Lelo il.
Celovec, 9. ar U 1948
Številka IS
Povračilo zaplenjenega premoženja
Od tuk. deželne vlade smo prejeli sledeče obvestilo v priobeitev:
»Koroška deželna vlada je že v poletju 1945 sklenila popraviti tako hitro, kot je to . le mogoče, vse krivice, ki jih je med vlas do nacizma prestalo koroško prebivalstvo in še posebej koroški Slovenci, in sicer še preje, kot bi bilo vse to z zakoni urejeno.
Z domačij pregnanim posestnikom so bila zato njih prejšnja posestva zopet ppvr= njena.
Po pogajanjih s prizadetimi je deželna vlada v maju 1947 dovolila zopetno ustano= vitev slovenskih gospodarskih zadrug. Ti ukrepi deželne vlade so pa v krogih oško,-dovanih posestnikov in zadrug ustvarili zmotno mnenje, da je bil z dejansko vrni= tvijo zvezan tudi zemljiškoknjižni pošto, peli in da so bili s tem oškodovanci tudi. pravnoveljavno zopet vpeljani v svoja sta, ra posestva.. Vendar to mnenje ni pravilno.
Z zakoni o vrnitvi posesti, sklenjenimi v februarju 1947, je bilo določeno, kaj pnora , oškodovani posestnik storiti, da doseže tu, di pravomočno posest svojega premoženja.
Tretji zakon o vrnitvi posesti določa, da morajo biti zahteve oškodovanih lastnikov na vrnitev njim odtegnjenega premoženja priglašene pri deželnem sodišču v Celovcu tekom enega leta po uveljavitvi .(stopitvi V veljavo) tega zakona, sicer da lastniki iz, gube vse pravice na svoje zahteve. Zadnji !• o k z a v 1 o ž i t e v t e h v 1 o g j e 31. d e= cember 1948. Pravočasna vložitev pro= žen j je za vsakega oškodovanega lastnika zelo važna in sicer iz sledečih razlogov:
1.	Dokler oškodovani lastnik ni vnešen kot tak v zemljiško knjigo, je nemogoče Vzeti na posestvo posojilo.
2.	Oškodovani lastnik ima pravjfo, za, htevati dohodke posestva, ki so bili prido, hijeni v času njegove odsotnosti.
- Teh dohodkov ne more več zahtevati, če • prošnja za vrnitev imovine ni bila pravo. Časno vložena.
3.	Stanarinske in najemniške pogodbe tudi pri lastni potrebi ni mogoče odpove, dati, če oškodovani lastnik svojih zahtev ni pravočasno uveljavljal.
4.	Oškodovani lastnik ima pravico zahtevati črtanje vseh v čagu njegove odsotno, sti v zemljiško knjigo vnesenih stvarnih Pravic. Pravtako lahko zahteva obnovitev Postopka glede zemljiškoknjižno zavarova, hih javnih dajatev ali davčnih kazni, ki so hile predpisane med nemško zasedbo.
Prekoračili bi okvir tega kratkega obve, stila, ee bi hoteli našteti vse pravne posle, dice, ki nastanejo pri vrnitvi premoženja Po vrnitveni komisiji. Vendar se da že iz Podanih izvajanj razbrati, kako važno je, da oškodovani posestniki pravočasno, to je Pred 31. decembrom 1948, vložijo prošnje Pri. vrnitveni komisiji na deželnem sodišču
Celovcu. Posebej opozarjamo še na to,, da öi potrebno plačevati nikakršnih kolekov (»štempljev«) in sodnih pristojbin. Po, s t o p e k pri vrnitveni komisiji j e p o p o 1,
11 o m d brezplačen.
Zakon določa, da se mora odvzeto pre, ^oženje vrniti v stanu, v kakršnem je bilo dne 31. julija 1946. Ker pa so bile na pod, tngi ukrepov koroške deželne vlade vrnie, ha. skoro vsa posestva m'ihovim upraviče, him lastnikom že v letu 1945, bo za obseg hi stanje premoženja, ki naj se vrne, mogo, ce vzeti kot podlago pač samo čas, ko se je ženitev dejansko izvršila.
Zahteve na povrnitev njim odvzetega Premoženja morejo uveljavljati pri vrni, yVeni komisiji tudi (gospodarske) zadruge hi druga združenja, ki so bila med nacisti, čno dobo oškodovana, vendar samo,' če so •vejo pravno osebnost zopet dosegla, to je, (Nadaljevanje na 2. strani)
Pomir| enie v Berlina
S 1. aprilom so sovjetske zasedbene oh, lasti v Berlinu sporočile britanskim, fran, coskim in ameriškim zasedbenim oblastem, da zahtevajo poostreno nadzorstvo prome, ta med Berlinom in zapadnimi predeli Nem, čije. V britanski noti, ki so jo poslali v odgovor na sovjetsko noto, so izjavili, naj preložijo stvar za 15 dni, da bodo lahko razpravljali o tem. Razen tega poudarjajo v britanski noti, da sovjetske oblasti nima, jo pravice nadzorovati vlakov z britanskim osebjem. Namestnik francoskega vojaškega guvernerja je v neki noti ugotovil, da skle, nejo takšne sklepe samo na konferenci vseh štirih velesil. x
Sovjeti so vkljub temu ustavili 1. aprila hritanski vojaški vlak in ga pridržali na meji..
V ameriškem predelu Berlina so obkolili ameriški vojaki glavno železniško poslop, je, ki je služilo Sovjetom za upravljanje železniškega prometa v vzhodni Nemčiji. Ruskim vojakom so dovolili, da se iz pošlo, pja odstranijo. V poslopje pa ni smela no, bena oseba.
Poveljniki ameriškega letalstva v Evro, pi so se posvetovali o številu letal, ki so potrebna za takozvani zračni most v Berlin. Štabni šef ameriškega letalstva v Evropi je izjavil: »Mi smo pripravljeni na vsako možnost.« t
Zaradi nenadne zapore vlakov je nastal nenavaden položaj za rudnike v Braun, schweigu, ki ležijo deloma v ru:ki coni delo, ma pa v britanski. Okrog 1609 rudarjev, ki morajo na poti v službo prekoračiti rusko
Pogodba med Finsko in Rusijo
Pogajanja med Finsko in Sovjetsko, zvezo glede sklenitve zavezniške pogodbe so končana. Po določilih te pogodbe Sovjetska zveza v mirnem času nima pravice graditi vojaških oporišč na Finskem.
. član finskega odposlanstva v Moskvi, je sporočil zastopniku INS, da. so dosegli v vseh točkah pogodbe sporazum. Seje so se vršile ,v izredno prijateljskem duhu.
Najvažnejše točke te pogodbe so:
1.	Sovjetska zveza ne dobi pravice, da gradi v mirnih časih vojaška oporišča na Finskem.
2.	Odločitev, glede eventualne nevarno, sti napada na Finsko in poziv, naj ji poma.
Trgovska pogodba z jagoslavifo
že nekaj časa poizkušajo poživiti avstrij, ski blagovni promet z Jugoslavijo in ga po, staviti s pomočjo trgovinske pogodbe na široko in močno podlago.
V tem smislu je avstrijski minister za trgovino dr. Kolb že dvakrat sprejel jugo, slovanskega političnega zastopnika, opol, nomočenega ministra Jaka Avšiča. V teku pogovorov med njima se je izkazalo, da že, lita obe državi pričeti pogajanja. Avstrij, ski minister dr. Kolb je poudaril, da je Av, strija zmožna izvažati visokovredno blago in je mogoče skleniti trgovinsko pogodbo samo, če je Jugoslavija pripravljena doba, vljati v zameno tudi visokovredne pro, izvode.
Minister Jaka Avsič, ki je odpotoval v Beograd, da poroča o uspehu pogovorov z avstrijskim ministrom, je nesel s seboj za jugoslovansko vlado povabilo k trgovinsko, političnim razgovorom na Dunaju med 10. in 20. aprilom.
VAŽNO OPOZORILO
S tem in prihodnjim tednom bomo ustavili pošiljanje „Koroške kronike“ vsem poštnim naročnikom (abonentom), ki še niso poravnali zaostale naročnine za preteklo leto. Istočasno bomo vsem takim poslali tudi položnice, če bo kateri naročnino poravnal, mu bomo po prejemu denarja ponovno pošiljali čašo-? pis.
Istočasno bomo poslali poštne položnic® tudi ostalim naročnikom, katere prosimo, da se jih poslužijo in nakažejo naročnino" za prihodnje mesece, za kolikor pač kdo hoče. Mesečna naročnina j® od aprila dalje 2 šilinga, kot smo že pred par tedni objavili.
Uprava „KOROŠKE KRONIKE“
ga Sovjetska zveza si pridrži Finska. V slu, čaju napada bo Finska takoj zaprosila za pomoč.
3.	Sovjetski zunanji minister Molotov je sprejel finski pogoj v vojaških klavzulah, na podlagi katerega se omeji Finska v slu, čaju vojne na obrarrfto svoje lastne dežele in tudi sama ugotovi, kdaj obstoja nevar, nost napada.
Iz Moskve so sporočili, da so pogodbo že podpisali.
cono, so Rusi 1. aprila zadržali in jih o po, zorili, da morajo naslednji dan imeti pro, pustnice s sliko.
Ker so ostali zavezniki zaradi ruske kon, trole vlakov uvedli zračni promet z Berli, nom in zapadnim predelom Nemčije, so ru= ska letala pričela spremljati letala ostalih zaveznikov. Prišlo je do velike katastrofe, pri kateri je izgubilo življenje 15 oseb. Ne, ko rusko lovsko letalo se je zaletelo v brL tansko potniško letalo, pri čemer sta strmo, glavili obe letali in zgoreli.
Britanski general Robertson je osebno protestiral pri sovjetskem generalu Soko, lovskem. Ta brit. protestni obisk je pote, kel ugodno v toliko, da je sovjetski general zagotovil generalu Robertsonu prost pre, hod britanskih letal preko sovjetskega zasedbenega pasu okoli Berlina. General Ro, hertson je zato preklical svoje povelje, po bertson je zato preklical svoje povelje pi katerem naj bi spremljala vsako britansko potniško letalo lovska letala. Razgovor med obema generaloma je trajal dve'uri. Sovjetski general je izrazil svoje globoko sožalje zaradi nesreče obeh letal.
6. aprila je prispel v Berlin feldraaršal Montgomery in obiskal zvečer generala So, kolovskega. Napetost med zavezniki v Bern linu je, kakor izgleda, zaradi novih rt!, skih korakov nekoliko popustila. Sovjetske zasedbene oblasti so poslale ameriškim vo, jaškim oblastem noto, v kateri še strinjajo s sestankom, na’katerem bi razpravljali o novem nadzorstvu prometa.
Brezuspešna konferenca
Reuter poroča iz Lake Successa, da je doživela komisija za nadzorstvo atomske energije pri svojem delu popolen polom.
V svoji odklonitvi sovjetskega stališča o mednarodnem nadzorstvu nad atomsko silo so zastopniki štirih narodov, ki so včlanje, ni v organizaciji Združenih narodov — Ve, lika Britanija, Francija, Kitajska in Kana, da, — včeraj izjavili v svojem poročilu, da je nesmiselno vsako nadaljnje razpravlja, nje komisije ZN za atomsko silo o sovjet, skih predlogih. Stotine zasedanj kpmislje in njenih odborov niso uspele, da bi dosegle sporazum med Sovjetsko zvezo in ostalo večino, ki namreč odobrava osnovne pred, loge Združenih držav.
Skupina držav izjavlja, da je Sovjetski načrt bistveno neprimeren in pripominja, da je Sovjetska zveza, izjavila, da niti svojega predloga ne bo- sprejela, dokler ne bodo vsa atomska orožja prepovedana in uničena.
»Bil bi popolnoma nemogoč,« pravi poro, čilo, »kdor bi zahteval, naj se narod popol, noma odpove atomskemu orožju, brez za, gotovila, da bo vsem narodom prepovedana njegova uporaba.
Ameriški načrt predvideva mednarodno oblast s široko nadzorstveno močjo in pra, vicami do poizvedovanja. Istočasno zahte.
vajo-Združene države, da ne bi smel biti do, voljen veto, ki bi oviral vsak postopek pro, ti kršitvam katerega koli sporazuma o atomskem nadzorstvu. Nasprotno pa je So, vjetska zveza izjavila, da so pooblastila, ki jih predlaga ameriški načrt za mednarodno oblast, prevelika, ker bi kršila narodno su, verenost.
Sovjetski predlog zahteva predvsem in najprej prepoved atomskih orožij in potem šele sklepanje sporazuma o nadzorstvu. Na podlagi takega načrta pa bi lahko kaka agre, sivna država brez nadaljnjega sprejela nad, zorstvo, hkrati pa na skrivaj proizvajala v velikem obsegu atomska orožja. Romanj, kanje učinkovitega nadzorstva in primer, nih sredstev, ki bi omogočila ta nadzorstva, bi lahko imela za posledico samo potvorje, no varnost.«
(Ameriški zastopnik Frederick Osbom je popolnoma podprl poročilo.
»Sovjetski predlogi za nadzorstvo nad atomsko silo,« je pripomnil Osbom, »bi ustvarili le dozdevno nadzorstvo, ki pa bi popolnoma zadostovalo za prevaro tistih, ki so slabo obveščeni. Ni nobene sličnosti med sovjetskimi predlogi in med predlogi, ki jih odobrava večina elanov komisije za atom, sko silo.«
Nihče ne zagovarfa Španije
Pri skupni seji ameriške reprezentančne zbornice in senata, kjer so razpravljali o končnoveljavffem sklepü zakona o evrop, skem obnovitvenem načrtu, so Španijo iz, ključih iz tega načrta. S tem sklepom so hitro popravili sklep, katerega je sklenila reprezentančna zbornica 31. marca, pripu, stiti Španijo k sodelovanju pri Marshalle, vem načrtu. Vzrok temu popravku je bila kritika večjega dela ameriške javnosti in odločilnih socijalističnih krogov v Evropi.
Gospod Okonski, ki. je vložil predlog, za vključitev Španije v načrt evropske obno.
ve, je izjavil, da je evropski tisk napačno razumel njegov predlog. Okonski pravi, da je mislil postaviti Španijo v isto vrsto s Sovjetsko zvezo glede vključitev v evropski obnovitveni načrt. S svojim predlogom ni, kakor ni hotel zagovarjati Franka.
Stališče vlade Velike Britanijo v tem vprašanju je ostalo neizpremenjeno. Go, spod Hector McNeil je že 9. februarja izja, vil v spodnji zbornici, da bo Velika Britani, ja tudi nadalje proti pripustitvi Frankove Španije k pogovorom o evropskem obnovi, tvenem načrtu.
VELIKA BRITANIJA
S prvim aprilom so postale vse angleške elektrarne splošna last. S podržavljenjem bo mogoče izvesti politiko cen, na podlagi katere bo posebno podeželsko prebivalstvo ceneje dobilo električni tok.
Zadnje dni prejšnjega tedna se je interes v parlamentu osredotočil okrog vladnega popravka k zakonu o ljudskem predstav^ ništvu, ki lxi povečal število volivnih okro= žij v Veliki Britaniji od 519 na 613. To po= večanje za celih 17 parlamentarnih sedežev nad povečanjem, ki ga je priporočila po= sebna komisija lani oktobra, sledi nedav= nemu sklepu o ukinitvi zastopnikov univerz.
Ker bo Velika Britanija po vsej verjeti nosti šla leta 1950 na volitve, je razumljiv vo, da so vse politične stranke zainteresL rane na tej spremembi velikosti parlamenta. Zaradi tega ni presenetilo, da je v debato posegel sam Churchill, ki je obtožil vlado strankarskega okoriščanja. Tajnik spodnje zbornice Eden in lord predsednik vladnega sveta Morrison pa sta komentirala popra= vek kot sredstvo, ki naj privede volivna okrožja blizu idealne velikosti. Eden je na= mreč izjavil, da je več okrožij z več kpt 80.000 volivnimi upravičenci ter da naj bi normalno volivno okrožje imelo od 50 do 70 tisoč volivnih upravičencev.
SOVJETSKA ZVEZA
O domnevnih zunanjepolitičnih ciljih So= vjetske zveze priobčuje znani švedski ča= sopis,»Svenska Dagbladet« vrsto zanimivih poročil, ki izvirajo od »zanesljive« osebno= sti, ki se je pred kratkim vrnila iz Moskve in o kateri se more smatrati, da gre za nes kega višjega diplomata.
Po poročilih tega moža je prvi cilj sos vjetske zunanje politike, da pridobi Sovjet= ska zveza svoj vpliv v Vzhodni Evropi, da bi mogla voditi ostrejšo politiko proti anglosaškim velesilam, kadar gre za ohra= nitev sovjetskih interesov na Daljnem Vzhodu. To, da imajo Amerikanci svoje bombnike za velike razdalje na Japonskem, smatrajo sovjetski mogotci za ogrožanje njihovih novih industrijskih središč v SL biriji.
Poročilo potrjuje vesti, ki so bile objav= Ijene v mednarodnem tisku, o težavah so= vjetske. preskrbe z živili. Odstavitev mini* * stra za trgovino Ljubimova, ki je vzbudila mnogo razburjenja, je sledila zaradi po= manjkljivega delovanja oskrbe z živili. Za= radi stalnega porasta povpraševanja po žL vilih j6 bilo potrebno, da se v gotovi meri ponovno uvede sistem racioniranja. SlacL kor, meso in maslo dobivajo potrošniki le v omejenih obrokih. Nevolja prebivalstva je naperjena predvsem proti nedostatkom v prodaji kruha, ki primorajo gospodinje, da stoje včasih tudi po celih šest ur, da lahko kupijo po dva kilograma kruha. To je iz= zvalo med prebivalstvom nemir in pojavi» le so se govorice o obsežnem izvozu kru» Snega žita in o sabotaži.
PALESTINA
Komisija Združenih ftarodov za Palestino sestavlja judovsko vlado, ki bo pričela de» lovati 15. maja. Judovske oborožene sile so napadle v gorah Judeje arabske čete, ki so blokirale dohod' k judovski četrti Jeruzale» ma. Judje so hoteli odpreti pot 60 tovor» nim avtomobilom ki so peljali hrano iz Tel Aviva. Arabci so judovski napad zadržali. Pri napadu na vlak na progi Kairo—Haifa je izgubilo 40 oseb življenje.
NORVEŠKA
Norveški veleposlanik v Združenih drža» vah je izjavil na univerzi Wisconsin ob pri» liki »Norveškega tedna«, da je Norveška pripravljena braniti se proti’vsakemu na» padalcu, pa na j pride »od koder hoče«. »Mo» osebno prepričanje je, da se bo pretežna večina Norvežanov raje odločila za smrt, kakor pa, da bi se podvrgla terorju in su= ženjstvu protidemokratičnih sil,« je izjavil norveški veleposlanik Munthe de Morgen» stjerne.
ČEŠKOSLOVAŠKA
Češkoslovaška vlada je obdolžila člane francoskega veleposlaništva v Pragi, da so pomagali dvema vodilnima češkoslovaški» ma ministroma, monsifijoru šrameku in . Františku Halu pri poizkusu ubežati iz Češkoslovaške. . Šrameka in Hala so ujeli pred dnevi na nekem letališču pri Pragi, ko sta čakala na neko inozemsko letalo. Če» škoslovaška vlada zahteva odpoklic priza» detih francoskih diplomatov, ki so, kakor trdi češkoslovaška vlada, pomagali obema ministroma pri poizkusu pobega.
Novo. uvedena ljudska sodišča bodo pri» čela prihodnji teden z razpravami proti ta» kozvanim izdajalcem in kolaboraterjem, ki za časa uradovanja bivšega pravosodnega mirvetra dr. Drtine niso prišli pred raz» pin oVroma sc bdi izpuščeni.
Češkoslovaški zunanji minister dr. Cie» mentis je izjavil na neki tiskovni konferen» ci, da se Češkoslovaška ne bo odzvala pova» bila Varnostnega sveta Združenih narodov', naj poda svoj odgovor na obtožbe, ker se republika ne smatra za obtoženo.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Predsednik Truman je podpisal 31. marca zakon o podelitvi vmesne pomoči v višini 55 milijonov dolarjev za Avstrijo, Francijo in Italijo.
MADŽARSKA
Socijalno demokratična stranka in ko» munistična stranka Madžarske sta ustano» vili skupno komisijo, ki bo morala proučiti politično preteklost vseh članov obeh strank, predno jih bodo spi'ejeli v združeno delavsko stranko.
ITALUA	‘
Pri volitvah zastopnikov sindikatov v me» stu Nuoro na Sardiniji so dobili krščanski demokrati 13.318 (42%), komunisti pa 10.275 (33%) glasov.
9. aprila bo govoril vodja francoskih so» cijalistov Leon Blum, ki se mudi trenotno v Italiji na obisku pri svojih prijateljih, preko italijanskega radija italijanskemu narodu.
JUGOSLAVIJA
31. marca je prenehala delovati UNRRA v Jugoslaviji. Celotni načrt, ki je znesel skupno skoro 420 milijonov dolarjev, so za» ključili z dobavo industrijske opreme, ki je na poti iz Velike Britanije v Jugoslavijo in je vredna 400.000 funtov šterlingov.
FINSKA	*
Predsednik Paasikivi je odpoklical iz Moskve dva člana finskega, odposlanstva, da se nemudoma udeležita pogovorov s fin» sko vlado. Oba člana finskega odposlanstva sta se izrekla proti pogodbi s Sovjetsko zvezo.
GRČIJA
Preiskovalna komisija Združenih naro» dov za Balkan v Grčiji je na področju Kil» kisa ponovno ugotovila obstreljevanje z jugoslovanske strani. Atenska obveščevalna agencija ki je prinesla to poročilo, je javi» la razen tega tudi, da so izpovedali bolgar» ski ubežniki, ki so jih ujeli na grškem ozemjju, da so v Bolgariji taborišča za gr» ške upornike in da sodelujejo bolgarske oblasti z Markosovimi partizani.
Jugoslovanska poročevalna agencija »Tanjug« je sporočila, da je prekoračilo 5000 grških otrok iz ozemelj, ki so jih za» sedli grški gveriljci, jugoslovansko mejo, da se umaknejo vedno močnejšim bombar» diranjem in ugrabitvam otrok s strani gr» ških »monarhofašističnih« čet.
V isti zadevi pa je grška vlada vložila pritožbo, češ da so grški uporniki odpeljali večje število otrok v inozemstvo.
Glavni tajnik Združenih narodov Lie je prejel pismo od grškega zunanjega mini» stra Tsaldarisa, ki obtožuje komunistične diktature, da so zapletene v preračunano kampanjo za ugrabitev 10.000 grških otrok. Tsaldaris pravi, da. izvajalci tega preraču» nanega barbarskega početja celo javno oznanjajo svoja početja po radijskih odda» jah iz Beograda, Sofije, Bukarešte, Budita» peste in Tirane.
Poročilo iz Aten pravi, da se bo Griswolt, šef ameriške podporne misije, sestal z gr» škimi predstavniki, kjer se bodo domenili o ukrepih za preprečitev tega ropanja.
'Tsaldaris pravi, da je pričakoval, da bo» do vprašanje ugrabitev obravnavali v urad» nem poročilu Glavne skupščine balkanske komisije. Toda ta. zadeva je tako nujna, da je grška vlada bila prisiljena sestaviti predčasno poročilo.
Tsaldaris poudarja, da je ta kampanja z ugrabitvami del komunističnih naporov, da bi terorizirali družine v severni Grčiji.
DANSKA
Zunanjepolitični odbor danskega parla» menta je sklenil podaljšati obvezno vojaško službo za dva meseca in pol, da se izogne s tem izpadu efektivne moči vojske, ki bi nastal zaradi demobilizacije.
ŠVEDSKA
Švedski finančni minister Wigforss je iz» javil, da so se vse švedske ätranke sogla» šale z odldčitvijo vlade, da ne pristopi k nobeni zvezi. Glede vprašanja nevtralnosti je Švedska pi‘ed resno odločitvijo, če bi se t: /edska priključila zapädnemu bloku, bi postali Sovjeti nezaupljivi, čeprav bi tak korak ne pomenil nikake spremembe v ra» vnovesju miru. »Najboljše je, če ostane švedska nevtralna in s tem ne pomaga po» vzročili nove vojne,« je izjavil finančni mi» n is ter.
AVSTRIJA	*
V	Linz je prispela italijanska komisija za povračilo škode, ki bo sporazumno z ameriškimi zasedbenimi oblastmi v Avstriji obiskala več avstrijskih velepodjetij, med njimi tudi Združene tvornice železa in je» kla in tvornice Steyr, da ugotovi stroje ita» lijanskega izvora, katere so prenesli Nemci iz Italije v te tvornice.
Avstrijski minister za socijalno skrbstvo Maisel je ponovno poizkusil doseči spora» zum v stavki delavcev v čevljarski industri» ji. Po štiriurni konferenci so pogajanja bez vsakega uspeha prekinili. Kakor poročajo, poizkušajo zastopniki obeh skupin najti nova pota za sporazum.
30. marca je prispelo iz špilja v Gradec 70 avstrijskih državljanov, ki so bili od konca vojne internirani v Jugoslaviji.
TURČIJA
Ameriška mornarica je sporočila, da bo» do v teku prihodnjih šestih tednov tri letalonosilke s tovorom letal za turško vlado odplule iz ameriških pristanišč proti Turčiji. Ta pošiljka letal Turčiji je v okvi» ru načrta o pomoči.
V	Ankaro je prispel novi sovjetski vele» poslanik, čeprav ni niti najmanjšega znaka za zmanjšanje napetosti med obema drža» vama. Verjetno je prišel novi sovjetski ve» leposlanik Lavričev v Turčijo z gotovo na» logo. Na eni strani pa menijo^ da hoče So» vjetska zveza nevtralizirati Turčijo v slu» čaju nove vojne. Turčija bi se odločno upr» la vsaki pogodbi o vojaškem zavezništvu s Sovjetsko zvezo. Zanimivo je v tej zvezi,
1 dejstvo, da Sovjetska zveza dve leti ni ime» la svojega poslanika v Turčiji.
EGIPT
V	Egiptu je izbruhnila stavka policistov. Prišlo je do ropanj trgovin in dobesedne bitke med stavkujočo policijo in vojaštvom, ki je dobilo nalog, da skrbi za red.
' TRST
Prebivalstvo kraja Kanfanar v jugoslo» vanski coni svobodnega tržaškega ozemlja se je uprlo jugoslovanski vladi in zažgalo jugoslovanski »ljudski dom«.
Soproga pokojnega predsednika Združe» nih držav, gospa Rooseveltova, je prispela prejšnji teden s prekomorskim parnikom »Queen Elisabeth« v Anglijo. Prisostvo» vala bo odkritju spomenika, ki ga je brit a n» ski narod postavil v čast velikemu' pokoj» niku — njenemu možu.
Napram novinarjem je izjavila gospa Rooseveltova: »Prepričana sam, da bo de» lovanje Marshallovega načrta vzbudilo ne» posredno veliko nado v boljšo ureditev sve» ta. Mislim, da je to prvi pokret naprej v srečnejšo dobo.«
*
Kitajska vlada je sklenila, da opusti pri» stanišče Vei Hai Vei Lung Kau in Peng Lai na vzhodni obali province Šantung.
*
Reuter poroča iz Jeruzalema, da so se Judje in Arabci obvezali, da bodo upošte» vali pravila Ženevske pogodbe Rdečega križa.
*
Bivši jugoslovanski veleposlanik v Zdru» Ženih državah, Konstantin Fotič, je pozval 31. marca zvečer Varnostni svet, naj pre» išče »komunistični napad« na njegovo do» movino in druge balkanske države.
*
Glavna skupščina Združenih narodov je sklicana za 16. aprila.
*
V	Londonu so sporočili, da je mednaro» dna komisija za vojne zločince razpuščenau
•K
V	Londonu so uradno sporočili, da je ve» čina držav, ki sodelujejo pri Marshallovem načrtu, že sprejela povabilo Velike Britani» je in Francije za udeležbo pri konferenci v Parizu' 12. aprila.
Prihodnjo jesen bodo v New Yorku izdali zgodovino druge svetovne vojne po mnenju nemških generalov. Delo je napisal vojaški zgodovinar stotnik Lidell Hart.
Knjiga z naslovom »Nemški generali go» vore« govori o sovjetski vojski, o Hitlerju v različnih dobah vojne in o invaziji na evropsko celino.
Grško ministrstvo za ljudsko prehrano je sporočilo, da so sklenili z Avstrijo po» godbo, na podlagi katere bo dobila Avstri» ra od Grčije 1900 ton olivnega olja.
*
V	Pragi so se pričele slavnosti ob priliki G00 obletnice Karlove univerze.
*
Sovjetska komisija za repatriacijo je od» potovala iz ameriške zasedbene cone Av»
atrije, ker ji ni bilo več podaljšano o»
Ije.ijc za tamkajšnje bivanje.
\ou bankoici po 20 šilinpi
Avstrijska narodna banka sporoča: 12. aprila bo pričela avstrijska Narodna banka na Dunaju in pri svojih podružnicah izda» jati nove bankovce po 20 šilingov, ki bodo nosili datum 2. februar 1946.
Sprednja stran teh bankovcev bo temno» zelene barve in ima v sredi osmerokotnega okvirja obraz dekleta. Spodaj je grb av» strijske republike, na levi in' desni pa ime firme za izdelavo novčanic.
Temno vijoličasta slika na zadnji strani prikazuje v osmerokotniku cerkev sv. Ste» fana, v ozadju pa Kahlenberg in Leopolds» berg. Nad tem' je grb avstrijske republike, na obeh straneh pa označba vrednosti »20«, pod tem pa pisana vrednost »Zwanzig Schilling«. Pod tem pa opozorilo, da je po» narejanje kaznivo.
/liitmškii živila prihajajo
Prve ladje z ameriškimi živili za pomoč Evropi so že pripravljene. Natovorjena imajo predvsem živila in gotove surovine za industrijo. Prve pošiljke bodo'prišle v Italijo, Avstrijo in Francijo. Predhodno je za izvajanje ameriške pomoči Evropi odgo» vomo ameriško zunanje ministrstvo. Ko bodo pa ustanovili poseben urad za nadzor» stvo pomožnega načrta za Evropo v Wa» shingtonu, bo ta prevzel delo, ki ga opra» vlja sedaj amerišk'o zunanje ministrstvo.
Bsnkošmi ohlšk v Varim
Angleška princesa Elisabeta in njen so» prog vojvoda Edinburški bosta o Rinkoštih obiskala Pariz.
Princesa bo otvorila »Razstavo osmih stoletij britanskega življenja, v Parizu«, ki jo pripravljajo francoske oblasti skupno z britanskim društvom.
Za časa svojega obiska bo visoki par sta» noval na britanskem poslaništvu, kjer bo» sta gosta britanskega veleposlanika Sir Oliver Harveyja.
Kakor je bilo javljeno, bosta potovala z rednim vlakom. London bosta zapustila v četrtek 13. maja, a vrnila se bosta najbrž Z letalom v torek 18.. maja.
Princesa Elisabeta-bo tokrat prvič videla Pariz. Obenem pa bo to po lanskoletnem obisku v Južni Afriki njeno prvo potova» nje z angleškega otoka. V načrtu ima tudi potovanje v odprtem avtomobilu vzdolž Champs Elysees in preko' Place de la Con» corde.
Angleški kralj in kraljica sta zadnjikrat obiskala Pariz meseca julija 1938.
Povračilo zaplosijenep premoženja
(Nadaljevanje s 1. strani.)
če so zadruge bile zopet vnesene v zadružni register in ni nobenega dvoma, da veljajo kot pravne naslednice preje obstoječih za» drug.
Druge pravne osebe, ki so za časa naci» zrna izgubile svojo pravno osebnost in te še niso ponovno pridobile, zaenkrat sedaj še ne morejo uveljavljati zahtev na vrnitev njim odvzetega premoženja. Za odločitev glede teh zahtev bo izšel še poseben zakon.
Kdo more torej uveljavljati zahtevo po vrnitvi odtegnjenega premoženja?
1.	V prvi vrsti bivši lastnik sam ali po svojem pooblaščencu in sicer:
a)	od sodišča postavljeni kurator za slu» čaj odsotnosti,
b)	v slučaju, da je lastnik med tem umrl, ima zapuščinski kurator pravico uve» Ijavljati pred komisijo zahtevo po vrnitvi.
Če je dediščina že porazdeljena, zamore» jo predlagati zahtevo po vrnitvi:
1.	testamentarni dediči,
2.	zakoniti dediči, od teh pa le zakonska druga in njih predniki ali potomci umrlega kakor tudi bratje in sestre in njihovi otroci.
Drugi zakoniti dediči pa samo v slučaju, da so živeli v skupnem gospodinjstvu.
Ker so slovenske zadruge po večini do» bile pravno 'osebnost z vpisom v zadružni register, so tudi upravičene pri ppvmitveni komisiji staviti predloge za povrnitev.
Kje naj se predlogi vlagajo in kaj mora» jo vsebovati?
Vsi predlogi za povrnitev se imajo vla» gati pri deželnem sodišču v Celovcu.
V predlogu se mora navesti:
1.	katero premoženje naj se povrne;
2.	vzrok, zakaj je bilo premoženje od» tegnjeno. Morebitni izdani odloki nacistič» nih oblasti naj se v prepisih predložijo.
Opozoriti pa moramo.' da je mogoča povr» nitev samo iz p o 1 i t ič n i h vzrokov zaple» njenega premoženja. Prostovoljne prodaje v nacistični dobi ostanejo v veljavi,"ravno» tako ne morejo biti vrnjena posestva in zemljišča, ki so bila razlaščena v svrho uporabe cest, železnic, regulacije voda i. t. d.
•Podrobnejše podatke o vrnitvi posestev, ki so bila odvzeta v nacistični dobi iz po* liričnih nagibov, podajajo politična obla« siva »tj ooyroitvena komisija pri deželnem . V Hu v Celovcu.

ZGODOVINA
Kot je znano, sedi Marija Gospa Sveta na prestolu in pod njenimi nogami je mesec. Stara prerokba je napovedovala: »Videla sem ženo, sedečo na prestolu in pod njeni= mi nogami je ležal mesec. Na njeni desni roki je počival Jezušček, kateri je svojo le= vo roko držal v levo roko svoje božje ro= diteljice, z desnico pa na prsih hruško. Bil je brez oblačila, le po sredi ga je zakrL valo platno.«
Brezmadežna pa ima dolgo, nagubano, bogato pozlačeno obleko s svetlo plavo spodnjo podlogo.
Pod njenimi nogami je mesec med plaviš mi oblaki. Levo in desno od Marijinih nog sta dya angela, ki ščitita plemenito mater. Raz glave ji pada plavobel pajčolan, gots ska krona je iz belega kamna. Ves kip ^ mesecem pod nogami je — po stari meri ras čunano, visok 3 čevlje in 8 col.
Nakljub vsem cerkvenim predpisom so skoraj do pred konec prejšnjega stoletja imeli navado, na kip obešati razno staro šaro, ga oblačiti in lišpati, tako, da često iz vse te šare ni bilo videti drugega kot obraz. Šele leta 1885. so ničvredne stare cm nje odstranili in kip pokazali v njegovi prvotni, izvirni obliki.
O romanjih
O čudežnem prihodu kipa Matere Božje v Gospo Sveto pa se ni razvedelo samo po Koroškem, temveč tudi po Kranjskem, Šta^ jerskem, Gornjeavstrijskem, Solnograškem in Hrvaškem. Že prva leta .je. nh tisoče ro , marjev prišlo h Gospe Sveti. Ljudstvo se je zatekalo k njej po pomoč.V stiskah ter se ji hodilo zahvaljevat za izprošene milosti. Število procesij je naraslo na 103.
Lutrov nauk, ki se je bil takrat razširil po Koroškem, je skušal ns vse načine pre= prečiti, da bi ljudstvo hodilo častit Gospo Sveto. «Toda bilo je zaman.
Zanimiva je sledeča zgodba:
Janez Prosekar, dekan pri Gospe Svfeti v letu 1585. (njegov grob je v cerkvi ob stm briču pod kipom sv. Janeza) je v vnetih pridigah priporočal češčenje Matere Božje. »Od krivoverskega strupa prežeti domačini pa so najeli nekaj razuzdanih fantalinov, ki so tega dušnega pastirja s psovkami ža= lili Neki ničvredni ključavničarski vaje= nec se je celo toliko bil spozabil, da mu je z kladivom zobe izbil.«
Žrtev slične grobosti je bil kasneje tudi nek duhovnik, ki so ga poslali pastirovat v Celovec, kjer je bilo ostalo še nekaj k'ato= liških obt!in. Ko je po končani pridigi bral sv. mašo, »ga je neki luteranec od zadaj napadel in bi ga bil celo zadavil z vrvjo, katero mu je bil omotal okrog vratu, če ga drugi, v cerkvi mudeči se katoliki ne bi re= šili.«
Iz privrženosti k svojemu novemu evam geliju so luteranci zasmehovali in grdili procesije, ki so, romale skozi Celovec h Go.; spe Sveti. Vendar pa vse to goreče zvestobe katoliškega ljudstva, »zlasti pa S 1 o= vencev (»We n d o v«), k i s o v s es k o* z i ostali zvesti«, ni moglo omajati.
Vsa knezoškofijska duhovščina Rožne doline, ki ji je načeloval takrat Vetrmj= ski opat, se je kljub preganjanju udeležila procesije h Gospe Sveti in je z razvitimi cerkvenimi zastavami romala skozi Celovec. Krivoverski meščani pa so z blatom in ka= menjem obmetavali zastave in podobe ter z zasmehovanjem, medklici in vpitjem sku= šali motiti ljudstvo pri njegovi pobožnosti.
Kljub vsemu temu pa niso mogli oslabiti trdnosti prave vere katoličanov in še manj 1 jo zlomiti, kajti ti so svojo moč iskali na kraju milosti, ki je že njih pradedom prine^ sel luč prave vere in kjer je bilo že njih pradedom izprošenih toliko blagodati in po= magano v tolikih stiskah. Nasprotno: prav v tem času so se pričele redne procesije h Gospe Sveti in tudi izredna romanja so bila zelo pogosta.
Leta 1683. ja celotno deželno plemstvo, katerega je spremljala velika množica ljud= stva, poromalo y procesiji h Gospe Sveti se zahvalit, da se je rešil po Turkih oblegani Dunaj. S tej sledečo procesijo pa so se- šli zahvalit za zavzetje neke turške trdnjave na Ogrskem. Deželni stanovi koroški so po= tem na trgu v Gospe Sveti dali postaviti železen steber s soho Matere Božje in lat im ski napis na tem spomeniku pravi: »Iz hva.; ležnosti za uslišanje dvojnih prošenj. — in sicer za osvoboditev Dunaja ter za zavzetje trdnjave Ofen, so ta spomenik v počastL tev Device Marije v Gospe Sveti dali po^ staviti deželni stanovi Koroški.« Poleg te= ,ga so dali izobesiti v cerkvi podobo, ki prL kazuje konec obleganja Dunaja. Ta podoba visi pod korom.
Leta 1879. pa je bil ta Marijin kip že skos raj razpadel in. so ga morali restavrirati. Vsota stroškov tega popravila je bila za te= danje razmere dokaj visoka. Kronist pripo= veduje k temu, »da naši deželni očetje'no= benega denarja niso imeli za ohranitev te= ga kipa, katerega so bili deželni stanovi postavili »Za vse veke«, in so prej omenje= no vsoto morali zbrati pač na javnih zbir= kah.« Tretjino so prispevali farani, dve tre= tjini pa proštija in kapitelj v Gospe Sveti.
Od takrat je letno na tisoče vernikov od blizu in daleč romalo k Marijinemu presto^ lu-milosti in ni minil dan v letu, da se ne bi ob Marijinem oltarju pojavil kak romar. Največje število romarjev pa se je zbralo ob Marijinih praznikih in z gotovostjo je mogoče reči, da je letno najmanj 30.000 ro= marjev obiskalo Gospo Sveto. Še bolj pa. je češčenje Matere Božje pridobilo na ugledu, ko je papež Klemen 29. septembra 1734 podelil popolno odvezo tistim, ki bodo naj5 manj enakrat v letu poromali h Gospe Sve= ti. Poromati pa je bilo treba na praznik ali nedeljo, prejeti tam zakramente sv. pokore in blagoslov izpred oltarja.
Obleganje Gospe Svete
Obdobje med leti 1470—1480 je bilo eno najviharnejših v zgodovini naše Koroške. Takrat so namreč Turki včasih skozi Žele, zno Kaplo, pozneje skozi Furlanijo ali ra, zne druge prehode iz Kranjske vpadali na Koroško in kamor so prišli, so sejali strah in grozo.
Največja stiska pa je nastala leta 1480. ko so Turki pri Mohličah vpadli čez Dravo in se zagnali proti Štajerski. Tam so ob Muri prodrli prav do Gradca, Potem ko so bili izropali štajersko in Labudsko dolino, so &e vrnili v Spodnještajersko gorovje, kjer so najgrozovitejše stvari počenjali in se nato spet vračali skozi Koroško. Med ujetimi kristjani, katere so vlekli s seboj, je bilo samo duhovnikov nad 500. Turški barbari pa se niso lotili utrjenih krajev in niso oblegali trdnjav in temu dejstvu je bi, lo pripisati, da Gospa Sveta ni utrpela no, bene škode. Komaj pa so Turki zapustili deželo, se' je pojavil nov, nepričakovan so, vražnik.
Cesar Friderik III. se je takrat zapletel
v oster spor s solnograškimi knezoškofi in obenem z ogrskim kraljem Matijem Ktfrvi, nom. Tako se je zgodilo, da so vojaški od, delki kot zavezniki Solnograjčanov privi, hrali in zasedli večino krajev, ki so bili do takrat pod solnograško gosposko. Skoraj povsod se jim je prebivalstvo upiralo, po, sebno v Brezah, ker so se nadvse nasilno obnašali. Kronist pravi, da so Turki v letu 3480. na Južnem Koroškem pustošili' in di, vjali, isto pa je na Zgornjem Koroškem počel-ogrski vojaški poveljnik. Ko so Turki zapustili Južno Koroško, se je zagnal na Št. Vid, požgal predmestja in se nato 17. septembra s svojim oboroženim oddelkom priklatil do Gospe Svete, da bi to, prav ta, ko je bil že druge kraje, požgal, cerkev in Mater Božjo pa oropal.
Napadel je z vso silo. Napadali so s pši, cami in streljali z večjimi in manjšimi ka= menitimi topovskimi kroglami: Ena od teh krogel še danes visi pred cerkvenimi vrati. Okoliški prebivalci so se v tej nevarnosti bili zatekli za cerkvene zidove in v strahu in grozi (posebno ženske) čakali, kako se
Bosco... To ime je nekoč vsa Evropa izgovarjala z občudovanjem, na tisoče je bilo njegovih sodobnikov, ki so znamenite, ga čudodelnika videli in pripovedovali dni, gim o njegovih delih. — Tudi pozneje se je ime Bosco pogosto izgovarjalo, le da je do, bilo pridevek ,»Don«, kajti Bosco je bil du, hovnik, njegova dela je ves svet omenjal z občudovanjem, bila pa so dela sicer člove, ka, ki pa je bil božji služabnik in nad nje, govim dejanjem in nehanjem je ležal božji blagoslov v najvišji meri. Don Bosco je bil tisti umetnik, ki je iz množice vagabundov in zapuščenih, pokvarjenih otrok vzgojil armado vzornih krščanskih rokodelcev. Okrog dvaintridesetisoč mladih ljudi je šlo letno skozi zavode, ki jih je bil on ustano, vil ali dal pobudo za ustanovitev.
Prvi dve zapreki, na kateri je pri svojem delu naletel, sta bili nezaupanje in odbija, nje. Zmeda .negotovost, pohlep po uživanju in materijslnih dobrinah so takrat pusto, šili po Italiji in le premnogi so s prezira, njem gledali na požrtvovalnega, nesebične, ga duhovnika pri njegovem delu — več, krat so segli celo po njegovem življenju, — zadnja desetletja pa so mu prinesla po, polno in zasluženo zadoščenje. Že za njego, vega življenja so krožile o njem pobožne legende, pravzaprav so jih šepetali, kajti veliki pobožni mož ni maral glasne hvale.
Don Bosco je danes svetnik. Zaščitnik mladine je in zgled, ki ga je dal on s svo, jim delom, so dopolnjevali in posploševali njegovi nasledniki. Milijoni in milijoni otrok so po njegovem nauku in po njego. Vem zgledu našli pot v tisto krščansko ži, vljenje, ki je Bogu po volji in bližnjemu v zgled in korist.
Čudodelnik so mu pravili, toda v čem je obstojala njegova čarobna palica? — Imenovala se je ljubezen. Z zatajevanjem in žrtvami je ustvarjal iz nič čudovite stvari, iz duševne revščine — duševno bogastvo.
Kako je Don Bosco pričel? — Krščanski nauk zahteva red' in pametno osebno orne, jitev. Svobodni posameznik pa mora spo, štovati pravice svojega bližnjega. Po teh •tako lahko razumljivih in vendar tolikokrat pogaženih resnicah se je ravnala mala Don
Anton Koder:
zgodovinska povest 17.	,
Isto jutro, ko so odpeljali obtoženca, sta prispela na. Dunaj slepec in Jela. Skušala sta priti na cesarski dvor, toda stražniki ju niso pustili vstopiti. Nista odnehala prej, da ju je nek uradnik, ki se mu je zdela ču, dna dvojica zanimiva, povedel v dvor in ne, kaj ur. kasneje sta bila že pred cesarjem, kateremu sta povedala svoje želje.
Z največjo milostjo sta bila odpuščena. Popoldne sta se že vozila na cesarske stro, ške poleg sla, ki je nesel nad vse važno po, ročjlo hrvatskemu banu. Potovanje se je hioralo po dvornem ukazu čimbolj pospe, Šiti.
Poslanec je slutil, kako važno pismo mora predati in ker sta se mu oba sopotni,
\
ka smilila, je pospešil potovanje, kolikor se je pač dalo.
Toda na Spodnjem štajerskem so jih za, virale povodnji, da so zamudili mnogo časa.. Peti dan potovanja so se morali zaradi po, rušenih mostov za nedoločen čas ustaviti. Tu so zvedeli, da bodo čez nekaj dni v Zagrebu usmrčeni obsojenci.
Med tem se je razvedelo po okolici o na, menu poslančeva potovanja. Zaradi tega se je javilo več pogumnih mož, ki so se ponu, dili, da po stranskih potih spremijo sla do Zagreba, še isto noč so odrinili.
Ko se je pričelo 30. marca daniti, so do, speli do hrvatske meje. Presenetilo jih je zvonenje po vseh cerkvah. Niso se upali spraševati, kaj naj to pomeni, ker so slutili najgroznejše, namreč da so prišli prepozno.
Okrog poldne so prišli do Zagreba. Sre, čavali so množice kmetov, ki so tihi in po, trti hiteli iz'mesta. Gruče ljudi so se usta, vljale in nemo zrle za brzečimi sli.
Ko so pridrveli na Markov trg, je grozen prizor potrdil njih zle slutnje. Na trgu je namreč stal visok oder, ver, oh1 it s krvjo. Na tem odru je bil isto jutro obglavljen
kmetski vojvoda — Ilija Gregorič.
EPILOG
Že pol ure kasneje se je razvozlala pre, čudna usoda. Mogočni hrvatski ban je ob čitanju cesarjevega pisma zbledel. V pismu je cesar sporočal, da je smrtna obsodba preklicana in da se mora znova pričeti ob, širna obravnava proti obsojencem.
S težkim srcem se je vračal drugi dan cesarski sel proti Dunaju, saj je nosil s se, boj banov odgovor, da je dospel cesarjev ukaz glede Rije Gregoriča štiri ure prepo, zno. Guzetiču pa bi tudi bolj zgodnja vest ne rešila življenja, ker je dva dni preje umrl v ječi.
Matija Gubec je po bitki za Krško po, begnil na Hrvatsko, pozneje pa se je lahko, miselno vrnil v Stubico, s čimer je hotel pokazati, da je vladi zvest. Toda vse to mu ni nič pomagalo. Zaplenili so mu vse pre, moženje in ga na Markovem trgu posadili na žareč železen prestol in ga kronali z ža, rečo krono. Tako je končal svoje življenje prvi kmetski kralj — Matija Gubec.
Graščak Tahy si je obetal veliko dobička od zmage nad kmeti. Toda zaradi resnosti vstaje, ki bi se lahko vsak čas pono/ila, so
bo obleganje končalo.
Neki Jakob Radhaupt se je takrat po* sebno proslavil. Z glavnega zvonika je poi* veljeval branilcem:	»Zaupajte v Bogatin
priprošnjo Matere Božje, v katere varstvu ste se zbrali, poleg tega pa sekajte po so, vražniku, kolikor je v vaši moči.« Podžga, ni po njegovih besedah so se — ne samo možje, temveč tudi ženske z vso srčnostjo postavile v bran. Na napadajočega sovra, žnika so metali kamenje, zlivali vrelo vodo, olje in apno in s tem napadalce tako ostra, šili, da se niso več upali v bližino. Marijino pomoč je bilo že v začetku opaziti predvsem takrat, ko se je razletel največji top, s ka, terim je sovražnik nameraval bombardirati utrdbo. Še bolj pa je napadalcem upadel pogum, ko so z največjim začudenjem mo, rali ugotoviti, »da tudi največje izstreljene topovske krogle niso cerkvi prizadele kake škode in da tudi psice nobenemu branilcu niso mogle škodovati. Zapikovale so se v cerkvena okna kot v mehak vosek.« — Sta, ra slika poleg Križevega oltarja prikazuje to obleganje.
Potem ko je ogrski poveljnik s svojo tol, po dan za dnem zaman napadal utrjeno Gospo Sveto, je izvedel, da jc koroški de, želni glavar zbral močan oborožen oddelek in hiti z njim Gosposvečancm na pomoč, zato je obleganje opustil ter pobegnil v smeri proti Brežam. (Dalje prihodnjič)
Boscova država mladih, po srečnem krščan, skem življenju hrepenečih državljanov.
Don Bosco je bil še mladenič, ko je v okolici svojega rojstnega mesta Turina pri, čel zbirati zapuščene otroke. Ni imel svoje hiše, kamor bi jih bil peljal, zato se je z njimi igral na prostem in jih na prostem poučeval. Njegovo ljubeznivo obnašanje je vedno več otrok privabljalo. Prvotno so se le ob nedeljah zbirali okrog njega. Krna, lu jih je bilo toliko, da je moral prihajati tudi ob delavnikih. Potem so se našli do, brotniki s prispevki, vsota je naraščala, pričeli so zidati in nastalo je pravcato pred, mestje, v njegovi sredi pa stala cerkvica, iz katere je odmevalo pobožno petje. Po končani pobožnosti se je živa reka mladih ljudi vsula v naokrog ležeče stavbe, v ka, terih So bile delavnice. Nobeno rokodelsko orodje ni ostalo neizkoriščeno, prav vsaka .obrt je bila zastopana. Pred dobrimi šest, desetimi leti je bila v Turinu svetovna raz, stava in s ponosom so tam kazali »Don Boscov paviljon«. Tam je tuji obiskovalci mogel videti, kako se izdeluje papir, poleg je mogel občudovati krasno urejeno tiskar, no, nje sosed pa je bila knjigoveznica, kjer so otroci vezali knjige.
Tudi po drugih mestih se je razširila Don Boscova organizacija, tudi drugod so na, stala mladinska zavetišča, pravzaprav male tovarne, v katerih so se množice otrok, ki bi bili sicer propadli, učile koristnega dela in pametnega krščanskega življenja. Tudi za študente je Don Bosco uredil primerne za, vode. Podpirala ga je pri tem seveda tudi Cerkev. V prvi vrsti pa je Don Bosco gkr, bel za zaposlitev mladine v rokodelstvu, kajti rokodelstvo s svojo mnogostranostjo najbolj odgovarja od Boga postavljenim družabnim zakonom. Rokodelstvo krije po, trebe človeškega življenja prav tako kakor ' kmet s svojim, delom skrbi za prehrano.
Bog, čigar nauk za človekovo življenje je: »Moli in delaj,« On, ki dopušča bolezen in starost in nam pošilja zdravje, nam je z Don Boscom poslal zgled, kako zadovoljno in srečno si je mogoče urediti življenje in to kljub garanju, bolezni in smrti. Krščan, ska dobrodelnost naj poživi človeška srca.
cesarske oblasti preiskovale vzroke upora. Čeprav skoraj le navidezno, so iskali razlo, ge tudi pri oblastnikih. Tako so nehote od, krili mnogo krivic, ki so bile storjene kme, tom. Prav največ grdobij pa je šlo na Ta, hyjev račun. Zato je zastonj čakal na pla, čilo ali vsaj pohvalo. Še isto leto je za gnu, sno boleznijo umrl.
Černiču, ki je po Tahyju mnogo podedo, val, ni vse bogastvo dosti koristilo. Zvesto je hodil po poti svojega umrlega gospoda
in je končal svoje življenje v ječi.
*
Mir se je vrnil v vasi. Celiti so se začele tudi rane. Le nekomu se niso zacelile ni, kdar več.
V Stubici sta večer za večerom posedala pred hišo stari slepec in Jela. Kadar so ubrali slepčevi prsti najbolj otožno melodi, jo, se je deklici utrnila solza v očeh in tih vzdih se ji je izvil iz prsi:
»Ne tugujte, oče! Ves narod čuti z na, ma!«
„ »Ves narod,« ji je odgovoril sivolasi star, ček, »čuti z nama in midva z njim. Slutnja mi pravi, da bo ta narod enkrat vstal iz ti, sočletne temnice v večno zlato svobodo,'« Konec.
J ?,n \ o K e r " n i It :
i
Po.~nal r,em oba, starega Mačka namreč üi njegovega sina.	~
Prvi tedaj še ni bil za »starega« pri hiši 'n, akoravno je njegov štiridesetletni sin .udi že imel velikega sina, so dejali ljudje endarle samo staremu »Mačkov oče« in -;toprav, ko je zatisnil oči, je dobil sin ta iastni priimek, ki bo prešel tudi na vnuka kakor majorat šele tedaj, ko bo sedanji »stari« pokopan gori pri podružnici sv. Mi= klavža.
Maček je naš sosed in gotovo je malo dni v letu, da bi na sprehodu ne šel mimo nje= gove lesene, neznatne hiše. In morebiti je minilo že dvajset let, ko sem korakal tam s svojo prvo pipo in ponosno puhal sivi dim v čisti pomladanski zrak. To je bil pomen* Ijiv korak do moževske emancipacije in bil sem si ga popolnoma v svesti, kajti do te= daj se s smotko ali pipo nisem upal drugam nego v temno goščo, kjer ni bilo nevarnosti, da bi me kdo srečal in videl. Pa tudi stari Mačkov oče je to zapazil v veliko mojo za= dovoljnost, ker do tedaj se ni bil nikdar zmenil zame in me je menda le pipa v nje* govih očeh tako povzdignila. Danes je bil ves drug. Ko sem prihajal mimo, je stal mož kakor navadno sredi male tratine med hišo in cesto, bosopet, opravljen v star, raz* trgan in umazan kožuh; roki je sklepal na hrbtu.
»Dober dan, gospod!« je dejal in razteg* nil čudno svoje lice v kolikor moči prijazen smehljaj.
Odzdravil sem ves osupel, kajti do tega trenutka še nisva bila izpregovorila med seboj besede, akoravno me je on poznal, kar sem bil na svetu, in jaz njega, kar sem pomnit.
»Malo tobaka mi boste dali, če ga. imate kaj odveč,« je nadaljeval starec.
Ponudil sem ga ves vesel, da je mož zapa* zil ta moj novi korak v življenje. Napolnil si je svojo drobno pipico, poleg tega pa še stisnil nekoliko tobaka v pest ter mi vrnil mehur.
»Lepo vreme bomo imeli 1— za travo za seno bo dobro,« je dejal, ozirajoč se po obnebju.
Hotel sem odgovoriti, a starec mi je obr* nil hrbet in s kratkim »zbogom, gospod« koracal proti svoji bajti.
Ta prizor se je ponavljal čestokrat,’ kadar me je ugledal stari Maček s pipo v ustih. Vselej je vpraševal po tobaku, vse* lej je govoril o vremenu; če je pa videl, da ne pušim, me je pustil v miru in niti po* zdravil me ni.
Tedaj je bil še gospodar malega svojega posestva; imel je edinega sina in tudi ta je, bil oženjen in je z ženo in s svojim že šest* najstletnint sinom kmetoval na očetovem posestvu. Le enkrat v letu se je temelju* dem dobro godilo, pred pustom namreč, ko so zaklali prašiča: sicer pa so stradali in; če so že pred sv. Jakobom iz novine kuhali zjutraj, opoldne in zvečer ječmenov- sok, niso imeli zanj druge zabele nego z vodo pomešano kozje mleko. Med seboj tudi niso bili prijazni in marsikaterikrat je nastal kreg v hiši, ker stari ni hotel, dati gospo* darstva sinu.
Nekega dne sem jaz prvi ogovoril stare* ga: »No, oče, boste li večno gospodarili? čas je. da si odpočijete!«
»Počil si bom, kadar me tja gori poneso,« je zavrnil mož, »bajte pa ne dam! Zdaj imamo vsaj sok, četudi neslan in brez za* bele — potem pa še tega ne bo.«
Nekaj let pozneje — prebil sem spet po* čitnice doma — so mi pravili, da je stari Maček vendar izročil svoje’ posestvo sinu in si izgovoril, kakor je to običajno, živež in stanovanje.
Ko sem prišel spet mimo njegovega do* ma, je stal kakor'vselej na tratini pred hi* šo, bosopet in opravljen z znanim raztega* nim kožuhom.
»Dober dan, gospod! Malo tobaka mi bo* ste dali,« me je ogovoril kakor prej vselej.
»Kako se vam godi, oče — sedaj, ko ste za starega?«
.»Sedaj še dobro!« je -dejal tudi veselo. »Lepo vreme bomo imeli, dobro za žito! Ječmen lepo kaže.«
Po teh besedah je odšel spet proti hiši.
In spet je minilo nekoliko let, da nisem bil dalj časa doma. Okoli božiča nekako se mi je nudila prilika prebiti tam nekoliko dni in to sem porabil: a'na starega Mačka nisem mislil in tudi nihče domačih mi ga ni vzel v misel. Zvečer pred mojim odhodom pa pride starikava babnica iz vasi k meni s prošnio, da vendar obiščem Mačkovega očeta, ki baje ne bo več okreval. Šel sem takoj z njo, a kako sem'se čudil, ko me je vedla mimo' njegovega doma do drugega soseda.
»Ni li več pri sinu?« sem vprašal ženo, ki je bila prišla pome.
»Oh, že dolgo ne! Kregali in tepli so se in težili! Potem je pa str.ri šel iz hiše!«
Našel sem starega v tesni sobici pri so* sedovih, ležečega v borni postelji. Uvidel sem takoj, da gre z njim h koncu.
Stisnil mi je roko in s slabim glasom de* jal: »Ej, gospod, tobaka ne morem več, to* baka; Pa tu=le ležim; še doma ne smem, ne morem umreti! In umrl pa bom — kma* lu — jesti tudi ne morem — le piri bi malo vina, dobrega, pa nimam denarja!«
»Poslal vam bom vina.«
»Ej, gospod, hvala! Saj tudi ne vem, če ga bom mogel piti. Pa tudi ne prosim zanj
—	saj vas nisem nikoli drugega prosil ka* kor malo tobaka — ej, prosil pa nisem, prosil, če sem tudi stradal!«
»Česa pa želite, oče?«
»Precej bom povedal! Slab sem pa težko govorim! Pa vedite, gospod, pri sinu imam še zaostali živež in poboljšek za pol leta — dvajset goldinarjev imam tam — pa tabu* Hran sem za ta živež — dajte mi teh dvaj* set goldinarjev in terjajte jih pri sinu, pri Juriju! Saj ne bo mogel plačati, terjajte ga in tožite in s posestva ga spravite tega — prekletega sina!«
Starcu .so se iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol kvišku. Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo iz njegovih besed.
»Kaj hočete s temi dvajsetimi goldinar* ji?« sem vprašal po kratkem molku.
»Vseeno; Za pogreb, za maše ali pa te* mu*le, ki me zdaj redi, vseeno — le mladi jih ne sme imeti. Saj si ne more pomagati
—	berač bo, berač naj bo, če ga spravimo iz bajte!«
»Odpustite mu,« sem dejal poluglasno, skoraj boječe ti divji, nebrzdani strasti nasproti, ki se mi je tu javila.
»Nikdar — nikdar!« je sopihal starec. »Saj sem zmeraj dejal, da mu ne dam kaj* že, pa pregovorili so me in sedaj je tako! Pa čakajte — oh, vi boste še učakali! Če drugi ne — njegov sin ga bo vrgel iz baj* te na cesto kakor on mepe!«
Onemogel je pal nazaj.
»Pa tisti dvajset goldinarjev? Mi jih bo* ste-li dali?« je vprašal čez nekoliko s sla* bim glasom.
»Saj jih ne potrebujete, oče! Izročite to terjatev sosedu, ki vas sedaj redi — za od* škodovanje ali kakor hočete!«
»Bom!«
Poklicali smo še potrebni priči in stari Maček je napravil oporoko in imenoval so* seda Matevža dedičem svojega imetja — one vsote dvajsetih goldinarjev.
»In precej jih mora plačati, precej; če ne
—	naj ga toži in rubi; — slišiš, Matevžek?
—	le zarubi ga precej!« —
Ko sem odrinil drugega dne od doma, je že zvonilo gori pri sv. Miklavžu staremu Mačku; umrl je, ne da bi bil odpustil sinu.
Minilo je za tem dokaj let, da me ni bilo domov, in tudi onega strastnega starca in njegovega sinu se nisem spominjal; saj o zadnjem nisem nikdar ničesar čul. Ko me je pa usoda čez nekaj let stalno umestila v domačem kraju, so se mi vzbujali tu s starimi znanci vred spet mladostni Opomini.
Tudi Mačkovega očeta — sedanjega na* mreč — sem videl. Bil je takšen kakor nje* gov rajnki. Postajal je na tratini pred kaj* žo, navadno bosopet in vedno raztrgan, in če sem prišel mimo, me je prosil tobaka in govoril o vremenu, časih je bil pa tudi si* ,ten, kadar se je namreč žganja napil; in to je bila slabost, ki je njegov rajnki oče ni poznal. -
Nekoč sem ga bil vprašal: »Kaj pa je s tistim dolgom, ki so ga oče pustili Ma* tevžu?«
»Ej, gospod, plačati sem ga moral! Pa drugod sem za to dolg naredil! Ej, gospod, oče so bili poredni, e j, poredni!«
»Kaj pa vi, ali boste večno gospodarili? Sina oženite, če ne, vam bo prestar!«
»Tega pa ne —- gospod! Sedaj imam še sok, četudi brez zabele — in časih malo žganja; — potem pa nič — nič!«
Lanskega leta pa so ga bili vendar pre* govorili, da je oženil sina in mu izročil borni imetek — sebi in ženi pa izgovoril
mora biti,« je dejal, kakor bi se zaradi svoje nedoslednosti ho* tel izgovarjati, »in fant je priden, saj bo lepo ravnal z mano. — Pa kaj,« je prista* vil čez nekoliko časa, »dolgo tako ne bom — star sem, star in dobro se mi ni nikoli godilo na svetu.«
Tako je govoril lani.
A ni dolgo tega, ko je prisopihal k meni ves opraskan po obrazu in s cestnim bla* tom ometan.
»Pomagajte mi, gospod, če ne, me bo ubil ta vrag!« je kričal.
»Kdo?«
»Sin, e j, kaj sin — vrag je to, prekleti! Takšnega me je naredil — tepel in po cesti valjal!«
Starec je škripal z zobmi ter trkal s pest* jo ob prsi. Skušal sem ga pomiriti, a za* man. Naposled sem postal nejevoljen.
»Kako je bilo z vašim očetom?« sem vzkliknil.
»Z mojim?« je dejal mož počasi. »Ej, oče so 'bili pa poredni!«
Povesil je glavo in odšel, ne da bi izpre* govoril besedico več.
Domov se ni vrnil, ampak k sosedu je šelt k mlademu Matevžu in tam hiral v jezi in sovraštvu do svojega sina. Tožil ga je, a sodbe ni učakal.
Danes mu zvoni gori pri podružnici sv. Miklavža in jutri ga bodo zagrebli v rjavo prst tam blizu njegovega starega.
zivez pri mladih.
»Ej, gospod, ob času
Zorko Simčič
o un
Lepa je bila. Res lepa. V kost je bila vdelana in na vrhu je imela zvonec. Taki uri se pravi budilka! Stotaka nas je stala na Kongresnem trgu pri urarju in celo švicarska je bila!
Vidite! Zdaj je ni več. To. pa iz mnogih važnih razlogov, med katerimi je najva* žnejši ta, da smo jo strli in zavrgli. In se* daj je v naši sobi strašen dolgčas in nikdar več ne bomo slišali njenega lepega, enako* mernega brnenja.
Bilo pa je takole:
»Fanta, učiti se bo treba zjutraj. Ob pe* tih je že svetlo!« Midva z bratom nisva nič odgovorila na ta čudni Lojzetov pozdrav. Lojze je namreč že nekaj let najin sosta* novalec. Ta nama je torej pričel počasi in previdno kakor vsi bodoči profesorji raz* lagati, da bi bilo dobro, če bi si vsi skupaj kupili budilko. Z bratom sva se spogledala in odkrito povem, da kar od začetka nisem bil za to, ampak... da bi se zaradi ure naše prijateljsko sožitje razbilo... in nazadnje, saj morajo tudi urarji živeti.
Zvečer je budilka že prijazno stala na nočni omarici in čakala na službo. Torej, uro smo že imeli, treba se je bdo še dome* niti o vstajanju. Lojze je bil takoj navdušen za peto zjutraj.
Na srečo smo tudi doma imeli budilko in sem vedel, kako je s tem. Zato sem mu na* svetoval, naj jo samo nekoliko navije, sicer bo zvonilo pol ure. Za poskušnjo smo uro navili in počakali, (ja je pričela brneti. Oh, kako močan glas je imela! Zadovoljni smo bili, ker smo upali, da ne bo zbudila samo nas, ampak vso hišo in morda še bližnjo okolico.
Naravnali smo jo, navili in šli spat.
Drugo jutro smo se zbudili — ne mislite, da ob petih, kaj še — nekako ob pol osmih. Ura namreč ni zvonila.
Seveda smo bili. vsi razburjeni. Lojze se je pričel jeziti name, češ to imaš od »ne preveč navijanja«. Branil sem, sebe in uro, češ da je nova in da ne smemo zahtevati že prvi dan, da bi nas zbudila. Se nas bo že počasi navadila. Sicer pa tudi, če bi zvo* nila, danes ne bi nihče vstal.
Kaj? Onadva da ne bi vstala? Čisto go* tovo! In da bi še bolj potrdil svojo trditev, je Lojze predlagal, da nastavimo odslej uro na pol petih, kar pa je bilo takoj z dvetre* tjinsko večino odklonjeno.
Ves popoldan smo uro navijali in posku* šali. Ker je Lojze po vsej sili hotel uro na* viti do konca, češ da sicer spet ne bo zvo* nila, smo ta poskus naredili že zvečer. Na* vil sem jo do konca in odrinil zaklopko.
»Drrrr.. . !« in zvonila je cele tri minute. Lojze je uvidel, da bi tako zvonjenje v ju* tranjih urah vplivalo porazno in bi nas sčasoma spravilo ob pamet.
Potem sem navil vijak samo na pol kroga.
»Drrrrrink!« je naredilo in konec. Vsi smo bili zadovoljni. Medtem pa so prihajali iz sosednih sobic tovariši gledat, kaj neki tako brni. Pa niso bilo preveč navdušeni in so pričeli godrnjati, češ da bo zvonec zbudil tudi nje.
Zjutraj ob petih je zabrnela ura s tako silo, da se je nočna omarica kar stresla. Vsi trije smo se zbudili. Nekoliko začudeno smo se spogledati, potem pa se vsi, kakor bi se zmenili, obrnili na drugo stran in brez besed je bilo sklenjeno, da bomo še »neko* liko poležali«.
Ob pol osmih nas je prišel nekdo iz so* sedne sobe budit...
Pri kosilu smo se zmenili, da bomo uro močneje navili.
Naslednjega jutra ob petih je pričela drdrati,
»Hudirja, ns bo še konca?« sem zbesnel. Ura se ni niti najmanj zmenila za moje želje in je z angleško mirnostjo brnela da* Ije. Slednjič se je Lojze še na pol v spanju dvignil, potisnil zaklopko k zvoncu in zopef legel.
Potem pa je bil dopoldne čisto obupan, ker se prav nič ni mogel spomniti, da bi uro ustavil. Sklenil je, da jo bo dal na orna* iro, tako da ne bo mogel ponoči do nje.
Ko je ura naslednjega jutra zabrnela, je Lojze v polsnu segel na posteljno omarico in seveda v prazno. Zbudil se je in zagledal uro na omari. Drdrala je kakor besna. Vsi trije smo pričeli stokati, vstal pa le ni no* beden. Slednjič jo je Lojze z mojstrskim strelom z oranžo, ki jo je imel na omarici, zbil za omaro na tla. Zvonec pa se zato ni ustavil, ampak je, kakor.da se nič zgodilo, brnel dalje. Ni kazalo drugega, ko da je Lojze vstal,- se splazil po tleh do ure in jo ustavil z zaklopko.
Potem pa se je ves dan razburjal, koliko snovi mora še predelati. Ker ni bilo druge rešitve, smo sklenili odlomiti zaklopko, ta* ko da zvonjenja ne bo mogel nihče ustaviti.
Naslednjega dne zjutraj smo vsi trije zlezli iz postelj. Ura je brnela nekoliko glasneje ko. prejšnje dni, bolj umerjeno in počasi, zato pa eno minuto dalj ko nava* dno. Lojze se je trudil, da bi jo ustavil. Vrtel je zvonec, a nič, ura je brnela dalje. Roko je držal na zvonec; glas se ji je res znižal za malo terco, prenehala pa ni...
V sosedni sebi sta tovariša dvoglasno za* pela: »Blagor mu, ki se spočije .. .«
Slednjič smo se na uro le navadili. Navi* jali smo jo ves dan: navijali za h kosilu, navijali za v mesto. Lojze si jo je nastavil, da ni pozabil iti na univerzo k predavanju, brat jo je nastavil, da je vedel, kdaj mora vzeti zdravilo itd. Kratko malo: Vse je ka* zalo, da bomo sijajno vozili in da je zvonje* nje tako rekoč sestavni del našega življe* nja, ko se je nekaj dogodilo:
Povsod na svetu so ljudje, ki nimajo smisla za praktične stvari. Tako je bilo tudi v našem domu. Ko smo dobili uro, so jo vsi hvalili, kako energičen glas ima in ne vem, kaj še vse. Tri dni pozneje so godrnjali, čez teden dni pa že besneli, češ, da zvoni brez nehanja in da jim ne pusti spati ne ponoči ne podhevi. (Nekateri so namreč spali tudi podnevi.)	\
Pričeli so se pritoževati.	-
Najprej so nam poslali po pošti cenik za ure. Notri so bile budilke vseh vrst in ve* likosti in pri eni, ki je bila v centimeter debelem rdečem okviru, narejenem s svinč* nikom, je bilo pripisano:
»Ako bi morda utegnili potrebovati še glasnejšo budilko, Vam priporočamo tole. Ugoden nakup! Dijaki popust!«
Potem smo dobili dopisnico, na kateri nam je neimenovani svetoval, da bi dali svojo uro v frančiškanski zvonik, češ da tamkajšnji zvon ni dovolj glasan.
Potem smo dobili pismo. Podpisan je bil »klicatelj duhov«. Ta nam je sporočil, da bodo v gledališču kmalu igrali Hamleta in da režiser nujno potrebuje duha-. Naj bi mu posodili uro, s katero bi na pokopališču opolnoči sklical duhove iz groba. Z našo budilko mu je zagotovljen popoln uspeh.
Mi smo seve uro branili, kar se je le dalo. Nekega dne pa so nam poslali kar ultimat, ki so ga nabili v veži na oglasno desko. Napisali so, da nam bodo uro zdrobili, če ne bo nehala zvoniti, saj so že vsi na pol zreli za opazovalnico.
Da bi se to zgodilo pred sto leti, bi se mi trije najbrž bolj bali. Dandanes pa smo vajeni ultimatov in ni to napravilo na nas nobenega posebnega vtisa.
Naslednjega dne se je pojavil na deski naš odgovor. V njem je Lojze v imenu naše sobe izjavljal, da popolnoma 'soglaša š tem da so nekateri ljudje v naši bližini zreli z? opazovalnico, kakor sami priznavajo, toda ne zaradi neke male budilke, ki tako miR in prijetno zvončklja,, ampak iz . čisto dru gib razlogov. Veseli pa ga, da se še na’ dejo na svetu 'tako odkriti ljudje, ki -pri znavajo svoje napake, kaiti edino taki ljudje bodo še lahko rešili Evropo...
To je naše nasprotnike seve še bolj r?" dražilo. Mi pa smo uro še vedno navij,?1' saj bi nas drugače imeli za strahopetce. N' kaj dni za tem se je vse pomirilo. Miri” smo že, da je šel vihar mimo, ko se je zop' nekaj dogodilo.
Dogodilo se je namreč, da je ura priče1 zvoniti na vso moč, malo potem, ko sr' legli. Kazala je deset. Vsi trije smo se sr gledali, češ kdo je to naredil. Iz desne s sedne sobe se je’ oglasil dvoglasni »Blag mu...« iz leve sobe pa smo slišali, ka1 so se triie »tiho« pogovarjali.
»Poslušaj! Ti se bodo že sedaj prič' učiti!«
»Reci, kar hočeš, pridni pa so!«
Mi smo seve diviali.. Vsi smo sedeli posteljah. Ura je bobnela še skoraj c minuto. Se.bo že ustavila? Nič! Minuta 1 pol! Vedeli smo, da nam jo je nekdo zr godel iz maščevanja. Pogledal sem na ure Seveda! Nekdo je nastavil kazalec na de* (Nadaljevanje na 8, s^unL),
Srednjeveški Cambridge
Eno najprijaznejših mest Velike BritanL je staro univerzitetno mesto Cambridge, s svojimi ozkimi ulicami, zavitimi drevoredi in mnogimi srednjeveškimi zgradbami, skrb va pomembno središče znanstvenih razisko= vanj. Poleg univerze je tukaj še cela vrsta raziskovalnih zavodov. Ti zavodi so samo= stojni in neodvisni od univerze, pač pa ima* jo vsi ljudje, ki delajo po teh laboratorijih, na razpolago obsežne univerzitetne knjižni* ce. Mnogo časa se posveča znanstvenim ra* ziskovanjem. Tukaj vodijo že mnogo let večji del poljedelskih raziskovanj, šele pred nedavnim so poročali časopisi o 'zavodu za gojenje krompirja, ki se prav tako nahaja v Cambridgeu, čim. se je končala vojna, so pričeli vneto delovati na tem, da najdejo niimiimiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiitiimiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimii
IMaj 0 naimaniših in nekaj @ najverjlSi ztezdali
Naše sonce je velika zvezda. Toda bil je čas, ko je bilo še večje. Zdaj se že krči in postaja manjše. Seveda so še večje zvezde kot sonce; pa tudi bolj svetle, bolj vroče in težje od njega ,so pa tudi manjše, manj svetle in bolj hladne kot sonce.
Izmed nepremičnic, kamor prištevamo tudi sonce, je poleg sonca nam najbližja Proxima Centauri, ki je 14 krat manjša od sonca in njena svetloba 10.000 krat šib* kejša od sončne. Na videz najsvetlejša zve* zda na'nebesu, Sirij, ima spremljevalca, ki je znatno manjši od njega, pa izredno gost in .silno zanimiv. Nobena kovina na zemlji ni tako gosta kot je ta zvezda; Edington je izračunal, da presega gostota snovi te zve* zde 53.000 ki-at gostoto vode. Na zemlji tehta liter vode 1 kilogram, 1 liter snovi, iz katere je ta zvezda, bi pa tehtal 53.000 ki* logramov. Seveda niso računi do pičice točni.
Najmanjša zvezda, kolikor jih dandanes poznamo, je »Van Maanen«. Njen premer je 110 krat manjši od sončnega in je po ve* likosti skoro enak zemlji; po velikosti, ne pa po gostoti; sonce je približno 333.400 krat težje od zemlji, pa le 5 krat težje od imenovane zvezde. Torej zvezda, ki je sko* ro tako velika kot naša zemlja, pa 66.600 krat težja od nje. Kdo naj to razume?
Zvezde, ki so večje od sonca, delimo v ve* likanke in izredne velikanke, ali nadveli* kanke. To so nekatere zvezde, ki izžarevajo do 600 krat več pnergije kot naše sonce, tako n. pr. Rigel, zvezda v Orionu, ki sveti 17.700 krat svetlejše kot sonce! Si* rij pa le 32 krat močnejše kot sonce. B e* telgeuse je 50,000.000 krat večja od sonca in je najsvetlejša zvezda v Orionu. Njen premer meri 460 krat več kot sončni.
Premer »Mire«, čudovite zvezde v ozvezdju »Kit« meri 600 krat več kot son* ce ali 834.600.000 km.
Alfa v ozvezdju .»Herkules« meti 320 sončnih premerov, Antares, Alfa v škor* pijonu 120 sončnih premerov,' B e t a v Pe* g-azu 110 sončnih premerov.
Seveda izredno majhnih in izredno velikih zvezd v vsemirju ni mnogo; to so izjeme. Večina je znatno manjših od sonca.
Velikosti ne odgovarja vedno gostota zvezd; Edington pravi, da je premnogo zvezd, ki so še v plinastem stanju, mnogo, ki so v tekočem stanju; so pa tudi zvezde, kojih snov je tako redka in nežna kot zrali v nas ali pa še bolj. Če bi prišli v tako zvezdo, bi se sploh ne zavedli, da smo v zvezdi; seveda to ne velja, za jedro zvezde, ki je gostejše. Zanimive, pa še v skrivnost Zavite stvari!
najboljši način konserviranja -živil, ne da bi ta utrpela na tako važnih vitaminih. Tudi svinjereja, gnojila in še mnoga druga vpra* šanja so predmet raziskovanj.
Tekom zadnjih let so v. tem starem me* stu poštavili mnogo velikih modernih zgradb, vendar pa so pri načrtih pazili po* sebno na to, da nove palače ne motijo ce* lotne harmonične slike mesta. Tako stoji danes nedaleč od najstarejše zgradbe v Cambridgeu »Peterhouse College«, ki je bil zgrajen leta 1284, cela kolonija modernih zgradb, ki so nastale šele od leta 1910 da* Ije. K tem zgradbam spadajo: Kmetijska šola, arheološki in entološki muzej, palača, v kateri so laboratoriji za psihološka razi* skovanja, dalje gozdarska akademija, labo* ratoriji za patologijo, zavod za živalsko pa* razitologijo in biofiziko itd. Kljub tem no* vim zgradbam bo zunanji obiskovalec od* nesel vtis, da je obiskal mesto s srednje* veško idilo.
V središču mesta leži stari trg, kjer stoje še danes stojnice, kjer se lahko nakupi mnogo lepih reči, od cvetlic do knjig.
Cambridge je v ostalem poznan tudi po tem, da ima najlepše knjigarne na svetu.
Za velikimi zgradbami se razprostirajo do reke Cam travnate livade, ki so spomladi kar posejane s pisanimi podleski. Eden naj* lepših ozkih kamenitih mostov^ ki peljejo
Besede pomenijo:
V odo ravno : 4 ptica; 7 strah; 12 mo* ško krstno ime; 19 letna doba; 20 bližnji sorodnik; 21 vohalo; • 22 eden največjih zločinov; 24 šestnajsta in osma črka vabe* cedi; 26 kurivo; 27 domač izraz za primor* skega Slovenca; 28 otok v dalm. Primorju; 29 nedelaven; 30 moralni maček; 31 ozna* čka za kemično prvino; 32 nag, brez vsega; 34 posoda za mleko; 36 sladkovodna riba; 37 oblika vode; 39 moški glas; 41 oblika stropa; 43 živalska okončina; 44 vinogradniški praznik; 46 krajša beseda za boleči* no; 48 človeški ud; 49 zimskošportni kraj v Švici; 51 hud zločin; 52 vodna žival; 53 psiček; 55 kratice za angleško vojno letal* stvo; 56 prvi izraz pri štetju; 57 veznik; 59 umetniški izdelek; 60 največja morska žival; 61 gol, brez obleke; 62 strupena ka* ča;. 64 vprašalnica, ki se zaobeša; 65 sve* to mesto v Indiji; 67 najlepši mesec; 68 eden izmed čutov; 69 nemudoma, brž; 70 del krogove površine; 71 zajedalec, izko* riščevalec; 72 slovensko mesto ob Dravi.
Navpično : 2 vzklik; 3 kos, komad; 4 uhata žival; 5 krvoločni rokodelec; 6 kot
čez reko, nosi ime »Most vzdihljajev«, ki je zelo podoben onemu v Benetkah, po kate* rem je v srednjem veku vodila pot do mo* rišča.
Velika tradicija Cambridgea kot uni* verzitetnega mesta vodi v 13. stoletje nazaj. Ustanovitelj prvega kolegija »Peterhouse« je bil Hugh de Balsham. Čeprav je »Peter* house« že toliko star, je doživel svoje cve* toče dni ob času vladanja kraljice Viktorije, ko so slavni umetniki izdelali načrte za nje* gova okna.
Najznamenitejša zgradba v vsem Cam* bridgeu je kapela kraljevskega kolegija. Zgradil ja je Henrik VI., ki je meseca ju* lija 1446 postavil temeljni kamen, vendar pa je zgradba bila končana šele leta 1515 pod vlado Henrika VIII. Leta 1531 so bila vdelana okna iz zlata in safirjev, ki še da* nes predstavljajo prelepo skladnost. Ima prekrasno kupolo; kamnoseške umetnine so tako fine, da spominjajo na nežne čip* ke. Večina obiskovalcev, ki prihajajo v Cambridge, ne zamudi prilike, da ne bi obi* skali Fitzwilliam muzeja, ki je sedaj ravno sto let star. Tukaj so spravljene številne vrednote. Ima tudi prelepo galerijo slik. Vendar so za obiskovalca zanimive pred* .vsem velike zbirke pisem slavnih osebnosti, ki so tukaj shranjene.
pri 56. vod.; 7 voznikov pripomoček; 8 osebni zaimek; 9 sestavljeno' žensko krstno ime; 10 je v ustni duplini; 11 pevska nota, nižaj; 12 poziv neljubim gostom; 13 za* četnici imen pisatelja Tavčarja; 14 stru* ja, gibanje; 15 stenska zidna prevleka; 16 dunajski komik; 17 kemična označka za element iridij; 18 slučaj, pripetljaj; 20 ne* ke barve; 22 stari očka; 23 snov za izdelo* vanje sveč; 25 užitna goba; 27 zamašek pri sodu; 28 izrastek na glavi; 29 kralj živali; 31 stara pivska mera; 33 vrsta športa, tudi poklica; 35 veznik; 36 travniško orodje; 37 zdravilo; 38 dolina na Koroškem; 49 sla* boumen; 42 velika posoda za kuhanje; 44 strelno orožje; 45 dolgoprstnež; 46 rumun* skospoljska reka; 47 nevarna trebušna bo* lezen; 50 živalska krma; 51 divja mačka; 53 bolezen srca; 54 obleka kolonijalnega vojaka; 58 kot pri 28. vodor.; 59 vzročni veznik; 60 nedoločni zaimek; 61 tanki predmet; 63 kraj pri Domžalah na Gorenj* skem; 65 izraz za prihodnjost; 66 egiptov* sko božanstvo; 67 primorski izraz; 68 oso* bni zaimek; 69 kazalni zaimek.
V mestecu Santa Rosa v Ameriki so zgradili veliko cerkev iz enega samega drevesa. To drevo so imenovali „red wood ". Iz njega so izrezali vse potrebne tramove, deske za .stene, pod, strop in streho. Cerkev je dolga 26 m, široka 12 m in visoka 23 m.
Največ svinca v Evropi izkopljejo v Španiji, takoj za njo pa stoji Nemčija.
Nekatere živali se zelo hitro množijo. Tako izleže metulj na leto 400 jajčec, čebela ima vsako leto okoli 5000 potomcev, muha pa celih 750.000. Če ne bi take živali hitro poginile in jih ne bi toliko pokončale življenske neprihke, bi kmalu pokrile zemljo.
Filipinsko otočje v jugovzhodni Aziji je sestavljeno iz nič manj kakor 7500 večjih in manjših otokov. Skupno merijo 296.000 km2; prebivalcev je okoli 17 milijonov, ki so večinoma malajskega plemena. Na nekaterih manjših otokih, ki so še pokriti s pragozdovi, žive še Iju-dožrei.
Piisieiir
Ludovik Pasteurje bil sin p-'prostega delavca iz Dole v Franciji. Po ko.ičani ljud* ski šoli, ga je poslal oče, čep- w navaden delavec, v šole, kjer je študir 1 z velikim, uspehom. Posebno ga je- zanimala kemija. Vsak prosti čas je izrabil za poizkuse. Ko je dovršil študije, je' bil imenovan za upra* vitel ja srednje šole (gimnazije) in kasneje za ravnatelja ustanove, ki naj bi podpira* la znanstveno raziskovanje. Z vso vnemo se je vrgel v delo in si prizadeval, da bi še prodrl čim globlje v tajne narave.
Kljub priznanju, ki ga je žel radi velikih uspehov v znanstvenem svetu, kljub veli* kim častem, ki so mu jih izkazovali, je bil in ostal do smrti zvest sin svojih staršev. Pogosto je mislil nanje, na njihov« prepro* sto, žrtev in truda polno življenje in se jim ponovno v duhu zahvaljeval za vse, kar so mu izkazali dobrega.
Mož je bil nad vse nesebičen. Kjerkoli je le mogel, je pomagal, a nikjer ni zahteval plačila. Uspešno znanstveno delo bi mu bi* lo moglo prinesti izredne materielne kori* sti, pa ga ni izrabil ne zase, ne za svoje. Ko: so ga svarili in-mu svetovali, naj vendar pazi, ker trpi pri svojem delu škodo in živi v nevarnosti, je dejal: »Kaj zato t življenje je šele tedaj pravo življenje, ko človek ne*
j tvega. Treba se je žrtvovati, trpeti; 'ta* ko življenje je pravo in koristno življenje!«
Iz lastne izkušnje je poznal bol in trp* Ijenje. Bog mu je dal pet otrok, pa so trije od njih kmalu umrli. Toda to ga ni potrlo. Iskal je tolažbo v delu, svoje domače pa je tolažil, kolikor, je mogel. Dobro je vedel za človeško bedo in revščino in prav želja, po* magati človeku v tej revščini, je bila ena izmed močnih gonilnih sil njegovega znan* stvenega udejstvovapja.
Delo, ki ga je Pasteur izvršil, je bilo ve* likansko. Res so na videz njegovi izsledki neznatni, toda za človeštvo so izredno va* žni. Bavil se je z raziskovanjem mikrobov, to je predrobnih bitij, ki so v veliki večini povzročitelji nalezljivih bolezni. -Pokazal je ljudem njihovo nevarnost, način, kako se jih morejo obraniti in kako se morejo proti njim uspešno boriti. Poleg tega so njegova odkritja pokazala poljedelstvu, ke* miji, zdravilstvu in higijeni nova pota. Prav po njegovi zaslugi je bilo rešenih mi* lijope življenj, preprečene velikanske ško* de v znanosti in gospodarstvu. Dognal je, kako vre pivo, vzroke raznih bolezni vin i. t. d. Njegova zasluga je zdravljenje' pa* s je stekline. Pasteur je eden'tistih znanstve* nikov, ki so postavili znanost v službo člo* veštva.
Mož je umrl 28. septembra 1895. »Sre* čen ta,« je dejal Pasteur, »ki nosi v sebi vedno jasno podobo svojega ideala in se da od njega voditi.« On je bil eden tistih, ki je vedel, kaj hoče postati in je vse svoje pri* zadevanje postavil v službo cilja. Zato je bil velik in je izvršil velike reči.
M»ršu! iz vtMiha
Eden najnovejših jazstpvnih predmetov v londonskem svetovno znanem kabineui voščenih figur, ki ga vodi madame Tussand, je maršal Tito. Kot odgovarja navadam te* ga podjetja, so Tita osebno naprosili, naj sporoči potankosti o svoji osebi, da bi lahko izdelali model čim iiaravnejše. Tito pa je v odgovor na to prošnjo poslal ne samo ob* sežne podatke, temveč tudi popolen dupli* kat svoje uniforme z vsemi odlikovanji.
Zanimivo je vsekakor, kako se glasijo ti razni podatki: «
Višina telesa	172 cm
prsni obseg	105 cm
obseg pasu	102 cm
teža telesa	85 kg
dolžina čevljev	22.5 cm
dolžina rokavic	21.5 cm
obseg vratu	,	41 UTI
širina klobuka	58 cm
K uniformi, ki jo je maršal poslal, spada svilena bela srajca s prišitim ovratnikom, ki ima na prsih izvezen njegov osebni mo* nogram »T. T.«. Dalje jahalne hlače, jahal* ni škornji, siv suknjič, maršalska čepica in siva samoveznica brez vzorčkov. Hlače imajo ob straneh škrlatno rdeče proge. Suknjič je gladek, brez pasu, ima štiri me* dene gumbe, na katerih je vtisnjena petero* kraka zvezda, na ramah so zlate epolete. Na njih je pritrjen maršalski čin, izdelan v srebru. K 12*tim odlikovanjem pripada tu* di ruski Suvorov red prve stopnje, pač pa nima nobenega angleškega odlikovanja. Na traku njegove čepice, ki ima črn ščitnik, stoji zapisano »29. XI. 43«, to je datum uradno priznanega jugoslovanskega osvo* bodilnčga odbora.
Poleg tega je maršal poslal v London tudi velik sveženj fotografij, da bi se mo* delirji lahko po njih ravnali. Na njih ga vidimo z naočniki in brez njih, pri čitanju in pri kajenju, za kar uporablja cigaretni ustnik v obliki pipe. Na vseh slikah pa ga spremlja njegov zvest' pes, nemški ovčja V (^Feature«, London)
Stanimivohti
Prvi slovenski časopis je izšel leta 1797. v Ljubljani. Izdal ga je pesnik Valentin Vodnik pod imenom „Ljubljanske Novice“.
Širina prelivov: Beringov preliv je širok okoli 60 km, ožiiia Bospor le 500 m, Ptrantska vrata med Italijo in Albanijo 73 krn, Gibraltarski preliv je širok okoli 14 km, preliv la Manche med Francijo in Anglijo pa 33 km.
Reko Hcangho, ki je po velikosti dru-£a reka na Kitajskem, imenujejo „rumena reka“ ali pa „skrb Kitajske“. Odkod Prvo ime? Reka no,si s seboj velike mno-^ihe rumenega prahu, ker teče v svojem gornjem toku preko puhličaste pokrajine. Drugo ime pride od tod, ker reka ^nčkrat preplavi bližnjo in daljno okorno, pred nekaj desetletji pa je reka hbroin, r-ot naravnost preko najrodovit-Qejšili in ^-„~'-1j	pokrajin
severne Kitajske. Tedaj je zgubilo življenje več milijonov ljuoi.
Čudno morje. Med Afriko in Južno Ameriko leži Sargassovo morje. Vsi mornarji v starem in srednjem veku so se ga ogibali, ker ga pokrivajo , neke črne alge, ki kažejo kraj v strašni obliki. Ko pa je portugal. morjeplovec Ca-bral plul ob zahodni afriški obali proti jugu, ga je morski tok in vetrovi zanesel proti zahodu, naravnost v to črno morje. Mornarji so se pripravljali na smrt, a kako so bili presenečeni, ko so zagledali suho zemljo, katero so imenovali Brazilija.
Fjordi. Fjordi so dolgi, a ozki zalivi, ki imajo zelo strmo obalo. Največ jih je na Norveškem, najznamenitejši med njimi je Sognefjord, ki se zajeda prav do na'višje gore severne Evrope, do Gald-höpiga (2660m).Ta fjord je dolg 176 km.
*
^Za nase gospodarje
O krmi, suhi in zeleni
(NEDELJSKO KRAMLJANJE)
»Prav dober večer vam Bog daj,« je po= zdravil Vrbanek tiste nedelje večer, ko je vstopil pri Balantu, kjer so se bili zopet zbrali naši možakarji, da se pomenijo o tem in onem.
»Oho, Vrbanek!« se je začudil Ahac. »Si torej le tudi našel pot k nam? Prav, prav, saj-smo te že pogrešali. Precejšno kmetijo imaš in, gotovo tudi spadaš med nas. Naši pomenki so res zanimivi in namenjeni vsem. Seveda posebej nikogar nismo vabili, toda dobrodošel nam je-vsak, ki se zanima za donosnejše kmetovanje. Primaruha, Vrba= nek, lahko mi verjameš, da si že dosti za= mudil, ker te doslej ni bilo. Boš videl, da se bo že letos’ marsikaj spremenilo pri nas, marsikaj spremenilo in obrnilo na bolje. Jernač si- je zamislil naša kramljanja in lahko mi verjameš, da z njimi na najboljši, najzanimivejši in obenem tudijia najkorisL nejši način ubijamo dolge zimske večere.«
• »Danes bo imel očividno Ahac glavno be^ sedo,« se je pošalil Podrekar. »Uvod je bil* *’ že dober.«
»Tisto pa* ne' verjamem,« je odvrnil Ahac. ,»So že pametnejše glave med nami, kakor pa je moja. Sicer pa naša kramlja= nja niti ne bi bila zanimiva, če bi bili vsi enako pametni in izkušeni. Ali ni 'res, Cencl?«
»Seveda je,* je pritrdil brez pomisleka Cencl, »Vsak pač misli in modruje po svo= ie. Ko pa začneš utemeljevati svoje nazore 'n jih zagovarjati ter dokazovati, ti pa s tehtnimi dokazi osole pamet in nepobitno\ dokažejo, da si bil-na krivi poti. Potem pa te lepo speljejo na pravo pot, tako da je na vse strani prav. Kajneda, Jurač?«
»Pravijo’, da vsaka šola nekaj stane,« je odvrnil Jurač, »vendar tale naša ne stane nrav nič, pa se vkljub temu naučiš marši» kaj dobrega in koristnega.«
,»Saj se je že po celi vasi razneslo, kako »o vaju prav na takemle kramljanju pobo= tali giede dote, o kateri se nista mogla pre=: n na noben način-zediniti,« se je smejal Vrbanek.
»Saj so naju res,«' je pritrdil Cencl, »pa ne samo to. Radi travnikov sva si bila na=, vskriž, kateri bo šel za doto. Pa so naju tako lepo poučili, kateri komu spada in po= kazali tudi način, kako potem vsak svojega lahko izboljša, da bo z njim zadovoljen. Sicer pa sem prepričan, da si boš tudi ti še kupil pameti in soli pri nas.«
»O senu ste 'se zadnjič menili,« je obrnil Vrbanek pogovor v drugo smer, »kakor mi je pripovedoval Podrekar, in res dobro stfe jo izmodrili. Prepričan sem, da mi bo Jer= nač tudi še povedal, zakaj moje seno ni nikdar tako lepo zeleno in dišeče kakor njegovo-.«
»Torej si opazil to, Vrbanek?« je povzel Jernač. »Zakaj me pa že davno nisi vpra= šal ? Zadeva je prav enostavna. Mlado ko* šeno seno je vedno bolj lepe, sveže zelene barve in prijetno dišeče, kakor pa pozno košeno in ti navadno kosiš prepozno. Pa ni samo to. Kakovost sena v obilni meri zavisi tudi od načina sušenja. Kosimo navadno tedaj,, ko kaže na lepo vreme, ki je za us= pesno in dobro sušenje sena neobhodno po5 trebno. Po naših bregovih kosilni stroji skoro ne pridejo v poštev in kosimo zato večinoma s koso. Pokošena*trava pada pri tem v redi, je torej bolj ali manj na kupu. Važno je, da jo potem čim prej na široko raztrosimo, kakor hitro pripeče sonce. Če namreč ostane predolgo v redeh, se že ko= likor toliko spari, pa izgubi pri tem na sočnosti, barvi in vonju. Preveč hitiš kositi, Vrbanek, pa zanemariš pri tem sušenje, ker ne zmoreš vsega naenkrat. Dobro se spominjam, da sem ob košnji tudi še opoL dne videl neraztrošeno seno na tvojih tra= vnikih.«
»Vidiš, vidiš, v tem grmu torej tiči za= jec!« se je čudil Vrbanek.
»Tudi bo seno tem boljše, čim večkrat ga boš obračal, torej čim bolj ga boš sušil na grabljah in vilah, kakor pravimo,« je nada* Ijeval Jernač. »V ravnini nam v ta namen prav dobro služijo obračalniki, po naših bregovih pa že moramo sušiti večinoma na grabljah. Zamudno je to sicer, vendar ne5 obhodno potrebno, če hočeš dobiti res do* bro seno in končno se le izplača, prav do= bro izplača.«
»Toda- če je seno preveč suho, ga je po, tem težko nakladati in voziti, ker se preveč drobi,« je menil Balant.
»Že res,« se je oglasil Vreže, »vendar se presuhega sena ni treba nikoli bati. Saj ga ni treba voziti prav v najbolj vročih opoL danskih urah ;tedaj ga tudi obračati ne smeš več, če'-je že dovolj suho. Če si imel srečo in se ti je seno res dobro posušilo, •pač počakaš nekoliko' in ga spraviš domov pozneje ko je najhujša vročina1 že minula.«
»To je vse lepo in prav,« je menil Matič, »toda težko je tedaj, če si s košnjo slabo zadel in ti še namaka seno, namesto da bi ga sonce sušilo.«	v
.»V takem primeru res lepega sena pač ne boš dobil domov,« je pojasnjeval Jernač, »zlasti še, če ti začne nagajati dež, ko je seno že na pol suho. Če si ga spravil v ko= pice, kar se ti navadno posreči, če si bil do, volj uren, ga moraš kar kmalu zopet raz, trositi, ko preneha dež. Če tega ne storiš, se ti bo namreč seno v kopicah ogrelo, po, tem sparilo in začelo celo plesneti, če ga le predolgo ne boš raztrosil. Sicer pa ob ko, šnji po več dni skupaj navadno ne dežuje in če si dovolj okreten ,se ti bo brez večjih težav posrečilo spraviti domov večinoma res le prvovrstno seno.«
»Z deteljo je večji križ pri sušenju, ka, kor pa s senom,« je menil Ahac, »vendar mislim, da se je v glavnem treba držati istega načela.«
»Vsekakor,« je povzel zopet Jernač. »Ven, dar detelja ne prenese toliko obračanja, kakor seno, ker se le prerada obleti, še predno je docela suha, pa ti ostanejo potem sama stebla, lističi pa se izgube v drobir.. Pokositi pa moraš deteljo za seno tudi ta, koj, kakor hitro se razcveto glavice, ker se bodo sicer lističi še raje obleteli, stebla pa bodo že olesenela in tako seno detelje po, tem res ne more biti prida. Suši pa se dete, ’ Ija počasneje kakor trava in zato je pone, kod suše v kozolcih, če jih imajo, ali pa na ostrvih ,vendar da na tleh sušena brez dvo, ma najboljše seno, če ti vreme ne nagaja.«
»Detelja se pri nas še vse premalo upo, števa,« je menil Podrekar »in vendar je prvovrstna krma, ki mnogo zaleže, pa naj bo potem že suha ali pa sveža, zelena.«
»Z zeleno krmo, ki bi jo pridelal’ na nji, vi, bi si marsikdo lahko prav uspešno po, magal, če ima premalo travnikov,« je pri, trdil Vreže. »Detelja, zlasti črna in lucer, na, je prav izvrstna za seno, pa tudi za ze, leno se prav dobro obnese. Sicer pa je za zeleno krmo na glasu zlasti grahorica in pa koruza. Vse živine le tudi poleti nimaš na planini, pa moraš tisti, ki si jo obdržal doma, pač polagati zeleno krmo. Trava ti ne izda dosti in jo je pametneje pustiti za seno. Po mojem mnenju je namreč mnogo bolj gospodarsko pridelati zeleno krmo na
njivi, pa naj bo to že potem dertelja, graho, rica, koruza ali karkoli.«
»Mlada zelena detelja je izvrstna za puj, se,« je menil Smrekar. »Seveda je tudi za živino prav dobra, vendar je nevarna, ker jo rado napenja po njej.«
»No, nevarnost napenjanjaj tudi pri živini ni tako velika,« je menil Mrakar. »Vem, ker jo mnogo pokrmim. Paziti moraš le, da ne pokladaš rosne, mokre od dežja, ali pa na' pol ovenele, ki se ti je ogrela na kupu. Napne se ti živina po detelji najpreje, če se mlade in rosne napase, pa moraš na to dobro paziti, če imaš nezavarovan pašnik v bližini deteljišča,«
»Grahorica pri nas prav dobro obrodi,« je pristavil Jurač. »Za seno sicer ni naj, boljša, toda za zeleno krmo je prav izvrst, na, zlasti za krave.
»Tu bi ti pa nekoliko oporekal,« je dejal smehljaje Jernač. »Grahorica je brez dvo, ma prav, izvrstna krma, suha in zelena, ven, dar za krave pa že bolj cenim koruzo. Na, še ženske se strašno vesele, če krave dobro molzejo. Zato pa vsako leto,od maja pa tja do augusta sejem v več obrokih po nekaj koruze, tako da imam potem vedno mlado za molzne krave. Po zeleni koruzi namreč krave izredno dobro molzejo, tudi če jim ne daš sicer nobenega pravega priboljška. Nasejati pa jo moraš dovolj gosto ter raje po večkrat in manj, tako da imaš potem vedno mlado in svežo za, krmo. Pri nas h koncu maja vedno ženske že začno spra, sevati, kedaj vendar bomo že začeli’ pokla, dati kravam koruzo. Ko jo potem končno pričnemo, se- mlečne- posode takoj zopet bolje polnijo.«	’
»Vem, Jernač,« je posegel vmes Matic, »da rad’polagaš kravam zeleno koruzo in tudi verjamem, da se ti to obnese. Vendar so že tudi nekateri drugi poskusili, pa večino, ma niso bili zadovoljni in so jo zopet pu, stili.«
»Seveda,« se je smejal Jernač, »ker so zagrešili isto napako kakor pri senu. Samo čim več, čim več, cim več! Pa ti je posejal koruzo za zeleno krmo, potem pa odlagal in odlagal in odlagal s košnjo ter čakal, da bo čim bolj narastla, da jo bo yeo. Začel jo je krmiti šele potem, ko je bila že davno prestara in razumljivo je, da ni dosegel za, želenega uspeha. Živina za staro koruzo ni dosti marala, obrala morda še listje, debla pa pustila in se lačna ogledovala za- boljšo krmo. Koruzo za zeleno krmo moraš kositi ali žeti ter pokladati tedaj, ko so stebla še, le komaj za dober prst debela, pa boš videl, kako se bo živina pulila zanjo, ti izpraznila jasli do zadnjega stebla in kako bodo kra, ve molzle po njej.«
»Glej ga no šmenta, glej!« se je čudil Cencl. »Marsikaj je dobro in koristno, ven.
E. Avanzini :
Difp zelišča ¥ naši prehrani
(Konec.)
4. Hmelj (lat. Humulus lupulus>, ki je znan kot kulturna rastlina, raste pri nas tudi divje in se ovija' po grmovju, po dre, vesih in plotovih, posebno kraj potov in ob rekah. Stebla se drže podloge s kljukastimi kosmatinami, listi so tro, do peterokrpni. Mehke‘sočne vršičke mladih stebelc kuha, mo v slani vodi. Z oljem in kisom, pa tudi zabeljeni s presnim maslom- so prava deli, katesa in ličijo po okusu na špargelj. Pri nabiranju moramo paziti, da si ne pokvari, mo obleke s sokom, ki povzročuje grde ma, deže.
KOT ŠPINAČA NAM SLUŽIJO PREDVSEM :
1.	Koprive, dokler so mlade in ne pe, čejo. Nabiramo listje in cele vršičke rastlin.
2.	Mrtve koprive, ki jih tudi vsak pozna. Rastlina spominja na pravo koprivo, a ne peče in ima tudi povsem druge cvete. Cvetovi prave koprive so namreč zelenkasti in nezaiatni, dočim ima mrtva kopriva ve, čje, živobarvane cvete z značilno »zgornjo« in »spodnjo ustno«. Dobro je, če mrtve ko, prive pomešamo med druga zelišča.
3.	Poljska knavcija ali obel, niča (lat. Knautia arvensis, nem. Knautie, Witwenblume). Je zelo pogosta po suhih travnikih, kraj potov, po železniških naši, pih itd. Cvetovi so plavovijoličasti in zdru, ženi v koške. Vsa rastlina je, sivokosmata, podolgasti listi so navadno različno otjjiko, vani: pritlično rožico tvorijo celorobni li, sti, ob steblu pa so pernato razdeljeni in sploh mnogo menjajo obliko. Ta rastlina cvete šele od junija dalje in takrat njeno listje ni več uporabno; sicer pa daje zelo okusno špinačo, ali sama, ali pomešana z drugimi zelišči, n. pr. s koprivo.
4.	Pokalica (lat. Silene inflata, nem. Aufgeblasenes Heimkraut), ki- jo ljudstvo dobro pozna kot »travniško špinačo«. Po, sebno dobro jo pa poznajo otroci, kadar cvete, ker z njenimi nabuhlimi cvetnimi čašami »pokajo«. Cvetovi so beli, ozki celo, robni listi imajo nekako, modrikasto,zeleno voščeno prevlako in jih je lahko spoznati. Tudi ta rastlina raste bolj po suhih, ka, menitih mestih, ob nasipih itd.
Številna divje rastoča zelišča nam lahko služijo kot začimba, tako listje in plodovi divjega kumina (lat. carum carvi, nem. Ge, meiner Kümmel), ki ga je mnogo po naših travnikih in ob potih, ter listje materine ' dušice (lat. Thymus ovatus, nem. Quendel, Wilder Thymian), ki je običajna po suhih sončnih travnikih in pobočjih. Pod grmov, jem, ob plotovih, pa tudi sicer po travnikih raste modroevetoča grenkuljica (lat. Cie, choma, hederacea, nem. Gundebrebe). Le, dvičasti, debelo narezani listi in vršički poganjkov dajejo juham, posebno prežgan, ki, fin aromatičen okus. Mlado listje navad, nega rmana (lat, Achillea millefolium, nem. Schafgarbe), tudi splošno znane rastline, pa fino narežemo in dodajemo jajčni jedi.
Za danes naj to naštevanje zadostuje. Kdor se za stvar posebno zanima, bo našel poti, da spozna tudi še drugega koristna zelišča, ki rastejo po naših hribih in doli, nah. Zdaj pa obilo sreče pri nabiranju in naj vam dobro tekne!
Gospodarske vesli
Vlada Združenih držav bo gostiteljica drugega sestanka študijske skupine za kosi, ter. Ta sestanek bo v Washingtonu od 19. do 24. aprila. V Washingtoifu bo od 2. apri, la pa do 1. maja tudi peti sestanek študij, ske skupine za gumo.
Študijsko skupino za gumo so leta 1944 ustanovile Nizozemska-, Velika Britanija in Združene države, katerim se je kasneje pri, družila še Francija. Za washingtonski se, stanek so poslali povabila razen zgornjim državam še Avstraliji, Belgiji, Kanadi, Cey= Ionu, Češkoslovaški, Danski, Franciji, Ma, džarski, Italiji in Liberiji.
Študijska skupina za kositer pa se je ra, zvila iz svetovne konference za kositer, ki je bila oktobra meseca 1946 v Londonu, ter je imela svoj prvi sestanek lani v Bruslju. Povabila za washingtonski sestanek so po, sl ali Avstraliji, Belgiji, Boliviji, Kanadi, Kitajski, Češkoslovaški, Franciji, Indiji, Italiji, Nizozemski, Siamu in Veliki Brita, niji.
dar nič ne velja, če ne obrneš in postopaš prav. Cesto sem šel mimo njive, ko je Jernač kosil mlado zeleno koruzo in si mislil, koliko več bi nakosil, če bi še kak teden po, čakal. Pa ni prav, če človek gleda le, kako bi dobil čim več. Množina ni vse in kako, vost je včasih še mnogo bolj važna.«
»Dobro si povedal, Cencl,« mu je potrdil Vreže »in za krmo to še prav posebno, ve, Ija, za zeleno in suho.«
»Kaj pa o repi mislite, možje?« je vpra, šal Balant. »Pravijo, da je ni prida in da je več ali manj sama voda.«
»Repa res ne izda dosti za krmo,« je de, jal Mrakar. »Preveč vodena je in na Če, škem ji zato tudi pravijo vodnica. Z repo pujsa ne boš opital in tudi krave po njej ne bodo bolj molzle, da, še mleko bo dobilo grenek okus, če boš pokladal kravam pre, več repe.«
»To je že vse prav in res,« je pristavil Vreže,- »vendar tako čisto podcenjevati re, pe tudi ne smemo in nekaj končno le tudi zaleže. Za zraven kar gre, četudi je kore, nje seveda boljše. Repo in korenje pride, lujemo pri nas strniščno, pa ju zato ne kaže opustiti. Dosti boljša pa je seveda pesa, ki daje neverjetno visoke pridelke, mnogo izda za krmo živini in pujsom, vendar se pri na le malo sadi. Jernač in jaz jo pride, bijeva, drugi pa menda nihče v vasi.«
»Oho,« se je oglasil Smrekar, »s €im pa misliš, da sem pital pujse? Prav pesa mi je zelo dobrodošla v ta namen in že več let jo redno sadim po nekaj.«
»Da krme, krme, čim več dobre krme! To je naše načelo, ki ga moramo imeti- stalno pred očmi,« je posegel vmes zopet Jernač, »kajti živinoreja daje v naših krajih naj. Več ’ dohodkov, saj hrane pridelamo komaj zase. Brez dobre krme pa ni uspešne .živi, noreje. Zato pa krme, suhe in zelene, čim več dobre krme, poudarjam še enkrat!«
»Pa se je tudi da pridelati, yeč in boljše, kakor smo jo doslej, le dobre volje in pra vega razumevanja je treba.« je pristavil Vreže.. — »Sicer pa smo se .že dolgo zadr, žali danes in domov bo menda treba.«
»Prihodnjo nedeljo pa bi se našli pri me, ni,« je povabil Vrbanek. »Krasnega tolkov, ca imam,- čisti tepkovec. Če bi ga' dal Kar, ničniku o gostilno, bi iz enega litra napra, vil najmanj tri.«
»Prav, prihodnjič pa pri tebi tedaj,« so pritrdili možakarji in se zadovoljni razšli.
Trgovinsko ministrstvo Združenih držav je objavilo podatke o trgovini med Zdru, ženimi državami in Sovjetsko zvezo, iz ka, terih je razvidno, da je ves izvoz v Sovjet, sko zvezo dosegel v letu 1947 le en .sam odstotek vseh izvozov iz Združenih držav. Nasprotno pa so Združene države uvozile i-z Sovjetske zveze skupno 1,3% vsega svo, jega uvoza.
Trgovinski minister Harriman je tudi oh, javil, da je v zadnjih 6 mesecih lani dosegel izvoz iz Združenih držav v Sovjetsko zvezo vsoto 55 milijonov dolarjev, dočim je zna, šal odgovarjajoči uvoz 45 milijonov. Stati, stika pa pove, da so Sovjeti prejeli v vsem lanskem letu blaga v vrednosti približno 99 milijonov, sovjetski izvoz v Združene drža, ve pa je dosegel nekaj več kot 77 milijonov dolarjev.
Med letom 1947 se je del trgovskih izvo = zov iz Združenih držav v Sovjetsko zvezo v primeru z vladnimi dobavami na osnov’ programov zakona o najemu in posojilu ter ustanove UNRRA povečal v silni meri ter so trgovske dobave znašale v zadnjem če triletju lani že 98% vsega izvoza. Za ccP leto pa znaša odstotek trgovskih dobav pri bližno 66% vsega izvoza v Sovjetsko zvezo
Ta. 1%, vseh izvozov Združenih držav v letu 1947, ki je šel v Sovjetsko zvezo, mo ramo primerjati z 1,6%, ki je povprečj predvojnih let od 1936—38. V tem času pr je znašalo povprečje’ uvoza iz Sovjetsio zveze 1% v primeru z današnjim povpreč jem 1,3%. Statistike tudi povedo, da so po šiljke iz Združenih držav v Sovjetsko zve zo in v druge vzhodnoevropske države dr segle lani vrednost 431,483.000 dolarjev. ^ vsoto moramo primerjati s 4.840,100.0r dolarjev, ki jih je dobilo 16 zahodnoevror skih držav, ki sodelujejo pri evropskem o1 novitvenem programu. Od zgornje vsot dobrih 431 milijonov, ki jih je dobil' vzhodna Evropa,* so vladne, podnore in po, moči dosegle vsoto 162,201.000 dolarjev,
*
^Češkoslovaški odgovorni gospodarski č’ nitelji so odločili, da bo dveletni gospodar, ski načrt češkoslovaške vlade izpolnjen do 28. oktobra — na dan državnega praznika To istočasno pomeni, da bodo morali biti povprečni mesečni rezultati 125%. — »Im press«.
*
Spomladanskega vzorčnega velesejma v Milanu, ki se bo vršil v drugi polovici ao. rila se bo udeležilo okrog 100 nemških podjetij. S tem se bodo nemške tvrdke ’ prvič po končani vojni udeležile velesejma v inozemstvu. Tudi jesenskega velesejma V Stockholmu se bo udeležilo več nemšk'h tvržk. »Inpress«
gj özpod domače ime
BISTRICA NAD PLIBERKOM
®e., dolS° se «'-smo oglasili v »Koroški kroniki«. Zima nas je zapustila in vesela Vigred trka na vrata naše prelepe Podium ske doline. Dela imamo več kot preveč in zimskega pohajkovanja je konec. Treba je sejati, če hočemo, da bomo tudi želi. Veli* konočne praznike smo preživeli v miru in zadovoljstvu in Bo,g daj, da bi tako tudi ostalo. Bolj vesela kakor prejšnja leta je bila že zaradi tega:, ker so naši fantje dobro streljali. Prejšnja leta je bilo oblastveno prepovedano, čeprav so na frontah med voj= ho preveč streljali tako, da se marsikateri naš prijatelj in znanec ni letos z nami ve* selil velikonočnih praznikov in čaka velike noči in Vstajenja daleč od doma in svojih dragih. Tudi pirhov in velikonočnega žegna ni manjkalo. Zakaj si ne bi tudi privoščili, Vsaj za praznike, saj si moramo vse zaslu= žiti s trdim delom v potu svojega obraza, tako, kakor je rekel Bog, ko je Adama in Evo izgnal iz raja.
Na krstnico zvečer je. vsa. okolica v enem Ssimem blesku bakelj. Najbolj moramo glede tega pohvaliti Dvorčane. Na velikono= čno sohotcj zvečer smo šli k Vstajenju v Šmihel. Vse je bilo slovesno razpoloženo in narava sama je s svojo svatovsko obleko naredila praznik še slovesnejši in veličast= nejši. Mogočno je donela, veselja »Aleluja« in naznanjala Vstajenje Kristusa.
Pp dolgem Č3.su smo se le prikopali do luči. Sedaj čakamo še na vodovod, ki nam ga že dolgo obljubljajo in ga tudi res po= trebujemo. Še celo tisti so sedaj sprevideli, da je vodovod res potreben, ki so bili prej nasprotni.
Sadje za enkrat lepo obeta in če bo vse po sreči, bomo imeli v jeseni zopet dovolj sadja, kakor lansko leto. —- Sedaj pa kom Žarno in prihodnjič zopet nekaj.
' I TINJE	'T*
Svoje pisanje- začenjamo kar z veliko nočjo, ki nam je še najbolj živo v spominu. Saj naši domovi se dišijo, po žegnu, otro= ških ust pa se še drži barva pirhov in smo Še vedno na pol gluhi od silnega pokanja niožnarjev. Da, velikonočno streljanje! S tem so se naši fantje res postavili! Po vsej fari so pokali možnarji. Najmogočnejše salve šo grmele od lipe pri kaplaniji. Zlasti pri Vstajenju je bilo slovesno. Skoraj tako,-kakor v dobrin, starih časih. Toda naše ve.s Selje ne bo popolno, dokler ne bodo doneli Iz lin cerkvenega stolpa naši zvonovi. Naša farna cerkev je ena izmed najbolj žalost* kih vdov, ker ji je vojska ugrabila vseh kjenih pet postavnih fantov — zvonov. Niti enega zvona nimamo več. Vedno- se sprašu* jemo, kdaj dobimo nove. Vemo, da so kraji, kjer ležijo razbiti zvonovi v kupih. Kdaj bo zavladala pravica, da nam bo vrnjen vsaj kiaterial za nove zvonove?
Zima, ki ni bila huda, je. že daleč za nami, Čeprav tu in tam še zapiha izpod planin Birzel veter. Zato jo pustimo pri miru. Naše kiisli so sedaj pri delu na polju, ki ga ni klalo. Pa se ga ne strašimo, saj vemo, da
........ ii 11 ■■ ...................—
nam naša dobra zemljica vsak naš trud sto* tero poplača. Letos imamo že precej umet* nih gnojil na razpolago, samo predraga so. Pomanjkanje denarja je pri nas na kmetih že zelo občutno. To lahko postane za naše gospodarstvo usodno, če bodo ostali indu* sirijski izdelki tako dragi.
Razveseljivo za naš kraj je, da so mnogi posestniki začeli obračati že tudi sadjar* stvu in vrtnarstvu več pozornosti in skrbi. Nista samo žganje in mošt koristna, ampak tudi sveže sadje vrže lepe denarce. Sadne* mu drevju bi bilo potrebno le bolj gnojiti in ga pošteno očistiti. Za napredek in splo» šno korist naše fare bi bilo potrebno usta* noviti sadjarsko in vrtnarsko društvo. To naj bi s predavanji, praktičnim poukom in z dobavo raznih dobrih sadnih sort naše sa= djerejstvo in vrtnarstvo povzdignilo na ti* sto stopnjo, ki hi jo naš kraj tako glede lege, kakor tudi. glede podnebja in rodovi* tnosti lahko imel.
Za ustanovitev takega društva in za za* četek zadružnega dela je prišel sedaj čas. S tem bi se poživilo v fari novo veselje do dela in varčevanja. To bi bil najboljši na* čin, naučiti našo mladino varčevanja v prid našega gospodarstva, da ne bi, kakor do sedaj, vsak groš izginil v gostilno za ples in pijačo. Zato pa bi bilo nujno potrebno, da se nekaj naših fantov izšola v dobrih kmetijskih šolah.. Tem nalogam naših vasi pa bo morala tudi deželna vlada posvetiti več pozornosti.
Ker nas kliče delo, nehamo s pisanjem. Naša želja je, da hi pam Bog dal mir in svoj blagoslov, potem bo že še šlo, kljub vsem težavam, ki nas sedaj tarejo.
PLIBERK
O, kako smo se veselili in pripravljali na ta veliki in lepi praznik. In z nami se je pripravljala vsa narava.
Toplo pomladansko sonce je izvabilo ro* žice iz zimskega spanja in nadelo naravi praznično obleko. Otroci so pohiteli v go* zdove in na travnike k zvončkom, telohu, trobenticam in vijolicam v vas. Pa so jih vprašali: ali vas smemo' utrgati in ponesti v naše cerkvice, kjer v grobu počiva ljubi Jezus in z nami čaka velikega dneva Vsta* jen ja? Rožice so sklonile svoje glavice. Ne* žne otroške ročice so jih utrgale in prinesle v božji hram, kjer so zacvetele nedeljskemu jutru nasproti) ko je zazvonilo čez širno plan.
Fantje so ob večerih delali baklje in tek* movali, kdo bo imel lepšo. Gospodinje so pripravljale velikonočna jedila in dekleta so nesla zvrhane košare, ki so bile pre* grnjene z belimi prtički in okrašene z lepim »pušeljeom« k žegnu. Vso težo preobilega dela je lajšala bližajoča velikonočna radost. Gospodarji pa so že orali zemljico in pola* gali vanj seme, katero bo poškropljeno z blagoslovljeno vodo krstnice rastlo in zo= relo v bogato žetev. Delali so križce iz bla* goslovljenega lesa cvetne nedelje, katere poneso na travnike in polja.
M g USER K A R E L >
ROMAN
4.
■»Zate nisem mislil, da boš prosil za bo* So,slov je.« Peter je skušal spresti razgovor.
»Misliš, da bi moral vsem oznaniti, da oorn šel? So stvari, ki jih narediš stiha, zato ker so velike.«
Klemen prav nalašč udarja in medtem ^rirno pospravlja svoje stvari v omaro za Vrati. Tudi posteljo si je že izbral. V na* sProtnem kotu. Moškaju ni hotel biti pre* blizu.
»Danes nisi dobre volje,« je Petru ne* rodno. Svidenje ß Klemenom si je drugače Predstavljal.
Klemen ni odgovoril.* Razpostavljal je knjige po ozki, visoki polici.	^
Sveto pismo, Hoja za Kristusom, Socialno Vprašanje, nekaj leposlovnih knjig in knji, z*co premišljevanj, ki mu jo je dal župnik ''encel dan pred odhodom.
v pla spodnjo polico je spravil rokopis ri'ic in začetek romana, ki se mu je spi eel v gorah.
Moška j je zginil iz r.ofce. Zdaj se je šele Klemen prav razgledal. Pod oknom kosta, pil ia stojnice, za stojnicami nizka, umaza* Ljubljanica. Onstran Ljubljanice str* flene hiše, ki so zapirale pbgled proti go*
Soha je visoka, stene starikave. Ravno nad Moškajevo posteljo visi križ in slika Dobrega pastirja. Ob vratih je kropilček. Visoka, glinasta peč je v kotu. In to je vse.
Klemen stoji. Zdi se mu, da tone v sa* motnost, da ga zaliva kakor voda uto* pljenca.
Trkanje na vrata. Plašno, boječe.
Naprej.
Klemen se zagleda v prišleca. Visok, črn fant, robat in močan, živih oči, ki plašno strme izza očal.
Jamnik Jernej.
Klemen mu prisrčno stisne roko.
»Odkod, prijatelj?«
»Iz Kovorja. Pozen sem, upam, da ne bo ■napak. Imam še opravke v mestu.«
Klemena so udarile besede kakor blisk. Da se ni koj spomnil. Do večera še razpo* laga sam s časom.
»Tudi jaz grem še v mesto.« .
Kar nekam olajšanega se je čutil. Jam* nik je razmestil stvari.
Potlej sta odšla. Na hodniku sta naletela na Moškaja in na pkve talarje.
Klemen je Moškaju predstavil Jamnika.
»Mislim, da se bomo lepo razumeli,« se je sladko nasmehnil Peter in od strani oši* nil Klemena.
Na cesti je Klemen zadihal in pogledal na uro. Tri. Do sedmih se bo lahko razletal.
Najprvo sta obrala nekaj trgovin. Jani* nik je nakupil papirja.
Po poti sta se menila o vsemogočem. Jer* nej je bil videti potrt.
»Težko sem se odločil in ni mi še/od, leglo.«
Klemen je pritegnil sapo.
»Vasik avp-i križ bomo nos?>i od začetka.
Od kraja bo hudo, potlej nama bo odleglo.«
In ko so se v soboto vrnili zvonovi s svo* jega potovanja in je zadonelo iz lin, so za, grmeli možnarji, čez pliberško polje pa se je razprostrlo velikonočno veselje. Pobite* lo je tja do skalnatih robov Pece. Večerni mrak se je počasi spuščal na mesto in vasi, pa nas ni mogel uspavati. Kdo bi ta večer tudi mislil na spanje. Oživelo je po naših poljih, rebrih in hribih. In kres za kresom je zagorel proti zvezdnatemu nebu. Jezus, luč sveta je vstal! Z blagoslovljenim ognjem so fantje prižgali svoje baklje in razvile so se procesije lučic. V št. Jurju, na libuškem polju in tam ob Cirkovcah, Božjem grobu, Vidrevasi, Dobu in pri sv. Luciji. Nepopisno krasen pogled, kot lahni valovi ognjenega morja. Otroci so zvonili z ministrantovskimi zvončki, pridružila so se tudi dekleta, matere in očetje, molitev je kipela iz vernih src, proseč za velikonočni blagoslov našim domovom. Molitve so kon* čali v vaških cerkvicah, kjer so tudi prepe, vali velikonočne pesmi.
Vso noč so se oglašali streli, in ko je vstala zarja nedeljskega jutra, se je ogrom* na množica ljudstva zbrala v färni cerkvi v Pliberku k Vstajenju. Aleluja, so peli
zvonovi, aleluja je donelo iz možnarjev, v alelujo se je izlil spev škrjančka, ki je zle* tel proti sinjemu nebu. Srca vseh vernih so se pridružila pesmi: Zveličar gre iz groba, ob moč je smrt trohnoba... jii se je kon* čala v veselem spevu: Le kratka noč bo v grobu, pa angel nam zatrobi in z lepo dušo še telo bo Jezus v sveto vzel nebo, aleluja, aleluja!
Vse velikonočno veselje in radost je še povečalo lepo vreme, saj nam je tako pri* jazno sijalo sonce in pohiteli smo v po* mladansko naravo. Otroci so se zbirali na zeleni trati pri »rolkanju« in s.ekanju pi= sank. Tudi odrasli smo se radi pridružili otroškemu veselju. Sorodniki, prijatelji, stari znanci in sosedje so še obiskavali in bili povsod po lepi slovenski navadi gosto* ljubno sprejeti.
V pondeljek je naša lepa romarska cer* kev pri Božjem grobu zvabila veliko mno* žico ljudstva v svoj objem.
Minuli so prazniki, ostalo pa nam je veli* konočno veselje. In srca prepevajo hvalnico' Gospodu, ki nam daje toliko veselja in do* brot.
rkmscit?
Pretekli mesec je imel eden izmed koro* ških deželnih poslancev v deželnem zboru govor, v katerem je zahteval spremembo zakona o dvojezičnem šolskem pouku. Isto* časno so bili v gornjeavstrijskih listih pri* občeni ostri članki na račun slovenskega pouka, ki naj bi verjetno imeli nalogo pri* praviti javnost na izjave v deželnem zboru.
Ko danes po treh letih »miru« proučuje* mo vzroke minule vojne in obsojamo nebr* zdano nacionalno sebičnost, prav težko ra* zumemo ljudi, ki bi hoteli ponovno pričeti z nacionalno nestrpnostjo.
Skušenj imamo dovolj in vsi bi že lahko vedeli, da nacionalna prenapetost ne pri* naša koristi. Vzemimo moža in ženo kot primer! Če živita v ljubezni in medseboj* nem spoštovanju,' jima življenje ni prete* žko. Če se pa prepirata in vlečeta vsak na svojo stran ,postane zakon pekel, iz kate* rega ni rešitve, dokler eden od obeh ne umre, ker sta zvezana za vse življenje. Prav isto je pri dveh n aro d iE, ki živita med seboj pomešana. Oba imata iste pravice in ne more biti prav, če si kateri od obeh pove* čuje svoje na škodo drugega. Tu nam prej navedeni primer prav dobro služi za lažje razumevanje. Če živita obe narodnosti v medsebojnem razumevanju, je vse dobro in lepo; če pa nasedata prenapetežem in huj* skačem, je nevarno, da zabredeta v sovra* štvo in škodljivo’nasprotovanje. To opaža* mo v veliki meri tudi pri nas, ko nacional* na prenapetost tako bujno uspeva, da bi je bilo še za izvoz dovolj, predvsem v pogle* du šolstva.
Leta 1945 je koroška deželna vlada iz* dala zakon o dvojezičnih šolah. Pri tem se ni ozirala na mnenje Slovencev ali Nem* cev, temveč je hotela najti kompromisno rešitev po švicarskem vzorcu. Takrat so za ta šolski zakon glasovali tudi ljudje, ki mu danes že nasprotujejo!
Neka vidnejša politična osebnost v Ce*
lovcu je pred nedavnim izjavila, da se ne sme v demokraciji nikogar siliti k učenju tujih jezikov. Če to »demokratično« misije* ji j e nekoliko razširimo, hi bila šola res »idealna«. Učni načrt bi odpadel, ker sili učence k pouku predpisane snovi, ocene bi bile odveč, ker se v demokraciji ne sme ni* kogar siliti itd., itd. in končno bi postale tudi šole odveč, ker bi lahko otroci sami odločevali, če hočejo hoditi v šolo ali ne. Vsak pameten človek vidi, da je tako mi* šljenje za dvajseto stoletje le nekoliko pre* naivno, čeprav pravijo temu stoletju več* krat celo upravičeno »stoletje neumnosti*.
Za sodelovanje in sporazumevanje med narodi je predvsem potrebno znanje jezL-kov. Verjetno hi bilo s tega stališča vpra* sanje šolstva lažje urediti. Kaj škoduje otroku nemške narodnosti, če zna še jezik sosednjega naroda in kaj koristi Slovencu, če nemščine ne zna? »Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš!« pravi naš pregovor. £a* to ne glejmo šolskega vprašanja samo s po* litičnimi očmi, temveč ga precenjujmo z bolj življenskega smotra. Dokler bo naša šola središče nacionalno=šovinistične borbe, res ne bo kaj prida!
Večina ljudi na svetu stremi za zbližanji med narodi in misel o zvezi evropskih držav: danes ni več tuja. če nameravamo to zbli* žanje resnično doseči, moramo v prvi vrsti gledati, da se bomo mogli medsebojno spo* razumevati.
čemu nam bo potem »šolski plebiscit«? Plebiscit je bil na Koroškem eden in obe narodnosti sta mnenja, da je bil ta dovolj! če^se na vsak način hoče ugoditi tistim, ki nočejo,, da bi se njihovi otroci učili sloven* ščine, ali nc bi bilo potem najpametneje, da se na mesto dvojezičnih šol ustanove slo* venske in nemške, če je to izvedljivo, naj odloči oblast. Najbrže bi tak ukrep prinesel več pomirjenosti v deželo kot izvedba »šol* skega plebiscita!«	Gorazd.
Jernejeve oči so iskale po Klemenovem obrazu.
»Si ti kaj pustil doma? Sanje, recimo, ki so prišle skoraj nezavedno, pa so zahre* penele po uresničitvi!«
»Pustil?« V Klemena je bruhnila volja. »Pustil in ne pustil. Kadar vidiš svoj cilj, pustiš malenkosti. Življenje je vendarle borba.«
Jernej se smehlja.
Še pred šesto se vrneta. Kakor da sta že navezana na duha, ki ždi po vseh sobicah. Nista vedela kaj početi do sedme.
Na hodniku, sta spet naletela na Moška* ja," Trudil se je s klečalnikom.
»še eden je za našo soho. Menda so ju lani nekaj rabili, pa ju nihče ni vrnil.«
šla sta ga iskat Klemen in Jernej. Tako je soba številka 32 dobila celotno opravo.
Mračiti se je začelo, ko se je Jamnik spo* mnil na kapelo.
»Pojdiva si jo ogledat.«
Klemen je bil precej pri volji in pogledal Moškaja.
»Sem že bil. Koj, ko sem prišel.«
Klemenu je bilo prav.
Kapela je v drugem nadstropju, v kotu. Nad vrati je droban križ.
Klemenu je prostor močno všeč. Oltarna slika Matere božje, prijazen Križev pot, pri* žnica in harmonij. Tudi klopi so čedne.
»Ti je všeč?« šepne Jernej.
»Preprosta je, pa lepa,« je dahnil Kle* men. »Posebno zvečer mora biti prijazna. Na cestah nemir, med klopmi tukaj pa tiči* im in vdana pozabljeno«!.«
Jernej je z živimo očmi lovil Klemenov obraz.
. »Midva bova morala večkrat priti le sem. Zdi se mi, da sva oba neugnane krvi.«
Pokleknila sta in po prstih odšla na ho* cinik. Na vseh koncih pozdravljanje, vedno več talarjev in zagorelih obrazov. Višji let* niki so pričeli prihajati. Klemen jih je za* vidal, da se jim bodo kmalu odprla velika vrata spodaj in odšli bodo med ljudi. Sko* raj ustrašil še je misli: pet let med temi zidovi, pet let bo drsal po teh hodnikih.
Tudi prvoletniki so narasli. Stoje v gru* čicah in ne morejo skriti, da jim bodočnost trdo stoji pred očmi. Zidovi so tako mrzli in mračni, dvorišče na sredi zapuščeno, tla* kovano z debelim, okroglim kamenjem.
Kakor kaznilnica.
Klemen se ne more znebiti te misli. Tudi Jerneja teži.
Moškaj pa se samo smehlja, vsakega po* zdravi ja in stoji na vogalu, kakor da je postavljen za kažipota.
Ob sedmih zvoni za večerjo. Klemen gre za gručami, ki gredo v pritličje. Po stopni* cah od drufee strani škripljejo čevlji.
Bogoslovci se umaknejo k zidu.
Potlej pride star gospod s talarjem, ki je rdeče obšit. Sklonjena postava, ki pri hoji rahlo opleta z rokami.
»Ata,« gre šepeta je mied onimi, Id že nosijo talarje. Pred ohednico se pred jedjo ne sme govoriti na glas.
Ravnatelj .gre počasi med vrstami stolov.
»Silentium!«*
Klemen je zmeden. Potlej vidi, da prvo, letniki stopajo k srednji mizi. Na krožni* kih so listki z imeni.
Klemenov stol je peti.
* Molk
(Nadaljevanje)
TRUBAR IN VERGERIJ
PROTESTANTSKO SLOVSTVO
Trubarjevo bivanje na Nemškem (1548 do 1561) je za razvoj njegovega verskega mišljenja zelo pomenljivo. Tam se je šele Trubar v družbi nemških reformatorjev vživel v luteranstvo, katero je poslej oznas njeval z besedo in s knjigami. Čeprav ni popolnoma zatajil svojih evangelijskih nazo= rov in si je še dopisoval s švicarskimi somišljeniki, se je vendar skrbno ogibal vse= ga, kar bi ga moglo spraviti v nemilost pri nemških zaščitnikih. Kljub temu se ga je sumnja, da ni odkritosrčen luteran, držala skozi vse življenje. Zopet in zopet mora v raznih pismih in predgovorih k svojim de= lom zagovarjati svojo lutrovsko pravo= vernost.
S posredovanjem Vida Dietrichs, predL kanta v Niirnbergu, je dobil Trubar službo pridigarja v Rotenburgu ob reki Tauber. Tam se je poročil z Barbaro Klaus, ki je bila menda Celjanka po rodu. Iz tega zako= na sta se mu rodila dva sinova in tri hčere. Ta zakon ni bil edini, ki ga je sklenil Trus bar, ker nam poroča škof Hren, da je imel zapored štiri žene. Pozneje se je preselil v Kempten, kjer je osem let opravljal slu= žbo luteranskega župnika.
Na Nemškem se je pričelo tudi Trubar, jevo slovstveno delovanje. Ker ni mogel več 'z živo besedo oznanjevati novega nauka Slovencem, je Trubar uporabil tisk. Tako je luteranstvo prineslo Slovencem prvo ti, skano knjigo. Leta 1550. sta izšli iz Mor, hartove tiskarne v Tübingenu dve knjigi: Abecednik in Katekizem, obe pod izmišlja, nira imenom in tiskani z nemškimi črkami. »Abecedarium«, ki je obsegal le eno tisko, vno‘ polo (16 strani), je imel namen ljud, stvo seznaniti s Trubarjevimi pismenimi znaki in njihovo izgovorjavo, hkrati pa tudi s'temeljnimi nauki luteranstva. Popolen naslov se glasi:	»Abecedarium und der
klein Catehismus in der windischen Sprach. Ane buquice is tih se ty mladi inu prepro, sti Slovenci mogo lahku vkratkim zhasu brati nauzhiti. Vtih so tudi ty vegshi stu, ki te kershanske vere inu ane molytve te so prepisane od aniga peryatila Slovenzou«.
Katekizem je posnet po sličnih luteran, skih knjigah, katerim je Trubar pridejal par pesmi in posnetek neke Vlasičeve. knjj, ge o »pravi veri«. Naslov tej knjigi je sle, deči: »Catechismus in der Windischenn Sprach, samt einer kiirteen Ausslegung in gesang weiss. Item die Litanei vnd ein pi-e, dig vom rechten Glauben, gestelt durch Philopatrddum Illiricum. Anu kratku podu, zhenie, s katerim vsaki zhlouik more vnebu pryti.« Ta knjiga je bila namenjena v prvi vrsti duhovnikom na Slovenskem, da bi po, učevali veronauk po Lutrovih nazorih. Ven, dar ta prvi slovstveni poizkus ni imel zaže, lenega uspeha. Pisava je bila zelo okorna, male naklade, ki je šla skoraj vsa na Kranj,
fyöMci i&$6jdsu
sko, pa niso razprodali in tiskovni stroški niso bili pokriti. Za nas pa sta »Abeceda, rium« in »Katekizem« zato .posebno po, menljiva, ker sta prvi v novoslovenskem jeziku tiskani knjigi.
(Dalje prihodnjič.)
»Družinske večernice«
Družba, svetega Mohorja v Ce, lovcu sporoča:
»Družinske večernice« so dotiskane in jih razpošiljamo. Poverjeniki, ki so jih naro, čili, jih bodo dobili po pošti. Dovažati jih ni mogoče, ker je prevoz predrag. Vsled tega tudi razvažanje sveč ni mogoče in jih bodo dobili gospodje duhovniki pri svojih gg. dekanih. Omenjeno je bilo, da pride na Koroško 500 kg sveč. Nekateri so upali, da je ta količina določena samo za slovenske fare. Ta količina pa je za vso Koroško in pride zato na vsako župnijo le malenkost.
Nove »Družinske večernice« so zelo lepe. Ljudje jih bodo radi prebirali. Cena je zelo nizka. Naročniki jih dobe po 2 šilinga. Kdor jih naroči po povzetju, plača 3 šilin, ge. Iz vsebine navajamo sledeče naslove: Vsem, ki so* trpeli; Da, Oče; Tri leta, tri mesece, tri dni; Trpljenje Selške fare; Flo, rijan Olip; V ječi; Obirje; Spomini na Da, chau; Štefan Singer; Celica 80; Dva prija, tel ja: Janez Hornböck in Stefan Breznik; Trije grobovi v Škocijanu itd.
»Družinske večernice« so nekaka spo, minska knjiga izza nesrečne dobe iz polpre, teklih let gorja in trpljenja,. Vsi članki so iz domačih krajev. -- Prosimo vse rodo, ljube, ki jih je zadela nezgoda, da nam po, ročajo svoja doživetja, katera bomo potem priobčevali v koledarjih in Večernicah, ki bodo izšle v bodočih letih.
Mohorjeva družba namerava »razširiti svoje delo tako, da bo v bodoče izdala me, sečno malo poljudno knjižico, kakor so jih izdajali svojčas v Ljubljani Salezijanci. Te knjižice naj bodo našim ljudem plemenito razvedrilo, poučne in splošno koristne. Ce, na tem knjiižcam bo seve kolikor mogoče nizka. Upamo, da.bo lahko stala 50 grošev. Družba bi bila tako lahko zaposlena vsa leta. Ljudem pa ne bi bilo treba segati po dvomljivih nemških spisih, ki jih vsepo, vsod ponujajo in kupujejo.
»Družinske večernice« naročajte doma pri svojih gg. poverjenikih ali pri »Družbi sv. Mohorja«, Celovec, Pernhartgasse 6.
PREJELI SMO
»V številki 12 »Koroške kronike« z dne 19. marca 1948 na strani 3. v članku pod naslovom »Občni zbor Slovenske prosvetne zveze« pišete:
»Ko je bil imenovani občni zbor proti
poldnevu končan, je policija pred stolno cerkvijo v Celovcu perlustrirala nekega Franca Košutnika, ki je imel pri sebi akte SPZ. Ker Košutnik ni mogel dokazati opol, nomočja za posest teh aktov, je bil odveden na policijsko poveljstvo, da se tam zadeva pojasni.«
To ni resnica.
Resnica pa je: Policija je Franca Košut, nika perlustrirala pred farno cerkvijo (Pfarrplatz) — torej v neposredni bližini lokala, kjer se je občni zbor SPZ vršil.
Prav tako je resnica, da se je Košutnik v redu izkazal s svojo osebno izkaznico ter policijskemu uradniku Mörtlnu tudi doka, zal, da je kot zapisnikar občnega zbora opolnomočen za posest aktov Slovenske prosvetne zveze.«
France Košutnik, 1. r.
MALI OGLASI
iiuiitimiiiiiiiiniiiiiiiiniiniimMiiiiMiiiiiiiiiiimiiniiiiiiiiuiiiiuinmii
KRŠČANSKA DRUŽINA
z majhnim posestvom, blizu Celovca, išče pošteno dekle od 14 let naprej. Naslov v upravi »Koroške kronike«.	489
FINANČNA ZBORNICA KRŠKE ŠKOFIJE
CERKVENI PRISPEVKI Vse katoličane, ki so dolžni plače, vati cerkveni davek, pa za prvo če, trtletje 1948 (zaključeno 1. marca 1948) še niso plačali, pozivamo, da v opominjevalnem roku treh tednov, ki se začne 1. aprila, plačsjo svoj pri, spevek pri pristojnem župnem cer, kvenem svetu.
Prispevke, ki do 21. aprila 1948 ne bodo vplačani, bodo župni cerkveni sveti pobirali in ob enem. zaračunali .pobiralno pristojbino 30 grošev.
Preprodajali s!
, U g o d n a p o n u d b a Ključavnice (Vorhangschlösser)
v dobri izdelavi	4.95
klinje za britje (Rasierklingen) 0.14 mine za svinčnike (Bleistiftminen) ducat	1.12
HANDELSAGENTUR, Klagenfurt I, Postfach 121
z dolgoletno prakso, sedaj vodja ve, čjega lesno industrijskega podjetja, želi spremeniti službo kjerkoli na Koroškem. Vešč je vseh lesnih del, stavbenega in pohištvenega mizar, stva v množični izdelavi. Ponudbe je poslati na upravo »Koroške kronike«
Molitev pred jedjo je latinska. Čudno hi, jejo tuje besede na Klemenova ušesa v tem dolgem prostoru. Doma so oče molili še po starem, s češčeno Marijo, ki je žegnana med ženami.
Po molitvi je treba počakati, da najprvo sedejo ravnatelj, ekonom in spiritual.
Potlej zaropotajo stoli od vseh strani. Je, ziki se razvežejo.
Klemen« sp samo razgleduje. Vse mu je tuje, neznano. Slike na stenah, nekakšna prižnica pod oknom, hlapci, ki nosijo juho v velikih porcelanskih posodah. •
Teka nima nič pravega.
Po večerji spet latinska molitev, talar, ji se rinejo proti vratom.
Klemen in Jernej odideta naravnost v sobo. Obema je čudno tesno, prišla je^ noč, v kateri bodo vstale misli na dom. Moškaja ni za njima.
Petje! ■
Klemena kar vrže s stola. Jerneja^tudi.
»Prekvat, prav po fantovsko jo režejo,« je Jernej koj ves v ognju.
» Angelček, varuh moj ...«
Klemen je na vratih, Jernej za njim.
»Na kapitelj, kdor zna peti,« ^pije nekdo po hodntku.
Klemen preskakuje po dve stopnici.
Potlej pojeta. Klemen tenor, Jernej bas. Kar vrste se pesmi. Kotar iz četrtega letnika začenja.
Nazadnje se okorajži še Klemen.
»Še tisto dajmo: Polje, kdo be tebe lju, bil...«
Nato zvoni za vlečemo molitev in za pun, cta meditationis*, kakor stoji na deski pri uri.
Klemen je radoveden.
V kapeli ima vsak prostor v klopi, ki je
označena v razpredelnici. Gornikova klop je pri stebriču na levi strani. Skoz okno se vidi ravno na grad.
Spiritual gre na lečo in sede. Klemen kar verjeti ne more: Da bi kdo v prižnici sedel!
Nakä!	*
Puneta meditationis.*
Domine, quis habitabit in tabernaculo tuo? (Ps 14.)**
Iz teh nekaj besedi napravi spiritual ce, lo pridigo. Najprvo nekaj o premišljevanju na splošno, potlej pa se je razgovoril in za, grmel. Klemen ga je kar rad poslušal. Vi, šji letniki so si zapisovali misli v zvezek.
Po točkah za premišljevanje je večerna molitev. Koj nato je ,po vsej kapeli mehka tišina. Stene dihajo spokojnost. Samo rožni venci rožljajo po klopeh. Klemen moli. Iz srca, prav iz duše. Glavo drži v dlaneh in strmi v oltar.
Nato začno odhajati iz prvih klopi. Luči na steni ugašajo ena za drugo.
Somrak.
Klemen .se ne premakne. Prva zanesenost popušča. Dom prihaja in z domom Jelka s solznimi očmi.
Ko dvigne glavo, so samo še trije v kapeli. On, Jernej in spiritual.
Na cesti pod kapelo bmi avto.
Potlej tudi Jernej odide, koj za njim še spiritual. Sam je. Pozno mora že biti.
Toda hoji; se iti v sobo. Todle se še ote, pava misli in jih poriva nazaj. Kako pa bo v sobi, ko ho legel ?
Bridkost plivka v srce, se umakne kakor val in spet butne. Klemenu je težko do solz.
* Točke za premišljevanje.
** Gospod, kdo bo prebival v tvojem šo= toru?
Po prstih se vrača v sobo. Moškaj že spi, Jernej pa se še premika. Legel je z vzdi, hom.
V sohi je tiho.
Tako tiho, da je slišati bitje vseh ljub, Ijanskih cerkvenih ur, ki merijo čas spe, čim in tem, ki so ostali še na cesti.
LJUDJE OB POTI
Si quis vult post me venire, abneget semetipsum (Mt 16, 24)*
Klemen se počasi vživlja v novo življe, nje. Predavanja na univerzi so ga pritegni, la. Komaj mu ostane kaj časa za premišlja, n ja, ki so ga prve dni neprenehoma trapila. Po večerni molitvi nadaljuje z romanom, čeprav se Moškaj šobi in je videti, da mu ni prav. Pisanja ni želel opustiti. Marši, kakšen grenak spomin je utonil v obilici misli, ki so se Klemenu prerivale v duši.
Jesen se je nagnila v zimo. Drevje pod gradom je štrlelo z golimi vejami v zrak, ki je bil začuda miren, ves ubran za sneg. Morda bi samota v tem času še bolj priti, snila na Klemena, da ni bil ves prvi letnik v živahnem gibanju. Krojač je izgotovil ta, larje. Na osmega decembra jih bodo prvič oblekli. Kolarji čakajo po klečalnikih, črne suknje vise skrtačene po omarah.
Dnevi bežijo. Na predvečer slovesnega sprejema v Marijino kongregacijo, Kieme, na vendar nekaj zadrgne v grlu. Zdi se mu, kakor da se šele zdaj prav poslavlja od fan, tovstva. Ko je bil za hip sam v sobi, je po= meril kolar. Trd, bel mu je legel za vrat kakor težka roka.
* Kdor hoče hoditi za menoj, naj zataji
samega sebe.
Zgodita o ari
(Nadaljevanje s 4. strani.)
seto. Ura je zvonila že drugo minuto* hipu sem se spomnil, kako bi jo ustavS« Hitro sem zavrtel zadaj ključ, s katerim naravnaš zvonec na določeno uro. Res, nfe hala je zvoniti.	_	'
Vsi zbiti smo legli in zaspali. Toda glef! Ot) eni ponoči je pričela ura spet drdrati. V hipu smo bili vsi trije 1* postelj. Kako je to mogoče ? Stopim k vratom. Zaprta so. Torej je kdo v sobi! Tudi ne! Ah! se uda, rim po glavi. Spomnil sem se, da sem bil vijak premalo obrnil in tako pomaknil čas zvonjenja samo za tri ure naprej. Divje sem zgrabil ključek in dvakrat krepko obr, nil, čez zdaj bo mir. Toda v temi sem obr, nil kazalec prav za en krog in še za tri ure in ob štirih je zopet pričela drdrati. Tedaj pa sem. jo v hipu imel v rokah in jo v jezi pognal z vso silo v steno. Med poletom se je srečala še z električno žarnico in se po, tem tudi sama zdrobila v koščke.
Kakor bi se bili šele tedaj zbudili, smo se spogledali in pričeli premišljevati, kako bomo popravili škodo in si kupili novo bu, dilko in žarnico.
Čez čas se je oglasil Lojze:
»Pri vsem tem me zanima, kako da je ura vzdržala samo dva tedna, urar pa nam je dal garancijo za pet let.«
iMMiiiimimmiiiiiimtiMiiminmiiniiiiiiiimiiiiHiimiiinmiiiimmiit
Cdmec ,
SOBOTA, 10. aprila:
7.15	Iz svetovnega tiska.
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 11. aprila:
7.30 Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
19.30 Polurna oddaja.
PONEDELJEK, 12. aprila:
7.15	Nekaj o človeškem telesu.
17.10	Poročila.
TOREK, 13. aprila:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
SREDA, 14. aprila:
- ' 7.15 Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
ČETRTEK, 15. aprila:
7.15	Zvočni tednik.
17.10	Poročila.
18.00 Polurna oddaja.
19.15	Pouk slovenščine za nemško govoreče.
PETEK, 16. aprila:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
Tudi Jernej se je čudno pomračil. Nahe, nega pravega govorjenja ni imel. Veševal je po hodniku, kakor da ga grize neznana skrb in celo pred Klemenom je bil zaprt in plašen.
Moškaj pa se je samo nasmihal. Ob pro, stem času in med študijem je nepreneboma samo jedel. Mati ga je prišla obiskat vsako sredo in vsako nedeljo. Ni prišla s cekar, jem ali oprtnikom kakor kmečke žene. Pri, šumela je na spodnji hodnik kakor visoka dama preteklega časa, čudna skaza med gručo preprostih ljudi.
Klemen je takoj začutil, da skuša Mo, škaj ohraniti tudi v sohi neko vzvišenost, čeprav je proti dvema ni mogel uveljaviti.
Talar je oblekel Moškaj dobro uro prej, preden je zvonec klical v kapelo. Bil mu je preširok in Klemenu se je zdelo, da se mu je zato obraz še bolj zožil.
Koj, ko je prišel ordinarij v semenišče, je zavriskal zvonec pri uri. Skozi vsa vrata so vreli bogoslovci. Višjletniki hitro, prvo, letniki nerodno, neprestano se zapletajoč, v vihravi talar, ki je opletal po nogah.
Kapela se je napolnila. Klemen je z očmi poiskal Moškaja. žj»blaženim obrazom se je razgledoval po klopeh. Jernej je bil resen, skoraj otožen.
škofov govor je Klemena vzdignil. Z ne, znano silo so ga grabile globoke besede, ne, kaj kakor olajšanje mu je šlo po krvi. Vo, deno modre ordinarijeve oči so tipale po ka, peli, spraševale in opogumljale tako, da je Klemen na koncu veselo zadihal.
Jernej je nepremično strmel proti oltar, ju. Tudi glave ni dvignil.
(Dalje prihodnjič.)
„KoroS.v- kronika" Izhaja vsak petek. — List izdaja Britanska obveščevalna služba. — Uredništvo lista je v Celovcu, Völker markier Ring 25/1, telefon 3651/02. — Uprava in ogla*,, oddelek v Celovcu, Voikerrr.arkt.e r Ring 25/1. Telefon 3651. — Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. Rokopisi se ne vračajo, — Tisk; Tiskarna „Carinthia".