D o p i s i. Coriško. Stafaža raznim dostojanstvenikom po kršnem Krasu. (Konec.) V T. je bila vsa slovesnost krajša, skoro komična. G. voditelj je škofa celo lepo nagovoril, toda ta ga ni hotel še niti lepo prijazno pogledati, izvzemši par nerodnih fraz, ki jih je zamomljal. Pri pogovoru o obedu pa je rekel g. S. da škof ne mara posvetnih ljudi pri kosilu. Kakšni zatelebani župani in starešine seveda niso vselej posvetneži, ker jim kakšen konopec stiska ledja. V A . . . je pričakoval učitelj lepo ponižno milostljivega vladiko, ki je izstopil kar na nasprotni strani in brž vprašal: Kje jeg. učitelj ?« Učitelj pricaplja ponižno knjemu, mu izrazi vdanost, škof zamrmra nekaj fraz. Nato ga prosi blagoslova, mu poljubi roko in ukaže otrokom poklekniti. Čeprav je tako krasno izpolnil ukaz okraj. šol. sveta, vendar ni več videl škofa. Gotovo bi bil Kellner, ko bi še živel, vescl tako servilnega učitelja. Ravnoisti prizori so se ponavljali po drugih vaseh, ki so bile deležne škofovega obiska. V S . . . je jasno pokazal, da mu ni mar za te prisiljene sprejeme, še manj pa za nagovore, ki so se jih nekateri naučili z veliko muko. Odmrmral je na pozdrav, še preden je bil končan. V D . . . kjer ni bil šolski voditelj pravočasno obveščen o prihodu, je bil ves sprejem konfuzen. V P-ju ni galantni g. župnik omenil niti z besedo g. voditelju kaj o dohodu in sprejemu škofa, čeprav so imeli vsi duhovniki to ukazano s posebnim obvestilom od duhovske strani. Ko je vladika izstopil in ga je župan prav nerodno pozdravil, je omikani župnik pokazal le s prstom desne roke na nekaj korakov oddaljena učitelja. To je — omika ! Edino v Š—h je bil voditelj sprejet od škofa nekoliko milostljivejše, ker ga mu je predstavil njegov sorodnik, kanonik. To niso posebno lepi dokazi harmonije med cerkvijo in šolo. Tako kažejo cerkveni krogi, ki vedno kriče, da so oni najboljši podpiratelji šole, napredka in bogve še česa, svojo ljubezen do takoimenovane ljubljene hčerke edino zveličavne rimske cerkve, do šole. Saj trde Kellner in podobni pedagogi, da je šola res ljubljena hči, ki mora slušati cerkev, toda tudi ta jo mora po materinsko ljubiti. Menim, da morajo omenjeni dogodki odpreti oči vsakomur. Na tako prezirljiv način ne sprejema nihče omikanih ljudi. To ni dopustno, da bi nas cerkveni knezi, zastopniki inštitucije, ki jo je ustanovil sam Odrešenik, tako prezirali in nas smatrali za nekake helote. Še drugi razlogi govore proti temu prisiljenemu klanjanju in počeščevanju ljudi, ki nimajo za šolo prav nikakšnega pomena. Usojam si tedaj vprašati visoki c. kr. okraj, šolski svet: Kako povzdiguje ta bizantinizem šolski ugled? Kje je konsekvenca, če se v današnjem času, ko se v emancipiranih državah šola osvobojuje vsakršnih pogubnih vplivov, pri nas šola klanja kliki, ki skrbi le za mračnjaštvo, nazadnjaštv o, enostranost? Vladikam a la Strossmayer vso čast, toda takim slovanofobom a la Nagl, ki sejejo le razdor, nezadovoljnost med verniki, pa le preziranje I Se mnogo mnogo razlogov govori proti temu poniževanju. Za šolo nimajo nikjer sredstev. Ko pride v zbornico vojni minister, mu lete milijoni takorekoč nasproti. Za psevdo« humanitarna sredstva v pokončevanje človeškega rodu in širjenje splošne bede gredo milijoni, za nepotrebne misijone, romanja, razne ceremonije, ki nimajo sence prave verske podlage v sebi, gredo svetle krone, za šolo pa se dobi le s težavo kje kak plesnjiv belič, ki slučajno odpade od navedenih tisočakov. Ne dobi se pa ne v deželnem, še manj v državnem zboru ni eden prelat, škof itd., da bi povzdignil glas za šolo. Kaj njim mar omika I Le da nekoliko pokiamljajo s kakšnimi modrokrvnimi, nadutimi plemenitaškimi omejenci in da se nekoliko izprehodijo zastonj, pa je opravljeno. Ko gre za nikdar sito duhoviško malho, tedaj je takoj dovolj zagovornikov. Tako mora šola čakati v kotu, da ji vržejo kakor zaničevani pastorki kakšno mrvo, ko pa imajo priti v vas ti za šolo vneti gospodje, tedaj pa delaj šola stafažo. oolski mladini pač ni treba paradirati pri vsaki malenkosti. Ako se ozremo po svetu, pridemo šele do spoznanja, zakaj mora ravno mladina pozdravljati mimoidoče dostojanstvenike. Ljudstvo se je že toliko emancipiralo, da ne poljublja več tako rado šibe, s katero ga tepejo. Zaradi tega pa se tudi ne zmeni mnogo za mimogredoče civilne, vojaške ali cerkvene dostojanstvenike. To pa gotovo ni po volji marsikaterim častihlepnežem. Da izpolnijo vrzeli, ki nastanejo zavoljo tega, ter da vsaj nekaj peska nasujejo v oči itak preslepljenim mogočnežem, pa komandirajo s silo šolsko mladina na ceste. Nedolžna mladina mora napolniti prostore, kamor noče stopiti nobeden odrastel, zrel mož. Tu se vidi skoro tisti znani »Flicksystem«, ki je že mnogim zmešal možgane in ki je v Avstriji v bujnem cvetju. Kjer ne gre prostovoljno, tam se pa prisili, plača tudi, da je le nekaj efekta. Pregovor pa pravi: »Ni vse zlato, kar se sveti.« Kar pa je najlepše pri tem, je dejstvo, da sf ti aranžerji s temi prisiljenimi, stafažnimi organizacijami pridobe še zaslužne kolajne in križe. Vsak učitelj, ki se zaveda svojega vzvišenega poklica, mora z menoj vred zaklicati: »Proč s to prisiljeno stafažo«. Toliko bolj pa moramo delovati na to, ko vidimo, da nas pri vsi servilnostj, ki jim jo izkazuje v prvi vrsti okraj. šol. svet, zraven prezirajo in nam ne privoščijo niti milostnega pogleda. Nikakor pa ne sme priti v navado, da bi morala šola ukloniti hrbet tem najnovejšim poniževalcem svojega ugleda. Učiteljstvo naj pokaže, da je samo- stojno, da ne mara klečeplaztva, ampak odločnosti in priznanja zaslugam, ki jih ima za narod. Apeliram pa tudi na okraj šol. svete, da bi bili bolj previdni pri izdavanju takih ukazov kot sta bila označena. Dovolj ugleda uničijo šoli njeni sovražniki, zato naj pa vsi njeni zaščitniki in privrženci stopijo v nepremagljivo falango, ki bo vselej na braniku za njeno čast in ugled. Nikakor pa ne povzdiguje njenega ugleda, če se jo zistematično ponižuje s tem, da mora padati v prah, da poveličuje slavo raznim mogotcem. K sklepu še sledeče: Slavni c. kr. okrajni šol. svet se pozivlja, naj ne daja prihodnjič več takih ukazov ter naj ne kaže svoje pedanterije pri takib stvareh, ki nimajo za Šolo nikakega pomena. Učiteljstvo bo že samo ukrenilo potrebno pri dohodu takih odličnjakov, da ne bo trpel pri tem šolski ugled kot je ravno letos po Krasu. šolska mladina pa tudi ni zato, da bi morala delati stafažo komur si bodi. Učiteljstvo pa naj v podobnih slučajih ostane doma. Kdor nima niti prijaznega pogleda za širitelje omike, ni vreden nobene časti. O drugi priliki kaj drugega. Mnbgo je poklicanih, malo izvoljenih, mnogo je gnilega, malo dobrega. S1 a v i n s k i.