemu govoreč : „Zvoni ti po dnevi, jaz pak hočem varovati po noči." In v istini je neki v tej okolici ni videti toče. 4)
Daje Bohinj sedaj (za Valvazorja) rodoviten, se imä zahvaliti zidanju cerkve sv. Trojice, kar storiti je bil ukazal Bohinjcem papež, ko so nekoč odpravili svoje poslanike do do njega, da bi ga prosili kake blagoslovljene stvari za svojo zemljo. 5)
Prestarega cerkvenega obreda omenja Valvazor, kateri je bil običen v okrajni Kastavski, pripadajoči tedaj še Kranjski, namreč tako zvanega , kraljevega pira," („kraglieu pir"). 6)
Le-ta se je vršil tako-le: zvonilo je zjutraj in zvečer — katerega koli si bodi dnč po sv. 3 kraljih — po vsem Kastavskem okrožji, in potler so zjutraj opravljali duhovniki bilje za duše umrših knezov deželskih ali tudi dobrotnikov in ustanovnikov be-neficij, a za tem je bil zäjutrek ali obed na glavarjevem gradu, kjer se je obilo jelo in pilo. Konečno pripoveduje Valvazor po svoji drastični navadi neko smešno dogodbo o nečem starem svčtniku
»)	ibid. knjiga VIII. str. 786.
2)	ibid. knjiga VIII. str. 817.
3)	ibid. knjiga VIII. str. 819.
4)	ibid. knjiga VIII. str. 822.
5)	ibid. knjiga VIII. str. 828.

(„Zwölffer"), katerega je ravno tak čas hudo mučila putika in ki se je zaradi tega dal posaditi na konja ter je tako hitel na „kraljevi pir", da-si je čutil silne bolečine, a vendar je bil vesel, da je premagal bolezen.
V.
Običaji slovenskega ljudstva.
Na večen spomin, da so slovenski kmetje Koroške — katera je tedaj spadala še h Kranjski — še p r e d plemstvom se pokristija-nili, jo naredil vojvoda Inguo „deželno postavo," da ima v prihodnje vsak koroški deželni knez pred nastopom vlade in prevzet-jem dežele prejeti tako oblast po kmetu ter mu javno priseči, da ohrani deželi vse pravice (Privilegiis.) ')
Po tem posebnem narodnem „poklonstvu dednega vladarja" Koroške se je vršila „prisega" kneževa deželi, t. j. stanovom voj-vodine Koroške.
Prva ndrodna svečanost se je vršila pri knežjem stolu v Kernskem gradu (bližji jedao miljo od Celovca v stran proti starem glavnem mestu Št.-Vidu), in druga za njo, pri kateri so bili stanovi navzoči, pri vojvodskem stolu na Gospesvet-skemj)olju pri Gospčsveti.
Se za koroškega kronista Megiserja2), (v početku XVII. stoletja) katerega popis Valvazor upotrebljuje, je živela na Koroškem rjdbina kmetska, katero so zvali vojvode („Herzoge von Glasendorf") in ki je imela že iz starodavnih časov za to slovesno postavljanje ukaz in pravice. Ako se je dakle zgodilo, da je imel nov knez nastopiti vlado, je prišel kmet imenovane rodbine ter
') ibid. knjiga VII. str. 394.
2) Megiser piše pred izdajo svoje kronike Koroške 1.1610 deželnemu tajniku Samitzu (Zamejcu) v Celovcu med drugimi željami: „Auch der Antiquität mit dem Bauernstuhl zu Karnburg möge er eingedenk sein, davon haben Christalnigg (Kristalnik) *und andere, die bei der Chronik mitgeholfen, nicht gewusst, sondern haben allein des Lehnstuhls im Zollfeld gedacht. Dieweilen sich aber die Löbl. Landschaft dieses vhralten Herkommens mit den pauren noch nie gäntzlich begeben, sondern allein Erzherzog Carl und Ferdinand darmit verschont aber cau-tion gegeben und schadlosschreiben, so halte er (Megiser) es für notdürftig dass solcher Stein oder paurnstuel wieder erneuert und recht aufgerichtet werde, ehe er ganz abbost (razpade.) Wäre am besten, dass dasselbe Feld oder Acker gar Einer Ehrsamen Landschaft e i ge n th ü m 1 ich zugehörte. Sonst lässt man diese Sach gar abkommen, möchte leicht-lich dadurch eine Freiheit oder löbliches Herkommen nach dem andern fallen. (Izvirni rokopis dež. arhiva v Celovcu.)
je sedel na okrogli mramornati kamen pri Kernskem gradu, na kojem je bil vsekan tudi deželno-kneževski grb. Vkrog kamenja je bila narejena ograja, kjer so imeli kmetje svoje prostore.
„Alsdann" — nadaljuje Valvazor svoj popis ') — „kam der angehende Landesfürst daher in grober bäuerischer Kleidung auch in dergleichen Hut und Schuhen und hielt einen Hirtenstab in Händen. Neben ihm gingen zwei Landherrn (Adelige) und ihm folgte die ganze Ritterschaft mit dem Panier des Herzogthums Kärn-then. Vor ihnen her gieng zwischen zwei kleinen Panieren der Graf zu Görtz, als Erzpfalzgraf in Kärnthen. Neben dem Fürsten wurden gefuhrt einerseits ein schwarzes Rind anderseits ein mageres un-gestaltes Ackerpferd. So bald ihn der auf dem Marmelstein sitzende Bauer sah daher kommen rief er in Windisch oder Slavoni-scher (Slovenischer) Sprache: „Wer ist der, der also liof-färtig daher pranget"? So antwortet das umstehende Volk: „Der Fürst des Landes kommt." Darauf fragte der Bauer: „Ist er auch ein gerechter Richter, ein Beförderer der Wolfahrt unseres Landes, und freyer Eigenschaft? Ist er auch ein Beschirmer des christlichen Glaubens und der Wittwen und Waisen?" So ward wiederum vom Volk geantwortet: „Ja er ists und wird es sein." Hierauf musste der Fürst dem Bauern angeloben dass er sich nicht weigern oder scheuen wolle um der Gerechtigkeit willen so arm zu werden, dass er sich mit solchem Vieh, als dieses Rind und Pferd wäre, nähren müsse.
Nach diesem fragte der Bauer wieder: „Wie und mit was für einem Recht wird er mich von diesem Stuhl hinweg bringen?" Dem gab alsdann der Graf von Görz zur Antwort: „Man wird dich mit sechzig Pfennigen von dannen kaufen, diese zwei Haupt-Vieh derüchs und dasPferd sollen Dein seyn, du wirst das Fürstenkleid (welches er kurz vorher ausgezogen) zu dir nehmen und dein Haus wird frei und unzinsbar sein." Nach Anhörung dessen gab der Bauer dem Fürsten einen lindenBackenstreich und gebot ihm, dass er ein rechter Richter sei, stund aufräumte den Stein und führte das Vieh mit sich fort. Die zwei Landherrn aber führten den Fürsten hinzu der stieg auf den Stein kehrte sich nach allen Seiten, schwang ein Schwert und versprach dem Volke gutes und gleiches Gericht 1
Nach einer Messe in der benachbarten Peterskirche kleidete sich der Fürst um und hielt mit Adel und Ritterschaft eine Malzeit. Nach derselben ritt er zum Lehnstuhl auf dem Zollfeld, der noch heute wolerhalten zu sehen ist zwei Sitze durch eine hohe Lehne getrennt und die Umschrift: „Ma sveti veri," (Er hat den heiligen Glauben) enthält.
Auf diesem Stuhl und zwar auf die Seite gegen Sonnenaufgang setzte sich der neue Landesherr, auf der entgegengesetzten Seite
') ib.d knjiga VII. str. 395 in dalje.
Letopis 1877. IV.
nahm der Graf von Görtz Platz. Mit entblöstem Haupte und aufgehobenen Fingern leistete der Herzog der Landschaft den gewöhnlichen Eid der ihm vorgehalten wurde „darinn er gelobte und schwur sie bei allen althergebrachten Freiheiten und Gnaden zu handhaben und bleiben zu lassen. Hergegen nahm er auch Gelübde und Huldigung von ihnen und verlieh ihnen alsdann die Lehen." ')
Do vojvode Ernsta, „železnega" s priimkom, se je vršilo na tä način vmeščevanje deželnih knezov na knežjem stolu (1. 1414.) Njegov sin Friderik III. pak se ni hotel vdeležiti teh ceremonij, kakor pravi Valvazor, „in Betrachtung dass er Römischer König wäre, dem es nicht anständig zu sein schien, im Bauern kleide aufzuziehen."
A sin Friderikov, cesar Maks I., „zadnji vitez", kateri je bil posebno nagnen slovenskemu ljudstvu (učil se je namreč tudi slovenščine), je hotel stari pravni običaj zopet upeljati in postaviti na častno mesto, ali vojska mu je branila priti na Koroško, kar se je bil namenil.
Nasledniki pak so le osobno ali po komisarijih izvrševali ,,dedno poklonstvo" stanovom na Gospesvetskem polji.
Valvazor je temu svojemu popisu dodäl tudi podobi obeh slovesnosti pri Kernskem gradu 2) in na Gospesvetskem polji. 3)
Anastazij Grün — grof Anton Aleks. Auersperg - je v svojem delu „Pfaff von Kahlenberg" to närodno ceremonijo obširno pesniško proslavil.
Ako se je, po jedni strani, k nam na Kranjsko do po-četka nove döbe iz Koroške od slovenskih bratov širilo zanimanje za n&rodne ceremonije pri knežjem stolu, godilo se je takisto še dlje tudi po drugi strani iz nekedanje „pars adnexa" Istrije in iz sedanjega Dolenjskega (vindiške okr&jine.) Tu imamo v mislih
f ravni običaj kmetskih sodeb v vindiški okrdj ini in stri.
Valvazor popisuje t6 „deželno pravdo" kmetov z naslednjimi besedami:3)
„Wann Jemand entweder in besagter Windischen Mark oder in Histerreich an Einem was zu fordern oder sprechen hatte, so hielt der S u p p a n (das ist der Schultheiss) oder ein Anderer, der den Gerichtsstab führte seinen Beisitzern auf Klage und Antwort zwei Wege vor: Aus welchen zweierlei Wegen Jedweder nach seinem Gedünken einen erwählte und ein Jeder nach seiner Meinung darauf votirte. Derjenige aber welcher den Gerichtsstab hielt schnitt eines Jedwedweden Votum oder Stimme auf ei nen Rabisch, denn das war das Protokoll, welchem man den
') ibid. knjiga VII. str. 396.
2)	ibid. knjiga VII. str. 395.
Process einverleibte. Welche Parthei nun auf diesem hölzernen Protokoll die meisten Stimmen hatte die erhielt das Recht und den Sieg ohne weiteres Appelliren."
Valvazor „učenjak" se nagiblje v svoji, temu popisu dodani preiskavi o lastnostih omenjenih ljudskih sodeb, o njih koristi in škodi, odločno na stran učenih sodnikov, ako tudi v tem slučaji ne zapušča svojega objektivnega stališča, kajti naravnost pov6: „d a s s man bei einem ordentlichen gelehrten un d erfahrenen Gerichte oft dennoch unordentlich oder unrechtmässig aus Parthei - Sucht verfährt."
Sodnik je bil župan (občinski predstojnik.)
Pri popisu grofije Pazenske v Istriji nam je ohranil Valvazor še za njega dni tamkaj obični red pri volitvi sodnika ali župana. ')
Tam se bere:
„Vor Allem aber ist dieses bei dieser Grafschaft Mitterburg zu merken, dass jede Stadt und Markt einen Supan oder Zu pano mit welchem Wort sie einem Richter bemerken, nebst 12 Beisitzern habe so in der Landschaft Sprache S o d z e (Unterrichter) genannt werden. Denen liegt ob die kleinen Gerichtshändel (samo v XVII. stoletji) zu entscheiden. Es ist aber bei deren Wal etwas Sonderliches Zu beobachten. Am Festtage des hl. Gregory kommen diese 12 Beisitzer und der Richter nebst der Burgerschaft und denen Bauern, so zu einer Stadt oder Markt gehörig zusammen und zwar auf ihren Loshe (Loggia) so gleich an ihr Rathbaus und auf freiem Platz gebauet ist und einem Saal oder Galerie so ganz offen nicht ungleich (wiewol zum öfftern an verschiedenen Orten dieses ihr Loshe nur mit dem blossen Obdach bedeckt). In dessen Mitte ist eine steinerne Tafel oder Tisch befindlich. Wann nun bei geschehener Versammlung man zur Wal selbsten schreitet, so geht einer von den Beisitzern mit einem Stab oder Messer versehen bei allen herum und erforscht aus Jedwedem wem aus diesen Zwölfen er gesonnen seine Stimme zu ge ben, dass selbiger zum Supan oder Zupano ausgerufen werde? Sobald der Gefragte seine Meinung entdeckt schneidet er mit dtm Mess< r die stimme oder das Votum auf den (hölzernen) Stab (Robisch) und fährt weiter fort dieselben einzusammeln. Da dann endlich diese Zupan- oder Oberrichter Stelle auf den, so die meisten Stimmen bat, fällt."
V popisu sodniške volitve v Kast vi, katera se jednako vrši, pripoveduje Valvazor o „volilnih agitacijah" pri takih prilikah.
Piše namreč: „Etliche Tage davor (pred volitvijo sodnika) bezeugen sich selbige zwölf Herren gar freigebig, spendiren denen andern Wein und Brandwein zum Trunk in-
s) ibid. knjiga XI. str. 376,
dem Jedweder unter ihnen mit der Richterwürde beehrt zu werden verlangt." ')
Dalje naznanja naš kronist (kakor tudi še na drugem mestu, 2) da so imeli ti ljudski sodniki razsojati le bolj majhne prepire in še celo v takih slučajih je bila pot instance do glavarja v Ka-stvi in napösled do stanov Kranjske (h kateri je tedaj Istra spadala) do deželne sodnije v Ljubljani.
Takim volilnim načinom kakor župana, so volili v teh starih slovanskih okrajih tudi občinskega slugo, katerega so zvali „zaff" (cafj, in ki je bil, mimogredoč bodi opomnjeno, po izrazu Valvazorjevem, ,,ob jednem tudi cerkovnik in občinski kovač." 3)
Pri Slovenih po drugih krajih Kranjske se je pa od ndrod-nega pravnega običaja do Valvazorja ohranilo samo poznamenovanje „Tranča" za uječo, in tega imena omenja Valvazor pri popisovanji Ljubljane. On pravi izrečno: „Unter dieser Trantschen oder G-efängniss" 4) i. t. d. Beseda tranča se izvaja iz staro-slovenskega: tr^tü = custodia (Miklosich) lexicon paleoslov. 1014.)tr^tü = custodia, carcer (Gefangniss) pri Kopitarji Gla-golita Cioz. 84. Dalmatin piše v dostavku k svoji bibliji 1. 1584^ (Register nekaterih besed i. t. d.) „kranjski je keha tranča." V dobi nasprotne reformacije (1. 1601) so v Ljubljani mater in sestro nekega luteranskega pridigarja zaradi nepokorščine peljali v trančo. (Koledar Hrenov, Mittheilungen d. hist. Ver. f. Krain 1862 str. 19.) Tudi v Škofji loki je še dandanes, kakor v Ljubljani, prostor, imenovan: pod trančo, in v Celji, v slovenskem spodnjem Stajerji, so 1. 1830 odkopali rimsk vodotoč, držeč doli do tranče. (Orožen, Celjska kronika.) Kakošna je bila in kaj je bil namen ijubljanske tranče za Valvazorja, o tem govorimo pozneje na konci tega oddelka.
Zelö stara se vidi tudi närodna naprava stražcev (stra-shize), nekakih närodnih väruhov ali čuvajev, kateri so službovali še za Valvazorja osobito po Notranjskega okrajih. Bili so naoroženi s puškami in nälog jim je bil, po gozdih potujoče tujce spremljati ter jih braniti napadov razbojnikov, Valoncev in Turkov. 5)
V tem, ko so po Ljubljani okolu 1. 1689 nočni čuvaji „pod trančo" že klicali ure po nemški,6) je klical, kakor turnski čuvaj na ljubljanskem gradu, nočni čuvaj (cerkovnik) v bližjem mestu Kamniku svoja svarila v slovenskem jezici.7)
") ibid. knjiga XI. str. 49.
2)	ibid. knjiga XI. str. 610.
3)	ibid. knjiga XI. str. 376.
4)	ibid. knjiga XI. str. 672.
5)	ibid. knjiga II. str. 223.
®) ibid. knjiga XI. str. 673.
Že v početku sem omenjal, kako rad je občil Valvazor se slovenskim kmetom, simpatični so mu bili namreč kmetje zaradi svojega n&rodnega značaja: zaradi delovnosti in zaaovolj nosti. Razven tega je pri občilu s kmetskim ljudstvom toliko izvedel o običajih našega naröda, da se je vedno z veseljem vračal k temu izvoru. Čestokrat tudi hvaležen to pripoznava in da navedemo namestu mnogih le jedno primero, opominja pri povesti o znanem tradicijonelnem dvoboji Lamberga s Pegamom,1) da je tä predmet zajel le iz „kmetske pesmi" (närodne pesmi).
Valvazor hvali naše kmete, da se držč tak6trd6 svojih starih običajev in navad, „dass sie viel ungerner davon scheiden, als ein angewachsener Schwamm von dem Baumstamm, auch keineswegs sich solche verbieten oder abbringen lassen."'-1)
Obširno popisuje Valvazor kmetske punte 1. 1503, 1509, 1513, 1515, 1516, 1573, 1575, 1585, 3) o katerih udeležnikih pravi, da so „Flegelfechter" in „Dorfmartialisten." 4)
Da-si tudi je Valvazor, naravno, kakor fevdni gospodar, kar je bil, in kakor ljubitelj pravice in redii odločno zoper samovlastno pomoč kmetov, kar se razvidi iz njegovega popisa, vendar poleg tega ostaje toliko objektiven, da navaja vzrok kmetskih puntov naravnost z besedami: daje temu povod dal deželni davek,5) in ko potem omenja posameznih slučajev ter riše kmete kakor maščevalce za storjene jim krivde brez vsake opombe, katere bi izvestno ne bil opustil, da ni bilo vse po njegovi volji. Takö pri poveduje o völicem puntu 1. 1516, какб so kmetje, naskakovaje grad Mihovo, gospö Mindorfovo in njene hčere do nazega slekli ter oblekli v kmetsko oblačilo, rekoč: „da so dovolj časa dobro živele, naj zatorej poskusijo, kaj je kmetsko delo in izpoznajo, ako se imajo ubogi ljudje navzlic stari pravdi še trpinčiti." «)
Krepköst in čvrstost kranjskih kmetov popisuje naš kronist na mnogih krajih svoje knjige in po imenu navaja nekega kmeta iz XV. stoletja, čegar visoko starost porablja pri uvodu splošne opombe o starosti Kranjcev. Valvazor pripoveduje:7) „Wie man geschrieben 1444 ist bei der Sau „zwischen Wassern" zwo Meilwegs von Laibach ein Bauer Namens Peter Labing an einem Catarrh gestorben nachdem er 137 Jahre gelebt. Dass einer das 100. Jahr mit ins Grab bringt, ist in Crain nichts seltsames: denn es schliesst
•)	ibid.	knjiga XI. str. 548.
a)	ibid.	knjiga VI. etr. 342.
3)	ibid.	knjiga XV. str. 395—506.
4)	ibid.	knjiga XV. str. 484.
5)	ibid.	knjiga XV. str. 406.
e)	ibid.	knjiga XV. str. 418.
sich kaum ein Jahr, dass nicht Etliche in Crain erst im 100. Jahr des Lebens ihr Leben echliessen. Doch werden die wenigsten ganz weiss, sondern behalten eine Gestalt, als ob sie kaum das 50. oder 60. Jahr erreicht hätten."
In kakor v motivacijo tč visoke starosti in telesne čvrstosti v Kranjski, takoj dalje piše:
„Der Crainerische Bauer wird auch dem Arzt nicht viel zu verdienen geben, noch denselben begehren, es mögte ihm denn der Tod schier auf den Lippen sitzen, denn die meisten Landleut curi-ren sich selbst und zwar mehrmalen nicht unglückl ch, sintemal sie die Kräuter und Wurzeln gar wol kennen. Ihrer viele geben auch gute Wundärzte (ab) heilen trefflich wol alle Beinbrüche und zwar nur allein mit altem Schmeer und Pech und gewissen frischen Wurtzeln, welche sie untereinander stossen und damit ein gebrochenes Bein oder Arm gar heilsamlich verbinden." In tu in tam v svojih štirih folijantih nam pripoveduje o tem in onem imenitnem dogodku v kmetskih krogih, o tem in 6aem kmetskem dejanji.
Tako omenja pri popisovanji Belega Kamena, *) da , ko so nekoč Turci v Lučki vasi zelo neusmiljeno razsajali, se je jeden sam kmet rešil, kateremu je bilo ime Paj k, in ko je bil odšel dedni sovražnik krščanstva, je postal rodni oča vsi vasi, da so nosili tedaj skoraj vsi vaški prebivalci njegovo ime, ker so bili njegovega rodti. Na drugem mestu2) popisuje srčnost kmetic iz Kast ve, katere so „srdite," da „tako rekoč divje."
Valvazor se je se slovenskim kmetskim ljudstvom vdeleževal v veselji in žalosti vseh praznikov, in zatorej jih je mogel nam natančno popisati, kakor jih je še on videi. Nemogoče je, se tukaj spuščati tudi le površno v podrobnosti, takov popis bi dajal dovolj gradiva za samostojno obravnavo, in takošno preiskavanje v primeri z Valvazorjem, koliko se je teh starih običajev še ohranilo do naših dni, koliko se jih opustilo, bi imelo s starinarskega stališča največjo važnost in bilo bi zelo zanimivo. Valvazor je bil na ženitovanjih po vseh krajih dežele, in za njega dni so ob takih prilikah še jezdili in streljali, gostije so imeli po več dni, nevestin lišp je bil še bogat, i. t. d., i. t. d.
(Popis teh ženitovanjskih običajev, kakor tudi o jezici, nošnji i. t. d. se nahaja v posameznih poglavjih VI. knjige.) Iz Istrije, kjer, kakor smo videli, je bil že za Valvazorja zaklad najstarejših slovanskih običajev, je zapisal pogovor občh starejšin. „Nižji sta rejšina", kateri bi bil po obični napitnici še rad vrsto drugih napravil, je dal znamenje „višjemu starejšiui", da bi rad ž njim govoril, a njegovi gostje nehte molčati. „Takoj potem" — pravi Valvazor — reče drugi starejšina na glas: ,,No, tihu naši!" Zatem tudi nižji starejšina ukaže svojcem tihim biti. Na-to vsi vmolknejo.
') ibid. knjiga XI. str. 644.
Ko se potler nižji starejšina hoče odkriti, (ker sede vsi pokriti pri mizi), mu reče višji starejšina: „Pokry tojo pošteno glavo, poštena usta govore," in p6tler se prično daljne napitnice. Ko nevestin oča blagoslovi nevesto in ženina, vskliknejo vsi svatje: „Našimo bratezo, naše neveste debe njem shito usako rodilo angeli stahu Amen! sa snahu Amen. Amen!" ')
V Istriji so pokladali tedaj zaročencema še pečeno kokoš na zakonsko posteljo in starejšina je peljal nevesto, ko so jej oprtali brento na pleča, in tudi svate do bližnje vodč. In starejšina je ogovoril vi)d6, rekoč: „Dober dan voda jordana, koja se korstila Boga na Suetiga juana je sem tebi pčrpelau leto nevestizo de bo-desh ny uslusila nu njo zhisto ohranila." 2)
Ples, kateri je vedno na ženitovanjih bil v prvi vrsti in je še dandanes, se je vršil največ vkrog lipe, ndrodnega drevesa, katerega vidimo na mnogih podobah v „zapisniku gradov" in tudi sicer. 3) A ne samo na ženitovanjih, temveč tudi sploh se je v letu mnogokrat in zelo plesalo, in kakor zagotavlja Valvazor, so plesali Gorenjci toliko, „dass ihnen die Füsse fast wenig still stehe n."
Tudi po zimi se je često plesalo in skednji so bili izvrstna plesišča. V tem, ko so se plesovi po različnih krajih nagibali „štajerskim," Valvazor pripoveduje, da so po drugih krajih pri nas tudi plesali jugoslovansko „kolo." „An theils Orten" — piše — 4) „als bei Katzenstein und derer Orten, tanzen die ledigen Dorf Pursch unter den Bäumen oder in einer Korn Tennen in einem Kreis, der nicht über 6 Schritt breit ist. Und auf einem so kleinen Platz werden doch in die 60 Paare und zwar alle eämmtlich zugleich auf einmal tanzen uad hernach alle zug'eich aufhören und eine Weile ruhen, doch nicht lange. Denn nachdem sie kaum ein oder zwei Vater Unser (sie!) still gestanden tanzen sie wieder darauf los. Und mit solcher Abwechslung gehet es also nacheinander fort-"
Okrstih otročjih poroča Valvazor, daje pri Beli peči in v Jesenicah ter tam vkrog navada pri kmetih, vabiti po 4, 5, tudi cel6 po 7 botrov, katerih slednji mora prinesti otroku v cerkev 8 — 4 lehti platna.5)
Pri pogrebih omenja Valvazor posebno žalnic in gostij po pogrebih, sedmin, katere so trajale do 8. dn6, e) in pripoveduje v dostavku kakor „analogon" o ruskih žalnicah pri pogrebih in o sedminah Rusov.
J)	ibid. knjiga VI. str. 332.
а)	ibid. knjiga VI. str. 333.
3)	ibid. knjiga VIII. str. 748, str. 763 i. t. d.
«)	ibid. knjiga VI. str. 283.
5)	ibid. knjiga VI. str. 282.
Kakor pri slovesnostih рогбк in še bolj pri pogrebih, in poleg tega omenjeno, pri b 1 a g o s 1 o v 1 j a n j i živali (der „Ros-ser," knjiga VIII. str. 778) ter p o s veča v a n j i vremenskih žre-1 („Wetterlöcher," knjiga IV. str. 541), tako se je tudi pri praznovanji svetih letnih časov do kronistovih dni ohranilo marš:kako zrnice običajev nekedanjih poganov.
O božiči se je že govorilo. Pri omenitvi „postranskih običajev", kateri se mu čudni dozdevajo, a katerih se ljudstvo stalno drži, in v kojih se nahajajo stare ndrodne navade še iz poganske dobe, popisuje Valvazor jedilni red o veliki noči, kedar se med drugim blagoslovja koldč, närodno pecivo, katerega tudi na žemtovanjih mečejo gostom Potler poroča o božičnih potvicah in p oprtniku. Obhod kolednikov — („Umsinger") — ki so nekedaj pevali na čast koledi zdaj pak so pevci v kristijan-skem smislu, popisuje Valvazor ravno tam zelö obširno in natančno. ')
Izmed narodnih jedi omenja baron razven že navedenih še prosenca, domačih štruklje v s) („Hausstruckel") in ajdovega soka, kakor tudi neke baže kola če v (po prnjakov, „Pfefferkuchen"), kateri so -neki boljši od Nürn-berških. 3)
Närodnih p i j ä č poznd Valvazor svoje dni poleg vina, katerega raste mnogo in dobrega na Dolenjskem v Moravi (mar-vin), in po Notranjskem kakor tudi v Istri j i (vipavec, prosččan, breždnka), še pijačo, katero si napravljajo kmetje sami iz brinja, to je še dandanes dobro poznani brinjevec;4) tudi medica je bila starim Kranjcem priljubljena pijača.
Iz kmetskega gospodarstva navad v Slovenih navaja Valvazor najodličnejši karakteristikon, namreč tako imenovani k o z 6 le c v katerega žito z de vajo, ®) kar nam kaže tudi v podobi.
Za vožnjo po rekah Savi, Dravi, Ljubljanici in Soči rabijo dolge liburniške čolnove in po dva vkupe sklenjena čolnova (sto-ricu, •) da-si tudi je našemu kmetu posebno na spodnji Savi služil sam s6d, na katerem je, ravnotežje vzdržujoč, plül po reki, kar nam kaže Valvazor v podobi.7)
Zelo praktično pripravo so imeli prebivalci planin, tak6 imenovane krplje, da so dričali po snegu nizdolu, o čemer poroča naš baron zelo obširno. 8)
') ibid knjiga	VII. str. 472 in dalje.
2)	ibid. knjiga	XI. str. 124.
3)	ibid. knjiga	III. str. 347.
4)	ibid, knjiga III. str. 354.
5)	ibid. knjiga II. str. 105.
6)	ibid. knjiga	X. str. 356.
7)	ibid. knjiga	II. str. 203.

Ženske so naslikane, kakö nosijo keb&l na glavi, ') kakor tudi druge stvari, n. pr. zibeli, Slovenke proste na glavi nosijo.
Kmetje Valvazorjevi so nosili še orožje, kar se jim je zaradi vednih bojev s Turki rado privolilo, kajti bilo je vedno potreba, v silni nevarnosti iskati pomoči „prostega kmeta." Tu in tam so pa imeli namestu dolgih pušek čakane, t. j. palice železnimi kljukami. s) Tudi proste lesčne palice, katere so bile sam6 obeljene in nad ognjem nekoliko opaljene, so rabili na mnogih krajih kakor nekovo mor i ln o orodje.3)
Kakor so Slovani sploli in osobito Rusi od nekedaj kulti-virali kopeli, takö vč tudi Valvazor v vseh oddelkih svoje topografije mnogo pripovedovati o toplicah in zdravilnih studencih Kranjske in med drugimi imenuje tudi neke posebnostne kmetske k op čl i, vodnjaka (sdrave studenz) pri Ostrem vrhu, kamor so hodili kmetje s posodami po v6do meneči, ako je posoda do vrhd polna in se prinese domu, da se nič vodč ne polije, potler bolnik izvestno ozdravi. 4)
Izmed rekov in prislovic citira Valvazor rčke mu: „P i mene pjavka," kar rabijo, kedar lovč pijavke in o čemer mu je poročai nek star ribič, 5) „na repona repu ostati, napčsled ostaje za stare zapuščene device na plesišči6) prislovica: „prejo resdero" = nehajo presti, 7) „iz posta useti" = deliti jedi na grobu koga, ki je v postu umrl, s) dalje rčk: „rakam svis-gat,"") rek o Kr&jničanih: „da imajo v svojem mestu več vina nego vod č," 10) i. t. d., i. t. d.
V oddelku o živalih omenja Valvazor, govoreč o popotnih ptičih žrjavih, katerih se često vidi v deželi cele trope, da kmetski dečaki in pastirji, kedar jih vidijo mim6 leteti, kličejo: „Zhizhe golobar pou naprei pou nasei uarej de te vouk naujej P okule, 1' okule, 1' okule!" Tako kliččči se zasučejo dečaki trikrat vkrog in žrjavov vrsta se zmete, da ne pride zopet skoro v red. ") „Das Wort zhizhe," pravi Valvazor, „ist ein corruptes Wort und dessen Bedeutung mir unbekannt"
') ibid. knjiga XI. str. 430.
4)	ibid. knjiga VI. str. 310. 3) ibid. knjiga VI. str. 27 9-♦) ibid. knjiga IV. str. 602.
5)	ibid. knjiga IV. str. 652.
6)	ibid. knjiga VI. str. 284.
7)	ibid. knjiga VI. str. 286.
8)	ibid. knjiga VI str. 287.
9)	ibid. knjiga III. str. 453.
O kranjskih Hrvatih mu je posebno po volji nek običaj in sicer ples se sabljami, katerega možje „mit blossen Säbeln vorrichten, auch so artlich und wunderlich sich damit durcheinander schwingen, dass es zu verwundern." ')
Omenjajoč žalnic pri mrtvecih dodäje Valvazor vprašanja, katera stavi stara babina mrtvecu. Vprašuje ga: „Zakaj si umrl? Kaj si mislil? Zakaj neki? Imel si vendar dobro, lepo, prijaznjivo, zvesto i. t. d. gospodinjo. Ljubeč, povedi mi vendar, zakaj si umrl? Oh, hudo si storil sč svojo „smrtjo." In še jednako „bedasta" vprašanja mu stavi. Čim bolje umeje taka babina jadiko-vati, tem večkrat in rajši jo poživljajo ljudjč. Posebno je to sploh obično v Vinici kakor tudi onstran Kolpe in v tistih krajih in poslužujejo se tega običaja tudi mnogi drugi krščanski narodi v Turčiji, osobito Greki in Rusi.2)
Pri ženitovanjih v Hrvatih igrata zastava in zastavnik velik nälog. Nevestinega voditelja imenujejo de ver. Nevesti sname ženin se sabljo venec raz glavo in ga pritrdi na stropu v sobi. 3) Zel6 obširno popisuje Valvazor v poglavji „o krajih ob gra-nici" običaje in navade Uskokov, katerih mnoge imajo svoj po-četek „v slepem poganstvu" („blinden Heidenthum.") Pred vsem drugim omenja navad božičnega večera, katerega po navadi svojih poganskih, malika Badnjaka čestečih pradedov ne imenujejo božični večer, temveč badnji večer. Dalje omenja pri Uskokih navadnega splošnega poljubovanja v isti badnji večer in v novega leta dan, maškarade otrok, kateri pe-pelnično sredo, nabrano moko, olje, kruh in vino kar na ulicah povživajo in popijajo in z različnimi burkami obžalujejo smrt Bacchusovo, otročje vojske v postu, kresov i. m. d.4)
Žalna oblačila pri Uskokih so črna in nosijo jih roditelji za otroki svojimi in otroki za storili, takö tudi zakonski ljudje drug za drugim tri leta. Oženjene brate in omožene sestre obžalujejo v taki žalni obleki dve leti in neoženjene brate ter ne omožene sestre jedno leto. 5)
Valvazor hvali Uskoke, da imajo svoje puške kakor najveČi lišp, in v njih sobah se vidijo naobešene „mancherley Röhre, Pistolen, Carabiner, Säbel, Palasche, Hacken, Baltiza genannt, Tschakan oder Streithämmer, Busdikan oder Tszestoper, unter schiedliche Gattungen von Spiessen, auch vielerley Rosszeug und Sättel. Und dieses" — dodaje Valvazor — „ist auch vor wenigen Jahren annoch bei uns in Krain bräuchlich gewesen, da man
J)	ibid. knjiga VI. str. 305.
2)	ibid. knjiga VI. str. 305.
3)	ibid. knjiga VI. str. 304.
von denen so genannten Spalliren und Malereien nicht viel gewusst noch sich derselben gross geachtet: sondern in denen fürnehmsten und besten Zimmern sich nichts dann Kürasse, Panzer, allerley auf-gehencktes Gewehr und Rosszeug zeugte. Massen dann auch mei nes Erachtens einem Ritter und Soldaten besser ansteht, dass er in solchen und dergleichen Sachen, als in andern Dingen, die mehr dem weiblichen Geschlecht zukommen, seine Zier suche." ')
Navado, katero imajo Hrvatje še dandanes pri n dr o dni h svečanosti, da namreč speko celega vola ter ga potler raz-dele ljudstvu, nahajamo za Valvazorja tudi na Kranjskem. Tako n. pr. se je leta 1660 pri dednem poklonstvu cesarja Leopolda I. v Ljubljani na prostem polji pečen vol razdelil množici ljudstva in 1. 1686 v Idriji pri ndrod ni veselici (o novi premagi Budima) med drugim tudi cel pžčen vol, katerega kosovi so se celo jedli pri obedu starejšinstva mestnega.2) (V Idriji nahajamo, mimogredoč bodi omenjeno, med služabniki pri rudokopstvu tudi „den Kobila und Gerenwerck-Meister." 3)
Na konci te grupe „o običajih" nam ostaje samo še poizvedovati, koliko narodnih š£g v tem obziru se je ohranilo do Val-vazorjevih dni v glavnem mestu deželnem, v Ljubljani, iz česar se dd bolj ali menj sklepati tudi o drugih mestih. Takoj pri uhodu v mesto od dolenjske strani nahajamo pisana vrata;4) po Ljubljanici se je vozilo s čolnovi v stavo, o čemer poroča kronika že iz najdavnejših časov (1. 1092, majnika meseca je bila taka veselica in za dar je bilo odmenjeno jeden tovor vipavskega vina, tri lehti sukna in par nogovic; 5) ob bregu Ljubljanice na starem trgu (Sitticher Hof) na prostem je stalo narodno drevo, širokovejna lipa, pod katero so se zbirali mestjani k igri in plesu, kar poroča narodna pravljica o povodnjem možu in kako se je prikazoval ter plesal z Urško Schafferjevo 1. 1547.®) Tukaj pod lipo se zbirajoče m es tj ans k e žene in m e s tj a n s k a dekleta, katere so prinašale jedi seboj ter se radovale prijetne godbe, nam dajejo povod za prihodnjo obravnavo o ndrodni nošnji, kajti na tem, še v XVII. stoletji priljubljenem, veselicam odmenjenem kraji vidimo ženski spöl s pečo na glavi. 7)
Ob svetih praznicih se je — kakor še dandanes — v Ljubljani pripravljalo pecivo ter se blagoslavljalo. S stolpa na gradu, katero poslopje je tedaj bilo še posestvo deželnih stanov, je klical čuvdj: „čuvaj!" v n d rodnem jezici.8)
') ibid.	knjiga XII. str. 86.
2)	ibid.	knjiga VIII. str. 834.
3)	ibid.	knjiga III. str. 412.
4)	ibid.	knjiga XI. str. 667.
5)	ibid.	str. 685.
6)	ibid.	1. c.
7)	ibid.	knjiga XI. str. 708.
s) ibid.	str. 671.
(Iz kronike mesta ljubljanskega, kolikor o nji poroča Valvazor, vtegne morebiti zanimati slovanske krogove, da je tu 1.1313 umrla češkega kralja Vaclav a hči Ana,1) da so 1. 1620 po Turkih prognanemu nadškofu iz Bulgarije zastopniki deželnih stanov dali milošnjo in ga pogostili; daje 1. 1649 poljski knez Radzivil potoval skozi Ljubljano v Rim, in drugih takih stvari mnogo.)
VI.
Mrodna nošnja.
Kakor smo že opominjali, nam podajajo slike in zemljevidi pri Valvazorji na mnogih krajih priliko, videti še na konci XVII. stoletja navadno staro nošnjo slovensko v vsi lepi in pisani razno-ličnosti in jo primerjajoč preiskavati. A tudi z besedo nam je naš blagi baron v svoji „fthre des Herzogthums Krain" zvesto in natančno narisal podobo nošnje naših pradedov z vsemi posebnostimi in različnostimi v pojedinih krajih dežele. Ker se dandanes največ nahaja komaj zadnji sled närodne nošnje, podajamo Valvazorjev zanimivi popis od besede do besede po originalu:
Oberkrain.
„In der Kleidung geben sie mehrentheils gleich, tragen durchgehende schwarze, oben zugespitzte, ledige Leute aber sonderlich bei Radmannsdorf und da hinauf, aufgeschlagene Hüte. Die Röcke trägt man gleichwol auch unterschiedlich. Denn an theils Orten geht man in kurzen Röcken und Hosen von grauem und groben Tuch. Insgemein aber tragen sie lange Röcke von schwarzem Tuch so man Loden nennt, welches ein schlecht, gemeinem, grobes Tuch ist so in Crain überall bei den Bauern gemacht wird. Jedoch wenden theils bisweilen auch köstlich gutes Tuch auf sich zu ihren Hosen und Röcken, legen auch saubre Strümpfund Schuhe an. Die Samer (Saumrossführer) gehen schwarz gestiefelt, in einem spannbreiten schwarzen ledernen Leibgürtel, womit sie aber nicht über sondern unter dem Rock und also allein über dem Hemd den Leib umfassen. Die andere dient aber zur Leibsumfassung ein breiter Saum oder Ende von einem Tuch. In der Hand führen sie gemeinlich einen (keilartigen) Stock von Dornholz. Im Sommer tragen sie entweder weisse oder schwarze Leinwand-Hosen, gehen alsdann sonst meistentheils ohne Rock im Hemd welches einen runden Kragen hat. Etlicher Orten brauchen sie zur Sommerszeit anstatt der ledernen hölzernen Schuhe. Im Winter gehen sie mit ganz offener und blosser Brust (wie diess
auch im ganzen Land der Brauch.) Die meisten Männer tragen auch langes Haar und grossen Bart.
Die Weiber aber tragen auf dem Haupte weisse Pet-schen. Ist ein leinen Schleier von weitläuftig gewirkten Faden und dünner Leinwand gemacht. Durch diese Leinwand werden mit der Nadel an theils Orten Zwirnfäden gezogen, damit sie genug gefaltet bleibe und hat eine solche Leinwand ungefähr 11/,i Elle an der Länge; diese Leinwand oder Petschen wird auf dem Kopf so artlich zusammen geworfen, dass es über der Mitten nicht anders aussieht, als ob es oben eine ganz andere Leinwand wäre. Etliche aber, welche arm seind, behengen den Kopf mit solchen Petschen so nur von gemeinem groben Leinwand wiewol sie dennoch denselben eben also über dem Kopf zusammenwerfen als wie die ersten. Hernach legen sie Mieder an und zusammen genähte Röcklei n (Schöss-lein nennt mans in Franken) alsdann einen blauen und vier Finger breiten Gürtel drüber. Diese Gürtel werden besonders Fleisses gewirkt, seind gar dick und hart. Darauf thun sie wieder einen andern nämlich eisernen Gürtel (sklepanez) oder wol auch von Messing drüber, also dass der Rock gar hoch über den Magen geht, woselbst alsdann das Mieder daran genäht. Solche Mieder sind von unterschiedlichen gemeinem Zeuge, gleichwie auch die Röcke ganz gemeines Zeugs doch einer anderen Farbe seynd auch wol nur von schwarzer Leinwand. Gewöhnlich binden sie auch ein weiss leinen Tüchlein um den Hals und zwar auch im Sommer alsdann anstatt des Rocks einen Kittel von weisser oder schwarzer Leinwand. Ihre Strümpfe werden mehrentheils roth oder weiss sein. Sie thun ihren Gang ihn Schuhen und einiger Orten in weissen Stiefeln. Des Winters stecken sie in kurzen Pelzen." ,)
Unterkrain.
„Die Kleidung kommt nicht durchgehende aller Orten überein. An theils Orten tragen sie Hüte die etwas hoch und oben enger als unten und in der Mitten fasst ein wenig schmäler. Andrer Orten deckt man das Haupt mit rauhen Kappen bevorab im Winter. Sie tragen kurze Röcke, wenig Schuhe meistens Stiefel. Einiger Orten haben ihre Röcke auf den Schultern einen zugespitzten Kragen anderswo einen viereckigen wiederum anderswo einen runden. Mancher Orten setzen sie an die Hemden grosse, hohe und dicke Krägen, welche ihnen den Hals umringen. Den Leib umfangen sie alle mit einem spannbreiten Gürtel von schwarzen Leder. In der Haarmode vergleichen sich etliche Oerter den Ober-krainern, etliche aber lassen das Haar abschneiden bis an die Ohren, also dass das behaltene die runde Hälfte einer mitten durch geschnittenen Melone oder ein Käppiein und eine Halbkugel vorbildet. Etlicher Orten lassen sie sich vorn oberhalb der Stirn einen
grossen Busch Haares drei oder vier Finger lang formiren und das Andre Alles glatt wegschneiden. Zwischen ihren und der Ober-krainer Barten ist kein Unterschied. In den Händen tragen sie kleine und dünne Stäblein.
Die Weiberkleidung ist der oberkrainerischen gemäss; ausgenommen, dass sie keine Vortücher tragen. Zudem legen sie meistens schwarze Stiefel an und etlicher Orten gehen sie in ganz zusammengefalteten Stiefeln." ')
Uskokisch.
„Die Männer gehen schier gekleidet wie die Crabaten; 2) allein etliche tragen ganz kleine Käppiein, so nur eine Handbreite gross, auf dem Haupt. Etliche aber binden solches Kiipplein mit einem Faden unterm Kinn bei der Gurgel zusammen, damit es nicht herabfalle. Die Männer tragen gleichfalls alle auch Opanken, Hosen und Röcke wie die Crabaten auch meistens von gefärbtem Tuch. Hosen und Striimpf haften gleichfalls auf krabatische Weise anein ander. Etliche prangen mit, grossen und langen Bärten; etliche aber mähen dieselben mit der Scheer weg und lassen allein den Oberbart oder Knebelbart lang wachsen. Der Kopf wird gleichfalls beschoren und demselben vorn nur ein langer Zopf oder Büschlein Haars gelassen: wiewol etlichen solcher Haarzopf hinten sitzen bleibt wie den Türken.
Etliche tragen auch grosse Kappen auf dem Haupt gleich den Krabaten.
Die Weiber tragen lange Oberröcke ohne Aermel, wiewol sie unten andre Aermel haben. Die Brust zieren sie mit buutfar-benen oder geblümmten Tüchern, so sind auch ihre Unterröcke mit blauen, rothen und andern Farben gescheckt. An den Füssen tragen sie Opanken das ist eine breite Sohlen darin an dem Rande herum kleine Löchlein, wodurch man nur eine Schnur zieht und also den Schuh schon fertig hat. (Etliche Bauern und arme Leute nehmen nur ein Stück von einer frischen Haut und schaben die Haar mit einem Messer ab.) Ihren Kopf umwickeln die Weiber gar artlich mit einen langen und schmalen Tuch von buntgefärbter Leinwand." 3)
Auf dem Karste.
„Die Männer gehen in breiten Pumphosen von dicken groben Tuch welche unten nicht zugebunden. Darzu tragen sie kurze Wämser und auf den Köpfen grosse aus Filz gemachte Kappen oder vielmehr kleine Hauben, die Weiber aber weisse Tücher über dem
') ibid. knjiga VI. str. 288.
a) Njih obleka je skoraj povsod znana (knjiga XI. str. 302.)
Kopf. Die Kleidertracht verstellt, die Weiber gar sehr. Jedoch gibt es noch eine andere Weibertracht an etlichen Orten absonderlich in Brech (sonst Bersziza genannt) unter die Herrschaft S. Serv gehörig, welche viel hübscher als die übrige karstische. Denn daselbst umwickeln die jungen Bäucrinen erstlich den Kopf mit einem langen leinen Tuch so artlich, dass da sonst das Tuch nur zwei Enden hat sie vier Enden daraus machen, indem sie es zweimal doppelt überlegen und ihnen also auf jeglicher Seiten eines herunter hängt, doch auf der linken Seiten viel niederer als auf der rechten. Vorn ober der Stirn hängt nur etwas weniges darvon, hinten aber gegen den Rücken hinunter hängt das vierte Ende ziemlich breit und lang.
Hernach tragen sie am Leibe einen langen schwarzen Rock ohne Aerrael und vorn an der Brust schweift über jeglicher Brust ein langer Quast oder Dollen. Dieser Rock wird vorn nicht zugemacht sondern bleibt ganz offen und wird allein mit einem dünnen blau und rothen Our tel den Leib umher angegürtet. Unter solchem Rock haben sie einen andern noch längern Rock von weissem Tuch, daraus auch dessen Ermel seynd. Dieser Rock geht unten und auch oben um den Hals herum wie gleichfalls vorn bis an den Gürtel bis an denselben er vorn aufgeschnitten ist, hernach vorn vom Gürtel hinunter, woselbst zwar der Rock keine Oeffnung hat, doch gleichwol aber ein Strich von übergeschlagenen oder darauf genehtem Pelzwerk hinab reichet dergleichen pelzener Aufschlag auch vorn an den Aermi'ln sitzet. Unter solchem Rock tragen sie ein langes Hemd oder Kittel so noch länger ist als die Röcke. Solches Hemd geht sowol unten als vorn an den Aermeln ingleichen um den Hals so weit hervor dass mans gniigsam sieht. Sie zihen dabei rothe Strümpfe und schwarze Schuhe an die vorn ganz rund sind darauf ein weisser Fleck sitzt." ')
I s t r i e n.
,,Die Tracht der Männer ist der am Karst am meisten ähnlich. Etliche setzen Hüte auf, etliche nur kleine Hauben oder Kappen so von Filz gemacht seind. Vorn an der Hosen tragen sie wie einen grossen Beutel.
Die Weiber tragen keine Petschen sondern umwickeln den Kopf mit einem langen, aber gar artlich gefaltetem Leinwandtuch, die Hemde und Röcke sind einfach, geschlossen, die Aermel an der Handwurzel bunt ausgenäht. Das Bild weist eine spinnende Istrianerin die Spindel in der Hand tragend.
Statt der Schuhe — pravi Valvazor — tragen Weiber wie Männer Opanken." 2)
J) ibid. knjiga VI. etr. 310 in dalje. ") ibid. knjiga VI. str. 328 in dalje.
VII.
Narodne stvari iz zgodovine.
Knjiga XIII. „Ehre des Herzogthums Krain" obravnava bojne dogodke Jap i dov in Karncev pred Kristivim rojstvom. Kakošnim načinom Valvazor motri podrobnosti v preiskavah pisateljev sovremenikov, se razvidi lahko iz tega, da n. pr. pretresa celč vprašanje: je-li bila Penthesilea, „kraljica Amazonska, katera je se svojimi deviškimi vojnimi kerdeli Trojancem na pomoč hitela", Slavonka, kakor trdijo nekateri, ali ne?! Se vč, da sklepa to preiskavanje z moralo: „Wir wollen hierin gern die Neutralität halten, und uns solche alte Strittigkeit nicht bewegen lassen, die Fahn aufzustecken; sondern dieselbe müssigeren Leuten zu übergeben." ')
Meje Japidiji postavlja Valvazor v soglasji s Plinijem do reke Soče (Timavus) od Trsta dalje: „Massen dann auch," — kakor pravi — „Strabo bezeugt, dass selbiger Zeit (um 128 v. C'h.) die Japhidier in ihrer vollen JBlüthe gestanden." 2)
Oblego, junaško njegovo brambo in konečno vzetje mesta Japidov Metuluma pri Ložu po Rimljanih za cesarja Avgusta, popisuje Valvazor zelo učeno in omenja tudi vsega rimskega --rodja, katero se je rabilo pri takem obleganji.
Kedar se je bilo požgalo mesto Metulum, piše Valvazor, 3) so se ubežniki razkropili po noriških vaseh ter se tam naselili. „Daher man noch vor hundert und etlichen Jahren den allernächst bei Oberburg4) liegenden Hügel, da heutiges Tages die St. Marienkirche stehet, Metulski verh genannt, welches soviel gesagt ist, als der Metulische oder Metulier Hügel." 5)
Vse 5. poglavje XIII. knjige je odmenjeno vprašanju, v katerem kraji je stalo mesto Metulum.
V prepiru, se-li ima iskati Metulum v kraji, kjer sedaj stoje Trojane, ali Metlika ali Metule pri Ložu, naš kronist po pra vici meni, da je zadnji kraj pravi, „weil die Gewissheit besteht, dass Metulum die Hauptstadt des alten alpinischen Japydiens gewesen, der Trojanerberg aber nie zu Japydia gehört sondern ziemlich weit davon gelegen. Weil dann auch die Spur der Gräben des römischen Feldlagers sowol als auch die natürliche Lage der Gegend bei dem Dorfe Metule und dieser allda
') ibid. knjiga XIII. str. 12.
2)	ibid. knjiga XIII. str. 51.
3)	ibid.v knjiga XIII. str. 94.
4)	Na Štajerskem, dotacijska graščina ljubljanskega škofijatva.
a) Po Schönlebnu.
noch unausgelöschte Name Metule selbst darauf zustimmt, dass allda nach Anweisung der beiden Bühel und eines zwischen eingesenkten Thals eine solche Situation gefunden werde, dergleichen Appianus der alten Stadt Metulo zueignet, als behält diese des D. Schönleben Vermutung billig den Platz, dass nämlich aller Vernunft nach allda die rechte Gegend und Stätte der vertilgten Stadt Metuli sey." *)
Potler obširno popisuje zgodbo „d er Kriegszüge Augusti und Tiberii wider die Segestaner, Pannonier, Dalmatiner und die darunter mitbegriffenen Crainer" katere „Kriegsgeschichten" se tudi še v XIV. knjige 1- in 2. poglavji nadaljujejo.
Daljnim bojem Rimljanov v naših deželah, da bi bili dobili gospodstvo nad našim narodom, so odmerjena prihodnja poglavja, potler nasledujejo povesti o opustošenji Italije po Gotih in Hunih, kakor tudi mest Emone (Ljubljane.) in Akvileje (poglavje XVII.)
Pri navajanji „gotskih dogodeb" pripoveduje Valvazor tudi o boji Gotov se Savi jci2) (Saviern) 1. 461. ali 462. po Kristu, katerih je padlo na bojišči 10.000 mož. „Solite Jornandes" — piše naš baron — „durch Bolliam, den Fluss Polanam (oder Pö-lant) verstehen, (wie fast nicht zu zweifeln) so muss das sehr weite Feld zwischen Bischoflack und Crainburg diesen schlagenden Kriegsheeren zur Wahlstadt gedient haben: angesehen diess Feld einer solchen Action Platzes genug eingeräumt und dem Flusswaeser Pölant auch am nächsten ist." (V letih 624—630 p. Kr. se je izvolili Sama vojevodo Slovenom in sicer zaradi pritiska Hunov. (Knjiga X. str. 148.)
Poglavje 21. knjige XIV. obravnava različne bojne napade Slovanov v sosednje okraje, prazgodovino Hrvatov, zgodovino o Čehu in Lehu, o utemeljitvi Poljske in Češke.
V 8. stoletji po Kristu se je prikazal v bojih s Huni in Avari slovenski vojevoda Koroške in Kranjske Borut, kateri je s pomočjo Bavarcev Hune prognal. 3)
Okolu 750. 1. je neki Borut umrl in naslednik mu je bil njegov sin Carastus, (Kara^t,) zatem Chetimar (Kajtimar) iz Bavarskega, kateri je prvi poskušal Slovene pokristijaniti, a po njegovi smrti so zopet postali pogani ter si izvolili, kakor se pravi, Valjhuna ali Valdunga svojega vojevodo. (!)
Boji kralja Ludovika in vojvode Karlmanna zoper moravskega „velikega vojevodo" Rastika (Rastices) in njegovega vnuka S v e n-tibalda napohiujejo jeden oddelek (poglavje 23. knjige XIV.) Okolu leta 888. je imenoval cesar Arnulf Vratislava ali Braslava vojevodom Koroške in Kranjske. (KnjigaX. str. 191.) Pri omenitvi o nakladi davka Dalmacijanom (Dalmatier) po
J) ibid. knjiga XIII.	str. 102.
q) ibid. knjiga XIV.	str. 227. in dalje.
3) ibid. knjiga XIV.	str. 246. ,
Letopis IV. 187?. '	20

cesarju Henriku 1. 928. p. Kristu se mimogrede ozira Valvazor tudi na slavonsko ljudstvo Daleminejcev ali Dalmacijanov, kateri so bili naseljeni v današnjem Mišenjskem, in katere je Schönleben, smatral Dalmacijane, katerim je cesar Henrik naložil davek v čemer se ne strinja Valvazor ž njim, ako tudi, kar se umeje, ne taji obstanka tčh mišenjskih Dalmacijanov. ')
V XI. stoletji je sedel na vojvodskem prestolu v Koroški Mark wart, oča svete Heme, kateremu je nasledoval v vladi Koroške in Kranjske njegov sin Leopold 1. 1077. p. Kr., o če-gar vojski se Zolemirom, kraljem Dalmacije, poroča kronika Valvazorjeva. 2)
Kedar je bil umrl poslednji mejni grof kranjski brez dediča, je podelil cesar Friderik II. 1. 1231 , ker so ga stanovi Kranjske zahtevali, vojevodi Frideriku II. viteškemu iz Avstrije vojvodstvo Kranjske, kateri naslov je ob jednem prejela Kranjska, do tedaj mejna grofija. 3) „Damals" — piše Valvazor — „ist auch die Herrschaft Windischmark sammt Crain zugleich an Oesterreich gekommen. Denn obgleich sie eine absonderliche Herrschaft, so war sie doch allemal dem Herzogthum Crain anhängig. 4)
Ternu prvemu posestvu jednega dela Kranjske po avstrijskih knezih (Notranjsko namreč v istih dneh še ni pripadalo temu prvemu posestvu,), je nasledovalo leta 1374. definitivno vtelešenje Kranjske hiši avstrijski, in v istem letu so se Habsburčanoma Albrehtu III. in Leopoldu III. zbrani stanovi Kranjske, vindiške okräjine, Metlike in I atrije pokloniti v Ljubljani ter s tem v zvezi so potrdili svoboščine deželske. 5)
Od istega leta je Kranjska do danes brez prestanka delila usodo hiše Habsburške in njene vzvišene dinastije v veselih in tožnih časih in njeni presvetli knezi so vrlim in duševno bogato obdarovanim sinovom naše domovine vedno skazovali najvišje poštovanje ter imenovali često Kranjsko biser v kroni Avstrije.
Mnogokrat so prišli knezi hiše Habsburške v ožjo dotiko z našo deželo, tako na priliko Ernst železni (v početku XV. stoletja), kateri je stoloval v Gradci; cesar Maks I., kateremu so bili Slov eni posebno ljubi, tako, da se je naučil slovenščine in je pozval vrsto Slovenov v svoje obližje. Njegov učitelj Preko kar, njegov izpovednik S lat ko j na, poznejši škof dunajski, Ruben, ded slavnega slikarja P. P. Rubensa, kateri je bil postal dvorni vrtnik v Nizozemji i. m. dr., kakor tudi škof Krištof Rauber iz Ljubljane, ki je sukal poleg škofove palice tudi
J) ibid. knjiga XIV. str. 267.
®) ibid. knjiga X. str. 206.
3)	ibid. knjiga X. str. 212.
4)	ibid. knjiga X. str. 212.
meč ter je šel v poslaniških opravilih h kralju poljskemu, ') vsi so mu bili srčni prijatelji.
Cesar Karol V. je pozval v svoj državni dvorni sv&t nekega Pečaharja (Petschacher) iz Kranjske za dvornega svetnika v te dežele zadevah. '-)
Zgodovinsko-politično zanimive so podrobnosti, katere Valvazor navaja v obziru odrečenega dednega poklonstva, kedar je cesar Karol V. vindiško okrdjino, Metliko, Kras, Istrijo (in Trst3) z Italijo hotel pridružiti španjskemu deležu hiše, in kakö so stanovi kranjski še le potem, ko je cesar opustil nakano te razdelitve, 1. 1522. zvestobo prisegli Ferdinandovim komisarjem.4)
Poklonstva, oziroma prisezanja knezov deželi Kranjski se zatorej niso vršila vselej osobno, temuč včasih po komisarjih, a vendar je prejel cesar Leopold 1.1.1660, dakle za Valvazorja, v Ljubljani poklonstvo, kakor v prejšnjem stoletji nadvojevoda Karol (iz notranje Avstrije) in Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand II.) Vendar pak stanovi že od cesarja Leopolda več niso zahtevali prisege, a namestu nje zavezno pismo, 5) zaradi ohranitve starih pravic, kar je, mimogredoč bodi omenjeno, spolnil K a-rol VI., kedar je 1. 1728 sprejela dečela Kranjska pragmatično sankcijo, kajti istega leta je prejel osobno v Ljubljani poklonstvo in za oproščenje od prisege je napravil zopet zavezno pismo, katero je imelo veljati tudi naslednikom.
Najslavnejša doba ndrodne zgodovine v teh petih stoletjih, ko je Kranjska še pripadala Avstriji, je bila zanjo doba, v kateri se je tri stoletja (od XV. do konca XVII.) neprestano boj evala s Turki.
Lahko bi se napisala debela knjiga, ako bi hoteli narisati junaštvo in požrtovalnost slovenskega naroda v tem času hude stiske le po nekoliko, tudi, ako bi se porabilo samo to, kar je Valvazor zajel iz najboljših virov, iz zapisnikov kranjskih deželnih stanov in arhivov kranjskih kavalirjev, „ilirskih graničnih junakov," kakor se imenujejo po pravici. Na tem mestu se toliko laglje pogreša natančen popis turških bojev in „turških pohodov," ker se je v „Matičnih knjigah" o njih že obširno in izvrstno pisalo.
Vsa XII. knjiga je napolnjena s popisom vindiških, hrvaških in morskih mej in slovanskih kakor turških me jaških hiš. Taborje, (vtrjene prostore v kranjski deželi, vasi, cerkve in druge strategično imenitne kraje), popisuje Valvazor na različnih mestih (v knjigi II. str. 115., iV. str. 539.,
') ibid. knjiga X. str. 315.
2)	ibid. knjiga X. str. 324.
3)	Da je spadal Trst h Kranjski, navaja Valvazor historične dokumente knjiga XI. str. 589.
4)	ibid. knjiga X. str. 330. ■•) ibid. knjiga X. str. 382.
in XI. str. 213.), v tein ko je kresovom in kresnemu streljanju (kar je bilo znamenje, da se bliža sovražnik deželi,) prito-pografičnem popisovanji Kranjske v II. knjigi pri posamnih delih dežele odmeril prostor. A vrnimo se zopet k XII. knjigi.
Tu izvemo, da so kmetje ob mejah morali biti naoroženi pri poljskem delu in tako pripravljeni na vsak sovražen napad; ') iz poznavamo haramije,2) (hrvatske vojake, pešce in konjike, kateri so se plačevali", t6 je bil začetek stalni granični vojni), in mazole, 3) (kakor liaramije bojniki, pešci in konjiki, a brez plače, katerim so se dala zemljišča, kakor poznejšim graničarjem.)
Izpoznavamo ob jednem „opravila graničarakih voja-j a k o v" 4) in beremo „unterschiedliche Grenzgeschichten."5)
Izmed teh navajamo samo jedne povesti, katera lepo označuje närodno čuvstvo Bosnijakov. L. 1461. namreč, — kakor pripoveduje Valvazor po Toinasichu in Pogen Vrameczu — je poslal bosanski kralj Tomaž svojega brata in svojega sina z množico ljudstva proti sorodnim mu Hrvatom, ker pak se je kazalo njegovo ljudstvo zelo nemarno in se ni hotelo resno poprijeti stvari, pod&l se je sam k svoji armadi ter je očital bratu, da ni sposoben za drugo opravilo, nego za svinje pitati, sinu pak je dejdl, da, ker se mu ne pristoji orožje, mu hoče kupiti plug in motiko. Ker njegovim ljudem to ni bilo ravno po volji, temuč jih je zel6 razjarilo, so trdno sklenili, da se hote maščevati, in v prihodnji n6či dne 10. julija so kralja umorili. 6)
Tudi generali, vojskovodje graničarskih armad, kateri so bili naj več Kranjci, se nam po vrsti imenujejo. Poleg slovenskih plemenitih rodbin Lenkovičev, Kozja kov, Kizlevin drugih se imenujejo tii nemški Auerspergi, Thurni, Galli i. t. d. in njih najslavnejša dejanja. Grof Herbard Auersperg, 23. general na meji, jč bil tako priljubljen pri narodnem vojaštvu, da se je še za Valvazorja govorilo o njem: „Какб ga imenuješ brez plakanja?"7)
Izvrstna dejanja „ilirskih mejnih junakov", generalov in lejt-nantov ob meji — tako, da omenjamo le jedne stvari, slavne zmage Turkov pri Sisku I. 1593 v praznik sv. Ahacija, o kateri še dandanes poje ljudska ndrodna pesem, taka dejanja bi se ne bila mogla izvršiti brez strajnosti pomočnih krdel, deželnih stanov „banderc" in črne vojske. Že Velejus — katerega citira Val-
') ibid.	knjiga XII. str. 6.
2)	ibid.	str. 49.
3)	ibid.	str. 65.
4)	ibid.	knjiga XII. str. 114 in dalje.
5)	ibid.	knjiga XII. str. 118 in dalje.
6)	ibid.	knjiga XII. str. 119.
7)	ibid.	etr. 58.
vazor ') — hvali prebivalce naših krajev, da imajo „einen reifen und bedachtem Rath im Kriege," in avstrijski knezi so vedno z odlikovanjem pripoznavali izvrstna dejanja kranjskih, štajarskih in koroških pomocnih krdel ter so čestokrat iz Kranjske zahtevali pomoči na vojsko zunaj mej Avstrije z izrečno opombo: „wegen der Tüchtigkeit und Erfahrenheit der Krainer im Kriegführen," kar Valvazor v oddelku „letnih dogodeb" avstrijskih vladarjev (knjiga X.) mnogokrat hvaleč opominja.
In neko posebno jeklo, „hrvatsko" imenovano, se je pri nas na Kranjskem v Javorniku kovalo, jeklo, katero, kakor Valvazor humoristično omenja, „sogern Türkenblut säufft und seinen Feinden erschrecklich vor der Nasen blinkt!"
Närodno plemstvo. VIII.
Svoje dni pri priliki nekega narodno političnega prepira se je v nekem spisu trdilo, da ni nikdar bilo närodnega slovenskega plemstva. Drug sicer ne nespreten spis, kateri je pa kazal, da njegov pisatelj ne pozna zgodovine dežele, se je poprijel bona tide te od nasprotne strani izišle trditve in ni morebiti nerad pritrdil, da Sloveni niso nigdar imeli plemstva. A temu ni tako in nasprotni poduk o tej zadevi bi se bil lehko prejel tudi za časa istega famoznega spisa iz starega, da si tudi že mnogo in mnogokrat oplenjenega, a vendar še ne dovolj poznanega Valvazorja!
Že mesta v „letnih dogodbah," katerih smo že omenjali in katere nam pripovedujejo o uporu narodnega slovenskega plemstva v Koroški in Kranjski proti sprejetju krščanske včre, dosti dokazujejo, da je tudi v našem ndrodu nekdaj živelo stalno urejeno plemstvo.
Za nas Kranjce so posebno — po Valvazorju — znameniti zapiski o turnirji v Cirihu, ustanovno pismo iz Kostanjevice in zapisnik dobrotnikov samostana Za-tiškega kakor izvori, iz katerih zajemamo najstarejše date o narodnem plemstu v Slovenih.
Med najstarejše narodne plemenite rodbine o Kranjski spadajo „gospodje Čriiomeljski" („die Herren von Tschernembl"), katerih jeden, Ambrož, „gospod Crnomeljski," se je že leta 1165 z nemškimi kavalirji Kranjske udeležil turnirja v Cirihu. 3)
Ustanovno pismo samostana Kostanjevškega ddo. 1. 1248. nas seznanja s kavalirji: Reinhardom Pincerna de Osterwiz, Ber-toldom de Grednik in z bratoma Urhom in Bogomirom
de Prosefc. *)
•) ibid. knjiga XIV. str. 117.
2)	ibid. knjiga III. str. 388.
3)	ibid. knjiga XIV. str. 291.
Nekrologije Zatiške, kakor jih priobčuje Valvazor, navajajo iz XIV. stoletja narodnih plemenitnikov: 1. 1361. Štefana pl. Poganca (P o g a n t z), 1. 1363. Bertolda Čubraharja (Zu-bracher), 1. 1384. Jakopa pl. Stermola, 1. 1384. Bogoljuba pl. Kozjafea, (Kuodlieb K o s j a k h), 1. 1388 Alberta Koz-jakarja, (K o s i a k h e r); iz XV. stoletja: 1. 1418. Hermana Kozjakarja (Kosiakher), 1. 1422. Pavla Globicarja, (Globi-zar), 1. 1424 Martina Limšaka, (Limsakh), 1. 1424 Ur ha Macerola, (Mazerol), 1. 1452 Jakopa Glovicarja, (Glov-vizar), 1. 1470 Pilgraina Glovicarja, (Glowizer), 1. 1476 L u d o v i k a p!. Kozjaka, (K h o s i a k h), I. 1493 Ano Glovi-eerko (G 1 o w i z e r i n). ')
Po cesarju Friderjku III. ukazani obhod plemstva notranje-avstrijskega iz Štajarske, Koroške in Kranjske 1. 1446 je imel tudi zastopnike kranjskega plemstva, in sicer: Jurija Čriiomeljskega, Ivana Macerola (Matscheroll), Martina in Krištofa Črnomeljskega, Ivana in Jakopa Sterraolarja, (S t e r m o 11 e r), Jakopa Glovicarja, (Glewitzer), Ivana Grioišičarja (G r i m s c h i t z e r),2) P r i m ovž a (Preym) in M a rt i n a Pccaharja (Petschacher), Andreja Sremnekarja (Schrem-nekher), Viljema Heriča, (Heritsch), Hermana, Bogomira, Jurija, Miklavža (brate) Kozjakarje, Lovrenca, Jurija, Jakopa, Ivana Globicarja (Globitzer).
Pri popisu gradu Slatniškega (na Dolenjskem) poroča Valvazor o nekedanjem posestniku Maringu Slatniškeill (okolu 1. 1411), da je imel soprogo Sreberno, kateri imeni sti se lepo vjemali med soboj, „hat also „der Güldene" mit der „Silbernen" sich vermählt. Und finde ich" — dostavlja Valvazor — „um selbige Zeit der Herren von Slateuek noch mehr, allein um 1436" — okončava naš kronist — „sei das Geschlecht bereits ausgestorben gewesen." 3)
V „vrsti vitezov," kateri so 1. 1529 pri oblegi Dunaja po Turkih v obleganem mestu se borili proti sultanu S o 1 e j-manu, so bili izmed narodnih plemenitnikov navzoči gospodje Erazem Obl'ican (Obritschan), Martin Semcuič (Semenitsch), in Ivan Glovicar (Glowitzer). 4)
Pri pomožnem krdelu Kranjskem za škofa zagrebškega (1. 1530.) je imel med drugimi Jurij Metnicar (Mötni z er) 3 za boj opravljene konje.
') ibid. knjiga XI. str. 532 in dalje.
2)	Aleksander II. pl. Grimšič (Grimechitz) 1. 1245 je bil po Schönlebnu prvi kranjski deželni glavar in najvišji dvorni mojster pri kralju Otakarju na češkem. (Primeri moj spis: „Die Freiherren von Grimschitz" Wien 1871. str. 9.)
3)	ibid. knjiga XI. str. 536.
„Schier unser Landsmann" — piše Valvazor — „weil an unsern Grenzen geboren war Hr. Niki a s von Jiirisehitz, der heldenmüthige Vertheidiger von Güns (1531.), der nachmals Landeshauptmann von Krain geworden und der, wenngleich er seinen Adel vom römisch deutschen Kaiser erhielt ihn doch im Dienste der Nation erworben hatte; wie ihn denn auch die südslavische Nation als einen der Edelsten gefeiert hat, inmassen noch etliche dalmatinische Lieder vorhanden, welche seiner Tapferkeit zu Ehren gemacht seyend." ')
Že v prejšnjem oddelku sem omenjal, da so bili poveljniki na mejah tudi slovenski kavalirji, kakor Lenkovici, Kozjaki, Kizli, i. dr. Kakor najvišji vojni komisar na mejah (1. 1552.) je imenovan gosp. Ivan Lenkovie, vitez gradu Podbrezja, se slovanskim gäslom: „kar Bog dä." -) Istega leta so šli proti Turkom v boj med drugimi „Crainerischen Offieierern" gospod Krištof Gnsič, Feliks Nikolič Waxensteinski in Štefan Semenič. 3)
Vrsta kranjskih deželnih glavarjev, katera se pri Valvazorju začenja še le 1. 1261., nam hrani imena Štefana pl. Modrilša (Modrusch), kateri je bil 7. glavar (1. 1309.) in rojen v Dalmaciji; 1. 1351. je bil nek pl. Gurk 11. glavar, 1. 1414- nek U r h p 1. Oslcrvic 24., 1. 1429. 28. glavar J o š t p 1. Ostervic, 1. 1449. Jurij Črnomeljski 32., in 1. 1593. baron Jurij Lenkovie 52. glavdr.
Med deželnimi oskrbniki nahajamo iz jugoslovanskega dcibla rojenega grofa Ursinija lHagaja (W 1 a g a y) letal 673. 4)
Med deželnimi namestniki vladarja nahajamo 1. 1408. Pavla Glovicarja, 1. 1442. Martina Črnomeljskega, 1. 1450. Jurija ^rnomeljskega in 1. 1500 Ivana Maksimilijana pl. Grimšiea (Grimschitz).
Celo v službi „vicedoma," deželno-knežjega glavarja, nahajamo tu^in tam narodnih kavalirjev, tako n. pr. 1. 1350, Jurija Črnomeljskega. 1- 1437. Štefana Črnomeljskcga, leta 1444, Jurija Črnoilicljskega, 1. 1667. grofa Eberharda Bla-gaja, 1. 1673. grofa Franceta Adama Blagaja.
V XII. poglavji IX. knjige je Valvazor vse ?.a njega dni v Kranjski bivajoče kakor tudi iz mrle ali take plemenite rodbine, katere so se preselile v druge dežele, po stopnjah v alfabetičnem redu objavil.
Med grofi nahajamo narodne KrupptS in Seiilie (Zrin),a) med baroni pl. Gregorijance (Gregorianiz), Jurišiče (Juri-
>) ibid. knjiga XV. str. 438.
2)	ibid. knjiga XV. str. 463.
3)	ibid. knjiga XV. str. 464.
4)	ibid knjiga XI. str. 71.
s c h i t z), Kizle (K ü s 11, Lenkovičc (Lenkawitsch), Peča vice (Petschawitsch), Vitovce (Witowitz), ti so bili že za Valvazorja vsi izrarli. Dalje izmed takrat še živočih rodbin: |)|. .Janko viče v(J a n k a v i t s c h), Juriče (J u r i t s c h), Kajzele (K a y-3e 11) in Cečekarjc (Zetscheker). ')
Izmed izmrlih v i t e ž k i h rodbin imenuje Valvazor: p 1. Barše (Barsch), Klajnce (C 1 a in z), Klisc (Clys), Krenšale (C renschall), Krilšiče (Cruschitz), Davoliče (D a vol i t sc h), Bomiuiče (Dominitsch), Bistričane (Feistritz), Snieledničane (Fl öd ni k), Goričane (Görtschach), GuStaŠIČe (Gustasitsch), Heriče (Heritsch), Hlebce (Hlebitz), Kržane (Kerschan), Kozjake (Kosiak), Mačerole (Matscheroll), Mavrice (Mau-ritsch), Mrhariče (M er h er i t sc h), Motnike (Mötnik), Naglice (Na glitsch), Nikoličc (Nikolitsch), Obricaite (O b r it s c ha n), Paše (Pasch), Pečalliirje (Petschacher), Plešavce (Plescha-witez), Polanc (P o lan), Ratečane (Ratschach), Ribničanc (Reifnitzer), Ričane (Ritschan), Rese (Rösch), Šumrcke (Sumregk), Zadrce (Zara, Sara), Slatničane (Slatenek), Tribničanc (Tribenek), Črnogorce (Tschernahora), Črno-meljce (Tschernembl), Vrlmičane (V e rhnitschein), Vori-Šabce (Worischabez ali War ischewitsch), Vote (Woth), Vnkavce (Wukawiz), Senjčane (Zenger), Cnbrarje (Zub-r a t s c h e r).
V	ine dežele so se preselili med drugimi: Glovicarji (Glowitzer), Grebinčiči (Grebintschitsch), Guraltiči (Gural-titsch). Mrliaričt (M erheritsch), Mušliči (Mu schlitz), Pfaffoitscharjl, Tadiolaviči (T a d i o 1 a w i t s c h), Jnrtkovči (J u r t-kowitz), Križaniči (Cr i s a ni t s ch), in Kolovrati (Kol o wr a t, K o 1 o b r a t).
V	deželi še bivajoči vitezi za Valvazorja so bili: Fabijaniči (Fabianitsch), Grimšiči (Grimschitz), Gušiči (Gus-sitsch), Kačiči (Katschitsch), Kušlani (Kuschlan), Kovačiči (Kov a t sc hi t sch), Lllkančiči (Lukantschitsch), Pozareli (P o s a r e 11), Semenici (S e m e n i t s c h), Sonci in Zupančiči (S u p-pantschitsch.)
Plemenitniki närodne krvi so bili: Bernardiči (Ber-narditseh), Kordiči (Korditsch), Bolničarji (D o In i tisch er), Bragovaniči (D r a g o u a n i t s c h), Florijančiči (Flori a ntschits ch), Gladiči (Gladitsch), Gojanceli (Gojanzell), Ingoliči (I n g o 1 i t s ch), Kuifci (Kniffiz), Mahorčiči (Mahort-schitsch), Markoviči (Markouitsch), Miliačeviči (Mihat-svchauitsch), Muretičiv (Muretitsch), Papterji, Pipani, Sargarji, Šege (Schega), Strnišče (Stemischa), Šumrekarji (Sume-r eck her), Tacoli (Tazol), Toši (T o sc h), Trojarji (Troyer), Vilniči (Vitnich), Villteliči (Wich teli t se h), Bizjaki (Wisiak), Burjaki (Wuriakh.)
') ibid. knjiga IX. str. 105. in dalje
Narodni umeteljuibi in pisatelji. IX.
Že v zgodnjem srednjem veku je, po Valvazorjevem zagotovilu, v beli Ljubljani sltil zvezdogied Janez Lezicius (1. 1242.) ') Röjen je bil sicer v Ljubljani, a njegovih roditeljev dom je bil najbrž v Lisičjem („Geyerau." 2)
Slikarja, „der den Pensei trefflich wol geführt und in der Mahlerei künstlich gewest," imenuje Valvazor Glildiča (Grl adich, živel sredi XVII. stoletja), kateri ume-teljnik je bil napravil v prehodu samostana o. o. Frančiškanov (ki je stal na mestu sedanje „Zvezde"), nekoliko lepih slik. 3)
Drug umeteljnišk sovrstnik Valvazorja je bil muzik in skladatelj pater N. Dolar iz družbe Jezusove, „rodom Kranjec, izvrsten muzik in dober skladatelj, katerega delovanje spadavdöbo godbe nega prijatelja in „kronanega skladatelja" cesarja Leopolda I." O njem piše Valvazor dalje: „— dannenhero auch von seiner Composition gar viele Stücke zu Wien ungefähr ums Jahr 1665 dees Drucks gewürdigt seynd " 4)
Govoreči o slovenskih pisateljih, katere navaja Valvazor, obračamo v tej študiji svojo pozornost le na iste, kateri so pisali v slovenskem jezici, akoravno se, vzemši v poštev okolnost, da je bila v dneh, o katerih poroča Valvazor, latinščina učenjaški jezik, ne daapodiktično trditi, da bi mnogi kranjski pisatelji iste dobe ne bili mogli pisati svojih del v slovenskem jeziku. A kakor smo rekli, tu se hočemo zadovoljiti, da navajamo iste pisatelje, od katerih imamo vidna znamenja njih slovenskega pisa-teljstva pred soboj ali po nekoliko še denes v röci.
Valvazor pričenja vrsto kranjskih pisateljev („der Craini-schen Scribenteu")5) z naslednjimi besedami: „Wir geben hierin billig die erste Stelle dem Fleiss des hl. Cyrill i und Methodii, deren Jener die Cyrillischen Buchstaben, dieser aber die Crabatisch und Windische erfunden, auch die Heilige Bibel in seine Muttersprache übersetzt ungleichen die Mess und andre Kirchen-Ceremonien in die Sclavonische Sprach gebracht hat " e) Za tema naj pride na vrsto baron Sigmund Herbcrslein, kateri je svojo spretnost v slovenščini, koje se je navadil v šoli rojstnega svojega kraja Vipave, najbolj pokazal s tem, da je z njeno po močjo bral zgodovinske knjige Rusa Nestorja ter jih priredil
») ibid. knjiga XI. str. 710.
2)	ibid. knjiga XI. str. 172.
3)	ibid. knjiga XI. str. 692. — Tudi prvi knez Auersperg je imel v „knezovem dvoru' jedno sliko Gladičevo.
4)	ibid. knjiga VI. str. 359.
5)	ibid. knjiga VI. str. 345—370.
izobraženemu svetu v svojem delu „Commentarium de rebus Moscoviticis," zaradi cesar mu je dal Vodnik ime „novega odkritelja Rusije."
Kakor IV. nasleduje Primož Trubar, izmed čegar del jih imenuje Valvazor 9, in sicer 1) evangelije, 2) katehizem, 3) ves novi zakon, 4) psalter, 5) Augsburško veroizpovedanje, 6) Evan-geljski cerkveni red, 7) Formula Concordiae, 8) hišno postilo, 9. sveto pismo, katerega pak Valvazor ni poznal. On piše o njem: „Es mus dieselbe mit Ciryllischer oder Glagolitischer Schrift gedruckt worden sein"). ')
V vrsti X. vidimo Adama Bohül'ica (Bohorizh), prvega slovenskega jezikoslovca, čegar sicer latinsko pisane „Arcticae horulae" služijo, po Valvazorji „gleichsam für eine Grammatik (der slovenischen Sprache)." a)
Zelö obširno popisuje Valvazor Jurija Dalmatina (v splošni vrsti pisateljev po času XI.), katerega biblijo, (v Wittenbergu 1. 1584), kakor piše naš kronist, „die Löbliche krainische Landschaft in Druck ausgehen liess, in Betrachtung," (pretehtajoč, bi se dan danes reklo parlamentarično), „dass solche (die windische) Sprache vieler Orten sowol in Steyer, als in Kärnthen und in Crain überall gebraucht w i r d.1' 3)
Pri delih Tomaža Hrena, znanega ljubljanskega škofa in proti-reformatorja (XIII.) Valvazor posebno pohvalno omenja „die in die gemeine (prosti) Landsprache das ist in die Crainerische übersetzten Evangelien und Episteln," kateri „prevod" je škof, kedar je „seine Arbeit mit Andren geconferirt," dal tiskati v Gradci na svoje troške." 4)
Miha Mikec (Mikhez XV.) stolni dekan v Ljubljani, je na svoje troške dal tiskati v Avgsburgu slovensk katehizem v osmerki 1. 1615. 5)
Janez čandik (Tschandik XIX.) rojen v Višnji gori, pridigar pri Jezuitih v Ljubljani, jeprevel katehizem Kanizijev (Catechismua Canisii) v „kranjski jezik." e)
France Glavillič (Glavinich) frančiškan je poleg mnogih latinskih spisov izdal „noch mehr andere kleine Werklein aber in Illyrischer Sprache." 7)
Prenatanko je narisan tudi blazega barona prehodnik na polji kranjskega zgodovinoznanstva in zgodovinopisja, „resignirani"
>) ibid. knjiga VI. str. 346.
-) ibid. knjiga VI. str. 348.
3)	ibid. knjiga VI. str. 348.
4)	ibid. knjiga VI. str. 350.
5)	ibid. knjiga VI. str. 351.
e) ibid. knjiga VI. str. 352.
etolni dekan in učeni genealog Janez Ludovik Scllöulebeil (XXVIII.).
Naštevajoč njegove spise omenja pod štev. 16.: „Ev angeli a und Episteln über die Sonn und Festtage des ganzen Jahrs der ersten alten Edition (škofa Tomaža Hrena) hat er überlesen und corrigirt und viel verbessert (sie!) in crainerischer Sprach. *) Grrätz 1672 in 8°."
Zelo plodovitega katoliškega slovenskega pisatelja imenuje Valvazor kanonika v Rudolfovem Matija Kastelca (C as teile z), med katerega 12 deli omenja 7 cerkvenih spisov in „Diet i-onarium Latino-Carniolicum," prvega slovenskega slovarja. 2)
Na drugem mestu se Valvazor precej obširno spominja svo jega učenega prijatelja in sodelavca, hrvatskega pisatelja Pavla Vitezovica, viteza Senjskega. 3)
Naš blagi baron, kadar obširno popiše hrabrost Senjčanov, pravi dalje: „Damit aber niemand meine als lebten zu Zengg nur lauter Eisenfresser und brave Soldaten hingegen keine sinn reiche und kunstgeschickte Köpfe, so will ich hier einen Zeugerischen vom Adel zum persöhnlichen Beweis darstellen dass manche Zenger sowol einer gelehrten Feder als tapfern Degens fähig sei, nämlich den mir seiner guten Resolution als scharfsinnigen Geistes und gelehrten Feder wegen sehr lieben Herrn Ritter welcher beides von Namen und Mut und nunmehr auch von Stande ein Ritter ist. Seine wolfliessende Verse haben ihm das Poeten Krönlein verdient; seine Wolredenheit aber ihm hernach auch diese Ehre erworben, dass ihn die Zenggerische Baupt-mannschaft an die Römisch Kayserliche Majestät für (kakor) einen Abgesandten abgefertigt."
Valvazor našteva konečno dela vitezova že tiskana in v rokopisu. Med 13 tiskanimi deli je 11 latinskih (največ poetičnih) in 1 hrvatsko delo: „Oddilyenie Sigetsko," „oder eine Beschreibung der Stadt Sigeth in crabatischer Sprache 4 Theile 8°. Lietz und Wien 1684. Za tisek je bilo pripravljenih 16 del (vseh latinskih) med njimi „Mausoleum R e g u m C r o a-tiae" in „De regno Croatiae Historia." Temu Pavlu Vitezoviču, kateri, kakor smo videli v uvodu, je pridejal delom Valvazorjevim latinske in hrvatske voščilne pesmi, je po Valvazorjevem poročilu4) nek drug hrvatsk pisatelj J ako p Kenznaric posvetil neko knjižico o obl6gi Dunaja v hrvatskem jezici in v verzih pisano.
Po tem kratkem oziru na hrvatske pisatelje — kolikor nam jih predstavlja Valvazor — se vračamo k slovenskemu narodu
') ibid. knjiga VI. str. 355. mnogo pokazil.
a) ibid. knjiga VI. str. 360.
3)	ibid. knjiga XII. str. 90.
— Kakor je izpričal Kopitar, jih jc
in ne moremo tega oddelka o slovenskih umeteljnikih in pisateljih in sploh svojega sestavka lepše okončati, nego da citiramo že jeden-krat omenjenega Rimljana Vele ja iz nova, kateri s pohvalo go vori o tedanjih Japidih („dass sie der (römischen) Sprache erfahren, die meisten auch der freien Künste e i n e W i s s e n s ch a ft u n d z u r Gemüthsübung grosse Lust gehabt." ')
Dostave k.
Slovanska krajna imena v „zapisniku gradov" in njih
razlaganja.
Adlsberg rechte Nam Adlersberg Postojna, „welcher einen Adler bedeutet."
Ainödt, Soteska.
Alt-Ainödt, Stara Soteska, „von den Türken Selen Grad grün Schloss benannt."
Alben, Planina.
Altenburg, Stari grad.
Altenlack, Stara loka.
Altgutenberg, Stari Gutenberg.
Arch, Raka.
Assling, Jesenize „hat diesen Namen von dem Baum Jesen, welcher einen Eschbaum bemerket empfangen, weil diese Gegend mit diesen Bäumen häufig bewachsen."
Auersperg, Trjak.
Billichgratz, Porhavgradez (sie!)
Bischoflack, Shkofialoka.
Bremb, Prem.
Brunnfeld, Piphanshe nach dem Erbauer Pipan.
Canderschhof, Candershe.
Castua, C astau.
Chaisersfeld, Chashieerga.
Cirknitz, Zirkniza. „Den Namen dieses Marktes betreffend so glaube ich solcher sei ihm von einer Kirchen zu Theil worden. Denn vor Zeiten stund an diesem Ort nur eine kleine Kirche, die mit eitel Wildniss umgeben war. Nun heisst aber in unser Crainerischen Sprach eine Kirche Zirkuiza: welches Wort sich mit der Zeit durch verderbte Aussprechung in Zirkniza verändert. Und diesem hat wiederum der Teutsche Mund
den letzten Buchstab a abgebissen, also dass er nun Cirknitz spricht."
Crainburg, Crain.
Crassinz, Crassiniza.
Creutz, Krisch.
Creutzdorf, Kershate.
Dobrauza, Dobravza.
Dominitschhof, Dominezhe.
Draskoviz, Drascovez.
Dragembl, Dergomen oder Dragomen. „Ich vermeine dieser Name sei entsprossen von dem Crainerischen Worte Draga, welches Auen und Weide bedeutet, weil sich dortherum schöne und überaus grosse Auen wie ein gemalter Teppich ausbreiten."
Dvorizhof, Zatesh.
Dupplach, Duplye. „Woher aber solches Dorf den Namen empfangen gilt rathens und muthmassens. Meine Mutmassung aber ist diese, dass gemeldtes Dorf den Namen von einer Grotten an sich gezogen, die nechst dabei im Felsen des Berges befindlich und ihr Quellwasser von dannen heraus fliesst. Diese Grotte aber präsentirt die Form eines solchen Lochs, wie die Vögel in den alten hohlen Bäumen zu ihrer Nistelang machen, welches Loch der Crainer duplye nennt."
Ebenporthen, Ubrestje.
Ebensfeld, Groble (zusammengescharrter Haufen.)
Ehrenau, Per svetem duhu von der benachbarten Kirche hl. Geist.
Egg, Berdo als ein Ort „da keine rechte Wälder sondern nur Ge-püsche und Gesträuche stehen."
Egg bei Pudpetsch, Berdo.
Eisenhof, Selesenza.
Feistenberg, Grazarjavturen.
Feistritz, Bistriza „allem Vermuten nach das (untenfliessende) Wasser (Bistriza) dem Schlosse den Namen mitgetheilt haben mag. Dieser Name Bistriza ist dem Flusse desswegen gegeben, weil das Wasaer desselben bey Sommerszeit eiskalt und so hell wie ein Krystall aber scharf (oder streng und schnell läuft) angemerkt das Wort Bistra soviel als scharf und frisch bedeutet Bistriza aber das Diminutivum von Bistra ist."
Fischern, Ribeze.
Flednig, Smlednik.
Forst, Zaborst.
Freudenthal, Bistra.
Freienthum, Podbreshie („unter den Birkenbäumen").
Freihof, Berhovo.
Galleneck, Mudia (vom Wasser Mudia.)
Gallenfels, Glavnik.
Gallenhof, Gdbrie.
Gallenstein, Podpetzhio.
Gallhof, Na golem „auf der Blosse."
Geyerau, Lesizhie Fuchsbahn „weil in den benachbarten Wäldern viel Füchse laufen."
St. Georgen, Pod Sent Jurjam. Gerbin, Gerbhi „gefaltet."
Gerlachstein, Kolavez Wagner. „Ob aber dieses die rechte Namens
Quell kann ich nicht versichern." Gunpelhof, Kumpole. Gimpel, Kumpale. Görtschach, Gorizhaine „bergigt." Gotschee, Chotshevie. Gradez, Gradez. Gradina, Gradina.
Gradische, Gradische. „Ort, wo vormals das Schloss stand." Grafenwarth, Koste! (Castellum).
Grafenweg, Kneshjiput (Grafenstrasse, da es von den Grafen von Cilli erbaut worden) dabei Hof Vidernitz von Videraeza kleine Fischotter.
Greulacli, Skerlevo schieferig, von dem in der Nachbarschaft häufig
vorkommenden Schieferstein. Grienhof, Germdische Staudenort von den früher dagewesenen zal-
reichen Staudenwerk oberhalb das alte Schloss Roje Grimsch itzh of, Grimschize. Gritsch, Grizch, Hügel. Grossdorf, Velika vas. Grundlhof daneben Gült Selo. Geschiess, Selo. Gurkfeld, Kersko, Gurkisch. Gutenfeld, Dobre polje. Gutenhof, Dobravza. Gutenhof, Dobrava.
Gutenwerth, Hervaski brud. „Ueberfahrt von Leuten und Waaren über die Gurk von Croatien und Uskoken; „denn H er v a s k j bedeutet dem Crabaten eine Ueberfahrt." Habacli, Ablah (das Deutsche von Habicht, die hier zalreich.) Heidenschaft, Aidovsna von der Heidenschaft oder Heidenthum. Hallerstein, Kozliia vas, Dorf von schlechten Häusern. Hilzenek, Lesno berdo.
Hochstrass, Ostras. „Welches von Ostro scharf hergeleitet werden
könnte." Hofdragembel, Udergomene.
Hoflack, Naloke „auf der Wiesen" „denen schöngeblühmten herum
liegenden Wiesen zu Ehren." Hofmannsburg, Mengush.
Höflein bei Krainburg Predvor „vor dem Hofe."
Höflein bei Igg Matena von dem dabeiliegenden Dorfe Matena.
Hopfenbach, Hmelnik, Hmel = Hopfen.
Ilotemesch, Hotemesh.
Jablaniz, Jablaneza, kleines Apfelbäumlein; wilde Holzäpfel in den dortigen Wäldern.
Jamma, Jama, Grrube.
St. Jörgenberg, S. Jurjava gora.
Kaltenbrunn, Fushine, von dem daselbst befindlichen Eisenhammer.
Katzenstein, Wegine (Vigaun.)
Kerschan, Kersan.
Ketizli, Kotezh oder Hotez, kleiner Winkel.
Khlan, Klano, Krümung oder Beugung, man biegt hieher von der Hauptstrasse ab.
Klevisch, Klevische, „ein gäher hochliegender Ort."
Klingenfels, Klevevsch „aus dem Teutschen verderbt."
Kleindorf, Mala vas.
Kleinhäusel, Mali grad, kleines Schloss.
Kleinlack, Malaioka,
Kolobrat, Kolovrat, Spinnrad.
Kopriunig, Koprivnek Brennestier, Kopriva Brennessel.
Kosjek, Kozjak Ziegenstall. Und muss dieses Kosa ein altes Scla-vonisches Wort sein welches auch bei theils andern Nationen sonderlich bei der polnischen gleiche Bedeutung hat. Wesswe-gen der polnische Historicus Piacesius den Namen des Russischen Volks der Cosaken von dem polnischen Wörtlein Kosa herleitet, wodurch die Polen sowol Geys als auch die Gemse verstehen und dadurch die Hurtigkeit und Behändigkeit dieses Volks bemerken weil diese Leute (die Cosaken) so leicht und behände wie eine Ziege oder wie die Gemse sich bewegen und auch durch unwegsame Oerter zu dringen pflegen.
Kreutberg, Krumperg.
Kroiseneck, Rakovnik, Krebseneck.
Kroisenbach, Rakovnek, Krebseneck.
Krup, Kropa, Krop warmes heisses Wasser; das Wasser hier im Sommer heiss.
Laas, Losh.
Landstrass, Kostainaveza Kastanienwald, (auch schöner Eichenwald in der Nähe, den man Krakavo nennt.)
Laibach, Lublana.
Leitenburg, Losh.
Lichteneck, Zheshenze, von den vielen Kirschbäumen der Umgebung
Lilienberg, Lemberg.
Littai, Litja Menschenfett.
Loitsch, Logatez „das verstümmelte Longaticum" (!)
Lübekh, Libek.
Lueg, Luknja, weil das Schloss in ein Loch hineingebaut.
Lueg an der Poik Jama.
Lukaviz, Lukavez, Guck ins Land von Lukavez Gucker.
Lustthal, Dul.
Mahrenfels, Lipoglav schönes Haupt.
Mahrenfeld, Dulna, Thalgegend unweit davon Schlosa Carstberg
Gol 16z. Malchau, Mihovo.
Mannsburg, Mengush „verstümmelt aus dem Deutschen." Kloster B. Mariae (Mitterburg) Kloster per Jeseru, weil es unfern
des Zeppitscber See's. Matscherollhojf, Mazcherole. Michelstetten, Velesalo. Minkendorf, Mekijne. Mitterburg, Pasina (Pisinum.)
Mokriz, Mokrize Feuchtigkeit, weil es bei Regen und wegen lettigen Boden hier feucht ist. Moräutsch, Morautsche.
Moschenize, Mdschenize vom griechischen Moschiena. Mosthai, Sablate „vom Morast ganz umringt." Möttling, Metlika.
Nadlischek, Nadlischek, „woher aber die Namen Nadlischek (und Oblok) gekommen ist unwissend. — Das alte Nadlischek Tabor von den Türken Svejsda grad = Sternschloss genennt." Naihof pred malem mostekam „vor der kleinen Brücken." Nassenfeid, Mokru pule. Nassenfuss, Mokru nog.
Neudeckh, Mirna von dem Flusse Mirna Neye ring. Neudorf, Saverh hinter dem Hügel „vor dem Schloss ein kleiner Berg."
Neuhaus, Novigrad (ital. Castelnuovo). Neukoffel, Naskolje („auf dennen rauhen Felsen.") Neumarktl, Tersezh.
Neuthal, Spetalez da hier vor Zeiten ein kleines Spital gestanden. Nussdorf, Orechegk „von den in grosser Anzahl hier wachsenden Nussbäumen."
Ober-Erkenstein, Novigrad. „Neues Schloss" weil es nachdem es im Cilli'schen von Jan Witowiz zerstört war, wieder aufgebaut wurde."
Obergörtschach, Hrib, der Deutsche Name stammt auch vom krai-
nerischen Geritsch (gorica) Anhöhe." Obergurk, Verhkerka. Oberkolobrat, Gurajne Kolovrat. Oberlaibach, Verhnika. Obermötnik, Mötnik. Obernassenfuss, Gurajne Mokronag. Oberpereu, Perovo. Oberstein, Karnek.
Oedengraz, Pustegradez „ödes Schlösslein."
Ortenegg, Ostenek.
Osterberg, Sostro.
Pälant, Polane.
Passberg, Pas.
Pernstein, Vstaje.
Pleterhof, Pleterje, „woher es diesen Namen erhalten ist unwissend." Pleterjach, Pletarje „wo der Nam ist her geflossen, ist unerfindlich." Podwein, Podvine.
Poganig, Poganih „verstümmelt aus Bogeneck.', Poganiz, Poganze. Pölant, Polane. Ponovitsch, Ponovitsche.
Breitenau, Salog hinter dem Walde was „auf den dort liegenden Forst zielet."
Prapretschhof, Praprotezhe vom dort zalreichen Farrenkraut. Pröstraneck, Prestranek, geraum, weit. Radelstein, Radole „über und über bergig." Radmansdorf, Radovelza.
Ratschach, Radezche nechst dem Markt ober der 8ave hoch auf dem Berge ist ein Steinfels brus wesshalb die Ratschacher scherzweize Schleifer genannt wurden. Raunach, Ravnie.
Reifnitz, Ribenza wegen der vielen fischreichen Wasser der Umgebung. Reittlstein, Repnie. Reutenburg, Zuetesch. Rosek, Rosek.
Rothenbühel, Zhernelo, „woher es diesen krainerischen Namen gezogen kann ich nicht errathen." Rudolfswerff, Sbure. Rudolfsegk, Roshek. Rudolphswerth, Novomesto. Ruprechtshof, Ruprezche verch. Sava, Sava. Sauersh, Savercli.
Savratezhof, Savrateze ,,hinter dem Thürlein." Scaluiza, Scaliza, Steinfels.
Scharfenberg, Svivven „von dem nächst gelegenen grossen Wald Svivven."
Schönaych, Lepedob „ zielet auf des Orts lustige Gelegenheit." Scharf enstein, Selo. Schernbühel, Zemschenik.
Schneckenbühel, Saporse „so gleichfalls von denen Schnecken herstammet."
Schwarzenbach, zherne potok. Sdusch, Sduscha.
Seitenhof, Brinye „von den häuffig an diesem Orte wachsenden Wachholder Stauden.
Senosclietsch, Senosezche. Schumberg, Sumberg.
Siemitsch, Semezch nächst dabei ein Hof Pristava (Meierhof.) Sittich, Sitizena.
Letopis 1877. IV.	21
SlatenecTc, Slatina (von den Erbauer Slatinek.)
Smregkh, Semreka.
Smugk, Smok.
Stein, Kamnek.
Stein, (Schloss) Kamen.
Steinbühel (Schloss) Saperze „Verschliessung." Stemberg, Nakalze.
Stauden, Glrm „Gebüsch welches damals bei Erbauung des Schlosses allhie häufig gestanden." Stermol, Stermol „stermu heisst gähe." Strascha, Starsa so viel als eine Wacht.
Stroblhof, Bokalze kleines Krüglein „mit welcher Benenung dieses Ort schon ehe noch das Schloss erbauet, bezeichnet gewesen." Strugg, Struga Arm eines Flusses „ehe das Schloss hier erbaut war
zertrennete sich hier der Gurkfluss in zwei Arme." Swingk (Ismin) Shmin (ital. Zmin.) Tarischendorf, Tarisna vas. Terviso, Tervis. Thal, Vdulah.
Thurnlack, Ulakah („in den Heumattenliegend.")
Thum am Hart, „Schreibarske turen.1' („Von der Amtskanzlei?")
Törmetsch, Ternieze „von den hier ehedessen häuffig herflirschies-
senden Dornbüschen") Treffen, Treben. Triest, T er st.
Trillek, Podraj „schier am Ende der Bergeshöhe." Tschemschenikhof, Zemschenik.
Tschernembl, Zhernamel das Wasser Zernomalschiza umfliesset
schier die Stadt. Tybein, Duin (ital. Duino.) St. Veit am Pflaum j
oder	> Reka.
Fiume	'
Vapriniz, Vaprinez oder Vaprinaz. „Der Name soll ihm von dem Lateinischen Wort Vepre oder Vepribus welches Dornbüsche bemerket, angeflanzet worden sein." Veldes, Bled. Varmo, Beram.
Vesselka, Veselka „es ist an einem lustigen Ort erbauet." Unter er kenstein, Gamile es liegt auf einer kleinen Anhöhe (gomila.) Unterrain, Podbregam „unter dem Berge." Volautsche, Volauzhe.
Volouska, Volovska (mit einem par tieffen Meerport in der Land-
sprache Preluka genannt.) Wartenberg, Salog „hinter dem Walde." Watsch, Vazche. Wagenstein, Kozljak.
Wagenher g, Dob (Namen des früher hier gestandenen Schlosses Aich.)
Weichselbach, na turno „auf dem Thurm" (der einst hier gestanden).
Weichselburg, Vislina gora.
Weinbüliel, Vinagoriza.
Weineck, Kraviek.
Weiniz, Viniza bfide Namen hat „es von denen daselbst häuffig wachsenden Weinen entlehnt."
Weichselstein, Novi dvor. Neues Schloss.
Wernegk, Vernek.
Willingrain, Nabregu, „wie der Ort schon geheissen, ehe man das Schloss da gebaut hat."
Winkel, Kot.
Wippach, Vipava.
Wolfsbühel, Vovtschye potok, „beide Namen hat es von denen häufig dortherum in Wäldern sich enthaltenden Wölfen bekommen."
Wördl, Ottoziz „von denen zusammenlaufenden Wässern, so sich unter dem Schloss vergeschwistern."
Zcheple, Zcheple.
Zepitsch, Zepizche.
Zirkna, Nazirknom.
Na	strani 253	vrsta
»	„ 257	
>7	„ 281	
	„ 284	»
	„ 285	»
>>	„ 286-	<>
»	„ 291	
Popravki.
1. zgoraj	beri	namestu in, indem,
14. „	„	„	Endters, Endter,
14. „	„	„	Drov, Prove,
3.	„	„	„	sv., ss.,
4.	zdolaj	„	„	ac ac, ac,
14. zgoraj	„	„	Korhij, Kerliij, 18. „
>> »

Bibliografija slovenska.
Slovensko knjigarstvo od začetka 1876. leta do i. januarja 1877. leta.
Sestavil Ivan Tomšič.
(Stev. 1-147 glej v „Letopisu" za 1869. leto od 268—281. strani; štev. 148—243 v „Letopisu" za 1870. 1. od 364—371. strani; štev. 244—351 v „Letopisu" za 1871. leto od 34G-354. strani; štev. 352-589 v „Letopisu" za 1872. ш 1873. leto od 280—301. strani; štev. 590-817 v „Letopisu" za 1876. leto
od 193—215. strani.)
I. Časopisi.
818.	Besednik. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. Izdajatelj in odgovorni vrednik: J. Golč. V Celovcu. Osmi tečaj. 1876. 12. številk. 8°. 204 strani.
(Izhaja 20. vsaeega meseca.)
819.	Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko. 4°. V Ljubljani. Leto 1876. XII. 30, 30. strani.
820.	Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Na Dunaji. 4°. Leto 1876. 1. 1. XIV. 341 str.
821.	Edinost. Glasilo slovenskega političnega druitva tržaške okolice. Lastnik, izdatelj in odgovorni vrednik Ivan Dolina r. Tisk avstrijskega Lloyda v Trstu. Tečaj I. 1876.
(Izhaja vsako drugo in četrto sohoto vsakega meseca.)
822.	Gospodarski list. Organ c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Tečaj VII. 1876. 4°. Izdavatelj : c. k. kmetijsko društvo. Odgovorni vrednik: Fr. K u r a 11. Tiskal Seitz v Gorici. 24 listov.
(Izhajal je 15. in 30. dne vsaeega meseca. S koncem leta je nehal izhajati.,)
823.	Jugoslavenski Stenograf. Izdavatelj i urednik Anton ß e-z e n s e k, državno-izpitani učitelj stenografije za više gimnazije i realke. Prvi tečaj. U Zagrebu. Tiskarski i lito-grafski zavod C. Albrechta. 1876. 8ft. 60 str. in 6 steno-grafičnih prilog.
(List je pisan v slovenskem in hrvatskem jeziku in izhaja vsak drugi mesee
po jedenkrat.)
824.	Kmetovalec. List slovenskim gospodarjem v poduk. Izdavatelj in odgovorni vrednik: Ernest Klavžar. Tiskal Mailing v Gorici. Tečaj II. 1876. 4°. 184 str.
(Izhaja 15. in zadnjega dne vsacega meseca.)
825.	Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. V Ljubljani. Tisk in založba Jožef Blaznikovih dedičev. Odgovorni vrednik: Alojzi Majer. 4°. XXXIV. tečaj. 1876. 420 str.
(Izhajajo vsako sredo.)
826.	Prijdtel. Znänoszt razserjüvajocze meszecsne novine. Driigo leto. Buda-Pest, 1876. 4°. Podgovoren rčditel: Augustich Imre. Stampano v Buda-Pesti vu Franklin-Tivaristve näs-ztavi. 12 brojev.
(Izhaja prvega dne vsak mesec.)
827.	Slovenec. Političen list za slovenski narod. Letnik IV. 1876. Fol. V Ljubljani. Izdajatelj in odgovorni vrednik: Ferd. Pevec. Tisk Blaznikovih dedičev.
(Izhaja po trikrat na teden, v torek, četrtek, in soboto.)
828.	Slovenska čebela. Družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem. Izdajatelj „čebelarsko društvo." Odgovorni vrednik J. Jerič.
V	Ljubljani. Tečaj IV. 1876. 8". 96 str. Tiskala Klein in Kovač (Egerjeva tiskarna).
("Izhaja vsaki mesec.)
829.	Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk. Izdalo in založilo katol. tiskovno društvo v Mariboru. Odgovorni vrednik dr. Lavoslav Gregorčc. — V Mariboru. X. tečaj. 1876. Tisk J. M. Pajka v Mariboru. 4°. 456 strani.
(Izhaja vsak četrtek v mesecu.)
830.	Slovenski Narod. V Ljubljani. Fol. IX. leto, 1876. Izdajatelj in vrednik Josip Jurčič. 299 številk.
(Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznicih.)
831.	Slovenski prijatelj. Vredil in založil Andrej Einspiele r.
V	Celovcu. 8°. XXIV. tečaj. Leto 1876. 12. številk. 384 str.
(Izhaja po jedenkrat v mesecu.
832.	Slovenski učitelj. Glasilo ,Učiteljskega društva za slovenski Stajer." Izdalo in založilo „Učiteljsko društvo za slovenski Štajer" v Ljutomeru. Za uredništvo odgovoren Drag. Lore n c. Maribor. Četrti tečaj, 1876. 8°. 24 številk. 392 atr.
(Izhaja 5. in 20. vsacega meseca.)
833.	Soca. Glasilo slovenskega političnega društva goriškega za brambo narodnih pravic. V Gorici. Fol. Lastnik, izdavatelj in urednik: Viktor Dolenec. VI. tečaj; 1876. 52 številk. Tiskar: Mailing v Gorici.
(Izhaja po jedenkrat v mesecu.)
834.	Učiteljski Tovariš. List za šolo in dom. Šestnajsti tečaj. V Ljubljani, 1876. Odgovorni vrednik Matej Močnik. Tiskar in založnik: J. R. Milic. 8°. 384 str.
(Izhaja 1. iu 15. dne vsacega meseca,)
835.	Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil in založil Ivan Tomšič, učitelj na c. k. vadnici v Ljubljani. Šesti tečaj, 1876. 8°'. 192 str. — Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. Letnik ima 8 muzikaloih prilog.
(Izhaja po jedenkrat v mesecu.)
836.	Zgodnja Danica. Katolišk cerkven liat. Odgovorni vrednik Luka Je ran. Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi dediči. V Ljubljani. 4°. XXIX tečaj. 1876. 418 str.
(Izhaja vsak petek.)
837.	Zora. Časopis zabavi i poduku. Peti tečaj, 1876. Izdajatelj in odgovorni urednik Martin Jelovšek. Uredil, založil in tiskal J. M. Pajk. V Mariboru. 4°. 396 str.
(Izhaja 1. in 15. vsacega meseea.)
838.	Zvon. Za dom, svobodo iu resnico. Leto II. 1876. Ure' doval in založil J. Stritar. Na Dunaju. Tiekala A- Keiss» in F. Lob. 8°. 384 str.
(Izhaja 1. in 15. vsacega mesca.)
H. Uriislveua dela.
Čitalnica narodna v Ljubljani.
(309 udov.)
839.	Letopis ndrodne čitalnice v Ljubljani o začetku leta 1876. Založila čitalnica. — Tisk Blaznikov v Ljubljani. 8". 24 str.
Dramatično društvo v Ljubljani.
(332 udov.)
840.	Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani.
32.	Vezek. Ogenj ni j igrača. Veseloigra v 3 dejanjih. Spisal Gustav Putlitz Poslovenil Josip Cimperman. V Ljubljani 1876. 16mu- 107 str.
33.	Vezek. Ena se joče, druga se smeje! Igrokaz v štirih dejanjih. Po francozkem Dumanoir-a in Keranion-a nemško predelal H. Laube. Poslovenil Ivan K a I a n. 90 str. — Garibaldi. Gluma v 1 dejanji. Spisal Julij Rosen.4 Poslovenil Ivan Kal an. V Ljubljani, 1876. 16m0- 23 str.
34.	Vezek. Marija Magdalena. Žaloigra iz meščanskega življenja v treh dejanjih. Spisal Friderik Hebbel. Poslovenil
Janko Kala o. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna "
1876. 16m0- 86 str.
35 Vezek. Tri vile. Veseloigra v 2 dejanjih. Po W. Friedrich u. Poslovenil Ivan K a lan. 65 str. — Srce je odkrila. Vesela igra v enem dejanji. Poslovenil Ivan Ameriški. 45 str. — Pes in mačka. Veseloigra v 1 dejanji. Prosto po francoskem poslovenil Zmagoslav Eržen. 26 str. — Odborovo poročilo IX. občnem zboru „Dramatičnega društva," 32 str. 16шо- V Ljubljani, 1876. Natisnila „Narodna tiskarna."
Društvo v pomoč bolnikom in za oskrbljevanje v Ljubljani.
(191 udov.)
841.	Letno sporočilo društva v pomoč bolnikom in za oskrbljevanje v Ljubljani za deseto društveno leto 1875. 8". V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. Založilo društveno vodstvo. 16 str.
Glasbena Matica v Ljubljani.
842.	Oče, pojdite domu! Vglasbil za možki zbor in bariton-solo P. Angelik Hribar. Založila in na svitlo dala Glasbena Matica v Liubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 1876. Fol. 5. str.
843.	V spomin Antonu JaneSiSu o slovesnem razkritji spominka v Lešah dne 13. avgusta 1876. Vglasbil za moški zbor z osmo- in samospevom za bariton Anton Stöckl, pevo-vodja ljubljanske čita nice. Besede Jos. Cimperman ove. Na svitlo dala in založila Glasbena Matica v Ljubljani. Zvezek П1. Tiskal Rudolf Milic v Ljubljani. 8°. 6 str.
844.	Glasbena Matica. Zbirka slovenskih napevov ubranih za čvetero ali petero moških glasov. Zvezek IV. Cena 1 gl. 40 kr. V Ljubljani, 1877. Založila , »Glasbena matica." Tiskal R. Milic. 8°. 16 str.
Obseg: 1. J. S krau p. ..Kje dom je moj?" Sava teče po ravninah. Movški zbor. — 2. Jos. Fabian „Prošnja." Da te ljubim, ti je znano. Čveterospev. — 3. Em. Vašak „Moj dom-'. O ti moj dom, ti zemlja mila. Moškiv zbor. — 4. Kam. M a š e k „Pri zibeli." Dete zatisni premile oči. čveterospev. — 5. Anton Foerster „Milica." Tak je sladka, tak je mila. Čveterospev. — (>. A. Ha er ti „Večerna." Pozdravljam te, oj deklica. Čveterospev. — 7. Anton N e d v e d „Po-fzdrav." Pozdravljam te, gorenjska stran. Peterospev. — 8. dr. B. I pave c. „Vojaška." Kaj bliska se v jasnem Moški zbor. — 9. dr. B. I p a-v e c. „Brezi jadra." Brezi jadra, brez kermila. vMoški zbor. — 10. J. Fleišman „Pod oknom." Luna sije, kladvo bije. Čveterospev. — 11 dr. B. Ipavec „Domovini." Bodi zdrava domovina! Dvospev in moški zbor.
Matica slovenska.
(2144 udov.)
845.	Dr. Lovro Toman Založila in izlala Matica Slovenska v Ljubljani. 1876. Natisnili J. Blaznikovi dediči v Ljubljani. 8°. 180 str. (S podobo dr. Lovro Tomana.)
Obseg: 1. Tomanovo življenje. — 2. Tomanove pesmi. (Glasi ljubezni — svoji ženi Josipini Turnogradski. — I. Podobe. — II. Pesmi.)
—	3. Različne pesmi.
846.	Letopis Matice Slovenske za leto 1876. Tisk Bzlanikovih dedičev v Ljubljani. 1876. 8°. 270 str.
Obseg: Slovenski elementi v Venetščini. Spisal Davorin T erste nja k, — Možgani. Spisal dr. M. Samec. — Doneski k zgodovini kranjskih mest, sestavil Janez Parapat. — Kanibalizeui, spisal dr. M. Samec. — Nuinismatični spominki iz leta 1848. in 1849., priobčil Janez Parapat. — Nekoliko odlomkov iz Korana. Poslovenil Mihael Verne.
—	Državna in narodna imena. Spisal Josip Stare. — Pavel Mihaj-lovič Leontjev. (Životopisna črtica.) Spisal P. M. Stift ar. — Bibliografija slovenska. Sestavil Ivan Tomšič. — Poročilo o delovanji „Matice slovenske" v Ljubljani od 20. novembra 1875. leta do konca meseca decembra 1876. leta.
847.	Atlant IV. snopič: Francija, Britanija in Skandinavija. Vre-zal na kamen in tiskal F. Köcke na Dunaji.
Marijnn bratovščina v Ljubljani.
(1730 udov.)
848.	Letno sporočilo društva Marijne bratovščine v Ljubljani, na koncu leta 1875. V Ljubljani. Založilo društvo Marijne bratovščine. Tisk Milicev. 8°. 15 str.
Društvo sv. M o ho ra v G elovcu.
(26.815 udov.)
849.	Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1877. V Celovcu 1876. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora. 8". 208 str.
Iz obsega: Pravne drobtinice. Spisal dr. J a n k o S e r n e e
—	Menjiee in menjiene pravice. — Poduk trgovcem in obrtnikom o novi postavi za kolek (štempelj) pri menjicah in trgovskih računih. — Ljubljana. Zgodovinsko-mestopisen obraz. — Največi revež. SpisalvPribislav Ogrinec. — Eno uro med slepci. Spisal Josip Stare. — Zveplenke ali vžigalice. Spisal Pr. R u p.
850.	Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, profesor zgodovine na kr. gimnaziji v Varaždinu. III. snopič. V Celovcu, 1876. Natisnila tiskarnica sv. Mohora. 8°. 160 str.
851.	Umni kmetovalec ali splošni poduk, kako obdelovati in zbolj-šati polje, travnike, vrtove in gozde. Slovenskim kmetom v poduk spisuje Franc Po v še, vodja slovenskega oddelka deželne kmetijske šole v Gorici. II. snopič. V Celovcu, 1876. 8°. 270 str.
852.	Robinzon starši, njegove vožnje in čudežne dogodbe. Poslovenil Janez Parapat, duhoven Ljubljanske škofije. Z dovoljenjem vis. čast. Krškega knezoškofijstva. V Celovcu, 1876. 8n_ 141 stn
853.	Nebeška krona ali premišljevanje o nebesih. Spisal Janez N. S t ö g e r , duhoven iz Jezusovega reda. Poslovenil Janez S muc, duhoven Goriške nadškofije. V Celovcu, 1876. 8°. 175 str.
C. k. kmetijska «Irušba Kranjska.
854.	Naznanila. Na svetlo dala c. k. kmetijska družba na Kranjskem. Letnik 1877. V Ljubljani 1877 Tisk Blaznikov. 8".
Obseg: Obravnave deželnega zbora 1870 1. 82 str. — Pregled delovanja družbo kmetijske Kranjske in kako so se obračale državne subvencije od julija 1875.' 1. do julija 1876 1. 43 str. Poročilo glavnega društvenega odbora o postavi za zložbo zemljišč 6 str. — Red delitev premij za goveda 12 str. — Prikazen na Golem s sliko 1 str.
855.	Novi Kranjski panj po Dzier'.onovi osnovi. Spisal L. Pore nt a, župnik in čebelar v Bohinji. Ponatis iz „Novic." V Ljubljani. Tisek Blaznikov, 1876. 8°. 82 str.
856.	Navod za pridelovanje lanu in prediva po Belgijskem načinu. Spisal Andrej Piskar. Ponatis iz „Novic." V Ljubljani. Tisk Blaznikov. 1876. 8°. 54 str.
Vzajemno zavarovalna banka „Slavija" v Pragi.
857.	Kratek izpisek iz računskih okončkov in iz opravilskega po ročila za 1875. leto. 4°. Tiskal V. Nagi v Pragi. Založila banka „Slavija." 4 str.
858.	Kratek izpisek iz računskih okončkov in iz opravilskega poročila za 1876. leto. 4°. Tiskal V. Nagi v Pragi. 4 str.
859.	Zavarovalna knjižica. Tiskala „Narodna tiskarna" v Ljubljani. 1876. 8°. 43 str.
Hranilno in posojilno društvo v Ljubljani.
860.	Pravila hranilnega in posojilnega društva registrovano to-varštvo z omejenim poroštvom v Ljubljani. 1876. Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 8°. 10 str.
(Delovanje društva se je pričelo 1. julija 1876. 1.)
Zavarovalna bankn „Slovenija*1 v Ljubljani.
861.	Slovenija 1876. Sklep računa leta 1875. prve občne zava rovalne banke „Slovenije" v Ljubljani. 4U. 8 str.
111. Pravoznanska iu ilržavoznauska dela.
862.	Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 7. marca do 11. aprila 1876. 1. (Po stenografičnib zapisih.) 17. zvezek. V Ljubljani 1876. Tisk Rud. Milicev. 4°. p. IX. XIII. in XV- 196 in 410 str.
863.	Deželne postave za Goriško. Izdava Ernest Klavžar v Gorici. III. snopič. Obsegajoč gospodarstrene postave.
IV. Jezikoslovje.
864.	Jezičnik, ali otec Marko Pohlin pa Valentin Vodnik. Spisal J. Mern. XIV. leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Rudolf Milic. 1876. 8\ 47 str.
V. Narodno gospodarstvo.
865.	Kazala za določenje Mesnine okroglega, obtesanega i rezanega lesa potem oglarskih kop v metrični meri. Za upo-trebljenje pri lesoterštvu izdelana v pisarni gozdarskega nad-zorništva lliittenberškega društva za pridelovanje železnih tvarin v Celovcu. Iz'iatelj: Koroško gozdarsko društvo. V Celovcu, 1876. Tisk koroške tiskarne Bertschinger in Heyn-a. U samozaložbi društva 8°. 108 str.
866.	Kratek razgovor o bolj važnih dosadanjih iznajdbah in posebno o strojih ali mašinah, železnicah in telegrafiji kot obrodkih čudodelne moči — človeškega duha. Spisal in na svetlo dal za slovensko ljudstvo Josip Godina-Ver-delski leta 1876 v teržaški okolici. (Z dvema narisoma.) V Terstu. Tisk avstrijskega Lloyda 1876. 8°. 83 str.
867.	Hitri rahmar iz stare mere na novo in iz nove na staro Knjižica, ki je vsakemu potrebna, kdor se hoče z novo mero in vago soznaniti. Poklonil svojim čestitim odjemnikom blagd Jan. Wegsehaider v Ptuji. V Ljubljani, 1876. Tiskala Klein in Kovač (Eger.) Samozaložba. 16™- 23 str.
868.	Razmere med staro mero in vago ter novo metersko, sestavljene po uradnih določbah. V Ljubljani 1876. Založil Janez Giontini. Natisnil Vincencij Boben v Novomestu 1876. 16°. 56 in 31 str.
869.	Kratek popis smrekovega lubadarja s podukom njegovega pokončavanja. Vsled naloge visokega c. kr. ministerstva za poljedelstvo spisal Ivan S al z er, c kr. gozdni nadzornik. V'Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger). 1876. 8°. 11 str.
870.	Osnova deželne vino- in sadjerejske šole na Slapu pri Vipavi. Založil deželni odbor. Tisk Blaznikov v Ljubljani. 8°. 11. str.
VI. Geografija.
871.	Mali obtni zemljepis. Spisal in založil Janez Jesenko, profesor v Terstu. V Gorici, Mailingova tiskarna. 1876. 8°. 184 str.
VII. Lepoznanstvo.
872.	Slovenska knjižnica. Zbirka romanov, poveetij, dram i. t. d. izvirnih slovenskih, in iz druzih literatur na slovenski jezik prevedenih. Izdaje J. Jurčič. Prvi zvezek: Doktor Zober. Izviren roman, spisal J. J u r č i č. V Ljubljani. Tiskala „Narodna tiskarna." 1876. 16°. 184 str.
873.	Drugi zvezek: Kalifornske povesti. Spisal Bret Harte. Poslovenil P. M. V Ljubljani. Tiskala „Narodna tiskarna." 1876. 16°. 139 str.
874.	Tretji zvezek: Tugomer. Tragedija v 5. dejanjih. Spisal Josip Jurčič. V Ljubljani. Tiskala „Narodna tiskarna." 1876. 16°. 194 str.
875.	Četrti zvezek: Na Žerinjah. Izviren roman, spisal J. K r sni k. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna." 1876. 16°. 188 str.
876.	Peti zvezek: Župnik Wakefieldski. Spisal Oliver Goldsmith. Iz angleščine poslovenil Janez Jesenko. V Ljub ljani. Natisnila „Narodna tiskarna." 1876. 16°. 311 str.
877.	Listki. Uredil in izdal J o s i p Jurčič, urednik „Slovenskega Naroda." VIII. zvezek. Pomladanski valovi. Roman spisal Ivan Turgenjev, poslovenil dr. M a k s S a m e c. V Ljubljani, 1876. Tiskala in založila „Narodna tiskarna." 16°. 269 str.
878.	MoŽ beseda. Izviren igrokaz v 5 dejanjih. Spisal Mirko S o ti an. V založbi in na prodaj pri J ur j i L er her ju v Ljubljani. 1876. Natisnila tiskarnica družbe sv. Möhra v Celovcu. Cena 40 kr. 16°. 117 str.
879.	Pesmi na Tujem. Zložil Dobravčin. V Ljubljani. Založi L. Haderlap. — Tiskala Klein in Kovač (Eger.) 1876. 16°.i 48 str.
Obseg: Sonet; Na gori; V hladni senci; Pismo; Šopek iz doma: Pesnikova tožba; Slovenije pesem; Sonet; Av. P.; O božiča; Sonet; Sest naukov; Sonet; Sonet; Mina; Kmet intiea; Štirje letni časi; Sonet; An-gelju varhu: Smrt Andreja Hoferja; Sonet: Sonet; Spomini na A. K.; K Mariji devici; Ponočna: Vojniška: Pod Siskom; Sokolova ; Napitnica.
880.	Pesmi. Zložil Libor val Büren. 1. snopič. Na Du naji. Založil M. S ter gar. —- Tisk oo. Mech. (K. Seidl.) 1876. 16°. 32 str.
Obseg: Muzi; Jutranja molitev; Juterniei; Dvojica; Lipov cvet; Prošnja; Rojenici; Trojna ljubezen; Ne beži čas; Nikjer miru; Na tujem; Žalostna mati; Moje želje; Molitev; Ne zabi me; Ne zabim te; Prvi pozdrav; Slovanska: Na Kosovo polje; Naprej; Moj ideal; Rodoljubki.
881.	Nesreča Čez nesrečo, ali mrtvaška glava. Knjižica trpečim in nesrečnim ljudem v tolažbo. Po nemškem izvirniku na slovenski jezik preložil Lj. T. V Ljubljani. Natisnila in prodajata Klein in Kovač (Eger). 1876. 8°. 47 str.
882.	Trije javni govori. Govorili prof. Fr. Suklje, Iv. Tavčar in prof. Wiesthaler. V Ljubljani 1876. Tiskala „Ndrodna tiskarna." 16°. 134 str.
883.	Magnetizem, elektrika, toplota in svetloba. Filozofično-fizi-kaličen načrt. Spisal Anton Ur bas, stolni korar v Ljub ljani. Samozaložba skladateljeva. Tisk J. Blaznikovih dedičev v Ljubljani. 8°. 31 str.
884.	Ant. Mart. SlomŠeka zbrani spisi. Prva knjiga: Pesmi. Zbral, uredil in izdal Mih. Lendovšek. 1876. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. 256 str.
VIII. Šolske knjige.
885.	Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Spisal Anton Janež i 6, bivši profesor na c. kr. realki v Celovcu. Peti natis. V Celovcu, 1876. V založbi tiskarnice družbe sv. Mohora. 8°. 250 str.
886.	Pervo berilo in slovnica za drugi razred slovenskih šol. (S pesemsko prilogo.) Na Dunaji. V c. kr. založbi šolskih bukev. 1876. 8°. 196 str.
887.	Drugo berilo za slovenske šole. (Z enim zemljevidom in z dodanimi pesmami.) Na Dunaji. V c. kr. založbi šolskih knjig. 1876. 8°. 284 str.
888.	Druga nemška slovnica za slovenske ljudske šole. Na Dunaji. V c. kr. založbi šolskih bukev. 1876. 8°. 271 str.
889.	Prva raČunica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Število od 1 do 20. Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev. 1876. 8°. 35 str.
890.	Tretja računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Računanje ^se številkami do 1000 in do tisočin. Sklepavni računi. Četrti, po novih učnih črtežih predelan natis. Na Dunaji. V c. kr. zalogi eolskih bukev. 1£76. 8°.
891.	Četrta računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Računanje s celimi števili in desetinskimi drobci z mnogoimenimi števili in navadnimi drobci. Mere, uteži in denarji. Tretji, po novih učnih črtežih predelani natis. Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev. 1876. 8°.
892.	Fizika in kemija za višje razrede ljudskih šol in za meščanske šole. V nemškem jeziku spisal Avgust Decker, ravnatelj c. kr. učiteljišča v Olomucu. Poslovenil J. L. S 87 lesorezi. Dunaj. Tiskal in založil Karola Gerolda sin. 1876. 8°. 96 str.
893.	Navod k pervej in drugej računici za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Franjo Močnik. Drugi, po novih učnih čertežih predelani natis. Velja v platnenem herbtu 35 kr. Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev. 1876. 8°. 112 strani.
894.	Občna zgodovina za višje razrede narodnih in meščanskih šol. V nemškem jeziku spisal prof. dr. Netoliczka. Poslovenil Ivan Lapajnev V Mariboru. Založilo „Učiteljsko društvo za slovenski Štajer." Tisek J. M. Pajka. 1876. 8°. 88 str. v
895.	Kratek opis Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorja. (Dodatek čitankam za slovenske ljudske šole.) Sestavil Ivan Lap a j ne. Cena 10 kr. 1876. Založil Ivan Lapajne v Ljutomeru. — Tisk J. M. Pajka v Mariboru. 8". 24 str.
IX. Šolska poročila.
896.	O določevanji Časa, poldnevnika (rneridijaim) in zemljepisne širjave po solnčnih opazovanjih. Spisal M. V o du se k.
Programm des k. k Staats-Gymnasiums in Görz veröffentlicht am Schlüsse des Schuljahres 1876. 8'. pag. 10 47.
897.	Odlomek slovensko-francoske slovnice. Po Ploetz-ovi slovnici. Spisal K. Glaser.
Jahresbericht des k. k. Real-Gymnasiums zu Krainburg für das Schuljahr 1876. 8°. pag. 3-15.
898.	Letno sporočilo čveterorazredne deške ljudske šole v Skofji Loki, 1876. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna." — Založil krajni šolski svet v Skofji Loki. 8°. 9 str..
899.	Letno poročilo narodne šole v Ljutomeru o šolskem letu 1876—77. Založilo vodstvo ljutomerske šole. — Tisk J. M. Pajk-ove tiskarne v Mariboru. 8°. 16 str.
Ima sestavek: Kratek pregled štajerske in kranjske zgodovine. (Za učence ljudskih šol.) 6 str.
900.	Letno sporočilo čveterorazredne ljudske šole v Crnomlji, 1876. V Ljubljani. Natisnil R. Milic. 8°. 13 str.
901.	Letno poročilo narodnih šol v Ljutomerskem okraju o šolskem letu 1875—76. V Ljutomeru 1876. Založilo vodstvo ljutomerske šole. — Tisk J. M. Pajk-ove tiskarne v Mariboru. 8°. 24 str.
Obseg: I. Zgodovinske črtice narodnih šol v Ljutomerskem okraju. Spisal Ivan Lapajne. — H. Šolska naznanila. — III. Razredba šolske mladine.
902.	Letno sporočilo dvorazredne ljudske šole v Sent-Vidu pri Zatičini 1876. V Ljubljani. Natisnil R. Milic. 8°. 12 str.
X. Molitevnc In ponene knjige.
903.	Nebeške iskrice za mladost, pa tudi za odrašene ljudi. Spisal po najboljših molitvenih bukvah mnogih jezikov Lovrenc P i n t a r, duhoven v Radoljici. Z dovoljenjem visokočastitlji-vega ljubljanskega škofijstva. (Dvanajsti natis.) V Ljubljani, 1876. Založnik Matija Gerber. 16°. 186 str.
904.	Odpustki, kaj so, in kako si jih v prid obračati. Po 14. francoski izdaji P. A. Maurel-a in po 4 nemški P. Jožefa Schnei-der-ja, mašnikove družbe Jezusove, nekaj prosto izdelal, nekaj pa poslovenil P. Janez Saje vi c, mašnik ravno te družbe. Z dovoljenjem visokočastitljivega ljubljanskega škofijstva. V Ljubljani, 1875. Založil Henrik Ničman. 8°. 364 str.
905.	Slomšekovo vodilo ali sedem šol keršanskega nauka za otroke pa tudi za odrašene. Iz „Drobtinc" 1. 1848. pomnoženo na svitlo dal in založil Anton Pintar, fajmošter v Zalem Logu. Z dovoljenjem visokočastitega Ljubljanskega knezo-škofijstva. V Ljubljani, 1876. Prodaja Matija Gerber, bukvo-vez. — Natisnil R. Milic. 8°. 94 str.
906.	Tovarš pobožnega kristjana. Molitevna knjiga. Paternoli v Gorici. 8". 1876.
XI. Različna dela.
907.	Službeni reglement ali službeni pravilnik za cesar, in kralj, vojsko. Del II. Poslovenil Andrej Comel, c. kr. stot-
nik 7. peš-polka barona Maroičiča. 1876. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora. 16°. 180 str.
908.	Obrednih za cerkvenike ali natančen poduk za vse cerkvene služabnike. Sestavil Jernej Voh, Konjiški kaplan. Z dovoljenjem prečastitega Lavatinskega knezoškofijetva. i 876. Natisnila družba sv. Mohora v Celovcu. Založil pisatelj.
' 32™- 152 str.
909.	Misjon otrok. V Ljubljani 1876. Tiskala Klein in Kovač (Eger). Lastna založba. 12°. 32 str.
910.	Časopis „Edinost," njega skriti uredovalec in pa „strupena kača." V Gorici. Natisnil Paternoli. 8°. 11. str.
911.	Slovenski učiteljski koledar za leto^l877. Izdalo in založilo „Učiteljsko društvo za slovenski Stajer." (Sedež v Ljutomeru.) 1876. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 16°. 48 str.
912.	Prva učna razstava v Gorici, 1875. Poročilo razstavnega odbora. V Gorici, 1876. Založil „Razstavni odbor"; natisnil K. Mailing. 8°. 27 str.
(Cena knjižici je 20 soldov. — Cisti dohodek je namenjen pomožnemu zalogu za kandidatinje učiteljstva v Gorici.)
913.	Krajna imena v tržaškej okolici. (Iz „Edinosti.") V Trstu. Založilo opravnistvo „Edinosti." Tisek avstrijskega Lloyda. 1876. 16». 32 str.
914.	Tablice s črkami za prvi poduk v branji s posebno slovensko knjižico o navodu, kako se rabijo in sploh o metodah prvega poduka v čitanji. Izdal Prausek, poslovenil Praprotnik.
915.	Pravila in službeni pravilnik perve družbe kranjskih vojaških doslužencev (veteranov) nadvojvode Rainerja v Domžalah. V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Egrova tiskarna). 1875. 8°. 30 str.
916.	Občna blagajnica bolnih in onemoglih delavcev v Ljubljani. Odborovo poročilo občnega zbora dne 9. aprila 1876. V Ljubljani, 1876. Tiskala Ig. žl. Kleinmayr in F. Bamberg
8°. 16 str.
917.	Imenik priporočila vrednih, praktičnih učilnih pripomočkov za vse stroke v podučevanji. Izdal Jan. Giontini v Ljubljani. V Novomestu. Natisnil Vincencij Boben. 1876. 8°. 32 str.
918.	Mala Pratika za navadno leto 1877, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Blaznikovi dediči. 16m0-
919.	Velika Pratika za navadno leto 1877, ki ima 365 dni. Na svitlo dala c. k. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili Jožef Blaznikovi dediči. 16m0-
Iz obsega: Podučne stvari našim gospodarjem in gospodinjam. — Kmetijske šole zraven ljudskih. — Sest glavfiih zapoved za gospodarstvo z gozdi ali boršti. — Cesarske postave pri živinski kupčiji prav na kratko razložene. — Vsaeega marsikaj. — Pogovori pod lipo.
920.	Slovenska Pratika za navadno leto 1877, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Natisnila in založila pl. Kleinmayr in Bamberg. 16mo-
Iz obsega: Nova mera in vaga.
XII. Muzikalije.
921.	Jadranski glasovi. Zbirka moških zborov in čveterospevov. Velezaslužnemu rodoljubu in slavnemu pesniku gospodu Franju Cegnarju posvetil skladatelj Anton Ha j dri h. Delo 1. Ljubljana, 1876. V lastoej zalogi skladatelja. Katneno-pisalna J. Blaznik-ova v Ljubljani. Fol. 23 str.
Obseg: Slava Slovencem. (Zbor.) — Mladini. (Zbor.) — Cerkvica. (Čveterospev.) — Pod oknom (Čveterospev.) Lahko noč (Ovetero-spev). — Slovo od lastovke. — Jadransko morje (Zbor). — Nisem nemoč dekle lepo. — V tihi noči. (Čveterospev). — Pri oknu sva molče slonela. (Čveterospev). — Zagorski zvonovi. — Mornarjeva tožba.
922.	Slovenske narodne pesni nabral in za moški zbor upravil Josip Kocijančič. I. Zvezek. Lastnina založnikova. Založil: Ignacij Kovačič. Cena: 1 gl. Natisnil: Em. Star^ in dr. v Pragi. 8°. 27 str.
Obseg: 1. Slovensko dekle. — 2. Zagorska. — 3. Lavdon pri Belemgradu. — 4. Vanderček. — 5. Nezvesta. — 6. Kaj boš za mano hodil. — 7 Pod okencem. — 8. Slanca. — 9. Dolenjska. — 10. Moj'ga pobiča še nij. 11. Na ganjku. — 12. Kam? — 13. Alj me boš kaj rada 'mela? — 14. Svarjenje. — 15. Lani, letos. — 16. Ptičja svatov-ščina. — 17. Zvonikarjeva. — 18. Pred „Autmanom". — 19. Majolka. 20. Zdravijea. — 21. Kaj je ljubezen? 22. Srečno. — 23. Vasovalec. — 24. „Sem rajtal študirat." — 25. Ljubičina pošta. — 26. Venec narodnih pesnij.
923.	Dvajset izvirnih cerkvenih pesem. Za čveterospev. Zložil Ant. Foerster. Op. 13. 4°. 19 str. Cena 70 kr.
Obseg: 1 — 2 Pred Bogom; 3. Adventna; 4. Bazglašenje Gospodovo; 5. Trpljenje Jezusovo; 6. Velikonočna; 7. Sv. reš. Telo; 8. Večni Bog; 9-10. Pri sv. obhajilu; 11-14. Marijine; 15. Sv. Miklavž; 16. Sv. Janez Evang.; 17. Sv. Jožef; 18. Sv. Alojzij; 19. Tantum erge. 20. (so-stavno). Novi mašnik.
924.	Ecce sacerdos magnus. At recipiendum episcopum in cano-nica visitatione. Ad IV. voces auctore Antonio Foerster. Op. 12. Labaci Typ. Klein et Kovač (Eger). Fol. 4 str.
925.	Sveta maša za sopran, alt, tenor in bas. Besede Fr. Marn ove. Vglaebil Lavoslav Belar. V Ljubljani, 1876. Natisnil in založil Rudolf Milic. Fol. 8 str.
Poročilo o (letanji „Matice SM" 1877.1.
Sestavil
Andrej Praprotnlk,
odbornik in tajnik.
Dvanajsti oft č ni zbor
bil je 24. januarja 1877. 1., in sicer po tem-le dnevnem redu: 1. predsednikov ogovor; 2. tajnikovo poročilo; 3. račun od 1. jan. do konca dec. 1876. L; 4.'proračun od l.jan. do konca dec. 1877. 1. 5. volitev treh udov, da pregledajo, presodijo in potrdijo odborov račun; 6. razgovor o predlogu gosp. Bož. K a i č a zarad izdavanja znanstvenega časopisa; 7. določilo o razpošiljanji knjig; 8. nasvetje posamesnih udov; 9. volitev novih odbornikov.
Ko predsednik dr. Jan. Blei weis konstatuje, da je pra vilno število družbenikov nazočih (bilo jih je blizo 80), začne obravnave s pozdravom došlih. Po tem pa nadaljuje govor blizo tako-le:
„Odločil je odbor zborovanje na prvi mesec leta zato, da si. zboru podä dovršeni račun preteklega leta in pa načrt proračuna za letošnje leto, katerega po družbinih pravilih določiti ima pravico edino sam občni zbor. Da bi zdaj, ko smo Mati-čino leto vravnali z navadnim koledarskim letom, občni zbor, ki ima odohriti proračun, skliceval se v sredi leta, bila bi potem oblast zborova iluzorična.
Gospod tajnik Vam bo podal pregled delovanja odborovega, gospod blagajnik pa objavil račun leta 1876. in proračun za leto 1877., da po pravilih za unega volite 3 revidente, o tem pa določite, kaj in kako.
Kar se tiče delovanja odborovega o izdavanji knjig in o gospodarstvu z družbinim denarjem in posestvom, z dobro vestjo morem reči, da je odbor storil dolžnosti svoje, predpisane mu po pravilih in odmerjene mu po finančnem stanji; gospod tajnik pa je hvalevredno vredil pisarno in zalogo Matičinih knjig, katerih se je v preteku 11 let poleg 12 zemljevidov slovenskega atlanta izdalo blizo 40, večidel lepih in dobrih in z nekaterimi se slovenščini pot odprla v šole.
Odbor danes si. zboru v razgovor predlaga 2 reči: „znan
stven časnik" in pa „neredno plačevanje nekaterih letnih udov" zato, da izve Vaše misli, ki mu bodo vodilo o sklepih njegovih.
Konečno pa ne morem si kaj, da ne bi omenil še nekaj, a malo veselega. „Matica" je stavila preteklo leto druzemu svojemu predsedniku dr. Lovru Tom an u v lični knjigi duševno spomenico, ki ga je izbuditelj njen po vse zaslužil. Letos stavi enako spomenico tretjemu svojemu predsedniku dr. Et b inu C osti, neutrudljivemu delavcu na čast in korist „Matici" naši, kateri je 1. 1863. z menoj in dr. Tomanom snoval jej pravila. Al na grobu njegovem ne stoji še spominek, za katerega sta odbor družbe kmetijske vzajemno z odborom Matičinim pri udih svojih doneske nabirala. Družba kmetijska je od udov svojih nabrala okoli 500 gold., „Matica" od udov svojih — ubozili 93 gold. Ni me volja kritikovati britke te skušnje, omenim je le z živo željo, naj bi se popravilo, kar se je dozdaj zamudilo. —
Po predsednikovem ogovoru je tajnik Andr. Praprotnik poročal o delovanji od borovem leta 1876. tako-le:
„Odbor je imel v preteklem letu tri poglavitne seje, namreč 16. svečana, 13. julija in 6. decembra, odsek za izdavanje knjig dve, oddelek gospodarski pa je imel eno sejo.
V	skupščini Matičinega odbora 16. svečana je gospod župnik Božidar Raič predlagal, naj „Matica" osnuje strogo znanstven časopis, oziroma mesečnik, in ta svoj predlog je ponavljal tudi v zadnji seji 6. dec. Določilo se je, da razprava o „znanstvenem časniku" pride v današnji občni zbor. — V uni seji so se izvolili gg.: Ivan Vilhar blagajnik, Ivan Vavrü knjižničar, dr. Jernej Zupanec pregledovalec društvenih računov, Fr. Souvan in dr. J. Strbenec ključarja. Ko se gosp. prof. Iv. Tušek odpove tajništvu, volil se je za tajnika odbornik A. Praprotnik, ki je prevzel ta posel 1. marca z naznanilom, da bode v Matičinih sobah imel svojo uradno uro vsak dan od '/„ 12. do '/<2 ure opoludne.
V	odseku za izdavanje knjig so delovali: deželni šolski nadzornik gosp. Šolar kot prvomestnik odseku, in pa gg.: dr. Jan. Bleiweis, prof. Marn, učitelj Močnik, administrator Parapat, prof. Pleteršnik, učitelj Praprotnik, dr. Strbenec, učitelj Stegnar, učitelj Tomšič, prof. Urbas, prof. Vavrü, prof. Wiesthaler in prof. Zakelj.
V	oddelek za gospodarstvo je poleg prejšnjih gg. odbornikov stopil še g. Tomšič.
Določilo se je tudi, da odgovornost za sestavke v Matičinem Letopisu ima ves odbor.
V	seji za izdavanje knjig 4. marca razpravljalo se je o rokopisih, ki so bili deloma že gotovi ali bodo v kratkem času za natis pripravljeni, namreč: 1. Letopis za 1876. leto. 2. Dr. Lovro Toman z dodanimi njegovimi pesmami. 3. Životopis dr. E. Coste. 4. Zemljevidi^ (Francoska, Britanija in Skandinavija). 5. Slovan-stvall. del: Čehi, Poljaci. 6. Šumanova slovnica slovenskega jezika. Določilo se je, da se po denarnih moččh izda, najprej
99
Letopis 1877. IV.
Letopis dr. Lovro Toman in pa zemljevidi, in potem še le drugo. V Letopiiu naj se pa zarad manjših tiskovnih stroškov imenik Matičinih udov tako skrči, da imenik v abecednem redu izostane.
Dalje je odsek za izdavanje knjig po nasvetu prof. Pleterš-nikovem v seji 10.junija 1876. 1. ukrenil, naj se nabrano „narodno blago" izroči gosp. prof. Wiesthalerju v poročevanje, in naj se nabirajo geografična imena gor, rek, krajev itd., katera naj bi „Matica" vredila in sčasoma na svitlo dala. Zato je odbor v posebnih dopisih naprosil mnogo domoljubov po slo venskih deželah, naj bi vsak v svojem kraji nabiral domača krajna imena in je „Matici" pošiljal. Takih listov je tajništvo razposlalo še čez 100; odgovorov tem listom dobili smo - hvala domoljubom! — že blizo polovico, t. j. 45 s popolnimi popisi. — Predsednik dr. Bleiweis je predlagal odboru, naj bi „Mat ca" izdala „naučni alovnik tujih besed •, ki dandanes hodijo vsak dan po časnikih in knjigah, pa se v slovenski jezik prestaviti ne dadö in jih tudi vsi drugi jezici le v izvirni besedi rabijo. Nemci imajo mnogo tacih slovmkov, ni dvombe, da tudi Slovencem je potreben. Predlog predsednikov je bil književnemu odseku v prevdarek in poročevanje izročen.
Ponudili so se „Matici" trije rokopisi, in sicer: 1) rokopis „o slovanski zgodovini", v cirilici od g. Matija Maj ar j a; odsek za izdavanje knjig je določil, da se o tem rokopisu ne more določevati poprej, predno se „Matici" ne posije na pregled; 2) „slovenska stenografija", katero je spisal g. Anton Bezenšek pod naslovom „Stenografična čitanka"; ukrenilo se je, da z ozirom na to, da je „Matica" zadnje leto že več potrosila za izdavanje knjig, nego bi bila smela, naj se torej za sedaj odloži založba sicer hvalevredne knjige; 3) „zgodovina cerkve Kristusove"; akoravno je slovenski prevod dober, se vendar z ozirom na to, da dr Fess-lerjeva zgodovina ni primerna za višo gimnazijo, ni sprejela v natis.
Gospodarski odsek je o zadevi tiskarnih ponudeb določil, da se Matičine knjige tiskajo v Blaznikovi tiskarni zato, ker ona za 23 kr. cenejše tiska vsako polo nego druge tiskarne. Gospodarski odsek preskrbel je tudi pri Matični hiši marsikatere potrebne poprave, na pr. kanal, streho itd
Tajnik napravil je natančen inventar vseh Matičinih knjig in drugih tiskovin. Vkupna vrednost vseh Ma ičinih knjig, ki jih v založbi ima, je 7900 gld., in ako od teh za zgubo in namečke pri razprodaji itd. odtegnemo 40 °/0, ima „Matica" v žaložbi svojih knjig vendar dobrih 4740 gold. premoženja. — Udom so se knjige o božičnih praznikih razpošiljale po gg. poverjenikih, pri katerih naj bi jih iskali, če jih se niso dobili.
„Matica" se je po predlogu predsednikovem udeležila J a-nežičeve slovesnosti (13. avgusta pr. 1.) s tem, daje do-

tičnemu odboru poslala slavilno pismo, in da so jo pri tej slovesnosti namestovali trije odborniki.
Dalje je odbor določil, da naj se atlant s 5. snopičem (namreč s Španjsko, Švajco in Nizozemsko)^ dopolni in dokončd, in ker se po Krsnikovi ,,zgodovini Avstrijsko-ogerske monarhije" in po I. delu „Telovadbe" zel6 poprašuje, ukrenilo se je, da se obe knjižici pripravite za drugi natis. Prvo pregledujeta gospoda profesorja Šuklje in Wiesthaler, drugo pa gosp. Stegnar. Obe ti knjigi bode „Matica" vdrugič natisnila,Ji potem slavnemu ministerstvu za bogočastje v potrjenje predložila ter potem šolam prodajala.
V	izvršilni oddelek za Costov spominek je izvolil odbor gosp. Fei. Stegnarja in dr. Jer. Zupanca.
V	odborovi seji 6. dec. izrekel je odbor tudi željo, naj tisti, ki imajo izdavanje slovensko-nemškega Wolfovega slovarja v skrb izročeno, pospešujejo, da se bode oporoka pokojnega kne-zoškofa skoro izpolnila in da to prevažno delo pride kmalu na svitlo.
Rokopisi, med katerimi „Matica" nekatere že jako dolgo pričakuje, so: 1) „Slovenski Štajer", katerega spis je prevzel g. prof. Macun: 2) „Slovanstva" II. del („severni Slovani"), ki ga spisujeta prof. Majciger in prof Wiesthaler; 3) Slovensko slovnico, ki jo popravlja prof. Šuman ; 4) dn C os tov o življenje, ki ga spisuje prof. Urbas; 5) „And. Sega" in dela njegova, ki ga hrani g. Parapat.
Novih udov je dorastlo lani več kakor prejšnje leto. Pristopilo jih je 81, tako, da v resnici „Matica" danes šteje 2144 udov.
Nemila smrt nam je vzela iz vrste častnih udov preslavnega Fr. Palackega, iz vrste ustanovnikov pa župnika V a 1. Ravnikarja, kateri je v svoji oporoki 19. marca 1844. 1. naši „Matici" volil 1200 gold. Večen spomin njima!
Iz računa bode si. zboru razvidno, da letošnji Matičin ime-tek iznaša 57.985 gold. 40 kr. (med tem je v gotovini 3196 gold. 40 kr.)
Blagajnica se je vsled §. 33. opravilnega reda vpričo predsednika 20. januarja t. 1. skontrirala; ves imetek se je našel v natančnem redu.
Bilo bi se Matičino imetje poslednja leta zelo pomnožilo, da so vsi udje v redu piačali ustanovnino in letnino. Ze samo zaostala letnina od zadnjih treh let iznaša 4235 gold.; in to je na očitno škodo premoženju Matičinemu, zato odbor tudi današnjemu občnemu zboru predlaga to finančno zadevo v razpravo."
Po prebranem poročilu o delovanji Matičnega odbora vpraša predsednik: ali želi kdo govoriti o njem?
Oglasi se gosp. Jurčič in razklada, da nikakor ni zadovoljen z odborovim delovanjem, ker namesti da bi bili društve-J 22*
niki za lansko leto dobili 7—8 knjig, dobili so le 2, vrh teh res da še 3 zemljevide, ki so zelo dragi, a Slovencem ne tako potrebni kakor knjige. Odbor je imel na razpolaganje 5000 gold., pa jih ni porabil; kdor bi po Matičinih knjigah sodil duševno zmožnost slovenske inteligencije, moral bi reci, da nimamo moči, pa to ni res; v zadnjih 10 letih je dorastlo dokaj slovenskih talentov, treba je le na delo jih pozvati. Konečno z ozirom na tiskovne stroške ,,dr. Tomanovega življenjepisa", ki so zaračunani na 642 gold. 35 kr., očita odboru, da . je konkurencijo za tisek Matičinih knjig le na videz razpisal, kajti „narodna tiskarna" bila bi to knjigo tiskala za 529 gld., zato ni res, da je Blazni kova tiskarna pri vsaki poli cenejša za 23 kraje., kakor je tajnikovo poročilo se glasilo; zato govornik ponavlja lanski predlog konkurenčne poti.
Gosp. Šolar pobija ugovore predgovornikove in opravičuje delovanje odborovo, rekši, da odbor je storil, kar je storiti mogel in smel po pravilih Matičinih; odborova dolžnost ni, knjige spi-sovati, ampak ponudenih in za pripravne spoznanih izdati toliko, kolikor jih po denarnem stanu Matičinem sme, na katerega se je lani moralo ozir jemati, ker je prejšnji dve leti mejo pravil presegel. Naj se nam pove, kateri rokopis je odbor neupravičeno zavrgel ? Ves svet ve, da „Matica" rokopise nabira, primerne za tisek odločuje in honorira; zakaj se ne oglasijo gospodje, če res imajo v shrambah materijala za „Matico"? Zemljevidi utegnejo v vnanji obliki pomanjkljivi biti, — al to obliko si je odbor leta 1869. izbral po mnogostranskem posvetovanji in dopisovanji in do letos ni še nobene graje niti v zboru niti drugje slišal, marveč ve, da se dejansko rabijo.
Gosp. Šuklje ni z zemljevidi zadovoljen, ker so neizmerno dragi in za geograiični nauk v šolah nerabljivi; cenejše bi se bilo izhajalo s Stielerjevim ali Kocenovim atlasom.
Gosp. V i 1 h a r (denarničar) pravi, da „Tomana življenjepis" zarad tega stane 642 gold., ker mu je dodana podoba, ki sama stane 60 gold. in je tacih podob še 100 posebej na lični papir se tiskati dalo za prodaj.
Dr. Poklukar: Gosp. Jurčič je očital, da je konkurenca za Matičine tiskovine bila le navidezna. To je zgolj le natolcevanje, razžaljivo za odbor, zato ga moram v imenu odboro-vem zavrniti.
Gosp. Klun vpraša prof. Šukleja: ali bi bil zemljevid Stie-lerjev ali Kocenov cenejši?
Gosp. Šuklje misl., da, in ponavlja, da Matičin atlant za šole ne bo, ko bi do tega prišlo, da se slovenski atlant van-je vpelje.
Gosp. Šolar zavrača prof. Šukljejevo mnenje o ceni navedenih zemljevidov in kaže na dotična obširna pretehtevanja leta 1869.
Gosp. Klun se čudi, da eden tako, drug pa zopet drugo trdi: eden zahteva le knjig, pa zopet le knjig, drugi pa potrebo atlantov za šole pripravnih, ter predlaga konec debate. Predlog se sprejme. /
Gosp. Praprotnik, ki je že pred želel besede, omeni, da se nikoli poprej ni slišala graja Matičinih zemljevidov in da po takem današnja utegne zadevati le zadnje tri, o katerih se je gosp. Cigale, vrednik atlantov, sam pritožil pri odboru zoper kamnotis Kökeov ter mu je zato odbor tudi 50 gold. odtegnil.
Predsednik dr. Blei weis naposled razjasnuje nekatere ugovore o odborovem delovanji. Očitanje, da je bila konkurenca za tiskovine Matičine le na videz razpisana, imenuje neopravičeno; to kažejo Matičini akti; razžaljivo bilo bi to očitanje za odbor, ako ne bi bil g. Jurčič preočitno govoril le „pro domo sua". Če je v računih o tem oziru kak pogrešek, popravi se lahko, ker račun pride revizorjem v pregled. Prav vsako leto pa odbor ne bode razpisaval dražeb, ker to zadrževalo bi mnogokrat tisek za izdanje že pripravljenih rokopisov; tudi uradi državni, mestni magistrat itd. ne razpisujejo dražeb vsako leto, ampak jih ponavljajo po preteku 3 ali 5 let. Kar se tiče Matičinega atlanta, bila je potreba slov. atlanta leta 1869. soglasno spoznana, ker tako delo more na svitlo spraviti ie kak literarni zavod. Izbiralo se je, kakor je gosp. Šolar že razložil, leta 1869. veliko, in sprejel se tak atlant, o katerem do danes nismo slišali nezadovoljnosti; odbor je mislil z atlantom vstreči potrebam občinstva, ki je želelo slov. zemljevidov, in to je dosegel. Škoda, da velecenje-nega vrednika atlantovega gosp. Cigale t a ni tukaj vpričo, ki bi marsikaj najbolje razjasnil. Očitalo se je sedanjemu odboru, da ne izpolnuje svojih dolžnosti; to je lahko rečeno, dokazano pa nikakor ni; vodilo odboru so pravila Matičina, njih pa se je strogo držal. In kje stoji zapisano, da odbor mora vse sam storiti, „Matici" vse sam biti ? Če je res toliko mladih moči, zakaj ne gredö na delo? vsaj ne bi pisali brezplačno. Kdor ima kako javno opravilo, ne sme se ustavljati, da se dela njegova kritiku je j o, marveč še potrebno je, da se kritikujejo; al kritika mora zidati pomagati, a ne razdirati, namesto „slabega" stvariti kaj boljega, ne pa nič delati in le zaničevati, kar drugi delajo; — le una je dokaz pravega domoljubja, ta pa nikakor ne.
S tem je bilo konec razprave o poročilu odborovega delovanja.
Blagajnik gosp. Vilhar bere račun lanskega leta, po katerem je „Matica" imela premoženja v obligacijah 38.460 gold., gotovine 3100 gold. 40 kr.; vrednost hiše znaša 11.400 gold., vrednost inventara pa 5015 gold., po takem v vsem skupaj premoženja 57.985 gold. Stroškov skupaj je imela 3928 gold. 70 kr., med tem za honorare rokopisov 839 gold. 90 kr., za tiskovine 1800 gld., za vezanje knjig 192 gold. 60 kr., hišnih stroš-
kov 373 gold. 79 kr., tajniku in za različne opravniške in pisarniške stroške547 gold. 45 kr., drugih stroškov 175 gold. 36 kr.
Gosp. Jurčič zahteva pojasnjenja o stroških za tisek To-manovega življenjepisa, da se vidi, kdo ima prav, in dostavlja, da z opazko „navidezne" konkurence ni hotel žaliti nikogar, a to, da je govoril po besedah predsednikovih „pro domo sua", zavrača, ker od tiskovin „narodne tiskarne" nima nobene koristi, v točki rodoljubja pa se ne umakne nikomur pod to streho.
Dr. Strebenec: Beseda „na videz" je žalila ves odbor (Jurčič: sem jo ravnokar preklical); dobro! potem je reč z besedo ,.pro domo sua" pobotana.
Predsednik dr. Blei weis izreka mnenje, da se predlog Jurčičev zarad pojasnila tiskovnih stroškov za Tomanov življenjepis sklada s 5. točko dnevnega reda; tam se bodo volili 3 pregled n i k i Matičinega računa, ki bodo tudi one stroške preiska-vali. — Zbor pritrdi predsednikovemu mnenju.
Gosp. blagajnik V i 1 h a r bere potem proračun za leto 1877., ki kaže 4821 gold 85 kr. dohodkov, stroškov pa 3861 gold. 85 kr. Proračun se odobri brez razgovora.
O volitvi 3 revizorje t Matičinega računa poživlja predsednik zbor: naj nasvetuje 3 družbenike za ta posel.
Gosp. Jurčič nasvetuje gospoda J. Pfeife rja, Hafnerja in dr. Z u p a n c a. Gosp. Pfeifer se zarad druzih obilih opravil brani tega posla, dr. Zupanec pa zato, ker je odbornik, in volijo se potem po drugem nasvetu Jurčičevem gospodje Hafner, Celestina in Žagar, ki to nalogo sprejmö.
Razgovor o izdavanji znanstvenega časnika je bila 6. točka zborovih razprav.
Predsednik dr. Blei weis opomni, da znanstveni časnik je predlog odbornika gospoda Božidara Raiča, ki je odboru obljubil, da predloži zboru popolen načrt o tem časniku, a danes gosp. B. Raiča ni tukaj.
Na to poprime gosp. odbornik prof. Pleteršnik besedo in poroča v imenu Raičevem, ki zarad uradnih opravil ni mo gel v zbor priti, da naj bi se izbral odbor treh Matičarjev (en filolog, en zgodovinar in en prirodoslovec), ki naj bi izdeUl načrt časopisu, nasvetoval vrednike, razglasil poziv pisateljem itd tako, da časnik bi začel izhajati aprila ali maja meseca. Tudi prof. Pleteršnik meni, da bi tak časnik bil koristen za našo literaturo, ako bi se pečal s slovenskim in slovanskim jezikoslovjem, domačo zgodovino in z prirodopisnimi vedami. A samo naročniki naj bi ga dobivali po odločeni ceni, in „Matica" naj bi ga le podpirala in porok bila za obstanek njegov. Namesti v Matičini Letopis naj bi strogo znanstveni članki prišli v ta časnik, kjer bili bi na pravem mestu. Stroški po njegovih mislih za „Matico" menda ne bi bili veliki.
Gosp. prof. Šuklje podpira izdavanje znanstvenega čas-
nika, misleč, da znanstveno gibanje pri nas v obče hira in peša in ž njim hira tudi ,,Matica". Letošnji Letopis je tako skromen, tako malega obsega, kakor še nikoli; prejeli smo sicer 3 karte, nadaljevanje onega nesrečnega atlanta, ki je neizrečeno drag, pa popolnem nerabljiv. Tudi z životopisom Tomanovim se ne more ponašati „Matica"; v tem tonu — pravi — se dä otrokom popisavati življenje in smrt kakega brumnega puščavnika, ne pa odraslim ljudčm delovanje pesnika in politikarja. Da znanstveno življenje pri nas hira, vidi se tudi iz prepičlega števila naših pisateljev. Dasiravno se krog slovenske inteligencije širi, dasiravno čedalje več izobraženih mož iz univerz dohaja, vidimo na znanstvenem polji vendar le peščico starih pisateljev, kateri delujejo že 10, 20 in še več let. Krivo pomanjkanje pisateljskega zaroda pa je to, da si dve stranki stojite nasproti: eni — in to večinski — je znanost sama sebi sredstvo in namen; ona ne pripoznava nobene meje, razen onih, ki jih stavi pamet, — drugi stranki pa io to je, hvala Bogu! man ja stranka — je znanost kot pokorna služabnica veri; ona trdi, da znanost mora imeti versko podlogo. (Velik nemir v večini zborovi.) „Matica" morala bi ozirati ве samo na znanstveno vrednost člankov, a ne na liberalno, ne na konservativno stališče pisateljev, Od sedanjega, po večini enostranskega odbora Matičinega se pa naša mlada generacija tega ne nadja. Ta odbor ne bi sprejel niti filozofičnega, niti svobodomislečega z?odovinskega, niti prirodopisnega, na Darwinovo teorijo oprtega članka, zato naši mladi pisatelji n majo zaupanja do „Matice", zato ne pišejo zanjo, zato hira znanstveno delovanje. V znanstvenem smislu vredovani časnik bi oživel oslabelo slovensko književnost, zato živo priporočam Raičev predlog z garancijami, ki jih je nasvetoval prof. Pleteršnik.
Gosp. Par a pa t: Jaz tudi sedim v odboru Matičinem, a ni mi znano, da bi bil odbor zavrgel kak rokopis. Gosp. Suklje je veliko kritiziral, a meni n i znan noben članek, ki bi ga bil on spisal o Kranjski zgodovini.
Gosp. Šolar: Dva gospoda govornika sta britko toHla, da znanstveno delovanje hira, a kakor precejšnje število dobrih Matičnih knjig kaže, ne hira v „Matici," morebiti hira kje drugej. Izdala bila bi „Matica" še kaj več knjig, al zarad varčnosti, na katero je odbor po pravilih njenih vezan, ni smel tega storiti, moral je to, kar je poprej preveč potrosil, lani nekoliko poravnati, in potem bo v prihodnje zopet mogoče, več na svitlo dati. Za izdavanje znanstvenega časnika naj se dobijo spretni uredniki; če bode čamik res tako koristen, kakor nekateri mislijo, segli bodo naročniki po njem in njegov obstanek bil bi potem zagotovljen; garancije Matičine mogle bi pa le odvisne biti od razmer med vredniki njegovimi in pa „Matico", katerih pa danes še ne poznamo.
Dr. Strbenec: Jaz tudi sedim v odboru, a ni mi znano, da bi stališče odbora Matičinega bilo enostransko. Ko bi tako bilo, kakor smo ga popisanega slišali, sprejel bi bil lani ponujano mu cerkveno zgodovino invjo na svitlo dal, pa bi bil opustil kaj druzega, a tega ni storil. Če nameravani časnik bode dober, našemu slovstvu primeren, vzdrževal se bode sam, sicer pa imamo dandanes že preveč časnikov, ki več ali manj hirajo vkljub toliki slov. inteligenciji, ki za nje piše.
Gosp. Fl is: Da „Matica" pri izbiri člankov ni enostranska in prekočljiva, to nam kaže, da v lanskem Letopisu ni zavrgla sestavka, akoravno diši po Darwinu. Sicer pa naše ljudstvo nič ne zgubi, če ne poznä Moleschettov, Schoppenhauerjev, Darwinov in druzih tacih filozofov.
Gosp. Parapat pravi, naj se razpravlja Raičev predlog o znanstvenem časniku in ne zahaja v razpravo občnih principov. Ce bo znanstveni časnik dober, se ni bati, da bi propal. On je zanj.
Predsednik dr. B 1 e i w e i s sklepa dolgo debato o tem, da odbor, ki bode konečno sklepal o znanstvenem časniku, kateri je bil danes občnemu zboru le v razgovor predložen, na znanje vzame vse objave zborove, ki so se le bolj v glavnih vprašanjih gibale, pa ne segle v mnogotere drobnosti, ki se določiti morajo, kedar gre za izdavanje kakega časnika. Slišali smo danes od ene strani samo očitanja odboru Matičinemu, da ne dela prav, da ne izdaja pravih knjig, da zemljevidi, ki jih „Matica" izdaja, so slabi, da „Matica" nima zaupanja pri mladi generaciji itd. Naj mi pa zdaj tudi tisti gospodje, ki so toliko neza upnic dali Matičinemu odboru, dovolijo vprašanje: kaj pa je s tistim društvom, ki je bilo 1. 1872. na kljub „Matici" od n aspr o tni ko v n j enih pod imenom „pisateljskega društva" osnovano in je že po 3 gl. letnih doneskov od svojih udov nabiralo? Kaj jetotakoglorijozno svetu oklicano društvo slovenskemu občinstvu v 5 letih spisalo in na svitlo dalo? Kje je napovedana spomenica Prešir-nova? Kje je celo to društvo? To naj zadostuje današnjim kritikam, katere pa ne bodo zadrževale odbora, da ne bi vestno spolnoval dolžnosti, ki mu jih nakladajo Matičina pravila. Zato b )de resno prevdarjal danes slišana mnenja o znanstvenem časniku; ako bi pa on po vsestranskem pretresu ne mogel priti do kakega gotovega sklepa, sklical se bode občni zbor čez par mescev, da se stvar konečno dožene.
S tem je bila razprava o znanstvenem časniku končana.
O obravnavi 7. programove točke, to je, o razpošiljanji knjig in iztirjevanji letnih doneskov je predsednik zboru razložil vzrok, zakaj je to vprašanje prišlo občnemu zboru v razpravo. Govorili so o njem gg.: Gutman, Spendal, Robič in dr.
Poklukar. Sprejeti so bili predlogi tako-le se glaseči: Dolžniki naj se še enkrat resno opomnijo plačila z dostavkom, da se izbrišejo iz vrste Matičinih udov, ako nc odrajtajo dolgä; — vprihodnjo naj se letnina pobira takrat, ko se Matičine knjige razpošiljajo, a knjige ne iz r oče nikomur, predno letnine ni od raj tal; — gosp. poverjeniki naj udom polo za vplačevanje razpošiljajo.
V 8. programovi točki je nasvetoval g. Gut m an, naj bi se v Letopis tudi sprejemalo več člankov zabavnih; dela Jul. Verne-a že skoro v vse jezike Evropske prestavljena, bila bi jako ugodna; letos naj bi se začelo s „potovanjem okoli sveta v 80 dnevih" ali v Letopisu ali v posebni knjižici. — Gospod Šolar omenja, da so Letopisi prejšnjih let donašali zabavno berilo ; lani ni odbor dobil nobenega. O Jul. V e r n e-evih delih bilo bi določiti, ali naj bi se izdajalo z ilustracijami ali brez njih. Gosp. Gutman misli, da bi ne bilo treba podob, ki bi stroške preveč pomnožile. — Predlog se sprejme.
Ko predsednik za skrutinatorje 420 volilnih listov imenuje gospoda Kluna, Robiča in Stegna rja, se seja konča.
Za odbornike so bili izvoljeni gospodje: dr. J. Strbenec, Herman, Tomšič, Kosär, dr. Poklukar, Šavnik, dr. Tonkli, Souvan stareji in pa K. Klun.
39. seja IVlatičiiiega odbora
21. februarja 1877. 1.
Zbrali so se v to sejo, katere namen so bile volitve Matičinih upravnikov in pa prevdarek sklepov zadnjega občnega zbora, gospodje : dr. Jan. Bleiweis, Jeran, Klun, Marn, Močnik, Parapat, dr. Poklukar, Praprotnik, dr. Strbenec, Šouvan, Stegnar, Tomšič, Vilhar in dr. Zupanec.
Dr. J. Blei weis kot bivši predsednik pozdravlja došle gospode, dosedanje odbornike in pa novoizvoljenega gosp. Kluna ter naznanja, da po dopisih, ki jih je odbor prejel, stopijo iz odbora gospodje: prof. Pleteršnik, prof. Wiesthaler, M. Herman in Jos. Gorup. Prvi nalog odborov je zdaj — nadaljuje dr. Bleiweis — da si odbor voli novega predsednika, podpredsednika dva, blagajnika, tajnika, knjižničarja in vse druge upravnike po pravilih Matičinih, za svojo stran pa prosi, naj bi ga gospodje odvezali predsedstva in za prihodnje leto druzega namesti njega volili iz razlogov, ki jih našteva.
Odbor pa ni hotel sprejeti odpusta in bil je dr. J. Bleiweis zopet za predsednika izbran ,,per acclamationem" — isto tako gospoda P. Kozler in dr. Strbenec za podpredsednika, gosp. Ivan Vilhar za blagajnika, gosp. dr. Zupa-nec za preglednika društvenih računov, za ključarja gospoda Fr. Souvan in K. Klun.
Pred volitvijo tajnika bere predsednik §. 37. opravilnega reda in začnč se potem obširna razprava o tem: ali naj zopet kdo izmed odbornikov prevzame tajništvo ali naj se razpiše služba tajnikova. — Odbornik Parapat nasvetuje, naj se za poskušnjo razpiše za 3 leta. Odborniki dr. Poklukar, Marn, dr. Strbenec in Stegnar ugovarjajo temu predlogu, povdarjaje to, da tajništvo je zdaj vnajboljem redu in da tem manj bi zdäj kazalo „Matici" novih stroškov nakladati, ker se ima blagajnici še precejšnji znesek povrniti; kazalo se je na Matico Hrvaško, ki tudi nima stalnega tajnika itd. Na vprašanja predsednikovo: ali ne bi gosp. Praprotnika bila volja še dalje obdržati tajništvo, oHgovori, da preobložen z mnogostranskimi opravili, se sklada z gosp. Pa-rapatovim predlogom za razpis tajnikovega posla. Ker pa je glasovanje potem kazalo, da, razen navedenih 2 glasov, so v š i bili odločno za to, da bi odbornik Praprotnik še obdržal tajništvo, se je uklonil tej želji s polnim zaupanjem, da ga bode prijazno podpiral v njegovem opravilstvu.
O volitvi knjižničarja je bil soglasno sprejet predlog, da se prof Vavrfiu zahvala izreče za njegov dosedanji trud in se mu prošnje razodene, naj bi še vprihodnje „Matici" ostal knjižničar.
Ostale so zdaj še volitve odsekov. Pred temi pa predsednik bere dopis od 20. dne t. m., ki so ga v občnem zboru izvoljeni p regl e d n i ki Matičinih računov gospodje: Žagar, Cele-stina in Hafner poslali odboru, ki se na to glasi, da so vse našli v popolnem redu, da pa opozorujejo odbor iznova, da se prejšnja leta prev č potrošena svota glavnici mora sčasoma povrniti, dotični denar pa naj se posebej naloži. — Predsednik naglaša. da za popolni red društvenih računov gre zahvala v prvi vrsti gosp. blagajniku Vil h ar ju, ki je na-se vzel težavni posel društvenega denarstva. Odbor soglasno pritrdi besedam predsednikovim, ki naposled še opomni, da je s poročilom gosp. preglednikov tudi rešeno ono očitanje o tiskovnih stroških, ki se je od ene strani slišalo v poslednjem občnem zboru. — Gosp. preglednikom se pismeno izreče zahvala za njihov trud.
V odsek za izdavanje knjig so bili potem izvoljeni gospodje: dr. Bleiweis, Klun, Marn, Močnik, Parapat. Praprotnik, Stegnar, dr. Strbenec, Tomšič. Urbas Vavru in Žakelj, ki so si za prvomestnika izvolili dr. Bleiweisa. ki izreče, da prev-zame tudi vredništvo Letopisa za 1877. 1. Temu odseku so bili koj izročeni rokopisi, ki so od nekaterih pisateljev došli odboru.
V	gospodarski odsek so bili izvoljeni gospodje: Klun, Souvan, Tomšič, Vilhar in dr. Zupanec. Tudi temu odboru so bili izročeni nekateri v gospodarstvo segajoči predlogi.
Ker so se gori imenovani 4 gospodje iz različnih vzrokov, ki so jih bili odboru naznanili, odpovedali odbor stvu, je bil sprejet predlog, da se kmalu skliče občni zbor, po katerem naj se dopolnijo 4 prazna mesta.
V	poslednjem občnem zboru sprejeta dva sklepa je odbor ukrenil izvršiti tako, da zarad izdavanja znanstvenega časnika se pred vsem poprosijo nataučnega načrta gospodje Raič, Parapat in Trstenjak; te načrte naj presodi odsek za izdavanje knjig in potem odboru nasvete stavi; — sklep o vplačevanji letnih doneskov pa bode vodilo odboru za prihodnost.
Gosp. Cigaletu, ki je po naročilu odborovem veliki trud prevzel, kateremu je le malokdo kos, da poslovenuje imena krajev, gorä, vod itd. izročenih mu zemljevidov, se je izrekla zahvala za njegovo težavno in korektno delo. Kamnotiskarnici Kö-kovi pa se dä opomin, naj lično, kakor prve zemljevide, izdela še ostale tri.
Po preteku 3 ur se je končala seja.
40. seja Matičnega odbora
30. j u 1 i i a 1877. 1.
Ko se je zbralo 12 odbornikov, je predsednik dr. J. Bleiweis pozdravil došle gospode in z ozirom na 1. točko dnevnega reda jih vprašal: ali hote, da se po časnikih že razglašeni z a-pisnik zadnje (39.) odborove seje bere ali ne, se vč da vsacemu odborniku je zapisnik na razpolaganje v pisarni Matičini odprt. — Soglasni sklep je bil, da se čitanje opusti.
Potem poroča odbornik in „Matice" tajnik A. Praprotnik o različnih Matičinih zadevah tako-le:
,,0d zadnje odborove seje, ki je bila 21 februarja t. L, pristopilo je k „Matici" 13 udov
Umrl je prof. Ivan Tnšek, velecenjeni slovenski pisatelj in bivši tajnik „Matice". Naj mu blag spomin ostane v zgodovini Matičini!
Izmed dopisov, ki jih je „Matica" zadnji čas sprejela, navajamo :
1. Gosp. Matija Dobršek, notarski koncipijent v Kozjem, na^vetuje, naj se v prihodnje tistim udom, kateri se za to oglasč in stroške plačajo, trdo vezane knjige pošiljajo.
2.	Predsednik c. k. deželne sodnije v Ljubljani prosi, da bi se knjižnici Ljubljanske kaznilnice podarilo primernih Mati-činih knjig.
3.	Fr. Küke pošilja na ogled z Dunaja prve iztise novih zemljevidov, kateri so jako lično izdelani, in prosi, naj se mu izplača zaostali dolg.
4.	Gosp. Gašper Križnik v Motniku pošilja 25 pisanih pol „narodnega blaga", največ raznih pravlic, ki jih je nabral v Motniku, na Vranskem in v Tuhinju, in želi za svoj trud nagrade.
5.	Akademično literaturno društvo „Hrvat" (Clementinum) v Pragi prosi, dn bi mu „Matica" poslala en iztis vsake izdane knjige.
6.	Učiteljsko društvo za Slovenski Stajer prosi, da bi se zaostale knjige (5. udov) podarile učiteljski knjižnici v Ljutomeru.
7.	Gosp. Fr. Sumi nasvetuje, da bi Matica izdala djansko Rusko slovnico in sicer po nemški „Praktisch-theoretischer Lehrgang der russischen Schrift- und Umgangssprache nach der Robertson'schen Methode".
8.	Gospä Lujiza Pesjakova izroča svoj rokopis „v gozdu" in piše, da je pripravljena „Matici" izročiti svoje izbrane poetične in prozaične spise.
9.	Gosp. Bož. Raič pošilja za „Časopis Matice slovenske" dva spisa.
10.	Gosp. Fr. Hubad, profesor v Ptuji, pošilja za Letopis dva prevoda („Praznik pravoslavnosti", „Cigani na Črnigori") „Verske razmere v Bosni in Hercegovini", „Sok" in „Prisega na
Črnigori", in naznanja, da namerava posloveniti dobroznani italijanski roman Manzovijev „I promessi sposi", ako bi ga „Matica" hotela natisniti.
11.	Smithsonianov ustav iz Wašingtona v Ameriki piše, da je prejel lanske Matičine knjige, za katere izreka svoje hvaležno pripozoanje.
12.	Gosp. Fr. Peter lin vpraša, kaj je z njegovo zbirko narodnih povedek, ki jih je leta 1871. „Matici" poslal in ki jih je v pregled dobil gosp. dr. Krek v Gradcu. Odgovorilo se mu je, da do sedaj se narodno blago še ni moglo za natis pripraviti, ker to da veliko dela in tudi zato ne, ker gg. pregledniki še niso vsega pregledali.
13.	Gosp. prof. Fr. Suklje je poslal životopis „Palackega", ki se je po sklepu odseka za izdavanje knjig gosp. prof. Vavrü-u izročil v pregled.
14.	Gosp. Ter sten j ak je za Letopis poslal poslednji svoj spis „Slovanski elementi v Venetščini".
15.	Gosp. dr. Gestrin odhajaje iz Skotje Loke priporoča za tamkajšnjega poverjenika gospoda župana Moharja.
16.	Gosp. prof. V. Urb a s je poslal rokopis o Costovem životopisu
17.	Gosp. Miha Lendovšek, kaplan in katehet v Ptuji, pošilja zbrane spise Val. Orožna.
Kar je bilo v zadni seji naročeno, dovršilo se je tako le:
1.	Gospodje P ar ap a t^, Raič in Trstenjak so bili na-prošeni, naj sestavijo načrt „Časopisu Matice slov." Napro-šeni gospodje so to storili; njihove nasvete je potem odsek za iz-davanje knjig v seji 2. maja poravnaval in določil, da se prvi list znanstvenega časopisa dä na svitlo in zarad tega po časnikih napravi poziv na naročbo in za pridobitev časopisu primernih člankov. Do danes se je za ta list oglasilo 71 naročnikov, izmed katerih so nekateri tudi že naročnino vplačali vkup 24 gold. 50 kr. Mnogo naročnikov pa je odboru razodelo misel, naj se s tem listom počaka do novega leta, do tistega časa pa naj se naročniki še enkrat vabijo, da se jih oglasi vsaj toliko, da bi časopis s podporo Matice mogel izhajati.
2.	„Potovanje okoli sveta" v 80 dneh prestavlja g. Hostnik.
3.	Rokopis „Zgodovine slovenskega slovstva", ki jo je spisal g. prof. Julij pl. Kleinmayr, je odsek za izdavanje knjig povrnil pisatelju z željo, naj bi jo prenaredil in dopolnil; isto tako je odsek tudi ukrenil o Koroških narodnih pesmah.
4.	Odsek za izdavanje knjig nasvetuje, naj bi se g. Para-patovemu spisu o Er. Andr. Segi natisnilo le nekoliko slik v Letopisu, da se svetu pokaže velika vrednost del tega umetnika.
5.	Životopis dr. Goste se že za natis pripravlja; tudi podoba dr. Coste je že gotova.
6.	Zagrebškega gosp. prof. Marna rokopis : „Hrvatska slovnica" dal se je v pregled g. M. Cigaletu in g. prof. Žakelj u.
Knjige za leto 1877. se pridno tiskajo. Letopisa, ki bode obšir« ' '*	* ° »61.
Po prebranem tajnikovem poročilu se je pričela razprava po-samesnih predmetov.
Nasvet, naj bi „Matica" razpošiljala trdo vezane knjige, ni se mogel sprejeti zarad viših stroškov, katerih se odbor mora
Knjižnici c. kr. Ljubljanske kaznilnice se je brezplačno dalo nekoliko primernih in lahko utrpljivih knjig z vabilom, naj bi si. predsedstvo c. kr. deželne sodnije vprihodnje „Matici" blagovolilo 2 gold. 1 e t n i n e odrajtovati, za katero potem dobi kaznilnica vse po „Matici" vsako leto izdane knjige.
Litografu Köke-u na Dunaji se je plačala polovica lanskega dolga, druga polovica se mu plača kasneje.
Gosp. Križniku se je za trud nabiranja „narodnega blaga" odločilo 20 gold. nagrade.
kmalu gotovi.
povsod ogibati.
Učiteljskemu društvu za slov. Štajar podarilo se je po 2 iztisa lanskih Matičinih knjig, 3 iztise pa naj gosp. La-pajne razdeli sosednim 3^šolskim knjižnicam.
Predlog gosp. Fr. Šumija o izdavi slovnice Ruske se je vzel na znanje.
Spis gospe Lujize Pes j ako ve „v gozdu" se je sprejel v letošnji Letopis; ponudba druga cenjene pisateljice pa se je izročila v prevdarek in poročanje „odseku za izdavanje knjig".
Ponudba gosp. prof. H ubada o slovenskem prevodu Man-zonijevih „I promessi sposi" se za zdaj, ko ima „Matica" že precej zabavnega gradiva, ni mogla sprejeti.
Gosp. Hoetniku ec je naročilo, naj kmalu izgotovi prevod „potovanja okoli svetä o 80 dneh".
Ž i v o to d i s Fr. Palackega, ki ga je spiral prof. Š u k 1 j e, se sprejme v letošnji Letopis.
Živ otopi s dr. E. C o ste, izdelan po prof. Urbas-u,
Eride s sliko njegovo v posebni knj žici na svitlo, da se mu kot ivšemu predsedniku Matičinemu stavi spominek tako, kakor bivšemu predsedniku dr Tomauu.
Po^go-p. dr. Gestrinovem nasvetu se je sklenilo, mestnega župana Škofjeloškega gosp. Blaža Moharja prositi, da prevzame poverjeništvo za L skd mesto.
Spisi iz zapuščine gosp. Valentina Orožna, poslane po gosp. M. Lendovšku v Ptuji, so se v poročanje izročili odseku za izdavanj« knjig.
O izdavanji Fr. Šeg i ni h del je bila daljša obravnava. „Svetu pokazati — po besedah Koseskovih — „zmožnost slovenskega uma in dlana" misl 1 je odbor, da zadostuje, ako se kakih 4—6 izbranih slik z dotičnim člankom natisne v Letopisu česar pa pričujoči gosp. odbornik Parapat ni obrnil. Enoglasna pa je bila želja ^Matičinega odbora, naj bi se muzeju Kranjskemu ponudile Šeg ne svetinje.
Prof. pl. Kleinmayr se po pismu, ki ga je pisal predsedniku, popolnem sklada z nasveti odborovimi o „zgodovini slov. slovstva".
Zarad izdavanja „znanstvenega časopisa Matice slovenske" je odb«»r po zasl šanji mnogostranskh mnenj soglasno sklenil, izdavanje časnika odložiti do prihodnjega leta, nadjaje se, da do onega časa se oglasi tolikošno število naročnikov, da z dodano subvencijo Matičino se postavi časnik na trdne noge, in da p i leg denarne pomoči ве mu zagotovi tudi pripomoč pisateljev sodelovalcev. — Naj bi ta sklep odborov in resp. prošnja odborova na obojno stran bila ponovljen apel do rodoljubov naših!
O gospodarskih zadevah je odbor ukrenil: a) gosp. tajniku za njegova izvanredna opravila preteklega Matičinega leta o vredbi ze!6 zanemarjene Matičine pisarno, za mnogo prihranjenih
stroškov, vspešno prodajanje družbenih knjig itd. podeliti 50 gld. nagraie, - b) gosp. poverjenike naprositi, naj bi ne odlašali, od M a t i č i n i h udov nabirati zaostalih doneskov, in jih g. blagaj niku poslati. Dolgovi so sitna stvar na dvojno stran: „Matica" potrebuje za vspešno delovanje, hono-riranje pisateljev, tiskovine itd. novcev, g družbeniki pa več za ostale letnine težje poravnajo, kakor enoletni donesek, — c) ne v službo sprejeti stalnega pisarničnega služabnika, — d) zelö umazane mestovže Matičine hiše pri tleh in v prvt-m nadstropji pobeliti in nad pisarnično sobo napraviti tablico z napisom: „pi-sarua Matice slovenske." —
Odsek za izdatanje knjig
je v seji 7. novembra 1877. 1. te-le bolj važne stvari obravnaval: lj Tajnik poroča, da se je za „časopis Matice slovenske" do sedij oglasilo le 73 naročnikov. Določi se, naj se razglasi ta faktični staa nameravanega časopisa in še enkrat ponovi vabilo na narocbo, pa tudi prošnja za poslanje časniku primernih člankov. Obojo to se s tem poročilom ra«glaša in dodaja dostavek, da se naročila spiejemajo še do konca decembra meseca. — 2) Gcispä Lujiza Pesjakova je ponudila „Matici'1 izbrane svoje izvirne poetične in prozaične spise, da bi se na svitlo dali v posebni knjižici. Odsek, čuteč pomanjkanje mladeži priitiernih čitank, se je v principu izrazil za sprejem ponudbe duhovite gospe pisatelj ce, pa držeč se družbinih pravil sklenil p vabiti jo, da izroči ,,Matici" svoje izbrane spise, da »e pregledajo in potem konečno sklene o ponudbi. — 3) Zbrani spisi iz zapuščine Valentina Orožna v tej obliki kakor so sedaj, niso bi i za natii pripravni spoznani. — 4) Gosp. Ho s t ni k je dovršil prestavo „Pot okolu svetd", ki pride prihodnje leto na svitlo. — 5) Nekaterim gosp. pisateljem se določi nagrada za poslane spise v Letopis ki bode letos obsegal nad 26 pol. — Dalje je bilo sklenjeno, 6) da „Matičine" knjige, ki se bodo l-a-pošiljale prihodnji mesec, s* pošliejo udom, ki so vsaj za leto 1*76. plačali letnino in niso od prejšnjih let nič na dolgu, pa tudi ne odlašalo leininfi za leto 1877. — 7) Na znatne se ]e vzelo, da se slovensko-hrvatska slovnica po danih nasvetih izvršuje, slovensko-laška pa pripravlja.
Upravništvo
„Matice Slovenske" 1877.
Prvosednik:
Dr. Janez Bleiweis.
Prvosednikova namestnika:
Peter Kozler. I>r. Jnrij Sterbenec.
Blagajnik:
Ivan Villiar.
Tajnik in zapisnikar:
Andrej Praprolnik.
Knjižničar:
Ivan Vavrfl.
Pregledovalec društv. računov Dr. Jernej Zupanec.
Ključarja:
France Souvan. Dragulju Klini.
1.	Dr. Bleiweis Janez
2.	Jeran Luka 1874.
3.	Klun Dragotin 1877.
4.	Kozler Peter 1874.
5.	Krisper Valentin 1874. Marn Josip 1876. Močnik Matej 1874. Dr. Poklukar Josip 1877. Praprotnik Andrej 1876.
a) Ljubljanski odborniki
1875.
10.	Souvan France 1877.
11.	Dr. Sterbenec Jurij 1877.
12.	Stegnar Feliks 1875.
13.	Šolar Janez 1876.
14.	Tomšič Ivan 1877.
15.	Vavrü Ivan 1875.
16.	Vilhar Ivan 1874.
17.	Dr. Zupanec Jernej 1874.
b) Vnanji odborniki.
1.	Barbo Jožef grof 1875.
2.	Cigale Matej 1876.
3.	Einšpieler Andrej 1876.
4.	Erjavec France 1874.
5.	Grabrijan Jurij 1876.
6.	Herman Mihael 1877.
7.	Košar France 1877.
8.	Majciger Janez 1874.
9.	Parapat Janez 1874.
10.	Raič Božidar 1874.
11.	Svetec Luka 1875.
12.	Šavnik Dragotin 1877.
13.	Šuman Josip 1874.
14.	Dr. Tonkli Josip 1877.
15.	Dr. Ulaga Josip 1875.
16.	Urbas Viljem 1875.
17.	Dr. Šust Janez 1876.
18.	Žolgar Miha 1874.
Letna številka kaže, katerega leta je bil kdo poslednjič odbornik izvoljen.
Odseka: a) Odsek za gospodarstvo.
1.	Klun Dragotin.
2.	Souvan France, prvomestnik.
3.	Tomšič Ivan.
4.	Vilhar Ivan.
5.	Dr. Zupanec Jernej.
b) Odsek za izdavanje knjig.
1.	Dr. Bleiweis Janez, prvomestnik.
2.	Klun Dragotin,
3.	Marn Josip.
4.	Močnik Matej.
5.	Parapat Janez.
6.	Dr. Sterbenec Jurij.
7.	Stegnar Feliks.
8.	Tomšič Ivan.
9.	Praprotnik Andrej.
10.	Urbas Viljem.
11.	Vavrü Ivan.
Letopis IV. 1877.	23
Imenik Matičinih udov.
Častni udje:
1.	Miklošič Franjo, dr., vitez, na Dunaji.
2.	Rački Franjo, dr., kanonik in predsednik jugoslov. akademije.
3.	Rajevski Mihael, biškup pri ruskem poročništvu v Beču.
4.	Rieger France, Ladislav, dr., v Pragi.
5.	Vesel Koseski Ivan v Trstu.
Razvrstitev mim po рттвгјед2кј& als Mandatu
Opazka. * kaže ustanovnike; ti kakor tudi letniki vsake dekanije, so po abecednem redu. — Napake naj se blagovoljno naznanjajo Ma-tičinemu tajništvu. Kdor svoje izpremembe ni o pravem času naznanil in ni tiskan v dekaniji, v kateri sedaj biva, naj išče knjig pri poveijeniku, pri katerem jih je bil zadnjikrat prejel.
I. Dekanija Ljubljana. — Poverjenik: Andr. Praprotnik. a) Mesto Ljubljana.
TJstanovniki.
Arce Rajko, c. k. poštni uradnik. Auer Jurij, posestnik. Blaznikova Fani, gospica. Bleiweis Janez, dr. Bleiweis Drag., dr., zdrav, v bolnišn. Codelli bar. A. Fahnenfeld, grajščak. Čebašek Andrej, dr., častni kanonik,
prof. bogosl. Češko Valentin, posestnik, čitalnica, društvo. Debevec Jožef, trgovec, posestnik. Detelja Oton, grajščak. Dreo Aleksander, trgovec. Fabian Janez, trgovec. Frančiškanska knjižnica. Frelih Anton, hišni posestnik. Gariboldi pl. Anton, grajščak. Gariboldi pl. France, svetovalec višje dež, sodnije v Gradcu.
Gogala Jan., dr., katehet više gimnazije in vodja v Alojzijevišču.
Graseli Peter, posestnik.
Heidrih Dragotin, redovnik.
Hranilnica Kranjska.
Hren France, posestnik.
Jamšek Ivan, trgovec.
Jarec Anton, dr., prošt.
Jerajeva Ivana, zasebnica.
Jeran Luka, monsign. „Zg. Danice" vrednik.
Kadilnik France.
Klemenčič Jožef, kat. c. k. učiteljskega izobraževališča.
Klun Dr., duhovnik, mestni odbornik.
Knjižnica c. kr. učiteljskega izobraževališča.
Kosti Gustav, mestni fajmošter.
Kozler Ivan, grajščak.
Kozler Jožef, dr., posestnik. Kozler Peter, posestnik. Kreč Mat., dež. odbora tajnik. Krišper Valentin, trgovec in posest. Križnar Mir., katehet na c. k. viši realki.
Kušar Jožef, trgovec in hišnik. Lukman Jakob, c. k. rač. uradn, Marn Josip, profesor na c. k. viši
gimnaziji. Milic Rudolf, tiskar in hišnik. Močnik Matej, učitelj 1. mestne šole. Munda Franjo, dr., odvetnik. Mumik Janez, tajnik kup. zbornice,
deželni odbornik. Pavšler Jožef, korar. Peternel Mihael, c. k. profesor više
realke v pokoji. Pfeifer France, c. k. rač. uradnik. Pirnat Andrej, posestnik. Pleteršnik Maks, c. k. gimn. prof. Pogačar Ivan, Zl., dr., knezoškof. Pogačar Martin, knezošk. kancelar. Poklukar Jožef, dr., dež. poslanec. Pongrac Oskar, dr., zasebnik. Pribošič Janez, voini duhoven. Ravnikar France, dež. blagajnik. Robič Luka, c. kr. davkarski nadzornik v pokoji in dež. poslanec. Rozman Ivan, katehet v mestnih šolah.
Ruard Viktor, grajščak na Bledu.
Samasa Anton, zvonar.
Skale Pavel, učitelj živinozdravn.
Skubic Anton, c. kr. gimn. prof.
Smukavec Ivan, uradnik pri dež. odboru.
„Sokol", telovadno društvo.
Souvan Ferko, trgovec.
Souvan France Ks. starejši, trgovec.
Souvan France, mlajši, trgovec.
Stare Jožef, dr., koncipijent pri c. k. finančni prokuraturi.
Strbenec Jurij, dr. prava, vodja v duhovščnici.
Strobelj France.
Šolar Janez, c. k. deželni šolski nadzornik.
Tavčar Janez, hišn. posestnika sin.
Valenta Alojzij, dr., prof. in vodja v bolnici.
Vavrft Ivan, c. k. prof. na viši gimnaziji.
Vilhar Ivan, trgovec.
Vošnjak Jožef, dr., zdravnik in drž. poslanec.
Zamejic Andrej, bogosl. profesor.
Zamik Valentin, dr., advokat in dež. odbornik.
Zupančič France, dr., pravdosrednik.
Zupanec Jernej, dr., c. k. bilježnik.
Zupan Jožef, dr., pravdosrednik.
Žagar Dragotin, kontrolor dež. bla-gajnice.
Vuičič Paskal, bi skup in namestnik apostolski v Bosni. Štev. 82.
letniki.
Ahačič Karol, dr., odvetnik. Ahcin Albin, ključarski mojster. Ahčin Drag., ključar. Aldšovec Jakob, pisatelj. Alojzijevišče.
Ambrožič Fr., dr., mestni zdravnik. Arko Albin, žurnalist. Arko Janez, c. k. notar. Bahovec France, učitelj 2. m. šole. Belar Leopold, nadučitelj 2. m. ljudske deške šole.
Belec Ivan, bogoslovec. Bizavičar, o. Jožef, frančiškan. Bohinec Žiga, knezošk. kaplan. Bojer Antonin, nadporočnik 53. pol-
kovnije nadvojvode Leopolda. Brus Andrej, kmet. družbe tajnik. Candolini Vojteh, c, kr. sodnik v pokoji.
Celestina Josip, prof. na c, k. učit.
izobraževališči. Čadež Jan.
Čuren Karol, uradnik v hranilnici. Cvajer Dragotin, trgovec. Dimic Avgust, c. k. finančni svetnik. Dere Josip, dr., zdravnik. Dolenec Jakob, vikarij stolne cerkve. Dolinar Ant., prefekt v Alojzijevišču. Drašler France, čevljarski mojster. Drašler Pavel, trg. pomočnik. Drenik Franjo, opravnik. Drenik Kunibert, kontrolor v po-
silni delalnici. Društvo izobraževalno za tiskarje. Družba rokodelskih pomočnikov. Endlicher Rudolf, c. k. uradnik. Epih Janez, učitelj v c. k vadnici. Erker Jožef, stolni kaplan. Eržen Ignacij, duhoven v pokoji. Flis Janez, spiritval v duhovščnici. Fortuna France, trgovec in posestnik. Franke Ivan, slikar. Fuchs France, dr., primär v bolnici. Garbeis France, poštni oficijal. Gerber Matija, posest, in bukvovez. Gerdežič Jože, c. k. drž. pravdn.
namestnik. Giontini Janez, knjigotržec. Globočnik Anton, c. k. okr. predst. Globočnik France, prof. više realke. Globočnik Viktor, avskultant dež. sodnije.
Gnjezda Ivan, prefekt v Alojz. Golf Ivan, bogoslovec. Goričnik France, trgovec. Goršič Martin, posestnik. Gorup Franjo, zasebnik. Gril, trgovec.
Gross Auton, misijonar v Ameriki. Grkman France, učitelj v c. k. vadnici. Guttman Emilij, odv. koncipijent. Habe Jožef, učitelj v Waldherjevem zavodu.
Hafner Jakob, realni nam. učitelj. Hofman Viktor, dež. rač. svetovalec. Hohn Edvard, posestnik in bukvovez. Hohn Hugon, c. k. poštni uradnik
v Sučavi. Hohn Robert, uradnik pri železnici. Horak Ivan N., posestnik in rokovičar.
Hrovat Blaž, ravnatelj c. k. izobra-ževališča za učitelje in učiteljice. Iber Ivan, trgovec. Jak Avgust, trgovec. Jeločnik Anton, trgovski pomočnik. Jentl Anton, trgovec. Jerič Jože, župnik r pokoji. Jurčič Josip, vrednik „Slov. Naroda". Juvančič Iv. Drag., trg. pomočnik. Kajzel Peregrin, trg. pomočnik. Kalan Matija, cenil, poročevalec. Kapler Jos., dr., zdravnik. Kaprec Ivan, c. k. nadsodn. svetnik. Karun France, župnik. Katoliška družba (2 iztisa). Kermavner Valentin, prof. c. k. više
gimnazije. Kilar Janez, kaplan v Trnovem. Klein Anton, vodja Egerj. tiskarnice. Klemens France, trgovec. Klofutar Leonard, dr. prof. bogosl. Knauschner Vit., pivovar pri gg. Kozlarjih. (Knjige naj dobiva izvrsten dijak ljub. srednjih šol.) Knjižnica bogoslovska. Knjižnica ljubljanske gimnazije. Knjižnica ljubljanske realke. Knjižnica učiteljska ljublj. okolice. Knjižnica c. k. preiskovalnice na
Žabjeku. Koblar Anton, bogoslovec. Kočevar France, c. k. dež. sodnije
svetovalec. Kogl Barbara, hišna posestnica. Kokalj France, učitelj 2. mestne šole. Kolman France, trgovec. Konšek Val., prof. c. k. više gimn. Kovač J., sovoditelj Egerjeve tisk. Kozina Jurij, c. k. prof. više realke. Kramar France, kanonik. Kremžar Andrej, upravnik deželnih
dobrotnih naprav. Kristan Jos., priv. uradnik. Križekar Edvard, nadporočnik 53.
polkovnije nadvojvode Leopolda. Kregar France, bogoslovec. Krsnik Janko, notarski koncipijent. Kržič o. Andrej, frančiškan.
Kržič Anton, nunski katehet. Lapajn Ernestina, gospa. Lasnik Peter, trgovec. Laznik Josip, bogoslovec. Lavrič Ivan, pionirski kadet v Hamburgu.
Lazar Mih., glavni učitelj v c. k.
izobraževališču za učiteljice. Leben Matija, dr., častni korar. Ledenik Alfred, trgovec. Lerher Jurij, bukvar. Leveč France, c. k. profesor na visi realki.
Levstik France, skriptor pri c. k.
licealni knjižnici. Lichtenberg,baron, Leopold, grajščak
v Habahu. Lokar Josip, pisar pri kmet. družbi. Lozar Jožef, trgovec. Mali Marijana, rojena Tomanova. Mahr Ferdinand, lastnik in ravnatelj kupčij ske učilnice. Majer Jožef, učitelj vi. mestni šoli. Majer o. Krizogon, frančiškan. Majzelj Franjo. Medič o. Kalist, frančiškan. Melcer Drag., c. k. gimn. profesor v pokoji.
Mihalič Jurij, ravnatelj mestne pi-sarnice.
Mlekuž Mat., zasebni uradnik. Mošž Alfons dr., odvetnik. Mulaček Drag., mestni uradnik. Mulaček France, trgovski pomočnik. Mulej Andrej, c. k. uradnik. Munda Jakop, dr., koncipijent. Murnikova Marija, gospa. Narodna tiskarna. Nernaniž Ivan.
Ničman Henrik, pos. in bukvovez. Novak Janez, mizar in posestnik. Oblak Jožef, zasebni uradnik. Pakič Mihael, pos. in trgovec. Papež France, dr., odvetnik. Pavker pl. Glanfeld Henrik, dr., korar. Pengal Anton, posestnik na Pšati. Petričič Vaso, trgovec. Perles France, posestnik.
Perme Anton, posestnik.
Perona Ljudevit, magist. svetovalec.
Pfeifer Jožef, koncip. dež. odbora.
Pfeifer Ferdin., oficijal dež. odbora.
Pirec Iv., uradn. pri južni železnici.
Pirnat Tomaž, hišnik.
Poč Martin, kaplan pri sv. Jakobu
v Ljubljani. Pogorelec Adolf, kaplan pri sv. Petru.
Polec Jož., c. k. notar v Mokronogu.
Porenta Franjo, kaplan pri sv. Petru. Porenta Janez, stolni kaplan. Potočnik Franjo, nadinženir v pokoji. Potočnik Mihael, nunski spovednik. Poznik Albin, drž. odv. koncip. Praprotnik Andrej , nadučitelj 1.
mestne ljudske deške šole. Praprotnik France, učitelj na Ježici. Pribil Janko, inženir. Puhar Dragotin, posestnik. Pustotnik Jan., dr., primarij v dež. bolnici.
*
Premk Anton, poštni uradnik. Raič Anton, učitelj na c. k. viši realki.
Rajakovič Franjo, uradnik v hranilnici.
Raktelj Fr., učitelj 2. mestne ljudske
deške šole. Ravnikar Lud., dež. sod. svetovalec. Ravnikar Viktor.
Rechbach, baron, jurist v terez. na Dunaji.
Regali Jožef, hišnik in odbornik. Regoršek France, trgovec. Ribič Jožef, trgovec. Rode France.
Rogelj Florijan, notarski uradnik. Rost Viljem, sodar v Gradišči. Rumpelj Avgust, glasovirar. Schiffrer J., dr., c. k. vojn. nadlečnik. Schrey Ivan, pekovski mojster. „Slovenski Narod" vreduištvo. Slovensko učiteljsko društvo. Smolej Jakob, c. k. gimn. vodja. Smrekar Jožef, profesor bogoslovja.
Spoljarič Jakob, ključar. Stare Ferdinand, c. k. sodnijski pristav.
Stegnar Feliks, učitelj kaznilnice na Gradu.
Strbenec Jožef, duh. v pokoju. Suhadobnik Lovr., kolezijeki mlinar. Šašelj Feliks, okrajni komisar. Šavnik Eduard, dr. v Laškem. Šešek Ivan.
Škofic Lovro, davkarski kasir. Škrl Ivan, avskultant pri okr, sodniji. Šolmajer France. Šolmajerjeva Kornelija gospA. Štempihar Valentin, dr. odv. konci-pijent.
Sumi France, sladikovarnik. Tavčar Dragotin, posestnik. Tekavčič Drag., oskr. pos. delalnice. Tanko Ivan, gostilničar. Toman Helena.
Tomec Jakob, magist. uradnik. Tomšič Ivan, učitelj c. k. vadnice. Tratnik Antonija, fin. kom. žena. Travnar Jožef, učitelj 2. m. šole. Türk Hugon, trgovec. Ulman Neža, posestnica. Urh Peter, kanonik. Valenta Vojteh, magist. uradnik. Valentinčič Ignacij.
Vavpetič Ivan. Voč Ivan, trgovec. Vičič Janez, Ev., trgovec. Višnikar Franjo, uradnik pri dež. sodniji.
Vizjak Ant., učitelj na c. k. učit. . izobraževališči.
Vodušek Matej, c. k.gi mn. profesor. Vončina Josip, konc. pri dež. vladi. Vrhunec Anton, trgovec. Wascher Rajko, uradnik v hranilnici. Wiesthaler France, c. k. gimn. prof. Zagorjan Ivan, kaplan pri sv. Petru. Zeplichal Ognjeslav, kamnopisec. Ziu Nikolaj, vojni župnik. Zima Janez, učitelj v c. k. vadnici. Zitterer Andrej, čevlj. mojster. Zmrzlikar France, tehnik. Zupan Jožef, stolni prošt Zupan Šimen, duhovnik v pokoji. Zupančič Anton, kaplan pri sv. Jakobu.
Zupančič Vilib., c. k. prof. ženskega
uč. izobraževališča. Žakelj Miroslav, c. k. gimn. prof. Žark Franjo, krojaški mojster. Žitko Jakob, vratar pri dež glavarju. Žitnik Simen, sod. uradnik v pokoji. Žvab Janko, uč. v trgovski šoli.
Štev. 232.
b) ljubljanska okolica.
*Kreon Anton, župnik v Rudniku. *Mazek Lovro, duh. adm. v Cer-nučah.
Aleš Luka, župnik v Preski. Babnik Jernej, župnik na Dobrovi. Čitalnica v Šent-Vidu. Dernovšek Jurij, duh. adm, v Že-limljah.
Dolenec Andrej, posest, v Dravljah. Finec Anton, župnik v Sostrem. Gams Jan., posestnik v Loki pri Igu. Govekar France, nadučitelj na Igu. Hočevar Jožef, župnik na Igu. Klemenec Fr., posestnik v Zalogu.
Knez Janez, posestnik v Šiški. Kobilica Janez, kaplan pri Dev. M. v Polji.
Kogej Janez, učitelj na Brezovici. Križaj Nik., kaplan na Igu. Kraljic Miha, posestnik in poštar v
Št. Vidu. Kunaver Miha, pos. v Dravljab. Malinšek Marija, v Tacenu. Mandelc Anton, kaplan v Preserji. Marešič Franjo, kaplan na Brezovici. Marinko Jožef, benef. v Preski. Mencinger Lovrenc, duh. oskrb. na Golem.
Namre Anton, župnik v Šinartnem.
Potočnik Anton, župnik v Šent Vidu.
Potočnik Janez, župnik na Brezovici.
Potočnik Martin, učitelj v Sori.
Povše France, župnik пл Ježiči.
Sever Janez, posestnik, srenj ski odbornik na Vižmarjih.
Skul Valentin, župnik pri sv. Jäkobu na Savi.
Sovinec Anton, duh, v pokoji na Gameljnib.
2. Dekanija Škofja Loka. —
*Debeljakova rojstna hiša na Visokem št. 2. v Poljanski fari.
*Dolinar France, župnik na Trati.
*Kožuh Matej, dekan v Stari Loki.
Ahčin Anton, župnik v Retečah.
Čadež Ivan, posestnik v Poljanah.
.Tereb Matej, župnik v Javorjih.
Jezeršek Janez v Gorenji vasi.
i) Poverjenik:
*Remic Primož, mestni župnik v Loki.
Arko Anton, dr. okrajni zdravnik v Loki.
Brulec France, katehet nunske dekliške šole v Loki.
Bukvarnica učiteljska v Loki.
Fabiani Karol lekar v Loki.
Gašperin Jakob, ključarski mojster v Loki.
Golob Gašpar, posestnik v Loki.
Gusel Janez, trgovec v Loki.
Homan Josip, posestnik v Loki.
Jeriha Matija, nunski spovednik v Loki.
Kadilčeva Radevojka v Loki.
c) Poverjenik:
*Globočnik Leopold, posestnik v Železnikih.
*Rožič Alojzij, kaplan v Železnikih.
Svetina -Valentin, rudarski nadzornik
v Kuapovžah. Štrukelj France, duhoven na Šmarni gori.
Vrhovnik Ivan, kaplan v Sori. Zupan Davorin, želežniški uradnik
v Zalogu. Žagar France, kaplan v Sostrem. Žan Janez, duh. v pok. v Št. Vidu. Žužek Šimen, župnik pri sv. Katarini.
Štev. 38.
a) Poverjenik: Matej Kožuh.
Lavrič Matija, duh. adm. v Novi Oslici, Peterlin Primož, duh. adm. pri sv. Lenartu.
Puc Alojzij, kaplan v Stari Loki. Ramoveš Jernej, župnik v Poljanah. Rožman Lovro, eksposit v Žabnici. Strupi Jakob, kaplan v Poljanah.
Štev. 13.
Blaž Mohar.
Kosmač Šim., duh. v pokoji. Kralj Matija, kaplan v Loki. Mohar Antonija, kovačica v Loki. Mohar Blaž , mestni župan in posestnik v Loki. Naglič Rudolf, trgovec v Loki. Ramoveš Andrej, kaplan v Loki. Sušuik Jovan, posestnik v Loki. Sušnik Jovana, posestnica v Loki. Triler Janez, c. k. notar v Loki. Wolkensberg Avguštin, baron, posestnik Oblakovega fidejkomisa v Loki.
Zabrezovnik Jurij, duh. v pokoji.
Štev. 22.
Jože Levičnik.
Eržen Balant, kmet v Rudnem. Globočnik A., posestnik v Železnikih. Hafner A., rud. uradnik v Železnikih.
Jereb Matej, župnik v Sorci. Lapajne Janez, duh. adm. v Draž-gošah.
Levičnik Jožef, posestnik in učitelj v Železnikih.
Majer Vinceucij, župnik v Selcih. Tušek Gregor, posestnika sin v Me-gušnici.
Štev. 10.
3. Dekanija Kranj. — Poverjenik: Dragotin Savnik.
*Debeljak Jan., župnik v Predvoru.
*Globočnik Edv., dr., zdravnik v Cerkljah.
*Kražovic Jur., župnik v Šmartuem.
*Mali Ognjeslav, dr., okr. zdravnik v Kranji.
*Mežnarec Anton, dekan v Kranji.
*Omersa France, trgovec v Kranji.
*Pirec Matej, trgovec v KraDji.
*Pleiweis-ova Ivana, posestnica v Kranji.
*Pleiweis Valentin, trgovec v Beču. (Knjige naj prejema kranjske gimnazije učenec, ki je v slovenščini najizverstnejši.)
*Prevec Tine, dr., zasebnik.
*Ros Matej, trgovec v Kranji.
*Sajovic Ferd., trgovec v Kranji.
*Steiner Janez, dr., c. kr. bilježnik v Kranji.
*Šavnik Dragotin, lekar v Kranji.
*Šavnik Sebastian, posest, v Kranji.
*Urbančič Lujiza, gospa grajščakinja na Turnu.
*Widmar Jernej, dr., knezoškof.
*Zarnik Anton, župnik v Naklem.
*Zupan Toma, gim. prof. v Kranji.
Aljaž Jakob, kaplan v Teržiču.
Bčlar Jožef, kaplan v Smledniku.
Bezlaj Jožef, učitelj v Kranji.
Bohinec Fr., župnik v Križah.
Cebin Peter, ljudske šole učitelj v Kranji.
Čitalnica, društvo v Kranji.
Dolenec France, trgovec v Kranji.
Erjavec Janez, duhoven v Kranji.
Frank Rihard, župnik v Tržiču. Golob Janez, kaplan v Cerkljah. Golobič Anton, župnik v Cerkljah. Gregorič Ign., župnik na Trsteniku. Hočevar Jakob, farmacevt v Kranji. Kmet Vincencij, učitelj v Šmartnem. Košmelj Janez, kaplan v Šent-Jurji. Krisper Rajm., trgovec v Kranji. Kreon Jožef, župnik v Predosljah. Kršič Jožef, posestnik v Trbojah. Košmerl Jurij, župnik v pokoji v Kranji.
Kuster Mihael, nadučitelj v Kranji. Mencinger Janez, dr., odvetnik v Kranji.
Molek Martin, kaplan v Preddvoru. Novak Martin, poštni odpravnik v Kranji.
Pavlin Aleš, posestnik v Podbrezji. Povše Martin, župnik v Šent-Jurji
pri Kranji. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Robič Simon, beneficijat na Šentjurski
gori pri Cerkljah. Šlibar Tomaž, župnik v Dupljah. Šoklič Blaž, kaplan v Šmartnem. Tavčar France, kaplan v Kranji. Tavčar Ivan, dr. advok. koncipijent. Učiteljska knjižnica kranjskega šolskega okraja. Urbančič Janko, grajščak v Turnu. Vavken Andrej, učitelj in posestnik
v Cerkljah. Vomberger Blaž, župnik v pokoji na Primskovem.
Štev. 54.
4. Dekanija Radovljica. — a) Poverjenik: Anton Umek.
*Jerala Janez, kaplan v Bohinjski Bistrici.
Bürger Martin, obč. tajnik v Bohinjski Bistrici.
Dobravec Miha, kaplan v pokoji v
Bohinjski Bistrici. Gnjezda Štefan, župnik na Bohinjski Beli.
Jereb France, župnik v Zaspem. Koželj Anton, duhoven v pokoji na Dobravi.
Lukežič Janez, ranocelnik v Bledu. Ma6terl Ant., adm. na Koroški Beli. Mali Ignacij, duhoven v Ribnem.
b)	Poverjenik:
Ažman Ivan, župnik na Dovjem. Keršič Janez, župnik na Jesenicah. Ključevšek Ign., kaplan na Jesenicah.
c)	Poverjenik:
*Bernik Lovro, žup. v Kamnigorici. *Sajevec Janez, župnik v Mošnjah. Avsenik Neža, rojena Tomanova v Lescah.
Berlic Janez, kaplan v Kropi. Bononi Jožef, župnik v Radovljici. Grilec Janez, posestnik na Zgošah. Hauptman Janez, strojar in posestnik v Kranjski gori. Jeglič Anton, dr., bogoslovja. Kalan Mat., cenilni poroč. v Radovlj ici.
d)	Poverjenik:
Habd Janez, župnik na Ovsišah. Kapuz Janez, župnik v Kropi.
Mencingcr Jakob, učitelj v Bohinjski Bistrici.
Mesar Jan., župnik v Boh. Bistrici. Morž Anton, kaplan v Gradu. Trojar Janez, nadučitelj v Gradu. Umek Anton, župnik v Gradu. Žumer Jakob, posestnik v Podhomu (Gorje.)
Žumer Janez v Spodnjih Gorjah.
Štev. 16.
Janez KerŠič.
Robič Matija, jamski nadzornik na Jesenicah.
Štev. 4.
Silvester KeŠe.
Keše Silvester, dekan v Begunjah. Kljun Janez, kaplan v Radovljici. Novak Janez, kaplan v Mošnjah. Olifčič Josip, usnjarski mojster. Tavčar Janez, kaplan na Breznici. Teran Janez, župnik v Ljubnem. Verbič Lovro, adjunkt pri c. k davkariji v Radovljici. Vurnik Janez v Radovljici. Zupan Neža, posest, hči v Smokuču. Zupan Ulrik, duh. v pok. v Mošnjah.
Štev. 19.
Matej SorSak.
Soršak Matej v Kropi. Zupan Janez v Kropi.
Štev. 4.
5. Dekanija Kamnik. — Poverjenik: Janez Debevec.
'''Fabijani o. Placid frančiškan.
*Kokalj o. Rainerij, frančiškan.
* S tare Alojzij, administrator na Rovi.
*Stranjska fara po Mih. Dobovšekovi. ustanovi. (Gosp. župnik je prošen, da knjige razdeli med tri posest, iz Dobovšekove rodovinc, po njihovi smrti pa faranom po svoji previdn.)
*Nabernik Ivan., c. k. sodn. pristavi *Parapat Janez, duh. oskrbnik v
Vranjipeči. Albrecht Leopold, župnik v Dobu. Bukvarnica učiteljska, okraja kamniškega.
čenčič Jernej, naduč. v dekliški šoli. v Kamniku.
Čitalnica v Kamniku. Debevec Janez, posest, v Kamniku. Eder Janez, župnik v Mekinjah. Hiti Janez, župnik na Homcu. Höffern pl. Viljemina, grajščinska
gospica na Brdu. Hribar France, posestnik na Križu. Iglic Janez, trgovec v Lukovci. Jancžič Anton, trgovec v Kamniku. Kajdiž Tomaž, župnik v Vodicah. Kmetic Mihael, župnik v Stranji. Knjižnica v Repnjah. Kubelj Matija, administr. v Gozdu
nad Kamnikom. Leveč Janez, trgovec v Kamniku. Ložar Jan., posestnik v Trz ni. Lomberger Jož., benef. v Komendi. Mrvec Blaž, župnik v Nevljah. Murnik Janez, trgovec v Kamniku.
Orel Josip, trgovec v Kamniku. Pečnik Anton, kaplan v Mengišu. Plaveč Anton, posestnik v Kamniku. Pfeifer France, učitelj na Goričiči. Polak Josip, meščan v Kamniku. Ravnikar Jernej, učitelj v Komendi. Rode Josip, meščan v Kamniku. Samec Maks, dr. v Kamniku. Suhi J., trgovec v Kamniku. Svetlin France, kurat na Goričici. Stari Mih., inženir v Mengišu. Šolska knjižica v Blagovici. Špendal France, kaplan v Mengišu. Švajgar J., grajski oskrbnik na Brdu. Tavčar Matej, župnik v Komendi. Tomšič Štefan, učitelj v Tujnicah. Vidic o Fortunat, frančiškan. Zoreč Janez, župnik v Mengišu.
Štev. 44.
6. Dekanija Moravče. — Poverjenik: Janez Toman.
*Jarec Jernej, župnik v Dolu. *Oblak Janez, župnik pri sv. Heleni. *Šranec Stanko, župnik v Hotiču. *Urbanček Janez, župnik v Krašnji. Brodnik Anton, kaplan v Moravčah. Brvar Gotard, župan, mlinar in posestnik Podzidom. Gros Jakob, župnik v Zagorji. Jamnik Anton, kaplan v Moravčah. Kepec France, duh. administrator v
Češnjicah. Koprivnikar Janez, župnik na Savi. Krištofič Lovro, duh. admin. v Št. Osvaldu.
Mogolič M., župn. pri sv. Lambertu. Petrič Blaž, župnik v Blagovici. Pleško France, benificiat na Vrhpolji. Rome France, župnik v Čemšeniku. Stupar Janez, duh. admin. pri sv.
Gothardu. Tavčar Mihael, župnik na Vačah. Toman Janez, dekan v Moravčah. Vode Jožef, trgovec na Dolskem v
Moravčah. Zorman Anton, župnik v Kolovratu. Zupančič Janez, župnik v Ihanu.
Štev. 21.
7. Dekanija Šmarija. — Poverjenik: Matija Brolih.
*Bartol Baltazar, župa. na Lipoglavu. *BioIih Matija, dekan v Šmarji. *Štritar Janez, benef. v Št. Vidu. Anžur Anton, župnik v Šent-Jurji. Borštnik Janez, nadučitelj v Šmarji. Cirheimb Ceno, baron, kaplan v Šmarji.
Drčar Martin, župnik na Polici. Hinek J., župnik v pokoji v Zatičini. Hočevar Anton, župn. v Kopanji. Jakelj Gregorij, župnik v Žalini. Kovač Franjo, učitelj v Zatičini. Kulavec Matija, župnik v Šent-Vidu. Kumer France, kaplan v Šent Vidu.
Lauter Valentin, kaplan v Višnjigori. Legat Fr., zdravnik v Višnji gori. Lukan Jak., zdravnik v Šent-Vidu. Mazek Anton, posestnik v Šmarji. Oblak Lorenc, kaplan na Krki. Podboj Ivan, kaplan v Šent-Vidu
pri Zatični. Pogačar Andrej, gozdnar.
Razpotnik Jakob, žup. v Višnji gori. Rotschütz Emil, baron, grajščak v Smreki.
Steska Edvard, c. k. okr. sodnik v Zatični.
Vrančič Ignacij, kaplan v Šmarji. Zoreč Jurij, župnik na Krki.
Štev. 25.
8. Dekanija Litija. — Poverjenik: Jakob Rus, dekan.
*Kobler Alojzi, posestnik v Šmartnem. *Saje Miha župnik v Štangi. *Svetec Luka, c. k. notar v Litiji. *Zupan Miha, župnik na Prežganji. Abzec Matija, kaplan v Šmartnem. Celar Janez, župnik v Svibuen». Dovič Janez, župnik na Dolih. Gestrin Leopold, župnik pri sv. Jurji.
Jeretin Martin, tajnik c. k. okrajn. glavarstva v Litiji.
Kunstelj Fr., duh. adm. na Jančem. Kunšič Anton, učitelj v Litiji. Lebar Jak., kaplan v Svibnem. Petek Andrej, župnik v Polšniku. Rožnik Anton, c. k. sodnijski ad-
junkt v Litiji. Rus Jakob, dekan v Šmartnem. Vestenek Julij, dr., vitez, c. k. okrajni glavar.
Štev. 16.
9. Dekanija Trebnje. — Poverjenik-. Janez KovaSiS.
*Barbo-Waxenstein grof J., grajščak v Rakovniku.
*Košir Janez, c. k. sodn. v Trebnem,
*Kovačič Janez, dekan v Trebnem.
Bercar J., pos. v Kamnji (sv. Rupert).
Blagne Anton, oskrbnik v Rakovniku.
Bogolin Miha, župnik v Ajdovici.
Dolinar Jan., župnik v Št. Janžu.
Gerčar Andrej, učitelj v Šent-Ru-pertu.
Grčar Jožef, župnik pri sv. Trojici.
Hofer Karol, župnik v Čatežu.
Kolar Matija, kaplan v Trebnem .
Košir Alojzij, župnik v sv. Rupertu.
Lenasi Anton, kaplan v Doberničah.
Lotrič Leopold, kaplan v Žužemberku.
Marolt Jakob, župnik pri sv. Križu.
Nemec Anton, kaplan pri sv. Trojici. Pogačnik Jan., kaplan na Mirni. Pož Dragotin, davkarski adjunkt v
Mokronogu. Sovan Leopold, župan na Mirni. Steklasa France v Sent-Rupertu. Stenovec Anton, kaplan pri sv. Križu.
Sušnik Jakob, kaplan v Šent-Lov-
rencu.
Šular Janez, župnik v Trebelnem. Tramte Anton, kaplan v Šent-Ru-pertu.
Trepal Anton, administrator na Selih. Urbanija Lovro, župnik na Mirni. Vašič Ljudovik, dr. zdravnik v
Trebnem. Zoreč Anton, župnik v Doberničah. Žlogar Anten, kaplan v Mokronogu.
Štev. 29.
10. Dekanija Leskovec. — 1.
*Bušič Jožef, posetnik v Št. Jerneji. *Grivec France, kaplan v Leskovcu. *Hočevar M., posestnik in državni
poslanec na Krškem. *Kapler Janez, posest, pri sv. Duhu. *Kuralt Ivan, avskultant na Krškem. *Polak Edvard, dekan in čast. kanonik v Leskovcu. *Pekovee Jožef, kaplan v Št. Jerneji. *Rudež Dragotin, grajščak v Gra-
earskem turnu. *Šola Št. Jernej ska. *Tavčar Anton, župnik na Raki. *Vesel Ivan, župnik pri sv. Duhu. Bukvarnica šol. okraja na Krškem. Burnik Valentin, učitelj v Št. Jerneji. Gašperiin Gašper, župnik v Bučki.
2. poverjenik:
*Gestrin Dragotin, c. k. okrajni sodnik v Kostanjevici. *Lesjak Janez, župnik v Kostanjevici. Abram Lavoslav, nadučitelj v Kostanjevici.
Poverjenik: Edvard Polak.
Jarec France, kaplan v Leskovcu. Knavs Janez, vikarij na Krškem. Mavric Janez, kaplan v Št. Jerneji. Mavrer Gustav, posestnik na Raki. Obrstar Jan., kupčevalec v Cerkljah. Petrovčič Franjo, kapi. pri sv. Križu. Pfeifer Viljem, župan na Krškem. Poznik Radivoj, uradnik na Krškem. Saje Janez, nadučitelj v Šent-Jerneji. Svoboda Janez, gozdnar v Čatežu. Sos Miha, župnik na Studencu. Šusteršič Mat., posest, na Krškem. Tavčar Ignacij, župnik pri sv. Križu. Virk France, trgovec v Škocijann. Vovk Janez, župnik v Šent-Jerneji. Zadnik Simen, župnik v Čatežu.
Štev. 30.
Janez Lesjak.
Bele France, grajšč. oskrbnik v Ko
stanjevici. Šetinec Fr., trgovec v Kostanjevici. Verbajs Anton, kaplan v Kostanjevici.
Štev. 6.
II. Dekanija Novomesto (Rudolfi
*Babnik Janez, župnik v Soteski.
*Grašič Anton, kanonik v Novem mestu.
*Langer pl. Fr., Podgoro, grajščak v Podganicah.
*Mlakar Anton, župnik v Mirni peči.
*Rome Janez, župnik pri sv. Petru.
*Strucelj Juraj, c. k. pristav v Novem mestu.
*Vojska Andrej , dr., c. k. okrajne sodnije svetnik v Novem mestu.
*Volčič Janez, župnik v Šmarjeti.
Bačnik Janez, župnik v Prečini.
Barbo Miha, kaplan v Šent-Mihelu.
Čitalnica v Novem mestu.
o) — Poverjenik: Sim. Wilfan.
Frančiškanski samostan v Novem mestu.
Gruden Ivan, davkarski kontrolor v Novem mestu.
Gruden Jakob, župnik pri Beli cerkvi.
Hren Jakob, c. k. državni pravdnik v Novem mestu.
Hrovat Florentin.
Kalčič Ant., trg. v Novem mestu.
Krajec Janez, lastnik tiskarne v Novem mestu.
Klofutar Janez, kaplan v Prečini.
Knjižnica c. k. gimnazije.
Majtinger Ivan, c. k. uradnik v Novem mestu.
Mohär Martin, uradnik v Nov. mestu.
Nemanič Ivan.
Oblak Valentin, trgovec v Novem mestu.
Ogorek Josip, gimn. profesor v Novem mestu.
Pogorele? Andr., kaplan v Stopicali.
Podboj Jože, c. k. notar v Novem mestu.
Rizzolli Dominik, lekar v Novem mestu.
Rozina Anton v Novem mestu.
12. Dekanija Metlika. —
*Mahkot Janez, c. k. okr. glavar v črnomlji.
Aleš Anton, dekan v Semiču.
Borštnik Pavel, učitelj na Preloki.
Bregant Val., kaplan v Črnomlji.
Dev Edvard, c. kr. okrajni sodnik, v črnomlji.
Dolžan Jernej, župnik v Radovici.
Gorenjec Leop., župnik v Adlešicah.
Haring Sofija, gospä v Črnomlji.
Kavčič France, učitelj v Dragatušu.
Kenda Franjo, učitelj v Semiču.
Kupljen Anton, c. k. notar v Črnomlji.
Kuralt Božidar, c. k. sodnijski pristav v črnomlji.
Lilek Franjo, posestnik v Črnomlji.
Mervec Janez, kaplan v Starem trgu.
Mohar Peter, župnik v Dragatušu.
Rozina Jož., c. k. odvetnik v Novem mestu.
Stavdaher o. Ignacij, gimn. katehet
v Novem mestu. Tomažič Ivan, vikar v Novem mestu. Verbič Lovro, c. k. davk. adjunkt. Virant Janez, župnik v Podgradu. Wilfan pl. Sim., prošt v Nov. mestu. Zajdel Nande, filozof. Zbašaik Franjo, kaplan v Mirni peči. Zagorjan Martin, duh. v pokoji. Žitnik Ignacij.	Štev. 39.
a) Poverjenik: Anton Aleš.
Pavlič Ign., dr., okrajni zdravnik v Črnomlji.
Pihler Jožef, c. kr. okrajni tajnik v
Črnomlji. Poklukar Josip, kaplan v Metliki. Potokar Jože, c. k. davkar. Režek Peter, župnik v Stardm trgu. Stanonik Nik., učitelj v Starem trgu. Šola farna v Starem trgu (plačuje
g. dr. Jurij Strbenec.) Šola farna v Dragatušu. Švajgar France, kaplan v Semiču. Šutej Matija, župnik v Vinici. Tomec Martin, župnik v Suhorji. Učiteljsko društvo v črnomlji. Kalan Rajmund, duh. adm. na Vrhu. Zamik Matija, duh. adm. v Preloki.
Štev. 29.
b) Poverjenik:
*Lampe Jož., c. k. uradnik v Metliki. Furlan Franjo, posestnik. Gangel Lavoslav, posestnik. Güstin Franjo, župan. Jančar Franjo, duh. nem. vit. reda.
13. Dekanija Kočevje. —
*Lovšin Sim., žup. pri Fari v Kostelu. *Novak Josip, dekan v Kočevji.
Anton Navratil.
Kapele Janez, oskrbnik komendski. Navratil Janez, zasebnik. Premer Anton, zasebnik. Prosenik Anton, trgovec. Sturm Vaclav, učitelj. Štev. 10.
Poverjenik: Josip Novak.
Bučar Žiga, dr., c. k. okrajni zdravnik v Kočevji.
Gašperin Viljem, kaplan v Mozelji. Gantar Lovro, kaplan v Kočevji. Gerzin Matija, kaplan v Reki. Jaklič Jožef, župnik v Starem Logu. Kalan Jakob, provizor v Spodnjem Logu.
Komljanec Janez, katehet gimn. v Kočevji.
Nekerman France, c. k. uradnik v Kočevji.
Olipič Janez, župnik v Koprivniku. Treitz Anton, zdravnik v Kočevji. Vajvoda Simon, župnik v Nemški Loki.
Videmšek Matija, adm. v Osilnici.
Štev. 14.
14.	Dekanija Ribnica. — a)
*Jereb Jožef, župnik v Dragi. * Kiju n Marjanica, posestnica v Slat-niku, 2.
*Lesar Janez, posestnik v Hrovači, 4. *Lesar Martin, posestnik v Sušji, 23. *Lovšin Micika, pos. v Jurjevici, 34. *Skubec Martin, dekan v Ribnici. *Šušje, vas.
Arko Anton, posestnik v Ribnici. Bobek Janez, zdravnik v Ribnici. Bralno društvo v Sodražici. Jaklič Štefan, župnik v Dolenji vasi.
б) Poverjenik:
*Martinak Jožef, c. k. sodnik v Lašičah.
Cibašek Janez, župnik v Turjaku. Frelih Matej, župnik v Lašičah. Grjolj Lovro, župnik pri sv. Gregorji. Hočevar Matija, c. k. poštar v Lašičah.
Jan Primož, župnik na Robu.
15.	Dekanija Vrhnika. —
*Kotnik France, posest, na Vrhniki. *Markič Matej, župnik v Logatcu. *Šlibar Martin, dekan na Vrhniki. Belec Janez, kaplan v Logatcu. Borštnik France, profesor (knjige v
Borovnico št. 8.) Borštnik Janez, posestnik v Dolčh. Črne Anton, župnik v Hotederšici. Dolinar France, kaplan v Horjulu.
Poverjenik: Martin Skubec.
Jenčič Alojzij, c. k. sodn. adjunkt. Knific Srečko, kaplan v Ribnici. Merhar Jože v Ribnici. Pristov Simon, duhovni pomočnik v Ribnici.
Ratek Lovro, c. k. sodnik v Ribnici. Ricoli Alojzij, trgovec v Ribnici. Strle Franjo, trgovec v Loškem potoku.
Vari Tomaž, kaplan v Sodražici. Voglar Jožef, župnik v Sodražici.
Štev. 20.
Matej Frelih.
Jaklič Josip, posestnik v Vidmu. Karlin Janez, kaplan v Lašičah. Kočevar Matija, trg. Pod-Turjakom. Murgelj Julij, c. k. adjunkt v Lašičah. Pavčič Jožef, nadučitelj v Lašičah. Razboršek Jožef, kaplan v Dobre-poljah.
Štev. 12.
Poverjenik: Šlibar Martin.
Hočevar Anton, župnik v Šent-Joštu. Jelovšek Gabriel, trgovec na Vrhniki. Jugovec Anton, župnik v Borovnici. Justin Blaž, provizor v Črnem Vrhu. Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtah. Lavrič Jožef, župnik v Zaplani. Levičnik Valentin , c. k. davkarski
nadzornik v Logatcu. Levstik Vinc., nadučit. na Vrhniki.
Papier Fr., nadučitelj v Borovnici. Pipan Andrej, kaplan v Polhovem Gradcu.
Pleško Drag., c. k. okrajni sodnik
na Vrhniki. Podobnik Ignacij, župnik v Preserji. Hott Gothard, kaplan v Rovtih.
Rozman Jurij, župnik v Rakitini. Vidmar Matej, župnik v Rovtah. Volčič Jurij, c. k. pristav na Vrhniki. Vonča Anton, duh. pastir v Belkah. Zdražba Janez, kaplan na Vrhniki.
Štev. 26.
16. Dekanija Idrija a). — Poverjenih: Valentin Treven.
*Občina mestna v Idriji.
*Vidmar Jožef, župnik v Žirčh
Demšar Janez, administrator na Ledinah.
Eržen France, kaplan v Spodnji Idriji.
Grbec Ljudevit, dr., rudarski zdrav nik v pok. in ces. svetov, v Idriji.
Horvat Miha, župnik v Sp. Idriji.
Inglič Jakob, nadučitelj in ravnatelj rudarske šole v Idriji.
Juvan Janez , beneficijat in glavne šole katehet v Idriji.
Klobus Valentin, admin. na Vojekem.
Kogej Jožef, dekan v Idriji.
Leskovec Boštjan, posest, in župan v Spodnji Idriji.
Lipoid Marka Vincencij, c. k. rudn. predstojnik in viši svčtnik v Idriji.
Pivek Janez, admin. v Zavracu.
Stranecky Jožef, trgovec v Idriji.
Treven Valentin, trgovec in župan v Idriji.
Urbas Leopold, ces. kr. topilnični oskrb. v pokoji v Idriji.
Štev. 16.
b) Poverjenik: Domicelj Anton.
*Svetličič Fr., župnik v Godoviču. Čitalnica т Črnem Vrhu. Domicelj Anton, vikarij v Črnem Vrhu.
Gostiša Jožef, kmet. fant v Črnem Vrhu.
Majnik Miha, kmet v Črnem Vrhu. Mikuš France, rokodelski umetnik
v Zadlogah. Plešnar Anton, župan v Črnem Vrhu. Vovk Josip, učitelj v Črnem Vrhu.
Štev. 8.
— a) Poverjenik: Končnik Davorin.
17. Dekanija Cerknica.
*Dolenec Henrik, dr., c. k. sodnijski
adjunkt v Ložu. *Kaplenek Jan., župnik na Oblokali. *Obreza Adolf, posest, v Cerknici. Jan Simen, župnik pri sv. Trojici
nad Cerknico. Klinar France, učitelj v Šent-Vidu. Končnik Dav., kaplan v Starem trgu. Kosec Jern., župnik v Šent-Vidu. Koželj Mih., kaplan v Cerknici.
Kraševec Ant., posest, in cerkniški
župan v Dolenji vasi. Lenček Blaž, župnik v Starem trgu. Ljudska šola v Begunjah. Mandelc Iv., nadučit. v Starem trgu. Oblak Janez, dekan v Cerknici. Prijatelj Mat., kaplan na Oblokah. Vilar Jak., trg. v Pudobu pri Ložu. Žerovnik Tomaž, župnik v Grahovem.	Štev. 16.
b) Poverjenik: France Rihar.
Bernard Val., farni namestnik v Stu-denem.
Blažon Jakob, posestnik v Planini. Dolenec Jožef, posestnik v Planini Jeršan Anton, posestnik na Uncu. Klemenec France, župnik na Uncu. Koren Miroslav, posestnik v Planini. Kovšča France, posestnik v Planini. Lavrič Jurij, posestnik na Rakeku.
Modrijan Frahce, c. kr. uradnik v Planini.
Poženel Ivan, učitelj na Uncu. Rihar France, župnik v Planini. Rihar Anton, duhovni pomočnik v Planini.
Sebenicherjeva Matilda na Rakeku.
Štev. 13.
18. Dekanija Postojina. — Poverjenik: Janez Hofstetter.
*Globočnik Anton, c. k. predstojnik.
*Globočnik Janez, župnik v Slavini.
*Krži'č Gregor, c. k. okrajni sodnik v Senožečah.
^Občina v Razdrtem.
*Razpet Martin, dr., c. k. okrajni zdravnik v Postojni.
Bezljak Pavel, c. k. notar v Po stojni.
Blaznik Jakob, župn. v Hrenovicah.
Cadež Janez, kaplan v Matenji vasi.
Čitalnica v Postojni. Dekleva France, trgovec v Slavini. Ditrih Ant., pekovski sin v Postojni. Fettih-Frankheim Anton, župnik v Vremah.
Okorn Ignacij, župnik v Senožečah. Skvarča Janez, kaplan v Slavini. Zelen Jožef, posestnik v Senožečah. Žgur Anton, kaplan v Hrenovicah.
Štev. 16.
19. Dekanija Trnovo. Poverjenik: Andrej Drobnič.
*Brinštik Ivan, trgovec v Trnovem. *Česnik Jurij, trgovec v Knežaku. *Domicelj Alojzij, trgovec v Zagorji. *Jenko Skender, trgovec v Trnovem. *Ličan Skender, trgovec v Trnovem. Benigar France, v II. Bistrici. Bralno društvo v Št. Petru. Budnar Janez, župnik v Premu. Dekleva Ivan, posestnik v Zarečju. Drobnič Andrej, župnik v Knežaku. Kacin Anton, kaplan v Trnovem. Legan France, kurat v Nadanjem-selu.
Legat Andrej, učitelj v Zagorji. Lukanec Jožef, kurat v Suhorji. Mežnar Jože, posestnik v Harijah. Pavlic Damijan, vikarij v Zagorji. Ponikvar Anton, kurat v Harijah. Satran Anton, logar v Koritnicah. Torkar Matija, župnik v Košani. Valenčič Jože, trgovec v Narinu. Valenčič Meta, posestnica v Trnovem. Zarnik Martin, učitelj v Trnovem. Žnidaršič Jakob, prof, v Premu.
Štev. 23.
20. Dekanija Vipava. — Poverjenik: Jurij Grabrijan.
*Erjavec Matija, vikarij v Šturijah. *Hiti Luka, benificijat v Vipavi. *Grabrijan Jurij, kan. in dekan v *Kavčič France, posest, v Šent-Vidu. Vipavi.	*Koder Matej, kurat v Slapu.
Adlešic Jurij, nadučitelj v Vipavi. Bilec Janez, benef. v Lozicah. Brie Janez, c. k. okrajni sodnik. Bukvarnica učiteljska v Vipavi. Čitalnica kmetijska v Poddragi. Čitalnica narodna v Vipavi. Ditrili Andrej, kupeevalec v Vipavi. Francelj Stefan, učitelj v Sent-Vidn. Ganter Jankob, učitelj na Planini. Habe Jože na Gočah. Hiti Simon, učitelj na Slapu. Hladnik Janez na Lozicah. Janža Ivan, kurat v Podvelbu. Kete Jožef, strojar v Vipavi. Košir Jakob, vikarij v Šent-Vidu. Lekan Janez, posestnik v Vipavi.
Štev. udov v ljublj. škofiji:
Lušin Anton, kurat v Podkraji. Mercina, učitelj v Vipavi. Malnaršič Jožef, dnh. v pokoji. Pečar Janez, kurat v Vrhpolji. Račič Alojzij, učitelj v Vipavi. Silvester France, pek. Stupar Janez, kurat v Budanjah. Šapla Anton v Vipavi. Šola vinorejska na Slapu. Šraj Valentin, kurat v Poddragi. Uršič Anton, posestnik v Vipavi. Vidrich Anton, posestnik v Vipavi. Žepič Franjo, prof. na gospodarski
šoli na Slapu. Žgur Anton, posestnik v Poddragi.
Štev. 35. ustanovnikov . . . 193 letnikov ..... 759 Skupaj Г 952
II. Lavantinska škofija.
I. Dekanija Maribor. — Poverjenik: Janez Majciger.
^Čitalnica närodna.
*Dominkuš Ferko, dr., odvetnik.
*Gregorec Lavoslav, dr., profesor
bogoslovja. *Knjižnica gimnazijska. ♦Knjižnica semeniška.
*	Košar Franjo, kanonik, *Kovačič Martin, sem. podravnatelj
in profesor bogoslovja. *Majciger Janez, c. k. gimn. prof. *Modrinjak Matija, korar.
*	Ogradi France, špiritual v sem. *Rapoc France, c. k. bilježnik. *Skuhala Janez, profesor bogosl. *Sorglechner Jože, provizor pri D.
Mariji v puščavi. *Srnec Janko, dr., odvetnik. *Valenčak Martin, c. k. profesor. *Zmazek Fr., kaplan pri sv. Petru. *Zorčič France, stolni prost. Babnik Janko.
Bračko Mihael, kaplan pri sv. Križu. Bralno društvo v Rušah.
Letopis IV. 3877.
Brdajs Davorin, trgovec.
Brelih France, prof. više realke.
Dečko Janko.
Feuš, duhovnik.
Ferk Feliks, dr., zdravnik.
Flek Jožef, stolni vikar.
Gaberc Davorin, bogoslovec.
Glančnik Jernej, dr., odv. koncip.
Grosskopf M., žup. v pokoji v Selnici.
Herg Lovro, župnik v Lembahu.
Heržič Jožef, stolni kaplan.
Hirti Franjo, stolni in mest. kaplan.
Jazbec Anton, župnik pri gornji sv.
Kungoti. Jentl Bernard, trgovec. Kocmut Janez, nadučitelj v Rušah. Koren Matija, župnik v Selnici. Koser Makso, dr., odvet. koncip. Lavtar Luka, prof. na c. k. učitelj.
izobraževalnici. Lednik Anton, kaplan v Rušah. Miklošič Ivan, učitelj na c. k. učit. izobraževalnici,
24
Modrinjak, dr., zdravnik. Morič Maks, trgovec. Napotnik Miha. bogoslovec. Nerad Miha, učitelj v Št. Petru pri
Mariboru. Orozel Janez, dr. odvetnik v Mariboru Pajek Janko, profesor in posestnik
tiskarniee. Pajek Jožef, dr. gimn. profesor. Pečko Jakob, dr., odvet. koncip. Peruavsel Štefan, župnik v Kamici. Praprotnik France, učit. v Lembahu. Purgaj Jakob, c. k. gimn. prof. v Mariboru.
2.	Dekanija Jarenina- —
Čuček Jožef, rlekan v Jarenini. Merčnik Anton, kaplan pri sv. Ilu. Simonie Janez, kaplan v Jarenini.
3.	Dekanija Brašlovče. —
*'Balon Anton, župnik v Polzeli. *Bohmee Jak., dekan v Brašlovčah. *Šentak Fr., župan na Vranskem. *Šventner Lov., trg. na Vranskem. Čitalnica narodna na Vranskem. Gradišnik L., zdravnik na Vranskem. Južna Valentin, trg. pri Št. Jurji.
4. Dekanija Bistrica Slovenska.
*Ha.jšek Anton, žup. v Makovljah. *Radej France, dr., bilježnik v Slovenski Bistrici. Ceneč Gašpar, žup. v Črešnovcu. Črnko Jožef, kaplan v Stoperčah. Knjižnica učitelj, okr. v Slovenski Bistrici.
Prešerin Janez, kaplan v Slovenski Bistrici.
5. Dekanija Celje. — a)
*Arzenšek Matej, župnik pri sv.
Pankracu v Gričah. *čita!nica narodna v Celji.
Robič Fr., uč na c. k. uč. izobraže-
valnici in okr. šolski nadzornik. Rošker France , nadučitelj v Lembahu.
Sijanec Alojzij, kaplan v Selnici. Šijanec Anton, kaplan v Lembachu. Šrol France, župnik v Svičini. Šoštaršic Ferdinand, bogoslovec. Tomažič Ognj., kovač v Smolniku. Žemljic Jožef, učitelj v pokoji. Zmavec Jurij, kaplan v Kamici. Žuža Jane/. , knezoškof. tajnik in pridv. kaplan.
Štev. 61.
Poverjenik: Jožef Čuček.
Slekovec Jožef, učitelj v Jarenini. Šerbela Jože, cerkovnik v Jarenini.
Štev. 5.
Poverjenik: Anton Balon
Kreft Alojzij, kaplan v Brašlovčah. Križnik Gašpar, čevljar v Motniku. Meglic Šimen, učitelj na Vranskem. Oset J. S., trgovec na Vranskem. Polec France, kaplan na Vranskem. Šorn Gašper, župan v Grajski vasi.
Štev 13.
— Poverjenik: Lovro StepiŠnik.
Stepišnik Lovro, posestn. in trgovec
v Slov. Bistrici. Šlambcrger Anton, koncipient v Slov. Bistrici.
Vrabelj Janez . kaplan v Najšbergu
(Mansberg). Železnik r Ivan, koncipient v Slov. Bistrici.
Žigart Franc, kmet v Šmartnem.
Štev. 11.
Poverjenik: Miha Zolgar.
*Janežič Jakob, rudninski uradnik
v Grižah. *Kapus France, trgovec v Celji.
*Kočevar Št., dr., okr. zdrav, v Celji. *Krušič Ivan, gimu. prof. v Celji. *Občina selska v Teharjih. *Orešek Jan., c. k. gimn. prof. *Podružnica kmetijsku v Celji. *Sovič Jožef, kaplan v Grižah. *Tarbauer Josip, dr. zdravništva. *Topljak Jos., učitelj v Celji. *Žuža Ivan, rud posesto. v Grižah. Ambrožič Blaž, c. k. šolski nadzornik v Celji. Bobisud Jakob, učitelj v Celji. Brežnik France, c. k. prof. v Celji. Kekonja And , mest. kaplan v Celji. Gaberšek Ivan, uradnik pri okraj.
glavarstvu v Celji Geršak Vinko, kaplan na Teharjih. Jeretin Edvard, tiskar v Celji.
Koderman Filip, učit. v Frankovljah. Končnik Peter, c. kr. profesor in
okrajni šol. nadzornik v Celji. Kozel Matej, not koueip. v Celji. Knjižnica gimnazijska v Celji. Krašan France, c. k. prof. v Celji. Kregar Boštjan , ncite'j v Celjski okolici.
Matoli Josip, župnik v Galiciji. Miklavec Janez, učitelj v Celji. Presečnik Gregorij, kaplan v Galiciji. Koze France, ranocelnik v Vojniku. Sernec Josip, dr., advokat v Celji. Vrečar Gašper, naduč. na Teharjih. Weiss Josip, učittlj v Celji. Zelenec Jože, župnik v pokoji v Celji. Žlogar Miha, c. kr. gimn. profesor v Celji.	Štev. 35.
b) Poverjenik: Frunce Vučnik.
*Jeraj Jožef, župnik in duh. svetovalec v Žavcu. *Vuenik France, nadučitelj v Žavcu. Bergman Mihael, dr. zdravništva v Žavcu.
Borsečnik Antonij, kaplan v Žavcu. Bratanič Herman, trgovski pomočnik v Žavcu.
Hausenbiichler Janez, tržan v Žavcu. Hribovšek Karol, kaplan v Žavcu.
Lešnik Janez, trg. pomoč, v Žavcu. Plesni k Miha, kaplan v Žavcu. Potočnik Gustav, nadučitelj v Petro včah.
Roblek France, tržanov sin v Žavcu. Širca Ernest, trgovec v Grižah. Sirca Jožef, trgovec v Žavcu. Šola ljudska v Žavcu. Vrečko Franjo, učitelj v Perovčah. Žagar Jožef, tržanov sin v Žavcu.
Štev. IG.
6. Dekanija Dravsko polje. (P- Kača, Kranichsfeld;.
a) Poverjenik: Rath France Ser.
*Stranjšak Martin , nadžupnik v Hočah.
Golob Andrej, učitelj v Fravhajmu. Hren Anton, nadučitelj v Fravhajmu. Kranjec Toma, župan v Fravhajmu. Merkuš Anton, kaplan v Slivnici.
Rath France Ser., župnik v Frav-hajm'i.
Ruta Anton, kaplan v Hočah. Ribar Rupert, kaplan v Fravhajmu. Sattler Josip, kaplan v Fravhajmu.
Štev. 9.
b) Poverjenik: AntoliS Ivan (P. Neustift bei Pettau.)
Antolič Ivan, župnik na Ptuj. gori. Sket Martin, kaplan na Ptujski gori. Dovuik F., proviz. na Gornji Polskavi. Sparovcc Andrej, župnik pri sv. Pezdevšek Dragotin, učit. v Slivnici. Lorencu.	Štev. 5.
24*
7. Dekanija Gornji Grad. — a) Poverjenik: Potočnilc Lovro.
*Potočnik Lovro, dekan v Gornjem gradu.
*Sternad Matija, župnik v Ljubnem. Hren Ivan, pos. v Gornjem Gradu.
Kramar Konstancij, pos. v Solčavi. Soršak Matija, župnik v Ljubnem. Tratnik Janez, kmet pri Novi Štifti.
Štev. 6.
b) Poverjenik: Jožef Kotnik. (Pošta Mozirje.)
*Lipold Jožef, posestnik v Mozirji. Čitalnica v Mozirji. Govedič Ivan, kaplan v Mozirji. Goričar Anton, poštar v Mozirji. Jaklič Anton, klerik v Nazaretu. Jeraj Anton, posestnik na Rečici. Jereb o. Romuald, fran. v Nazaretu.
Kotnik Josip, učitelj v Mozirji. Krajnik o. Atanazij, frančiškan v
Nazaretu. Pire Feliks, učitelj na Rečici. Pirš Jože, okr. tajnik v Mozirji. Škoflek Jak., nadučitelj v Mozirji.
Štev. 12.
8. Dekanija Št. Jurij na Šavnici. — Poverjenik: Jan Lapajne.
*Žinko Božidar, župnik v Ljutomeru. Božič Anton, posestnik v Ljutomeru. Farkaš Janez, zdravnik v Ljutomeru. Gomiljšak Jožef, uradnik v Ljutomeru. Huber J. D., knjigar. Jurinec Alojzij v Banovcih. Kastel Janez, c. k. okrajni sodnik v
Ljutomeru. Kralj Ivan, posestuik v Iljaševici. Kukovec Ivan, posestnik.
Lapajne Jan., nadučit. in ravnatelj
ljudske šole v Ljutomeru. Lorenčič And., župnik pri Mali nedelji Mikuž Raf., uradnik v Ljutomeru. Mravljak Anton, dr., odvetnik. Napast Davorin, kaplan v Ljutomeru. Rošker Fr., kaplan pri Mali nedelji. Stuhec Marko, kaplan. Zorman Božid., učitelj pri sv. Jurji.
Štev. 17.
9. Dekanija Konjice. — Poverjenik: Dr. Jos. Vlaga.
*Bezenšek Jurij, župnik v Čadramu. ^Knjižnica nadžupnijska. *Kovač Jožef, krojač v Zrečah. *Modic Janez, župnik v Tinjah. *Škrbec Martin, kaplan v Čadramu. *Ulaga Joeip, dr., dekan v Konjicah. *Vrlič France, župnik v Stranicah. Brus Anton, dr., odvetnik v Konjicah. Dornik Ivan, not. koncipijent v Ko-ojicah.
Erjavec Peter, župnik v Zrečah.
Hrepevnik Janez, učitelj v Prihovi. Jaklič Dragotin, župnik v Spitaliču. Pintar Fr., župnik v Št. Jerneji. Purgaj Oroslav, kaplan v Pilstanji. Smole Jaka. kaplan v Ločah. Tribnik Karol, kaplan v Konjicah. Virk Jožef, župnik pri sv. Duhu v Ločab.
Voh Jernej kaplan v Konjicah. Vovšek Franjo, pristav^ pri c. k. sodniji v Konjicah. Štev. 19.
10. Dekanija Kozje. — Poverjenik: Janez Bosina.
not. koncipijent v
*Arnuä France, kaplan v Ulimji. 'Knjižnica učiteljska v Kozjem. Bosina Jan., dekan v Kozjem.
Dobršek Anton, Kozjem.
Dvoršek Ant., župnik v Št. Vidu.
Heel Avguštiu, kaplan v Kozjem. Janžek Edvard, kaplan v Podsredi. Kukovič Avguštin, kaplan v Kozjem. Lenart Janez, kaplan pri sv. Petru.
Marinka Jurij, župnik v Dobji. Sredenšek Jan., župn. v Podčetrtku. Zabukovšek Iv., trgovec in posestnik v Tuhelju.	Štev. 12.
II. Dekanija Laško. Poverjenik: Anton ŽuŽa.
*Masten Jož, župn. pri sv. Rupertu. *Skrbec Davorin, kapi. v Trbovljah. *Vrečko Matej, žup. v Jurijkloštru. *Žuža Anton, dekan v Laškem trgu. Benedičič Janez, železu, uradnik v
Trbovljah. Boheim Jan., kaplan v Laškem. Cajhen Jan., kmet v Terbovljah. Drobnič Ivan. poscstn. v Laškem. Elsbacher Andrej, trg. v Laškem. Esih Jožef, železn. stražnik.
Frcee Matija v Laškem trgu. Jenko Jožef, posestnik v Hrastniku. Kolarič Jožef, kaplan v Trbovljah. Obran Lovro, kaplan v Dolu. Rož Vckosl., gospodičina v Hrastniku. Skrta Jožef, župnik pri sv. Miklavžu. Šola ljudska v Jurjevem kloštru. Šumar Mih., kaplan v Laškem. Ulrih France, c. k. notar v Laškem.
Štev. 19.
12. Dekanija Wamberg. — Poverjenik: Svareč France.
Cocej Jernej, župnik v Rcmšniku. Sparhakl Ivan, kurat pri Osvaldu.
Švarec France, župnik ua Muti.
Štev. 3.
13. Dekanija Nova cerkev. (P. Vojnik pri Ceiji.) —
Poverjenik: Franjo JuvanSič.
*Kos Alojzij, kaplan v Novi cerkvi. Biezovnik Anton, učitelj v Vojniku. Černoša Šimen, župnik v Črešnicah. Doliušek Blaž, župnik v Fraukovah. Fišer Anton, kaplan pri sv. Martinu. Gajšek Dragutin, kaplan v Dobrni. Juvančič Franjo, čast. korar in dekan
pri Novi cerkvi. Kukovič Avguštin, kaplan v Vojniku.
Labuh Martin, provizor pri sv. Joštu. Premozer Jožef, zasebnik v Vojniku. Pirkovič France, kaplan v Dobrovi. Potočnik Anton, kaplan v Vitanji. Presečnik, kaplan v Vitanji. Smrečnik France, kaplan v Vojniku. Zupančič Jak., kaplan pri Novi cerkvi. Žičkar Jos., kaplan v Vojniku.
Štev. 16.
14. Dekanija Ptuj. — Poverjenik: Kraner Andrej.
*Hrtiš o. Benko, minorit v Ptuji. *Kancler minorit o. Pavel v Ptuji. *Kukovec Jožef, župnik pri sv. Andreji.
*Meško Jakob, župnik in dek. oekrb.
pri sv. Lovrenciju. *Trstenjak Jakob benificijat v Ptuji.
Alekšič o. Fidelij, guardijan v Ptuji. Bauman Vinko, kaplan v Ptuji. Drozeg Anton, kaplan pri sv. Maijeti. Frk Matija, beneficijat v Ptuji. Glowacki Julij, profesor v Ptuji. Gregorič Alojzij dr., odvetnik v Ptuji. Horvat Jož., nadučitelj pri sv. Urbanu.
Hubad France, profesor v Ptuji. Kolenko Martin, kaplan v Ptuji. Kranjcc France, župn. pri sv. Marjeti. Kraner Andrej, vikarij v Ptuji. Lendovšek Mihael, kaplan v Ptujii. Lorber Miroslav, koncipijent v Ptuji. Murko Matija v Ptuji. Simonie J. N. župnik pri sv. Janžu ra Dravskem polji.
Sinko Jožef, kaplan v Ptnji. Srncc Alojzij, učitelj pri sv. Andražu. Strah Jurij, kmet pri sv. Andražu. Šalamun o. Klemen, minorit v Ptnji. Suta Franjo v Ptuji. Učiteljska okrajna knjižnica v Ptuji. Vuk Andrej, župnik v Hajdiuu. Zitek Jože, prof. na realni gimnaziji v Ptuji.	Štev. 28.
15. Dekanija Rogatec. — Poverjenik: Anton Frelih.
* Lapuh Martin, kaplan v Rogatcu. *Orae, nadzornik v Rogatcu. *S tanj ko A., župnik v Otopercah. 'Vraz Janez, kaplan v Rogatcu. Frelih Anton, župnik pri sv. Križu
na Kisli vodi. Jan France, kaplan v Kostrivnici. Jaric Val., župnik pri sv. Florijanu. Kristan Anton, učitelj pri sv. Petru. Kružič Jakob, kaplan pri sv. Križu poleg Slatine.
Levičnik Vojteh, c. k. okrajni sodnik
v Rogatcu. Slatinšek Anton, kaplan pri sv. Križu.
poleg Slatine. Sabot Jurij, župnik pri sv. Roku. Stramič France, c. k. davkarski
uradnik v Rogatcu. Tauaše Valentin, kaplan v Žetalih. Žurman Janez, pos. pri sv. Trojici.
Štev. 15.
16 Dekanija Šaleška dolina. (P. Celje.) — Poverjenik: dr. Janez Lipoid.
*Lipold Jan., dr., župn. v Šmartnem. *Trafenik Franjo, dekan pri sv. Ilju. Bevec Miha, kmet v Oržmirji. Hojšek Jožef, kaplan v Skalah.
Skubic Franjo, zdravik v Melenji. Slomšek Jakob v Oržmirji. Stiplovšek Val., kaplan v Skalah.
Štev. 7.
17. Dekanija Šmarije. — a) Poverjenik: Martin Ivanec.
*Trstenjak Dav., župnik v Ponkvi. *Ulaga Jožef, župnik v Št. Vidu Cileršek Blaž, kaplan na Sladki gori. Ivanec Martin, dekan v Šmariji. Jurkovič Franjo, učitelj v Šmariji.
Klinec Franjo, kaplan na Sladki gori. Pajmon Anton, kaplan v Zibiki. Rakoše Miha, provizor v Žusemu. Skaza France, veliki posestnik v Šmarji.	Štev. 9.
b) Poverjenik: Dr. Gustav Ipavec. (P. St. Georgen a. d. Südbahn).
*Hašnik Jožef, župnik pri sv. Jurju.	Puc Jurij, župnik v Dramljah.
*Ipavec Gustav, dr., zdravnik pri	Šuster Balant, občinski tajnik pri
sv. Jurji.	sv. Jurji.
Hernah Jožef, kaplan v Dramljah.	Tanšek Miha, posestnik v Slivnici.
Jarec Valentin, učitelj pri sv. Jurju.	Veber Gaspar, posestnik v Lokarjah.
Monetti Matija, uradnik južne železn.	Štev. 9.
18. Dekanija sv. Lenarta v Slov. Goricah.
a) Poverjenik: Matej RajSp.
Bračko Miha, kaplan pri sv. Jurji. Čitalnica pri sv. Jurji. Divjak Jožef, župnik pri sv. Ani. Frk Fraucc, kaplan pri sv. Jakobu. Golinar Jožef, župnik pri Sncžnici. Hošovnik Simon, nadučitelj pri sv. Rupertu.
Jurčič Jož., kaplan pri sv. Benediktu. Klobasa Franjo , župnik pri sv. Antonu.
Lorenčič Andrej, kaplan pri sv. Ani. Milošič Mih., župnik pri sv. Benediktu.
Rajšp Matej, učitelj pri sv. Jurji.
Kantaša Juraj, župnik pri sv. Jurji.
Repa France, župnik pri sv. Jakoku.
Sadnik Rudolf, dr zdravništva pri sv. Lenartu.
Samostan frančiškanski pri sv. Trojici.
Skahnič Jaka, učitelj pri sv. Beue-diktu.
Slanič France, župnik pri sv. Bol-fenku.
Suhač Aut., kaplan pri sv. Lenartu.
Vitmajer Karol, kaplan v Negovi.
Zadravec Jožef, kaplan pri sv. Ru-pertu.	Štev. 20.
b) Poverjenik: Jurij Cobelj. (P. Radkersburg).
*Jančar France, duhoven pri sv. Petru.
*Simončič Jan. Al., kaplan pri sv. Petru.
Barovnjak Jožef, župnik v Čankovi. Cobelj Jurij, kaplan pri sv. Petru
pri Radgoni. GregoriČ Janko, organist v Radgoni. Kocuvan Bartolan, učitelj v Iža-kovcih.
Kovačič Marko, župnik v Črenslovcih. Kurnik Jan., župnik pri sv. Petru. Kvas Tone, učitelj pri Kapeli. Mihelič J., učitelj pri Kapeli. Murkovič Janko, učitelj v Belotincih.
Niederdorfer Marko, kaplan v Apačah. Pajtler Jak., kaplan v Radgoni. Ratkovič Vendelin, plebanoš pri sv. Jurji.
Stiftar Jož., žup. v Gornji Lendavi. Šlander Emeran, admontski benediktinec pri sv. Petru. Šrajbar Matija, kmet v Zetincib pri Radgoni.
Veren Štefan, plebanoš pri sv Heleni.
Zemljič Štefan, župnik v D. Siniku. Žižek Marko, župnik v Belotnicih.
Štev. 20.
V
c) Poverjenik: Dom. Colnik. (St. Benedikt. P. Leonhard.)
*Čolnik Dom., posestnik na Drvanji. Ferk Jožef, učitelj pri sv. Benediktu.
Jug J., dr., pri sv. Lenartu. Košar Matej, kaplan pri sv. Benediktu.
Kramar Janez, kaplan v Hollenecku. Kukovec Miroslav, pos. na Velki.
Okrajna učiteljska bukvarnica pri sv. Lenartu.
Ornik Anton, učitelj pri sv. Ani. Perko Leop., podobar pri sv. Trojici. Polič o. Bonaventura, kapucin v
Dalmaciji. Rajsp Alojzij, podučit, pri sv. Jurji. Veber Tone, koncipv pri sv. Lenartu.
Vegnai' Jožef, posustuik na Vukov-skem vrhu.
Vrabnfč Benedikt, učitelj pri sv. Ani.
Štev. 14.
20. Dekanija Velika nedelja. — Poverjenik: Anton Jesih.
(P. Friedau.)
^Knjižnica učiteljska, okrajna v Ormožu.
*Majhenič Gašpar, župnik pri sv. Nikolaji.
*Petovar Ivan, dr. odv. v Ormožu.
Fric Matijaš, dekan pri Včliki nedelji.
Grajšek Janez, župnik v Svetinjah.
Goričan Ferko, usnjar pri Veliki nedelji.
Grajšak Ivan, dr., notar v Ormožu.
Horvat Božidar, krojač v Ormožu.
Jesih Anton v Ormožu.
Jurša Ivan, učitelj v Ormožu.
Kelemina Matjaš, kaplan pri Veliki nedelji.
Kosi Ivan, učitelj pri sv. Lenartu. Kotnik France, posestnik v Ormožu Kovačič Štefan, učitelj v Središču. Magdič Anton, dr. med., v Ormožu. Mavčič Jožef, župnik pri sv. Tomažu. Repič Mart., učitelj pri sv. Nikolaji. Slekovec Matej, kaplan v Središču. Sova Blaž, posestnik v Ormožu. Stuhec Ant., učit. pri sv. Bolfanku. Sporn Jožef, župnik v Ormožu. Švinger Albin, župnik v Središču. Toplak Fr., župnik pri sv. Lenartu. Trampuš J., župnik pri sv. Bolfanku. Vihar Filip, kaplan v Ormožu. Žinko Josip, učitelj v Središču.
Štev. 26.
21. Dekanija Stari trg (Slov. Gradec). — Poverjenik: Janez Sribar.
*Šribar Janez, župnik v Pamečah. *Šuc J., dr., prov. v slov. Gradcu. Barle Jožef, učit. v Slov. Gradcu. Abram Anton, c. k. davk. komisar
v Slov. Gradcu, Jan Ferdinand, župnik v Šmiklavži. Klavžar Fr., župnik v St. Ilu. Nedeljko Jan., kaplan v Šmartnu.
Ogrinec Vilelm, c. k. sodn. adjunkt
v Slov. Gradcu. Potočnik Ant. kaplan v Starem trgu. Pustinek Amton, mlinar v Št. Vidu. Sever Jože, župnik v Podgorji pri
Slov. Gradcu. Vivod Jožef, mlinar v Št. Vidu. Walter Franjo, župnik v Št. Vidu.
Štev. 13.
22. Dekanija Brežice. — Poverjenik: Ivan Taniek. (P. Brežice.)
*Repič Andrej, župnik v Kapelah. *Knjižnica učiteljska v Brežicah. *Lenček Alojzij, pos. na Blanici. •Mikuš Franjo, dekan v Brežicah. *Razlag Radoslav, dr., odvetnik v Brežicah.
*Ripšel Dragotin Ferd., župnik v Vidmu.
*Slomšek Janez, župuik pri sv. Lenartu v Zabukovji.
*Srebre Gvido, dr., odvetnik v Brežicah.
Boštjancič Ivan, učitelj na Blanici.
Cerjak Franjo, posestnik v Rajhen-burgu.
Hlebec o. Bogomir, gvardijan v Brežicah.
Jamšek Franjo, nadučitelj v Raj-henbergu.
Janežič Janez, posest, v Brežicah.
Janžekovie Lovro, kaplan Rajhen-burgu.
Jozek Ljudevit, c. k. okraj, glavar v Brežicah
Kavčič Jakob, knjigovodja v Brežicah.
Kunstič Ivan, učitelj v Sevnici.
Novotny Emanuel, c. k. okr. sodnik v Brežicah.
Oetrožnik Anton, kaplan v Rajhen-burgu.
Poljanec Jožef, učitelj v Brežicah. Ramor Ferdinand, župnik v Pišecah. Schöpf Dragotin, frančiškan v Brežicah.
Tanšek Ivan, koncip. in posestnik. Učiteljska knjižnica v Sevnici. Večaj Jožef uč. pri sv. Antonu.
Štev. 25.
23. Dekanija Vozeilica. — Poverjenik: Luka DrŽečnik.
(P. Fresen-Reifnig, Kärntner-Bahn.
*I)ržečnik Luka, župan vjanževcm Miklavec J., gostilničar v Ribnici.
Vrhu.	Miklavec Peter, v Ribnici.
*Mraz Tomaž, župnik pri sv. Lov- Stopajnik Jurij v Janžev. vrhu.
renciju v Vtihrudu.	Šola Ribniška.
Globočuik Maks, župnik v Ribnici. Vamlek Valentin, v Ribnici. Medved Jak., v Lehni.	Štev. 10.
Meško Martin, duhovnik.
24. Dekanija Zavrče. — Poverjenik: Božidar Raič. (P. St. Barbara
b. Ankenstein.)	t
*Mlinarie J., župnik v Leskovci.	*Sovie Aleks., žup. pri sv. Trojici.
(P. Ptuj.)	"*Trampuš Ivan, dekan v Zavrčab.
*Raič Božidar, župnik pri sv Barbari.	Kornfeld Edm., kaplan v Halozah.
*Rajsinger France, posestnik in trg.	Pignar France, kaplan v Zavrčah. v Dobravi. Štev. 7.
Sv. Martin na Paki (pošta: Schönstein).
Kocmut Janez, učitelj.
Število udov v lavant. škofiji: ustanovnikov ... 95
letnikov .... 368 Skupaj . 463~
III. Krška škofija.
I. Dekanija Celovec. — Poverjenik: Simon JaneŽič.
*Čitalnica slovanska.	* Janežič Evgen, sin -j- g. Antona
*Einspieler Andrej, realkin profeeor Janežiča, profesorja.
in deželni poslanec.	Alijančič And., stolni korar in dekan.
Ambrož Matija, župnik v Svečah. Božič Valentin, župnik v Pokerčah. Breznik Jožef, c. k. finančni komisar
v Celovcu. Care Peter, župnik v Porečah. Einspieler Lamb., konz, sv. in knczo-
škof. tajnik. Hauptman Franjo, profesor na c. k.
učit. izobraževališči v Celovcu. Jancžič Jožef, posestnik v Lešah. Janežič Šimon, poročnik v pokoji. Janežič Valentin, dr., polkovni
zdravnik.
Kulterer Jurij, dr., advok. koncipijent
v Celovcu. Ljutman Matej, bogoslovec. Sv. Mohor, družba, (v zameno). Pesjak Franjo, trg. opravnik. Podobnik F., učitelj pri sv. Jakobu. Poljak Gvide, bank. pooblastnik. Rossbacher Bernard, trgovec. Sašelj Martin, duh svetovalec. Wieser Andrej, stolni kaplau v Celovcu.
Zupan Josip, tajnik grof. EggcrjeVe.
Štev. 23.
2. Dekanija Beljak.
Pintar Peter, Zelanov na Strmiču. Stöckl Simon, župnik v Št. Lenartu, (p. Amoldstfein.)
Šuster Ivan, kaplan v Podkloštru. Vuti Matija, kmet.
Štev. 4.
3. Dekanija Doberlaves. (Eberndorf.) — Poverjenik: Štefan Vrankar.
(P. Oberseeland.)
Pušel Tomaž, rokodelec v Priblavesi. Roblek Ožbalt posest, na Jezeru. Sajovec Josip, posestnik v Labodski dolini.
Senk Juri, srenjski pisar na Jezeru. Vrankar Štefan, župnik na Jezeru.
Štev. 10.
*Šervicelj Matej , župnik pri sv.
Kocijanu. Božič Ivan, duhoven v Koritu. Muden Simon, župnik v Železni Kapli.
Muri Anzelm, kupčevalec z lesom na
Jezeru. P. Oberseeland. Muri Peter, posestnik na Jezeru.
4. Lješe. (P. Prevali). — Poverjenik: Ivan Gostenčnik.
Ellmeyer Gašpar, posest, v Lješah. Gostenčnik Ivan, trg. v Lješah.
Lipoid Marko, rud. urad. v Lješah.
Štev. 3.
5. Dekanija Pliberk. (Bleiburg).
Bergmann Val., župnik pri Fari. Jerman Jurij, kaplan pri Fari. Kolenik Valentin, kmet v Pliberci.
Lakner Janez, župnik v Koprivnici. Leskovar Josip, župnik v Svabeku.
Štev. 5.
6. Sv. Pavel. — Poverjeniki Pirec o. Franjo Sal.
Herman, gimnazijski
*Pirec o. Franjo Sal., predstojnik Venedig p gimn. konvikta.	profesor.
Mlakar p. Maksim., samost. dohodni čar.
Stev. 3.
7. Dekanija Tinje. (Tainah, posta Velikovce.)
Hutter Ivan, kaplan v Tinjah.	Serajnik Lovro, prošt v Tinjab.
Štev. 2.
8. Dekanija Velikovec. — Poverjenik: Ignacij Gecelj.
Gecclj Ignacij, kauonik.	Krofic Mihael, župnik.
Kikclj Tomaž, župnik na Rudi.	btev. 3.
9. Dekanija Ziljska dolina. (Spodnja). — Poverjenik: dr Jernej
Levičnik.
Levičnik Jernej, dr., dekan pri sv. Vavtižar Luka, župuik v Čačah.
Mohorn.	Vigelc Ferdo, posestnik v Ziljski
Stcmbal Davorin v Gorjah.	Bistrici. c
Šuster Janko, farni oskrbnik v Vilčnik Kaspar, učitelj v Gorjah. Borljah.	Štev. 6.
10. Dekanija Zgornji Rož. (F. Velden, Kärnten). Poverjenik:
Val. Lesjak.
Lesjak Valentin, župnik v Dvoru. Sumper Janez , župnik v Skočidolu. Lipič Janez, mlinar v Dulah.	Weis Peter, kmet v Dvoru.
Marinič Jan , župnik v Lipi.	Štev. 6.
Oblak Anton , župnik v Gozdanjah.
II. Dekanija Spodnji Rož. — Poverjenik: Janez Goder.
Colarič Franjo, orglar v Glinjah. Sablačan Lovro, mizar. Godec Janez, župnik v Glinjah.	Štev. 3.
12. Savodnje (Gmünd.) — *Hraševec France, okr. načelnik.
13. Žabnice (na Koroškem.)
Ferčnik Lambert dekan v Žabuicah. Vidovic Janez, farni oskerbnik na Bregant Jurij, nadučitelj v Zabnicah. Kokovem.
Rup Franc, duhovnik v Žabuicah. Wieser Janez , župnik na Pontablu
Štev. 5.
14. Št. Jakob.
Kuaflič Radoslav, kaplan (P. St. Jakob, Oberrosenthal, Kärnten.)
Število udov v Krški škofiji: ustauovnikov . 6
letnikov . . 69
Skupaj . 75
IV, Goriška nadškoflja.
I. Gorica in njena okolica. -
*Golmayr And., dr., knez in nadškof.
*Bensa Stefan, kanonik.
'Budal Bernard, stud. viših šol.
*Grča Blaž, kaplan v Čep ovanu.
*Jakopič Josip, dr.
*C. k. knjižnica študijska.
^Kocijančič Štefan, bogosl. profesor
in častni kanonik. •''Knjižnica cent. bogosl. semenišča. *Marušič Andrej, gimn. profesor. 'Tonkli Josip, dr., advokat. *Vales Marko, vikar v Oseko. Baje AntoD, učitelj v Renčah. Balič Josip, bogoslovec. Benko Janko, učitelj v Sovodnjali. Bregar o. Albin frančiškan. Cibič Anton, vikarij v Kozani v ^ Brdih.
Čebular Jakob, c. k. prof. v. realke. Dimec Ljudovit, c. kr. gozdnarski
nadzornik. Erjavec Franjo, c. k. v. realke prof. Faganelj Štefan, kaplan v Renčah. Ferfilja Franjo, trgovski opravnik. Fister o. Pacifik, frančiškan. Fon Jakop, mašnik v bog. semenišči. Gabrijelčič J., dr., bogoslovski prof. Goljevšček France, kaplan v Muši. Goljevšček Alojzij. Hafner Franjo, gimn. prof. Hribar Anton, učitelj na vadnici. Jarec Ivan, mladomašnik. Jaklič Venceslav, klerik na Kostanjevici pri Gorici. Jeglič Andrej, vodja dež. računarije . v Gorici.
Jug Anton, kaplan v Prvačim. Jug Tomaž, učitelj v Solkanu. Kafol Štefan, častni kanonik in nadškof. kancelar. Knjižnica učiteljska goriške okolice. Knjižnica učenška više gimnazije. Knjižnica više realke.
Poverjenik: Andrej MarusiČ.
Kodelja Josip v Topoljani. Komel Mih., c. k. srednje-šole pri-
pravljavnice učitelj. Kumar Val., učitelj na c. k. vadnici. Kuralt France, asistent kmet. šole. Lašič France, posestnik v Renčah. Lazar Mat., gimn. profesor. Lukežič Janez, vikarij v Gabrijah
pri Mirnu. Lutman Ivan, kmetijske šole dijak. Luser o. Konstautiu, frančiškan. Mahnič Anton, prefekt v mladenš-
nici kn. nadškofovi. Marušič Anton, posestnik v Mirnu. Mašera Jožef, vikarij v Št. Mavru. Moc Jožef, profesor na učit. izobra
ževališču. Nanuti Antonin, duhoven v Gorici. Pahor Anton, mladomašnik. Pavletič Andrej, vodjä gluhonemov, Pavletič Jožef, vikarij v Cerovci. Pavlin Josip, kmet v Vrtojbi. Pečevko Andr., kaplan v Biljah. Povše Franjo, profesor, voditelj
kmet. šole. Premeri Ljudev., železu, voditelj in
uradnik. Rojic Aleksij, dr., zdravnik. Rudež Anton, učitelj gluhonemih. Rutar Lovro, ravnatelj na sv. Gori. Schaffenhauer Franjo, gimn. vodja
v pokoji. Semenišče mladenško, knezoškof. Solkanski Andrej, (za čitalnico Solkansko).
Šavnik Anton, posestnik v Bilj ih. Škrabec o. Stanislav, frančiškan. Šorli Ivan, bogoslovec. Tonkli Nikolaj, dr., advok. kandidat. Urbančič Lovro, profesor v Gorici. Velikonja Josip, spovednik na sv. Gori.
Vidic Fracce, kaplan v Gorici.
P,81
Vodopivec Franjo, c. k. profesor in Zavadlav Fr., posest, v Št. Andreži. okrajni šol. nadzornik.	Štev. 73.
2. Dekanija Bovec. — Poverjenik: Kobal Peter,
Ceket Franjo, kaplan v Srpenici. Gaberšek Franjo, uradnik v Bovcu. Grželj Ivau, učitelj v Srpenici. Iloban Josip, nadučitelj v Bovcu. Kenda Anton, krčmar v Bovcu. Kobal Peter, dekan v Bovcu. Kurinčič Janez, kaplan v Srpenici.
Lebau Andrej, previdnik v Soči. Likar Janez, kaplan v Vojskem. Sorč Alojzij, posestnik v Bovcu. Stres Anton, učitelj v Bovcu. Žagar Andrej, posest, v Srpenici. Žagar Fianjo, posest, v Srpenici.
Štev. 13.
3. Dekanija Cirkno. — Poverjenik: Josip Jeram. (P. Kirchlein.)
Harmel Adolf, župnik v Šebretjih. Hovar France, kaplan v Cirknem. Jeram Josip, dekan v Cirknem. Jereb Joahim, kurat v Jagerščah. Seljak Anton, vikarij v Novakah.
Sitar France, župnik na Bukovem. Starman Štefan, vikarij v Orehku. Širca Jan., nadučitelj v Cirknem. Wester Janez, vikarij v Otaležu.
Štev. 9.
4. Dekanija Črnice. (P.Ajdovščina). — Poverjenik: Simen Gaber šček.
*„Edinost'' društvo. Balog, bratje, v Ajdovščini. Čigon Dragotin, kaplan pri sv. Križu.
Faveti Anton, posestnik v Skriljah. Gabršček Šimen, prov v Ajdovščini. Jub Andrej, vikarij v Lokavcu.
Logar Jakob, župnik pri sv. Križu. Rjaveč Blaž, župnik v Batujali. Rustja Franjo, posestnik v Skriljah. Samostan kapucinski pri sv. Križu. Setničar Jak., nadučitelj v Ajdovščini. Vodopivec Jan., trgovec v Kamnji.
Štev. 12.
5. Devin. (P. Nabrežina). — Valentinčič Štefan, kaplan v Devinu. 6. GradiŠka. — Bizjak Jakob, duh. oskrbnik v kaznilnici. (Gradišča). 7. Dekanija Kobarid. — Poverjenik: Andr. Jekše. (Karfreidt.)
Bandel Blaž, katdan v Kobaridu. Carli Srečko , nadučitelj v Kobaridu. Crv Jan. Nep., vikarij na Sedlu. Dominko Franjo, učitelj in ravnatelj
pripravnice v Kobaridu. Jekše Andrej, dekan v Kobaridu. Mancini Ant., kaplan v Starem Selu.
Milek Dragojila, učiteljica v Kobaridu.
Peternel Jurij, vikarij v Borjani. Podreka Jožef, župnik v Breginji. Slokar Janez, vikarij v Logčh. Štrukelj Miha, vikarij v Trnovem.
Štev. 11.
8. Dekanija Kanal. ~
*Wolf Andrej, dekan v Kanalu, *Wolf Ivan, župnik v Šlorencu. čitalnica narodna v Kanalu.
Poverjenik: Andrej Wolf.
Golja Jožef, vikarij v Lomu. Juh Janez, vikarij v Lokovcu. Kodre Janez, kaplan v Kanalu.
Kodelja Josip, kaplan v Rošinju. Kragelj Jožef, vikarij v Levpi. Lisjak Andrej, dr., zdravnik v Kali ilu
Makarovič Ivan, krčinar v Avčah. Skočir Jožef, vikarij v Lomu. Tomažie Ferdinand, vikarij na Slednjem.
Tomšič Jožef, kaplan v Kanalu.
Trpin Anton v Kanalu. Vodopivec Vinko, učitelj v Kanalu. Ukmar Anton, vikarij Marija Celjski. Vogrič Janez, učitelj v Kanalu. Vuga Andrej, vikarij v Kanalu. Zega Miha, podueitelj v Kanalu. Znidarčič Andrej, vikarij na Banj-šicah sv. Duha.
Štev. 20.
9. Dekanija Komen. — a) Poverjenik: Gregorčič Šim,
(P. Rihenberg pri Gorici).
*Kavčič Josip, notar v Komenu. Božič Anton, vikarij v Batah. Doljak Jakop župnik in dekan v Komenu
Gregorčič Sim., kapi. v Rihenbergu. Kolavčič Jan., kaplan v Dornbergu. Kramar Filip, župnik v Dornbergu. Križman Ignacij, učitelj v Dornbergu. Leban Franjo, kaplan v Komenu. Ličen Janez, župan v Rihenbergu.
Pečenko Andrej, duh. v Rihenbergu. Pečenko A., pos. sin v Rihenbergu. Polšak France, župan v Sinarijah. Poniž Ambrožij, učit. v Rihenbergu. Poniž Benedikt, c. k okrajni šolski
nadzornik v Kopru. Rebek Anton, c. k. davkar v Komenu. Sinigoj And., роз. sin v Dornbergu. Tomšič Fr., učitelj v Rihenbergu.
Štev. 17
b) Poverjenik: Josip Ferfolja. (P. Ajdovščina).
Ferfolja Josip, kaplan v Šmarijah. Pipan Jožef, vikarij na Vojščiči.
Štev. 2.
c) Poverjenik: Štefan Mozetič. (P. Ipava).
Lukančič Tomaž, učitelj v Štjaku. Rudež Joži f, posestnik v Kobilji Makuc Anton, vikarij v Kobilji glavi. glavi.
Mozetič Štefan, vikarij v Štjaku. Vuga Peter, kurat v Škrbini.
Štev. 5.
10. Dekanija Tomin. Poverjenik: Jos. Mlekuž.
*Citaln;ca narodna v Tominu. ^Knjižnica, okrajna učiteljska v Tominu.
Bevek Janez, vikarij v Grahovem. Budal Leop., c. k. sodnik v Tominu. Bürger Martin, občinski tajnik na
Grahovem pri Tominu. črv Anton, vikarij v Roči. Devetak Anton, pisar. Fischer Albertina, gospica. Gabršček Janez, trgovec v Tominu.
Gabršček Andrej, trg. v Tominu. Gregorčič Anton, vikarij v Libušini Hebat France, župnik administrator
na sv. Vidški gori. Ivančič Jožef, notar v Tominu. Kogoj Peter, učitelj in vodja. Kovačič Nace, posest, pri sv. Luciji. Krkoč Štefan, kaplan v Podmelcu. Lužnik Fr., kaplan pri sv. Luciji. Marinič France, duhovni pomočnik v Tominu.
Mlekuž Jožef, kaplan v Tominu. Močnik Luka, vikarij v pokoju v Stržiiči.
Pencin Drag., kaplan v Tominu. Pervanje Martin, kaplan v Tominu. Pipan Anton, vikarij v Kamnu. Dr. Premerstein Jan., pl , bilježnik. Rutar Tomaž, župnik pri sv. Luciji.
Skočir Jožef, vikarij v Lomu. Skrt Andrej, kaplan v Tominu. Smrekar Franjo, učitelj v Libušni. Štrukelj Miha, pisar. Urbančič Andrej, vikarij v PeČinatu. Volarič Valentin, učitelj v Liveku. Zarli France, c. k. oficijal.
Štev. 32.
Število udov v Goriški škofiji: ustanovnikov . 17
letnikov . . 180
Skupaj . 197
'ЛЛЈЗк/АЛ---
V. Tržaško-koperška škofija, I. Trst in njegova okolica. — a) Poverjenik: J. Dolinnr.
*Dobrila Jurij, dr., škof.
*Bučar France, trgovec.
*Cegnar Franjo, viši telegrafist.
'Čitalnica narodna.
*Fegec Franjo, c. k. namestnijski
svetovalec. *Gorup Jožef, vel. trgovec. *Kandernal France, gimn. profesor. *Kastelec France, trgovec. *Klodič Anton, c. k. deželni šolski
nadzornik. *Komar Vekoslav, uradnik deželne
glavne blagajnice. *Kersnik Ferko, trgovec. *Lavtman Janez, trgovec. *Pertot Janez, posestnik v Barkoli. *Schweiger Jurij, polic, komisar. *Sušnik Gašper, stotnik brigade -au-ditor.
*Vesel Koseški Jovan, c. k. finančni
svetovalec, častni ud. *Vovk Janez, župnik v Bazovici. *Žvanut Matija, trg. pomočnik. Baron Kuhnov polk št. 17. v dar. BartI Jožef, kaplan pri sv. Jakobu. Bonin Jurij, učitelj v Rojanu. Bunk Franjo, učitelj v Nabrežini.
Črne Janez, kaplan pri sv. Jakobu.
Čitalnica v Rojani.
Debelak Miha, kaplan pri sv. Antonu
v Trstu. Dekleva France, trg. agent. Deželna višja soduija za kaznilnico
v Gradiški (v dar.) Dolenec Viktor. Dolinar J., na Dovgani. Dovgan Anton , uradnik pri južni
železnici. Durn Rok., trgovski pomočnik. ,,Edino6t" društvo. Ferluga Antonija, učit. pri sv. Ivanu. Flcgo Peter, škofov kaplan. Geržel Anton, tr£. knjigovodju. Glavina Blaž, duhoven v koperski
kaznilnici. Gnjezda Franjo, katehet. Godina Jožef, finančni komisar. Gomiljšak Jakob, nemški pridigar
pri sv. Antonu v Trstu. Hut Karol, c. k. vojni kaplan. Jančar Jožef, učitelj v Katinari. Jarina Vekosl., urad juž. železnice. Jereb Gregor, c. k. telegr. uradnik, Kalister Ivan, zasebnik.
Kapus Šimen, škofov sluga. Katalan Božidar, trgov, pomočnik. Kenda Anton.
Klemenčič Ivan, telegr. uradnik. Kocijau Jakob, kaplan pri včliki
Materi Božji. Križman Jos., duhoven pri sv. Ivanu. Kurent Maks., trg. agent. Leban Josip.
Legat Jan. Nep., kateliet dekliške
šole in škofov tajnik. Mankoč Josip, trgovec. Novak Tomaž, trgovec v Trstu. Omers Jože, duhovnik v Trstu. Pahor Mih., trgovec v Trstu. Penko Franjo, hišnik v Hotel Evrope. Pogorelec Ivan, telgr. uradnik. Poženel Anton, telegr. uradnik.
Potočin J., trgovinski pomočnik.
Rogač Anton, duhovnik v Ketnaru pri Trstu.
Stavdahar Ferd., častni korar in c. k. gimn. profesor veroznanstva.
Šušt Jan., dr , bogoslovja profesor in škofov kancelar.
Truden Miha, trgovec.
Urbas Viljem, c. k. profeäor više realke.
Užnik Ivan, c. k. prof. više realke.
Vončina Lipe, duhovni pomočnik na Občini.
Uršič Alojzij, pisar.
Valenčič Ivan, trgovec.
Vesel Jožef, tehtovec v c. k. dogani.
Vodnov Davorin.
Wratschko France, gimn. prof.
Štev. 73.
b) Poverjenik: Ivan Nabrgoj.
Gorjup Ivan, posestnik v Proseku. Marcina Ivan, učitelj v uč. pripravnici v Proseku.
Nabrgoj Ivan, župan in posestnik v Proseku.
Valentič Anton, učitelj v Proseku.
Štev. 4.
2. Dekanija Dolina (pri Trstu), a) Poverjenik: Jurij Jan.
*Jan Jurij, dekan v Dolini. Bitenc Anton, učitelj v Dolini. Fink Jože, kaplan na Klancu. Golmajer Urban, župnik v Cubedu. Juriševec Štepan, gostilničar v Milab. Klemenčič Jernej, župnik v Pred-loki.
Koren Ivan, kmet v Pogorji. Metlika Anton, trgovec v Klancu.
Mikuš Josip, duh. pomočnik v Dolini. Pavli Loj«e, kaplan v Borštu. Reko Franjo, vžitni opravnik v Bolj uncu.
Sila Matija, župnik v Rodiku. Sterle France, načelnik postaje v Divači.
Švet Ivan, kaplan v Podgorji.
Štev. 14.
b) Poverjenik: Rekar Janez. (P. Lokva (Corgnale) pri Divači).
* Notar Tone, duh. pomočnik v Brezovici. Benedek Janez, župnijski oskrbnik v Brezovici. Kraljič Franjo, duh. pomočnik v Brezovici. Matičič Franjo, kaplan v Vatovljah. Praprotnik Avgust, učitelj v Lokvi. Rekar Janez, kaplan v Lokvi.
Štev. 6.
3. Dekanija Jelšane.
(P. SI. Peter, Krain.) Valentin Pušavec.
a) Poverjenik:
Jenko Štefan, vikarij v Podgraji. Puiavec Valentin, dekan v Jelšanah. Bebolj Matej, župnijski oskrbnik v Klani.
b) Poverjenik: Fr. Šabec (P.
*Šabec France, trgovec v Podgradu. *Šinkovec Jožef, župnik v Munah. Breceljnik Ivan, župnik v Hrušici. Klemenec France, duhovnik v Hrušici. Kokole France, c. k. davkar v Podgradu (sedaj v Malem Lošinju.)
Skerl Jožef, kaplan v Jelšanah. Zajec Anzelm, kaplan v Jelšanah.
Štev. 5.
Podgrad, Illir, Castelnuovo.)
Kuntara Anton, posestnik in poštni
opravnik v Podgradu. Poklukar Martin, župnik v Vodicah. Pretnar Ivan, župnik v Golacu. Teran France, duhovnik v Pregarjih Štev. 9.
4. Dekanija Tomaj. — Poverjenik: Jernej Brenči.
*Črne Anton, posestnik v Tomaji. Benigar Anton, učitelj v Tomaji. Brence Jernej, duh. v Dutovljah. Cvek Levoslav, nadučitelj v Sežani. Dutovlje, vaška knjižnica, (plačuje
g. Tavčar v Ljubljani.) Gulič Franja, posestnikova soproga v Sežani.
Knjižnica učiteljska, okraj, v Sežani.
Legat Edv., duhoven v Lipici. Narobe Janez, duhoven v Tomaji. Šubic Primož, duhovnik v Štorji. Treven Jan., farman v Repentabru. Uršič Anton, trgovec v Sežani. Zupan Jožef, kaplan v Sežani. Živec France, posestnik v Skopem.
Štev. 14.
5. Dekanija Kopar. — Poverjenik: Jakob Sila.
Kleinmayerpl. Julij, c. k. profesor
na učiteljišči v Kopru. Sancin Jože, provizor v Rižani.
Sila Jakob, katehet na učiteljišču v Kopru.
Žvokelj Iv., c. k. davk. urad. v Kopru.
Štev. 4.
6. Dekanija Kastav. — Poverjenik: Anton Sovdat.
čitalnica narodna v Kastvu. Janec Josip, duh. pastir v Rukavcu. Kjuder Anton, duhovni pomočnik v Lovranu.
Legat Franjo, c. kr. pristav v Vo-loskem.
Perko Andrej, c. k. živinski zdravnik. Sovdat Anton, c. k. davkarski nadzornik v Voloskem. Šobar Mihael, duhovni pomočnik v Voloskem.
Štev. 7.
7. Dekanija Piran. — Poverjenik: France Ravnik.
duh. pomočnik v Kan-
Belec Ivan, fanaru.
Matjan Valentin, kurat v Risani.
Letopis IV. 1877.
Ravnik France, župnik v Dvoru.
Skočir Avguštin, kaplan pri Materi Božji na Krasu. Štev. 4.
8. Pazin - PiČanskO. — Poverjenik: Herman Venedig. (Pazina, Istrien.)
*Volčič Jakob, kaplan v Zarečji.
Bi-nigar o. Adjut, frančiškan v Pazinu.
Berbuč Ivan, c. k. gimn profesor v Pazinu.
Bruner o. Julij, samostanski predstojnik v Pazinu.
Bukovec Franjo, kaplan v Žminji.
Fabris Anton, duh. pomočnik v Livdaru.
Ivančič Jože, c. k. gimn. profesor v Pazinu.
Jelušič Raim., duh. pomočnik v Pičanu.
Kalac Auton, duh. pomočnik v Pazinu.
Križaj Bartol, duh. pomočnik v Žminji.
Markič Matej, kaplan v Pičanu.
Matejčič Franjo, c. k. gimn. prof. v Pazinu.
Muren o. Tevdarik, frančiškan v Pazinu.
Orlic Franjo plovan v Žminji.
Perušek Rajmund, c. k. gimn. prof. v Pazinu.
Podkrajšek Prostoslav, vodja žel. postaje v Sušici.
Sajevee Jakob, kurat v Borutu.
Tomšič Franjo, inženir v Pazinu.
Venedig Herman, c. k. gimn. profesor v Pazinu.
Zimerman Matija, župnik v Gradištji.	Štev. 20.
9. Dekanija Buzet. (Pinguente.) ■— Poverjenik: Anton Petelin.
Grosman Edvardo, kaplan v Buzetu. Petelin Anton, kaplan v Buzetu.
10. Permani. Pezdič Miha, poštni opravnik.
II. Truške. (P. Capo d' Istria.) Kosec France, župnik v Truškah.
12. Umaga. (Istria). — Rovnik. Pirano: — Jugo M., župnik v Materadi
pri Umagi.
13. Beršec. (Istrija). Logar Franjo, župnik.
Število udov v tržaški škofiji: ustanovnikov . 24
letnikov . . 143
Skupaj . 167.
VI. Sekovska škofija.
I. Admont. — Poverjenik: Pivec o. Maksimiljan.
*Lajh o. Korbinian, gimn. prufesor.	Rešek o. Enrik, župnik.
*Matevžic o. Egiuard, gimu prof.	Švarc o. Alkuin, župnik.
*Pivec o. Maksimiljan.	Trček o. Egidij, župnik. *Vagaja o. Kudolf, župnik. Štev. 7.
4
2. Cmurek.
Pavalec Jurij, kaplan v Cmureku.
3. Gradec.
*Ipavec Benj. dr., zdravnik.
*Krek Greg., dr., prof. slav. slov. na vseučilišču.
"Macun France, bivši sodn. pristav.
*Muršec Jožef, dr., realk, profesor v pokoji.
*Simonič France, dr. uradnik Ivanej-ske knjižnice v Gradcu.
*Švajger Gabriel, gvardijan minorit. samostana.
*Vošnjak Miha, inženir južue železnice.
Dreisiebner Jožef, dekan Vildonski.
Goršič Ivan, učitelj.
Herrman M., c. k. sodnik in dež. odbornik.
Hoffer Edv., dr., profesor na viši realki.
Kocijančič Alojzij, kamnosek.
Kovačič J., župnik v Vrbovji.
Lavrič Josip, učitelj mestnih ljudskih šol.
Lupšina, ravnatelj v zastavnici.
Macun Ivan, c. k. gimu. profesor.
Misia Jak., dr., knezoškof. tajnik.
Mol Lavoslov, duhoven delavnice.
Opravništvo (Oekonomat) c. k. nad-
sodnije (po 5 iztis. v dar.) Paltauf Jak., župnik v pokoji. Petelin J , magietr blagajnik. Pirnat Jakob odv. koncipijent. Polak P. Alojzij, minurit. prokuratur. Polič Dragutin, župnik v gradj. bolnici.
Ravnikar Dragutin (Münzgraben 28.)
Regula France, uradnik.
Robič Mat., dr., bogosl. profesor.
Samec France, meščan.
Seifrid Ludwig, duhovnik v c. k.
kaznilnici. Selevšek Ivan, realni profesor. Senior, dr., zdravnik. Skodlar Henrik, kupec. „Slovenija1' društvo. Stanonik Jož., dr., bogosl. profesor
na vseučilišču. Šlik Jož, župnik pri sv. Margareti na Vabi.
Šubic Šim., dr., c. k. prof. vseučilišča. Wallner Peter, niž. realke katehet.
Štev. 37.
Dijaki na vseučilišču.
Kosi Anton, filolog. Lasbaher Josip, filozof.
Leudovšek Josip, filozof. Novak Bogoslav, pravnik.
Pihlar J., filozof.	Sinkovic Dragotin, filozof.
Rojnik Kronoslav, filozof.	Škel Radoslav, filozof. Štev. 8.
4. VoraU: Kramberger Feliks, kanonik.
5.	Graden (p. Köflah): Kolenko Jožef, župnik.
6.	LipniCa (Leibnitz): Ambrožič Blaže, učitelj.
7.	St. Peter V Obersbachu: Polič Kari, učitelj.
8. St. Peter pri iudenburgu: Kitak Franjo, kaplan.
Število udov v sekovski škofiji: ustanovnikov . 11
letnikov . 47
Skupaj . 58
VII. Udje v raznih krajih.
I. Bisag (P. Breznica pri Varaždinu): Vojska Lavoslav, župnik. 2. Buda-Pešt: *Turner Pavel, učitelj.
3.	čmilog. P. Lokve pri Reki (Fiume). Poverjenik: Franjo AhČin.
Ahčin Franjo, učitelj v Črnem logu. Stefančič Matej, trg. v Črnem logu. Durbešič Avguštin , posestnik na Valšič Rade, župe opravitelj v Pra-Grobniku.	putniku pri Bakru. Štev. 4.
4.	Dubrovnik (Ragusa): Namar France, c. k. vodja žandarmarijske postaje
v Kninu. Stare Anton, dr. c. k. vojni nadlečnik.
5. Dunaj. A.
Rajevskij Mih., biškup., častni ud.	*Firbas France, odgojitelj.
*Cigale Matej, c. k. minist, tajnik-	*Miklošič pl. France, profesor na *Conrad Sigmund, njeg. ekscelencija vseučilišču.
baron Eybesfeld, c. k. namestnik	*Napret Teodor, dvorni svetnik pri
Doljno - avstrijski, skrivni sveto- najviši sodniji.
valeč i. t. d.	'-"Pogačnik Ferd., dr., odvetnik.
*Šuman Josip, prof. akad. gimn.
*Winkler Andrej, c. k. dvorni svetovalec.
^Žvegel Josip, baron, minister, svetovalec vnanjih oprav. (Ballplatz).
Godnič Jos., duhoven v Avgustineji.
Jelenec Jan., prefekt v Terezijanišču.
Jevnikar Jakob, ravnatelj pri mini-sterstvu za deželno bran.
Kogovšek Matija, uradnik obrtn. in trgov, zbornice.
Koželj Anton, prefekt na c. kr. Terez. akademiji.
Detelja Franc, profesor v Dunajskem
Novem mestu. Gogala Ivan, stud. jurist. Karlin Jože, stud. phil. Kos Anton, modroslovec. Kos Franjo, stud. hist. Lapajne Štefan, stud. jur. Lašič Josip, pravdnik. Nemanič Davorin, modroslovec. Orozem Franc, stud. phil. Slovenija, akad. društvo. Smola Albin, jurist.
Kulavec Jan., dr., dvorni kapelan in vodja viših bogoslovskih včd v Avgustineji.
Navratil Iv., c. k. najvišega sodšiča pristav.
Novak Peter, prefekt v Terezijanu. (Knjige v Kamno Gorico št. 22.)
Sežun Žiga, bankini uradnik.
Stritar Jožef, c. k. gimn. profesor na Dunaji.
Žerjav^, v Terezejevišči na Dunaji.
Štev. 21.
B.
Schreiner Enr., prirodoslovec.
Štajer, jurist.
Subač Matevž, vseučilisenik.
Šuklje France, c. k. gimn. profesor Dunajskem Novem mestu.
Šušnik, modroslovec.
Urbanija Jakob, poštni uradnik (Cen-tralbalinhof, Frachtenausgabe).
Višnikar Franc, jurist.
Zmerzlikar France, kem. in tehn. vodja fabrike za kotranove izdelke v Angernu pri Beču.
Štev. 19.
6. Delnice: Majnarič Jakob, učitelj. 7. Gospič v Vojni Krajini. Valon Josip, svetnik sodnije. 8. Jindrihov Hradec na Češkem : Mašek Ignacij, gimn. profesor. 9. Hallstadt: Križnicka Dragutin, računovodja pri c, k. rudn. upravu.
10. Pariz: Picot Emile, podkunzol v Parizu (knjige pod napisom: Mens. Emile Picot, Viceconsul de France 3 Place d' Eylau Paris. (Durch Giite des Herrn Speyers Duran bei der Französischen Botschaft in Wien).
II. Karlabag: Raič, o. Ivan Kapistran, guardijan.
12. Karlovec: Poverjenik: Pfeifer o. Milko.
*Steklasa Ivan, profesor.	Majtinger dr. Vojteh, gradski fizikus.
Pfeifer o. Gratus (Milko,) vikar in Schöpf o. Dragutin frančiškan v provizor v Karlovcu.	Karlovcu.	Štev. 4.
13- lovov: *Chocholovšek Emanvel, zemljemerec. Preis Amalija rojena Gregoračeva (Grüne Gasse, Nr. 19.)
14.	Lokve: (pri Reki). Poverjenik: MajnariS Gjuro.
Konic Josip, kotarski lečnik. Majnarič Gjuro, poštar. Vilfan Ivan, poreznik
15.	Materija : (v Istri). Pernišek Blaž, narodni učitelj.
t
16. Novi IČin (Neutitschein): Apih Josip, profesor deželne realke (Haupt-
platz, 28.)
17. Šibenik: Miglič Peter, dr. nadlečnik 18. polka pešcev. 18. Oderberg: Milič Anton, poštni oficijal (kolodvor). 19. Osek.
Gradišnik Franjo, vodja brzojava. Kodrič Andrej, gimn. profesor. Hržič Anton, gimn. prof.	Kolarič Baje, ravnatelj štedionice.
Roker Franjo, telegrafist.	Leitner Franjo, telegrafist.
Horvat Matija, pravoslov.
Jazbec Ivan, nadtelegrafist.	Stev. 8. v
20. Pitten (Spodnja Avstrija); Cirman Anton, učitelj. 21. St. Pölten (Spodnja Avstrija): Nemec Anton, poštni opravnik.
22. Praga.
Beseda umetniška.	Prvi spolek Gabelsbergeijevih steno-
Černy Jan. Ladisl., agent.	grafov.
Matica češka.	Rieger Franjo, Ladislav, častni ud.
Spolek pravniški.	Stev. 6.
23. Požega (Slavonija): *Mazek Anton, gimn. ravnatelj.
24. Reka. Poverjenik: Fr. Blaž.
*Blaž France, trgovec.	Markovič Ivan, realk, vodja.
Atrič Franjo, c. k. prof. na Reki.	Slamnik Ljudovik, gimnazijalni rav-
Barbič Erazem, dr.	natelj.
Čičigoj Jakob, gimn. prof.	Zupan Jan., gimn. profesor.
Fiamin Ivan, dr., kanonik i župnik.
Knjižnjica oo. frančiškanov na Reki.	Stev. 9.
25. Zlatar (Hrvatska): Rožič Valentin, grajščinski rendator. 26. Sisek: Pavlica Stevo, trgovec. 27. Sllinj: Zor Lovro, okrajni zdravnik. 28. Dekanovac (p. Čakovac v Medjumurju), Luci Anton, župnik.
29. Trsat (P. Sušak): Merk o. Sofronij. — Ziherl o. Lenart, vikarij. — O. Veleč Avguštin, kapucin. — Fabor Anton, kapucinski klerik.
30. Varaždin. Poverjenik: Starb Josip.
*Francelj Bar., učit. na niži realki Križan Josip, dr., gimn. profesor.
v pokoji.	Stev. 3.
*Stare Josip, gimn. prof.
31. Vinkovce V Slavoniji: Ogrinec Jože, profesor.
32. Zagreb: Poverjenik: Anton Kos.
Rački Franjo, dr., častni ud. *Bradaška Franjo, ravnatelj kr. gimnaziji v Zagrebu. *Jelovšek Mart., realk, profesor. *Kastelec Franjo, kapetan 53. polka pešcev.
*Kopač Jož., dr., odvetnik. *Kos Anton, tajnički pristav ban-
skega stola. *Košiček Ubaldo, mestni kaplan. *Mažuranic Anton, gimn. ravnatelj
v pokoju. *Vančas Aleks., dr., zdravnik. *Weber Adolf, kanonik. *Zoričič Peter, realke profesor. Derenčin Martin, dr-Eieenhut Miroslav, stolar in posest. Fogl Emil župnik v Kupčini. Fon Jos., dr. v bolnici milosrčnikov. Gnjezda Anton, trgovec. Grbec Franjo, pevec hrv. opere. Kukuljevič, pl. Sakcinski. Ivan. Lipež Viktor, realke profesor. Magdič Franjo, profesor.
Mam France, profesor.
Matavšek Ferdo, kr. državnega nad-pravdnika namestnik.
Mesic Matija, rektor sveučilišča.
Mrazovic Ladislav, vladni perovodja.
Naglic Ivan.
Novak Josip, vrhovni blagajnik v pokoju.
Pažur Jos., mestni kaplan.
Sevnik Vinko, večni k kr. banskoga stola.
Simončic Gjuro, profesor preparan-dije.
Smičiklas Tade, gimn. profesor.
Strožir Ivan, prof. kr. velike realke.
Šuler Franjo, učitelj.
Tomšč Jože, vojni kurat.
Tomšič Ljudevit, učitelj.
Valjavec Matija, prof. kr. gimn.
Vakanovic Jar., prist. kr. stola sedmerice.
Vidovič Ante, katehet v samostanu milosrčnih sester.
Vidrič Lovro, dr., odvetnik.
Vršeč Anton, finančni uradnik. Weingrl Josip, dr. v bolnišnici mi-
losrčnikov. Weis Franjo, kavarnar.
Zeininger Benjamin, pek. Žepič Sebastijan, gimn. profesor. Žugčič Josip. Žugič Štefan, profesor.
Društvo sv. Joronimo (po 1 odtis). Jugoslovanska akademija (po 3 odtiske). Matica hrvatska.
Štev. 45.
34. Za Rusijo. — Poverjenik: g. Miha Rajevskij.
Mihael Rajevskij, škof pri ruskem poročništvu na Dunaji, častni ud. *Bole Davorin, profesor. *Slavjanski dobrodelni komite v St.
Petersburgu. Lamanskij Vladimir, prof. Ivanovič.
Nebec France, profesor. Štiftar Franjo, profeor v Petrogradu. 12 iztisov za društva, s katerimi je „Matica" v zvezi književne vza-
jemnosti
Štev. 17.
Razni udje. *)
Benedičič Janez. Blaž Božidar. Esih Josip. Ferjančič Andrej. Jedlička Otokar. Jošt Miha. Kocelji Dragutin dr. Kureš Jakob. Lipoid France.
Okorn France. Perko France. Ravš France dr. Roš Sebastijan. Sajovic Matija. Tose Jožef. ÜDterlugauer Josip. Žnidarčič Andrej.
Ste v. 17.
Število udov v raznih krajih: ustanovnikov . 28
letnikov . . 156 Skupaj . . 184
V djanski zvezi književne vzajemnosti je „Matica" :
1.	Z Matico dalmatinsko v Zadru od 1864. 1.
2.	,, srbsko v Novem Sadu od 1864. 1.
3.	Z Matico gališko-rusko v Lovovu 1. 1865. 1.
*) Prosimo, da ti in drugi, ki so morda še tü izpuščeni, naznanijo svoja bivališča, da jim pošljemo knjige.	Tajn.
4.	Z akademijo jugoslovansko v Zagrebu od 1874. 1. *)
5.	Z društvom sv. Jeronima v Zagrebu od 1869. 1.
6.	Z Matico češko v Pragi od 1866. 1.
7.	Z besedo umetniško v Pragi od 1866. 1.
8.	Z društvom (spolkom) pravniškim v Pragi od 1866, 1.
9.	S prvim društvom Gabelsberger-jevih stenografov v Pragi od 1870. 1.
10.	Z društvom sv. Mohora v Celovcu od 1866. 1.
11.	Z društvom anthropologiškim v Moskvi od 1866. 1.
12.	Z akademijo carsko v St. Petersburgu od 1861. 1.
13.	Z Občestvom za izdavanje narodnih spominkov v Vilni od 1869. 1.
14.	Z Mumjecovsko muzejo v Moskvi od 1869. 1.
15.	Z knjižnico slavjanskega komiteta v Moskvi od 1869. 1.
16.	Z imperatorskim ruskim geografičnim občestvom v Sankt Petersburgu
od 1869. 1.
17.	Z imperatorsko universiteto v Varšavi (Ego Prevoshoditeljstvu Petov
Aleksejeviču Lavrovskemu, Rektoru Imperatorskago Univer-sitete od 1872. 1.
18.	Z Universiteto v Moskvi od 1872. 1.
19.	Z arheologiškim občestvom v Moskvi od 1872. 1.
20.	Z občestvom ljubiteljej istorij i drevnostej rosijskih v Moskvi od
1872. 1.
21.	Z Universiteto imperatorsko novonasijsko v Odesi od 1872. 1.
22.	Z občestvom filologiškim v Voronežu od 1872. 1.
23.	S Smithsonovo ustauevo (Smithsonian Institution) v Washingthonu.
24.	S srbskim učenim društvom v Belemgradu od 1868. 1.
25.	Z moravsko Matico v Brnu od 1869. 1.
26.	Z gosp. Louis Legerjem, profesorjem slovanske literature v Parizu
od 1869. 1.
27.	Z občestvom sv. Vasilija Velikega v Ungvaru od 1870. 1.
28.	Z Matico slovansko v Plznu.
29.	S kraljevo Universiteto v Kristianiji od 1872. 1.
30.	Z bolgarskim učenim društvom v Brajli.
„Matica" svoje knjige daruje:
1.	Slavni c. k. pravdniji v Ljubljani za kaznilnice (po o iztise).
2.	Slavni c. k. nadpravdniji v Trstu za knjižnice primorskih kaznilnic
(po 1 iztis).
3.	Slavni c. k. okrožni sodniji v Gorici za knjižnico tamkajšnje kaznil-
nice (po 1 iztis).
4.	Slavni čitalnici v S. Prancisko v Kaliforniji od 1869. 1. (po 1 iztis).
5.	C. k. baron Kulmovemu polku št. 17. od 1869. 1. (po 1 iztis).
6.	SI. deželnemu odboru v Ljubljani za posilno delalnico od 1869. 1.
*) Njenemu predsedništvu pošiljajo se po trije iztisi vsake knjige: eden akademijski knjižnici, dva pa, da ju slavno predstojništvo po dr. J. Muršečevi želji daje najizvrstnejšima slovenskima dijakoma na vseučilišči.
7.	SI. katol. družbi v Ljubljani za knjižnico od 1869. 1. (po 1 iztis).
8.	Slovencem v severni Ameriki, in sicer po
Dr. Felixu Fliigelu, generalconsulu (Leipzig) v roke. Prečastitemu in milost, škofu Ignaciju Mraku (Ignatius Mrak, Biscop at Marquette Michigan North America).
9.	Vis. c. k. nadsodniji v Gradcu za slovenske vjetnike (po 5 iztisov).
10.	Učiteljskim izobraževališčem, v dar za onega pripravnika poslednjega
leta, ki je z najboljšim vspehom dovršil svoje nauke, in sicer: a) Ljubljanskima (možkeum in ženskemu), b) zagrebškima (možkemu in ženskemu), c) zadarskemu, č) petrinjskemu, d) pakraškemu, e) djakovaškemu, f) samoborskemu, in g) kra-gujevaškemu.
11.	„Hervatskomu pedagogijskomu književnomu sboru."
12.	Vodstvu dobrodelnih naprav v Ljubljani.	Štev. 27.

Pregled vseh Matičinih udov.
V škofiji		častnih udov	ustanov-nikov	letnikov	skupaj
I.	Ljubljanski ....	5	193	759	952
II.	Lavantinski ....	—	95	368	463
III.	Krški......	—	6	69	75
IV.	Goriški......	—	17	180	197
V.	Tržaško-koprski	—	24	143	167
VI.	Sekovski .....	—	11	47	58
VII.	V raznih krajih .	_	28	156	184
	Skupaj	5	374	1722	2096