Priljudnost. Priljudnost je ena naj lepših in potrebnejših lastnost, ki se je oiora miadina navaditi. Nepriljudni človek zgubi ravno toliko prijatlov, s kolikimi Ijudmi se peča, in za kterega Ijudje ne marajo, ga tudi kaj ne čislajo, in niu radi ne pomagajo; zapusčen človek paje nesrečen v človeški družbi. Xepriljw.dno.st tudi zavira, da se omika ne širi med ljudstvom. Nepriljudni človek ne pride v boljše družbe, ampak le med Ijudi svoje verste, tedaj se ne uiore olikati, ter je vedno bolj sirov in neobtesan, in postaja prava nadloga in ceio šiba v človeški družbi. — Kje pa izvira nepriljudnost? Nepriljudnost izvira iz nehvaležnosti, in sicer že v naj nježnejših otroških letih. Otroci se radi nepriljudno vedejo pri starših, rodovincih, učenikih i. t. d. Učenik mora tedaj na vse take otroške pregreške na tanko paziti, jih odvračati in zatirati, kolikor in kedar more. Ce učenik navadi otroke, da so med sabo in do svojili prednikov vedno priljudni, jim neizrečeno veliko dobrega stori. Tudi je znano, da v mladih letih vsake opominjevanja desetkrat več zdajo, kakor pozneje, kedar je človek že odrasčen in mu je sirovost že vkoreninjena. Ako tedaj učenik pri nehvaležnih otrocih z besedo nič ne opravi, naj jih sili, da se vselej pri vsaki priliki hvaležno obnašajo. Zelo žalostno je, če učenec, ki kumaj stopi iz šole, pa že svojega učenika ne poglcda več, kedar ga sreča. Tak otrok kaže zelo sirovo in hudobno serce, in obeta prav slabo prihodnost. Tako ostudno obnasanje gotovo hudo žali učenika, pa mu tudi očita. da je morda učence premalo učil in napeljeval, da bi bili priljudni in hvaležni. —on —