380
Politične stvari.
Politika na kmetih.
Tone. No, Jur, kako ti je pri srca, odkar se nisva videla?
Jur. Pri srcu je že dobro, vsaj zdaj, kar je sneg zapadel; boni vendar stare žulje enkrat zgubil in zopet pošteno kožo dobil, do zdaj je bila vsa raztrgana.
381
T. Kaj nimaš zdaj nič dela -~ nič ne nakladaš v gozdu?
J. Za silo sem si že preskrbel drv; ali kaj, ko moram vendar še gledati , da kako poleno prodam , da imamo vsaj za sol.
T. Tudi pri moji hiši je že manj dela. Da pa ne držim križem rok , sem začel naše časopise prebirati, in tu sem zvedel, da nam bodo kmalo pomagali drugi gospodje ,,nakladati".
J. O, da bi nam le kmalo kaj dobrega naložili, saj zdaj je že taka, da nimamo nič; človek bi kar s kože skočil — pa se bojim, da bi nazaj ne  mogel.
jT. Ti me ne razumeš! — Naložiti nam mislijo le še veČe davke.
J.    Kaj vraga!    Saj še teh ne morem plačati.
T. Bral sem v naših cenjenih „Novicah", da je nek „velik" gospod in doktor (Herbst se mu pravi) zahteval, da naj se c. kr. vlada potrudi za zemljišno-od-vezni zaklad na Kranjskem ne le 20% od direktnih, ampak tudi 20°/0 priklade od indirektnih davkov pobirati, ko je vendar nas deželni zbor sklenil, od indirektnih davkov le po 10°/0 priklade pobirati; cesar sicer tega še niso potrdili — pa prav za prav cesarska vlada tudi po nekih §§. pravice nima tega storiti.
«7. Ja — za božjo voljo — kaj hočejo nas res popolnoma sleči? saj smo že tako na pol nagi. Čudne reči mi pripoveduješ, Tone! Kaj pa si še kaj druzega bral?   Povej mi, povej!
T. Naj bo! Bral sem tudi v nekem slovenskem časopisu, da naj bi se za male hudodelnike(?) — šolarje kazoovalnice napravile; dalje pa v našem vrlem „Sloveneu", da so se bili uni dan v Ljubljani nekateri šolski učitelji zbrali in marsikaj sklenili; med tem tudi to, naj se stariši šolarjev ostro kaznujejo, ako ne bodo svojih otrok prav pridno v šolo pošiljali.
J. To bi bilo menda prav, kaj ne? Naj bi se otroci vsaj kaj naučili, ker tako nič ne znajo, ali pa prav malo.
T. No, Jur, zdaj si vendar eno pametno povedal; otroci se res malo naučijo. Primaruha, moj fantek že 2 leti v šolo hodi, pa ne znd ne brati (k večemu malo v branji peti) — ne pisati; jaz sem toliko - in še bolje v enem letu znal; in paglavec sam na sebi ni praznih možgan.
«7.    Morda se pa noče učiti?
T. Uči se že, ali on pravi, da imajo v šoli toliko reči, da bi se mu skoraj glava zmešala! Preveč učiti se imajo. — Se ve, da otroška pamet ne more vsega zapopasti in v glavi obdržati; toraj še potrebnih reči naučiti se ne.    Zastopiš to, Jur?
J. Kaj bi ne. — Saj sam po sebi vem, kako je težko 10 pa še več reči na enkrat v glavi obdržati; na vsakih davkarskih bukvicah imam poseben „cahen" ali kak vogel drugače privihan, pa še ne vem , katere so te ali une.    Čemu tedaj pri otrocih toliko reči?!
J1. Pa, vedi še tole: Dobijo se še taki učitelji — pa v današnjih časih — ki sami dosti ne znajo. — Nek učitelj iz ,,rajha" (kjer ljudje zlo zlo na šolo držč) vpraša pri preskušnji otroka: „Was ist die Hauptstadt von Wien?" Revše ne v6 odgovoriti. „Das weisst du nicht?" „Oesterreich", odgovori učitelj. (Po naše: ,,Katero je glavno mesto Dunaja?" je vprašal učitelj otroka pri preskušnji. Revše, ne vč odgovoriti. Zatoraj ga učitelj šepokregain pravi: „Tega ne veš?" „Avstrija", odgovori učitelj sam.) To je pač lepa! Jur! tega gosp. učitelj ni zgovoril v šali, to ti lahko spričajo možje, ki so zraven bili.
J. Oho, kaj tako so učeni ti novi možje in šolski prijatelji?! Tako neumne bi še jaz ne zinil!
Pa ti zahtevajo še vedno večo plačo, kakor mi je ravno prej naš oče župan pravil?
T. Pa ne le ti — glej, še naši (vsaj jaz tako mislim, da so naši) so na Doienskem v St. Jerneji zahtevali (13 jih je bilo), da naj se učiteljska plača povikša najmanj za 200 gold.
«7. Kaj pa te pijavke (Bog mi grehe odpusti), kaj še nimajo zadosti po 400, 500 in še več?!
T, Glej, dragi prijatelj, ali ti možje znajo denar tudi obračati, odkar so tako študirani; kaj misliš, da človek zastonj toliko študira?
J. Menda ne poznajo naših rev ali pa nimajo z nami nobenega usmiljenja; ko bi jaz vsako leto 400 ali 500 gold. dohodkov imel, gospod bi bil in bi lože živel, kakor zdaj. — Do zdaj sem komaj toliko imel, da sem si vsaj prešička kupil, zredel in prodal; imel sem vsaj za davke in usnje; vedi pa, da ga domd že ,,pet laških let" nisem zabodel — tako daleč človek pride — in ne misli, da bi svinjskega cviljenja ne mogel prenašati, tako občutljivega srca pa le nisem. Glej, le za druge moram rediti! Ce bo treba še vse to plačevati, kar si mi danes povedal; potem še toliko ne bom imel, da bi ga kupil — nikar še za druge zredil. — Tone, Še eno. Ce pa tako daleč pridemo, da kmet ne bo nič imel, zdi se mi, da tudi cesar kmalu na kant pride! Sej vsaj stari pregovor pravi: „Kjer nič ni, tam je tudi cesar pravico zgubil." Z žalostnim srcem moram reči: Pri meni jo bo kmalu.