IZ NEKE JEZUITSKE ANKETNE KNJIGE
JANEZ HÖFLER 
Rokopisni oddelek Avstrijske nacionalne
knjižnice na Dunaju hrani med drugo bogato
jezuitsko zapuščino tudi tri zvezke latinskih
zapiskov o prosilcih za vstop v jezuitski red,
ki jih je pripravljalo vodstvo Preskusnega
oziroma prehodnega doma sv. Ane (Domus
probationis S. Annae) na Dunaju.' Anketne-
mu spraševanju so se morali podvreči vsi pro-
silci, bodisi kandidati za klerike ali pa le
neredovne pomočnike (koadjutorje), ki jim
je bilo namenjeno praktično oziroma obrt-
niško delo. Strog režim pri ustvarjanju na-
raščaja je bila pač posledicaj sistematične
skrbi, ki so jo jezuiti posvečali nravnemu in
duhovnemu profilu svojih vrst, in v tem so
bili, kot je znano, kar se da neizprosni; ne
nazadnje nam o tem govorijo tudi omenjeni
zvezki, ne nepomemben del v arhivski zapu-
ščini avstrijske jezuitske province, ki se je
slovenski raziskovalci pravzaprav še niso lo-
tili.2
Obravnavane zvezke uvaja interna infor-
macija v obliki vprašanj, namenjena vsako-
kratnim spraševalcem (Informatio ä Professo-
re ut alio viro prudente de candidatis qui Soci-
etatem petunt). V njej se razodeva pomen,
ki so ga jezuiti dajali značajskim potezam
kandidatov za svoje vrste. Zanimale so jih
njihove celotne navade, omika, stopnja zre-
losti, pa če so dovolj vdani in skromni. Dalje
je bila pomembna njihova nrav, njihov tem-
perament (koleričnost ali melanholičnost, og-
njevitost ali slavohlepnost), če so dovolj vne-
ti ali če so leni, če so morda trde nravi, če
so zadržani in plahi ali pa neobrzdani in div-
ji. Spraševali so se tudi po njihovih umskih
sposobnostih, delavnosti, sposobnosti presoje,
sposobnosti pomnenja, celo po njihovem zu-
nanjem videzu, glasu in kretnjah, in na kon-
cu po njihovih dotedanjih učnih uspehih. Tej
informaciji sledi spisek dvanajstih vprašanj
(Examen eorum qui ad Societatem admiti cu-
piunt), ki so jih zadajali prosilcem in na os-
novi katerih so nastajali ti zvezki. Obsegali
so osebne podatke (ime, poreklo, pripadnost
katolicizmu), podatke o značaju in razum-
skih sposobnostih, ki jih nakazuje že uvodna
informacija, o navadah, o dotedanjem šola-
nju in uspehih, pa na koncu še vprašanje za
koadjutorje, če znajo brati in pisati.
V pričujočem prispevku se ne namerava-
mo ukvarjati z vsemi vprašanji, ki jih po-
stavlja ta anketa, četudi nam dajejo zanimiv
vpogled v idejno strukturo jezuitskega reda.
Zanima nas le po vrsti deveta točka vpra-
šalnika, ki sprašuje po znanju jezikov kan-
didatov. Po pregledu ustreznih odgovorov se
namreč pokaže, da so jezuiti dajali znanju
jezikov določen pomen, da so bili pri tem do-
volj natančni in da so tudi razlikovali med
dobrim ali povprečnim obvladovanjem jezi-
ka ali le razumevanjem brez aktivnega znan-
ja. Ker jih je bilo med kandidati tudi precej
iz slovenskih dežel, je ta točka ankete zani-
miva tudi za slovensko kulturno zgodovino,
saj nam daje gradivo za eno najbolj medlih
in neoprijemljivih poglavij naše preteklosti.
Kandidati so prihajali največ iz avstrijskih
dežel, iz takratne Češke in Madžarske, delo-
ma z nemškega, slovenskega in italijanskega
obrobja (Bavarska, Poljska, Beneška), celo
iz spodnjenemških dežel in Skandinavije. Po
rodnih pokrajinah so kandidati skoraj redno
zaznamovani s historičnimi pokrajinskimi na-
zivi, npr. »Bohemus«, »Austriacus« (za Spod-
njo in Zgornjo Avstrijo), »Bavarus«, »Sty-
rus«, »Carinthus«, »Carniolus«, »Istrianus«
ipd. Včasih srečamo tradicionalne humanisti-
čne izraze, ki se deloma ujemajo s sodobnimi
narodnostnimi oznakami, npr. »Italus« iz ita-
lijanskih pokrajin, tudi če so bile pod nem-
ško cesarsko krono, »Belga«, celo »Lyburnus«
za Rečana,' enkrat samkrat se pojavlja tudi
»Slavus« za pripadnika slovanske etnične sku-
pine v neslovanski historični pokrajini (Slo-
vak iz sedanje Slovaške,^ ki je bila sicer del
Madžarske in so se v zapiskih prebivalci te
dežele tudi vedno označevali kot »Ungarus«).
Velikokrat, ne pa vedno, je naveden kandi-
datov rojstni kraj, včasih pa samo ta in ne
njegova rodna dežela. Za razlikovanje enega
in drugega zemljepisnega pojma so zapiso-
valci neredno uporabljali besede »natione« ali
»gente« oziroma »patria«, pri čemer prvi se-
veda nista pomenili etničnega ali narodnost-
nega pojma (z izjemo omenjenega »Slavus«),
marveč historično deželo, iz katere je kandi-
dat prihajal, druga pa kraj (tako npr. »nati-
one Bohemus« — tudi za pripadnika nemške
etnične skupnosti, »gente Carniolus« ipd.,
»patria Labacensis«).
Pisano zemljepisno poreklo kandidatov se
odseva tudi v navedbah jezikov, med kateri-
mi prevladujeta nemščina in latinščina (Lin-
gua germanica, latina, oziroma germanice,
latine), oziroma samo nemščina pri koadjuto-
rjih, ki so bili praviloma brez gimnazijskega
šolanja. V primerih, da je kandidat obvladal
več jezikov, je na prvem mestu poleg more-
bitne latinščine skoraj vedno zapisan tisti je-
zik, ki ga lahko ocenimo za kandidatu naj-
bolj domačega. To je pomembno zlasti ta-
krat, kadar so kandidati prihajali z etnično
mešanih ali nenemških ozemelj, med kateri-
mi so največkrat bile Češka, Moravska, Mad-
žarska s slovanskimi (slovaškimi, srbohrva-
105
škimi) in romunskimi področji (Transilvani-
ja), pa seveda vse južnoslovansko ozemlje s
Hrvaško, s slovenskimi pokrajinami ter istr-
skim in beneškim obrobjem. V teh primerih
nastopa poleg nemščine ali namesto nje češ-
čina (1. hohemdca), madžarščina (1. ungarica),
hrvaščina (1. croatica), slovenščina (1. carni-
olica), italijanščina (L italica), le nekajkrat
kot drugi ali tretji jezik romunščina (L vala-
chica). Med jeziki, ki jih lahko imamo za ne-
občevalne, ne da bi bilo to iz konkretnih
formulacij tudi razvidno, nastopa precej krat
poleg italijanščine tudi francoščina (1. gallica).
Po formulaciji odgovorov, zapisanih v an-
ketni knjigi, lahko presodimo, da nam dajejo
zvesto in načeloma nedvoumno podobo o raz-
širjenosti in obvladovanju jezikov med kan-
didati, ki nam lahko deloma pomeni odmev
dejanskih razmerij v pokrajinah, od koder so
ti prihajali. Rečeno je že bilo, da na prvem
mestu običajno nastopa jezik, ki je bil kandi-
datu najbolj domač. Pri kandidatih iz nem-
ško naseljenih avstrijskih dežel je ta prvi je-
zik izključno nemščina. Zlasti pri kandida-
tih iz Češke in Moravske in delno iz takratne
Madžarske se nemščina še vedno pogosto po-
javlja kot prvi ali celo edini jezik poleg la-
tinščine, medtem ko npr. pri kandidatih iz
Hrvaške ali iz italijanskih krajev nemščina
kot prvi jezik komajda nastopa, če sploh. V
tej zvezi je seveda zanimivo vprašanje slo-
vanskih jezikov, posebej tistih, katerih označ-
ba v anketni knjigi ne daje enoumne razlage.
S češčino, poljščino, hrvaščino in deloma slo-
venščino ni težav, ker se vedno zapisujejo z
ustaljenimi izrazi (1. bohemica, polonica, cro-
atica, carniolica), češčina kandidatov z Mo-
ravskega se pojavlja tudi kot »lingua mora-
vica«; ker je za mnoge Moravče njihov jezik
zaznamovan kot »lingua bohemica«, moramo
pod prvim izrazom razumeti češčino. Podob-
no je z nekaterimi zapisi hrvaščine kot »lin-
gua dalmatica«.* Teže pa je z vsemi tistimi
slovanskimi jeziki, ki se imenujejo »lingua
s(c)lavonica«; rešitev tega izraza je odvisna
od označbe pokrajine, iz katere je kandidat
prišel. V našem primeru prideta v poštev
predvsem slovaščina pri kandidatih iz Mad-
žarske, zlasti iz »bratislavske« grofije (ex co-
mitatu Posoniensi) in slovenščina iz sloven-
sko naseljenih avstrijskih pokrajin, ob če-
mer se bomo pozneje posebej ustavili, delno
pa tudi hrvaščina pri kandidatih iz Istre ozi-
roma Hrvaškega primorja.
Pomuditi se moramo še ob pomembnem
zaznamovanju jezika, ki se pojavlja v pre-
težnem delu drugega zvezka obravnavane
anketne knjige: »lingua nativa«. Enkrat sam-
krat se tu ta jezik omenja tudi kot »lingua
matema« (1677), v prvi knjigi tudi kot »est
gentilitia« (1658).' Gre za rodni (materni, tu-
di občevalni?) jezik, ki je tako označen z
razliko do drugih, priučenih jezikov. Da je
takšna domneva pravilna, navedimo nekaj
primerov: leta 1700 piše za Antonia Stau-
cherja (nemški priimek!) iz Trenta, da »cal-
let nativam italicam, etquam Viennae didi-
cit germanicam«; med kandidati iz etnično
mešane Češke, Moravske in sedanje Slovaške
se kot »lingua nativa« izmenjujejo nemščina,
češčina (oziroma »moravščina«), slovaščina in
madžarščina: neki »Moravus« je znal »lingu-
am nativam germanicam« (1680), drugi »Un-
garns ex comitatu Posoniensi« pa »latinam,
ungaricam et nativam slavonicam bene«
(1690), »Antonius Weimann, gente Hungarus
patria Posoniensis« je govoril »linguam na-
tivam salam germanicam et latinam« (1693).
Seveda je tudi med »Cehi« (»Bohemus«) bilo
polno, ki so znali le »linguam nativam ger-
manicam« in češko le povprečno (»mediocri- .
ter bohemice«), samo nekaj (»aliquid de bo-
hemica«) ali pa sploh nič. Navedeni in drugi
nenavedeni primeri potrjujejo, da je pri oz-
načevanju jezikov resnično šlo za te, ki so
jih kandidati govorili oziroma razumeli, in
ne morebiti za pavšalne označbe, ki bi bile
odvisne od zapisovanja pokrajine, od koder
so kandidati prihajali.
Končno je na vrsti podoba, ki jo v zvezi
z jeziki kažejo kandidati iz slovenskih dežel.''
Slovenščina se zapisuje kot »lingua carnioli-
ca«, predvsem pri ljudeh s Kranjskega, dru-
gače pa kot »lingua s(c)lavonica« za one s
Koroškega, Štajerskega ali primorskega ob-
robja. Pri tem je zanimivo menjavanje enega
in drugega izraza za slovenščino oziroma
sploh sestava jezikov pri kandidatih iz raz-
ličnih pokrajin. Pomembna je ugotovitev, da
so vsi kranjski kandidati govorili slovenšči-
no, ki le v treh od dvajsetih primerov ni
zapisana na prvem mestu pred nemščino (gl.
dodatek št. 29, 38 in 41), pri enem kandidatu,
ki se v anketni knjigi pojavlja na dveh me-
stih (št. 7 in 9), pa je prvič slovenščina zapi-
sana za nemščino in drugič pred njo. Med
»Kranjce« je vštet tudi neki plemeniti Tol-
minec (št. 40) — ali po pomoti ali pa po nje-
govem etničnem (slovenskem) poreklu — ki
ima prav tako slovenščino kot »kranjščino«
na prvem mestu. Nemško so kranjski kandi-
dati pač vsi znali, ne pa vedno najbolje (prim.
št. 11, 12, 19); formulacije v odgovorih dajo
slutiti, da nemščina ni bila jezik, ki bi jo
moral Kranjec brez nadaljnjega obvladati,
ne glede na svoj slovenski ali nemški pri-
imek, in včasih je njegovo primerno obvla-
danje tega jezika posebej omenjeno (prim.
št. 2: Novit carniolice, latine et commode ger-
manice, tako tudi št. 5, št. 12: Seit linguas
latinam, carniolicam, commode etiam germa-
nicam). »Lingua nativa« se v drugem zvezku
pojavlja tudi pri nekaterih kranjskih kandi-
datih in je v vseh primerih slovenščina (št.
106
19, 24, 26, 27) — med njimi sta dva z izra-
zito nemškim priimkom (Casparus Higl iz
Ljubljane in Jacobus Scharpft iz Škofje
Loke).
Slovenščina nastopa kot »kranjščina« zu-
naj Kranjske le v treh primerih, v že ome-
njenem iz Tolmina, iz Maribora (št. 23) in 7
Reke (št. 20), drugače pa kot >vlingua s(c)la-
vonica« in izpodrinjena na drugo mesto pred
nemščino ali italijanščino. Sicer pa je znanje
slovenščine nri teh kandidatih nihalo, saj so
večinoma prihajali z ozemlja, ki ni imelo ta-
ko močnega slovenskega zaledja kot Krani-
ska ali pa snloh ne. Leta 1652 sta bila med
jezuite sprejeta dva Celovčana s slovenskim
oziroma nenemškim priimkom ^Alexander
Schurian, Simon Aloysius .Tanitsch), katerih
nobeden ni omenil slovenščine. Malo sta slo-
vensko govorila (ob nrvem jeziku nemščini)
neki Korošec z nemškim priimkom in brez
označenega rodnega kraja (št. 3) in drugi z
Raven (št. 8). samo razumel je slovensko ple-
mič s slovenskim priimkom iz Zeneka (št. 39),
medtem ko je leta 1720 v red sprejeti član
plemiške družine Hellerstein iz Celovca ven-
darle še kar obvladal slovenščino pole? do-
mače mu nemščine, latinščine in francoščine
(št. 3S). Med štajerskimi kandidati se dvakrat
pojavlja kot drugi jezik hrvaščina (št. 1 —
iz Ljutomera, in št. 33 — iz Leobna), vpra-
šanje je, če ne gre pri tej označitvi za za-
menjavo štajerskega dialekta s kajkavskim.
Omenili smo že primer iz Maribora (št. 23)--
tu se vidi, da je bil kandidatu kljub zado-
voljivemu znanju slovenščine rodni jezik ven-
darle nemščina — poleg njih je en kandidat
iz Herbersdorfa govoril nekaj slovensko (št.
25), drugi iz Radgone pa vsaj razumel (št.
36). Poleg navedenih primerov je v anketni
knjigi seveda še nekaj kandidatov s Koroš-
kega in Štajerskega, ki pa so prihajali iz se-
vernejših krajev in se zato pri njih sloven-
ščina ni mogla več pojavljati.
S slovenskega zahodnega obrobja so prišli
neki »Italus« iz Tolmina z romanskim pri-
imkom, ki slovenščine ni omenil (št. 10), neki
Tržačan, ki je govoril tudi slovensko (št. 17),
pa »Italus« iz Gorice (št. 21), popolnoma itali-
janskega priimka, ki je znal nekaj slovensko,
vendar tako malo kot nemško — pri vseh
teh nastopa kot prvi jezik italijanščina. Iz
Gradiške pa je bil neki duhovnik, ki mu je bil
glavni jezik italijanščina, pa je poleg nje vsaj
povprečno obvladal tudi nemščino, francošči-
no in slovenščino (št. 31). Omenili smo že Re-
čana Štefana Dinariča (št. 20), ki mu je bil
rodni jezik hrvaščina (sclavonica), ki pa je
poleg italijanščine in nemščine znal tudi slo-
vensko — ker je za svoj jezik uporabil bese-
do »sclavonica«, potem je pač moral za slo-
venščino zapisati »carniolica«, da bi jo tako
ločil od hrvaščine. Drugače pa sta bila med
Istrani dva kandidata, iz Pazina in iz Žminja
(št. 30 in 34), ki jima je obema bila hrvašči-
na za nemščino oziroma italijanščino, med-
tem ko slovenščine nista navedla. Petrus An-
tonius Cobavio, »Kranjec« iz Tolmina (št.
40) je zanimiv tudi zato, ker ima takoj za
slovenščino navedeno furlanščino, kar je v
vsej anketni knjigi edini primer tega jezika.
Kot zanimivost lahko navedemo še dva pri-
mera znanja slovenščine iz daljnjih krajev,
iz Kitzbüchla na Tirolskem (št. 37) in Lem-
bacha (Lambacha?) na Avstrijskem (št. 42);
v prvem gre verjetno za sina obrtnika, ki je
kdaj živel na Slovenskem, v drugem pa sploh
za člana kranjske družine Codelli, ki je tudi
na tujem ohranil svoj jezik, četudi ga je ome-
nil kot drugega za nemščino. Skoraj gotovo
pa je, da se je že rodil tam, saj bi si z dva-
indvajsetimi leti, kolikor jih je imel, težko
pridobil domovinsko pravico in se imenoval
»Austriacus Lembachensis«.
Gradivo, ki ga v vprašanju jezika daje an-
ketna knjiga Preskusnega doma sv. Ane na
Dunaju, nam sicer le z nekaj raztresenimi,
a dovolj zanesljivimi primeri slika položaj
slovenščine in drugih jezikov v slovenskih
deželah v drugi polovici 17. in prvi 18. sto-
letja in more po tej plati biti dragoceno do-
polnilo drugemu, še vedno skromnemu gra-
divu te vrste. Njegov pomen je med drugim
tudi v tem, ker se nanaša večinoma na me-
ščane, tudi na takšne s popolnoma nemškimi
priimki, in ker uvaja tudi pojem rodnega ozi-
roma maternega jezika. Pripomniti je treba,
da je bilo navajanje jezikov ob spraševanju
prepuščeno svobodni izbiri kandidata, če jih
je seveda resnično obvladal ali razumel. Ven-
dar, kot kaže, ni nihče čutil potrebe, da bi
zatajil slovenščino kot svoj prvi in rodni je-
zik, če mu je to bila, tudi tistim iz obrobnih
pokrajin se ni zdelo, da bi zamolčali znanje
slovenščine, četudi jim ni bila domača in so
večinoma! govorili pomembnejšo nemščino ali
italijanščino. Obvladanje nekega jezika je pač
bila koristna veščina in tudi tu je bilo dobro
priznati veljavnost starega humanističnega
rekla, da kolikor jezikov človek zna, toliko
velja.
OPOMBE
1. österreichische Nationalbibliothek, Dunaj,
Handschriftensammlung, Cod. 12407, 12408, 12409;
nenaslovljeni, nepaginirani, razvrščeni le krono-
loško, kakor so nastajali. — 2. Prim. tudi J. Höf-
ler. Janez Krstnik Dolar (ok. 1620—1673), Kroni-
ka XX (1972). — 3. Gl. dodatek, št. 20. — 4.
Joannes Michalovich Slavus Nestichiensis ex co-
mitatu Posoniensi (tj. Bratislava), Cod. 12407. —
S. Tako tudi v dodatku, št. 16 in 30. — 6. Cod.
12407: »Callet linguas moravicam, quae est gen-
tilitia, latinam et germanicam utcunque«. — 7.
V dodatku k pričujočemu prispevku so po vrsti
107
izpisani vsi ti kandidati in vsi drugi, pri kate-
rih se pojavlja slovenščina, in sicer po imenu ih
označenem zemljepisnem poreklu ter z navedbo
njihovega znanja jezikov. Tem so dodani še ne-
kateri drugi ljudje z obrobnih krajev ali z za-
nimivejšimi podatki.
Dodatek
Cod. 12407
1648
1. Petrus Stanislaus Mercas Lutembergensis:
Novit latine,  croatice, bohemice; habitavit
extra patriam Graetii et Viennae studiorum
causa; (umrl v kolegiju v Leobnu 1684).
1649
2. Joannes Matthias Madrian (!) Camiolus La-
bacensis:
Novit carniolice, latine et commode gierma-
nice;
1651
3. Joannes Bapt. Weilschacher Carinthus:
Novit linguam latinam, germanicam et ali-
quid ex Sclavonica;
1652
4. Alexander Schurian Carinthus Clagenfurte«-
sis:
Novit linguam latinam, germanicam et itali-
cam;
5. Michael Wessiack Nobilis Camiolus Laba.
censis:
Linguam novit latinam, carniolicam et com-
mode germanicam;
6. Simon Aloysius Janitsch Carinthus ex Rei-
chenfels:
Novit linguam vemaculam et latinam;
7. Georgius Meisrembl Camiolus Labaoensis:
Loquitur latine, germanice, carniolice;
8. Joannes Andreas Markatz Carinthus Guet-
tensteinensis:
Novit linguam germanicam, latinam, aliquid
dg slavonica;
1653
9. (ponovno št. 7):
Seit linguam carniolicam, germanicam et la-
tinam;
10. Joannes Baptista Romanin ... Italus ex Toll-
main:
Seit linguam latinam^ italicam et germani-
cam;
11. Michael Bisiaki Camiolus:
Seit linguas latinam, carniolicam et utcunqUe
germanicam;
1654
12. Franciscus Fridericus Hof steter ... Camiolus
Labaoensis:
Seit linguas latinam, camiolicam, commode
etiam germanicam;
1661
13. Lucas Stersen ... Carniolus Locopolitanus:
Callet linguas camiolicam, germanicam et la-
tinam;
1667
14. Joannes Andreas Kappus...  Camiolus  ex
Steinpichl:
Linguas novit camiolicam, germanicam et la-
tinam;
1669
15. Joannes Erberus Camiolus Gottschevieinsis:
Linguam novit latinam, camiolicam et ger-
manicam;
1672
16. Franciscus Coballius natione Camiolus:
Linguam novit latinam, camiolicam, germa-
nicam, italicam, aliquid dalmatice; ^
1677
IV. Joannes Jacobus Trojer Tergestinus nobilis:
Callet linguam italicam, sclavonicam, lati-
nam eit commode germanicami;
1690
18. Antonius Zacharia Kappus Camiolus Stam-
pichlemsis:
Praeter linguam latinam seit camiolicam et
germanicam utramque bene; 3
Cod. 12408
1679
19. Jacobus Dobroviz Carniolus Mymensis:
Callet  linguam solam nativam camiolicam
perfecte, et latinam, germanicam uteunque,
de italicä modicum;
1690
20. Stephanus Dinariez Lybumus Fluminensls:
Linguas seit latinam et nativam sclavonicam,
preaterea italicam, carniolicam et germani-
cam commode;
1691
21. Josephus Rizzardini Italus Goritiensis:
Callet nativam italicam,  latinam,  panomi
sclavonicam (et parvum etiam linguam ger-
manicam);
1692
22. Adamus Kozer gente Camiolus, patria Reiff-
nizensis:
Callet linguam latinam, camiolicam et ger-
manicam utramque bene;
23. Joannes Jacobus Fanton Stims Marpurgen-
sis:
Callet linguam nativam germanicam, cami-
olicam commode, et latinam;
108
1693
24. R. D. Casparus Higl gente Camiolus, patria
Labaoensis:
Linguas callet nativam carniolicam, germa-
nicam et latinam;
1695
2'5. Christianus Abseoger Styms Herbersdorffen-
sis:
Callet linguam germanicam, latinam et ali-
quid ex sclavonica;
1698
26. Jacobus Scharpft Camiolus LocopoUtanus:
(kot koadjutor-pisar)
Callet linguam nativam carniolicam et ger-
manicam;
27. Martinus Lasnig Camiolus Labacensis: (kot
koadjutor)
Callet linguam nativam camiolicam et ger-
manicam;
1700
28. R. D. Martinus Sünkövich Camiolus Weixel-
burgensis, Presbyter:
Callet camiolicam et germanicam bene;
1701
29. R. D. Franciscus Michael Premega Camiolus
ex Sancto Martino, Presbyter:
Callet preater latinam, linguam germanicam
et camiolicam; ;
1705
30. Jacobus Godenich Istrianus Pisinensis:
Linguam callet germanicam et italicam; mag-
na in parte etiam dalmaticam;
31. R. D. Joannes Baptista Pettinati Forojulien-
sis Gradiscanus:
Callet italicam; mediocriter etiam germani-
cam, sclavonicam, gallicam;
1706
32. R. D. Franciscus Sylvester Kemicz Camiolus
Labacensis:
Callet praeter latinam etiam camiolicam et
germanicam;
1707
33. Laurentius Wolfgangus Haydolt Styms Le-
obiensis:
Callet linguam germanicam et commode cro-
aticam;
Cod. 12409
1715
34. D. Georgius Carolus Bianchi ä Wießennaus,
natus est Gimdni in Istria:
Linguas callett latinam et italicam bene: ger-
manicam verö, et oroaticam commode;
1720
3ü. Wolfgangus Antonius L. B. de Hellerstein,
natus est... Clagenfurti:
Callet linguam germanicam, latinam, galli-
cam bene, slavonicam commode;
1725
36. Michael Mösner Styms Rackersipurgensis:
Callet linguam germanicam et intelligit sla-
vonicam ;
1726
37. Paulus Weiss civis Tyrolensis ex Kizpichel:
(koadjutor —i sodar)
Callet linguam germanicam et camiolicam;
1727
38. R. D. Franciscus Gregorius Thoman Cami-
olus Labacensis:
Linguas callet germanicam, camiolicam, la-
tinam;
1730
39. Joannes   Ernestus   Koschutnig   Praenobilis
Carinthus Soneggensis:
Loquitur linguam latinam et germanicam,
slavonicam intelligit;
1731
40. Petms Antonius Cobavio nobüis Camiolus
Thulminensis   Theologus:
Linguas caUet Camiolicam, furlanicam, ger-
manicam, latinam et italicam;
1732
41. Joannes Josephus L. B. ab Erberg Camiolus
Labacensis:
Linguas callet germanicam, latinam, camioli-
cam et aliquid gallica;
1737
42. Josephus Codeiii Austriacus Lembachensis:
(IflOt koadjutor)
CaUet ga-manicam et camiolicam bene.
Opomba: izpdski so zaradi boljše preglednosti;
postavljeni v enotno obhko, okrajšave so izpisa-
ne, v pravopisju pa se drže izvirnika.
109