Glasba je časovna umetnost. LP film Buldožer – Pljuni istini u oči, film Varje Močnik, Igorja Bašina in Barbare Kelbl. LP film Pankrti – Dolgcajt, film Igorja Zupeta, Igorja Bašina in Barbare Kelbl. Produkcija: Nord Cross Production. Slovenija, 2017, 2006. Glasba je časovna umetnost je glasbeno-dokumentarna zamisel scenaristov Igorja Bašina (Radio Študent, Dnevnik, Radio Slovenija, Nova muska) in Barbare Kelbl (Kinodvor). Njun koncept je preprost, a ravno v tej preprosto- sti ‘monumentalen’: v vrsti dokumentarnih filmov predstaviti “prelomne” plošče slovenske alternativne, progresivne in subkulturne rokerske godbe. Leta 2006 je tako pod režisersko taktirko Igorja Zupeta nastal dokumentarec o prvi slovenski in jugoslovanski pank plošči, Dolgcajtu ljubljanskih Pankrtov. Dolgih enajst let pozneje pa je Varja Močnik na filmski trak prenesla prvenec skupine Buldožer Pljuni istini u oči, ki je kot nekakšen prototip panka udaril v pokrajino jugoslovanskega folk roka (Bijelo dugme). Letos se pripravlja tretja epizoda projekta Glasba je časovna umetnost, posvečena postpankov- skemu Laibachu in njihovemu vstopu na glasbeno izredno zanimivo jugo pop sceno osemdesetih let minulega stoletja. *** 168 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Glasba in mi (ne-vsi) Filmski dnevnik Čeprav v tej rubriki objavljamo zapise o dokaj svežih in posamičnih izdel- kih slovenske filmske produkcije, bomo tokrat naredili izjemo in v presojo hkrati vzeli dva filmska izdelka. Prvi je Glasba je časovna umetnost, LP film Pankrti – Dolgcajt, drugi Glasba je časovna umetnost 2, LP film Buldožer – Plju- ni istini u oči. Čeprav sta filma zastavljena samostojno in ju lahko gledamo neodvisno drugega od drugega (in bomo to deloma tudi storili), se nam vendarle zdi, da bi samo s takim gledanjem preprosto preveč izgubili. Zato bomo najprej pogledali, zakaj projekt Glasba je časovna umetnost deluje kot celota, zakaj ga dojemamo kot projekt in ne le kot niz glasbeno dokumen- tarnih filmov o domači glasbeni produkciji. Filma imata enako strukturiran naslov. Za njima stoji zgoraj izpostavljeni avtorski dvojec, ki tvori jedro ustvarjalne moči obeh filmskih ekip. A ob teh evidentnih sorodnostih ju druži še nekaj konceptualnih potez in produkcijskih predpostavk. Prva je ta, da se Glasba je časovna umetnost ne posveča prvenstveno bendom kot takim, ampak njihovim LP-jem (long play 12-palčnim nosilcem zvoka). Tako avtorje filmov najprej zanima vidik nastajanja plošč (kaj je motivi- ralo člane benda in vse ostale, ki so bili vpleteni v nastajanje plošče, kaj jih je motiviralo, da so počeli, kar in kakor so počeli). In umeščanje izdaje v popularno glasbeno krajino takratne Slovenije (Ljubljane) in Jugoslavije (Beograda, Zagreba, Reke, Sarajeva). Tu so pomembna pričevanja akterjev s scene, fenov, (glasbenih) novinarjev, ustvarjalcev mnenja, glasbenih so- dobnikov in ‘potomcev’ ter producentov: vseh, ki so podprli in omogočili nastanek prvencev. Predvsem pa je zanimiv tisti del, ki se ne izreka vedno neposredno, se ga pa da iz vsega slišanega in videnega izluščiti. To daje filmoma dodatno dimenzijo in težo: skozi umeščanje v  širši politično- družbeni kontekst se izpostavi (in postavi pod kritiko) tudi sam družbeni kontekst, sama družbena stvarnost. Ter konec koncev tudi (morebitni) vpliv Pankrtov in Buldožerja z izdajo prvencev na (ožje in širše) okolje, v katerem so delovali. Druga predpostavka je formalne narave. Trajanje filma je omejeno s trajanjem albuma. Na razpolago je ravno toliko časa, kot ga potrebuje gramofonska igla, da zdrsi od zunanjega roba vinilke do zadnje, njene najbolj notranje zareze. Dolžina albuma je zunanja (časovna) meja doku- mentarno-filmski naraciji. Komadi s plošče se drug za drugim, od prvega do zadnjega, odrolajo v  podlagi filma. In ko se konča zadnji komad, se konča tudi film. To je LP film. Zadnja predpostavka pa se tiče notranje meje. Objekt filma se spaja s  pripovedjo o  tem objektu. To pomeni, da objekt sublimno, posredno spregovori sam o sebi. S tem, ko se vtiskuje v filmsko naracijo, oblikuje Sodobnost 2018 169 Glasba in mi (ne-vsi) Goran Potočnik Černe tudi način te naracije. Iz objekta postaja subjekt. Kako je to videti? Najprej muska, ki se ji dokumentarec posveča, določa narativni ritem (odmerja notranjo mejo): v sozvočju z ritmom komadov kadri nihajo in utripajo, bolj ali manj gladko prehajajo ali se bolj ali manj trdo zaletavajo drug v drugega, vstopajo v pripoved in izstopajo iz nje, so bolj ali manj notranje strukturirani … Na drugi strani pa besedila narekujejo dramaturški tok, dinamiko, način in vsebino filmske pripovedi: recimo, kdo je ta Metka, ki “se ne more več žogat”? Tako Dolgcajt kot Pljuni istini u oči sta tekstov- no izredno močna. Besedilna plat je preprosto enakovredna glasbeni (občasno pa ji je celo superiorna). Pravzaprav se ju ne da razločiti (ne sme razločevati). Povedna sta že sama naslova LP-jev, čeprav naj ne bi bila izbrana programsko, temveč bolj iz trenutnih in štoserskih vzgibov. Dolgcajt je tako prevod no fun Sex Pistols (morebiti The Stooges?). A ta- koj je jasno, da ne gre za preprost prevod (ta bi se moral glasiti drugače), pač pa za prepis pomena iz enega v drugo okolje. (Prepis pomena pa ne more biti več le stvar trenutnega heca in vsaj malo diši po programskem, namenskem početju.) Beseda “dolgcajt” zelo dobro opisuje atmosfero in občutenje na koncu sedemdesetih let prebujajoče se generacije X. Gene- racije, ki je odkrito povedala, da se kljub temu, da se vse premika naprej in na bolje, v bistvu “nč ne more spremenit”. Ljubljana je bila ob prelomu sedemdesetih v osemdeseta siva v vseh možnih odtenkih (simbolnih, po- litičnih in urbanih). Ali kot v zanj značilnem ironičnem slogu pove Esad Babačić (frontmen benda Via ofenziva), je bila Ljubljana prijetno prazna, v primerjavi z danes je bilo prostora na pretek. Frazo naslova Pljuni isti u oči so si člani Buldožerja ‘izposodili’ iz komen- tarja fotografa Matjaža Prešerna ob njegovem neuspelem osvajanju mimo- idočega dekleta (“včasih je resnici treba pljuniti v obraz”) in naj kot taka ne bi imela silnih filozofskih konotacij ali kakšnih drugih skritih pomenov. A če je bila stvar sprva zamišljena kot štos, je sčasoma postala nekaj drugega. Naj je bend tako hotel ali ne, naslov Pljuniti istini u oči je postal programski slogan. Bodisi ko Buldožer s ‘pljunkom’ nagovarja resnico ali pravzaprav več ‘resnic’ iz delavskih okovov osvobajajočega se in vedno bolj v malome- ščanstvo prebujajočega se delavskega razreda, bodisi ko s prstom dregne v enega najimenitnejših izrastkov tega malomeščanstva, v speglano in na prečko počesano jugoslovansko popevko. Dobesedno pa dregne v legendo Iva Robića na festivalu popevke 1975 v Opatiji (Brecelj je Robiću na zabavi simbolno porinil prst v zadnjico, beri hlače na zadnjici). Tu je Duo trio Buldožer (najprej je bilo mišljeno, da se eksplozivnima Breclju in Beletu pridruži tudi Veble) nastopil s singlom Rastemo. Kar je bil potem seveda 170 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Glasba in mi (ne-vsi) medijski dogodek številka ena (tako napad Breclja s prstom kot nastop na festivalu). Bodisi leta 1976 na podelitvi Mladininih hitov leta, kjer je Bul- dožer prejel bronasto plaketo in uprizoril revolveraško verzijo mega hita skupine Pepel in kri Dan ljubezni, preimenovanega v Dan bolezni. (Celot na zasedba Pepel in kri je sedela v prvi vrsti in še čakala na svoj nastop in prejem zlate plakete.) Tadej Hrušovar se v povezavi s tem ‘incidentom’ tudi na kratko pojavi v filmu. Kot je videti, jim tega ne šteje več v slabo (zagotovo pa tudi ne v dobro). To mu lahko verjamemo. Do skrajnosti odbite izvedbe Buldožerja, za takratni posebni dogodek preimenovanega v Pepel in levkemija, pa se, kot reče, niti ne spomni več. OK. LP film Pankrti – Dolgcajt in LP film Buldožer – Pljuni istini u oči poleg vse- ga povedanega povezuje še globlja, podtalna vez. Vez, ki nosi vse embleme fatalnosti. Vez, ki sega prek samih filmskih okvirjev (fatalnost pač nima meja, razen same sebe). Dejstvo, da sta dokumentarca posnela različna režiserja in da je med njunima nastankoma poteklo enajst let, to vez le še dodatno izpostavi in poudari. Buldožer je v takratno jugoslovansko popu- larno glasbo (pop zasedbe Pepel in kri, t. i. pastirskega roka mega benda Bije lo dugme ter progresivnega roka Korni grupe in benda Time) zabil cepin in naredil razpoko, v katero so se lahko zagozdili Pankrti s svojim pankom in odšpilali znameniti koncert na Gimnaziji Moste. Poenostavlje- no rečeno: to, kar je začel Buldožer, so dokončali Pankrti. Ali: zgodba, ki jo je začel Buldožer, je bila večja od njih samih, in piko tej zgodbi je lahko pripisal le nekdo, ki je prišel od zunaj. In Pankrti so, v primerjavi s člani Buldožerja, ki so peli v srbohrvaščini in bili jugoslovanski bend, peli v slo- venščini, no, pravzaprav v ljubljanščini, in bili slovenski, no, pravzaprav lju- bljanski bend. Pa tu niti ne gre za to, da pri Buldožerju v nekaterih komadih lahko zasledimo začetke panka (Novo vrijeme) in da bi v smislu glasbene poetike Pankrti razvili to, kar naj bi začel Buldožer. Pomembnejše je to, da je Buldožer z vstopom v jugoslovansko rokersko godbo v njeni strukturi odprl prostor, ki so ga lahko pozneje naselile ‘drugačne’ rokerske poetike. Buldožer je zaključil določeno ero v jugoslovanskem roku. Kljub temu da je danes videti, kot da je zelo blizu panku in Pankrtom, je bil v nekem smislu bliže različnim oblikam jugoslovanskega hard roka, četudi in predvsem tako, da je “ironiziral samo rokersko formo”. (Panka pa leta 1975 še ni bilo, vsaj ne takega, kot so ga igrali Pankrti). Ali: če je imelo pljuvanje pri Buldožerju še simbolno-politične konotacije, je bilo pljuvanje v panku pre- prosto pljuvanje (sicer akt potrditve s strani fenov, a vendarle dobesedno pljuvanje). V tem kontekstu laže razumemo sicer pretenciozno – a vendar ne tako zelo osamljeno – izjavo Borisa Čibeja v LP filmu Pankrti – Dolgcajt, Sodobnost 2018 171 Glasba in mi (ne-vsi) Goran Potočnik Černe da je bil Dolgcajt za zgodovino slovenskega naroda tako pomemben kot Brižinski spomeniki – in večji mejnik kot 57. številka Nove revije. *** Pomembno, nujno je, da dokumentarna prispevka ohranjata tudi svoj- stvenost. Da stojita vsak zase. Tako je LP film Pankrti – Dolgcajt posnet v precej drugačni maniri kot LP film Buldožer – Pljuni istini u oči. Dolgcajt je izšel 8. februarja 1980 pri državni založbi ZKP RTV (ki ga ni nikoli ponatisnila, čeprav se ga je zelo hitro prodalo v 11.000 izvodih). Film je strukturno v  skladu s  ploščo: hiter, predihan s  kratkimi vdihi-izdihi. V šprintu, tako da ni časa niti za podpise številnih govorcev. (Šele na koncu, ko se zadnji komad s plate že odvrti, si lahko še enkrat ‘v miru’ ogledamo, kdo so bili govorci.) Kadri so kratki in enostavni. Kot pank komadi. Nekdo se je kadre celo lotil šteti in se ustavil pri številki 2232. Izjave, intervjuji, arhivski posnetki, lokacije, fotografije in drug avdiovizualni material se izmenjujejo hitro in v kratkih intervalih. Avtorji filma so imeli to srečo, da je takega ali drugačnega arhivskega materiala kar nekaj. Glasbeni do- kumentarec je v tem smislu narejen zelo klasično, skoraj BBC-jevsko. Pri čemer pa je treba poudariti intimni moment filma. Osebno zgodbo Marina Rosića, ki danes vozi taksi in je frontmen garažnega benda, ki preigrava komade Pankrtov (v zadnjem kadru filma), konec sedemdesetih pa je bil mulc, panks, ki so mu Pankrti očitno dodobra določili svetovni nazor (če v povezavi s pankom blasfemično uporabimo ta koncept). Marin Rosić nas tako s  taksijem dobesedno vozi skozi film in s  komentarji spretno krmili med številnimi dokumentarnimi odbliski preteklosti in sedanjimi izjavami številnih ‘prič’ rojstva slovenskega panka. Ob njegovi izjavi, da bi “brez punka in Dolgcajta berlinski zid verjetno padel kasneje”, se lahko nasmehnemo in jo vzamemo kot odraz stališča nekoga, ki mu pank in še posebej Pankrti veliko pomenijo. Lahko jo jemljemo v sklopu izjav, ki tako ali drugače mitizirajo politično vloga panka v ‘rojstvu’ slovenske države. (Konec koncev je že leta 1985 izšel zbornik Punk pod Slovenci.) Lahko pa jo vzamemo samo na sebi, brez dodatnih konotacij, in skušamo ugotoviti, katera, če sploh katera, zrna resnice nosi v sebi. Uvedba zgodbe Marina Rosića se nam zdi bistra iz več vidikov. Z njo dokumentarec ohranja stik s tlemi. Kaj hočemo povedati? Ne gre za to, da bi Pankrtom in Dolgcajtu jemali to, kar jima zgodovinsko gledano pripada. Dolgcajt je bil prvi pankovski album v bivši Jugoslaviji (pa tudi za železno zaveso, kjer “stare babe puljo rdečo peso”). Čeprav so zametki panka že 172 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Glasba in mi (ne-vsi) obstajali, se je pankovsko gibanje (če tako rečemo) po izidu Dolgcajta ho- češ nočeš moralo konsolidirati. Beograd, Reka in Zagreb so morali stopiti v smer, v katero pred tem niso. Vse to je bolj ali manj jasno, vse to je bolj ali manj že potrdila stroka, ki se ukvarja s sodobno godbo. Izjava Marina Rosiča je izjava fena. In je kot taka, seveda, popolnoma nerealna. A fenov- ska izjava taka mora biti. In še nekaj zelo pomembnega. Fenovska izjava je zgolj in samo to: fenovska izjava. In ne pretendira biti, kar v osnovi ni. V kontekst fenovskega odnosa z  bendom ne vnaša dodatnih pomenov in (skritih) namenov ter agend. Kar pa zelo težko zatrdimo za kar nekaj ostalih izjav v dokumentarcu. Ob Pankrtih, njihovem znamenitem prvem koncertu na Gimnaziji Moste leta 1977 (okoli katerega se napleta vsa mitologija Pankrtov) in izdaji prvenca se namreč dogaja (se je dogajal) zanimiv družbeni fenomen. Ki pa ga najbolje povzame ena od izjav enega od številnih sogovornikov v filmu: “Poznam vsaj tisoč ljudi, ki pravijo, da so bili na koncertu Pankrtov na Gimnaziji Moste. Sam sem bil tam. A tam nas ni bilo več kot sto.” In točno v tem je ves keč. Glede na vse izjave iz LP filma Pankrti – Dolgcajt je vtis, kot da se je večina današnje leve politične, kulturniške in tudi menedžerske nomenklature generirala na tem kon- certu. Vsi so bili tam, pa čeprav jih je bilo samo sto. A da stvar še nekoliko zakompliciramo, jo lahko zabelimo še z logiko silogizma: Ali ta, ki izjavlja, da je bil tam (na koncertu), spada med tistih sto, ki so bili tam, ali tistih tisoč, ki (samo) pravijo, da so bili tam? Ker v osnovi počne točno to kot vsi ostali: izjavlja, da je bil tam. Torej? Silogizmu kot takemu ne prideš do dna, v tem je moč in smisel silogiz- ma. Silogizem je tu, da te zavrti in s tem omogoči še en kot, iz katerega lah- ko pogledaš na stvar. Zato lahko na fenomen Pankrti in stav “moral- si-biti- tam” pogledamo tudi takole. Vse to fenomenu Pankrti ničesar ne jemlje, pravzaprav ga šele dela za fenomen. Fenomen se ne vzpostavlja v času in kraju nastanka fenomena, ampak se vzpostavlja za nazaj. Kot pove Peter Mlakar, ga Pankrti, pank in vse okoli sprva sploh ni ganilo, pustilo ga je precej hladnega. Šele ko so vsi začeli govoriti o koncertu Pankrtov na Gim- naziji Moste, ko so vzpostavljali fenomen, šele takrat je to vzbudilo njegov interes. Skratka, “moral-si-biti-tam” ti da ceno, ti da prav, ti da socialni kapital, ti tako rekoč da vstopnico za v klub tistih, ki so bližje ‘resnici’, če se izrazimo nekoliko eshatološko. Udeležba na koncertu je bila nekakšen posvetitveni ritual (če še naprej vztrajamo pri eshatološkem tonu). Še enkrat, Pankrtom to ničesar ne jemlje. Pankrti so bili energični in jezni in zdolgočaseni in naveličani sivine in, kar je najbolj bistveno, imeli Sodobnost 2018 173 Glasba in mi (ne-vsi) Goran Potočnik Černe so kaj povedati. In jugoslovanski rokerski sceni so vdahnili nov vzgon (novi val, novi rok, hard core …). Ves ta državotvorno-mitološki ringelšpil samo dodatno podčrtava, kako pomemben je bil njihov vstop v slovensko kultur- no realnost. Kot se vidi danes, jih je določen del določene generacije nujno potreboval. Še več, če Pankrtov ne bi bilo, bi si jih danes preprosto morali izmisliti, drugače bi se (vsaj polovica) slovenske družbene nomenklature sesedla sama vase. In v  tem smislu se izjave “pomemben kot Brižinski spomeniki” ali “brez njih ne bi bilo padca berlinskega zidu” izkažejo za še kako resnične. Pankrti mogoče Slovenije res niso osamosvojili v osemde- setih in še manj v devetdesetih, so jo pa in jo še vedno za nazaj osvobajajo, recimo, petindvajset let po izidu njihovega prvenca. In to z vsakim novim dokumentarcem znova. In v tem smislu je umestitev osebne zgodbe Mari- na Rosića kot glavnega leitmotiva LP filma Pankrti – Dolgcajt izredno zvita in smart poteza. Saj v svoji fenovski (pozitivni) naivnosti razkrije nekoliko manj naivne (a zato toliko bolj nujne) aspekte družbene vloge Pankrtov in njihovega vstopa na sceno s prvencem Dolgcajt. Čeprav so Pankrti na Dolgcajtu kričali od neznosnosti stanja nč-se-nikamor-ne-prmakne, se ta “nč” zdaj vendarle premika. (Kam, pa je že drugo vprašanje.) *** Buldožerju za prvenec Pljuni istini u oči ni uspelo dobiti slovenskega za- ložnika. Zato so člani sprejeli ponudbo založbe PGP RTB iz Beograda. Ki pa kljub zelo uspešnim prvim trem tednom prodaje, preden so album prepovedali in so ga morali umakniti iz prodaje, ni želela izdati njihovega drugega albu ma. Takrat so postali hišni bend Založbe Helidon. Vinilko Pljuni istini u oči je doletela Sokratova obsodba: mladino naj bi navajala na droge, alko hol in samomor. V ‘resnici’ naj bi cenzorje zmotila fotografija, na kateri Borut Činč kot pionirček s harmoniko nastopa na neki proslavi, v ozadju pa visi slika Josipa Broza. A če je Sokrat moral s poti, se je za Buldožer na tej točki pot šele prav začela. In kaj je bila v tistih časih boljša reklama kot prepoved prodaje albuma. (Te sreče, če tako rečemo, Pankrti niso imeli. Kot pove Gregor Tomc, niti Partija niti mediji niso imeli pojma, kaj pank sploh je in kaj predstavlja. Zato so na začetku preprosto pogledali proč.) Osnovni namen skupine Buldožer je po besedah Boruta Činča bil “delati svoje komade v srbohrvaščini in igrati po celi Jugoslaviji”. In so sto- rili tako prvo kot drugo. Tako nekako Buldožer v slovenski javnosti sploh ni obveljal za slovenski rok bend, dokler ni film Živi bili pa vidjeli leta 1979 prejel nagrado za najboljši prvenec na jugoslovanskem filmskem festivalu 174 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Glasba in mi (ne-vsi) v Pulju, Buldožer pa zlato areno za filmsko glasbo. Takrat se jih je prvič zabeležilo kot slovenski bend. V primerjavi z Dolgcajtom se je avtorska ekipa snemanja dokumentarca o Pljuni istini u oči morala lotiti popolnoma drugače. Najprej je prvenec Buldožerja tako glasbeno kot besedilno raznolik, celo eklektičen. Dina mika albuma je ležerna, odbita in na vseh koncih in krajih štrli iz klasičnih ro- kovskih obrazcev. Nemogoče jo je uloviti in spraviti v en sam okvir. Poleg tega je arhivsko-dokumentacijskega materiala o Buldožerju iz časa njego vih začetkov malo ali nič. Kot v intervjuju pove soscenarist Igor Bašin: “Pri filmu o Pljuni istini u oči smo se soočili z dejstvom, da posnetkov Buldožerja iz let 1975 in 1976 ni.” Kam so posnetki izginili oziroma kaj natančno se je z njimi zgodilo, se ne ve. Zgodba je enaka tudi v arhivih televizij bivših jugoslovanskih republik. V film je tako umeščen edini posnetek iz tistega časa: že omenjeni nastop Marka Breclja in Borisa Beleta na opatijskem festivalu. (Posnetku pripada osrednje mesto v filmu, stran A se je že od- vrtela, stran B pa še čaka, položena na gramofon. Kot nekakšen ekskurz, a bistven ekskurz.) Dejstvo pomanjkanja arhivskega videomateriala pa se za sam film niti ni izkazalo za tako slabo. Ekipo filma je ‘prisililo’ v iskanje drugih kreativnih rešitev. In nalogo so opravili zelo dobro. Tako velik del pripovednega toka zavzamejo animacije (Martin Ramoveš in animatorji Invide), ki besedila komadov podkrepijo, poleg tega pa podajajo tudi nji- hove (nove) interpretacije. Z animacijskimi vložki se zelo lepo usmerja tudi dinamiko filmske pripovedi. Filmski prostor tako postane odprt za številne druge bolj in tudi manj tipične dokumentarne vložke in prijeme. Recimo, performerske in odbite komentarje Marka Breclja. Ali pa igrane prizore, v katerih voditeljica Dnevnika na RTV SLO Jelena Aščič na neki način odigra parodijo same sebe (s tipično, ala Jovanka Broz visoko speto frizuro sedemdesetih). V nekakšnem televizijskem dnevniku prebira od- lomke z ovitka Pljuni istini u oči. Ta je zasnovan kot večstranski časopis, kamor so člani benda umestili take in drugačne štose, bolj ali manj umest- ne umisleke, bolj ali manj verjetne podatke, nora vprašanja in še bolj nore odgovore v obliki časopisnih novic. (Naslovnico je oblikoval Slavko Furlan, Kostja Gatnik pa je prispeval stripovski del – časopisa/LP ovitka.) Pljuni istini u oči se je “poslušalo z ovitkom v rokah”. Feni so se besedila na ovit- ku učili na pamet. Kljub precejšnji nesmiselnosti (verjetno pa prav zaradi te) so deli nekaterih zapisov iz konteksta ovitka prešli v del pogovornega jezika tistega časa. Filmski ekipi je uspelo sestaviti kolaž različnega vizualnega gradiva (arhivski posnetki, fotografije, članki, animacije, grafike, stripi), igranih Sodobnost 2018 175 Glasba in mi (ne-vsi) Goran Potočnik Černe prizorov, klasičnih intervjujev in close up posnetkov s premično kamero še živih članov prvotne zasedbe, ki komentirajo in se spominjajo dogodkov izpred več kot štirideset let. Tako so uspešno rekonstruirali duha benda: mešanico različnih glasbenih stilov in vplivov, od roka, bluza, alternative, psihedelije in džeza. Njihovi nastopi so bili spoj koncerta, burleske, teatra absurda. Prav tako besedila, ki nihajo med cinizmom, ironijo, parafrazami in (navideznimi) nesmisli. Del njihovega nastopa je bila tudi komunikacija z javnostjo in mediji , s katerimi so uspešno in precej odkrito manipulirali – in to preprosto zato, ker so lahko. Buldožerjev “surrealistični” teater ni imel meja. Kot je nekdo zelo posrečeno in na kratko zapisal: album Pljuni istini u oči je bil “psihedelična mešanica Franka Zappe in Montyja Pythona, bluesa in Alana Forda z izvirno glasbeno izraznostjo članov”. Buldožer je v  ‘resnost’ jugoslovanske popularne glasbe, pa najsi gre za popevko ali hard rok sedemdesetih, vnesel humor, štose, dele drugih umetniških praks, poseben način komunikacije z medijsko sredino. S tem so imeli enormen vpliv na nadaljnji razvoj popularne sfere. A v bistvu bolj na sistem kot tak kot na posamične bende. Vsaj v smislu tega, da Buldožerja preprosto ni bilo moč posnemati. Generacije godbenikov, ki so prišle za njim, v prvencu Pljuni istini u oči vidijo predvsem princip, kaj vse se v muski da početi, princip, ki ni časovno zamejen. Poslušalci, pa tudi ustvarjalci popularne glasbe se radi omejujemo na šestdeseta, sedemdeseta, osem- deseta itd. In se zmerjamo s starimi prdci, šminkerji, butastimi dolgolasci in kar je še takega. Buldožer v  primerjavi s  Pankrti ni bil politični bend oziroma ni bil politični bend v  enakem smislu. Pri Pankrtih je bila kritika političnega sistema evidentna. Besedila ostra in nedvoumna. Objekt kritike več kot jasen: sistem in Partija. Pri Buldožerju pa je bila družbena kritika všteta že v samo pojavnost benda. Bila je skrita za burkaštvom, ‘neresnostjo’ in divjostjo. Lahko bi se reklo, da je bila metafora. A metafora, ki je nenehno provocirala ozkogledne meje malomeščanske morale delavskega razre- da, ki je popolnoma izgubil svoj raison d’être in razmišljal le še o milki in džinsu riffle v Gorici ali Gradcu. Buldožer je bil strup za malomeščansko doživljanje sveta. Čeprav so nastopi Buldožerja zgledali, kot da bi se jih člani sproti izmišljevali, je bilo to, kje in kako so nastopali ter zakaj ravno tu, zelo jasno in namensko predpostavljeno. Povedano še nekoliko druga- če. Pankrte si težko predstavljamo na Evroviziji, Buldožerja pač. A kakšna atomska bomba bi bila to. *** 176 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Glasba in mi (ne-vsi) Za zaključek pa se kot humanistično izobraženi rokerji moramo vprašati naslednje: Kje so dekleta? Kje v rokenrolu so ženske? Kljub temu da so pri ustvarjanju obeh dokumentarcev sodelovale ženske in imele niti tudi v svojih rokah, pogrešamo ženski glas. Kaj o vsem skupaj menijo ženske? Pankerice in rokerice. Glasbene kritičarke in novinarke. Akterke s scene. Fotografinje. Glasbene urednice. Kar koli. Kaj jih konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih res ni bilo zraven? Kaj pa danes, kaj si o Dolgcajtu ali Pljuni istini u oči mislijo danes? Če se na koncu LP filma Buldožer – Pljuni istini u oči sodobne rok izvajalce sprašuje o njihovem dojemanju Buldožerja in njihovega prvenca, bi med njimi pričakovali ‘vsaj’ Ksenijo Jus. A očitno je rokenrol še vedno avtomehanična delavnica: zabava za fante, company of man, kjer se ve, kaj je nalimano na steni. Saj ne, da bi pretirano verjeli v kvote (čeprav dolgoročno vendarle imajo neki učinek), a vendar … Je Janis Joplin od žalosti umrla zastonj? Mogoče pa nas bo tretji del serijala Glasba je časovna umetnost v tem smislu presenetil. Sodobnost 2018 177 Glasba in mi (ne-vsi) Goran Potočnik Černe