655                                                                                      Sodobna slovenska poezija
CENE KRANJC, S POTI DO ZMAGE
Drobno zgodovinsko pričevanje Ce-neta Kranjca S poti do zmage zbuja kljub dokajšnji zapoznelosti in časovni odmaknjenosti teme širše zanimanje zaradi svoje dokumentarne nazornosti. Ta knjižica se sicer ne more primerjati s takima literarnima dokumentoma o NOB, kot sta Lesena žlica Juša Kozaka ali oba partizanska dnevnika Edvarda Kocbeka, niti ne z desetinami drugih knjig, ki z manjšo literarno izvirnostjo, a hkrati ohranjeno dokumentarnostjo izhajajo že tri desetletja domala pri vseh naših založbah. Kar daje Kranjčevi knjigi bralsko vabljivost, je brez dvoma pričevanje o tistih dogodkih v NOB in osebah, ki zavzemajo v naši polpretekli zgodovini najpomembnejše mesto.  In  navsezadnje moramo
* Cene Kranjc, S poti do zmage, DZS Ljubljana 1977, opremil Vili Vrhovec, str. 84.
priznati, da je to tudi največja vrednota knjige.
Cene Kranjc očitno ni zmogel dvigniti svojih partizanskih in ilegalnih izkušenj iz časov revolucije na tisto stopnjo pisanja, kjer se dokument prevesi v literaturo, ne da bi, kajpada, zgubil svojo dokumentarno zanesljivost. Ponuja se sicer vprašanje, zakaj je knjižica, pisatelj bi jo zaradi manjšega obsega utegnil napisati v dobrem tednu, izšla tako pozno, ko pa izpričuje dokumentarnost širšega pomena. V epilogu »Za zaključek« se avtor sicer opravičuje, češ da ne piše zgodovine, da pa ga k pisanju priganjajo žrtve v naši revoluciji in naposled čas (ki se nevarno premika proti minljivosti spominov, življenja).
Kranjčeva knjižica ima predvsem dvoje pričevanjskih vrednot — o ilegalnem delu v Knjižnici (NUK), kjer so delovali med drugimi tudi Avgust Pirjevec, Jože Rus, dr. Janko Šlebinger, Ivan Pintarič, Ludvik Turna, Vida Gaspari, Franc Šturm, potem ko so v njej ustanovili celico OF, in o partizanstvu v Beli krajini — od prve novinarske konference 5. in 6. maja 1944, v Bazi 20, Črnomlju, do konca leta 1944. Manj pa sta dokumentarno privlačna vmesna pričevanja o delu na Primorskem in Notranjskem. Posamezni opisi dogodkov so fragmentarni, nepovezani, kar daje celoti izrazito eklektični videz. Kranjčeva prisotnost v Beli krajini je predvsem vezana na nekaj zanimivih pričevanj, vendar pa ostaja glede na daljši čas bivanja v Bazi 20 — pet mesecev — to pričevanje nebogljeno, povezano z nezanesljivostmi, nespominjanjem, skratka, s premalo poglobljenim odnosom do tako pomembne zgodovinske tvarine. Cene Kranjc se je očitno lotil svoje doku-mentarno-literarne naloge prepozno, ko se je pričevanjska zanesljivost že hudo zamajala in s svojimi Potmi do zmage bolj »navrgel« kot obdelal tako pomembno zgodovinsko temo, o kateri bi
656
bil, kar pa le kažejo njegovi zapiski, če bi se bil naloge lotil precej prej, vendarle povedal kaj več (z večjo globino in z manjšo nostalgijo).