A V [K gmmaffl
Arhitektura, raziskave
Architecture, Research
Alenka Fikfak, Martina Zbašnik-Senegačnik_
UPORABNOST JAVNOMNENJSKIH RAZISKAV
V PLANIRANJU IN NAČRTOVANJU
STANOVANJSKIH OBMOČIJ
The Use of Public Opinion Surveys in Planning and Design of Residential Areas
2oo3/1
AR
prejeto 27.3.2003
povzetek
Javno mnenje ima v času informacijske družbe veliko težo, saj izraža večinsko
mišljenje posameznikov, ki so dovolj informirani o konkretnem primeru, da
lahko ovrednotijo odnos do njega. V članku je predstavljena javnomnenjska
raziskava, ki je bila izvedena v sklopu raziskovalne naloge Povojne
stanovanjske soseske v Sloveniji - metodologija vrednotenja in prenove v treh
naključno izbranih večstanovanjskih območij, grajenih med leti 1945 in 1965 v
Ljubljani. Anketa je kot tehnika javnomnenjskih raziskav pomemben
pripomoček za objektivno opredeljevanje in vrednotenje posegov v prostor in jo
je potrebno enakovredno vključiti v planiranje in načrtovanje.
summary
In the information era, public opinion has great influence since it expresses the
predominant attitudes of individuals, who are well informed about a certain
development and can assess their attitudes to it. The article presents a public
opinion survey, which was carried out in three randomly selected multi-
apartment areas built between 1945 and 1965 in Ljubljana, within the
framework of the research Post-war residential estates in Slovenia methodology
of evaluation and rehabilitation. The survey, as a technique of public opinion
research, is an important instrument for objective definition and evaluation of
developments and has to be integrated as an equally based constituent part of
planning and design.
ključne besede:
stanovanjska območja, javnomnenjska raziskava, anketa
key words:
residential area, public opinion research, survey
Zmanjševanje razpoložljivega prostora1 glede na število
prebivalcev, kot tudi vse večje potrebe po njem
(individualizacija), vplivajo na informiranost, tekmovanje in
hitro odločanje uporabnikov.
Vsak poseg v prostor ima svoj enkraten pomen s stališča bivalne
kulture, zato ga moramo razumeti in oblikovati kot neponovljivo
stvaritev, ki je prilagojena trenutnemu uporabniku. Posameznik
se pri tem sreča z dvema dejstvoma. Po eni strani okolje določa
njegov način življenja, po drugi strani pa ima težnjo po
zadovoljitvi lastnih želja. Istočasno, ko se začne zavedati svojih
želja in možnosti, da jih uresniči, želi biti vpleten v presojanje in
odločanje2 o prostoru, v katerem živi. Pri odvijanju tega procesa
samoodločanja pa tudi ne odstopi zlahka od svoje premišljeno
sprejete odločitve. Na tem nivoju pride do zapletov: želje
posameznika in odločitve družbe (stroke). Uporabnik mora imeti
možnost odločanja o posegih v njegovo bivalno okolje. V tem
oziru so koristne javnomnenjske raziskave, ki predhodno skrbijo
za informiranost ljudi, po drugi strani pa iz njih črpajo
individualne informacije, s čimer je mogoče ublažiti morebitna
trenja med nasprotujočimi si željami prebivalcev in realnemu
stanju v prostoru.
STANOVANJSKA OBMOČJADANES
Danes je v Sloveniji približno 33% stanovanj v večstanovanjskih
hišah, 63% pa v prostostoječih enodružinskih hišah (Sendi in
sod., 2000:17). Številne raziskave javnega mnenja so pokazale,
da je predstava povprečnega Slovenca o hiši sredi vrta še vedno
močno prisotna inje ta oblika stanovanja tudi najbolj zaželjena.
Osnovna razlika med bivanjem v enodružinski ali večdružinski
hiši je večja možnost neposrednega stika z naravo v prvem
primeru, sicer pa je kvaliteta bivanja bolj odvisna od tehničnih
predpogojev (kvaliteta stanovanja, opremljenost, število
ljudi/m2, razporeditev prostorov, osvetlitev itd.) in ne nazadnje
tudi od utečenega vzorcabivanja oz. tradicionalnih predstav.
Bivalno okolje vsakega posameznika pa ne pomeni samo izbor
med stanovanjsko hišo z vrtom ali bivanje v večnadstropni
blokovski gradnji, temveč tudi odločitev za bivanje3 v obstoječih
starejših večstanovanjskih objektih, ki so zaradi slabšega stanja
cenovno dostopnejša. Ob tem pa se srečamo z naslednjim
problemom: ali so ti objekti z vidika fizične pojavnosti in sodobne
bivalne kulture dovolj kvalitetni, da vsakemu nudijo primerne
možnosti bivanja. Ce to niso, grozi nevarnost, da se spremenijo v
bivalne enote za socialno ogrožene skupine, kjer je stalno prisotna
nevarnost rušenja in koriščenja prostora v druge, kapitalsko bolj
donosne namene. Velik delež urbaniziranega prostora v
slovenskih mestih predstavljajo "povojne organizirano grajene
večstanovanjske soseske", ki so v času izgradnje (1945-1965)
pomenile velik preobrat v utečeni urbani kulturi bivanja. Danes
jih pogosto posplošeno vrednotimo kot preživelo, "asocialno"
obliko, ki človeku ne omogoča prostorsko fleksibilnega načina
bivanja in dela. Vendarjih ne moremo enostavno zbrisati, porušiti,
ker pomenijo večini stanovalcev še vedno edini način bivanja in
imajo poleg slabosti tudi številne prednosti (Gabrijelčič, 2002:2).
Hkrati ne smemo pozabiti stanovalcev kot lastnikov stanovanj, ki
v objekt stalno vlagajo svoja finančna sredstva, te bivalne enote pa
jim pomenijo varnost pred zunanjim svetom in največjo
materialno dobrino. S strokovnega stališča je možnih več
konceptov, vendar ni stroka edina, ki odloča, kaj je za prostor in
njegove uporabnike najprimernejše. V tem oziru služijo
javnomnenjske raziskave kot pomoč stroki pri odločanju in
objektivnem opredeljevanju željenih ciljev.
JAVNOMNENJSKE RAZISKAVE4 IN NJIH
ZNAČILNOSTI
Javnomnenjske raziskave spadajo v področje socioloških
raziskovalnih metod, vendar vsebinsko posegajo v vsa področja
našega življenja. Ker velikokrat obravnavajo problematiko, kije
ne moremo racionalno in objektivno ovrednotiti, so rezultati
lahko tudi protislovni. Še več, dvomljivo se zdi tudi seštevanje
individualnih stališč in mnenj, prav tako tudi "konstrukcija"
povprečnega državljana, ki ga ni mogoče potipati, kaj šele prijeti
za roko ali besedo (Kos, 2002:105). In nenazadnje se srečamo
tudi z "iskrenostjo" izjav posameznikov. V poteku tovrstnih
raziskav je nemalo zapletov, zato je pomembno, da je vsaj
metodologija dela pravilno nastavljena in upošteva temeljne
značilnosti postopka priprave vprašalnika (glej Kos, 2002:108-
112).
Pri oblikovanju vprašanj (anketa ali intervju) in posameznih
sklopov vprašanj morajo biti upoštevane sledeče omejitve:
-	vprašalnik ne sme biti predolg,
-	vprašanja in izbirni odgovori morajo biti jasni in nedvoumni,
-	vprašanja ne smejo biti geografsko, nacionalno ali drugače
omejena,
-	večina vprašanj mora tvoriti podlago za vzorčenje različnih
odgovorov,
-	vprašalnik mora biti anonimen in ne sme zahtevati osebnih
podatkov izpolnjevalca, po katerih bi lahko osebo poimensko
locirali v prostoru.
Čeprav javno mnenje ni izrazito stabilen pojav in sta zanj značilni
njegova vsakokratna situacijska določenost ter časovna
spremenljivost, nam odgovori na vprašanja, torej podatki, kažejo
na jasno razločljive trende oz. vzorce mišljenja v določenem času
(Toš et al., 1999:XI). Še najbolj jasna je opredelitev, daje javno
mnenje pravzaprav na javnem mestu izraženo zasebno mnenje,
tako kot je javnost le skupina zasebnikov, zbranih na javnem
prostoru (Habermas, 1969).
Pri nastajanju javnega mnenja je v modernih družbah ključna
vloga medijev, ki sledijo celotnemu poteku izvedbe raziskave
javnega mnenja, vse od priprave pa do interpretacije in objave
podatkov. Interpretacija podatkov in rezultatov lahko zapade v
poenostavljanje in prilagajanje željam posameznikov (naročnik,
raziskovalec, vprašanec) kot tudi izkoriščanju medijev za lastno
promocijo. Vendar je pri vseh teh dvomih najpomembnejše
dejstvo, da si samo s pomočjo javnomnenjskih raziskav
pridobimo informacije s strani vprašancev5, katerih ne poznamo.
Te informacije niso nikoli javno dostopne preko knjižničnega
gradivaoz. informacijskih baz.
PRIKAZ ANKETE NA APLIKATIVNEM MODELU
Na FAje bila v letu 2002 zaključena enoletna raziskovalna naloga
Povojne stanovanjske soseske v Sloveniji - metodologija
vrednotenja in prenove (Zupančič-Strojan, Zbašnik-Senegačnik,
Novljan, Fikfak), v kateri je bila opredeljena nujnost prenove
stanovanjskih območij, zgrajenih med leti 1945 in 1965. Na
nivoju arhitekturnega oblikovanja, uporabe gradbenih
materialov in kvalitete konstrukcije se ti objekti med seboj ne
razlikujejo, zaradi dotrajanosti in neustreznosti današnjim
tehničnim, demografskim, ekološkim... standardom pa se
morajo temeljito spremeniti. Strokovna analiza je pokazala
potrebne posege tako na urbanističnem, kot arhitekturnem
nivoju. Izdelana je bila tudi aproksimativna ocena stroškov na
izbranem modelu, ki je pokazala finančno upravičenost
potrebnih posegov. Rušenje teh degradiranih stanovanjskih
območij bi bila namreč zaradi velikega števila objektov najslabša
možna rešitev.
V sklopu raziskovalnega dela je bila opravljena javnomnenjska
raziskava "Anketa o prenovi stanovanjske soseske", ki je
omogočila objektiven vpogled v kvalitete in nekvalitete s stališča
spreminjanja bivalne kulture in uporabe prostora. Metoda
raziskovalnega dela je temeljila na deskriptivni metodi. Z
uporabo javnomnenjske raziskave z anketo in uporabo
kvantitativne - statistične tehnike, je bilo delo usmerjeno v
objektiven odnos do raziskovanja kvalitet in nekvalitet s stališča
spreminjanja bivalne kulture in uporabe prostora. Gradnja
stanovanjskih območij se je po vojni zaradi industrializacije in s
tem velikih preselitev v mesta zelo povečala, v novozgrajena
stanovanja v soseskah pa so se vselile mlade družine. V pol
stoletja, kolikor jih šteje večina tovrstnih objektov, so se
spremenile bivalne navade, standard. in ne nazadnje tudi
populacija stanovalcev.
Za anketo so bila naključno izbrana tri stanovanjska območja v
Ljubljani: območje Rakovnik med Dolenjsko cesto, dolenjsko
železnico, Orlovo cesto in Galjevico, Litostrojski bloki in Savsko
naselje. Vsa tri območja so bila izvedena v enaki tehnologiji
gradnje med leti 1945 in 1965.
Anketni vprašalnik je bil naravnan tako, da so bili dobljeni
odgovori primerni za nadaljnjo obdelavo. Vključena so bila
različna vprašanja, s pomočjo katerih je bilo mogoče zaobjeti tudi
sociološki vidik oziroma bivalno kulturo in navade prebivajočih
v stanovanjskih soseskah. Pri pripravi postopka je bila
uporabljena metoda vzorčenja v statističnem pomenu (izbor
določene populacije v vzorec).
Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz šestih sklopov:
1.	Osnovni podatki o anketirancu (starost anketiranca,
izobrazba, število let bivanja v soseski, lastniški odnos,
število članov gospodinjstva, etaža bivanja), ki so pri
obdelavi podatkov služili za raziskovanje bivalne kulture in
nudili možnost za ugotavljanje določenih korelacij med
odgovori.
2.	Vprašanja o splošnih problemih, ki so se pojavila v širšem
kontekstu bivanja v soseski - o zunanji okolici (prometne
površine, zelene površine, skupni prostori, dodatne servisne
dejavnosti). Zastavljena so bila neodvisno, ne pod prizvokom
"prenove", kar bi lahko na anketiranca vplivalo negativno.
Vprašanega so sistematično uvajala v obravnavano
problematiko.
3.	Vprašanja o konkretnem objektu bivanja, iz katerega je bilo
mogoče razbrati odnos do celotne zgradbe, ki je hkrati tudi
širše območje stanovanja in se nanj navezuje (skupni prostori,
dostop za invalide, ustreznost vhodnega dela...).
4.	Vprašanja o stanovanju, v katerem je anketiranec lahko izbral
moteče dejavnike (razporeditev prostorov, osvetlitev,
notranji hrup...).
5.	Vprašanja o željenih spremembah so se že nanašala na
spremembe, ki naj bi jih vključevala prenova objekta in
okolice. Po predhodnih "uvajalnih" vprašanjih so se tukaj
prvič pojavila mnenjska vprašanja o motečih dejavnikih na
objektu in v stanovanju.
6.	Zaključni del vprašalnika je obsegal pripravljenost po
vključevanju v prenovo in komentarje anketiranca na moteče
dejavnike, ki jihje zaznal iz prejšnjih sklopov.
Vprašalnik je bil sestavljen iz kumulativnih vprašanj, ki so bila
zasnovana kot skrajni odgovori, anketiranec pa je lahko izbiral
med več ponujenimi odgovori.
Anketa je bila izvedena s klasično pisemsko pošto. V vsaki
izbrani soseski je bilo razdeljenih 300 anketnih vprašalnikov, ki
niso bili direktno naslovljeni, ampak naključno, nepoimensko
40
35
30
25
T3
<V
> 15
10
5
0
M
■	RAKOVNIK
■	LITOSTROJ
□SAVSKO
cesta pločniki parkirišča garaže kolesarske pešpoti dovozi do drugo
steze	objektov
Slika 1: UREJENOST PROMETNIH POVRŠIN
V vseh treh soseskah se zavedajo
problematike neizoblikovanosti zunanjih
površin, predvsem s stališča uporabnika, ko
ni zagotovljenih dovolj parkirišč in nemoteno
funkcioniranje prometa. Soseske so bile
zgrajene v letih, ko še ni bilo toliko
avtomobilov in tako velike potrebe po
parkiranju. Pa tudi človek je bil v tistem
obdobju bolj prizanesljiv do parkiranja v
bližnji okolici. Današnji posameznik bi
najraje parkiral čimbližje vhodu v objekt,
tako da večina ljudi parkira zraven vhodov v
blok, četudi so te površine namenjene
zelenicam. Pri tem odpade vsakršen koncept
oblikovanja zunanjih površin.
50
45
40
35
v?
y 30
1 25
c
■o
£ 20
>
15
10
5
0
■	RAKOVNIK
■	LITOSTROJ
□SAVSKO
stopnice	vrata razsvetljava nadstrešek ograje
Slika 2: PRIMERNOST VHODNIH PROSTOROV
domofon
drugo
Posamezniki so bili že zelo konkretni v svojih
odgovorih in potrebah. Pri odgovarjanju je
bilo čutiti postopno stopnjevanje zanimanja,
saj je anketa prehaja v tisti del, ko je zadevala
problematiko vsakega posameznika.
Problematika je bila deloma vezana na
lokacijo, zato so se odgovori po posameznih
soseskah tu že bolj razlikovali.
iS 20
70
60
50
> 40
30
20
10
0
hrup inštalacij	hrup slabih tal
Slika 3: NOTRANJI HRUP V STANOVANJU
■	RAKOVNIK
■	LITOSTROJ
□ SAVSKO
drugo
Anketiranci se zavedajo tehničnih
pomanjkljivosti na objektu, ki so bili zgrajeni
v obdobju, ko še ni bilo zagotovljene dobre
izolativnosti na vseh nivojih (med stenami,
tla, v stanovanju, med posameznimi
stanovanji, izolacije inštalacij, itd.). Izražali
so neugodje, ki onemogoča kvalitetno bivanje
v stanovanjih. Vsak posameznik že zelo jasno
ve, kaj ga moti v njegovem vsakdanjiku - to
je dobro razvidno iz pisnih pripomb, ne samo
pod kategorijo "drugo", temveč so pripombe
vpisovali tudi poleg ostalih možnih
odgovorov.
Večina anketirancev se je zavedala predvsem
nujnosti energetske prenove objekta
(vgraditev toplotne izolacije, zamenjava
oken, zamenjava strehe). Odgovori so se po
soseskah razlikovali glede na to, koliko
posegov so posamezni uporabniki že opravili.
V veliki meri so se zavedali tudi potrebne
protipotresne sanacije. V tej kategoriji je bila
zanimiva dokajšnja homogenost v številu
odgovorov po posameznih soseskah, ki v
drugih kategorijah ni bila tako izrazita.
Problema so se zavedali bolj osveščeni in
izobraženi uporabniki. Dokaj velika je bila
tudi zainteresiranost za popravila balkonov.
Zaščita proti vlagi in vodi se je izkazala kot
najbolj potrebna na barjanskih tleh na
Rakovniku.
30
25
20
in
o
c
■o
u
15
10
■	RAKOVNIK
■	LITOSTROJ
□ SAVSKO
popravila protipotresna zamenjava zamenjava toplotno zaščita proti drugo
balkonov sanacija	oken	strehe	izoliranje vlagi in vodi
fasade
Slika 4: PRENOVA OBJEKTA
Prenove komunalne infrastrukture so se
anketiranci zelo dobro zavedali. Odgovori so
bili deloma prilagojeni že izvedenim
prenovitvenim posegom. Zanimiv je bil
podatek, da se bolj zavedajo potrebnosti
prenove "hrupnih" inštalacij kot so: vodovod,
kanalizacija, toplovod kot pa "tihe" elektrike.
30
25
20
>
1 15
c
T3
£
>
■	RAKOVNIK
■	LITOSTROJ
□SAVSKO
10
0
vodovod kanalizacija toplovod elektrika plinovod kabelska TV telefon drugo
Slika 5: PRENOVA KOMUNALNE INFRASTRUKTURE_
5
0
5
V veliki meri je pomenila anketirancem
"zunanja" prenova obnovitev fasadnega
plašča, s katerim bi spremenili pomanjkanje
enotnosti in posebnosti "videza"
posameznega objekta in celotne soseske.
Zanimiv podatek, saj je pokazal na pripadnost
soseski in željo po večji zunanji urejenosti
objektov.
35
30
25
> 20
I 15
>
10
drugo
Slika 6: PRENOVA ZUNANJOSTI OBJEKTA
5
0
vhod
okna
balkoni, loze
barvitost
izbrano dostavljeni v poštne nabiralnike. Na ta način je bila v
metodo dela vključena anonimnost s strani prebivalcev. Anketa je
bila poslana konec novembra 2001, upoštevani pa so bili vsi
odgovori, ki so prispeli do 20.12.2001. Glede na kratek čas
pridobivanja odgovorov je bil odziv na anketo nad pričakovanji
in zelo zadovoljiv.
-	Iz območja Rakovnik je prispelo 96 odgovorov od 300
raznošenih anketnih vprašalnikov, kar je 32 % od vseh
možnih;
-	iz Litostrojskih blokov 85 odgovorov od 300, kar je 28,3 %
vseh možnih;
-	iz Savskeganaseljapa 81 odgovorov od 300, kar je 27 %.
Od 900 vročenih anketnih vprašalnikov se je vrnilo 262
odgovorov, kar je 29,1 %.
ODGOVORI NA ANKETNE VPRAŠALNIKE
Vrnjeni anketni listi so bili obdelani po statistični metodi.
Vzorčenje se je izkazalo kot ustrezno, odgovori po posameznih
soseskah niso bistveno odstopali med seboj. Vsa tri stanovanjska
območja imajo podobno demografsko strukturo, tehnična
primernost zgradb je na podobnem kvalitativnem nivoju.
Rezultati so bili obdelani po posameznihsklopihvprašalnika.
1.	Osnovni podatki o odgovarjajočem na anketo - podatki o
velikosti stanovanja in številu stanovalcev v stanovanjski
enoti so pokazali, da se območja razlikujejo v bivalnem
standardu. Največkrat živi po eden prebivalec v trisobnih
stanovanjih na Rakovniku, v Litostrojskih blokih je največji
delež garsonjer z več kot štirimi stanovalci. Izobrazbena
struktura je v vseh treh anketiranih območjih podobna
(približno polovico anketirancev ima srednjo izobrazbo,
okrog tretjina pa visoko). Delež lastniških stanovanj je na
Rakovniku in v Savskem naselju zelo visok (92%), v
Litostrojskih blokih pa le 56%, kar je precej pod republiškim
povprečjem(88%).6
2.	Vprašanja o zunanji okolici - v vseh treh soseskah so
stanovalci poudarili predvsem veliko pomanjkanje parkirišč
(slika 1), ostale kategorije so bile zastopane bolj ali manj
enakovredno. Zavedajo se problematike neizoblikovanih
zelenic, pomanjkanja kolesarskih stez, pločnikov, garaž,
pešpoti, dovozov do objektov. Zanimivo je vprašanje o oskrbi
z dopolnilnimi dejavnostmi, ki bi stanovalce največkrat
motile. Zaželjene so na obrobju stanovanjskega območja, ne
pa v neposredni bližini. Vsa tri obdelana stanovanjska
območja so obremenjena s hrupom, prometom in
onesnaženim zrakom, česar se stanovalci zavedajo, ne glede
na socialno ali izobrazbeno strukturo. Stanovalci so tudi
opozorili na pomanjkljivo opremljenost z urbano opremo kot
npr. klopi, smetnjaki, igrala, javna razsvetljava in drugo.
3.	Vprašanja o konkretnem objektu bivanja - v tem sklopu sta
bili zanimivi vprašanji o ustreznosti vhoda (slika 2) in
zadostnosti skupnih prostorov, pri katerih je bilo mogoče
začutiti stopnjevanje zanimanja, saj je anketa začela prehajati
v tisti del, kije zadeval vsakega posameznika. Posamezniki
so tu bili že zelo konkretni v svojih odgovorih. Izražali so
nezadovoljstvo z vhodno partijo in kategorično zavračali
servisne dejavnosti v svojem objektu.
4.	Vprašanja o stanju, v katerem je stanovanje, so anketiranci
razumeli kot stopnjo vzdrževanosti, zato so jih
nesamokritično ovrednotili kot dobro vzdrževana, čeprav so
potem v nadaljevanju ankete navajali pomanjkljivosti.
Razporeditev prostorov in osvetlitev stanovanj je s stališča
uporabnikov ustrezna. Stanovalci so navajali moteč hrup
(slika 3) zaradi neustrezne konstrukcije zgradbe in zunanjega
prometa (vsa tri obravnavana območja so ob glavnih
prometnicah). Celoten sklop vprašanj je opozoril na nekaj
pomembnih dejstev v zvezi z željami bivanja v organiziranih
stanovanjskih območjih inje pomemben za vključevanje v
prihodnji proces planiranja in načrtovanja.
5.	Sklop vprašanj o željenih spremembah je pokazal visoko
stopnjo razumevanja problematike. Anketiranci se zavedajo
problema protipotresne (ne)varnosti objektov (slika 4), ki so
dejansko potrebni celovite prenove in temeljite obnove
fasadnega plašča, ki vključuje vgradnjo toplotne izolacije,
zamenjavo oken in zasteklitev balkonov. Večina objektov še
nima obnovljene komunalne infrastrukture (slika 5), zato so
anketiranci navajali potrebno prenovo kanalizacije,
vodovoda, plinovoda, toplovoda itd. Stanovalci si želijo tudi
preoblikovanje likovne podobe objektov (slika 6), s čimer bi
želeli poudariti identiteto posameznega objekta v odnosu do
celotnega večstanovanjskega območja.
6.	Na vprašanje o vključenosti stanovalcev v prenovo se je kar
dve tretjini anketirancev bilo pripravljenih vključiti tudi z
lastnimi mnenji in predlogi. Tretjina bi odločanje prepustila
strokovnjakom, sodelovati pa so bili pripravljeni samo s
finančnimi sredstvi. S tem je bilo dokaj jasno izraženo
mnenje, da je minilo obdobje, ko je bil vsak posameznik
obveščeno dogajanju samo preko "položnice".
Anketni vprašalnik je dal več, kot je bilo načrtovano. Ni prinesel
le odgovorov, ki so bili v pomoč pri raziskovalni nalogi. Iz
opisnih komentarjev, ki so jih anketiranci vpisovali pod
posamezne sklope vprašanj, je bilo možno razbrati, daje anketa
služila tudi kot informacija o možnosti prenove soseske.
REZULTATI ANKETE KOT SMERNICE ZA
PRIHODNJE NAČRTOVANJE
Najznačilnejša mnenja, ki so jih posamezniki podali v okviru
anketnega vprašalnika, so pokazala na visoko stopnjo zavedanja
o nujnosti prenove obravnavanih območij. Kriteriji, ki so rezultat
izvedene javnomnenjske raziskave, so veljavni za prenovo vseh
sosesk, zgrajenih med leti 1945-65:
-	Promet (hrup in zavzemanje površine soseske) in parkirišča
so največji problem (tudi s stališča dodatnih prostorov, npr.
garaža).
-	Stanovalci hočejo v svoji neposredni okolici mir, vendar tudi
dopolnilne dejavnosti ne smejo biti preveč oddaljene
(trgovske, servisne ipd).
-	Pri zelenih površinah je bolj pomembna funkcionalnost ter
namembnost le-teh, kot zgolj likovna vrednost v oblikovanju
zunanjega ambienta.
-	Na nivoju urbane opreme je najpomembnejša čistoča in z njo
povezani smetnjaki za ločeno odlaganje smeti - steklo, papir,
organski odpadki, itd.
-	Na nivoju objekta je potrebna prenova konstrukcije objektov
s stališča toplotne zaščite in protipotresne varnosti, sanacija in
prenova komunalne infrastrukture, manj se anketiranci
zavedajo nujnosti prenove "tihih inštalacij".
-	Pri izoblikovanosti zunanjih površin objektov je potrebno
usmeriti pozornost na preoblikovanje in iskanje likovne
podobe fasadnega plašča, ki mora vsaki soseski nuditi "lastno
podobo".
-	Preoblikovanje stanovanj in prerazporeditev prostorov je
kriterij, kije vezan na konkreten tip zgradbe in konstrukcijske
možnosti, ki jih ta objekt nudi. To pa je del, na katerega bodo
morali v posameznih primerih odgovoriti strokovnjaki.
ZAKLJUČEK: POMEN REZULTATOV
Iz javnomnenjske raziskave, kije izhajala iz "Ankete o prenovi
stanovanjske soseske" je bilo možno povzeti več zaključkov.
Stanovalci se zavedajo nujnosti prenove objektov in ne
opozarjajo na možnosti rušenja. Zavedajo se tudi dejstva, da
stanovanja, kjer danes bivajo, omogočajo njim dosegljiv bivalni
standard. Prav tako so bili pomembni podatki iz začetnih splošnih
vprašanj, ki zadevajo osebne podatke. Iz njih je bilo mogoče
povzeti, da se bo struktura prebivalcev v teh soseskah v
naslednjem desetletju zelo spremenila, saj približno polovica
danes živečih stanuje tukaj že vse od izgradnje objektov. Prihaja
do menjave generacij. "Novim" prebivalcem bo moralo biti
okolje prilagojeno (mlade družine, priseljenci iz drugih krajev in
držav v okviru Evropske unije).
Vendar ni pomembno samo to, kar se odvija v tovrstni grajeni
strukturi. Problem je mnogo širši in zadeva pri posegih v prostor
družbeno razslojevanje na manjšinske skupine. Javnomnenjske
raziskave bi lahko predstavljale instrumentarij, ki služi kot
pripomoček pri legitimnosti urejanja raznolikih procesov v
prostoru. Predstavljale naj bi "objektivno pomoč" pri
vrednotenju prostora pri novih posegih v obstoječih in
načrtovanih prihodnjih stanovanjskih območjih in sicer od
sosesk do najmanjših enot, ki predstavljajo individualno
načrtovane enodružinske hiše. Pri tem se moramo zavedati, da v
primeru raziskovanja mnenja določene populacije vedno sledimo
dogajanju v prostoru, ki se že odvija.
V procesu dela javnomnenjskih raziskav se moramo soočiti tudi s
težavami pri izvajanju. Največji problem predstavlja dolgotrajen
postopek priprave in izvajanja ter urejanja in raziskovanja
zbranega gradiva, kot tudi neposredno informiranje okolice s
strani raziskovalne skupine. Pri vrednotenju prostorskih
problemov se moramo zavedati, da tovrstna raziskava pomeni
prej omejitev kot dobro izhodišče (v obdobju enega leta se lahko
prostorski problemi in izhodišča bistveno spremenijo). V
primeru, da bi se javnomnenjske raziskave po določenem času po
izgradnji in vselitvi v istem prostoru ponovile, bi lahko rezultat
služil kot izhodišče za izvajanje planiranja in načrtovanja v
drugem, podobnem primeru.
OPOMBE:
1	Zmanjšuje se velikost parcel, povečuje število različnih rezervatov, ki niso
dostopni za splošno uporabo, povečuje se gostota naseljenosti posameznih
državipd. (Mlinar, 1994:34)
2	V planerskih postopkih (npr. dolgoročni plani občin, lokacijski načrti,...) so
po izdelavi osnutka dokumenta vedno, kot obvezujoči del sprejemanja in
potrditve načrta, javne razgrnitve in razprave, ki bi jih lahko primerjali s
tehniko intervjuja. Vendar je ta del za prebivalstvo neobvezujoč in zaradi tega
jemnogokrat odziv posameznikov vprašljiv. S strani stroke pa prevelik odziv
hkrati predstavlja veliko novega dela in napora.
3	Mednarodna izhodišča, ki so vezana na stanovanja in kvaliteto bivanja,
govorijo predvsem o dveh temah: ustrezno stanovanje za vse ljudi in
trajnostni razvoj naselij (Stanič I. et. al., 2000).
4	Raziskovanje javnega mnenja v Sloveniji ima že kar dolgo tradicijo. Vendar
se javnomnenjske raziskave o prostorskih in razvojnih vprašanjih, kljub temu
da so bile nekatere izvedene že v šestdesetih letih, še vedno niso uveljavile
kot standardna analitična priprava posegov v prostor. Upravljalci in
načrtovalci prostora večinoma pokažejo interes za javnomnenjske raziskave
le, kadar naletijo na odprt konflikt interesov, torej takrat, ko zaradi močnega
nasprotovanja javnosti grozi zaustavitev predvidenega projekta. (Kos D.,
2002:112-13)
5	Glavno vlogo pa pri tem igra komunikacijsko sodelovanje med vsemi
vključenimi v proces raziskave. Komunikacija je socialni proces, ki ima
svojo lastno, ne povsem obvladljivo dinamiko. Proces komuniciranja npr.
vedno razpade na formalni in neformalni del, ki sta sicer povezana, vendar pa
nikoli povsem skladna (Kos, 2002:125). Prav zaradi tega je anketa (kot
tehnika dela) lažje obvladljiva in so posamezni odgovori bolj primerljivi med
seboj kotpa tehnika intervjuja.
6	Ur.l. RS, št. 43/2000.
LITERATURA:
FIKFAK, A., ZBAŠNIK-SENEGAČNIK, M., 2002. Preobrati v organizirani
večstanovanjski gradnji - koncepti, tehnologija, financiranje = Transformations
in organised multi-apartment housing - concepts, technology, financing; revija
Urbani izziv, let. 13, št. 1, str. 34-48 in 113-121.
GABRIJELČIČ, P., 2002. Stanovanjsko območje - prihodnost v sedanjosti:
celovita prenova organiziranega večstanovanjskega območja na Rakovniku =
Residental area - future in the present : a complete refurnishment of the
organised multi-residental area at Rakovnik; v: FIKFAK A. (ur.), ZBAŠNIK-
SENEGAČNIK M. (ur.), 2002. Prenova povojnih stanovanjskih sosesk :
[večstanovanjsko območje na Rakovniku], Fak. za arhit., Ljubljana, str. 2-3.
GULIČ, A., 1994. Kvaliteta življenja in kvaliteta bivalnega okolja Ljubljane;
raziskovalna naloga, poročilo 1. faze projekta, UI RS, UL - Inštitut za
geografijo, Ljubljana.
HABERMAS, J., 1969. Javno mnenje: istraživanje u oblasti jedne kategorije
građanskog društva; Kultura, Beograd.
IVANŠEK, F., 1988. Družina, stanovanje in naselje, Anketna raziskava 195
stanovanj v Savskem naselju v Ljubljani iz leta 1961, Ljubljana.
KOS, D., 1984. Neizkoriščeni potenciali soseske Fužine; Ljubljana - RSS.
KOS, D., 2002. Praktična sociologija za načrtovalce in urejevalce prostora;
Knjižna zbirka Teorija in praksa, Ljubljana.
LEŠNIK, R., 1977. Anketa in intervju (članek). Metodologija pedagoškega
raziskovanja, Ljubljana.
MLINAR, Z., 1983. Humanizacija mesta, Sociološka in politološka knjižica;
Založba obzorja, Maribor.
MLINAR, Z., 1994. Individualizacija in globalizacija v prostoru; Slovenska
akademija znanosti in umetnosti, razred za zgodovinske in družbene vede,
Ljubljana.
PUST, V., BREZAR, V., ŠTEFE, T., 1985. Humanizacija tipologije
stanovanjske gradnje z ozirom na spreminjajoče se potrebe družine, ekonomske
in prostorske možnosti ter metodologija načrtovanja; Univerza Edvarda
Kardelja v Ljubljani, VTOZD Arhitektura, VDO FAGG, Zveza stanovanjskih
skupnosti Slovenije, Ljubljana.
SENDI, R., ČERNIČ-MALI, B., JAKOŠ, A., KUZMIN, F., MANDIČ, S.,
PUST, V., et al., 2000. Stanovanja, kvaliteta bivanja in razvoj poselitve: prostor
SI 2020; Urbanistični inštitut RS, Ljubljana.
STANIČ, I. et. al., 2000. Bivalne navade Slovencev in njihov vpliv na prostor -
občasna bivališča; raziskovalna študija za potrebe prostorskega plana
Slovenije: Slovenski prostor 2020, UI RS, MOP - Urad RS za prostorsko
planiranje, Ljubljana.
TOŠ, N., HAFNER-FINK, M., 1998. Metode družboslovnega raziskovanja;
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
TOŠ, N., KLINAR, P., ROTER, Z., MARKIČ, B., MLINAR, Z., TRAMPUŽ,
C., HAFNER FINK, M., KURDIJA, S., MALNAR, B., MIHELJAK, V.,
ŠTEBE, J., ŠVARA, S., UHAN, S., 1999. Vrednote v prehodu II. Slovensko
javno mnenje 1990-1998; IDV - CJMMK, Ljubljana.
ZUPANČIČ STROJAN, T., ZBAŠNIK-SENEGAČNIK, M., NOVLJAN, T.,
FIKFAK, A., 2002. Povojne stanovanjske soseske v Sloveniji: metodologija
vrednotenja in prenove = Post-war housing estates in Slovenia : methodology
of evaluation and renewal; raziskovalna naloga, Fakulteta za arhitekturo;
Dunaj: Technische Universität Wien, Ljubljana.
mag Alenka Fikfak
doc dr Martina Zbašnik
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
alenka.fikfak@arh.uni-lj.si
martina.zbasnik@arh.uni-lj.si
Peter Fister
2oo3/1
PRENOVA ALI REURBANIZACIJA MESTNIH JEDER
ARHITEKTURNO-PLANERSKI VIDIKI
AR
prejeto 30.3.2003
Revitalisation or Reurbanisation of City Cores -
Viewpoints of Architecture and Urban Planning
povzetek
Osnovni cilji celostne prenove mestnih središč so tako splošni kot posebni.
Splošni principi izhajajo iz strategije fizičnega urejanja in razvoja mestnega
prostora, medtem ko so posebni cilji usmerjeni v specifičnosti kot del
pozitivnega gospodarjenja za razpoložljivim prostorom in obstoječo naselbinsko
ter stavbo dediščino ne glede na njeno pozitivno ali negativno vrednost. Zaradi
demografskih, socialnih in ekonomskih nesorazmerij med željami in
možnostmi, je v mestnih središčih nastala potreba po njihovi "reurbanizaciji",
kar predstavlja novost tako v raziskovalni kot v načrtovalski in izvedbeni
metodologiji urejanja mest. Da bi uskladili nove metode, cilje, in možnosti
načrtovanja, so v okviru interdisciplinarnega raziskovalnega projekta raziskani
posebni problemi: cilji hkratnega varovanja in razvoja kvalitetne arhitekturne
dediščine, možnosti novih metod za načrtovanje in s tem povezanega sistema
interdisciplinarnih indikatorjev ter osnovni pričakovani problemi.
summary
The basic aims of a comprehensive revitalisation of city centres are both general
and specific. The general principles concern the overarching strategy for the
physical organisation and development of the urban space, while the specific
ones are focused on particular issues as a part of positive management of the
available space and the existing settlement and building heritage, irrespect of
their positive or negative value. Because ofdemographic, social and economic
disproportions between requests and possibilities, in city centres originated the
need for "reurbanisation" as a novelty from the point of view of research as well
as of planning and implementation of the urban development. To adjust new
methods, aims and planning, specific problems have been researched: the
simultaneous protection and new use ofarchitectural heritage, the possibilities
for new methods of planning, a new system of interdisciplinary indicators and
basic expected problems.
ključne besede:
arhitektura, urbanizem, mestno jedro, socio demografske spremembe, varovanje
in razvoj stavbne dediščine, indikatorji in problemi metodologije planiranja
key words:
architecture, urban planning, city core, socio-demographic changes, protection
and development ofarchitectural heritage, indicators and problems ofplanning
methods
NOVE HIPOTEZE HKRATNEGA VAROVANJA
KULTURNE DEDIŠČINE IN RAZVOJA MESTNEGA
JEDRA
Pojem "prenova" (revitalizacija) starega mestnega jedra je bil
doslej vedno uporabljan kot razširitev ciljev revitalizacije in
varstva tistih delov mest ali drugih naselij, ki so v svojih jedrih
ohranila pomembno kulturno in identitetno stavbno dediščino.
Tako so ga doslej razumevali tudi številni mednarodni dokumenti
od svetovnega merila kot so to Unescove listine1, Agende Habitat2
itd. do regionalnih ali nacionalnih strateških in zakonskih ciljev
ter določil3.
V zadnjih letih pa se je zaradi izjemno hitrih socialnih,
demografskih, ekonomskih in tudi političnih sprememb zlasti v
Evropi začel uveljavljati nov pojem "reurbanizacija". Ta naj bi
prejšnjim ciljem dodal še težnjo po izrazito razvojno razumljeni
načrtni prenovi in hkratnem ohranjanju pomenske, kulturne in
simbolne vrednosti naselbinskih jeder, ki naj bi svojo vrednost
izražala tudi z ekonomsko upravičenostjo tako načrtovane
aktivne in celostne prenove4.
Temeljni cilji reurbanizacije (celostne prenove) so splošni in
posebni. Splošni pomenijo izhodišča za krovno strategijo
urejanja in razvoja prostora, posebni so kot del pozitivnega
gospodarjenja z razpoložljivim prostorom in obstoječo
naselbinsko in stavbno dediščino ne glede na njihovo pozitivno
ali negativno vrednost usmerjeni v reševanje specifičnih
problemov.
Reurbanizacija širših območij mestnih jeder naj bi dosedanje
predvsem varstveno razumljene cilje prenove zaokrožila v
naslednje nove in povezane cilje:
-	Reurbanizacija jedra postane strateški del prostorskega
načrtovanja, urejanja, varovanja in razvoja celotnega mesta:
nujna je njena vključitev v dolgoročne razvojne plane.
-	Strategija "prenove/reurbanizacije" vključuje temeljno obliko
varstva celovite kulturne dediščine mesta: tudi v vseh
razvojnih planih je potrebno upoštevati varstvene pogoje
zaščitene in identitetno pomembne kulturne dediščine na vseh
ravneh od arhitekturnih do naselbinskih, krajinskih in
okoljskih vrednot.
-	Dosedanje cilje prenove kot temeljne oblike revitalizacije in
bodoče kvalitetne reurbanizacije je potrebno razširiti tudi na
degradirane dele mesta.
-	Reurbanizacija ni le prenova varovane kulturne dediščine
ampak tudi, "recikliranje" (usposobitev za novo rabo)
obstoječih kvalitetno zgrajenih in oblikovanih struktur ter
skrbno nadzorovan "marketing" ugotovljenih naselbinskih in
arhitekturnih rednot.
-	Metodologija obvezno izhaja iz uvedbe dvostopenjskega
načrtovanja, ki mora zaradi posebnih pogojev obsegati:
a dolgoročni plan (strategija) celovite mestne prenove kot
prvo stopnjo, ki zahteva splošni konsenz (v evropski
praksi: "masterplan"),
b fazne (podrobne) načrte izvedbe celovite prenove
zaključenih območij, ki upoštevajo tako splošno strategijo
in nujnost posegov kot tudi realne zahteve in možnosti
uporabnikov.
Gornji cilji so prvi rezultati široke raziskovalne naloge v okviru 5.
evropskega programa pod naslovom Re Urban Mobil (Mobilising
Reurbanisation on condition of demographic change), v katerem
sodeluje Fakulteta za arhitekturo kot nosilka raziskovalnega
poglavja "Arhitektura in urbanistično načrtovanje" ("WP4
architecture and urban planning"). To je ena od štirih osnovnih
tem raziskave (Sociologija in demografija, Arhitektura in
planiranje, Ekonomika in zakonodaja, Urbana ekologija), ki bo
zaključena do leta2005 in naj bi utemeljila nov način načrtovanja
trajnostnega razvoja mest. V raziskavi, ki jo podpira EU kot eno
od pomembnih "mrežnih" (usklajevalnih) raziskav, sodeluje 14
raziskovalnih institucij iz vse Evrope, štirim mestom (Leipzigu,
Bologni, Leonu in Ljubljani) pa so namenili posebno vlogo
vzorčnih ali pilotnih izdelav načrtov reurbanizacije.5
METODA PLANIRANJA REURBANIZACIJE
POSAMEZNIH SESTAVIN
Ker je bilo doslej planiranje razvoja mest izrazito usmerjeno le v
samostojno načrtovanje rasti novih mestnih delov ali v specifiko
varovanja kulturne dediščine, še niso razvite potrebne enotne
metode analiz, planiranja in izvedbe reurbanizacije s cilji,
opredeljenimi v začetku. Še več, dosedanje najbolj podrobne
analize vzrokov, ki utemeljujejo potrebo po novi obliki
planiranja, izhajajo skoraj izključno iz ugotovitev socioloških in
demografskih študij, manj s stališča ekonomike in zakonodaje,
najmanj s ciljem izdelave novih metod planiranja.6
Po definiciji iz srede 90. let naj bi bila potrebna "regeneracija"
mestnih jeder v smeri socialne, ekonomske, strukturne in
ekološke prenove opuščanih ali degradiranih urbanih predelov ne
glede na njihovo istočasno visoko vrednost kulturne dediščine7
(Kletzander 1995). Vzroki za to naj bi bili v značilni
suburbanizaciji evropskih mest (selitvi na mestna obrobja), v
posledični deurbanizaciji mestnih jeder in vzporednem krčenju
mest ("shrinking cities")8 ter nato v ponovnem naseljevanju z
novimi strukturami prebivalcev. Tako nastajajo problemi, ki
danes zahtevajo izdelavo novih metod raziskav, načrtovanja in
predvsem interdisciplinarno ter z uporabniki povezanega
planiranja in izvajanja bodoče reurbanizacije. Obenem so prve
analize pokazale, da za načrtovanje reurbanizacije ni mogoče
neposredno uporabljati dosedanjih metod urbanističnega
načrtovanja (nove) gradnje mest, kar posredno navezuje tudi na
nujnost sprememb obstoječe zakonodaje in morda tudi
normativizma.
Da bi vgradili nove cilje prenove v celoviti (integralni) prostorski
plan mesta, je potrebno zaradi spremenjenih zahtev opredeliti
tudi nekatere nove sestavine strategije razvoja in metode dela:
a)	Kriteriji splošnih usmeritev reurbanizacije (razvojne prenove)
postanejo del enotne strategije varstva in upoštevanja posebnih
vrednot. Te sestavine so:
-	varstvo zaščitenih območij in delov zaščitene nepremične
dediščine,
-	prenova tistih degradiranih urbanih območij, ki so vezana na
kvalitetne (karakteristične) mestne predele,
-	ker so poleg nevedenih splošnih skoraj za vsako naselje
pomembne tudi zanj značilne posebnosti (identitetne
vrednote), zato naj te postanejo izhodiščno merilo tudi za
kvaliteto bivanjain ekonomsko upravičenost reurbanizacije.
-	uveljavitev smotrnosti in prednostne vloge prenove pred
novogradnjami za celotno grajeno strukturo.
b)	Opredelitev območij za prenovo se določi po fizičnem obsegu,
vrednostnih kriterijih, pričakovanih problemih in možnih
rezultatih.
c)	Vgradi se razmerja med prenovo in novogradnjami v merilu
izvedbenih načrtov.
č) Splošne cilje opredeli interdisciplinarna skupina, ki jo
koordinirajo ustrezne službe mestne uprave.
d) Kot splošna zahteva se uvede participacijo prebivalcev,
lastnikov in uporabnikov za potrebe promocije in kot nujna
sestavina načrtovanja in izvedbe prenove.
Izdelava usmeritev in pogojev celovitega varstva kvalitetnih
(karakterističnih) območij mesta in kulturne dediščine mora ob
splošnih pogojih varstvenih postopkov zajeti tudi dodatne
sestavine:
-	Analizo vrednot, podobe in strukture značilnih
(karakterističnih) območij mesta ter postavitev oblikovalskih
usmeritevzanje.
-	Izdelavo "strokovnih osnov" za integralno varstvo zaščitene
nepremične dediščine mesta, ki mora biti dopolnjena z
aktualiziranjem stanja, določitvijo vplivnih območij,
postavitvijo novih varstvenih pogojev, ki omogočajo tudi
razvoj.
Prenova degradiranih delov zahteva naslednje dejavnosti:
-	analizo in določitev degradiranih delov glede na prostorsko
zasnovo, stavbno tkivo, vsebino (obstoječe študije in
dokumentirano stanje je potrebno dopolniti z
interdisciplinarno dogovorjenimi kazalci/indikatorji),
-	izdelavo predlogov za smotrno rabo nekvalitetno
uporabljanega prostora, za ekološke, vsebinske in
kvalitativne sanacije ali nadgradnje degradiranih delov
mestnega centra, za ekonomsko ugodne rešitve pridobivanja
novih kapacitet v degradiranih delih,
-	nujno vzpostavitev stalne povezave z drugimi deli plana
prenove in s strategijo razvoja mesta kot celote!
Razvoj obstoječih grajenih struktur ("recikliranje") in usmerjanje
v kvalitetno rabo ter hkratno varovanje tistega dela, ki ga
ovrednotimo kot obstoječe kulturno dediščino, naj bi bilo
usmerjeno v naslednje cilje:
-	Predhodno mora nastati ustrezna "banka podatkov" za vse
kategorije prostora in stavb, za vsebine, za socio-
demografske značilnosti in ekonomske okvire, nato se določi
strategijo razvoja in šele kot zadnjo stopnjo načrtovanja tudi
razvojne dokumente.
-	Izdelati je potrebno količinsko opredeljene scenarije za
razvoj: celovita strategija prenove mestnega jedra (centra...)
se povezuje s posameznimi smotrno izbranimi predeli glede
na njihove fizične, vsebinske ali pomenske značilnosti.
Postopna izdelava načrta celovite prenove je potrebna zaradi
dveh osnovnih vzrokov. Obvezno je namreč načrtovati iz
dejanskega stanja in ne iz zastarelih ali iz medsebojno
neprimerljivih podatkov, obenem pa ustvariti aktivno
sodelovanje s prebivalci in uporabniki mestnega območj a, za
katerega načrtujemo pogoje za "reurbanizacijo".
Glede na vzporedne raziskave in izkušnje evropskih mest poteka
načrtovanje v naslednjih štirih zaporednih stopnjah:
1	V prvi fazi poteka poenotenje in aktualiziranje doslej zbranih
ali izdelanih gradiv, študij, analiz, načrtov za prenovo in
varstvo, kar omogoča skrajšanje roka izdelave načrtov in
večje možnosti za usklajevanje zahtev.
2	Iz gradiv se v nadaljevanju pripravi osnovno informacijsko
bazo za načrtovanje in monitoring procesa prenove, izhodišča
(ali pomoč pri postavljanju izhodišč) za dolgoročno
strategijo, določi se hierarhijo nujnosti posameznih akcij,
potrebnih za izdelavo načrta in za izvedbo celovite prenove.
3	Sledi končna izdelava dolgoročnega načrta "reurbanizacije"
(celovite prenove) centra mesta. Načrt je kot sestavina
mestnega plana razčlenjen po vsebinskih in prostorskih
segmentih.
-	Za uveljavitev načrta na ravni "master plana" je potrebno
zagotoviti ustrezno interdisciplinarno ekipo, dovolj
močne aktivnosti na ravni mesta (vključevanje javnosti)
in pripravljenost politike mestnih oblasti! Pred vsemi
zaključki je pomembna njihova utemeljitev z ustreznimi
demografskimi, sociološkimi in ekonomskimi kazalci ter
scenariji!
-	Osnovni načrt reurbanizacije mestnega jedra ("master
plan" prenove) je mogoče sprejeti kot del prostorskih
dokumentov mesta ali povsem samostojno. Vzporedno se
zagotovi stalen monitoring (ustrezne službe), oblikovanje
dovolj aktivnih iniciativ (z usmeritvijo v zagotavljanje
kvalitet javne dobrine in v ustrezno razvojno iniciativo =
management) in povezavo s ciljno strategijo na državni ali
celo internacionalni ravni.
4 Izdelava in začetek realizacije postopnih (faznih) detajlnih
načrtov celovitega strateškega načrta reurbanizacije
izbranegamestnegajedra pomeni zadnjo, dolgoročno stopnjo
in je hkrati že del realizacije.
-	Pri tem mora biti upoštevana možnost prednostne izbire
posameznih območij za izdelavo podrobnih načrtov za
izvedbo. Po obsegu so to lahko zaključeni deli mestne
strukture, značilni kompleksi ali posamezni (zlasti
zaščiteni) deli arhitekturne dediščine. Izbor teh
prednostnih izvedbenih stopenj izhaja iz celovitega načrta
prenove, aktualnosti in možnosti za izvedbo.
-	Izbrani predeli, ki so dovolj homogeni tako z oblikovnega
kot vsebinskega in razvojnega stališča, se lahko začno
obravnavati že med nastajanjem celovitega strateškega
plana prenove - zlasti so koristni kot pilotni primeri.
-	Takoj je mogoče začeti izdelovati vzorčni (pilotni) načrt in
izvedbo reurbanizacije za tak izbrani del mesta, ki ima
dobre razvojne možnosti, ali ki je izrazito degradirano
območje, ali kjer arhitektura ne predstavlja velikih
tehnoloških problemov.
-	Za uveljavitev in kvalitetno izvedbo delnih načrtov
celovite prenove je potrebno zagotoviti njihovo ustrezno
vlogo v razvojnih načrtih mesta ter aktivno vključitev
lastnikov, uporabnikov in potencialnih investitorjev v
obliki formiranjaposebnih iniciativnih skupin.
Podrobne sestavine so določene glede na specifiko posameznih
območij ali sestavin. Čas priprave je odvisen od stopnje
razpoložljive dokumentacije: zlasti je pomembna dovolj
podrobna arhitekturna analiza dejanskega stanja, ne samo
pregled starih načrtov...
Gornja zasnova postopkov za reurbanizacijo jedra mesta oziroma
njegovih kvalitetnih značilnih (karakterističnih) delov je osnovni
okvir, ki gaje mogoče uveljaviti če bi takoj izvedli naslednje
ukrepe:
a vgraditev prenove kot strategije v razvojni načrt mesta,
b zbiranje, poenotenje in aktualizacijo dosedanjih gradiv
(oblikovanje "banke podatkov" in kvalitetnega monitoringa),
c koordinacijo izdelave osnovnega načrt prenove ("master
plan"),
d dogovor o pilotnem projektu celovite prenove izbranega
vzorca,
e oblikovanje ustreznih strokovnih, koordinacijskih in civilnih
skupin za omogočanje sodelovanja javnosti in za promocijo
zamisli o prenovi mestnega centra.
INDIKATORJI REURBANIZACIJE KOT IZHODIŠČE
ZA NAČRTOVANJE
Indikatorji (kazalci) reurbanizacije so tisti značilni problemi ali
stanja, ki kažejo na določene lastnosti v razpoznavanju vzrokov
za spremembe. Pridobimo jih z ustreznim sistemom
dokumentiranja, analiz in vrednotenja in morajo omogočiti tako
interdisciplinarno primerljivost vrednosti kot objektivni
monitoring stanja. Zato je potreben predhoden konsenz o izboru,
načinu pridobivanja in analizi ter o pričakovanih ciljih tako
pridobljenegasistemakazalcev.
Izbor indikatorjev izhaja iz osnovne naloge usklajevanja
načrtovanja reurbanizacije in vključevanja prenove v integralni
razvoj ožjega in širšega prostora. Osnovni nabor indikatorjev,
kakor jih razume posamezna stroka ali kot so vključeni v
usmeritvene cilje posameznih problemskih sklopov v okviru
načrtovanja in izvajanja prenove, morajo biti podani za vsako
odločitev posebej. Za raven medsebojnega usklajevanja in
primerljivosti indikatorjev pa naj bi se opravile uvodne delne
raziskave ter izdelalo usklajena merila. Posebej za ekonomske in
sociodemografske indikatorje se pričakujejo vzporedna
izhodišča, ki so sestavni del splošne strategije razvoja regije in
lokalne skupnosti. Indikatorji naj ne bi služili le raziskovalnim
rezultatom ampak naj bi bilo obvezno opredeljeni tudi s stališča
njihove uporabnosti za strateško in neposredno načrtovanje, za
monitoring in za rabo v procesu prenove.
V okviru predloga nove metodologije načrtovanja reurbanizacije
(celovite prenove) mestnih jeder je mogoče kazalce razčleniti v
nekaj osnovnih skupin. Te so delno samostojne in jih obdelujejo
za to usposobljene skupine specialistov, v končnem rezultatu pa
naj bi služile načrtovanju, spremljanju in izvajanju procesa
reurbanizacije. Zato je mogoče s stališča načrtovalcev izluščiti
najznačilnejše sestavine posameznih skupin. Te sicer ne zajemajo
celotnega obsega indikatorjev, potrebnih za ustrezno analizo s
stališča posamezne stroke ali specifične skupine problemov, so
pa za načrtovalce ključni in pričakovani rezultati vzporedno
pripravljanih analiz.
Za čim večjo stopnjo medsebojne primerljivosti in obenem
neposredne uporabnosti za odločitve v okviru načrtovanja
reurbanizacije, je mogoče izpostaviti naslednjih 5 skupin
indikatorjev:
1. Posebni kazalci prostora in infrastrukture:
-	pogoji, ki so in ki danes ustvarjajo posebno vlogo in razmerja
izbranega dela mesta in njegove infrastrukture do mesta in
regije v fizičnem pomenu ocena mora biti opravljena z vidika
naravnih in grajenih pogojev;
-	kazalci vloge in razmerja izbranega dela mesta do strateških
izhodišč razvoja - vrednotenje naj bi bilo analizirano v okviru
obstoječih strateških načrtov na ravni upravne enote, mesta,
regije, države ali širšega (evropskega.) prostora;
-	kazalci stanja splošnih ekonomskih, socio-demografskih,
tehničnih, fizičnih, ekoloških (...) pogojev geomorfološkihin
grajenih struktur; ovrednotenje poteka na ravni mesta,
izbranega območja, stavbnih karejev, infrastrukturnih enot (to
je: od trgovine, šolstva, rekreacije, transporta do energije,
komunikacij itd.) in v posebnem razmerju do posebnosti
okoljskih, geoloških in geomorfoloških struktur;
-	kazalci vpliva zaščitenih območij, spomenikov in posebnih
sestavin, vezanih na izbrano območje (kulturno, simbolno,
semantično, estetsko, socialno, demografsko itd.) -
vrednotenje naj izkaže pričakovano vlogo (vpliv) teh
kazalcev v bodočem planiranju in izvedbi prenove-
reurbanizacije.
2.	Kazalci tehničnih pogojev:
-	tehnično stanje, značilnosti in vrednote osnovnih mestnih
sestavin vrednotenje vplivov je opravljeno znotraj izbranega
prostora (komunikacije, vse vrste oskrbnih dejavnosti in
struktur.), vrednosti morajo biti primerljive z osnovnimi
značilnostmi širšega okolja, mesta kot celote;
-	tehnično stanje grajenih sestavin (struktur) - končni cilj je
podrobna baza podatkov vsake grajene sestavine; prvi cilj je
pridobiti podatke o značilnih (tipičnih) skupinah grajenih
sestavin, kar naj omogoča tudi predvidevanja o zahtevah za
finančne vložke in funkcionalne možnosti;
-	tehnične posebnosti značilnih grajenih sestavin - zbir
podatkov in ovrednotenje posebnih znanj in izkušenj (v
okviru izbranega dela mesta in v regiji);
-	posebni kazalci značilnih gradiv in tehnologij - pregled in
ovrednotenje historičnih, sedanjih in pričakovanih posebnosti
uporabe gradiv ali tehnologij (v okviru izbranega dela naselja,
posebnih skupin stavb in v povezavi z značilnostmi širše
regije);
-	posebni kazalci tehničnih pogojev zaščitene stavbne
dediščine in degradiranih delov izbranega območja naselja iz
podatkov izhaja nujnost in možnost ohranitve te dediščine v
okviru reurbanizacijskega procesa.
3.	Ekonomski kazalci v planiranju, upoštevani kot delni
usmerjevalci predloga novih vsebin):
-	splošni kazalci trenutnega ekonomskega stanja izbranega
območja - v razmerju do mesta, regije ali posebnih upravnih
enot;
-	posebni kazalci značilnih ekonomskih sestavin (struktur) -
znotraj izbranega dela naselja in v razmerju do posebnosti
grajenih sestavin na mikro in makro ravni (stavba in skupina
stavb - izbrano območje in mesto ter regija);
-	ekonomski kazalci pozitivnih ali negativnih procesov razvoja
- pričakovanja ali izkušnje, ki so vezane na izbrano območje
ali na grajeno enoto (ki je bila grajena za posebne potrebe:
bivanje, trgovino, proizvodnjo, šolstvo, kulturo, turizem
ipd-);
-	ekonomski kazalci možnosti pozitivnega razvoja izbranega
območja - v razmeju do razvojne strategije mesta ali posebih
administrativnih enot in ob upoštevanju socio-demografskih
in prostorskih kazalcev.
4.	Kazalci socio-demografskih pogojev upoštevani so kot delni
usmerjevalci predloga novih vsebin:
-	kazalci stanja pozitivnih in negativnih socio-demografskih
pogojev - v razmerju med izbranim območjem in mestom ali
regijo in v razmerju do posebnosti (tipologije) obstoječih
grajenih sestavin;
-	socio-demografski kazalci stanja - izbor posebnih kriterijev
za vsako skupino zmožnostjo dokumentiranja, spremljanjain
vrednotenja stanja socio-demografskih pogojev v izbranem
delu mesta, v časovnem prerezu, v okviru socialne
razslojenosti ali posebnih problemov, skupin itd.;
-	kazalci predvidevanja socio-demografskih procesov - izbor
posebnih kriterijev in/ali metod za vsako specifično okolje.
5.	Kazalci kulturnih pogojev:
-	kazalci vpliva vrednosti kvalitetne grajene kulturne dediščine
na njihovo bodočo vlogo - v razmerju med izbranim
območjem in mestom/regijo, v razmerju med posebnimi
(zaščitenimi.) stavbnimi kompleksi, javnimi prostori itd.;
-	kazalci kulture bivanja - posebnosti in vrednote družbenega,
kullturnega, vsakodnevega življenja, ki je vezano na posebne
dele mesta, stavbe ali skupine stavb - vrednotenje naj bi
podalo tudi razmerja med stanjem in pričakovanimi
spremembami;
-	kazalci vloge ali pomena kulturnih dejavnosti - znotraj
izbranega območja v medsebojnem razmerju med njegovimi
posebnimi deli in v razmerju med izbranim delom in mestom;
-	kazalci splošne kulturne vrednosti (pomena) izbranega
območja - v primerjavi in ovrednotenju z ravnijo mesta,
upravne enote, regije, države itd.
PRIČAKOVANI PROBLEMI OB NAČRTOVANJU
Načrtovanje reurbanizacije naj bi v okviru nove metodologije
zagotovilo ne le splošne pogoje urbanega razvoja, ampak naj bi
reševalo hkrati posebne skupine problemov: ekonomike,
zakonodaje, sociologije, demografije, ekologije, tehnologije,
kulturne in naravne dediščine itd. Pričakovati je, da bo skušalo
vsako okolje izhajati iz svojih posebnih meril in izkušenj ali
državnih oziroma lokalnih zakonov, norm, predpisov. Da bi
uskladili to heterogenost pristopov in s tem ne le razvili novo
teorijo načrtovanja, ampak tudi primerljivost med posameznimi
pristopi, je potrebno najprej razpoznati nekatera vprašanja in
pričakovane lokalne posebnosti.
Ko je bilo postavljeno vprašanje o prednostni lestvici kazalcev za
reurbanizacijo, se je v evropski praksi - še bolj pa bi se najbrž v
slovenski - pokazalo, da so sedanja merila povsem neprimerljiva,
saj izhajajo povsod iz predsodka, da naj bibilaistakotzadosedaj
uveljavljeno načrtovanje gradnje novih delov mest ali ozko
omejeno varstvo kulturnih spomenikov9. Podobno kot planerji
tudi ekonomisti, sociologi in demografi izhajajo iz metod,
uporabnih le za teoretično določene cilje bez upoštevanja
posebnosti reurbanizacije, ki vsebuje posebej močan povratni
vpliv že zgrajenega bivalnega okolja na možnosti in posebnosti
bivanja ter dela v njem in ne obratno. Ce je morda tako zožen
pogled na prednostno vlogo indikatorjev (kazalcev) še
opravičljiv za posamezne strokovne študije ali za časovno ozke
politične odločitve, je povsem neuporaben za sintezo v okviru
načrtovanja dolgoročnega procesa reurbanizacije!
Da bi prepoznali ovire in možnosti, ki jih moramo upoštevati v
izhodišču za metodologijo planiranja, analiz in sintez, je pokazala
analiza nekaterih prvih poskusov načrtovanja in realizacije
reurbanizacije nekatere osnovne probleme. Najpogostejša
negativna izkušnja je bila v naporih večine mest s kvalitetno
stavbno dediščino, da so v njeno likovno in fizično varstvo vložili
izjemne napore, ob hkratnem zanemarjanju njene vsebine,
prebivalcev, ekonomičnosti, razvojnih možnosti. To so sicer
znana dejstva, ki izhajajo iz pomembne in s strani javnosti močno
nadzorovane naloge varstva kulturne dediščine, vendar so
rezultati marsikje vodili v praznjenje mestnih jeder (Leipzig,
Leon itd. - tudi Ljubljana.). Povsem nasprotni so podobno
negativni primeri, ko je bila kvalitetna kulturna dediščina
razvrednotena in uničena s ciljem, da bi pridobili hitre
ekonomske ali socialne rezultate z neustrezno vsebino
arhitekturne dediščine ali preprosto z rušenjem in
nadomeščanjem s ceneno novo gradnjo (obroč okrog jedra
Londona po drugi svetovni vojni, Bukarešta v času Ceusescuja
itd. v manjši meri tudi nekatera slovenska mesta in to celo v
zadnjem obdobju.).
Po pravilu so bili načrti za take posege izdelani in uresničeni
ločeno od mnogih posebnih analiz, ki so jih pripravili avtonomni
posamezniki ali inštitucije, razlog pa je bil pogosto prav v
pomanjkanju koordinacije med načrtovalci, oblastmi in
uporabniki. Najpogostejše probleme je mogoče združiti v nekaj
skupin. Ko so razpoznani, jih lahko z ustreznim pristopom
spremenimo tudi v spodbude za kvalitetnejše reševanje
reurbanizacije.
SKUPINA PROBLEMOV: SPLOŠNE OVIRE IN MOŽNE
SPODBUDE:
Obstoječi lokalni, regionalni ali državni strateški razvojni načrti
so lahko prva možna ovira ali stimulacija za proces
reurbanizacije.
Ker so lahko strategije predvsem rezultat političnih odločitev ali
ciljev, ki nadomeščajo strokovne predloge in analize bodoče
reurbanizacije, je pomembno vedeti, do katere mere imajo sploh
lahko interdisciplinarno načrtovani cilji reurbanizacije povraten
vpliv na vnaprej določene strateške cilje (ki se še niso pripravljali
na temelju spoznanj o možnostih reurbanizacije).
Če splošni strateški dokumenti že predpostavljajo celovito
izvajanje reurbanizacije, so lahko preveč podrobni arhitekturni in
urbanistični pogoji izvajani kot prepovedi in ne kot stimulacija za
uporabnike v tem primeru je pomembno vedeti kakšne
stimulacije ali destimulacije bodo uporabljene v okviru izvajanja
reurbanizacijskega procesa, pa tudi do kakšne mere bo imela
civilna iniciativa povraten vpliv na to.
Ce strateški načrt predvideva vzporedno načrtovanje (hkraten
razvoj mesta in prenovo), je metodologija načrtovanja
reurbanizacije pogosto podrejena določenim prednostnim ciljem
ali pogojem za izbrani del naselja v tem primeru je pomembno,
da se določi način predhodnega soglasja o vlogi (hierarhiji)
posameznih problemskih sklopov v procesu prenove.
Gornji primeri so lahko najbolj nezaželene ovire v planiranju
reurbanizacije, saj ovirajo že sam začetek procesa. V mnogih
državah imajo na videz podobni zakoni in vsakodnevna praksa
večji ali manjši vpliv na možnost reurbanizacije. Vendar je kljub
navidezni podobnosti njihovo razumevanje in s tem raba za
uporabnike, lastnike, investitorje in odredbodajalce povsem
različno. Zato pričakujemo, da bo eden od rezultatov raziskave
tudi pobuda za razvoj ali prilagoditev zakonodaj povsod tam, kjer
te niso primerne ali kjer so celo ovira za reurbanizacijske procese.
SKUPINA PROBLEMOV: RAZLIČNA IZHODIŠČA
Izvedbo načrta reurbanizacije in adaptacije ali varstvo
posameznih stavb v izbranem območju si različno razlagajo
uprava, načrtovalci, investitorji in izvajalci. To je ugotovitev, kije
povzeta iz izkušenj tistih mest, kjer so doslej izvajali prenovo za
območja, kjer je tudi kvalitetna stavbna dediščina (velja za večino
mestnih jeder v Sloveniji, pa tudi za Leipzig, Bologno, Leon itd.
ki so bili izbrani kot vzorci v evropskem prostoru za raziskavo Re
Urban Mobil). Vzroke za to je povsod mogoče odkriti zlasti v
neustreznih načinih odločanja in tudi načrtovanja.
- Končne odločitve o prednostnih rešitvah so v dejanskem
procesu izvajanja reurbanizacije pogosto različne od tistih v
planskih dokumentih. Vzrok temu je neustrezna povezanost
med krajevnimi službami (=občinski in drugi
odredbodajalci), investitorji (=lastniki...) in "developpeiji"
(razvojnimi managerji, političnimi strategi.) na eni strani ter
raziskovalci, načrtovalci in strokovnimi svetovalci na drugi
strani. To sene dogajalepo zaključenemn načrtovanju in med
izvedbo ampak pogosto tudi že med načrtovanjem samim.
Dokler ni uveljavljenih posebnih pravil o obveznem
sodelovanju je zato tako zaprtost odločanja mogoče vsaj
začasno na lokalni ravni preseči s predstavitvijo slabih in
dobrih zgledov ter njihovih posledic javnosti.
-	Pogosto so predlagani splošni strateški in realni podrobni cilji
reurbenizacije brez resničnega poznavanja možnosti in
posledic v obravnavanem urbanem okolju. Nekatere
največkrat ponovljene napake so naslednje:
-	predlogi za ohranitev kulturne in naravne dediščine so podani
brez upoštevanja tehnoloških in socio-demografskih pogojev
in brez resničnega poznavanja stanja spomenikov in
dediščine,
-	nove dejavnosti in nov ekonomski razvoj so pogosto
predlagani brez predhodnega izračuna nujnih bodočih
vlaganj v obstoječe stavbe, infrastrukturo ali v obvezno
restavriranje spomenikov,
-	razvoj (vsebinske spremembe) posameznih delov mesta ali
skupin stavb se napačno načrtuje le glede na njihove
prostorske in fizične možnosti in brez upoštevanja obstoječih
socialnih ali demografskih posebnosti znani so tudi primeri
načrtovanja socialnih sprememb brez upoštevanja fizičnih
lastnosti stavb.
V procesu izvajanja reurbanizacije lahko postanejo rezultati zelo
negativni takrat, ko niso hkrati upoštevane možnosti, zahteve in
posledice. Problemi se začno največkrat šele po zaključenem
načrtovalskem procesu, ko ni več formalne potrebe po
sodelovanju med raziskovalci, načrtovalci upravnimi službami in
izvajalci. Zato lahko predpostavljamo, da bi zahteva po stalnem
(kontinuiranem) sodelovanju kot obvezni sestavini načrta
reurbanizacije postala pomembna oblika stimulacije zlasti za
prebivalce in lastnike.
Da bi v procesu reurbanizacije uvedli pozitivno prakso in
preprečili nesporazume med teoretičnim načrtovanjem ter
dejansko izvedbo, moramo razviti ustrezne sisteme stalnega
preverjanja indikatorjev obenem pa tudi sodelovanja in
usklajevanja vseh sodelujočih tako v teoriji metodološkega
pristopa kot dodatno za vsak primer posebej. To bo po
pričakovanju vodilo v novo obliko organiziranja procesa
načrtovanja in izvedbe reurbanizacije. Ena od predhodnih oblik
je bila že predlagana tudi v slovenskem prostoru kot "odprto
načrtovanje"10, kar v drugih državah nadomeščajo ali z uvedbo
civilne iniciative ali z lokalno bolj ali manj prilagojenimi
oblikami obveznega in stalnega povezovanja javnosti, stroke in
politike.
SKUPINA MOŽNIH PROBLEMOV: NEUSTREZNA
VZGOJA IN NEPRIMERNO ZNANJE
Eden od rezultatov analize uspešnosti dosedanjih načrtov
prenove je pokazal, da so bili številni med njimi neuspešni zaradi
pomanjkljive usposobljenosti načrtovalcev ali nezadostne
izobraženosti in informiranosti investitorjev, izvajalcev,
upravnih služb in tudi javnosti. Zato se postavlja vprašanje: ali je
izobraževanje pomemben del reurbanizacije ali pa le vzporednica
formalnim oblikam informiranja o načrtih, kar je bila dosedanja
praksa?
Peter Fister
PRENOVA ALI REURBANIZACIJA MESTNIH JEDER ARHITEKTURNO-PLANERSKI VIDIKI
Ker je reurbanizacija nova metoda (nova sestavina)
urbanističnega načrtovanja z novimi problemi in novimi pogledi
na interdisciplinarnost pristopa, večina načrtovalcev in njihovih
strokovnih sodelavcv za tako delo ni bila izšolana ali si (še) ni
pridobila ustreznih izkušenj in znanj. To je lahko pomemben
vzrok za neustrezno načrtovanje in za negativne rezultate. Zato
morda lahko pričakujemo, da bodo na začetku vodili izdelavo
reurbanizacijskih načrtov le načrtovalci z največ izkušnjami in
izbrani strokovnjaki, istočasno pa bodo sodelovali pri vzgoji
novih generacij načrtovalcev in raziskovalcev.
Cilji reurbanizacije so gotovo različni od ciljev doslej znane
"revitalizacije" (prenove) historičnih mestnih jeder in od ciljev
gradnje (= urbanističnega razvoja...) novih ali rastočih mest,
seveda pa tudi od tako imenovanega "političnega" ali
"estetskega" (tudi avtorskega!) urbanizma. Posledično nove
metode in pričakovane rezultate težko razume in sprejme večina
uporabnikov, investitorjev, politikov in celo načrtovalcev, če z
novimi cilji ni pravočasno in ustrezno seznanjena. Zato se mora
že pred načrtovanjem začeti z različnimi oblikami informiranja in
učenja, nadaljevati pa se mora tudi po zaključku načrtovanja, ko
poteka proces izvedbe. To je namreč edini mogoč način kako
uveljaviti resnično in koristno sodelovanje med načrtovalci in
uporabniki s ciljem "odprteganačrtovanja".
Informiranje in vzgoja obeh skupin načrtovalcev in uporabnikov
lahko postane kot posebna sestavina procesa reurbanizacije od
načrtovanja do realizacije edini način za celovito upoštevanje
potreb v strategiji trajnostne reurbanizacije mestnih jeder,
obenem pa pomembna oblika stimulacije za prebivalce.
VIRI
1.	Doktrina 1, Mednarodne listine ICOMOS, Združenje ICOMOS/SI,
Ljubljana2003
2.	Agenda Habitat Carigrajska deklaracija, II konferenca ZN o človekovih
naseljih, Carigrad 1996
3.	Zlasti listine Sveta Evrope in priporočila ter listine EU (Forward planning
the function of cultural heritage in a changing Europe, Council of Europe,
Brüssel 2000
4.	Pickard, Robert: Management of Historic Centres, Council of Europe,
London, New York 2001
5.	Osnovni program in izhodišča ter podatki o sodelujočih institucijah,
raziskovalcih in poteku raziskave so objavljeni na spletni strani www.re-
urban.com
6 Haase, Annegret - Steinfuehrer, Annet: Understanding and Key indicators
of Reurbanisation with Reference to Demographic Change, UFZ Leipzig-
Halle, Lepizig 2003.
7.	Kletzander, A.: Urbane Regeneration in Nordengland, Augsburg 1995.
8.	Power, A., Mumford, K.: The slow death of great cities? Urban
abandonment or urban renaissance, Layerthorp 1995.
9.	Fister, P.: Comparative disciplinary analysis for architecture and planning,
referat, Leipzig 2002, www.re-urban.com/home (WP4)
10.	Fister, Peter: The experiment of "Open Planning" in the revitalisation of
historic centre, v: Urban conservation in Europe and America, Planning,
Conflict and Participation in the Inner City, European regional conference
of Fulbright comissions, Rome, 1975.
Sliki:
shema procesa reurbanizacije kot jo utemeljujejo socio demografski problemi
(A. Haase, Leipzig 2003)
prof dr Peter Fister
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
peter.fister@arh.uni-lj.si
Borut Juvanec
2oo3/1
PANJSKE KONCNICE IN NJIH POSLIKAVA
Beehive Boards Significance and Content: Is Illumination Really Necessary?
AR
prejeto 12.3.2003
povzetek
Panjska končnica je sprednji del panja. Ob tem se postavlja vprašanje ali sta
poslikava in barvanje namenjena čebelam ali človeku.
Res je, da ima vstop v panj le domača čebela in da je tujka takoj pokončana,
četudi tja le zaide. Zato je razpoznavnost zelo pomembna: na videz temu služijo
predvsem močne barve. Dejstvo pa je, daje barvni spekter čebele zelo omejen, v
primeri s človekom celo premaknjen. Zato je bolj gotova razlaga, da gre za
izpoved človeka, čebelarja. Gre za sanjarjenje, ki je plod značilnosti
čebelarjenja: strpnost, počasnost, previdnost. Čebelarji so predvsem moški.
Tako nastopajo v risbah predvsem ženske in to v prispodobah. Prispodobe so
odraz zatajevanja in zavrtih strasti: gre predvsem za kaznovanje. Cvetličnih
vzorcev, krajin ali tihožitij skorajda ne najdemo. Čebele se jih naužijejo v naravi,
res. Po drugi strani pa čebele pol vseh slik ne vidijo: torej so slike namenjene
človeku.
Poslikava panjskih končnic je razvita pri nas v visoko kulturo. Kako pa je
drugje?
Panj seje razvil iz besede "panj" ali "duplo", ki gaje človek le prilagodil.
Obstajajo panji v glini, v slami in v lesu. Čebelnjak kot arhitektura, ki združuje
več panjev v funkcionalno celoto, je lahko vklesan v skalo, sestavljen iz kamnov
ali pa je lesen. Možne so izvedbe tudi v zidu, premični panji pa so sestavljeni v
ohišje voza ali danes avtomobila, pa še ta ideja je stara vsaj sto let.
Čebelnjak, kot ga poznamo pri nas, je izjemna arhitektura, a še zdaleč ne najbolj
zanimiva. Poslikave pa so značilnost: članekjih navaja in daje iztočnice drugim
strokam, ki morajo nekatere ideje o tem potrditi ali zavreči.
ključne besede:
sat, panj, čebelnjak, panjska končnica, estetika, arhitektura
summary
The beehive board is the central part of the beehive. Here one wonders, whether
illumination or painting is needed for bees or humans.
It is true that entry to a beehive is allowed only for resident bees, alien bees are
immediately killed, even if they venture there by accident. Distinctiveness is
therefore very important: apparently provided predominantly by strong colours.
The fact stands, that the colour spectre of bees is very limited, when compared to
humans it is actually even shifted. Therefore a more veritable explanation is that
it is a form of human expression of the beekeeper. It is all about dreams, a
product of the beekeepers nature: patience, slowness and prudence. Beekeepers
are most often men. Thus the illuminations usually depict women, often as
allegories. Allegories are an expression of denied and suppressed passions: they
are about punishing women. Can we explain them as psychological tests for
visitors: an overzealous viewer can induce reactions in bees, who will
understand waving or swift movements as endangerment and react with
punishing stings?
The Slovenian word for beehive developed from the word "panj", meaning tree
stump, which humans adapted for their own use.
The bee house, as we know it in Slovenia, is exceptional architecture, but by far
not the most interesting one. Illuminations are nevertheless typical: the article
presents them and provides starting points for other professions, which could
confirm some ofthe stated ideas.
key words:
honeycomb, beehive, beehive board, bee house, aesthetics, architecture
Ob vprašanju ali je poslikava panjskih končnic namenjena
človeku ali čebelam pridemo do kar nekaj protislovnih dejstev.
Veljamnenje, daje zelo pomembno, da najde čebelasvoj panj. Ko
vstopi v tujega, jo prepoznajo kot tujko in kot vsiljivko, zato jo
ubijejo. To ne velja za mlado čebelo, ki jo sprejmejo in vzamejo
kot delavko. Mlada čebela še ne diši po svojem panju, stara pa
ima duh, ki nedvomno govori o njenem izvoru. Zato je
razlikovanje panjaključnegapomena. To je res.
VIDNOST
Druga plat medalje je, da ima čebela premaknjen spekter barv: v
primerjavi s človekom vidi nekatere barve zunaj človekovega
vidnega polja, ne vidi pa na primer zelene ali rdeče, ki ju enači s
črno.
Rastline se temu prilagajajo povsem logično: osnovno polje, kjer
čebela izbira svoj plen, je črn, torej nevtralen. Rdeči cvetovi
imajo vedno kontrast: v beli, rumeni barvi in to posebej tam,
kamormora sesti žuželka, dajo oplodi.
Cvetlica ne nudi medu zastonj: od žuželke zahteva plačilo -
oploditev. Zato je trava zelena in ni zanimiva za žuželke. Bela
barva je najbolj kontrastna na črni (tako jo vidi čebela), zato je
pretežno največ belih cvetov. Vidni so še rumeni, potem pa je
kmalu konec izbora: oranžna sega že v črno, modra ji je še bliže.
Seveda pa je treba računati, da ne oplajajo le čebele, pač pa tudi
druge žuželke in metulji, ki imajo spet drugačne značilnosti.
Nekateri cvetovi vabijo tudi z udobnostjo: žuželka varno prileti in
se spet spusti, udobno posesamed.
Nekatere rastline z obliko in z barvami cvetov posnemajo žuželke
same: ampak te so namenjene drugim, bolj agresivnim živalim.
Za človeka je zelo pomembno, da so cvetovi, ki mu zagotavljajo
predvsem C vitamin (sadje), bele barve, torej so čebelam zelo
vidni. Vidnost pomeni večjo možnost oploditve. Jablane, na
primer, so že take, in za človeka povsem nevpadljiva ajda v belo
rožnati barvi predstavlja čebeli močan kontrast in s tem veliko
vidnost in opaznost.
postavitev Čebelnjaka v prostor
Dosegljivost in postavitev čebelnjaka bi sodila pravzaprav na
konec, po opisu panja in čebelnjaka kot objekta, a sta vezani na
doseg čebel samih. Pomembno je, da čebele dosežejo cvetove (do
kakih pet kilometrov), še pomembneje pa je, da se varno vrnejo:
otovorjene in utrujene. Nemalokrat se zgodi, da čebela tako točno
izračuna svoj doseg, da se zruši na pragu svojega panja ali celo
pade na žrelo spodnjega. "Posebno mlade čebele, ko prvič izlete,
padejo večkrat zovljo nezmožnosti v letanju, še preden svoj panj
dobro zapazijo, na brado spodnjega, smatrajo tega za svojega,
gredo, kadar se zopet vrnejo, vanj, in ker jih druge čebele rade
noter spuste, ostanejo tudi potem tu" (Rojina 1906,29).
Rojina povzema po Janši možnost, ki jo ponuja pravokotni leseni
panj: sestavljanje, vezanje in premik z vozom.
ČEBELNJAK
Po Janši je definicija čebelnjaka taka: "Panjovi morajo biti pred
solnčnimi žarki, pred dežjem in drugim hudim vremenom
zavarovani ter varno in mirno stati. Tak prostor imenujemo
čebelnjak" (Rojina 1906,25).
Čebelnjak je objekt, ki omogoča sestavu panjev, da funkcionira,
konstrukciji da nosi, strehi da ščiti z vertikalne smeri, z
odstavitvijo od tal pa ščiti pred vhodom neprijaznih živali. Janša
omenja trdnost čebelnjaka, uporabnost za človeka, varnost pred
zunanjimi vplivi, celo varovanje pred tatovi (Rojina 1906,26).
Slika 1: Mali čebelnjak po Janši: ima stene, streho in je odmaknjen od tal
(Rojina 1906)
Zanimivo je, da predlaga "cenejši čebelnjak" v obliki enega
samega panja, ki pa ima vse elemente čebelnjaka samega. To so
a odmik od tal
b lesen, pravokoten panj
c streha
Odmik varuje pred plenilci s tal (pri tem je mogoče tudi kako višje
mesto), oglat panj je preprosto postaviti in pritrditi, streha varuje
pred vertikalnimi vplivi (dež, sonce, vročina, delno mraz), pa še
zaradi enostavnega odstranjevanja omogoča kontrolo.
Pri čebelnjaku predlaga "strmo streho", ki paje ne nariše. Morda
zaradi preprostosti izvedbe ali zaradi cene ali zaradi modnosti
predlaga enokapno streho (Rojina 1906, tabla V). Take strehe
naši čebelnjaki ne poznajo.
Enako ne omenja kritine: nedvomno najboljša je slamnata
kritina, saj odvaja vodo, ščiti pred toploto in pred mrazom, je
dosegljiva in nedvomno najcenejša. Morda je ne omenja, ker bi s
tem posegal na področje oblikovnja arhitekture, ki je na vsak
način odraz lokalnih možnosti, znanja in potreb. Slamnata streha
je bila nevarna predvsem v vaseh in v mestih, kjer se je ogenj hitro
širil in uničeval cela naselja. Čebelnjak že praviloma stoji na
samem, odmaknjen od hiše, čeprav na dosegu pogleda. Tako se
zdi, da je risba najverjetneje odraz novih hotenj v luči
ekonomizacije in morda celo poenotenja v avstroogrski
monarhiji. Današnja globalizacija je temu sumljivo podobna,
čeprav ima zaradi ekonomskih učinkov mnogo več možnosti na
uspeh.
O porisavi in o barvanju končnic pa nič.
PANJ
Končno o tistem, ki definira čebelnjak: o panju.
Beseda panj izhaja iz "dupla" ali "panja", kar poudarja tudi Rojina
(20): "Naravno prebivališče čebel so v divjavi votla drevesa,
skalne razpoke, luknje in špranje...
Posodo, kjer čebele združno žive, delajo in se množe, imenujemo
panj, košnico, pleter i.dr." (Rojina 1906,20).
panj
podaljšek (po potrebi)
Slika 2: Vertikalno duplo, naravni panj, je človek uredil v boljuporabno obliko v
horizontalni smeri. Iz ličkanja pleten vertikalni panjpo Rojini ima več elementov.
Glinasti panj, ki izhaja še iz časov Feničanov, še danes uporabljajo na Malti
(Juvanec 2oo2)
Najboj naravna oblika je torej vertikalno duplo, ki si gaje človek
prilagodil v horizontalno lego. Nekatere oblike panjev pa so
obdržale tudi vertikalnost, odvisno od materiala, ki je na
razpolago: plutovinast panj v Španiji (Juvanec 2002) drevesno
deblo dobesedno posnema.
Okrogli tloris panja iz prepleta (iz mehkih, upogljivih vrbovih
vej, ki so včasih tudi napol prerezane, da jih laže upognejo) ali iz
slamnate "kače", ki jo spiralno uvijajo vse do temena, so
normalne, naravne in edine možne oblike preproste konstrukcije.
Preplet je zatesnjen z glino, kije ojačana s kravjakom, slamnati
zvitki so poviti. Obe izvedbi imata na vrhu nekak ročaj, saj lahko
služita tudi za lov na pobegle roje.
Anton Janša je v sredini osemnajstega stoletja (rojen 1734, umrl
1773) postal cesarsko kraljevi čebelar na Dunaju in je uvedel
oglat, lesen panj, ki gaje moč sestavljati ("nakladni panj") in
kontrolirati njegovo vsebino (satje). To je začetek modernega
čebelarstva.
VSEBINE POSLIKAV
Zanimivo je, da je izbor poslikav panjskih končnic razmeroma
majhen: gre za prizore iz preprostega življenj a, za epske,
pripovedne prizore ter za imenitne prikaze predstav preprostega
človeka o pravici in krivici, o ženski, hudiču in še o čem.
Malo je krajin in narave: kolikor obstaja ta tematika, je vezana na
izjemne elemente - grad na visokem griču, cerkev z visokim
zvonikom ali s kakim čudežem (največ s svetlobo), narava
nastopa le, če je povezana s kakim dogodkom (obešenje, poroka,
krst).
Zgodbe so vedno znane: ni nove in ni novih, neznanih oseb. Gre
seveda za enodejanko, za zgodbo v eni sliki, kjer morajo biti
stvari jasne in poznane - varianta na znano temo je le v risarski
tehniki in seveda v naboju, ki ga avtor izžareva.
Lirične vsebine malone ni, vse mora biti z vsebino, ki se lahko
pripoveduje, zato skoraj ne najdemo cvetic, ne v detajlu, ne v
šopku, ne kot vzorec.
Zanimivo je, da je vzorec izjemno močan etnološki motiv,
predvsem v vezenju in v poslikavah lončenine.
Na panjskih končnicah tega preprosto ni. Premalo zanimivoje.
Narava nastopa le kot ozadje za zgodbo, ki je v prvem planu.
Verskih podob je malo, kolikor obstajajo, so to manj znani ali
lokalni svetniki, pri čemer je poudarek na dejanju samem: čudež,
pomoč, pokora. Pogosto nastopa le hudič, pa še ta tedaj, ko dela
red: največ med ženskami. Lahko se tudi pripravlja na dejanje -
brušenje krempljev na primer - kar predstavlja grožnjo ali namen
kaznovanja.
Zelo redke so slike portreta: že zaradi formata, ki je izrazito
panoramski.
Nasploh na končnicah ni detajla, ker je premalo izpoveden.
Najbolj pogostna vsebinaje ženska.
Pri tem ne gre za lepoto, za poveličevanje ljubezni. Nikoli ne
nastopa spolnost.
Največkrat so prikazane ženske slabosti, tako v dejanju kot
smiselno.
Nečimrnost in lepotičenje nastopata redko, pa saj v kmečkem
življenju zanju ni bilo prostora. Edina izjema je mlin mladosti,
kjer na eni strani vstopajo grde, stare babe in na drugi izstopajo
lepe mladenke.
Najbolj pogosten motiv je kaznovanje: za jezikanje rezanje
predolgega jezika, za druge prestopke palica po riti, tlačenje v
mlin.
Posebna izvedba panjskih končnic je barvanje prve stene panja
brez vzorca, risbe ali vsebine. Pri tem panjska končnica ni več
podolgasta, pač paje bolj visoka in se ravna po odnosu širine proti
višini AZ panja, kot se pač največ uporablja.
NAMEN BARV IN RISB
Prepoznavnost je prvi namen, ki nastopa v čebelnjaku. Čebelam
je treba omogočiti preglednost panjev in čimbolj olajšati izbor,
kadar je panjev v čebelnjaku veliko. Že Janša je navajal, da je
treba panje postavljati čimbolj vsaksebi in da je sestavljanje
panjev v čebelnjaku v vrste in celo v višino, slabo (Rojina 1906,
30), "nepripravno in škodljivo".
Slika 3: Barve današnjih panjskih končnic: čebele tako rdečo kot zeleno vidijo kot
črno, tako daje efekt tega barvanja za čebele bolj jalov.
Prepoznavnost je tudi namen barvanja prvih strani panjev danes:
a barvanje v rdeči in v zeleni barvi je pomota čebelarja, ki ne
pozna lastnosti svojih čebel.
Kolikor so barve take, da jih čebele zares ločijo, pomagajo
prepoznavnosti in so dosegle namen, ki ga panjskim končnicam
pripisujemo.
Risbe na končnicah so prvič manj intenzivne in od daleč manj
prepoznavne, zato je ta namen kot celota vprašljiv. Ker pri risbah
nastopajo predvsem rdeče barve, ki jo čebele zamenjajo s črno,
enaka paje tudi zelena, je prepoznavnost slikarij na panjih vse
manjša.
Popolnoma razumljivo je, da iz istega razloga ne nastopajo
monohromatske, enobarvne risbe ali risbe, narisane z eno barvo.
Predvsem ni črtnih risb. To govori v prid temu, da so slikarije
namenjene raznobarvnosti in s tem čebelam.
Barvne slike z zmanjšano vrednostjo prepoznavnosti so začebele
manj pomembne. Barvne slike z močnimi vsebinami so bolj
zanimive za človeka, manj čebelam.
Namen teh slik je ugajati človeku. Kdo je ta človek? Je čebelar
sam ali so njegovi gostje ali celo samo mimoidoči?
Namen slik z epsko, pripovedno vsebino, je nedvomno
vzpodbujanje k razmišljanju, je vzpodbujanje domišljije,
sanjarjenje. Poseben problem je privoščljivost, maščevanje in
kazen: vse to veje iz slik, ki krasijo čebelnjak.
PANJI DRUGJE, DRUGI MATERIALI
Panji so lahko iz lončenine, iz slame, vejevja ali iz lesa.
Slika 4: Panji raznih oblik: iz šibja pleten panj, zamazan s kombinacijo blata in
kravjaka (za tesnjenje in za izolacijo). Iz ličkanja pleten panj je okrogel, oglat
lesen panj pa že ima lastnosti modernega panja: sestavljanje. (Juvanec 2oo2)
Najstarejši panji izhajajo iz Punskih časov (Jaccarini 2oo1) injih
najdemo največ na Malti, pa tudi na Cipru in v Maroku. To so
čebelnjaki, vrezani v skalo, takorekoč jamski čebelnjaki, ki imajo
predvsem glinaste panje. Ti so okrogli, z ožjim vratom z
odprtinami, podaljšujejo se s segmenti in se končajo s ploščatim
kamnom.
Slamnate panje omenja že Janša, ki je narisal vertikalni panj s
podaljški. Narejen je iz slamnate kite, ki je prevezana in teče
spiralno od začetka do konca oboda (Rojina 1906, tabla III).
Janševih panjev ne poznam, pač pa so do nedavna uporabljali
panje, ki so nekaki obrnjeni koši. Na drugi strani odprtine (ki jo
vežeta dve povezani palici) ima ročaj, ki služi, kadar je panj
namenjen za lovljenje roja na vejah. Na Štajerskem so postavljali
te panje podnapušč domače hiše, na Ptujskem polju, v Markovcih
so bili taki panji na treh nogah in pokriti z otepom slame. Enako
pokrite panje navaja literatura tudi v Španiji (Galicija).
Panj iz prepleta ima nekoliko posebno obliko: predvsem
zaključek je drugačen. Gre za preplet iz vrbovih vej, ki se konča v
nekak stožec, ta pa služi kot ročaj. Preplet ni tako tesen kot slama,
zato so jih premazali s kombinacijo blata (gline) in kravjaka, kar
ni le zapiralo odprtin, pač pa predvsem ščitilo pred
temperaturnimi razlikami.
V Španiji (Valenciana, La Mancha) imajo drevesa plutovce.
Deblo zarežejo dvakrat okrog in okrog, potem pa dvakrat po
višini, nato drevo slečejo. Obe polovici "zašijejo" z velikimi
vbodi, panj postavijo na leseno ploščo in ga pokrijejo s plutastim
ovalom. Zgoraj je okrogla odprtina za zračenje (pa tudi za
prijem), spodaj je podolgasto žrelo za čebele. Arquitectura
vernacular v svojem tretjem zvezku priobčuje slike takih panjev,
ki so pokriti s lamnatim otepom. reč izgleda identično našim s
Ptujskega polja.

Slika 5: Bistvo oglatih panjev je možnost sestavljanja: tako v vertikalni kot v
horizontalni smeri. Element oglatega panja je sprednja stranica, ki je za vsak panj
lahko značilna.
S pojavom oglatega lesenega panja se začne možnost barvanja in
opreme čelne plošče, a se tega navadno nikjer ne poslužujejo.
Panji so razpostavljeni v bolj ali manj ravnih linijah (na Malti na
primer v ogradi kamnitih čebelnjakov, v Španiji pa na terasah
pred jamami v strmih brežinah), brez značilnih barv, kar čebel
očitno prav nič ne moti.
Slika 6: Čebelnjaki na Malti so vrezani v skalo ali pa sestavljani iz kamnitih
zidakov, postavljeni so vedno v brežino, da imajo izhode za čebele proti jugu, pred
vetrom pa so zavarovani z zidcem. Razlikovanja med panji ne poznajo, čeprav jih
je včasih v enem čebelnjaku po sedemdeset in več.
zatočišče skrito. Oba elementa - umik pred svetlobo in pred
pogledi imata pravzaprav identične sestavne dele - skrivanje.
Doseg ima isti namen, varovanje pred plenilci. Tako bi naj bilo
satje oddaljeno od zunanjosti vsaj za doseg plenilca, pa naj bo to
medved ali človek.
Ne glede na to, daje skrivanje en element postavitve v prostor, je
drugi prav obraten: preglednost in vidnost.
Čebela se nameri že prav zgodaj direktno v odprtino svojega
panja, zato ga mora pravočasno opaziti. Nedvomno je, da so
naravni panji zaradi varnosti, ki predstavlja preživetje, v
nasprotju s tem dejstvom.
Človekovi panji, še tako naravne barve in oblike, so zato
postavljeni na izpostavljena mesta, a čimbolj varno. Na domači
hiši so to dvignjeni prostori (zaradi dostopa malih živali, zaradi
varnosti človeka, da ne pride v linijo leta čebele, pa zaradi čim
lažjega doleta otovorjenih čebel). Idealna mesta so pod
napuščem, kjer je tudi možnosti veliko - predvsem štrleče
konstrukcijske konzole so idealne za nameščanje desak, na katere
pridejo panji. Prepoznavnost je v tem primeru lokacija sama.
Poseben problem predstavljajo leseni oglati panji, ki jih je uvedel
Janša. Njihova prednost je v funkciji, v varnosti, v možnosti
sestavljanja. Vse to so pozitivni elementi. Negativno pri tem pa
je, da je niz panjev povsem enak in da je treba vendarle zadeti
pravo odprtino.
Več: najstarejši še obstoječi čebelnjaki na Malti so vklesani v
skalo - odprtine so navadno v treh vertikalnih vrstah,
horizontalno pa jih je kakih petnajst. Vse odprtine so enake, po
kakih petinštirideset v čelni plošči devetdeset centimetrov krat
pet metrov. In čebele so našle pravo odprtino (Juvanec 2002).
VPRAŠANJE IZVORA IN NAMENA
Barva
Z ozirom na materiale prvih panjev in pa na dejstvo, daje naravno
okolje za čebele povsem običajna narava, dupla, razpoke in
luknje pa so predvsem temnejši elementi, barva kot prepoznava
ni običajen način.
Prvi panji so iz naravnih materialov, neobarvani, pa tudi s časom
so potemneli in s tem izgubili prepoznavnost.
Kasnejše oblike panjev in čebelnjakov ne uvajajo barve, so
primarno obarvani, skladni z naravo, predvsem v rjavih odtenkih,
tako v lesu kot v kamnu.
Oblika
Morda bi lahko bila značilna oblika, a še ta je amorfna,
neeksaktna in nikakor ni tipična, prej obratno. Razpoke, odprtine,
napušči so predvsem neopazni elementi naravnega okolja: že po
svoji naravi so skriti, s temno barvo. Sence so ključni elementi
zarez, krušijo ali odbijajo se ostareli materiali, ki so že zaradi tega
temnejši. Neeksaktne oblike se stapljajo z naravo in zavajajo
pogled.
Postavitev v prostor
Lokacije varnih zatočišč so že po svoji naravi skrite pred
svetlobo, soncem, pogledi in dosegom.
Svetloba in sonce: vosek, kije gradivo za satje, je povsem bele
barve in na svetlobi potemni do povsem črne barve (Rojina 1906,
17). Po svoje je treba že zaradi barve satja panj skriti, čas pa to še
pospešuje.
Pogledi privabljajo roparje, zato je naravno, da mora biti
Slika 7: Rojina prikazuje sestav mnogih panjev na vozu (za iskanje paše), a je taka
postavitev v sklope že zametek modernega čebelnjaka. Čeprav ga Janša (Rojina
1906) odsvetuje, seje velik čebelnjak razvil prav v tej smeri.
Janša opozarja, da ni dobro nameščati panjev preveč skupaj in
posebej ne v nadstropja, a uporabna vrednost je prav pri tem
večja.
Očitno pa je, da se Janši ni zdelo vredno omenjati prepoznavnosti,
tudi ko je predlagal sestav množice panjev v sklop. Očitno so
čebele to prepreko premagale s svojim izostrenim orientacijskim
čutom in s pomočjo vonja domačega roja.
Barvanje in slikarija panja
Barvanje in poslikava panja je človekovo delo.Na prvi pogled
služi prepoznavi, razlikovanju panjev med sabo, torej je
namenjeno čebelam.
Po drugi strani pa so slikarije pisane in uporabljajo barve, kijih
čebele ne prepoznajo, zato mnogokje barvanje ni efektno.
Slika 8: Tudi živalski motivi so prav pogostni: pa čeprav se obnaša medved prav človeško (čebelnjak pri Jurčičevi domačiji na Muljavi)
Slika 9: Želje osamelega čebelarja: mlin lepote, ko na eni strani vložijo staro, grdo žensko in jo na drugi dobijo lepo, mlado (čebel. na Jurčičevi domačiji, Muljava)
Slika 10: Babo žagajo na dvoje: priljubljen motiv maščevalnega človeka (Jurčičeva domačija na Muljavi)
Pripoved
Slikarije in motivi panjskih končnic so definitivno epske narave,
z vsebino. Vzorcev ali enakomernih likov praktično ni, celo
detajlov ne. Vse je v velikem planu, kjer je mogoče čimveč
povedati. Gre torej prvenstveno za pripoved, za zgodbo.
Pri tem je efekt predvsem burjenje domišljije, zadovoljstvo, ko
vedno zmaga pravica, ko krivce ujamejo, jih definirajo in
kaznujejo.
Dejstvo je, daje čebelarjenje moški poklic, zato je tudi izbor tem
temu ustrezen.
Zanimivo je, da v čebelarstvu ni golih deklet in ne spolnosti, kar
poznamo vse od grške kulture in celo v Egiptu. Odgovor bi lahko
bil: ker gre za epske pripovedi, ker gre za čas razsvetljenstva z
rastjo kulture in ker v kmečkem življenju nikoli ni šlo za udobje,
užitek, pač pa za delo in za njegov efekt.
SKLEP
Barvanje panjskih končnic nedvomno pripomore k njihovi
prepoznavnosti, a le delno in v omejenem smislu, saj čebele
vidijo drugačen spekter barv od človeka. Barvanje v barvah, kijih
čebele ne vidijo, je torej jalov posel, brez smisla.
Enako je z vsebinami slikarij: čebele jih ne razumejo in torej ne
pripomorejo knjihovi orientaciji.
Logičen sklep je, da so slikarije in barvanje panjev namenjene
človeku.
Posebnih znakov razlikovanja, kot jih poznamo v pastirskem
življenju, pri čebelarjih ni.
Včasih pismenost ni bila sama po sebi umevna, zato označevanja
s črkami, napisi ali s številkami ni.
Determinacija z motivi je torej logična.
Namenjenaje čebelarju. Ne čebelarki.
Za to govori izbor motivov, kjer so na ključnem mestu prav
ženske.
Ne gre le za burjenje domišljije, za razmišljanje in za
zapolnjevanje časa.
Psihološki profil čebelarja je po tej logiki: umirjen, a pod silo
grožnje.
Ta prisila je naravna: čebela vsak sunkovit gib človeka na svoji
poti kaznuje, pa čeprav to plača z lastnim življenjem. Pod tem
vplivom se razvije človekova domišljija in se usmerja predvsem
v iskanje krivca. Krivec je navadno tisti, ki ga ni zraven. In če je
čebelar moški, če je pri čebelnjaku sam, je lahko tisti, ki "spada
zraven, a ni prisoten", le ženska.
VIRI
Jaccarini,C: Girna and Mgiebah,
Mellieha Council, Mellieha Malta 2001
Juvanec,B: Mighba, čebelnjak, Research
Universita ta'Malta, Msida Malta 2002
Juvanec,B: Arhitektura panja, raziskovalna naloga
Fak. za arhitekturo, Ljubljana 2002
Juvanec,B: Arquitectura en piedra secca,
Documentacion, Universitat Politecnica Valencia 2002
Lakmayer,F: Umni čebelar, Mohorjeva družba, Celovec 1907
Rojina, F: Antona Janša POPOLNI NAUK O
ČEBELARSTVU*	I.N.Babnik, Ljubljana 1906
* Anton Janša, rojen v Breznici na Gorenjskem 1734, je bil
cesarsko kraljevi čebelar na Dunaju. Napisal je "Razpravo o
rojenju" in pripravil splošni nauk o čebelarstvu, predvsem
grafični del, a je 1773 še pred izidom umrl. F. Rojina je z
njegovim materialom izdal knjigo, ki je izšla pri založbi I.N.
Babnik, Ljubljana leta 1906.
V tem kontekstu je treba iskati vsebine motivov panjskih
končnic. Čebela uči, da je treba krivca kaznovati. Torej naj bo
ženska kaznovana.
Ker pa čebelar ni rabelj, vera pa ponuja dežurnega eksekutorja,
izvrševalca: hudiča, zlodeja, vraga, je to idealna oseba. Zato torej
največ končnic s tem motivom.
Pa še nekaj je: čebelar ni slikar in ni avtor panjskih končnic. Le
postavlja se z njimi.
Toda - če se postavlja z bahavostjo kot so panjske končnice, ki so
pri nas postale še nekaj več: identiteta, mu tega ne gre zameriti.
Panjske končnice predstavljajo enega viškov naše preproste
likovne kulture, so naša prepoznavnost. Če bi jih bolj poznali, bi
bile tudi naš ponos.
prof dr Borut Juvanec
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
borut.juvanec@uni-lj.si
Igor Kalčič
IDENTITETA SLOVENSKE
STANOVANJSKE ARHITEKTURE
Identity of Slovenian Residential Architecture
2oo3/1
AR
prejeto 30.3.2003
povzetek
Bivalna kultura je del splošne kulture vsakega naroda. Bivalno kulturo
sestavljajo različni elementi kot: način življenja, navade, ideali, razmerje med
individualnimi in splošnimi vrednotami, želje in prednosti, celo statusni simboli,
zunanji vplivi, podedovane lokalne in tradicionalne poteze. Vsi ti elementi, vsak
po svoje, izhajajo iz podedovanih načel, navad in potreb in so z vsemi ostalimi
elementi kot: uporaba novih materialov, novih tehnologij, tehničnih standardov,
nove opreme, rezultat narodove kulture skozi njegovo življenje, ali drugače
povedano, povezujejo sedanjost s preteklostjo. Nekateri elementi slovenske
bivalne kulture so bili razkriti, nekateri so ostali skriti, pa se še lahko razkrijejo v
prihodnosti, če se bo to področje raziskovalo naprej. Razkriti so omogočili, da se
je definirala slovenska bivalna kultura, da ima nekatere poteze, ki jo izrazito
ločijo od bivalnih kultur drugih narodov s tempa seje dokazala tudi njena lastna
nacionalna identiteta.
ključne besede:
arhitektura, identiteta, bivalna kultura, tradicija, stanovanjska hiša
Bivalna kultura je eden najpomembnejših fenomenov v
načrtovanju, projektiranju in realiziranju stanovanjske
arhitekture. Zabeležke in testiranja nekaterih posebnih lastnosti
slovenske bivalne kulture lahko pomagajo pri poskusu
definiranja identitete slovenske stanovanjske arhitekture, s tem
pa tudi slovenske arhitekture nasploh. Analize za dosego tega
cilja bi morale vsebovati elemente kot: načini življenja, navade,
ideali, splošne in individualne vrednote, želje, prednosti, zunanji
vplivi, celo statusni simboli, pa tudi in morda še bolj: podedovane
lokalne in tradicionalne poteze, ki povezujejo sedanjost s
preteklostjo. Vplivajo pa tudi povsem drugačni elementi, ki jih ne
smemo zanemariti: novi materiali, nove tehnologije, novi
tehnični standardi, novi načrti, nove tipologije itd. Vse te poteze
definirajo identiteto stanovanjske arhitekture, elemente in
karakteristike, po katerih se ta naša stanovanjska arhitektura
prepozna med drugimi stanovanjskimi arhitekturami.
Kriza identitete je vse bolj prisotna zaradi teženj po
internacionalizaciji in globalizaciji sveta, ki naj bi zbrisale meje
med deželami, narodnostmi ter kulturami in nazadnje tudi
identitetami. Vprašanje je, kako hitro se lahko to zgodi?
Ali je slovenska bivalna kultura, ali je identiteta slovenske
stanovanjske arhitekture in alije vse to zraslo tudi iz dediščine, bo
pokazala prihodnost in naša prizadevanja za raziskovanje tega
fenomena.
Bivalna kultura
Bivalna kultura kot del splošne kulture je samo nekakšen okvir za
znanstveno raziskovanje, metoda za analiziranje elementov, ki jo
sestavljajo, koristna in uspešna metoda za študij identitete v
arhitekturi.
summary
Living culture is a part of any nation's general culture. Living culture consists of
various elements, such as: way of life, habits, ideals, relationships between
individual and common values, desires and esteem, even status symbols,
external effects, inherited local and traditional actions. All these elements, each
in their own right, stem from inherited principles, habits and needs and together
with other elements, such as: use of new materials, new technologies, technical
standards, new facilities, are the result of a nations culture through life. Put
differently, it ties the present with the past. Certain elements ofSlovenian living
culture were disclosed, some remained hidden, but can be researched in the
future, ifthis direction ofresearch continues. The disclosed elements enabled the
definition of Slovenian living culture, which has certain features that distinguish
it from the living culture of other nations, thus simultaneously proving its' own
national identity.
key words:
architecture, identity, living culture, tradition, home
Globalizacija in internacionalizacija
Cas v katerem živimo ni več tako preprost, kot je bil včasih. Svet
kaže močne nagibe do približevanja k procesom globalizacije in
internacionalizacije. Kibernetična družba, kot rezultat svetovnih
trendov in naporov, bo skušala zbrisati meje med deželami,
narodi, kulturami in identitetami. Pesimistični scenarij ponuja
rešitve, da ne bo več narodnosti, nacionalne arhitekture,
nacionalne kulture in nacionalne identitete. Optimistična
predvidevanjatrdijo, dani resno in popularno verjeti v skorajšnjo
uresničitev pesimističnega scenarija. Ali smo Slovenci
pripravljeni, da postanemo člani mednarodne združbe? Odgovor
na to vprašanje je mnogo bolj zapleten, kot smo si sami
pripravljeni priznati. Pa vendar je vključevanje v globalno
(Evropsko) skupnostneizogobno.
Arhitekturna, kulturna in narodna identiteta
Za definiranje različnih vrst identitet moram najprej definirati
termin "identiteta", ki ima vsaj dva povsem nasprotna pomena:
Relativna identiteta (Sliki 1,2), ki pomeni najširše, splošne,
enotne lastnosti, ki določajo, da sta primerjana objekta
povsem enaka, ista (istost, enakost, univerzalnost,
generalnost). Relativna identiteta je torej nekakšana metoda,
ki omogoča branje prostorskih struktur, kot npr.: mesto, vas,
hiša, cerkev, gora, reka, cesta, trg...
Absolutna identiteta (Slike 3-6), ki pomeni ozke,
individualne, razpoznavne lastnosti, ki določajo, daje vsak
objekt lahko enak samo sebi (enkratnost, individualnost,
"vedno različen od drugih"). Absolutna identiteta je torej
metoda, ki omogoča prepoznavanje povsemjasno definiranih,
enkratnih prostorskih struktur, kot npr.: Eifflov stolp v Parizu,
Trg sv. Marka v Benetkah, Empire State Building v New
Yorku...
Relativna identiteta
Absolutna in relativna identiteta sta pravzaprav edini način in
metoda za iskanje in definiranje karakteristik in lastnosti narodne
identitete v arhitekturi. Nacionalna identiteta je potemtakem
istost, enakost in univerzalnost na eni strani in enkratnost,
individualnost ter "vedno različen od drugih na drugi strani"
(pripadajoč določenemu narodu ali nacionalnosti). Narodna
identiteta je po vseh teh definicijah predvsem nepogrešljiva in
pomembna za majhne narode, ki so se v svoji zgodovini borili za
svobodo, narodne pravice, za materin jezik, nacionalno kulturo in
druge nacionalne atribute.
Metoda dela
Bivalna kultura je zelo zamotan in konpleksen pojav, saj vsebuje
pojme kot način življenja, potrošništvo, modo, statusne simbole,
vprašanje individualnosti in skupnosti, individualnih in skupnih
vrednot, vprašanje potreb in želja, umetnosti in kiča... toda tudi,
ne nazadnje, intenzivnost pronicanja zunanjih vplivov.
Slika 1: mesto
Slika 2: hiša
Absolutna identiteta
Slika 6: mošeja Masjid al Madinah v Medini
Slika 3: španske stopnice v Rimu
Slika 4: most Golden Gate v San Franciscu
Slika 5: Eifflov stolp v Parizu
Analiza omenjenih elementov s pomočjo metode primerjave pa
že lahko uspe najti in definirati nekatere posebne poteze, ki bi
nedvoumno konstituirale bivalno kulturo v Sloveniji in s tem tudi
na zadnji stopnji nacionalno identiteto "Slovenske arhitekture".
O BIVALNI KULTURI V SLOVENIJI
Individualnost in skupnost ter individualne in skupne vrednote
Opazovanje reprezentativnih vzorcev stanovalcev glede na 4
zgoraj omenjene kategorije vedenja in načina življenja so se
pričela daleč nazaj, v zgodnjih 80-ih letih, z več raziskavami na
različnih področjih znanstvenega pristopa do stanovanjskih in
bivalnih problemov. Rezultati teh raziskav izkazujejo, da je
velika večina udeležencev postavila individualne vrednote in
individualnost daleč pred obe bolj družbeni kategoriji. Lahko bi
izpostavili številne razloge za to, prevladuje pa brez dvoma
dejstvo, daje individualnost lastna večini Slovencev. Posledica
tega je, da za stvari v skupni lasti ni treba skrbeti z razlago: "Saj ni
moje". Rezultat tega je, da je povsod prisotno pomanjkanje
vzdrževanja, neprimerna uporaba skupnih površin in prostorov,
parkiranje na zelenih površinah itd. In še ena poteza, ki potrjuje
prejšnjo ugotovitev; daje večina Slovencev srečnih ob nesrečah
sosedov, znancev incelo prijateljev.
Ta slovenska individualnost ima tudi druge opazne pojavnosti,
recimo v in na takoimenovani samograditeljski, masovni
enodružinski stanovanjski gradnji, pa tudi na vsem drugem
grajenem okolju, kot tudi na sami naravni krajinski sliki. Te
vidne manifestacije individualnosti zlahka izsledimo in
registriramo na številnih poljih zanimanja in aktivnosti, prav
posebej pa okrog "ustvarjanja novega doma". Pri ustvarjanju
novega doma je večina pomembnih odločitev že sprejeta: tip
zgradbe, tlorisna rešitev, arhitekturni elementi na lupini... vse to
je že vnaprej določeno z izbiro tipskega projekta (izdelal gaje
arhitekt). Kaj sploh še ostane investitorju, bodočemu lastniku
novega doma ? Spremembe prvotnega projekta, izbira dodatnih
materialov, barv, oblog in modnih dodatkov, dekoracije in vrtnih
ureditev..., vse v smislu iskanja cenenih nadomestkov za dosego
edinega, najvišjega cilja, biti drugačen od vseh ostalih
(individualnost z vsemi razpoložljivimi sredstvi).
Množična stanovanjska gradnja v samograditeljski praksi
izkazuje še eno pomembno značilnost. Čeprav je bila načrtovana
in projektirana v arhitekturnih birojih, je bila zasnovana brez
ambicij po "dobri arhitekturi", bilaje sprojektiranaprofesionalno
toda brez poznavanja bodočih stanovalcev, pravzaprav za
stereotipnega človeka, ki pa žal seveda ne obstaja. Projekti so bili
temeljito spremenjeni med gradnjo zaradi prej omenjenih
razlogov, pa tudi zaradi resničnih potreb investitorja, bodočega
stanovalca.
Današnje stanje je bolj optimistično. Po kakšnih 20 do 30 letih,
kar je doba ene generacije, so se močno dvignili življenjski pogoji
in standardi. Drevesa okrog hiš so zrasla in prerasla grajeno,
pojavlja se zanimanje za skupne interese, izginja nevzdrževani
prostor med objekti, zelenje postaja organsko tkivo grajenega
okolja. Stanovalci se vse bolj identificirajo s svojimi domovi in
njihovim okoljem, delno zaradi "korenin" kot tudi zaradi drugih
razlogov, ki so končno spremenili njihov odnos do
stanovanjskega in bivalnega okolja.
Individualnost ima še eno značilnost, ki pa ne izhaja iz množične
gradnje. Redki bodoči lastniki se odločajo najeti arhitekta za
projekt nove hiše, avtorske hiše, s profesionalno, umetniško
individualnostjo in enkratnim izgledom. Ta praksa narašča
zadnjih nekaj let in pokažemo lahko kar nekaj zanimivih
primerov takih unikatnih objektov tudi v stanovanjski gradnji.
Avtorska arhitektura v tistem najvišjem umetniškem in estetskem
smislu predstavlja zelo majhen delček nacionalne arhitekture, a
ne nepomemben, ker je uspešen model za generacije bodočih
graditeljev (v novi, drugačni obliki samograditeljske prakse).
Dobri modeli za bodočo množično gradnjo so dobrodošli, a le do
tiste točke, kjer je enostavno posnemanje prepovedano, kreativno
posnemanje pa dovoljeno in priporočljivo.
Avtorska arhitektura
Slika 7: arh. Nande Korpnik: Hiša Acman v Grižah
Slika 8: arh. Nande Korpnik: Hiša Acman v Grižah
Slika 9: arh. Nande Korpnik: Hiša izhaja iz dvojnega kozolca
Avtorska arhitektura
Avtorska arhitektura, hiša
Acman arhitekta Nandeta
Korpnika (Slike 7, 8, 9, in
10) je značilen primer
estetskega in umetniškega
projekta z močnim
nabojem individualnosti in
absolutne identitete.
Projekt enodružinske
stanovanjske hiše izhaja iz
dvojnega kozolca poleg
objekta, tako dimenzijsko
kot proporcionalno. V tem
primeru je bil jezik
tradicionalne arhitekture
preoblikovan in inter-
pretiran v nov, modern,
visokotehnološki jezik.
Samograditeljska arhitektrura
Samograditeljska praksa na podlagi tipskega projekta je značilen
primer tako imenovanih "sprememb", ne samo pri izbiri
dodatkov in dekoracije, ampak tudi pri izbiri tipa zgradbe, izbiri
vertikalnih in horizontalnih gabaritov, vmestitvi dodatnih
prizidkov ter sprememb v splošnem izgledu novogradnje.
Stanovanjske površine so nad nivojem terena, tako da ni nobene
direktne povazave z vrtom. Slab nadomestek te povezave je
velika terasa. Volumen te zgradbe je neskladen in izven merila
družinske hiše.
Ta hiša po tipskem projektu (Slike: 11, 12, 14, 15 in 16) je prava
"enciklopedija" napak in motenj, tako značilnih za množično
gradnjo na samograditeljski osnovi:
-	nesimetrična streha
-	stanovanje na dveh nivojih s samo štirimi stopnicami višinske
razlike
-	stanovanjska površina nad nivojem terena, ni povezave z
vrtom
-	garaža v kleti pod nivojem terena
-	majhni in povsem neuporabni balkoni
-	terasaje nad nivojem terena, ni povezave s parcelo
-	neprimerna in napačna uporaba materialov
-	razna dekoracija za poudarek individualnosti in identitete
-	uporaba "dodatkov" kot cilj za tekmovanje s sosedi,
"razkazovanj
Slika 14: tipski projekt: tloris, prerez, fasada
Sliki 15 in 16: ista hiše 30 let pozneje, ko so adaptacije in zelenje
spremenili njeno podobo
Prefabricirana hiša
Prefabricirana hiša (Slike 17, 18 in 19) je še en primer množične
stanovanjske gradnje (zaenkrat samo v razvitih deželah in še ne v
Sloveniji) z nekaj pomanjkljivostmi: ne more biti narejena na
samograditeljski načim, je veliko predraga, investicijski
postopek pa je prehiter. Nove ponudbe pri projektiranju in gradnji
prefabriciranih hiš omogočajo celo avtorsko, unikatno
pripravljene projekte in njihove izvedbe (individualnost proti
množičnosti)
Slika 11: pričetek gradnje
Slika 17: prefabricirana hiša RIKO, 1. faza
Slika 18: prefabricirana hiša, 3. faza
in Dalmaciji na Hrvaškem. Počitniška hiša je povsem obrnila
način življenja vseh tistih ljudi, ki so bili vpleteni v ta proces. Vsak
konec tedna utrujajoča vožnja v kilometrskih kolonah tja in nazaj.
Izguba časa, napetost, stres, vse skupaj samo za izpolnitev iluzije
drugega doma, kije "drugačen" od tistega, kar je bilo ideološko in
družbeno dosegljivo. Dejstva množične stanovanjske gradnje so
se žal ponovila tudi na teh počitniških lokacijah, manj akutno, a
vseeno opazno. Tudi tukaj je zelena scena z drevesi prerasla
grajeno okolje in tako zmehčala sliko počitniških naselij.
Posamezne počitniške hiše so bile običajno zgrajene po
regionalnih in tradicionalnih načelih, z uporabo razpoložljivih
tradicionalnih materialov. Vsa nesreča se prične pravzaprav šele
pri izvedbi dodatne dekoracije in drugih elementov identifikacije,
ki pa niso več iz tradicionalnega in lokalnega repertoarja. Ti
elementi so bili pripeljani iz domačega okolja (primarni dom) ali
celo uvoženi iz tujine kot modni dodatki, nadomestki, kič, a tudi
kot novi, sodobni materiali, izolacije, barve za les, opeko, jeklo,
beton itd. Spominjamo se še zelo temne lazure za les Sadolin, ki so
jo Slovenci uvedli v Istri na lesenih elementih svojih počitniških
hiš. V Istri se je v ta namen avtohtono uporabljala oljna barva v
nežnih rumenih, zelenih ali modrih odtenkih. Ta nepravilna
uporaba barve za les je temeljito spremenila izgled teh hiš in
naselij.
Primer te slovenske počitniške hiše (Sl. 20 in 21) v Istri je v bistvu
adaptacija obstoječe, zapuščene, a po vseh načelih avtohtono
zgrajene stanovanjske hiše, namenjene primarnemu bivanju. Kot
počitniška hiša je uspela spoštovati podedovani način bivanja, a je
Slika 19: končni izgled prefabricirane hiše
Počitniška hiša (weekend hiša)
Nemogoče je predstaviti slovensko bivalno kulturo brez navedbe
počitniške hiše, ki ima poleg "počitniške hiše" še veliko imen:
"weekend hiša" ali samo "weekend", hiša za počitek, hiša na
morju, hiša v hribih, hiša na deželi, tudi drugi "dom"... itd.
Počitniška hiša (Sliki 20 in 21) je slovenski model preživljanja
prostega časa, koncev tedna, počitnic, praznikov, predvsem zato,
ker je ta pojav tako množičen. Tudi v drugih evropskih deželah
lahko zasledimo te pojave, vendar v veliko manjšem obsegu. Vse
skupaj ima svoje razloge, ker se dogaja v določenih okoliščinah
kot rezultat:
-	nezadovoljstva nad bivalnimi pogoji v primarnem
stanovanjskem okolju, v stanovanju, hiši, sosedstvu, mestu,
zaradi klimatskih pogojev itd.
-	iskanja idealov (pogosto nepravih, lažnih) v vračanju k
naravi, podeželskemu in zdravemu življenju, čistemu zraku,
pristnemu okolju in k drugim kvalitetam, ki niso dosegljive v
"prvem domu".
Počitniške hiše so bile načrtovane in izvedene v večini primerov
ob morju, v gozdu, na rečnih bregovih, v gorah, z eno besedo na
najboljših in najbolj atraktivnih lokacijah. Večina teh nepremičnin
je ostalo zunaj Slovenije po odcepitvi od Jugoslavije, največ v Istri
Slika 20: počitniška hiša v obstoječem, avtohtonem objektu
Slika 21: počitniška hiša v obstoječem, avtohtonem objektu
dodala in vmestila vse tisto, kar danes človek potrebuje in zahteva
za normalno bivalno raven. Pri podrobnem pregledu ni bistvenih
napak, razen zelo temne barve dekorativnih in tudi zaščitnih
premazov stavbno mizarskih izdelkov (tipično, že prej
omenjeno).
Običajna raziskava pokaže, da je večina arhitekturnih elementov
uporabljena pravilno in v skladu s tradicionalnimi pravili, pa tudi
v skladu z natančnimi in strogimi zakoni urbanističnih institucij
ter arhitekturnih služb. Bolj natančen pregled ne more več
zadovoljiti strokovnih pogledov na istrsko arhitekturo. Posebej
opazni so oboki na vseh zgradbah, vsepovsod, razne vrste obokov,
različnih razpetin in oblik, izvedeni v različnih materialih,
pretežno armiranobetonsko in obloženi s kamnito oblogo. Obok ni
bil nikoli tradicionalen, avtentičen arhitekturni element istrske
arhitekture. Ali so ga tja izvozili Slovenci? Dejstvo je, da se je
najprej pojavil na slovenskih počitniških hišah, hitro so ga osvojili
tudi domačini in ga privzeli za svojega. Z veliko fantazije in želja
po izvirnosti so izumili najrazličnejše oblike, povsem okrogle do
bolj sploščenih in skoraj ravnih, različnih razpetin in materialne
obdelave. Bolj podroben pregled teh hiš pokaže tudi neavtohtono
uporabo temnih zaščitnih in dekorativnih premazov lesenih
elementov in lesenih oblog, kar vsekakor ni značilnost Istre ali
Dalmacije.
Druge pomembne poteze slovenske bivalne kulture
Točna analiza in natančno opazovanje moreta izpostaviti nekatere
druge poteze, ki na prvi pogled ne izgledajo pomembne. Toda
nadaljnji študij ponuja druge in drugačne razlage o pomembnosti
tako odkritih potez in značilnosti slovenske bivalne kulture. Tu
moram najprej omeniti dejstvo, da so Slovenci "zbiralci stvari".
Zbiranje stvari je navada; celo več, zbiranje vsakovrstne navlake
je obsedenost, ki se z leti še stopnjuje. To ni zbiranje znamk ali
starih kovancev. To je zbiranje in shranjevanje starih, neuporabnih
oblek, starega pohištva, starih biciklov, celo starih avtomobilov.
Zbiralci imajo razlago za svojo strast:"Nikoli ne veš, kdaj kaj prav
pride". Ta poteza vpliva na zasnovo in izvedbo stanovanjske hiše,
ki je zaradi tega polna omar, zabojev, polic, velikih kleti in
podstrešij. Nekatere hiše imajo celo ločene odlagalne sobe za vse
vrste stare šare. Tlorisi slovenskih stanovanjskih hiš so se
spremenili, da so omogočili realizacijo teh novih in čudnih strasti.
Druga pomembna poteza je takoimenovana "kmečka
mentaliteta". Strah pred zimo je povezan z lakoto ali razlog za
zbiranje hrane za obdobje, ko zemlja počiva. Zbiranje hrane je tudi
povezano s preteklostjo, ko hrana ni bila na razpolago tako kot
danes v velikih super in hipermarketih ter hlajenih shrambah. Ali
zbiranje hrane tudi zato, ker je bila na razpolago v omejenih
količinah. V preteklosti so bili ljudje pogosto lačni. Tako je tudi v
sedanjem času in mnogo ljudi mora kupovati hrano takrat, ko je
najcenejša. Nekateri ljudje tako tudi danes zbirajo sadje, krompir,
meso za zimo, to kar danes imenujemo z eno besedo ozimnica. Te
zaloge zahtevajo spet veliko prostora v stanovanjski enoti, pa
vendar ne morejo nikoli ustvariti enakovrednih pogojev, kot jih
ima hrana v modernih, idealno hlajenih skladiščih. Tudi to
zbiranje hrane ima za posledico večje spremembe v tlorisnih
rešitvah stanovanj in stanovanjskih hiš.
Ce vzamemo v premislek, da se slovenske hiše in tudi hiše drugih
narodov stalno spreminjajo s faktorjem časa, moramo priznati, da
so spremembe dobrodošle, kadar izpolnjujejo in zadovoljujejo
resnične potrebe, želje in pričakovanja stanovalcev. Razen seveda
kadar so rezultat pomanjkanja občutka za prave vrednote, kadar so
rezultat iskanja zunanje podobe, ki ni nič drugega kot tekmovanje
s sosedi zaradi prestiža, ali pa iskanje statusnih simbolov namesto
iskanja resničnih kvalitet in umetnosti. Bojim se, daje tista zadnja
a vseeno zelo pomembna poteza slovenske bivalne kulture zajeta
v sloganu: "Manj biti in več imeti".
Viri in literatura
1	Bezan,M., Brezar,V. (1984) Dwelling culture in state directed mass
housing last twenty years in Slovenia, Faculty of Architecture, Ljubljana,
2	Brezar,V. (1999) IAHS, Ephemerality of housing architecture in future
(The future of Slovenian housing fund), 27. IAHS world housing congress,
San Francisco, USA
3	Brezar,V. (2000) IAHS, Banal as element of mass housing culture, 28.
IAHS world housing congress, Abu Dhabi, United Arab Emirates
4	Kalčič,I., Perossa, M. (1982) Housing, University of Ljubljana, Faculty of
Architecture, Ljubljana
5	Kalčič,I. (1992) National identity in postwar housing in Slovenia, Faculty
of Architecture, Ljubljana
6	Kalčič,I. (1998) ENHR, Rehabilitation of multifat housing in different
types of ownership, 9. Congress of European network for housing
research, Housing in transition, Portoroz, Slovenia
7	Kalčič,I. (2000) IAHS, From local culture and tradition to good modern
housing design, 28. IAHS world housing congress, Abu Dhabi, United
Arab Emirates
8
Schultz,C.N. (1985), The concept of dwelling, Electa-Rizzoli, New York,
USA
9 Sejima,K. (1999) Another environment, The Berlage Institute Report,
Amsterdam
doc dr Igor Kalčič
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
igor.kalcic@arh.uni-lj.si
Vojko Kilar, Tomaž Slak
2oo3/1
AR
ZASNOVA ARMIRANO-BETONSKIH IN ZIDANIH j i^«*
KONSTRUKCIJ NA POTRESNIH OBMOČJIH
Conceptual Design of Reinforced Concrete and Masonry Structures in Earthquake Prone Areas
povzetek
Izkušnje iz minulih potresov dokazujejo, da ustrezno zasnovane in solidno
grajene stavbe z zadostno horizontalno odpornostjo in s kvalitetno
projektiranimi in izvedenimi detajli večinoma zelo dobro prenašajo močnejše
potrese, ne glede na leto izgradnje in v tem času uporabljane predpise o potresno
odporni gradnji. Po drugi strani pa lahko opazimo tudi, da noben statik ne more
zagotoviti, da se bo slabo zasnovana konstrukcija dobro obnašala med močnimi
potresi. To dokazujejo številna katastrofalna rušenja neustrezno zasnovanih
stavb, na primer stavb z mehkimi etažami ali izrazito nesimetričnih stavb pri
potresih po vsem svetu. Za "dobro" zasnovo konstrukcije sta odgovorna tako
arhitekt-projektant, kot tudi statik-konstrukter, ki izvaja numerični dokaz
varnosti konstrukcije. Zakonsko obvezujoča določila za gradnjo stavb na
potresnih območjih so zbrana v prepisih; najnovejši med njimi je Eurocode 8, ki
je že v uporabi tudi v Sloveniji. Ta predpis je v precejšnji meri prilagojen
potrebam statikov-projektantov in v precej manjši meri potrebam in uporabi
arhitektov, ki se v praksi praviloma prvi lotijo zasnove konstrukcije in torej
potrebujejo čim več konstrukcijskega znanja in razumevanja splošnih pravil
dobre potresno varne gradnje. Iz tega razloga smo v okviru raziskovalnega dela
na FA sestavili čim bolj enostaven in razumljiv povzetek najvažnejših zahtev in
priporočil Eurocode 8, ki bo v pomoč arhitektom pri zasnovi konstrukcij na
potresnih območjih. Na ta način se lahko že v osnovi izognemo slabim
konstrukcijam in definiramo potrebe za sodelovanje med arhitekti in gradbeniki
v različnih fazah projekta.
ključne besede:
konstrukcije v arhitekturi, zasnova konstrukcij stavb, potresno odporne
konstrukcije, projektiranje konstrukcij, armirano-betonske konstrukcije, zidane
konstrukcije
summary
Experience from earthquakes in Slovenia prove that suitably designed and
constructed buildings with adequate horizontal resistance, as well as well-
designed and executed details, can in most cases endure stronger earthquakes,
regardless of year of construction and contemporary regulations concerning
earthquake resistant construction valid at the time. On the other hand we can
also observe that no engineer can ensure adequate resistance of badly designed
constructions in strong earthquakes. Proof can be found in numerous
catastrophic collapses ofbadly designed buildings in recent earthquakes world
wide, for example buildings with soft stories or extremely asymmetrical layouts.
"Well-designed" constructions are therefore the responsibility of the architect-
designer, but also the static engineer-constructor, whereby the latter presents
calculated proof of the constructions' safety. Legally binding obligations
concerning construction of buildings in earthquake prone areas are stated in
regulations, the newest one being Eurocode 8, already being used in Slovenia.
This regulation is largely adapted for use by static engineers and to a lesser
degree for the needs and uses ofarchitects, who are in practice usually the first
to tackle construction design and therefore need more knowledge about
construction and understanding ofgeneral rules ofproper earthquake resistant
building. The main intent of the research carried out at the Faculty of
architecture was to prepare a simple and understandable summary ofthe most
important demands and recommendations of Eurocode 8, which could be used
by architects when designing constructions in earthquake prone areas. Thus
poor constructions can be avoided right from the start and necessary
cooperation defined between architects and civil engineers in various project
phases.
key words:
structures in architcture, conceptual design of structures, construction,
earthquake resistant structure, construction design, reinforced concrete
structure, masonry structure
V Sloveniji je potresna obtežba, za razliko od mnogih drugih
severnejših držav Evropske skupnosti, pomemben dejavnik, ki
vpliva na zasnovo stavb. Z opazovanjem poškodb različnih
konstrukcij po močnih potresih, pa tudi z numeričnimi
simulacijami in testi v laboratorijih, je bilo nesporno ugotovljeno,
da zasnova konstrukcije pomembno vpliva na potresno
odpornost objektov. Ob podrobnem pregledu tistih določil
predpisa Eurocode 8, ki so vezana na zasnovo konstrukcije, lahko
ugotovimo naslednje:
A)	Pojem dobro zasnovane konstrukcije predpis razlaga z
enostavnimi in med seboj neodvisnimi opisnimi pravili za
konstruiranje stavb. Precej težje pa je ta pravila izraziti v
konsistentni numerični obliki. Iz tega razloga pravila v predpisih
za potresno odporno gradnjo večinoma nastopajo v obliki
priporočil, katerih izpolnjevanje je do precejšnje mere
prepuščeno presoji in izkušnjam projektantov. Novi predpis
Eurocode 8 podaja pravila za potresno odporno gradnjo
večinoma v obliki priporočil, deloma pa tudi v obliki analitičnih
izrazov, ki pa nemalokrat zahtevajo dodatne statične izračune.
Kriteriji za tako zaželeno "pravilno zasnovano" konstrukcijo so v
predpisu EC8 torej podani premalo ali pa preveč natančno.
Nekatera načela so podana le kot opisna priporočila (npr. zahteva
po enostavnosti konstrukcije ter jasnem in neposrednem prenosu
sil v temelje), tako da je njihovo izpolnjevanje odvisno od
razumevanja in izkušenj arhitekta in/ali statika. Spet druga so
podana v obliki analitičnih izrazov (npr. za minimalno torzijsko
togost etaže) za katere pa je potrebno izvesti določene predhodne
analize konstrukcije, ki v fazi idejne zasnove objekta pogosto
niso izvedljive.
B)	Na dobro zasnovo konstrukcije in učinkovit konstrukcijski
sistem je potrebno praviloma misliti že v prvih fazah zasnove
zgradbe. Kasnejše umeščanje konstrukcije v že izdelani koncept
arhitekture bo morda delovalo pri statično nezahtevnih
konstrukcijah, pri vseh zahtevnejših zgradbah pa se ta način
pokaže kot neustrezen. Iz tega razloga je potrebno predvsem
naslednje:
-	Vključiti statika konstruktorja v projekt v čim zgodnejši fazi
zasnove konstrukcije, še posebej pri projektiranju zahtevnejših
konstrukcij (kar je v današnji praksi v Sloveniji prej izjema kot
pravilo);
-	Spodbujati sodelovanje med arhitektom in statikom v vseh
fazah projekta;
-	Razširiti znanje in poglobiti razumevanje arhitektov
projektantov s področja potresno odporne gradnje in
-	Pripraviti enostaven in razumljiv povzetek tistega dela
predpisov, ki se nanaša na dobro zasnovo konstrukcij ter ga čim
bolj prilagoditi potrebam projektantov.
VLOGA ARHITEKTA, GRADBENIKA IN ZASNOVA
KONSTRUKCIJE
Osnovna zamisel konstrukcije je običajno v rokah arhitekta, ki
poskuša funkcionalnost objekta ter obseg in razporeditev
prostorov čimbolj prilagoditi tako dani lokaciji, kot potrebam in
željam investitorja. Ob tem pa mora zasnovati prepoznavno
konstrukcijo, ki bo izpolnjevala tudi arhitekturno-umetniške
kriterije pri kreiranju prostora. Takšne osnove arhitekta vodijo do
idejne zasnove objekta, v kateri je konstrukcijski sistem v grobem
že določen in pogosto tudi že potrjen/dogovorjen z investitorjem.
Šele kasneje, v fazi računskega dokaza varnosti, ko statik morda
ugotovi določene pomanjkljivosti, lahko sledi faza popravljanja
in usklajevanja projekta. V tem trenutku smo pred nehvaležno
nalogo usklajevanja funkcionalnih zahtev in želja/pričakovanj
investitorja z zahtevami statika, strojnika in elektro inženirja (ki
se pogosto tudi prekrivajo). Omenjena faza usklajevanja je izvor
številnih nasprotij med arhitekturno in gradbeno stroko, do trenj
prihaja predvsem med arhitektom s pomanjkanjem občutka in
posluha za konstrukcijo ter pomanjkljivim znanjem s področja
konstruiranja in neprilagodljivim gradbenikom, ki nima
razumevanja za kompleksnost arhitektovega inženirskega dela in
njegovega umetniškega poslanstva pri ustvarjanju prostora. Pri
gradnji objekta se pogosto premalo poudarja nujnost sodelovanja
vseh udeležencev v procesu načrtovanja in gradnje objekta.
Današnje stanje sodelovanja, ko je vse prepogosto izbira
konstrukcije prepuščena izključno arhitektu, dokaz njene
varnosti pa izključno gradbeniku, je zastarela in neučinkovita.
Vedno bolj kompleksne in zahtevne arhitekturne stvaritve, ki jim
bomo očitno priča tudi v prihodnje, zahtevajo bolj dinamično
interdisciplinarno sodelovanje med strokama. Najustreznejše
oziroma nujno je, da se to sodelovanje začne že v fazi zasnove
konstrukcije, še posebej pri obravnavi zahtevnejših konstrukcij
potresno odpornih objektov. Neupoštevanje nujnosti dobrega
sodelovanja in odnosa med gradbenikom in arhitektom je
najpogostejši vzrok konfliktov in nerazumevanja s strani obeh
strok.
FILOZOFIJA PROJEKTIRANJA KONSTRUKCIJ NA
POTRESNIH OBMOČJIH
Rušilna moč energije, ki jo močan potres dovede v konstrukcijo
je izjemno velika. Večine konstrukcij iz ekonomskih razlogov ni
možno narediti dovolj močnih, da bi lahko prevzele vso to
energijo, ne da bi se material pri tem plastično deformiral. Če pa
se na primer armatura večkrat zaporedoma močno raztegne daleč
v plastično območje, se lahko pri tem velik del dovedene potresne
energije pretvori (sipa) v druge vrste energije (predvsem
toplotno), s tem pa se zmanjša rušni potencial potresa. Zato lahko
naredimo konstrukcijo ustrezno šibkejšo, oziroma jo
projektiramo na ustrezno zmanjšane (reducirane) računske
potresne sile. Računske potresne sile (redukcijski faktor q) so
določene v predpisih. Obnašanje konstrukcije pod vplivom
računskih horizontalnih sil in vertikalne obtežbe mora biti brez
poškodb (elastično). Med dejanskim potresom so lahko sile
precej večje od računskih in konstrukcija se bo poškodovala, ne
bi pa se smela porušiti. Izredno pomembno je razumeti, da so
računske sile v predpisih reducirane (t.j. zmanjšane) in
prilagojene stavbam s "povprečno" dobro zasnovo, predpisani
ukrepi pa zagotavljajo le minimalno potresno odpornost. Iz tega
razloga zadostitev predpisom za slabo zasnovano konstrukcijo še
ne pomeni nikakršnega zagotovila, da je konstrukcija tudi
potresno dovolj varna. Za konstrukcije, ki ne izpolnjujejo
kriterijev regularnosti v predpisih, je v splošnem zahtevan
bistveno natančnejši dokaz varnosti s pomočjo nelinearnih
računskih metod, ki so sposobne slediti tudi razvoju poškodb v
konstrukciji. Med močnimi potresi, ko so lahko dejanske sile, ki v
naprej seveda niso znane, tudi nekajkrat večje od računskih
potresnih sil, je zato dodatna varnost, ki jo lahko zagotovimo le z
ustrezno dobro zasnovo, še kako dobrodošla. Računske potresne
sile se določijo tako, da elastične potresne sile delimo z
redukcijskim faktorjem q. Faktor q je odvisen od materiala in
konstrukcijskega sistema in znaša od 1 do največ 6. Za betonske
okvirne in/ali stenaste konstrukcije se pogosto uporabljajo
vrednosti redukcijskega faktorja med 4 in 5 (računski dokaz je
torej predpisan za štiri do petkrat manjše sile!).
Po EC 8 lahko projektant v odvisnosti od stavbe in zahtev
investitorja izbira med tremi stopnjami ravnovesja med dopuščeno
redukcijo potresne obtežbe in zahtevnostjo projektiranja ter
izvedbe konstrukcijskih detajlov. Tako imenovane stopnje
duktilnosti so nizka (DC/Low), srednja (DC/Medium) in visoka
(DC/High), pri čemer nizka stopnja duktilnosti predpisuje večje
računske potresne sile v kombinaciji z manj zahtevno izvedbo
detajlov, visoka pa manjše potresne sile v kombinaciji z visoko
kvaliteto izvedbe detajlov in uporabo natančnejših računskih
metod. Pri zasnovi novih sodobnih konstrukcij je priporočljiva
izbira visoka stopnje duktilnosti (DC/High).
NAMEN IN OSNOVNE ZAHTEVE PREDPISA
(IZVLEČEK IZ EC8)
Zaradi omejitve dolžine članka so posamezne najvažnejše
zahteve le naštete, podani pa so le kratki komentarji zahtev brez
slikovnega gradiva, ki bo vključeno v priročnik za potresno varno
zasnovo konstrukcij, ki je v pripravi.
Splošna pravila
Namen
Namen predpisov EC8 v primeru potresa je obvarovati človeška
življenja, omejiti škodo in zagotoviti, da ostanejo pomembni
objekti po potresu uporabni.
Osnovne zahteve
Zahteva po neporušitvi: Konstrukcija mora biti projektirana in
zgrajena tako, da prenese projektni potresni vpliv, ne da bi se pri
tem porušil njen del ali celota. Po projektnem potresnem dogodku
ne sme biti okrnjena integriteta konstrukcije ali ustrezna preostala
nosilnost konstrukcije.
Zahteva po omejitvi poškodb: Ta kriterij zahteva, da v primeru
potresa, za katerega obstaja velika verjetnost, da se bo pojavil v
življenjski dobi objekta, ostane konstrukcija brez večjih poškodb
in z njimi povezanih omejitev uporabe. Zahteva po omejitvi
poškodb preprečuje tudi primere, ko bi bili stroški popravila
nesorazmerno veliki v primerjavi s ceno nove konstrukcije.
Zahteva po globalni stabilnosti: Preverjati je treba tudi stabilnost
celotne konstrukcije proti prevrnitvi in proti zdrsu. Prav tako je
treba preverjati ali so temelji in temeljna tla sposobni prenašati
potresne vplive ne da bi prišlo do večjih stalnih deformacij.
SPLOŠNA PRAVILA ZA STAVBE
Konstrukcija naj bo čimbolj pravilno zasnovana
Pri zasnovi konstrukcije je potrebno paziti predvsem na
naslednje:
-	vidik potresne nevarnosti mora biti upoštevan v zgodnji fazi
snovanja stavbe,
-	konstrukcija naj bo enostavna,
-	prenos potresnih sil v temelje naj bojaseninneposreden,
-	zagotoviti je treba uniformiranost (zveznost) in simetrijo,
-	konstrukcija naj bo statično nedoločena,
-	nosilnost in togost je treba zagotoviti v dveh horizontalnih
smereh,
-	zagotoviti je treba torzijsko nosilnost in togost (glavni nosilni
elementi naj bodo razporejeni v obeh smereh in sicer čim bolj
simetrično čim bliže oboda,
-	potrebno je ustrezno povezati nosilne elemente z
medetažnimi ploščami (toge plošče),
-	objektnaj ima ustrezne temelje.
Konstrukcija naj bo čimbolj pravilna v tlorisu in po višini
Pri zasnovi konstrukcije je potrebno paziti na čim večjo
pravilnostpo višini stavbe kottudi v tlorisu posameznih etaž.
Merila za tlorisno pravilnost so:
-	Približna simetrična razporeditev nosilnih elementov in mase
glede na dve pravokotni smeri (čim bliže dvojni simetriji).
-	Zgoščenost tlorisne razporeditve. Dimenzije vdolbin v eni
smeri naj ne bodo večje od 25% celotne tlorisne dimenzije v
tej smeri (kompakten tloris, ki ni H, I ali X oblike).
-	Togost stropov v vodoravni ravnini mora biti dovolj velika
glede na horizontalno togost navpičnih elementov
konstrukcije, tako da imajo deformacije stropov majhen vpliv
na razporeditev sil med navpične elemente. Medetažne
konstrukcije imajo glavno vlogo pri prenašanju potresnih
obremenitev na navpične elemente in zagotavljajo, da ti
sistemi sodelujejo pri prenašanju vodoravnih vplivov.
Posebej je pomembno to delovanje pri podolgovatih,
razčlenjenih tlorisih ali tlorisih z večjimi odprtinami v stropu.
Merila za pravilnost po višini:
-	Vsi sistemi za prenos obtežbe v vodoravni smeri, kot so jedra,
stene ali okvirji, naj potekajo neprekinjeno od temeljev do
vrha stavbe.
-	Mase in togosti posameznih etaž se ne smejo naglo
spreminjati po višini.
-	Če se dimenzije stavbe spreminjajo po višini (setbacks),
velja:
Pravilne so stavbe, ki se zožujejo proti vrhu simetrično vendar
ne več kot za 20% glede na prejšnjo etažo. Če se ne zožujejo
simetrično, zoženje v celoti ne sme preseči 30%, oziroma
10% glede na prejšnjo etažo.
Druge (ne)pravilnosti:
-	Potrebno se je izogibati daljšim previsnim elementom.
-	Stebri naj potekajo do tal, kjer je to le mogoče. Podpiranju
stebrov z gredami seje trebapo možnosti izogniti.
Pri zasnovi konstrukcije se je treba v čim večji meri držati
zgornjih priporočil. Po potrebi si pomagamo z deljenjem
nepravilne konstrukcije na pravilne samostojne dilatacijske
enote. Pritemjepomembno, dajedilatacijskaregadovolj široka,
da ne pride do medsebojnega trkanja posameznih delov
konstrukcije, saj lahko v takem primeru z dilatacijo naredimo več
škode kot koristi (širina dilatacije se določi z računom za obe
dilatirani enoti, orientacijsko lahko njeno dimenzijo ocenimo
glede na število etaž - 2 do 3 cm na etažo).
Gradnja nepravilnih (neregularnih) konstrukcij v predpisih ni
izrecno prepovedana, je pa s stališča gradbene stroke z njimi v
nasprotju. Ker je pri nepravilnih konstrukcijah precej težje
zagotoviti visok nivo potresne varnosti, so le-te (ne glede na
'navidez' veljaven računski dokaz) v splošnem manj varne.
Nekonstrukcijski elementi naj bodo pritrjeni na nosilno
konstrukcijo
Nekonstrukcijski elementi (predelne stene, parapeti, zatrepi,
antene, strojna oprema, ograje ipd.) morajo biti ustrezno pritrjeni
na nosilno konstrukcijo, tako da se med potresom ne prevrnejo ali
kako drugače poškodujejo ljudi, vsebino objekta ali nosilno
konstrukcijo. Polnila lahko pripomorejo k sipanju energije, če so
enakomerno razporejena po konstrukciji. Preprečiti paje treba
morebitne negativne vplive neenakomerne razporeditve polnil in
vplive interakcije med konstrukcijskimi in nekonstrukcijskimi
sistemi.
POSEBNA PRAVILA ZA ELEMENTE
ARMIRANOBETONSKIH ZGRADB
Marka betona in vrsta jekla naj bo ustrezna
Najnižja dovoljena marka betona je C 20/25. Dopuščena je le
uporaba rebraste armature (razen za stremena).
Dimenzije gred naj bodo večje od minimalnih predpisanih
dimenzij
Grede (DC/High*): Minimalna širina gred (nosilcev) je 20 cm.
Razmerje med širino b in višino grede h paje omejeno kot sledi: h
<2,5 b (npr. 20 cm široka greda je lahko visoka max. 50 cm) inb>
L/50 (npr. 10 m dolga greda je lahko široka min. 20 cm), sicer pa
je potreben poseben dokaz varnosti. Grede (DC/Medium*):
Minimalna širina gred (nosilcev) je 20 cm, višina grede pa ne sme
biti večja od 4 kratne širine b.
* s strani projektanta izbrana stopnja duktilnosti stavbe (glej
poglavje: Namen in osnovne zahteve).
Kritičnim conam gredje potrebno posvetiti posebno pozornost
Predpis za posamezno stopnjo duktilnosti natanko določa dolžino
kritične cone grede, ki ji mora konstrukter pri armiranju posvetiti
posebno pozornost (zgostitev stremen, ustrezen odstotek natezne
armature, ustrezno razmerje med tlačno in natezno armaturo
ipd.).
Širina grede naj bo prilagojena širini podpornih stebrov
Širina grede ne sme biti večja od dveh širin stebra, ki gredo
podpira.To pomeni, da ni mogoče poljubno širiti grede zato, da bi
pridobili na svetli višini etaže. V nasprotnem primeru lahko
izvedemo gobasto ploščo.
Grede ne smejo biti ekscentrično priključene na stebre
Izogibati se je treba ekscentričnost osi grede glede na osi stebra v
katerega se greda vpenja. Razdalja med težiščnicama grede in
stebraje lahko največ 1/4 širine stebra.
Stebri naj (razen izjemoma) segajo neprekinjeno do temeljev
Grede in plošče ne smejo podpirati nosilnih sten. Za grede, ki
lahko le izjemomapodpirajo nosilne stebre, veljajo določila:
-	osi stebrov ne smejo biti ekscentrične glede naosi gred,
-	gredo morata podpirati vsaj dve direktni podpori,
-	stik grede in prekinjenega stebra mora biti obravnavan kot
kritična cona pri dimenzioniranju
Zagotovljeni naj bodo globalniporušni mehanizemi
Stebri in grede, ki tvorijo okvirne sisteme, morajo biti
projektirani tako, da se poškodbe (pri silah, ki so precej večje od
računskih) formirajo predvsem na konceh gred in ob vpetju
stebrov v pritličju. Tak porušni mehanizem najbolj enakomerno
izkoristi nosilnost vseh elementov in ga imenujemo tudi globalni
porušni mehanizem. Drugim lokalnim porušnim mehanizmom
(npr. po stebrih v eni etaži = mehka etaža) seje potrebno izogniti z
ustreznim načrtovanjem in armiranjem gred in stebrov okvirov. V
splošnem to dosežemo tako, da so stebri v etaži močnejši od prečk
v isti etaži ('princip šibkih gred in močnih stebrov').
Dimenzije stebrov naj bodo večje od minimalnih predpisanih
dimenzij
Minimalna dimenzija prečnega prereza stebra pri visoki
duktilnosti (DC/High*) je 30 cm oziroma 1/16 etažne višine
stebra. Pri srednji duktilnosti (DC/Medium*) pa znaša 25 cm
oziroma približno 1/2o višine stebra in pri nizki duktilnosti
(DC/Low*) je min. dimenzija prečnega prereza stebra enaka
približno 1/20 višine stebra.
* s strani projektanta izbrana stopnja duktilnosti stavbe (glej
poglavje: Namen in osnovne zahteve).
Za praktično približno oceno dimenzij stebrov priporočamo
naslednji izraz:
N/A<= 0.25 x MB
MB: Marka betona v kN/cm2 (MB30 -> 3kN/cm2)
N: Osna sila zaradi vertikalne obtežbe (kN), ki jo določimo iz
obtežbe in vplivnih površin
A: Prerez stene ali stebra (cm2)
Stene naj segajo neprekinjeno do temeljev
Armiranobetonske stene morajo biti polno sidrane v temelje ali
ustrezno kletno zidovje. Nosilne AB stene, ki so podprte s
ploščami ali gredami, niso dovoljene.
Stene naj bodo ozke in visoke
Priporočljivo je, da so stene ozke in visoke, točneje, da imajo
razmerje višine proti širini >= 2.0. Pri takšnih stenah je namreč
lažje zagotoviti duktilno obnašanje kot pri nizkih in širokih
stenah, ki jih je potrebno armirati z bidiagonalno armaturo (X
oblike), ki mora biti ustrezno sidrana.
Kjer je mogoče, naj bodo stene povezane s prečkami (stene z
odprtinami)
Posamezne stene so lahko med seboj povezane s prečkami. Če so
stene povezane samo z medetažnimi ploščami, se taka povezava
ne upošteva kot nosilna. Če so stene povezane s prečkami, se taka
povezava lahko upošteva kot nosilna, če je prečka dovolj močna,
da prevzame strižne sile in omogoči prevzem horizontalne
obtežbe tudi preko mehanizma osnih sil v stenah. Priporočljivo
je, daje višina prečke enaka vsaj 1/3 dolžine prečke. Izogibati se
je treba naključni in nepravilni razporeditvi odprtin v stenah z
odprtinami, saj lahko z neustrezno razporeditvijo odprtin
onemogočimo sodelovanje stene pri prenosu horizontalne
obtežbe.
Debeline sten naj bodo večje od minimalnih predpisanih
dimenzij, stene naj bodo ojačane z robnimi stebri ali povezane s
stenami v pravokotni smeri
Možna je izvedba sten z ali brez robnih stebrov. Močnejše so
stene, ki imajo tudi robne stebre. Robni stebri so lahko skriti v
debelino stene, kot ojačana armatura ali pa so izvedeni kot
razširitev stene ob robovih. Širina robnega stebra mora biti enaka
vsaj 1/15 etažne višine in večja od 20 cm. Minimalna debelina
stene brez robnih stebrov ali prirobnic je 20 cm, oziroma 1/15
etažne višine. Če je stena povezana s prečno steno (prirobnico)
debeline vsaj 1/15 etažne višine in dolžine vsaj 1/5 etažne višine,
lahko minimalna debelina stene znaša najmanj 15 cm, oziroma
1/20 etažne višine.
Plošče naj bodo toge v svoji ravnini
Medetažne konstrukcije morajo biti v svoji ravnini dovolj toge,
da lahko raznesejo horizontalne sile na vertikalne elemente, kar je
še posebej pomembno pri večjih spremembah togosti navpičnih
elementov nad in pod medetažno konstrukcijo. Posebno
preveritev (za DC/High in DC/Medium) zahtevajo plošče z
nepravilno geometrijo, navzven štrlečih vogalih, nišah v tlorisu,
nepravilnih ali velikih odprtinah v plošči, pri nepravilni
razporeditvi mas in/ali togosti (navznoter umaknjene fasade,
nadzidki, stolpi nad delom tlorisa), pri kleteh, kjer so stene samo
na delu oboda ali pri delnih podkletitvah.
POSEBNA PRAVILA ZA ELEMENTE ZIDANIH
OPEČNIH ZGRADB
Vrste opečnih zidov
Zidane konstrukcije delimo na :
-	nearmirano zidovje
-	povezano zidovje
-	armirano zidovje
-	sistemi iz armiranega zidovja
Nearmirano zidovje je zidovje grajeno iz zidakov ne da bi bilo pri
tem povezano z vertikalnimi protipotresnimi vezmi. Vezi so
obvezne na višini vsake etaže (plošče), vendar na največjem
razmaku 4.0 m. Gradnja takšnih zidanih konstrukcij ni
priporočena na območjih z večjo pričakovano seizmično
intenziteto.
Povezano zidovje je zidovje grajeno iz zidakov ter povezano s
protipotresnimi vertikalnimi in horizontalnimi vezmi.
Armirano zidovje je zidovje grajeno iz zidakov pri čemer je
celotno zidovje povezano s posebno vodoravno in navpično
armaturo vstavljeno v spojnice med zidaki. Principi takšne
gradnje so opisani v nadaljevanju.
Trdnost malte in zidakov, parapeti
Po EC8 in EC6 so zahteve glede zidakov in malte strožje kot pri
obstoječih predpisih. Minimalna trdnost zidakov mora biti 4.0
N/mm2 pravokotno na površino spojnice in 2.0 N/mm2 vzporedno
s površino spojnice v ravnini stene. Malta mora po novem v celoti
zapolnjevati navpične spojnice med zidaki (razen pri šibkih
potresni ogroženosti: ag<0.05g). Minimalna marka malte je M5,
pri armiranem zidovju pa M10. Parapete lahko upoštevamo kot
prečke med dvema zidovoma, če so pravilno povezani tako s
sosednjima zidovoma, kot tudi z vodoravno vezjo in preklado
spodaj. Pravilno povezani zidovi so izvedeni s klasičnimi
zidarskimi zvezami na preklop.
Zidovi in gradnja
Zidovi morajo imeti ustrezno debelino in vitkost
Zidane stavbe morajo biti sestavljene iz stropov in sten, ki so med
seboj povezani v dveh pravokotnih horizontalnih smereh in po
vertikali. Stike med zidovi in stropovi moramo izvesti z AB-
vezmi. Zidove moramo postaviti vsaj v dveh pravokotnih smereh.
Ustrezati pa morajo tudi geometrijskim zahtevam iz tabele 1:
Tabela 1: Minimalne dimenzije zidov po EC 8
Vrsta zidovja	tmin	(h/t)ma,	(l/h)min
Nearmirano zidovje iz naravnega kamna	350 mm	9	0,5
Nearmirano zidovje iz zidakov	240 mm	12	0,4
Nearmirano zidovje iz zidakov na območjih s šibkimi potresi	170 mm	15	0,35
Zidovje z vertikalnimi vezmi	240 mm	15	0,3
Armirano zidovje	240 mm	15	ni omejitev
Legenda: t: debelina zidu; h: etažna višina zidu; h: večja svetla višina odprtin ob zidu; l: dolžina zidu			
To npr. pomeni, da je pri zidani hiši z vertikalnimi vezmi
minimalna debelina nosilnega zidu 24 cm, pa še to le v primeru,
daefektivna višina zidu ne presega 3,60 m. (h/t<= 15, tj. 360/24 =
15).
Zidovi in vertikalne ter horizontalne vezi morajo biti ustrezno
izvedeni
Minimalna debelina nearmiranega zidu na potresno ogroženih
tleh je glede na gornjo tabelo 24 cm. Horizontalne betonske vezi
morajo biti na višini vsake etaže in v nobenem primeru ne bolj
narazen kot 4,0 m. Te vezi predstavljajo povezovalne elemente,
ki morajo biti fizično povezani med sabo (tvoriti obroč po obodu
etaže). Vodoravne in navpične vezi moramo medsebojno
povezati in jih sidrati v osnovni konstrukcijski sistem. Betonirati
jih moramo po končanem zidanju. Prerez vezi ne sme biti manjši
od 300 cm2, pri čemer mora biti minimalna višina vezi 15 cm.
Vertikalne vezi izvedemo:
-	na prostih koncih vsakeganosilnega zidu,
-	na obeh straneh odprtin s površino večjo od 1,5 m2 (to pomeni:
vse vratne odprtine večje od 200/75 cm!),
-	znotraj zidu, če razdalja med vezmi (robnimi ali vogalnimi)
preseže 4,0 m,
-	na sečiščih nosilnih zidov, če so vertikalne vezi več kot 1,5 m
stran.
Armirani zidovi morajo biti pravilno izdelani
Armirani zidovi se izdelujejo tako, da se v spojnice med zidaki
polaga armatura. Osnovna pravila so naslednja:
-	vodoravna armatura je v spojnicah na vsakih 60cm (min.
0,05% bruto površine horizontalnega prereza stene)
-	pri prekladah in parapetih je potrebno uporabljati posebne
zidake z utori za armaturo
-	vertikalna armatura je v ustreznih žepih ali luknjah v zidakih
(min. 0,08% bruto površine horizontalnega prereza stene)
-	navpično armaturo z minimalno 200 mm2 skupne površine
moramo položiti:
-	na obeh prostih koncih zidu
-	na vsakem sečišču zidov
-	znotraj zidov, če je razdalja med navpično armaturo
omenjeno zgoraj večja kot 5,0 m.
-	parapete in prečke je treba povezati s sosednjimi zidovi s
pravimi zidarskimi zvezami in vodoravno armaturo.
Armirano zidovje z zalito armaturo se obnaša podobno kot
armirani beton, armirano zidovje iz votlakov in armaturo v
spojnicah pa je zelo odvisno od vrste in kvalitete zidakov.
Količina armature, ki ni uravnotežena z nosilnostjo osnovnega
zidu, navadno ni ekonomična.
Varnostproti porušitvi mora biti dokazana s statičnim računom
Računsko preverjanje varnosti proti porušitvi je obvezno, razen
za t.i. "preproste zidane stavbe". Slednje so zato preprostejše za
izračun konstrukcije, manj zapletene in predvsem bolj
predvidljive z vidika potresne varnosti in obnašanja v primeru
potresnih obremenitev.
Pravila za "preproste zidane stavbe"
Med preproste zidane stavbe sodijo objekti, ki po EC8/1-2
spadajo v III. in IV. kategorijo pomembnosti (to so navadne
stavbe, ki ne pripadajo višjim kategorijam I in II, katerih
integriteta med potresom ni življenjskega pomena in katere
potresna odpornost ni pomembna glede na posledice porušitve
ter stavbe manj pomembne za varnost ljudi) in tiste, ki ustrezajo
določilom, ki sicerveljajo zazidane stavbe. Dopustno število etaž
nad terenom, kot tudi potrebno število (prerez) nosilnih potresnih
sten v dveh pravokotnih smereh je določeno v tabeli 2 in je
odvisno od potresne stopnje oz. projektnega pospeška tal:
Dopustno število etaž in potrebni odstotek sten za "preproste
zidane stavbe"
Iz tabele lahko na primer razberemo, da je osma potresna cona
(projektni pospešek tal 0,2 g) najvišja cona v kateri še lahko
opredelimo stavbe kot "preproste zidane", število dovoljenih etaž
v tej coni in pri gradnji z AB-vezmi pa dve. Pri tem mora biti
Projektni pospešek tal		0,07-g	0,10-g	0,15-g	0,20-g
Tip konstrukcije	Število etaž nad terenom (n)**	Najmanjša površina prereza zidov, ki nosijo potresno obtežbo, izražena v odstotkih celotne etažne površine v vsaki od dveh ortogonalnih smeri (PA,min)			
Nearmirano zidovje	1	2,0%	2,0%	3,5%	6,0%
	2	2,0%	2,5%	5,0%	x
	3	3,0%	5,0%	x	x
	4	5,0%	x*	x	x
Zidovje z AB-vezmi	2	2,0%	2,5%	3,0%	3,5%
	3	2,0%	3,0%	5,0%	x
	4	4,0%	5,0%	x	x
	5	6,0%	x	x	x
Armirano zidovje	2	2,0%	2,0%	2,0%	3,5%
	3	2,0%	2,0%	3,0%	5,0%
	4	3,0%	4,0%	5,0%	x
	5	4,0%	5,0%	x	x
* x - ni sprejemljivo
** podstrešje nad polnimi etažami ni všteto v število etaž
Tabela 2: Dopustno število etaž in potrebni odstotek sten za "preproste zidane" stavbe.
odstotek nosilnih potresnih sten v vsaki smeri vsaj 3,5% celotne
površine etaže. Torej, če gre za navadno stanovanjsko hišo
tlorisnih dimenzij 9.0 x 12.0 m (= 108.0 m2), mora biti v vsaki
nosilni smeri po 3.78 m2 tlorisa nosilnih sten, torej najmanj 7.56
m2 nosilnih sten na posamezno etažo (to pomeni kar 30.24 m1 sten
debelih 25 cm v vsaki etaži).
Preprosta pravilna tlorisna zasnova
Tloris stavbe naj bo približno pravokoten, razmerje med krajšo in
daljšo stranico naj ne bo manj kot 1:4, odstopanje od osnovne
pravokotne konture pane smejo biti večje od 15% dolžine stavbe
v smeri izzidka. Nosilne stene morajo biti razporejene čim bolj
simetrično v dveh pravokotnih smereh. V vsaki nosilni smeri
morata biti vsaj dve vzporedni steni, katerih dolžina mora biti
večja od 30% dolžine stavbe v obravnavani smeri. Medsebojna
razdalja teh dveh sten mora biti večja od 75% dolžine stavbe v
drugi (pravokotni) smeri. Stene morajo potekati neprekinjeno od
vrha stavbe do tal. Na območjih s šibkimi potresi, lahko dolžino
zidov, izračunamo kot skupno dolžino vseh sten med odprtinami
v smeri ene osi. Kljub temu mora biti vsaj ena stena v vsaki smeri
daljša od ene polovice dolžine zahtevane v tabeli 1 ((l/h)min). Pri
nearmiranih zidanih stavbah morajo biti zidovi ene smeri
povezani z zidovi druge smeri najmanj na vsakih 7.0 m.
SKLEPI
Članek zelo na kratko povzema za arhitekta projektanta
pomembna določila standarda Eurocode 8. Avtorja upava, da
bodo arhitektu projektantu pomagala pri zasnovi potresno
odporne armiranobetonske ali zidane konstrukcije. Delo na
končni verziji povzetka/priročnika je še v teku, predstavljena
določila so v članku našteta le v osnovnem najnujnejšem obsegu.
Predvidena je širitev priprave podobnih povzetkov tudi za druge
dele standardov. Eno od pomembnih sporočil raziskave za
arhitekta projektanta je, da izrazito slabe konstrukcijske zasnove
ni mogoče preoblikovati v varno zasnovo s pomočjo dobrega
statičnega računa. Vsaka tovrstna računska varnost je le
namišljena in jo lahko razgali že prvi resnejši potresni sunek.
Nadalje je mnenje avtorjev, daje med gradbeno in arhitekturno
stroko potrebno vzpostaviti bolj dinamično sodelovanje in
vključevati konstruktorje že v fazi arhitektonskega snovanja
objekta. Timsko delo večih strok danes (vsaj med mlajšimi
kolegi) je že stalna praksa. Večja specializacija, tehnične
zmožnosti in predvsem zahtevnejši, kompleksnejši projekti pa
bodo verjetno takšno sodelovanje še poglobili. Medsebojno
spoštovanje bo, upamo, zgolj posledica neizogibnega
živahnejšega in bolj odgovornega sodelovanja.
ZAHVALA
Avtorja se zahvaljujeva Prof. Dr. Mateju Fischingerju za pomoč,
recenzijo in mnoge koristne nasvete in sugestije, ki so prispevale
pri pripravi predstavljenega povzetka predpisa Eurocode 8.
VIRI IN LITERATURA
EUROPEAN STANDARD prEN 1998-1, Revised Final PT Draft (preStage 49),
Draft May 2002 prEN 1998-1:200X, Doc CEN/TC250/SC8/N317. Eurocode 8:
Design of structures for earthquake resistance Part 1: General rules, seismic
actions and rules for buildings, CEN, European Committee for Standardization.
Fajfar, Peter, 1981. Zasnova potresnovarnih zgradb, publikacija IKPIR št. 23, UL
FGG, Ljubljana.
Fajfar, Peter, 1999: Gradivo za Seminar o uporabi evropskih predpisov za
konstrukcije: Eurocode 8 - Splošno in analiza, IKPIR - FGG, Ljubljana.
Fischinger, Matej, 2001: Gradivo za Seminar o uporabi evropskih predpisov za
konstrukcije: Eurocode 8 - Armiranobetonske konstrukcije. IKPIR - FGG,
Ljubljana.
Fischinger, Matej, Isakovič, Tatjana, Kilar, Vojko, Slak, Tomaž, 2001:
Sodelovanje študentov arhitekture in gradbeništva v okviru predmeta
računalniško projektiranje konstrukcij, Gradbena informatika 2001, Fakulteta za
gradbeništvo in geodezijo(FGG)-IKPIR, Ljubljana.
Paulay, T., Priestley M.J.N., 1992: Seismic Design of Reinforced Concrete and
Masonry Buildings. Birkhauser-Verlag, ZDA.
Rogač, Rajko, Saje, Franc, Lozej, Miran, 1989. Priročnik za dimenzioniranje
armiranobetonskih konstrukcij po metodi mejnih stanj, ULFGG, Ljubljana.
Slak, Tomaž, Kilar, Vojko, 2001: Arhitekt projektant in zasnova potresno varnih
konstrukcij po EC8. V: Saje, F., Lopatič, J., ur.: 23. Zborovanje gradbenih
konstrukterjev Slovenije, Slovensko društvo gradbenihkonstrukterjev, Bled.
doc dr Vojko Kilar
Tomaž Slak
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
vojko.kilar@arh.uni-lj.si
tomaz.slak@arh.uni-lj.si
Jože Kušar
2oo3/1
AR
DIMENZIONIRANJE KAMNITIH NOSILCEV	j u^«*
S STRUKTURO MEDSEBOJNIH ANTROPOMETRIČNIH
MER EGIPTOVSKEGA KOMOLCA
Dimensioning Stone Beams by Structuring with Mutual Anthropometrical
Measures of the Egyptian Elbow
povzetek
Egipčanska mera za vse meritve je bil komolec, katerega dolžina je bila
razdeljena na 7 dlani, vsaka dlan paje bila razdeljena na 4 prste.
Ugotovili smo, daje v strukturi medsebojnih razmerij merskega sistema
egiptovskega komolca vgrajen princip avtomatičnega (samodejnega)
konstrukcijsko varnega dimenzioniranja enostavnih kamnitih nosilnih gradbenih
elementov.
V strukturo medsebojnih mer 1 komolec = 7 dlani = 28 prstov in 1 dlan = 4 prste,
je vključena preprosta formula za določitev varnih dimenzij upogibno
obremenjenih kamnitih nosilcev ali plošč, ki upošteva celo razlike v trdnostnih
lastnostih kamnitega gradiva.
Ta merski sistem je najbrž nastal na podlagi dolgotrajnega, skrbnega in
premišljenega opazovanja enostavnih konstrukcijskih elementov pod različnimi
obremenitvami, verjetno do stopnje porušitve.
ključne besede:
kamniti nosilci, nosilno dimenzioniraje, egiptovski komolec
Cilj raziskave je oblikovanje metode dimenzioniranja masivnih
/les, kamen/ nosilnih gradbenih elementov s strukturo
antropometričnih proporcijskih sistemov kot metode
"avtomatičnega" hkratnega merskega in nosilnega
dimenzioniranja gradbenega elementa.
Naloga razčlenjuje probleme dimenzioniranja nosilnih
gradbenih elementov od zgodovinsko znanih začetkov
določevanja dimenzij, ko je arhitekt hkrati z mersko določitvijo
dimenzij določil tudi statično nosilnost gradbenega elementa, do
sedanjega stanja, ko posebej dimenzioniramo na nosilnost,
izolativnost, trdnost, trajnost.
Z razvojem "inženirske" matematike in uvedbo metrskega
merskega sistema, je nekdanje "avtomatično" hkratno mersko in
nosilno dimenzioniranje utonilo v pozabo. Danes se na eni strani
dimenzije določajo po oblikovnem in estetskem občutku, na
drugi strani pa imamo vedno bolj podrobne in zapleten statične
postopke, ki izhajajo predvsem iz stališča mejbih stanj nosilnosti,
proizvodnje, vgrajevanja in konstrukcijskih možnosti spajanja in
povezav.
Rezultati teoretskih preverjanj in usklajevanj metode
dimenzioniranja nosilnih gradbenih elementov s strukturo
antropometričnih proporcijskih sistemov naj bi postali nova
teoretska in priročna osnova "avtomatičnega" merskega in
nosilnega dimenzioniranja gradbenih elementov pri idejni
zasnovi stavb.
Osnovni vzroki za nastanek in razvoj konstrukcije so vedno trije:
arhitekt, stavba in material. Le z njihovo medsebojno povezavo je
mogoče vsaj do neke mere zajeti temeljna izhodišča za
razumevanje konstrukcije v arhitekturi.
V pričujočem pregledu nam gre predvsem za osvetlitev razvoja
merskih in dimenzionalnih izkustvenih spoznanj na področju
summary
The Egyptian measure for all measurements was the elbow, whose length was
divided into seven palms, which were further divided into four fingers.
We established that the structure of mutual relations in the Egyptian
measurement system based on the elbow integrates the principle of automatic
construction of safe dimensioning of simple stone load-bearing building
elements.
The structure of mutual measurements: 1 elbow = 7 palms = 28 fingers and 1
palm = 4 fingers, includes the simple formula for determining safe constructions
of stone beams or plates burdened by bending, with respect even to differences in
resilience properties of stone materials.
This measurement system probably emerged after long, careful and deliberate
observation of simple construction elements burdened by varying loads,
probably until they collapsed.
key words:
stone beams, load-bearing dimensioning, Egyptian elbow
določanja dimenzij nosilnim gradbenim elementom.
Najstarejše mersko dimenzioniranje, to je določanje mer
gradbenim elementom, je verjetno izhajalo iz po naravi danih
dimenzij delov-udov človeškega telesa. Tako so se vsesplošno
uporabljali palec, čevelj, komolec, seženj ter korak kot
dogovorjen, oziromapredvsem mersko razviden merski sitem.
Zgodovinski pregled razvoja dimenzioniranja nosilnih gradbenih
elementov potrjuje misel, da je vsako novo spoznanje na področju
obdelave, izdelave, vgrajevanja, uporabe, trajnosti, nosilnosti,
trdnosti itd. pomenilo tudi novo dimenzioniranje teh elementov
po novih spoznanjih in pravilih.
Upoštevajoč Vitruvijeva pravila /ordines/ za načrtovanje,
poizkušamo dokazati verjetnost nekdanjega usklajenega
merskega in statičnega dimenzioniranja gradbenih elementov s
strukturo medsebojnih razmerij merskih enot antropometričnih
merskih sistemov.
DIMENZIONIRANJE KAMNITIH NOSILNIH
GRADBENIH ELEMENTOV
Hkratno mersko in nosilno dimenzioniranje v standardiziranih
merah strukture medsebojnih razmerij mer egiptovskega komolca
poizkusimo preveriti tudi za dimenzioniranje kamnitih
konstrukcijskih gradbenih elementov. Gradbeni elementi iz
kamna se lomijo v obliki plošč ali klešejo v obliki blokov-
nosilcev.
Kamen, iz katerega se delajo ti elementi, je lahko boljše ali slabše
kakovosti ter večje ali manjše trdnosti. Med kvalitetnejše in bolj
nosilne prištevamo granit, bazalt, sienit, med slabše in manj
nosilne pa školjkaste in kristalnične apnence ter razne peščenjake.
Podatkov o številčnih vrednostih natezne ali upogibne trdnosti
kamenega gradiva tudi v sedanjih tehničnih predpisih ni, ker se
predpostavlja, da kamen ne prevzema nikakršnih nateznih ali
upogibnih obremenitev.
Previdnost je razumljiva glede na sedanji način pridobivanja
kamna v kamnolomih z miniranjem, pri katerem se pokvari
struktura monolita in nastanejo drobne, večinoma nevidne
razpoke. Ker v starem Egiptu niso poznali miniranja, poizkusno
uporabimo analogni sistem statičnega dimenzioniranja za kamen
z upoštevanjem tlačnih in upogibnih trdnosti1.
Slika 1: Prikazana zasnova konstrukcije, ki jo sestavljajo obdelani granitni nosilci
in stebri vestibula Kefrenovega svetišča v Gizeh, kaže na nujnost obvladovanja
znanja o dimenzioniranju gradbenih elementov.
Za staroegipčansko matematiko je bilo značilno, da je dajala
"recepte" z aproksimativnimi formulami in metodami računanja2.
Kljub temu, da so bile te metode samo približne, so dobro
ustrezale v vseh primerih, kjer so jih uporabili. Ker pa imata
kamen in les različne trdnostne lastnosti tako v primerjavi med
obema gradivoma kakor tudi v okviru primerjav istega gradiva, je
rešitev problema samodejnega dimenzioniranja z enim samim
merskim sistemom toliko bolj občudovanja vredna.
tamcief-g.sjiniOtfLuii
:z>* eu* - D.djsoi - q
Slika 2: Struktura egiptovskega antropometričnega sistema mer.
V strukturo medsebojnih razmerij mer 1 komolec = 7 dlani = 28
prstov in 1 dlan = 4 prste, je verjetno avtomatično /samodejno/
vključena preprosta formula za določitev smotrnih in varnih
dimenzij upogibno obremenjenega nosilca in tlačno
obremenjenega stebra.
Prikazana predstavitev strukture medsebojnih razmerij
egiptovskega antropometričnega sistema mer kaže na
enostavnost in modularno usklajenost3. Mere tega sistema so
egiptovskim arhitektom služile, da so hkrati mersko in statično
dimenzionirali gradbene elemente. Izgleda, da jim je zaradi
majhne izbire materiala /kamen, les, opeka/ ter zaradi
preprostosti konstrukcijske zasnove ta sistem dimenzioniranja
izredno dobro služil.
Pravilo za dimenzioniranje upogibno obremenjenih kamnitih
gradbenih elementov razumemo v strukturi merskih odnosov
egiptovskega komolca glede na različno kvaliteto kamna takole:
Pri ploščah, izdelanih iz boljšega kamna/granit, bazalt/, naj znaša
višina/h/ nosilca oziroma debelina/d/ plošče toliko dlani, kolikor
komolcev znaša razpon. Egipčanska mera za vse meritve je bil
komolec, katerega dolžina je bila razdeljena na 7 dlani, vsaka
dlan pa je bila razdeljena na 4 prste.
Slika 3: Določitev dimenzij plošče iz kvalitetnejšega kamna
Za stropne plošče, izdelane iz slabšega kamna /apnenec,
peščenec/, pa naj znaša debelina /d/ toliko prstov, kolikor dlani
znaša razpon /1/ plošče. V primeru slabšega kamna je upogibna
trdnost plošče določena v sorazmernem odnosu razpona proti
debelini 1:4 v skladu z mersko delitvijo 1 dlan = 4 prste.
(TWTfflXtfl
Slika4: Določitev dimenzij plošče iz slabšega kamna
V prikazano konstrukcijsko dimenzioniranje kamnitih gradbenih
elemetov je vgrajen tudi hierarhični merski odnos: boljši kamen
se dimenzionira z višjim-prvim merskim odnosom /komolec,
dlan/, slabši kamen se dimenzionira z nižjim merskim odnosom
/dlan, prst/.
Po analogiji teorije in statičnih postopkov za dimenzioniranje
nearmiranega betona določimo granitu in apnencu ustrezne
porušne natezne napetosti. Upoštevajoč priporočljivi varnostni
faktor za kamnito gradivo /y = 10/, dobimo dopustne upogibne
napetosti, s katerimi preverimo dejansko dopustno nosilnost
upogibno obremenjene plošče ali nosilca4.
Pri kamnitih gradbenih elementih vrednosti nosilne trdnosti zelo
variirajo, tako v okviru iste vrste kamna kakor tudi med
posameznimi nahajališči.
Tako se za kvalitetne kamnine navajajo porušne tlačne trdnosti od
13.55 KN/cm2 do 50.71 KN/cm2, za manj kvalitetne kamnine pa
se gibljejo te vrednosti od 2.29 KN/cm2 do 33.26 KN/cm2. Te
vrednosti veljajo za razna sedaj znana nahajališča po svetu,
vendar je razpon med spodnjo in zgornjo vrednostjo tako širok, da
lahko te vrednosti upoštevamo tudi za tedaj uporabljeno gradivo.
Iz podanih številk je tudi razvidno, da pri kamnitem gradivu
nastopa velika disperzija trdnosti ter daje zato pri takem gradivu
nujno potrebno določiti spodnjo mejo zanesljivosti kvalitete.
Tako se za pohorski tonalit, ki je najkvalitetnejši slovenski kamen
navaja upogibna porušna trdnost 2.27 KN/cm2 - 2.40 KN/cm2 in
tlačna porušna trdnost 16.0 KN/cm2 - 20.2 KN/cm2.5
Sedaj veljavna definicija kvalitete materiala določa varnost z
verjetnostjo porušitve, kar lahko določimo s pomočjo izvršenih
porušnih preizkusov, iz katerih izhajajo tudi ustrezne dopustne
upogibne napetosti.
Izpolnjevanje vseh teh zahtev bi pomenilo angažiranje
precejšnjih materialnih stredstev in raziskovalnih potencialov.
Ker je uporaba kamnitih plošč in nosilcev za nosilne konstrukcije
neaktualna, je razumljivo, da nimamo niti ustreznih tehničnih
predpisov niti konstrukterskih izkušenj, niti ni tovrstnih podatkov
ali izkušenj zaslediti v strokovni literaturi.
Statična preveritev nosilnosti po postopku dopustnih napetosti
pokaže, da kvalitetnejše plošče /granit, porfir, bazalt/, izdelane v
sorazmerju dolžina : debelina = 7, še prenesejo v okviru spodnje
meje dopustnih upogibnih napetosti dvojno lastno težo manj
kvalitetne plošče /apnenec, peščenec/ izdelane v sorazmerju
dolžina: debelina = 4.
Za bolj obremenjene nosilce, kakršni so na primer vmesni, pa bi
najbrž veljala uporaba tega pravila v naslednji formulaciji: pri
uporabi boljšega kamna vzamemo za enako število komolcev
razpona/1/ enako število dlani za širino /b/nosilca.
Slika 5: Določitev dimenzij nosilca iz kvalitetnejšega kamna.
Slika6: Določitev dimenzij nosilcaiz slabšegakamna
Tudi pri določanju varnih dimenzij prerezov tlačno obremenjenih
sten ali stebrov so egiptovski arhitekti imeli v strukturi merskih
odnosov komolca enostaven sistem hkratnega varnega in
racionalno standardiziranega dimenzioniranja. Kakor pri
upogibno obremenjenih kamnitih nosilcih, si moramo tudi v
primeru tlačno obremenjenih stebrov ali sten pomagati s teorijo
postopkov dimenzioniranjanearmiranih stebrov in sten.
Po tej teoriji se dopustne tlačne napetosti do vitkosti 35 ne
zmanjšujejo, nato pa se dopustne napetosti vse bolj reducirajo,
vse do vitkosti 75, kije zgornja še dopustnauklonskameja.
Uklonska preveritev stebrov izdelanih iz kvalitetnejšega kamna,
nam za pravokotne prereze poda vitkost 24, za okrogle prereze pa
vitkost 28.
Za stebre, izdelane iz slabšega kamna, pa dobimo za pravokotne
prereze vitkost 14, za okrogle prereze pa vitkost 16.
Ker pa nastopi pri tlačno obremenejenih stebrih občasno tudi
horizontalna sila potresa ali vetra, moramo upoštevati določeno
zmanjšanje dopustne obremenitve, kijo povzroči ta obtežba.
Za nearmirane elemente je dopstna 20% ekscentričnost, ki
zmanjša dopustno bremenitev skoraj za polovico /44%/.
Dopustna 20% ekscentričnost tudi dobro zajema ustrezno
potresno obremenitev na dobrih temeljnih tleh pri IX. stopnji
potresa po MCS.
Ugotovitve o možnem dimenzioniranju tlačno obremenjenih
stebrov v merskih odnosih egiptovskega komolca kažejo veliko
premišljenost. Egiptovski arhitekti so se znali učinkovito izogniti
problemu prevelikega uklona stebrov, ki je danes eden
najnevarnejših pojavov v gradbeni konstrukcijski tehniki.
Slika 7: Določitev dimenzij stebrov
iz kvalitetnejšega kamna
ZAKLJUČEK
Slika 8: Določitev dimenzij stebrov
iz slabšega kamna
Vrjetnost podane teze o dimenzioniranju na osnovi strukture
medsebojnih razmerij merskih enot posredno potrjuje tudi
naslednja razlaga vitruvijevega pravila o evritmiji:6
Vitruvij pravi: Eurythmia est venusta species commodosque in
compositionibus membrorum aspectus. Hace efficitur, cum
membra operis convenientia sunt altitudinis ad latitudinem,
latitudinis ad longitudinem, et ad summam omnia respondent
suae symetriae. (DeArchitectura, L. I. C. II. 3.)
To mi pomeni: Evritmija je v lepoti in primernem izgledu v
kompozicijah členov. To se doseže, če se pri členih zgradbe
skladajo višina s širino, širina z dolžino in končno, če so vse te
mere somerne.
Razsežnosti- višina, širina in dolžina, ki jih našteva Vitruvij, so
določene mnogokratnikom modula. Če se te razsežnosti členov
med seboj skladajo (cum membra convenientia sunt) in če so
somerne, če imajo skupno mero, skupni modul (et respondent
suae symetriae) - lahko govorimo o evritmiji.
V uporabi sorazmernih odnosov merske strukture egipčanskega
komolca lahko zaslutimo preprostost in idealno smotrnost
dimenzioniranja v splošno poznani meri ter kako iz te merske
strukture izhaja učinkovitost standardizacije. Hkrati mersko in
nosilno je bila določena dolžina z ustreznim nosilnim prerezom
za večjo ali manjšo nosilnost. Standardiziranost je omogočala
tudi učinkovito in ekonomsko utemeljeno stalno "proizvodnjo"
kamnitih nosilcev - na zalogo, ne glede na kraj kamnoloma ali
možnost in potrebo takojšnje uporabe.
S skrbno razčlenitvijo antropometričnih merskih sistemov smo
ugotovili, da lahko v vsakem antropometričnem merskem
sistemu zasledimo podobno avtomatično konstrukcijsko
določanje dimenzij, kot smo jih razložili na primeru strukture
merskih odnosov egiptovskega komolca. Pri vsakem merskem
sistemu moramo upoštevati tudi posebne geografske, surovinske,
družbene in še kakšne druge danosti, ki vplivajo na zasnovo in
potem uporabo določenega sistema.
Podobne "merodajne" konstrukcijske zakonitosti, kot smo jih
prikazali v uporabnih možnostih merskih odnosov egiptovskega
komolca, lahko ugotovimo tudi pri drugih preteklih kulturnih
ljudstvih.
Rimljani še danes slove kot izvrstni gradbeniki. Ker so bili kot
vojaški narod nagnjeni k redu in premišljenosti, je najbrž
premišljena tudi uporaba njihovih standardnih mer in pravil, ki
izhajajo iz medsebojnih razmerij mer.
Vsekakor pa lahko že na osnovi podanih analiz možnosti
hkratnega merskega in statičnega dimenzioniranja ugotovimo, da
gre pri obvladovanju merskih odnosov in iz njih izhajajočih
razmerij za tisto "skrivno zidarsko umetnost", ki se je v
preteklosti tako ljubosumno čuvala in skrivnostno prenašala.
Rimski standardizirani merski sistem je sestavljen iz številnih
različnih merskih enot, ki so antropometrične, ter se jih je zato
lahko zapomniti in ustrezno uporabiti.
Razmerja med merskimi enotami so vsebovala tudi samodejno
načelo določanja smotrnih, vendar statično še varnih dimenzij
nosilnih gradbenih elementov.
Uporaba struktur medsebojnih razmerij merskih enot je torej
avtomatično izključevala gradnjo nevarnih, "štedljivo"
dimenzioniranih konstrukcij, enako pa je tudi izključevala
gradnjo razsipnih, "preobilno" dimenzioniranih konstrukcijskih
elementov. To samodejno, "avtomatično" določanje dimenzij je
imelo vgrajeno tisto "mero", ki je smotrno vključevala
funkcionalne, konstrukcijske, gospodarske in oblikovne zahteve.
Te ugotovitve nas poučujejo, da je v smotrni in premišljeni
merski sistem možno vključiti tudi konstrukcijska pravila in
omejitve v preprosti in "avtomatski" obliki, tako daje izključena
možnost zasnove in uporabe nevarnih, prešibko dimenzioniranih
gradbenih elementov.
Seveda pa bi zanesljivost teh trditev najlaže preverili z obsežnimi
trdnostnimi preizkusi dejansko uporabljenega gradiva, z
delineacijo dobro ohranjenih arheoloških ostankov objektov, z
določitvijo konstrukcijske zasnove in izvedbe takega objekta ter
potem s statično analizo kontrolirali statično izkoriščenost
gradiva pri raznih obtežnih slučajih.
Pri zasnovi zgradbe in potem gradnji tudi ne smemo pozabiti na
praktičnost in priročnost hkratnega merskega in statičnga
določanja dimenzij nosilnih gradbenih elementov.
Ker se je ohranilo le malo egipčanskih kamnitih stropnih
konstrukcij /pa že te so daleč/, lesenih pa prav nič, ne moremo z
vso gotovostjo izvajati sklepa o njih dimenzioniranju.
Zato naj ostane to nedokončan del naloge, ki nakazuje možnost
poglobljenega študija na osnovi detajlnih izmer teh konstrukcij
ter tudi rezultatov trdnostnih preizkusov kamnitega materiala, iz
katerega so zgrajene te konstrukcije.
Slika 9: Prikazani srednjeveški meter, ki sestoji iz petih različnih delov, seje
uporabljal do uvedbe merskega sistema
Z uvedbo metrskega sistema, ki temelji na dekadni osnovi, se je
nekdanji "merodajni" princip hkratnega določanja mersko
usklajenih in statično varnih dimenzij popolnima izgubil.
Tehnološka revolucija v proizvodnji lesenih in jeklenih profilov
je omogočila inženirju, da je začel samostojno graditi javne in
industrijske objekte. Arhitekt, ki se je opiral na akademizem
različnih slogovnih pravil, ni bil več potreben.
Inženir je sledil le proizvodnji, eksperimentu in računu. XIX.
stoletje paje prineslo še bolj "inženirsko" gradivo - železobeton,
ki ga je možno obvladati le z eksperimentom in računom.
Preučujoč postopke "avtomatičnega" dimenzioniranja s pomočjo
strukture sorazmernih odnosov antropometričnih sistemov
moramo najbrž tudi še danes upoštevati veljavno dejstvo, da pri
gradnji monumentalne arhitekture racionalnost in cenenost nista
najbolj pomembni.
Iz teh razlogov tudi ni mogoče iz ohranjenih arheoloških
monumentalnih izkopanin preveriti veljavnost uporabe
opisanega načina statično konstrukcijskega dimenzioniranja. Pri
sakralnih, vladarskih in drugih javnih zgradbah sta vtis
mogočnosti in vtis večnosti daleč važnejša kot optimalno
dimenzioniranje vseh gradbenih elementov. V takih primerih gre
za prestiž, upoštevajo pa tudi ti objekti v svoji zasnovi spoznanja
o geometrijskih sovisnostih proporcijskih razmerij, ki omogočajo
statično varno gradnjo.
Monumentalne arhitekture se gradi razmeroma malo.
Množičnost bi povzročila, da bi se izgubil čar posebnega,
izjemnega. Največji del gradbene dejavnosti je nekdaj, tako
kakor danes, obsegala gradnja objektov za stanovanje, delo,
trgovino in promet. Pri teh delih pa so za naročnika cenenost in
hitrost gradnje pri zagotovljeni varnosti bistvene prvine.
Mislimo, da teza o dimenzioniranju gradbenih elementov s
strukturo sorazmerij merskih enot egiptovskega antro-
pometričnega sistema predvsem prikazuje model preprostega in
zanesljivega "orodja" za varno, usklajeno in racionalno
dimenzioniranje, kakršno potrebujejo arhitekti tudi pri
modernem dimenzioniranju v procesu zasnove načrtovanja,
proizvodnje in vgrajevanja.
SLIKOVNO GRADIVO
Slika 1: Konstrukcija nosilcev in srtebrov vestibula Kefrenovega svetišča v
Gizeh.-Po: Pirenne J., HISTOIRE DE LA CIVILISATION DE L'EGYPTE
ANCIENNE- DEUXIEME CYYLE, Ed. Albin Michel, Paris, 1962, str. 453-454
Slika2-8: delo avtorja
Slika 9: Prikazani srednjeveški meter, ki sestoji iz petih različnih delov in se je
uporabljal do uvedbe merskega sistema. - Po: Muheim E., DIE ABTEI VON
SENANQUE, Senanque, 1991
LITERATURA
Kušar, J.: Dimenzioniranje lesenih nosilcev s strukturo medsebojnih
antropometričnih mer egiptovskega komolca, AR 2002/1, FA, Ljubljana, 2002
Devide, V.: Matematika skozi kulture in epohe, Društvo matematikov, fizikov in
astronomov, 1984, str. 69
Kurent, T.: Sistemi standardnih modularnih mera v arhitekturi, Arhitektonski
fakultet, Beograd, 1975, str. 28
Kregar, R.: Naš kamen I. del, Naravni in umetni kamen za tehniko in okras, Naš
dom, Gradbena strokovna založba, Ljubljana, 1974, str. 24
Curk, J.: Še o tonalitu, Črta in tvor, 2. Simpozij o naravnem kamnu v arhitekturi,
Mineral d.d., Ljubljana2002
Kurent, T.: Modularna evritmija šempeterskih edikul, Narodni muzej, Ljubljana,
1970, str. 92
prof dr Jože Kušar
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
joze.kusar@arh.uni-lj.si
Peter Marolt
2oo3/1
ARHITEKTURNI PROSTOR KOT LIKOVNI MEDIJ
Architectural Space as Artistic Medium
AR
prejeto 17.3.2003
povzetek
Arhitekturni model - študijska maketa v arhitekturnem snovanju predstavlja
neobhoden del v procesu snovanja arhitekturnega prostora, lahko pa predstavlja
tudi samostojno likovno delo. V opredelitvi arhitekture je namembnost objekta
njen neodtujljivi del, pa vendar sta v začetnem procesu snovanja arhitekturnega
prostora, odvisno seveda od avtorja, njegovega načina razmišljanja, filozofije in
kreativnega potenciala, likovnost in likovno - prostorska zasnova dostikrat
primarnega pomena. Likovno - kompozicijska izhodišča in prostorsko -
oblikovalska zamisel že v tej fazi dovolj jasno govorita o arhitekturi. Razmislek
o namembnosti in načinu izrabe arhitekturnega objekta je običajno skrit v
razumevanju zastavljenega arhitekturnega problema, kljub temu da ta v začetni
fazi projekta ni nujno izrecno opredeljen.
Reševanje likovno-prostorskih problemov lahko pomeni tudi zasnovo
arhitekturnega prostora. Likovnost je v kontekstu prezentacije lahko le sredstvo
za predstavitev zamisli o arhitekturnem prostoru, v kontekstu likovne izpovedi
pa tudi končni cilj. Snovalec arhitekture z bolj ali manj enostavnimi izraznimi
mediji kot sta model in skica, predstavi bistvo arhitekturnega prostora.
ključne besede:
arhitekturni prostor, likovnost, zasnova, maketa, likovni objekt
ZASNOVA, MODEL IN USTVARJALNI PROCES
V	arhitekturnem snovanju predstavlja arhitekturni model -
študijska maketa neobhoden del v procesu snovanja
arhitekturnega prostora, lahko pa predstavlja tudi samostojno
likovno delo. V opredelitvi arhitekture je namembnost objekta
njen neodtujljivi del, pa vendar sta v začetnem procesu snovanja
arhitekturnega prostora, odvisno seveda od avtorja, njegovega
načina razmišljanja, filozofije in kreativnega potenciala,
likovnost in likovno - prostorska zasnova dostikrat primarnega
pomena. Likovno - kompozicijska izhodišča in prostorsko -
oblikovalska zamisel že v tej fazi dovolj jasno govorita o
arhitekturnem prostoru. V določenih primerih arhitekturo tudi že
tipološko opredeljujeta. Gre za odločitev kateri od dejavnikov :
ideja (koncept) in oblika, konstrukcija, namen, oziroma
uporabnost, bo v projektu prevzel vodilno vlogo in začrtal vse
nadaljnje posege znotraj ustvarjalnega procesa.
V	snovanju arhitekturnega prostora se spopadata vsaj dve
osnovni izhodišči glede na oblikovalsko naravnanost avtorja:
oblika sledi namenu, ali pa oblikovalska zamisel narekuje ves
nadaljnji postopek oblikovanja arhitekturnega prostora.
Običajno se kot optimalen izkaže takšen ustvarjalni proces, ki
izmenično, bolj ali manj enakovredno, upošteva obe (navidez)
nasprotni si stališči, s tem da upošteva čim več vidikov
(oblikovalski, inženirsko - tehnični, tehnološki, uporabni vidik,
upošteva širši prostor, čas nastanka,.).
ZASNOVAIN KONČNAREŠITEV
V	primeru, da gre za objekt spomina in se ta v svojem oblikovanju
približuje skulpturi, sta dejansko v ospredju filozofija avtorja in
summary
In architectural conceptualisation the study model represents an essential part
of conceptualising architectural space, but it can also represent an independent
artefact. In architectural definition, an object's function is its unalienable
component, but nevertheless, in the initial stages of the process of
conceptualising architectural space, also depending on the authors way of
thinking, philosophy, creative potential, artistic inclination, the artistic, artefact
concept often has primary significance. In this phase the artistic composition
starting points and spatial design idea, already clearly describe the
architecture. Considerations about function and utility ofarchitectural objects
are usually hidden in the understanding of the posed architectural problem,
although the latter is not necessarily clearly defined at the outset of the project.
Solving artistic-spatial problems can also imply the concept of architectural
space. Fine arts in the context ofpresentation can only be a means for presenting
ideas about architectural space, while in the context ofartistic expression it can
also be the final goal. The designer of architecture can present the essence of
architectural space by using more or less simple media such as models or
sketches.
key words:
architectural space, pertaining to the fine arts, concept, model, artefact
iz nje izhajajoča zamisel. Precej podobno je z uvodnim
razmišljanjem o scenskem prostoru, pri čemer vključevanje v
gledališko igro s seboj potegne nujnost prepričljivosti rešitve,
njeno izpovedno moč in korelacijo z gledališkim tekstom. (Hkrati
je pri oblikovanju gledališke scene nujno potrebno upoštevati
vidike uporabnosti, montaže, demontaže, transporta, cene,
pravzaprav vse vidike, ki se tičejo in podobno veljajo tudi za
stroške vzdrževanja stavbe v času njene življenjske dobe, le
(običajno) v manjšem obsegu).
Razmislek o namembnosti in načinu izrabe arhitekturnega
objekta je običajno skrit v razumevanju zastavljenega problema,
kljub temu da ta v začetni fazi projekta ni nujno izrecno nakazan.
V primeru, da pri uvodnem modelu konstrukcija še ni povsem
določena, senujnostrazmislekaonjej pokaže takoj, ko pomislimo
na objekt v naravnem merilu. "Model" kot likovni objekt pa lahko
že predstavlja končno izoblikovano, samostojno, zaključeno
rešitev.
Predstavitev zamisli
Tudi v dobi raznovrstnih računalniških programov za grafiko,
predstavitev s pomočjo risbe, skice, akvarela, fotomontaž,
modela, še vedno predstavlja verodostojen način prezentiranja
prostora. Še več, razmišljanja nekaterih arhitektov - oblikovalcev
o arhitekturnem prostoru je moč predstaviti na razstavi kot
samostojna likovna dela. (Še toliko bolj to velja za rešitve
priznanih scenografov, ki so bodisi akademski slikarji, pa tudi
arhitekti po izobrazbi in še toliko bolj usmerjeni v likovnost
rešitev, pri čemer v večih primerih nastopajo tudi v vlogi
kostumografov)
ARHITEKTURA IN PROSTOR
Po Pirjevcu, ki ga navaja Vodopivec (1993: 16) nedotaknjena in
nenaseljena krajina ni prostor, še manj pa naj bi pomenila
prostost. Po Pirjevčevem mnenju se človekvnjej lahko kvečjemu
izgubi. Šele z arhitekturnim delom, ki se pojavi sredi te
nepreglednosti, se pojavita tudi prostor in prostost. Ko Hribar
(1990: 391) govori o nasilju arhitekture nad prostorom, ki si
izmišlja "idealni prostor" zase, pravi, da je pokrajina
najprvobitnejši prostor (topos) človeka. Brez nje za človeka ni
več prostora. Je prostor človekove prostosti (svobode), če je
prostor človekovega sveta (duha, op. av.). Zavzema se zato, da bi
pokrajino, kot dom človekove prostosti, obravnavali kot svetišče,
kot vir iz katerega vznika svet, svet kot človekovo prebivališče.
(ibidem: 392)
Moralno poslanstvo arhitekture ni ustvarjanje form, temveč
ustvarjanje bivanjskega prostora (vključno z njegovimi
duhovnimi razsežnostmi op. av.). Ko Vodopivec citira Pirjevca
(1993:15), piše, da je arhitekturni prostor tisti prostor, ki ne
omejuje že tako skopo odmerjenega človekovega prostora,
temveč mu ta (bivanjski) prostor odpira. Arhitekt naj bi s svojim
delom "prostoru šele odprl prostor".
Arhitekturni in likovni prostor
Likovni prostor je omejen, določen z elementi, ki so v osnovi
(tudi) geometrijski pojmi (razlika je le v poimenovanju): linija,
ploskev, volumen, smer, razdalja, mera, a v naravi (pri)dobijo
likovne kvalitete, ki so posledica lastnosti materialov (tekstura,
barva,...) in kreativnih produkcijskih postopkov (sestavljanje,
dimenzioniranje, oblikovanje, obdelava, dekoracija,.).
Arhitekturni prostor je (likovna) kompozicija, z vsemi likovno -
prostorskimi zakonitostmi, ki jih sicer pozna likovna
kompozicija (središče, smer, notranja razmerja,...).
Arhitekturni prostor nastane šele z omejitvijo dela širšega
prostora. Predstavlja zamejeni del nezamejene krajine. Vedno
morata obstajati oba, da bi lahko začutili razliko med njima.
Arhitekt ustvari zamejeno območje, ki do tedaj znotraj
nezamejene krajine ni obstajalo. Obstajata soodvisnost prostora
in arhitekture. Tako kot arhitekturni prostor lahko zaživi šele
znotraj širšega prostora, tako tudi prostor zaživi šele z
arhitekturo. (Vodopivec, 1993:16)
SFERA LIKOVNEGA
Skupna točka likovnih umetnikov so poleg kulturne konvencije
tudi specifične, dogovorjene norme, pojmi, pravila, estetski
kanoni, ki se tičejo dogovorov v sferi likovnega. (Butina, 1997:
15) "Likovna slovnica" je za vse likovne zvrsti podobna, če že ni
enaka. Vsem umetnostim je skupen ustvarjalni proces, načini
preoblikovanja obstoječega pa so skupni tudi znanosti.
Znotraj arhitektovega ustvarjalnega dela se nahaja predstavitev
ideje s pomočjo risbe, skice, modela, kolaža, fotomontaže,..., ki
predstavljajo stopnjo umaterializirane oblike ustvarjalčeve ideje
(o prostoru). Vsi likovniki naj bi se pri svojem delu srečevali z
istimi osnovami, a se izražali z osebnimi zamislimi oblik.
Sugestivnost izraza, pomen in sporočilnost so blizu vsem
umetnostim, s tem pa tudi zvrstem likovne umetnosti. Iz te
prepoznavnosti izhajajo ("dogovorjeni" oziroma prevzeti)
arhitekturni tipi, še bolj pa arhitekturni prostor s poudarjeno
duhovno konotacijo.
Arhitekt kot likovni ustvarjalec
Kot je zapisala Marja Lorenčak (2003) arhitekt lahko sledi
likovnemu pristopu z upoštevanjem stalnega ritma simbolov in
vsebine. Osnutke arhitekturnega prostora v obliki risbe in
študijske makete, lahko, odvisno seveda od kakovosti, štejemo za
samostojna, po svoji zgradbi pa za popolna likovna dela. S tem,
ko prikazujejo razvoj oblike v prostoru, takšna dela poudarjajo
vse kar je pomembno v trenutku snovanja arhitekturnega
prostora. V tem smislu arhitekt kot likovni ustvarjalec preko risbe
in od tod preko študijske makete pokaže bistvo razumevanja
prostora. V tenutku zasnove arhitekturnega prostora mu lahko
uspe ujeti razlike, ki izhajajo iz različnih analiz prostora, pri
čemer se lahko posluži tako konstruktivnih in geometrijskih
izhodišč, hkrati pa mu za izhodišče lahko služi njegovo notranje
poetsko jedro.
SPECIFIČNOST ARHITEKTURE
Zaradi prostorov in objektov, ki jih arhitektura koncipira in
materializira, je bistveno drugačna od drugih likovnih zvrsti.
Naloga arhitekture je ustvarjanje prostora po meri človeka,
ustvarjanje prostora za bivanje. Od vseh zvrsti likovne umetnosti
je arhitektura najbolj abstraktna. Praktično že na svojem začetku
se je otresla enostavnega posnemanja narave.
Tako kot vsaka umetnost ima tudi arhitektura dvojen značaj:
opredeljujeta jo čas in prostor v katerih nastaja, na drugi strani pa
predstavlja odsev tehničnih, teoretskih in umetniških pravil in
principov (posameznika). (Vodopivec, 1993: 2) Kot isti avtor
zapiše v nadaljevanju: "Avtonomnost v smislu samostojnosti
arhitekture v razmerju do drugih umetnosti pojasnjuje izvorni
pomen termina arhitektura, ki kaže na avtoriteto gradbene
konstrukcije. Taje čista kreacija duha, saj nima vzora ali modela
izven lastne pretekle izkušnje."
Arhitektura se opira na tektonsko logiko konstrukcije, pri čemer
torej uporablja le lastno preteklo izkušnjo, lastno umetniško
izročilo. (Vodopivec, 1993: 7) Tektoniko najdemo tudi v živem
svetu. Tiče se tako skeleta človeka in živali, kakor tudi rasti
dreves. Arhitektura se od drugih umetnosti nedvomno loči tudi po
tem, da je vsako posamezno delo le del širše celote. Od prve
zgradbe dalje je le dopolnjevanje že obstoječega. Prostorski
kontekst pomeni omejitev avtonomnosti posameznega
arhitekturnega dela. (Vodopivec, 1993:7) Od ostalih umetnostnih
zvrsti, pa tudi od nekaterih drugih strok, ki se ukvarjajo z
vprašanji gradnje, arhitekturo loči celovitejše gledanje na
zastavljeni problem.
Risba kot zapis zamisli in način komunikacije
Ko govorimo o razumevanju arhitekturnega prostora, lahko risbo
in študijsko maketo razumemo kot nujno težišče tovrstnega
raziskovanja. Ta dva pripomočka predstavljata temelj za razvoj
oblike. (Lorenčak, 2003) Risba ali slika kot umetniški izraz lahko
predstavljata samostojno likovno delo, kadar pa risba služi le kot
arhitektovo orodje za artikulacijo ideje o arhitekturnem prostoru,
Peter Marolt: likovno-prostorski objekti; arhitektura in prostor
ARHITEKTURNI PROSTOR KOT LIKOVNI MEDIJ
Peter Marolt: likovno-prostorski objekti; arhitektura in prostor
pa pomeni dobro izhodišče za njeno realizacijo. Arhitektova risba
je namreč zapis, s katerim orisuje, osvetljuje svoje videnje
arhitekturnegaprostora.
Prvotne pisave so komunicirale s pomočjo risb podob predmetov.
Slikovno komuniciranje za arhitekturne projekte velja še danes,
saj s pomočjo dogovorjenih znakov - simbolov načrtovalec
komunicira z naročnikom, predvsem pa z izvajalci in
posameznimi strokami, ki sodelujejo pri izvedbi projekta.
(NE)ENOTNO POIMENOVANJE
Zožen izraz "plastične umetnosti", ("les Arts Plastique, "le Arti
Plastiche" oziroma "the Plastic Arts") ustreza vsem zvrstem
likovne umetnosti: arhitekturi, oblikovanju, kiparstvu,
slikarstvu,.... Poleg tega, da pojem plastičnega označuje vse kar
je mogoče oblikovati, pomeni tudi reliefnost, oblikovanost v
prostoru. Etimološki izvor besede "bilden" ("die Bildende Kunst"
kot upodabljajoča/likovna umetnost) nakazuje namen
ustvarjanja, dajanja oblike - oblikovanja. (Butina, 1997: 10) Za
arhitekte je gotovo še zanimivejši pojem uporabne umetnosti
("die Angewandte Kunst").
Slovenski pojem upodabljanja, ki prav gotovo izhaja iz
nemškega izraza "die Bildende Kunst", je zamenjal prvotni
slovenski izraz pisanja (belokranjske pisanice pomenijo
poslikane velikonočne pirhe) (ibidem: 10). Omenjeni izraz bi bil
po mnenju Butine (ibidem: 11) zelo primeren za tisto smer
abstraktnega (nepredmetnega) slikarstva, kjer je glavno izrazilo
sled roke, torej "rokopis" slikarja.
Nemško geslo "das Bild" označuje predstavitev, upodobitev
stvari na ploskvi. Umetnikov "rokopis" kot zapis življenja
določene dobe, njegovega načina razmišljanja, stopnje kulture
kot vseobsegajočega življenja, je sprejemljiv tudi za arhitekturno
"risbo" (stroko), njeno opredelitev.
KOMPLEKSNOST ARHITEKTURE
Vrednost arhitekturnega dela torej ni le v likovnosti oziroma
lepoti sami na sebi, temveč poleg uporabne vrednosti obstaja še
veliko zahtev za njeno uresničitev. Med prvimi je to prav gotovo
tektonika. (Vodopivec, 1993:19) V primeru, da se zgledujemo po
konstruktivizmu, ne moremo mimo načela, da ima smisel samo
takšna rešitev, ki v sebi skriva funkcionalnost, racionalni namen.
Kar je premišljeno narejeno, je tudi logično, hkrati pa ustvarja
harmonično celoto. Vsak objekt mora dajati vtis nujnosti
usklajenosti elementov. Arhitektura ali stroj morata vsebovati
organsko enotnost vseh elementov posameznih ločenih
konstrukcij. (po Cernjihovu, 1989)
Arhitektura kot kolaž
(Arhitekturna) kompozicija je torej zloženka, sestavljanka
(kolaž) posameznih elementov, katerim smo določili medsebojne
odnose. V tehničnem smislu pravilno zasnovan objekt, ki vsebuje
statično logično konstrukcijo, vedno nudi izhodišče dobremu
oblikovanju. Variacije osnovne kompozicije, oziroma novi
odnosi med elementi, ustvarijo estetsko zanimiv likovni objekt
(artefakt). Struktura v najboljšem pomenu besede pri tem pomeni
tudi optimalno razmerje med posameznimi elementi.
Likovnost kot vmesni rezultat
Likovnost v kontekstu prezentacije je le sredstvo za predstavitev
arhitekture, ni pa nujno njen končni cilj, čeprav je pri projektih, ki
zavestno ostanejo le "na papirju", to mogoče. Običajno je
likovnost eno izmed izhodišč in nekakšen vmesni rezultat.
Likovna sredstva, likovno razmišljanje je sredstvo za dosego
cilja, ni pa edini problem, ki ga mora snovalec arhitekture rešiti.
AVTONOMNOST ARHITEKTURE
Pri človekovi osebnosti je nujno uravnoteženje razuma (ratia) in
čustev. Arhitektura naj bi v tej primerjavi pomenila uravnoteženje
znanosti (tehnike, tehnologije), umetnosti (estetike, lepega) in
filozofije. Razlika med gradbeništvom in arhitekturo je ravno v
poudarjanju zgolj tehnike gradnje pri gradbeništvu in umetnostjo
gradnje, s katero običajno definiramo pojem arhitekture. Za
arhitekturo kot stroko, ki posega tudi na področje umetnosti, tako
kot za vse umetniške zvrsti velja, da s svojimi deli postavlja
(estetske) norme, ki torej po Vodopivčevih besedah (1993:9) niso
in ne smejo biti (samo) vnaprej postavljene. Arhitekturna teorija
je za arhitekturo (iz razloga, ker tudi sama ni eksaktna znanost)
lahko le temelj, ki pa ne razrešuje avtorjevih strokovno-
umetniških vprašanj. Ta se po Vodopivčevem mnenju (1993: 10)
razrešujejo skozi avtorjevo osebno odločitev in izpoved.
Avtorsko delo, ustvarjalčev doprinos, torej presega obče vedenje.
V ustvarjalnem delu arhitekta pa se teorija in praksa vsekakor
prepletata in dopoljnjujeta. (Teorijo arhitekture lahko razumemo
celo kot obliko arhitekturne prakse). Znanost je torej v arhitekturi
sestavni del prakse, kar pa še ne pomeni, da je arhitektura (le)
znanost. Kot logični razmislek in znanstveno spoznanje obstaja
znanost o arhitekturi, podobno kot obstaja tudi znanost o
umetnosti, ki pa je ločena od umetnosti same. Obstajata torej
avtonomno teoretsko izročilo arhitekturne teorije, kakor tudi
avtonomnost arhitekture kot zvrsti likovne umetnosti.
(LIKOVNA) RESNIČNOST PROSTORA
Likovni jezik je s pomočjo sistema likovnih znakov sposoben
opisati strukturo stvarnega prostora. (Butina, 1997: 57) To se
nanaša tako na resnični prostor, kakor tudi na likovno resničnost
prostora, na razumevanje prostora v določenem času in družbi.
Izraz forma je po Butini (1997: 11) zunanji izraz nekega pojava,
pogojen z njegovo vsebino (kar je še posebej pomembno za
arhitekturo).
PROSTORSKA TRANSFORMACIJA KOT DOKAZ
AVTONOMNOSTI ARHITEKTURE
S prostorsko transformacijo in pridajanjem novih pomenov se
lahko umaterializacija razmišljanja prelevi v zoženje prostora na
likovni znak, ali v znak kot način komunikacije - simbol.
Postavitev elementov v pravi prostorski odnos, pomeni
kompozicijo, ki lahko predstavlja zasnovo arhitekturnega
prostora. Šele nova kreacija ga ustvarja in določa.
Svobodna prerazporeditev kot avtorjeva kreacija in struktura
elementov, ki se pojavijo v novih odnosih, kažeta na avtonomnost
oblikovanja (arhitekturnega) prostora, ki v svojih kreacijah
deluje neodvisno od ostalih likovnih zvrsti, čeprav izhaja iz
podobnih kompozicijskih izhodišč. Šele s prerazporeditvijo se
odpirajo nove razsežnosti prostora. To naj bi bil tudi dokaz, da je
arhitektura abstraktna likovna umetnost, saj ne posnema
(narave), temveč proizvaja novo.
Konkretno nasproti abstraktnemu
Z raztelešenjem kompozicije na osnovne elemente in z njihovo
ponovno sestavitvijo v drugačni likovno-oblikovalski maniri, se
da dokazati, daje mogoče brez vnaprejšnje natančno določene
namembnosti prostora, preko likovno-kompozicijskih izhodišč,
priti tudi do dovolj konkretnega arhitekturnega prostora.
SKLEP
Širša likovnost je lahko izhodiščna točka vsakršnega oblikovanja
prostora. Arhitekturno oblikovanje pomeni tudi reševanje
likovno-prostorskih problemov. Arhitekturo je mogoče
analizirati s podobnimi sredstvi kot dvodimenzionalni prostor
(sliko). Likovni jezik je sposoben opisati ustroj resničnega
(arhitekturnega) prostora. Arhitekturni prostor je mogoče začeti
snovati z likovnimi sredstvi brez vnaprejšnje izrecno določene
namembnosti prostora, ki pride na vrsto šele v drugi fazi
snovanja. (Dejansko arhitektura, kot prostor namenjen bivanju,
zaživi z rešitvijo uporabnosti, pravilno strukturiranostjo
prostorov, to je s pravilnimi funkcionalnimi povezavami,
razmerji med prostori.) Dobra arhitektura predstavlja ravnotežje
med namembnostjo in avtorjevo poetiko. Arhitekturni model
predstavlja neobhoden del v procesu snovanja arhitekturnega
prostora, a lahko pomeni tudi samostojno, zaključeno likovno
delo, še posebej, kadar gre za jasno izraženo duhovno konotacijo,
močan umetniški naboj in izpovedno moč.
VIRI:
Butina, M. (1997) O slikarstvu. Debora, Ljubljana.
Cernjihov, J. (1989) Konstrukcije arhitektonskih i mašinskih formi. Gradjevinska
knjiga, Beograd. (Prvič izdalo Leningrajsko društvo arhitektov, 1931)
Hribar, T. (1990) Sveta igra sveta: (umetnost v postmoderni dobi). Mladinska
knjiga, Ljubljana.
Lorenčak, M. (2003) Spomini v prostoru - konkretno v abstraktnem.
(Risba in študijska maketa med konkretno in abstraktno umetnostjo.) Tekst za
zloženko Petra Marolta ob razstavi na Akademiji likovnih umjetnosti, Sarajevo,
23.-30. januarja 2003.
Vodopivec, A. (1993) Temelji in meje arhitekturne avtonomije. (doktorska
disertacija) Univerza v Ljubljani, FAGG, Šola za arhitekturo, Ljubljana.
mag Peter Marolt
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
peter. marolt@arh.uni-lj.si
Lara Slivnik
2oo3/1
KRISTALNA PALACA -
NOV ARHITEKTURNI TIP JAVNEGA PROSTORA
The Crystal Palace - A New Architectural Type of Public Space
AR
prejeto 12.3.2003
povzetek
V članku je obravnavana Kristalna palača, stavba za prvo svetovno razstavo v
Londonu leta 1851. Opisane so zahteve gradbene komisije ob arhitekturnem
natečaju in predlog Josepha Paxtona, kratko je predstavljena gradnja, razstava in
nekaj načrtov, kaj s stavbo storiti po končani razstavi. Podrobno je opisana
preselitev palače v Sydenham in nekaj družabnih aktivnosti, ki so jih tam
izvajali. Pomen Kristalne palače je v uporabnosti arhitekture, prilagodljivem
tlorisu, prvič uporabljeni demontažni konstrukciji in stekleni fasadi. Dokazana
je trditev, da je Kristalna palača nadgradnja rastlinjakov in tudi pokritih
železniških postaj. Omenjeni so nekateri njeni nasledniki. Vrh popularnosti je tip
kristalne palače doživel konec devetnajstega stoletja z Ebenezerjem Howardom,
ki jo je postavil kot eno glavnih stavb v shemo vrtnega mesta. Kristalne palače so
bile popularne tudi zaradi mešanja družbenih slojev, ki se do tedaj niso domala
nikoli srečali.
ključne besede:
svetovne razstave, javne zgradbe
Pričujoči članek je nadgradnja raziskave z naslovom Stavba za
prvo svetovno razstavo [Slivnik, 2003], kije nastala v letu 2002
na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Gre za Kristalno
palačo, prvič sestavljeno leta 1850 v Londonu. Njena zgodovina
je zelo bogata in raznovrstna. S svojo obliko in funkcijo
predstavlja vrhunski dosežek arhitekture devetnajstega stoletja
[Pevsner, Games 2002]. Z arhitekturnega vidika so pomembne
vsaj tri posebnosti nove stavbe. Prva posebnost je veliko število
natečajnih predlogov, a zgradili niso nobenega izmed njih. Druga
posebnost je prvič izvedena demontažna konstrukcija. To
pomeni, da so posamezne elemente zgradbe izdelali v različnih
tovarnah, jih pripeljali na gradbišče, jih po načrtih sestavili, po
končani prireditvi razstavili, prepeljali na drugo lokacijo in jih na
tam po drugih načrtih zopet sestavili. Tretja posebnost je
popolnoma nov arhitekturni tip javnega prostora. Taje obširneje
razložen v članku.
ZAHTEVE OB NATEČAJU
Prva svetovna razstava je bila v Londonu leta 1851. Priprave
nanjo so se začele leta 1849, ko je bila v Parizu zelo odmevna
francoska nacionalna razstava. Britanci niso hoteli zaostajati za
Francozi. Princ Albert, mož kraljice Viktorije, je kot predsednik
Kraljeve družbe za umetnost (Royal Society of Arts) sprejel
odločitev, da organizira prvo "Veliko razstavo industrijskih
izdelkov vseh narodov" (Great Exhibition of the Works of
Industry of all Nations). Novi meščanski srednji razred je z
navdušenjem pozdravil to odločitev. S tem bi Velika Britanija
pokazala svetu, kaj zna in kaj zmore, saj je bila sredi
devetnajstega stoletja "delavnica sveta", viktorijanska industrija
in trgovina pa sta bili v največjem vzponu.
Za stavbo za prvo svetovno razstavo so ustanovili gradbeno
komisijo in taje razpisala mednarodni natečaj. Zahteve komisije
summary
The article deals with the Crystal Palace, the building for the first World
Exhibition, held in London in 1851. A review is presented about the Building
Committee's demands for the architectural competition, Joseph Paxton's
proposal, the construction itself, the exhibition and some plans about future use
of the building, after the exhibitions closing. Removal of the Palace to
Sydenham, as well as some social activities carried out there, are described in
detail. The significance of the Crystal Palace is in its' functional architecture,
adaptable layout, first use of disassembled construction and glazed fagade. The
statement about the Crystal Palace stemming from glasshouses and covered
railway stations is proven. It also served as a model for several other buildings,
which are mentioned in the article. The culmination in popularity of such
buildings was at the end of the nineteenth century when Ebenezer Howard
positioned such a building as one of the central buildings in his Garden city
scheme. "Crystal palaces" were popular also because they enabled the mixing of
social groups, which until then actually never mingled.
key words:
World Exhibition, public building
ob razpisu natečaja so se zdele skoraj nemogoče. Priporočila je,
naj bo rezultat natečaja "največja zgradba, kar jih je svet kdaj
videl", po obliki pa naj bo nekaj povsem novega [McKean, 1994:
9]. Želeli so, da bi bil to tip zgradbe, ki naj ne bi spominjal ne na
cerkvene objekte, ne na mestne hiše in ne na grajska poslopja ter
naj prav tako ne bi posnemal nobenega arhitekturnega sloga.
Hkrati naj bi bila zgradba ognjevarna, organizacija prostorov
premišljena, prav tako komunikacije za obiskovalce. Površina
razstavnih prostorov naj bo okoli 74 300 kvadratnih metrov,
trikrat več od kateregakoli razstavišča dotlej. Hkrati pa naj ne bi
stroški gradnje presegali 100 000 funtov.
Zdelo se je, da nihče ne more takim zahtevam v celoti ustreči.
Izmed 245 načrtov, kolikor jih je prispelo na natečaj, niso izbrali
nobenega. Gradbena komisija je predstavila svoj predlog, ki naj bi
upošteval najboljše ideje natečajnih del. Ko je Joseph Paxton
proučil uradni predlog zgradbe za svetovno razstavo, je bil nad
njim razočaran. Pozanimal se je, ali bi sprejeli še kakšno novo
zamisel in neuradno je dobil pozitiven odgovor. Komisija namreč
ni bila prepričana, ali je izbrala pravi načrt. Dopustila je izdelavo
še enega predloga z novo oceno stroškov.
JOSEPH PAXTON
Joseph Paxton je bil glavni vrtnar devonshirskega vojvode v
Chatsworthu [Anthony, 1973]. Že pred letom 1850 je v
Chatsworthu načrtoval veliki rastlinjak (Great Conservatory) in
ravno streho nad ribnikom z lokvanji [Hitchcock, 1977: 184]. Pri
tem je bil zelo inovativen, saj je pri obeh razvil novo tehnologijo.
Za Great Conservatory je izdelal stekleno streho s cikcakastim
prerezom. Po strukturi lista lokvanja "Victoria Regia" pa je povzel
idejo za konstrukcijo ravne strehe nad ribnikom s takšnimi
lokvanji. Obe zamisli, pa tudi druge, nove konstrukcijske in
strukturne ideje je uporabil pri svojem načrtu za razstavno
zgradbo, čeprav je bila ta v merilu in velikosti precej drugačna.
Paxton se je torej lotil izdelave alternativnega predloga. Na
razpolago je imel le malo časa. Prvi teden v juniju 1850 si je
ogledal predvideno lokacijo v južnem delu Hyde Parka. Na
neugodnem zemljišču - bilo je 700 metrov dolgo in le 152 metrov
široko, rahlo je padalo od zahoda proti vzhodu, približno na
polovici gaje prečkala skupina visokih brestov in na severu sta ga
omejevali dve gruči dreves - je bilo izredno težko postaviti
primerno stavbo. A kljub omejitvam je Paxton skiciral fasado in
prerez, kjer je že razločno videti dve nadstropji, glavno ladjo z
loki nad stebri in cikcakasto streho. Detajlne načrte so Paxton in
njegovi sodelavci izrisali v osmih dneh. Pomagal jim je inženir
William Henry Barlow, ki je kasneje projektiral strešno
konstrukcijo peronov železniške postaje St. Pancras v Londonu.
Vse to seje dogajalo junija 1850, koje bilo do otvoritve razstave
le še dobrih deset mesecev!
Paxton je svoj predlog objavil 6. julija v The Illustrated London
News. V dolgem članku je razložil zgradbo prav do detajlov: od
opisa modula konstrukcije, ki je sestavljena iz litoželeznih
stebrov, do opustitve predelnih sten, delovanja ventilacije in
uporabe zaves za zaščito pred premočnim južnim soncem.
Gradbena komisija je sprejela predlog sredi julija kljub težavam,
ker Paxton ni upošteval vrste starih brestov, ki so stali sredi
načrtovane zgradbe. Zaradi protesta javnosti je načrte dopolnil.
Tri drevesa, visoka po trideset metrov, je vključil pod polkrožno
streho prečnega krila, ki jo je v lesu konstruiral John Henderson.
Hkrati se je izkazalo, da je bilo to krilo potrebno zaradi stabilnosti
celotne zgradbe, ki naj bi bila sicer predolga. Povečali so tudi
osnovni modul iz 6,1 metra na 7,3 metra. Javnost, ki je prej
nasprotovala gradnji, je ob lahki in očitno začasni zgradbi v
trenutku spremenila mnenje.
Tudi cena izvedbe Paxtonovega načrta je bila znatno nižja od
vseh konkurenčnih predlogov. Hkrati je Paxton komisijo
prepričal, da lahko postavijo zgradbo do zahtevanega roka le po
njegovem načrtu. Vsi so dvomili, tudi izvajalci, da bi lahko
zgradbo končali v tako kratkem času.
Gradbena komisija je konec julija sprejela Paxtonov načrt in
pogoje podjetja Fox in Henderson. Joseph Paxton in Charles Fox
sta z ekipo inženirjev in risarjev dopolnila načrt in ga izrisala do
zadnjih detajlov v šestih tednih. Pri tem so sodelovali celo
nekateri člani komisije. Owen Jones in Charles Barry sta
izboljšala arhitekturno kakovost rešitev in oblikovala stebre.
Charles Heard Wild je oblikoval nosilce in skupaj s Foxom po
navodilih Williama Cubitta dimenzioniral glavni okvir v prerezu
[Peters, 1996:226-8].
Zgradbo na površini 73 000 kvadratnih metrov so lahko postavili
le z dobro organiziranim delom, s skupino, ki je dobro poznala
gradivo in gradbene postopke. Pogodba za izvedbo je bila
podobna današnjim pogodbam po sistemu "ključ v roke".
Izdelavo posameznih elementov je organiziral John Henderson.
Charles Fox je poleg načrtovanja in uskladitve vseh detajlov
nadziral tudi sestavljanje konstrukcije.
Čeprav so gradbeno pogodbo podpisali šele 14. novembra, so z
deli začeli že konec julija in Kristalna palača je bila narejena
točno do pogodbeno določenega roka, 1. januarja 1851, po 17
tednih del na gradbišču.
Kristalno palačo so sestavili iz zelo številnih, a majhnih in enakih
elementov. Najdaljši je bil 7,3 metrov dolg železen nosilec, kije
tehtal manj kot tono. To je omogočalo enostaven sistem
sestavljanja, ročno dvigovanje in vstavljanje elementov, za
transport po gradbišču pa so uporabili konje. V zgradbo, dolgo
560 metrov, široko 125 metrov in visoko 33 metrov so vgradili
okoli 3300 stebrov iz litega železa, 2150 nosilcev iz litega in
kovanega železa ter 372 lesenih strešnih nosilcev. Za 38,6
kilometrov lesenih žlebov in 330 kilometrov lesenih okenskih
okvirjev so porabili 17 000 kubičnih metrov lesa. Vgradili so
skoraj 300 000 steklenih plošč oziroma 83 613 kvadratnih metrov
stekla. Zato je humoristični časopis Punch novembra 1850
zgradbo imenoval Crystal Palace - Kristalna palača. Imela je tri
vhode, sedemnajst izhodov in deset dvojnih stopnišč v galerije.
Glavni vhod je bil iz juga, nasproti današnjega vhoda v park -
imenovanega po waleškem princu Prince of Wales Gate.
Slika 1: J. Paxton: prečni del notranjosti Kristalne palače, London 1851 [McKean]
SVETOVNA RAZSTAVA V HYDE PARKU
Prvega maja 1851 opoldne je kraljica Viktorija uradno odprla
"Great Exhibition of the Works of Industry of all Nations". Princ
Albert je govoril na otvoritveni slovesnosti, ki so se je udeležili
vladarji mnogih držav.
Zanimanje za razstavo, tako obiskovalcev kot tudi razstavljalcev,
je bilo izredno. Že če bi sprejeli samo britanske razstavljalce, bi
zmanjkalo prostora. Ker pa je bila razstava mednarodna, so
morali prostor in razstavne predmete zelo omejiti. Zaradi boljše
preglednosti so razstavo razdelili na štiri sklope: za surovine,
stroje, izdelke in umetno obrt [Mattie, 1998:17]. Izjemno številne
so bile atrakcije in novosti. Med drugimi so bili razstavljeni:
diamant Koh-i-Nor, umetni zobje, pištola Colt, telegraf in veliko
novih strojev [Werner, 1970: 55]. Tudi zanimanje obiskovalcev
za razstavo je bilo zelo veliko: 15. julija 1851 jo je v enem dnevu
obiskalo 74 000 ljudi, od tega 61 000 naenkrat. Nihče ni verjel, da
jih gre v palačo več kot 50 000. Nato je bil 7. oktobra dan
največjega obiska: 109 915 obiskovalcev. Razstavo sije ogledalo
skupaj 6 039 195 ljudi, kar je povprečno 43 000 na dan [Findling,
Pelle, 1990].
Zanimivosti je veliko: ena ženska je v palači rodila in nihče ni
umrl. Statistični podatki navajajo, da so obiskovalci popili 1 092
337 steklenic brezalkoholnih pijač in pojedli 1 804 718 piškotov.
Točenje alkoholnih pijač in kajenje so bili prepovedani. Prav tako
je bil prepovedan vstop psom [Allwood, 2001]. Ob nedeljah je
bila razstava zaprta.
Razstava je imela neverjeten uspeh. Z vsega sveta so prišli
popotniki, da bi si jo ogledali. Privlačila je tako vladarje kot
podložnike, omikane in neomikane, premožne in revne.
Pomenila je velik prelom s socialnega in družbenega vidika,
zmagoslavje viktorijanske industrializacije in utrdila
mednarodni ugled kraljice Viktorije na začetku njene vladavine.
Namen razstave je bil prikazati napredek obrti in industrije,
dosežen po začetku industrijske revolucije ter jo povezati
oziroma združiti z umetnostjo, utrditi svetovni mir, povezati
industrijo sveta v enovit sistem in odpraviti carinske zapore -
skratka uveljaviti prednosti svobodne trgovine kot dejavnika
gospodarskega napredka. Čeprav je prikazovala blago številnih
držav, je postala simbol britanske industrijske domiselnosti in
prevlade v svetovni trgovini.
Slika 2: J. Paxton: prva svetovna razstava v Kristalni palači, London 1851 [McKean]
Razstavo so zaprli 11. oktobra, 15. oktobra je bila zaključna
slovesnost. Kraljica Viktorija je ob koncu razstavo še enkrat
obiskala, vsega skupaj kar petintridesetkrat, od tega petnajstkrat
v prvem mesecu. Izredno ponosna je bila na delo svojega moža,
princa Alberta, predvsem pa navdušena nad organizacijo.
Oktobra 1851 je povzdignila Josepha Paxtona, Charlesa Foxa,
Williama Cubitta in Charlesa Wentwortha Dilkeja v plemiški stan
[McKean, 1994:60].
Slika 3: J. Paxton: fotografija notranjosti Kristalne palače, London 1852 [McKean]
16. oktobra so začeli odstranjevati izdelke in 11. novembra 1851
je bila Kristalna palača izpraznjena. Celotni izkupiček je bil 186
437 funtov. Z njim je kraljeva komisija kupila ogromno parcelo v
južnem Kensingtonu, kjer so postavili Natural Science Museum,
Victoria and Albert Museum ter mnoge druge inštitute in zgradbe
za javno uporabo.
NAČRTI ZA NOVE ZGRADBE
Že med samo svetovno razstavo, julija 1851, je bila živahna
razprava, kaj storiti z vedno bolj popularno stekleno zgradbo.
Paxton je parlamentu predlagal, naj po končani razstavi palačo
spremenijo v "ljudski" zimski vrt. Kristalni palači bi v tlorisu
dodali polkrožni zaključek in tako bi med drevesi in zelenjem
večnega poletja dobil prostor za vožnjo s kočijami, za jahanje in
promenade. Poleg tega bi poleti lahko celotno fasado pritličja
odstranili in ustvarili neprekinjen pogled preko Hyde Parka.
Zimski vrt bi postal dnevna soba Londončanov. Napovedal je tudi
stroške za obratovanje in pričakoval pozitivno poslovanje
[McKean, 1994:44-45].
Parlament je predlog obravnaval in izglasovali so, da palača
lahko ostane v Hyde Parku še čez zimo, do 1. maja 1852. Toda
spodnji dom je 30. avgusta 1851 z večino 118 glasov izglasoval
odstranitev Kristalne palače.
W. Bridges Adams je leta 1850 zapisal, da morajo kljub velikim
stroškom po koncu razstave zgradbo porušiti. Leta 1852, ko so
predlogi za prazno stekleno hišo zopet postali zanimivi, pa je
zapisal: "Zakaj ne bi prebivalcem metropole pustili, dajo med
oktobrom in aprilom vsako leto uporabljajo kot zimski vrt. To bi
omogočilo zdravo razvedrilo bolehnemu delu populacije, ki sedaj
Slika 4: J. Paxton: The Builder: 47 nadstropni stolp, London 1852 [McKean]
ob sapicah severo-vzhodnega vetra ostane zaprta v svoja
stanovanja." [McKean, 1994:44].
Bilo je še veliko drugih predlogov. Paxton je predlagal tudi
sanatorij Crystal Palace za zdravljenje pljučnih bolnikov, ki jih je
bilo v tistem času zaradi onesnaženega zraka zelo veliko. Časopis
The Builder je objavil sliko, ki prikazuje ponovno uporabo
materiala za sedeminštiridesetnadstropni stolp. Predlagali so
preselitev sestavnih delov palače v Battersea Park ali Kew
Gardens, vendar se je zaradi velikih stroškov zdelo to
nesmiselno.
Vlada je zopet ustanovila komisijo: tokrat za proučitev zadeve.
To je bila priložnost za Josepha Paxtona in še enega navdušenca
nad Kristalno palačo, Henrja Cola, da razložita in narišeta vsak
svoj predlog za spremembo oziroma preureditev. Zbrane podatke
so člani parlamenta napačno razumeli in 29. aprila 1852 še enkrat
izglasovali, da graditev nove zgradbe stane manj kot
izboljševanje obstoječe. Na odločitev komisije je vplivala tudi
želja princa Alberta, naj Kristalno palačo poderejo. Glasovanje
30. aprila 1852 je torej odločilo, naj palačo odstranijo [McKean,
1994: 49]. Le vogalne temelje so pustili, da še danes označujejo
površino celotne zgradbe [Heller, 1999:52].
PRESELITEV V SYDENHAM
Podjetje Fox Henderson & Co je 12. maja 1852 je odkupilo
palačo za 70 000 funtov. Kupili so tudi zelo veliko zemljišče ob
progi med Londonom in Brightonom, v Sydenhamu. Sir Joseph
Paxtonje obliko nove palače delno spremenil. Vzdolžni del je bil
krajši, imela je tri prečne dele in dva dvanajstkotna vodna stolpa.
Vse najvišje strehe posameznih delov so bile polkrožne. Nova
glavna ladja je merila v dolžino 490 metrov in v širino 117
metrov. Dodal je dve etaži, tako je imela palača vsega šest
nadstropij. Na vsakem koncu glavne ladje sta bili dodani dve
Slika 5: J. Paxton: nova Kristalna palača, Sydenham 1854 [McKean]
prečni ladji, dolgi 102 metra in s tem je Paxton celotno
kompozicijo uravnotežil. Nova palača je imela še enkrat več
uporabnega prostora kot njena predhodnica.
Ideja, naj bi park okoli zgradbe presegal lepoto versailleskega
parka, je bila Paxtonova. Da bi dobili dovolj visok pritisk vode za
vodomete, je Isambard Kingdom Brunel (1806-59) načrtoval dva
1363 800 litrska vodna stolpa, visoka 86 metrov, oba postavljena
vsak na svojo stran velike glavne ladje, tako da sta ustvarila
simetrično kompozicijo in sta bila hkrati tudi dimnika za kotle in
parne stroje, ki so črpali vodo. Vodo iz stolpov so uporabljali
predvsem za številne vodomete, ki so bili tako v palači kot v
parku. V parku ob palači so bili razstavljeni modeli
prazgodovinskih živali, predvsem dinozavrov v naravni
velikosti. Ena izmed zanimivosti je, da so 31. decembra 1853
postregli silvestrsko večerjo za 22 ljudi v iguanodonu, enem od
teh dinozavrov [Pevsner, 1976:245]. Nekateri od njih so danes še
edini preživeli del Kristalne palače in parka okoli nje.
Področje, kamor so palačo preselili, je bilo strmo. Zgraditi so
morali močne temelje s kletjo, da bi dobili čvrsto pritličje. Prvi
steber so postavili5. avgusta 1852. Palačaje bila tehnično mnogo
bolj zapletena kot original v Hyde Parku, zato je tudi gradnja
trajala dlje. Najpomembnejši dodatek v novi zgradbi je bilo
centralno ogrevanje z vročo vodo. Ogrevali so jo z
dvaindvajsetimi kotli, ki so bili nameščeni v kleti. V primerjavi z
neogrevano zgradbo v Hyde Parku je to močno povečalo stroške
gradnje in predvsem vzdrževanja.
Med stalnimi postavitvami v notranjosti je ena še posebej
nakazovala viktorijanski čas historicizma: uredili so različne
ambiente, vsak od njih pa je prikazoval določen stil (slog):
egipčanskega, grškega, rimskega, pompejskega, bizantinskega,
romanskega, gotskega, renesančnega in kitajskega. Nekatere od
teh je načrtoval Matthew Digby Wyatt, glavni organizator
londonske razstave. Po dveh letih gradnje, z enoletno zamudo, je
kraljica Viktorija odprla palačo 10. junija 1854.
Nekaj časa je bila sydenhamska Kristalna palača najpopularnejši
izletniški kraj. Poleg stalnih postavitev in dogajanj so prirejali še
koncerte, razstave, polete z baloni, ognjemete, pasje razstave in
športne prireditve. To je velikokrat privabljalo tudi tuje kraljeve
družine in člane tujih vlad, kot so na primer perzijski šah,
Giuseppe Garibaldi in pruski Cesar Wilhelm II. [Friemert, 1984].
Tako so aprila leta 1855, še pred pariško svetovno razstavo,
Kristalno palačo obiskali kraljica Viktorija, princ Albert,
francoski cesar Napoleon III in njegova žena, cesarica Evgenija.
Večkrat jo je obiskal tudi ruski car.
V začetku junija leta 1855 je bila hortikulturna razstava, ki je v
enem dnevu privabila 30.000 obiskovalcev. Čez dve leti so v
palačo postavili orgle in julija organizirali prvi Händlov festival,
First Great Handel Festival, kjer je sodelovalo nad 2000 pevcev,
386 glasbenikov z inštrumenti in je vsako predstavo videlo
povprečno 13.000 poslušalcev. Imeli so tudi uradnega
zrakoplovca, ki je popeljal potnike v balonu do višine 610 metrov.
Šestdeseta leta devetnajstega stoletja so prinesla Kristalni palači
same težave. Izredno močan veter jo je zelo poškodoval februarja
leta 1861, druga svetovna razstava v Londonu, ki je Kristalni
palači odvzela mnogo obiskovalcev, je bila leta 1862, snovalec in
arhitekt Joseph Paxtonje umrl 8. junija leta 1865, nazadnje pa je
30. decembra 1866 ogenj razdejal del severnega prečnega krila.
Uničene so bile kraljeve sobane, knjižnica, več različnih
-1
Slika 6: J. Paxton: detajl nove Kristalne palače, Sydenham 1854 [McKean]
umetniških oddelkov in prostori prirodoslovne zbirke. Po požaru
so Kristalno palačo temeljito obnovili, lesene dele so zamenjali z
železnimi in popravili vodne stolpe. Del severnega krila, kije
popolnoma zgorel, so odstranili, prenovljeni del palače pa so
ponovno odprli februarja 1868.
Prvi ognjemet so priredili leta 1865 in nato vsako leto, z izjemo
med letoma 1910 od 1920. Prvo razstavo zrakoplovstva so
priredili leta 1868. Razstavljali so od balonov in zmajev do
načrtov nezgrajenih plovil ter modelov motorjev. Camilo Pisarro
je naslikal leta 1870 nekaj slik Kristalne palače in njene okolice.
Akvarij so odprli leta 1872. V prvih treh desetletjih je bil
povprečni letni obisk dva milijona obiskovalcev. Vendar so celo s
tako popularnostjo delnice izgubljale na vrednosti [Heller, 1999:
51].
Razvoj tehnike v dvajsetem stoletju je bilo moč videti tudi pri
dejavnostih Kristalne palače. Električno napeljavo so vgradili
leta 1891. Prvi letalski polet s pilotom v Veliki Britaniji je bil
izveden leta 1902 prav na travnatih površinah ob Kristalni palači.
Leto kasneje je bil organiziran prvi sejem avtomobilov, kjer so
predstavili kar 180 modelov. Leta 1904 so objavili, da je v
petdesetih letih obstoja sydenhamsko palačo obiskalo čez 125
milijonov ljudi.
Toda za Kristalno palačo so se začeli slabi časi. Družba Crystal
Palace Company, kije z njo upravljala, je slabo poslovala in zato
je morala leta 1909 skoraj polovico posestva prodati. Na njem so
zgradili stanovanjske hiše. A tudi tako se niso rešili iz težav,
družba je razglasila bankrot leta 1911. Družbo je pred propadom
rešil plymouthski vojvoda, ki je kupil palačo s posestvom vred. A
sreča tudi njemu ni bila naklonjena. Zagorelo je zopet 6. junija
1911, tokrat v kadilnici in sobi za biljard. Škoda je bila majhna, le
na leseni oblogi, balkonu in tleh.
Kristalno palačo so leta 1913 zopet prodali, tokrat jo je kupil
sklad King Edvard National Memorial Found. Med prvo
svetovno vojno so jo uporabljali kot center za vojno
usposabljanje. Istočasno je bilo nastanjenih v nji do trinajst tisoč
vojakov angleške mornarice, ki so se urili v veščinah.
Palača je zopet zagorela 9. februarja leta 1920, tokrat v
gledališkem skladišču. Obnovljeno stavbo so za javnost odprli
junija, dodali so razstavo vojaške zbirke Imperial War Museum.
Na otvoritvi sta bila tudi angleški kralj Jurij V. in kraljica Marija.
Že čez tri leta je bil še en požar. Tokrat je zagorelo v južnem
Slika 7: J. Paxton: Kristalna palača po požaru, Sydenham 1936 [McKean]
prečnem krilu, kjer so bile sobe za osebje in del vojaške zbirke.
Julijaleta 1933 sojo začeli uporabljati tudi kot televizijski studio
izumitelja televizije Johna Logiea Bairda. Najeli so 3700
kvadratnih metrov prostora v glavni stavbi, uporabljali pa so tudi
južni stolp, rotundo in bližnjo School of Art.
Zvečer 30. novembra 1936 je izbruhnil nov požar. Zagorelo je v
osrednjem delu, v prostorih za osebje. Plamen sta odkrila
upravitelj stavbe in njegova hčerka, ki ji je bilo ime Crystal.
Nemogoče je bilo pogasiti ogromno količino lesa, skupaj 65 000
ton, kije v hipu zagorela [Allwood, 2001: 24]. Zgorela je tudi vsa
električna napeljava in uničene so bile vse televizijske naprave.
Močan veter iz severozahoda je v pol ure prečno ladjo spremenil v
ogromen ogenj. Plameni so dosegli zgornja nadstropja, ki so bila
za gasilce nedostopna. To je bil zadnji prizor, grozljiv, a hkrati
veličasten konec, ki so ga lahko gledali vsi. Požar je bilo vidti iz
Londona in še dlje, celo iz Cambridgeana severu in Brightonana
jugu. Kristalna palača je pogorela do tal.
Vse ostanke so počistili leta 1937, pustili so le oba vodna stolpa in
del južnega krila, ki ga požar ni dosegel. Stolpa so porušili leta
1942 iz varnostnih razlogov, da ne bi bila orientacijski točki za
nemška bombniška letala. Po drugi svetovni vojni, 24. oktobra
leta 1950, je požar uničil še zadnje ostanke južnega dela palače in
School of Art.
Danes nas na Kristalno palačo spominja le ostanek parka.
Nekateri od dinozavrov so edine preživele priče preteklosti
Kristalne palače in parka okoli nje. Vendar je Kristalna palača,
ogromna struktura iz železa in stekla, stala dvainosemdeset let.
POMEN KRISTALNE PALAČE
Kristalna palača je nastala z združitvijo dveh arhitekturnih tipov.
Prvi tip so rastlinjaki, po katerih so prevzeli arhitekturno obliko,
drugi tip pa so železniške postaje, bolj natančno prekriti peroni,
od katerih so prevzeli konstrukcijski model in razpone.
Oblikovno gledano je bila Kristalna palača dedič velikih
rastlinjakov [Hix, 1996], ki so jih začeli graditi že v
sedemnajstem stoletju. Sprva so bile to lesene konstrukcije s
premično streho, ki so jih uporabljali v Italiji za gojenje sadežev
pozimi. V osemnajstem stoletju so v Angliji začeli graditi zidane
zgradbe z vedno več steklenimi površinami. V devetnajstem
stoletju so z uporabo železa v konstrukcijske namene in z vedno
boljšo tehnologijo izdelave stekla lahko naredili tudi rastlinjake s
konstrukcijo iz litega železa, prekrite s steklom. Angleži imajo
idealne podnebne pogoje za uporabo rastlinjakov. Razmeroma
mile zime in ne preveč vroča poletja predvsem v južnem delu
Anglije so omogočila razmah gradnje rastlinjakov v
devetnajstem stoletju. Velika aristokratska posestva so jih
postavljala enega za drugim. V njih so gojili velika eksotična
drevesa, v slabem vremenu pa so vedno bolj postajala tudi
družabni prostori.
Po drugi strani so bili Angleži tudi industrijsko razvit narod. Že
konec osemnajstega stoletja so prvi začeli uporabljati železo za
gradnjo mostov. V prvi polovici devetnajstega stoletja, z
razvojem železniške mreže, so postali mojstri v gradnji zahtevnih
konstrukcij vedno večjih razponov. Sem sodijo tako cestni in
železniški mostovi, kot tudi prekriti železniški peroni [Dixon,
Muthesius, 1985].
Oboje je združil vrtnar Joseph Paxton, ki je veliko vedel o
konstrukcijah, imel odlično delovno ekipo in zelo dobre zveze.
Kristalna palača je bila nekaj posebnega. Imela je povsem
prilagodljiv tloris. Vmesnih sten ni bilo, postavili so le zavese, ki
so ločile oddelke med seboj. Nekatere izmed stebrov so lahko
celo izpustili, kjer jih niso potrebovali. Bila je prva demontažna
zgradba, narejena iz litega in kovanega železa ter prva stavba s
povsem stekleno fasado in streho. Zamisel arhitekture kot
tehnologije seje začela prav s Kristalno palačo, nadaljuje pa se
vse danes s high-techom. Kristalna palača je postala
protomoderna arhitektura: prva moderna arhitektura, ki so jo
občudovali vsi arhitekti moderne, vključno z Le Corbusierom.
Tudi zato je s svojo nenavadno obliko razdelila mnenje
sodobnikov. Mnogi so bili navdušeni nad njeno velikostjo in
uporabnostjo. Kraljica Viktorija, pregovorno zadržana, je
navdušeno napisala v svoj dnevnik: "... Pogled na Kristalno
palačo je neverjetno veličasten, je kot pravljična dežela, a
resnična ." in ". Stavba je lahkotna in ljubka, čeprav je njena
velikost ogromna.". Pisatelj William Makepeace Thackeray je
o palači napisal pesem:
"A blazing arch of lucid glass
leaps like afountain from the grass
to meet the sun."
Škotski pesnik Thomas Carlyle jo je označil za velikanski
stekleni milni mehurček, big glass soap bubble. Veliki imeni
angleške arhitekturne zgodovine, Augustus Pugin in John
Ruskin, sta bili izrazito proti. Prvi je palačo zaničevalno označil
za stekleno pošast, glass-monster, drugi pa je izjavil"... the great
result, the admirable and long-expected conclusion is, that in the
centre of the 19th century, we suppose ourselves to have invented
a new style of architecture, when we have magnified a
conservatory!"
O Kristalni palači so imeli vsi svoje mnenje. Nihče ni mogel biti
vzdržan. Lahko so bili za ali proti, vmesne poti ni bilo.
VPLIV KRISTALNE PALAČE
V meščanskih družbah zahodnega sveta devetnajstega stoletja so
"kristalne palače" velikih dimenzij postale zelo popularne. To je
člen, ki je dotlej manjkal, zdaj pa je nadaljeval razvoj tako
rastlinjakov kot javnih parkov. V drugi polovici devetnajstega
stoletja je pospešila splošno uporabo stekla in postala je prototip
za gradnjo ogrevanih javnih rastlinjakov. Ti so postali veliki
ogrevani javni parki in privabljali množice obiskovalcev.
Kristalno palačo so posnemali v mnogihkrajihseverne Evrope in
Amerike, kjer so podnebne razmere dopuščale in pogojevale take
stavbe. Tako so samo v prvih treh letih postavili podobne
kristalne palače v Amsterdamu, Dublinu, New Yorku in
Münchnu [Kresal, 2000: 127]. V Dublinu in New Yorku sta bili
leta 1853 svetovni razstavi, zgradbi pa sta bili po obliki obe
podobni Kristalni palači. Posebej tista v New Yorku je tudi po
konstrukcijskem sistemu spominjala na londonsko. To je bila
prva moderna arhitektura, a mnogi je sploh niso šteli za
arhitekturo.
Glavne arhitekturne značilnosti kristalnih palač lahko združimo v
stavek: kristalne palače so velike zgradbe, ki stojijo sredi parka
ali ob njem in so namenjene preživljanju prostega časa. Poleti so
kristalne palače nudile ob nenadnem deževju zatočišče, pozimi
prijetno tropsko klimo. Višek popularnosti so dosegle proti koncu
devetnajstega stoletja. Tako je Ebenezer Howard v svoji razpravi
o vrtnih mestih (Garden Cities of to-morrow) [Howard, 1970] v
shemah natančno opredelil celoten ustroj mesta. V diagramu
segmenta vrtnega mesta je osrednji del namenjen centralnemu
parku [Capuder, 1993: 28]. Po njegovem celotnem zunanjem
obodu so zgrajene kristalne palače, ki se s steklenimi arkadami
odpirajo na park. Taka palača bi bila velik trgovski center, hkrati
pa tudi zimski vrt, ki bi ob slabem vremenu služil kot zatočišče.
Zal so bile zaradi materialov, iz katerih so bile kristalne palače
narejene, slabo odporne proti ognju in zato je skoraj vse uničil
požar. Nikoli pa ni bilo med obiskovalci žrtev, čeprav so bile ob
izbruhu požara polne ljudi. To je bilo mogoče zaradi hitre
evakuacije in prostega tlorisa, brez vmesnih sten.
Kristalna palača je pomembna tako z arhitekturnega kot tudi iz
družabnega vidika. Z večanjem prebivalstva, razvojem mest in
vedno boljšim gmotnim položajem srednjega meščanskega
razreda so ljudje začutili potrebo po druženju in izrabi prostega
časa. Palača je hkrati razstavni prostor in družabno - zabaviščni
prostor. Zato je tudi v sociološkem smislu zelo pomembna zaradi
mešanja družbenih razredov. Bila je idealna za preživljanje
prostega česa v dobi, ki še ni bilo ne kina in ne velikih
nakupovalnih centrov.
ZAHVALA
Članek je nastal v okviru doktorskega dela na Fakulteti za
arhitekturo Univerze v Ljubljani. Pri delu mije pomagal mentor
prof. dr. Jože Kušar. Na tem mestu se mu zahvaljujem za pomoč.
VIRI IN LITERATURA
Allwood, J., 2001: Great Exhibitions: 150 Years. Exhibition Consultants, London.
Anthony, J., 1973: Joseph Paxton. Shire Publications Ltd., Princes Risborough.
Capuder, T., 1993: Vrednotenje kompozicijskih odnosov med obstoječimi in
novimi prostorskimi strukturami (doktorska disertacija). Fakulteta za arhitekturo,
gradbeništvo in geodezijo - Šola za arhitekturo. Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
Dixon, R., Muthesius, S., 1985: Victorian Architecture: With a Short Dictionary of
Architects (World of Art). Thames and Hudson; London.
Findling, J.E., Pelle, K.D., 1990: Historical Dictionary of World's Fairs and
Expositions, 1851 -1988. Greenwood Press, Westport.
Friemert, C., 1984: Die Gläserne Arche - Kristallpalast London 1851 und 1854.
Prestel-Verlag, München.
Heller, A., 1999: World's Fairs and the End of Progres. (an Insider's View). World's
Fair, Corte Madera.
Hitchcock, H.-R., 1977: Architecture: Nineteenth and Twentieth centuries.
PenguinBooks, Harmondsworth.
Hix, J., 1996: The Glasshouse. Phaidon, London.
Howard, E., 1970: Garden Cities of To-morrow. Faber and Faber, London.
Kresal, J., 2000: Gradiva v arhitekturi: učbenik za arhitekte. Fakulteta za
arhitekturo, Ljubljana.
Mattie, E., 1998: World's Fairs. Princeton Architectural Press, New York.
McKean, J., 1994: Crystal Palace (Joseph Paxton and Charles Fox). Phaidon,
London.
Peters, T.F., 1996: Building the Nineteenth Century. MIT Press, Cambridge,
Mass.
Pevsner, N., 1976: AHistory of Building Types. Thames and Hudson, London.
Pevsner, N., Games, S., 2002: Pevsner on Art and Architecture: The Radio Talks.
Methuen Publishing.
Slivnik, L., 2003: Stavba za prvo svetovno razstavo (raziskava 2002). Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Werner,E., 1970: Der Kristallpalast zu London 1851. Werner-Verlag, Düsseldorf.
Lara Slivnik
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
lara.slivnik@arh.uni-lj.si
Edo Wallner
2oo3/1
SISTEM PREDKRIVLJENJA NOSILCEV
A System for Pre-bending Beams
AR
prejeto 17.3.2003
povzetek
Pri gradnji objektov si želimo, da bi bil zgrajen objekt funkcionalen, lep in
varen. Objekti morajo biti ekonomsko sprejemljivi. V zadnjem času je vse
pomembnejši tudi ekološki vidik. Les je eden tistih gradbenih materialov, za
katerega je potrebno najmanj energije. Prav tako se ob pridobivanju lesa izloči
najmanj škodljivih snovi. Kljub temu, daje les obnovljivi vir, paje z njim
potrebno gospodarno ravnati.
Ob preučevanju ekonomičnosti konstrukcij smo podrobneje analizirali upogibno
obremenjene nosilce izdelane iz lepljenega lameliranega lesa. Ugotovili smo, da
parcialne varnosti med seboj močno odstopajo in da je pravokotni masivni
prerez le deloma izkoriščen. Da bi odpravili določene slabosti tovrstnih nosilcev
smo razvili sistem predkrivljenja, s katerim pri enaki porabi materiala in pri
popolnoma enaki obliki nosilca dosežemo večjo upogibno nosilnost. Tako lahko
s sistemom predkrivljenja pri nosilcih izdelanih iz lepljenega lameliranega lesa
zvečamo varnost konstrukcije ali pa zmanjšamo porabo lesa.
summary
When constructing buildings, we want them to be functional, beautiful and safe.
Buildings have to be economically feasible. Presently the ecological aspect is
gaining in importance. Timber is one of the construction materials, which
requires least energy. Similarly obtainment oftimber causes least quantities of
toxic substances. Despite timber being a recyclable resource, we have to use it
sparingly.
During research ofconstruction economics we analysed in detail beams subject
to bending that are produced from glued laminated timber. We established that
the partial safeties of particular beams' mutually significantly differed and that
their perpendicular massive sections were only partly utilised. In view of
suppressing certain weaknesses of such beams we developed a system of pre-
bending, whereby we used less material. Thus, with an equal form of beams, we
achieved larger bending load-bearing capacities. With this system of pre-
bending beams produced from glued laminated timber, we can therefore increase
the safety ofstructure or reduce the consumption of timber.
ključne besede:
konstrukcija, predkrivljen nosilec, lepljen lameliran les, ekonomičnost
key words:
structure, pre-bent beam, glued laminated timber, economics
Nosilci so v pretežni meri le upogibno obremenjeni elementi.
Upogibna obremenitev je ena tistih vrst obremenitev, ki pri
gradbenih elementih zahteva največ materiala. Prav pogosto se
zgodi, da je prerez nosilca bistveno večji od prereza stebra.
Izbrana statična višina prereza nosilca ima velik vpliv na porabo
materiala. Z večanjem razdalje med tlačno in natezno cono se
zmanjšuje tudi poraba materiala. Tako je daleč najbolj
ekonomičen tip nosilcev paličje. Pogosto si visokih paličnih
nosilcev ne moremo privoščiti, zato delno izboljšanje
poizkušamo doseči z ustreznim oblikovanjem prečnega prereza.
Lep primer so jekleni valjani "I" profili. Tehnologija oblikovanja
prereza pa ni vedno tako enostavna, da bi bila v vsakdanji praksi
tudi ekonomsko upravičena. Prav zaradi omenjene enostavnosti
se običajne lesene lepljene lamelirane nosilce izdeluje le v
polnem pravokotnem prerezu. Glede na potek normalnih
napetosti znotraj prereza nosilca lahko ugotovimo, da je velik del
prereza v bližini nevtralne osi nosilca praktično neobremenjen
oziromaneizkoriščen(glej slikol).
	- -OJ X OS			
	CTI			
Slika 1: Naraven potek normalnih napetosti pri upogibu
Vprašanje je ali lahko naravni potek normalnih napetosti pri
upogibu spremenimo tako, da bi robne napetosti zmanjšali na
račun povečanja napetosti tistih delov prereza, ki so v bližini
nevtralne osi. Natančno to je izvedljivo s sistemom predkrivljenja
nosilcev.
TEHNOLOGIJA IZDELAVE PREDKRIVLJENIH
LESENIH LEPLJENIH LAMELIRANIH NOSILCEV
Sistem predkrivljenja nosilcev je izvedljiv za različne materialein
je zato potrebno razviti tudi ustrezno tehnologijo izdelave za
posamezni material. Toda tudi tedaj, kadar je tehnološko mogoče
izdelati nek prefabriciran gradbeni element, se je potrebno
vprašati ali je to ekonomsko smiselno ali pač ne.
Ker je to raziskovalno področje novo in zelo široko, smo se
najprej osredotočili le na lesene lepljene lamelirane nosilce
oziroma krajše LLLN. Tehnologiji izdelave klasičnih LLLN
dodamo le eno a zelo pomembno fazo dela in že dobimo
tehnologijo izdelave predkrivljenih lesenih lepljenih lameliranih
nosilcev ali krajše PLLLN.
Tehnologija izdelave nosilcev tipa PLLLN temelji na naslednjih
fazah dela (glej sliko 2):
-	najprej enako kot pri izdelavi običajnih LLLN posamezne
lamele namažemo in jih spnemo, s to razliko, da srednjo rego
oziroma kontaktno površino pustimo še suho,
-	ko lepilo veže, nastaneta v bistvu dva manjša nosilca, ki ju nato
naknadno na kontaktni površini premažemo z lepilom in s silo
P ukrivimo v nasprotni smeri od smeri delovanja pričakovane
obtežbe,
-	po odstranitvi spon šablone v prerezu zlepljenega nosilca
nastane ugoden razpored zaostalih napetosti, kot to v tretji fazi
prikazuje diagram napetosti na sliki 2,
-	po finalni površinski obdelavi nastalega PLLLN in po
obremenitvi se seštevek zaostalih napetosti in napetosti, ki
nastanejo zaradi zunanje obtežbe F odraža kot enakomerni
razpored tako tlačnih kot tudi nateznih napetosti (glej sliko 2,
faza 4).
Slika 2: Shema predkrivljenja lesenih lepljenih lameliranih nosilcev
PRIMERJAVA PARCIALNIH VARNOSTI NOSILCEV
TIPA LLLN IN PLLLN
Sistem predkrivljenja nosilcev ima sicer ugoden vpliv na
povečanje upogibne nosilnosti, ki pa je odvisen tudi od strižne
nosilnosti. Pri predkrivljenju v nosilec poleg ugodnih normalnih
napetosti vnesemo tudi dodatne strižne napetosti. Vpliv
kombinacije obeh vrst napetosti smo numerično simulirali na
osmih vzorcih standardnih prerezov in dolžin nosilcev, kijih sicer
izdelujejo v podjetju Hoja d.o.o. v Ljubljani.
Rezultati analiz so pokazali, da gre za veliko neskladje parcialnih
varnosti proti porušitvi na strig in na upogib v primeru nosilcev
tipa LLLN. Vzorci predstavljajo ravne nosilce s konstantnim
prerezom, ki so obremenjeni z zvezno obtežbo kot prostoležeči
nosilci. Za vsak vzorec smo poiskali ustrezno stopnjo
predkrivljenja in sicer takšno, da sta dodatna varnost f na strig in
upogib enaki. Na sliki 3 so prikazani rezultati analize usklajenosti
posameznih varnosti. Analiza temelji na metodi dopustnih
napetosti. Kot je opaziti, nekateri vzorci predpisane varnosti na
upogibne napetosti sploh ne dosegajo (večinoma velja f(M-
LLLN)<1), medtem, ko so varnosti na strig ves čas večje od
zahtevanih (f(Q-LLLN)>1) in kažejo na to, da bi lahko strižna
obremenitev znašala najmanj 33 % in največ do 84 % več, kot pa
je dopustno.
Pri predkrivljenih nosilcih (PLLLN) sta dodatna faktorja varnosti
f(M-PLLLN) in f(Q-PLLLN) izračunana na podlagi
predpostavke, da se te vzorce izdela z istim prerezom lesa kot
LLLN. Stopnjapredkrivljenjajebila projektirana tako, da sta bili
posamezni dodatni varnosti enaki.
Dejstvo je, da lahko s predkrivljenjem spreminjamo strižno
obremenitev v bližini nevtralne osi in sicer v smeri paralelno s
kontaktno površino. Kolikor večjo upogibno nosilnost želimo
pridobiti z predkrivljenjem toliko večje strižne obremenitve se
pojavijo. Predkrivljenje lahko torej uporabimo tudi kot regulator
skladnosti posameznih varnosti.
V primerjavi z diagramom na naslednji sliki 4, kjer je prikazano
stanje povesov, je opaziti, da poves niti ni merodajen za vzorce od
1 do 6. Povesje pomemben le za zadnja dva nosilca z najdaljšima
razponoma. To velja le za prostoležeče nosilce. V primerih
nosilcev s previsnimi polji in v primerih kontinuirnih nosilcev
prek več polj pa povesi običajno niso več merodajni. Tako je v
takšnih primerih pomembna le še upogibna nosilnost, ki pa jo s
sistemom predkrivljenja lahko povečamo.
PtUtwJ*** (hJfH^anr, ril dq.imkih Etwr-vnv
l'0đir»i * 4*ĐCTy
iiWhlH-lith riittii-p
Slika 3: Primerjava dodatnih varnosti glede na tip nosilca
Slika 4: Primerjava povesov glede na tip nosilca
EKSPERIMENTALNA ANALIZA
Poleg numeričnih analiz smo opravili tudi nekaj
eksperimentalnih preizkusov. Preizkušance so izdelali v podjetju
Hoja d.o.o. s prav enakimi materiali kot jih običajno uporabljajo
pri izdelavi klasičnih LLLN. V drugem delu eksperimentalnih
raziskav smo uporabili tudi les boljše kvalitete. Nosilci so bili v
obeh primerih izdelani iz smrekovega lameliranega lesa
lepljenega z melaminskim lepilom. To lepilo je dovoljeno
uporabljati tako za notranje kot tudi za zunanje konstrukcijske
elemente. Prerez preizkušancev je bil sestavljen iz desetih lamel
debeline 19 mm in širine 10 cm. Tako je celoten prerez znašal b/h
= 10/19 cm. Preizkušanci so v dolžino merili 3.65 m. Statični
razpon pri upogibnih preizkusih je znašal 3.45 m.
Rezultati upogibnih preizkusov so pokazali, da se pri uporabljeni
običajni kvaliteti lesa nosilci porušijo vedno le s pretrgom
natezne cone. V sliki 5 je prikazana ena takšnih tipičnih porušitev
nosilcev tipa PLLLN, kjer je zanimivo tudi to, da se po pretrgu
natezne cone nosilec povsem poravna kot, da se z gornjim delom
ni nič zgodilo. Pri klasičnih nosilcih tipa LLLN pa nosilec po
porušitvi ostane odprt.
Slika 5: Tipična porušitev PLLLN preizkušancev iz običajne kvalitete
smrekovega lesa
Pri običajnem lesu sta tlačna in natezna trdnost absolutno gledano
približno enaki. Pri idealnem lesu brez grč, paje natezna trdnost
absolutno gledano bistveno večja od tlačne trdnosti. Po
švicarskih standardih SIA 164 je razmerje trdnosti celo večje od
1:2 v korist natezne trdnosti. To dalje pomeni, da bi morali pri
predkrivljenju nosilcev tipa PLLLN iz lesaboljše kvalitete izbrati
asimetričen prerez, pri katerem bi tlačni del obsegal sorazmerno
večjo površino prereza kot pa natezni del. To se je pokazalo tudi
pri rezultatih upogibnih preizkusov, saj se je v primeru vizualno
izbranega boljšega lesa, ki je bil praktično brez grč, nosilec
tipično porušil v tlaku, kar je prikazano na sliki 6.
Tako se je pri slabši kvaliteti lesa izkazalo, da imajo predkrivljeni
leseni lepljeni lamelirani nosilci (PLLLN) večjo upogibno
nosilnost od klasičnih lesenih lepljenih lameliranih nosilcev
(LLLN). Povprečje kaže za 23.66 % večjo nosilnost
predkrivljenih nosilcev (PLLLN) v primerjavi s klasičnimi
(LLLN). Omeniti je potrebno, da so bili preizkusi opravljeni
praktično takoj po izdelavi to je dva dni po predkrivljenju, ko je
vpliv reologije oziroma lezenja še zelo majhen.
Primerjave rezultatov upogibnih preizkusov boljšega lesa pa
kažejo na to, da pri boljši kvaliteti lesa nikakor ni smiselno
uporabljati predkrivljenja v izbrani geometriji. Vzorci tipa
PLLLN so v povprečju dosegli celo 10.55 % manjšo porušno
nosilnost kot vzorci tipa LLLN. Tako je za izboljšanje rezultatov
v korist PLLLN potrebno načrtovati prerez, ki je sestavljen iz
neenakih delov. Za uspešno načrtovanje pa žal nujno
potrebujemo ustrezne podatke mehanskih karakteristik
uporabljenega lesa, kot na primer poznavanje tlačne in natezne
trdnosti ter elastičnih modulov. Pomembni so tudi parametri
viskoznih modelov lezenja. Vse to pa je povezano z visokimi
stroški predhodnih raziskav, ki jih bo potrebno opraviti pred
nadaljnjimi raziskavami.
Seveda je pomembno oceniti tudi morebitne izgube, ki bi nastale
zaradi lezenja. Iz literature in raznih izkušenj drugih
raziskovalcev vemo, da se prek 90 % lezenja izvrši v približno
štirih mesecih. Tako smo v primeru boljšega lesa opravili tudi
nekaj kasnejših preizkusov, po tem, ko so bili nosilci že 120 dni
izpostavljeni vplivom zaostalih napetosti. Z merjenjem zaostalih
deformacij takoj po izdelavi in zaostalih deformacij 120 dni po
izdelavi smo poizkušali oceniti vpliv izgub. Tako smo s pomočjo
desetih merilnih lističev sledili deformacijam v času upogibnega
preizkusa in v času razreza, ko lahko ob sprostitvi zaostalih
napetosti tudi izmerimo velikost zaostalih deformacij.
Slika 6: Tipična porušitev PLLLN preizkušancev iz vizualno izbrane
boljše kvalitete smrekovega lesa
Slika 7: Merjenje zaostalih deformacij PLLLN
Z žaganjem na posamezne koščke lesa, na katere se predhodno
nalepi merilne lističe (angl.: strain gauges) se sproščajo zaostale
deformacije. Tlačno obremenjeni deli lesa se ob razrezu
podaljšajo, natezni pa skrajšajo. Merilni lističi sledijo podlagi in
se tako deformirajo s tem pa se spreminja tudi električni tok. S
pomočjo ustreznih pretvornikov spremembe električnega toka
digitaliziramo, jih preračunamo v deformacije in jih nato
avtomatsko beležimo z osebnim računalnikom. Tako smo lahko
sledili spremembam deformacij tudi še 7 dni po razrezu, kot to
prikazuje slika 8.
Tehnologija predkrivljenja razvita za primer lesenih lepljenih
lameliranih konstrukcij je prenosljiva tudi na druge primere. Prav
zaradi široke uporabnosti je sistem predkrivljenja patentiran, saj
lahko sistem predkrivljenja apliciramo tudi na ploskovne
elemente in na elemente, ki so napravljeni iz drugih materialov
(steklo, karbon, ...). Danes se pri kompozitnih konstrukcijah
uporabljajo tudi zelo dragi materiali. Zato je vsak prihranek
materiala v teh primerih še posebej dobrodošel.
VIRI
PlMrt 0bl0Zb4. M'-+T['T if> rOfT<KlJ It VWK (H
7 dni kasneje
7

■ r
▲ A a
razrez prečno, med in za merilnimi lističi
upogibni preizkus v elastičnem območju
Wallner E., 2001, Predkrivljen lepljen lameliran lesen nosilec, Zbornik 23.
zborovanjagradbenihkonstruktorjev Slovenije, Bled
Wallner E., 2002, Postopek povečanja upogibne nosilnosti s predkrivljenjem,
Patent SI 20759 A
Wallner E., 2002, Izboljšani leseni lamelirani nosilci, Zbornik 24. zborovanja
gradbenih konstruktorjevSlovenije, Bled
—
d»* *
<M-J A*!
diT-B	ohH kj
00-1
F


»r
Slika 8: Kronološki pregled vseh izmerjenih količin vzorca B6 (PLLLN)
Rezultati kažejo, daje po štirih mesecih moč govoriti o tem, da
kljub vplivu lezenja pri površinsko povsem nezaščitenem nosilcu
tipa PLLLN, v predkrivljenem nosilcu še vedno obstajajo dokaj
visoke zaostale deformacije, ki dajejo napetosti velikostnega
razreda dopustnih napetosti in celo več.
SKLEP
Na podlagi opravljenih eksperimentalnih raziskav in numeričnih
simulacij lahko trdimo, da je ob določenih pogojih s sistemom
predkrivljenja mogoče povečati upogibno nosilnost lesenih
lepljenih lameliranih nosilcev. Realno je pričakovati za 25 %
večjo upogibno nosilnost. Predvsem je spodbudno to, da
postopek ne zahteva dodatnih materialov. To pomeni, da imamo
bodisi večjo varnost pri enaki porabi lesa ali pa predpisano	Edo Wallner
varnost pri manjši porabi lesa.	Um™™ v Ljubljam
Fakulteta za arhitekturo
edo.wallner@arh.uni-lj.si
Martina Zbašnik-Senegačnik. Janez Kresal_
PREGLED ZASTEKLITVENIH SISTEMOV
A Review of Glazing Systems
2oo3/1
prejeto 18.3.2003
povzetek
Zasteklitvene sisteme je mogoče razdeliti v dve skupini: zasteklitev brez okvirja
in zasteklitev z okvirjem.
Pri zasteklitvi brez okvirja nosilno funkcijo zasteklitvenega okvirja prevzame
posebna podporna konstrukcija. Steklene plošče so lahko pritrjene v obodno
konstrukcijo, točkovno sestavljene ali točkovno pritrjene na podporno
konstrukcijo.
Pri zasteklitvi z okvirjem težo steklene plošče in druge obrementive (veter,
potres) prevzame okvir. Glede na izvedbo okvirja in videza so zasteklitve lahko
enostavne, polstrukturne in strukturne.
Glede na nosilnost ločimo dodatni dve kategoriji: zasteklitev s povečanimi
profili in zasteklitev s posebno podporno konstrukcijo.
V članku so zasteklitveni sistemi sistemizirani v pregledne sisteme. Podrobneje
so obdelani posamezni tipi zasteklitev, njihove značilnosti ter prednosti in
slabosti.
summary
Glazing systems can be divided into two groups: glazing with or withoutframes.
Glazing without frames implies that the load-bearing function of the glazing
frame is taken over by special supportive structures. Glass panes can be fixed
onto a peripheral structure, nodal construction or nodal fixtures on the
supportive structure.
Glazing with frames implies that the load of the glass pane and other burdens
(wind, earthquakes) are taken over by the frame. Concerning construction or
image ofthe frame, glazing can be simple, semi-structural or structural.
Two additional categories stem from load-bearing capacities: glazing with
enlarged profiles and glazing with special supportive structures.
In the article, glazing systems are structured into a simple system. Particular
types of glazing, their characteristics, as well as advantages and weaknesses,
are dealt with in detail.
ključne besede:	key words:
zasteklitev, enostavna zasteklitev, polstrukturna zasteklitev, strukturna glazing, simple glazing, pressure cap glazing, structural glazing
zasteklitev
RAZVOJ ZASTEKLITVENIH SISTEMOV
Razvoj zasteklitvenih sistemov se začenja takrat, ko so začeli
steklo uporabljati za zasteklitev odprtin, pred tem so ga
uporabljali predvsem za izdelavo posodja. Kolikor vemo, je bilo
to prvič v rimskem graditeljstvu. Poznana je zasteklitev stropne
odprtine v termah in pa zasteklitev odprtine z notranjo svetilko, ki
je razsvetljevala cesto. V srednjem veku se je izoblikoval prvi
kompleksni sistem za zastekljevanje oken v katedralah.
Raznobarvno mozaično steklo je bilo vstavljeno v svinčene
okvirje in podprto z mrežasto železno nosilno konstrukcijo.
Burnejši razvoj je sledil, koje steklo v 19. stol. postalo običajno
sredstvo za zapiranje okenskih odprtin. Pred tem so bila okna
zastrta s papirjem, kožami, tekstilom, tankimi kamnitimi
ploščami. Na začetku tega obdobja je veličastna zasteklitev
Kristalne palače v Londonu (1851), ki vnaša duha moderne
arhitekture, vendar še s starimi obrtniškimi tehnologijami. Ob
koncu tega stoletja so velika okna poslovnih nebotičnikov v
Chicagu že oznanjala zmago steklene arhitekture. V začetku 20.
stol. (1919) je Mies van der Rohe narisal nebotičnik, ki je bil
obdan samo s steklom. Današnja tehnologija je že pred desetletji
rešila vse probleme, ki so povezani s tem.
Vzporedno s tem razvojem so se pojavili še danes poznani
zasteklitveni sistemi: navadno leseno okno, škatlasto okno,
vezano okno. Tedaj, pa tudi kasneje, so bila okna najšibkejši člen
v toplotni zaščiti zgradbe. Sledila je veriga inovacij, ki je na
koncu prinesla kvalitetna toplotno-izolacijska stekla in varnostna
stekla. Lesenim okvirnim konstrukcijam so sledile kovinske
(jeklo, aluminij), ki so prinesle vitkejše profile pri vedno bolj
širokopotezno zastekljenih fasadah. Tudi kovinski okvirji so zelo
neugodni toplotni mostovi, saj se rosijo, poledenijo in prinašajo
velike toplotne izgube. Zato se je uveljavil okvir s prekinjenim
toplotnim mostom, ki ga je mogoče oblikovati le v aluminiju.
Jekleni okvirji so lahko le vlečeni ali valjani, aluminijasti profili
pa so iztisnjeni skozi matrico, zato so lahko tako komplicirani, da
sprejmejo lamele, ki prekinejo toplotni most. Steklene plošče
lahko danes pritrjujemo na podporno konstrukcijo tudi točkovno
ali tako, da na fasadi razen stekla ni videti nikakršnih okvirjev.
Razvoj zasteklitvenih sistemov se burno nadaljuje. Sodobni
arhitekt ga komaj lahko kompetentno spremlja, še zlasti, če nima
preglednega znanja, ki podčrtuje bistvo vsakega zasteklitvenega
sistema, njegove prednosti in omejitve. Članek želi predstaviti
aktualne zasteklitvene sisteme in vse tiste, ki so prisotni v
zgodovini arhitekture, oziroma v našem grajenem okolju. Želimo
tudi utrditi ustrezne izraze za posamezne termine, ki so danes
rabljeni še zelo ohlapno.
Aktualni zasteklitveni sistemi so v članku predstavljeni s
produkcijo, kije danes v Sloveniji najbolj razširjena, dostopna in
tudi visokokvalitetna (Schüco). S predstavniki te produkcije smo
tudi usklajevali terminologijo, saj želimo, da bi bili vsi strokovni
izrazi precizni, trajni in da bi prešli v splošno rabo.
ZASTEKLITVENI SISTEMI
"ZASTEKLITEV" je širok pojem, ki označuje vsakršne odprtine,
zaprte s steklom. Gre za odprtine v fasadah, v stenah, na stropu,
strehi ali na tleh, na ograjah, na vratih, pohištvu in podobno.
"ZASTEKLITVENI SISTEM" je podobno širok pojem, ki pa
opozarja na to, da gre za sistemske rešitve, torej take, ki so se
uveljavile v zgodovini ali pa prevladujejo danes. Te so predmet
našega proučevanja.
Tehnološki razvoj stekla za uporabo v arhitekturi je skozi
zgodovino nudil številne zasteklitvene sisteme. Nekateri med
njimi so pozabljeni (enojno okno, škatlasto okno, vezano okno,
katedralna zasteklitev), predstavljajo pa predhodnike sodobnih
zasteklitvenih sistemov, ki temeljijo na dveh tehnoloških
principih: zasteklitev brez okvirja in zasteklitev z okvirjem.
Zasteklitvene sisteme, ki so se pojavili skozi zgodovino vse do
danes, je mogoče razvrstiti v tehnološke sisteme, ki so podlaga za
razumevanje in s tem uspešno uporabo stekla v arhitekturi.
ZASTEKLITEV BREZ OKVIRJA
katedralna zasteklitev
profilno steklo
steklaki
steklene plošče, pritrjene v obodno konstrukcijo
steklene plošče, točkovno sestavljene, pritrjene v obodno konstrukcijo
steklene plošče, točkovno pritrjene na posebno podporno konstrukcijo
ZASTEKLITEV Z OKVIRJEM_
Enostavna zasteklitev
enostavno okno (les, PVC, aluminij, kombinacije)
leseno dvojno okno
leseno vezano (sklopljeno) okno
leseno škatlasto okno
betonska zasteklitev za industrijske zgradbe
enostavna alu zasteklitev
alu zasteklitev s prekinjenim toplotnim mostom
kovinska zasteklitev za rastlinjake
Enostavna zasteklitev povečanimi profili
Enostavna zasteklitev s posebno podporno konstrukcijo
Polstrukturna zasteklitev
Schüco sistemi:
FW 50+/FW 50+.I
FW50+S/FW50+IS,
FW 50+DK
FW 60+/FW 60+.I
SG 50 P
SK 60/SK 60.I
Polstrukturna zasteklitev s povečanimi profili
Polstrukturna zasteklitev s posebno podporno konstrukcijo
Strukturna zasteklitev
Schüco sistemi
SG 50 N
SG 50P
FW 50 SG
FW 50
FW 50 SG, FW 50+ SG
Strukturna zasteklitev s povečanimi profili
Strukturna zasteklitev s posebno podporno konstrukcijo
Zasteklitvene sisteme je mogoče razdeliti v dve osnovni skupini:
zasteklitev brez okvirja in zasteklitev z okvirjem.
1. Zasteklitev brez okvirja, pri kateri nosilno funkcijo
zasteklitvenega okvirja prevzame posebna podporna
konstrukcija. Med zasteklitvene sisteme brez okvirja
uvrščamo:
a Katedralna zasteklitev (vitraž, vitraj) [2]- prva zasteklitev
v zgodovini, s katero so lahko zastekljevali večje površine.
Tehnologija izdelave stekla je tedaj nudila le bucno steklo
manjših dimenzij (do 30cm2). Stekla so vlagali v svinčene
palice H-profila. Palice so na mestih, kjer so se stikale med
seboj, na obeh straneh spajkali s svincem ali mešanico
kositra in svinca (cinol). Stike so nato zakitali, da niso
prepuščali vode. Na določenih razmakih so bila stekla
pritrjena na tanke ploščate ali okrogle železne profile, ki so
bili na zunanji strani zasteklitve pritrjeni s svinčenimi ali
bakrenimi kljukicami. Te pritrditve so bile potrebne zato, ker
so bili svinčeni stiki gibljivi in s tem izpostavljeni stalno
menjajočim pritiskom vetra. Vitraž so izdelali v delavnici na
mavčnem odlitku in ga potem brez posebnega okvirja
pritrdili neposredno v zid.
b Profilno steklo (kopilit) - U-profil širine 24-50 cm, dolžine
do 7 m, višina robov 4-6 cm. Vgrajeno ima lahko žično
armaturo. Stike med ploščami se zatesni s trajno plastičnimi
in elastičnimi tesnili. Tovrstni zasteklitveni sistem je
primeren predvsem za industrijske zgradbe, pri
stanovanjskih zgradbah pa za zasteklitev stopnišč. Vgrajuje
se lahko kot enoslojno ali dvoslojno na različne načine [3],
[9], [12].
c Steklaki - Zasteklitev brez okvirja, ki ga sestavljajo steklaki
in posebna podporna konstrukcija. To so armirane fuge iz
cementne malte. Grajene morajo biti tako, da razen svoje
lastne teže ne prenašajo nobenih pravokotnih obremenitev.
Zaradi raztezkov pri temperaturnih spremembah morajo
stene imeti dilatacije najmanj vsakih 6 m [12].
d Samonosne steklene plošče poljubnih dimenzij, ki so lahko
pritrjene na obodno konstrukcijo (stene, stebri, nosilci, tla
itd.), med seboj pa so tesnjene s tesnili ali povezane s
točkovnimi pritrditvami [10], [12].
2. Zasteklitev z okvirjem, pri kateri okvir prevzame težo
steklene plošče in druge obrementive (veter, potres). Glede
na nosilnost ločimo dve kategoriji: zasteklitev s povečanimi
profili, kjer so dimenzije zaradi večjih razponov in
obremenitev okvirja povečane in zasteklitev s posebno
podporno konstrukcijo, pri kateri zaradi večjih razponov in
obremenitev sistemski profili okvirja ne zadostujejo, zato
potrebujejo dodatno konstrukcijo, na katero se pritrdijo.
Dodana podporna konstrukcija ni del zasteklitvenega
sistema, temveč konstrukcijski element zgradbe. Lahko je iz
kovine, lesa, betona, stekla... v obliki stojk, nosilcev,
predalčja, vrvnih sistemov itd. ali pa samo odprtin v zidu, ki
podpirajo zasteklitev brez okvirja. Glede na izvedbo okvirja
in videza ločimo tri kategorije:
a Enostavna zasteklitev, kjer je steklena plošča vstavljena
približno v sredino profila, tako da se vidi enak del profila na
zunanji innotranji strani. Izvedbe s takimi okvirji so:
-	Enostavno okno (enojno okno) [1], ki ima nosilni okvir in
nošeno krilo. Okensko krilo ima lahko enojno steklo ali
večslojno izolacijsko stekleno ploščo. Okvirji in krila so
danes iz različnih gradiv: les, aluminij, PVC in različne
kombinacije.
Prva enostavna lesena okna so imela zelo slabo toplotno
izolativnost zaradi slabe izolativnosti stekel in okvirjev.
Izraz enojno okno se je včasih uporabljal za razlikovanje od
dvojnega ali vezanega okna, ki ima za razliko od enojnega
okna dve stekli. Sodobna lesena okna so iz lepljenih profilov
iz smreke, jelke, bora in (manj primernih) hrasta ter
eksotičnih vrst lesa. Okvirji morajo biti s primerno
konstrukcijo pa tudi z ustrezno površinsko obdelavo
zaščiteni pred napadi škodljivcev in zunanjim atmosferskim
vplivom. V zadnjem času se na zunanji strani okvirja in krila
pritrdi aluminijaste profile, ki ščitijo les pred padavinsko
vodo [15]. Prodaja lesenih oken danes močno upada, narašča
pa proizvodnja oken iz PVC in aluminija.
-	Enostavno okno iz PVC [15] ima okvir iz trdega PVC
gradiva. Večprekatna konstrukcija (do 8 prekatov)
zagotavlja doseganje dobre toplotne izolativnosti okvirja (U-
vrednosti za okno s takim okvirjem so lahko od 0,9 do 0,7
W/m2K).
-	Enostavno okno iz lesa in aluminija[15] ima okvir iz lesa,
ki prevzame nosilno funkcijo in aluminija, ki ščiti les pred
zunanjimi atmosferskimi vplivi. Okvir in krilo sta iz
lepljenega lesa, največkrat smrekovega.
-	Enostavno okno iz PVC in aluminija [15] ima večprekatni
okvir in krilo iz trdega PVC, v konstrukcijo pa je vstavljen
profil iz aluminija, ki povečuje trdnost. Zunanja stran okvirja
in krila je zaradi zaščite pred vremenskimi vplivi in
estetskega izgleda obložena z oblogo iz aluminija.
-	Leseno navadno dvojno okno z lesenim nosilnim okvirjem
in dvema nošenima kriloma. Krili obeh oken imata
samostojno vrtišče. Notranje krilo se odpira navznoter,
zunanje krilo pa navzven. Na ta način sila vetra, ki pritisne na
krilo, zatesni stike in preprečuje vdor meteorne vode v
konstrukcijo. [1:74]
-	Leseno vezano (sklopljeno) okno, sestavljeno iz dveh kril
lesenih navadnih oken. Notranje krilo je nosilno, zunanje pa
obešeno nanj. Na ta način imata okni skupno vrtišče. Krili sta
popolnoma skupaj, ali pa je med njima 3 mm razmaka.
Sistem je bil v rabi predvsem dokler ni bilo toplotno
izolacijskega stekla. Bil je boljši od lesenega škatlastega
okna, v katerem zaradi velike distance med stekli prihaja do
kroženja zraka, kar zmanjšuje toplotno izolativnost.[9:139]
-	Leseno škatlasto okno, sestavljeno iz dveh kril lesenih
navadnih oken, med katerima je cca 15 cm medstekelnega
prostora. Vmesna špaleta predstavlja povezavo med okni.
Krili obeh oken imata samostojno vrtišče in se odpirata
navznoter [9:139]. Sistem je bil v rabi kot izboljšava
lesenega navadnega (enojnega) okna za zmanjševanje
toplotnih izgub. Slabost škatlastega okna je preširok
medstekelni prostor, v katerem zrak preveč kroži in s tem
povzroča konvektivne toplotne izgube. Izboljšavo sistema
predstavlja leseno vezano okno.
-	Betonska zasteklitev za industrijo iz betonskih profilov, v
katerega so vstavljene steklene plošče. Sistem je bil v rabi
predvsem za industrijske zgradbe. Njegova slabost je zelo
velika toplotna prevodnost okvirja. [9:134]
-	Enostavna alu-zasteklitev, sestavljena iz iztiskanih
aluminijastih profilov. Profili so izdelani kot polizdelki ali
kot sistemi. Aluminijasti okviri so lahki, trdni, kemično
obstojni, primerni za predelavo in anodno oksidacijo. V tem
postopku dobijo kovinski ali srebrno do črn barvni ton. Ta
zaščitna plast se ne zbrusi, je zelo trda ter svetlobno,
kozorijsko in vremensko obstojna. Profili nimajo
prekinjenega toplotnega mostu, zato so danes primerni le za
uporabo v notranjosti objekta [9].
-	Enostavna alu-zasteklitev s prekinjenim toplotnim
mostom, pri kateri so aluminijasti profili izdelani na ta
način, da se toplotni most, ki ga imajo, prekine. Včasih so
prekinitev toplotnega mostu dosegli z vgraditvijo toplotne
izolacije, učinkovitejša pa je dodatna delitev profilov na
zunanji in notranji del, ki sta ločena z izolativnimi trakovi
(lamelami) in s povečanjem števila prekatov [14].
-	Kovinska zasteklitev za rastlinjake [1], kjer je steklena
plošča položena na tipski jekleni T-profil. Kit je hkrati lepilo
in tesnilo. Zasteklitev se je uporabljala za rastlinjake in
zimske vrtove.
b Polstrukturna zasteklitev [14], kjer je steklena plošča
pritrjena na okvir in prekrita s posebnimi profili za pritrditev.
Te pritrdilne letvice so minimalnih dimenzij in so običajno
na zunanji strani fasade, ob robu posamezne steklene plošče.
Odpirajoča okenska krila so popolnoma vgrajena v
konstrukcijo in se na zunanji strani optično ne razlikujejo od
fiksnih steklenih plošč. Odpirajo se po zgornji horizontalni
osi navzven. Med posameznimi steklenimi ploščami je 30
mm široka fuga. Profili za pritrjevanje stekla so montirani na
osnovne profile stebrov in prečk, katerih širina je okrog 50
mm inje vidna le v notranjosti prostora. Steklene plošče se
lahko nadomesti tudi z nesteklenimi.
c Strukturna zasteklitev [14], pri kateri je steklena plošča
pritrjena na okvir brez pokrivne letvice. Posamezne steklene
plošče ločujejo med seboj le zelo ozke senčne fuge ali
silikonski stiki. Na (običajno) zunanji strani se pojavi fuga
debeline 20 mm, ki določa raster fasade. Celotna fasada se
kaže kot monolitna, gladka površina, ki je razdeljena le s
fugami med posameznimi ploščami. Fuge so lahko senčne
ali pokrite. Steklene plošče so na okvirno konstrukcijo
prilepljene s posebnim silikonom, ki ga odlikuje visoka
adhezijska sposobnost ter velika kohezijska trdnost in
elastičnost. V fasado se lahko vgradijo okna, ki se odpirajo
navzven in v zaprtem stanju z ostalo zastekljeno površino
oblikujejo harmonično celoto. Steklene plošče se lahko
nadomesti tudi z nesteklenimi.
ZAKLJUČEK
Številni primeri zasteklitvenih sistemov od najstarejših časov do
danes kažejo predvsem odvisnost od tehnološkega razvoja
izdelave stekel in okvirjev. V zadnjih desetletjih se je ta industrija
razvila skoraj do popolnosti. Nekateri klasični zasteklitveni
sistemi so se izpopolnili in veljajo še danes, drugi so utonili v
pozabo. Tako se pojmov kot npr. enojno okno, dvojno okno itd.
danes ne razume več v prvotnem smislu. Poleg tega pa v zadnjem
času hiter razvoj prinaša številne nove sisteme, pri katerih stroka
ne vpeljuje pravočasno ustreznega poimenovanja, posledica tega
pa je prevzemanje tujk ali nedosledni prevodi. Do tega prihaja
predvsem pri novodobnih fasadnih zasteklitvah. Tak primer je
strukturna fasada, ki je privzet iz angl. termina Structural
Glazing System (ki tudi v nemščini nima prevoda). Podobno je pri
poimenovanju sistema polstrukturne fasade, ki ima na stikih
steklenih plošč pritrdilne letve (nem. Verglasung mit Pressleiste,
angl. pressure cap glazing). Termin sam ne pojasni niti izgleda
niti načina pritrditve inje zato nejasen. Primerov paje še več.
Stroka mora (jasno in pregledno) slediti novim principom in
tehnologijam ter njihovim poimenovanjem, po drugi strani pa
zaradi tehnične arhitekturne dediščine negovati in ohranjati tudi
stare termine.
V prispevku so zbrani in sistemizirani različni zasteklitveni
sistemi, uporabljeni nekoč in danes. Pripravili smo poimenovanje
najpomembnejših sistemov, ki ga vpeljujemo v pedagoško delo
in upamo, da bo sprejet tudi v stroki.
VIRI
1	Brezar, V., 2001: Finalizacija in deajli, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
arhitekturo, Ljubljana.
2	Bogovič,I., 1995: GotikavSlovenji,Narodnagalerija,Ljubljana.
3	Häng, S. et al., 1990: Technologie der Baustoffe, 9. dopolnjena izdaja, Verlag
C.F. Müller, Karlsruhe.
4	Klein, W., 1974: Das Fenster und seine Anschlüsse, Rudolf Müller, Köln-
Braunsfeld.
5	Knaak, U., 1998: Konstruktiver Glasbau, Rudolf Müller, Köln.
6	Knapp, O., 1962: Architektur-und Bauglas in Vergangenheit und Gegenwart,
Veb Verlag für Bauwesen, Berlin.
7	Kresal, J., 2002: Gradiva v arhitekturi, Učbenik za arhitekte, Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
PREGLED ZASTEKLITVENIH SISTEMOV
8	Krewinkel, H. W., 1998: Glass Buildings, Birkhäuser Verlag, Basel.
9	Pracht, K., 1982: Fenster, Deutsche Verlags-Anstalt, Stuttgart.
10	Rice, P., Hugh, D., 1995: Transparente Architektur, Birkhäuser Verlag,
Basel.
11	Schittig, Ch., 2001.: Gebäudehüllen, Institut fur internationale Architektur-
Dokumentation, München, Birkhäuser Verlag, Basel.
12	Schittich, Ch.: Glasbauatlas, Birkhäuser Verlag, Basel, 1998.
13	Schneck, A. G.: Türen aus Holz, Metall und Glas, Julius Hoffmann Verlag,
Stuttgat, 1956.
14	Tehnična dokumentacija Schüco, Alukönigstahl, Slovenija.
15	Tehnična dokumentacijaInles.
1	alu okvir / zunaj
2	prekinitev
	toplotnega mostu
3	alu okvir / znotraj
4	tesnilo / znotraj
5	tesnilo / zunaj
6	izolacijsko steklo
Slika 1a: enostavna alu zasteklitev s prekinjenim toplotnim mostom - profil
Slika 1b: enostavna alu zasteklitev s prekinjenim toplotnim mostom
objekt Pomgrad, (Schüco, Sistem Royal S)
1	izolacijsko
steklo
2	zunanje tesnilo
3	notranje tesnilo
4	pokrivna letev
5	tesnilo /pri
strehah)
Slika 2b: polstrukturna zasteklitev
objekt na Dunajski, Ljubljana, (Schüco, sistem FW 60+)
L
—L-J-. — ri —r-lbU.
—L«.J;-i- a -.-llL
Slika 2a: polstrukturna zasteklitev - profil
izolacijsko steklo
distančnik
lepilo
pokrita fuga
Slika 3b: strukturna zasteklitev
objekt Duty Free (Schüco, sistem SG 50 N)
doc dr Martina Zbašnik-Senegačnik
prof dr Janez Kresal
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
martina.zbasnik@arh.uni-lj.si
Slika 3a: strukturna zasteklitev - profil
Domen Zupančič
VERNAKULARNA ARHITEKTURA
IN EKONOMIKA GRADNJE
Vernacular Architecture and the Economics of Construction
2oo3/1
AR
prejeto 11.3.2003
povzetek
V članku sem iskal zvezo med vernakularno arhitekturo in ekonomiko gradnje.
Jasno je, daje graditelj, uporabnik prostora v preteklosti mnogo bolj opazoval
okolico, kjer je bival. Raziskoval jo je, opazoval naravne pojave in je bil del
celote, torej vpet v sistem kot element in ne kot spremenljivka. Ekonomika
gradnje je večplasten proces, ki zahteva več znanj in izkušenj.
Moderni svet, ki deluje po ključu odprte ekonomije in velikih koncernov je
zabrisal črte lokalnega in globalnega, kar ima veliko pozitivnih učinkov in tudi
nekaj negativnih vplivov. Postali smo kupci in stranke, pojem bivajočega človeka
postaja bolj spomin, iluzija nekega časa. V jeziku modernega človeka ekonomika
gradnje pomeni interdisciplinaren proces, ki zajema strokovnjake kot so arhitekt,
statik, strojnik, ekonomist, bankir, biolog, ekolog, birokrati itd.
Sklep je jasen, današnji uporabnik prostora premalo pozna svoj bivalni prostor.
Visoka cena neke lokacije v ekonomskem smislu še ne pomeni kvalitete v bivanju.
Vrednost lokacije oz. okolja je povezana z mnogimi dejavniki in prav
raziskovanje vernakularne arhitekture lahko prispeva k boljšemu razumevanju
pojma ekonomika gradnje. Še pomembneje pa je to pridobljeno znanje
posredovati naprej uporabnikom prostora in graditeljem.
ključne besede:
ekonomika gradnje, uporabnik prostora, sonaravni razvoj, načrtovalski proces
summary
In the article I tried to establish the link between vernacular architecture and
building economics. It is obvious that in past times, the builder, spatial user,
carefully observed ones surroundings. By researching, observing natural
phenomena one became a part of the whole, thus integrated in the system as an
element and not a variable. Building economics is a multi-layered process,
which demands more knowledge and experience.
The modern world, functioning according to the queue ofliberal economics and
large concerns, has blurred the limits of local and global, with many positive
effects and some negative ones. We have become buyers and clients; the concept
of resident is changing into a memory, a temporal illusion. In the language of
modern man, building economics imply an interdisciplinary process, which
integrates various experts, such as: architects, construction engineers, machine
engineers, economists, bankers, biologists, ecologists, bureaucrats etc.
The clear conclusion is that contemporary spatial users know little about their
living environments. A site, which is expensive in the economic sense, doesn't
necessarily imply better living qualities. The sites' or environments' value is tied
to numerous factors and research of vernacular architecture in particular, can
condition better understanding of the term building economics. Even more
important is dissemination ofsuch knowledge to users ofspace and builders.
key words:
building economics, spatial user, sustainable development, planning process
Vernakularna arhitektura je prisotna od začetka človekovega
razvoja do danes. Tako arhitekturo povezujemo z določeno
regijo, ki ima skupne korenine v kulturi ali v zgodovini (družbeni
dejavniki), so pa ti pogoji vezani na geografske in bioklimatske
dejavnike (fizične dejavnike).
Pri proučevanju ljudske arhitekture v katerikoli regiji najdemo
osnovni aksiom, ki povezuje celotno področje vernakularne
arhitekture, to je zaščita pred vremenom in uporabnost. Kašča,
zidanica, kozolec, skedenj, hiša, gruča hiš nam jasno prikazujejo
modrost graditve v zgodovini.
V članku ne gre iskati napotkov za ohranjanje ljudske arhitekture
na neki točki razvoja, ampak gre za iskanje aksiomov gradnje
arhitekture namenjene uporabniku z upoštevanjem širokega
spektra dejavnikov. Poleg tega paje potrebno upoštevati načela
sonaravnega razvoja in interdisciplinarnost arhitektovega dela.
Ljudski graditelj
Vsekakor je točno vedel kaj hoče, poznal je svoj delovni proces,
življenjski ritem. Prostor v katerem je bival ali recimo je želel
bivati, je dodobra raziskal in spoznal. Znal je združiti bivanje in
delo v matriko življenja, da so bile notranje relacije čim manj
zapletene in konfliktne. Pri tem mu je veliko pripomogla tradicija
in lastne izkušnje.
Pri postavitvi kateregakoli objekta je jasno opredelil potrebe in
cilje, če si ogledamo primer domačije iz Zgornjesavske doline.
Kompleks se nahaja ob vstopu v naselje Gozd Martuljek. Ob
glavni povezovalni, edini poti, ki se vije od Jesenic do Rateč.
Čelno sta postavljena bivalna hiša in gospodarsko poslopje.
Objekta sta postavljena vzporedno drug drugemu in pravokotno
na cesto, nastalo dvorišče je zaprto proti cesti s širšimi vrati. Ob
cesti paje postavljena tudi kapelica.
Osnovni principi gradnje se kmalu razpoznajo, če začnem pri
geografskih pojmih in dejavnikih.
Zgornjesavska dolina je bila preoblikovana v dveh stopnjah,
najprej z ledenikom in nato z reko. Večji balvani so se obrusili in
zasuli s prodom. Relief se je v dnu doline zravnal in s tisočletji je
na osnovi mivke in humusa nastala relativno tanka plast prsti.
Izhajajoč iz tega dejstva je bila izbira lokacije za gradnjo
pomembna. Graditelj se je zavedal, daje vsak kvadratni meter
obdelovalne površine pomemben. V dolini so se ukvarjali z
gozdarstvom in živinorejo, poljedelstvo je bilo samooskrbno
usmerjeno.
Orientacija objektov je pravokotna na dolino oz. slemenska lega
je v smeri sever - jug. Vzrok temu so konstantni vetrovi, ki se v
popoldanskem času obrnejo za 180o. Dopoldne pihajo po dolini
navzgor in popoldne obratno. Pravokotna lega na vetrove močno
zmanjša prepih na notranjem dvorišču, od koder so dostopi v
notranjost objektov.
Notranje dvorišče postane povezovalni prostor med bivanjskim
objektom in gospodarskim objektom. Širina dvorišča je določena
na osnovi uporabnikov tega prostora. Na dvorišču so popravljali
kmetijske naprave (voz, mehanski obračalnik sena), zbirali živino
s paše, zbirali in sušili les - manipulativna površina potrebna za
dobro funkcioniranje celotnega kompleksa (tehnološke potrebe).
Pri tlaku dvorišča se je gospodar odločil za bolj trajnejšo rešitev
kot je samo utrjen prodec in mivka, celotno dvorišče je namreč
tlakovano z lokalnim kamenjem. Kamen je iz savskega proda,
zato so oblike kamnov mehke in polkrožne, polagani so drug do
drugega, med njimi pa so posuli mivko. Tlak se je obdržal do
današnjih dni. Vprašanje in odgovor zakaj prav prodovec je jasno
in sloni na spodnji tabeli:
Graditelj	Arhitekt
bližina reke Save prava velikost in teža za nalaganje na voz preprosta vgradnja gladka površina omogoča hitro odtekanje vode občasna menjava zdrobljenega kamna odporno na obremenitve zaradi mase kamenja je povečana akum. topl. material in njegovo obnašanje je poznano	lokalni material transport polaganje na stik in fugiranje drenaža vzdrževalni stroški so min. trdnost akumulacija energije znane lastnosti materiala
Tako izveden tlak dvorišča ima še eno pomembno prednost pred
utrjenim peskom, namreč z vidika gospodinje. Z obutvijo je vnos
drobnih delcev in peska neizbežen, zaradi takega tlaka pa je
močno zmanjšan vnos prav teh drobnih delcev.
Bivalni objekt - hiša
Konstrukcija je kombinirana. Pritlični del objekta je grajen iz
kamna in apnene malte (kasnejše obdobje), zgornji del (ostrešje)
pa je v celoti lesen. Hiša se je razvijala v odnosu do ognja oz.
ognjišča. Zaradi ognja je bila edina ognjevarna tehnologija
gradnje, gradnja v kamnu, če smo omejeni na Gorenjsko regijo.
Premišljena povezava med vsebino in konstrukcijo nas šele
privede do objekta, ki mu lahko pridamo ime.
Ostrešje je leseno, izbira lesa za konstrukcijski material je bila
nuja, saj drugih materialov še niso poznali. Les je preprost za
obdelavo in bilo gaje v izobilju. Strešna kritina je lesena, deska
pri deski, položeno na preklop in je vodoodporno. Življenjska
doba je dolga in z rednim vzdrževanjem je ostrešje preživelo do
danes.
Tloris ne nudi presenečenj, kar pomeni da je graditelj poznal
tlorisne zasnove okoliških objektov. Vhod je na vzhodni strani
hiše, ko je gospodar zjutraj vstal in se postavil na vhod je vedel,
kakšno bo vreme tistega dne. Dnevno bivalni prostor gleda na
dvorišče in obdelovalne površine, kontrola dogajanja na dvorišču
in na polju. Crna kuhinja je na zahodni strani objekta in v
neposredni povezavi z vhodom, kratka pot za čim bolj tekoče
opravljanje vsakodnevnih opravil. Skladišče je tudi blizu
vhodnih vrat, kar je v povezavi z delovnim procesom
(razkladanje z voza, prenos v skladišče). Tlak v shrambi je iz
zbite zemlje. Zakaj? Zato, ker je s tem dosežena pravilna vlaga v
zraku in so omogočeni optimalni pogoji za shranjevanje
pridelkov.
Podstrešni del hiše je manj zanimiv inje sekundarnega pomena
pri hiši. Zgoraj so se odlagale stvari, ki so bile redkeje
uporabljane, zbirali so volno, ki sojo v zimskem časupredli,itd.
Iz organizacije tlorisa je razvidno kako pomembna je bila
uporabnost in harmonija med različnimi dejavnostmi. To
sinergijo je dosegel samo tisti graditelj, ki je poznal svojo
dejavnost, delo in način življenja.
Na tem mestu se pojavi vprašanje koliko časa je gradil hišo?
Osnovni tloris hiše je bil postavljen v osnovi, gospodarsko
poslopje pa je raslo, tudi dvoriščna vrata in kapelica sta bili
dodani kasneje. Pomembneje kot rast sama je ugotovitev, daje
bila rast načrtovana že v začetku gradnje. Rast kompleksa se
lahko primerja z rastjo industrijskega objekta v današnjem svetu
ali pa z rastjo podjetja. Upoštevane so bile rezervacije, v
ekonomskem smislu in v prostorskem smislu (gozd, velikost
parcele). V ekonomskem smislu je rast pogojena z razvojem trga
in pravili, ki so izoblikovana na trgu. Rast podjetja v
ekonomskem smislu ni samo povečevanje prometa, prodaje ali
proizvodnje, pri celotnem procesu je vpletena analiza rizičnosti
in priprava scenarijev razvoja. Podobne smernice so tudi tu,
seveda graditelj ni imel scenarijev razvoja ali kakšnih
analitičnomatematičnih orodij, ki bi mu pomagali pri rasti
kompleksa, tu gre za osnovno bit rasti, pričakovana in
predvidena. Ljudski graditelj je bil praktičen in preudaren.
Objekta sta ob cesti, na drugi strani ceste stoji podoben kompleks,
skupaj določata vstopno točko v vas. Rast ni bila mogoča v smeri
proti cesti, ampak je bila usmerjena proti jugu in je tako v
najmanjši meri posegala v območje obdelovalnih površin.
Graditelj - danes
Voz je zamenjal avtomobil, obdelovalne površine so se umaknile
na obrobje in iz enovitega znanja ljudskega graditelja so se
razvile nove stroke ter pojavil se je kupec parcele. Graditelj je
postal zgodovina. Je to slabo ali dobro? Kot zagovornik ideje
sonaravnega razvoja, ki se na najširši možni način razpenja med
različnimi strokami, sem mnenja, daje to dobro. Danes se več
ljudi ukvarja s prostorom kot kdajkoli prej, imamo velike baze
podatkov, ki so pri načrtovanju ključnega pomena (slika vetrov,
statistika prometa, število sončnih dni, bližina komunikacij, itd).
Načrtovalci snujemo vse bolj in bolj dovršene objekte. Kaj pa
prostor? Zazidane površine proti odprti prostor? Modrost
graditve objektov je zaradi razpršenosti znanja med strokami
zbledela. Mnogo podatkov in znanj o graditvi seje med razvojem
izgubilo, nekateri pa so težko dostopni ali pa so namenjeni
ozkemu krogu uporabnikov.
"One man band" graditeljev ni več, vsaka gradnja je zveza med
različnimi strokami in investitorjem. Investitorji so lastniki
zemljišča ali pa imajo denar (banka) večkrat jih s tujko
imenujemo developerji-razvojniki.
Ekonomičnost gradnje ni opazna takoj, ampak se izrazi skozi
daljše časovno obdobje. Tak način graditve objektov nima le
ekonomske komponente vanj je zajet širok spekter dejavnikov.
Tudi vse jasnejši trend povzet iz vzhodnjaške arhitekture - feng
shui je del procesa ekonomičnosti gradnje. Vključene so osnovne
prvine zasnove objekta, materiali, ki so uporabljeni pri gradnji,
mikro in makro dejavniki okolja. Veliko vlogo igra
amortizacijska doba vgrajenih elementov. Le - ta pa je odvisna od
izbire materiala, ki tvorijo element (npr.: vhodni portal,
strešnik,...). Vzemimo primer zidu. Materialov za izdelavo zidu
je veliko, osredotočimo se na tri materiale opeka, penjeneni beton
in butana glina. Imamo opravka s tremi materiali in različnimi
lastnostmi ter enakim okoljem.
material	opeka(A)	penjeni beton (B)	butana glina (C)
lastnosti	a	b	C
Slika 2: vetrovi po dolini	Slika 3: soodvisnost med konstrukcijo in vsebino
1	vhod
2	črna kuhinja
3	nova kuhinja
4	hiša
5	shramba
6	kamra I
7	kamra II
Višine in barve
elementov prikazujejo
prioritete oz. odnose
med prostori in
funkcijami.
Slika 4: tlorisna shema kot grafikon prioritet
Slika 5: dvoriščni prostor
Slika 6: evolucija graditelja
Slika 7: arhitekt danes
Poleg fizičnih, kemičnih, ekoloških lastnosti materialov igra
pomembno vlogo tudi pričakovana življenjska doba objekta.
Spodnji grafikon predstavlja zvezo med lastnostmi materialov in
življenjsko dobo.
ognjišče, kje bodo spravljeni jesenski pridelki, zakaj je živina
spodaj v kleti, itd. Da je to ljudska modrost je jasno, kako je
nastala paje že bolj megleno oz. v današnjem svetuje to znanje
razpršeno med različne strokovnjake in večkrat predaleč od
preprostega uporabnika prostora. Ekonomičnost graditve
objektov je odvisna od tega kako kvalitetno je organiziran proces
načrtovanja. Kvaliteta načrtovanja je v tem, da zajema širok
spekter sodelavcev od biologov, krajinskih arhitektov do
sociologov. Širša ko je skupina, bolj verjetno je, da bo dosežen
pričakovan rezultat - ekonomičnost gradnje in gradnja v smislu
sonaravnega razvoja.
V preteklosti je bil motiv gradnje zaščita pred vremenskimi
vplivi, današnji motivi pa so nemalokrat povezani z
ekonomskimi interesi, dobiček na kvadratni meter objekta, kdaj
se bo investicija povrnila, kakšni bodo vzdrževalni stroški,... Tu
se začne zgodba o ekonomki gradnje. Navzkiržna analiza
materialov in statistična obdelava lastnosti nas privede do
končnih koeficientov. Koeficienti predstavljajo deleže (x), ki nas
vodijo do končne odločitve, ki se maksimalno približa
pričakovanemurezultatu.
Slovarček
Mikrolokacija
Ekonomičnost gradnje
Sonaravni razvoj
Holizem
Dobro poznavanje prostora, vplivov in dejavnikov je en korak,
drug korak paje, da vpletemo v načrtovanje še druga znanja in
stroke, prav interdisciplinarno delo bo privedlo do rezultata:
ekonomičnost gradnje. Širina zajetega znanja v sorodnih strokah
vpliva na kvaliteto načrtovalskega procesa. Timsko zasnovano
delo in večje število zunanjih sodelavcev, konzultantov lahko
privede do konflikta interesov in nasprotujočih si mnenj, a s
pravilno medsebojno komunikacijo in jasno predstavo o
končnem rezultatu bo cilj dosežen. V celoten proces mora biti
vpleten investitor, saj s tem dobi informacije in razvije znanje o
prostoru. To ni samo golo znanje ali podatki, to je vrednostni
sistem, kjer so jasno opredeljene prioritete in smernice. S tem je
dosežen cilj, da (s)pozna prostor, v sozvočju vseh strok in da
razume pojem kaj pomeni biti osveščen uporabnik prostora.
Drug vidik na tak načrtovalski proces je ekonomski vidik.
Strinjam se, da s povečevanjem sodelavcev in ostalih
konzultantov višamo ceno končnega projekta. Najti na trgu
investitorja, ki ni občutljiv na ceno projekta je podobno iskanju
igle v senu. Kako potem slediti smernicam sonaravnega razvoja?
Ali uporabi ekoloških materialov, ki so trenutno v neugodnem
cenovnem razmerju do splošno razširjenih materialov? S
premišljeno strategijo je arhitekt tista ključna oseba, ki ima moč
in jasen vrednostni sistem, da se z uporabo ekološko
sprejemljivejših materialov in upoštevanjem sonaravnosti
doseže kvalitetnejše bivalno okolje.
Zaključek
Ljudski graditelj ni bil bankir, biolog, geograf, fizik, kemik ali
celo arhitekt v današnjem smislu. Bil je človek in osveščen
uporabnik prostora, pokrajina in način gradnje v bližnji okolici
(mikrolokacija) mu je nudila celotno oporo pri odločanju, kateri
material bo uporabil, kako bo stal objekt, kakšna bo streha, kje bo
Lokacija objektov v odnosu do
sosednjihobjektov
Kompleksen pojem, ki zajema več
znanj. Rezultat take gradnje je
sonaravni uravnoteženi razvoj, ki
spoštuje danosti ekonomike prostora.
Sonaravni razvoj je tak razvoj, ki v
najmanjši meri izrablja neobnovljive
vire in zagotavlja obstoj dejavnosti, da
zmogljivost celotnega ekosistema ni
ogrožena. Za razumevanje so-
naravnega razvoja je nujno potreben
holistični pristop.
Filozofski pojem. Zajeti informacije v
najširšem smislu, upoštevati čim več
dejavnikov, od vstopnih do izstopnih.
Celota je drugačna od elementov.
Viri in literatura
1	Coch, H. (1998) Bioclimaticism in vernacular architecture, Renewable and
sustainable energy reviews, št. 2, str 67 - 87.
2	Fister, P. (1986) Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Cankarjeva založba,
Ljubljana.
3	Juvanec, B. (1989) Tipika v slovenskem prostoru, raziskovalna naloga,
Univerzav Ljubljani, Ljubljana.
4	Kalčič, I. (1997) Izobraževanje arhitektov, urbanistov, oblikovalcev v
razmerju do ljudske arhitekture, Zbornik povzetkov 7. konference o ljudski
arhitekturi medAlpami in Jadranom, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
5	Pogačnik, A. (1999) Urbanistično planiranje, univerzitetni učbenik, Univerza
v Ljubljani, Ljubljana.
6	Šašek - Divjak, M. (1997) Trajnostno uravnotežen razvoj mest, doktorska
disertacija, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
7	Verbinc, F. (1994) Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana.
8	Zbašnik - Senegačnik, M. (2000) Ekološka gradiva, AR 2001/1, Univerza v
Ljubljani, Ljubljana.
9	Senge, P. (1990) The Fifth Discipline, The Art and Practice of the Learning
Organization, Random House, London
mag Domen Zupančič
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
domen.zupancic@arh.uni-lj.si
Tadeja Zupančič Strojan
2oo3/1
AR
CILJI IN UKREPI ARHITEKTURNE PRENOVE	j u^«*
DEGRADIRANIH OBMOČIJ ORGANIZIRANE
VEČSTANOVANJSKE GRADNJE 1945-1965 V SLOVENIJI
Goals and Measures of Architectural Renewal of Degraded Areas of Organised
Multi-apartment Housing in Slovenia Between 1945-1965
povzetek
Prispevek povzema ugotovitve zaključnih poglavij raziskave z naslovom
Povojne stanovanjske soseske v Sloveniji - metodologija vrednotenja in
prenove. Ta poglavja obravnavajo povezanost ciljev in ukrepov prenove ter
načrtovalske usmeritve. Razmislek o ciljih in ukrepih sodi v sosledje preverjanja
delovne hipoteze raziskave, da je mogoče z določenimi arhitekturnimi ukrepi
prispevati k preusmeritvi nadaljnje degradacije slovenskih območij organizirane
večstanovanjske gradnje 1945- 1965 v novo kvaliteto bivanja. Raziskava je bila
namenjena utemeljitvi upravičenosti prenove obravnavanega poselitvenega
vzorca. Tematska zožitev predmeta obravnave izhaja iz ugotovitev o najbolj
problematičnih območjih z vidikov mestnega načrtovanja oz. oblikovanja,
arhitekture in gradbeništva. Prispevek raziskave je v dopolnitvi planerske z
arhitekturno-uporabniško ravnjo, pričujočega prispevka pa v določitvi ključnih
ciljev in ukrepov arhitekturne prenove obravnavanega poselitvenega vzorca.
Predstavljeni rezultati obsegajo seznam ciljev po predmetih obravnave, seznam
ukrepov in tabelo razmerij med cilji in ukrepi prenove. Opredeljeni so ukrepi,
katerih izvajanje lahko najpomembneje prispeva k posameznim ciljem.
Rezultati so uporabni za vzpostavitev sistema prenovitvenih nivojev kot prilike
za osveščanje o možnostih in poenostavitev odločitev o ukrepih prenove.
Diskusija o odprtih vprašanjih usmerja pozornost k ravnem, ki presegajo
raziskovalna vprašanja znanosti, ki se neposredno ukvarjajo s prostorom, a so
bistvene za premostitev prepada med teorijo in prakso.
ključne besede:
arhitektura, stanovanjsko območje,prenova, Slovenija
summary
The article summarises concluding chapters of the research project: Post-war
residential estates in Slovenia - methodology of evaluation and renewal.
These chapters deal with the conjunction between renewal goals, measures and
planning guidelines. The discourse about goals and measures represents one of
the steps checking the research hypothesis, that key architectural measures may
redirect degradation of Slovene areas of organised housing built in Slovenia
between 1945 and 1965 towards a new quality of living culture. Such thematic
narrowing of the subject evolves from conclusions about the most problematic
areas - from the aspects ofurban design, architecture and civil engineering. The
contribution of the whole research is in complementing the planning level with
the architectural-users level, with the article presenting definitions of key goals
and measures for architectural renewaln within the researched settlement
pattern. The presented results include a list of goals according to levels and
subjects of discussion, a list of measures and a table of relations between
renewal goals and measures. Measures, whose implementation could
significantly aid achievement ofparticular goals, are defined. The results can be
used for establishing a system of renewal levels, as an opportunity for raising
awareness about possibilities and simplifying decisions about renewal
measures. The discussion about open issues directs attention to levels exceeding
scientific research questions directly dealing with physical space, but are
essential in bridging the gap between theory and practise.
key words:
architecture, residential area, rehabilitation, Slovenia
UVOD, PROBLEMSKO OZADJE
Izhodiščna raziskava pričujočega prispevka za naslovom
Povojne stanovanjske soseske v Sloveniji - metodologija
vrednotenja in prenove (T. Zupančič Strojan et. al., 2002; T.
Zupančič Strojan, M. Zbašnik-Senegačnik, T. Novljan, A. Fikfak,
2002) je bila usmerjena k izboljšanju bivanjske kulture v
degradiranih območjih organizirane večstanovanjske
gradnje med leti 1945 in 1965 v Sloveniji. Utemeljitev
upravičenost prenove nasploh (P. Fister et. al., 2001) in
utemeljitev upravičenosti prenove velikih sosesk s planerskega
vidika (z 'revitalizacijskim ogrodjem'; K. Dimitrovska Andrews
idr., 1999,K. Dimitrovska Andrews, R. Sendi, 2001) nadgrajuje z
utemeljevanjem upravičenosti prenove obravnavanih območij z
vidika arhitekture (in mestnega oblikovanja). Planersko raven
dopolnjuje z arhitekturno-uporabniško. Prispevek povzema in
dopolnjuje ugotovitve zaključnih poglavij, ki obravnavajo
povezanost ciljev in ukrepov prenove ter načrtovalske usmeritve.
Posebno pozornost posveča problematiki določanja ključnih
ciljev in ukrepov arhitekturne prenove obravnavanega
poselitvenega vzorca.
Tematska zožitev predmeta obravnave izhaja iz ugotovitev o
najbolj problematičnih območjih organizirane stanovanjske
gradnje. Te ugotovitve temeljijo na proučitvi možnosti
mikrourbane prenove in primerjave podatkov, pridobljenih na
podlagi anketnih vprašalnikov za uporabnike. Ne le v 'velikih'
(K. Dimitrovska Andrews idr., 1999), vrsta podobnih problemov
se pojavlja tudi v območjih z manj kot tisoč prebivalci, ki sodijo
v devetodstotni delež degradiranih stanovanjskih območij
planersko raziskanih slovenskih mest (J. Koželj, 1998: 75-112).
Temeljni problemi območij, zgrajenih med leti 1945 in 1965 so:
neprilagojenost 'uvoženih' rešitev lokalnim razmeram,
pomanjkanje osrediščenosti ter povezanosti v različnih merilih
(problem izoliranosti narašča z večanjem merila območja kot
celote), nevzdrževanost kot odraz socialnega okolja, neustreznost
sodobnim standardom in priporočilom s področij varnosti, hrupa,
energetske varčnosti in prilagodljivosti spremembam. Prelomnici
'1965' sledi obdobje krepitve privatne iniciative, realizacije
kompleksnejših zasnov (soseske kot organizacijskega
prostorskega ogrodja), popestritve stavbne tipologije in novih
tehnoloških možnosti. Nadomeščanje obravnavanih območij z
novogradnjami zaradi njihovega obsega, kot pričevalcev
preobrata bivalne kulture ob izgradnji in družbeno-prostorskega
stanja danes ne predstavlja 'trajnostno' naravnane usmeritve.
Kateri so torej temeljni ukrepi, ki lahko prispevajo k novemu
razvojnemu preobratu, ko gre za konketno, arhitekturno
raven prenove? Vprašanje sodi v sosledje preverjanja
delovne hipoteze celotne raziskave, da je mogoče z določenimi
arhitekturnimi ukrepi prispevati k preusmeriti nadaljnje
degradacije slovenskih povojnih območij večstanovanjske
gradnje v novo kvaliteto bivanja. Sledi analiza uporabnosti
evropskih zgledov prenove v našem kulturnem prostoru in
oceni stanja obravnavanih območij s strokovnega in
uporabniškega vidika in predstavlja osnovo za določitev
kriterijev višjega nivoja upravičenosti arhitekturne prenove.
PREDMETI OBRAVNAVE, METODA
Ožji predmeti obravnave so elementi urbanega okolja (F. Rihtar,
T. Zupančič Strojan, 1996) degradiranih območij stanovanjske
gradnje med leti 1945 in 1965 v Sloveniji: socialni in naravni
pogoji (zemljišče, voda, klima, zelenje) ter kulturno okolje -
arhitekturni prostor. V okviru slednjega velja pozornost odprtemu
javnemu oz. poljavnemu prostoru in komunikacijam v njem
(navzven in znotraj območja, materialnim in nematerialnim oz.
zaznavnim), predvsem elementom, kiprostorurejajo. Sledi raven
elementov grajenega oz. naravnega okolja, ki ta prostor določajo
in omejujejo: zazidava (stanovanjska in javni program; pa tudi
označujejo in oblikujejo - odprtine: okna, vrata oz. vhodni
prostor, strehe), povezujejo: podvozi, mostovi, nadhodi, ali
prvenstveno označujejo oz. oblikujejo: urbana oprema,
mikroarhitektura in elementi narave.
Ob navedenih predmetih obravnave so opredeljene njihove
značilnosti (ko gre za specifiko območij povojne
večstanovanjske gradnje), problemi, cilji, ukrepi (alternative),
pogoji, ki jih je potrebno upoštevati ob prizadevanjih za dosego
navedenih ciljev in drugi cilji, ki jih je mogoče doseči z istimi
ukrepi.
REZULTATI
Rezultati obsegajo seznam ciljev arhitekturne prenove
obravnavanih območij po predmetih obravnave, seznam ukrepov
in tabelo razmerij med cilji in ukrepi prenove: opredeljeni so
ukrepi, katerih izvajanje lahko najpomembneje prispeva k
doseganju posameznih ciljev.
Ko obravnavamo celovitost urbanega okolja obravnavanih
območij, želimo predvsem v čimvečji meri prilagoditi
'globalne' rešitve lokalnim razmeram in s tem povečati
bivalno udobje. Posledica izvajanja ukrepov, ki prispevajo k
doseganju navedenih ciljev, ni le ohranitev, temveč tudi
povečanje vrednosti stanovanj.
Z vidika elementov urbanega okolja - naravnega okolja,
družbene naselitve in materialnih produktov, ki sooblikujejo
kulturo in so nerazdružljivo povezani v celovitost urbanega
okolja se navedeni splošni cilji specificirajo: osrediščiti prostor
in ga intenzivneje povezati, povečati pestrost in usklajenost
elementov oz. sistemov družbenega, naravnega in kulturnega
okolja, ter zagotoviti oz. izboljšati varnost.
V konkretnem arhitekturnem prostoru (kulturnem okolju)
oz. mestni krajini gre za iskanje dinamičnega ravnovesja med
ohranjanjem in spreminjanjem zasnove oz. podobe prostora, ki
sledi vzpostavljanju ali poudarjanju hierarhije, in s tem večji
razpoznavnosti elementov in povezav. Pomembni cilji so še:
izboljšati dostopnost (povečati udobje gibanja), komunalno
opremljenost, ponudbo blaga in storitev, povečati
prilagodljivost spremembam (fleksibilnost oz. adaptabilnost
zasnove, površino stanovanj), izboljšati splošno varnost
(prometno, potresno), uravnati nivo mikroklime oz. ugodja v
prostoru (osvetljenosti, zaščititi pred nezaželjenimi
atmosferskimi vplivi, pred hrupom, uravnati nivo kvalitete
zraka - čistost, temperaturo, vlažnost), zmanjšati porabo
energije oz. preusmeriti k ekološkim virom energije in
izboljšati opremljenost.
K navedenim ciljem je mogoče prispevati s sledečimi ukrepi, ki
zadevajo vse ravni: od posamičnih objektov in grajenih
kompleksov s pripadajočim javnim prostorom do degradiranega
območja kot celote. Navedeni ukrepi so opredeljeni tako, da po
možnosti povezujejo več predmetov obravnave:
-	postavitev novih elementov zaščite pred hrupom:
objekt, stena, zelenje, nasip; z izjemo elementov lupine
stavbe in stanovanja ter sprememb funkcionalne zasnove
objekta, kijih navajamo posebej;
-	reorganizacija oz. preoblikovanje materialnih
komunikacij;
povezovanje, vzpostavitev oz. poudarjanje hierarhije
povezav (npr: 'rdečanit'); urejanje prostora, usklajevanje
sistemov komunikacij; vključene so skupne horizontalne
in vertikalne komunikacije odprtega prostora in zazidave;
-	obnova oz. dopolnitev komunalne infrastrukture;
-	oblikovanje prostorskih poudarkov oz. potencialnih
vozlišč aktivnosti;
členitev prostora in njegovih omejitev v različnih merilih
celovitosti vzpostavitev hierarhije centrov (npr. 'tematski
parki', 'javne dnevne sobe', poudarki na fasadah,
vhodnega prostora);
-	strukturiranje skupnih zunanjih prostorov;
diferenciacija prostora, označevanje, vzpostavljanje
prostorskih pogojev za različne stopnje javnosti oz.
zasebnosti (individualizacije, pripadnosti);
-	sprememba zazidalne strukture;
zgostitev, redčenje; preoblikovanje;
-	reorganizacija funkcionalne zasnove objekta(-ov);
-	ojačitev konstrukcije oz. dodatni konstrukcijski sistemi;
-	sprememba obsega oz. kakovosti likovnih in tehničnih
elementov lupine stavbe oz. stanovanja;
-	vgraditev aktivnih solarnih sistemov;
-	(pre-)oblikovanje urbane opreme in mikroarhitekture;
bodisi kot del javnega, odprtega prostora, bodisi kot del
objektov, ki ta prostor omejujejo ali označujejo;
-	povečanje količine oz. pestrosti elementov narave;
v različnih stopnjah kultiviranosti (od gozda, travnika,
parka, zelene prometne poti, vrta, fasadnega zelenja,
strešnih vrtov . do vaze z rožami na jedilni mizi);
-	vzpostavitev prostorskih pogojev za ločeno zbiranje
odpadkov.
Posamezni ukrepi lahko predstavljajo alternative prispevkov k
istim ciljem, lahko pa so uporabljeni sočasno za doseganje
večjega učinka.
V	tabeli (1) je pripravljena matrica za preverjanje razmerij med
cilji in ukrepi arhitekturne prenove obravnavanih območij.
DISKUSIJA
Pomen in uporabnost rezultatov
V	seznamih ciljev in ukrepov so združeni tako možni prispevki k
reševanju splošnih problemov (npr. pomanjkanje povezanosti in
osrediščenosti prostora, energetska potrata) kot tudi tistih, ki so
lokalne narave (konkretni problemi prometnih ureditev, hrup,
seizmična neustreznost, slaba izvedba). K reševanju problema
nesposobnosti vzdrževanja in prenove lahko prispeva
poznavanje možnosti povečanja prilagodljivosti prostora
spremembam in prostorskih možnosti za pridobivanje dodatnih
sredstev (npr. postavitve reklamnih panojev na podlagi likovne
presoje; nove, profitne dejavnosti v materializacijah, ki ne bi
predstavljale motnje v prostoru; ojačitev objekta, nadzidava in
prodaja skupnega premoženja). Podobno velja za povečevanje
prilagodljivosti spremembam, ki prispeva k ohranjanju in po
možnosti povečevanju pestrosti družbene strukture, torej
preusmerjanje težnje h getoizaciji.
Kateri so torej temeljni ukrepi, ki lahko prispevajo k novemu
razvojnemu preobratu, ko gre za konketno, arhitekturno
raven prenove?
Tabela (2) razmerij med cilji in ukrepi prenove predstavlja
matrico za preverjanje vrste vprašanj, ko gre za konkretne
razvojno aplikativne projekte: h katerim ciljem prispevamo s
posamičnim ukrepom (in pod kakšnimi pogoji), ali: kateri ukrepi
prispevajo k posamičnemu cilju? Kateri ukrepi se lahko izvajajo
sočasno oz. katere cilje je mogoče doseči istočasno? Kako izbrati
prioritetne cilje? Kateri ukrepi nujno sledijo izbranim
prioritetam? Izbor sledi vrednotenju konkretnega stanja. Splošno
pa velja prioritetnost varnosti pred zagotavljanjem udobja. Ob
razmisleku o prioritetnosti prispevkov k splošni skupni blaginji
pred individualnimi željami in željami posameznih skupnosti
velja upoštevati željo po individualizaciji kot vedno bolj skupno
blaginjo.
'Temeljnost' ukrepov izhaja iz (splošno in lokalno določene)
prioritetnosti ciljev, h kakterim le-ti prispevajo. Temeljni
ukrepi, ki zgolj preprečujejo nadaljnjo degradacijo
obravnavanih območij, so predvsem nujni ukrepi za
zagotavljanje osnovnih zahtev varnosti in udobja (tabela 2:
osnovne zahteve.; npr. reorganizacija oz. preoblikovanje
materialnih komunikacij za izboljšanje osebne, požarne,
prometne varnosti; ojačitev konstrukcije za zagotovitev potresne
varnosti). Nov razvojni preobrat pa pogojuje izvajanje
ukrepov, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju (tabela 2:
zagotovitev.: nujni / priporočeni / možni; npr. oblikovanje
prostorskih poudarkov oz. potencialnih vozlišč aktivnosti za
poudarjanje hierarhije in izboljšanje ponudbe blaga in storitev;
dodatni konstrukcijski sistemi, ki povečujejo prilagodljivost
zasnove spremembam oz. možnostim individualizacije).
Neposredno uporabnost rezultatov z vidika raziskovalnega dela
predstavlja razmislek o odprtih vprašanjih.
ODPRTA VPRAŠANJA
Odprta ostajajo vprašanja racionalnega obsega oz. merila
prenovitvenih posegov z vidika možnih stopenj individualizacije
(merilo območja posega, ključnost, faznost, nujni oz. možni
akterji) ter vzpostavitev sistema prenovitvenih nivojev kot prilike
za osveščanje o možnostih in poenostavitev odločitev o ukrepih
prenove: vprašanja razmerij med nivoji potrebnega obsega
prenove, sposobnosti lastnikov oz. investitorjev za prenovo in
nivoji formalnih in neformalnih stimulacij prenove.
Prenovitveni nivoji so z vidika obsega prenove izhodiščno
opredeljeni z opisom ukrepov (posegov), cenovnim razponom,
potrebnimi pogoji in predhodnimi ukrepi, vplivi in posledicami
ter oceno racionalnosti glede na zahtevnost oz. ceno. Izhodišča za
njihovo določitev so predvsem: stopnja spremembe v istem
merilu posega (obnova, zamenjava dela oz. elementa, dodajanje
ali odvzemanje dela oz. elementa, zamenjava obravnavanega
predmeta obravnave v celoti), naravo spremembe v istem
merilu posega (kvantitativna ali kvalitativna sprememba),
merilo območja posega (stanovanjsko območje kot celota - če
predmet obravnave kot celota presega merilo stavbnega
kompleksa oz. otoka; kompleks objektov in pripadajočega
odprtega prostora, ki (lahko) tvori funkcionalno-prostorsko
celoto; posamični objekti s pripadajočim prostorom; deli objekta,
vezani na skupna komunikacijska oz. instalacijska jedra, možni
individualni posegi na podlagi vnaprej dogovorjenega izbora
opcij, možni neodvisni (zgolj zakonsko ustrezni) individualni
posegi, nujnost posega (nujni: zadovoljitev standardom s
področja varnosti za zaščito življenja ljudi; zagotovitev zaščite
pred padavinami, delovanje instalacij, zadovoljitev standardom s
področja protihrupne zaščite; porabe energije; zaželjeni:
povečava udobja bivanja (prilagoditev funkcionalnim
standardom, ki veljajo za novogradnje: domofoni, nova dvigala;
možni: nove stanovanjske oz. poslovne površine, ki pa lahko
prispevajo k pridobivanju sredstev za zagotovitev osnovnega
nivojanujnosti).
Določitev in vrednotenje nivojev arhitekturne prenove
kolektivne stanovanjske gradnje v Sloveniji je predmet
dvoletnega raziskovalnega projekta v okviru nacionalne liste
temeljnih in aplikativnih projektov v letu 2003. V okviru ciljnega
raziskovalnega programa Konkurenčnost Slovenije pa je v
pripravi tudi splošneje usmerjen projekt Prenova stanova-
njskega fonda. Za reševanje problemov obravnavanega
poselitvenega vzorca bodo uporabni predvsem izsledki v zvezi z
uporabnostjo evropskih modelov formalnih in neformalnih
stimulacij za izvajanje prenove (ekonomski, pravni, družbeno-
prostorski) in v zvezi z oblikovanjem sistemskih ukrepov, ki naj
zagotovijo oz. izboljšajo osnovne pogoje procesaprenove.
V kolikšni meri je arhitekturna prenova degradiranih območij
povojne večstanovanjske gradnje zgolj 'arhitekturni' problem?
Razkorak med teorijo in prakso (med strokovnimi ugotovitvami
strok, ki se ukvarjajo z okoljem in prostorom ter njunimi
preobrazbami in dejanskimi posegi v prostoru) je velik. Še vedno
prevladujejo projekti, ki v veliki meri presegajo obvladljivo
merilo parcialnih posegov v prostor, ki kljub parcialnosti
prispevajo k viziji celovitosti. Ključ do preobrata v kulturi
bivanja je iskanje žariščnih točk v prostoru, ki nosijo v sebi
prenovitveni potencial in so ne glede na svoj skromni obseg
bistvene za sprožanje takšnega preobrata v svoji širši okolici
in za spodbujanje aktivnejšega odnosa do procesa prenove. Redki
primeri konkretnih prenovitvenih posegov, ki presegajo obseg
vzdrževanja objekta oz. najosnovnejši nivo prenove fasade ali
strehe (energetska prenova v praksi živi, protipotresna sanacija pa
večinoma presega želje in zmožnosti prenoviteljev), kažejo, da
takšna volja obstaja. Motivacijo za vsesplošno racionalno
ravnanje s prostorom je mogoče povečati tako s permanentnim
izobraževanjem o vrednosti prostora in okolja kot tudi o
možnostih racionalnega in občutljivega ravnanja z njima.
Ne samo zaustavitev nadaljnje degradacije, preobrat v nov
razcvet bivanjske kulture je možen z družbeno-prostorsko
kontinuiteto, ki vzpostavlja pogoje za sprožanje procesa samo-
prenove obravnavanih območij.
IZBRANA LITERATURA / VIRI
ABEL, C. Architecture as Identity, Towards a Global Eco-culture. Oxford,
Boston, Johannesburg, Melbourne, New Delhi, Singapore: Architectural Press,
1997.
BREZAR, V.. The vicious circle of develepment in housing. Int. j. hous. sci. appl.,
2001, vol. 25, no. 3, str. 157-172, ilustr.
BREZAR, V., KALČIČ, I. Družbeno usmerjena stanovanjska gradnja v Sloveniji,
koncept, tloris, raba, (Arhitektura), (Stanovanjsko in komunalno gospodarstvo).
Ljubljana: RSS, 1986.33 str., ilustr.
CROCI, G. "The conservation and structural restoration of architectural
heritage", Advances in architectural series, Computationa mechanics
publications, Southampton, UK, 1998.
DIMITROVSKA-ANDREWS, K., SENDI, R., JARC, D., COTIČ, B.,
PICHLER-MILANOVIČ, N., ČERNIČ-MALI, B., DALLA VALLE, S. Kriteriji
in metode kompleksne prenove velikih sosesk : mednarodne primerjave in
izhodišča za Slovenijo. 1. faza, Primerjava metod kompleksne prenove
stanovanjskih sosesk v tujini in razvoj ogrodja za ocenjevanje učinkovitosti
posameznih metod. 2. faza, Velike stanovanjske soseske v Sloveniji: stanje,
problemi in možnosti prenove, 3. faza, Revitalizacijsko ogrodje kompleksne
prenove stanovanjskih sosesk. Ljubljana: Urbanistični inštitut Republike
Slovenije, 1999.
DIMITROVSKA-ANDREWS, K., SENDI, R. Large housing estates in Slovenia
: framework for renewal. European journal of housing policy, 2001, vol. 1,no. 2,
233-255.
FAJFAR, P. Projektiranje potresno varnih konstrukcij ob upoštevanju dejanske
nosilnosti in duktilnosti. Ljubljana: FAGG, Inštitut za konstrukcije, potresno
inženirstvo in računalništvo, 1994.
FAJFAR, P. Nova metoda za ocenjevanje potresne varnosti in poškodovanosti
konstrukcij / Gradbenivestnik, 1995,4/5/6, str. 88-93.
FISTER, P., DEU, Ž., GRAHAM, R. E, LAH, L., LIKAR, D, MARINKO, J,
MOLEK, L. Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem
razvoju. Strokovne podlage za prostorski plan Slovenije sistem poselitve.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 2001.
GANTAR, Irena, GORTNAR, Vanja, HUDOBIVNIK, Petra, KREMŽAR, Nika,
NOVINA, Miha, ŠROT, Karel, URŠK, Alenka, VANIČ, Jure; TROŠT, Jan
(vizualizacija); mentor: GABRIJELČIČ, Peter, somentorji: FIKFAK, Alenka,
NOVLJAN, Tomaž, ZBAŠNIK-SENEGAČNIK, Martina, ZUPANČIČ
STROJAN, Tadeja; konzultanti: DRČAR, Jože (protipotresna sanacija),
VREVC, Cirila (izračun stroškov), KRISTL, Živa (toplotni izračun).
Stanovanjsko območje - prihodnost v sedanjosti : celovita prenova
organiziranega stanovanjskega območja na Rakovniku : študentska projektivno-
raziskovalna delavnica. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 2002. 1 el. optični
disk(CD-ROM). [COBISS.SI-ID 24239365]
GREED, C., ROBERTS, M. (ur.). Introducing Urban Design. Essex: Addison
Wesley Longman Limited, 1998.
KILAR, V., KRSTULOVIČ-OPARA, N. Seismic behavior of a high-
performance composite frame building made with advanced cementitious
composites. V: SINGH, Amarjit (ur.). Creative systems in structural and
construction engineering. Rotterdam; Brookfield: A.A. Balkema, 2001, str. 749-
754.
KOSELJ, N.. Arhitektura 60-ih let v Sloveniji = [Architecture of the 60ies in
Slovenia: kontinuiteta ideje, (Posebna izdaja, letn. 25, nov. 1995). Ljubljana: AB,
1995.
KOŽELJ, J. Degradirana urbana območja. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in
prostor, Urad RS za prostorsko planiranje, 1998.
KRAFT, S. La dinamica delle citta, Europan 3: A casa in citta, urbanizzare e
quartieri residenziali; concorsi europei per nuove architetture, risultati europei;
CER, comitatoperl'edilizieresidenziale, 1994.
KRISTL, S. Stanovanjske stavbe II. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
arhitekturo, 1991.
MLINAR, Z. Individualizacija in globalizacija v prostoru. Ljubljana: SAZU,
1994.
Proučevanje in načrtovanje mikrourbanega okolja študentska raziskovalna
naloga, zbirka publikacij; zasnova naloge: prof. dr. France Rihtar, doc. dr. Tadeja
Zupančič Strojan; Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 2002. V nalogi,
ki je zajemala primerljiva območja po Sloveniji, je v letu 2002 sodelovalo
stotrideset študentov.
RIHTAR, F., ZUPANČIČ STROJAN, T. Prostor mesta. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, Fakultetaza arhitekturo, 1996.
TOMAŽEVIČ, M., KLEMENC, I., LUTMAN, M. Strengthening of existing
stone- masonry houses : lessons from the earthquake of Bovec of April 12,1998.
European earthquake engineering, 2000, vol. 14,no 1,str. 13-22
TOMAŽEVIČ, M.. Reduction of seismic risk of existing buildings in earthquake-
prone cities : experience of Ljubljana. V: Technology and culture as a basis for
urban development : Ljubljana 100 years after the earthquake : summaries.
Ljubljana, 1995.
TURKINGTON, R., WHEELAGHAN, S. The refurbishment of high-rise local
authority housing blocks: involving the tenants:lessons from the U.K. Urbani
izziv, 1995,28-29, p. 40-45.
VODOPIVEC, Aleš. Paradigme 60. let. AB = ISSN 0352-1982. .- Let. 27, št.
137-138 (november 1997), str. 32-36.
ZUPANČIČ STROJAN, Tadeja (ur.). Povojne stanovanjske soseske v Sloveniji:
metodologija vrednotenja in prenove = Post-war housing estates in Slovenia :
methodology of evaluation and renewal. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo;
Dunaj: Technische Universität Wien, 2002. 288 str., ilustr. [COBISS.SI-ID
1338756]. Soavtorji posameznih poglavij raziskovalne naloge (sofinancer:
Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport): Tadeja Zupančič Strojan, Martina
Zbašnik-Senegačnik, Tomaž Novljan, Alenka Fikfak, Edo Wallner (UL, FA),
Andreas Voigt, Hans Peter Walchhofer, Rainer Mayerhofer (TU Wien),
Konzultantka: Živa Kristl (UL, FGG).
ZUPANČIČ STROJAN, T., ZBAŠNIK-SENEGAČNIK, M., NOVLJAN, T.,
FIKFAK, A. Degradirana območja organizirane večstanovanjske gradnje med
letoma 1945 in 1965 v Sloveniji : metodologija vrednotenja in prenove. Urbani
izziv, 2002, let. 13, št. 2, str. 82-89.
Tadeja Zupančič Strojan
CILJI IN UKREPI ARHITEKTURNE PRENOVE DEGRADIRANIH OBMOČIJ ORGANIZIRANE VEČSTANOVANJSKE GRADNJE 1945-1965 V SLOVENIJI
i CILJI	i => cc i D- ! * 1 UH 1	a L'. ■Zr fi s <r I £	a U_ 4	X X 1— 2 g UJ	s r z ■i- i £ E (n-	l ni Š i	I u * i	i s i e T— üf LJ i t3 3	* I k- i £ U § i s	1 X i E i j» LU J-	C z> 1 I i	I g g —i M-l 1 i 5	LU B u i _i a T. i g 1
Ctiu^ti t ■pnnwr.ti ZASNOVO f POMBO													
(MH1HCRARHIJÜ s flhrfat RAZPOZNAVAŠ T													
-jäuJjLiL DOSTOP ItOST													
-pOrtiSU UDGSJt GIBANJA													
■Jbfttji* KOMUNALNO OPREMLJENOST													
j|»ljUtf PONUPK) &LA5AH 5T ORITEV													
penili PttUwDUMHT 5FREHEH0AM													
'ADAPTA^NOST ZASNOV													
													
lUaijiiC. W-OWl VA'HMli r													
-JüdfilL 0£EB*Ü VARNOST													
■jMjilO JTOiARNO WWVttT													
. jSxft?) ifl WETWÖ VAR'K^T													
-JB^ i-M &?vü VAR H OS T													
mvnM ni^MIHROKLlHE . uMw* V «tÜStO*V													
-tn^nH n« Kv£Tutn05n													
fttj pmd HEZffiLCNU ATMOSFERAMI VTVrt													
■jaltftbpfld HJ\POM													
Mwnd mo KVALITETE ZRA.« Ifuttil, toivamn rtahml/													
oniiviitrPÜRABQ EtiCRGUE 1 prejwrwriü K £KDL EMERG WflOW													
(ttaljMtJ0PRE«UEWCi5T													
Tabela 1
ukrepi, ki bistveno prispevajo k ciljem arhitekturne prenove obravnavanih območij
CILJI/UKREPI
osnovne zahteve varnosti in udobja
zagotovitev trajnostnega razvoja
nujni^^^H^^H^^^I
priporočeni
možni
CILJI
CL
Ui
os
o
o
	3
	O
	3
	z
	
	
	O
	^
	X
	Z
	_1
	<
	CĆ.
	1—
	<
	2
	LU
	Z
	<
	>
	O
	^
	_i
	CD
	O
	o;
	CL
	
	<
	-D
	o
	a
	z
	<
	CD
	t£
	O
	o;
	—i
	z
	<
	>
	o
	z
	<
	1-
	co
	■—
	cd
	>
	<
	1-
	co
	LU Z
	O-
	=>
	
	>
	O
	1—
	Z
	2
	_l LU
	p
	CO
	o
	>
	O
	
	
	.....
	<
	O
	co
	S
	<
	i
	s
	ce
	CL
	co
>
o
C/3
OL
5
o
CO
£
<
o
£
(D
>
CĆ.
£
Cd
CĆ.
ct:
o.
o
3
a:
1
m
O
OL
CL
1
<
z
>
o
co
o
ce.
i—
CO
LU
CL
O
O
<
O
LU
g
CL
Q
£
Q
O
<
al
O
O
O
_i
Ü5
o
a
o
Q_
^
cn
al
O
i—
cn
O
o;
Q_
cn
O
Q_
£
ohraniti / spremeniti ZASNOVO / PODOBO
-poudariti HIERARHIJO > povečati RAZPOZNAVNOST
izboljšati DOSTOPNOST
-povečati UDOBJE GIBANJA
izboljšati KOMUNALNO OPREMLJENOST
izboljšati PONUDBO BLAGA IN S TORITEV
poveeati PRILAGODLJIVOST SPREMEMBAM
-povečati FLEKSIBILNOST/ADAPTABILNOST ZASNOVE
-povečati M2 STANOVANJ
izboljšati SPLOŠNO VARNOST
-izboljšati OSEBNO VARN OST
-izboljšati POŽARNO VARNOST
-izboljšati PROMETNO VARNOST
-izboljšati POTRESNO VARNOST
uravnati nivo MIKROKLIME / UGODJA V PROSTORU
-uravnati nivo OSVETLJEN OSTI
-zaščititi pred NEZAŽELJENIMI ATMOSFERSKIMI VPLIVI
-zaščititi pred HRUPOM
-uravnati nivo KVALITETE ZRAKA (čistost, temperaturo, vlažnost)
izboljšati OPREMLJENOST
Tabela 2
primer uporabe matrice za ugotavljanje nujnosti doseganja ciljev oz. izvajanja ukrepov (ukrepi, ki bistveno prispevajo k ciljem arhitekturne prenove
obravnavanih območij so označeni glede na nujnost posega)
doc dr Tadeja Zupančič
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
tadeja.zupancic@arh.uni-lj.si
Barbara Žižič
2oo3/1
AR
ARHITEKTURNI PRINCIPI V RAZVOJU MESTNEGA j u^«*
PROSTORA LJUBLJANE - SREDNJEVEŠKO OBDOBJE
Architectural Principles in the Development of the Urban Space of Ljubljana - The Medieval Period
povzetek
Z izjemo vzhodnega rimskega zidu, kije določil mejo srednjeveškemu Novemu
trgu, tlorisu Emone in neposredno vplival na razvoj srednjeveške Ljubljane, ki
seje razvila periferno na rimsko mesto. Na nastanek in razvoj mestnega prostora
Ljubljane so močno vplivali topografski pogoji, tako na globalnem nivoju kot
tudi na arhitekturnih principih.
Pri zasnovi mesta so imele odločujočo vlogo naravne danosti, ki jih v glavnem
oblikujejo grajski grič, Ljubljanica in Barje. V srednjem veku je bilo mesto zaprt
in v semiološkem smislu čist sistem. Na to je vplivala predvsem potreba po
obrambi mesta pred Turki in s tem v zvezi izgradnja obzidja, ki je določalo
notranji prostor. Vsak element je imel svoj pomen le v odnosu do drugega in do
celote in socialna hierarhija se je jasno odražala tudi v prostorski hirearhiji.
Celota je bila pomembnejša od posameznih elementov, to pomeni, daje mestna
oblika določala parcelacijo, parcela pa je določala stavbni princip. Mesto,
stisnjeno v obroč obzidja, je moralo zelo racionalno izkoristiti mestno zemljišče,
zato so bile parcele majhne, v glavnem ozke in globoke. Velikost parcel ni
dopuščala veliko variacij v organizaciji stavbnih tlorisov in je torej mnogo bolj
kot pa oblika vplivala na razvoj arhitekturnih principov. To pravilo je bilo tako
rekoč univerzalno in ni naključje, da najdemo skoraj enake stavbne tipe v
različnih in med seboj zelo oddaljenih mestih tako rekoč po vsej Evropi, pa tudi
v Ljubljani.
ključne besede:
naravne danosti, arhitekturni principi, naselbinske strukture, rimska Emona,
srednjeveška Ljubljana, vodni prostor
summary
Development of medieval Ljubljana, which grew peripherally to Roman
Aemona, wasn't directly affected by the latter's layout. Topographic conditions
strongly affected the emergence and development of Ljubljanas' urban space,
both on the general level, as well as its' architectural principles.
The decisive role on urban layout was played by natural conditions, mainly seen
by the castle hill, Ljubljanica River and Barje (marsh). In the medieval times the
town was an enclosed and, in the semiotic sense, a clear system. If was mainly
affected by the need for defence against the Turks, which meant construction of
the wall, thus also defining the internal space. All elements had significance only
in their mutual relations with the other and the whole, which also meant that
social hierarchy was clearly reflected in spatial hierarchy. The whole was more
important than the constituent parts, meaning that urban form defined the
structure of parcels and the parcel defined the building principle. The town,
squeezed into the ring of the wall, had to use its surfaces very rationally, thus the
plots were very small, generally narrow and deep. The plot sizes didn't allow
much variation in the organisation of building layouts, therefore their effect on
the development ofarchitectural principles was much more decisive than form
itself. This rule was almost universal and it's no coincidence that we can find
very similar building types in various, very distant towns almost throughout
Europe, thus also in Ljubljana.
key words:
natural spatial features, architectural principles, settlement structures, Aemona,
medieval Ljubljana, the space ofwater
Gradnja mest in arhitekture do konca srednjega veka nista bila
predmeta teoretičnih in sistematičnih raziskav. Mesta so urejali
na podlagi prevladujočih eksistencialnih potreb (varnost, bližina
naravnih poti...) in veljavnih pravnih, religioznih, političnih in
ekonomskih norm prebivalci sami, arhitektura pa se je razvijala
na podlagi vsesplošno uveljavljenih klasičnih stavbnih tipov, ki
so se uporabljali, prenašali in razvijali samodejno s tradicijo in
lokalnimi posebnostmi. Zato je skupni imenovalec naselitvenih
obdobij do konca srednjega veka ta, da so bila bolj kot danes
podrejena naravi, kar pa se je z razvojem urbanizma kot
popolnoma nove znanstvene discipline v 19. stoletju začelo
zabrisovati.
V nadaljevanju bom predstavila srednjeveško razvojno obdobje
Ljubljane od približno 9. do 16. stoletja, ker se to najizraziteje
odraža v današnji podobi mesta, hrati pa je še možno jasno
razbrati pomen in moč topografsko in klimatsko pogojenih
danostih pri nastanku in razvoju mesta ter arhitekture.
Slika 1: Giovanni Pieroni, 1639 - eden od najstarejših slikovnih dokumentov
Ljubljane (Vir: B. Korošec, 1991)
PRAVNO ZGODOVINSKI ORIS POSELITVE
SREDNJEVEŠKE LJUBLJANE
Razlage razvoja srednjeveške Ljubljane, ki ima neposredno zvezo
z današnjo Staro Ljubljano, se je lotilo že kar nekaj avtorjev,
vendar enotne izvorne teorije še ne premoremo. Prvi se je z
genezo srednjeveške Ljubljane sistematično ukvarjal pred več kot
sto leti I. Vrhovec1, kasneje pa še F. Zwitter2, M. Kos3, A. Melik4,
N. Šumi5 in S. Vilfan6. Skopi podatki v ohranjenih dokumentih
tega zgodnjega obdobja vseeno omogočajo predpostavke o
obstoju naselbinskih jeder, ki so se postopno strnila v "tri mesta v
enem mestu". Eden najmlajših in morda tudi najcelovitejših
tekstov je izšel leta 1984 v Prispevkih za monografijo Ljubljane in
sicer Zgodovina Ljubljane do začetka 16. stoletja, avtorja Sergeja
Vilfana7. Pregled dogajanj je strnil v sedem obdobij in v nadaljnji
razlagi se bom v veliki meri oprla prav na to razlago.
1	Od naselitve slovanskih prednikov okrog leta 600 do
frankovske prevlade okrog leta 800
2	Doba rahle ali labilne odvisnosti od konca obrske nevarnosti
in od začetka frankovske oblasti okrog 800 do druge
ustanovitve krajin v drugi polovici 10. stoletja.
3	Nastanek in začetno obdobje zemljiškega gospostva (1000-
1200)
4	Nastajanje meščanske naselbine in njena prva obdobja (1200-
1300)
5	Španhajmsko in Goriško mesto Ljubljana (1230- 1335)
6	Obdobje Habsburžanov (1335-1450)
7	Jesen srednjega veka in znanilci novih časov (1450-1500)
TOPOGRAFSKE LASTNOSTI PROSTORA
Človek je biološko odvisen od narave in narava s svojo klimo,
obliko terena, vegetacijo in rodovitnostjo oblikuje njegov
Slika 2: Osnovne poteze Starega trga
1.	Rimska cesta - čeprav brez mostu čez Ljubljanico - ohranja komunikacijo z Dolenjsko.
2.	Na desnem bregu Ljubljanice postavi stiški samostan svojo izpostavo - trgovanje.
3.	Cez reko poteka transport z brodom.
4.	Oblikuje se tržni prostor z vodnjakom in lipo.
5.	Naravni obrambni ščit (grajski hrib-reka-močvirje) da prostoru možnost za razvoj.
6.	Z gradu je trgovanje nadzorovano, Stari trg prvi pridobi tudi tržne pravice.
Slika 3: Osnovne poteze Novega trga
1.	Na prostoru, kjer Ljubljanica izoblikuje naravni pristan (Breg), kartuzijanci iz Bistre postavijo svojo pristavo - trgovanje.
2.	Podobno kot v drugih evropskih mestih se na stičišču kopenskih in vodnih poti pojavijo skladišča, silosi in uprava.
3.	Uprava ima svoj prvi dvor na Bregu, na kasnejšem prostoru križniške komende.
4.	Drugi dvor dobi svoje mesto na prostoru kasnejše Vicedomske palače oz. današnje stavbe univerze.
5.	Pomembno varovalno vlogo odigra ostanek vzhodnega rimskega zidu.
karakter, obnašanje, način življenja in mentaliteto8.
Za nastanek in razvoj naselbin v prostoru ljubljanske kotline so
bili odločilni geografski pogoji:
-	ugodna prometna lega: prehod, imenovan Ljubljanska vrata
omogoča, da se v precej dolgi gorski pregradi strnejo poti s
severa, vzhoda in juga ter se onstran vrat nadaljujejo proti
severu. V prometnem smislu ima izreden pomen tudi reka
Ljubljanica.
-	ugodna strateška lega: proti severu in vzhodu z gričem, na
zahodu z Ljubljanico ter na jugovzhodu z neprehodnim
barjemje prostor stare Ljubljane zelo dobro zavarovan.
-	za naselitev primerni reliefni pogoji in rodovitna tla ter
-	bogati vodni viri: preko petdeset vodotokov in bajerjev
Ljubljano oskrbuje z vodnimi viri
STARI TRG
Vsi historični viri so si enotni, daje najstarejši del srednjeveške
Ljubljane okoli cerkve Sv. Jakoba, kjer so se stikale tri glavne
prometne žile: Gornji trg, Levstikov trg s podaljškom v
Zvezdarsko ulico in Stari trg. Vse tri ceste se križajo pri Stiškem
dvorcu (današnja Akademija za glasbo), kjer je bil nekdaj
magistrat z lipo in vodnjakom9. Od tod je bila nekoč tudi edina
širša ulica do Ljubljanice, današnja Stiška ulica. Ta sistem ulic
kaže na premišljenost oziroma sistem, ki pa še zdaleč ni
primerljiv takratnim novo ustanovljenim mestom. Predvsem
manjka osrednji tržni prostor, namesto katerega se je nahajalo
majhno tržišče. Enostaven pravilen potek Gornjega trga je
smiseln, če ga razumemo kot neposredno naslednico glavne
rimske ceste. Ob tej rimski cesti je verjetno nato nastalo prvo
srednjeveško naselje. Ne glede na vprašanje situacije prvotnih
jeder paje glavno vprašanje v tem: ali je Stari trg kot prva tržna
naselbina tudi prvi dobil tisti obseg in načrtno podobo, kakršno
poznamo danes? Verjetno ne. Na to kažejo predvsem raziskave
poteka Rožne in Hrenove ulice ter obsega in obzidave samega
trga. Iz njih sklepamo, da se je zgodill po ustanovitvi Mesta
kakšen močnejši načrtni poseg, ki je vplival na končno
oblikovanje naselitvene podobe Starega trga.
NOVI TRG
Ko govorimo o Novem trgu imamo v mislih mestni predel
zahodno od Ljubljanice do emonskega obzidja, ki je imel en
vogal na mestu današnjega univerzitetnega poslopja, drugega pa
v kompleksu Križank. Razlog za takšen, relativno hitri razvoj
mesta stran od varovalnega Grajskega hriba se nahaja verjetno v
tem, da je Novi trg postal zaledje Brega. Če vemo, da se je
trgovina koncentrirala na stiku vodnega in kopnega prometa, je
povsem naravno, da se je mesto že zgodaj razširilo čez
Ljubljanico na levo stran, v neposredno bližino Brega in v
neposredno bližino dveh pomembnih cest, današnje Tržaške in
Dunajske.
Kje je najstarejši kompleks zazidave Novega trga ostaja odprto
vprašanje. Poleg bistriških kartuzijancev postavijo svoje objekte
na Bregu tudi križevniški podložniki in kmalu kolonizirajo predel
Ribiške in Salendrove ulice. Ko pa govorimo o prvi meščanski
zazidavi Novega trga, pa jo je moč po Šumijevih trditvah
postaviti v območje Čevljarskega mosta in židovske četrti.
Na Novem trgu prevladuje premočrtna zazidava, z osrednjo
Gosposko ulico. Ravna je in dolga ter poteka ob celi dolžini
rimskega zidu, čeprav ne povsem vzporedno. Ostale ulice, ki se
križajo nanjo pravokotno, so usmerjene proti Ljubljanici. Sistem
ulic in stavb se na sredini odpre v trg, ki ima obliko deformiranega
pravokotnika. Daje bil to osrednji tržni prostor lahko razberemo
iz oblike in lege. Postavljen je namreč ob glavne prometne žile,
Gosposko ulico in Breg. Parcelna struktura Novega trga je bila
prilagojena ulični mreži. Parcele so bile tako kot v obgrajskem
delu ozke in dolge, razvrščene pa so bile po obodu pravokotnih
zazidalnih otokov10. Pravilna pozidava nas torej vodi k sklepanju,
da izgradnja Novega trga ni bila prepuščena zgolj naravnim in
naključnim dejavnikom, temveč je bila premišljena in načrtna.
Ali se je naslonila na pozidavo emonskega predmestja, pa lahko
za enkrat samo domnevamo.
MESTNI TRG
Oživitev trgovskega prometa na dolge razdalje je okrepila
predvsem staro zvezo med morjem in Panonijo čez Trojane,
obenem pa tudi prometna Ljubljanici. Lega Starega trga je bila za
to transverzalo zelo od rok, Breg pa je bil najprikladnejši za
pristanišče. Interes mestnega gospostva je zahteval, da se tudi
morsko-panonska transverzala, ki je potekala onkraj Gradišča,
zajame v naselbino in da se s prisilnostjo ceste (Strassenzwang)
potegne vanjo.
Prostor pod grajskim hribom, kamor se steče most, je nekoliko
razširjen, zato je verjetno, da je na tem mestu nastala kakšna
neagrarna naselbina - zametek mestnega trga. Mestni trg, iz
varnostnih razlogov potisnjen pod Grad, ali po starem "Mesto", je
nastal iz teh potreb. Izbira prostora za Mesto priča o načrtni
ustanovitvi mestne naselbine s tem, da so že obstoječe prometne
zveze odvrnili od prvotne, neposredne linije in jih čez Stari most
koncentrirali pod gradom.
Mestni trg je tipično srednjeveško mesto: enotno, strateško dobro
izkorišča na eni strani hrbet Grajskega hriba in na drugi naravno
pregrado Ljubljanice. Cesta Mestni trg - Ciril Metodov trg je
morala biti izbrana za tržni prostor že na začetku, kar sklepamo iz
naslednjega. Cesta se v svojem poteku razširi in nato zopet zoža
in s tem omogoči nastanek trga, hkrati pa dopušča na grajski
strani dovolj prostora zanastaneknizahiš. Mestni trg obvladujejo
tri ceste, to so Mestni trg, Ciril Metodov trg in Stritarjeva ulica.
Prvi dve sledita vznožju hriba, tretja pa ga povezuje z reko in
naprej do glavne ceste Dunaj-Trst. Vse ostale ulice so manjšega
pomena, razen Študentovska, ki je glavna zveza z grajsko
trdnjavo. Homogena parcelna struktura se je v obgrajskem delu
na obeh straneh glavne arterije Ciril-Metodov trg, Mestni trg in
Gornji trg razvila že v obdobju primarne parcelacije11, njihova
širina pajebila8-12m.
Slika 4: Stari most (današnje tromostovje)- Izsek iz Valvasorjeve
perspektivične vedute Ljubljane (Vir: B. Korošec, 1991)
Slika 5: Osnovne poteze Prešernovega trga
1.	V območju Prešernovega trga dela Ljubljanica velik lijakasti okljuk. Voda
poplavlja visoko, vse do sredine današnje Čopove ulice.
2.	Vanj je potegnjena povezava s panonsko-morsko transverzalo.
3.	Na mestu današnjega Tromostovja zgradijo most, ki pripelje skozi Špitalska
vrata v Ljubljano vse blago, ki bi jo sicer neobdavčeno zaobšlo.
4.	Na skalni terasi, "na gorici" zgradijo avguštinci svojo kapelo sv. Martina.
5.	Po obodu ježe oz. trga se vrstijo hiše in pristave z vrtovi in njivami. Stojijo
tik ob vodi, z eno stranico prislonjeno na vzpetino.
6.	Po Šempetrski ulici in dalje po današnji Vidovdanski poteka cesta, ki
povezuje Ljubljano s kamnikom in njeno andeško gosposko. Ob poti stojijo tudi
vislice in predel še danes nosi po njih ime - Friškovec.
vplivalo tudi na Sllka 7
MESTO ZUNAJ OBZIDJA
Srednjeveško strnjeno mesto je na zanimiv način
nastanek trgov zunaj obzidja. Tisti trgi, ki so nastali na zasutih
obrambnih jarkih in pred mestnimi vrati, niso bili obzidani
enotno in na enkrat kot rezultat načrtne akcije, pač pa postopoma.
Bogata zgodovina teh prostorov, med katere spadajo Prešernov,
Kongresni, Krekov trg idr. se kaže tako v členitvi in razvoju
osnovnega tlorisa, kot tudi v pestrosti arhitekturnih oblik, ki
sestavljajo tržno fasado.
Slika 6: Nekdanja avguštinska cerkev "na gorici onkraj mostu", na mestu
današnje frančiškanske cerkve (Tomaž Hren, Vir: B. Korošec, 1991)
NASTAJANJE TRGOV IN OBZIDIJ
Prvotne raziskave razvoja so bile precej pomanjkljive, saj so
srednjeveško Ljubljano predstavljale kot tri individualne sklope,
ki so se v danem trenutku združili. Z drugimi besedami:
posamezni predel naj bi nastal, nato pa dobil svoj obseg,
urbanistično podobo in zid hkrati. Vendar je ob tem potrebno
upoštevati prvič, da je imel vsak mestni predel tudi svoje razvojne
faze, ki so se križale z razvojem drugega predela in drugič, daje
preteklo kar nekaj časa preden je neka naselbina dobila svojo
urbanistično podobo in so jo obzidali. Razvoj je bistveno bolj
prepleten, kot seje razlagalo še pred časom.
Ce povzamemo naselbinski razvoj treh jeder in nastanek mesta,
bi bil potek približno naslednji. Srednjeveška naselbinska
tradicija Ljubljane se je začela najkasneje v 9. stoletju.
Domnevamo, da se je po uveljavljenju fevdalizma in izgradnji
gradu začelo na Novem trgu razvijati naselje pridvornega značaja
z večinskim prebivalstvom ribičev. Hkrati so se na Starem trgu,
po nastanku Starega mostu pa tudi na Mestnem, začela razvijati
manjša jedra ribičev in malih obrtnikov.
Od teh naselbinskih jeder je dobil prvi tržno pravico tedenskega
sejma Stari trg, kije imel le omejeno trgovsko zaledje. Stari trg je
kljub temu še nekaj časa ostal v svojem obsegu in urbanistični
zasnovi ter se razširil šele v 15. stoletju.
Oživitev trgovine na velike razdalje je privedlo v prvi polovici
13. stoletja do ustanovitve Mesta, kije bilo v celoti načrtovano.
Mesto so uredili tako, da so ohranili stara naselbinska jedra, ter ga
obzidali.
Hkrati je oživitev Brega in močnejši vpliv Mesta spremenilo tudi
značaj Novega trga, ki je tako postopoma do 16. stoletja dobil
lastnosti meščanske naselbine. Ker spočetka še ni bil obzidan, so
ga imenovali Novi trg in ne Novo mesto, kljub temu pa so imeli
prebivalci že meščanski status. Obzidje so zgradili v 14. stoletju.
D)
predel Starega trga
priključen k mestu
SREDNJEVEŠKA STAVBNA TIPOLOGIJA
Stavbni tip je najelementarnejšinivo urbane forme in tisti nivo, ki
odraža naše najbolj neposredno okolje. Stavbni tip je arhitektura,
ki stoji na parceli v sklopu večjega zazidalnega sistema in je v
določenem odnosu do zunanjega mestnega prostora12.
Hiše v srednjeveški Ljubljani so bile večinoma lesene, triosne in
enonadstropne ter so si bile med seboj bolj ali manj podobne. V
pritličju je bil vhod v trgovino oziroma delavnico, oblikovan v
obliki široke polkrožne odprtine, od katere je polovica služila kot
prodajni pult, v nadstropju so bila tri okna, čelo paje bilo trikotno
zaključeno. Zaradi izrazito členjenega gabarita so srednjeveške
ulice precej slikovite, sicer pa so ozke, zavite in obzidane tako, da
so dajale videz povsem zaprtega in sklenjenega mestnega
prostora. Kasneje, od 16. stol. naprej so začeli lesene hiše
nadomeščati z zidanimi in jim dodajati nadstropja, jih med seboj
povezovati in slemena obračati vzporedno z ulico. V prostorskem
konceptu se tip srednjeveške meščanske hiše v Ljubljani ni kaj
dosti razlikoval od meščanskih hiš v drugih evropskih mestih,
čeprav je jasno, da zaradi oddaljenosti med njimi niso obstajale
kakršnekoli trdnejše kulturne zveze, ki bi na tak razvoj vplivale
ali pa ga pospeševale. Podoben tloris, kot ga opisuje Viollet-le-
Duc v svojem arhitekturnem slovarju, je bil splošno razširjen tudi
v meščanski stanovanjski arhitekturi vse do konca 17. stoletja.
Vzroki za to so različni. Preprosta tlorisna razporeditev je bila
povsod podrejena majhni velikosti parcel v obzidanem mestu, ki
niso dopuščale kaj dosti tlorisnih variacij. Širina parcel (v
Ljubljani so merile 8-12m, ponekod med Starim trgom in
Ljubljanico celo samo 6m) je dopuščala 2 ali 3 okenske osi na
cesto. V pritličju je bila trgovina ali obrtna delavnica, orientirana
na cestno stran, na dvorišče je bila orientirana kuhinja in soba.
Stopnišče je iz ozke veže vodilo v nadstropja, kjer so bile sobe za
družino in delavce. Takšna preprosta razporeditev, kjer so bili vsi
prostori enaki in prehodni, je ostala nespremenjena skozi cel
srednji vek.
Slika 9: Rekonstrukcija hiše mestni trg 8
(Vir: B. Mihelic, 1996)
Slika 8: Razvojne faze hiš v globino
ZAKLJUČEK
Mesto in arhitektura sta dva nivoja iste celote, kije naše fizično
okolje inje zato potrebno za razumevanje te celote preučiti vse
nivoje.
Skozi analizo urbane forme in njenih elementov hitro razberemo,
da so na nastanek in razvoj mestnega prostora Ljubljane močno
vplivali topografski pogoji, tako na globalnem nivoju kot tudi na
arhitekturnihprincipih.
Na globalnem nivoju govorimo o vplivu topografskih danosti na
neprekinjeno naselitev ljubljanske kotline od prazgodovine
naprej ter na oblikovanje dveh osnovnih naselbinskih vzorcev,
ortogonalnega in radiocentričnega.
Na detajlnem nivoju so topografske danosti skupaj z
naselbinskimi strukturami izoblikovale nekatere arhitekturne
principe, zaradi katerih so si posamezne stavbe sorodne in
podobne ne samo v konstrukcijski logiki temveč tudi po
izraznosti.
Skozi preučevanje mestnih oblik in arhitekturnih principov smo
ugotovili, da sta si bila ta dva pojma skozi cel časovni prerez v
medsebojnem odnosu. Odnos seje sicer spreminjal, enkrat v prid
eni in drugič drugi, nikoli pa nobena od kategorij ni delovala
avtonomno, brez odgovora na drugo. Proces osamosvajanja
arhitekturnih tipov začnemo opazovati v 19. stoletju, danes pa
lahko zatrdimo, daje odnos med obliko mesta in arhitekturno
tipologijo razpadel.
VIRI:
1.	I. Vrhovec, Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. 1886. Ljubljana.
2.	F. Zwitter: Starejša Kranjska mesta in meščanstvo. 1929. Ljubljana. Isti: K
predzgodovini mest in meščanstva na starokarantskih tleh, V: Zgodovinski
časopis VI-VII. 1952/53. Ljubljana. Isti: Začetki ljubljanske meščanske
naselbine, V: Hauptmanno zbornik.
3.	M. Kos: Srednjeveška Ljubljana, Topografski opis mesta in okolice. 1955.
Ljubljana.
4.	A. Melik: Razvoj Ljubljane. Geografski vestnik. str. 93-135. 1929/30.
Ljubljana.
5.	N. Šumi: Knjiga o srednjeveški Ljubljani, V: Naša sodobnost III/1955.
Ljubljana.
6.	S. Vilfan: Zgodovina Ljubljane do začetka 16. stoletja. Zgodovina Ljubljane.
str. 132-148.1984. Ljubljana. Isti: Nekaj vprašanj iz zgodovine Ljubljane, V:
Kronika. 1956. Ljubljana.
7.	S. Vilfan: Zgodovina Ljubljane do začetka 16. stoletja. Zgodovina Ljubljane.
str. 75-95.1984. Ljubljana.
8.	B. Mihelič: Mestno tkivo in arhitektura. str. IV.4. Ljubljana. 1996.
9.	A. Melik: Razvoj Ljubljane. Geografski vestnik. str. 112.1929/30. Ljubljana.
10.	B. Mihelič: Mestno tkivo in arhitektura. str. V. 26. Doktorska disertacija.
1996. Ljubljana.
11.	Primarna parcelacija zemljišč obgrajskega dela izvira iz časa ustanovitve
mesta. Tedaj je bil celoten prostor razdeljen na niz parcelnih lamel, ki so bile
na strani z Ljubljanico ožje, na grajski pa s širšo obrnjene proti jugu. Vtem
časuje dobil obgrajski del obstoječo fasadno linijo.
12.	B. Mihelič: Mestno tkivo in arhitektura. str. V.24.1996. Ljubljana.
mag Barbara Žižič
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
barbara.zizic@arh.uni-lj.si
Peter Fister
2oo3/1
Vzorci dokumentacije in analiz
Slika 3: južna fasada	Slika 4: severna fasada
Slika 7: tloris
Slika 2: raziskava in analiza ruralnega naselja (Logje)	Slike 3-7: del dokumentacije za raziskavo Ljubljanske vile iz začetka 20. stol.
_Peter Fister
"RE URBAN MOBILE" - POSPEŠITEV REURBANIZACIJE
ZARADI DEMOGRAFSKIH SPREMEMB
"RE URBAN MOBILE" MOBILISING REURBANISATION
CONDITIONED BY DEMOGRAPHIC CHANGES
raziskava, research
povzetek
"Re Urban Mobile" je triletna vseevropska raziskava v okviru 5.
okvirnega programa EU. V letu 2002 je bila predhodno
opravljena široka metodološka raziskava, v kateri je sodelovalo
18 držav in več kot 20 vrhunskih evropskih institucij. Izdelana
naj bi bila povsem nova metodologija in nova planerska ter
operativna orodja za prenovo tistih mestnih središč, ki imajo
pomembno stavbno dediščino in kjer so zaradi velikih
demografskih sprememb ob koncu stoletja nastali novi pogoji
tako za ohranitev njihove identitete in pomenske vrednosti kot
za hkraten razvoj.
summary
Re Urban Mobile is a three-year all-European research within
the 5th EU framework programme. In 2002 an introductory wide
methodological research was conducted, with the participation
of 18 countries and more than 20 leading European institutions.
The goals were a completely new methodology and new planning
and operative tools for rehabilitation of those urban centres,
which possess significant built heritage and in which massive
demographic changes at the turn of the century affected new
conditions, both for the protection of their identities and
signifying values, as well as simultaneous development.
doseženi cilji, namen in rezultati
Predloženi raziskovalni rezultati iz leta 2002 so omogočili, daje
bil prof. P. Fister imenovan za nosilca enega od osnovnih
sestavin raziskovalnega projekta: WP4 - Arhitektura in
urbanistično planiranje. Fakulteta za arhitekturo pa soorganizira
drugo raziskovalno delavnico v marcu 2003 (Problem
indikatorjev in vzorčnih študij). Obenem sodeluje pri izdelavi
vzorčnega projekta za reurbanizacijo jedra Ljubljane kot enega
od 4 sprejetih evropskih vzorcev. Podrobnosti je mogoče
spremljati na stalni spletni strani http://www.re-urban.com/.
intentions, goals and results
The presented research results from 2002 allowed prof. P. Fister
to be named leader of one of the research projects' basic
components: WP4 Architecture and urban planning. TheFaculty
of architecture is co-organising the second research workshop in
March 2003 (The problem of indicators and case studies).
Simultaneously it is participating in the pilot project for the
reurbanisation of the city core of Ljubljana, which is one of the
four accepted European case studies. Details can be found on the
web page http://www. re-urban.com/.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Problematika "reurbanizacije" (prenove + varovanja identitete +
razvoja) evropskih mest vseh velikosti je v zadnjem desetletju
postala tako pomembna, da je to eden izmed osnovnih ciljev
razvojne politike trajnostnega oblikovanja bivalnega okolja.
Pomembno je, da je bila FA zaradi dosedanjega razvoja teorije in
prakse ter posebnih dosežkov izbrana za koordinatorja "mrežne"
raziskave, ki bo zagotovila pomembna znanja in teoretično ter
realno pomoč slovenskemu reševanju te problematike.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
During the last decade issues of "reurbanising" (renewal +
protection of identity + development) European cities of all sizes
have become so important that it has become one of the key goals
of sustainable development policies in creating living
environments. The selection of the Faculty of architecture as
coordinator of the "network" research, which was based on
particular successes, is of utmost significance, mainly because of
its' continuous developments of theory and practice and ensured
translation ofknowledge with theoretical and practical support
to Slovenian endeavours in the issue.
ključne besede
architektura, urbanizem, mestno jedro, socio demografske
spremembe, varovanje in razvoj stavbne dediščine
key words
architecture, urban planning, city core, socio-demographic
changes, protection and development of architectural heritage
Borut Juvanec
2oo3/1
AR

Zivopisen lesen slovenski čebelnjak in monohromatski kamniti z Malte.
Iz šibja pleten panj, zamazan z blatom, spet v uporabi, pa čeprav le za mojo
raziskavo (iz zbirke panjev I. Esenka, Ljubljana)
Plutast panj iz osrednje Španije (Ademuz) je postavljen na plano pred jamami v
visokih brežinah. Iz dveh polovic sestavljen je sešit in pokrit s pokrovom. Ima
odprtino za čebele, zgoraj pa za zračenje in za prijem človeka, ki ga prenaša.
		
		
		
		
t 1/3	1/3	1/3
Slamnat panj prinaša že Mihelič (Bukovec, Ljubljana 1958), spet so ga
sestavili čebelarji v Markovcih na Dravskem polju, za mojo raziskavo.
Čebelnjak na Jurčičevi domačiji ima strogo kompozicijo, ki sestavlja
konstrukcijo treh tretjin. Vsak del je namenjen svoji uporabi, kar je vidno tudi
na zunaj. Vsi funkcionalni elementi so razviti do popolnosti, dekoracije v
arhitekturi ni: pojavlja se le kot slikarija panjskih končnic.
Čebelnjak v kamnu na Malti je postavljen v brežino,a vedno tako, da gleda
proti jugu. Pred vetrovi (žal pa tudi pred pogledi) je zaščiten z zidcem
okrog neke vrste dvorišča. Nekateri čebelnjaki so na Malti prav
monumentalni, a jih ne opazimo, četudi stojimo prav nad njimi. Danes žal
niso več v uporabi.
2oo3/1
_Borut Juvanec
ARHITEKTURA PANJA
ARCHITECTURE OF THE BEEHIVE
povzetek
Arhitektura panja je umeščanje satja v objekt. Objekt to
funkcionalno notranjost ščiti pred zunanjimi vplivi in omogoča
njeno delovanje v najboljši možni meri.
Satje osnovna oblika čebeljega domovanja, ki nastopa v sklopih,
v satju. Panj je fizična pojavna oblika satja ene družine in je
zgrajen iz naravnih materialov, najprej iz gline, potem iz bilk ali
iz ličkanja, končno iz lesa. Čebelnjak je okvir več panjev, lahko
je kamnit ali lesen.
Čebele so pri satu naredile kompromis: najbolj humano obliko in
istočasno najbolj popoln lik prereza: krog so preoblikovale v
šesterokotnik, ki se da sestavljati brez ostanka.
Čebele so to odkrile že pred časom, človek pa šele z Antonom
Janšo sredi devetnajstega stoletja, ko je postavil pravokotni
profil panja, ki gaje moč nalagati v višino. Tako je tudi čebelnjak
dobil svoje temelje, satje paje bilo mogoče tudi kontrolirati. Od
Janše do danes čebelnjak ni doživel kake oblikovne preobrazbe.
Na srečo, saj je značilni čebelnjak usklajen z uporabo čebel in
človeka ter z možnostmi, ki jih nekateri materiali dajejo.
Naloga razlaga značilnosti konstrukcije slovenskega čebelnjaka,
ki so bile postavljene v drugi polovici devetnajstega stoletja.
Dokumentacija obsega posnetek čebelnjaka na Muljavi, načrti
so v merilu 1:25, enako značilni čebelnjak v Markovcih pri
Ptuju, pavAdemuzu, Španija. MigbhanaMaltije vmerilu 1:50,
s fotografijami je predstavljenih še nekaj značilnih čebelnjakov.
Analiza, značilnosti v konstrukciji, je primerjava konstrukcij,
arhitekture čebelnjaka. V svetu obstajajo tudi kamniti, klesani
čebelnjaki, celo vsekani v skalo samo: slednji zunanje oblike
sploh nimajo. Z arhitekturnega vidika bi bilo treba postaviti
oblikovanje čebelnjaka spet po pravilih te stroke.
doseženi cilji, namen in rezultati
Gre za problematiko umestitve gradbene kulture čebel v
arhitekturo človeka ali obratno. Naloga razvija elemente od sata
do zgradbe, prikazuje razvoj in vlogo slovenske pameti v njem.
Slovenski čebelnjak poznamo bolj po enem samem detajlu: po
panjski končnici, ki je estetski poudarek in odraz človeka ter
njegovega odnosa do čebel. Čebelnjak tehnično pa predstavlja
izjemen dosežek, kjer so vsi sestavni deli funkcionalno pogojeni
za omogočanje življenja in dela čebelam. Naloga te elemente
dokazuje injih definira kot dele arhitekture.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Za arhitekturo kot znanost je čebelnjak premajhen, da bi bil
dobro obdelan. Kljub razvoju nekaj tisoč let se je čebelnjak kot
arhitektura razvil šele zadnjih dvestopetdeset let, ko je postal
sistemska rešitev sestavljivih elementov. Naloga postavlja
čebelnjak ob bok drugim arhitekturam in dokazuje pomembnost
in vrednost vernakularne arhitekture.
ključne besede
čebela, panj, čebelnjak, sat, satje, šesterokotnik, panjska
končnica, vernakularna arhitektura, obogatenje kulturne
krajine, dediščina
raziskava, research
summary
The beehives' architecture deals with placement of honeycombs.
The object protects this functional interior from external
influences and effectivelyfacilitates its functioning.
The honeycomb, appearing as a structure, is the basic form of a
bees' dwelling. The beehive is the physical form of one swarm of
bees and was built from natural materials, first from clay, then
plants or corn husks and finally from wood. The bee house is the
frameworkfor several beehives and is built from wood or stone.
Bees have had this knowledge since time primeval, while
humanity acquired such knowledge only in the nineteenth
century, when Anton Janša built a rectangular beehive, which can
be vertically extended. Thus the bee house was devised and the
honeycombs made easily controlled. Since Janšas' days the bee
house hasn't seen much formal changes, luckily, because the
typical bee house corresponds to uses by bees and humans, but
also inherent possibilities ofcertain materials.
The research deals with construction characteristics ofSlovenian
bee houses laid down in the second halfofthe nineteenth century.
The documentation includes a plan of a bee house in Muljava,,
with similarly presented bee houses from Markovci near Ptuj,
Ademuz in Spain, and the bee house 'migbha' on Malta . In the
analysis of construction characteristics there is a comparison of
construction and bee house architecture, in Slovenia seen as
wooden, with older ones featuring thatched roofs and new ones
having all the required technical properties, but with simplified
constructions. There are foreign examples of stone bee houses,
hewedfrom stone or even cut out of rock, the later not presenting
any externalform. From the architectural aspect the design of bee
houses should retract to the rules of the discipline.
intentions, goals and results
The issue is to position the building culture ofbees in architecture
for humans and vice versa. The research discloses elements from
the honeycomb to the building and presents the development and
the pertaining role of Slovenian knowledge. The Slovenian bee
house is known for one ofits'features: the beehive board, which is
an aesthetic emphasis and representation of the human relation
to bees. The bee house itself technically presents a magnificent
achievement, since all of its components are functionally
conditioned and enable the life and work of bees. The research
confirms these elements and defines them as architectural parts.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
For architectural science the bee house was too small to be dealt
with seriously. Despite several millennia of development the
architecture of the bee house earnestly began only in the last 250
years when it became a systems solution ofcomposed parts. The
research raises the bee house to the level of other architectures
and proves the significance and value ofvernacular architecture.
key words
apiary, bee, beehive, bee house, beehive board, enrichment of the
cultural landscape, heritage, hexagon, honeycomb, structure,
vernacular architecture
Igor Kalčič_2oo3 / 1
AR
Slika 1: Odprte multimedijske predstavitve (Primer predstavitve Fakultete za arhitekturo), avtor: Rupert Gole,
mentor: Igor Kalčič, diplomsko delo nagrajeno s študentsko Prešernovo nagrado. Naloga je bila izdana na CD viru,
ker je edino tako lahko ohranila multimedijski način predstavitve. Zaradi "Pravilnika o diplomi" na Fakulteti za
arhitekturo, ki predpisuje knjigo določenih formatov, ja bila sicer izdana tudi kot knjiga, čeprav kot tak vir pomeni le
eno samo "zamrznjeno" sliko, sicer dinamične, žive, atraktivne, fotogenične in predvsem popolnejše multimedijske
predstavitve.
Slika 2: Računalniško generirana arhitektura: Tom Kovac: WIPO headquarters, Glow bar, Ikon tower in Hyper center.
Tom Kovac, ki je bil tudi eno leto gostujoči profesor v Ljubljani na Fakulteti za arhitekturo, izključno uporablja to
metodo in računalnik pri kreativnem ustvarjanju. (Vir: Kovac/Malone, Australia: Political space, Aedes 2000)
Igor Kalčič
RAČUNALNIK IN METODA V ARHITEKTURI
THE COMPUTER AND METHOD IN ARCHITECTURE
povzetek
Računalnik, kot najsodobnejše orodje, se je aktivno vključil v
vse panoge človekove dejavnosti. Arhitektura ni izjema, čeprav
je uporaba računalnika v arhitekturi precej drugačna in
svojstvena. Računalnik se uporablja kot visoko zmogljivo
orodje za risanje in kot sredstvo za najboljšo prezentacijo
arhitekturnih projektov.
Arhitektura je zamotan sistem različnih kategorij, področij in
parametrov. Arhitektura je umetnost, tehnika, uporabna
kategorija, a tudi znanost. Arhitektura ima torej poseben značaj
in lastnosti, ki jo bistveno ločijo od drugih dejavnosti. Združuje
družbene in okoljske karakteristike, je tehnična in umetnostna
zvrst, je znanost in praksa, je vsakdanja in posebna. V tej
kompleksnosti mora torej biti uporaba računalnika metodološko
točno opredeljena, ker je njegova uporaba bolj zamotana kot v
bolj čistih, čvrstih in zaključenih sistemih. Tehnična sredstva,
orodja, torej tudi računalnik pa imajo obenem svoj vpliv v
recipročnem smislu tudi na samo metodo in metodologijo dela
pri dejanski uporabi tega računalnika. Pri tem pa moram posebej
izpostaviti dejstvo, daje prav računalnik, pri tem imam v mislih
strojno in programsko opremo, prinesel nove, pred tem
nedosegljive možnosti, a je obenem nujno zahteval spremembe
in nadaljni razvoj na področju arhitekturne metodologije.
Vsa znanja, ki izvirajo iz tako zastavljenega raziskovalnega
projekta, naj kot temeljni cilj vselej izkazujejo uporabno
vrednost računalnika v vseh fazah načrtovanja, projektiranja in
prezentacije arhitekture.
raziskava, research
summary
The computer, as a sophisticated tool, has been actively
integrated in all disciplines of human endeavour. Architecture is
no exception, although use of computers in architecture is
somewhat different and particular. Computers are used as highly
capable drawing tools and for better presentation of
architectural projects.
Architecture is a complex system of various categories, fields and
parameters. Architecture is an art, technique, category of use and
also a science. Architecture therefore has unique character and
properties, which significantly distinguish itfrom other activities.
It links social and environmental characteristics; it is a technical
and artistic discipline; it is scientific and practical, day-to-day
and particular. In such complexity the use ofcomputers therefore
has to be determined methodologically exactly, because its'use is
more complex than in clear, rigid and closed systems. Technical
means, tools thus also computers have simultaneous effects in
the reciprocal sense on methods and methodology in practical
use. Hereby we have to emphasise the fact that the computer,
meaning hardware and software, has brought new, formerly
unattainable possibilities, but has also inherently demanded
changes and further developments in the field of architectural
methodology.
All knowledge, stemming from such a research project, should
always present as their main goal, the utility value of computers
in all phases of planning, design and presenting architecture.
doseženi cilji, namen in rezultati
Rezultati raziskave dokazujejo, da so bili cilji in namen
doseženi. Računalnik je bil metodološko vmeščen v proces
zasnove, izvedbe in prezentacije arhitekturne naloge. S tem se je
bistveno razširil instrumentarij razpoložljivih orodij za
projektiranje. Rezultati in spoznanja raziskovalne naloge
omogočajo aplikativno uporabo računalnika v vseh fazah
projekta.
intentions, goals and results
The results of the research prove, that the goals and intents were
met. The computer was methodologically positioned into the
process of conceptualisation, execution and presentation of
architectural tasks. Thus the toolbox ofavailable mean for design
was significantly enlarged. Results and knowledge from the
research enable applicative use of computers in all project
phases.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Raziskovalna naloga je pokazala in dokazala, da je danes
uporaba računalnika nujna v vseh fazah nastajanja arhitekture:
pri zasnovi, preverjanju rešitev, izdelavi projektov in, ali še
posebej pri izdelavi komercialne prezentacije, ki je z uporabo
multimedijskih sredstev mnogo bolj atraktivna in s tem tudi
učinkovita v odnosu med arhitektom in naročnikom. Pri tem
delu igra najpomembnejšo vlogo metoda, ali bolje metodologija
uporabe računlnika v arhitekturi. Ta namreč omogoča
učinkovito in vnaprej definirano uporabo računalnika v zasnovi,
izdelavi in prezentaciji arhitekturnega projekta.
ključne besede
računalnik, metoda, arhitektura, projektiranje, prezentacija
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
The research has shown andproved that today use of computers is
necessary in all phases of architectural creation:
conceptualisation, checking solutions, producing plans and
especially for commercial presentations, whereby means of
multimedia add attraction and thus effectiveness to relations
between architects and clients. Here the most important part is
played by method or rather, methodology of using computers in
architecture. The latter allows effective and previously defined
use of computers in conceptualisation, execution and
presentation ofarchitectural projects.
key words
architecture, computer, design, method, presentation
Igor Kalčič
2oo3/1
Sliki 1 in 2: UN Studio, Van Berkel & Bos: Graz Music Centre in natečajni projekt univerzitetne zbradbe v Benetkah.
Računalniško generiranje in 3D predstavitev projekta.
Sliki 3 in 4: Mega Bowling, Moskva, avtor: Dražen Smoković, mentor: Igor Kalčič. Projekt pri predmetu "Detajl v
arhitekturni kompoziciji" v 4. letniku je potekal izključno kotprojekna daljavo. Vse korekture so potekale "on line" preko
Interneta.
Igor Kalčič
PROJEKTIRANJE NA DALJAVO V ARHITEKTURI
REMOTE DESIGN IN ARCHITECTURE
povzetek
Računalnik se je dodobra vmestil v arhitekturo, v njeno
zasnovo, izvedbo projekta in njeno grafično prezentacijo.
Uvedba Interneta in s tem prenosa podatkov na daljavo so se
pokazale nove možnosti. Prenos podatkov pomeni, da lahko deli
projektov ali celotni projekti potujejo po mreži in omrežjih med
posameznimi udeleženci projekta. Projektiranje na daljavo
poteka "on line", kar pomeni, da se slika in govor prenašata tako,
kot da bi bili akterji fizično prisotni na isti lokaciji.
Temeljna predpostavka in izhodiščna platforma projektiranja na
daljavo je, da se dve ali več skupin arhitektov oziroma
udeležencev projekta nahajajo na različnih lokacijah, da so
povezani z Internetom in da razpolagajo s tako strojno in
programsko opremo, ki jim omogoča istočasno in enakovredno
udeležbo na zasnovi in izvedbi projekta. Pri tem delu se
poslužujejo različnih risarskih CAD programov, spletnih
programov za grafično in vselej odprto, dinamično delo na
Internetu in uporabljajo multimedijske prezentacije, ker je to
najvišja oblika grafične prezentacije arhitekture, najbolj
učinkovita in obenem atraktivna ter estetsko bogata in
dinamična. Metoda projektiranja na daljavo se lahko uporablja
tudi za učenje in študij na daljavo, ko so študentje in profesorji
fizično ločeni na različnih lokacijah. Tak način izobraževanja se
danes običajno imenuje in definira kot virtualna šola ali
virtualna univerza, odvisno od izobraževalne stopnje Naloga pa
raziskuje tudi možnost uporabe te sodobne metode za študij
arhitekture na daljavo, med posameznimi arhitekturnimi šolami,
ki so sposobne vključevanja v dovolj kompleksen, zahteven in
tudi atraktiven način študija arhitekture.
doseženi cilji, namen in rezultati
Raziskava dokazuje, da so bili zastavljeni cilji realizirani.
Prikazane so vse značilnosti tega novega načina projektiranja.
Prikazano je bilo tudi učenje, študij na daljavo na konkretnih
primerih, ki se že izvajajo na Fakulteti za arhitekturo v
Ljubljani. Projektiranje in kompozicija gostujočih profesorjev,
redni in občasni kontakti med študenti in profesorjem,
povezovanje med fakultetami v različnih državah in ne
nazadnje tudi virtualna univerza, ki se uporablja med več kot 20
fakultetami za arhitekturo.
raziskava, research
summary
The computer is well established in architecture, its'
conceptualisation, execution and graphic presentation.
Introduction of the Internet and thus enabled transfer of data on
long distances has shown new possibilities. Transfer of data
implies the possibility for whole projects or their separate parts
to travel on the web and networks between different partners on
the project. Remote design occurs "on-line", meaning that images
and voice are carried in a manner, as if all the actors were
physically present in the same place.
The basic hypothesis and starting platform of remote design is
that two or more groups of architects or partners linked by
Internet work on different sites and that they dispose with
hardware and software, which can provide adequate support for
cooperation in conceptualisation and execution. Hereby they use
various CAD drawing programmes, networking software for
graphic work and always open, dynamic work on the Internet, but
also multimedia presentations, which are the highest form of
graphic architectural presentation, as well as being most efficient
and attractive, aesthetically rich and dynamic. The method of
remote design can also be usedfor remote training and learning,
whereby students and tutors are physically separated at different
places. Such education is today often coined and defined as
virtual school or virtual university, depending on the education
level. The project researches possibilities for using this
contemporary method in remote architectural education between
particular architectural schools, which are capable of
integration into complex, demanding and also attractive forms of
architectural studies.
intentions, goals and results
The research proves that the set goals were met. All
characteristics of such new methods of design were shown.
Remote teaching and studying already undertaken by the Faculty
of architecture in Ljubljana on real cases was also presented:
design and composition by visiting professors, regular and
occasional contacts between students and professors, links
between faculties in different countries, and last but not least, the
virtual university, which is being used by more than 20 faculties of
architecture.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Raziskovalna naloga je dokazala, da je danes že mogoče
prenašati informacije, podatke, tudi kompletne projekte in da v
tem procesu aktivno sodelujejo dislocirani udeleženci. Ta
metoda se lahko uporablja za različne namene in prav v tem je
dosežen pomemben napredek v smislu uporabe Interneta in
strojne ter programske opreme za enakovredno udeležbo vseh
akterjev na določenih nalogah in aktivnostih.
ključne besede
projektiranje, Internet, računalnik, programska oprema, učenje,
študij
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
The research proved that today information, data and even
complete projects, can be transferred, and that separate actors
are already actively participating in the process. The method can
be used for various purposes and this is the main progress of
Internet usage, whereby hardware and software is used for equal
participation of all actors on given tasks and activities.
key words
computer, design, Internet, learning and study, software
Vojko Kilar, Tomaž Slak
2oo3/1
AR
na	u
	L. 1
; li 1	
	
V
	
	
	

Slika 1: primeri nepravilnih in pravilnih zasnov objektov
Slika 2: primeri nepravilnih in pravilnih oblik tlorisov ter dilatiranje stavbnih mas

•v
Slika 3: pravilnost zasnove tlorisa glede na razporeditev togosti mas
Slika 4: pravilna razporeditev vertikalnih vezi pri povezanem zidovju (zidane stavbe)
y
Slika 5: ekscentričnost med AB stebrom in gredo: e < šir. stebra / 4
Slika 6: način globalnega (zgoraj) in lokalnih porušnih mehanizmov (sredina, spodaj)
_Vojko Kilar, Tomaž Slak
ZASNOVA ARMIRANO-BETONSKIH IN ZIDANIH
KONSTRUKCIJ NA POTRESNIH OBMOČJIH
THE CONCEPT OF REINFORCED CONCRETE AND MASONRY
CONSTRUCTIONS IN EARTHQUAKE PRONE ZONES
raziskava, research
povzetek
Izkušnje iz potresov na domačih, in še posebej na tujih tleh,
dokazujejo, da ustrezno zasnovane in solidno grajene stavbe z
zadostno horizontalno odpornostjo in s kvalitetno projektiranimi
in izvedenimi detajli večinoma zelo dobro prenašajo močnejše
potrese, ne glede na leto izgradnje in v tem času uporabljane
predpise o potresno odporni gradnji. Po drugi strani pa lahko
opazimo tudi, da noben statik ne more zagotoviti, da se bo slabo
zasnovana konstrukcija dobro obnašala med močnimi potresi.
To dokazujejo številna katastrofalna rušenja neustrezno
zasnovanih stavb, na primer stavb z mehkimi etažami ali izrazito
nesimetričnih stavb pri potresih v zadnjih letih. Za "dobro"
zasnovo konstrukcije sta torej odgovorna tako arhitekt-
projektant, kot tudi statik-konstrukter, ki izvaja numerični dokaz
varnosti konstrukcije. Zakonsko obvezujoča določila za gradnjo
stavb na potresnih območjih so zbrana v prepisih, najnovejši
med njimi je Eurocode 8, ki je že v uporabi tudi v Sloveniji. Ta
predpis je v precejšnji meri prilagojen potrebam statikov-
projektantov in v precej manjši meri potrebam in uporabi
arhitektov, ki se v praksi praviloma prvi lotijo zasnove
konstrukcije in torej potrebujejo čim več konstrukcijskega
znanja in razumevanja splošnih pravil dobre potresno varne
gradnje. Osnovni namen projekta je bilo sestaviti enostaven in
razumljiv povzetek najvažnejših zahtev in priporočil Eurocode
8, ki bi bil v pomoč arhitektom pri zasnovi konstrukcij na
potresnih območjih. Na ta način se lahko že v osnovi izognemo
slabim konstrukcijam in definiramo potrebe za sodelovanje med
arhitekti in gradbeniki v različnih fazah projekta.
doseženi cilji, namen in rezultati
V okviru raziskovalne naloge za leto 2002 je bil pripravljen
razumljiv povzetek in razlaga določil dobre zasnove
armiranobetonskih in zidanih konstrukcij, ki so vsebovana v
predpisu Eurocode 8. Povzetek združuje vsa tista določila za
gradnjo, ki so pomembna za arhitekta projektanta in morajo
služiti kot opora pri njegovem delu. Pripravljena je tekstualna in
grafična razlaga posameznih zahtev predpisa. Delo na pripravi
končne knjižice je še v teku.
summary
Experience from earthquakes in Slovenia and especially those
from other countries prove that suitably designed and
constructed buildings with adequate horizontal resistance, as
well as well-designed and executed details, can in most cases
endure stronger earthquakes, regardless ofyear ofconstruction
and contemporary regulations concerning earthquake resistant
construction valid at the time. On the other hand we can also
observe that no engineer can ensure adequate resistance of badly
designed constructions in strong earthquakes. Proofcan be found
in numerous catastrophic collapses of badly designed buildings
in recent earthquakes, for example buildings with soft floors or
extremely asymmetrical layouts. "Well-designed" constructions
are therefore the responsibility of the architect-designer, but also
the static engineer-constructor, whereby the latter presents
calculated proof of the constructions' safety. Legally binding
obligations concerning construction of buildings in earthquake
prone areas are stated in regulations, the newest one being
Eurocode 8, already being used in Slovenia. This regulation is
largely adaptedfor use by static engineers and to a lesser degree
for the needs and uses of architects, who are in practice usually
the first to tackle construction design and therefore need more
knowledge about construction and understanding of general
rules ofproper earthquake resistant building. The projects' main
intent was to prepare a simple and understandable summary of
the most important demands and recommendations of Eurocode
8, which could be used by architects when designing
constructions in earthquake prone areas. Thus poor
constructions can be avoided right from the start and necessary
cooperation between architects and civil engineers in various
project phases defined.
intentions, goals and results
Within the framework of the research project for 2002 a clear
summary and elaboration of regulations contained in the
Eurocode 8 document was prepared, concerning well-designed
reinforced concrete and masonry structures. The summary joins
all those regulations concerning building, which are important
for the architect-designer and can support ones' work. Textual
and graphic explanations of particular regulations were
prepared. Work on thefinal manual is in progress.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Poudariti je treba, da namen izdelave povzetka zahtev in
priporočil nikakor ni zbiranje vsega znanja, ki bi ga moral imeti
arhitekt o gradnji objektov na potresnih območjih, bil naj bi mu
le v pomoč pri projektantskem delu. Zaradi širokega obsega
standardov smo se zaenkrat omejili na konstrukcije iz
armiranega betona in zidane konstrukcije ter na gradnjo
objektov na potresnih območjih.
ključne besede
konstrukcija v arhitekturi, zasnova konstrukcij stavb, potresno
odporne konstrukcije, projektiranje konstrukcij,
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
We have to stress that the intended preparation of a summary of
demands and recommendations isn't a definite collection of all
knowledge needed by an architect when building in earthquake
prone areas; its' purpose is to aid an architect-designers work.
Because of the wide range of standards, we have limited our work
to reinforced concrete and masonry structures and building in
earthquake prone areas.
key words
structures in architecture, building construction concept,
construction design, earthquake resistant structures,
Peter Marolt
2oo3/1
Peter Marolt
ARHITEKTURA PO MERI LIKOVNOSTI
ARCHITECTURE IN THE SCALE OF ART
povzetek
Raziskava v grobem nakazuje skupne značilnosti zvrsti likovne
umetnosti, kaj jih med seboj razločuje, predvsem pa kaže na
specifične odlike, karakteristike arhitekture. Najprej je potrebno
poiskati meje avtonomnosti arhitekture in na podlagi tega
sklepati o razlikah med posameznimi likovnimi zvrstmi.
Likovnost v kontekstu prezentacije je le sredstvo za predstavitev
(zasnove) arhitekture, ni pa nujno njen končni cilj, čeprav je pri
projektih, ki zavestno ostanejo le "na papirju", to mogoče.
Običajno je likovnost eno izmed izhodišč za oblikovanje
arhitekturnega prostora. (Ta se v grobem navezuje vsaj še na
konstrukcijo in namembnost objekta). Likovna sredstva,
likovno razmišljanje, sta sredstvo za dosego cilja, še zdaleč pa
ne predstavljata edine naloge, ki jo mora snovalec arhitekture
rešiti.
raziskava, research
summary
In the widest sense, the research points out common
denominators of various artistic fields, their distinctions, and
above all specific features or characteristics of architecture.
First, limits ofarchitectural autonomy have to be found and then,
on their basis, a conclusion met, which differentiates separate
and particular artisticfields.
Art in the context ofpresentation is only a means for presenting
(the concept of) architecture and is not its'final goal, although in
projects, which consciously remain only on paper, this is possible.
Usually art is one of the starting points for designing
architectural space (it does however, at least in principle, link to
construction and function). Artistic means and artistic thinking
are means for achieving goals, but byfar they are not the only task
that an architect has to undertake.
doseženi cilji, namen in rezultati
Raziskava nakazuje povezavo med likovnimi objekti in
arhitekturnim prostorom. Primeri dokazujejo, da lahko
(arhitekturni) model predstavlja vmesno fazo pred dokončno
izoblikovanim umetniškim artefaktom ali stavbo v naravnem
merilu.
Tudi brez vnaprejšnje natančno določene namembnosti
prostora, je mogoče preko likovno-kompozicijskih izhodišč,
priti tudi do dovolj konkretne zasnove arhitekturnega prostora,
kar naj bi dokazovalo, daje arhitektura narejena tudi po meri
likovnosti.
intentions, goals and results
The research points out the link between artistic objects and
architectural space. Examples show that (architectural) models
can present an intermediate phase before final completion of
artistic artefacts or buildings in natural scale.
Even without prior precise definition of a spaces' utility, artistic
composition starting points can lead to satisfactory layouts of
architectural space, which should prove that architecture is
designed to the measures of art.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Celovitejše poznavanje kompozicijskih, likovno - prostorskih
problemov je pomembno tudi za ustvarjalce s področja
arhitekture, saj jo pomaga analizirati in s tem razumeti.
"Likovna analiza" naj pripomore k poglobljenim študijam in k
zasnovi kompleksnega arhitekturnega prostora. Širša znanja iz
ostalih področij likovne umetnosti predstavljajo ogrodje za
oblikovanje in predstavitev arhitekturnega prostora.
ključne besede
arhitekturni prostor, likovni objekt, zasnova, likovna
predstavitev, analiza
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Comprehensive knowledge of composition and artistic spatial
problems is important even for practising architects, since it
benefits analysis and thus understanding. "Artistic analysis"
should complement in-depth research and layouts of complex
architectural space. Wider knowledge about other fields of art
presents a framework for design and presentation of
architectural space.
key words
architectural space, artefact, concept, visual presentation,
analysis
Tomaž Novljan
2oo3/1
Slika 1: Dresden, prenov. 1992
Slika 2: Wakelin House, Islington, London, prenov. 1985
Slika 3: Berlin Neukölln, prenov. 1993
		
2oo3 /1		Tomaž Novljan
OBRAVNAVA EVROPSKIH PRIMEROV PRENOVE
OBJEKTOV KOLEKTIVNE STANOVANSKE POZIDAVE
ANALYSIS OF EUROPEAN EXAMPLES OF REFURBISHING
BUILDINGS FOR COLLECTIVE HOUSING
raziskava, research
povzetek
Raziskovalna naloga z naslovom: Povojne stanovanjske soseske
v Sloveniji: metodologija vrednotenja in prenove obsega celovit
pristop k reševanju problema organiziranih stanovanjskih
območij, zgrajenih v Sloveniji v času med 1945 in 1965 (avtorji
posameznih poglavij: Tadeja Zupančič-Strojan, Martina
Zbašnik-Senegačnik, Tomaž Novljan, Alenka Fikfak).
Gradbeni fond, tudi stanovanjski, je podvržen staranju materiala
ter obrabi zaradi uporabe in vremenskih vplivov. V odvisnosti
od geografske lege ter neposrednega okolja, tudi ali predvsem
socialnega, so postale prenove stanovanjskih objektov nujnost.
Problem v razviti kapitalistični družbi je predvsem ekonomske
narave, stranski učinki pa imajo tudi socialne posledice. Čeprav
se osnovna raziskava nanaša na vpliv evropskih tokov na
slovenski prostor med leti 1945 in 1965, je potrebno referenčne
primere obravnavati v širšem časovnem okviru. Evropske ideje
so bile v slovenski prostor pogosto prenešene preveč
neposredno in ob neupoštevanju geografskih in političnih
danosti. Kapitalistični sistem je gradil kolektivna stanovanja
predvsem za nižji socialni sloj. S tem, da jim je nudil
najosnovnejše bivalne pogoje, predvsem s higienskega stališča,
je obenem omogočil izvajanje učinkovitega nadzora nad sicer
skoncentrirano delovno silo. Svoj delež pri oblikovanju bolj ali
manj zgoščenih stanovanjskih območij je sčasoma prispevala
tudi arhitekturna in urbanistična filozofija novih oblik,
materialov in stanovanjskih standardov.
summary
The research project titled Post-war housing estates in Slovenia:
methodology of evaluation and refurbishment presents
comprehensive approach to solving issues of organised housing
areas built in Slovenia between 1945 and 1965 (authors: Tadeja
Zupančič-Strojan, Martina Zbašnik-Senegačnik, Tomaž Novljan
and Alenka Fikfak).
Because of use, as well as atmospheric influences, the building
stock including housing is subject to material fatigue and wear
and tear. Dependingon their geographic position and immediate,
above all, social environment, rehabilitation of such buildings
has become necessary. The problem in developed capitalist
countries is mainly economic with coupled side effects in social
consequences. Although the primary research deals with effects
of European trends in Slovenia between 1945 and 1965,
referential cases have to be dealt with in the wider time
framework. Often European ideas were directly translated to
Slovenia, without respect for geographical or political realities.
The capitalist system built collective housing above all for the
lower social strata. By providing basic existential conditions,
mainly from the hygienic aspect, it simultaneously enabled
implementation of efficient control over the effectively
concentrated work force. In due course new architectural and
urbanistic philosophies of new forms, materials and housing
standards also contributed to the design of more or less dense
residential areas.
doseženi cilji, namen in rezultati
S sitematičnim pregledom izbranih primerov prenov v
evropskem prostoru naloga obravnava socialne in ekonomske
razloge za prenove, ciljne skupine prebivalstva, območja, kjer se
ti objekti nahajajo, starost objektov, uporabljeni materiali,
ustreznost oziroma neustreznost sodobnim standardom ter
pristop k prenovitvenim delom, celovitost izvedbe, postopke
prenove ipd.
intentions, goals and results
By systematic review of selected examples of refurbishment in
Europe, the research deals with social and economic reasons for
rehabilitation, target population groups, the buildings' settings,
their age, materials used in construction, compliance or non-
compliance to present building standards, as well as approaches
to refurbishment, comprehensiveness of execution, rehabilitation
procedures etc.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
V prostoru socialistične Slovenije je bil glavni razlog za
"uvedbo" koncepta kolektivne stanovanjske gradnje politična
usmeritev. Ta je težila k privabljanju slovenskih prebivalcev s
podeželja v industrijska središča, kasneje tudi prebivalcev iz
drugih republik bivše Jugoslavije. V obeh primerih je ob visoki
koncentraciji prišlo do neizogibne socialne in nacionalne
segregacije prebivalcev in socialno manj kvalitetnega okolja.
Vse našteto spremlja danes nezadostna in neustrezna tehnična
opremljenost in potresna varnost objektov kolektivne
stanovanjske zazidave.
ključne besede
večstanovanjski objekti, prenova, gradbena tehnologija
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
In the socialist Slovenia the political directive was the main
reason for introducing the concept of collective housing
construction. It was aimed at attracting Slovenians from the
countryside to industrial centres and later also inhabitants of the
former Yugoslavian Republics. In both cases high concentrations
led to unavoidable social and national (ethnic) segregation and
poor quality social spaces. Today these issues are complemented
by inadequate or inefficient technical facilities, as well as
inadequate seismic safety ofbuildingsfor collective housing.
key words
building technology, social housing, refurbishment
Lara Slivnik
2oo3/1
Slika 3: J. Paxton: tloris pritličja in galerije Kristalne palače,
London 1850 [McKean]
Slika 4: J. Paxton: detajl fasade prečnega dela Kristalne palače,
London 1850 [McKean]
Slika 5: J. Paxton: sestavljanje stebrov in nosilcev za Kristalno palačo,
London 1850 [McKean]
Slika 6: J. Paxton: notranjost Kristalne palače,
London 1851 [McKean]
2oo3/1
_Lara Slivnik
STAVBA ZA PRVO SVETOVNO RAZSTAVO
BUILDING FOR THE FIRST WORLD EXHIBITION
povzetek
Pričujoči dokument je povzetek rezultatov raziskave o stavbi za
prvo svetovno razstavo. To je bila Kristalna palača, ogromna
zgradba, ki so jo sestavili v šestih mesecih v Londonu leta 1850.
V uvodnem deluje opredeljena raziskovalna tema, definirani so
temeljni pojmi, podan je cilj raziskave in pričakovani namen
raziskave. Teoretični del je namenjen razlagi izhodišč raziskave.
Nadalje so opredeljeni raziskovalni problemi in razložena
uporabljena metoda.
Osrednji del je namenjen raziskavi stavbe za prvo svetovno
razstavo v Londonu leta 1851 in njenemu pomenu. Opisane so
prve organizacijske priprave na razstavo, natečaj za projekt
stavbe in natečajni pogoji. Podrobno so predstavljeni trije
nagrajeni predlogi: Georga Ludwiga Friedricha Lavesa,
Hectorja Horeauja in Richarda Turnerja. Ob teh je predstavljen
še dodatni predlog natečajne komisije. Podrobno je razčlenjen
prvi predlog Josepha Paxtona in končni načrt njegove skupine.
Poseben poudarek je na inovacijah med gradnjo. Uporabili so
železne, lesene in steklene prefabricirane elemente, ki so jih
sestavili na gradbišču v Hyde Parku. Kot zanimivost je opisana
razstava in nekateri prvič razstavljeni izdelki. Po koncu
svetovne razstave so stavbo razstavili in jo po novih načrtih iz
istih elementov ponovno sestavili na drugi lokaciji, v
Sydenhamu. Palačo so ponovno odprli leta 1854. Opisana je
nova zgradba, njene posodobitve, delni požari in nekaj popravil
in izboljšav. Katastrofalni požar 30. novembra leta 1936 je uničil
palačo do temeljev.
doseženi cilji, namen in rezultati
V diskusiji so izpostavljeni trije pomeni: pomen arhitekturnega
natečaja, pomen demontažne konstrukcije in pomen arhitekture.
Arhitekturni natečaj je bil na robu regularnosti. Demontažna
konstrukcija je bila prva v svetu in celoti izvedena v šestih
mesecih. Arhitekturno je Kristalna palača predhodnik družabno-
zabaviščnega prostora, ki je bil zelo razširjen v drugi polovici
devetnajstega stoletja. Kristalna palača je arhitekturno in
konstrukcijsko pomemben člen v nastanku in razvoju moderne
arhitekture.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Kristalna palača je primer zgradbe, ki zaradi materialov in
načina gradnje še danes velja za eno od najbolj revolucionarnih
in avantgardnih arhitektur. Novi materiali - železo, steklo in les
so pomemben člen v nastanku in razvoju moderne arhitekture.
Način gradnje - montaža, demontaža in ponovna montaža na
drugi lokaciji so konstrukcijsko in arhitekturno zanimivi, saj ob
posebnih množičnih dogodkih ugotavljamo njihovo veliko
potrebo in uporabnost.
ključne besede
arhitekturni natečaji, demontažne konstrukcije, javne zgradbe,
Joseph Paxton, Kristalna palača
raziskava, research
summary
The presented document is a summary ofresearch results about
the building for the first World Exhibition. It was the Crystal
Palace in London, an enormous building, built in 1850, whose
completion took six months. The introductory part deals with the
research theme, definition of basic terms, the goal and expected
use of the research. The theoretical part is intended for
elaboration of the starting points. Furthermore the research
issues and utilised method are defined.
The core ofthe research deals with the building for the first World
Exhibition held in London in 1851 and its significance.
Descriptions of the organisation procedures for the exhibition,
project competition and competition conditions are presented.
Three award-winning proposals are presented in detail, those by
George Ludwig Friedrich Laves, Hector Horeau and Richard
Turner, as well as an additional proposal by the Building
Committee. The first proposal submitted by Joseph Paxton and
his groups' final proposal are analysed in detail. Special
emphasis is given to innovations during construction. They used
prefabricated iron, timber and glass elements, which were
assembled on the building site in Hyde Park. The exhibition itself
and some products seen for the first time are presented as a
curiosity. After the exhibition was closed, the building was
dismantled and reassembled according to a new plan by using the
same elements on another site in Sydenham. The palace was
reopened in 1854. The new building is described, its' innovations,
small fires, repairs and improvements. The building was
completely destroyed in a catastrophic fire in 1936.
intentions, goals and results
The discussion emphasises on three points: significance of the
architectural competition, significance of assembled
constructions and significance of its' architecture. The
architectural competition was on the brink of regularity. The
assembled construction was the first of its kind and completed in
six months. The Crystal Palaces' architecture was the
predecessor of social-entertainment spaces, which were widely
acclaimed in the second half of the nineteenth century. The
Crystal Palaces' architecture and construction are important
links to the emergence and development ofmodern architecture.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
The Crystal Palace is an example of a building, whose choice of
materials and method of construction is even today seen as one of
the most revolutionary and avantgarde architectures. New
materials iron, glass and timber, are an important link for the
emergence and development of modern architecture. The
construction method assembly, dismantling and reassembly ona
different site, is interesting for architecture, since special mass
events confirm its necessity and utility.
key words
architectural competition, Crystal Palace, disassembled
buildings, Joseph Paxton, public buildings
Edo Wallner
2oo3/1
Tip	VVpetrrtHoim	IpUr^-FNorm	■M*»«		L	H
A e	100.0	100 0	O.E	0.13MG00	1	0
	3»""	ID,43		(>Ot»iofi	i	0
C	39SD0	4 344		0005J17I	1	0
D	ttl?	:tflj	g «Ü»	mSGE	i	0
E	0 5TP	1 M-	0 WKW	ornim»	0 7VT \Q7	0 292BB
F	4 «Si	0 4ST	6 iiii StT	ODÖMlil	nwjm d-Kflrt	
&	i loi	00**	gpi«q£ 0 KOKS t			
H	0.7M	00«	ooouu	\aoaoxA7	&3I5M3	0.1 TBS 34

Edo Wallner
EKONOMIČNOST UPOGIBNO OBREMENJENIH NOSILCEV
THE ECONOMICS OF BEAMS BURDENED BY BENDING
povzetek
Na splošno gledano so običajno upogibno obremenjeni elementi
v največji meri zelo potratni gradniki konstrukcije. Del
neekonomičnosti izvira že iz same funkcije elementa, del pa žal
zelo pogosto zgolj zaradi napačne zasnove konstrukcije.
Običajno je pri vsaki gradnji objektov investitor pripravljen
plačati le neko omejeno ceno investicije. Nemalokrat se zgodi,
da bi za isto vrednost investicije lahko dobili večji, lepši ali pa
bolj varen objekt ali pa celo, da projekt zaradi prevelike
investicije ne gre v izvedbo. Dejstvo je, daje zelo pomembno
kako vgradimo neko količino materiala. Arhitektu groba
zasnova konstrukcije ne bi smela predstavljati oviro pri
oblikovanju prostora, saj se lahko le tako njegova arhitekturna
zamisel uresniči v polni meri. Arhitektura, ki je čista in brez
naknadnih popravkov ter sprememb, ima gotovo svojo vrednost.
Splošen pregled različnih tipov nosilcev ter njihovih statičnih
zasnov nam osvetli razne probleme in tudi njihove rešitve. Tako
v delu podajamo nekatere koristne nasvete in pripomočke, ki so
pomembni predvsem za arhitekte, saj prvi začrtajo osi oziroma
rastrsko mrežo bodočega objekta. Razvili smo povsem novo
tehnologijo vgrajevanja ugodnih zaostalih deformacij in z njimi
povezanimi zaostalimi napetostmi, s katerimi lahko dosegamo
bistveno višje upogibne nosilnosti. Tako v drugem delu raziskav
obravnavamo predvsem področje lesenih konstrukcij in
možnost uporabe najnovejše tehnologije predkrivljenja pri
lesenih lepljenih lameliranih nosilcih.
raziskava, research
summary
Generally speaking, usually beams burdened by bending are
largely very wasteful elements of construction. Some of their
uneconomic nature stems from their function, while some is
unfortunately a consequence of mistaken construction design.
The general analysis of various types of beams and their
engineering concepts brought forward various issues and
pointed out possible solutions. Thus we developed a completely
new technology ofintegratingbeneficial remainingdeformations
and tied remaining tensions. This technology allows increased
bending load-bearing capabilities on a same beam section. The
experimental part ofthe research deals with timber constructions
and analyses possibilities for using contemporary technology of
pre-bendingglued laminated timber beams.
In conclusion a set of useful advice and instruments are
presented, which are important especially for architects, since
they are the first to lay down the axes or grid offuture buildings.
The latter is directly tied to the spans and economics of
construction.
doseženi cilji, namen in rezultati
Z raznimi primerjavami in pregledom različnih tipov nosilcev
smo skušali analizirati njihove slabosti in prednosti. Prikazan je
sistem za odpravljanje nekaterih slabosti, tako na nivoju
ustrezne zasnove statičnega modela, kot tudi na nivoju prereza
konstrukcije. Razvili in patentirali smo tudi sistem vgrajevanja
ugodnih zaostalih deformacij predkrivljenja. S predkrivljenjem
lesenih lepljenih lameliranih nosilcev smo dosegli za 25% večjo
upogibno nosilnost.
intentions, goals and results
By different comparisons and reviews of various types of beams
we tried to analyse their weaknesses and advantages. A system
for remedying certain weaknesses is presented, both on the level
of suitable layouts of the static model and the construction
section. We developed and patented the system for integrating
beneficial remaining deformations of pre-bending. By pre-
bending glued laminated timber beams we achieved a 25 %
increase in bendingload-bearingcapability.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
HI-TECH arhitektura zahteva izjemno vitke konstrukcijske
elemente. Zaželena sta čim manjša statična višina upogibnih
elementov in čim večjih razpon. Oboje ima za posledico visoko
ceno investicije. Tako je takšna arhitektura izvedljiva oziroma
ekonomsko sprejemljiva le, če uporabljamo ustrezna znanja in
visoko tehnologijo.
ključne besede
konstrukcija, upogib, lesen lameliran lepljen nosilec,
tehnologija predkrivljenja, ekonomičnost
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Hi-tech architecture demands extremely slender construction
elements. Low static heights of bending elements and larger
spans are desired. Both lead to high investment costs. Thus such
architecture is possible or economically acceptable only if we put
to use suitable knowledge and high technology.
key words
bending, economics, glued laminated timber beam, pre-bending
technology, structure
Slika 2: polstrukturna fasada, trgovina Tuš (Schüco, sistem FW 50+)
Martina Zbašnik-Senegačnik, Janez Kresal
ZASTEKLITVENI SISTEMI
GLAZING SYSTEMS
povzetek
Zasteklitvene sisteme je mogoče razdeliti v dve skupini:
zasteklitev brez okvirja in zasteklitev z okvirjem.
Pri zasteklitvi brez okvirja nosilno funkcijo zasteklitvenega
okvirja prevzame posebna podporna konstrukcija. Steklene
plošče so lahko pritrjene v obodno konstrukcijo, točkovno
sestavljene ali točkovno pritrjene na podporno konstrukcijo.
Pri zasteklitvi z okvirjem okvir prevzame težo steklene plošče in
druge obrementive (veter, potres). Glede na izvedbo okvirja in
videza so zasteklitev lahko enostavne, polstrukturne in
strukturne.
Glede na nosilnost ločimo dodatni dve kategoriji: zasteklitev s
povečanimi profili, zasteklitev s posebno podporno konstrukcijo.
V raziskovalni nalogi so zasteklitveni sistemi sistemizirani v
pregledno shemo. Podrobneje so obdelani posamezni tipi
zasteklitev, njihove značilnosti ter prednosti in slabosti.
raziskava, research
summary
Glazing systems can be divided into two groups: glazing with or
without frames.
Glazing withoutframes implies that the load-bearing function of
the glazing frame is taken over by special supportive structures.
Glass panes can be fixed onto a peripheral structure, nodal
construction or nodalfixtures on the supportive structure.
Glazing with frames implies that the load of the glass pane and
other burdens (wind, earthquakes) are taken over by the frame.
Concerning construction or image of the frame, glazing can be
simple, semi-structural or structural.
Two additional categories stem from load-bearing capacities:
glazing with enlarged profiles and glazing with special
supportive structures.
In the research, glazing systems were structured into a simple
table. Particular types of glazing, their characteristics, as well as
advantages and weaknesses, were dealt with in detail.
doseženi cilji, namen in rezultati
V nalogi so analizirani in ovrednoteni različni zasteklitveni
sistemi od začetkov uporabe stekla kot konstrukcijskega gradiva
do najsodobnejših sistemov. Rezultat raziskave bo služil kot
gradivo pri predmetu Tehnologija gradnje in gradiva v
arhitekturi.
intentions, goals and results
In the research different types of glazing systems were analysed
and evaluated, from the first use of glass as a building material to
contemporary systems. Results of the research will be used as
study material for the subject Building technology and materials
in architecture.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Zaradi nerazumevanja in nepoznavanja sodobnih tehnologij
gradnje se v arhitekturni praksi pojavljajo napake in poškodbe,
ki bi jih projektant z ustreznim znanjem moral predvideni in
preprečiti. Naloga predstavlja doprinos k izobraževanju
strokovne arhitekturne javnosti in učno gradivo v študijskem
procesu.
ključne besede
zasteklitveni sistemi, enostavna zasteklitev, polstrukturna
zasteklitev, strukturna zasteklitev
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Because of misunderstanding and poor knowledge about
contemporary building technology architectural practice makes
mistakes and causes damage, which the designer with suitable
knowledge would have to predict and prevent. The research
contributes to education of professional architectural publics
and is study material in the education process.
key words
glazing systems, simple glazing, pressure cap glazing, structural
glazing
Tadeja Zupančič Strojan
2oo3/1
AR
Slika 1: predmet obravnave: območja organizirane večstanovanjske	Slika 2: možnosti mikrourbane prenove: povezovanje in osrediščanje
gradnje med leti 1945 in 1965 v Sloveniji (foto: T.Z.S.)	prostora (S.M., G. K., J.M., M.K., zasnova nal.: F.R., T.Z.S.)
_Tadeja Zupančič Strojan
POVOJNE STANOVANJSKE SOSESKE V SLOVENIJI:
METODOLOGIJA VREDNOTENJA IN PRENOVE
POSTWAR HOUSING ESTATES IN SLOVENIA:
EVALUATION METHODOLOGY AND RENEWAL
raziskava, research
povzetek
Poglavja (skrajšano): vplivi, razmere, celovita prenova, možnosti
mikrourbane prenove, oblikovanje 'rdeče niti'/ urbana oprema,
koordinacija ukrepov, povezanost ciljev in ukrepov, usmeritve
(so-)avtorji (drugih poglavij): Martina Zbašnik-Senegačnik,
Tomaž Novljan, Alenka Fikfak, Edo Wallner, Andreas Voigt, Hans
Peter Walchhofer, Rainer Mayerhofer, konzultantka: Živa Kristl
Pričujoča raziskava kot celota izhaja iz arhitekturnih utemeljitev
prenove nasploh in iz planerskih utemeljitev prenove
obravnavanega poselitvenega vzorca v Sloveniji. Le-te
nadgrajuje v smislu preverjanja veljavnosti dosedanjih
ugotovitev ne glede na obseg oz. razsežnost obravnavanih
območij in zožuje predmet obravnave na najbolj problematična:
območja organizirane večstanovanjske gradnje med leti 1945 in
1965. Hkrati preusmerja dosedanjo abstraktno planersko
izhodiščno optiko na konkretno arhitekturno - uporabniško
raven. Namenjena je utrditvi ideje o nujnosti prenove kot
edinem možnem načinu reševanja problematike določenega
vzorca pozidave, določitvi kriterijev/meril za prenovo in
opredelitvi realnih usmeritev za konkretne prispevke k novemu
preobratu kulture bivanja v obravnavanem poselitvenem vzorcu.
V	navedenem okviru je osebni prispevek usmerjen v analizo
evropskih vplivov na razmere v slovenskem prostoru, razmere
med leti 1945 in 1965 v Evropi oz. pri nas, orisa stanja in
tendenc pri nas. Študija razmerja med naravnimi in grajenimi
elementi in povezavami obravnavanega poselitvenega vzorca
sledi analogiji mesta kot vrta oz. vrta kot mesta. Pregled
možnosti mikrourbane prenove stanovanjskih območij,
zgrajenih v letih 1945-1965 v Sloveniji kaže uporabnost
analogij v procesu prenove. Ob aplikativnem preverjanju je
razvit inštrumentarij za prispevke k procesu osrediščanja in
povezovanja prostora. Najpomembnejši osebni prispevek v
okviru oblikovanja načrtovalskih usmeritev je v razmisleku o
povezanosti ciljev in ukrepov prenove predmeta obravnave.
doseženi cilji, namen in rezultati
Naloga v vseh vsebinskih sklopih prispeva k utrditvi vizije
novega preobrata v kulturi bivanja v obravnavanem
poselitvenem vzorcu. Prispevki avtorice pa so usmerjeni v
sintezno oblikovanje ukrepov, ki lahko omogočijo tak razvojni
preobrat, ko gre za konkretno raven prenove in k opredelitvi
kriterijev višjega nivoja upravičenosti prenove.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
V	raziskavi so preverjene možnosti aplikacije uveljavljenih
metod, prepoznanih prostorskih tendenc (k individualizaciji,
identifikaciji, integraciji, racionalizaciji, povečevanju varnosti,
dostopnosti in fleksibilnosti) in inovativnih tehnologij s
področja stanovanjske gradnje na ožji segment: problematiko
degradiranih območij organizirane večstanovanjske gradnje
med leti 1945 in 1965 v Sloveniji.
ključne besede
arhitektura, stanovanjsko območje, prenova, Slovenija
summary
Chapters (shortened): influences, conditions, comprehensive
renewal, micro-urban renewal, connecting, street furniture, co-
ordination of measures, goals/measures relations, guidelines
(co-)authors (of other chapters): Martina Zbašnik-Senegačnik,
Tomaž Novljan, Alenka Fikfak, Edo Wallner, Andreas Voigt, Hans
Peter Walchhofer, Rainer Mayerhofer, consultant: Živa Kristl
The research comprehensively stems from the general
architectural rationale of renewal and the planning rationale
for the given settlement pattern in Slovenia. It complements
them with checking on validity of recent findings and narrows
the subject to the most problematic: areas of collective multi-
apartment housing built between 1945 and 1965.
Simultaneously the present abstract planning outlook is being
redirected towards the real architectural users level. The intent
of the research is to strengthen the idea about necessary renewal
as the only possible method of solving issues of certain building
patterns (from different viewpoints), the establishment of
criteria/measures for renewal and defining realistic directions
for actions leading to a shift in the culture of living in the given
settlement patterns. Within the stated framework special
attention is directed towards to analysis of European influences
on Slovenian space, the conditions in Europe between 1945 and
1965 and descriptions of conditions and tendencies in Slovenia.
The discourse on relations between natural and built elements
and links in the given settlement pattern follows the analogy of
city as garden or garden as city. The review of possible micro-
urban renewal of housing estates in Slovenia proves the utility of
analogies in the renewal process. Alongside the applicative
checking, a toolbox was developed containing contributions to
the process of focusing and connecting spaces. The most
important personal contribution in the formulation of design
guidelines is the recollection about connectedness of goals and
measures concerning the subject.
intentions, goals and results
All the projects' complexes strengthen the vision of necessary
shifts in living culture in the given settlement pattern. The
authors' contributions are aimed at synthesised formulation of
measures, which can enable pertaining development change on
the real level of renewal, and at defining criteria on a higher level
for legitimising renewal.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
In the research various themes were checked for applying
established methods, recognised spatial tendencies (towards
individuation, identification, integration, rationalisation and
increased security, accessibility and flexibility) and innovative
technologies concerning housing on a selected segment: issues of
degraded areas of organised multi-apartment housing built in
Slovenia between 1945 and 1965.
key words
architecture, housing estate, renewal, Slovenia
2oo3/1
AR
Kongresi / Congresses
Vladimir Brezar
XXX. IAHS WORLD CONGRESS "HOUSING
CONSTRUCTION - AN INTERDISCIPLINARY TASK"
September 2002, Coimbra, Portugal
Graditi hišo - pragmatični pristop
Povzetek
Zgodovina arhitekture sledi neprestanim naporom za gradnjo
vedno večjih razpetin in prostorov. Ker je bila gradnja stanovanj
vedno omejena na manj trpežne in cenejše materiale, je bila izbira
konstrukcijskih sistemov, razpetin in velikosti sob pragmatično
odvisna od lastnosti materialov, funkcionalnih potreb ter
tipoloških vzorcev, ki jih je narekovalo okolje. Raziskava je
omejena na srednjeevropski prostor v zadnji sto letih. Opozarja
na kompleksno soodvisnost med materiali, standardiziranimi
gradbenimi elementi, velikostjo sob, ekonomičnostjo gradnje in
načini urbanizacije.
Building a House - A Pragmatic Approach to Housing
Construaction
Abstract
The history of architecture documents the constant effort to span
wider spaces to accommodate larger areas. In monumental
building, art history books record two thousand years of such
developments. On the other hand, housing construction has
focused on mass production using less durable materials. The
choice of structural systems, span and size of rooms has been
limited by pragmatic considerations, concerning the imminent
performances of materials, functional needs, and architectural
and urban typology.Both self-built and institutional social
housing are discussed. The area considered is limited to Central
Europe during the last 100 years. A complex interdependence is
established between materials standardized building products,
standardized sizes of flats and rooms, material and labor cost
ratio and methods ofurbanization. Several examples are used to
illustrate the discussion: traditional vernacular Alpine
buildings, urban housing at the end of 19th century, traditional
buildings on certain Dalmatian islands, the modern Slovenian
self-built house and the mass housing of the sixties and seventies
ofthe previous century. In the conclusion, it is emphasized how
the old pragmatic approach has been recently changed to a new
"everything is possible"paradigm.
Borut Juvanec
7A CONFERENZAINTERNAZIONALE SULLA
CONSERVAZIONE E IL RESTAURO
Universita degli Studi, Istituto Pertini
Firenze, 4-7 dicembre 2oo2
Theoretical Approaches to Preservation in Vernacular
Architecture
Architecture without Architect, Architect without Plan
Teorija varovanja vernakularne arhitekture
Arhitektura brez arhitekta, arhitekt brez načrta
Predavanje v uvodnem delu, 'La Preservazione', 4.12.2oo2
Short Summary
PREFACE: problematic, theory, practice
ARCHITECTURE, PLAN, ARCHITECT: architect, plan, plans
today, example, Order, Recipe, Plan
CONCLUSIONS
Importance ofold architecture today as an evidence of the quality
is the age: all bad architecture collapsed years ago. Prime
architecture is close to the theory, because ofits simplicity. Styles
in architecture are work of the best specialists in time, and
evidently step forward. All the architecture of yesterday
represents our heritage, our culture.
Research work consists discovering, preserving an use today.
In practice we have prime monuments of great importance, and
others with local significance. Age is not so important, but one
can find theirs weight in local space, as an example of past
knowledge.
Architect is an expert: in prime architecture he is inventor; later,
with unproblematic constructions, his knowledge seems to be 'by
the way', and with bigger, complex architectures his role becomes
bigger and bigger. His signs in Egypt or sculpture in Ghotic
Vienna and undersigns today speaks for this idea. Undersign can
be in practice or in idea: Gaudi's architecture is unchangeable
with any other.
But: in vernacular architecture from some thousand years BC
untill today, we can speak mostly of anonymous authors. Theirs
signs are close to theory: triangle or circle in ground plans and as
decoration. And great architects knew this: Pantheon just for
instance with its sphere is evidence. But: this is expert work, of
course.
Todays plans are very complicated, very concise. Yesterday,
architecture without plans, without architects had been built: as
result of heritage, with help of orders, and no with recipes.
(Square, circle, square root of two, equilateral triangle with its
height, equal to square root of three by two, golden section,
sacred triangle etc). Complicated mathematics can be
constructed with simple tools, too (use of rope for making the
circle, right angle and triangles; three sticks for constructing
equilateral triangle and square root of three etc etc). But: we
need brains for this. Ourpredecessors owned them.
Borut Juvanec
8E CONGRES INTERNATIONAL SUR LA PIERRE
SECHE
SPS, Societe scientifique international pour l'etude de la
pierre seche (org.: Fondation action en faveur de
l'environnement, Steffisburg CH)
Visp, Švica, avgust 2oo2
Dry Stone Walling System, What had been done
Konstrukcije v suhem kamnu, Kaj je bilo že zgrajeno
Nastop na kongresu (+predstavitev na seji SPS), razstava
Short Summary
The stone shelter opens problematics from the first architecture
until the house of today. The shelter uses constructional
principles from the primitive cave, where the prime man learned
thefirst details how to buildhis own home.
The stone shelters of today, built by shepherds, field workers or
peasants are not closely connected to the first cabins in the
history: this vernacular architecture is invented some thousands
years after the first known architectures. This is architecture of
the needs and possibilities, as well as skillness of the builder.
These objects are old, maybe at least three orfour hundred years,
but with very old principles and with same composition.
Construction in building elements (at first stone, then brick),
without any cement or mortar, named 'dry stone walling system'
starts with a lintel, then comes corbelling, vault and dome.
Presented objects on slides: wall, bridge, aqueduct, bird trap,
bird net, hunter's wall, arranging device, well, cistern, drainage
system, treshingfloor, stadium, untill the shelter.
With no knowledge of the first attempts, four or six thousands
years before, the stone shelters had been absolutely new
invented, with all the construction principles, details andshapes.
And there is the question anyway: where are the origins,
knowledge, skillness comingfrom?
We can put together the first known architecture with the shelters
today. Theory of construction and building practice are so
simple, almost the same, that overlaping of theory over practice
proofs the same idea. Simple, usable and successfull idea of stone
construction.
Peter FAJFAR, Vojko KILAR, Damjan MARUŠIĆ, Iztok
PERUŠ, Gennaro MAGLIULO
Fourth forum on Implications of Recent Earthquakes on
Seismic Risk, Tokyo, Japonska
RAZŠIRITEV N2 METODE NA NESIMETRIČNE
KONSTRUKCIJE
povzetek:
Članek opisuje razširitev N2 metode za poenostavljeno analizo
konstrukcij pri potresni obtežbi. V članku je podan kratek opis
metode in njene razširitve na nesimetrične konstrukcije. Uporaba
metode je prikazana na več primerih vež-etažnih konstrukcij.
Dobljene rezultate smo primerjali z rezultati dobljenimi z
nelinearno dinamično analizo. Ugotovili smo, daje predlagana
poenostavljena metoda sposobna zadovoljivo določiti potresne
vplive za tiste stavbe, kijih lahko kvalificiramo kottorzijsko toge
stavbe.
THE EXTENSION OF THE N2 METHOD TO
ASYMMETRIC BUILDINGS
summary:
The N2 methodfor simplified nonlinear analysis of buildings has
been recently extended to allow the analysis of asymmetric
structures. The method is briefly described and its application is
demonstrated by several examples of multi-storey buildings. The
results are compared with results ofinelastic dynamic analyses.
It is demonstrated that the proposed method is a viable approach
which may yield for torsionally stiff buildings acceptable
estimates ofseismic demand.
Vojko Kilar, Peter Fajfar
12th European Conference on Earthquake Engineering,
London, Velika Britanija
POENOSTAVLJENA NELINEARNA ANALIZA
VEČETAŽNE NESIMETRIČNE ARMIRANO
BETONSKE STAVBE PRI POTRESNI OBTEŽBI
povzetek:
Članek prikazuje primerjavo dveh poenostavljenih metod za
analizo pri potresni obtežbi, ki temeljita na nelinearni statični
analizi z rezultati dobljenimi s "točno" 3D nelinearno dinamično
analizo. Analiziranih je več različic nesimetrične štirietažne
konstrukcije sestavljene iz okvirov in sten. Osnovna različica
analizirane konstrukcije je bila dimenzionirana po standardu
Eurocode 8. Za nelinearno dinamično analizo smo uporabili tako
skupino akcelerogramov, da njihov povprečni spekter približno
ustreza obliki dizajn spektra iz Eurocode 8. Za nelinarano
dinamično in statično analizo smo uporabili računalniški
program CANNY
SIMPLIFIED NONLINEAR SEISMIC ANALYSIS OF
ASYMMETRIC MULTISTOREYR/C BUILDING
summary:
The paper compares the results obtained by two "pushover
based" simplified methods for nonlinear seismic analysis of
buildings with the results obtained by 3D nonlinear dynamic
analysis. Several variants of an asymmetric four-storey stiffness
and strength eccentric building that includes also shear walls are
investigated. The original building variant was designed
according to Eurocode 8. For the dynamic analysis a set of five
accelerograms which approximately match the demand spectrum
was used. Nonlinear dynamic and pushover analyses were
performed with the computer program CANNY.
Ljubo Lah
CULTURAL HERITAGE, A VECTOR OF
DEMOCRATIC DEVELOPMENT, Cross-sector seminar
COUNCIL OF EUROPE, DIRECTORATE GENERAL IV:
EDUCATION, CULTURE AND HERITAGE, YOUTH
AND SPORT
Directorate of Culture and Cultural and Natural Heritage
Strasbourg, 20 - 21 June 2002, France
Pilotni projekt Kras - raziskovanje novih poti razvoja
Pilot Project Kras - Exploring new ways ofdevelopment
Abstract:
The Pilot Project Kras is a joint project between the Government
of Republic of Slovenia and the Council of Europe. It is designed
to define strategies and a programme for sustainable
development of the Kras (Karst) region by incorporating the
conservation of exceptional cultural and natural heritage into
development efforts. The Pilot Project Kras is the expression of
the willingness to conduct a European debate on regional
development conditions, and share experiences contributing to
an institutional and capacity building effort launched by
Slovenian authorities. The adoption of a regional policy is
considered one of the major reforms in the process of integrating
Slovenia into the European Union.
Kratko poročilo o udeležbi na seminarju:
Do aktivne udeležbe na medsektorskem seminarju, ki ga je
organiziral Direktorat za kulturo ter kulturno in naravno
dediščino pri Svetu Evrope, je prišlo na osnovi povabilnega
pisma njegovega generalnega direktorja Jose Maria Ballesterja.
Povod za povabilo je bilo uspešno sodelovanje pri Pilotnem
projektu Kras, ki je partnerski projekt med vlado Republike
Slovenije in Svetom Evrope.
Seminar pod delovnim naslovom "Cultural heritage, a vector of
democratic development; Work on cultural heritage
conventions" je bil usmerjen v pripravo nove konvencije v bližnji
prihodnosti, ki bi nadgradila že sprejete temeljne konvencije
Sveta Evrope iz Granade (Convention for the protection of the
Architectural Heritage - 1985) in Vallette (European Convention
on the protection ofthe Archeological Heritage - 1992).
Na seminarju so se preverjala osnovna izhodišča novega
dokumenta, ki so jih vnaprej pripravili ožji sodelavci Upravnega
odbora za kulturno dediščino v okviru Direktorata za kulturo ter
kulturno in naravno dediščino. S svojimi izkušnjami smo bili v
obliki diskusijskih prispevkov povabljeni tudi partnerji
projektov, ki potekajo pod okriljem Sveta Evrope. Osnovni motiv
in ideja organiziranega seminarja je bila, kako pristopiti k
oblikovanju novega dokumenta, da bi bila pot sprejemanja
odločitev o njegovem namenu, dosegu in njegovi strukturi čim
lažja in čim bolj učinkovita. Osrednje tema seminarja so bili
predlogi opredelitve temeljnih pojmov kot so "common heritage /
skupna dediščina" in "democratic development / demokratični
razvoj", ki so že nekaj desetletij na različne načine del besednjaka
v državah članicah Sveta Evrope. Rezultat delavnice je bil
začasni delovni dokument, ki smo ga ustvarili udeleženci
seminarjainbo osnovazanadaljnje delo.
Dvodnevnega srečanja na sedežu Sveta Evrope v Strasbourgu se
je udeležilo 35 predstavnikov iz 11-ih držav in to iz vrst ožjih
sodelavcev direktorata, različnih organov mednarodne institucije
UNESCO in posebej vabljeni udeleženci iz partnerskih
projektov, ki potekajo v sodelovanju s Svetom Evrope.
Ljubo Lah
TRETJI SIMPOZIJ ETNOLOGOV KONSERVATORJEV
SLOVENIJE IN HRVAŠKE
SEK III
Brežice, 12. -14. junij 2002
Muzej na prostem in "in situ" varovana dediščina
Povzetek
Muzej na prostem (ang. open-air museum; nem.
freilichtmuseum; fr. musee de plein air) - kot posebna zvrst
muzeja - je bil prvotno zasnovan le kot prostor na odprtem,
namenjen ohranjanju izbrane stavbne in druge kulturne
dediščine. V stoletnem razvoju se je njegovo izvorno poslanstvo
plemenitilo in razširjalo; muzeji na prostem so pridobivali svoje
večplastne pomene in nove vloge v razmerju do dediščine.
Opazno izstopajo iz plejade preostalih muzejev zaradi
poudarjene sposobnosti komunikacije in interakcije z
obiskovalci. Pojavljajo se tudi v vlogi promotorjev širše
prepletenih družbenih gibanj, ki so naklonjena dediščini in vsem
oblikam ravnanj, ki vzpodbujajo varovanje okolja in v njem
ustvarjenih vrednot, s tem pa tudi k trajnostnim oblikam razvoja
družb.
K izhodiščnim ciljem in nalogam muzejev na prostem - varstvu in
ohranjanju izbrane kulturne dediščine, izobraževalnim in
znanstvenoraziskovalnim nalogam - se v sodobnosti v vse večji
meri pridružujejo tudi novejše oblike poslanstva: vodilni
evropski muzeji na prostem delujejo vse bolj kot raziskovalna
središča, kot posredovalci posebnih (tradicionalnih) znanj in
veščin, kot promocijska središča kulturne ponudbe regij in kot
informacijska središča za potrebe trženja turistične ponudbe.
Muzeji na prostem se, ob vsem navedenem, uveljavljajo v
družbah vse hitrejšega tempa življenja tudi kot kraji oddiha in
razvedrila.
Ponekod v Evropi merijo in ocenjujejo njihov neposredni in
posredni vpliv na lokalno ekonomijo in turistično ponudbo. Večji
muzeji na prostem imajo izmed različnih vrst muzejev lahko zelo
velik vpliv na ekonomski preporod urbanega in ruralnega
prostora v katerem se nahajajo. Tako imenovani turizem
raznolikih kultur in ekoturizem postajata vse bolj propulzivni in
donosni veji sodobnih pridobitnih dejavnosti, ki ne ogrožajo
načel trajnostnega razvoja. Pomemben dokaz tovrstnega
preporoda uničenih tradicionalnih središč industrije in tovarn so,
na primer, muzeji na prostem v Veliki Britaniji - Ironbridge,
Beamish in Black Country. Muzeje na prostem lahko načrtujemo
tudi kot del vseobsegajočih programov prenove širših območij,
kjer se poleg običajnih potreb - oskrbe, storitev, proizvodnje -
prek njih razvija tudi tako imenovani "sustainable tourism". V
podeželskih območjih, kjer se želi, da postane turizem
pomemben del lokalne ekonomije, pomeni muzej na prostem
zagotovo velik magnet, ki privlači obiskovalce. Ti z morebitnim
obiskom muzeja potrošijo del svojih sredstev tudi v bližnjih
trgovinah, gostiščih, restavracijah, parkiriščih, hotelih itd, kar
posredno v veliki meri prispeva k skupnim prihodkom lokalne
ekonomije. Pomembna korist muzejev na prostem, ki jo lahko
doprinesejo v lokalno ekonomijo, je tudi ustvarjanje novih
delovnih mest in s tem tudi povišanje stopnje zaposlenosti v
regiji. Z muzeji na prostem je mogoče, po izkušnjah iz Velike
Britanije, Nizozemske in skandinavskih držav, privabljati krog
investitorjev iz širšega območja, iz vladnih institucij in marsikdaj
tudi iz mednarodnih programov subvencij. Ta vidik je še posebej
pomemben za območja z zmanjšanimi investicijskimi
zmožnostmi v novih okvirih Evrope.
Na kakšen način so rezultati raziskovanja muzejev na prostem
uporabni pri varstvu "in situ" arhitekturne dediščine?
Posebne priložnosti nadgradnje ideje muzejev na prostem se v
sodobnosti kažejo v povezavi s številnimi zgodovinskimi
kompleksi, ki so nepovratno izgubili svojo nekdanjo vlogo in
vitalnost, hkrati pa so zaradi ohranjene arhitekturne in druge
kulturne dediščine obdržali posebne razvojne potenciale. Štanjel,
Abitanti, Škocjan, Goče in mnogi drugi naselbinski kompleksi,
zagotovo sodijo v navedeno kategorijo zgodovinskih centrov, ki
jim v sodobnosti ne znamo najti ustreznih razvojnih vizij
nadaljnjega preživetja.
Tomaž Novljan
6. MEDNARODNO POSVETOVANJE O GRADNJI
PREDOROV IN PODZEMNIH PROSTOROV,
Ljubljana, Slovenija
Podzemni prostori Ljubljane: iluzija ali resničnost
Povzetek
V znanstveni in strokovni literaturi in praksi s področja
arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja se v zadnjem času
pojavljajo poizkusi iskanja novih prostorskih izrazov razmerij
med nadzemnim in podzemnim prostorom v vsej svoji
specifičnosti. Podzemni prostor mesta predstavlja v simbolnem
in fizičnem pogledu element ravnotežja z nadzemnim prostorom
mesta (Ljubljane). Eden brez drugega v mestnem okolju ne
moreta funkcionirati. Izbor konkretnih mestnih lokacij za
preverjanje navedenih možnosti v Ljubljani temelji na
predpostavki kontinuitete dosedanjih in bodočih mestnih funkcij
ter porajanje nekaterih novih, ob upoštevanju vseh možnih
konkretnih omejitev ter ponovna preveritev v preteklosti že
načrtovanih, vendar neizvedenih posegov. Konfiguracija terena,
javna transportna sredstva, nove prometne površine, izkoriščanje
naravnih podzemnih vodnih tokov v prid kvalitete mestnega
ambienta ter ohranitev in možnost predstavitve ljubljanske
arheološke in tehniške dediščine. Vse našteto predstavlja splet
naravnih danosti in možnih konstrukcijskih in prostorskih
rešitev. Obravnavane so možnosti za izboljšanje
infrastrukturnega omrežja in hkrati kvalitete bivanja v središču
glavnega mesta Republike Slovenije.
Lara Slivnik, Jože Kušar
24. ZBOROVANJE GRADBENIH KONSTRUKTORJEV
SLOVENIJE,
14.-15. november 2002, Bled, Slovenija
Utopija in realnost: New York 1853-54
Povzetek
Prispevek obravnava dva predloga za stavbo svetovne razstave v
New Yorku v letih 1853-54. Prvi je utopičen, drugega so zgradili.
V uvodu prispevka je podana kratka predstavitev dogajanja na
prvi svetovni razstavi v Londonu leta 1851 in ameriški odziv na
razstavo. V nadaljevanju je predstavljena lokacija v New Yorku.
Sledi pregled natečajnih del za stavbo za svetovno razstavo v
New Yorku leta 1853 s kratko obrazložitvijo treh predlogov. To
so dela Josepha Paxtona, snovalca zgradbe za prvo svetovno
razstavo v Londonu, krajinskega arhitekta Andrewa Jacksona
Downinga, ki je predlagal stavbo z ogromno kupolo, ter
newyorškega arhitekta Leopolda Eidlitza.
Osrednji del prispevka je namenjen dvema predlogoma s
poudarkom na njuni konstrukciji. Prvi je razložen zelo
nenavaden projekt, ki sta si ga zamislila James Bogardus in
njegov pomočnik Hamilton Hoppin. Zal je ohranjena le risba
fasade, a na njej je lepo vidna osnovna ideja, krožna zgradba s
premerom 366 metrov in višine 18 metrov in sredi nje 91 metrov
visok stolp, prav tako z okroglim tlorisom. Krožna stavba in stolp
sta sestavljena iz litoželeznih elementov, ki so povezani z vijaki.
Vsi ti elementi so bili načrtovani tako, da jih je bilo mogoče po
končani razstavi zopet razstaviti in uporabiti na drugi lokaciji z
manjšim številom elementov. Torej gre za demontažno
konstrukcijo. Največja zanimivost tega načrta prav gotovo
ogromna strešna konstrukcija. Med okroglim centralnim stolpom
in zunanjim obročem fasade nižje zgradbe je predlagal Bogardus
visečo konstrukcijo. Stolp bi služil kot osnovni podporni steber,
iz katerega bi bile napete jeklene vrvi, ki bi držale strešno
konstrukcijo in hkrati rabil kot velika razgledna ploščad. Celotna
dolžina strešne konstrukcije bi bila kar 122 metrov, torej 366
metrov v premeru, brez vmesnih podpornih stebrov.
Konstrukcija fasade bi bila za tisti čas oblikovala drzno, iz litega
železa, kot polnilo pa bi uporabili steklo. Komisija je načrte
zavrnila predvsem zaradi preveč drznih statičnih rešitev.
Natečajna komisija izbrala drugi, kompromisni predlog, ki je bil
konstrukcijsko zelo podoben Kristalni palači v Londonu.
Izdelala sta ga arhitekta George J.B. Carstensen in Charles
Gildemeister. Tloris in streha sta bila prilagojena newyorškemu
terenu oziroma klimi, zato je imela ta Kristalna palača dokaj
zapleteno obliko. Tloris je bil osmerokotnik, nad njim je bila
streha v tlorisu grškega križa s 108 metrov dolgo stranico, na
sredini strehe pa je bila kupola s premerom 30 metrov.
Konstrukcija je bila iz litega železa, fasadna polnila in del kupole
steklena, streha pa je bila za razliko od predhodnice v celoti
lesena. Stebri so bili v pritličju višji in bilo jih je več. Podpirali so
nosilce iz litega in kovanega železa, ki so povezovali zgradbo v
horizontalni smeri. Konstrukcija kupole je bila iz železa in na
zunanji strani obita z lesom ter prekrita s pločevino. Zaradi
različnih mer sta se povsem izgubila smisel modularnega sistema
in demontažne konstrukcije, ki sta bila značilnosti in prednost
londonske Kristalne palače.
Kratko je predstavljena gradnja newyorške Kristalne palače,
razstava sama in požar, kije 5. oktobra 1858 celotno palačo v pol
ure popolnoma uničil. V zaključku prispevka je poudarjen
konstrukcijski in arhitekturni pomen načrtov obeh zgradb.
Nakoncuje seznam uporabljene literature.
Prispevek je objavljen v: Saje, Franc (ur.), Lopatič, Jože (ur.).
Zbornik 24. zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije,
Bled, 14.-15. november 2002. Ljubljana: Slovensko društvo
gradbenih konstruktorjev, 2002, str. 165-172, ilustr. [COBISS.SI-
ID1358980]
Edo Wallner
24. ZBOROVANJE GRADBENIH KONSTRUKTORJEV
SLOVENIJE
14.-15. november 2002, Bled, Slovenija
Izboljšani leseni lamelirani lepljeni nosilci
Povzetek
V prispevku so predstavljene osnovne značilnosti izboljšanih
lesenih lameliranih lepljenih nosilcev, ki v svetu že imajo
ustrezno mesto, medtem ko v Sloveniji, ki ima relativno dovolj
lesa se takšni projekti še ne izvajajo. Med različnimi tipi
izboljšanih nosilcev smo predstavili samo nosilce pravokotnih
prerezov, ki so seveda običajno tudi precej bolj potratni. Tako
smo z različnimi vrstami izboljšav od načina lameliranja,
izboljšanja samega materiala pa do z lamelami iz kompozitnih
materialov ojačenih prerezov in celo uporabe predkrivljenja
želeli pokazati, daje mogoče z uporabo določenih tehnologij ne
samo zmanjšati porabo materiala ampak doseči tudi ekonomske
prihranke. Z računalniškim programom Scout ver. 7.00 smo
simulirali uporabo ojačanja natezne cone na sestavljenem
prerezu, ki smo ga ojačili z lamelami iz steklenih vlaken FRP in
nato primerjali z rezultati simulacije prereza sestavljenega iz
popolnoma enakih elementov le, da smo v FRP lameli (Fiber
Reinforced Plastics) s tehnologijo predkrivljenja povzročili
prednapetje. Rezultati kažejo na to, da je mogoče upogibno
nosilnost povečati tudi za 75%.
Prispevek je objavljen v: Saje Franc (ur.), Lopatič Jože (ur.),
Zbornik 24. zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije,
Bled, 14.-15. november 2002. Ljubljana: Slovensko društvo
gradbenihkonstruktorjev, 2002, str. 157-164, ilustr. [COBISS.SI-
ID1399684]
Martina Zbašnik-Senegačnik, Živa Kristl
RENEWABLE ENERGY FOR LOCAL COMMUNITIES
OF EUROPE, EUROSUN 2002, THE 4th ISES EUROPE
SOLAR CONGRESS,
June, 23 - 26, 2002, Bologna, Italy
Energijska prenova soseskv Sloveniji
Energy Renovation of Large Neighbourhoods in Slovenia
Abstract
The paper presents the energy-retrofitting study of an existing
building in Ljubljana, which was carried out during the research
project ofrenovation oflarge neighbourhoods in Slovenia (Post-
war social housing in Slovenia : methodology of evaluation and
specification ofcriteria for renewal of post-war public housing in
Slovenia; Zupančič-Strojan, Zbašnik-Senegačnik, Novljan,
Fikfak, 2002). It presents a methodology model forfuture energy
revitalisations of multi-storey residential buildings. The method
was applied to an existing post-war neighbourhood in Ljubljana.
Within the existing geometry of the buildings we searched for the
solutions which will create better living conditions and lower the
energy use. The case study showed that the energy consumption
can be lowered by more than 60%, compared to the present state,
not taking into account the electricity savings. The project
presents a model for future energy revitalisations of multi-storey
residential buildings in Slovenia.
Martina Zbašnik-Senegačnik, Živa Kristl
18. ZNANSTVENI SKUP O ENERGIJI I ZAŠTITI
OKOLIŠA = 18TH SCIENTIFIC CONFERENCE ON
ENERGY AND THE ENVIRONMENT, Opatija, Croatia,
October 23-25, 2002. Energija i okoliš 2002. Rijeka:
Hrvatski savez za sunčevu energiju, 2002.
Arhitekturna in energijska prenova zgradb
Architectural and energy saving refurbishment of buildings
Povzetek
Članek obravnava energijsko prenovo zgradb, grajenih v
povojnem obdobju med leti 1945 in 1965, ki so bile obdelane v
raziskovalni nalogi Povojne stanovanjske soseske v Sloveniji :
metodologija vrednotenja in prenove (Zupančič-Strojan,
Zbašnik-Senegačnik, Novljan, Fikfak, 2002). Takratna
tehnologija gradnje je omogočala gradnjo iz opečnega zidu,
monta plošč, položne strehe s salonitno kritino ter škatlasta okna,
kar danes ne ustreza niti bivalnim niti tehničnim standardom,
zato so objekti potrebni temeljite prenove. V prispevku je
predstavljena energijska sanacija večstanovanjskega objekta v
Ljubljani iz leta 1962. Z učinkovitim toplotnim izoliranjem
netransparentnega stavbnega ovoja, zamenjave oken in
zasteklitvijo balkonov bi se objekt uvrstil v skupino
nizkoenergijskih hiš, z vgraditvijo aktivnih sistemov za izrabo
sončne energije bi se njegove karakteristike še izboljšale.
Aproksimativni stroški za gradbene posege v stavbni ovoj so
precej pod rentabilno mejo, tržna cena prenovljenega stanovanja
pa bi s tem dosegla ceno novozgrajenega. Vgraditev naprav za
izkoriščanje sončne energije je zaenkrat nerentabilna, vendar se
finančni vložki uporabnikov stanovanj ob ekološkem
subvencioniranju države lahko znižajo.
Obravnavana zgradba bi po sanaciji med drugim lahko služila
tudi kot turistični objekt (manjši hotel, depandanse, zasebni
apartmaji), Z vgrajenimi solarnimi napravami bi primer lahko
predstavljal vzorčni primer ekološko osveščene sanacije
tovrstnih objektov.
Tadeja Zupančič Strojan
v sodelovanju z Assist. Prof. M.Sc. Michaelom Mullinsom
(University of Aalborg); avtorji besedila za objavo: Michael
Mullins, Tadeja Zupančič Strojan, Matevž Juvančič
DESIGN-EDUCATION: CONNECTING THE REAL AND
THE VIRTUAL; ECCADE 20 - 20TH CONFERENCE ON
EDUCATION IN COMPUTER AIDED ARCHITECTURAL
DESIGN IN EUROPE
Varšava / Poljska
Strokovnjaki in laiki: učinkovitost in točnost predstavitev
mestno-oblikovalskih idej prek omrežij
Prispevek/predavanje obravnava možnosti izboljšanja
komunikacije med strokovno in splošno publiko v procesu
mestnega načrtovanja s pomočjo uporabe sodobne tehnologije.
Posebno pozornost posveča količinskim in kakovostnim
razlikam med strokovno in splošno publiko, ko gre za vizualno
posredovanje informacij o prostoru. Rezultati študije potrjujejo
obstoj načel, s pomočjo katerih lahko bistveno prispevamo bodisi
k točnosti bodisi k učinkovitosti (pri čemer upoštevamo tudi čas
posredovanja) posredovanja informacij o prostoru v različnih
komunikacijskih procesih.
Experts and users: efficiency and accuracy in the presentation
of design ideas across networks
The paper/presentation describes means to enhance projects
where local communities collaborate in the design process
through information and communication technologies (ICTs).
Recent examples of neighbourhood-scale renewal projects
illustrate experiences in the dialogue between 'experts' and
'users', and draw attention to the application of information and
communication technology in that dialogue. The authors'
research is directed towards a quantitative and qualitative
description of differences in how the general public and
professionals perceive and understand architectural
representations across a broad range ofpresentation. Two initial
studies by the authors are described. The first examines the
accuracy and efficiency of architectural presentations. The
second study investigates the relationship of physical to virtual
environment with regard to the subjects' prior knowledge of the
physical. Analysis of the research work undertaken to date by the
authors indicates an appropriate use and combination of
experiential and conceptual means of presentation in
communicating accurate information about spatial
environments between expert and user. The analysis indicates
that architectural intentions and user expectations coincide more
closely through the means of experiential media, and confirms
the hypothesis that there are principles that can be described to
enhance their correlation.
Tadeja Zupančič Strojan
avtorji prispevka: doc. dr. Tadeja Zupančič Strojan, doc.
dr. Martina Zbašnik Senegačnik, doc. dr. Tomaž Novljan,
asist mag. Alenka Fikfak (vsi: UL, Fakulteta za
arhitekturo)
REMAKING CITIES, PRESERVATION AND
CREATION, IFHP SPRING CONFERENCE 2002
(INTERNATIONAL FEDERATION FOR HOUSING AND
PLANNING)
Ljubljana, Slovenija
Povojne stanovanjske soseske v Sloveniji metodologija
vrednotenja in prenove
'Degradirana' stanovanjska območja predstavljajo 9% delež
urbaniziranih površin petintridesetih, v zadnjih letih planersko
raziskanih slovenskih mest.Problematična so predvsem območja
organizirane večstanovanjske gradnje, zgrajena do sredine
šestdesetih let: izolirana, nevzdrževana, sodobnim standardom
neustrezna. Pričujoča raziskava preusmerja dosedanjo
abstraktno planersko izhodiščno optiko na konkretno
arhitekturno - uporabniško raven. Namenjena je utrditvi ideje o
nujnosti prenove oziroma revitalizacije kot edinem možnem
načinu reševanja problematike določenega vzorca pozidave,
določitvi meril in mer za prenovo ter opredelitvi racionalnih
oziroma stvarnih usmeritev za konkretne prispevke k izboljšanju
bivalnega standarda, torej k novemu preobratu kulture bivanja v
obravnavanem poselitvenem vzorcu.
Post-war social housing in Slovenia: methodology of
evaluation and specification of criteria for renewal ofpost-war
public housing in Slovenia.
This paper presents intermediate results of the national research
project "Post-war housing estates in Slovenia" carried out by the
Faculty of Architecture at the University of Ljubljana. It expands
and refines the findings of the research, concerning the general
framework for renewal of large housing estates in Slovenia,
completed at the Town Planning Institute of the RS. Following the
idea ofa new shift in culture ofliving in the discussed settlement
pattern it focuses on the problem of reasonability of renewal at
architectural level. It contributes to the IFHP 2002 conference
topic regarding the criteria for quality: re-directing the present
abstract planning starting optics to more concrete architectural-
user level. 'Degraded' housing areas represent a 9% share of
urbanised surfaces of thirtyfive in planning terms recently
researched Slovenian towns. Above all social housing estates
built between 1945 and 1965 present issues since they are
isolated, poorly maintained, and cannot reach modern
standards. Further intentions of the reserach are to consolidate
ideas about the urgency ofrenewal as the only possible method of
solving problems of a certain pattern of building, to determine
criteria and measures for renewal and to determine rational or
real directions for concrete contributions for the improvement of
the standard of living in the discussed settlement pattern.
Knjižnica / Library
novosti januar - maj 2003
BAKER, Fiona
20th C furniture / Fiona & Keith Baker. - London : Carlton
Books, 2000. - ISBN 1-85868-875-2
BARRUCAND, Marianne
Moorish architecture in Andalusia / Marianne Barrucand,
Achim Bednorz ; [English translation by Michael Scuffil]. -
[New ed.]. - Köln [etc.] : Taschen, cop. 2002. - ISBN 3-8228-
2116-0
BLUNDELL-Jones, Peter
Modern architecture through case studies / Peter Blundell
Jones. - Boston, MA: Architectural Press, 2002. - ISBN 0-
7506-3805-2
DO roba in naprej : slovenska umetnost 1975-1985 / [teksti
Germana Benegalija ... [et al.] ; urednika Igor Španjol, Igor
Zabel; fotografije arhiv Moderne galerije ... et al.]. - Ljubljana
: Moderna galerija, 2003. - ISBN 961-206-033-9
DESIGNED for delight: alternative aspects of twentieth-
century decorative arts / edited by Martin Eidelberg ; essays by
Steven C. Dubin ... [et al.]. - Montreal: Montreal Museum of
Decorative Arts ; Paris ; New York : Flammarion, 1997. -
ISBN 2-08013-594-5
KLADNIK, Darinka
Ljubljanski grad / Darinka Kladnik ; [fotografije David
Kladnik]. - Ljubljana : ZIP, 2002. - ISBN 961-91035-0-5
KOROSIC, Marko
Zamejski opus arhitekta Eda Mihevca / Marko Korosic. -
Gorica : Kulturni dom, 2002 . -
KREČIČ, Peter
Plečnik in ekspresionizem : ob 130. obletnici Plečnikovega
rojstva / Peter Krečič ; [fotografije Aleksander Lilik in arhiv
Arhitekturnega muzeja Ljubljana]. - Ljubljana : Nova revija,
2002 (Ljubljana : Delo). - ISBN 961-6352-44-X
LIND, Olaf
Copenhagen architecture guide / Olaf Lind, Annemarie
Lund ; [translation Martha Gaber Abrahamsen, Pete
Avondoglio]. - Revised ed. - Copenhagen : Arkitektens Forlag,
2001. - ISBN 87-7407-244-7
MURCUTT, Glenn Marcus
The Pritzker architecture prize 2002 presented to Glenn
Marcus Murcutt. - Los Angeles : Jensen & Walker, 2002. -
MUŠIČ, Marjan, 1904-1984
Arhitektura za vse čase : Novo mesto in Dolenjska /
[besedilo] Marjan Mušič ; [uvod in komentarji Nace Šumi;
napisi ob ilustracijah Marjan in Marko Mušič ; o knjigi Marko
Mušič ; urednik Marko Mušič ; bibliografija Bogo Komelj in
Marko Mušič ; načrti, slike, risbe in skice Marjan Mušič ... [et
al.] ; posnetki in izrisi izvedenih del Atelje Marko Mušič ;
modeli Marjan Mušič in Atelje Marko Mušič ; črnobele
fotografije Marjan Mušič ... [et al.], barvne fotografije Dragan
Arrigler in Marko Mušič, reprofotografije Jure Krajc, Nord
foto in Miha Pustoslemšek]. - Ljubljana : [samozal.] Marko
Mušič : Atelje Marko Mušič, 2002 .- ISBN 961-238-028-7
NEGOTIATE my boundary! / +RAMTV, Aljosa Dekleva...
[et al.]. - London : Architectural Association, cop. 2002. -
ISBN1-902902-31-9
PLEČNIK, Jože
Jože Plečnik und Ljubljana : der Architekt und seine Stadt:
[katalog zur Ausstellung im Stadtmuseum Graz, 12. Januar-31.
März 2003 = Jože Plečnik and Ljubljana : the architect and his
city : [catalogue for the exhibition at the Stadtsmuseum Graz,
12 January-31 March 2003] = Jože Plečnik in Ljubljana :
arhitekt in njegovo mesto : [katalog k razstavi v Mestnem
muzeju Gradec, 12. januar-31. marec 2003] / [avtorji besedil
Peter Krečič ... [et al.] ; prevodi Amidas ... et al.]. - Ljubljana :
Arhitekturni muzej, 2003 . - ISBN 961-90417-5-5
POTOKAR, Robert
Gorenjska : arhitekturni vodnik / avtor Robert Potokar ;
avtor fotografije Blaž Budja ; [izris načrtov in priprava
zemljevida Petra Slukan, priprava kart naselij Janez Brežnik]. -
Ljubljana : Saving, 2002 . - ISBN 961-238-159-3
RASMUSSEN, Steen Eiler
Experiencing architecture / by Steen Eiler Rasmussen. -
Cambridge, Mass. : The MIT Press, 2001. - ISBN 0-262-
68002-5
RENČELJ, Stanko
Kras : kamen in življenje / Stanislav Renčelj ; [risbe Jože
Požrl; fotografije Jože Požrl... et al.]. - Koper : Libris, 2002 . -
ISBN961-90833-4-2
SERRAINO, Pierluigi
Modernism rediscovered = Die wiederentdeckte Moderne =
La redecouverte d'un modernisme / text by Pierluigi Serraino ;
photos by Julius Shulman ; [German translation Annette
Wiethüchter, Kyra Stromberg ; French translation Jacques
Bosser]. - Köln [etc.] : Taschen, cop. 2000. - ISBN 3-8228-
6415-3
SLOVENIJA. Zakoni itd.
Urejanje prostora in graditev objektov. - Ljubljana : Uradni
list Republike Slovenije, 2003 . - ISBN 961-204-287-X
TANIZAKI, Jun'ichiro
Hvalnica senci / Jun'ichiro Tanizaki; prevedla Branka
Klenovšek ; [spremna beseda Vinayak Bharne]. - Ljubljana :
Študentska založba, 2002 . - ISBN 961-6446-09-6
WORLD architecture 1900-2000 : a critical mosaic. Vol. 4,
Mediterranean basin / general editor Kenneth Frampton ;
volume editor Vittorio Magnago Lampugnani. - Wien :
Springer, cop. 2002. - ISBN 3-211-83287-4
ŽARNIĆ, Roko
Lastnosti gradiv / [besedilo in ilustracije] Roko Zarnić. - 1.
izd. - Ljubljana : Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo,
Katedra za preskušanje materialov in konstrukcij, 2003 . -
ISBN 961-6167-57-X
ŽIŽIČ, Barbara
Iskanje arhitekturnih principov v razvoju Ljubljane :
magistrsko delo / Barbara Zižič ; mentorja France Rihtar,
Marjan Ocvirk. - Ljubljana : Fakulteta za arhitekturo, 2003. -
ureja
Renata Stella Cop
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
Knjižnica
stella@arh.uni-lj.si
Knjižnica / Library
izbor knjig 2002
ABLEY, Ian
Sustaining architecture in the anti-machine age / Ian Abley
and James Heartfield. - London : Academy Editions, 2001. -
ISBN 0-471-48660-4
ALLEN, Edward
Fundamentals of building construction : materials and
methods / Edward Allen ; drawings by Joseph Iano. - 3rd ed. -
New York [etc.] : J. Wiley & Sons, 1998, cop. 1999. - ISBN 0-
471-18349-0
ANYMORE / edited by Cynthia C. Davidson. - New York :
Anyone Corporation ; Cambridge, Mass. ; London : The MIT
Press, cop. 2000. - ISBN 0-262-54110-6
ANYTHING / edited by Cynthia C. Davidson. - New York :
Anyone Corporation ; Cambridge, Mass. ; London : The MIT
Press, cop. 2001. - ISBN 0-262-54130-
ANYTIME / edited by Cynthia C. Davidson. - New York :
Anyone Corporation ; Cambridge, Mass. ; London : The MIT
Press, cop. 1999. - ISBN 0-262-54102-5
ARCHIPRIX 2001 : de beste nederlandse studentenplannen =
the best planes by Dutch students / [redactie, edited by Henk
van der Veen ; [vertaling, translation into English John
Kirkpatrick]. - Rotterdam : 010 Publishers, 2001. - ISBN 90-
6450-419-9
ARCHITECTURE - the subject is matter / edited by
Jonathan Hill. - London ; New York : Routledge, 2001. - ISBN
0-415-23546-4 (hbk)
ARCHITECTURE and science / edited by Giuseppa Di
Cristina. - Chichester : Wiley-Academy, cop. 2001. - ISBN 0-
471-49722-3
ATELIER Pro
Atelier Pro / Hans Ibelings ... [et al.] ; onder redactie van,
edited by Egbert Koster ; [vertaling, translation John
Kirkpatrick]. - Rotterdam : 010 Publishers, 2001. -
ISBN90-6450-432-6
BATTLE, Guy
Sustainable ecosystems and the built environment : multi-
source synthesis / Guy Battle and Christopher McCarthy. -
Chichester : Wiley-Academy, 2001. - ISBN 0-471-50007-0
BERCE-BRATKO, Branka
Can small urban communities survive? : culturological
analysis in urban rehabilitation : cases in Slovenia and
Scotland / Branka Berce-Bratko. - Aldershot, England :
Ashgate, 2001. - ISBN 1-84014-157-3
BERTONI, Franco
Minimalist architecture / Franco Bertoni; [translation from
Italian into English Lucinda Byatt, from Spanish into English
Paul Hammond]. - Basel; Boston ; Berlin : Birkhäuser, 2002. -
ISBN 3-7643-6642-7
BONČA, Miloš
Arhitektura Miloša Bonce / [uredil] Stane Bernik ; z besedili
Miloša Florijančiča in Miloša Bonče ; [fotografije Andrej
Božin ... et al.]. - Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete, 2002 . - ISBN 86-7207-139-5
BREATHING cities : the architecture of movement / edited
by Nick Barley. - Basel; Berlin ; Boston : Birkhäuser ; London
: August, 2000. - ISBN 3-7643-6236-7
CARTER, Brian
All American : inovation in American architecture / Brian
Carter and Annette Lecuyer. - London : Thames & Hudson,
cop. 2002. - ISBN 0-500-34182-6
CHARTER of the new urbanism / foreword by Shelley R.
Poticha ; essays by Randall Arendt... [et al.]. - New York [etc.]
: McGraw-Hill, 1999, cop. 2000. - ISBN 0-07-135553-7
COLQUHOUN, Alan
Modern architecture / Alan Colquhoun. - Oxford : Oxford
University Press, 2002. - ISBN 0-19-284226-9
CRAWFORD, J. H.
Carfree cities / J. H. Crawford ; foreword James Howard
Kunstler ; graphics Arin Verner. - Utrecht : International
Books, 2000. - ISBN 90-5727-037-4
The DISCIPLINE of architecture /Andrzej Piotrowski and
Julia Williams Robinson, editors. - Minneapolis ; London :
University of Minnesota Press, 2001. - ISBN 0-8166-3664-8
DOPPELFASSADEN / Hans-Jürgen Blum ... [et al.]. - Berlin
: Ernst & Sohn, cop. 2001. - ISBN 3-433-01625-9
ELAM, Kimberly
Geometry of design : studies in proportion and composition /
Kimberly Elam. - New York : Princenton Architectural Press,
2001. - ISBN 1-56898-249-6
EUROPÄISCHER Kirchenbau = European church
architecture : 1950-2000 / Herausgegeben von, edited by
Wolfgang Jean Stock ; mit Beiträgen von, essays by Friedrich
Achleitner ... [et al.] ; [Übersetzung Deutsch-English Jenny
Marsh, Elizabeth Schwaiger, Übersetzung English-Deutsch
Christiane Court... [et al.]]. - München : Prestel, cop. 2002. -
ISBN3-7913-2744-5
EUROPAN 5. New housing landscapes, travel and proximity
= Nieuwe woonlandschappen, verplaatsen en verblijven /
[compiled and edited by Anne Hoogewoning, Emmie Vos ;
translation Sarah-Jane Jaeggi-Woodhouse, Susan van Elmpt-
Bodnar]. - Rotterdam : NAi Uitgevers, cop. 1999. - ISBN 90-
5662-129-7
EUROPAN 6. In-between cities = Hybridisatie van de stad /
[compiled and edited by Anne Hoogewoning, Emmie Vos ;
translation Sarah-Jane Jaeggi-Woodhouse]. - Rotterdam : NAi
Uitgevers, cop. 2001. - ISBN 90-5662-221-8
FERRATER, Carlos
Carlos Ferrater, Joan Guibernau, associated arch. / [texts
William J. R. Curtis ... [et al.] ; translation Paul Hammond]. -
Barcelona : Actar, 2000. - ISBN 84-95273-40-3
GABRIJELČIČ, Peter
Rurizem in ruralna arhitektura : univerzitetni učbenik /
Peter Gabrijelčič, Alenka Fikfak ; [oblikovanje Gašper Mrak,
Artur Olaj] ; [angleški prevod Ivan Stanič]. - Ljubljana :
Fakulteta za arhitekturo, 2002 . - ISBN 961-6160-34-6
GAUSA, Manuel
Housing : new alternatives : new systems / Manuel Gausa ;
[translation from Spanish into Engish Paul Hammond]. - Basel
; Boston ; Berlin : Birkhäuser ; Barcelona : Actar, cop. 2002. -
ISBN3-7643-6759-8
GAUZIN-Müller, Dominique
Sustainable architecture and urbanism : concepts,
technologies, examples / Dominique Gauzin-Müller with
contributions by Nicolas Favet; [translated from French by
Kate Purver]. - Basel; Berlin ; Boston : Birkhäuser, 2002. -
ISBN 3-7643-6659-1
GRAF, Bernhard
Bridges that changed the world / Bernhard Graf; [translated
from the German by Stephen Telfer]. - München [etc.] :
Prestel, cop. 2002. - ISBN 3-7913-2701-1
HALL, Peter
Cities in civilization : culture, innovation, and urban order /
Peter Hall. - London : Phoenix Giant, 1999. - ISBN 0-75380-
815-3
HARA, Hiroshi
Hiroshi Hara : the "floating world" of his architecture /
Botond Bognar. - Chichester : Wiley-Academy, 2001. - ISBN
0-471-87730-1
HRAUSKY, Andrej
Arhitekturni vodnik po Ljubljani: 100 izbranih zgradb /
Andrej Hrausky, Janez Koželj ; [fotografije Miran Kambič]. -
1. natis. - Ljubljana : Rokus, 2002 . - ISBN 961-209-249-4
HUNCH : the Berlage Institut report. 4. / ed. Jennifer Sigler. -
Rotterdam : Berlage Institut, 2001. - ISBN 90-805362-4-5
KOGOJ, Oskar
Nature design. [3] / Oskar Kogoj ; [texts Janez Bogataj ...
[et al.] ; photographs Janez Pukšič ... [et al.] ; translations
Wayne Tuttle, Rajmund Korene ; selection of bibliography
Oskar Kogoj, Rajmund Korene]. - [S. l.] : Oskar Kogoj, Studio
International, 1999. -
KURENT, Tine
Arhitektov zvezek / Tine Kurent. - Ljubljana : Nuit, 2002
([Ljubljana] : Pleško). -
ISBN961-238-092-9
MEYER, James Sampson
Minimalism : art and polemics in the sixties / James Meyer.
- New Haven ; London : Yale University Press, 2001. - ISBN
0-300-08155-3
MUŠIČ, Marko
Vile = Villas / arhitekt, architect Marko Mušič ; [besedilo,
text] Nace Šumi; [prevod, translation Agencija A3 ;
fotografije, photographs Dragan Arrigler ... et al.]. - V
Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2001. -
ISBN86-7207-135-2
MUTATIONS / Rem Koolhaas ... [et al.]. - Barcelona : Actar ;
Bordeaux, 2000. - ISBN 84-95273-51-9
NEUTRA, Richard
Richard Neutra : complete works / Barbara Mac Lamprecht
; edited by Peter Goessel; preface and editorial assistance by
Dion Neutra ; epiloque and principal photography by Julius
Shulman ; [German translation by Annette Wiethuechter,
French translation by Jacques Bosser]. - Köln [etc.] : Taschen,
2000. - ISBN 3-8228-6622-9
NUEVOS territorios = New territories ; Nuevos paisajes =
New landscapes / [coordinacion, coordination Susana
Landrove ; traduccion, translation Isabel Nunes ...[et al.]]. -
Barcelona : Museu d'art contemporani: Actar, 1997. - ISBN
84-89698-40-6
PADOVAN, Richard
Towards universality : Le Corbusier, Mies and De Stijl /
Richard Padovan. - London ; New York : Routledge, 2002. -
ISBN 0-419-24030-6
PETER Greenaway - Zemljevid v paradiž iz Ljubljane :
prvi zemljevid v projektu Deset zemljevidov v paradiž = Peter
Greenaway's Map to paradise from Ljubljana : the first map
within the project Ten maps to paradise / uredili, edited by
Barbara Novakovie, Helena Pivec ; [fotografije, photos by
Miha Kerin, Egon Kaše, Igor Omahen ; prevodi, translations
Borut Cajnko ... et al.]. - Ljubljana : Museum, zavod za
umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo = Museum,
Institute for Art Production, Distribution and Publishing, 2001.
-ISBN 961-90830-2-4
PORTEOUS, Colin
The new eco-architecture : alternatives from the modern
movement / Colin Porteous. - London ; New York : Spon
Press, 2002. - ISBN 0-415-25624-0
PRENOVA povojnih stanovanjskih sosesk : večstanovanjsko
območje na Rakovniku / [uredili Alenka Fikfak, Martina
Zbašnik-Senegačnik ; angleški prevod uvodnega besedila
Nives Kreuh]. - Ljubljana : Fakulteta za arhitekturo, 2002 . -
ISBN961-6160-40-0
RICHARDS, Ivor
Groundscrapers + subscrapers of Hamzah & Yeang / Ivor
Richards. - Chichester : Wiley-Academy, 2001. - ISBN 0-470-
84354-3
RICHARDSON, Phyllis
XS : big ideas, small buildings / Phyllis Richardson ; edited
by Lucas Dietrich. - London : Thames & Hudson, 2001,
reprinted 2002. - ISBN 0-500-34181-8
RICHARDSON, Vicky
New vernacular architecture / Vicky Richardson. - London :
Laurence King, cop. 2001. - ISBN 1-85669-221-3
SREDNJEVEŠKO Celje = Medieval Celje / uredil, edited by
Mitja Guštin ; [prevodi Margaret Davis ... [et al.] ; risbe
Katarina Batagelj, Andreja Izlakar, Jerneja Kobe]. - Ljubljana :
Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 2001 . - ISBN
961-237-000-1
URBAN environments / edited by E. G. Mapelli. - Chichester
: Wiley-Academy, cop. 2001. - ISBN 0-471-49806-8
VACCHINI, Livio
Livio Vacchini / works and projects ; Roberto Masiero ;
[English translation Steve Piccolo]. - Barcelona : Gustavo Gili,
1999. - ISBN 84-252-1784-9
WESTON, Richard
The house in the twentieth century / Richard Weston. -
London : Laurence King, cop. 2002. - ISBN 1-85669-219-1
ZGODNJA industrijska arhitektura na Slovenskem :
vodnik po arhitekturi / [avtorji uvodnih besedil Breda Mihelič,
Fedja Košir, Sonja Ifko ; avtorji tekstov Tatjana Adamič ... [et
al.] ; urednica Damjana Prešeren ; fotografije Bogdan Zupan ...
[et al.] ... et al.]. - Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne
dediščine Slovenije, 2002. - ISBN 961-6420-02-X
ZUPAN, Gojko
Javna razsvetljava v Ljubljani : petdeset let Javne
razsvetljave : 1952-2002 / Gojko Zupan ; [fotografije in risbe
Arhiv Javne razsvetljave ... et al.]. - Ljubljana : Javna
razsvetljava, 2002 . - ISBN 961-238-101-1