POEZIJA
Milan Jesih
Pesmi
Pod nebom se peni sladka zrelina noči -ljuba, pa ti, s kom si legla?
"S temnim spancem v plitko postelj, in me ne popegla,
da kar čemim z odprtimi očmi
in vsevdilj mislim nate, ki si obstal pred vrati daljav brez čevljev, kravate
in vere. Jaz sem bila; poslej, premili,
ne veš, če kdo še roko ti poda in če te bojo še ljubili."
Počij mi glavo na rame, zaspi. Ni razdalj odsotnosti. Od povsod lahko te objamem.
• * *
L I T
E R A T U R A
3
Mlada Lepota je v odsotnosti moža, Razuma, bil je na eni svojih nesmiselnih vojn, klonila.
Preveč, se pravi, ravno dovolj vztrajno jo je sosed Strah obiskoval. In je povila.
Razum se je vrnil. Pobit, poražen, poraza vajen se nad zibel sklonil. "Kako si otroka krstila?"
ZaljSa kot kdaj se je nasmehnila. "Z dvema imenoma: Pesem in Stud," odvrnila.
* * *
Z visoke linice neba je padla drobna ptičica v odprto knjigo morja; tam je spal en velik Škrat, jo v sanjah vzljubil in jo rad bi nesel za obzorja, tja, od koder je doma. Vse mu obljubi ptičica.
A ko vzide sonce belo in zaljubljenec se zdrami pa nevesto k svoji mami brž popeljat če veselo -kje je ptičica, kje morje, kje nebo in kje obzorje, kje je mama, rodni grad, kje ljubezen, kje je Škrat?
O, saj bi že naposled radi za vselej se ustavili nomadi in nehali begu enako pot, ki vodi jih pod nebom vsepovsod,
vendar jim v srcu je dolgo iskanje se v pokolenjih spremenilo v sanje, sanje pa v bistro srčiko spomina; in to se imenuje zgodovina,
ki rod s krvavo težo zavezuje, da kamor pride, mu povsod je tuje in je puščave ni in ni je stepe nikjer za domovino dosti lepe.
Priletel ptiček je na križ, ki človek Bog na njem visiš,
zagostolel v pomladni dan, v prejasni zrak in čez ravan,
in prej ko dvignil si oči, da bi ga videl, več ga ni.
* * *
Bogu dolgčas se stori pa se odpravi med ljudi.
"Bog?" čudi se menišič mlad; "pa ti sploh si? Kako naj vem?" "Sem, ker me iščeš, in po tem, da bi v srce sprejel me rad."
"Bog," pravi zala kurbica, "najbrž po zlatem se spozna." "Tudi tako se da spoznat. Pa sama veš, da vsak je zlat."
"Bog," dvomi smolarček čevljar, "z obutvijo kot tale mar?" "Obut je, koker si že bod, da lohk, kadar ne leta, hod."
"Bog," trgovec se zmrduje, "ki ne prodaja, ne kupuje?" Nasmehne se obraz Boga: "Ker vsega ravno prav ima."
"Bog," ga naposled vprašam jaz: "kako to pesem bom končal?" Odkima in mi de čez čas: "Kot se boš motil, da je prav."