IVrvi splosni zbor avstrijskih nčiteljev na Dniinji. Drugi dan, t. j. v petek 6. sept., se je zbor nadaljeval. Ob 9. začne predsednik g. Bobies zborovanje, in naj pred ima besedo g. Kaltner, nadučitelj iz Dunaja. On pravi: Če se hoče ljudska šola resnično povzdigovati, se morana novo zidati; da bi se samo popravljala, bi ne bilo dovolj. Ako pa hočemo ljudsko šolo prestrojiti, jo moramo naj pred osvoboditi. Ljudska šola naj bo čisto sama ljudska šola', ne pa samo pripravnica za srednje šole; dela naj za ljudstvo, ktero potrebuje drugačne omike, kakor samo take, ki mladino pripravlja za srednje šole. Če pa ljudska šola dela za ljudstvo, ne sme zanemarjati poduka v naravnih vednostih, in naj se ne peča z nepotrebnimi nauki i. t. d. Naj več pa teži in zaderžuje ljudsko šolo to, da otroci ne hodijo redno v šolo. Skoro polovica otrok ne hodi ali celo nikoli, ali pa prav neredno in zanikerno v šolo. Dečki naj se k rokodelstvu puščajo le potem, ko dobe dostojno spričalo iz ljudske šole. Zbor avstrijskih učiteljev naj se sklicujo vsako leto; voli naj se posebni odbor, ki bozato skerbel. Učitelji so sedaj naj manjši med deržavljani; to naj se zanaprej predrugači. Učitelju naj bo odperta pot v srenjski zbor, v deželni zbor, v deržavni zbor i. t. d. Učitelji naj se vdeležujejo pri ogledovanji ljudskih šol. Godi se tu pa tam, da so šolski ogledniki možje, ki ne morejo učitelja presojevati. Kdor hoče učitelja presojevati, mora biti sam popred učitelj, in mora šolo od dna do verha dobro poznati. G. Lutzmaieriz Dunaja govorl, kako potrebne so za mladino telovaje, in pravi, da naj bi se v ta nauk, kjer je le mogoče, učil v ljudski šoli. G. F o g e s, nadučitelj iz Prage, se ozira na g. Kaltnerjeve besede, da otroci zanikerno v šolo hodijo, in pravi da je tega kriva tudi r e vščina. Na tisoče je staršev, ki svojih otrok ne morejo pošiljati v šolo zato, ker jih ne morejo spodobno oblačiti in jim kupovati potrebnega šolskega orodja i. t. d. Naj se tedaj tudi skerbi, da ljudstvo ne bo preveč božalo. G. Lederer, šolski vodja iz Pešte, pravi, da so učitelji ravno s tem, ko so izrekli, da Ijudska šola ni to, ker bi m6gla biti, pokazali, da se zavejo. Kdor pravi, da yi dovolj, ve naj manj. Ljudska šola naj se prestroji po duhu časa. Šolske postavodaje naj se vdeležuje družina, srenja, deržava. Vse napreduje, ali bo šola sama zaostajala ? Če pa hoče šola s časom napredovati, se morajo tudi učitelji sedanjemu času primerno plačevati. Ljudska žola se more primerno obdelovati. Kdor zna samo svoje ime podpisati na dolžno pismo, še ne zna pisati; da zna učenec svoje misli lepo zbirati in čedno, razločno zapisovati, to tirja sedanji čas. Ljudska šola naj bo naravna. Vse v naravi raste od spod na vzgov: šolstvo pa se je razvijalo od vzgor na vspod. Ko perva vseučelišča niso zadostovala, so osnovali srednje šole; in ker tudi te še niso vstrezale, so prišle na svetlo še le ljudske šole. Vsaka vas naj ima svojo šolo! Mi učitelji povejme, kaj je treba; deržavni možje pa naj prevdarjajo, kaj je mogoče. G. Lehne, vodja postranske šole v Šopronji, kaže na velikega šolskega učenjaka Pestalocija, ter pravi, da le ljudska omika razširja bogastvo, lepo vedenje in splošno izobraževanje. G. podpredsednik Herrmann pravi, da ga veseli, ko vidi, da učitelji razumejo, česa je v sedanjem času treba, in povdarja, da mora biti šola samostojna. Učitelj naj prosto podučuje in si prosto izbera učilne pomočke i. t. d. G. Binsdorfer govori še enkrat o svojih nasvetih (glej 18. »Tov.c list, str. 286!), in g. predsednik jih predlaga zboru, da bi se o njih glasovalo. Vse točke tega nasveta se z večino glasov sprejmejo. Za tem pridejo na versto g. podpredsednikovi sklepi ali odloki, ktere zbor tudi z večino glasov poterdi. — G. predsednik prejenja sejo za 10 minut. Ko se seja zopet začne, pridejo na versto g. Deinhard-ovi pristavki k Binsdorfer-jevim nasvetom, za ktere se potem glasuje, in sklene se: 1. Sila 8 šolskimi knjigami naj jenja. 2. Postavni namen ljudske šole naj se ne odločuje po podučevanji in po gotovih znanostih, temuč vstanove naj se zmožnosti, ktere mora doseči vsak učenec, ki stopi iz šole v djansko življenje. Potem se začne razgovor o drugem vprašanji: Kaj naj učiteljski stan stori sam iz sebe, da ae povzdiguje in njegova korist pospešuje? G. Simon Heller iz Dunaja govori posebno o stanu ljudskih učiteljev na deželi, ter tudi želi, da bi se šolski denar spreinenil v šolski davek. G. vodja Kohler nasvetuje, da naj bi se izvolil odbor, v kterem bi bilo naj manj 60 udov, kteri bi skerbel, da bi vsa vošfiila in vsi nasveti tega učiteljskega zbora prišli na pravo mesto. G. Behschnitt, vodja iz Tesclien-a, priporoča odgojilna društva. Konec druge seje ob 1 o poldne. 7. sept. je bila tretja in zadnja seja velikega učiteljskega zbora. G. predsednik Bobies začne sejo ob ValC). Nadaljuje se odgovor na vprašnje: »Kaj naj učiteljski stan stori sam iz sebe, da se povzdiguje in njegova korist pospešuje?« Temu vprašanju pripne g. predsednik še zadnje vprašanje o učiteljskih zborih. Naj pred pridejo za glasovanje na versto nasveti prejšnjega dneva. G. Leidesdorf iz Dunaja priporoča še enkrat svoj nasvet, da naj se odpravi šolski denar in napravi splošni šolski davek, — da naj se vstanove odgojilna in učilna društa. Oba nasveta se sprejmeta. G. Kaltnerjev nasvet, da naj bo splošni učiteljski zbor vsako leto, in da naj se za to vstanovi poseben odbor, se enoglasno poterdi. Pri volitvi omonjenega odbora pa se kažejo različne misli. Ka zadnje obvelja g. Steiner-jev nasvet, danajbo dunajsko društvo »Volksschule« odbor, ki naj skerbi za splošni učiteljski zbor. Tretja in četerta točka g. Kaltnerjevega nasveta, da naj se učiteljem da volilna pravica, in da mora vsaki učenec, preden gre k rokodelstvu, imeti šolsko spričalo, — se enoglasno sprejmete; ravno tako se poterdi tudi g. Lutzmaier-jev nasvet, da naj se v ljudski šoli telovadi. G. Pape, učitelj iz Dunaja, pravi, da naj se skerbi, da smejo podučevati le tisti postranski učitelji, kteri so za to pooblasteni. G. Schick iz Dunaja hoče govoriti nekaj o narodnih prepirili, ki zaderžujejo splošno vzajemno šolsko delovanjo; toda zbor mu ne pusti, da bi popolnoma izgovoril. G. Rosenmaier iz Ogerskega svetuje, da bi učiteljska dmžba imela svoj časnik. Zraven toga pa naj bi šolski možje svojo stvar tudi po drugih političnib časopisili zagovarjali, in naj bi se ne zanašalo preveč na druge, temuč sami naj bi delali. G. H e r z o g, vodja iz Brodi, se oglasi prav resno, in pravi: Tukaj smemo resnico govoriti, in tudi upamo, da bode ozidje te dvorane odmevalo besede na serce vladarjevo. Mnogo se je tu govorilo in uganovalo, kako bi se ljudska šola povzdiguila in na novo oživila; vendar, dokler bode učiteljska plača omahovala med 150 in 450 gold. na leto, je vse zastonj. —Vse drugo naj se poskuša in prevdarja, — pred vsem drugim pa nam je treba kruha. Za tem stopi na oder duhovnik , častiti g. Fr. Edm. K r 6 n e s, vodja glavne in realne šole v Novi Jičini (Neutischein) na Moravskem, in govori: Veselo je, da politični časopisi tako obširno popisujejo splošni učiteljski zbor, in tudi jaz upam, da bode svetloba, ki gre iz te dvorane, svetila v šole. Jaz sem v tistem stanu, v kterem sploh pravijo, da so sovražniki svetlobe, mračnjaki, rakovci i. t. d. Ne tak, ampak kot učitelj po poklicu tu govorim. Ead bi opomnil nekili mnenj, ki so se terdila v tej skupščini, ki so odgoji nasproti. Eeklo se je: Otvokom moramo kazati, kajjeprostost, pravica, enakost, bratoljubje i. t. d., res je , tako moramo učiti! toda kaže naj se , kaj je tem p r a v o! V tem zboru se je prostost po krivem obračala v to , da se je dubovskemu stanu očitalo, da ne zna učiti i. t. d. G. predsednik zavrača g. gorornika, in terdi, da v tem zboru duhovščina ni bila razžaljena; izreklo se je le, da naj duhovščina ne gospoduje samoedina v šoli. G. Krones nadaljuje: Prost naj bo učiteljski stan, toda le do prave meje. Vi povzdigujete vljudnost, — dobro, podajte nam dubovnom bratoljubno roke. Če pa morda vidite., da duhovni niso dovolj izobraženi za šolo, bližajte jih k sebi! — Ravnajmo se po izreku, ki pravi: »Bodi čverst, pobožen, vesel in prost!« Prava pobožnost je edina, ki nas oprostuje in razveseljuje, ter nam daje moč , da delamo kot angeli med svojimi otroci. G. Goldberger iz Dunaja pravi, da naj bo ljudska šola res ljudska, ne pa za posamne namene. G. Stein, rabinar ali judovski duhoven in šolski vodja iz Piage, svetuje , da naj se učitelji zbirajo po svojib šolskih okrajih, in naj imajo proste zbore. G. Lederer, šolski vodja iz Ogerskega, odgovarja na drugo vprašanje, in združuje odgovor v te le točke : 1. Učitelj naj otroke nekako k sobi veže, ker si tako tudi pridobuje ljubezen staršev in zmipanje v srenji, v kteri dela; 2. nčitelj naj vedno razširja svoje dušne okrožje, ker naj večja človekova nesreča je nevednost; 3. učitelj naj si spoštovanje pridobuje s tem , da se sam spoštuje. G. J e s e n iz Dunaja želi, da bi se šolski časopisi bolje razširjali in podpirali. G. Rosenberger, uadučitelj iz Pešte, želi, da naj bodo vsi učitelji enaki; učitelji pri vsaki šoli naj imajo pravico, da si volijo vodja sami med seboj. G. Behschnitt iz Teschen-a pravi, da naj bi tam, kjer so srenje preubožne , vlada pomagala, da bi se učitelji spodobno plačevali. Enemu učitelju naj se ne daje za nauk več učencev kakor 50. Če se učiteljem ne bo kmali plača zboljšala, si učiteljskega stafiii ne bodo zbirale dobre glave. Naj se napravijo zavodi ali štipendije za učiteljske pripravnike. Učitelji ljudskih šol naj imajo, kedar izlužijo, ali čc ne morejo več služiti, enako drugim vradnikom vredjeno pokojnino. G. Steiner iz Dunaja nasvetuje, da naj se dunajskemu učiteljskemu društvu »Volksschule« prepušča skerb, kako naj se še vse nercšeni nasveti rešijo in izveršijo. Tako se sklene. Predsednik g. B o b i e s se sedaj na koncu velikiga učiteljskega zbora lepo zabvaljuje za zaupanje, ki mu ga je zbor naklanjal, ter prosi , da bi se mu prizanašalo, čc ni zbora vselej prav vodil. Podpredsednik, g. Herrmann, sklcpa zbor z besedami: Zaupanje za z&upanje, — naj pred zaupanje do vladarja, potem do vlade , do deržavnega zbora, do drugih deželnih zborov, do srenje, pa tudi zaupanje do samega sebe, in še zaupanje do Boga. — Da se srečno zopet vidimo pri drugem splošnein učiteljskem zboru! Resnica nas bode oprostila! 0. B r a u n , učitelj iz Stare Bude, pravi, da sedaj ne velja dalje stari pregovor: »Kogar so bogovi čertili, so ga učitelja storili«, temuč sedaj naj se reče: »Kogar Bog ljubi, ga za učitelja snubi«. Zahvaljuje se g. predsedniku za trud v zboru, potem tudi za blagovoljuost Njih eksc. cesarskerau poglavarju in županu dunajskega mesta. Predsednik hvaležno odgovarja, in sklene zbor z navdušenimi klici: Slava cesarju! slava njegovim svetnikom! Postranski zbori in razstava učilnih pomočkov. Znameniti za vsakega učitelja so bili posebno še postranski zbori in podučni govori. Bili so taki le in tako le: 5. sept. popoldne: 1) Kako bi se napravila in vstanovila odgojilna in učilna društva. 2) Kako bi se v ljudski šoli vsi nauki poedinstvenili. 3) 0 orodji, s kterim se poočitujejo lunine premembe. 4) Očitne telovadbe. 5) 0 nekem novem risarskem orodji. 6. sept. popoldne: 1) 0 otroških vertih, —kako ins kakšnimorodjem in s kakšnimi budivnimi igračami naj se mali otroci igrajo. 2) 0 zemljepisji in zvezdoslovji v ljudski šoli. 3) 0 različnih otroških delih. 4) 0 nemškem pravopisu. 5) 0 različnih jezikih. 6) Očitne telovadbe. 7. sept. popoldne: 1) 0 avstrijski zgodovini. 2) 0 branji in pisanji z odmerjeno mero (Lese-Taktschreiben). 3) 0 nekem posebnem novem globusu. Eazstava učilnih pomočkov je bila zel6 obširna, in reči moram, daje bila meni naj večja šolska znamenitost v gromečem Beču. Tu je bilo nakupičenega šolskega blaga, da je bilo kaj: naj novejših šolskih in pomočnih knjig v raznih jezikih od naj manjšega »Abecednika« do naj bogatejših spisov v vseh vedah za odgojo in nauk. Naj bolj pa so se odlikovale različne igrače, ki malim otrokem bude duha in vterjujejo spomhi, ter vadijo tudi vnanje ude i. t. d. Te reei so bile prav umetno zložene in s popisi vverstene pod naslovom: »Die Mittel der Kindergarten-Erziebung von Dr. Rih. 0. Seydler«. Prav bi bilo, da bi se take budivne igrače povsod udomačile ne le pri otrocih premožnih hiš, temuč tudi po otročnicah in celd v malih ljudskih šolah. Te reči, bolj ko sem jih pregledoval in premišljeval, bolj so me mikale in budile misel, da se pri nas na Slovenskem — pa tudi bi rekel sploh v Avstriji — premalo gleda na to, da bi se mali otroci primerno in nekako igraje vadili prav misliti, sklepati, delati i. t. d. Blaga za risanje in pisanje je bilo od vseh dosedanjih naj boljših umenitkov na kupe. Naj bolje pa je bilo to, da so se pri razloženih učilnih pomočkih tudi vidila dela učencev, post. risarije, pisanje po teh in unih učilnih vodilih. Lepo je bilo viditi in slišati, kako so pri tej in uni razložbi stali radovedni ptuji učitelji, kako so pazno pregledovali, primerjali in tudi siin ter tje pretresovali tc pa une izdelke po tej ali uni metodi, ter je eden hvalil to pot, drugi drugo in našteval vzroke za svoje misli i. t. d. To ti je še le pravo, tečno zborovaiija, sera si mislil, od kterega bode vsak naj več dobička domii v svojo šolo priuesel. Mnogo sem vidil iu slišal, pa tudi razno premišljeval te dni o šolstvu na Dunaji, — toda očitno povem, da sem prišel nazaj s tako mislijo, s kakoršno sem šel tje: »Delaj za vero, dom in vladarja!« Nekaj iz tega zbora pa bomo djali drugo pot na rešeto. A. P.