Gramscijevo pojmovanje intelektualcev
IGOR LUKŠIČ
Problem intelektualcev jc Gramsei zastavil že v Nekaterih temah južnega vprašanja1 tako skozi obravnavo vloge Croceja in Fortunata kot Gobettija in skupine okrog Ordine Nuovo (Gramsei, 1971). V prvem načrtu teoretskega dela v zaporu, ki ga je zapisal v pismu Tanji,2 je na prvem mestu izrazil željo po preučevanju oblikovanja italijanskega duhovnega življenja, /. drugo besedo italijanskih intelektualcev, njihovega izvora, kako so se združevali po kulturnih tokovih itd." (Gramsei, 1955:44). V podrobnejšem programu intelektualnega dela v zaporu z 8. februarja 1929 je Gramsei na tretje mesto uvrstil temo: "oblikovanje italijanskih intelektualnih skupin: razvoj, drža" (Gramsei 1977:4). Problematiko intelektualcev jc Gramsei vključil tudi v vse ostale teme. Preučevanje intelektualcev je bilo glavno zanimanje Gramscijevega študija v zaporu.
Potem ko jc Gramsei že dve leti pisal zapiske, je v pismu Tanji zapisal, da ga je "zadnja leta najbolj zanimalo to, da bi ugotovil značilne vidike v zgodovini italijanskih intelektualcev. To zanimanje se mi je porodilo z cnc plati iz želje, da bi poglobil pojem o državi, z druge plati pa, da bi si predočil nekatere poglede o zgodovinskem razvoju italijanskega naroda" (Gramsei, 1955:184-85). V naslednjem pismu je Gramsei Tanji pojasnil, daje pojem intelektualcev zelo razširil in se ni omejil le na vprični pomen, ki se nanaša samo na velike intelektualce. Intelektualci so "funkcionarji superstruktur" (Gramsei, 1977:1518), superstrukturc pa so posrednik med intelektualci in svetom proizvodnje. Politična in civilna družba predstavljata glavni ravni superstruktur. "Intelektualci imajo funkcijo v hegemoniji, ki jo vladajoča skupina izvaja v celotni družbi, in v 'gospostvu' nad njo, ki je inkarnirana v državi, in ta funkcija je ravno 'organizacijska' in povezovalna" (Gramsei. 1977:476).
Intelektualci imajo vlogo organizatorja hegemonije določene družbene skupine in hkrati organizatorja gospostva, kar pomeni, da so organizatorji družbenega in političnega soglasja/ ki je dano s prestižem vloge v produktivnem svetu, in aparat nasilja za tiste skupine, ki na obstoječo hegemonijo ne privolijo niti pasivno niti aktivno, ali za trenutke krize ukazovanja in vodenja, v kateri spontano soglasje prestaja krizo. V predelavi te beležke je Gramsei še zaostril formulacijo, ko pravi, da so "intelektualci 'nameščenci' (commesi) vladajoče skupine za izvajanje podrejenih funkcij družbene hegemonije in politične vlade..." (Gramsei. 1977:1519).
Na pomembnost vloge intelektualcev je opozoril pri obravnavi srednjeveških občin. Eden od glavnih razlogov za njihov propad je bila. po Gramscijevi sodbi, nesposobnost vladajočega razreda, da bi si izoblikoval svoje lastne intelektualce in tako izvajal hegemonijo poleg diktature.
Pri razširitvi pojma intelektualcev se Gramsei sklicuje na Platona in Hegla. Gram-
Ta icksl jc Gramsei pripravljal /a idejni časopis KPI v nieseeih neposredno predno jc bil aretiran (X. november 1926). O vprašanjih, ki jih jc obravnaval v tem /apisu, je nameraval objavili vrslo člankov, ki jih Je že pripravil Od vseh pa je poznan le tekst, ki ga jc z naslovom "Nekatere teme južnega vprašanja" objavilo teoretsko glasilo KPI "Lo Stato Operaio" v Parizu leta 1930.
Tanja Sehueht je bila sestra Gramscijcve žene Julije, ki jo jc Gramsei spoznal v Moskvi. Tanja se je preselila v Italijo in jc Gramseija večkrat obiskala. Večino pisem iz ječe je Gramsei pisal Tanji, v njih pa je obravnaval tudi teoretska vprašanja.
Na drugem mestu Gramsei (1977:1519) pojasnjuje, da se soglasje zgodovinsko rodi iz ugleda in zato iz zaupanja, ki ga uživa vladajoča skupina zaradi njenega položaja in funkcije v svetu proizvodnje.
sci trdi, da je treba pri Platonovi "republiki filozofov" razumeti termin "filozof" zgodovinsko. Danes ga je treba prevesti s terminom "intelektualci". Platon je namreč mislil tradicionalne intelektualce svojega časa. kljub temu pa je poudaril specifično vsebino intelektualnosti, v konkretnem primeru, religioznost. Vladni intelektualci so bili najbližji religiji in njihova dejavnost je imela značaj religioznosti, razumljene v splošnem pomenu časa in še posebej v Platonovem pomenu. Zato je bila njihova dejavnost v določenem smislu "'družbena' dejavnost, dviganje in vzgajanje (in intelektualno vodenje, zatorej z vlogo hegemonije) polis" (Gramsci, 1977:954).
Odpor Platona do umetnikov je razumeti predvsem kot njegov odpor do "individualistične" duhovne dejavnosti, ki teži k posebnemu, zatorej areligioznemu, asocialnemu. Na tej osnovi je po Gramscijevem prepričanju že pri Platonu najti osnovo za razširjeno koncepcijo intelektualcev.
Glede Hegla pa Gramsci ugotavlja, da se z njim začne mišljenje ne le glede na kaste in na sloje, temveč tudi glede na državo, "katere aristokracija so ravno intelektualci" (Gramsci, 1977:1054). Brez tega vrednotenja intelektualcev, ki ga je opravil Hegel, se zgodovinsko ne more razumeti nič od modernega idealizma in njegovih družbenih korenin. To Heglovo stališče do intelektualcev ima "ogromen pomen ne samo v pojmovanju politične znanosti, temveč v celotnem pojmovanju kulturnega in duhovnega življenja" (Gramsci, 1977:1054). Iz te analize izhaja "zelo obsežna razširitev pojma intelektualcev" in po Gramscijevem mnenju "je samo tako mogoče doseči konkretno približevanje realnosti" (Gramsci, 1977:1054).
Gramsci je pojem intelektualcev razširil tudi v drugi smeri. Izhodišče je v tem, da moramo za pojem intelektualcev iskati merila ne znotraj intelektualne dejavnosti, temveč v celotnem sistemu družbenih odnosov. Tako lahko vidimo, da je v kateremkoli fizičnem delu vsebovan vsaj minimum ustvarjalne intelektualne dejavnosti.4 Od tu je Gramsci izpeljal tezo, ki ga menda v splošnem mnenju najbolj legitimira: "vsi ljudje so intelektualci", "toda vsi ljudje ne opravljajo v družbi funkcije intelektualcev" (Gramsci, 1977:1516). Neintelektualcev sploh ni. Nasprotno pa je mogoče govoriti o intelektualcih v ožjem smislu, to je tistih, ki opravljajo družbeno funkcijo intelektualcev. Pri tem je treba razlikovati različne stopnje specifične intelektualne dejavnosti. Nenazadnje "vsak človek razvija zunaj svojega poklica kakšno intelektualno dejavnost, je torej filozof, umetnik, človek z okusom, deležen je svetovnega nazora, ima zavestno linijo moralnega obnašanja, torej prispeva k ohranjanju ali spreminjanju pojmovanja sveta, se pravi k zbujanju novih načinov mišljenja" (Gramsci, 1977:1550-51).
Te Gramscijcve ugotovitve so pomembne predvsem s stališča načrtovanja nove družbe. Ker so vsi ljudje intelektualci, je mogoče koncipirati njihov moralni, intelektualni. kulturni, politični dvig na višjo stopnjo. Šele od tu je mogoče misliti intelektualno in moralno reformo kot družbeni program, šele od tu naprej se zastavljajo naloge za revolucionarno delovanje na področju mišljenja, šele od tu se kot kapitalen zastavi problem razmerja med strukturo in superstrukturami - šele ko je razvidno, da so vsi ljudje intelektualci. Izvajanje hegemonije ima svojo globoko utemeljitev ravno v spoznanju, da so vsi ljudje intelektualci, ker so s tem intelektualno, moralno in politično vodljivi in hkrati konstituirajo vodilno moč. Takšno razširjeno pojmovanje intelektualcev pa ima daljnosežne posledice na oblikovanje in vodenje strategije "kontrahe-gemonije" podrejenih družbenih razredov, ki je naperjena proti hegemoniji vladajočih družbenih razredov.
Zaradi te te/.c, ki jo je Gramsci ponovil ludi v obravnavi tejloriznia, ki kljub avtomatični pcrfcktnosli v prikovanju delavca na stroj nc more ubiti minimum duha delavca, se L. Veljak razburja, da Gramsci "podcenjuje posledice avtomatiziranega dela" (Veljak, 19X3:169).
Vprašanje o intelektualcih in njihovi vlogi pri izvajanju hegemonije je Gramsei postavil v razmerje teorije in praktike (pratica). Problem enotnosti teorije in praktike je postavil zgodovinsko, to je kot vidik vprašanja o intelektualcih, kot problem, ki se veže na odnos intelektualcev do množic in množic do intelektualcev. "Množica se ne more 'razlikovati' in postati 'neodvisna', ne da bi se organizirala, organizirati pa se ne more brez intelektualcev, to je brez organizatorjev in voditeljev" (Gramsei, 1977:1042). Pri tem niti intelektualci niso mehanični fakt, ki je že takoj tu, niti množica še ni tista množica, ki že kar čaka, da jo bodo intelektualci pregnetli, združili in povcdli. Gramsei opozarja, da je oblikovanje intelektualcev dolg in težaven proces. Prav tako pa se mora množica razviti do določene stopnje, da se lahko odnos med intelektualci in množico sploh udejanji. Dokler sta obe strukturi še v elementarni fazi, jc povsem pravilen vtis o nasprotnosti in ločitvi množic od intelektualcev.
Takšna zastavitev problema gotovo niti v temelju niti v razviti obliki ne vsebuje teze o vnašanju zavesti v revolucionarni razred od zunaj,- še posebej če preberemo tudi predelavo te beležke, kjer je Gramsei zapisal, kaj razume pod "brez voditeljev". Takole pravi: "... brez organizatorjev in voditeljev, torej brez konkretne ločitve teoretskega aspekta zveze teorija-praktika v enem sloju individuov, ki so 'specializirani' za pojmovno in filozofsko elaboracijo" (Gramsei, 1977:1385).
Koncepcija enotnosti teorije in praktike jc v najnovejših razvojih historičnega materializma še v začetni fazi. Zato še vsebuje ostanke mehanicizma, "o teoriji se govori kot o dodatku" (Gramsei, 1977:1042). Zato je razvoj pojma in dejstva hegemonije predstavljal poleg političnopraktičnega tudi velik flozofski napredek. Kol jc že bilo rečeno, jc v kapitalizmu "neposredni intelektualec" industrijalec, organizator produkcije. Individualna selekcija v množici pa se dogaja "na intelektualnem področju in ne na ekonomskem", čeprav je "ekonomski individualizem" tudi fenomen strukture. To pa zato, "ker se stara struktura razvija z individualnimi prispevki". Pri poenotenju teorije in praktike gre za organizacijo družbene produkcije ljudi in stvari ali kot pravi Gramsei, za "vodenje celotne ekonomske aktivne množice" (Gramsei, 1977:1042). To vodenje pa je v začetku nujno individualno.
Dejanski zgodovinski proces jc izoblikoval različne kategorije intelektualcev. Gramsei razlikuje dve poglavitni kategoriji:
1.	organske intelektualce in
2.	tradicionalne intelektualec.
Organske intelektualce oblikuje hkrati s seboj vsaka družbena skupina, ki nastane na področju kake bistvene funkcije v svetu ekonomske proizvodnje. Oblikuje jih v svojem postopnem razvoju. Organsko ustvari enega ali več intelektualnih slojev, ki ji dajo homogenost ter zavest o lastni vlogi na ekonomskem, družbenem in političnem področju. Fevdalni gospodje so bili nosilci vojaške sposobnosti. Kriza fevdalizma se
Ta očitek je Graniseiju naslovil L. Veljak in sicer s "poka/oni na dejstvo, da jc v temelju teorije o intelektualcih vsebovana koncepcija vnašanja zavesti v revolucionarno gibanje od zunaj in to preko vzpostavitve organizacije, ki jo vodi profesionalni sloj voditeljev" (Veljak, 1983:97). Kritika, ki velja za Kautskcga, Lenina in Lukacsa, "v polni meri zadeva tudi Gramscijcvo teorijo o intelektualcih" (Veljak, 19X3:97). Iz tega očitka se dobro vidi, da Veljak baranta s pojmi kot z rečmi. Kautskyjcva postavitev delavske stranke se sliši resda zelo podobno kot Leninova, vendar obstaja med njima majhna razlika: Kautsky jc pisal svoje teze v Avstriji, kjer je bilo razmerje intelektualcev in stranke do delavskega gibanja povsem drugačno kol v Rusiji, o čemer je v "Kaj storiti .'" pisal Lenin. Tudi Lenin sam je leta 1907 pogledal, kako jc z veljavnostjo njegove rcllcksijc iz razburkanih let in ugotovil, da v sodobnih razmerah tudi razred sam razvija elemente revolucionarne zavesti itd. Kako pa je mogoče Gramscija strpati v Kautskyjcvo formulo, je še manj jasno. Partija jc za Gramscija zgodovinski produkt oblikovanja razreda, ki nastopa kol "kolektivni intelektualec" (Togliatti o Gramscijcvi koncepciji partije) in kol "moderni knez", ne pa kot ilegalna centralizirana skupina profesionalnih revolucionarjev.
začne v trenutku, ko fevdalni gospodje začnejo izgubljati monopol nad vojaško stroko. Kmečka množica si ne ustvari lastnih organskih intelektualcev, čeprav ima v proizvodnji bistveno funkcijo, ne vsrka nobenega sloja tradicionalnih intelektualcev, čeprav je večji del tradicionalnih intelektualcev kmečkega porekla.
Kapitalistični podjetnik si ustvari industrijskega tehnika, znanstvenika politične ekonomije, organizatorja nove kulture in novega vodenja itd. Pri tem pa mora podjetnik obvladati nekatere voditeljske in tehnične, torej intelektualne sposobnosti: "biti mora organizator ljudskih množic, organizator 'zaupanja' v njegovo podjetje, organizator kupcev njegovega blaga itd" (Gramsci, 1977:1513). Dejansko je bil "neposredni intelektualec kapitalizma 'industrijalec', organizator produkcije" (Gramsci, 1977:1042). To je Gramsci pokazal tudi v analizi amerikanizma. V ZDA, kjer ni bilo tradicionalnih intelektualcev, ni bilo superstruktur, je hegemonija izraščala neposredno iz tovarne.
Z razvojem kapitalizma so se organizacijske in vodilne funkcije vse bolj prenašale s podjetnikov na posredne intelektualce, elito, ki je vse bolj sprejemala vlogo organizatorja družbe vse do državnega organizma.
Gramsci ugotavlja, da je demokratsko birokratski sistem izoblikoval velike množice intelektualcev, ki jih vseh ne opravičuje družbena nujnost produkcije, temveč jih opravičujejo potrebe osnovne vladajoče skupine.
Tradicionalni intelektualci6 sestavljajo družbeno kategorijo, za katero se zdi. da predstavlja zgodovinsko trajnost, saj je niso izkoreninile niti najradikalnej.se spremembe družbe in političnih oblik. Med njimi je najbolj značilno duhovništvo. Hkrati pa je duhovništvo intelektualna kategorija, ki je organsko povezana s plemstvom. Tradicionalni intelektualci so produkt zemeljske lastnine in zagotavljajo hegemonijo zemljiškim veleposestnikom. V boju z monopolom duhovništva nad superstrukturami so se oblikovali še drugi sloji tradicionalnih intelektualcev: administracija, znanstveniki, teoretiki, posvetni filozofi, literati. Te skupine intelektualcev oblikujejo lasten zgodovinski spomin, ki je vezan na lasten stan, in se razglašajo za neodvisne od vladajoče družbene skupine, kar ima usodne posledice za ideološko in politično področje. Gramsci pripominja, da se papež čuti tesneje povezanega s Kristusom, kot s senatorjem Agnicllijem in Beninijem, Gentile in Crocc pa ne skrivata vezanosti na njiju, čeprav se zlasti Croce čuti vezanega na Aristotela in Platona.
Razred, ki stopi na zgodovinsko prizorišče s trdno zavestjo, da bo postal vodilen v družbi, mora računati na pestro strukturo intelektualcev v družbi, saj ravno ti izvajajo hegemonijo vodilnega razreda. Ob tem ko proizvaja lastne organske intelektualce, lastne voditelje, organizatorje, teoretike itd., mora posrkali, preoblikovati in navdušiti za lastne zgodovinske cilje tudi tradicionalne intelektualce in organske intelektualce vodilnega razreda.
Z utrjevanjem kapitalizma se oblikujejo stranke, ki so "elaboratorji nove integralne in totalne intelektualnosti" (Gramsci, 1977:1042), hkrati pa izpodrivajo tradicionalne intelektualce, ki ali izginjajo ali pa se v dolgem procesu prilagajajo.
Gramsci si kot eno izhodiščnih vprašanj zastavlja problem oblikovanja intelektualca novega tipa v Italiji. Do odgovora na to vprašanje je lahko prišel šele skozi preučevanje italijanskih intelektualcev v zgodovini, od Rima do Ordine Nuovo in usta-
Za Gramscija je oblikovanje tradicionalnih intelektualcev eden od najzanimivejših zgodovinskih problemov. Nastanek te kategorije je povezan s Cezarjem, kije nameraval stalno naseliti intelektualce v Rimu in ustvarili trajno kategorijo intelektualcev s tem, da je omogočil nastanek kulturne organizacije in v Kini privabljal najboljše intelektualce iz vsega cesarstva. Tako je začel daljnosežno centralizacijo. V Rimu se je začela oblikovati kategorija cesarskih intelektualcev, ki se je nadaljevala v katoliškem kleni in zapustila sledove v vsej zgodovini italijanskih intelektualcev z njihovo kozmopolilsko značilnostjo vse do IX. stoletja.
novitvc KPI. Pri tem je ugotovil, da vsak nov zgodovinski organizem, nov tip družbe ustvari "novo superstrukturo, katere specializirane predstavnike in zastavonoše (intelektualce) si je mogoče zamisliti samo kot 'nove' intelektualce, zrasle iz novega položaja, ne pa kot nadaljevalce prejšnje intelektualnosti" (Gramsei. 1977:1407). Samo novi intelektualci so organsko povezani z novo družbeno skupino, ki oblikuje državo in prevzame vodilno vlogo v družbi. Če se novi intelektualci predstavljajo kot neposredno nadaljevanje prejšnje inteligence, so konservativni in okosteneli ostanek premagane družbene skupine. Po Gramscijevem prepričanju mora v modernem svetu temelj novega intelektualca ustvariti tehnična vzgoja, tesno povezana z industrijskim delom, tudi z najprimitivnejšim in najmanj kvalificiranim. Na tej osnovi je deloval tudi Online Nuovo, tednik za razvoj določenih oblik novega intelcklualizma in za določanje novih pojmov. Bil je uspešen, ker je njegovo stališče ustrezalo latentnim težnjam množic in bilo primerno za razvoj realnih življenjskih oblik. Zagrabil je delavske množice in jih vodil v revolucionarnem vrenju 1919-21.
Bit novega intelektualca je v tem, pravi Gramsei, da "se dejavno vmešava v praktično življenje kot konstruktor, organizator, 'permanentni prcpričcvalec', zato ni čisti govornik in vendar je vzvišen nad abstraktnim matematičnim duhom; od tehnike dela dospe do tehnike-znanosti in do zgodovinskega humanističnega pojmovanja, brez katerega bi ostal 'specialist' in ne bi postal voditelj (specialist + politik)" (Gramsei, 1977:1551).
Novi tip intelektualca, ki ga bo morala proizvesti nova družba, bo moral obvladati hkrati svet produkcije stvari in ljudi, v eni osebi združiti dve glavni družbeni funkciji, ki sta se razcepili z nastankom civilne in politične družbe ob rojevanju kapitalistične družbe in države.
Citirana literatura:
Antonio Gramsei (1977): Quadcrni del eareere, edi/ione eritiea deli Instituti) Gramsei, Einaudi, druga i/daja, Torino.
Antonio Gramsei (1955): Pisma i/ječe, Cankarjeva /alo/ba, Ljubljana. Antonio Gramsei, (1971). Scriti politiei 1921-2fi, Editori Riuniti, Rim. Lino Veljak (1983): Filozofija prakse Antonija Gramscija, SIC UK SSO, Beograd.