Iz mojega potovanja. (Poročal pri zabavnem veČeru ,Ljubljanskega mMteljskega društva" Fr. Črnagoj, nadučitelj na Barju.) Dandanes se že ves svet silno zaniraa za turistiko. Odkar je razvilo planinsko društvo svojo zastavo ter poslalo nebroj mazačev križem sveta, da mažejo s kričečimi bojarni debla in hlode, plotove in skalne nosove — prijema že vsak — star ali mlad, človeče raoškega ali ženskega spola — za planinsko potno gorjačo ter hoče postati, če ne iraeniten pipar, ki je prelazil vse gorske hrbtove, pa proslavljen svetoven turist, ki je gledal krasoto prekmorskih dežela. Zato menda zajahal je bil predlanskega leta naš vrli tovariš Stiasny svojega dvokolesnega konja, da je pohitel med naše brate v Rusiji, lani pa se je podal na pot v dalnji Kavkaz, da studira kulturo ondotnih rodov, še največ pa, da se prepriča, so li kavkaška dekleta res tako lepa, kakor trde, ali ne. Poznat' se ga mora! Kaj čuda, če se je polastilo hrepenenje tudi mene, da gledam razkošje tujih dežela?! Bilo je pred 35. leti. Tamkaj v temnem Hadu sera ždel ter lepo mirno in zadovoljno fižolkal s tovariši — ko poči glas, da so nekje v deveti deželi odkrili novo ozemlje, ki prekaša baje po svoji lepoti in svojem bogastvu vie do takrat znane svetove. Ne ia bi se bil zglasil pri planinskera koru, podal sem se la pot. Iz dolgočasnega Hada, ki pošilja pri Vrhniki is svojega osrčja leno, zaspano Ljubljanico tja v božji sv?t, napotil sera se brez potne torbe in palice, celo brez )ostavno podpisanega potnega lista, da si ogledam dežeb, ki je proslula po tedanjem svetu in so ji rekali Barj*. Da jemoralo biti bogastvo tega dela sveta veliko, dokazuje nan dejstvo, da so premeteni in pohlepni Ljubljančanje tdioj zasadili vanjo belo in zeleno namazani kol ter jo ta_o proglasili svojo last za vse večne čase. Sam ne vem, kako je prišlo — nakrat sera jadral brez jader invesel v ostri zirai po mrzli Ljubljanici proti oni strani ne>a, od koder je nekdaj zaljubljeni Jazon vlačil s svojiiri Krakovci plitve, ozke čenaklje — ter se nisem menil riti za mraz, niti za vodo, ki mi je silila v grlo. Stavim, d, bi vi Ljubljančauje prvi do zadnjega prej pogagali, pedno bi dospeli na cilj, zato so vas pa tudi le štorklje losile. Jaz pa, ki sem se hotel podati na Barje — jaz se pa nisem smel bati vode ter S€m se tudi res prav vrlo obnašal. Lepo na pol sera pomiskaval pa krepko tiščal svoja brezzoba usteca skupaj ter e tuintara hlastnil po zraku — pa sem srečno priplul prav v osrčje barjanske dežele. Menil sem, da bom brez posebnih težav snuknil kar incognito na kake svisli, da se rnalce posušin in odpočijera, a motil sem se, zakaj Barjani, ki nikabr niso tako divjaški narod, kot se pripoveduje — so ne že pričakovali. Avguri menda so jim bili povedali, da irihaja nekaj posebnega med nje, zato so postavili časno stražo v osebi moje ranjke babice, ki naj me dostojio sprejme. In res — nisem se utegnil skriti piznim očesom svoje stare matere, ki so rne brez slavnosnega ogovora prav na kratko pa krepko sprejeli, neusniljeno zdrgnili s cunjami, pri čemur sera menil, da rae t'tovirajo, a sera pozneje videl, da ni bilo tako. Slednjičso me še trdno povezali, v skrbeh, da jim ne uidera —ili kaj. Ker sera prihajal med Barjane bez vsega orožja in nikakor ne s hudobnirn namenom, ato sem odločno protestoval proti takemu pooetju — tersem grozno kričal in brcal. A slabo sem jo skupil. Na povelje žene, ki sem jo pozneje zval svojo raater, požvečila je babica košček šote, ki rase v oni deželi, požtečeno šoto povezala v plenico ter mi — kakor reko Barjani — s culo zaraašila usta. Tako so me imeli mnogo, mnogo dni — kaj vem koliko, vem pa da toliko, da sem se popolnoma privadil barjanskim navadam. No — raeni je bilo pa to slednjič ravno prav, vsaj sem se podal na Barje zato, da pričnem v njem popolnoma novo življenje in da Barje dobro proučim. To pa sem mogel storiti še najbolje, da sera se uživel popolnoraa v življenje Barjanov, da sem postal kri od njih krvi. Vsaj se pa tudi nisem mogel mnogo pritožiti, pustili so rae, da sem delal to, kar drugi Barjani, in so mi dali vsega, česar sera potreboval in še več kot mi je trebalo. Nisera bil takrat še popolnoma tako velik kot sem danes, temveč majčkino manjši. Zato so pa Barjani sklenili, da mi ni treba ne suknje ne hlač, arapak da mi popolnoraa zadostuje za mnogo let togica iz napol ubeljenega platna, katera pa ni segala prav do kolen — in so ji tedanji Barjani rekali srajca. To so bili časi, prijatelji! Niti pojraa nimate vi, ki niste gledali Barja z lastnimi očmi, ki niste gledali njega naivnosti in njega divjosti. Kako naivno je bilo naše življenje, ko srao poležavali z izredno potrpežljivostjo uro za uro pred murinovo luknjico, sami črni kot murini, bezali in drezali vanjo z monotorano pesmico Mbožji volek, pridi ven", da srao ga slednjič pribezali venkaj, ali pa mu zabili luknjico, ako nas ni ubogal. Kako idilično srao se pekli ob najhujši vročini na solncu, ležeč vse popoldne na trebuhu v visoki travi. Seveda so nas večkrat vznemirile materine burklje ali pa nas je pognala očetova brezovka, da smo kričeč se razkadili na vse strani. Najbolj nas pa je navdajal z navdušenjem lov na žabe. To so živalice, ki so prešinjale vse naše misli, vso našo fantazijo — ž njimi srao se peeali po dnevi, o njih smo premišljal^, ko srao legali spat. Lovili smo jih pa jih raetali v korita, jih devali v sklede in jih tlačili v steklenice, da je voasih vse goraezelo v njih! — Pa celo lične kočijče srao znali plesti, da so žabe — hočeš, nočeš — vozile druga drugo, kar je bilo posebno romantično videti, kar noreli smo saraega veselja, ko smo videli, kako poskakuje kočijca za poskočno živalico! Kako divje pa je bilo naše življenja, ko smo napovedali našm žabam boj na življenje in smrt! Vsak s prekljo v lokah smo hodili ob jarkih pa raerili in vdarjali po onh neusmiljenkah, ki so brezsrčno jezdarile druge, češ: BKaj bote krote raučile druge — vsaj znate sarae plavati!" Pod udarci pa so padale žabe in žabice, grešne in neiolžne, nagibale svoje glavice ter zapuščale časni barjaniki raj ter se selile v večno zelene livade onega sveta! Največj, veselje Barjanov pa je b i 1 a in je Še sedaj povo(enj. Pripomniti pa moram tu, da se deli barjanski rod v dve vrsti: v odrasle in nedorasle — in te zadnje je navdajala povodenj z veseljem. Kadar so se podile izza Krima d o 1 g e nepretržne vrste težkih, čnih oblakov, smo se že začeli pomenljivo pogledovati. Kular pa je pričelo liti izpod neba, kakor to raenda le naBarju zna in so se polnili jarki z umazano vodo, takra nas niso udržavale vse materine grožnje v najhujšem dežji smo iskali raznih desak, hlodov, korit, sneli tudi kaka vnta, ki se nam niso zdele neobhodno potrebna ter jih nosili:n vlačali do polnečih se jarkov. (Dalje.)