Rud. Pečjak Mikica Mokica 23. (Dalje.) Sonce vzhaja. Rožice se v rosi umivajo, ptički se iz sanj prebu-jajo. Prye čebelice odhajajo po medek. Iz hiške pri levu z mogočno grivo čebelice ne odhajajo na delo. Vse so doma in čakajo trenutka, ko bodo s kraljioo za vedno zapustile svoj predragi domek. Vse jutro si že nakladajo balo in. štejejo doto. Napijejo se medu, kolikor ga morejo sprejeti njih želodčki. Mišlinček še vedno kliče pred hiško svojo ljubo sestrico. Mikica gleda svojo mamico. ki na vrtu rožice sadi. »O, kako, kako bi jo objem-• čkala, če bi bila punčka.« »Mišlinček — Mišlinček!« — je zapiskal v zraku nežen glasek. »Kdo me kliče?« Mišlinček se je od veselja kar v kozolček prevrnil. Mišlunčka je letala vsa rume-na pred hiško. Šaj bi je še spoznal ne, če bi ga poklicala. »Kje si — ljubi, dragi bratec Mišlinček? — In katera je naša hiška?« »Tukaj sem, sestrica ljubljena,« ji je zaklical Mišlinček in se še enkrat od veselja prevrnil v kozolček. Mišlunčka je vsa trudna zaveslala k hiški, toda padla je na pesek pred hišo. Nenadoma je kriknila tako presunljivo, da je Mišlinčka kar vrglo na pesek. Za njim je skočila Mikioa. Strah in groza. — Trije mravljinci so držali Mišhmčko za tista majcena, majcena miškina ušesoa. »Stran — razbojniki!« je kričal Mišlinček. »Glave vam potrgam, če moje sestrice ne spustite!« »Ušesca ti potrgam — trebušček ti razparam, če se mi približaš,« se je zadrl eden izmed mravljincev. »Vso noč sem čakal, da se bom maščeval.« Mišlinček in Mikioa sta skočila v boj. Tisti hip sta dva mravljinca spustila Mišlunčko; eden je zagrabil Mikieo, drugi Mišlinčka. »Zletimo!« je kriknila Mikioa, kolikor je mogla. Vsi trije so zleteli, na vsakem je visel nmvvljinec. »V hiško nas nesejo, da nas bodo pretepli,« je zavpil eden izmed mravljincev. »Spustimo se — rešimo se!« Mravljinci so se spustili in popadali kakor snopje ua tla. Kričali so, da so bili vsi hripavi: »Čebele debele — ves medek vam pojemo — vse lončke vam razbijemo — perutke vam razgrizemo — niško vam pa kar prevrnemo----------< Mikica, Mišlinček in Mišlunčka so zleteli pred vrata hiške, kjer so se veselo zbirale čebelice. Nekatere so nemirno tekale iz hiške v hiško in dajale že ukaze za sprevod. Ena čebelica je zaklicala Mikici, da bo šla v spremstvu kraljice, ker se je tako hrabro v medveda zakadila. Mišlinček in Mišlunčka sta se najprvo lepo objela, nato poljubila, še nato pobožaila. Ko sta se od veselja najokala, je Mišlunčka pove-dala, da se je izeiibila v kosmatem mucinem ušesu in ni mogla takoj najti izhoda, Šele ko je bila muca maca precej daleč od niške, je skočila iz ušesa. Zjokala se je, ko je bila sama brez ljubega bratca. Mislila je, da bo umrla. Pa je lepo, lepo zadišalo. Lezla je kar naprej i« padla v prelepo rožico. Tam je zaspala. Nekdo pa je pod rožico godel vso dolgo, dolgo noč. Take lepe pesmi: Preljubo veselje, Cigan cigana vpraša, in še lepše. »Striček murenček je bil,« je vzkliknila Mikica. »O, strdček mu-renček je priden in nikomur nič hudega ne stori.« »Pa si dolgo v rožici spančkala?« jo je vprašal bratec. »Čuden, kosmat stric me je zbudil, ki prav debelo govori. Kar prestrašila sem se ga. Mislila sern, da me bo vzel, pa je rekel, da je le po medek prišel.« »Čmrlj je bil — stric čmrlj!« je vzkliknila Mikica. »Kako si pa našla našo hiško — ljuba sestrica?« »Čebelice sem po poti izpraševala. O, saj sem jo dolgo iskala. Dobro, da sem tebe zagledala.« Pod hiško so še vedno razgrajali mravljinci: »Čebele debele — ves rne-dek vam popijemo — vse lončke vam razbijemo-----------« V hiši pa je pelo tisoče in tisoče čebelic: •"•'¦i*!./. ¦- ¦ »Pijmo, pijmo, pijmo doto si vzemimo — balo naložimo — pijmo, pijmo, pijmo - —« 241 Tudi kraljioa je pela. Pela je prelepo o novem domu, o novi hiški, o novi sreči---------- Trotje so pa samo vriskali. »Kraljica mrtva nam leži — naš domek žalosten stoji — —« so se mešali žalostni glasovi iz sosedne hiške z veselimi vriski in vzkliki. . (Konec prihodnjič.)