Dušan Moravec Novejše repertoarne vezi med Zag'rebom in Ljubljano Ko smo poskušali pred poldrugim desetletjem opisati in oceniti razvoj in pomen dotakratnih menjav dramskega repertoarja med slovenskim in hrvatskim središčem,1 smo zapisali ob koncu takele sklepe: hrvatska drama je bila razmeroma že zelo zgodaj stalen gost v repertoarju slovenskega gledališča (Kukuljevič 1862, 1871, 1878; Tomič 1882, 1884); zagrebško gledališče, ki je sicer dokaj kasneje seglo po naših delih (krivda za to kajpada ni samo na hrvatski strani), ima pomembno prednost v tem, da je tvegalo celo krstne predstave slovenskih del, ki so doživljala uprizoritve v Ljubljani šele pozneje ali pa sploh nikoli (Funtek, Za hčer Zgb. 1898; Kvedrova, Tuje oči Zgb. 1905; Kraigher, Školjka Zgb. 1917 — Lj. 1921; Cankar, Hlapci Zgb. sept. 1919 — Lj. dec. 1919); v obdobju med obema vojnama je dalo ljubljansko gledališče razmeroma ugoden in pregleden izbor sodobne hrvatske dramske tvornosti (Vojnovič, Tucič, Begovič, Petrovič, Ogrizovič, Donadini, Kosor, Kulundžič, Dimitrijevič, Feldman, Begovičeva); posebej je treba pri tem poudariti uspehe, ki jih je dosegalo v tem času slovensko gledališče z uprizarjanjem dram Miroslava Krleže (vsa tri besedila glembajevskega cikla); poleg izmenjavanja repertoarja je važna še druga vez med obema gledališčema, ki jo bo treba (tako kakor operne vezi) posebej raziskati: delež, ki so ga dali slovenski gledališki ustvarjalci h graditvi hrvatske odrske kulture in obratno; vlogo, ki so jo odigrali v Zagrebu slovenski umetniki Ignacij Borštnik in Zofija Zvonarjeva, Hinko Nučič in Vika Podgorska, v novejšem času Ferdo Delak in še vrsta drugih, z one strani pa delež, ki ga ima pri graditvi slovenske odrske kulture hrvatski režiser dr. Branko Gavella in vrsta igralcev, ki so z daljšim bivanjem (Dragutinovič, Rogoz) ali s posameznimi gostovanji (Fijan. Ružička-Strozzijeva, Mandrovič) oživljali in bogatili naše uprizoritve. Razmišljanja o takih vezeh preteklosti smo takrat sklenili z željo, naj bi jih v prihodnjih letih poglobili... In če danes vprašamo, kaj smo v teh dvajsetih letih zares storili v tem pogledu, bi bil pravičen odgovor: komaj smo dohitevali tisto, kar je bilo živo že skoraj pred stoletjem. Vendar pa, nekatera srečanja so bila toliko zanimiva in tehtna, da si velja menjave teh dveh desetletij nekoliko pobliže ogledati. Najprej: kaj je storila Ljubljana? Res je, da je bilo mogoče že prvi čas po končani vojni pogosto spremljati predstave hrvatskih del, posebej še zaradi pomembne novosti — nenavadno 1 D. M., Gledališke vezi med Zagrebom in Ljubljano, Novi svet (Lj. 1950, str. 584—601) in Republika (Zgb. 1952, str. 127—134). Tako takratni kakor sedanji pregled upoštevata samo dramske predstave. — Dokumentacija o uprizoritvah Cankarja je večidel pri članku dr. S. Batušiča. — Prim. še prispevke v zborniku »Hrvatsko narodno kazal iste« (Zgb. 1960): S. Batušič, Domači dramski repertoar na zagrebačkoj pozomici; M. Perkovič, Slovenski autori na zagrebačkoj pozornici; S. Samec, Veze izmedu slovenske i hrvatske kazališne umjetnosti. — Gl. tudi kritiko B. Hečimoviča, Književnik 1959, 6. zv. Predstava 96 SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE drama V petek. 24. januarja 1947 Red: Dramski 1.(5) IPrvif 1 PREMIERA Na straži DRAMA IZ RAPALSKIH DNI V TREH DEJANJIH - SPISAL VIKTOR CAR EMIN - PREVEDEL E. & Srenofral: ¡ni. ERNEST KRAN7. Režiser: PETER MALBC Predstava 174 SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE drama V sredo. 17. junija 1953 Izven (56) |Pr»iD PREMIERA JOiitna pKcdstava v Josip KulundžU'* ČLOVEK JE DOBER DRAMA v TREH DEJANJIH - PREVEDEL JANKO MODER Scenofral inf- «reli. Viktor Molka Reiiteri Slavko Jan a Q intimi ---------------- o n a ra a - V soboto, 28. maja 1955 PREMIERA MAKIJAH MATKOVIČ Predstava 201 Izven (79) Na koncu poti DRAMA V DVEH DELIH Po.love«il MILE KLOPČIČ Reži »er: SLAVKO JAN Allaient režije: JURO KISIJNGER Scena: VLADIMIR RIJAVEC Slikar koatninov: MARIJA KOBJJEVA shg @ Milili i @ urnum ORAN« V petek, 12. februarja 1960 Izven 81 (3) p"“ PREMIERA MIROSLAV KRLEŽA ARETEI ali Legenda o sveti Antili velikega števila ponovitev — vendar so bila ta prva leta skoraj vsa v znamenju Krleže. Bojan Stupica je domiselno na novo uprizarjal drame, ki so velikemu delu publike še živele v spominu iz časa Gavellovega dela pri nas: najprej »V agoniji« (18. aprila 1946, Gavella 1933), potem »Gospodo Glembajeve« (16. oktobra 1946, Gavella 1931). V repertoarnem pogledu po vsem tem nič novega, četudi je bila obuditev obeh dram gotovo upravičena in sprejeta s simpatijami. Kar zadeva kvaliteto: kljub zanimivim režijskim prijemom in nekaterim igralskim stvaritvam je bila zlasti nova interpretacija »Glemba-jevih« vendarle preveč iskana, oslcnjena na prezunanje poudarke in ni dosegla nekdanjega, prvega srečanja. Nekaj je prispeval k temu gotovo tudi čas, predvsem pa: pri slovenskem krstu so sodelovali ob Levarju še Nablocka, Kralj, Šaričeva, Železnik, Daneš — igralci, ki se zde v teh vlogah nenadomestljivi. Isto gledališko leto je dalo — 24. januarja 1947 v režiji P. Malca — vendarle tudi »novost« iz hrvatske književnosti, četudi novost samo za Ljubljano: »Na straži«, dramo iz rapallskih dni, ki jo je napisal skoraj četrt stoletja prej (1923) Viktor Car Emin, ob ljubljanski premieri že najstarejši hrvatski pisatelj. Za ljubljanski gledališki svet je bilo to novo ime, čeprav je imelo slovensko gledališče v Trstu njegovo »Zimsko sonce« v repertoarnem načrtu že v letu 1902, v letu 1910 pa je to igro končno tudi res uprizorilo. Njegovi rapallski igri je bilo kajpada potihem naročeno, naj odigra vlogo agitke, saj je njena tematika v dneh vroče pravde za Primorsko, Trst in pisateljevo ožjo domovino Istro nanovo postala aktualna. Po vsem tem je bila uvrstitev v spored razumljiva in prvo srečanje z avtorjem upravičeno, četudi večjega umetniškega dogodka ni bilo mogoče pričakovati. In ko je prišel — komaj čez štiri leta — znova hrvatski avtor na spored, je bil to spet — Krleža. Vendar je bilo to srečanje vabljivejše, saj je bilo delo Ljubljani še neznano, pa četudi starejše od glembajevskih dram: »Vučjak«. Druga vabljivost je bila v tem, da nam je Krležo spet posredoval mojstrski interpret njegovih del, Branko Gavella. In končno, vodstvi obeh gledališč sta poskrbeli za izmenično gostovanje med Zagrebom in Ljubljano — gostovanje z isto dramo na isti večer, v isti režiji, pri kateri je sodeloval isti scenograf Ančka Levarjeva in Marija Vera Prizor iz Kulundžičeve drame »Človek v drami »Na straži« V. Čara Emina je dober« (Tompa). Ljubljansko gledališko občinstvo je imelo pri tem še lepo priložnost: po dolgih letih se je srečalo z umetnostjo dveh svojih rojakov, članov zagrebške Drame — Vike Podgorske in Hinka Nučiča. Bilo je to 16. junija 1951, dobre štiri mesece po ljubljanski premieri (4. febr. 1951). Kritik Ljudske pravice je že v uvodu omenil prednosti, ki da jih je imel zagrebški »team«: igral je svojega avtorja; upodabljal je karakterne tipe lastnega življenjskega ambienta; pomagal mu je miljejsko barvani jezik, ki je v bistvu neprevedljiv. 2e zato je razumljivo, da so bile vidne razlike v načinu obeh uprizoritev. Naš stil, tako je sodil dr. Kralj v omenjeni kritiki, je nekoliko akademsko privzdignjen psihološki realizem z udržano notranjo igro in z relativno skopimi zunanjimi sredstvi, zagrebškega igralca pa označuje teatralno mnogo bolj sproščen igralski slog, psihološka igra z očitnimi poudarki miljejskega realizma oziroma naturalizma. Po vsem tem je bila zagrebška predstava bolj avtentična, ljubljanska kljub razlikam »častna«.2 In za konec še ena razlika: Zagrebčani so igrali v dobro zasedeni, Ljubljančani v na pol prazni hiši. Tako velja, da smo domala vse prvo povojno desetletje samo dohitevali zamujeno ali obnavljali znano, medtem ko imajo prva srečanja z novo hrvatsko dramo dokaj visoko letnico: 1953 in 1955. Pa tudi ko je prišla na vrsto prva novost, Kulundžičeva igra »Človek je dober« v režiji Slavka Jana (17. junija 1953), je šlo sicer res za novo, v Zagrebu 2 Ljudska pravica 21. jun. 1951. še celo neuprizorjeno delo, vendar za avtorja, ki ga je štelo ljubljansko gledališče med svoje stare znance: že 1927. leta je bila na sporedu njegova »Polnoč«. Bila je to prva režija mladega Cirila Debevca, o kateri je pisal Bratko Kreft še zdaj, ob novem srečanju s Kulundžičem, kot o manifestaciji nove dramatike, novih prizadevanj v gledališču in literaturi.3 Vendar, med obema dramama ni samo četrt stoletja, temveč še druga, bistvena razlika: »Polnoč« je pesimistična drama, rojena pod vplivom ekspresionizma iz zmede let po prvi vojni, novo delo našega pisatelja pa preveva misel, izražena že v samem naslovu: človek je dober. Ljubljansko krstno predstavo je obiskal tudi avtor in med izjavami, ki jih je dal v razgovoru po premieri, je posebno značilna tale: čeprav se nekateri liki nekoliko oddaljujejo od onih v drami, so (v Janovi režiji) bolje koncipirani, kakor jih je videl pisatelj sam, zlasti glavna junakinja (Sava Severjeva), da je bolj humana in tragična.4 Resničen poseg v sodobno stvarnost, povezan z mlajšim in pri nas še malo znanim, čeprav že v zadnjih predvojnih letih aktivnim hrvatskim dramatikom, je bila šele premiera drame Marjana Matkoviča »Na koncu poti« (28. maja 1955). 3 Gled. list lj. Drame 1952/53, št. 10. 4 Intervju v Slov. poročevalcu 21. jun. 1953. Prizor iz Matkovičeve drame >*Na koncu poti« (L. Rozman, M. Furijan, L. Potokar) Ljubljanska uprizoritev Krleževega »Areteja« Tisti, ki so sprejemali to delo v dramski spored in tisti, ki so ga ocenjevali, so se zavedali, da gre za enega prvih poskusov svobodnejšega obravnavanja revolucijske tematike v naši dramski književnosti. Zato je tudi sprejela npr. Ljudska pravica premiero tega dela z besedami v naslovu »Na začetku — ne na koncu poti«, kajti Matkovičeva drama je »plug, M je poskušal in v marsičem tudi uspel globlje zarezati brazde za višjo umetniško rast«.5 6 Vendar, kar zadeva ljubljansko postavitev, beremo prav tam sodbo, da je bila — mimo nekaterih igralskih kreacij — docela povprečna, medtem ko je bilo mnenje drugega dnevnika ugodnejše.0 Sicer pa niti ta predstava ni bila — vsaj za slovenske gledališke poznavalce — več novost: že pred ljubljansko premiero so jo odigrali člani Zagrebškega dramskega gledališča na celjskem festivalu domače drame. Razen te Matkovičeve drame je prišlo le še eno hrvatsko delo ta čas do nas neposredno po rojstvu, vendar je bilo to spet delo dobro znanega pisatelja: Krležev »Aretej« (12. februarja 1960). Vladimir Kralj je imel prav, ko je začenjal svojo oceno v Naši sodobnosti z besedami: »Ako se uspešen in priznan dramski pisatelj, kakršen je Miroslav Krleža, po tridesetletnem molku znova 5 V. Predan, 2. jun. 1955. 6 V. Kralj, Slov. poročevalec 5. jun. 1955. 1U97 r.,wu^ r trtruk, .1 wm»*w tftf Premiera r wM», it« ?T Mptfwtni ¡M3 0»U» SokiaadU 0>«vo Gcrvtii NAD PREPADOM DiMOa r trak dolnji* Prsisdtl Ooijui Mor m »c Sem« in kotli**»: M.tan »mina »a»i»er l*.»a Mahnič Stevka Olavint»a Mm lončina Poide Oefman — Jota 7 .«on Miio Koprni Unei F PiMelnik Vele Martin Klemeni Dolinar Morda ta ni OogbO'lo ni»far In mkoil. lahko pa bi m od.g'*to k|a e praiekl jeil In prav tako ta morda bo r podobruh okotilčmA. v kateri ko« detail, kdaj v prthodncttl in>o*ciant; Lucijan O.-el Odrtki mejiter Ud> Demtar ftanvoilja«* Ivan V ranker LatMJar fen! Polrpln KoMurr* je ltde>ola iroiain.es Metinega gtedailtta pod vodarvom Valerija Ilovarjeve in Alojrija Lindiča KAROLINA REŠKA Keandlja v tlirBi dajanilk Prm*aM Di/itn Mjrarsc Stena M.ian »mina »aiiter. Jo»# Tiran Paolo Scerpa, maire metli Saka . Trance PreeelMk Andnla Bel-Mi. tatu trgovec ■ Miro Veber karotina, njagova Jena Alenka Sveleiova P-#no terry, advokat m noia» " Sala Miklavc (Mirko ZupanM Ljudevit Adamič, bog«» melt an In trgovec .j0j# Kraljič, policiji»! »omlaar . . Jonai »ohačak Kapetan banco«»# tandarmerlja Danilo Bailaj Frana, «luga reUega munlcipijk - - Frond Prut Uiti ja r • | Julka Starti#** Popa meUanke Metk» Bučarjeva Marije J I ViadoU 5#nčiča»a Zora Anderličev#, patrtcljka Judita Mannova Gotpa Kor», Ksrollnlna totede kjt» Bojčeva Fremeentl, angletkr admiiAl . Angel Arčon Hoti, jnglelk major Janet Ltvrlh George. angteLki podporočnik . Miran Kalan Patncijka Iv« Zupančičeva Starec lutijan Orel V menjtih vlogah lodaTuja 'vet antambel Godi «a 1*1* U1J na Saki Intpicien: Lucijan Oral Odrtki mojttar: Ladi Demiar Raztvriijava. Vlado Oropal Latuljar Fani Potrpln Kottuma po načn«h Valerije Ilovarjeva je lideiele krolačnlc* Metinega giedaitlča pod vbdktvom V Ilovarjeve in A Lindiča i.r* Dve hrvatski drami v ljubljanskem Mestnem gledališču oglasi, je to brez dvoma literarni dogodek.« Pa ne samo zato. Isti kritik je tudi sklenil poročilo z ugotovitvijo, da je »Aretej« kljub nekaterim pridržkom brez dvoma najpomembnejše dramsko delo, kar jih je bilo po vojni napisanih v Jugoslaviji in nikakor ne zaostaja za velikimi dramskimi storitvami v svetu.7 Tudi Josip Vidmar je pospremil novo dramo na pot s prepričanjem, da ta »humanistična fantazija« »po svoji vsebini ni nič manjšega, kakor moralna bilanca evropske civilizacije, datirana z jesenjo 1938 ... toda ... njene ugotovitve veljajo današnjemu svetu ali vsaj nekaterim njegovim pojavom«.8 Predstava je bila pravi ognjemet misli in domislic, večnih resnic in bridkih izpovedi o naših dneh, ki jih je spremljal intelektualni del publike s pravo naslado, povprečne gledališke obiskovalce pa je zadovoljeval teatralni moment »Areteja«, ki ga pri prejšnjih Krleževih dramah niso bili vajeni. Sicer pa so bila mnenja tudi deljena, med temi obiskovalci kakor med ljudmi v gledališču samem. Zanimivi sta nekje že citirani izpovedi, ohranjeni v arhivu SGM: enega bralca je do kraja prevzela ta »prva filozofska drama jugoslovanske dramatike«, ki da je »brez dvoma na najvišji ravni svetovne dramatike tega tipa«, drugi je prebral celo dvakrat in je sporočal režiserju: »Prav nič ti ne zavidam te intelektualne legende. Odločevala bo le režija.«" 7 V. Kralj, Naša sodobnost 1960, str. 385. 8 J. Vidmar, Gled. list lj. Drame 1959/60, št. 7. " Korespondenca S. Jana v SGM. Roksandičeva drama »Nad prepadom« (M. Kopač, P. Dežman) Prizor iz Cervaisove »Karoline Reške« z A. Svetelovo SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE «drama V LJUBLJANI V soboto, 16. junija 1951 (EuiidTijictil v Uvedbi Ijnbljaukr Drame) Gostovanje v \arodnem Kazališču v Zagrebu Miroslav Krleža HRVATSKO NARODNO K A Z A L I 5TE ZAGREB GOSTOVANJE DRAME MIROSLAV KRLEŽA V U Č J A K 16. VI. LJUBLJANA SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE (z g r a d a opere) K. Tompa, Scena za Krleževega »Vučjaka« Še en skupni imenovalec bi lahko zapisali vsem tem hrvatskim delom, uprizorjenim po vojni: same težke, mračne drame. En sam večer sprostitve je pripravil režiser Jamnik šele poleti 1960 z novo uprizoritvijo (spet stare!) Držičeve komedije »Boter Andraž«, ki ga je že svoj čas po predelavi Marka Foteza in v priredbi Mirka Rupla z velikim uspehom uprizarjal Bojan Stupica. Bil je ta novi »Dundo Maroje«, kot je njegovo pravo ime, zares »renesansa renesanse« in vse tisto, kar je pričakoval od njega dramaturg Filipič v svojem programartičnem zapisu v Gledališkem listu: duhovit, sproščen, barvit, temperamenten in pester spektakel.. .10 In potem spet Krleža, nov in star hkrati: ob pisateljevi sedemdesetletnici in ob umetniškem jubileju Save Severjeve — spet »V agoniji«, to pot v treh dejanjih.11 Tako je bila drama že spočetka zasnovana, napisana pa potem v dveh dejanjih; zdaj, po »Areteju«, se je avtor navsezadnje odločil za prvotno namero. Poznavalce, občudovalce in nasprotnike Krleževega dela je novi poskus razgrel in tako v rojstnem kraju kakor pri nas je bilo izgovorjeno veliko navzkrižnih besed. Josip Vidmar je razsodil takole: s tretjim dejanjem je delo izgubilo nekaj svoje prvotne čustvene romantike, ki v novi verziji doživi vrsto trivialnih šokov; vendar, v novi verziji dobi drama svojo tretjo družbeno 10 Gled. list Ij. Drame 1959/60, št. 11. 11 29. jan. 1963, rež. F. Jamnik. dimenzijo; zlasti dr. Križovec je zdaj predstavnik ne samo odmirajoče gospode, marveč tudi tiste meščanske inteligence, ki je v stari Jugoslaviji prosperirala, drama sama pa ilustracija razmer v stari Jugoslaviji.12 Vendar, vse kaže, da so bili glasovi proti novi verziji močnejši ali, bolj natančno: gledališko vodstvo je bilo zanje dovzetnejše, sicer ne bi dve leti kasneje13 znova uprizorilo — dvodejanske »Agonije«, »po volji avtorja in igralcev«, kot je zapisal Jos. Vidmar.14 Poleg teh osmih hrvatskih dramskih del, ki so zaživela na odru Drame Slovenskega narodnega gledališča, so mogli spoznati ljubljanski gledališki obiskovalci še šest iger v novem Mestnem gledališču, če ne štejemo mnogih amaterskih in polprofesionalnih predstav, zlasti tistih v Šentjakobskem gledališču. To repertoarno dopolnilo je pomembno že zaradi tega, ker sta med štirimi avtorji dva taka, ki ju Drama nikdar ni uprizarjala: Gervais in Roksandič. Prvi je bil na sporedu popularni istrski poet Drago Gervais, s svojo nepre-tenciozno komedijo za vsakdanjo rabo, »Za stanovanje gre«. Avtor je zapisal 12 J. Vidmar, Delo 1. febr. 1963. 13 4. marca 1965, rež. F. Jamnik. 14 Delo, 9. marca 1965. S. Jovanovič in V. Rijavec, Scena za Krleževega »Areteja« HRVATSKO NARODNO KAZALJŠTE ★ K AZAL1ŠTE NAROD NOG OSLOBOBENJA HRVATSKE SiiBoDi, 9. lipnji 194.'». 4. put ___ v V” TESKI CASOVI Druum u 2 »like it uarodoo-oftlohodilačke borb« od Malej« llora Hoda tel j: JOŽO LAURJSNCIO 080 BU: UoKiulja ko u Kuk robu zu-vrijeme uiUikottaci »tičke okupacijo. I’rofts*or dr. Jerko.............. Matej. -tudont l . . . . SaA*. prof ono r I nJRR°Vl «novi Limntz, attent Ooatapoa . . . NVsnauao ......................... Iren a. stmicDUe*.................. Rednik............................. Detektivi ......................... Emil Ktitijaro Marjan Lovri«? Ivo Jaklič Vntroslav Hladi«? Joaij» Marolti Smiljka (k>|{dnnovic Duke Tudi»* Sren Lai»ta Stevo Vojnovič Dragotin Krt'« pred premiero opravičilo, »naj se ljudje vsaj nasmejejo, če imajo že sitnosti s stanovanji«,15 gledališče je to sprejelo in ljudje so se ravnali po njem. Po dnevnem uspehu, ki ga je imela ta lahkotna igra,18 se je naslednja sezona v tem gledališču začela kar z dvema hrvatskima besediloma. Ni bil zgolj slučaj: tisto leto ni bilo predloženo za uprizoritev niti eno slovensko delo, Narodno gledališče v Zagrebu pa je imelo prejšnjo sezono na sporedu polovico domačih dram! Ko so izbirali komedijo, so se v Ljubljani odločili spet za Gervaisa, to pot za njegovo »zgodovinsko« veseloigro »Karolina Reška«, samo zelo od daleč zgodovinsko, vendar polno šegavih domislic in duhovitih klepetov, obmorskega kolorita in galskega humorja, tako značilnega za tega Istrijana s francoskim priimkom. Resnejši del sporeda pa je izpolnil — in celo začel sezono — mladi Duško Roksandič z »dramo izgubljenega zaupanja«, kot so jo krstili, »Nad prepadom«. Nekaj mesecev prej je bila krstna predstava te drame v Zagrebu in v njej je Roksandič že razmeroma zgodaj kritično analiziral pozneje priljubljeno temo — spopad znotraj odporniškega gibanja. Drama je postavljena sicer v nedoločen kraj in čas: »Morda se ni dogodilo nikjer in nikoli, lahko pa bi se odigralo kje v preteklosti in prav tako se morda bo, v podobnih okoliščinah, * 10 * 15 Gled. list Mest. gled. lj. 1951/52, št. 3. 10 Prem. 15. jan. 1952, rež. L. Potokar. 3 Dokumenti 33 ©hrv “ 'K*i> HRVATSKO NARODNO KAZALIŠTt i>.> *.AZAiiiie i A ft u t » rvd hab - «i a tu * UBOTA. I STUOMOCA 1*11 IZ V AN MITHATI VELIKA PUniARIJA rs //¿1*4 cyMi srn» . T ¡t 1 TMT- J ?a M tja.Ih- ! ■ m «» KM IHH' M UI41OT4 x NOftu« now> 14 m h tOČtTAK V ZV BATI »Vtira OKO xz »ata PIVI IUT •*04014 X *00*0 NO « » Cm*mX >»■ otto mj* . m*v> n N« »• »M N» m*. •V < «rx»u SIKVATSKO MAKODNO KA/ALIŠTE tmrc ,-uulrt__»OIH_______,n »jtuu „u m SUBOTA. 7. SVIBNJA 1949 GOSTOVANJE GRAME SLOVENSKOG NARODNOG GLEDALIŠČA LJUBLJANA BRATKO KRKFT Krajnski komedijanti v kateri koli deželi kdaj v prihodnosti«, vendar je ni bilo težko navezati tudi na naše razmere, čeprav se je avtor pred tem zavaroval.17 Nekaj let pozneje je presenetil isti dramitik s pravo odrsko igračko, »sodobno variacijo na zelo staro temo«, kot jo je imenovalo gledališče, ali *Babilonski stolp«, kakor ji je dal avtor naslov.18 Pisatelj je želel s humoristične strani osvetliti občečloveški problem, odnos moškega in ženske, v današnjem družabnem okviru; želel si je lahkotno komedijo, hkrati pa je hotel ohraniti resnost teme in problema. Do neke mere so taka prizadevanja njemu in režiserju uspela, četudi povprečja ne tekst ne uprizoritev nista presegla. Poleg teh dveh manj znanih avtorjev sta spregovorila z odra Mestnega gledališča še dva dramatika, ki sta bila v teh letih tudi na sporedu osrednjega ljubljanskega dramskega odra: Kulundžič in Držič. Kulundžičeva igra »Usode« je pomenila po drami »Človek je dober« novo sodobno temo in hkrati novo varianto teze, ki jo razodeva že naslov prej uprizorjene drame: sedem usod sedmih deklet, ki jih druži enako zanimanje (študentke igralske akademije), življenje pa jih tre, vendar končno vse najdejo svojo pot (kajti ,človek je dober*). Tudi to pot je bila krstna predstava v Ljubljani, prej so igrali le nekaj teh »usod« na poljavnem večeru v Beogradu, sprejeta pa je bila z dokaj deljenimi pogledi.19 In, končno, še primer dubrovniške renesančne igre, vendar so izbrali manj znano Držičevo besedilo: »Tripče de Utolče«. Odrska obnovitev dr. Vojmila 17 Prem. 25. sept. 1952, rež. M. Mahnič; prim. Gled. list Mest. gled. lj. 1952/53, št. 1. 18 Prem. 24. maja 1958, rež. J. Tiran. 19 Prem. 30. jan. 1958, rež. J. Gale. HRVATSKO NARODNO KAZAUŠTE DRAME SL0VEMSK06 NARODNOG GLEDALIŠČA LJUBLJANA IVAN CANKAR MATIJ BOR 9 b.X ■ U 19 JO »«ti ZA DOBRO NARODA 3.x ZVIJEZDE SR VJEČNE km u 19 JO sati «KMOOAJA UlAlMCA OO t% IN NA UM VOJ »LACAJNl VLAŽNI O »NI OO 10 DO IM) Rabadana je doživela v Ljubljani spet — »praizvedbo« (24. januarja 1959) v režiji Jožeta Tirana, veliko razprodanih hiš in pozneje celo predstave na prostem, v preddverju ljubljanskih Križank. Tako so videli ljubljanski obiskovalci v dvajsetih letih štirinajst del sedmih hrvatskih avtorjev v dveh gledaliških hišah. Nekaj priložnosti za izpopolnitev tega razmeroma skromnega izbora, posebej še, kar zadeva sodobno dramo, so dala nekatera srečanja ob gostovanjih zagrebških ansamblov, saj so ti izbirali dramska dela za na pot večidel med domačimi primeri sodobne in klasične drame. Prvo gostovanje (1948/49) je bilo sicer v znamenju Shakespeara in Gorkega (Othello, Vaša Železnova), sledilo pa je vsaj za Ljubljano kar se da vabljivo, že omenjeno izmenično gostovanje s Krleževim. »Vučjakom«. Po neopravičljivo dolgem presledku je dala za tem pobudo za nove obiske v Ljubljani Prizor iz Kreftove »Velike puntarije« v Zagrebu (na desni H. Nučič kot župnik Babič) šele »Linhartova jubilejna sezona« in takrat smo se srečali kar s tremi hrvat-skirni dramskimi deli, ki so bila po večini nova, za Ljubljano pa vsa nova: najprej z Marinkovičevo »Glorijo« (8. marca 1957) v izvedbi Narodnega gledališča, v maju pa (3. in 5.) najprej s Kolarjevo igro »Svojega telesa nosvod. potem s pri nas še ne igrano Krleževo dramo »V logorju«, z dvema predstavama, ki .KOMORNA POZORNICA ItltVAltKOG NAK0ONOG RAZ AiliTA AUIOTA II OMOIU IMJ AFERA TVOtNIC* 0 U H A N A Z A O S ( ■ (Motali-Mori-leb MiMIIIIi U DIAMI MN I n. xi nu $ U M A MfMIIIU U OVIRI M N K «A XI IM1. NIIOU ŠUBIC ZRIMŠKI • IINIMATOCIAI li IIRVATSKO NARODNO KAZAUSTE VEDRO KAZAUSTE ZAGREB TRG MARŠALA TITA A . PIAMA UO*&fitOG NAVOCMOG CAIOAUKA — UVALAMA O y. ANTIGONA 8 VUtmt d/ruetJ Dtn 90- 4 Dim 4S0- t: RIU'« ORO ■ Z u. 5 o o TiTSTADRRIAJDBtl ARNA SL/ONA'.NiA'A".'Lflii^ A sta obe nastali pod vodstvom dr. Gavelle. Tako kakor prva leta »Vučjak« je bila tudi kasneje, 28. aprila 1960, zanimiva vzpodbuda za primerjanje gostovanje z »Aretejem«, ki smo ga komaj dobra dva meseca prej sami uprizorili, nič manj privlačen pa ni bil drugi večer tega gostovanja, ki nam je dal prvo priložnost za srečanje z veselim igrokazom Tituša Brezovačkega, z »Diogene-šom«, spet v Gavellovi režiji. In končno »Glembajevi«, svoj čas v Ljubljani tako popularna predstava, 12. oktobra 1961. Če pogledamo podobo še z druge plati in poskušamo odgovoriti na vprašanje, kaj se je slovenskega dajalo v hrvatskem gledališkem centru, je rezultat še skromnejši. Res je sicer, da so nas Hrvatje v prvih mesecih po vojni prehiteli: Borovo »Težko uro« so uprizorili desetkrat zapored že od 31. maja 1945 naprej, vendar je bila to predstava partizanske igralske skupine, Kazališta na-rodnog oslobodjenja Hrvatske, ki je imelo to delo že na osvobojenem ozemlju v svojem repertoarju. Bila pa je, kot vse kaže, toliko prirejena, da bi bila bolj vznemirljiva, saj se je dogajala »u Zagrebu za vrijeme ustaško-nacističke okupacije«. Režiral je Jožo Laurenčič, igrali pa so tudi Kutijaro, Sven Lasta, Krča itn. Bila je torej predstava s poklicnimi igralci in v velikem zagrebškem gledališču, vendar je v redni repertoar HNK kajpada ne moremo šteti. Tako velja, da je prišel prvi slovenski avtor na povojni zagrebški oder pozneje, po novih ljubljanskih srečanjih s Krležo, prav tiste dni, ko so uprizarjali v Ljubljani Viktorja Čara Emina dramo iz rapallskih dni: bil je to Cankar, njegov »Kralj na Betajnovi« (prem. 31. jan. 1947), ki ga je poznala zagrebška publika dotlej le v prevodu Božene Begovičeve po uprizoritvi v gledališkem studiu 1933. leta. Nova predstava je bila svojevrsten dogodek, pripravljen z vso pozornostjo: v foyerju je bila priložnostna razstava, ena izmed repriz je imela slavnosten značaj ob 30-letnici pisateljeve smrti, tudi tisk je predstavo skrbno spremljal in komentiral, predvsem pa je bila deležna vsega priznanja s strani publike: ohranila se je na sporedu vse do pomladi 1952 in nič manj kakor štiriinšest-desetkrat je zaživela na odru. Tudi to pot so porabili prevod Božene Begovičeve, režiral je Ferdo Delak in tudi župnika je igral slovenski rojak, dolgoletni član zagrebške Drame Hinko Nučič. Kritika je sprejela Delakovo uprizoritev kot eno najboljših zagrebških predstav po osvoboditvi, Cankarjevo delo pa je razlagala skorajda brez izjeme po Ziherlovi študiji, z edinim poudarkom na družbenem in ekonomskem ozadju igre, ki da »govori o razvoju kapitalizma u patriarhalnoj seljačkoj sredini«, o družbeno ekonomskem procesu, ki je naglo menjal odnose proizvodnje in družbeno strukturo itn.20 Z veliko bolj deljenimi mnenji je bila sprejeta druga slovenska premiera, Kreftova dramska kronika »Velika puntarija«, ki bi morala biti že zaradi snovi prav toliko vabljiva za Hrvate kakor za Slovence (prem. 1. nov. 1952). Prevod je bil skupno delo Ferda Delaka in Jakše Kušana, režija pa prav tako skupno delo dveh takrat še zelo mladih absolventov zagrebške Akademije, Mladena Škiljana in Kaste Spajiča. Sodelovala sta tudi oba slovenska člana, Vika Podgorska v Vlogi Uršule Hening in Hinko Nučič, ki se je ob tej predstavi, v vlogi župnika Babiča, poslovil od rednega dela v gledališču, medtem ko je bil Gubec Emil Kutijaro, igralec, ki je upodobil to vlogo že pred vojno pri pollegalni izvedbi v Banjaluki. 20 Glas rada in Naprijed 7. in 15. febr. 1947. r m rsFassfasfšr,— ' isti!;»* „ ¡giüüg m ... 'IJIIglfES ..1^,,... j,.~ ~ I ZAGREBACKO DRAMSKO KAZALIŠTE * MESTNO GLEDALIŠČE IZ LJUBLJANE VEČER V ČITAVNICI 9 ZAGREBACKO DRAMSKO KAZALIŠTE MESTNO GLEDALIŠČE IZ LJUBlIANE MARTIN KAČUR ■ sr. Š-.a» R spl... # IPfer VL,n. rif.»4 J 2%. jm. JUunê - sn tarjtf • Če pravimo, da so se pokazala to pot hudo deljena, pa tudi precej negativna mnenja, je treba pripisati še opombo, da je bila manjše naklonjenosti deležna predvsem izvedba. V delu Bratka Krefta, ob Cankarju največ igranega slovenskega avtorja, kakor so pisali o njem, so vsi videli odlike, tako v risanju značajev, ostrini dialoga, v ne črnobelem slikanju.21 Očitali pa so gledališču, da je namenilo študiju prekratek rok in premalo skrbi, zato da je bilo hladno sprejeto pri publiki tako delo kakor režija in izvajalci. Četudi so videli v delu slabosti, so vendar pisali, da bi bilo na tujem to že klasično gledališko besedilo, material za mnoge nove poskuse.22 Po petih ponovitvah drame niso več uvrščali v spored. In potem so tekle sezone brez slovenske drame vse do slavnostnih dni leta 1960, ko je povabilo Hrvatsko narodno kazalište slovenskega režiserja Slavka Jana z željo, naj bi itudi na zagrebški oder postavil svoj uspeli koncept Cankarjevih »Hlapcev«. Svečana premiera je bila 26. novembra, reški igralec Veljko Maričič je nastopil kot gost v vlogi Jermana, njegovo mater pa je igrala ob tej svečani priložnosti Mila Dimitrijevič, ki je preživela do takrat že šestinšestdeset let na gledaliških deskah. Predstava je bila v okviru slavnostnih dni in take so bile v veliki meri tudi ocene, vendar ne čisto brez pripomb o nalomljeni koncepciji, ki da kljub impresivnim stvaritvam ni bila stilno prečiščena.23 Izjemne pozornosti sta bili deležni zadnja leta v Zagrebu dve novejši dramski besedili, ki sta si tudi doma pridobili sloves: »Afera« Primoža Kozaka in »Antigona« Dominika Smoleta, obe v Kazališnem studiu. »Afera« (prem. 27. okt. 1962) je bila sprejeta zlasti pri mlajših ocenjevalcih z vsemi simpatijami in podrobnimi, pogosto zapletenimi analizami, primerjali so jo s Sartrovimi »Umazanimi rokami«, ji dajali »po širini zamaha«, po »strogosti dramskega izraza« itn. prednost pred Sartrovo dramo in ugotavljali, da v Zagrebu ni dobila take interpretacije, kakršno bi zaslužila.24 . Tako kakor »Afera« je poldrugo leto kasneje tudi »Antigona« z uspehom osemkrat zaživela na istem odru (prem. 26. febr. 1964), vendar so to igro ljubitelji modeme drame že poznali po gostovanju ljubljanskega gledališča v jubilejni sezoni HNK, zdaj pa so jo spoznali v izvedbi Zagrebškega dramskega gledališča. Dvakrat je odprlo svoja vrata slovenski drami tudi gledališče Komedija. Najprej je uprizoril Dino Radojevič Cankarjevo »Pohujšanje« (Sablazan u dolini sv. Florjana, prem. 1. aprila 1961), v najnovejšem času pa režiser D. Švare Torkarjevo doma še neuprdzorjeno igro »I opet taj Švejk« (prem. 2. okt. 1962). Ta je ostala skoraj docela neopažena v zagrebškem tisku, le prevajalec B. Žga-njer nam je ohranil v mariborskem Večeru sporočilo o tem dogodku: da je Torkar obudil iz groba Haškovega junaka in ga postavil v sodobno okolje, kjer je duhovit .poklicni bebec* povedal nekaj pikrih pripomb na račun sodobnega sveta; da je bilo besedilo samovoljno črtano; da režiser ni upošteval avtorjevih navodil; in, končno, da sta premiero prezrla vodilna zagrebška časnika, popol- 21 Nar. list 3. nov. 1952. 22 Prav tam, 27. nov. 1952. 23 Vjesnik 6. dec. 1960. 24 Vjesnik 31. okt., tudi Telegram 2. nov., Več. list 27. okt. 1962 itd. Zadnja slovenska igra v Zagrebu: Torkarjev »Svejk« dnevnik pa jo je dokaj neugodno ocenil.25 Naj bo že kakor koli: prav gotovo gre tudi ob tem najnovejšem srečanju za ne prav pogost, vendar značilen primer — krst slovenske drame na tujem odru, pa prezrt tam in doma. Prej smo zapisali: Ljubljana je videla štirinajst del sedmih hrvatskih avtorjev v dveh gledaliških hišah. In Zagreb? Če ne upoštevamo kratke Borove igre v izvedbi partizanskega teatra, govore številke takole: sedem del petih slovenskih avtorjev na treh scenah, če štejemo Studio posebej. Vendar, tudi to pot so gostovanja marsikomu omogočila, da je lahko dopolnil to skromno podobo, zlasti še, ker so Ljubljančani ob vseh gostovanjih še bolj zvesto kakor Zagrebčani odbirali domača dela. Tak namen je bil poudarjen pri obeh večjih gostovanjih, med katerima pa je žal celo desetletje: ob prvem, še pred izmenjavo »Vučjaka«, je ljubljanska Drama obiskala Zagreb s Cankarjevimi »Hlapci« in Kreftovimi »Krajnskimi komedijanti« (1949), kasneje pa spet s Cankarjem, to pot z njegovo satirično komedijo »Za narodov blagor« in s takrat novo Borovo igro »Zvezde so večne« (1959). Izpisovanje časopisnih odmevov bi ne imelo pravega pomena, saj vemo, da so ob gostovanjih zapisane sodbe pogosto bolj vljudnostne kakor kritične, vendar je veljavna splošna ugotovitev, da je sprejemala publika te obiske s 25 Večer 26. ckt. 1965. SPOMEN PRIREDBA KULTURNO PROSVJETNOC DRUŠTVA »SLOVENSKI DOM« U ZAGREBU 19 4 5. - 1955 VRNITEV BLAŽONOVIH iPOVRATAK BLAŽONOVIH) simpatijami in da so mnoge bolj vabile v gledališče slovenske igre, ki so jih igrali slovenski igralci, kakor pa primerjava zagrebškega, gotovo najbolj avtentičnega »Vučjaka« s tistim, ki so ga pripravili v Ljubljani, pa četudi pod vodstvom istega režiserja (razumljivo je, da je bil ta obisk za Ljubljančane veliko bolj mikaven in celo poučen). Podobno privlačnost je imelo tudi gostovanje novega ljubljanskga Mestnega gledališča na odru Zagrebškega dramskega gledališča (1957), saj je pokazalo poleg še neznanega Cankarja, odrske priredbe »Martina Kačurja«, tudi nekoliko nenavadno gledališko improvizacijo z Vilhar-Mahničevim »Večerom v čitavnici«. Takega priznanja, četudi v drugem smislu, je bilo deležno le še gostovanje s Smoletovo »Antigono« (SNG 1960). Ljudje so menda spraševali, tako je poročal eden od kritikov, zakaj še ena Antigona? — ta pa je odgovarjal: ne gre še za eno Antigono, temveč za novo in sodobno delo.26 Ob teh gostovanjih so pokazala ljubljanska gledališča še nekaj novosti, tako Borov »Pajčolan iz mesečine« in Štefančevo igro »Včeraj popoldne« (MGlj 1960) in Zupančičevo »Hišo' na robu mesta« (SNG 1962). Nekaj priložnosti za srečanje s slovenskimi dramskimi teksti, ki smo jih pri dosedanjem naštevanju pogrešali, so dala še gostovanja drugih slovenskih ali jugoslovanskih gledališč in tudi nekateri nastopi amaterskih skupin. To sicer že presega okvir našega razpravljanja, saj je namenjeno le vezem med Zagrebom in Ljubljano, zato naj bodo omenjena le tista dela, ki jih nismo srečali prej: gledališka družina iz Siska je uprizorila Borove »Raztrgance« (Noč u Glubokom, 1947); Narodno gledališče iz Šibenika Mire Pucove-Miheličeve »Ogenj in pepel« Hrvatsko Narodno KazaliJte u Zagrebu MALO EA2ALIŠTE ftml» tim JliKlSl #»■ »«ta iSMiUm um sn» iHncUi trmttn t«!0H 11**1» 11*1*11* PREMIERA „VESELI DAM“ Mittii-«-lA »»«e ieni •'--■If - » MR IMM r> l~-«A. -1« *•«• MA» ~ k »im» * r«n H' R '• I» I •• V,•-■u.. UDD»W a.»a«M. ttn« n»»«»«. »•** »tA»fco (1950); Narodno gledališče iz Osijeka Kreftove »Celjske grofe« (1950); Slovensko narodno gledališče iz Trsta Josipa Tavčarja igro »Pekel je vendar pekel« (1959). Vendar, četudi naš pregled ne upošteva amaterske dejavnosti, bi bilo zelo krivično, ko bi docela prezrli prizadevanja in uspehe zagrebškega Slovenskega doma, saj je dalo to kulturno društvo na poklicnih zagrebških odrih in pod strokovnim vodstvom slovenskega režiserja, člana zagrebške Drame Hinka Nučiča dolgo vrsto ljudskih iger, pa tudi resnejših dramskih del, ki ne v zagrebških poklicnih gledališčih, ne ob ljubljanskih gostovanjih niso prišla na vrsto. Že prvo jesen po vojni so igrali Klopčičevo »Mater« in gostovali z njo tudi v Sloveniji, še v isti sezoni, na pomlad, je prišel na vrsto Linhartov »Matiček«, leto kasneje Jurčič-Govekarjev »Deseti brat« in ob tridesetletnici Cankarjeve smrti »Pohujšanje«, ki je imelo, tako kakor »Matiček«, kar sedem ponovitev. Kasneje je prišla med Cankarjevimi dramami na spored celo doma tako poredko uprizarjana »Lepa Vida« (1954), med novimi resnimi besedili Potrčeva igra »Lacko in Krefli«, med starejšimi komedijami Detelov »Učenjak« in med sodobnimi Borova v ljubljanski Drami nekaj let prej odstavljena »Vrnitev Blažonovih« ob desetletnici nepretrganega dela dramske sekcije društva (1956). To društvo je prvo uprizorilo, poleg nekaterih manj pomembnih besedil, Golarjeve »Slepe miši« (1958), z Marinčevo igro »Ad acta« pa je v juniju 1959, neposredno pred Nučičevo boleznijo, njegova prizadevna dejavnost zastala. Taka dejavnost, posebej pa še gostovanja, vsaj do neke mere blažijo ostrino ugotovitve, da repertoarne menjave v tem dvajsetletju niso bile kaj vzpodbudne, četudi je bilo mogoče videti tako v Zagrebu kakor v Ljubljani nekaj zanimivih in tudi dobro uprizorjenih primerov slovenskega ali hrvatskega dramskega slovstva. Récents rapports entre les répertoires de Zagreb et de Ljubljana L’auteur complète ici son étude sur les rapports plus anciens entre les capitales de la Croatie et de la Slovénie qu’il avait publiée dans les revues Novi Svet (Ljubljana 1950) et Republika (Zagreb 1952). Il constate que les rapports des vingt dernières années sont moins féconds qu’aux époques passées, pourtant, quelques pièces intéressantes furent échangées. Le public de Ljubljana eut l’occasion de connaître une série des pièces de Krleža, déjà connues (comme Les Glcmbay, L’Agonie), de nouvelles (comme Arétée), ou d’autres qui jusqu’alors n'avaient pas été représentées (» Vuč jak« Le village des loups). Pour la première fois on vit figurer au répertoire de Ljubljana l’auteur croate Viktor Car Emin avec sa pièce »-La sentinelle«« (1923) rappelant Rappalo et qui lors de la crise de Trieste était devenue de nouveau actuelle. La litérature croate moderne fut représentée par Kulundžič et Matkovič, la renaissance de Dubrovnik par Drzié. Toutes cas pièces furent jouées au Théâtre national de Ljubljana, tandis que le Théâtre municipal donna Gervais et Roksandié. Quelques auteurs furent joués dans les deux théâtres. Zagreb représenta immédiatement après la guerre l’auteur dramatique de la Résistance Matej Bor. Suivirent les pièces de Cankar et des auteurs contemporains B. Kreft, J. Torkar, P. Kozak et D. Smole. En plus des oeuvres mises au répertoire des théâtres de Zagreb et de Ljubljana, il faut souligner l’importance des tournées, les théâtres donnant toujours des oeuvres caractéristiques de leur pays. Un exemple intéressant de cette collaboration fut la représentation de la pièce de Krleža »Vučjak« donnée à Zagreb par le Théâtre de Ljubljana et à Ljubljana par le Théâtre de Zagreb, le même jour (1951). France Brenk: Prispevek k zgodovini slovenskega in jugoslovanskega filma do 9. maja 19IS Filmografijo slovenskih filmov med letom 1898, ko so posneli na ozemlju današnje Jugoslavije prvi film (»Razgled Ljubljane«, ki pa najbrž ne živi več), in letom 1945, ko so posneli filme o osvoboditvi Beograda, Zagreba in Ljubljane, poznamo. Slovensko filmsko bibliografijo sestavljajo kandidatje režiserji in dramaturgi Akademije za gledališče, radio, film in TV v Ljubljani; v svojih seminarskih referatih registrirajo in interpretirajo, kar je bilo med letom 1896— ko je izšlo 16. novembra prvo natiskano vabilo k prvi filmski predstavi v Ljubljani, in sicer v Slovenskem narodu — in pa letom 1965 napisanega o filmu v našem tisku. V Filmski kulturi, »jugoslavenskem časopisu za filmska pitanja«, izhaja že dlje »gradivo za zgodovino jugoslovanskega filma«, čeprav nenačrtno in revialno atraktivno. Tako postaja pri nas zgodovina filmske kulture vse bolj razvejan pred-viet in problem, ki prerašča iz zgodovinskih korenin v naš čas, v njegovo filmsko — in kar je vse bolj pomembno — v njegovo televizijsko prihodnost.