Str. 2
„S L O V E N K A«
St. -.T.
Oblečeni kip.
Ruski spisal Vas. N e m i r ó v i č - D a n č e nko ;
poslovenil Adolf Pahar
— Mama, ali jo zebe?
— Zebe, dušica moja, zebe !
In nežno se je nasmihala kodrastemu modrookemu
otroku, gledaje ga, kako je naslanjal podbradek na svoje
polne dlani in zamišljeno, otroško-pozorno gledal v pla-
men svetilke.
— Zakaj ne pove?
— Ona je kamenitu, dete moje, in ne more go-
voriti.
— Kamenita, govoriti ne more ! ugibal je petletni
Mirko, in mladi duši njegovi se je pokazal, kakor v
resnici, njihov veliki vrt, ki se je zdel tako malemu
otroku še večji. Mirno, kakor skeleti, stoje tam v mrzlem
zraku gola drevesa. Samo semtertja se iskre na vejah
sneženi kosmi, Mirko po besedah svoje pestunje trdno
veruje, da so to gnezda angeljev. Sneg pokriva vse, tako
čist in blesteč, z nekimi drobnimi sledovi, katere dete
prosto imenuje ..t;iace'\ Nad brodom, blizo stopnic,
spušćajočih se na vrt, stoji belomarmornata, posinjela
boginja, tajno gledaje v daljavo se svojimi negibnimi
očmi. Brod je pokrit z ledom, katerega Mirko zelo ljubi.
Tu ga vsak dan vozi na sankah mali strežaj Jurčck.
Bistro drčita po veselem prostoru in njun smeh mračno
poslušajo osameli, tihi drevoredi . ..
— Kamenita je in govoriti ne more... In zebe
jo... Meni se smili, mama .. rZakaj ne ukažeš Jurčku,
da jo obleče ?.. ' ¦
.\ zdaj se je srečna mati glasno zasmejalu, vzela
ga na roke. visoko privzdignila, poljubila njegove oči,
poklicala njanjo in odpravila otroka spat. Zaspana starka
se je kar čudila — da Mirko ne govori ž njo. Ni bila nje-
gova navada ! Vselej, ^ kadar ga je pokladala, zahteval je
od nje povestij in pravljic, drugače ni hotel zasi)ati. .lela
je navadno, sama ne vedi", kaj melje, pripovedovati kako
uezvezano povest sezuvajč mu nogovice. Danes je bilo
narobe. Mirko je sam začel :
— Ti poznaš, babica, ono ..belo", ki je na vrtu .. .
Oj, revo zebe, in ona je kamenita in govoriti ne more r
— Aj ti, ti ! mu je zapretila z roko. — Glej no,
kaj si je izmislil na noč te nepridiprav ! ..
Zatem je Mirko nejasno pomnil, kako je prišla
mama, poljubila ga in prekrižala. Nato ga je objela tema
in ga dolgo obkrožala. Kar se je prikazala v temi bela
boginja in. gledaje na njega se svojimi slepimi očmi,
mu govorila :
— Mirko, mene zebe, o kako me zebe. Mirko ! . . .
Tebi je dobro, ti si v topli postelji in tvoja soba je
gorka, a kak(» je meni ?. . .Jaz sirota se dosihdob razen
tebi še nikomur nisem niti smilila.
— Kako da govoriš, je vprašal začujen, — ko pa
ne moreš ?
— To ni res ! . . Jaz morem govoriti s takimi, ka-
kor si ti, katerim se smilim ...
Mirko vidi, kako po njenem belem, belem licu teko
solzice in te solzice žare, kakor kamni v prstanu njega
mame. ..
Nato je bil zopet mrak, — kar je odprl Mirko
oči. vzbudil se, uprl se na lakti in kakor zajček gledal
izza ograje svoje postelje.
— Njanja ... Njanja !..
No, babica lirči. On vidi, kako je od utrujenosti
celo usta smešno odprla. V sobi je polusvetlo. Rahlo,
rahlo miga ogenj svetilke za rožnatim steklom, in vsa-
kokrat, kadar vzplamti. nejasno bliskajo za njim očrnčli
srebrni okviri svetih podob, posuti s kamenjem, od časa
otemnelim. in trepeče na steni senca svetilke in verižic,
na katerih visi.
Mirko je zamižal, hotel zaspati, a zaspanec je zbe-
žal. Vstal je na postelji, prijel se za ograjo in pogledal
okolo. Belega kipa ni bilo. Ozrl se je v mrak, ki je
črnčl v odprtih vratih druge sobe in tudi tam ga ni bilo.
Mirka nikdo ni plašil, on se je zdravo razvijal, ne boje
se temote, ne vede, da so na svetu razni hudobni ljudje.
V pravljicah svojih mu je njanja malo pripovedovala o
njih — njeni junaki so bili večinoma črni mački, rogati
kozli, sive miške, zajčki-uhljači, kure-dure*) in drzni pe-
telini Iz tega začaranega sveta ona ni vhajala ; ako je
*) Neumne.
st. 2fi
'SLOVENKA'
Str. 3.
hotela otrokaprestrašiti, mu je govorila : zdaj pride lovski
pes in te ugrizne za nos. No, Mirko ni veroval v take
pse.'Te pse, katere je poznal, je sam nadlegoval, z ve-
seljem se zarivaje se svojimi debelimi prsteei v njih
gosto dlako.
— Njanja, a, njanja ! klical je otrok.
A ta je še slajše zahiiila in usta še širje odprla.
— Viš, pogledal je nanjo otrok, — a sama pravi,
da vrana sama zleti v usta ! . .
Mirko je sedel v postelji in jel misliti. Smilila se
mu je „bela'', tako smilila . . . Vsi so oblečeni, pokriti,
edino ona je na mrazu. Da bi vsaj imela kako ruto,
bilo bi bol e. In kar hipoma se je lotila otroka strastna
želja, sedaj, ravno sedaj pomagati jej. Vse eno — nikdo
ne izvede, ako pa izvedo, tedaj samo stara njanja malo
pogodrnja. Mama — ta še pohvali. Ona mu je cestokrat
govorila : „Mirko, onim, ki nimajo ničesa, moramo vselej
pomagati." Oče, ko pride iz mesta in izve, poreče : „Ti
si junak, Mirko . . ." Pomagati je treba ... In on, dasi
mali, vendar more to storiti. A samo eno je : kako naj
si sam nadene nogovice. Dasi ga njanja draži, ni še mo-
gel dosihdob storiti tega. Vzel je svoje nogovičke, po-
skusil, — do polovice je šlo, a dalje ne. Taka nemar-
nost ! Naj bo, čevljev ne obiiješ. Razen ko bi vzel nja-
nine tople kaloše (suknene copate)? V mahajočih nogo-
vicah prekoraka sobani, a pred stopnicaAi, katerih na
vrt nikoli ne zapirajo, obuje velike, gorke suknene co-
pate, hitro se je dvignil ' Mirko čez visoko ograjo svoje
postelje, zlezel na stol, oblekel hlačice zadnji del spredaj,
na zaboju je ležal njegov kožušek, v tega je vtaknil
roke — in dobro je bilo. Zapeti se sam ni znal in tudi
ni treba, saj ni daleko . . . Končavši vse to. se je zamislil :
kaj ponese ,,belej'" ? . . Svojo vrhovno suknjo — ta bode
premala. „Bela" je dolga, a on je majhen in suknja je
že njemu kratka. Mislil je že na mamin kožuh, a ta
visi na kljuki in kljuke ne doseže, tudi ne, ako zleze na
stol. Vendar nekaj — njanino zimsko ruto. Ona jo vse-
lej, kadar leže, natanko zloži na zaboj. p]den konec gleda
izpod obleke. Otrok ga je prijel iz izvlekel ruto, hitro
vzel eno kalošo pod pazduho, v drugi roki je imel ruto.
A kam naj dene drugo kalošo ? . . No, Mirko je bi! -ra-
zumen mali in se ni dolgo ustavljal z rešitvijo težavne
naloge. Vzel je kalošo in si jo poveznil na glavo na-
mesto kape.
— Uh, kako je temno v dvorani ... Tu so okna
se zavesami pokrita in nihala v visoki urni omari vedno
tika — rado bi šlo ven, sirota. Časi. ko Mirko ni mogel
spati, je često mislil, zakaj so je zaprli v leseno oma-
rico ? ~- Kako se tam ziblje, ziblje, a nikdo mu ne
odpre. Tesno mu mora biti in. tudi svetlobe nima. Čuj,
tik-tik, a nikdo ga ne posluša. Mirko bi sam odprl, en-
krat je že namérjal, a ključ ima mama in omarica z
nihalom ter ura je zaklenjena. Glej, tu v vsprejemni
sobi je prijetno, svetlo. Luna veselo gleda skozi okna.
Za dečkom po tleh' in po' steni se giblje'~njegova dolga,
dolga senca. Sam bode enkrat tako velik, večji nego
ujec Saša. Na oknu je zafofotala tica. Nemaraga je čula,
vztrepetala . . . Slabo odseva ogledalo, Miri;o je po-
gledal tja in se sam sebi zasmejal. Njanina kaloša moli
z nosom proti nebu, zlezla mu je na tilnik, druga je
pod pazduho, ruta se vleče za njim, prav kakor bi bil
rep tete Sane, katero ata in mama imenujejo gizda-
linko . . . „Koliko ti samih repov raztrgaš", ])ravi jej papa.
(Uej, in zdaj je sam kakor teta Sana . . .
Za to sobo je ona, iz katere je izhod na vrtne
stopnice. Prej se je te bal ; tu stoji pri steni zaboj, ka-
terega je imel za mrtvaško rakev. Enkrat ni hotel iti
semkaj in povedal o tem očetu : ta je vzel svečo, šel ž
njim, odkril zaboju pokrov — in v njem je zagledal
otrok staro zamazano klado igralnih kart strežaja Jurja,
voščilo v škatljici od sardin in ščeti za obuvalo. Odslej
je „rakev" izgubila za otroka vso tajno zanimivost . . .
Notranje duri so bile zaprte se zapahom. Mirko se je
naučil rabiti ga in kadar je odhajal z njanjo na izprehod,
jo je navadno nagovarjal : ,,Daj, daj, njanja, jaz sam,
sam!" Zdaj mu je to pomagalo in on je stopil na stop-
nice ter zamižal ... To je veselo, to je krasno ! Zakaj
ga neki mama po noči ne pusti na izprehod ? Ni li to
ono trideseto kraljestvo, trideseto carstvo, o katerem je
toliko slišal? . . Luna, polna, okrogla -- stala je sredi
neba: kakor bi jej ugajal ta le vrt, tako je razlivala
nad njim svojo srebrno svetlobo. Sneg žari, drevesa žare
v belem krasu — podnevi ni videl takih, podnevi so
temna, a zdaj stoje v tulu, kakor lustre, katere mama
po leti zavija, da jih muhe ne onesnažijo. A tam ono
le, kakor v poročni beli obleki. Mamina sestra se je
omožila in bila je ravno tako tanka in bela .. . Krasno !
In brod, brod, kako leskeče njega ledina, s katere je
veter še le včeraj pometal sneg. O, kako je lepo ! Zdaj
je lepše nego pri solnci : vse belo jasno, čisto, sence so
lahne in skozi nje se vse lepo vidi. In na nebu toliko
zvezdic, zvezdic ! Vsaka mu namigava tako veselo. Oj,
oj ! Kakor bi ga klicale, naj se • pride igrat ž njimi !
Mrzlo je res in Mirko tišči koleno ob koleno. Zapel bi
kožuh na prsih, a kam naj dene ¦ ruto ? .. Ptes, sedaj ne-
mara tudi zagleda, kedo leta po snegu, cegave so ,,ta-
čice", ki sc vidijo podnevi na cisti snežini... Tam po
strehi se plazi mačka... ,,Mücika, miicika!" A taje
samo rep vzdignila in izginila za oglom strehe... Luna
postaja vedno svetleja in svetleja, sence vedno svetleje
in prozorneje, vedno beleja in prazničneja drevesa v
svojem krasnem poročnem nakitu .. . Mirko je bil zabil,
da je v samih nogavicah in zagazil v sneg Se le ko ga
je jelo zebsti v noge, vrgel je kalošo z glave, drugo iz-
pod pazduhe, stopil vanji in dirjaje po snegu zavil k
brodu... Kako vse gori! Vsaka snežinka sama zase
blesti in se veseli, da je ni zabil mesečni žarek in jo
pobožal se svojim srebrnim sijajem... Na tej strani so
stara drevesa. V njih vrhovih so gnezda kavk, kakor bi
bile crne, velike kape padale z neba in obvisele v njih
prepletenih vejah. Tu nad brodom je tudi ,,bela". Go-
voriti more. Lažejo, saj je piišla k meni in pravila, kako ¦
revo zebe Mirko je hitro zdirjal k njej, zlezel po stop-
nicah na mrzli kamen, na katerem je stala, stegnil se
na i):ste, djal jej ruto na pleča, z drugim koncem jo
ogn:il i:i gledal ... V glavo jo gotovo zebe . . . Viš, ona
Str . 4
„SLOVENKA"
Št. 2ß
je gologlava ! . . Prijel jo je za kamenito roko, potegnil
se na njej in nadel na glavo „bele" eno njanjinih kaloš...
Zgotovivši to, vprašal jo je otrok : ,,Nu kaj, ali ti je
prijetno?.." Kip je molčal Mirko se je razjezil. „Vis,
ko sem spal, — si prišla, jokala, tožila, a sedaj molčiš,
kakor bi imela polna usta vode ! Nisi pridna ti ! . . In
naglo se je spustil doli.
Ko je že odhajal, si je še ogledal Oblečeni kip je
zrl sedaj se svojimi slepimi očmi črez brod v globino dre-
voreda, zalitega se sinjim svitom lune ... V eno nogo, to,
ki je bila brez kaloše, — ga je jelo mraziti, stekel je
k stopnicam, hitro odprl duri, zaloputnil je in v znanih
sobah poiskal posteljo, zaspal kakor ubit, a zjutraj, ko
se je zbudil, odprl oči in odrevenel od same radosti...
Kaka čudna krasota je v njega sobici ! . . Ne, nikar
v sobici ; kaka sobica bi bila to, ko pa nima nikjer mej !. .
Stene so se pogreznile v neko globino, strop z naslikano
ptico se je vzdignil in združil z modrim nebom ... Od
tal ni ostalo niti one maroge, katero je naslikal on, ko
je razbil steklenko olja, katero je prinesla njanja za
svetilko ... Mirko sam je bil ravno tako bel, kakoršna
se mu je zdela boginja včeraj... Ali ima ona krila za
plečami ? Toliko da ga je objela se svojimi kamenitimi,
no zdaj mehkimi kakor materinimi rokami in leti, leti ž
njim daleko — daleko, v lunin svet, kjer stoje krasni
srebrni gradovi, prozorni in iz samih stebrov in obokov,
za katerimi se vidijo modre sence, kakor nebo . . . Čudne
bele tiče lete mimo in bliskajo na njega se svojimi de-
mantovimi očmi . . . Taki otroci, kakor on, radostno tre-
pečejo v zraku se svojimi belimi krili, podobnimi ma-
mini pahalki iz nojevih peres. Zvezdice, ki so mu včeraj
namigavale, se pójajo okolo in skrivajo ter mu kriče
nekaj veselega, veselega ! „Kje sva ?" vpraša oblečeno
boginjo. ,.Tam, dete", čuje njen srebrni glasek, kakor bi
pel zvonček, — „tam, kjer nikogar ne zebe, kjer nikdo
ne joče, ne toži ..." — „A kje je mama ? Jaz hočem
mamo ! . ," Ona se mu v odgovor nasmeje, on jo udiv-
Ijeno gleda in spozna v njej mamo . . . „Ali si ti stala
na vrtu ?" No, ona pritiska k njegovim ustom svoja in
tako veselo, prijetno je obema in vedno še više in više
se dvigata v lazur ter se zibljeta na krilih v čistem pro-
storu . . . Belo morje trepeče v globini.. . Njega srebrni
valovi se zaganjajo v bele bregove . . . Beli gozdovi —
goli, a v cvetji, vsi posuti ž njim, razhvajo divno vo-
njavo . . . Prijetno je otroku, tako prijetno, da, ko mu
„bela mama" pravi : ,.Nu, zdaj, dete, morava domov, na
zemljo", on objame njen vrat, se pritiska k njenim toplim
prsim in govori : „Letiva še, samo malo še ! .."
Ko se je zavedel, sklonilo se je nad njim obledelo,
zaplakano lice materino. Za njo je stal dobri stari zdrav-
nik, ki je imel v žepu vselej rumeni sladór za Mirka.
Na drugi strani je sedel žalostni, shujšani oče.
— Mama, mama ! . . Kako lepo je tam !.. Zakaj
sva nazaj priletela ?..
— Kje ? zašepeče ona komaj slišno.
— Tam, kjer nikogar ne zebe, kjer nikdo ne plaka,
kjer so vsi veseli . . .
— Dolgo si že bil tam, debelušček ! smehlja se
mu stari doktor. — Tri tedne si bil bolan. Komaj srn«
te dobili nazaj !..
— Mama, a kje je ona? . . . Veš, jaz sem jo
oblekel !..
— Vem, vem.
In lahen nasmeh zaigra na njenem lici.
In kako bi ne vedela ! Zjutraj, po oni mesečni noči,
je prijela otroka vročica in jel je blesti. Nikdo ni umél
zakaj, dokler ni njanja segla po svojih kalošah in svoji
ruti. Bog ve, koliko časa je minolo, da nikomu ni prišlo
v glavo, kaj se je zgodilo, dokler ni pritekel Jurček
ves bled.
— Gospa — matuška ! je vpil, — na vrtu, na
vrtu ! . .
— Kaj je ? . ,
— Boginja naša . . . Oblečena !
Leteli so tja. Marmornata boginja, zavita v staro
njanino zimsko ruto, s kalošo na glavi, je tajinstveno
upirala svoj negibni pogled v mistično globino se snegom
zasutih drevoredov ...