XXVIII Januarska in koledarska izdaja AVE MARIA published monthly by The Slovene Franciscan Fathers, p. O. Box 608, Lemont, Illinois. in the interest of the Slovene Franciscan Commissariat of the Holy Cross. Subscription Price: $2.50 per annum. Naročnina: $2.50 letno. Izven U. S. A. $3.00. Management - Upravništvo P. O. Box 608, Lemont, Illinois Editor - Urednik P. Alexander Urankar, 1852 W. 22nd Place, Chicago, 111. Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, Illinois, under the Act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at the special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925. naroČite se na "Ave Mana" se odločilo brez pridržka za božjo voljo? — Bojim se, da bi jih le premnogo reklo: rajši imam, da vse poteka po moji volji... Kako nespametno! * Toda če hočemo, da bo Bog res za nas po očetovsko skrbel, moramo biti njegovi dobri in ubogljivi otroci. Saj tudi zemeljski oče bolj ljubi in rajši posluša tistega otroka, ki ga uboga in izpolnjuje njegovo voljo. Pred svetovno vojsko je živeln silno delavna gospa, ki je bila članica ali celo odbornica vseh mogočih društev in klubov. Neprestano je hodila na seje in zborovanja, vsepovsod je nastopala kot govornica, doma je bila red kokedaj. Zavoljo prevelike za-poseljenosti je morala zanemarjati vzgojo edinega sina. Še bolj je morala iz istega vzroka zanemarjati verske dolžnosti, čeprav se je imela za dobro katoličanko. K sv. maši ni hodila, pri spovedi že več let ni bila. Časa pač ni bilo.. Zgodi se, da je njen sin pokli can na vojsko. Takrat je prišle gospe j na misel! Kaj pa, če naj sin pade...? V teh skrbeh se je spomnila na Boga. On pač lahko varuje sina — vojaka pred krogi jo. Še več: mora ga varovati, saj je vendav njegova mati tako silno delavna kot čebela in vse to za — dobra stvar... Toda, da bo bolj gotovo, pokliče gospa svojo deklo in ji reče: Na, tu imaš drobiž, pojdi in pri-žgi pri sv. Antonu svečo po mojem namenu... Sedaj je bila gospa popolnoma gotova, da bo sin prišel živ iz vojske. Le pomislite, svečo sv. Antonu! Sicer res ni sama šla sveče prižgati, nima časa, ampak dekla tudi zna! Vse v redu... Pa pride novica: Sin je padel... Edini sin — mrtev...! Gospa vsa iz sebe nad župnika: Zdaj pa vem, da je vse samo prevara, ni Boga, ni vere. ni sv. Antona! Pomislite: svečo...! Najprej živimo lepo krščansko, potem šele se lahko z vsem za upanjem prepustimo očetovski Previdnosti božji! Obisk našega vladike ni in ne Eme biti pomenljivo za nas samo V verskem oziru, temveč tudi v narodnem. Saj ni prišel med nas le kot cerkveni knez, ampak tudi kot zastopnik naše domovine Slovenije in cele Jugoslavije. Tega se zaveda on sam, tega se zavedajo tudi naši ljudje. Zato se po vsod zbirajo naši izseljenci okoli njega ne samo v cerkvah, temveč tudi v dvoranah k družabnim sestankom. Tam posluša visoki gost kaj mu imajo povedati izseljenci in oni poslušajo, kaj ima on ko Slovenec in Jugoslovan povedati njim. II. Tako nekako je povedal in govoril : * Nisem prišel samo proslavljat naše domovine, tudi nisem prišel samo tožit, kako smo ubogi in kako slabo se nam godi. Da je naša domovina zelo lep košček božjega sveta, mi ni treba šele zatrjevati, saj to rad pritrdi vsak, ki našo domovino pozna. Veliko naravnih lepot je tam zbranih na majhnem prostoru. Ampak lepa je seveda tudi Amerika. Vendar se mi zdi, da so posamezne lepote ameriške zemlje tako raztresene kot bi vzel šopek rož in jih razmetal na vse strani. Vsak cvet bi ostal seveda sam za se še vedno lep, šopka bi pa le ne bilo. Od ene lepote do druge je treba v Ameriki daleč potovati. Naša domovina je p a res pravi šopek, da so cvetovi zbrani v lepo harmonijo in človek vidi kar vse pred seboj. Ni treba, da bi daleč potoval in jih trudoma zbiral skupaj. V tem je lepota naša zemlje. Zato je prav rekel nekdo, da je moral biti Bog zelo dobre volje, ko je ustvarjal Slovenijo. Potem takem je naravno da smo tudi Slo venci radi veseli in dobre volje. Drugače pa seveda mi doma marsičesa nimamo, kar vi Ameri-kanci že zdavnaj imate. Vedno se nam je bolj slabo godilo. Slabo že takrat, ko ste vi odhajali v Ameriko. Saj drugače bi bili vi pač doma ostali. In sedaj, ko vi pravite, da imate depresijo in se vam bolj slabo godi, vam jaz po> vem, da se pač nam še malo slabši godi tam kot vam tu. Je že tako. Imamo pa mi doma nekaj, kar ste tudi vi nekdaj imeli skupno z nami, pa ste morebiti v teku let v Ameriki že nekoliko izgubili. Imamo to lastnost, da smo precej skromni in z malim zadovoljni. Na primer: pri nas se človek zjutraj napoka žgancev in kislega zelja, pa drži prav dobro notri do opoldne. Pri nas mora pa biti vse kaj drugega in brez "putra" si ne morete misliti zajtrka in tudi drugega obeda ne. Saj sem imel pr: liko nekoga videti, ki si je celo na potico putra namazal. Kaj takega nam kar v glavo ne gre. Saj nam se zdi potica sama popolna slaščica. Tako, vidite, imate vi tu malo bolj "namazano" življenje kot je naše tam. Eno pa imamo Slovenci doma skupno z vsemi brati in sestrami, ki ste šli po svetu in ste razkrop ljeni v tujini. Imamo skupno z vami dobro glavo in pridne roke. Naš človek se loti vsakega dela. zna vztrajati pri njem. Zato vsepovsod cenijo naše ljudi kot dobre delavce. Zgodi se pa rado seveda, da jim dajo, če le morejo, tako delo, ki vzame mnogo moči, pa malo plače prinese. Mnogi od vas ste odšli že pre^ mnogimi leti. Še iz nekdanje Avstrije ste prišli. Takrat ste veljali za Avstrijce in Ameriki se je zdelo, da vas pozna, ker Avstrija je bila precej znana. Med tem je nastala Jugoslavija in Slovenci nismo več Avstrijci. Sedaj je pa težje za nas, kako naj se predstavimo svetu. Jugoslavijo prištevajo balkanskemu ozemlju, in to ime nima posebne veljave v širokem svetu. Zato je prihod cerkvenega dostojanstvenika z Balkana v Ameriko nekakšna senzacija. Vaši mladi me gledajo z vprašujočimi očmi, poročevavci raznih časnikov me ustavljajo in pozvedujejo o balkanskih razmerah, slikajo me in prinašajo moje slike v svojih listih. Ker upam, da bo vse to pripomoglo k boljšemu medsebojnemu poznanju, se ne branim in ne stresam poročevavcev. Skušam dopovedati Amerikancem, ki ž njimi skupaj pridem, da s pripadnostjo Jugoslaviji Slovenci nismo zašli v balkanizem. Ne moremo natančno reči, kako visoka je naša kul turna stopnja, ker smo v teh letih Jugoslavije že marsikaj dož: veli, gotovo pa je, da nam možnosti za napredek v kulturnem stremljenju niso zmanjšane. Treba je pa imeti pred očmi ves svetovni položaj in tako je lažje raz umeti naše lastne razmere. * O notranjih razmerah v Jugoslaviji se v Ameriki mnogo piše ir v tem pisanju je mnogo čudnega ter napačnega presojanja razmer. Gotovo da ni vse kot bi si želeli in bi lahko bilo. Vzelo bo morda še precej časa, da najdemo zadovoljivo notranjo uredbo. Toda v tem iskanju ni nič takega, da bi bi! kdo opravičen sklepati na slabo bodočnost in ne vem, na kaj še. Saj se na ta način samo jasnijo pojmi in pridobivajo nove izkušnje. Povem vam na primer, da je bilo zadnjih pet let prav hudih in zares težko je bilo za nas. Pa smo vzdržali in trdno upali na boljše čase. Zgodilo se je, da je minil pritisk silne more in če sedaj gledamo nazaj na ta leta, se nam kar dobro zdi, da so bila prav taka kot so bila. Marsičesa smo se naučili, mnogo skušenj smo si pridobili, utrdili smo sami sebe. Tista mora je popustila, pa se utegne še marsikaj nerodnega zgo diti, preden bo v državi kolikor toliko enotno mišljenje. Saj je tc le naravni razvoj. Nekdo mi je rekel nekje v Minnesoti: Zakaj pa vendar v Jugoslaviji ne naredite tako kot imamo mi tu v Ameriki? Ali ni naša konštitucija najboljši vzor tudi za vas? Seveda, Amerikancem je sedaj lahko nam dajati nauke. Preden so pa sami prišli do sedanje politične uredbe, so si pa tudi pro-voščili marsikatero nerodnost, celo prav krvavo državljansko vojsko. Če bi bili takrat vprašali za nauke in dobre svete, bi jih bili lahko dobili. Pa niso hoteli naukov, temveč so šli svoja pota. Tako je pač na svetu, da se narodi malo naučijo drug od drugega in iz zgodovine. In zato naj se nihče ne pohujšuje nad nami, ob se tudi mi še kaj skavsamo, preden bomo spoznali, da so vse take praske prav za prav popolnoma nepotrebne. Prišel bo čas, ko bodo priznali, da ne vedo, čemu so se ropkali. Zunanji svet naj torej ne sodi uničujoče, če mu pred nami marsikaj ni všeč. Zase zahteva pravico razvoja, četudi včasih precej vročega razvoja, naj pusti isto pravico tudi nam. * Jugoslavija je pač podobna tvem bratom, ki so se odločili, da si postavijo skupno hišo. Šli so na delo in postavili temelj, zid, streho. Vse to stoji. Pričeli so pa misliti, kje bo kuhinja, kje spalnica, kje sprejemna soba — in tu se je pokazalo, da imajo različno mnenje. Poprej ni bilo časa za dogo vor o teh rečeh. Preveč se je mudilo pod lastno novo streho, ko so prejšnje hiše razpadle. Tako si je treba razlagati vse različnosti tam pri nas, o katerih slišite in berete včasih marsikaj pretiranega. Utegne vzeti še časa, nihče ne ve, koliko, preden se bomo dobro zmenili. Ima pa Jugoslavija v marsikaterem pogledu brez vsake dvojbe prav posebno mesto v načrtih božje Previdnosti. Naj omenim samo njen poklic v pogledu vere in Cer kve. Naj bo že kakor hoče ta reč v trenotnem stanju, gotovo je, da imamo ravno Slovenci poleg bratov Hrvatov v tej reči velike na loge. Gre za združenje krščanskih cerkva. Saj vam ni neznano, da je v Jugoslaviji nad polovico kristjanov pravoslavnih, ki niso združeni z Rimom in papežem. Nihče ne more prerokovati, kedaj in po kakšnih potih jih bo mogoče privesti nazaj med pravo čredo Kristusovo. Pozabiti pa katoliški Jugoslovani nikdar ne smemo, da smo poklicani k sodelovanju pri tem velikem delu. Zato je naša naloga, da imamo to vedno pred očmi in po najboljših močeh gladimo pota do tega velikega cilja. * Vi tukaj v Ameriki skušajte ostati v tesnih zvezah z nami doma. Čuvajte tradicije svoje domovine tudi v tujini. Čuvajte svojo vero, čuvajte svojo pridnosf, delavnost, čuvajte slovensko pošteno življenje! Dokler je količkaj mogoče, čuvajte tudi svoj ma-terni jezik in vnemajte svojo mladino za našo milo govorico. Naj gre zlasti naša pesem naprej iz roda v rod! Tako boste doprinesli svoj dele£ k dograditvi nove bodočnosti svoje stare domovine, pa tudi Amerike, ki jo po pravici s ponosom imenujete svojo novo domovino. Clevelandski škof Rt. Rev. McFadden in naš nadpastir iz Ljubljane pred Baragovim spomenikom v Kulturnem vrtu v Clevelandu. NAŠ NAJVEČJI DAN P. Hugo. Menda mi ni treba šele praviti, kateri je ta naš največji dan. Vsak je takoj uganil, da mora biti to le 22. sept, dan odkritja Baragovega spomenika v Clevelan du. Da, to je bil doslej največji dan, ne samo v zgodovini naše tukajšnje prestolice, ampak v zgo dovini ameriške Slovenije sploh. Ta dan je ameriška Slovenija ove kovečila spomin največjega moža svoje krvi, ki jo je proslavil v tej deželi. Ž njim pa je ovekovečila tudi svoj lastni spomin. Saj bo ta pomnik v krogu svojih tovarišev drugih narodnosti za široke mase ljudstva, ki bodo valovile po ele velandskih "Kulturnih vrtovih" enkrat edina priča, da so bili nekdaj v babilonu narodnosti tega mesta zastopani tudi Slovenci. In še nekaj bo ta pomnik vedel bo dočim rodovom povedati. To, da so morali biti Slovenci veren narod, ker so si škofa izbrali za predstavnika v svojem "Kulturnem vrtu. Jutranjica našega dne. Misel, da se Baragov spomin na ta način ovekoveči med nami ni nova. Večkrat je bila ob raznih prilikah že sprožena. Njena udej-stvitev je bila pred kot 25 leti že sklenjena. A zadeva je vedne znova zopet zaspala. Da je končno le prišlo do njenega uresničenja, so dali povod tujerodci. To so bili elevelandski mestni očetje s svojo zamislijo narodnih "Ku»- ku. Zasluga, da so se tudi eleve landski Jugoslovani, ki tvorijo znatni del prebivavstva, potegnili za svoj narodni vrt, gre seveda njim. Da so bili pa med temi Slovenci prvi, ki so idejo narodnih vrtov po zamisli njenih očetov udejstvili, je v priznanje naše tamkajšnje najmočnejše in narodno najzavednejše naselbine. Dejstvo, da v tem vrtu ravno Baraga predstavlja slovensko kul turo je poglavje zase. Narod ga ni enodušno in enoglasno kandidiral za to častno mesto. Kajti tudi naš narod, čeravno še ni zaigral svojega častnega pridevka 'veren,' ima že svoje zajedavce in glodav-ce, tu in onstran oceana, katerim iz vere izrasla kultura ni več kultura, ampak nazadnjaštvo. Ti so si vse prizadeli, da bi priborili to čast možu, ki je sicer izpilil in pozlatil ključ do naše kulture, to je materin jeizk, za kulturo vredno pozlačenega ključa, za versko kulturo mu pa nikoli ni bilo dosti mar. Ta mož je Ivan Cankar. Da bi lažje vspeli ž njim so ga kar kot "trojanskega konja" vtihotapili v mesto, in hoteli ljudstvo postaviti pred dovršeno dejstvo. A hvala Bogu, da je ogromna večina naroda naše prestolice še ostala zvesta kulturni oporoki sve jega velikega, svetniškega aposto la Slomšeka: "Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličavne narodne omi- ke." Hvaležna je Cankarju za izpiljen, pozlačeni ključ materine besede. Se mu bo za to tudi od dolžila. A prva ji je luč vere, zlate matere prave kulture, potem šele umetniški, pozlačeni ključ do nje. Zato se je kljub "zastojnkar ju" Cankarju odločila za Barago. Seveda ni šlo brez boja. V svoji dobrodušnosti, ki je čest0 že pre-dobričasta, slabost, ne čednost, bi bila verna večina kmalu klonila pred brezverno, a zato tem bolj kričavo manjšino, ter radi ljubega miru v hiši pristala na Cankar ja. Da se to ni zgodilo, je treba dati priznanje mali, a junaški četi Makabejcev, ki so odločili valo veči boj. To so bili kolikor nam je znano: Rev. M. Sla je, Rev. M Jager, Rev. J. Slapšak, oba Grdina Anton in Jožef in najbrž še kdo. Ti so se na zaupnem sestanku odločno zavzeli za Barago. In ko je kolebajoči narod po toliko brezplodnih debatah slišal jasno in odločno besedo, se je zgrnil okrog njih in končna beseda je padla: Prvo mesto v slovenskem delu "Kulturnega vrta'' gre Baragi. S tem je zablestela jutranjica te ga našega dne. Zarja našega dne. Od sklepa do njegove udejstvit-ve je navadno dolga pot. Kaj-krati je dotični, ki jim je to poverjeno, sploh ne prehodijo. Da bi se kaj takega tudi v tem slučaju ne zgodilo je bilo nadaljne vodstvo zadeve izročeno dvojici mož laji kov, ki sta znana neumorna in ne ustrašena borca za vsako dobro in plemenito stvar, mož, ki se živo zavedata, da nista člana trpeče ampak bojujoče se cerkve. T0 sta Messr. Anton in Jožef Grdina. Prvemu je bilo poverjeno pred-sedništvo drugemu pa tajništvo odbora za slovenski "Kulturni vrt." Ko se je to zgodilo, smo vedeli, da se najlepši Baragov dan poraja, da njegova zarja že vstaja. Prva skrb odbora je morala biti Baragov spomenik. Sklenjeno je bilo, da morata pri njem sodelovati domovina mati in njena ameriška hčerka, simbol Barage, apostola dveh svetov. Marmornati podstavek naj izkleše umetniška roka domovine, doprsni kip naj ulije ameriški umetnik. S simboličnega stališča je bilo to sigurno najbolj na mestu. Izrasel je Baraga iz domovine. Udejstvoval se je največ v Ameriki. Z umet niškega stališča bi bilo morda bolje narobe. Umetnik domovine bi nam bil podal njegovo vernej šo sliko, tako, kot jo nosimo v du ši in nam jo je ohranil čopič sodobnika Langusa, ki je ameriški umetnik ni zadel. A to samo naše oči nekoliko bode. Amerikan cem je vseeno. Taka reč pa stane. In ko bi bilo samo to. Za priliko odkritja spomenika je bila zamišljena slav-nost v takem velikopoteznem slogu, kot je naš tukajšni narod še ni priredil. A se je kmalu poka zalo, da finančno vprašanje ne bo igralo glavne vloge. Ko je narod enkrat izrekel svoj A, se ni obotavljal izreči tudi B. Iz dneva v dan so prispevki rasli. Društva in posamniki so se razveseljivo od- živali ž njimi. Ni bilo treba posebno trkati na srca izvencleve-landskih rojakov, dasi je bila to zadeva celokupne ameriške Slovenije. Metropola sama s svojimi nebrojnimi organizacijami se je čutila zadosti močno ves aparat financirati, če bi drugod ne našla odziva. Glavno je bilo podrobno začrtati program in urediti ves aparat za njegovo izvedbo. Ogromno delo. In to delo je moralo biti izvršeno v primeroma kratkem času. Kajti čas proslave se je sam ponudil. Za konec sept. je bil že dolgo prej napovedan narodni ev-haristični kongres v Clevelandu Z njim mora biti združena Baragova proslava. Pripravnejšega časa zanjo ni. Zato so se morali delovni odseki jadrno obračati. Živahna pobuda je bila zanje, ko je sredi mrzličnih priprav došle od Rev. J. Omana, ki se je mudi' na evharističnem kongresu v domovini, radostna vest: Ljubljanski škof Dr. Gregorij Rožman pride na Baragovo proslavo in evhari stični kongres. Ta novica je pripravi javni odbor in njegove odseke kar elektri-zirala. S podvojeno vneme so se vrgli na delo, da visokemu zastop niku domovine, ki je bil še ves pod mogočnim vtisom ljubljanskega evharističnega kongresa pokažejo, kaj zmore ameriška slovenska metropola. Ta vest je pa razplamtela tudi ostale slovenske naselbine, da so se z večjim zanimanjem in navdušenjem začele obračati proti Clevelandu. Tako je bilo pravočasno vse urejeno za: Naš najlepši dan Lepa in topla je bila zadnja tretjina septembra kot običajno. Saj je prispelo toliko molitve nedolžnih src k Bogu v ta namen. Nihče ni imel vzroka na vreme zvračati svojega: Ne morem priti. Močna zastopstva iz drugih naselbin so se že v soboto 21. sept. zgrinjala v Cleveland. Zakaj že ta dan popoldan se je naše slavlje pričelo. Slovenski Prevzvišeni je pri Rev. Omanu v Newburgu čakal, da ga pozovejo in popeljejo k sv. Vidu na otvoritev našega dne. Ob 2 popoldan je prišla od tam avtomobilska ekskorta s častnim policijskim spremstvom, da n ga povede tja. Takega triumfalnega pohoda in sprejema je tudi v domovini redko deležen. Le njegova prestolica mu ga more nuditi. Saj s sv. Vidom v Cleve landu se more kosati samo še združena Ljubljana. Po slovesnem sprejemu pred veličastno novo cerkvijo, ki ne zaostaja dosti za ljubljansko stolnico, se je ljudstvo zgrnilo v cerkev, kjer so bile pete litanije Matere božje z blagoslovom. Nato jo Prevzvišeni prvič nagovoril nestrpno čakajočo množico. Male jih je bilo, ki so ga poznali kot Dr. Jegliča, a si je s smehljajočim obrazom in toplo, očetovsko bese~ do takoj osvojil njih srca. Zvečer , je bila v Narodnem domu slavnostna predstava Finžgarjevega "Divjega lovca" pod vodstvom Rev. M. Jagra. Je škoda, da dram- ski odsek za to priliko ni imel na razpolago kake drame, ki bi bila bolje otvorila Baragov dan. Dc simbolike, da je bil tudi Baraga neke vrste divji lovec za indijan skimi dušami, v pomenu, da njegova gorečnost ni poznala nika-kih mej in nikakih ovir, do te simbolike, pravim, se najbrž ni dosti gledavcev povspelo. Kajpada to ni nikak očitek dramskemu odseku. Ko bi bil Baraga kot "divji" lovec za indijanskimi dušami dramatiziran, bi ga bili ta večer sigurno videli na odru cle-velandskega Narodnega doma. Finžgarjev "Divji lovec" je dai igravcem priliko visokemu gostu iz domovine pokazati, kako visoko stoji naša dramska umetnost. In o tej se je prav pohvalno iz razil. Drugi dan, v nedeljo, 22. je bila v cerkvi sv. Vida slovesna pon-tifikalna sv. maša našega Prevzvi-šenega, kateri je prisostoval tudi clevelandski pomožni škof Msg. MacFadden. Med sv. mašo je imel Prevzvišeni daljši krasen govor o Baragi, ki je ljudstvo bolj navdušil za njegovo altarsko čast, ko vse naše pisanje. Dejal je, da je prišel pred vsem kot romar na njegov grob in da bi rad enkrat odkril še lepši spomenik kot bo popoldan blagoslovljen, — za obljubljeno Baragovo kapelo v njegovem bodočem semenišču v Ljubljani. Višek slavija, ki je 22 sept vtisnil pečat našega najlepšega in največjega dne, je bil popoldan. Že opoldan je kraljevi St Clair, glavna prometna žila mesta in obenem središče slovenske metropole, za ta dan v poročni obleki, oživel kot za svoje največje praznike. Tisoči ljudstva so valovili po njem in vedno novi tisoči so se vsipali iz stranskih ulic vanj. Policija je bila primorana ustaviti po njem ves drugi promet. Preko sto mož policije je bilo določenih, da vzdržujejo red, poleg 16 mož na motornih kole- r Marketska katedrala nad grobom Barage, kamor je romal nadškof Rozman in našel — pogorišče. sih in 15 na konjih, ki so obenem tvorili častno stražo našemu me-tropolitu. Kmalu po drugi uri je izpred sv. Vida zavila proti St. Clairu povorka avtomobilov s častnimi gosti. Najčastnejša gosta, ljubljanski Prevzvišeni Dr. Rožman in clevelandski pomožni škof msg, McFadden sta se vozila v odprtem, slavnostno okrašenem av- to, burno pozdravijana od mno žice, ki je med tem narasla na najmanj 25 tisoč glav. Z njima sta vozila kot častna spremijevavca slovenski Msg. Vit. Hribar in čistokrvni Cipeva-Indijanec, katoliški župnik Rev. Filip Gordon. Ta je poleg našega slovenskega me tropolita vzbujal največ pozornosti. Sicer je bil oblečen kot drug', katoliški duhovniki, a na glavi je imel mogočno perjanico indijan skega poglavarja. On je zastopat Indijance. Njegovega starega oče ta je Baraga krstil. Sledil je avtomobil s poslujočim jugoslovan skim poslanikom v Washingtonu Dr. Stojadinovičem. Za tem pa avtomobili z ostalo duhovščino. Ko so častni gostje zavzeli svo ja mesta ob strani St. Claira, se je pričel nastop slavnostnega spre- voda, ki ga kar ni hotelo biti ko nec, dasi je v šestorostopih korakal. To vam je bilo mogočna in pestra slika. Pred vsem kajpada slovenska, a tudi slovanska. Sodelovale so namreč vse cleveland-ske slovanske kolonije v svojih narodnih nošah. St. Clair je kot bujno cvetoč starokrajski travnik v prvih junijskih dneh. Začni šteti njegove raznobarvne cvetke. Saj ne boš prišel do konca, se ti bo prej štetje zmešalo. Zagledal se boš, za nekaj časa obmolknil in potem vzkliknil: Divno! Okrog 3:30 se je to morje ljud stva zlilo v "Jugoslovanski vrt," ki je bil pa premajhen, da bi mogel vse objeti. Njegovi sosedje, ki jim še manjka krone, so mu morali priti na pomoč in sprejeti goste. Vseh oči so se obrnile pro- CZ ti - ■ . ^Sk^J 4< it »sit -.'iX -.,f\f m ..v*' • k Povorka Slovencev na Baragovi proslavi v Clevelandu. ti tribuni za častne goste, ki je stala pred zakritim Baragovim spomenikom. Ko je bila množica približno skupaj, je predsednik "Jugoslovanskega vrta," Mr. Ant. Grdina v slovenskem in angleškem jeziku otvoril žarišče slavnosti. Nato je izročil vodstvo slavnostnega programa slovenskemu od vetniku Mr. Mihelichu. Priznana godba iz Girarda, O. je najprej zaigrala ameriško narodno himne "The Star Spangled Banner," ki jo je vse stoje navdušeno pelo. In prvi, ki je vstal ob njeni into-naciji, je bil naš prevzv. metropo-lit Dr. Rožman. Za tem se je zgrnilo pred tribuno 400 slovenskih malčkov, ki so s srebrnimi glasovi zapeli Pre-vzvišenemu Mr. Zormanovo pri godnico "Mi mladi Amerikanci." Zelo prisrčen prizor je bil to, ki je vse navzoče, zlasti pa Prevzvi-šenega globoko ganil. Ko se je smehljajoč poklonil tej mladi cvetoči Ameriški Sloveniji, je vse udarilo v gromovito ploskanje, ki se kar ni hotelo poleči. Po par uvodnih besedah je Prevzvišeni dal znamenje, naj se spomenik-odkrije. To je bil najslovesnejši trenutek. Ljudstvo je objelo občutje kot da se ne nahaja v par ku, ampak v cerkvi. Spoštljivo se je odkrilo. A ko je zagledalo svojega Barago, ki je debelo a smehljaje pogledal v to belo mor je, se mu je nehote utrgalo iz gi njenih src: "Slava našemu Baragi." Nato je pristopil clevelandski škof Msg. McFadden in spo menik blagoslovil. Pri odkritju spomenika apostolu dveh svetov sta morala sodelovati cerkvena kneza dveh svetov. Ko je bil spomenik z venci in cvetjem okrašen, se je začel go vorniški in pevski program. Prvi je nastopil kajpada ljubljanski Prevzvišeni, ki je v izklesanih besedah predočil Baragovo podobo ter mrtvemu in mrzlemu kipu vdihnil dušo. Vsebina njegovega govora je bila, da je bil Baraga ves božji, zato je bilo v njegovem srcu prostora za Indijance in Slovence. Obojim je bil blagovest nik. Sledil je govor guvernerja države Ohio, Hon. Davej-a ki je obkrožen od narodne garde in častne policijske straže eno uro čakal ob spomeniku na otvoritev slavnosti. Ni bilo samo par običajnih, uradno hladnih besedi. Bil je oduševljen govor, poln laskave-•ga priznanja za Slovence. Za njim je navdušeno govoril jugoslovanski poslanik — namestnik Dr. Stojadinovič. Nastopili so še bivši župan mesta Clevelanda Mr. Ray T. Miller, slovenski sodnik Laushe, ter poljski, čehoslovaški in romunski konzuli. Med govori je bilo slovensko in angleško petje zbora neutrudnega pevca in pevovodje Mr. Zormana. Mrak se je že delal, ko je bil program v "Kulturnem vrtu" izčrpan in se je narod v prazniškem razpoloženju začel zlivati nazaj v mesto, ves enega prepričanja: Kaj takega doslej naš narod v Ameriki še ni priredil in najbrž nikoli več ne bo! A celotni pro gram s tem še ni bil završen. Zvečer je bila v Narodnem domu slavnostna akademija z jako pestrim programom. Nastopali so razni slovenski in drugi slovanski pevski zbori. Vmes so se vrstili mični prizori z narodnim plesom itd. Celo pristne donske kozake smo videli in se prepričali, da njih svetovni sloves junaštva ni prazen. Ko smo pozno v noč za puščali Narodni dom in še enkrat pustili defilirati prod duševnimi očmi vse, kar smo ta dan videli in slišali, so nam neka mešana čustva polnila duše. Bilo nam je kot tu ristu, ki z visokogorskega velikana zadnjič strmi v divne prizore, ki se mu nudijo, nato pa se začne zopet spuščati v prašne doline k morečim vsakdanjim skrbem, s težko slutnjo, da je morda topol Nadškof Rozman obišče Lemont in svojega starega sodelavca v letih "Orlovske mladosti" Brata Nardžiča p. Bernarda. Ob ctrani g. Ponikvar iz Ljubljane. zadnjič uživa! krasoto visokogor skega razgleda. Da, to je bil naš najlepši dan.; Bil je pa tudi naš največji dan, ne samo za našo metropolo ampak Za celo slovensko Ameriko. Dvignil je termometer slovenskega ugleda v Clevelandu kot doslej še noben drugi narodni nastop. Dvi gnil pa je tudi termometer splošno slovenskega navdušenja za Barago višje, kot vse naše dosedanje prizadevanje. In ne samo našega navdušenja, tudi tukajšnje angleške javnosti. Zahvala za to gre onim, ki so prišli na srečno mise' povabiti na slavnost slovenskega metropolita iz domovine, zlasti Rev. John Omanu, ki ga je dvignil na daljno pot. Kot vnet Baragov častivec je pred vsem poromal na njegov grob. Vsepovsod koder jp hodil, obhodil pa je vso Ameriško Slovenijo od Atlantika do Pacifika, je s svojo vneto besedo netil navdušenje zanj, tako med ljudstvom kot med višjimi cerkvenimi krogi, s katerimi je prišel v stik. Povsod je bil slovesno sprejet in s tem obrnil nase pozornost angleške javnosti. Njeno časopisje, ki je o teh slovesnostih obširno poročalo, ni pozabilo povedati, da je prišel sem radi Barage, svetniškega apostola Indijancev. S tem nam je utrl pot za propagando njegove beatifikacije med Angleži, kot more to le kak cerkven: knez. Naša naloga je zdaj, da si navdušeno podamo roke za še lepši Baragov spomenik kot smo ga ta dan odkrili, za njegov altar. STOLETNICA PIRČEVEGA PRIHODA V AMERIKO P. Hugo PROŠLEGA 4. sept. je minilo sto let, kar je stopil na ameriška tla Rev. Franc Ksav. Pire, za Barago naš najslavnejši indijanski misijonar. Amerikanci drugače jako budno zasledujemo razne jubileje, a ta, dasi. stoletni, se je neopažen zmuznil mimo nas. Vsaj meni ni znano, da bi se ga bil kdo v javnosti spomnil. Res, da je bil dan Pirče vega prihoda v to deželo do zadnjega časa neznan. A za leto in celo mesec smo že dolgo vedeli. Saj pri stoletnicah ne gre toliko za dan, niti za mesec, ampak za leto. Pred vsem bi pričakovali, da se bodo te stoletnice spomnili oni, ki Pirca po pravici imenujejo svojega pijonirja, ali celo ustanovitelja. In takih župnij in naselbin je zlasti po Minnesoti precej. Pa tudi mi ameriški Slovenci ne smemo molče mimo tega jubileja. Saj nam za štetje naših mož, ki so proslavili slovensko ime v tej deželi za stoletja, ni treba niti vseh prstov ene roke. Baraga in Pire sta med njimi gotovo naša najčastnejša predstavnika. Baragovo stoletnico prihoda v deželo smo lepo proslavili. Pirčeve vsaj prezreti ne smemo. Saj je prva in zadnja. Ko pride druga, bo našla tu samo še pozabljene slovenske grobove. Ni moj namen orisati celotnega Pirčevega življenja in dela, s katerim je sebe in svoj narod ovekovečil v ameriški zgodovini. Le tiste spomine, ki so s to stoletnico v ne- posredni zvezi, naj nekoliko osvežim. Ker sem jih zajel iz deloma novo-odkritih virov, mi ne bo treba pogrevati samo starih stvari. Da je Pire postal indijanski misijonar, je nedvomno Baragova zasluga. Ob njegovih misijonskih poročilih se mu je ukresal misijonski poklic. Brez njega bi bil on ostal starokrajski župnik in postal morda še kaj več. Dozorel je njegov poklic po vsej priliki preko zime 1. 1833-34. Gotovo ne brez daljših notranjih bojev. Saj mu je že rdela zlata zarja življenja. V tej dozoreli moški dobi, po kateri začno moči polagoma pešati, se odločiti za žrtev prepolne misijone med pagani, meji že na drznost in je tedaj vredno vsega premisleka. On se je odločil. Najbrž spomladi 1. 1834 se je obrnil na Barago, naj mu izposluje sprejem v detroitsko škofijo z zagotovilom, da bo poslan njemu v pomoč. Obenem ga je zaprosil navodil za potovanje. Baragov odgovor na to pismo se nam je še ohranil. Datiran je v Grand River 13. jun. 1834. Z veseljem pozdravlja njegov sklep. Opozarja ga na velike žrtve, ki ga čakajo, a tudi na obilno plačilo, če ne bo klonil pred njimi. Obenem mu da zaprošena navodila za pot. Da bi se zadeva preveč ne zavlekla, je kar to pismo poslal škofu Msg. F. Reseju, da pripiše, če ga sprejme ali ne. Lastnoročni pripis škofov se glasi: "Rev. D. Pierz recipiam li- benter in Dioecesim meam. Č. g. Pirca bom rad sprejel v svojo škofijo." Ni znano jeli že prej ali šele s tem sprejemnim pismom šel k ljubljanskemu škofu, Msg. Antonu Alojziju Wolfu, da dobi odpust iz škofije. Sodil bi, da to ni šlo tako gladko. Škofje so navadno previdni in prevdarni možje, ki vse okoliščine pretehtajo, preden se za kaj odločijo. Gotovo tudi ljubljanski škof ni prezrl Pirčeve starosti, ki ga za tak poklic ni priporočala, če že kakih drugih pomislekov ni imel. A se je udal. Da ga pa Pire ni popolnoma prepričal o svojem poklicu, se vidi iz tega, ker mu je podbrežko župnijo pustil odprto, da jo v slučaju vrnitve brez težav lahko zopet dobi. Določil je zanjo le namestnika v osebi Rev. Matije Resmana. Da Pirca vleče za Baragom v indijanske misijone, to "so njegovi ožji stanovski tovariši že davno vedeli. Da bi se pa v svoji starosti za to tudi odločil, niso pričakovali. Zato so bili nemalo presenečeni, ko jim je razodel, da ima vsa potrebna dovoljenja skupaj in da misli v dogled-nem času odriniti proti Ameriki. Gotovo je v prijateljskih krogih marsikatera padla na ta račun. Večina mu je ob slovesu klicala: Zbogom in na skorajšnjo svidenje! Domovino je zapustil 16. jun. 1835. Izbral si je isto pot kot pet let prej Baraga, preko Avstrije in Nemčije v takratni francoski Havre de Grace, odtod pa preko oceana na New York. Kot povzemam iz njegovega pisma kranjskemu dekanu Very Rev. Aug. Slugi, datiranega v Detroitu 29. sept. 1835, je moral še v prav takih prilikah potovati kot Baraga, po suhem z vozom, po morju z jadernico. Piše, da je med potjo mnogo prestal. Tako kot v Pod-brezjah se do Detroita ni mogel več naspati. Po suhem je bil domala noč in dan na vozu. Nekje v Avstriji je hotel voznik neke temne noči v samotnem gozdu vse zaupane potnike zapeljati roparjem v naročje. Na Francoskem bi jih bil neki pijan kočijaž kmalu v prepad zvrnil. Vožnja po morju je trajala od 25. jul. do 4. sept. Radi pomanjkanja vsake udobnosti je bila sila neprijetna. Dvakrat so bili v smrtni nevarnosti. Vendar so imenovanega dne srečno dosegli New York. Od tu do Detroita se je vozil s parni-kom. A bi bil kmalu tik pred ciljem prišel ob življenje. Zadnjo noč med 17. in 18. sept. je njih parnik koli-diral z nekim drugim in dobil tak sunek, da se je komaj vzdržal na površju. Že v New Yorku mu je nekam nervozno utripalo srce ko je stopil na ameriška tla. Še bolj v Detroitu, ko je dospel na začasni cilj. A ameriška uslužnost in vljudnost ga je kmalu pomirila. Piše, da je že v New Yorku pri svojih prijaznih gostiteljih, imel dva krsta. V Detroitu je pa v prvi gostilni, kjer se je ustavil, gostilničar pokleknil pred njega in ga prosil blagoslova. Duhovniki v Detroitu so pa sprejeli kot bratje brata, škof pa, ko se je vrnil z misi-jona, kot oče sina. Takoj je bil domač med domačimi in se lotil dušno-pastirskega dela. A že čez par dni mu škof pove, da Baraga iz Lapointa prosi nujne pomoči. Ne bi li hotel k njemu? Z veseljem sprejme ponudbo in se takoj pripravi za pot. Saj se je bilo treba hitro obrniti, ker je bila zima na pohodu. Ni mu kazalo čakati na prtljago, ki jo je preko Trsta poslal. Bi je tudi ne bil pričakal. Dospela je v New York, kot je čez dolgo potem zvedel, a je v tamkajšnjem pristanišču zgorela. Brez pasu in torbe, kot dobrodušno piše, letno napravljen in z nekaj dolarji v žepu za tolmače, se 1. okt. odpravi proti svojemu cilju. Do Sault Ste. Marie je 9. oktobra prišel. Tu pa mu je zima zastavila pot. Plovba preko Lake Superior je bila za tisto leto ustavljena. Vsaka možnost priti do Barage v Lapoint mu je bila odrezana. Do spomladi tam čakati mu ni kazalo. Delo zanj bi se bilo v tamkajšnjem misijonu že našlo. A prostora v misijonski baraki je bilo komaj za enega. Po enajstih dneh čakanja se je z ladjo obrnil nazaj. Toda ne proti Detroitu, ampak proti nekdanjemu Baragovem misijonu Arbre Croche, oz. njegovi podružnici Lacroix. Na tej poti, kjer se je 20. nov. z Abrahamom srečal, ga je čakal njegov misijonski krst. V pismu na svojega namestnika v Podbrezju iz Lacroix 15. jan. 1836 jo je podrobno opisal. Pravi, da je moral v družbi štirih Indijancev prodirati preko samotnih šum, močvirij, rek in jezer. Pet noči je v vihri in dežju v koc zavit preždel v gozdovih pod kako cedro. Eno teh noči mu je duh nehote poromal nazaj k mehki postelji v udobnem podbreškem župni-šču. Toda zavest dolžnosti novoizvoljenega stanu je kmalu zagospodovala nad domotožjem. Dosegli so katoliško vas z desetimi družinami in kapelico Matere božje Sedem žalosti, kjer je bil z velikim veseljem sprejet. Ostal je tam tri dni, zapuščene vernike poučil, jih spovedal, jim maševal in vse srečne obhajal. Vse kar je prestal je bilo pozabljeno. Nato je z novimi sprem-Ijevavci odrinil dalje. V indijanskem čolnu so morali prepluti štiri manjša jezera. Ta pot je bila zanj zelo slikovita, polna prizorov, ki jih nudi le narava, kamor se redko zgubi kak človek. Kmalu so stali pred novo pre-skušnjo. Treba je bilo preko morju podobnega michiganskega jezera, ki se zna tudi po morsko jeziti in peniti. Prav takrat je bilo silno raz-lučeno. Oni so mogli kljubovati njegovi jezi le s 15 čevljev dolgim in 4 čevlje širokim čolnom. Dvakrat so poskusili, kako se bo pomeril z njegovimi valovi. Obakrat so ga vrgli na breg. Naš misijonski novinec se je tega ustrašil. Mislil je, da bi Boga skušali, ko bi v tem stanju taki lupini zaupali svoje življenje. Predlagal je, da bi počakali umirjenja jezerske jeze. A ti sinčki narave so mu dejali, da bi bilo preko noči njih življenje bolj na suhem kot na vodi ogroženo. Ponoči da je tam okoli vse polno volkov in celo medvedov na preži. Ko je misijonar na lastne oči opazil sled medveda, jim je rad verjel. Resno jih še enkrat pogleda in vpraša, če si upajo v takem preko jezera. Reko mu, da se v družbi misijonarja ničesar ne boje. Kajti iz lastne skušnje vedo, da Bog take posebno čuva. Kar osramočen po njih tolikem zaupanju v Boga, se manjšega sledu ni o kakem domotož-ju ali razočaranju. Pravi da se čuti telesno bolj zdravega in duševno bolj čilega kot kedaj prej. Ne more dosti zahvaliti Boga, da ga je pripeljal v ta svoj toliko obetajoči vinograd. Prav apostolski apetit po indijanskih dušah veje iz teh pisem. uda in stopi v čoln. Ko pa vidi s koliko spretnostjo znajo Indijanci s svojimi primitivnimi čolni kljubovati penečim se valovom, ga mine strah. A kmalu je ves premočen od pluskajočih valov in ves premražen od ledenega severnika. Le upanje, da Arbre Croche ni več daleč, ga ogreva. In res so kmalu zaveslali v njegov pristan. Tamkajšnji misijonar ga je ljubeznivo sprejel in pogostil. In zopet je bilo vse dobro. Ko se je odpočil, ga pridejo njegovi novi župljani iz Lacroix iskat. Sam indijanski poglavar s petimi indijanskimi kozaki na konjih, kot piše misijonar, mu je prišel naproti. Posadili so ga na konja in odbrzeli proti cilju. Nova preskušnja za misijonarja. Še vedno je pihal leden veter. On pa letno oblečen na svojem šimelnu, katerega ni bil vajen. Pa še podkovan ni bil. Od mraza kmalu ni čutil ne rok ne nog. Potem se je še šimel spodtaknil, da je padel, jezdec pa odletel z njega. Strastno je poljubil mačeho zemljo, ne z ustmi, ampak z ramo, ki si jo je že v Podbrezjah nekoč spahnil, ko je z voza padel. Lep in prisrčni sprejem, ki so mu ga priredili njegovi rdečekožni župljani v Lacroix, ga je takoj zopet ogrel. Bolečo ramo je homeopatič-no izlečil. Misijonski krst ga je poživil. Vendar bi človek mislil, da bodo po teh preskušnjah njegovi starokrajski tovariši dobili svoj prav: Ti si prestar za misijonske žrtve med pagani! Toda ne. Troje njegovih pisem iz Lacroixa, ki jih imam pred seboj, pričajo, da vse to ni bil mrzel tuš na njegovo misijonsko navdušenje, ampak olje. Naj- Ni mogel počakati konca tiste prve zime, čeprav je bila izredno ostra. Saj piše, da je zemlja šest čevljev globoko zmrznila in mu je še na dan sv. Gregorija vino v kelihu zledenelo. Že sredi nje je začel iz-letavati na misijone. Neko tako misijonsko pot bi bil skoraj z življenjem plačal. Bilo je v začetku februarja, ko se je s svojim sprem-Ijevavcem in učiteljem indijanščine spustil več milj daleč ob michigan-skem jezeru, za dušami. Na povrat-ku z nekega otoka sta v megli in živahnem razgovoru zgrešila pot. Zamrzla jezerska gladina je izgledala kot Kras. Mraz je prehitel njene valove in jih spremenil v ledene kupe. Preko njih sta morala en dan in eno noč, nevede kam prav za prav gresta, pa brez hrane. Moči so jima že pojemale. A samo četrt ure počitka bi pomenile zanju večni počitek. Kajti bil je tak mraz, da so jima znojne kaplje, ki so polzele izpod pokrival in padale na obleko, sproti spreminjale v ledene bisere. Morala sta naprej. Pravi, da je vse žepe svoje suknje pretipal, če bi v katerem našel kak vžiten ostanek. In res je staknil v enem dve lesniki, ki mu jih je bila neka Indijanka vtaknila v suknjo. Dišale so mu bolj kot najžlahtnejša jabolka v Podbrezju. Celo nadaljno pot jih je žvečil, da je vsaj nekoliko sline dobil. Šele v jutru po tej usodni noči 4. sept., o kateri pravi, da je več pretrpel, kot ves čas v domovini, sta se orijentirala, kje sta in našla pravo pot. Ko je prišel domov je moral noge, ki so bile kot kosi ledu, vtakniti v mrzlo vodo, da je mogel zmrzle nogavice sezuti. Nato je s toplo koruzno kavo premrlo telo zopet razživel. Zopet je bil prejšnji korenjak, le še bolj utrjen. Sicer so bile pa vse prestane neprtilike že takoj ob vstopu v misijonski dom pozabljene. Dve paganski deklici sta ga čakali, da bi jih krstil, ker sta bili v sv. veri že prilično poučeni. Nato je dobil še obisk misijonarja iz Mackinawa, s katerim sta potem tri dni bratovsko kramljala in pretresala misijonske zadeve. To poročilo zaključuje: "Prav nič ne zavidam svojih evropejskih stanovskih tovarišev za njih udobno dušno pastirstvo. Iz srca želim sredi moje sedanje svete krščanske občine v Lacroix živeti in umreti, če me božja previdnost po glasu mojega škofa ne bo še kam drugam klicala, iskat zgubljenih ovac." Uračunali so se pa tudi oni, ki so mislili, da se bodo njegove dozorele sile pri takih misijonskih naporih kmalu skrhale. In med temi so bili tudi njegovi višji. Da bi ga delj ohranili pri moči, so mu po štirih letih izročili v oskrbo Arbre Croche, takrat že lepo organizirano indijansko župnijo. A on je tudi odtod delal dolga misijonska potovanja v indijanske divjine. Večkrat ga kar ni bilo domov spraviti, da so ga morali uradno klicati nazaj. Ta pri- vezanost na dom mu pa ni bila všeč. Njegov vzor je bila misijonska ledina, in pijonirsko delo. Leta 1848 je malo manjkalo, da je ni radi tega v domovino popihal. Baraga ga je potolažil in pridržal. Očetovsko mu je pisal, naj tisto malo dni, ki so mu še usojeni, lepo v Arbre Croche preživi. Tudi on se je zelo zmotil. Tri leta pozneje 1852 je Pire izstopil iz detroitske škofije in prestopil v novoustanovljeno šentpavelsko, da tam prevzame skrb za indijanske misi-jone, za katere nova škofija ni imela misijonarjev. In tam se je tisto malo dni, ki mu jih je Baraga še prisodil, raztegnilo na celih 25 let žrtev polnega pijonirskega dela med minnesotskimi Čipevci, da ne govorimo o njegovem trudu za bele naseljence. Ko se je že bližal svojim 80., je še pohitel v domovino, da dobi kaj pomočnikov ,ki mu jih škofija ni mogla dati. Vrnil se je ž njimi in potem še 9 let ostal na indijanski misijonski fronti. Vsega skupaj je med Indijanci deloval malo manj kot 38 let, Baraga pa nekaj manj kot 37. Tedaj ga je Pire še prekosil, čeravno je bil ob 11 uri poklican v indijanski misijonski vinograd. Ze iz povedanega je razvidno, da Pire poleg Barage in Knobleharja ni le najmarkantnejša osebnost naše misijonske zgodovine, ampak da z njima zasluži častno mesto v galeriji najslavnejših misijonarjev svetovne misijonske zgodovine. Slovenski narod je na to misijonsko trojico lahko ponosen. » GENERALNI VIKAR JANEZ EV. MOZETIČ Napisal dr. J. L. Zaplotnik MOŽ, s katerim se bavi sledeča črtica, spada med znamenitej-še naše misijonarje v Ameriki. Bi' je namreč ne le prvi slovenski duhovnik, ki je s Primorskega prišel v Združene države, ampak tudi prvi naš rojak, ki je bil tu postavljen za vodjo bogoslovnega semenišča, ter drugi Slovenec, ki je v Ameriki postal generalni vikar. (Prvi je bil Baraga.) Ustanovil je tu nekaj velikih župnij in zvabil čez morje nekatere duhovnike, ki so postali slavni misijonarji. 2e iz teh razlogov je zaslužil vsaj kratek življenjepis. Toda naši zgodovinski zapiski nam niso ohranili o njem skoraj ničesar razen golega imena. Da torej zamejeno vsaj malo popravimo, smo v spomin na bližajočo se devetdesetletnico njegovega prihoda v Ameriko skušali zbrati vse podatke o njegovem življenju in delovanju, ki so nam bili pristopni. Kar se nam je posrečilo izslediti, nudijo pričujoče vrstice.*) •Janez Evangelist Mozetič se je rodil istega leta kakor škof Baraga. Zagledal je luč sveta 13. novembra 1707 v Biljah pri Gorici na Primorskem. Torej ni bil ne Lah ne Nemec, temveč Slovenec. Šolal se je v Gorici, kjer ga je škof Jožef Wallant (Balant) 22. septembra 1822 posvetil v mašnika. Nato je bil od 1. novembra 1822 do 1. januarja 1825 kaplan v Gorici v župniji sv. Ignacija ali "pri jezuitih", kakor so ljudje navadno rekli, ker so to cerkev nekdaj očetje jezuiti oskrbovali. Župnija je bila velika; štela je nad 4000 duš. Vodil jo je župnik s tremi kaplani. Zup-ljani so bili raznih narodnosti in njih dušni pastirji so morali znati laški, slovenski, furlanski in nemški. Slovenščino so spoštovali in jo stavili na odlično mesto ne le pri bogoslužju, temveč tudi pri šolskem pouku. V njej so vsako nedeljo in vsak praznik redno pridigovali pri zorni maši in popoldne razlagali krščanski nauk. (Dandanes se tod ne čuje niti besedice več slovenski.) Mozetič pa ni dolgo ostal kaplan. Ker je bil zelo nadarjen, ga je škof poslal na Dunaj v Augustineum nadaljevat bogoslovne študije. Ze leta 1823 dne 17. julija je bil napravil konkurzni izpit za moralko. Na Dunaju je bival od 8. januarja 1825 do 28. marca 1826. A ker so ga doma potrebovali, ni utegnil izpitov za doktorat dovršiti. Spomladi leta 1826 se je moral vrniti v Gorico, kjer je bil od 10. *) Večina podatkov za ta spis jo vzeta iz Berichte der Leopoldinen-Stiftung, XIX— XXIV, in iz Gedenkbuch des Goldenen Jubilaeums der St. Marien-Kirche in der Stadt Allegheny, Pa. 1. 1898. Važna pojasnila sta mi poslala o. Remigij Burgemeister, O.S.B., župnik in prior v Erie, Pa. in dr. Andrej Pavlica, profesor v centralnem semenišču v Gorici. Nekaj drobtinic sem našel tudi v Lambingovih Foundation Stones of a Great Diocese, \ Wahrheitsfreundu in Zgodnji Danici. aprila i. 1. do avgusta leta 1846 profesor sv. pisma stare zaveze v on-dotnem centralnem semenišču. Ta zavod je od 1. 1819 služil vsemu Primorju in v njem je vsako leto študiralo okrog sto bogoslovcev za goriško, tržaško, poreško in krško škofijo. Večina gojencev se je prištevala k slovenski in hrvatski narodnosti, ostali pa so bili Lahi. Poleg sv. pisma jih je Mozetič učil tudi orientalskih jezikov. Obenem je bil od 10. januarja 1837 do leta 1846 tudi podravnatelj na cesarski akademiji goriške gimnazije. Medtem ko je poučeval svetopisemske vede in vzhodne jezike v Gorici, se je korenito seznanil s sv. deželo, tako da je po vsej državi zaslul kot izboren poznavalec Palestine. To se je pokazalo zlasti po letu 1844, ko se je na Dunaju ustanovil generalni komsariat za sv. deželo, čigar namen je bil, skrbeti za ohranitev katoliške vere v Jeruzalemu in drugih krajih sv. dežele. Da bi komisariat ta svoj namen dosegel, se je želel najprvo natanko seznaniti s potrebami sv. krajev; zato je sklenil poslati kakega učenega in razsodnega moža kot svojega zastopnika v orient preiskovat razmere na lice mesta. Poveril je torej to častno nalogo našemu Mozetiču kot najbolj primernemu možu. Ta je pozimi leta 1845-6 res prepotoval Sirijo in Palestino, posetil ondotne misijone, svetišča in samostane ter korenito proučil njih stanje in potrebe. O izidu svojih študij je poročal zaščitniku ko-misariata, dunajskemu nadškofu Mildeju. Katoliški misijoni so Mozetiča že od nekdaj zanimali. Posebno so ga mikali misijoni v Severni Ameriki, o katerih je mnogo čital zlasti v iz-vestjih dunajske Leopoldinske družbe. Še preden je šel v sv. deželo, se mu je vzbudila želja, posvetiti se misijonskemu poklicu. In ko je meseca marca 1. 1845 misijonar Henrik Lemke kot pooblaščenec pittsburškega škofa Mihaela O'Connor ja prišel na Dunaj, da bi nabral nekaj misijonarjev za zapadno Pennsylvanijo, se je priglasil tudi Mozetič in si • izposloval sprejem v pittsburško škofijo. Kmalu po svoji vrnitvi iz sv. dežele se je res odpovedal vsem svojim službam v Gorici, zapustil domovino in se odpravil v Ameriko. Bil je v 49. letu svoje starosti. O svojem potovanju kakor tudi o svojem prvem delovanju v novem svetu je poročal v listu, ki ga je 1. januarja 1847 pisal Leopoldinski družbi iz Birminghama pri Pitts-burghu. Pravi namreč: "Zapustil sem svoje dosedanje bivališče in stanovsko zvanje v Gorici lani 17. avgusta in odpotoval čez Beljak, Salzburg itd. v Le Havre de Grace, kjer sem se 17. septembra vkrcal na poštno ladjo "Baltimore" ter se odpeljal proti Ameriki. To deželo sem si po zrelem premišljevanju z božjo pomočjo izbral z namenom, da nekaj časa po svojih skromnih močeh pomagam tukajšnjim katoliškim misijonom, katerih potrebe sem spoznal iz tako mnogih popisov in pozivov. Dne 21. oktobra sem po viharni, dolgi in trudapolni morski vožnji, ki je trajala 36 dni, stopil v New Yorku na suho. Po kratkem oddihu, ki sem ga bil zelo potreben, sem čez par dni zopet odrinil skozi Philadelphijo in Baltimore na svoj novi cilj v Pittsburgh v zapadni Pennsylvaniji, kamor sem že 30. oktobra srečno prišel. Ker je škof O'Connor prav takrat pregledoval svojo škofijo, kakor predpisuje cerkveno pravo, in ga ni bilo doma, sem se začasno nastanil pri oo. redemptoristih v Pittsburghu." Ta kraj se je že tedaj imenoval "The Smoky City" ter je štel s predmestji vred okrog 60.000 prebivalcev. "Brž ko sem slišal," nadaljuje Mozetič, "da se je škof vrnil s potovanja, sem se mu šel predstavljat. Sprejel me je s pristnim veseljem in z ljubeznivo dobrohotnostjo. Ta- Prevzvišeni v New Yorku. Sede mu ob strani, Fr. J. Ponikvar in Fr. Oman. Stoje v ozadju, Fr. Jevnik, Fr. Anzelm, Fr. Slapšak. koj me je povabil, naj se nastanim v njegovi hiši, dokler ne dobim kake službe. Med nadaljnjim pogovorom, v katerem sva se po laško menila, je sprožil važno vprašanje, kakšno službo bi neki rad dobil v škofiji. Odgovoril sem mu seveda, da sem prišel semkaj na njegovo čisto poljubno razpolago. Tedaj me je ljubeznivi nadpastir prijel za roko in mi dejal: 'Ostali boste kar tu pri meni v Pittsburghu, da boste poučevali bogoslovce v mojem šele pred dvema mesecema otvorjenem semenišču, kar bi sicer moral jaz sam delati, če bi vas ne bilo'." "Tako torej zopet poučujem bogoslovje, in sicer dogmatiko in moralko štiri ure na dan, povrh pa še razlagam sv. pismo redno štiri ure na teden. Iz Pittsburgha hodim v Birmingham, kjer je semeniško poslopje, štiri milje daleč od stolnice in od tam zopet nazaj štirikrat na dan. Semenišče je v majhni kmečki hiši sredi zemljišča, ki obsega 37 oralov zemlje in je ograjeno z deskami ter posajeno s sadnim drevjem in se razteza ob rebri onstran reke Monongahele. Škof je vse zemljišče kupil na up za 9500 dolarjev in se nadeja, da pozneje dobi potrebnih denarnih sredstev, ki mu bodo omogočila sezidati pošteno, pripravno poslopje na tem prav zdravem kraju, kjer ni pittsburške-ga dima. Hiša, ki se tiče škofovega stanovališča in ki je bila izprva namenjena za semenišče, se je prepustila v porabo šolskim bratom, ki so lani prišli z Irskega." "V zgoraj omenjenem malem se-meniškem poslopju je nastanjenih 14 gojencev, od katerih jih sedem študira bogoslovje, sedem pa modro-slovje. Prvim načelujem jaz kot prefekt in profesor, druge pa z isto častjo vodi neki mlad irski duhovnik. Vsa hiša obsega samo štiri sobe: sobo za učenje, ki pa mora služiti tudi za hišno kapelico, dve spalnici in pa sobo, prepaženo v dve stanici, v katerih bivate obe učiteljski osebi. Šolske sobe prav za prav ni nobene; kajti eden poučuje v svoji stanici, drugi pa zdaj v sobi za učenje, zdaj v obednici. Učne mize gojencev so obenem knjižnične omare, a žal še skoraj brez knjig; za zdaj bi bilo dobro, če bi imeli vsaj poštene in dobre šolske knjige, a še celo teh pogrešamo." Kakor se torej razvidi iz tega pisma, je bil Mozetič takoj iz počet-ka postavljen za načelnika bogoslovnega oddelka v /pittsburškem semenišču sv. Mihaela. Poleg tega je pa ob prostem času pomagal tudi v dušnem pastirstvu po pittsburški okolici, zlasti med Nemci, ki so se tedaj v velikem številu naseljevali po zapadni Pennsylvaniji, a jim je manjkalo nemško govorečih duhovnikov. Zaradi svoje izredne gorečnosti, učenosti in razsodnosti se je Mozetič v kratkem škofu tako priljubil, da ga je ta kmalu po njegovem prihodu imenoval za generalnega vikarja pittsburške škofije. Natančnega časa, kdaj se je to zgodilo, nisem mogel dognati. Mon-signor Lambing pravi v svojih "Foundation Stones" str. 242, da se Mozetič kot generalni vikar najprvo omenja v Direktoryu za leto 1847. Če bi bilo to res, bi bil Mozetič že leta 1846 postavljen za generalnega vikarja. Toda posrečilo se mi je dobiti v roke omenjeni direktorij, ki pa nikjer ne trdi, da bi bil Mozetič že tedaj generalni vikar. Obrnil sem se na pokojnega pittsburškega škofa Canevina s prošnjo, naj blagovoli pregledati arhive svoje škofije in rešiti to zadevo, ako mogoče. V odgovor sem prejel sledeče pismo: "Dragi gospod! Listine o uradnih imenovanjih škofa Mihaela 0'-Connorja so le redke. Po marljivem preiskovanju Vam moram javiti, da mi ni moči najti ničesar, kar bi nam omogočilo najti čas, ko je bil g. Janez Ev. Mozetič imenovan za generalnega vikarja. Bržkone se je to zgodilo 1. 1847. Dal sem pregledati tudi časopis "Pittsburgh Catholic" za leta 1846-7-8, a g. Mozetič se nikjer ne omenja. Iskreno Vaš v Kristusu f Regis Canevin." Nedvomno ima škof Canevin prav, kajti Mozetič se je res že meseca septembra 1847 (če ne že prej) podpisoval kot generalni vikar. Bil je drugi Slovenec, ki je dosegel to čast v Ameriki. Izprva je to službo opravljal le za nemške katoličane v pittsburški škofiji, medtem ko je bil za ostale vernike generalni vikar Jakob A. Stillinger. Ko pa se je slednji meseca novembra 1848 odpovedal, je Mozetič postal generalni vikar za vse katoličane v škofiji. Obdržal je to službo do pomladi leta 1851, ko se je za vedno vrnil v domovino. Svoje generalnovikarske službe se je Mozetič lotil z občudovanja vredno vnemo in energijo, kajti zavedal se je docela svoje odgovornosti. Ustanavljal je nove župnije, kjer je bilo treba, in pomagal na noge že obstoječim starejšim obči- nam. Ni se ustrašil nikakega dela, ampak je rad priskočil na pomoč povsod, kjerkoli je mogel. Tako je n. pr. v drugi polovici septembra 1. 1847 začasno prevzel Erie in sosednje misijone ter jih oskrboval do srede maja sledečega leta, ker prav tedaj ni bilo tam nobenega duhovnika. V teh sedmih mesecih in pol je imel 13 porok, 23 pogrebov in 49 krstov, ki pa niso bili izključno iz mesta Erie, ampak tudi iz sosednjih mest in vasi. Zraven tega pa je njegova delavnost segala še v druge kraje škofije, kot je jasno iz poročila, ki ga je škof O'Connor 10. januarja 1848 pisal Leopoldinski družbi. Poročilo je glede našega predmeta precej razmetano, ker se bavi splošno z razmerami med nemškimi katoličani v pittsburški škofiji in z njihovimi potrebami. Vendar ga pa hočemo tu priobčiti tako, kakor je bilo napisano, v kolikor se seveda nanaša na našega Mozetiča, in to tem bolj, Pripravljavci Baragove proslave v Clevelandu: Anton Grdina, Marijana Kuhar, Rt. Rev. V. Hribar in Jože Grdina. ker je ne le zanimivo samo na sebi, temveč tudi ker so se opisane razmere neposredno tikale tudi njega kot generalnega vikarja. V tem poročilu piše škof O'Connor, da bi bilo v okolici Pittsburgha treba še dveh nemških cerkev, ene v Alleghenyju, druge pa v Birming-hamu; potem pa nadaljuje: "Število naših vernikov, ki od dne. do dne rase, zahteva brez vsega dvoma, da se jima vsaj ena hiša božja postavi. Č. g. Mozetič je že vse pripravil, da se zgradi cerkev v Bir-minghamu; začel je za to potrebno podpisovanje med verniki in kakor je videti, se bo že letos mogla zidava pričeti. Seveda pa bi bila hiša božja v Alleghenyju še bolj potrebna; a ker ni nobenega duhovnika, ki bi se mogel ali hotel stvari lotiti, se tudi tu ne da nič stoi'iti." "V okrožjih Erie in Crawford je okrog 1500 nemških katoličanov. V mestu Erie ju samem imajo posebno cerkev, katero sedaj oskrbuje g. Mozetič, ki sem ga za nekaj časa iz semenišča tja poslal, da ondotni verniki niso popolnoma brez dušne oskrbe, dokler jim ne dobim pripravnega duhovnika. Cerkev je tam žal prav tesna in jo skušam razširiti, kakor hitro mogoče. Ker se mi to samemu zdi jako potrebno, tako zaradi mnogoštevilnih ondotnih vernikov kakor tudi zavoljo ljudi, ki se iz sosednjih krajev tam shajajo, zato sem sklenil tej župniji nakloniti del daru Leopoldinske družbe. G. Mozetič poskrbi, da se poslopje razširi. Ker se zanašam na njegovo razsodnost, lahko polovico omenjenega daru porabi za zgradbo cerkve v Birminghamu, če se mu zdi pametno." "Nemce, ki žive v crawfordskem okrožju, obiskuje misijonar iz Erie-ja. Prišli so pravkar z Nemškega in si nameravajo postaviti cerkev v Meadvilleu, najvažnejšem mestu tega okrožja. Stvar sem prepustil g. Mozetiču, tako da se že s to pomladjo gradba utegne začeti." Pozneje pravi škof v istem poročilu, da je od denarja, ki mu ga je Leopoldinska družba poslala v podporo, "prepustil 950 dolarjev g. Mozetiču na prosto" razpolago, da z njimi postavi cerkev v Birminghamu ali v Meadvilleu, ali pa poveča hišo božjo v Erieju, kakor se mu bo pač prav zdelo." "V svoji škofiji," piše škof dalje, "štejem 40 misijonskih duhovnikov. Od teh je 16 pravih Nemcev, 7 pa jih zna nemški vsaj toliko, da takim župnijam lahko služijo. Da poskrbim za nemške občine, sem jim postavil g. Mozetiča za generalnega vikarja v svoji škofiji. Obenem je predsednik semenišča in profesor v nekaterih strokah bogoslovja. Ker sem ga bil prisiljen poslati za nekaj časa v Erie, zato ga medtem sam zastopam v semenišču, a le tako dolgo, da se zopet vrne." Meseca maja 1848 je Mozetič prišel iz Erieja nazaj v semenišče. Če je povečal cerkev v Erieju in zgradil hišo božjo v Meadvielleu, ne vem za gotovo. Najbrž je storil oboje. Glede zadnje sem našel v nekem seznamu cerkva po Združenih državah, da je bila župnija sv. Agate v Meadvilleu ustanovljena 1. 1849, torej v Mozetičevem času, iz česar bi smeli sklepati, da pri tem naš generalni vikar ni bil brez zasluge. Okrog semenišča v Birmingha-mu se je naselilo mnogo Nemcev, ki pa še niso imeli svoje cerkve. Te je Mozetič že 1. 1847 organiziral ir začel med njimi zbirati podpise in prispevke. Škof O'Connor jim je daroval kos zemlje, na kateri je stalo semenišče. In ko se je Mozetič vrnil iz Erie j a, se je takoj začela graditi cerkev, kateri je škof že 16. julija 1848 položil vogelni kamen, 24. novembra pa jo blagoslovil na čast sv. Mihaelu Nadangelu. Kmalu nato je ta občina postala samostojna, ko ji je Mozetič priskrbel še lastnega dušnega pastirja. Tako se je ustanovila župnija sv. Mihaela, ki je še dandanes ena največjih v Pittsburghu. Tudi mesto Allegheny, ki je takrat štelo kakih 20.000 prebivalcev, a sedaj tvori severno stran Pitts-burgha, je bilo še brez katoliške cerkve. Mnogoštevilni verniki, razkropljeni ne le po vsem mestu, temveč tudi po okolici, so se morali v Pittsburgh zatekati v svojih verskih potrebah. Ker ni bilo drugega duhovnika, ki bi bil kaj storil zanje, se je Mozetič sam lotil tega dela. Poleti 1848 je kupil 150 čevljev dolgo in prav tako široko stavbišče sredi Allegheny j a in začel na njem graditi cerkev iz opeke in lesa. V treh mesecih je bila stavba dovršena in že 17. decembra 1848 jo je škof slovesno posvetil brezmadežnemu spočetju Device Marije. Bila je to prva katoliška cerkev v Alleghenyju. Pri tej priliki je pisal neki župljan: "Pre- PREV2VISENI G. NADŠKOF POZDRAVLJENI IN DOBRODOŠLI Po slovesni pontifikalni maši v našem "Rimu" — Jolietu. Imena duhovnih: Fr. Plevnik, Fr. Hiti, Fr. Bernard, Fr. Butala, Prevzvišeni, Fr. Solar, Fr. Pomkvar, Fr. Benedikt in Fr. Kuzma. vzvišeni vladika je imel kratek pa izpodbuden govor, v katerem je tudi izrazil svoje zadovoljstvo z vnemo tukajšnjih katoličanov, med veliko mašo pa je pridigoval naš častiti župnik in dušni pastir dr. Mozetič na svoj znani izvrstni način v nemškem jeziku." Ta cerkev sicer ni bila velika, kajti dolga je bila le 90, široka 40 in visoka 21 čevljev ter se je le začasno rabila; toda bila je lična in bi še dandanes služila v čast marsikateri župniji. Vsa stavba je veljala 6000 dolarjev. Stroške za zemljišče in cerkev je Mozetič pokril deloma z nabranimi darovi, deloma pa s posojilom. Kako velika je bila ta župnija, ko je bila ustanovljena, se ne ve natanko; toda če pomislimo, da je od cerkvenega blagoslovljenja pa do kon-"H leta 1849 znašalo število krstov 194, porok 27 in pogrebov 89, si pa lahko predstavljamo, koliko dela je Mozetič imel. Zato je že leta 1849 dobil kaplana, da mu je pomagal oskrbovati prostrano župnijo. Živel je v neki zasebni hiši. Razume se, da je tako velika občina imela mnogo za šolo godnih otrok. Za te so že nekaj let poprej pittsburški oo. redemptoristi odprli posebno šolo, katero je prevzel Mozetič, ko je prišel v Allegheny, in jo skušal obdržati na višku časa. kar se mu je tem laglje posrečilo, ker je bil sam izboren učitelj in velik prijatelj mladine. Ko je za prvo silo uredil svojo župnijo Device Marije, je jeseni 1. 1849 na škofovo željo šel v Evropo iskat nemških oziroma nemško govorečih duhovnikov za pittsburško škofijo. S tem namenom je posetil nekaj škofij na Nemškem in začetkom leta 1850 tudi Avstrijo. Pot ni bila zaman, kajti posrečilo se mu je dobiti pet misijonarjev: štiri svetne (Jurija Gostenčnika, Janeza Sti-biela, J. B. Schafleitnerja in še nekoga, morda Janeza Wolfa, o katerem piše Lambing, da se je rodil v tržaški škofiji) in enega karmeliča-na (Jožefa T. Gesowskyja). Nekateri teh duhovnikov so z njim potovali, drugi so pa sledeče leto prišli za njim v Ameriko. Po svoji vrnitvi iz Evrope pa naš generalni vikar ni ostal dolgo v Alleghenyju. Ko je 6. oktobra 1850 prišel tja njegov rojak in bivši učenec Janez Stibiel, mu je Mozetič prepustil župnijo Device Marije in se vrnil v semenišče sv. Mihaela, kjer je poslej še nekaj mesecev živel in delal kot generalni vikar, seme-niški vodja in profesor. Dne 21. marca 1851 je od ondod še pisal Leo-poldinski družbi. V tem poročilu pravi med drugim: "Potovanje v Evropo, kamor sem šel lansko zimo na željo svojega škofa dr. Mihaela O'Connorja, da bi na Nemškem nabral kaj delavcev za nemški del tukajšnjega zapuščenega vinograda Gospodovega, je bilo zlasti v Avstriji ovenčano z zaželje-nim uspehom. Iz blagajne Leopol-dinske družbe na Dunaju so mi namreč nakazali 3.000 goldinarjev za škofijske potrebe in potne stroške zame kakor tudi za nabrane misijonarje; iz linške, lavantinske in goriške škofije pa so mi sledili v Ameriko duhovniki, kateri z najlepšo vnemo in najboljšim uspehom delajo za zveličanje tukajšnjih nemških katoličanov, ki so še precej osiroteli. S temi petimi novimi svetnimi in redovnimi duhovniki iz Nemčije, dodanimi tistim, ki so bili že prej tukaj, je pittsburška škofija, hvala Bogu! za zdaj prilično preskrbljena za potrebe svojih nemških vernikov." Potem govori o zgodovini katoliške cerkve v zapadni Pennsylvaniji, o raznih misij onih, verskih družbah in zavodih v pittsburški škofiji ter pristavlja: "Za naraščaj škofijske duhovščine je že izza leta 1846 poskrbljeno z ustanovitvijo škofijskega semenišča. To ima tudi majhno ustanovno glavnico; a da se mu zagotovi obstanek, ga je pa vendarle treba vzdrževati še z letnimi zbir- kami, katere se morajo prirejati po vsej škofiji. Letos je v njem 20 mladeničev, od katerih jih polovica študira bogoslovje, polovica pa mo-droslovje." K temu Mozetičevemu listu, ki je izšel v poročilih Leopoldinske družbe leta 1852, je uredništvo pripomnilo: "S tem pisanjem nam g. generalni vikar obenem sporoča, da je hudo zbolel ,kar mu je moči tako potrlo, da pač ne bo mogel severnoameriškim misijonom več služiti. Po tem obvestilu in po nadaljnjih poročilih je zaradi izpodkopanega in ne več vrnjenega zdravja res zapustil svojo misijonsko službo ter se zopet vrnil v svojo rodno nadškofijo Gorico." MED SLOVENSKIMI DUHOVNIKI V MINNESOTI. Od leve: Rev. Remškar, Rev. John Trobec, Rev. Bozia, Rev. Rant, Rev. Oman, Rev. Mikš, Rev. Jager, nadškof dr. G. Rozman, Rev. Val. Schiffrer, V. Rev. Savs. Rev. Missia, Rev. Joe Trobec. Odšel je iz Pittsburgha menda koncem pomladi 1. 1851. Kmalu nato je v mestu nastala tako silna kolera, da so morali semenišče sv. Mihaela zapi-eti. Dijake so razposlali po raznih drugih zavodih, semeni-ško poslopje so pa spremenili v sirotišnico. Mozetič je še v istem letu prišel v Evropo iskat zdravja, ki sta mu ga naporno delo in ostro podnebje v Pennsylvaniji izpodkopali. Nastanil se je v lepi Vipavski dolini, ki je znana po milem podnebju in velikem številu solnčnih dni v letu. Toda vkljub ugodnemu podnebju se mu je zdravje le počasi vračalo. Šele meseca februarja 1853 je toliko okreval, da ga je nadškof Lušin postavil za župnega provizorja ali oskrbnika v Črničah na Vipavskem, kjer je poslej ostal kake tri mesece. Dne 18. maja 1853 se je nenadoma raznesla novica, da je bil Mozetič imenovan stolnim kanonikom in kapiteljskim dekanom v goriški stolnici. Imenoval ga je grof Mon-tecuccoli ,ki je imel pravico patro-nata. Ta služba je bila že skoro deset mesecev izpraznjena. Prejšnji dekan je bil tujec; zato so se Gori-čani zelo razveselili, ko so zvedeli, da je Slovenec dobil to častno službo. Kot kapiteljski dekan je bil Mozetič uvrščen med cerkvene dostojanstvenike in je obenem postal tudi nadškofijski konzistorialni svetnik. Z ostalimi kanoniki vred je imel dolžnost in pravico nadškofu pomagati pri slovesnejšem bogoslužju in ga podpirati pri upravi škofije. Razen tega so mu pa podelili še druge važne službe. Kmalu potem, ko je postal kapiteljski dekan, ga je nadškof imenoval duhovnim komisarjem pri javnih izpitih na goriški gimnaziji. Malo pozneje ga je pa avstrijski cesar postavil za višjega nadzornika ljudskih šol v goriški nadškofiji, kakor je poročala Zgodnja Danica 8. septembra 1853. Kot stolni dekan je sledeče leto previdel in na smrt pripravil nadškofa Lu-šina. Vse te službe je Mozetič tudi pod Lušinovim naslednikom nadškofom Gollmayerjem vršil z veliko vnemo in požrtvovalnostjo ter si sčasoma pridobil toliko zaslug, da so mu v priznanje zanje spomladi 1. 1863 dovolili o večjih praznikih nositi škofovo kapo ali mitro v goriški stolnici. Vendar pa teh časti ni dolgo užival, ker je kmalu nato v Gospodu zaspal. Umrl je po osemdnevni bolezni v Gorici 7. septembra 1863, star 65 let. Mozetič je bil zelo nadarjen in izobražen mož in kar je še več — bil je vedno pripravljen žrtvovati vse svoje talente za čast božjo in korist bližnjega. Njegova apostolska gorečnost ga je ponesla v tri dele sveta, kjer je povsod z veliko pridnostjo in nesebičnostjo vršil svoje dolžnosti, dokler se mu pestro življenje ni izteklo in ga niso položili k večnemu počitku "v zemlji slovenski, v predragi deželi, ki jo je ljubil presrčno ves čas". DEŽ Zapisal Marin Miha SEVEDA, zdaj zopet dežuje! Že teden dni je vsak dan enako: zjutraj zgodaj najlepše vreme kar si ga misliti moreš; nebo jasno, da se kar na zeleno izpreminja, zrak svež in oster, da bi ga rezal. Proti devetim par oblačkov na severnem nebu, ki počasi jadrajo proti sredini svoda; kar naenkrat pa zapaziš, da se je vse nebo z njimi prevleklo. Potem najprej nekaj posameznih kaplic, proti enajstim pa že kar dobro prši in vse kaže, da ne misli nehati. Šele proti večeru, ko si že poprej bil napravil sprehod po blatu in pod dežnikom in domov prišel s premočenimi čevlji in zamazano obleko, potem se ti naenkrat zopet zjasni in obeta za drugi dan vse najlepše. Drugi dan pa se komedija nanovo prične, ko da hoče nalašč nagajati letoviščarjem, ki so vendar zato prišli tako daleč, da se za drag denar navžijejo planinskega zraka in sonca. — Danes je vreme napravilo nekoliko izjeme. Od desetih je bilo še vse jasno, s peskom posute steze, ki vodijo v gozd in v gore, so se od včeraj domalega osušile, zato so le-toviščarji z večjim upom ko prejšnje dni namerili svoje korake na prosto, nekateri celo precej daleč. Ko pa se je proti poldnevu začelo oblačiti kot ponavadi,so se previdnejši takoj obrnili in še o pravem času dospeli pod streho. Tisti, ki so si predaleč upali, naj pa skrbe, da pridejo vsaj do kakega zasilnega paviljona, ki jih je bila uprava v take namene dala postaviti v gotovih razdaljah ob prometnejših potih. Dva takih zamudnikov sta hitela vsak od svoje strani proti enemu zavetju te vrste, ne da bi bila vedela drug za drugega. "Tako! Pa smo ga zopet pričakali danes! Kaže, da ga ne bo konca, tega dežja letos! Brr! Človeka mra-zi in mu preseda — Bil je to mlad mož, velik in čedno oblečen z roženimi naočniki, očivid-no kratkoviden. Stopil je v paviljon, stisnil dežnik, ki pa se je na njem poznalo le še par kapljic, in ga postavil v kot. Stopil je zopet na prag in se ozrl po okolici. "Vse kaže, da ga bo nekaj več. In hitro se približuje ... No, da je človek vsaj pod streho!" Snel si je očala in jih začel brisati. Posebno lep človek ni bil, a imel je obraz, ki je pričal o inteligenci. Postava mu je bila vitka in ravna, obleka umerjena po novejšem kroju. Morebiti mu je bilo trideset let, več gotovo ne; kajti iz oči mu je sevalo še vedno nekaj mladostne sanjavo-sti. Je bilo to pač odsev tega, kar je bil zadnje dni tu na letovišču doživel — res, da zaenkrat samo še po notranje. Zagledal se je bil namreč v deklico, ki je bila tudi na oddihu tu. Ni pa bil ž njo še izpregovoril besedice in tudi videl jo je le tako-bolj od daleč in od strani. Čudno! Dozdaj je vedno zelo vspešno in previdno krmaril svoje srčne želje, da mu niso vhajale preko ojnic razuma, to pot pa srce ni prašalo, ne če "Kako lep je čist rod v svoji svetlobi." more ne če sme ... "Ta bo, ali pa nobena!" Pa niti ni vedel, kako ji je ime, niti odkod je, le to je vedel, da je to dekle dražestno in da se za to lepo vnanjostjo mora skrivati in se skriva prav tako lepa duša ... Seveda je tudi sedajle mislil nanjo; prava tolažba mu je bila, da je ob tako pustem vremenu mogel misliti vsaj na kaj lepega ... Sedel je na klop, ki je bila pritrjena v notranjosti paviljona ob treh stenah. Iz žepa je vzel knjigo; bil je zvezek Sekšpirja v angleškem originalu. Nekaj časa je bral, toda ni šlo prav lahko, ker preko listov so oči vhajale ven na prosto v dež, ki je pršil vedno bolj na gosto. Naposled je spustil knjigo na kolena, se naslonil z glavo znak na steno in za- Pred nekaj dnevi šele jo je prvič videl. V družbi starejše dame je bila prišla k skupnemu obedu. Ali je bila spremljevalka njena mati ali morda le teta, ali kaka sorodnica; tega do danes še ni mogel zvedeti. Nek rahel čut mu je branil, da bi bil mogel hotelirja vprašati po imenu in razmerah, ker bi bil na tak način takorekoč odprl vrata, da bi bilo skozi nje pogledalo nepoklicano oko v notranjost srca ... In že to bi bilo oskrunilo idealno lepo sliko, ki jo je nosil v srcu o tem dekletu. Deklica je bila rožno nadahnjenega obraza ,temnih obrvi, dolgih, črnih trepalnic, mehkih, kodravih las. Preko vse postave ji je bilo razlito nekaj nedolžno dekliškega, da si moral biti prepričan: deklica je še otroško priprosta. In to je bilo, kar je našega neznanca najbolj mikalo. Iskal je pač v ženski ženskosti in poezije. V prvih dneh,ko jo je bil le parkrat srečal in to slučajno na sprehodih. Pri tem je zapazil na sebi, da je še isti boječi človek, kot je bil kot mlad dijak, ko je prišel slučajno v stik z mlado deklico. Nekaj mu je vezalo srce in grlo, da mu ni šla beseda gladko, kot bi sicer. Tako, se mu je zdelo, bi bil tudi sedaj le nerodno in boječe mogel govoriti, ako bi potreba nanesla, da bi vpričo tega idealnega bitja bil spregovoriti moral. Saj je niti naravnost pogledati ni upal, ko je šla mimo. Smešno! V resnici smešno! In vendar je bil sklenil že prve dni, da hoče stopiti v stik z njo in njeno spremljevavko. Ako mu izkušnja pokaže, da je gledal v pravi luči, bi hotel poprositi za njeno roko in bi ne vprašal ne po doti ne po i denarju ... Sedel je torej v paviljonu s Šek-špirjem v naročju in sanjaril.. Kako srečen bi šele bil, ako bi bil v tem trenotku vedel, da deklica tisti hip hiti po drugem potu od nasprotne strani proti istemu paviljonu, da si poišče zavetja pred dežjem. Kako pa bi ga bilo šele veselilo, ko bi bil vedel, da je zašla na potu vprav zato tako daleč, ker je vso pot mislila le na njega in zato pozabila gledati na oblake nad seboj . . . Sedaj seveda so bile njene misli le pri obleki, ki jo je njen solnčnik le nezadostno ščitil proti kapljam dežja. In pri njenih novih, belih čeveljčkih, ki jih bo mokrota vse razmehčala, ako se ji ne posreči o pravem času priti kam'pod streho. Na vse naenkrat človek ne more misliti. Obleka in obuvalo pa je za praktičnega človeka važna stvar; to tem bolj, ako eno ko drugo še ni plačano ... Po drugi strani pa: kako naj ugaja neznanemu moškemu, ki ob vsaki priliki kaže, kako se zanjo zanima, ako slučajno stopi pre-denj v razmočeni obleki in povalja-nih čevljih? Za ugoden vtis vendar mora skrbeti: tako ji mama vedno ugotavlja. In letos, tako pravi mama, je zadnji čas, da naleti na moža, ki se bo vanjo ne le zaljubil, ampak jo tudi poročil. Zato sta pa prišli na letovišče! In še tako daleč! Lani se je zanimal zanjo eleganten gospod, ki je mislila o njem, da je poročnik v civilu; a iz vsega ni bilo nič, sama mama jo je oštevala, da je prenerodna in da bo morala obsedeti, ako se bo držala tako drve-no . .. Pred dvema letoma se je bila že skoro zaročila z bogatim trgov- cem; pa je naposled odpotoval, ne da bi bil povedal, kako misli . .. Pred tremi leti je bilo podobno z nekim "grofom", ki pa se je pozne-ie zvedelo, da je navaden posestnik in povrh še oženj en ... O, kako so ljudje hudobni in lažnjivi! Vselej sta z mamo šli na letovišče s trdnim namenom, da se najde ženin. Vselej je izpodletelo. Ampak še nikdar se nihče ni s tako poštenim namenom zanimal zanjo, kot se letos ta gospod — to je čutila iz njegovega obnašanja. Celo mati, ki je bila postala skrajno nezaupna, ji je to danes zjutraj bila priznala. Pomlad ljubezni — Zarja sedmega svetega zakramenta. Posebno lep ta neznani gospod sicer ni. Tudi mlad ne, ampak prav izbrano lepo oblečen in v svojem nastopu vprav kavalirski. To je dalo sklepati, da je bogat. Oženjen ni, ker sicer bi mu njegova značajnost ne dopustila, da bi budil upe, kjer jih izpolniti ne more. Vpisal se je v knjigo tujcev kot privatnik. Hotelski strežaj ga doslej še ni poznal; vendar je zatrjeval mami, ki ga je o tem izpraševala, da mora — po obnašanju in radodarnosti sodeč — sklepati, da je to človek izvanredne izobrazbe in svetovnega slovesa ... Mama je doslej dve starejši hčeri prav spretno bila omožila; dve mlajši sta morali letos ostati doma in bosta morali preživeti poletne mesece v temnem, nekoliko zadu-hlem stanovanju. Saj bi napravilo Blagoslovi ju Bog, ker težka je pot, polna križev, skrbi in nadlog! slab vtis, ako bi mama kar s tremi odraslimi hčerami prišla na letovišče. In tudi predrago bi bilo. Drugo leto, ako poj de po sreči, bosta lahko prišli obe. Dotlej pa ... Oh, ta dež! Ta dež! Prestopala se je od kamna do kamna ,držala rob obleke in hitela proti zavetju. Ko ji je dež rosil v obraz, je neprijetno občutila, ko da se ji nekaj maže po obrazu in da se ji hočejo trepalnice spoprijemati... Tudi lasje so se ji zmočili in frizura razšla. Da bi je vsaj nikdo ne srečal do doma! K sreči je zagledala pavilijon poleg ceste. Tu bo počakala, da mine najhujše — potem pa hitro in ne-opaženo domov! Stopila je v paviljon, ki pa ni imel nič okna ,ampak je luč prihajala le skozi odprtino vrat. Notranjost je bila temna, deloma za to, ker se je bilo nebo prevleklo z oblaki, deloma pa, ker je sama, na pragu stoječ, branila svetlobi dohod; za to pa tudi ni zapazila, da v ozadju na klopici sedi človek s Šekšpirjem v naročju... ni pa je seveda takoj videl in spoznal. Gosta rdečica mu je stopila na obraz in srce mu je skoro zastalo presenečenja. "Ona je!" V prvi zmedenosti ni vedel početi drugega, ko da je obsedel kakor kip in z očmi bulil v prikazen. Tu je bila torej, in kakor sama po sebi je prišla prilika, da bo mogel govoriti z njo. O dež, dobrodošli zaveznik! Naj bi deževalo še dolgo in še zelo! Mlada dama je medtem odložila svojo knjigo — ker tudi ona je imela knjigo — na ogel klopice ob vhodu in začela ogledovati premočeno obleko in obuvalo. Najprvo je vze- la klobuk z glave in si ga ogledala od vseh strani; zdelo se je, da mu mokrota ni storila dobro, obraz deklice je imel žalostne poteze. Čevlji so trpeli manj, obleka pa je po eni strani bila kakor cunja ... Nato je odprla torbico in se pogledala v ogledalu. "Škoda," je prišlo na misel mlademu gospodu, "vidi se, da je niče-murna ... Toda, razumljivo je, ako je človek tako mlad in lep ... Sicer pa v teh letih pametna vzgoja še mnogo popravi.. Potem je nalahko zakašljal, zato da se javi. Zdelo se mu je nečastno, da bi se skrival. Toliko da ji ni ogledalce padlo na tla. Zardela je preko ušes. Obenem se je tiho razveselila. "On je." Škoda, da ni bilo časa, da bi bila mogla presoditi, kako je s frizuro. In pa, dež ji je škropil tudi v lice ... Kaj je napravil iz njega? No, hvalabo-gu, saj v paviljonu je precej temačno in gospod je kratkoviden ... "O, kako ste me prestrašili!" Roko je položila na srce, ki je v resnici burno plalo. "Zelo mi je žal, gospodična. Ampak verjemite, da nisem imel namena." Zdelo se mu je primerno, da vstane in stopi bliže, še nikdar ji ni stal tako blizu. Ona je stala ob enem podboju na pragu paviljona, on ob drugem. Vsa dnevna luč, kar jo je bilo, je padala na njen obraz. "Vsekako bo starejša, ko dvajset," je pomislil. "Imel sem jo za mlajšo." In je skoro boječe šel z očmi preko njenega obraza. "Kdo ve, morda je bliže tridesetim, nego dvajsetim." Kjer je ljubezen, tam je mir, kjer je mir, tam je Bog, kjer je Bog, tam ni nadlog! "Tudi vi ste pribežali v zavetje pred dežjem?" ga je vprašala in se obrazom obrnila naravnost proti njemu. Lasje, ki so se sicer tako lepo kodrali preko čela in senc, so ležali sedaj kakor v štrenah, gladko pritisnjeni in v neredu razvrščeni. To je napravilo nanj prav neprijeten vtis. "Da. Jaz sem bil srečnejši, nego gospodična; niti zmočil se nisem. Vaša lepa obleka pa se je pokvarila kakor vidim." Nadalje pa je ^omislil: "Torej lase je le umetno kodrala. Škoda! Mislil sem, da je to njih naravna lepota. In kako lepi so bili!" Pa tudi deklico je neprijetno dir-nila njegova pozornost. "Eh, da se briga za malenkostno škodo, ki jo je utrpela obleka. Bog ve, če ni kak skopuh?!" je pomislila. Naglas je pa pristavila: "Ko bi le •edno ta dež ne kljuboval. Drugače je tako prijetno tu na letovišču. Moja mama je še včeraj rekla: Dora, poglej, še nikdar nisva bili v lepšem kraju na letovišču, nego je ta. Zlasti gore in smreke so tako ljubke. Ali se vam ne zdi, gospod?" "Da, res so ljubke." "O ti moj Bog. Ljubke?! Razdra-pane čeri in stare, debele smreke — to imenuje deklica "ljubko"." Presenečen jo je gledal skozi očala. V takih stvareh je bil rahločuten. "Kako me gleda," je pomislila Dora. "Sam Bog ve, ali mu moja frizura ni všeč. Zdi se mi, da napravi j a nanj slab vtis ... In tudi malo dolgočasen se mi zdi. Pa če je res bogat kot pravijo, potem mu dolgočasnost odpustim. "Toda morje je še bolj ljubko," je pripomnil on. "O kako! Morje, to je nekaj sladkega! In pa tudi moderno je. Vidim, gospod, da ste tudi vi za naravo. O, kako jaz obožujem naravo! Moja mama vedno pravi: Da ima naša Dora le naravo in lepo knjigo, pa je srečna; drugega ne potrebuje." "Ampak, saj je napudrana;" je pomislil on. Na to ni bil pripravljen. Tako mlada in —. Sicer pa: tako mlada niti ni bila. Zdaj, ko je stala pred njim v neposredni bližini in v popolnem svitu, je videl, da je njen obraz skoro starikav . . . Česar vsled kratkovidnosti doslej ni mogel zapaziti, je videl ta hip: na licih puder, na ustnih karmin, na obrveh tuš! Dež je bil prevlako mestoma spral, in so se pokazale sivkaste lise na nejasni podlagi. "Kje sem vendar imel oči ves čas!" je bila edina misel. — "Kako me gleda," je pomislila deklica zopet. Malo v zadregi je bila, kako naj si razlaga njegov pra-šajoči pogled. "Ko bi vsaj malo več govoril! Človek bi vsaj vedel, pri čem je." "Tu imate gotovo kako prav lepo knjigo?" je rekla. "Da gospodična. Zelo lepa knjiga. Avtor vam je gotovo znan." Podal ji je Šekšpirja. Hitro je pregledala naslov in obrnila par listov. Nagrobni spomenik dveh viteških zakon cev. — Prava ljubezen sega preko groba. "Francoskih stvari sploh ne berem," je rekla in dala knjigo nazaj. "Moja mama pravi, da te stvari niso za mlado dekle. Ona pravi, da so najboljše knjige angleške." Zabodlo ga je. Zelo se je moral premagati, da ni zaječal od presenečenja. "Ali je mogoče, da deklica, ki sem jo imel za vzor ženskosti, nima niti podlage kake izobrazbe?" "Rad bi vedel, kateri domači pisatelji so vam všeč, gospodična." "Ah, tu imam krasno knjigo. Kako dražestno! Ni mogoče, da bi človek ne jokal ob njej." Vzela je knjigo, ki jo je bila poprej položila na klopico. Platnice sg bile dokaj oguljene in tudi madeži so jih kazili. Odprl je knjigo. Bila je iz javne izposojilnice in — skoro bridko se je nasmehnil — prestava malovrednega francoskega romana.. Dal ji je knjigo nazaj brez besede. Čutil je, da je nekaj stopilo med iijiju. "Seveda, potovati je lepše ko brati še tako lepo knjigo," je začela zopet ona. "Vi gotovo mnogo potujete, gospod?" "Da. Vsako leto napravim kako malo potovanje." "Skromni ste, ko pravite "malo". Znano mi je, da vam vaše razmere dopuščajo, da si lahko privoščite tudi dolga in draga potovanja." "Moje razmere? Kdo me sploh pozna takaj? Zelo se motite, gospodična. Pa dovolite, da se vam predstavim. Učitelj sem, še neože-njen, sam sebi pripuščen in le o počitnicah dobim toliko časa, da grem v kake toplice. Veste: vsled raz- rahljanega zdravja ... Zdravniki pravijo: živci. Ampak moja služba ne nese toliko, da bi mogel svoje živce enkrat za vselej temeljito ozdraviti. Tako si pač pomagam kakor si vem in znam . . ." "Učitelj —? Jaz sem pa mislila... Oprostite!" "Da sem milijonar, kajne?" "Skoro da," je zdihnila. Zasmilila se mu je, ko je videl, kako je razočarana. No hvalabogu, da je bil razočaran tudi on. In to še o pravem času. Dora je stopila nekoliko izpod strehe in se ozrla proti nebu. "Ta dež! Ali se bo kmalu izprevedrilo?" To se je reklo toliko ko: Ali še ne bo šel, ta človek dolgočasni? On je razumel. Tudi on je stopil na prosto in pristavil. "Gospodična, jaz vam predlagam tole. Zdi se, da bo kmalu vedro, vendar za gotovo ne morem reči. Narediva tako: jaz grem domov in od tam pošljem človeka, ki prinese večji dežnik, ker moj in vaš sta vse-kako premajhna, če naj se vam ne izkvari vsa obleka. Ali vam je prav?" Poklonila se je z glavo in hladno — uljudno zaprosila: "Da. Zelo bi me veselilo, če ste tako prijazni." "Torej pozdravljeni za ta čas. Veselilo me je." Dora je zdihnila, ko je odšel: "Najdolgočasnejši človek, kar sem jih videla! Hvalabogu, da se je o pravem času izkazalo, kaj je ..." Vendar si ni mogla kaj, da ne bi jo posilil jok vsled razočaranja, ki ga je topot vnovič doživela. NA PREDVEČER SREBRNEGA JUBILEJA P. Salezij. Prepričan sem, da bo marsikaterega naših prijateljev razveselila novica, da stojimo pred sre brnim jubilejem prihoda slovenskih frančiškanov v Ameriko. Zt zelo zgodaj, ko še Baraga ni deset let misijonaril v Ameriki in ko se še niso odločili za Ameriko tirolski frančiškani in ne oni iz Nemčije, je sicer došel semkaj prvi slov. frančiškan Rev. Ivo Leveč, ki bi bil rad tukaj ustanovil prvi hospic za slov. frančiškane. Toda niso še bile razmere ugodne za tak načrt. Četudi bi se bil izvršil, bi naši frančiškani ne bili delovali med Slovenci, ki takrat še niso bili tu, pač pa med Nemci ali celo Francozi ali pa tudi med Indijanci, med katerimi je uspešno deloval slovenski frančiškan Škola. Najbolj plodonosno polje za delovanje med rojaki b! se »ludilo slovenskim frančiškanom, če bi bili prišli semkaj proti koncu druge polovice prejšnjega stoletja, takrat, ko so se pri čele ustanavljati prve naše farr-in naša prva katoliška društva, ko je prišel na svetlo prvi slovenski list v Ameriki in je v Kalifor niji polagal temelje usodni Rajski dolini Rev. Peter Jeram. To se žal ni zgodilo. Šele v prvi po lovici sedanjega stoletja so se odzvali klicu roiakov prvi frančiškani iz naše slovenske provincije, katerim je stal na čelu P. Kazi- mir Zakrajšek. Še pred ustanovitvijo komisarijata se mu je pridružil P. Anzelm Murn. Za Hrvate pa se je priglasil frančiškan iz hrvatske provincije, z imenom P. Ambrož Širca. Ta triumvirat se je že leta 1911. bavil z misli jo ustanoviti frančiškansko dru žino, ki ima uradni naslov "ko misarijat." Naslednje leto, 1. av gusta, šele je general frančiškan skega reda izdal tozadevni usta novitveni dekret. Prvi sedež ko misarijata je bil pri slovaški žup niji sv. Družine v Brooklynu Kmalu se je prijavilo za delo komisarijatu poleg slovenskih tu di nekaj slovaških in hrvaških patrov, tako da je komisarijat v resnici dolgo časa bil slovensko-hrvaško-slovaški. Največ so se ti patri posvečali dušnopastirskemu in misijonskemu delu. Delovali so z apostolatom tiska zlasti p Kazimir, ki je zgodaj začel izdajati našo Ave Marijo. Naj po-vdarim ob tej priliki, da se je med svetovno vojno ta list s koledarjem vred pridno potegoval za osvobojenje Slovencev. L. 1915 je prevzel vodstvo ko-misariiata p. Benigen, ki je po pre i več let deloval kot apostolski misijonar v Sveti Deželi. Kmalu je prenesel komisarijatski sedež k cerkvi sv. Cirila v New Yorku. Zlasti še s pridobitvijo postojanke med prekmurskimi Slovenci v Bethlehemu se je ko-misarijat razvil do lepe višine na vzhodu. Zatem je prišel čas, da je raztegnil svoje delovanje tudi no zapad. To se je zgodilo v 1. 1918 ko je p. Kazimir prevzel župnijo sv. Štefana v Chicagi. Tukaj se je polagoma osredotočilo delo slovenskih frančiškanov pri tiskovnem podjetju Edinost, ki je pozneje prekupilo najstarejši slovenski list Amerikanski Slovenec. Z vso vnemo so se naši patri lotili dela pri tem političnem dnevniku in korajžno vodili boj z našimi verskimi nasprotnik'. Njih boj se je okrepil s prihodom p. Hugona, ki je čez nekaj časa postal tudi voditelj komisarijata. Najvažnejša pridobitev za ko-misari'at je bila v tem, da smo 1. 1923 kupili sedanjo farmo v Lemontu, kjer se je prihodnje le- to postavila cerkvica in nato še začasni kolegij. Ker je sedaj komisarijat dobil svoj pravi dom in svojo višjo šolo, se je v svojem razvoju še bolj razmahnil. Čez nekaj let smo dobili v Lemontu tudi novincijat. Letošnje leto imamo vsega skupaj 14 klerikov-bogoslovcev. Vsem tem je prevzvišeni ljubljan ski vladika dr. Gregorij Rozman ob svojem obisku 27. novembra t. 1. polagal na srce, naj se zlasti iz dveh ozirov radi učijo slovenskega jezika, iz nadnaravnega in naravnega. Iz nadnaravnega, da bodo v duhovno pomoč rojakom, iz naravnega, da bodo z visokimi slovenskimi kulturnimi pridobitvami seznanjali Amerikance. Vem, da je želja vseh naročnikov naših: Naj Gospod Bog še nadalje podpira delo komisarija-ta v dobrobit ameriških rojakov! PAMETNICE AMERIŠKEGA GROMOVNIKA P. Aleksander V LETU 1935 je preminul ameriški Abraham a Sancta Clara — William Sunday, protestantski evangelist, ki sicer Abrahama po življenju ne dosega, pa ga skoraj prekaša po svoji drznosti in odkritem izražanju. Morda bravci naši ne vedo, kdo je bil Abraham. Sloveč pridigar je bil, na Dunaju, ki je s svojimi jedkimi besedami in silovitimi govori razbičal vso dunajsko družbo, od cesarja do zadnjega berača, od dvornih dam do žene s ceste. Kakor ta Abraham v Evropi pred dvemi stoletji, tako je William Sunday imel posebno veselje do govorništva in je z bičem svoje zgovornosti mahnil po družbi našega stoletja. Po svojih govorniških odrih je časih tako divjal, da so se ga poslušavci resnično bali. V naslednjih kolonah Ti podajam nekaj njegovih krilatic. * Dobil boš mnogo mož na svetu, ki se besedice "sveto" tako boje, kakor vaški konj avtomobila. * Mož, ako hočeš, da ti bo žena angel j, nikar ne ravnaj ž njo kakor s hudičem. * Kako moreš moliti "Pridi tvoje kraljestvo" in obenem gledati Boga skozi dno vrčka in kozarca ... ? * Čudim se, kako more Bog še kaj poštenega opraviti z materijalom, ki si ga je s človeško družino pripravil. * Spokorjenec v sedemdesetem letu je kakor gnilo jabolko. Hudiču ni treba posebej tresti jablane, da dobi gnili sad v svojo malho. * Kako morem kaj poštenega misliti o ženi, ki vedno o nebesih govori, svoj lastni dom pa z jezikom spreminja v najhujše peklo. * Kje moreš na vsem svetu najti varnejše in boljše sidro kakor so trakovi na materinem predpasniku? * Zakaj se je greh danes tako raz-pasel? Zato, ker ravnamo ž njim, kakor s smetano na sladoledu, mesto da bi gledali v njem kačo klopotačo. * Denarja si delamo še dosti v tej naši deželi, toda ne zavedamo se, da se s svojim denarjem vozimo k hudiču, ki mu ne bo treba plačati nobene poštnine. Dobil bo pošiljke naših teles in duš že plačane v pavšalu, plačane že vnaprej. Človek, ki samo sebi v življenju dela in živi, bo tudi ob grobu sam svoj naricavec in "žalujoči ostali". * Ljubezenska strast in slo ne boš nikdar spravil za ključavnico. Toliko opraviš s to spako, kakor bi opravil s psom, če bi ž njim za kost barantal. * Vsevečni Bog se časih tudi malo pošali in ima dober čas. Ustvaril je opice, papige, osle in povrhu še nekatere izmed vas, poslušavci. * Ko je Bog naravnal svoj veliki škropilnik na Noeta, so bili ljudje tako gnili v svoji nenravnosti, da so si še gavrani in jastrebi nosove vihali. * Skušnjava je snov, ki smo iz nje kristjani napravljeni. Ce nas hudobec ne bo nikdar skušal, ne bomo mogli biti dosti trdni proti grehu. * Tisoče ljudi je tako nesramnih, da bi se morali kopati v samem kar-bolu in njegovi kislini, če bi si hoteli oprati vso umazanost, pa še potem bi jih prisilili, da bi delali dve leti poskušnjo poštenosti, predno bi jim dovolil dotakniti se roke čiste žene ali pa pritisniti zvonec poštenega krščanskega doma. * Ce veruješ samo v stvari, ki jih lahko razumeš in otipaš, ti moram reči, da si strašno prismojen "ignoramus". (Beseda za "bebca") * Pameten človek ne bo najprej požrl strupenega pajka, potem pa spil viktrijol, da pajka ubije. * privoliš vanjo, si pa sam kriv, ker si odprl temu hudiču vrata na stežaj in ga še prijazno povabil, naj sede. * Odlašaš spokorjenje na zadnjo uro. Bebec, ali ne veš, da to ni drugega kakor da ti sveča življenja gori v službi hudiča, na zadnjo uro boš pa dim ugašujoče lučke pihnil Bogu v oči? * Če bi bil vsak temni oblak nosil s seboj ciklon in burjo, bi bil svet že zdavnaj šel rakom žvižgat. * Nekateri ljudje molijo tako kakor če bi zajec glodal zeljnato glavo. Same ustnice so jih. * Gorje ti, če bo moral Gospod z rakvijo ukloniti tvoj trdovratni kol, ki mu drugače praviš tudi hrbet. Najbolj narobe je z mnogimi ljudmi danes, ker imajo le betvico vere, tako da jim ta največje težave dela. * Dom je prostorček, kjer največ ljubezni kažemo, pa tudi največ hude volje in sovraštva. ♦ Nisem poznal komunista, socija-lista ali druge tičke rdeče baže, ki bi ne bili sprejeli denarja, če jim ga ponudiš. * Skušnjava je samo hudiček, ki I DO RIGHT and fear no man; skozi ključavnico kuka, kadar pa | DON'T WRITE and fear no woman. Cerkev naših Vrhničanov v Waukeganu, 111. v novem "gvantu". Prenovljena v 1. 1935. SOVRAŽNIK .4. Adamič "TVT EPOBITNA resnica je, da se včasih začrtita dve bitji in na mah. Nisi še spregovoril besede ž njim in že ga mrziš. In obratno. Povod za sovraštvo je marsikrat neutemeljen, ker izvira iz labirinta lastnih duševnih konfliktov. To so robate nature. Tenkočutne, pročišče-ne, astralne nature so pa kot fin aparat: ali se združujejo ali pa se odbijajo ... Pomota je izključena. — Toda, kam sem zašel? Povedati sem hotel pač prigodo iz svojih dečjih let. Namreč o utemeljenem, jgloboko v duši zasidranem, neizprosnem sovraštvu, ki sem si ga nakopal na glavo. Proti svoji volji! A je rodilo tudi sovraštvo. Smrtno! Bil sem žrtev sirove nature in pa — lazmer. Finejšemu aparatu je nekdo nasilno stri mehanizem." Prijatelj je zvil cigareto in jo pri žgal. Potem je pripovedoval takole: "Kakor veš, je bil moj oče učitelj. Prva leta sem posečal našo predmestno šolo, ki je združevala v svojem področju več okoličanskih vasi. Tako strog, kot z ostalimi učenci, oče ni bil nikdar z menoj. Našvrkal pa me je, toda vedno le doma, v družini, če sem se pregrešil v šoli; nikdar pa ne v šoli, pred sošolci. Vedi in položi svoj kazalec na ta vozel! .. . Zakaj ne tudi v šoli ? O, kolikokrat sem zaslužil! Ne očitam, rečem le, da vzgojeslovje ne pozna krvnega sorodstva. Odšel sem v gimnazijo. O prvih počitnicah nas je nekoč odšlo več sovrstnikov na Posavje. Zasledujoč redkega metulja sem ostavil družbo, se oddaljeval od nje in begal po travnikih za metuljem. Zdajci sem se znašel pred golorokim dečkom, ki je takoj prenehal z brušenjem kose. Fant je vrgel koso na tla, porinil oslo v oselnik in mi stopil nasproti. Oselnik je hitro odpel in ga previdno zasadil v tla. Potem je uteknil obe roki v žepe, se razkoračil pred menoj; — in ko sem hotel naprej, mi je zastavil pot. Pogledala sva se: dobro sem spoznal v njem svojega sošolca iz deške šole, Franceta. 2e po rdečkasti brazgotini nad desnim, temnim očesom! Krepak, tršat dečko z veliko, razkuštrano glavo, bos, v ogoljeni, sprani hlačevini sivoze-lene barve. Okrenil sem se, toda on me je pograbil za rokav, me potegnil s silo vznak, da sem se spoteknil in padel v travo. "Miruj, France!" sem kriknil in se urno dvignil na noge. A komaj sem bil na nogah, že se je zaletel v me in me sunil v prsi, da sem zopet padel vznak in na tla. Bliskoma sem si zopet pomagal na noge in se postavil v bran. "Kaj mi hočeš? Le približaj se mi še enkrat, da ti izbijem zobe," sem hropel, se junačil in stiskal pesti. Ozrl sem se po prijateljih — bili so že daleč, daleč tam nekje na poti. Zavpil sem na pomoč, a čul sem jedva samega sebe ... Žive duše nikjer v bližini; bil sem sam, meni nasproti sovražnik, nad nama žgoče solnce. Z rokami na hrbtu se mi je bližal oprezno kot mačka. "Pusti me!" sem se zgrozil in mahal s pestmi. Tik pred menoj pa se je nenadoma vrgel na tla in meni pod noge. Spodnesel me je, da sem se prevrnil in po tem sva se borila. Toda on, moj sovražnik, je bil krepkejših mišic; obvladal me je naposled in me na zobeh ležečega ves razdivjan zajahal. "Miruj, miruj, lepo te prosim! Saj vem, da si močnejši od mene," sem sikal in se zvijal kot strigalica, če jo pritisneš. Ničesar ni odgovoril, pač pa me je pritisnil z vso silo za vrat v travo. Zadušil bi se bil kmalu, udaril sem ga s petama v hrbet; on pa se je pomaknil nato više po meni, na pleča, spodnesel mi je levo, potem desno roko in spod-vinil obe roki pod svoja trda kolena. Glava mi je bila tačas prosta, vzme-taval sem jo pokonci; toda silen udarec na teme — in glava je omahnila. "Pusti me!" sem moledoval. Sovražnik na meni se je oddihaval in zbiral novih moči. Toliko, da sem opazil nad seboj njegov zaripljeni obraz: jezik je tiščal postrani iz ust kot pes, iz obraza mu je žarela živalska naslada. "Zakaj ne govoriš?" sem kriknil v smrtnem strahu. Za odgovor me je udaril s plosko roko po licu, da sem zasukal glavo v travo. Potem pa je pričel mahati po moji ubogi glavi s pestjo in vedno hitreje in vedno silneje. Prve udarce sem čutil votlo kot po zvonu, nadaljnih nič več; onesvestil sem se. Koliko časa je bil po meni, ne vem. lie toliko vem, da me je nekdo dvignil in da sem se takoj zopet zgrudil. "Le počakaj, ti rabelj!" je preteče kričal poleg mene moški glas. Hipno sem se osvestil, se dvignil na roki in kakor v megli sem opazil nekega moža ob meni; tam preko travnikov pa je bežal nekdo s sklonjeno glavo. Kajn! Kmet me je odnesel v svojo hišo. Ondi so me močili in neka ženščina me je, ko sem dopovedal, čigav sem, odpeljala domov. Jokati nisem mogel, le večal sem venomer in se držal za glavo. Oče je rohnel in grozil z žandar-merijo. "Pa kdo te je, tak povej vendar!" "Eden — nekdo--" sem stokal, se izgovarjal in se jokal, tiščoč hladne obkladke na razbolelo glavo. Čemu me je tepel? Sam nisem vedel. Čemu? Zakaj? Zakaj ga nisem hotel izdati? Zato ne, ker sem se bal — osvete. Instinktivno sem pogodil pravo: zavedal sem se smrtnega sovraštva, ki bi ga z izdajo podvojil.. . Leglo mi je na srce kot svinec. Teden dni sem ležal. Ej, deček pozabi še hujših neprilik: pa ne bi te-peža ? Okreval sem telesno in duševno. Minilo je leto dni. Ali ta človek, moj sovražnik me je zalezoval! Ob letu dni sva zopet treščila drug ob drugega, tam nekje, zunaj na polju. Zavest, da so sošolci blizu, mi je vlila poguma. V meni je kar vzkipelo. Vzel sem iz žepa nožič, odločen, da ga udarim v oči, svojega sovražnika. Stopil sem korak bliže, on pa je zavihtel kratek bičevnik, zamahnil po moji desnici in mi zbil orožje iz roke. Zagrabila sva se div- Idila iz domovine. Eden najlepših spominov izseljenca, Domača cerkvica. Vez med domovjem in tujino. Vez med srcem in Bogom. — je in takoj sva bila oba na tleh. Rvala sva se, se grizla, se bila s pestmi, z nogami, s komolci, kamor je priletelo.--— A že me je premagal, tiščal kolena name ... se mi pognal na pleča ... že sem ril z licem v hladno rušo ... Gorje mi! Kar začujem krik in vpitje. Se en udarec, silen, in pleča so se razbremenila. Odletel je kot kragulj s plena neslišno: bosonog, brz je zbežal preko travnikov pred mojimi Prijatelji, ki so prihiteli na pomoč. Niso ga zasledovali, pač pa so meni pomagali na noge. Došli so o pravem času! Oni moj sovražnik pa je bežal, se v neki daljavi okrenil, se ustavil, pokleknil na levo koleno in nam pretil poševno, a pomembno z zravnano desnico in se grabil z levico za prsi. Nekaj je vpil. S kameni oboroženi so se spustili moji prijatelji za njim v tek; oni tam pa se je počasi dvignil in pobegnil. "Ubil bi me, kaj se ve!" — sem hlipal in se pogrezal v črmožljive, turobne misli. Nikamor več se nisem upal sam. Resnica, šele ob naboru sem ga zopet videl. Oddaleč že sem ga spoznal med ukajočo in zibajočo se gručo z belimi listki in pušeljci za klobukom. Tesnoba mi je navalila na srce — kot pred leti. — Oči uprte v tla sem hotel neopažen mimo gruče. Toda tudi on me je spoznal--izločil se je iz družbe ter mi zastavil pot. Sredi prometne ceste v mestu . . . Trenotno sem se ozrl v njegove zlovešče, črne oči, stopil v stran in korakal sem naprej napetih živcev, trepetajočih mišic, odrevenelih nog, da sem se komaj prestopal. Kaj bo? Vsak trenutek sem pričakoval, da -koči za menoj in me udari. Toda je le zakričal: "Zloba, kajkrat sem bil tepen v šoli, ti pa nikoli! Le potrpi, bova delila skupaj batine! Ce si le potrjen ---!" Niso me vzeli v vojake — in videla se nisva nikdar več. Morda se pa še srečava. —--Kje si, moj sovražnik? Me čuješ?... Pridi!" Neverjetno, kako razburjen je završil svoje pripovedovanje moj prijatelj. In je pristavil: "Zakaj se neki ljudje sovražimo?" -- HLEB A. Adamič ZA desetletnega, zdravega dečka je vse polno čudes na svetu. Jožku se ni mudilo nikamor; ob vogalu enonadstropne hiše v predmestju, kjer so stanovali, je postajal in mašil v usta kos rjave sredice z rumeno skorjico, ki jo je trgal iz stranice velikega hleba. Kako okusen, kako blagovonjav je takle, še na pol gorak kruhek, posebno še, če se je pri peku tiščal ob plemenitejšem, snežnobelem bratcu! Jožek je cmakal in zopet vrtal luknjo, njegove bistre, radoznale oči so se naslajale ob pogledu na vrabce na strehah, na konje, vozove, na pse. Gizdalinčka z one strani, ki se je vračal s svojo ponosno materjo s sprehoda, je zaničevalno premeril od nog do glave. Takoj mu pa za-drhti obraz, ko opazi papirček, ki ga vrtinči kuštravi vetrček sredi ceste. Sedaj se nečesa domisli, pogleda na kruh, se nemudoma okrene in steče v hišo. "Moj Bog, kje si se potepal toliko časa? Že pred pol ure sem te poslala po kruh!" se je jezila mati. "Toliko dela, pa ne morem nikamor, kot bi bila priklenjena. Takoj primi Francka! Igraj se ž njim, da ne bo vekal." Jožek je odložil pehar z oglodanim hlebom na predalnik ob oknu. Mati je sinka zamudnika malce za ušesa in mu izročila enoletnega Francka v naročje, da ga pestuje. "Kje je pa Marička, Tončka? Kaj sem samo jaz na svetu?" se je kremžil Jožek. "Kar tiho! Velik si dovolj, da mi lahko pomagaš. Marička žehta; Tončka je še premlada, Anka tudi; sta na dvorišču. Jaz grem prat. Si slišal? Glej, da ne posadiš otroka na okno, ker je odprto. — In zopet si ril v kruh s svojimi umazanimi prsti. Ali te bom! Nepoboljšljiv paglavec si — in nikdar sit!" Mati je odšla vsa huda iz sobe. Jožek je našobil ustnice. Nejevoljen je prekladal malega bratca od leve na desno in više gori na ramo. Kmalu pa se je sprijaznil z usodo; požvižgaval je. Mali je tiščal prst v usta in silil k oknu, njegov varih je pa z lačnimi očmi glodal dišečo skorjo nizkega hleba na predalniku. Tudi Francek je prožil ročico po hlebu. Jožek ga je ponesel k predalniku; ko je pa malček udaril po hlebu, se je porednež škodoželjno zahehetal in odnesel malega lačneža v kot sobe. Francek je cepetal z nožicami in se spustil v plač. Sedla sta na stol ob oknu in Jožek ga je tolažil: "Ne smem, ne smem. Saj še zob nimaš. Tiho, tiho bodi. Vidiš, poglej na tisto tam skozi okno. O, kako lepo!" Skozi odprto okno so lili bleščeči prameni na izprane, scefrane pod-nice. Trušč s ceste je polnil sobo. V zvoniku je odbilo štiri, ko so za-ječali in zaplakali zvonovi. "Pogreb!" je izgovoril Jožek zamišljeno. Obraz se mu je zresnil; oči je uprl v sinjino na nebu. Bratec je utihnil; pozorno je zrl tudi on skozi odprto okno, kakor je videl bratca. Mali je morda ugledal angele in razprte peroti Azraela . . . kajti tleskal je z rokami. Po cesti je zdajci zadonela ža-lobna koračnica. Jožek se je vzdignil, zdrsnil s stola in bil mahoma pri predalniku. Otroka je porinil na sredo, nekoliko proč od hleba, sam pa se je vzpel na precej visoko okno. — Joj, godba in mimo hiše se po-miče sprevod! — So že tu! Mali Francek se pa ni menil za godbo. Pomagal si je z vsemi štirimi, plazil se je k hlebu, opasno se je že nagibal k robu predalnika . . . Jožek, kje si? Kje! Strmel je v boben, povit v črnino, ob katerega je s svečanim obrazom udarjal vojak. Grmelo je zamolklo, kakor strel iz topa, kakor bi bobnela svinčena gruda na mrtvaško rakev. Za hip se je Jožek ozrl na vence, na voz z duhovnimi gospodi, na rakev, na oma-hujočo gospo, ki jo je podpiral velik, že nekoliko upognjen gospod, da se ni zgrudila pod temo tančice v prah, — a je naslednji hip že zopet strmel v boben. Neznana groza ga je spreletavala od temena do peta. Sprevod se je oddaljeval. Videla se je samo še pest s tolkalom, ki je udarjalo srdito, grozeče . . . Kar začuje Jožek poleg okna za seboj — težak padec in krik. Omahnil je z okna na tla, tako se je prestrašil. Zatisnil je oči, poskočil na n»ge; niti ozrl se ni na predalnik, ampak kar zdirjal je skozi vrata in na stopnice. Mati mu je zastavila Pot. Smuknil je mimo nje na cesto. Potem je tekel kar po cesti. Zavil je proti vodi. Tarnal je na glas in si z rokavom brisal oči. Za vodo se je vrgel v travo. "Kaj sem napravil, o jej, jej! Francek se je zvrnil na tla in na glavo; tako strašno je udarilo. Joj, joj! Zakaj nisem pazil nanj, kakor so mi naročili mati! — Francek se je ubil. Zaprli me bodo . . . obesili... Čemu je moral pogreb mimo! Izgubljen sem, vjeli me bodo, zaprli,-obesili kot razbojnika!" je stokal in lezel v gube. "Kaj — razbojnika?!" je za-godernjal mož, ki je ravno mimo šel. Jožek je odrevenel, potem pa šinil pokonci in tekel, kolikor so ga nesle noge. Zunaj mesta se je zaril v deteljo in lovil sapo. Zdajci ga je speklo v prst — trebušnjata črna mravlja se mu je zagrizla v prst in se zvila v oblico. Koj je poskočil na noge in se s trudom otresel sovražnika. Plašno se je oziral po njivah. Na detelj išče je zavil dolg mož s koso na rami. Misleč, da je orožnik, ki ga zasleduje, je Jožek pobegnil. Visoko nad njim je krakala jata vran. S sklonjeno glavo jo je pobiral Jožek preko njiv in travnikov, mimo kozolcev in senikov. Pri-bežal je v sadovnjak, na neko dvorišče. — Zarožljalo je; pes se je zakadil v divjem skoku proti njemu. Jožek je odskočil in bežal nazaj. Toda kam je zašel? od kod je prišel? Živa, neprodirna meja na levi; — ah, ondi je plot! Jedva se mu je po-greznila noga v mehko gredico, je že nekdo zarjul od hiše: "Primite ga, držite ga, tatu!" Jožek je zastokal; poleno mu je priletelo pod noge. Vzpel se je in se pognal na ono stran. Ze zopet je bil v sadovnjaku, toda na levo se je ši- rilo polje. Krenil je v to smer in bežal. S sosednje oranice so zakričale nanj visoko spodrecane ženske, golorok mož je zavihtel motiko in se zapodil za njim. Jožek se je umaknil v velikem loku. Utrujen do smrti se je gnal kot preganjan srnjaček do bližnjega gozdiča. Lilo je od njega, lasje so se mu lepili po čelu. Ob grmovju si je strgal srajco in že ga je oplazila veja po razbeljenem obrazu, da se je zgrudil v hladen, rosen mah. Ko se je zavedel, je drgetal in se tresel kot šiba na vodi. V glavi mu je bučalo, pred očmi se meglilo. Mencal si je oči. — Kje je? — Kaj se je zgodilo? Zahropel je in vzdih-nil: — "Ubijalec!" Sapice so zaplesale po vrhovih šumen ples. V neposredni bližini je zaškrtalo deblo kot bi zagrčala po- šast. Nesrečni Jožek si je pomagal na noge in se z rosnimi očmi zamaknil v daljino, kjer je polzelo solnce v zaton kot ogromna, krvaveča obla. Jožek se je prestopil in stresel. Nova misel ga je navdahnila. — Morda se pa Francek ni pobil do smrti? Morda si je samo roke, noge polomil? . . . Saj tako hitro se človek tudi ne ubije . . . Predalnik je res visok, toda kolikrat je tudi on sam že padel in še z višjega! Lani z gugalnice pri sosedovih, v najhujšem pogonu in vznak! Slabo mu je bilo po padcu, da je bruhal in veliko buško je dobil na glavi, a to je bilo vse. — Že res, že res; — toda zakaj je tako strašno, silno udarilo na tla . . . O, angel varih moj, ne dopusti, da bi se Francek ubil zares, da bi si polomil vsaj samo eno roko Spomin iz prvih ur našega življenja, spomin najbolj oboževan. — ali nogo ... če že mora biti tako . . . vendar, tudi njegove ročice ali noži-ce je škoda, ker je tako srčkan otrok. Rad ima Francka . . . zelo se mu smili . . . Ubožček mali . . . Sedaj naj se izgubi še on, še njega naj ne bo domov; umrla bo mati same žalosti. Domov mora in takoj! Jožek se je vročičnih oči opotekal domov. Pomežikovalo je ob poti. Tema se je valila za begajočim grešnikom, lovila ga je za rokav, že je skočila v črnosvilenih copatah predenj, že ga je objela. Po vsem širnem polju so se strnile trume murnov v oglušujoč zbor. Pesem in krik sta kot val v žitnem polju, ko drevi preko trudnega klasja, kloneč ga in gladeč, brezkrili veter. Tam nekje — kdo ve kje! udarja takt tajinstveni kosec kot žabji kralj. Kresnice, blesteče, modrozelene zvezdice se dvigajo v nebo kot dušice. Sveti Peter je nalil olja v kristalne čašice in jih prižgal. Plamteči srp je pritrdil na Veliki voz in pripregel še Mali voz. Čudodelni svetec je razsipaval hriljante, rubine, safire od morja do gora. Da bi človeško oko ne oslepelo °d sijaja, je razprostrl mlečnovijo-ljičasto kopreno preko lesketajočih se draguljev. Jožek je gledal v nebo, toda njegove oči niso uzrle zvezd in meseca; kajti le preživo mu je strašila pred očmi bratčeva okrvavljena glavica. Uho ni čulo pesmi s polja; kajti pre-silno je vpila vest za njim in ga Preganjala kot stoglava pošast. Mukoma je hropel proti domu. Ze °ddaleč je opazil, da je okno, ono nesrečno okno svetlo, da gori v sobi luč. Noga mu je zastala. 'Francek je na mrtvaškem odru." Sede kraj pota in se bridko razjo- ka. Privleče se za hišo, obstane in sklene roke na prsih. Ozre se v nebo, prosi šepetaje: "Ljubi Bog, odpusti mi . . ." Stopi v vežo in prisluškuje — vse mirno, mrtvaška tišina . . . Srce mu razbija v vratu. Z moško odločnostjo stopi na stopnice in prikoraka v nadstropje, obstane in pozorno prisluškuje. Iz kuhinje se začuje brazdanje po vodi; tu in tam zarožlja krožnik. — Mati pomiva posodo! Naprej se ne upa, ^azaj noče; v veži se nasloni na zid in umira strahu. Zopet vse tiho, celo večnost . . . Jožek spolzne ob zidu in telebne na tla. Odpro se kuhinjske duri; mati pogleda z lučjo v roki po veži. "Za božjo voljo, Jožek, kaj pa ti je?!" Mati se skloni nadenj, solze ji lijo po licu. Prihiti tudi oče, že napol razpravi j en. Hitro dvignejo Jožka in ga odneso v posteljo. In ko mu mati ihte omoči potno čelo, odpre oči; pogled rnu blodi po sobi. S tresočim se glasom vpraša bolnik: "Kje je Francek? Je umrl?" Starši se spogledajo. Oče namrši obrvi in očita materi: "Vročičen je, blede. Kje neki je hodil tako pozno v noč! — Čemu ne paziš na otroke? Skoro gotovo se je nevarno prehladih Same skrbi so z vami, saj pravim, in stroški. Nemara bo treba celo zdravnika." Jožek je zaprl oči; nič več ni čul materinega ihtenja . . . "Ne bom, ne bom nikoli več! Ne _ ne — ne!" Krčevit jok se razlega po sobi. Mati plane z ležišča. Zaspani otroški obrazi se dvigajo; vsi otroci se prično jokati. Najsilnejši plač je pa zagnal najmlajši, oni, tam v zibki, da se je kar zamolknil. Oče ga vzame k sebi in ga stresa. Ko zažene Francek izmučen, hripav jok, ga položi oče na vznožje Jožkove postelje. "Ali se ne joka Francek? Kaj se ni ubil, ko je padel s predalnika?" Mati ga je povila v mrzel obkla-dek in ga mirila: "Nič se ne boj, otrok moj, ti revček mali. Francek padel s predalnika? Kmalu bi bil, da, za hlebcem, ki ga je vrgel na tla. Hotela sem te že kaznovati, ker si pustil Francka samega. Sedaj je vse dobro, da si le zopet doma. Le pomiri se. Nič se ne boj!"--- KRIŽEM KRALJESTVA KRIŽA P. Hugo EHIKA razlastila cerkev.— Mehiški prezident Cardenas je uzakonil popolno razlastitev vsega cerkvenega premoženja. Vse je razglasil kot narodno last. S tem ni zasegel samo cerkva in drugih strogo cerkvenih poslopij, kot župnišč, cerkvenih šol, kolegijev, samostanov itd., ampak tudi ona zasebna poslopja, v katerih bi se slučajno vršili kaki verski obredi. Treba samo kakega denun-cijanta, ki bi kak tak greh vladi na uho prinesel in dotičnega čaka raz-laščenje. Celo zgolj sumnja, da se v kakih zasebnih prostorih zbirajo verni k bogoslužnim vajam, se smatra za zadostni vzrok razlastitve. Ta "postava" tedaj pomeni dvojni udar, proti cerkveni lastnini in proti veri sami. Tako radikalnega izpada na vero in cerkev moderna zgodovina skoraj ne pozna. Ko bil svetovni socializem iskren, bi moral sam proti temu udaru protestirati, ker je v nasprotju z njego- vim temeljnim načelom: Vera je zasebna stvar! V resnici pa Cardena-su k temu udaru Živijo kliče, ker je v resnici z njim vred zakleti sovražnik vere, tudi če se udejstvuje med štirimi stenami, pri zaprtih vratih. JfO bi bile vse take. — Angleški konvertit lord Howard, ki je že pred delj časom prestopil v katoliško cerkev, zdaj v "Atlantic Month-iy" opisuje, kaj ga je dovedlo do tega koraka. Ko je bil še navadni trgovec, v svojih tridesetih letih, se je zagledal v neko Italijanko Miss Izabelo Bandini, hčerko princa Giustiniani-Bandinija in jo zasnubil. Ni naravnost odklonila njegove roke. Dejala je le, da ga radi tega ne more vzeti, ker je on protestant, ona pa katoličanka. Vera da je temelj zakonske in družinske edinosti in ljubezni. Zato bi za ves* svet ne hotela ženina, ki je druge vere. To mu je dalo povod, da se je začel na- gibati h katolicizmu. Takratni Msg. Merry del Val, poznejši kardinal in državni tajnik Pija X. h kateremu se je zatekel, mu je ravnal pot v katoliško cerkev. Vzelo pa je precej časa, preden mu je razpršil vse dvome in pomisleke. A eden najmočnejših dokazov, da more biti le katoliška vera in cerkev prava, je bil zanj vedno odločnost njegove neveste. Ce je ona tako trdna v svoji veri, da odklanja roko tistega ki jo ljubi, samo zato, ker ni njene vere, mora biti do dna svoje duše prepričana o izključni resničnosti svoje vere. To ga je podžigalo, da se ni strašil nikakih ovir na poti do resnice, dokler je ni našel. — Da ko bi bile vse katoliške neveste, ki jih snubijo nekatoliški ženini take, bi s to odločnostjo še marsikateremu utrle pot v naročje prave cerkve. A večina je takrat slepa in gluha kot divji petelin kadar poje. Razlika vere jim je postranska stvar. Odtod toliko nesrečnih mešanih zakonov. nOLICAJSKA božja pot. — V So. * Chicagi je skromna špansko-ameriška misijonska cerkvica Matere božje guadalupske. V njej je pred nekako štirimi leti Rev. Jakob Tort, rodom Španec, ustanovil "Ligo sv. Juda Tadeja", v Ameriki tako češčenega patrona onih, ki žive v vedni nevarnosti za življenje. Med temi so zlasti policaji. Med njimi je tudi najprej začel snubiti za članstvo te Lige. Našel je mnogo odziva, najpx-ej med okoliškimi policaji, potem pa tudi v širšem okrožju. Prvega romanja in skupnega sv. obhajila se je udeležilo 70 policajev, članov Lige sv. Juda Tadeja. Danes jih šteje že okrog 4000. Mala cerkvica, ognjišče Lige, je postala prava božja pot za policaje. Vsak dan prihajajo v večjem številu, prosit in se zahvaljevat za varstvo v življen-ski nevarnosti. Po več sto na dan se jih znajde tam. Kadar ja njih plošni dan, s skupnim sv. obhajilom in procesijo po bližnjih ulicah, se jih znajde tam. Kadar je njih skromna cerkvica postala policaj ska božja pot. JJATOL1ŠKA akcija v živi sliki. — »» Iz severno-indijskih misijonov poročajo sledeče: Dva katoliška delavca, oba komaj 15 letna sta sklenila, da hočeta tudi svojim pagan-skim rojakom priboriti srečo prave vere. Začela sta jih zbirati okrog sebe in jim razlagati nauk katoliške vere. Vedno več katehumenov se i ima je javilo. Da bi vspešnejše vršila svoje apostolsko delo, sta z lastnimi rokami postavila skromno kapelo iz bambusovih vej. V njej sta poslej zbirala svoje katehumene, iih poučevala in z njimi molila. Vspeh njunega apostolata je bil, da se je več okoliških vasi v celoti priglasilo za sprejem katoliške vere. Da, to je katoliška akcija v živi sliki. JJČENEC je nad učiteljem. — Da V so točasni mehiški mogotci učenci ruskih boljševikov, je dogna-na stvar, vsaj kar zadeva preganjanja vere in cerkve. Pa tudi to je izpričano, da so nekateri teh učencev prekosili svoje učitelje. Gover-ner zvezne države Vera Cruz, Mr. Guilermo Rebolledo, je med temi. Odredil je, da bo vsak duhovnik, ki bo zasačen, da mašuje, krščuje, poroča ali deli kake druge zakramente, kot sovražnik države prijet in postavljen pred sodišče. Ta učenec nedvomno tudi svojega učitelja Stalina prekosi. Kajti Stalin se še ni povspel do take nečuvene odredbe. JUIETODISTI apelirajo na papeža. — Angleški metodisti iz južnega Walesa so naslovili na papeža apel, naj se postavi na čelo krščanskega mirovnega gibanja. Natančnejši program temu mirovnemu po-kretu naj bi začrtala medverska oz-medcerkvena konferenca, ki naj bi jo papež sklical. Ko so omenjeni metodisti na svojem zborovanju stavili ta predlog, je nastala vroča debata. Eni so ga kar na celem odklanjali. Drugim je bil sam na sebi sicer simpatičen, a so imeli svoje pomisleke, češ, da bi bil tak apel zaušnica metodizmu. Večina pa je bila mnenja, da morajo spričo zamotanega svetovnega položaja vsi pomisleki in predsodki pasti. Liga narodov je na smrtni postelji. Kdo je bolj poklican, da po njeni smrti prevzame svetovni mirovni pokret, kot rimski papež. Pri končnem glasovanju je predlog, da naj on v imenu krščanstva prevzame to vlogo, prodrl z 41 proti 28 glasovom. To je vsekako lepo priznanje papeštvu, posebno pa sedanjemu papežu. APOSTOLAT treznosti zopet na " vidiku. — Pred prohibicijo je bil katoliški treznostni apostolat ja-ko živahen. Mnogo je pripomogel, da je prohibicijski zakon prodrl. Med prohibicijo je pa domala zaspal. Ne pravim, da je postal nepotreben. Saj se je kmalu pokazalo, da prohi-bicija ni mati treznosti, ampak pijančevanja. Zlasti mladina, ki prej ni pila, je začela kazati vedno večje požel j en je po prepovedanem sadu. S stekleničkami v roki, seveda ne praznimi, se je v zakotnih "speakeasies" rogala prohibiciji. Pri takem zaničevavnem razpoloženju napram njej, bi tudi apostolat treznosti, ki je nekaj čisto drugega, ne mogel kaj prida procvitati. Zato je zastal in zaspal. A zdaj, ko je prohibicija mrtva, je čas, da zopet oživi. Tako piše Mr. Griffin v naši vodilni reviji "America". Njegov tozadevni apel je našel v katoliških krogih prijeten in močan oC.mev. Upamo, da se ne bo zgubil v daljni jek. Vsako odlašanje s tem apostolatom bi bilo usodno. Zakaj mladina, ki je prijela za glaž na kljub prohibiciji, ga ni odložila ob njenem grobu. Cim delj ga bo dvigala in praznila, tem težje bo, ga ji zastuditi in iztrgati. ESKIMOV A modrost. — Apostol-" sko vikar Hudson Bay-a, Msg. P. Ducharme, je nekoč nekega katoliškega Eskimo vzel s seboj v moderno mesto, da bi dobil malo pojma o moderni kulturi. Mož dotlej še ni videl modernega mesta. Zdelo se mu je, da je prišel v pravljično deželo. Samo gledal je, strmel in občudoval razna čuda, ki so se men-ljavala pred njegovimi očmi. Ko se je vrnil v svoje primitivno naravno življenje, so ga kajpada od vseh strani oblegali z vprašanjem, kak vtise je dobil od bajne moderne kulture. In mož jim jih je takole opisal: Beli so v resnici mojstri. Oni vam znajo graditi tako visoke hiše, da si truden preden prideš do njih vrha in se ti v glavi vrti, če gledaš doli. Gradijo pa tudi pritlične hišice s to posebnostjo, da jih po tračni- cah iz kraja v kraj prevažajo. Iznašli so take velike žlice, da lahko iz morja pesek zajemajo. Imajo tudi nekak čudežen ogenj, ki ga kar po žici pošiljajo v daljavo. Nič ga ni videti. A ko pride na svoje mesto pa zažari. Da celo v stekleničice, malim bučam podobne, ga spravljajo, da jim sveti. Pa še kako, da kar vid jemlje. In še marsikaj čudovitega sem videl. Samo molit nisem nobenega videl. Mi ubogi Eskimi vseh teh čud ne poznamo, pač pa znamo molit in smo radi tega mnogo srečnejši, kot beli sredi njih čudovi-tosti. To je Eskimova modrost. fOVOREČE številke. — Nemški " nedeljski list "Leo" je priobčil zanimivo statistiko. Hotel je ugotoviti iz kakih družin izhaja največ duhovniških poklicev. Poizvedel je v raznih semeniščih koliko bratov in sestra imajo posamezni bogoslovci. Rezultat, da navedemo samo par, je bil sledeči: Poprečno število bratov in sestra bogoslovcev v Tuebingenu in Ermlandu je 6. Poprečno število bratov in sestra salezijanskih bogoslovcev v semenišču Benediktbeuren pa 7. V tem semenišču se likajo sinovi sto družin. Vseh otrok skupaj imajo te družine 745. Te številke nam prvič povedo, da so na otrocih blagodarjene družine zibelke za duhovniške poklice. Morda bo kedo dejal, da je to naravno. Kjer jih imajo več, tam lahko zalagajo razne stanove. Z enega stališča je to res. A je še nekaj drugega, kar te številke povedo. Glavni kažipot do altarja je Bog, ki da poklic. A poklic v ta stan navadno najde odmev le v otrocih, ki so bili lepo krščansko vzgojeni. Duhovniški pokli- ci so tudi v kredit staršem. Nadalje, pot do altarja je dolga in polna vsakovrstnih žrtev za dotičnega kandidata in njegove starše. Kaj sledi? Če krščanski starši tudi v današnjih hudih časih pol tucata otrok lahko pošteno vzgoje in zraven tega doprinesejo še nemale žrtve za novo mašo v družini, potem so te številke tožnice onih staršev, ki znajo kvečjemu do dve šteti in še tista dva morda nista dosti prida. /N ti nam očitajo praznoverje. — Kako svetinj ico, križec ali ška-pulir nositi okrog vratu, to je modernim prosvitljencem ostanek srednjeveškega praznoverja. Pomilovaje gledajo na take nazadnjake in si marsikako privoščijo na njih račun. A kje je več praznoverja kot v teh prosvitljenih krogih. Kake svetinj i-ce, križce, škapulirje, rožne vence jih je res sram nositi s seboj, čeravno so ti blagoslovljeni spominki učinkoviti za tistega, ki jih z vernim in pobožnim srcem nosi. Zato pa ti prosvitljenci tem rajši nosijo pri sebi kake smešne fetiše in talismane in trdno verujejo v njih magično moč. Ta mora imeti pri sebi svojega "Bibia" boga sreče. Oni svojega indijskega Budo. Drugi malo želvo. Tretji kaj drugega. Gledališka zvezda Adolf Menjou, mora imeti vedno s seboj košček kulise, ki je nekoč padla nanj, pa ga ni poškodovala. Filmski prvak Heinz Ruehl-man mora imeti s seboj svojo miš. Splošno znani filmski junak Charles Chaplin ne sme biti brez starega traka svojih nekdanjih čevljev. Najbolj smešne stvari so tem ljudem svete in poroštvo zoper nesrečo: Preluknjen denar, levji zob, tigrov las, knofi starih hlač, dlaka črnih mačk itd. Naj tedaj taki kar lepo pred svojim pragom pometajo. Take stvari pri sebi nositi in to z nekim svetim spoštovanjem in zaupanjem je res praznoverje. Je že tako, kdor zavrže pravo vero, za kazen pade v naročje praznoverju. fAKE -pobude je treba za Barago. 1 — Po evharističnem kongresu v Clevelandu je tamkajšnji škof Most Rev. Joseph Schrembs v imenu vseh ameriških katoličanov, posebno še v imenu vse, na kongresu zbrane duhovščine, zaprosil sv. očeta, naj kar moč pospeši beatifikacijo služabnice božje Katarine Tekawitha, svete indijanske deklice. Taka pobuda kaj zaleže in premakne zadevo z mrtve točke. Če hočemo mi z Baragovo beatifikacijo kam naprej, moramo poiskati takih advokatov, se poslužiti takih slovesnih prilik, ko ima besedo ljudski glas, v tem slučaju res božji glas. Kar se tiče takega vplivnega zagovornika, mislim, da ga ne bo težko dobiti. Saj je bil Baraga vendar član ameriške hierarhije. Če ona da pobudo za njegovo altarsko čast, jo bo dala za svojo lastno čast. Eno slovesno priliko ko posamezni škofje lahko govorijo v imenu cele katoliške Amerike, to je narodni evharistični kongres v Clevelandu, smo sicer zamudili. Glejmo, da ne zamudimo še druge, sledečega narodnega evharističnega kongresa. Pravočasno zainteresi-rajmo za to stalnega organizatorja naših narodnih evharističnih kongresov, Most Rev. J. Schrembsa, da bo vsaj na prihodnjem evh. kongresu isto storil za Barago, kot je za "Lilijo mohavškega plemena". Ob- enem zasnubimo dekana ameriške hierarhije, kardinala 0'Conella, da v imenu vseh ameriških škofov zadevo spravi v pospešeni tek. INDIJANSKE sestre. — Ameriški * Indijanci doslej še niso imeli kake lastne redovne družbe, če ravno bi jim bila že davno potrebna. Vse njih šole in dobrodelni zavodi so bili v rokah drugorodnih katoliških sester. Zdaj je pa v povojih posebna indijanska sesterska družba. V Marty, S. D. je Rev. Silvester Eisenman, O.S.B., po dogovoru z drugimi tamkajšnjimi indijanskimi misijonarji napravil načrt za posebno indijansko kongregacijo. Predložil ga je vrhovni prednici sester evharistink, ki tamkaj delujejo. Ona je bila takoj pripravljena sprejeti nekaj indijanskih postulantinj kot oblatinje v svojo kongregacijo. Iz teh bi se polagoma razvila samostojna redovna družba za Indijanke. Šest prvih postulantinj se je že priglasilo. Te bodo temelj bodoče indijanske kon-gregacije, katere podrobnosti bo cerkvena oblast šele pozneje določila. JUENAVADNI odpustek. — Na prošnjo westminsterskega nadškofa Most Rev. A. Hinslya, je sv. oče dovolil 100 dni odpustka onim zakonskim možem, ki poljubijo zakonski prstan svoje žene in pri tem vzdihnejo: "Daj o, Gospod, da bi se ljubeča Tebe tudi medsebojno ljubila in živela pa Tvoji sveti postavi!" Nekateri so malo začudeni gledali, ko so culi o tem odpustku. Nič prav niso hoteli verjeti, da bi bil res pristen. Šele ko je nadškof to potrdil, so se sprijaznili ž njim. Kdor ima pred očmi namen in pomen tega no- vega običaja, se mu ta odpustek ne bo prav nič čuden zdel. Zakonski prstan je vidno znamenje zakonske zvestobe. Da bi ta res do smrti držala, kot mora, Cerkev zakonske prstane posebej blagoslovlja. So tedaj nekaj svetega. Božji klicarji so zakoncem, naj ne pozabijo, kaj so si pred altarjem obljubili. Da bi njih molčečo pridigo večkrat poslušali, je Cerkev dovolila ta posebni odpustek pod zgorajšnimi pogoji. ' J IGA katoliške edinosti". — Na-men te lige je, onim, ki iščejo resnice, ravnati pot do nje. In to pred vsem potom korespondence in dobrega tiska. Preteklo poslovno leto je ta liga lahko zaznamovala v svoji kroniki, da je pridobila 100 konvertitov. V 18 letih svojega obstoja jih je po njej našlo pot v katoliško cerkev 1900. Zastonj je razposlala 1,360.000 brošuric in letakov. Izposodila je 132.241 knjig. Pisem je pisala nad 2 in pol milijona, poprečno 15.000 na leto. Organizirala je 93 predavalnih tečajev za drugoverce. Od 100 članov je liga v teh letih narasla na 10.000. Hvalevredno prizadevanje, lepi vspehi, dasi v primeri z ogromnim misijonskim poljem le skromni. ZAJEZIMO sodomsko reko. — Je ^ vprašanje, kdo se bolj okorišča s priznano ameriško svobodo, ali otroci luči, ali otroci teme. Splošno bo res, da so otroci tega sveta, to je otroci teme modrejši v svojem rodu, kot otroci luči. En dokaz k temu imamo v tiskovni propagandi. Glede tega se otroci luči niti primerjati ne dajo z otroci teme. Pravi veletoki raznega šunda in sodomskega blata se dan na dan razlivajo po celi naši ogromni deželi. Razni špekulanti v službi ruskega komunizma so se vrgli na mladino, da jo moralno zastrupijo in s tem napravijo dovzetno za vse prevratne vzore. V masah jo zalagajo v besedi in podobi s slovstvom o spolnih tajnostih, da jo moralno zastrupijo. Končno je naša vse časti vredna pošta spoznala, da je ona v veliki meri pospeševala za-strupljenje mladine, ker je to umazano slovstvo mladostnim v vse kote dežele dostavljala. Zdaj je sklenila, da mora biti tega konec. Svojim nadzornikom po vsej deželi je dala nalog, da morajo zaustaviti vse tako slovstvo naslovljeno na mladoletne in skušati dognati gnezda tega za-strupljevanja. Je bil res že skrajni čas za tak nastop. ZA Mehiko Ecuador. — Predsednik južno-ameriške republike Ecuador, Mr. Federico Paez, je vse cerkveno premoženje proglasil za narodno last. Celo one cerkve, ki so zgrajene na zasebni posesti, so podržavljene. Po neki drugi odredbi iste oblasti morajo vsi inozemski duhovniki v teku poi leta ustaviti svoje delo v mejah republike. Ceš, narodna cerkev zahteva narodno duhovščino. Tako boljševiki polagoma a sn.otreno blokirajo strica Sama. Preden se bo dobro zavedel, bo imel same boljševiške sosede, ki bodo že skrbeli, da tudi njega spravijo v svoj tabor. Saj boljševizem že danes tudi v naši Ameriki ni več samosrajčnik. V toliko so se ji končno le odprle oči. Popolnoma se ji bodo pa menda takrat, ko bo prepozno. OČE IN SINOVI A. Adamič ZAPRL je stari molitvenik z velikimi, črnimi črkami in si ga položil na kolena; snel je očala. S suhimi, korenčastimi prsti se je dotaknil zlatega, na platnicah mo-litvenika vtisnjenega križa in se pobožno pokrižal po čelu, po ustih in po prsih. Nepremično je obsedel v naslanjaču poleg okna.. Ropot in šum sta slabotno prodirala s ceste v sobno tišino. Starec je brezizrazno zrl skozi okno v pročelje visoke hiše na nasprotni strani. Dolga vrsta let je zaorala globoke sledi po njegovem obrazu; od nagubanega čela preko upalega lica in globoko doli po vratu so se stekale in križale neštete globoke brazde kakor razpoke na razjedenih, izpranih čereh. Oči so brez iskre; pogorišče so; zdi se ti, da je v okrvavljene votline nasut siv pepel. Starec gleda skozi okno, si gladi šiljati nos, dviguje košate, še črne obrvi, sega v redke, kot srebro bele lase. — Nič kaj trdnega se ne počuti gospod Koščak. Leta — leta —. Pa kaj leta; moč volje in zdravega bistrega duha, to sta sili telesa! — Koliko je že star, kdaj se je rodil? Okrenil je glavo ter se vprašujoče ozrl na oljnato sliko v temnem okviru na steni. Poslednje čase se je pogosto oziral v sliko svoje rajnke žene, ki mu je že davno preminula — že pred več ko tridesetimi leti. Ker ni imel nikogar, da se ž njim posvetuje, se je pogovarjal s to sliko. Čemu je še na svetu? Kaj še vedno ni dovršil svoje življenske naloge? Vsi trije sinovi so preskrbljeni. Premožni so in brezskrbno uživajo svoj kruh, ki ga jim je preskrbel kot dober oče. Otroci pa so samo-pašni, nehvaležni, in skoro bi ga že bili pozabili, da ni tako previden, preudaren ter moder. O, Koščak je še vedno lastnik dvonadstropne, ne-zadolžene stare meščanske hiše, ki je ne izroči nikomur, dokler ga ne poneso iz nje! Tudi prihranke ima, ki zanje nihče ne ve. 2e zavoljo hiše in denarja mora živeti, da ju upravlja. Prijeten posel je to. Res, osrečujoča je zavest, da imaš denarja, denarja! Zavidajo ti ga, ako že samo slutijo, da ga imaš. Denar odpira ves svet in vsa srca! Zato ga Koščak spoštuje globoko, iskreno, brez pridržka. Cul je nekoč: Skopuh! Prezirljivo se je nasmehnil. — Je skrbno varčevanje skopost? Sosedje so pač grdi zavidljivci. Stari Koščak položi molitvenik na polico pri oknu, se trudoma dvigne iz naslanjača in stopi k čr-vojedni pisalni mizi s premnogimi predali. Vzame ključ iz žepa na telovniku, odpre srednji predal, pobrska za ključem, odklene druga vratica, poišče za njimi spravljeni ključek ter odpre ž njim majhno, v njem skrito predalce, pritisne na mal gumb in dno se dvigne. Po vrsti je ponesel k obrazu tri hranilne knjižice: vsako je odprl in strmel vanjo. Brazde in brazdice na obrazu so mu drgetale. "Za nekaj let Izgubljeni sin pred vratmi Dobrote in Usmiljenja. je še," je mrmral vase; potem je vse Pospravil in pozaklenil. Sklenivši roke na hrbtu se je sprehajal po sobi. Zdajci mu zastane korak. Nagne se naprej, si ogleduje obuvalo, razklene roke in se grabi za gube na hlačnicah. Odide k oknu in sede v naslanjač. Z dlanjo gladi hlačnice nad kolenoma, gori in doli. Trga za blago, izčupa z nohti vlakno in še eno ter otresa, zmajevaje z glavo, niti s prstov na tla. Pazljivo ogleduje rokav na suknji. — Glej, kako se svetijo komolci, na desnem so popustili šivi! Za pestmi je blago pre-goljeno, podloga je kar raztrgana. "Razcapan kakor prosjak!" potoži naglas. "Nekaj je treba ukreniti," doda po kratkem premisleku. Zopet se dvigne in gre k pisalni mizi z neštetimi predali, na kateri je poleg velike pisalne garniture z lončki za črnilo in pesek tudi kot pest velik zvonec iz medenine. Pozvoni enkrat, dvakrat, trikrat. Služkinja v belem predpasniku nad širokim krilom, postarna, malo naglušna, stopi v sobo in si briše z dlanjo usta. "Tri dopisnice mi prinesi!" je zavpil starici na uho. Dvakrat ga je preštel, preden ji je izročil drobiž. Počakal je ob oknu, da se je vrnila z dopisnicami. "Čez pol ure pridi, da odneseš v nabiralnik!" ji je dopovedal ter ji pokazal vrata. Koščak je sedel k mizi in napisal na dopisnice najprej naslove svojih treh sinov: Franca, Antona in Rudolfa. Na drugi strani je napisal vsem trem do besede enako vabilo: — Dragi moj sin. Za četrtek popoldne ob štirih Te nujno vabim na važen družinski posvet. Tvoj Te ljubeči oče . . . Baš je skončal, ko je vstopila služkinja. Stari je nasul peska iz lončka, otresel dopisnice ter jih ji izročil. Nemiren je hodil po sobi. — Ali je kaj zagrešil pred svetom, pred lastnimi otroki — pred samim seboj ?" "Ti povej!! in ustavil se je pred sliko v črnem okviru na steni. Mladosten, ženski obraz, poln toplote in miline je žalostno zrl na starčka, ki je sklepal roke in jih prožil k podobi kot v molitvi. "Draga, nepozabna moja Ana," je povzel z drhtečim glasom, "ti predobra, ti blažena med blaženimi. Kako težko si se ločila, v kakšnih telesnih in duševnih mukah . . . "Kaj bo z otroki!" si trepetala še v poslednjih trenotkih. Prisegel sem ob tvoji smrtni uri, da bom skrbel zanje po vsej svoji moči. Veselim se, srečen sem, ker mi je vest čista. Vprašam te: Ali ne smem žeti sadu svojega dela? Po tolikem trpljenju, po tolikih in težkih urah osamelega življenja? Kar hočem, je neznaten nič, samo malenkostno priznanje za težko butaro skrbi, ki sem jo prenašal zaradi sinov, da sem jih vzgojil do dobrega kruha. Kot nož mi pa reže srce, da moram otroke opominjati na dolžnosti . . . Elagor Ti, stokrat blagor, da vsaj tudi Tebi ni dano, da bi uživala sad, ah pregren-ki sad otroške nehvaležnosti . . ." Slika je molčala. Starec je zahlipal in si zakril obraz. Točno ob štirih sta prišla in se ustavila pred očetovo hišo sinova Franc in Anton. Obilni Franc z roženimi naočniki, bančni uradnik, je ves zasopljen govoril Antonu, suhemu višjemu vladnemu uradniku z globoko plešo ter mu dopovedoval važne stvari. Anton je s srebrom okovano palico ljuto vihtel po zraku. Izza vogala se tedajci pojavi še tretji najmlajši, zajetni brat Rudolf, trgovec z debelo zlato verižico preko telovnika. "Kaj se kregata?" ju je pozdravil smeje. "Meni se kar zdi, kaj bo, ko vidim tudi vaju. — Stari je lisjak, pravim. — Kdo bo dal več?" "Nikar se ne šali," ga je posvaril najstarejši Franc. "Oče je čudak. Ako bomo nespametni, nam jo pošteno zagode." "Res je," je dejal Anton in se zagledal v prag hiše. "Nič ne bi ugo- varjal, če bi stari res trpel pomanjkanje." "Morda pa gre za kaj bolj važnega .. . Slab je oče in bojim se, da se ne pripeti kaj hudega." Franc je zavil oči. "Saj ima še denar! Pojmo, da ga nam razdeli," se je posmehoval Rudolf. "Hitimo, čas je zlato." In stopil je v hišo, brata za njim. Šli so, hiteli so po kamenitih stopnicah v prvo nadstropje; koncem hodnika je pritisnil Rudolf na gumb pri vratih. Čakali so in zvonili, da so priklicali služkinjo. Kako se jih je razveselila starka — kar ploskala je z rokami, kakor bi pozdravljala svojo lastno deco. Vsa srečna je odvedla sinove k očetu. Stari je sedel pri oknu. Ko je ugledal svoje sinove, se je mukoma dvignil. Blagoslovil jih je kot svetopisemski oče. Prvi je sam sedel za mizo, nakar je čestitljivo pokazal na ostale prazne stole ter povabil goste. da sedejo. Sinovi so posedli, drug drugega niso pogledali. Molčali so. Stari je ostro motril zdaj tega, zdaj onega; trkal je s kazalcem ob mizo. "Veseli me vaš obisk, dragi sinovi," je povzpel z raskavim glasom. "Vedite, da vas tudi dobra naša mati posluša." Sinovi so se okrenili proti steni s sliko v črnem okviru. "Še bolj me pa veseli," je nadaljeval oče — in že se mu je tresel glas — "da ste se tako točno odzvali mojemu vabilu. Vem, da vas je privedla samo velika skrb," — besede so postajale zopet trde — "kako je z očetom, ker ste tako točni." Sinovi so se spogledali. Franc je kimal. "Kar povej, kaj bi rad, dragi oče! Iz srca radi ti ustrežemo. Ali nam poveš morda kaj važnega?" se je prostodušno oglasil najmlajši Rudolf. "Imam še mnogo posla. Kar povej, meni se namreč mudi v trgovino." Oče ga presunljivo pogleda in reče trpko: "Tako govoriš ti, ki si najmlajši. In skoro prav je tako, zato si pa mlad. Res, veliko je še življenja pred teboj, saj si jedva trideset in pet, se mi zdi. Mudi se ti! 2al, se meni zaradi tebe ni nikdar! Nočem vas zadrževati — vem: posli, ljubljene družine —. Prav na kratko vam povem; poslušajte me." Rudolf ga je prekinil in se opravičil, da ni mislil nič hudega. "Mlad si, sem rekel!" je povzdignil oče glas. V očeh mu je vzplam-tela medla iskra. "Vse vas še izmo-dri neprijazna življenska usoda, tako vam povem. In nič se vam ne bo mudilo, kakor se meni ne, ki se mi godi, kakor se mi." "Kaj ti je, oče? Ozlovoljen si. Jaz vendar nisem povod tvoji slabi volji! Sem kaj zakrivil? Povej!" je Planil v besedo Franc. "Morda celo jaz?" se je oglasil Anton, se nagnil preko mize in ponudil očetu etui s smotkami. "Vsi ste enaki," se je nasmehnil °če; vzel je smotko in odščipnil s črnimi kočniki konico. Sin Rudolf .le hitro skočil izza mize, stopil k očetu in mu jo prižgal. Franc je Prinesel pepelnik s pisalne mize. Starec se je režal. Puhnil je oblak dima v strop. Sinovi so molčali in °če je spregovoril počasi, v presledkih, toda tehtno in pomenljivo: "Povabil sem vas, dragi sinovi, na važen družinski posvet. Tako redkokdaj vas vidim . . . Sicer ne rečem, da ne bi zmogel sam, saj je hiša, ki sem jo priženil in ki sem jo prenovil od vrha do tal z žulji teh-le rok, še nezadolžena. Toda, koliko donaša ta zidina? Najemnine je komaj za vsakdanjo, skromno hrano, za obleko ne ostane ničesar. Vem, da vam je čast in dobro ime rodne hiše pri srcu in da bi nikdar ne dopustili—. Dom, kjer je tekla vaša zibelka, kjer ste preživeli najlepše dni, svoje mladost, vaša hiša, iz katere ste zleteli kot čili sokoli v svet, seveda pod pokroviteljstvom dobrega očeta, ki vam je vsem preskrbel ugodno, zavidljivo eksistenco, ta naša domačija mora ostati neomadeževa-na. Vprašam vas. Ali jo naj zadolžim zaradi — cap?" "Ne!" so viknili sinovi. "Sem si takoj mislil," je nadaljeval oče z lokavim 'pogledom. "Toda nujno, nujno potrebujem novo obleko. Poglejte me! Še k maši ne morem več. Odlašal sem do skrajnosti. Cujte! Hočem, da mi v teku tedna, do druge nedelje kupite novo oblačilo, sicer —!" Odsekal je rezko, ukazujoče, grozeče. Smotka je žarela v oblakih kot vrh gore Sinaj ob desetih zapovedih. Sinovi so poskočili na noge. "Dovolita brata, da povem kot prvi svoje misli," je miril najstarejši. Stopil je k očetu in dejal očitajoče : "Papa, ti si krivičen! Že davno sem uvidel, da si potreben novega oblačila. Toda upal se nisem, da ti ponudim novega; bal sem se, da te užalim —. Jaz sam ti ga kupim!" "Jaz tudi! S krojačem sem se že dogovoril. Jutri!" In sin Anton je molil očetu desnico, ki je pa oče ni pogledal. "Jaz jo vam pa jutri kar prinesem, saj jih imamo na zalogi. Malenkost !" se je smejal Rudolf. "Človek je res udarjen s slepoto." "Preveč, preveč, ljubi sinovi! Kam naj s toliko oblačili!" je javkal stari. "Predobri ste, preuslužni, — kdo bi si mislil. Le spoštujte očeta in mater, če hočete, da se vam bo dobro dogilo na zemlji. — Poglej mati, —" okrenil se je k sliki v črnem okviru, "poglej svoje dobre sinove, kako skrbe za očeta. Blagoslovi jih . . ." Kot bi izzvenela toplota in milina raz materin obraz v pridušen krik; groza in trpljenje sta odsevala iz lepih, čistih oči. Sinovi so potepali oči v tla. Oče je otrnil ogorek s smotke in jo položi) na pepelnik. "Vidite," je dejal, "tudi mati je zadovoljna z vami. Mislim, da zadošča ena obleka, predobri otroci. Bog vas blagoslovi. Na svidenje." Poslovili so se. Prišedši pred hišne duri, so sinovi postali; drug drugemu so, zatopljeni v globoke misli, zrli preko rame. Mimoidoči so se nejevoljno umikali zamišljeni trojici s hodnika na cesto, dolf: "Pameten je oče. Saj res ne Tedaj se je oglasil najmlajši Ru-potrebuje kar treh oblek naenkrat. Ti Franc, kot najstarejši, imaš vse pravice in menda tudi prvenstvo do dediščine. Kar ti kupi obleko." "Tak si!" se je ujezil Franc. "Sladkaš se staremu kot najmlajši in najljubši, ne storiš pa zanj ničesar. Zakaj je ne bi kupil — ti?" "Kaj bi zalezovala dediščino!" se je strogo oglasil Anton. "Ce bi vaju čul oče--. Poslušajta. Dobro vesta, da sem izmed vseh jaz še najbolj reven. Toda ne lamenti-ram, tak sem. Svetujem dogovor: Obleko kupimo — samo eno. Blago izbere Rudi kot trgovec, Franc, ti naročiš krojača — Račun plačamo po enakih delih. — Če naposled ni drugače, ponesem izgotovljeno obleko k očetu — jaz." Hinavsko je zasukal oči. "O ne, tega pa že ne!" Glej ga, kako je pameten!" sta se razvnela Franc in Rudolf. "Vsi plačali, vsi prinesli!" Anton se je vdal. "Pa dobro, meni je tudi všeč." Malomarno je zmajeval z rameni. "Složni smo! Bratca, saj razumeta, kaj je ultimat! Obleko moramo kupiti, to je kot pribito. Da bo pa pri tem imenitnem opravilu zaposlen tudi Anton, predlagam: Jaz kupim blago, Franc naroči krojača, obleko ponesemo k staremu skupno. Da bo slavje veličastnejše, bo ogovoril očeta Anton, ki je študiran. — Slavnostni nagovor v pesniški obliki je tvoja naloga, brat Anton." Rudolf se je prisrčno zasmejal. "Šalo vstran! Prebridka je resnica, da smo prav veliki bedaki," je tehtno poudarjal Franc s skrbnim obrazom. "Staremu, ki ima veliko hišo in kup denarcev, moramo kupovati oblačila. Mi, ki sami nimamo ničesar! Fej! — Toda pomislite!" Glas se mu je nižal. "Ne moremo drugače. Mar sta že pozabila, kako nas je ugnal pred tremi leti? Ko si je stari skopuh izposodil v posojilnici natančno do beliča toliko, Božja izseljenca na poti v egiptovsko tujino. kolikor so veljale — o Bog! — ene uboge hlače? Z notarskim pismom Se je posojilnica potem še vsedla na hiso — na našo domačijo ..." "Sramota!" Anton je posinel. "Grdobija!" se je razsrdil Rudolf. "Imeli smo sitnosti, potov in stroškov, da smo zbrisali ta madež s hiše- Sta zadovoljna zaradi oblačila?" "Kakor smo se domenili." "Mož beseda." Bratje so si stisnile roke, se poslovili in razšli.-- Tam gori, v prvem nadstropju, nad razhajajočo se trojico se je na-lahko in oprezno zaprlo okno.--- Stari nocoj ni legel spat. Globoko upognjen je, ustavljaje se pred podobo v črnem okviru, hodil, begal iz kot v kot. Pretil je otožnemu obra-zu na steni, stiskal pesti; zbežal je v kot, pa se zopet vrnil ves skesan, pokleknil pred podobo, sklenil roke in glasno prosil odpuščanja. Molil je, klel in se jokal. Noč je kopičila nanj goro črnih sluten j. Opolnoči je bled in šibečih se nog planil v sobico, kjer je počivala služkinja. Zvonil ji je nad glavo in jo prebudil iz spokojnega sna. "Vstani! Pokonci!" Prestrašena je gledala v njegov prepadli obraz z razprtimi očmi, iz katerih je plala divja groza. "Vstani! Pomagaj, da odženeva smrt!" je vpil kot blazen. "Takoj, takoj! Gospod, molite, nikar se ne bojte, saj je Bog z nami. Že pridem." Mirila in tolažila ga je kot otroka. Molila sta: Oče naš. Proti jutru se je pomiril. In pomagala mu je v posteljo, bodreč ga, naj zaupa v Boga. Z molitvenikom v roki je za-tisnil trudne oči. Ko je prišel popoldne krojač, ga je napodil. Sedel je za pisalno mizo, premišljeval in pisal. —-- Sinove je silno zaskrbelo; šli so drugi dan in so obiskali očeta. Ležal je v postelji. Ni dvignil rok, da blagoslovi otroke, ampak je okrenil obraz k podobi na steni; tja so se ozrli tudi sinovi. Sinovi so gledali, gnani po nevidni moči. Toda mrena jim je zameglila pogled, zato niso videli, kako so materine oči zasenčile dolge trepalnice. Ni jim bilo dano, da bi gledali sončno čisto solzo, ki je kot žarek zdrknila po materinem lepem licu. In — ali se ne odpirajo ustnice kot goreč kelih cvetice? Zdaj — zdaj bo izpregovorila ... "Podobo doli!" Oče se sunkoma zravna pokonci. "Kaj ti je oče? Ne vznemirjaj se zaradi te neme slike! Bolan si," ga je miril najstarejši. "Ha, zaradi neme slike! Saj govori! Podobo vstran! Tu v hiši govorim in zapovedujem samo jaz!" Sinovi so se vprašujoče spogledali, toda nihče se ni premaknil z mesta. "Bom pa sam!" Oče je vrgel odejo vstran in šel polnag, omahujočih korakov k steni -s podobo. Ze je razširil roke, da sname sliko, ko se opoteče. "Zopet prosjačiš? Ne uslišim te, nikdar jim ne odpustim!" je vpil hripavo, se opotekel, lovil po zraku in padel vznak z glavo ob tla. Sinovi se niso vznemirjali Franc je šel po zdravnika, Anton in Rudolf sta pa sedla za mizo in molče opazovala ženo, ki je prinesla mrzle vode in močila ž njo očetovo glavo. Starega Koščaka niso mogli prebuditi k zavesti. Naslednji dan je umrl. Sinovi so hiteli z zapečateno oporoko, ki so jo našli v pisalni mizi, k prvemu notarju. Medpotoma so molčali. Z uradnim, enoličnim glasom je bral notar: "V imenu Boga Očeta, Sina in sv. Duha. Pri popolnoma zdravi pameti in razumu odrejam svojo poslednjo voljo. Hišo darujem ter izročam v last mestnemu zavetišču za onemogle. Z dohodki iz hiše naj se oskrbuje najbolj potreben, od otrok zapuščen oče. Sinovi hiše niso vred-in in ne potrebni. Če jih že ščiti zakon, jih naj ščiti v imenu matere. Opravo naj vzame služkinja Neža ter še pet tsoč naj dobi iz hiše, ker mi je gospodinjila več kot trideset let. Amen." Modri — predstavniki svetske modrosti klonijo pred božjo Modrostjo — VALERIJA Nadaljevanje lanske povesti. — Waal — I. P. Deveto poglavje ' , REŠEN CARSKE slavnosti so se bile približale. V dveh dneh so imele začeti. Tega popoldne je bila Valerija zopet odšla na stopnice na dvoru. Ali najsi se je trudila, kolikor hotela, očeta ni mogla opaziti nikjer. Je-li bil obolel? Morda je že mrtev, morda je že izdihnil pod groznim trpinčenjem paznikov? In če je bolan? Kdo mu streže, kdo ga pazi? Mogoče umira od lakote in žeje? Srce se je stiskalo deklici pri teh mislih. Dve uri je strmela in iskala očeta in krenila nato žalostna proti domu. Jokaje je šla po stopnicah ne meneč se za ljudi, ki so s sočustvujočo radovednostjo gledali zanjo. Tu jo je srečala Rustika. Pod pretvezo, da pobira treske, ki odpadajo pri delu, je znala vrla žena premotiti paznike, da so ji dovolili vhod v zidišča in je donašala tako kristjanom skrivaj pomoči. In če jo je včasih odgnal paznik z bičem, mu ni ostala vročekrvna žena vsaj odgovora dolžna. Ko je bila slišala sedaj Valerijo, kako ji je tožila, se je prijela za glavo. Zamislila se je. Vedela je, da predvsem skrbno pazijo ravno na Rufina. Kaj naj stori? Misel za mislijo se ji je podila po glavi. Deklica jo je v nemi tugi motrila. Hipoma se je zjasnilo lice Rustiki. Oči so se za-svetile, hudomušen nasmeh jih je zaigral krog ustnic. "Tako pojde," se je zasmejala. "Lepa šala bo, treba počakati le, da se zmrači. Ce se mi posreči, boš pred polnočjo ... Ne, sedaj nimam časa. Moram prevdariti to s svojim možem. Ti še ne veš, kak zvijačnež je", je nadaljevala. "Toda sedaj z Bogom in upaj!" Valerija se ji je vdano zahvalila in ji vročila zlat, da kupi očetu kaj okrepčila. Bil je poslednji. V istih časih niso smeli tovorni vozovi voziti čez dan, in tako so do-važali tudi gradivo za stavbo po noči. Na to se zanašaje je delala Rustika svoj načrt. Njen mož je bil znan s temi vozniki in bi ji znal oskrbeti enega ali drugega, ki bi prevzel za eno noč mesto njega prevažanje. Rustika je hitela domov. Dobila je Mincija pri delu. Dol-bel je ravno okoren napis v nagrobno ploščo. Ruštika se je začela šaliti z njegovo umeteljnostjo. "Kar nič me ne zaničuj," je dejal Mincij, "ti bi še takega ne napravila. Povej mi raje, kaj te je privedlo že zdaj domov." Rustika mu je obrazložila svoj načrt in Mincij je bil k si-eči zadovoljen. Mož je odšel iskat voznikov, Rustika pa se je vrnila pobirat treske. Cesar Konstantin sprejme krst in Kristusov križ. Prizor se je vršil v času te povesti. Ko se je za nekaj ur potem pomikala cela vrsta voz v zidiški prostor, je sedela na enem teh vozov Rustika z vajeti in bičem v rokah, ogrnjena v surov plašč, pokrita z mogočno, rdečo frigiško kapo, kakoršno nosijo še dandanes rimski vozniki. Ob sebi je imela orco (posoda) vina. "Oho", se je oglasil zaničljivo stražnik, stoječ z gorečo bakljo ob vhodu, "Amaconka na vozu? Ali, to ne gre! Kje je voznik?" "To vprašam tudi jaz," je odvrnila drzno Rustika. "Krava! Je že dobil kak groš, zdaj ga ne bo vso noč. Kdo ve, kje smrči." "Aha ,torej mesto moža si tu", se je norčeval uradnik; "bomo že videli, da mi ne vnašaš kaj za kristjane." In uradnik je dvignil bakljo. Rustika pa je popadla vrč in ga dvignila : "Lejte jo no, pijavko! Kaj bi mi še olje rad spil. Svoj rdeči nos ne-si v kov, tam ti ga prekujejo, pa si kupi za drobiž vina." S temi besedami je pognala konja. Vozniki so vdarili v smeh. "Te babe onstran Tibere so vragi !", je mrmral osramočeni stražnik. Prišedši do mesta, je popustila Rustika voz, odpela svetilko z voza in odšla iskat Rutina. Našla ga je tresočega se v mrzlici na golih tleh. Pokrit je bil za silo s strgano plahto. Zdelo se mu je, da mora umreti. Misli na hčer, katero bi neizrečeno rad videl še enkrat, so ga dramile. Tu je zagledal naenkrat v svitu luči Rustiko. "Tvoja hči te pozdravlja," je šepetala in prislonila posodo z vinom k njegovim ustnicam. Staro falern-sko vino je okrepilo nekoliko bolnika. "Ali čutiš kaj moči?", je prašala nato. "Mudi se, vse je pripravljeno za beg!" Tako govoreč, mu je pomagala na noge, potisnivši mu kapo na glavo. Ogrnila mu je plašč, upihnila svetilko in ga previdno vedla k vozovom. S par besedami je pojasnila nato voznikom položaj. Poznali in čislali so Rufina in vsi so bili zadovoljni. Njen voz je bil prazen. Rufin ga je zasedel. Rustika mu je se šepnila, da najde Valerijo pri Ireni. Vozniki so nato pognali. Na križišču so vozniki Rufinu pomagali stopiti z voza. Premišljujoča kristjana — Mihelangelovo delo. "Vedno si imel dobro srce z reveži," mu pravi eden izmed njih, "skrbel si, da nam ni manjkalo kruha. Tvoja soproga pa se ni sramovala stopiti v revna naša stanovanja, kadar smo bili v potrebi. Zato smo ti radi pomagali pri begu." In prisrčno so mu stiskali roko pri slovesu. S trepetajočim srcem je strmela žena za odhajajočim. Sedaj so prišli k vhodu. Rustiki je srce zaigra- lo sreče: Rufin je bil prešel srečno. Sedla je na zadnji voz. Stražnik je bil medtem premotril voz za vozom. Rustike ni bilo. Tu jo je vgledal pri vozniku na zadnjem vozu. "To je od vraga", je vzkliknil. "Kako pa prideš sem na zadnji voz, ti čarovnica? Kdo je vozil tvoj voz?" "Če vojaki in gosi lahko hodijo drug za drugim," odvrne Rustika. "ali meniš, da moj konjiček za to ni dovolj razumen?" "To je le čudno. Saj sem pazil, a vsak voz je imel svojega voznika!" "Moje vino ti je šlo v glavo. Glavo stavim, da ne bi ločil senatorja od voznika!" "Vrag vzemi tebe in tvoje vino in senatorja!", je klel za odhajajočimi stražnik. Rustika pa se je obrnila in zakričala: "Lejte ga no! Kako govori o senatorjih zaničljivo. In vendar ni še dolgo, ko je odpiral vrata senatorju —" "Vrata senatorju?", je mrmral stražnik. Ali njenih besed ni umel. In bila je že predaleč, da bi jo bil poprašal . . . * * * V tem se je bil privlekel Rufin do Ireninega stanovanja. Po dolgem se mu je posrečilo zbuditi zaspanega vratarja. Boječ se, da ne bi preplašil v takem oblačilu preveč svoje hčere, je rekel, da je sel, odposlan k Ireni. "Matrono Ireno," je odvrnil sluga, "so danes carski biriči zaprli." "In moja hči ?", je prašal prestrašen Rufin. "Kaj se jaz brigam za tvojo hčer?", je odvrnil nevoljen vratar in zaloputnil vrata. Rufin je mislil, da omahne na cesto. Kaj je hotel misliti drugega, kakor, da se hoče osvetiti Heraklij njegovi hčeri. In jutri, ko opazijo njegov beg, je ona izgubljena. Kako se je bil veselil snidenja in zdaj tolik preobrat. Nekaj časa je stal kakor prikovan na mestu, nato pa se mu je zazdelo, da je najbolje, da se vrne nazaj, odkoder je pobegnil. In zopet je stopil skušnjavec k njemu in mu šepetal: "Zdaj imaš, zdaj veš! Vse je le slučaj!" Rufin je mislil, da mu je ponore-ti. A le za hip je zbegala preizkušnja to bolno, izmučeno srce. Ozrl se je proti nebu. Kot še nikoli, so gorele nebesne luči in bile svetle in jasne kakor na dlani. Rufin je zašepetal: "Ne vedi me v skušnjavo!" In kakor od Boga poslana, se je pojavila ta hip pred njim Rustika. Ko je slišala, kaj se je bilo zgodilo z Ireno, je sicer zakrvavelo tudi njej srce. Vendar pa je dejala in tolažila sebe in Rufina, češ, da Valerije ni bilo bržčas doma. Nocoj naj Rufin prenoči pri njih. Jutri hoče že izslediti Valerijo. Rufin ji je sledil brezvoljno. Rustika ga je morala podpirati. Bledel je. Venomer je govoril: Kako že? Da, da! Zgodi se Tvoja volja Gospod, zgodi se —-- * * ♦ Ob istem času se je pomikal temen človek proti carski palači; in spel po stopnicah k vhodu. Pod plaščem je prikrival nekaj. Ali najbolj čudno je bilo, da ga straže vkljub pozni uri niso zadrževale prav nič in so ga nemotenega pustile do carskih soban. Maksencij ga je pričakoval v družbi čudno oblečenega človeka z orijentalskim obličjem in veliko fri-gijsko kučmo, iz pod katere so se vsipali kodrasti lasje na hrbet in rame. "Prinašaš?", je prašal mrzlično radoveden Maksencij. "Ni še okusil mleka!" je odvrnil prišedši in položil novorojenčka na mizo. Ta je strmel s čudnim pogledom na mlado bitje in se obrnil k orijen-talcu: "Ali naj začnemo?" — Uro pozneje je zapustil isti temni človek palačo. Krenil je bil proti Tiberi. Maksencij pa je spal mirno. Znamenja v drobovju novorojenčka so bila najizbornejša, kakor mu je bil poročal magijec. V okraju onstran Tibere pa se je bilo tisto jutro nekaj zgodilo. Našli so nekega moža in neko novorojeno dete na cesti umorjena. Tudi so slišali ljudje tisto noč nekak šum, kakor, da se kdo bori. Slišali so skrivnostne besede: "M—oje diete zaklati — plačati cel zaslužek!" Nekateri so celo čuli imenovati cesarjevo ime — To je napotilo pretorja, da ni stvari preiskoval dalje . . . (Dalje prihodnjič) REV. SIMON LAMPE, O.S.B. -- 70-LETNIK P. Hugo ■pvNE 5. dec. 1865. se je železniškemu čuvaju Lampetu na Brezovici pri Ljubljani narodil sinček. Ko bi bil oče takrat videl, kaj bo enkrat iz tega novega muzikanta v družini, bi bil od samega veselja tisti dan pozabil na oni lopar, s katerim železniški čuvaji dajejo vlakovodji znamenje, da je proga prosta in varna. Kajti ta njegov sinček je danes patrijarh slovenske misijonske zgodovine. S sedmim križem se je 5. dec. srečal med ameriškimi Indijanci v Red Lake, Minn., kjer upa letos proslaviti petdesetletnico svojega misijonstva med Indijanci. Zlatega misijonskega jubileja ni obhajal še noben slovenski misijonar, pa tudi malo misijonarjev drugih narodnosti. Sinovi staršev s tako borno plačo kot jo imajo starokrajski železniški čuvaji, se težko povspno do duhovskega stanu. Najbrž bi bil tudi naš kranjski Janezek — ali kako mu je bilo že po krstu ime, ker Simon je njegovo samostansko ime — postal kak "ajzenponar", da mu ni nedoumna božja Previdnost utrla poti do Gospodovega altarja. Desetletnemu je umrl skrbni oče, rednik družine. Mati se je z otroci preselila najprej na Vič pri Ljubljani, nato pa v mesto. V tamkajšnji mestni šoli na Grabnu so ga nadalje likali. Dobra vzgojitelja in blaga moža, Rev. J. Rozman, šentjakobski župnik in znani mladinoljub Bahovec sta mu bistrila duha in plemenila srce. Za njegov želodec je bilo pa bolj slabo poskrbljeno. Zanj pač ni veljal latinski pregovor, ki pravi, da poln trebuh ne študira rad. Lahko bi bil dostavil, da prazen še nerajši. Pa so mu dobra srca tudi iz te zadrege pomagala. Vincencijeva konferenca mu je priskrbela hrano v takratni "Kravji dolini' kjer so se osmiljenke za take revške zavzele. In ne samo hrano je dobival tam, ampak tudi vzgojo. Njegov in njegovih tovarišev nemaničev domači učitelj je bil blagi kanonik Gogala, ki je bil na smrtni postelji imenovan za ljubljanskega škofa. Ta in pa velik dobrodelnik Laschan vitez Sol-stein sta ga spravila v Marijanišče. Tako je bil tudi telesno oskrbljen, da se je mogel posvetiti knjigam, katerih velik prijatelj je bil in je še danes. Tu je ostal do svojega odhoda v Ameriko. Za Ameriko ga je navdušil Very Rev. Jos. F. Buh, ki se je 1. 1883. mudil v domovini, da nabere kaj novih sodelavcev. Z njim je prišel v to deželo nadaljevat svoje študije. Kot več drugim slovenskim dijakom tistih let, so tudi njemu oo. benedikti-ni nudili zatočišče in dali priliko za nadalj-ne izobraževanje. Njega je Msg. Buh vtaknil v St. John's opatijo v Collegeville, Minn. Tu je z več drugimi dobil poklic v benediktinski red, kateremu je zvest ostal. Kot Fr. Simon je bil 4. jul. 1884. preoblečen. Leto pozneje S. jul. 1885 je napravil neslo-vesne obljube. Ker je v šoli kazal posebni dar za je'zike, kar je pri Slovanih navada so ga določili za indijanskega misijonarja, za katere so bili benediktini v zadregi. Še tisto leto po neslovesnih obljubah ga je opat poslal za. prefekta v indijansko šolo White Earth, Minn., kjer se je z Baragovo indijansko slovnico in besednjakom v rokah pridno poprijel učenja čipevščine. Obenem je študiral bogoslovje. Dne 25. okt. 1888 ie naredil slovesne redovne obljube in bil 1. nov. istega leta v St. Cloudu posvečen v mašnika. Svojo novo mašo je zapel 5. nov. v naistarejši slovenski naselbini pri sv. Štefanu" v Broackway, Minn. Pridigal mu je rojak Rev. Ciril Zupan, O.S.B., starosta slovenske duhovščine v Ameriki, dolgoletni slovenski župnik v Pueblo, Colo. Takoj nato je zopet šel med Indijance in ves čas med njimi misijonaril. Njegova prva postaja je bila Red Lake, Minn., ki bo menda tudi zadnja. Z dvema sestrama be-nediktinkama je odšel tja in se z mladeni-ško silo lotil težkega dela. Postavili so novo cerkvico, misijonski stan in šolo s sesternim domom. Vse iz hlodov. V šoli so imeli kakih 40 indijanskih otrok, ki so jih morali vzgajati in preživljati. Odtod je izletaval na številne podružne misijone, tudi po stotine milj daleč. Tu je ostal do marca 1896, ko mu je bil poverjen indijanski misijon v White Earth, kjer ni bil več tujec. V tej rezervaciji je bilo kakih 5000 Indijancev oz. polindijan-cev. Tudi to je bil še pravi misijon z mnogimi podružnicami, milje in milje vsaksebi raztresenimi po prerijah, preko katerih so bile najboljše prometno sredstvo noge. Tu je v zimskih dneh, ko je termometer kazal 20 — 30 stopinj pod ničlo, užil mnogo mraza. A bil je mlad, poln svežih sil in navdušenja za svoj poklic. Ostal je tu štiri leta. S 1. majem 1900 je prevzel indijanski misijon v Bealieu, Minn., z njegovimi podružnicami. Sledeče leto je obiskal domovino, kjer ga je koprneče čakala njegova poštama mamica, ki ga kot duhovnika še ni videla. Genljivo je bilo svidenje. V prvem trenutku ga ni poznala, ko ji je bradat stisnil roko. Še genljivejši je bilo slovo. Prvikrat in zadnjikrat se je sestal ž njo kot duhovnik. V Beaulieu je ostal do oktobra 1905., ko je bil prestavljen v rezervacijo Colquet nad Duluthom, kamor je že iz Red Lake hodil na misijon. Tod je našel vse polno sledov naših starejših indijanskih misijonarjev: Barage, Pirca, Skale i. dr., ki so med ljudstvom še v prijetnem spominu živeli. Od časa do časa je delal daljša misijonska potovanja v daljavo od 150—180 milj. Tu mu je velikanski gozdni požar, 12. okt. 1918, uničil cerkev in hišo ter domala vse, kar je bilo v njih. Deloma z zavarovalnino, deloma s prostovoljnimi darovi je oboje znova postavil. V tolažbo in pomoč mu je na dveh zadnjih misijonskih postajah bilo, da mu je rodna sestra Ana, ki jo je 10. maja 1900 dobil iz domovine, gospodinjila in ljubeče delila ž njim osamljenost indijanskih rezervacij. Po 18. letih delovanja v Cloquetu je bil prestavljen na svojo prvo misijonsko postajo, ki jo je kot duhovnik oskrboval, v Red Lake, ki je med tem zelo vzcvetela. Katoliških Indijancev šteje 950 duš. Pro-testantov-episkopalcev je 380. Paganov pa še kakih 200. Enajst sester benediktink vodi šolo in sirotišče s 160 otroci. Za misijonskega pomočnika mu je Rev. Florijan Ločnikar, O.S.B., nečak slovenskega opata Rt. Rev. Bernarda Lačnikarja, O.S.B. iz Bitenj pri Kranju, ki mu pomaga nositi breme misijonskega dela, pod katerim se njegove izžete rame že šibijo. Upamo pa, da se bota z misijonskim Abrahamom še med Indijanci srečala. Potem bi pa želeli, da bi se vrnil v opatijo. Pa ne v popolni pokoj, ampak na novo delo, ki je bo težko kedo drugi izvršil. On je priznan strokovnjak v indijanščini, zlasti čipevščini. Že rajni Rev. Krizostom Verwyst, O.F.M., znani Baragov življenje-pisec, ga je kot takega visoko cenil. On se je spravil na nov obsežen indijanski slovar. Celih 20 let je zbiral zanj besedni zaklad. Narasel mu je na pet zvezkov velike oblike s 100.000 besedi. Bil je že v dogovoru z Smithsonian Institution v Washingtonu, da ga bo izdal. A mu je smrt iztrgala pero iz rok. Pred smrtjo je ogromno delo izročil Rev. Lampetu, naj je on dovrši. Doslej mu misijonske brige niso dopustile, da bi se bil vsega temu delu posvetil. Le en zvezek je pregledal, popravil in pomnožil besedni zaklad. Vse drugo ga še čaka. Zato bi mu želeli miru v tihi opatiji. Ne samo svoie. tudi slovensko ime bi proslavil, ko bi mu bilo dano to veliko delo za izdanje prirediti. Za njegovo sedemdesetletnico rou iz srca častitamo in prosimo Boga, da kakor je v svojih misijonskih letih prekosil vse naše misijonarje, tako naj v svojih življenskih letih vse za seboj pusti, celo našega nestorja Pirca, ki jih je 93 dopolnil. DVA PRIJATELJA Iz naše vasi. — Zapisal Marin Miha. SAJ ju ne zagovarjam. Naša mati pravijo, da sta pretepača in pijanca; no pa naj bosta. Ampak, da sta tako zvesta prijatelja drug drugemu — in to že odkar ju ljudje poznajo — to se mi zdi imena vredno. Zato naj zapišem nekaj dogodb iz njihovega življenja. Že v šoli sta sedela oba skupaj in sta vse porednosti vselej napravila skupaj. Po gmajnah sta skupaj nastavljala tičem; skupaj sta kradla krompir po njivah, da sta ga pekla na paši. Pri vojakih sta bila skupno v isti vojašnici, da celo v isti sobi. Ko sta prišla od vojakov, sta se oba skupaj in obenem zagledala v tisto Miciko, ki je služila v gostilni pri Boltetu. In — čudno! — oba sta se spomnila isti dan in isto uro, da naj povesta drug drugemu, kako je s to srčno zadevo, ter sta res skoro v isti sapi planila na dan z novico, da bosta Miciko poročila. Ker pa po krščanskih običajih ne moreta dva ob istem času poročiti iste ženske, je v tem slučaju nekaj zastalo v njihovem življenju in nekako zajezilo dosedanji tok. 2e je bilo na tem, da bo šlo njih prijateljstvo v franže, pa je Micika sama presekala ta čudni vozel, da ni vzela ne Toneta ne Tomaža, ampak ongavega Joka, ki so rekli o njem, da je že enkrat nekoga ubil. Po Micikini poroki sta se oba — namreč Tone in Tomaž — drug drugemu zasmejala v obraz in planila v besedo: "Kako sva bila neumna! Zavoljo take naj bi se bila sprla, ki ubijalca jemlje!" Sta bila zopet prijatelja — Tone namreč in Tomaž — vendar nekaj je ostalo od tistih dni kot grenak spomin prav vedno njih duš; zlasti v duši Tomaža, ki se mu je zdelo, da je bil on v srcu Micike na boljem zapisan in da bi se tudi Micika ne bila odločila za ubijalca, ako bi ta hudimanov Tone ne bil prišel takole vmes. Je Tone čutil, da mu je Tomaž nekoliko gorak od tistega časa. Pa mu ni zameril, še manj pa, da bi prijateljstva bilo konec; le nekoliko zavaroval se je, kadar je bilo treba. Tako so nekoč fantje dobili "likof", ko so pri birmi streljali. V gostilni pri Dolinarju je bil plačan sodček piva in je natakarica hotela že nastaviti, ko se Tone spomni in vidi, da Tomaža še ni poleg. Hitro gre in zabrani, da ne prej, da Tomaž pride, "da bo tudi on deležen." In je bil deležen in še precej čez mero. Zvečer sta bila Tone in Tomaž zadnja, ki sta odhajala. Tone pa še ni bil izgubil pameti toliko, da ne bi bil vedel, česa je sedajle treba. Ko sta se prijela čez pas, da bi skupno lažje nesla pezo dneva proti domu, je Tone začutil v Tomaževem žepu nekaj trdega. Nož! In mu je pošepnil na uho: "Ti Tomaž, kaj je pa tole?" "Tole? Tole je pa moja tominska (tomiski nož)". "Ali bi mi jo posodil nekoliko?" In mu jo je. Ko je pa Tone imel "tominsko" v rokah, si je lepo počasi odpel telovnik in jo spravil v "fudro" v najglobokejši kot. Telovnik je potem zapel z vsemi gumbi prav gor do vratu in namežiknil natakarici: "Zdaj pa gremo!" Pojoč in ukajoč sta se odzibala proti domu. Drugi dan je natakarica prašala Toneta, čemu je to naredil z nožem namreč. Pa je mežiknil Tone: "Veš to je tako. Oni večer, ko smo šli od preje in sva sama kolovratila po ženski grapi, se je beštija Tomaž na-lepem spomnil, da bi Micika bila njegova in to že zdavnaj, ako bi mene ne bilo. Jaz sem pa rekel, da bi moja bila, ako bi njega ne bilo. In je začel segati v žep in bi me bil, da ga nisem o pravem času zgrabil za roko in mu zlepa dopovedal, da ni, da bi se "štihala" zavoljo punča-re ,ki je rajši imela ubijavca, nego poštenega človeka ... Od tedaj ga vselej vnaprej prosim za tominsko, da se nama ni treba po poti prepirati zanjo." Nekoč pa, ko je bilo na trati "žegnanje", se ga je tudi Tone nale-zel čez mero, ne samo Tomaž. In je Tone popolnoma pozabil na to, da bi se "zavaroval", ko sta odhajala. Bilo je tudi ponoči in tema, da nisi lastne dlani videl pred seboj. Pot je peljala skozi gozd. Pravzaprav niti pot to ni bila: ozka steza se je vila med debli dreves in med nizkim, precej gosto zaraščenim grmovjem. Se je zaletel Tone v kako drevo, zdaj zopet Tomaž, tako, da so se kar zvezde vtrinjale pred očmi. Kadar je butnila glava ob deblo, je vsak Križar — bojevnik za Kristusovo stvar se na poti v obljubljeno deželo odpočije pdi obcestni kapeli. zaklel, kot sta oba navadno klela: "Akra-biks!" Če pa nista zadevala ob drevesa, sta pač zadevala drug drugemu ob ramena. Tomažu se je to medsebojno prerivanje naposled zdelo preneumno in je zarezal nad Tonetom: "Akra-biks! Le kaj rineš v mene, ko da sem jaz berglja, da se opiraš nanjo, a?!" "Prav tako moram jaz biti berglja tebi! Akra-biks, da boš vedel!" Potem je Tone obstal in bulil v črno noč in razsodil takole: "Tomaž, glavo stavim, da sva zavila na napačno stezo. In ti si kriv, ker si vedno trdil, da je tod prav. Akra-biks, da boš vedel!" "Jaz kriv? Ti si kriv, ki bi me rad speljal na napačno sled." Na te jasne besede je Tone umolknil, a ne za dolgo. "Tomaž, napačno greva! In še rečem: napačno! Da boš vedel!" "Jaz pa rečem, da prav! Akra-biks ! In na miru me pusti in ne go-bezdaj! Če ne —!" "No kaj? No, kaj?" To je bilo Tomažu preveč. Obstal je, zaklel še enkrat in segel v kami-žolo, kjer je mirno ležala "tomin-ska". In "tominska" se je nenadoma zapičila Tonetu nekam gori za tilnik in oplazila še tako po strani preko levega ušesa, da so Tonetu naenkrat zasvetile vse zvezde in takoj nato ugasnile. Čudno temno mu je namreč postalo v zavesti in le še to je zagrgral: "Šema, Tomaž, kaj si napravil?" In se je zgrudil nekam ob pot, kjer je rastla praprot in robida. Tomaž pa je štorkljal dalje in godrnjal čez ljudi, ki so sitni in ne znajo držati jezika za zobmi... Ko je napravil kakih sto korakov, je obstal in zaklical: "He, Tone! Kje pa si?" Odgovora ni bilo. "Pojdi no, Tone! Saj to je prava pot. Ho!" V gozdu je bilo vse tiho; le sko-vir se je oglašal nekje v goščavi. "Bodi kjer hočeš! In hodi koder hočeš! Mi gremo naprej. Akra-biks! Šema, ki si! Ti, ne jaz! Da boš vedel !" Vso pot je še godrnjal nad Tonetom, in ko je po dolgih ovinkih vendarle prišel v domačo vas, je legel na svoje ležišče oblečen in v škor-njah. Smrčal je, a se je vendarle premetaval na ležišču in ni imel mirnega počitka ... Komaj je začel dan gledati skozi lino v opažu, se je zbudil in bil takoj svež in jasnega razuma... "Akra! Kaj se je zgodilo pravzaprav?! Kaj sem storil?" Izvlekel je nož iz telovnika in ga začel ogledovati ob svitu dneva. Čudne, temne maroge so se bile napravile preko rezila in so govorile bolj zgovorno, kot bi mogel govoriti sam Tone, ko bi sedajle stopil pred njega. "Jezus! Marija! Kaj sem storil!" Ko da ga je nekaj pičilo, je bil po lestvi doli, stal sredi dvorišča in zgrabil kripo, ki je stala pod napu-šom, in kar se je dalo hitro zavozil v smeri proti gozdu. Zarja je že gledala skozi vrhove smrek in bukev, ko je Tomaž našel svojega prijatelja. Tone se je bil med tem po vseh štirih splazil iz praproti, je napol nezavesten sedel ob bukvi, opiraje se s hrbtom v deblo. Za vratom in ob levem pleču na obleki so se videle široke lise str- jene krvi. Obraz mu je bil bel ko zid . .. Ob tem pogledu je tudi Tomažu obraz pobledel. Svoj voziček je postavil na pot in se sklonil k prijatelju: "Tone! Kako pa —? Ali sem te res?" Tone je pogledal prijatelja od spodaj gori z očesom, ki je bilo trudno bolečin, a ni kazalo znaka kakega sovraštva ali zamere. "Malo preveč si me, Tomaž! Da boš vedel!" "Akra! Pa vendar ne boš umrl, Tone?" je zategnil Tomaž. Šlo mu je na jok. "To se bo še videlo. Zdaj mi pri-nesi vode. Vode, vode!" Tomaž je skočil k potoku, zajel v klobuk vode in nastavil prijatelju na usta. Ta je pil v mogočnih požirkih in se naposled oddahnil: "Zdaj mislim, da bo dobro." Skušal se je dvigniti, a mu je moral Tomaž zelo pomagati, da ga je spravil do vozička. Tu mu je najprej postlal s praprotjo in ga potem kakor otroka v zibel položil v kripo. Noge od kolen nižje so mu seveda bingljale na rosto. Pod glavo mu je stisnil svojo lastno kamižolo. "Takole, Tone! Akra! Zdaj pa kar zaspi in predno se boš zbudil, bova doma." In šlo je po potu, ki je bil sedaj ob jutranjem svitu očividno "pravi", preko njiv in travnikov naravnost proti vasi. Ljudje še niso bili vstali, ko je Tomaž privozil svoje breme na dvorišče. Med potjo je bil Tone v kripi zopet padel v nezavest. Tomaž je mislil, da ni boljše stvari, da človeka spraviš "k sebi", nego je voda. In ker je na dvorišču stalo korito, poleg korita pa vodnjak, iz katerega se je za živino črpala voda : se mu je zdelo, da ne more storiti boljšega, ko da Toneta podolgem položi v korito in mu načrpa vode na glavo. Tako — si je dejal — bodo izginile tiste grde krvave lise raz obraz in raz obleko, v žile bo pa prišlo sveže življenje. Kakor je mislil, tako je storil. Tone je ob mrzlih curkih, ki so mu tekli na glavo, kmalu odprl oči in začel braniti z rokami: "Stoj, Tomaž! Dosti imam! Akra-biks, ako ne nehaš, potem, potem boš videl!" Na Tonetov kreg se je zbudila Tomaževa mati, ki je ležala v čum-nati in pogledala skozi okno. Brž je ugenila kaj je in kako, in pritekla kar bosa in razgaljena na dvorišče, da je pomagala Tomažu, da sta spravila vsega premočenega Toneta v hišo na peč. Tomaževa mati je bila tudi neke vrste zdravnica za ves tisti kraj; zato je takoj zvlekla iznad police umazan lonček z nekim mazilom, potegnila mazilo preko še bolj umazane platnene cunje in položila to stvar na bolnikove "štihe". Zdaj je videl Tomaž, kaj je bil naredil! Dva dolga zevajoča "štiha" sta se vlekla, eden preko rame, drugi za ušesom doli. In se je Tomažu zasmilil njegov prijatelj, da se je sklonil čezenj in zajokal: "Oh, oh Tone! Kaj sem ti naredil?! Zakaj nisi povedal snoči, da bi te bil kar nesel domov. Akra! Kar nesel, rečem ti!" "Ko pa sem mislil, da nisva na pravem potu," je zastokal Tone. "Saj tudi nista bila," se je zakre-gala mati. Sv. Filomena — spomenik gorečnosti prvih kristjanov. Bila je vrstnica junakinji naše povesti, Valeriji. "Zdaj pa, mati, zdaj bo drugače!" se je zagrozil Tomaž. "Ali jo vidite "tominsko"? Nič več ne bom nosil tega vraga seboj. Akra-biks, nič več!" In je zalučil "tolminsko" s peči doli na sredo hiše, da je odskočila po podu noter v kot pod mizo. "Ne kolni mi!" ga je okregala mati in dostavila: "To je pa prav, da si jo vrgel. Jo bom jaz pobrala in jo bom imela, da bom lupila krompir z njo." Minilo je teden dni in Tone je šel po delu in opravkih kot ponavadi, le okrog vratu je nosil umazano rdečo ruto. Vsakemu je povedal, da ga vrat boli, tega pa ne, zakaj. Rano za ušesom mu je zakrival kastorec, ki ga je Tone porival korajžno za tilnik, kot ga navadno porine fant, ko pokaže, da se vsega sveta ne boji. Bilo bi torej vse dobro, da se niso nekoč v gostilni na Gradu menili; kako in kaj in zakaj je tisto, da Tone obvezan hodi in klobuk postrani nosi. Pa je tisti pogovor že morala slišati natakarica, in ker sta bila natakarica in pa tisti orožnik, ki sc mu rekli Dolenec, takole nekako prijatelja, je dekle bleknilo orožniku, orožnik pa si je stvar zapomnil in se je nekoč oglasil pri Tonetovih, da bi zvedel bolj natančno, kako je bilo. Tone pa — kaj je hotel, saj skriti ni mogel — je pokazal svoje "štihe", ki jih je potem orožnik dal na zapisnik in so potem romali na Brdo naravnost pred sodnika. Čez teden in dan je dobil Tomaž neko povabilo, ki ga je klicalo na Brdo na zagovor, Tone pa tudi eno, ki ga je klicalo za pričo. In še Tomaževa mati eno, ki naj tudi nastopi za pričo, če se ji bo zdelo. To je bila stvar, zadosti neprijetna in je pretila, da bo zabila klin med Tomaževo in Tonetovo prijateljstvo. "Pa da si me izdal!" ga je kregal Tomaž. "Čemu steguješ jezik, akra biks! Zakaj sem pa jaz molčal o vsem, a?" " Ti si lahko molčal, ko te nihče nič prašal ni. A jaz? Akra, ko ti pride orožnik, tisti Dolenc, in te pogleda izpod kape, da ti kri zastane... Ali naj tajim; ko bom pozneje itak priseči moral? A —?!" In res je moral priseči. Po kratki razpravi je sodnik Tomaža obsodil na mesec dni zapora. Tako malo pa samo zato, ker je priča Tomaževa mati izpovedala, kako je z jezo vrgel "tominsko" po sredi hiše in se zaklel, da je ne bo nikdar več nosil seboj ; za potrebo pa, da bo rajši imel pri sebi otroški pipec z rdečim rogom; kar je sodnik pohvalil in zato tudi sodbo izrekel po najnižjem kot je smel in mogel. Naposled, predno so šli iz dvorane, je sodnik vprašal Toneta, koliko zahteva za bolečine in zdravila. In se je v Tonetu oglasila žilica, da bi porabil ugodno priliko in se okoristil .. (Mislil je pa, neveden kot je bil, da bo to šlo iz državne blagajne!) Zato je precej visoko zašaril in rekel: "Tisoč dinarjev." To pa je vrglo ogenj v streho in je završala Tomaževa mati tam zadaj na klopi in vzkipela: "Ti nepridav ti, skopuški! Tisoč dinarjev zahteva, mrcina zarobljena! In za zdravila zahteva! Ali te nisem mar jaz mazala z jazbečevo mastjo? In še od mladega jazbeca je bila, je rekel Tonicov Anže, ki ga je bil ubil lansko jesen v tršči! Zdaj pa tisoč dinarjev zahteva!" Sodnik je komaj pomiril razdraženo ženo, in šele ko ji je dopovedal, da ona niti nima pravice zdraviti ljudi, čeprav s samo jazbečevo mastjo, ker bi se utegnila rana po njeni krivdi zastrupiti in bi ona potem celo v kriminal prišla: šele potem je ženica polagoma razumela, kako je s stvarjo in je utihnila. Tone se je pa počasi obrnil do sodnika in ga prosil za pojasnilo, če bi teh tisoč dinarjev moralo priti iz Tomaževega žepa, kali. In ko mu je sodnik pritrdil, da je temu tako, je zategnil in se obrnil napol do sodnika, napol do jezne Tomaževe matere, rekoč: "Ce je pa tako, gospod sodnik, potem nočem niti ficka! Akra-biks, tega pa ne, da bi moral Tomaž še plačevati povrhu, ko bo že itak zaprt." In je podal Tomažu roko tja na zatoženo klop in dostavil: "Pa ne zameri Tomaž, saj veš, kako sem mislil. Pa kmalu pridi iz bržona! Saj veš, potem bova zopet kam šla. Šla, in ne več pila tako kot sva dozdaj!" Tudi to zadnjo besedo je sodnik pohvalil. Potem je pa pristopil Za-gorc, tisti, ki zapira, in je odpeljal Tomaža v bržon. Ko je minilo mesec dni, je Tone točno ob uri čakal pred graščino na Brdu, da sprejme svojega prijatelja, ko se bo vračal iz "bržona". Res, točno ob uri ga je Zagorc pripeljal. Malo bled in suh je bil postal Tomaž, zato se je Tonetu v srce zasmilil in si ni mogel kaj, da ga ne bi povabil k Belemu na nrigrizek in kozarec. Tomaž je šel, je tudi prigriznil, pil pa ni. In zakaj ne? Takole je rekel: "Veš kaj, en mesec sem bil brez njega, pa me ni bilo kraj, še en mesec ga ne bom. To sem sam sebi naložil za pokoro. Nak, Tone! Pijača ne bo razdirala najinega prijateljstva, ko ga niti ongava Micika ni mogla razdreti. Nak! Akra, da ne! S. MARIJA SEBASTIJANA NEUWIRT, O. S. FR. Sr. M. Lavoslava y NEDELJO 10. nov. 1. 1935 je Gospod * poklical iz te solzne doline našo dobro mamico S. Marijo Sebastijano. Poklical jo je s Kalvarije, po kateri je že nad dve leti junaško nosila težek križ. Pa vendar so nam ob vesti, da se je njena križeva pot iztekla, zaplakala srca kot sirotam, ko zvedo, da nimajo več mamice. Le sonce vere s svojim toplim žarkom: "Dragocena je smrt pravičnih v očeh Gospodovih" nam je posušilo solze. Sklonile smo svoje glave z udanim Fiat! Zgodi se volja božja! Saj nas navdaja sladko upanje, da je tukaj prestala svoje vice in se takoj potopila v zarje lepšega življenja. Ker je naša rajna sestra zapustila blag spomin po vseh župnijah, kjer delujejo naše šolske sestre sv. Frančiška, je neki častiti gospod izrazil željo, da bi tistim, ki so jo poznali, spoštovali in ljubili, povedale, kako ie živela, delala, trpela in umrla. Ni-kakih pisanih podatkov o njenem življenju nimam pri rokah, da bi tej želji ustregla. Zato se bojim, da bo pričujoča slika zelo nepopolna. Opisala jo bom le v kolikor sem jo jaz poznala. Naj ji bodo te vrstice skromni šopek spominčic, ki jih polaga na sveži grob njena nekdanja, vedno hvaležna učenka ter sedanja duhovna hčerka in so-sestra. Amaliji Neuwirt, (to je bilo njeno prejšnje ime) je tekla zibelka v lepih, sončnih Slovenskih Goricah. Luč sveta je zagledala 25. julija 1872 pri sv. Ani na Krembergu. Starši so jo sprejeli kot dar božji in jo temu primerno vzgajali.....Pri Neuwirtovih je bil oče gospodar in njegova beseda je bila postava, kateri so se morali brezpogojno pokoriti vsi člani družine. Otroci so morali ubogati že na pogled — drugače gorje! Tiran pa ni bil, četudi je bil strog. Ob zimskih večerih je pripovedoval otrokom povesti. Od njega je s. Sebastijana podedovala dar pripovedovanja, ki ji je kot učiteljici zelo koristil in jo priljubil otrokom. Njen sončni temperament je bil dediščina matere, ki je v kritičnih družinskih slučajih znala zavezati rane, ki jih je zasekal oče, a je to storila tako spretno, da ni tr-nela disciplina in ugled očeta. Škoda, da ie to materino srce nehalo biti prekmalu, smrt jo je iztrgala iz objema dragih ,ko je bila s. Sebastijana še otrok. Oče se je moral zopet poročiti. Sreča, da je prišla k hiši žena, ki si je takoj osvojila srca ubogih sirot. S. Sebastijana se je celo življenje s hvaležnostjo spominjala. Otroška leta je s. Sebastijana preživela deloma v šoli, deloma na polju. Posestvo je bilo veliko in lenoba ni našla mesta v tej vzorni krščanski družini. Ker je bila ena starejših hčerk že v samostanu, so morali drugi bolj pritisniti, da ni delo zastajalo. Sestri Sebastijani so od dela in od knjig misli vedno uhajale v Maribor, k šolskim sestram, kamor si je tako želela. In ni dala miru, dokler je ni lepega dne oče spremil v zavod in jo pustil v penzijonatu. Toda, komaj ie odšel, se je je polastilo tako domotožje, da se mu ni mogla dolgo ustavljati: Lepega dne je pobegnila, in ker je doma niso nič kaj lepo sprejeli, ji je postalo žal, da se je udala skušnjavi. Več let je čutila posledice svojega lahkomišljenega koraka, ker ji je na vse njene prošnje samostan stalno zapiral vrata. Šele, ko je imela 17 let, se je je predstojnica usmilila in zopet dala priložnost "izgubljeni hčeri", da dokaže svoj poklic. Z vso mladostno navdušenostjo se je Malka posvetila učenju. Godilo se ji je kot drugim študentom: Veselim, brezskrbnim uram so sledile težke, včasih tudi z dežjem, točo in gromom. Kateri študent se jim more izogniti? Malka je vztrajala in ker so njene učiteljice videle njen trud in dobro voljo, je bila sprejeta za postulantinjo, kateri je sledil zaročni dan preobleke 15. av)t. 189i V novicijatu s. Sebastiana ni držala rok križem. Rvala je plevel strasti, sadila cvetje čednosti, zidala podlago poznejšemu redovnemu življenju, zidala pa tudi temelj sreči, ki ji je povsodi, kamorkoli je šla, zvesto sledila. Po enoletni preizkušnji novici-jata, je s. Sebastijana smela napraviti obljube. In ko je bila še vsa v prazničnem razpoloženiu svojega poročnega dne, je že morala zadeti križ na rame. Morala je zapustiti hišo, kjer je užila toliko sreče. Poslali so jo v Celje, kjer je dolgo delovala in si pridobila srca učenk in njih mater. Saj veste: "Otroka primeš za roko, mater za srce." Rada je pomagala tam-kajšni Marijini družbi s prireditvami. Svo- je sosestre je prisrčno ljubila in največja skrb ji je bila, storiti jim kako uslugo. Pa čeprav ji je njeno ljubo Celje tako zelo prirastlo k srcu, vendar ni pomišljala in oklevala niti trenutek, ko jo je božji Misijonar vabil po predstojnikih v Ameriko. S krvavečim, kot svinec težkim srcem, se je poslavljala od Slov. goric, Maribora, Celja, rava: Razveseljevati, tolažiti druge, a svoje trpljenje skrito, potrpežljivo nositi. V Ameriko je dospela 1. 1912. Težko se je vživela v tukajšne razmere, po vrhu se je morala pa razen angleščine še hrvaščine učiti, če ni hotela, da so ji mali hrvatski navihanci za hrbtom šepetali "Kranjec, Kranjec!" Pa jih je kar kmalu vzljubila, jo- domovine... In ker je bil odhod iz Slovenije, od vseh ji dragih tako velika žrtev, jo je Bog blagoslovil in jo kronal v njenem novem delokrogu v Ameriki z uspehom. Saj vsi, ki ste jo poznali in spoštovali, sami veste, da, kjer je stopila njena noga, so pognale cvetice, a trnja, ki je njo večkrat zbadalo, niste videli. Bila je pač taka na- lietske Hrvate, oni pa njo. Vendar je kljub temu zelo trpela vsled domotožja, ki se ga dolgo ni mogla iznebiti. Križ je postal še težji, ko je med svetovno vojno bilo vsako pismeno občevanje z domovino otežko-čeno, celo onemogočeno. Vendar s. Se-bastijana ni izgubila poguma. Tolažila je sosestre, češ, lepi dnevi so že blizu, le lušna bodimo. V Jolietu se je tako udomačila, da ji je bila premestitev v La Salle kar težka. A v redovni pokorščini je vdano sprejela ta novi križ, katerega pa je Bog olajšal s tem, da je bila sedaj med svojimi, med Slovenci. Tudi kraj sam je vzljubila. Po par letih je bilo zopet treba romati — to pot zopet med Hrvate — v Cleveland. A tudi tu zanjo ni bilo stalnega mesta. Pri sv. Štefanu v Chicagi so rabili sestro, ki bi bila otrokom in sestram v pravem pomenu besede mati, pa so se predstojniki spomnili s. Sebastijane. In zopet je posvetila svoje telesne in dušne moči Slovencem. L. 1923 je bila izvoljena za provincijalno predstojnico v veliko veselje sester. Šest let je pogumno nosila to breme. Svojo redovno družino je vladala z dobroto in ljubeznijo, prav po zgledu sv. Frančiška Šaleškega, ki se je bolj bal božje sodbe, radi prevelike strogosti, kot radi prevelike dobrote. V tej dobi se je sestram posrečilo, kupiti primerno farmo v Lemontu, ki bi naj služila najprvo kot zdravilišče za bolne sestre, pozneje pa se naj bi prizidala kapela in nekaj sob. S. Sebastijana ni mirovala prej, dokler ni bil novi provincijalni dom vsaj za silo urejen in eden najlepših dni njenega življenja je bil, ko je lahko rekla: "Hvala Bogu, začetek je storjen — drugi, ki pridejo za menoj, bodo pa naprej delali. Upam, da me bodo sedaj tukaj pustili. Tu me bodo nekoč pokopali," se je nekoč izrazila. In res, njena želja se je izpolnila. Po njenem 6 letnem terminu je dobila drugo predstojnico in s. Sebastijana je sedaj lahko posvetila več časa risanju in ročnemu delu. Imela je v oskrbi nekaj gojenk. Bila je tudi organistinja. Poleti je šla tudi na polje. S svojo navzočnostjo je delala veselje sestram in jim vlivala pogum, da ji niso zbežale z njive. Največje veselje pa je imela s cveticami. Vedno je kaj zalivala, obrezovala, sadila, plela. Rada pa je pustila delo, ako ji bilo treba sprejeti goste. S svojo šaljivostjo, je marsikomu razpodila oblake raz čela in ga spravila v dobro voljo. Tako so jo ljudje poznali. Ne vedo pa morda vsi, da je to veselje, ki se je vedno zrcalilo na njenem obrazu. bilo sad odpovedi, žrtev, mnogih ur, ki jih je preklečala pred evharističnim Gospodom. Tu je zajemala moč, da je lahko tiho, brez reklame, brez tožbe prenašala trpljenje, katerega ji je od časa do časa pošiljal Bog. In kako ponižna je bila in preprosta — kot otrok. V redovni pokorščini je imela malo enakih. Tako močna je bila. V sestrin-podvrgla, ko je potekel čas njene službe, svoji mnogo manjši predstojnici. V sestrin-ski ljubezni je bila velika, razveseljevati sestre, se žrtvovati za druge, njen življen-ski program. Do lurške Marije je imela veliko zaupanje — enako do sv. Jožefa. Veliko je molila za duše v vicah. O, tako mnogo lepega bi Vam še lahko povedala o naši blagi "materi prednici", pa pravijo, da jim primanjkuje prostora v Ave Mariji. Samo to naj še povem, da je bila njena po-božnost pristna, prihajajoča iz srca, kar je dokazala v bolezni — in smrti. Nad tri leta je bolehala, iskala pomoči dvakrat v jolietski bolnišnici, dvakrat na kliniki v Rochester, pa ji nikjer niso mogli pomagati — povsod so jo obsodili na smrt .— seveda njej tega niso povedali. Zadnie leto in posebno proti koncu je tako strašno trpela, da je moral jokati, kdor jo je videl. Pa je bila vesela do zadnjega — vdano, voljno je trpela kot jagnje. Ko so ji povedali, da io kliče Ženin: "Pridi nevesta, boš kronana," se je takoj vdala v voljo božjo, prejela sv. zakramente za umirajoče in mirno čakala Gospodovega prihoda. Svetilnica je bila polna olja, z zaupanjem je zrla naproti dnevu, ki jo reši bolečin in jo združi z Njim, radi katerega se je odpovedala svetu, z Njim, kateremu je veljalo vse njeno delo, trpljenje, hrepenenje. Želela je k Njemu, za katerega se je izživela. Ko je bila njena duša očiščena po dolgem trpljenju, je prišel po njo božji Ženin. Pokrepča-na z vsemi tolažili svete vere, je izdihnila svojo dušo v Njegovo naročje. Po Njegovi dobroti in usmiljenju upamo, da ji je bil milostljiv Sodnik in da sme slediti Jagnjetu in peti novo pesem. Počivaj v miru, mamica in na svidenje! ZOBOVJE A. Adamič KADAR je bila sama, se je Polona zatopila v premišljevanje. Tedaj je kuhinja zanjo kakor izumrla; ogenj v peči je ugašal ali je pa krop prekipeval. Obupne misli so drevile Poloni po glavi; sesula se je na stol. Bradica, ki je po njej poganjal svilen, komaj viden mah, se ji je tresla in glava ji je lezla na prsi. Bi dejal, da se smeji sama sebi, toda čudo — solza ji je zdrknila na lice, ki si jo je utrla z žuljavo roko. Jezikavi hlapec Jernač je prikrev-sal v kuhinjo. "Se že zopet kremžiš? Rajši bi na mizo postavila, kar si scmarila!" jo je pozdravil. "Ježeš!" se je prebudila Polona. "Nikar ne vpij. Čakam, da pridete vsi." ' , , Jernač se je godrnjaje zavalil za mizo. Franca mu je, prišedši k mi-"i, spodnesla komolec. Pastir Tinek je že oblizaval še suho žlico. Polona jje postavila kade(čo se. latvico na mizo in sedla za vogal. Molče so ^ometali vase in se prekrižali. Poslednji je odhajal Jernač. "Kakor sem ti rekel že včeraj, stara," se je poslavljal od Polone. "Na sejmu ti kupim ogledalo, da se boš v njem občudovala." "Kako je dejal?" se je okrenila Polona h gospodinji, ki je bila. prišla v kuhinjo. "Jernač je zlobnega jezika," se je nagnila gospodinja smehljaje k naglušni Poloni. "Podražil te je, da ti kupi ogledalo." "Oh, čemu? Nikdar mi ne privošči prijazne besede; vedno me zba-da." Obrisala si je s predpasnikom oči in šla pomivat kuhinjsko posodo. "Ne cmeri se vedno! Tvoj obraz je že kar razpotegnjen, da človek ne ve ,ali se smeješ ali jokaš." Gospodinja si je odvezala predpasnik in odšla v sobo. Polona je pomivala in vzdihovala. Ko je počedila, pospravila in pome-la, je sedla na stol in prekrižala roke. Glava ji je lezla na prsi, obraz se ji je spačil. "Jaz, šavra sem se zmešala, da sem šla k tem konjačem, ki so! Mar bi bila šla z Jernačem na četrt vina .. . Dobre zobe so mi poščipali... "•ovili ne morem nositi . . . uh . . . ljubi Ježeš ..." "Ce se tebi ni zbledlo, Polona, pa tudi ničesar nočem," se je ujezila gospodinja, ki jo je spet zalotila, kako zdvaja. "Ti nesrečni zobje! Pozabi že vendar. Res, prismoda si. Zdaj pa k detelji na dolgo njivo, le hitro!" Polona se je v solzah odpravila. "Ti nesrečni zobje, prav zares! Kolikšno razočaranje, kako globoka tuga! — Zakaj? Cemu? Saj je niso naravnost pregovorili, ampak samo svetovali so ji, naj gre v mesto k zobnemu zdravniku. Vedno je tožila, da bo kmalu vsa škrbasta. "Saj imajo tudi druge nove •z ob e >— še zlate. Ne, zlatih ne maram, ampak čisto navadne bi, take, da bi vsaj žvečila laže." Preprosto zvedavo je nategnila vrat in se za- zijala v gospodinjina usta, nakar ji je ta vedno pokazala hrbet. Obilo zaslug za Polonino nesrečo si je stekla domača hčerka Jetka, ki je učiteljevala tam nekje za gorami. O božiču ji je modrovala za zapečkom: "Dobri zobje — pol zdravja. Poglejte, tetka, ta moj zob; z zlatom je prevlečen, in ta je nov. Fej, če bi zijala luknja! — Boli? Nič. De- nar imate, tetka; le pogum in nič se ne bojte." "In pomladilo se boš za petdeset let, babše." je pljunil Jernač. "Še možila se boš, hu," je čivkala Franca, kravja dekla. "In vi mati?" Kakor da ni slišala zbadljivk; Polona se je zagledala v gospodinj ina usta. Gospodinja se je okrenila in dejala: "Stara si že več ko dovolj. Kakor Nova slovenska šola v Milwaukee. Šola presvete Trojice, ki jo je nadškof milvvauški podaril v letošnjem letu s cerkvijo vred Slovencem. Tega važnega faktorja kronist slovenske Amerike ne sme zamolčati. Veseli so lahko milwauski Slovenci, da so dobili iovo laro brez posebnih težav. Cerkev in šola ste bili preje last Nemcev, ki so se pa od cerkve popolnoma odselili. Za župnika tej novi farni družini je bil imenovan znani župnik indijanapolske fare Rev. Viktor Roguli. Dasi je rodom iz Dalmacije, je navdušen Slovenec, ki je ljudsko šolo in gimnazijo dovršil v slovenski prestolici, v Ljubljani. Pr.'deljen mu je bil kot pomočnik Rev. Vaclav Ardaš, znani misijonar med našimi jugoslovanskimi izseljenci. Novi slovenski družini sv. Trojice obilo sreče in uspeha. hočeš; tvoja glava, tvoj svet." Polona se je odločila. Morali bi jo videti, kako je neko popoldne široko se režaje stopila v hišo! Kot repa beli, novi zobje, daljši in mlajši obraz, in oči so se Poloni iskrile kakor/ nevesti. "Hitro so vam jih naredili," se je čudila Jetka. Polona je tleskala z rokami in kričala vsa presrečna: "Pol klobase sem pojedla in staro žemljo; pa kako z lahkoto, kot pred štiridesetimi leti! Tudi mlajša se zazdim, za pet — za dvajset let!" Kakor pav se je šopirila. Jernač je prilomastil v hišo, a se takoj zasukal na peti; odžvižgal je. Franca je odšla za njim in mimo Polone, kot bi je živ dan ne poznala. Veselila se je ž njo samo Jetka, mati njena je pa kot modra starica molčala. Polona ni spala vso noč. In še teden dni je bila vsa hiša polna njenega prešernega smeha. Potem pa — kakor bi odsekal. Polona je utihnila in se potikala po kotih. Jetka je bila že davno odšla tja nekam za hribe. Polona je pa še vedno molčala in lezla v dve gubi. Samo "ja" in "ne" ter solze v očeh . . . Prva je spazila gospodinja, da Polona nič več ne nosi umetnih zob. Večer za večerom je posedala Polona na svojem posteljišču in se pogrezavala v turobna razmišljeva-nja. Večer za večerom je ihtela v postelji. V sanjah se je jokala. Jutro ji je priklicalo nove solze v oči, žalost ji je orala globoke brazde na lice, ki ga ni razvedril noben solnčni žarek, noben še tako velik praznik. Solze so ji drugovale tudi v kuhinji; ž njimi je grenila sok in mlince, ž njimi je izplakavala latvice, kozce in žlice. V srcu je bila uverjena, da jo je kaznoval Gospod za ničemurnost in za vsa skrita, nikdar razodeta koprnenja. Jedka bol in kes sta ji razjedala srce. "Šavra, sem se zmešala . . . Še dobre zobe so mi poščipali ti neumni konjači . . . Ki so . . . Ježeš!" Večer za večerom se je v oblojeni sveči ogledovala v črepinji ubitega stekla. Dvigala je ustni in ogledovala svoja bledikava dlesna. Bi cz zob ... le tu pa tam še rjava sled kot smet, opiljena, zničena. Odložila je steklo in šla k skrinji, ki jo je odklenila. Globoko med obleko je imela skrito hranilno knjižico. Koliko je potrošila za nove zobe? Listala je po knjižici s tresočo se roko. — Skoro vse je izdala. — Prihranek desetih — dvajsetih let . . . In čemu? Za nove zobe, ki so zanič! In kako ji vsi privoščijo to nesrečo; nemara tudi Jetka! Ne, Jetka je predobra; ampak celo ta Jernač, ki je vedno o njem mislila samo lepo in zaradi katerega je še največ . . . Zagrebla je lice v dlani in ihtela. Večer za večerom je posedala potem na svojem posteljišču in se potapljala v grenkobne misli. V sanjah je stala pred altarjem z ven-čkom na glavi . . . Polona je vidno hujšala. Jetka je prišla domov. Ko je zaznala za Polonino nesrečo, se je ogorčena napotila v mesto. Zvečer je vrnila Poloni umetna dlesna, rekoč: "Oštela sem jih, kako so zamogli napraviti tako vrnilo. Sedaj so jih popravili; Polona, le poizkusite in videli boste tetka, da so sedaj zobje dobri." Polona je z drhtečimi rokami prevzela zobovje, ga odvila iz papirja, pa takoj zopet odložila na mizo. Z grozo v očeh je kazala na velika cinasta peresa ob sklepih zgornje in spodnje čeljusti, na zvite, druga v drugo se zajedajoče spirale kot mrzle, strupene kače. "To me boli in žge, Jetka," je tožila Polona. "To železje mi je opraskalo vse meso, da se mi je vnelo ustje, grlo, nebo. Niti požirati nisem mogla in več kot štirinajst dni. To železnir.o, onega skobca naj odžagajo, potem bi že . . ." "Tetka, ne bodite nespametni. Ta peresa vam tišče zobovje na pravem mestu, saj veste kako, ker ste jih že nosili. Rekli so, da jih sedaj lah- ko nosite, ker so jih obrusili in popravili." Polona je zmigavala z glavo. "Poizkusila bom, a šele za sejem, naj bo.'' Sključena je odnesla zobovje v svojo čumnato in ga zaklenila v skrinjo. Nedelja zjutraj. Vsi so bili že opravljeni za k prvi maši, le Polone še ni bilo na spregled. "Kje je neki Polona? Je zaspala, kali?" je spraševala gospodinja in i ravnala svileno ruto na glavo. "Natiče si čeljusti, babura," je menil Jernač. Odšel je po stopnicah, a si je že sredi stopnic premislil; vrnil se je, se sezul in se potihoma podal na izbo. Skozi ključavnico je kukal v Polonino čumnato . . . Poleno je bil prebudil že prvi ki-keriki. Pomolila je, se trikrat prekrižala, se oblekla v sveže spodnje Tako orijentalski umetnik predstavlja podobo Boga Stvarnika. in gornje krilo, potem je smuknila po stopnicah v vežo ter se umila. Odšumela je v svojo sobico in se zaklenila z zapahom. — In zakaj bi čakala na sejem, ko pa že danes lahko poizkusi? Včeraj jih je prinesla Jetka, in še preden je legla, jo je izkušnjavec, a se je premagala. Polona je hotela pričeti z Gospodom in po Njegovi volji . . . Prekrižala se je pred skrinjo . . . roke so se ji šibile, ko je držala zijajoče mrzlo zobovje v rokah . . . odpirala je usta . . . tlačila in mašila je oberoč v goltanec . . . Šlo je. Za nekaj minut je obstala in tleskala z jezikom. Pa je že posegla v usta in kar izbljuvala je težko, novo ogrodje. Potrta je sedla na skrinjo. Golobje so grulili na strehi, hiša je oživela. Sonce je tipalo z zlato dlanjo po beli steni nizdol, porume-nelo je bele podnice in sa zaplelo s prsti v srebraste Polonine lase. Po-lonine oči so otopelo zrle na svetlikajoče in se zijajoče zobovje na mizici. Kot žrelo nagnusne kače — ne kot smrt! In ves svoj prihranek za to strašilo ... O Jes, Jes . . . Hiša se je oglašala bolj šumno, k Poloni je prodrl Jernačev osorni glas. Polona se je stresla in se hitela opravljati. Ko si je zavezala ruto, je popadla še enkrat za zobovje in si ga potisnila v usta. Poiskala je ubiti ščepec ogledala in stopila k oknu. — Lepo, nebeško bi bilo, da je ne bi gulilo v sklepih ... — Ali ni nekaj zaškripalo pred vratmi?... Polona je prisluškovala. — Ne, ničesar ni, le zdelo se ji je. Z bolestnim izrazom je zopet snela zobovje in ga obdržala v levici. Z drugo roko je dvignila zrcalo ored obraz in se ogledovala. — Kako neusmiljeno si, zrcalo! Popolnoma brez zob! Kdaj ste se pa ve naselile na lice, ve neštete gube in gubice? Kdo je stkal srebrne niti na glavi? Ali bode res treba že v grob? Globoko je vzdihnila in okre-nila solzne oči proti stropu — tedaj je pa treščilo v vrata. Poloni je padlo zobovje in čepinja iz rok. Zažvenketalo je ter zarožljalo po Vh kot bi se ubil zvonček, razsul rožni venec. _ Jernač je opazoval Polonino početje, njeno zamaknjenost skozi ključavnico. Zgražal se je, mršil obrvi, stiskal pesti, naposled je ogorčen loputnil z vso silo po vratih. Za dva meseca je Polona odpovedala ; morala je v službo h Gospodu. PENZIONISTI A. Adamič I. KAR preko noči so ga upokojili, in njega, ki je še dokaj čil, zdrav ter vztrajen in marljiv! Matej Pokorn je pričakoval, da bo za svoje delo še žel, da bo napredoval, kajti že davno je bil to zaslužil. Upokojitev ga peče kot v nebo vpijoča krivica. Globoko je potrt in le z naporom vseh duševnih sil se vdaja v neizogibno usodo. Matej Pokorn tesno sklepa roke na hrbtu, zamišljeno, počasi koraka, večkrat pogleda v nebo. Njegova vsakdanja pot vodi v sosednji park. Ozira se po klopeh, se obotavlja, potem prisede k dvojici znanih mu, zelo postarnih gospodov. "No, kako je, mladi penizonist?" ga pobara oni, na kraju klopi. "Za vami prihajam," de Pokorn otožno. "Se zelo dolgočasite, a?" Srednji gospod zazdeha in si otere solzne oči. "Kako bi se? Glejte, zares grdo so me posadili na rob časa! Noge mi bingljajo doli. Bojim se, da ne zdrknem — kam? Kako bi se dolgočasil, ko je pa strah tako kratko-časen v vsaki igri." Upokojenci molče in kimajo. Oni s konca klopi čestitljivo stegne roke in reče: "Vreme se obrača." "Menda res, mene že trga," po-tarna sosed in se gladi po kolenu. "Slab sem. U, kako se bojim zime." "Zima je huda kakor starost, ker je brez soka, brez krvi. Star človek je kot štor v gozdu," modruje prvi. "Po takem starem štoru raste mah in gobe, mravlje se sprehajajo po njem. Ves je trhel in votel. Zade-neš se obenj, pa se sesuje. Bog se nas usmili." "Vse mine, da, le spomin ostane, a tudi ta otrpne," pripomni Pokorn. Nadaljnjih pogovorov ne posluša. Odkar so ga upokojili, ne premišljuje ničesar drugega kot o pre-stanku svojega bitja. S trpko re-signacijo se vdaja mislim: — Enaindvajset let mi je bilo, ko sem se prodal za kruh. Miže sem jih taval ob vrvi z vozlji trideset in pet, sedaj so mi vrv iztrgali iz rok. Tipljem, se lovim kakor slepec brez opore. Kdaj je minilo? Prva leta v soln-cu, peintrideset jih je poteklo v senci, sedaj se pomičem v zaton. Kaj nista rojstni list in poslednji dekret spremnici za na pot? Sta. Toda pri-morali so me, da vidim, da se ogledujem, kako naglo razpadam kot zavržen stroj. O Bog, ukrepi tvoji so modri, čudoviti, samo hlapci tvoji so rablji brez srca. — II. Navajen sem točnosti. Vsak dan o polu osmih prehitim ob vogalu vojašnice upokojenega slugo Peta- ča, moža, ki je služil štirideset let zvesto in ponižno. "Dobro jutro!" "Bog daj." "Kam tako zgodaj, gospod Pe-tač?" "K maši, gospod, k maši v Šen-klavž." Betežen je že Petač; upognjeno telo podpira s palico. Petač se vidno žuri, počasen pa je njegov korak, kajti noge so mu okorele. Zdi se mi, da bo kmalu ohromel. Toda on se žuri, kajti kliče ga služba božja in Petač se v svoji gorečnosti ne straši dolgega pota. — Blagor mu, ki je tako veren! Vsak dan ga prehitim ob vogalu vojašnice, vsak dan se pozdraviva in vse do danes v jutru mi je dopovedoval, da hodi v Šenklavž k maši. Do danes! Davi se mi namreč ni prav nič mudilo v pisarno, ker so jo belili. Šel sem tako lepo po stari navadi, ki je železna srajca . . . Polagoma sem stopal in prebiral jutranji list. Prisiljen po narašča- jočem cestnem vrvežu sem spravil časopis v žep in se ozrl po cesti. — Glej ga, Petača, kako zastavlja palico in se žuri ne daleč pred menoj! K maši gre, k maši v Šenklavž, pobožni Petač. Nepozvan se je utihotapil dvom v mojo sicer čisto dušo — in zadržal sem korak ter stopal prav počasi za bogaboječim Petačem. — Kam jo maha? In ko sem ga zalezoval, sem ga zalotil in se prepričal na lastne cči, da Petač ni svetnik, ampak da je trdovraten lažnik in hinavec. Točno — ura je odbila osem — ie prikrevljal Petač pred sivo, starinsko poslopje, kjer cesarski ljudje že dolgo let režejo in prirezujejo narodu kruh pravice. Pred tem poslopjem mu nenadoma zastane noga. Meni tudi. Postojim pred izložbo. odkoder ga zlahka opazujem. Petač obstoji, dvigne glavo in pogleda v okna prvega nadstropja Na samostanskem dvorišču. — Kotiček samote in pokoja. cesarske hiše. Se odkrije in zopet dene čepico na glavo. Vtakne palico med drobna kolena, seže v žep po začrnelo dozo, jo odpre, potrka po stranici in njuha. Njuška, obriše nos, spravi dozo, se strese in krehne. Spet kihne, si obriše nos. Ozira se naokrog in ponižno pozdravlja gospode, ki hite v hišo. Smehljaje se mu odzdravljajo. Za pet ali deset minut zopet privzdigne čepico, jo povezne na glavo skoro do ušes — gleda pa samo v tla —, se okrene, pravzaprav odtrga z mesta in gre. __Mislite, da v Šenklavž k maši? O ne, ampak domov. "Ali hodi ta vaš bivši sluga večkrat takole semkaj?" sem vprašal kolego iz te hiše. "Pravijo, da prihaja razen nedelj in praznikov prav vsak dan." — — Vi, seveda vi bi jutri zopet otežili Petačovo dušo s prejšno lažjo?! III. Nestrpno je pričakoval razrešitve. Ko pa je prejel pisanje, da je prost, ga je presunilo kot razsodba, toda samo za hip. "Hvalabogu, zares sem prost!" se je radoval in najrajši bi zaukal. Upokojeni Dolenc je bil rad dobre volje. "Srečno uživajte zasluženi pokoj, gospod Dolenc!" so se poslavljali od njega. "Bom ga, bom. Šele sedaj prič-nem živeti, ko pridem iz teh lukenj! Boste videli, kako si lepo uredim novo življenje. Zbogom, gospodje!" In res si je Dolenc uredil svoje novo življenje prav po svoje. Polegaval je odslej do desetih dopoldne, ker je ponoči čestokrat slabo spal. Pred kosilom je redno vsak dan pojedel presto in izpil dve četrtinki vina ali pa dve čašici žganja. Po kosilu je točno ob eni sedel v kavarni za mizo pri taroku. Kadar je dobival, je bil brinjevec in se norčeval iz soigralcev; kadar je gu-bil, je pil vodo in se jezil. Kadar je pa izgubljal nad povprečno mero, se je tolažil na glas: "Srečni Dolenc! Ni se ti treba bati insolvence, ker si kot neizčrpljiv rudnik: Na glavi srebro, na nosu baker in —" "In tudi z zlato žilo vas je Bog oblagoda-ril," so krohotaje se dopolnili kibi-ci. "Sem že večkrat povedal," je za-mrmral Dolenc in snel klobuk. Od štirih do petih je doma zde-hal in hodil od okna do vrat. Čakal je pete ure. Ob polu šestih je že sedal za mizo "Pri zlati kaplji". Na mizi je stala tablica: Za stalne goste. Vsi ti stalni gostje so tod kaj-krat pridno smolarili. Tudi Dolenc ni zavračal prestane ali že mrzle večerje, ki ga je čakala doma. Ce ga je žena prijela v hudo, se je razsrdil in legel je kar brez večerje spat. Delal ni ničesar. — Ali naj bere romane, potopise ali celo novine? — Škoda časa! Vse, kar je tiskano, je laž ali budalost. — Žagaj in cepi drva! — Je prenaporno. — Izpre-hajaj se, hodi v naravo! — Mar ne hodim vsak dan po cesti? Preden se je dobro zavedel, ga je že pritirala bolezen na posteljo. Nekaj dni je godrnjal, a je kmalu umolknil. Neko predpoldne je glas- Sv. Jožef, varuh katoliške cerkve, brani in ohrani Kristusovo nevesto. no zatarnal. Žena je prihitela in se sklonila k njemu. "Premišljujem," je vzdihoval, "in vidim, da je zdaj vse narobe. Ko sem še hodil v pisarno, je bilo pa vse prav. Res je: Uro je treba vsako jutro navijati, sicer zastaja in se Dokvari. — Slab sem, o j---Ni bil nekdo v sobi?" "Zdravnik, da, a prejle —" "Duhovnik, kaj ne? — Nič več se ne branim, naj le pride." Bolnik je vidno slabel. S prosojno, tresočo se roko si je brisal ustnice. "Vendar!" Ženi se je odvalil kamen od srca. "Duhovnik je tudi že bil pri tebi, a si malo prej zadremal," je hitela. "Nismo te hoteli predramiti. Dejal je, da se takoj povrne, ker mora v sosednjo hišo. Štolo je pustil kar tukaj. — Glej, tu je." Položila je blagoslovljeno, vijoličasto nadramnico bolniku na posteljo. Vidno potolažena je oddr-sela na hišni prag, da pričaka to-lažnika.--- Kazalec na stenski uri je že preskočil tri četrt na dvanajst. Tedaj so se zastori pri oknu zganili, duh v dolgi, beli halji se je pojavil izza njih. Dvoje belih oči iz globokih votlin je prežalo na žrtev. Bolnik je vztrepetal, ledena zona ga je oblila. Dvignil je roke, jih sklenil in moledoval je s šklepetajočimi zobmi: "Ne še! Ne še! . . ." Sunkoma se je sklonil, pograbil za nadramnico na postelji, jo ponesel k ustam ter si jo s sklonjeno glavo krčevito pritiskal na srce. Toda. Smrt se je bližala . . . Bobnelo je, tla so se zamajala, stene se gibale, se rušile. Bolniku so v grozi osteklenele oči, omahnil je na rob postelje. Ura je odbila dvanajst . . . Ko je duhovnik odprl vrata, je obstal na pragu. "Molimo . . ." Prošnja za milostno sodbo božjo je prhutala kot plaha lastovica po sobi, trkala je na okna, na strop. Solnce se je premaknilo ter posijalo med široko odgrnjenimi zavesami v sobo. EVHARISTIČNE LILIJE F. Alojzij Medic. ANTON Martinez Mingo, deček španskega rodu, je bil izbran, da bo kot evharistična lilija dajal nebeški vonj svojemu pod podobo kruha skritemu Stvarniku. Bil je zelo živahen fantič, poln življenja in božje milosti. Njegova pobožna mati je iznašla krasno pot za njegovo vzgojo v ljubezni božji. Naučila ga je od detinstva, kako naj Bogu izkazuje svojo ljubezen in češče-nje. Povedala mu je, da je Bog podoben zemeljskemu očetu, da je njegov nebeški Oče. Otrok je zvesto sledil materinemu nauku ter kot triletni deček ponovno izjavil, da ljubi svojega "Očeta" Boga. S posebno razumnostjo je razločeval med pravljicami, ki se navadno pripovedujejo otrokom, in resničnimi svetimi povestmi. Pravljic ni rad poslušal ter dejal svoji materi: "Mamica, pravljice niso resnične; povej mi še več o Detetu Jezuščku." Prav hitro se je naučil, kdo je Blažena Devica, ter jo je nežno ljubil. Rekel je materi: "Jaz te zelo, zelo ljubim — bolj kot katerega drugega; ampak svojo mater v nebesih bolj ljubim nego tebe." Določeno je bilo, da bo pristopil k prvemu sv. obhajilu na praznik Vnebovzetja, 15. avgusta, 1927. Toda ker je Tonček vedel, da bo praznoval sedmi rojstni god teden prej, je prosil dovoljenja, da bi na rojstni dan prejel prvo sv. obhajilo. V cerkvi je stekel k obhajilni mizi, da bo ja prvi prejel sv. Hostijo. Mati je komaj ukrotila njegovo nepotrpež-ljivost ukazujoč mu, naj porabi malo več časa v pripravi na sv. obhajilo. Neko jutro, ko sta bila na poti v cerkev, je Tonček rekel materi: "Od danes naprej bom šel zadnji k sv. obhajilu." Dodal je: "Da, mamica, prepričan sem, da sem radi ošabno-sti želel biti prvi." Za naprej se je potrudil, da bi izruval svoje napake ter se poboljšal. Skrbno je opazoval svoje napake in veselo priznal vsako zmago nad njimi. Prva je bila zmaga pokorščine in ponižnosti nad živahnostjo in samoljubjem; potem je bila zmaga samozataje proti lakomnosti. Slednjič, kakor je sam izjavil, je bila zmaga ljubezni nad nevoščljivostjo. V kratkih potezah vidimo v tem čistem malem življenju vse boje in zmage, ki se vršijo med dobrim in slabim — med vzvišenim duhovnim čuvstvom in pokvarjenostjo človeške narave. Vidimo pa tudi celoten pouk v junaštvu, katerega nujno zahtevajo čednosti, ki so svetlo sijale v življenju velikih svetnikov. Tonček je zbolel 3. februarja, 1929. Tudi on je imel neki predob-čut o svoji bodoči smrti. Nekaj dni pred smrtjo je rekel materi, ki ga je objemala: "Ah, mama, kako rada se mudiš pri svojem dečku! Misli pogostoma nanj, če umrje." "Ne govori tako," je odgovorila mati, "saj ne smeš umreti pred svojo mamico." "Pa če Bog želi tako?" je odvrnil Tonček. "Mamica, kaj moremo, če Bog tako hoče?" Prenašal je trpljenje zelo mučne bolezni z angeljsko potrpežljivostjo naroča, kaj naj stori z denarjem, ki ga je prihranil. Zjutraj, 23. februarja, je med zahvalo po sv. obhajilu nenadoma začutil, da umira. Nežno 0> di O -O o2S « o « "a J o o 8 ° c o O) C •"■> JZ _ m e i £ >n O M JS JS « a ° " c —-•o c m > h o o> > •o > o A « 5 N •o "O J2 o >M 8SI <3 c 'o O £ a> 2-3 2 a-o 01 - 3 i o t: C 1> i/i u « c h o JŽ .3 « S 2 E