*

Cesar Franc Jožef I.


4

J,

T

r

- ccffio======e<fy§)o -— ct^c^aa rrr— ^- ocfefoj

Cesar

IPHH 1 ©


Y spomin

petindvajsetletnice srekerne
poroke

sestavil

Josip Ciperle.

2W*ecpo. natisa.

——

V Ljubljani 1. 1879.

Na svitlo dalo in založilo slovensko učit. društvo.
Natisnil R. Milic.


44863

Oiom-iiog

go vseh krajih avstrijskega cesarstva se delajo
velikanske priprave, da se praznuje dostojno 24. april
letošnjega leta. Od vseh krajev prihajajo izjave zvestobe
in vdanosti avstrijskih prebivalcev na cesarjev dvor. Vsaka
dežela, vsaka občina, celo vsak kraj se skuša pred
drugim, da vrednejše praznuje dan petindvajsetletnice
cesarjevega ženitovanja.

Dne 24. aprila bode minolo 25 let, kar se je
poročil naš slavni cesar Franc Jožef s svojo soprogo,

cesarico Elizabeto.

Pred petimi leti, dne 2. decembra 1873, se je
praznovala po Avstriji enaka svečanost — petindvajset¬
letnica Njegovega vladanja. To je bil slovesen dan.
A še slovesnejši ima biti dan 24. aprila letošnjega leta,
kajti ta dan ne gre samo poslaviti našega vladarja,
ampak tudi vladarico.

Čast, ki jo izkazujemo komu, ima še le takrat svoj
pravi pomen, ako izvira iz spoštovanja do onega, komur

velja. A spoštovati nam je moči le onega, o komer vemo,
da ima zaslug, bodi-si na tem ali onem polji. In naš
cesar ima zaslug — zaslug za vso Avstrijo, kterih mu
ne more odrekati nikdo.

Namen tej knjižici je, naslikati bralcem slavna
dejanja cesarjeva, ktera je izveršil na prid vsej Av¬
striji in njenim narodom. Ako vsaj nekoliko pomore k
izpoznanju in spoštovanju Njega, je dosegla svoj
oskromni namen.

1 .

Njegovi stariši.

dil se je Franc Jožef dne 18. av-
usta 1830 na Dunaji. Njemu oča je
il nadvojevoda Franc Karol,  brat
prejšnemu avstrijskemu cesarju Ferdinandu.
Njegmu mati je bila Sofija,  bavarska prin-
cezinja.

Poglavitno svojstvo njegovemu očetu je
bilo usmiljenje do ubozih. To lepo svojstvo
je kazal tolikokrat in tako lepo dejanski.
Njegovo serce je bilo tako rekoč le za siro¬
make, in njegova roka jim je bila vedno od-
perta. V vsacem kraji, kjer je prebival le
nekaj časa, vedo ljudje pripovedovati lepe
vzglede njegove dobrotljivosti. Zato so ga
častili in slavili vsi, ki so ga poznali. In kedo
ga ni poznal? Na Dunaji in v Išlu, kjer je
osobito rad bival, je bil znan vsacemu otroku.
Vsakedo ga je pozdravljal, in on je odzdravljal
vsacemu brez izjeme s tako hitrostjo, kakor

6

bi ga hotel prehiteti v pozdravljanji. — S
politiko se ni bavil nikdar, a zato toliko bolj
s siromaki, ki niso nikdar zastonj prosili nje¬
gove pomoči — celo tacim, ki ga niso prosili,
je pomogel rad. Umeri je dne 8. marcija lan¬
skega leta, 75 let star, vendar prehitro ubogim,
ki so izgubili v njem svojega najboljšega po-
pomočnika in rešitelja iz potreb. Naj v miru
počiva! A njegova dobra dejanja bodo živela
vedno v spominu hvaležnemu ljudstvu.

S svojo soprogo sta imela razven na¬
šega sedanjega vladarja Franca Jožefa  še
tri sinove: nadvojevodo Maksimilijana,
nesrečnega mehikanskega cesarja, in nadvoje-
vodi: Karola Ljudevita in Ljudevita
Viktorja.

2 .

Cesarjeva mladost.

Za rojstva Franca Jožefa je še živel in
vladal njemu ded Franc  I., kteri ga je ne¬
izrekljivo rad imel. Francova največja radost
je bila, kramljati in igrati se z njim. Ali uže
leta 1835 — ko je bil Franc Jožef dobro
pet let star — je umeri cesar Franc. Takoj
po njegovej smerti je bil določen grof Henrik
B o m b e 11 e s odgojitelj mlademu princu.
Vendar je bil ta njegov odgojitelj le bolj po
imenu, ker v resnici ga je vzgajal grof K o r o-

7

ni ni. Ta mož ima zaslugo, da je ucepil v
serce mlademu princu vsa ona lepa svojstva,
kterih je imel njegov oče v tako obilnej meri,
on je ohranil njegov značaj vseh izkušnjav,
gojil v njem ono resnost in natančnost, ki ga
še zdaj posebno odlikuje.

Pod vodstvom grofa Koroninija je ostal
Franc Jožef do spomladi leta 1848. Takrat
se začne vojska na Laškem. Znani vojsko¬
vodja grof Radecki je bil poveljnik avstrijskej
armadi, ktera se je verlo borila z Lahi. Tudi
Franc Jožef je moral tija, da se seznani z
vojskinimi uredbami. Tam je pokazal tudi
pervič svoj pogum, svojo neustrašenost in
svojo hrabrost. Sam Radecki se mu je čudil,
ter skoro nevoljen dejal: „Da bi mi le ne
poslali nobenega nadvojevode več
iz Dunaja, ti gredo kakor zlodeji v
ogenj!"  Lehko si mislimo, da se je odvalil
Radeckemu težak kamen od serca, ko je dobil
Franc Jožef povelje iz Dunaja, da ima zapu¬
stiti bojišče. Podal se je od tam v Insbruk
na Tirolsko, in od todi se je vernil spet
na Dunaj.

Leto 1848  je bilo osodepolno ne le
vsej Avstriji,  ampak tudi vsej Evropi.
Kakor skoro po vseh evropskih deržavah, je
bila tudi avstrijska vlada absolutna,  to se
pravi: kar je hotel vladar, se je moralo
goditi. Ali v tem letu so se uperla ljudstva,

8

ter zahtevala večje svobode in novih pravic. Ker
se ni dalo z lepo doseči ničesar, so prijela za
orožje, ter si hotela s silo priboriti svojih
zahtev. Tako se je zgodilo tudi v Avstriji.
Kmetje in rokodelci so prijeli za orožje, po¬
žigali gradove in morili svojih predstojnikov.
A najstrašnejši je bil upor v glavnem mestu
Avstrije, na Dunaji. Takrat je sedel na ce¬
sarskem prestolu Ferdinand I., ki je nastopil
vlado po smerti svojega očeta Franca  I.
leta 1835. Njegovi dvorniki so mu svetovali,
naj pusti s kartečami streljati na vstaše. Ali
on se je izjokal, ter izgovoril one nepozabljive
besede: „Na svoje Dunajčane ne pustim
streljati!"  — In ko se je posrečilo nekte-
rim vodjem vstašev prodreti do njega, ter
mu predložiti zahteve avstrijskih narodov,
takrat se je še le oddahnil, ter z veseljem
jim privolil vse, česar so terjali. Vendar se je
odpeljal takoj potem v Insbruk. Od todi se
je sicer spet vernil na Dunaj, ali zaradi novih
vstaj meseca oktobra, ga je moral spet zapu¬
stiti. Podal se je v Olomuc na Moravsko, kjer
se je odpovedal vladanju dne 2. dec. 1. 1848.

8 .

Nastop vladarstva.

Cesarsko krono bi bil imel dobiti Fer¬
dinandov brat Franc Karol. A ta je ni

9

hotel, ampak jo prepustil svojemu pervorojencu,
Francu Jožefu. Prevzel je zatorej cesarstvo z
imenom Franc Jožef L, cesar av¬
strijski.

„0 stani zdrava,  mladost’/  je
vskliknil žalostno Franc Jožef, ko je prejel
žezlo, znamenje cesarski oblasti. »Ostani
zdrava, mladost!"  je vskliknil, dobro
vedoč, da se ima zdaj odpovedati marsičemu,
kar raduje mladostno serce. Ni mu bilo ne¬
znano, da je cesarska krona težka, da so
skerbi hude in delo ne majhno. In posebno
v onem burnem času — leta 1848. Po
avstrijskih deželah je bil sicer pri nastopu
njegovega vladanja upor uže skoraj povsod za¬
dušen. A mir je bil le na videz. V persih
prebivalcem je še vrela in vrela vihra, ki je
le čakala primernega hipa, da spet vzkipi
ter se razlije po vseh krajih. Toda po ogerskih
deželah še ni bila vstaja skončana, ampak tam
je razsajala ravno najbolj. Ogerska se je
hotela s silo odtergati od Avstrije. Polk za
polkom so odhajali vojaki tija, da ukrote upor,
ali bilo je vse zastonj. V tej sili se oberue
Franc Jožef do ruskega cesarja, ter ga prosi
pomoči. Ta mu jo obljubi prijateljski, in skoro
so prijeli Rusi od ene in Avstrijci od druge strani
nepokojne Ogre, ter jih srečno premagali.

Lehko bi bilo zdaj cesarju, svojo nevoljo
si ohladiti s kervjo vstašev, ter jih obsoditi

10

vse na smert. A tega ni storil. Pomilostil
je vse.

Leta 1852 je potoval sam na Ogersko,
da si ogleda na svoje oči tamošnje razmere.
Povsodi so ga slovesno sprejemali. V Budapešti,
glavnem mestu Ogerskemu, kamor je ravno
prišel pred praznikom sv. Rešnjega telesa, so
imeli procesijo, ktere se je udeležil tudi
sam s tako slovesnostjo, kakor še nikdar prej.
Še skoraj slavnejši, nego v Budapešti, je bil
njegov sprejem na Dunaji, kamor se je vernil
meseca avgusta.

Mislil bi človek, ki bere o ognjevitosti,
s ktero je vladarja sprejemalo ljudstvo po
Ogerskem in na Dunaji, da se to, kar pride
zdaj, blezu ni moglo zgoditi.

Ali zgodilo se je.

Bilo je dne 18.februarija 1853. Franc Jožef
se gre v izpremstvu samega svojega adjutanta,
grofa O’ D on el la na izprehod po Dunaji.
Zdajci ga napade od zadaj nek krojašk
pomočnik, imenovan Libeni,  z bodalom,
s kterim ga sune v zatilnik. A ranil ga je
samo lehko. Rešila je cesarja zapona na njego¬
vem vratniku, od ktere je odletelo bodalo,
ter se le pol palca daleč zarinilo v vrat.

Adjutant O’ Doneli in nek dunajsk
meščan, Ettenreich,  sta prijela napadnika,
ter ga izročila policiji.

11

Kakor bi se mu ne bilo nič zgodilo, se
poverne cesar z roko se deržeč za rano s
terdnimi koraki v palačo nadvojevode Albrehta.

Ves Dunaj in vsa Avstrija je bila vzne¬
mirjena, kose je izvedel ta zločin. Vse je po¬
milovalo cesarja, ter se grozilo o morilcu.
Še le, ko se je zaslišala novica, da se vladarju
ni pripetilo ničesar posebnega, da se Libeniju ni
posrečilo, usmertiti ga, so se potolažili ljudje.

Morilca so obsodili na smert. A cesar
ni hotel nikakor privoliti, da se usmerti. Želel
ga je pomilostiti na vsak način.

Ali vse ministerstvo je bilo proti porni-
loščenju. Prigovarjalo je Francu Jožefu, naj
le da svoje privoljenje. A ker se je le branil,
se je hotelo odpovedati službovanju, ako se
morilec ne kaznuje s smertjo.

S težkim sercem je privolil vladar sled¬
njič, da ima Libeni končati svoje življenje.
Umeri je na vešalih.

Brat Francu Jožefu, nadvojevoda Maksi¬
milijan je sprožil misel, naj se v spomin
srečne rešitve cesarjeve sezida velikanska
cerkev. Povsodi se je jel nabirati denar za
njo. Skoro se je začela zidati, zida se uže
malo ne 25 let, a še ni izgotovljena. Vendar
se bode odperla dne 24. aprila letošnjega leta, v
dan petindvajsetletnice cesarjeve sreberne po¬
roke. Do takrat bode uže skoraj dodelana.

12

4.

Cesarjeva poroka.

Leta 1854 so praznovali na Dunaji ženi-
tovanje cesarjevo z bavarsko princezinjo Eli¬
zabeto,  našo sedanjo cesarico. Dne 21. aprila
so jo sprejeli slovesno v Lincn, glavnem mestu
Gornje Avstrije. A še slovesnejše in še z večjo
navdušenostjo so praznovali na Dunaji nje
prihod dne 23. aprila. Nek nov most čez Dunaj-
čico, po kterem se je peljala najpervo po svojem
prihodu, je dobil po njej ime „Elizabetin most“.

Poroka se je veršila dne 24. aprila zvečer
v avguštinski cerkvi. Drugi dan je bil ves
Dunaj sijajno osvitljen, dne 30. aprila je bila v
Pratru velika ljudska veselica. Dunajska ob¬
čina je podelila 40 revnim nevestam, ki so se
poročile takrat, vsakej po 500 gld.

Uže od nekdaj so prištevali cesarico Eli¬
zabeto najkrasnejšim ženskam. Nje postava je
veličastna, nje vedenje ljubeznjivo, nje prijaz¬
nost velika. Nje največje veselje sta ježa in
lov. Posebno, kadar je na svojem gradu
Godollo na Ogerskem, jezdari prav mnogo.
Na lovu se lehko opazuje nje pogum, nje
nevstrašenost in nje brznost v streljanji.

A vsa ta svojstva vendar preseza nje
ljubezen do bližnjega, nje usmiljenost in
dobrotljivost do siromakov. To je pokazala
takoj pri svojej poroki, ko je podelila ubogim

13

lepo vsoto denarja od svoje dote, to je poka¬
zala o vsakej priliki, kadar se je praznoval
v Avstriji kakšen pomenljiv dan, to kaže vselej,
kadar je treba pomagati komu iz nesreče.
Svitla cesarica je letos šla na Irsko, a ko je
cula o strašnej nesreči, velikem poplavljenji
mesta Szegedina na Ogerskem, je darovala iz
svoje blagajnice 5000 gl. nesrečnikom in skraj¬
šala odločeni čas bivanja na Irskem. — Bog
jo ohrani še mnogo let!

In s cesarjem zaročnica
En’ga duha in rodil
Vlada mila cesarica
Nevenljivega cvetu.

Kar je v pravo srečo šteto
Bog obema podeluj,

Franc Jožefa, Lizabeto,

Hišo Habsburg obdaruj!

Njih Veličanstvi v zakonu, potovanje
po Štajarskem, Koroškem, Kranjskem
in Lombardo-Beneškem.

Pervo dete Njiju Veličanstev je dobilo
ime po svojej stari materi nadvojevodinji Sofiji.
Rodilo se je dne 5. marcija 1.1855. Prihodnje
leto je Bog blagoslovil Njiju zakon z drugo

14

hčerko, nadvojevodinjo Gizelo, roj. 12. julija
1. 1856. Perva hčerka je umerla uže 1.1857,
ko je bil svitli cesar s cesarico na potovanji
po Ogerskem, a druga, nadvojevodinja Gizela
je bila poročena 1. 1873 dne 20. aprila s prin-
com Leopoldom bavarskim. Svitli cesar je
uže ded dvema vzvišenima unukoma.

Cesar je hotel videti sam svojih dežel
in se prepričati o njih željah in potrebah,
zatorej je potoval 1.1856 naŠtajarsko in Ko¬
roško 12. — 14. septembra. Na tem potovanji
je prišel dne 7. septembra k Sveti kervi pod Ve¬
likim zvonom in šel potem na pasterični lede¬
nik. — Kraj, kamor je cesarica prišla, imenuje
se odsihmal Elizabetino počivališče, a cesar je
šel še više do sedla, ki se poslč imenuje
Franc - Jožefova višina. Istega leta 17. no¬
vembra je visoki vladar zopet odrinil iz
Dunaja, ter se mudil tri dni (18., 19. in 20.)
s presvitlo cesarico v Ljubljani, obiskala sta
cerkve, samostane, bolnice in šole. Ljubljana
je oblekla tačas svojo praznično obleko in
slavila prihod Njiju Veličanstev; odtodi sta
šla v Terst, Benetke in Lombardo - Beneške
pokrajine. Po teh deželah je cesar povsodi
milosti in dobrote izkazoval. Pregnanci so dobili
svoja imenja nazaj, in 25. januarija 1. 1857
se je razglasilo splošno pomiloščenje vsem,
ki so se pregrešili proti vladi. Mesto Milan
je dobilo cesarskih daril nad 100.000 gl.

15

Nazaj grede sta se svitli cesar in cesa¬
rica le kratko mudila na Kranjskem. Ogle¬
dala sta podzemeljsko čudo naše dežele, Po-
stonjsko jamo. Dne 9. marcija sta prišla cesar in
cesarica iz Gorice na deželno mejo, prenočila
v Prestranku, a 10. marcija dopoludne od 9.—11.
ure sta obiskala slovečo jamo. — Od todi sta
odrinila v Ljubljano in naprej na Dunaj. Lepše
ni moči izraziti čutil, katera so tačas pro-
šinjala prebivalce Kranjske dežele, kakor je
storil pokojni dr. Lovro Toman v pesmi:

ob slavnem povratku iz %alijanskec)a.

Cula šumenje doneče valov sem jadranskega morja,
Ko je zvihral parobrod z Vama ponosno po njem;
Cula rjovenje radostno sem benečanskega leva,

Cula vriskanja sem jek krasnih lombarških ravnin;
Ko sta stopila na prag mogočne kraljice pomorske.

Kakor megla skadi se v černi noči rojena,

Kadar zabliska se dan, solnce zažene svoj žar:
Podpihovanje splašilo se tak sosedne dežele,

Zmote je vpešal naklep, zlobe kovarske namen,

Ko si prikazal se Ti, ter Carinja s Taboj premila.

Ti si pogumen podal na pot brez trum se vojščakov,
Vergel od sebe si meč, del clo tehtnico na stran;
Skazal se v moči največji le lastni vladarjem,

V moči, ki božja lastnost, jih poveliča v nebo:
Velikodušno proglasil si prizanesbo vesolno.

16

Kamor Te peljal pogled, razpel blagomilo si serce,
Vsake stopinje je znam velikodušen kak dar;

Ljudstvu, boljarom, umetnikom: vsem razodel si ljubezen
Stopil kot oče premil si med družino otrok
In premagal si tak presoje in staro sovražtvo.

Z oljko si šel, nazaj se verneš z lovorom slavnim,

Mir Tvoj bil je le cilj, — zmago brez vojsk si dobil;
Slava zato Ti doni od roda do roda neskončna,

Vedno slovelo ime Tvoje bo v zgodbi zaslug,

Bolj ko junakov imena v listih kervavo žareče.

Slava zato Ti, moj Car, slava Ti trikrat, devetkrat.
Vnema se v porsih mi čut, ko Te spet čakam nazaj!
Ah al kak bi zamogla Te vredno zdaj  še sprejeti,

Ko kar narava krasot, človek kar ima moči:

Vse Ti skazale v obilnosti ste kronovini italske!

Vendar obupati nočem, ker mi v zavesti lastnina,

Čudo največje zemlje, preveličasten je hram;
JamoPostojnsko  odprem — prečarno poslopje natore,
Ki pod kamnito zemljo tamno zakrita leži,

V njem pa je taki zaklad, da slednji osupnen se čudi.

Glej, in ta svet  je mojega serca svitla podoba!

Skrito, kamnito se zdi, v njem pa je čutja procvet,

V njem resnica, ljubezen, pogum, zaup in zvestoba,

Moj je največi zaklad; Vama zato ga odprem,

Da ob slavnem povratku skažem veselje dostojno!

Nov. 14. sušca l. 1857.“

6 .

Potovanje po Ogerskem; nemila
smert; cesarjevič Rudolf.

3. maja 1. 1857 sta potovala cesar in
cesarica na Ogersko. Tudi tukaj so Nja povsod

17

slavno sprejemali. Občno radost so izbudile
besede, katere je cesar govoril tam poslani¬
štvu mesta Bude, rekoč: „Veseli me, ker sem
zopet mogel priti, da pokažem cesarici to lepo
domovino in da se osebno prepričam, kako
je tukaj in česa potrebuje priljubljena mi
Ogerska dežela. Neprestano se trudim, da
pospešujem splošno korist tej deželi in vsemu
mojemu cesarstvu, da si ohranim zadovoljnost
svojih zvestih podložnikov!" A žalostna vest
o smerti cesarjeve hčere Sofije je ogrenila in
ustavila to potovanje, cesar sam je 1. 1857
meseca avgusta nadaljeval potovanje. V tem
je romal cesar tudi v Marijino Celje.

Na teh potovanjih si je svitli cesar pridobil
serca svojih podložnikov; vez med vladarjem
in podložniki se je vedno bolj jačila.

Vse narode mnogojezične Avstrije je
veselo iznenadila vest, da je slavni cesarski
rodovini rojeni sin in Avstriji cesarjevič naslednik,
pri sv. kerstu imenovan Rudolf.  Svečanosti,
ki so se zaradi tega veršile, se je ljudstvo
povsodi udeleževalo, čverst na duhu in telesu
je rastel dedni princ in uže v četertem letu
se je začelo pri njem učenje. Cesarjevič je
doveršil vse, kar gre vedeti doveršenemu prav¬
niku,  in tudi v vojaški vednosti je izučen
kakor so vojaški častniki, dalje govori vse
jezike avstrijskih narodov in druge evropske
jezike; potovaje po Avstriji, po Nemškem in

2

18

Angleškem si je zbistril um; in ravno kar je v
navzočnosti vojaških častnikov govoril o bitvi pri
Spiliernu v zadnji francosko - nemški vojski.
Nedavno je izšla knjiga iz njegovega peresa:
„Petnajst duij na spodnji Donavi". Cesarjevič
ima sedaj 21 let, krepak je na duhu in telesu,
veselje in nadeja svojemu očetu; vsi narodi
v Avstriji so ponosni na svojega cesarjeviča.

7.

L.. 1859, nesrečna vojska na Laškem,
nova ustava.

Hude težave in hritkosti so zadevale to
leto Avstrijo in cesarja. Sardinska vlada se
je od nekdaj trudila o tem, da odterga Avstriji
lombardo - beneške dežele. A 1. 1859 se je
zvezal cesar Napoleon s Sardinsko vlado in
z revolucijonarno stranko na Laškem, začela
se je vojska, ki se je za Avstrijo nesrečno
končala. Pri Solferinu je bila odločilna bitka.
Cesar je bil tam, kjer je bila opasnost naj¬
večja. Vojska se je bila tako hrabro, da je
francoski general rekel: „  Še nekaj takih zmag
in mi pojdemo brez armade domu!" Francozi
in Pijemontezi so izgubili 20.000, Avstrijci
18.000 mož, a zmaga je ostala zaveznikoma.

Avstrija, od vseh zapuščena, je izgubila
krasno deželo Lombardijo, za katero se je uže

19

od nekdaj prelilo mnogo kervi, cesar Napoleon
je sicer rekel, da ne zahteva Lombardije, ako
Avstrija dovoli, da se odstopi levo pobrežje
ob Renu francoskej deržavi. A naš cesar, ka¬
teremu je možka beseda in zvestoba do za¬
veznikov nad vse, je to odločno odbil, dasiravno
bi bila Nemčija dolžna, cesarja podpirati v tej
vojski, Prusija je znala oboroženje zavleči
dotle, da je bilo prepozno.

Lombardija je bila sicer izgubljena, a
cesar je preskerbel takoj, da se zveza ostalih
avstrijskih kronovin bolj uterdi. Uže prihodnje
leto — dne 20. oktobra 1860 —je izšel cesarski
razglas, ki je oznanil novo ustavo vsemu ce¬
sarstvu. — Ogri so prejeli svojo prejšnjo ustavo,
druge kronovine naj bi imele svoje de¬
želne zbore,  a zadeve, ki se tičejo vse
deržave, ima obravnavati deržavni zbor.
— Ta razglas je dopolnila postava dne 26. fe-
bruarija 1. 1861., v kteri se je določilo, da
imajo v deržavnem zboru, ki jo sestavljen iz go-
spodske in poslanske zbornice,  za¬
stopane biti vse kronovine. V gospodsko zbornico
pridejo možje, ktere določuje cesar sam, in kteri
obderže to častno službo do smerti. V poslan¬
sko zbornico imajo prihajati možje, kteri so vo¬
ljeni iz naroda. — Vsaka kronovina ima svoj
deželni zbor,  v kteri mož voli narod, iz-
vzemši onih, ktere pošiljajo duhovščina in
vseučilišča.

%  *

20

S to postavo je stopila Avstrija v versto
konštitucijonalnih deržav. Narodi nje so do¬
bili pravico, glasovati o postavodajstvu. Vsako
leto se sklicuje deržavni zbor, ki se ima po¬
svetovati o deržavnih postavah, kterc zadobe
še le takrat svojo veljavo, ako jih sprejmete
obe zbornici in jih cesar poterdi.

Ta postava je vzbudila po vsem cesarstvu
veliko veselja. Povsodi so se praznovale slove¬
snosti. In če je le kaj, kar more navduševati
avstrijskih narodov za svojega vladarja, je
gotovo na pervem mestu ta postava.

8 .

Boji z Danci, vojska na Nemškem

in Laškem, pogodba n Ogri.

Leta 1864 se je unela vojska med Av¬
strijo in kraljestvom Danskim  zaradi dežel
Šlezvika in H o Iš tajna.  Avstrija je šla
v zvezi s Prusi v boj. Danci so bili tepeni;
a ta zmaga je koristila le Prusom. Ti so
hoteli te deželi za-se imeti, ter odvzeti Av¬
striji vso oblast v njih. Avstriji, se ve da, ni
bilo to po volji, in zaradi tega se je unela
dve leti pozneje vojska med njo in Prusijo,
leta 1866.

Cesar avstrijski se je moral tedaj s svo¬
jim prejšnjim zaveznikom, pruskim kraljem,

21

bojevati; ta prilika je bila tudi laškemu
kralju premikalna, da bi ne napovedal vojske
Avstriji. Od dveh stranij so prijeli sovražniki
našo deržavo: Prusi na severju in Lahi na
jugu. Lahi so bili sicer tepeni pri Kus toči
in pri otoku Visu.  A na severju se je boj
za bojem izgubljeval. In pri Kraljevem
gradeu  je bila avstrijska armada popolnem
zmagana. Kaj je bilo storiti? Cesar je sklenil
mir z Lahi, jim pustil še svojo jedino laško
kronovino Benečansko, potegnil vojake z La¬
škega nazaj, ter jih poslal proti Prusom. Ali
v tem se je tudi z njimi sklenil mir v Ni-
kolsburgu,  v kterem ni izgubila sicer Av¬
strija nobene kronovine, a nje upliv na Nemškem
je bil uničen.

Leta 1867 je sklenil cesar z Ogri ono
pogodbo, po kterej je dobilo Ogersko svojo
vlado, t. j. svoje ministerstvo in svoj der-
žavni zbor. Verhu tega je imenoval še tri
ministre, tako imenovano splošno ministerstvo,
namreč: ministra vnanjih zadev, deržavnega
finančnega ministra in vojnega ministra. Ti
se imajo s tako zvanimi delegacijami, ki se
sestavljajo iz 60. mož, kterih volita oba deržavna
zbora, posvetovati o zadevah, ki se tičejo vse
avstrijske deržave. Dne 8. junija o. 1. so našega
cesarja v Budapešti slovesno kronali kraljem
ogerskim, vez med vladarjem in podložniki
po ogerskih deželah je bila z nova uterjena.

22

Dne 22. decembra 1.1867 je poterdil cesar
deržavne osnovne postave in novo ustavo, ki
so odsihmal podlaga deržavnemu pravu in redu
v Avstriji. Tega leta sta se sešla cesarja
Franc Jožef in Napoleon v Solnogradu, cesar
je obiskal tudi svetovno razstavo v Parizu,
kjer so Franeozje občudovali vitežko postavo
avstrijskega cesarja in so močno hvalili njega
neutrujenost.

Dne 22. aprila 1.1868 se je rodila v Bu-
dapešti na Ogersbem nadvojevodinja Marija
Valerija,  in povsodi, vzlasti na Ogerskem,
so se tega dogodka močno veselili.

Važne v tej dobi so med drugimi tudi
šolske postave. Dne 25. maja 1. 1868 je izšla
postava, ki določuje razmero med cerkvijo in
deržavo; dcržava ima višje nadzorstvo nad vsemi
šolami, a cerkev je zastopana v deželnem,
okrajnem in krajnem šolskem svetu; dne 14. maja
1.1869 je izšla zopet postava, ki stavlja glavna
načela zaradi naprave, uredbe in uzderževanja
ljudskih šol, in deželni zbori se imajo posve¬
tovati, kako se bodo izverševale po posameznih
kronovinah. — Zaradi teh postav se je mnogo
šol ali razširilo, ali z nova ustanovilo, smoter
ljudskim šolam se je razširil, t. j., več nego prej
se ima v ljudskej šoli učiti, pravne razmere
učiteljem so bile urejene; učitelji dobivajo
odsihmal svojo odločeno plačo, in so nekako
postali enaki uradnikom. — Toda prostor nam

23

odmenjen in namen teh verstic ne dovoljuje
govoriti dalje o tem, in o drugih postavah,
izišlih v teh časih miru.

9.

Cesarjevo potovanje na Jutrovo
1. 1868, na Tirolsko 1. 1871.

L. 1869 dne 25. oktobra je odšel svitli
cesar na daljše potovanje v jutrove dežele,
obiskal Atene, Carigrad in dne 9. novembra je
slovesno ustopil v Jeruzalem. Kaj je čutil
naš svitli cesar, ki se imenuje tudi jeruzalem¬
ski kralj, ko je videl s svojimi očmi te svete
kraje, je pač težko zapisati. — Vsa mohame¬
danska velikost s svojim lišpom je bila na-
vzočna, navzoče je bilo vojaštvo, konzuli vseh
narodov, bili so judje, mohamedani, gerki: v
navzočnosti vseh je cesar ob Davidovih vratih s
konja stopil in na zemljo pokleknil. S cesarjem
so bili gineni vsi navzočniki, kterega koli ver¬
stva in naroda. Škof Brako  je cesarja kvišku
vzdignil in mu podal križec, in cesar ga je s
solznimi očmi še klečeč poljubil. Od jeruzalem¬
skih vrat do cerkve Božjega groba je šel
cesar z obhodom peš in odkrit, akoravno ga
je bilo potovanje utrudilo in je hudo pripekalo
jutrovsko solnce.

Cesar je obiskal najznamenitejše kraje
v prosti obleki. V Ratisbonovi cerkvi, kjer stoji

24

še steber tistega oboka, raz kterega je Pilat
Izveličarja ljudem kazal, je cesar ginen po¬
kleknil, Ratisbonu govoril pohvalne in izpod-
budne besede, nunam in sirotam sebe in cesarico
v molitev priporočal. Svitli cesar je bil tudi
navzočen pri otvorjenji sueškega kanala, od
todi je šel v Kairo. Vsega skupaj je prehodil
1013 milj v42.  dnevih; dne 6. decembra je bil
zopet na Dunaji. — Prebil je mnogo nevar-
nostij na morji pri ukercanji v Jope in pri
povratu na isterskih bregovih, toda previdnost
Božja je varovala življenje, narodom Avstrije
toliko drago. Prišedši domu, je potolažil cesar
upor Dalmatincev, kteri so se protivili nekterim
naredbam brambovske postave.

L. 1871 je šel svitli cesar zopet v Tirole,
kjer so ga navdušeno sprejemali. Cesar je v
dveh dnevih, kar se je tam mudil, obiskal nižje
in višje šole, stopil v bolnice in sirotnice,
pregledal delavnice in tovarne, povsodi je stavil
vprašanja, iz katerih se je izpoznavalo, da
Ga vodi višji namen sedaj v šolo, sedaj v
tovarno.

Navdušenost je do verha prikipela pri
plesu strelcev dne 4. januarija, h kateremu so se
zbrali Tirolci iz vseh krajev svoje domovine,
da se poklonijo cesarju in cesarjeviču. Deželni
glavar je s krepkimi besedami nagovoril cesarja,
v katerih je naglaševal udanost dežele, a
cesarja pozdravljal tudi izverstnega strelca.

25

Ko cesar na oder stopi in glasno izpregovori,
kako Ga veseli, da more ta večer biti med
svojimi Tirolci, so bili vsi do solz gineni, in
ko cesar dvorano zapusti, ni bilo drugega go¬
vorjenja, nego le tega: „Cesar, cesar je rekel,
tako je govoril".

10 .

Velika svetovna razstava na Dunaji.

Petindvajsetletnica cesarjevega
vladanja.

Svetovna razstava na Dunaji je bila naj-
berž jedna največjih, kar jih je dosibmal videl
svet. Razstavna poslopja so bila tako raz-
sežna, da bi bil človek potreboval 40 dni j,
ako je želel ves prostor na dolgo in široko ob¬
hoditi; vesoljni svet je poslal semkaj izdelke
uma in dlani, a je tudi stalo vse še nad
20 milijonov gld. Razstava se je otvorila dne
l.maja in se je zaprla dne 1. novembra. Prišli
so razstave gledat nemški cesar Viljelm, Alek¬
sander, car ruski, sultan Abdul Aziz, kralj
Viktor Emanuel iz Laškega, da, še celo Šah
iz Perzije. Cesar jih je slavno sprejemal in
uživali so cesarsko gostoljubnost tudi taki
knezi, ki so cesarju pripravljali prej veliko
britkost in žalost, kakor n. pr.: nemški cesar in
laški kralj. — Sijajni so bili dnevi razstave,
nepozabljivi dunajskemu mestu j a vse te

26

svečanosti je prekosila slavnost 2. decembra, dan
251etne vlade presvitlega cesarja. Vsa ljudstva
mnogonarodne Avstrije, vsa mesta in kraji te
velike deržave so slovesno obhajali ta dan,
goreče molitve so puhtele k prestolu milosti
Božje, da bi ohranil Avstrijo, varoval in branil
vladarja notranjih in vnanjih sovražnikov. Po
gorah so goreli veseli kresovi, po dolinah se
je razlegal strel, mesta so bila razsvitljena.
Bil je to vesel praznik 36 milijonom ljudem.
Tudi revežev ta dan niso pozabili; v Ljubljani
so oblekli srenjski odborniki 40 revnih šolar¬
jev in ustanovili dve dijaški štipendiji, kteri
oddaje ljubljansko mesto. — Središče vse te
slavnosti je bilo, se ve da, stolno mesto, Dunaj.
Cesar je sprejemal tam voščila visoke cesarske
rodovine, ministrov, vojaštva, poslance zastopov,
mest in družeb. Kar iz serca pride, do serca
gre. Ta znamenja spoštovanja in vdanosti so
močno ganila serce vladarjevo. V svojeročnem
pismu se je zahvalil narodom o tem enoglasnem
skazovanji ljubezni, in o dobrotljivosti, ktero se
je tako sijajno pokazala. Rekel je cesar: „ Lju¬
bezen Mojih podložnikov je vedno tista, v pri¬
jaznih in neprijaznih dnevih". Posebno veličast¬
no se je sprejelo vojaštvo. Pri poslaništvu so bili
navzočni vsi princi cesarske rodovine, tudi ce¬
sarjevič, in vsi poveljniki armade. Vojni maršal,
nadvojevoda Albreht,  je govoril v imenu
c. k. vojne. Z ginenim glasom se je cesar

27

zahvalil zmagoslavnemu vojskovodji, ki je
danes na čelu vojni na kopnem, pomorstvu
in deželni hrambi. „ Gin enega serca in hva¬
ležno se spominjam onih, katerih ni več
„med nami, slavnih vodij Moje vojne v mnogih
„bitvah, tistih, ki so delali in živeli v korist
»Mojej vojni. Spominjam se nepozabljivega
»admirala, ki je vodil Moje brodovje do zmage
»in slave in tisočev onih, ki so svoje življe¬
nje žertvovali v častnem boju. Izrekam svoje
»prepričanje, da bode tudi dalje vojna naj-
»terdnejša podpora prestolu in domovini, da
»ostane skala, ob kateri se bodo v viharji raz-
»bijali valovi, da bode ohranila Mojemu sinu
»tisto ljubezen in zvestobo, katero je meni
»vsikdar skazovala".

Ko se je cesar spominjal svojega sina,
zalile so ga solze. Globoko so bili gineni
zbrani in živahno zaklicali »slava®, in cesar
je končal z voščilom, ki je gotovo prišlo iz
dna serca: „Bog blagoslovi, Bog obvaruj Mojo
vedo vojno in jej dodeli zmago".

Teh vladarjevih besed vojna gotovo ne
bode pozabila. V spomin tega dne je cesar
ukazal kovati svetinjo, ktero dobivajo vsi tisti,
ki so bili pod Njegovo vlado v vojski.

Nad vso mero sijajno je bil tačas Dunaj
razsvitljen, in najkrasnejše je bilo, da nisi našel
kotiča, ki bi ne bil razsvitljen. Bogati in reveži,
visoki in nizki so se skušali drug pred drugim

28

pri tej domoljubni svečanosti. Slovesnost je
dosegla svojo najvišjo stopinjo, ko se je cesar
med živahnim slavoklicem ljudstva vozil po
ulicah dunajskega mesta.

11 .

Potovanje v Dalmacijo in poslednjič
1. 1878.

L. 1875 se je cesar peljal črez Ljubljano
in Gorico v Benetke, kjer je obiskal laškega
kralja, Viktorja Emanuela. Od todi se je
podal na težavno potovanje v Dalmacijo. Dal¬
macija je bregovita, ozka in na dolgo razteg-
nena dežela za Jadranskim morjem, na mnogo
krajih se potuje le po skalnatih stezah. Težave
potovanja so bile toliko večje, ker je bilo do¬
stikrat deževje, in prigodilo se je, da se je
cesar in Njegovo spremstvo sušilo in grelo pri
ognji na prostem.

„Nihče bi ne verjel", tako piše profesor
Coglievina, „da more človek, naj bode še tako
čverst na duhu in telesu, toliko prenašati,
toliko preterpeti, kakor je cesar na tem svo¬
jem potovanji po Dalmaciji, ne da bi bil ne¬
voljen, nepoterpežljiv ali utrujen, marveč povsod
je bil do vseh prijazen in ljudomil. Obiskoval
je mnogo mest, tergov, sprejemal poslanstva
in poslušal njih nagovore, ter vsem prijazno

29

in primerno odgovarjal, pregledoval cerkve,
urade, starinske spominke, a pri vsem pre¬
potoval 1200 milj ali v barki, ali na vozu,
črez morje in reke, gore, ravni in doli, in pri
vsem je reševal še vladne reči. Ako vse
to premisli, bode se vsak vprašal, kako je
to le mogoče? To vse prihaja iz rednega in
delavnega življenja. Ob solnčnem vzhodu je
uže cesar pri delu. Dež, vihar in druge nezgode
Ga na potu ne zaderžujejo. Tudi najterd-
nejši človek bi poslednjič opešal, a cesarja
vzderžuje vzvišena ideja, ki izhaja in Njego¬
vega visocega poklica. Cesar Tit je svoje dni
rekel: „Prijatelji! dan sem izgubil", a naš cesar
ne more tega reči".

Dalmatini so stenne gledali svitlega ce¬
sarja, tla blagoslavljali in s cvetlicami potre-
sali, kamor je cesar stopil, tudi onkraj meje
so prišli poslanci zaupljivo mogočnega cesarja
pomoči prosit, ali tačas jim cesar še ni mogel
pomagati. Zgodilo se je tri leta pozneje.

Pomenljiv v svetovni zgodovini je bil shod
treh cesarjev: avstrijskega, nemškega in ruskega
v Zakopih (Reichstadt) na Češkem, in cesarjevo
potovanje v Berolin, ki je uterdilo prijateljsko
vez med sosednjimi deržavami.

Zdaj smo naposled dospeli do minolega
1. 1878. Uže tri leta je bil silno hud upor
v Bosni in Hercegovini. Iz Bosne in Herce¬
govine so bežali ljudje na cesarsko zemljo,

30

ker niso mogli več prenašati silnega turskega
jarma. Prebivalci sosedje na mejah so jim
bili na pomoč, kakor so jim mogli, in vlada
jim je dajala nekaj podpore, ali, v boj hoditi
zastran teh begunov, ni kazalo Avstriji. A
ko je Rusija 1.1878 Turčijo premagala, sešel
se je v Berolinu shod deržavnikov evropskih
velevlastij, in Avstrija je prevzela nalog, zasesti
in pomiriti te deželi, v katerih je uže tri leta
divjala kervava vojska. Dne 29. julija je presto¬
pila c. k. vojna deželne meje. Uporniki, katere je
skrivaj turska vlada hujskala, so stavili zapreke,
kjer in kakor koli so mogli. Velike so bile tudi
vremenske nezgode, toda, avstrijska armada je
slavno zmagala in dne 19. avgusta je poveljni
general Filipovič vzel glavno mesto Sarajevo, in
skoro je poročal junaški bojnik svitlemu
cesarju: „Bosna se klanja Vašemu Veličan¬
stvu". Avstriji je tedaj pridobil dve deželi,
kteri bodete pod modro vlado zaradi svoje
lege in prirodnih pridelkov blagoslov deržavi.

Zaveršujoč to poglavje, ne morem zamolčati
dogodeb poslednjih dnij. Od nekdaj je bil svitli
cesar pervi, ki je pomagal nesrečnikom po
ognji in povodnji. Debela knjiga bi se o teh
darovih lehko pisala, tudi naši Notranjci vedo
o tem kaj povedati. Ko je letos 12. marcija
strašna povodenj zalila in pokončala mesto
Szegedin, je šel svitli cesar sam v ta onesre-
čeni kraj, tolažil obupance, jim obetal pomoči, a

31

tudi iz svoje blagajnice daroval 50.000 gld. v
pomoč prebivalcem, ki so izgubili vso svojo
imovino. — Tako dela, tako ravna mogočni
vladar 36 milijonom ljudem.

12 .

Kaj se je storilo pod vlado Franca
Jožefa.

Staro se podira, novo se začenja, tako
je bilo in je še sedaj za vlade našega svit-
lega cesarja. Premembe se verše redko-kje
in kedaj v lepem miru. Vladi svitlega cesarja
gre hvala, da se izveršujo nove naredbe brez
notranjega nemira in nepokoja. L. 1848 se je
odpravila tlaka in desetina, a dolgo je še tra¬
jalo, predno so bile te zadeve urejene. — Nek¬
danje sodnije pri graščinah so prestale; dan
danes sodijo za to postavljeni sodniki v imenu
presvitlega cesarja vsem stanovom jednako.
Sodnije so ločene od politiške oblasti. Uvedene
so porotne sodbe, v katerih samostalni možje
sodijo, je li obdolženec kriv ali nekriv? Šte¬
vilo postav o pravosodju je veliko, povsod
je svitli cesar, kakor je njegova navada, sode¬
loval, ko je poklical in za svet vprašal izkušenih
mož. — Po ječah so odpravili tepenje, in
verige so odpadle jetnikom, po kaznilnicah
sedaj delajo in se uče. Kaznjenec dela in si

32

tako sam nekaj služi. Kazen naj človeka
zboljša, da je zopet koristen ud človeški
družbi.

Vojna predstavlja celoskupnost in varuje
prestol in edinost deržavi, zato je svitli cesar
od nekdaj skerbel prav posebno za izurjeno
vojno. Uže 5. decembra 1.1848 je izšla nova
postava, ki izrekuje jednakost podložnih za
vojaško službo; do dobra izveršena je bila
ta jednakost v brambovski postavi 1. 1868.
Vojaška dolžnost je splošna in traja od

20. — 32. leta in od tistih 12 let spada na
pravo službo naj več tri leta; drug čas so
vojaki večjidel na odpustu. Po vseh der-
žavah je vojna služba daljša, kakor v Avstriji,
tako n. pr. v Nemčiji od 17.—42., na Ruskem
in Francoskem od 20. — 40., na Laškem od

21. — 40., na Švicarskem od 20. — 44., lev
Angliji je od 18. — 30. leta. A sicer se
vojaška postava ozira tudi na družinske raz¬
mere, oprošča in iz službe spušča iz veljavnih
vzrokov. Vojna je sedaj vsa drugačna, kakor
je bila nekdaj, in da se tudi taka vojna zna
dobro biti in hrabro postopati, se je pokazalo
minolo leto.

Učilništvo je bilo vse predrugačeno. Po
vseh učiliščih se je vvela svoboda pri po¬
učevanji in učenji. Za vlade Franca Jožefa
so bile osnovane nove verste šol, realne in
obertne šole. Pervi realki ste se začeli na

33

Dunaji 1. 1851. — Potreba obertnih šol je
nastala tem večja, ker je bila colnina za tuje
blago ali znižana ali odpravljena, in se je bilo
treba našim obertnikom skušati uže z ino-
stranskimi.

Važne so bile prenaredbe v ljudski šoli.
Eni so hoteli, da ostane pri starem, a drugi:
mladina naj se v raznih stvareh poučuje, ne
glede na vero in nravnost. Svitli cesar se je
odločil za srednjo pot, namreč um naj se bistri
a tudi serce mladini blaži. Deržava ima višje
nadzorstvo po šolah, a cerkev ima besedo
zaradi verskega pouka. Učitelji so bolje
plačani in se imajo dalje časa, kot poprej, pri¬
pravljati za svoj poziv.

Ko je cesar Franc Jožef nastopil vlado,
so bili še hudi boji za prestol. Sovražniki
deržave so bili tudi sovražniki cerkvi, in zato
jej je cesar Franc Jožef podelil mnogo pravic
in upliv na deržavo. Nekaj teh postav je pre-
narejenih, a svitlemu cesarju se imamo za¬
hvaliti, da je v Avstriji mir med cerkvijo
in deržavo. V osnovnih postavah je dalje
zagotovljena svoboda vsem verozakonom, kar
pride na dobro posebno judftm, ki vživajo sedaj
enake pravice, kakor kristijani, in so jim
pristopne vse službe.

Skoraj nemogoče je našteti, koliko se je
storilo za tergovstvo in promet v dobi vladanja
našega cesarja, koliko je bilo cest napravljenih,

.3


34

koliko železnic narejenih. — Najdalje sega
obertna postava. Prej ni nihče mogel nastav¬
nih (mojster) postati, ako ni ceh tega dovolil.
A nova postava oprošča obertnost, vsak sme
na svojo roko začenjati rokodelstvo.

Tudi na gospodarstvo in kmetijstvo se
je ozirala vlada svitlega cesarja. Učitelje so
klicali 1. 1868 v gospodarski tečaj na Dunaj.
Osnovale so se kmetijske in gozdnarske šole;
služne pravice po graščinskih in drugih gozdih
so bile poravnane. Enake važnosti je tudi
postava o rudokopstvu.

Dragocen dar je dobila Avstrija iz rok
svojega cesarja s srenjsko postavo, s katero
se stvarja svobodna srenja. Srenjsld postavi
pridružuje se v pervi versti domovinska po¬
stava, ki daje pravico svobodnega bivanja v
srenji in v sili tudi pomoči.

Ako v Avstriji ni tal za nauke socijalde-
mokratom, ki bi radi sebi na korist imetje bo¬
gatejših ljudij delili, imamo se zato zahvaliti
previdnosti vladarjevi, ki skerbi ljudem za
delo in zaslužek.

Ako stojimo na visoki gori in gledamo
okolo sebe, zapazimo najprej verhove gora;
tako srno tudi mi, pregledovaje vlado našega
svitlega cesarja, omenjali le nekaterih dejanj
in poglavitnih činov za časa vladanja Franca
Jožefa. Ali vse, kar smo slišali, nam kaže življenje,
ki je posvečeno blagostanju in koristi narodov.

35

Znanost in umeteljnost cesar Franc
Jožef posebno pospešuje in podpira. Kolikrat
beremo tu in tam: Njih Veličanstvo je sprejelo
delo tega ali onega umeteljnika. — Pesnik
Grillparzer je dobil Leopoldov red in je bil po¬
klican v gospodsko zbornico. Dr. Palacky je
bil ud gospodski zbornici; vitez Miklošič, Slo¬
venec, jej je še sedaj. Pesnik Anastazij Griin je
imel naslov tajnega svetovalca. — Ako le kdo
kaj izvanrednega ali odličnega izumi, izmisli
ali izverši, vselej je svitli vladar pervi, ki mu
izreka priznanja, bodi si tako ali tako. Mnogo
umotvorov je bilo izdelanih, ker je cesar to
misel sprožil in podpiral.

Stavbe.  Ni ga skoraj mesta, v katerem
bi ne bilo postavljeno kako deržavno poslopje
za časa vlade Franca Jožefa. — V pervo gre
tukaj omenjati Dunajskega mesta. Okolo mesta,
katero je obdajalo 33 predmestij, so bili terd-
njava, nasipi in rovi ter prostor, pri terdnjavah
navaden, „glasi“. L. 1858 so jeli zid podirati.
Le še kos tega zidovja stoji pred dvorom
cesarjevega poslopja, na katerem stoje zapisane
pomenljive besede: „Justitia regnorum funda-
mentum*. Pravica je podlaga kraljestvom. Grape
so zasuli in sedaj je tam najlepša in najširja
cesta dunajskega mesta „Ring“, ob katerem
se dvigajo najkrasncjše palače, in zrak po
Dunaji se je veliko vzboljšal; ves Dunaj je
sedaj razdeljen v X okrajev. Velikanski ar-

3  *

36

zenal na Dunaji je stavba perve verste, v njem
je vojašnica za več tisoč mož, orožnica, slavilna
dvorana i. dr., in prostor zavzema tolik, kot
mesto manjše verste.

Spominki po drugih mestih: kakor v Pragi
„Radeckega“, v Terstu „cesarja Maksa", v
Poli „Tegethofa“ in drugej, so stalni spomini
na vlado Franca Jožefa.

Vsi udje slavni cesarski rodovini podpi¬
rajo umeteljnosti in znanosti, in so takim druž¬
bam na čelu pokrovitelji, a za občno korist
bogato darujejo podpor.

O zaobljubljeni cerkvi na Dunaji, s katero
je tesno zvezan spomin na cesarja „Maksa“,
smo uže prej govorili. Slavni nadvojevode na
milijone darujejo cerkvam, šolam in bolni¬
cam. To so le nekatere čertice, iz katerih
je razvidno, da se vlada cesarja Franca Jožefa
ozira na vse stroke umeteljnosti in znanosti, in
ako sme Avstrija ponosna biti na svoje umetelj-
nike, slikarje, podobarje, gre tukaj v pervi
versti slava svitlemu vladarju.

18 .

Cesar in deržava.

Vse dežele, kterim vlada naš cesar, se
imenujejo skupaj avstrijska deržava.
Na čelu tej deržavi je Njegovo Veličanstvo,

37

cesar avstrijski. On je vladar deržavi; v
njegovi moči je, napovedati vojske in sklepati
mir z vnanjimi deržavami, sklepati pogodbe,
on ima pravico, podeliti deržavne službe in
odlike, on sme pomiloščevati jetnike i. t. d.
On je nadpoveljnik vsej avstrijski armadi.

Postave, ki se tičejo vse deržave, pred¬
lagati in sprejemati, to pravico imata avstrijski
in ogerski deržavni zbor, in one, ki se tičejo
posamnih kronovin, razni deželni zbori. A
te postave niso veljavne tako dolgo, dokler jih
ne poterdi cesar.

Najvišji gospodski za cesarjem ste: avstrij¬
sko in ogersko ministerstvo. Za temi pridejo
druge, ki imajo izverševati postave. Vse te
gospodske so zavezane s prisego, biti zveste
cesarju in ustavi, in izverševati postave v
prid vsej deržavi. A podložniki morajo biti
pokorni cesarju in gospodskam, ki ga name-
stujejo.

Vendar sama pokorščina še ni dovolj.
Dober deržavljan nima samo dolžnosti, da se
peča s svojim gospodarstvom, ampak on mora
se truditi tudi za blagor družim, za blagor
svoji občini in za blagor vsej deržavi. Njegov
blagor je mnogokrat v tesni zvezi z blagosta¬
njem vse deržave. Kdor tako ravna, ta je
dober deržavljan, veri domoljub.

Ljubezen do domovine izhaja iz ljubezni
do matere. Le oni, ki ljubi resnično svojo

38

mater, je sposoben se povzdigniti do domo¬
vinske ljubezni. Kdor zaničuje svojo domovino,
ta zaničuje svojo mater; a kdor matere ne
časti, matere vreden ni.

Vzemimo si v vzgled naše pradede, ki
so tolikokrat sijajno pokazali svoje domoljubje,
ki so toliko kervi prelili za domovino, ki so
ji ostali zvesti v dobrih in slabih časih.
Posnemajmo jih, ter ostanimo zvesti na veke
cesarju in domovini.

Ljubimo cesarja, kajti tudi on je pokazal
tolikokrat svojo ljubezen do svojih podložnikov.
Pomislimo, koliko ljubezen je imel celo s svo¬
jimi nasprotniki. Tako je n. pr. leta 1849
spregledal vso kazen laškim vstašem, leta 1850
je ukazal izpustiti iz ječ vse ogerske in sed-
mograške vstaše, kteri so se uperli avstrijski
vladi. Dalje je odpustil kazen nekovim za¬
rotnikom v Mantovi, in vselej, kadar se je
veršila kaka slovesnost v Avstriji, tako n. pr.
pri svojem ženitovanji, pri rojstvu svojih otrok
in pri kronanji za ogerskega kralja — o
vseh tacih prilikah je bilo pomiloščenih sto
in sto jetnikov. In sliši se, da bode tudi o pet¬
indvajsetletnici svojega ženitovanja 24. aprila
letošnjega leta spet pomilostil mnogo jetnikov.

Tudi daroval je uže mnogo ubogim in
raznim zavodom. Tako n. pr. je dal 1. 1853
ranjenim vojakom v Milanu 550 cekinov,
bolnici v Išlu 2000 gl., pri svojem ženito-

39

vanji 200.000 gl. ubogim in cesarica 50.000 gl.
In skoraj vsak teden lehko beremo po novinah,
koliko da cesar, bodi-si v pripomoč pri zi¬
danji novih šol, cerkev, bolnic i. t. d.

Iz tega kratkega spisa lehko razvidiš,
dragi bralec, kolikokrat in kako lepo je izra-
ževal cesar svojo ljubezen do avstrijskih na¬
rodov, ki ga smejo ceniti in slaviti po vsej
pravici. Bog ga živi še mnoga leta!

14.

Kako živi svitli cesar.

Toliko beremo po novinah in drugih
spisih, kako živi n. pr. nemški cesar Viljelm
in njegov kancelar, mogočni Bizmark, tolikrat
vidimo po ilustrovanih listih njih slike, ali o
našem svitlem cesarju primeroma le malo
slišimo in beremo, in vendar on živi in trudi
se le za podložna ljudstva; njegova delavnost
je neprestana, pridnost izvanredna, ne le za
cesarja, marveč tudi za kacega uradnika. Cesar
Franc Jožef gotovo izmed uajpervih na Du-
naji vstaja, po leti ob 4., a po zimi ob 5. uri. Pri
zajuterku navadno bere novine, po stari šegi
na dvoru „Presse“, tudi druge večje liste vsaj
po verhu pogleda. Ob 6. uri prihajajo urad¬
niki: predstojnik kabinetni kanceliji, generalni
adjutant; to navadno traja od 9.—10.  ure,

40

ker se vse na drobno pregleduje in prevdarja;
na to prideta na versto višji dvomile, višji ko¬
mornik in drugi dostojanstveniki na dvoru,
a za njimi prihajejo ministri ali privatna
zaslišanja.

Med 11. in 12. uro je drugi zajuterk,
potem se izdelujejo važnejši predlogi ministrov.
Cesar dostikrat svojeročno popravlja; ni ga
pisma, katerega bi sam ne prebral.

Po tretji uri popoludne predlagajo zopet
pisarne svoja izdelovanja Najvišjih sklepov, in
cesar vse še enkrat pregleda, ker dostikrat
kaj prenaredi. Navzočniki so večkrat osupneni
o tem, kako je cesar vešč v najbolj različnih
strokah vednosti, tako, da je uže navaden
ta pregovor: Cesar je zopet pravo zadel. Pri
vsem tem se cesar na tanko derži ustave,
da, celo v najmanjših stvareh se ozira na to,
ter noče, da bi komu storil kaj žalega, da
bi ne prezerl kakšne naredbe in bi se moglo
reči: ustava je prelomljena.

Dokler je kaj opraviti, si cesar ne pri¬
vošči miru. Vsi ministri pričajo o tem, da
se v cesarjevi pisarni najhitrejše uraduje in
da je tam navada, da se vse uloge ministrov,
ako niso posebno obširne, rešujejo v 24. urah
in ministerstvu vračajo.

Med 5. in 6. uro cesar obeduje sam, ali,
kadar sta cesarica in cesarjevič doma, z njima.
Ob nedeljah navadno vsi udje cesarske rodo-

41

vine skupaj obedovajo. Zmernost in treznost
cesarjevo sploh hvalijo.

Ob nedeljah in praznicih je cesar pri sv.
maši navadno ob 11. uri, in sploh spolnjuje
svoje dolžnosti katoliškega kristijana.

Kadar ne gre cesar v gledališče ali kadar
ni gostov, se poda ob 9. uri k počitku, a
dosihdob navadno dela v deržavnih zadevah.

Pri vsem tem se le čudimo, da o živ¬
ljenji tujih kraljev in cesarjev več slišimo,
kakor o življenji svojega presvitlega cesarja.
Od kod to izvira? Cesar je vendar do vseh,
ki pridejo do njega, zelo uljuden in prijazen,
s svojo prijaznostjo si pridobiva serca vseh.
Poslanci, ki pridejo k cesarski mizi, vedo o
tem povedati, in cesar pred vsem rad govori
s tistimi, ki niso glasovali za vlado, da izve
njih mnenje.

Na potovanji živi cesar posebno priprosto.
Povablja k sebi sopotnikov in se z njimi prijazno
pogovarja. — Kadar je za to prilika, spušča
se cesar v pogovor z osobstvom, ki tam službo
opravlja ter je sprašuje o podrobnosti službe,
katera mu je uže tako znana. Spomin ima
tako dober, da se spominja osob, s katerimi
se je kedaj sešel, čez leta in leta ter jih pozna
po imenu.

Otrokom svojem je najskerbnejši in mi¬
lejši oča, in cesarski dvor je vzor družinskemu
življenju.

42

Lov je edina zabava cesarju, kajti zaradi
ljubeznjive radodarnosti cesarjev je po cesar¬
skih graščinah Schonbrunn in Laksenburg komaj
kak prostor, po katerem bi se prosto sprehajal.
A potuje največ po noči, da mu dan ostaje
za delo. Posebno rad hodi na divjega petelina
pogozdili okoli Reichenava pod Snežnikom. Pelje
se zvečer s poštnim vlakom v Pajerbah, kamor
pride ob 1. uri čez polunoč. Tukaj so uže pri¬
pravljeni kažipotje in lovci in stoprav odrinejo
na mesto, kjer pričakujejo petelina. Kadar
usterli jednega ali dva petelina, verne se zopet
nazaj na Dunaj; ob 10. uri dopoludne je uže
navadno tam pri svojem vsakdanjem delu in
zaslišuje ljudi, dostikrat po 200 ali več. Cesar
je izversten strelec, divjačine nikdar ne zgreši,
in pri strelnih vajah navadno piko zadene.

Na lovu je napravljen kakor štajarski
strelec; cesar je tam med svojimi lovskimi
tovariši popolnem kakor njih jeden, in kadi
svojo viržinko in se pogovarja z njimi, se ve,
o lovu, in kar tam skusijo. Obeduje ali pri
gozdnarju ali v kaki navadni kerčmi in na
mizo pridejo jedi tam navadne.

Do lovcev, gozdnarjev, je nad vso mero
prijazen in je kakor oča med svojimi otroci,
se ve, da ga ti ljudje spoštujejo in ga nad vse
ljubijo. Pri ti ponočni vožnji cesar dobro
spi, kar gre pripisavati njegovemu rednemu
življenju.

43

Sploh je cesar terdnega zdravja, delo
ga ne utrudi, premembe vremena mu ne ško¬
dujejo. Uže leta ni bil nič kaj bolan, izvzemši
kake male, nenavarne bolezni.

Lep izgled točnosti in natančnosti daje
svoji okolici, nikoli ga ni treba čakati ne pri
svečanostih, ne pri obedih, niti pri vojaških
vajah. Pripoveduje se, da je s svojo točnostjo
pri potovanji v Dalmaciji v nekem kraji ljudem
napravil čudno preglavico. Ob 7. uri je bil
napovedan začetek v gledališču. Točno ob
7. uri je bil cesar s svojim spremstvom tudi
notri, a tam so mislili, da pojde vse po stari
navadi, niti godbe ni bilo v gledališču, ko
cesar noter stopi.

Pri vojaških vajah je cesar neutrujeno
na konju, jezdari tako brzo, tako jaderno od
oddelka do oddelka, da ga izpremstvo komaj
dohaja. Pripoveduje se, da so se njegovi
vojaški postavi kar čudili, ko je cesar ogle¬
doval francoske vojne v Parizu 1. 1867, in
laško vojno pri Vigonci 1. 1875 na potu
v Dalmacijo. Svojo pogumnost je cesar po¬
kazal 1.1848 pri Santa Lucija in v Rabu 1.1849,
ko je eno uro po sovražnikovem odhodu uže
v mesto šel, in 1. 1859 pri Solferinu, ko
se je podal tija, kjer so krogle najbolj
žvižgale.

Kako je cesar pervi, ki pomaga obči
potrebi, smo uže nekaj slišali, isto tako

44

tudi, da obdaruje zasluge, kjer jih najde, tako,
da je njegova zasobna blagajnica dostikrat
prazna, in da si mora izposojati iz kakšne
druge blagajne.

Znano je tudi, da cesar in cesarska
rodovina plačuje prostovoljno dohodninski
davek.

Svitli cesar je velikodušen, rad prizanese
posamezniku, a tudi deželam, ako se pregreše
nad prestolom, in je hvaležen tistim, ki si
usluge pridobodo za deržavo.

Svitli cesar je bil vedno pripravljen,
roko podati najbolj zagrizenim sovražnikom
prestola in deržave, kakor se je to videlo pri
razstavi 1. 1873, ko so ga obiskavali najhujši
nasprotniki, a jih je gostoljubno sprejemal.
Cesar ni kriv, ako iz tega ne pride do stal¬
nega miru in odkritoserčne prijaznosti.

Cesarski grad je vsakemu odpert, nikomur
ne branijo priti do cesarja. Vsak ponedeljek
in četertek so splošna zaslišanja in predenj
sme vsak, kateri se poprej oglasi v cesarjevi
kanceliji. Cesar ima za vsakega prijazno
besedo.

Taka zaslišanja so živa slika narodnosti
v Avstriji. Tam vidimo vojakov, skrivnih sve¬
tovalcev, diplomatov v svojih uniformah, tukaj
zopet ogerskih, hervatskih in poljskih pleme¬
nitašev, bogato napravljenih, poleg teh ciganov
in poljskih kmetov v svoji narodni obleki;

45

judje priliajejo v dolgih kaftanih, a kerščanski
svečeniki v talarjih, s kratka, vsi narodje, vsi
verozakoni so tukaj zastopani.

Bliže ko so ljudje cesarju, bolje ga spo¬
znavajo in toliko bolj hvalijo njegova osobna
svojstva; o vladi našega cesarja bode zgodo¬
vina mogla bolje soditi, kakor mi sedaj.

15.

Cesarjevič Rudolf.

Bilo je dne 21. avgusta 1. 1858. Nena¬
dno je Dunajčane ustrašilo gromenje topov.
Tisoč in tisoč prebivalcev dunajskega mesta
je z nekacim strahom štelo osodepolno nazna¬
nilo: dvajset, jedenindvajset, dvaindvajset!
Dalje ni nihče štel. Vesel krik nastane po
mestu in nepopisljiva radost se polasti serdec
Dunajčanov, ker streljanje topov je bilo
veselo oznanilo, da je habsburški vladarski
hiši in Avstriji rojen cesarjevič, naslednik
našemu cesarju. To veselo novico je berzojav
iz Dunaja naglo raznašal po vsej deržavi.
Kakor so na Dunaji s 101 strelom naznanili
za Avstrijo imenitno dogodbo, tako so jo na¬
znanjali tudi po vseh večjih mestih, in povsodi
se je širilo veselje med prebivalci. Njih Ve¬
ličanstvo presvitli cesar je od veselja s svojo
darežljivo roko delil obilo milostij in milodarov

46

na vse strani, ter od zvestih avstrijskih držav¬
ljanov so serčne čestitke prihajale k zibeli
novorojenca v cesarskej palači Laksenburgu.
Pri sv. kerstu so dali pervorojenemu cesarje¬
viču ime Rudolf;  preživel je prva leta svojega
življenja zdrav in vesel v družbi plemenite
cesarske rodovine. Svojim roditeljem je bil
Rudolf vedno iz vsega serca vdan, svojo
sestro Gizelo je ljubil z otroško nežnostjo in
stari materi nadvojevodinji Sofiji je izkazoval
veliko spoštovanje.

Rudolf je prebival prva leta s svojo sestro
Gizelo po zimi v cesarski palači na Dunaji,
a po leti v gradu Laksenburgu, obdanem s
prelepimi vrtovi, ali v Reichenavu, v krepil¬
nem planinskem zraku.

Po razumni vzgoji in krepkem zdravji
so se cesarjevičeve telesne in dušne moči tako
hitro razvijale, da se je uže 1. 1862 začel
redno poučevati in učiti.

Dvorni kaplan dr. Majer je bil poklican
za učitelja v kerščanskem nauku, a nadporoč¬
nik Henrik Špindler za učitelja v začetnih
naukih in češkem jeziku. Za nekoliko časa
je bil za češki jezik poklican dr. Jireček, a
za madjarski jezik korar Rimely. V nemščini
ga je poučeval najpred šolski svetovalec
A. M. Becker, potem profesor Egger, in od
1871. leta prof. Greistorfer. Leta 1867. ga
je naš rojak dr. Josip Cižman začel učiti la-

47

tinščine, dve leti pozneje pl. Hilenbrand polj¬
ščine, in prof. Duchene francoščine. Sploh se
je pri cesarjeviču Rudolfu uže zgodaj gledalo
na to, da se nauči mnogo jezikov, kar je vse
hvale vredno, ker odločen je vladati Avstriji,
v kateri toliko različnih narodov živi; treba
je dakle, da pozna njih jezik, ker vsak oča
mora razumeti svoje otroke. Rudolf je v vseh
rečeh dobro napredoval. Ko je 1872. leta
aprila in decembra meseca delal izkušnjo iz
ogerske zgodovine v madjarskem jeziku, in
ravno tako 1874. 1. aprila meseca iz češke
zgodovine v češkem jeziku, čudili so se vsi
navzoči, kako natančno in izborno je govoril.

Do 9. leta se je Rudolf učil, kar se po
priliki v ljudski šoli uče otroci; po potrebi
so mu vendar učitelji tudi uže višjih predmetov
razlagali. Tako na priliko: dr. Kriss mate¬
matiko in geometrijo, a dr. Cižman zemljepisja
in zgodovino. Za višje izobraženje je 1872. 1.
zemljepisje prevzel profesor Griiu, naravoslovje
prof. vitez Hochstetter, občno zgodovino prof.
Zeissberg, in drugo leto potem zgodovino ume-
teljnosti prof. Ambros.

Poleg tega se je 1872. 1. moral Rudolf
pridno poprijeti vojaških naukov. Podpolkovnik
Karol Wagner ga je poučeval v orožji in
vojaški uredbi; podpolkovnik Grunewald ga
je učil uriti se (eksercirati) in službeni regle-
ment za pešce; a podpolkovnik Rossler o šancah

48

in trdnjavah, stotnik Hugon Kerchnawe o pi-
onirskej službi, polkovnik Rheinlander o tak¬
tiki in strategiki, stotnik vitez Eschenbacher
mu je razkladal službeni reglement za topni¬
čarje in major baron Gemingen reglement za
konjike.

Leta 1875. je začel višje modroslovske
nauke pod prof. Greistorferjem, in pravoslov-
ske, katere so vodili profesorji Exner, Čižman,
vitez Keller in dr. Menger.

Cesarjevič se je vseh učnih predmetov
z veliko pridnostjo učil, vendar je posebno
veselje kazal za prirodopisje, zgodovino in
umeteljnost, zlasti za risanje in slikarstvo,
česar sta ga podučevala slavni Selleny in
njegov prijatelj Jan. Novopacky.

Leta 1867. je bil pervič pri sv. izpovedi,
18. aprila 1870.1. pri sv. obhajilu, in 24. fe-
bruarija 1873. 1. pri sv. birmi.

Vso odgojo Rudolfovo je vodil in nadzo¬
roval generalmajor grof Leopold Gondrecourt,
a pozneje je to službovanje prevzel general¬
major Josip Latour,

Da bi cesarjevič Rudolf to, kar se je iz
knjig naučil, bolje razumeval in v spominu
obdržal, potoval je na več krajev ter si vse
to v resnici ogledal, o čemur se je popred
učil. A tudi zabave je imel cesarjevič Rudolf.

Z dovoljenjem svojih starišev povabil je
nekoliko svojih prijateljev na igro ali zabavo.

49

Za take potrebe mu dado visoki roditelji vsak
mesec nekaj denarja, o katerem jim na konci
meseca da natančen račun, v kaj ga je po¬
rabil. Največ denarja razdeli siromakom v
sili in jih s kakim darilom iznenadi.

O počitnicah je Rudolfu najprijetniša
zabava potovanje. Leta 1871 je potoval po
Češkem in Moravskem, povsod slovesno in
častno sprejet.

Cesarjevič Rudolf je zelo blazega in vi-
težkega duha, krepak na mišicah in volji,
natančen v vsem svojim delovanji; vsak dan
gre k sv. maši, tudi na potovanji in v Bero-
linu so debelo gledali, ko pustni torek na
balu čez polnoč ni več plesal, ker nastopil
je postni čas, sploh je nadepoln in ljubeznjiv
mladeneč, ki ga navdaja serčna ljubezen do
Avstrije in gorka želja za blagor in čast njenih
prebivalcev. Zato je pa on tudi dika in nada
vseh avstrijskih narodov, ki mu pri vsakej
priložnosti kažejo svojo udanost in ljubezen.
Bog daj, da bi to ljubezen in udanost svojih
podložnikov v obilnej meri užival tudi takrat,
ko mu previdnost Božja naloži težko breme
vladarstva nad njimi.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000441964

H i 1x5. ja a.

('Serce vsako, ki za- dom, cesarja lije,
jDanes meto je, v radosti splošni plava,

Živio cesar, cesarica! ljudstvo vpije
Zuj od Visle sem do Soče, do Triglava
Živio cesar, cesarica! ljudstvo vpije.

Slavni god, poroke čara, vse narode
TDards prešinja, padle narodnost so meje
jjjfemec, glej ! Madjar, Slavjan, %aVjan, c J\oman se
Vama, vklanja, se ponosno sina šteje.

Sam en klic je: TPrance jjozef, 'Lizabeta
Zlijte glas otrok, ki z dna serca, udani
Mol'jo: milo Mater, skerlnega Z)čda
Zi o jBog nam blagoslovi, nam obrani!

Jožef Golje.

■T