Za poduk in kratek čas. Stirnajst dni širom sveta. (Dalje.) Dasiravno je bila danea v Polešovicab. znamenita slovesnost, vendar nisem zapazil, da bi ljudje v šokib zabajali v cerkev, ali da bi se ščakavali, ampak večidel so posamezni prihajali, le semtertje po dva ali trije. Zunaj cerkve ni živa duša stala. Ne enega fanta nisem videl, da bi pri cerkvi smodko žvekal in •— pljuval, in ne enega moža, da bi si ,,fajfo" napravljal. Tudi prikadil ni, kar sem jih. jaz videl, nobeden k cerkvi, in niti ene npipe" nisem zapazil, ki bi iz žepa gledala. Pa res! cerkva je biša božja. Če bi se kdo k cesarju napotil, gotovo ne bode tam pred cesarskimi vrati svoje ,,fajfe" otepal! Tako je pri Slovakih, naših bratih. Slovenci, posebno fantje, zapišite si to za . . . ! Če pa si tako zapomnite, je tudi prav, pa ni treba pisati. Prelepa je Slovakov narodna noša. Moški imajo jopiče iz bele ovčje volne, ob krajib rudeče všite in podšite; gumbe so proste, belokošiene. Hlače nosijo za sarž, črevlje visoke. Okoli ledja gleda izpod jopiča bela srajca. Klobuček na glavi ima komaj na prst široko strešinjo. Hlače z jermenom prepasane so na leso, in za leso nosijo lično spravljen robček za nos. Kakor dekleta nosijo tudi fantje lepe, debele molitvene knjige v rokah, kedar gred6 k meši, in se prav nič ne sramujejo. Dečki imajo šopke na prsih, kakor dekleta na nedrib. Okoli vrata si nič ne vežejo. Ženske nosijo bele kratke rokavce, ki so nad laktom prevezani in našorjeni, kakor bi žakelj napibnil. Tesni moderc je na ramah in okoli pojasa lepo navšit. Velika rudeča peča se na zatilniku zaveže. Parazolov Slovakinje nimajo, kakor nekatere imenitne Slovenke; ampak deklina, ki je proti solncu stala in gledala procesijo, je pečina konca, ki jej visita po hrbtu, zavihnila črez glavo, in belo lice je bilo ovarovano sitnega solnca. Visoki čižmi pod kratko obleko so jako lični, in obutel Slovakinjo menda več stane. ko vse ono, kar na se obesi. Predpasnik je širok in ponižen, okoli ledja privezan s širokimi rudečimi ali modrimi traki. Pod pazduho nosi Slovakinja spravljen veliki robec, katerega si ogrne, če jo hudo vreme dobi. V cerkvi je bilo samo dvoje barv videti. Moška stran je bila bela, kakor bi sami mlinarji sedeli, a ženska stran je bila rudeča. Streljali tudi smo. Možnarjev pa menda v Polešovicah več ne gleštajo, ko enega; zato pa so tistega tako nabili, da sem moral očenas vselej od začetka moliti, kedar je počilo, tako sem se vstrašil. Tudi pozvanjajo zelo na kratko, da se človeku zdi, da celo pri zvonovib štedijo, kakor smo pri Slovakib povsodi štedljivost zapazili. Pri spovednicah je bilo vse polno Ijudi; pa ne da bi se suvali in gnjeli, ampak spoštljivo so drug drugemu privoščili prvi prostor pri spovednici. — Naši Slovenci bi se lehko pri Slovakib še mai'sikaj naučili, je rekel moj gospod tovariš. (Dalje prih.) Smešnica 49. ,,Oče", vpraša hči, noče, kaj le pijete tako? Ali vas nič ne skrbi, kaj bode iz nas, vaših otrok!" rEh", odvrne oče, ,,prav za to pijem, kajti teh skrbi mi je že preveč. Prav rad bi jih zatopil v sebi." MMeni", reče bči žalostno, ,,meni se zdi, da imate v tem srečo." ,,Nič kaj", reče oče nevoljen, ,,te skrbi so lehke, kakor goba, ter plavajo v vinu, toraj gledam zmirom, da jih spravim z nova na dno".