Zgodnja
Katoličk cerkven list*
Danica iahaia vsak petek na Peli poli. ic veliA po poŠti s* celo leto 4 fld.6"kr., za p<i leta -gl«!. 4'' kr., ur čttn T5- T: i :«Okr. V tiakarnici ^prejemana a a leto 4 go!d., za pol leta 2 gold., sa i-etert leta 1 gold; ako za«i»r.» na !a d«- prari.il: liile Dano
dan poprei.	___
Tečaj XXVI
V Ljubljani 22. vel. serp. 1873.
Ll*<
Poglavitne vednosti ilobrega otroka.
(Konec.)
K čudežno ozdravljeni deklici v predzadnjem listu je še to-le pristaviti: Spolnila je bila mati obljubo in vsa razveseljena in pclna hvaležnosti do Boga se je podala proti domu. Ko je bila Jakobinica prišla domu in je očeta zagledala, je zaklicala: „Zdrava sem... Germana me je ozdravila". Ozdravljenje je bilo v resnici popolnoma. Od tistega časa ni Čutila nikakoršne sledi poprešnjih bolečin.
Ljubezen do sv. katoliške Cerkve.
Presrečni ste, dragi otrcci, da ste bili v katoliški Cerkvi rojeni in izrejeni. Ona vas vodi k pravi sreči na tem in na unem svetu. Po spolnovanji njenih naukov, po njenih pripomočkih in milostih so bili svetniki tako popolnoma in srečni. Po nji se vdeležujete tudi vi vsih nebeških dobrčt in zakladov. Žalostno je, da dan današnji to sv. Cerkev njeni sovražniki močno preganjajo in zatirajo. Zato je naša sveta dolžnost goreče moliti, da bi dobrotljivi Bog svojo Cerkev varoval v velikih zadregah, da bi okrajšal žalostne dneve, sovražnike pa spreobernil in poboljšal. Molite posebno za našega terpečega svetega Očeta Pija IX, da bi jih Bog v njih terpljenji poterjeval in tolažil. Naj ne mine noben dan, da bi v ta namen ne kipele vaše goreče molitve proti nebesom.
Kažite pa tudi vedno s svetim pobožnim življenjem, da ste pravi otroci te sv. Cerkve. Živite zmiraj tako, da bote lepota svoje sv. Cerkve, in vas ne bodo celo novo spreobernjeni ajdje prekosili v lepem življenji. Poslušajte, kako lepo nam neki misijonar od njih pripoveduje:
Spreobernjenci v Tonkin-u žive celo pobožno in nedolžno. Nič ni mojega serca tako ganilo, kakor kedar sem vidil, da je v tem kraljestvu ravno toliko angelov kakor kristjanov; da jih milost kersta vse s tistim duhom navdaja, ki se je kazal pri aposteljnih in mučeni-kih perve Cerkve. Ljubezen do njih vere jih napolnuje z neizrečenim spoštovanjem do vsih, tudi do najbolj neznatnih cerkvenih opravil, ki se na vero ozirajo. Podobe Križanega jim nisem nikoli pokazal, da bi ne bil obudil solzi pri njih. K spovedi ali pa k sveti maši pridejo po 15 dni deleč. Ako so le po 8 ali 9 ur od cerkve, je ob nedeljah in praznikih nikoli ne zamude. Že prešnji večer pridejo, in drugi dan po zvečerni Božji službi se zopet vernejo. V cerkvi klečč s tako občudovanja vredno pobožnostjo, da jih nisem mogel nikoli opazovati brez solzd.
Vsako jutro molijo po pol ure. Večidel premišljujejo kako skrivnost, in pri tem občutijo vso sladkost,
ktero Bog daje čistim dušam okušati. Nič me bolj ne miče kakor skerbljivost, s ktero se k spovedi in Obhajilu pripravljajo. Imajo do tega zakramenta ljubezen in češenje, ktero sem tisučkrat občudoval. Prešnii dan se postijo in opravljajo prostovoljne spokorne dela. Pri spovedi prelivajo toliko solza, kakor bi bili kake velike hudodelstva doprinašati. Reči zamorem, da sem pri njih spovedi komaj dobil pregreške, ki jih je treba odvezovati. Tudi sem dobro spoznal, da to ni prihajalo od neznanja hudega, temuč čisto iz Božjega strahu.
Papeii r železji.
Kapitol sv. Cerkve je ječa in križ, in kolikor bolj je papežem potrebno, da so serčni, močni in slavni, to-lih.j bolj Gospod dopusti, da so preganjani in terpin-čeni. To spričuje zgodovina. „Unita" papeže v železji skazuje v štirih verstah, ki je vredno, da jih tudi mi pregledamo.
I. Bog je po svojih neizvedljivih namenih imel svojo Cerkev postaviti na Petra, in dopustil je, da je bil dvakrat v železje djan, pa križan. Pervi papež je potreboval posebne moči, in dosegel jo je v Jeruzalemu — v ječi, in potlej v Rimu — v ječi. Herod Agripa, „da bi vstregel judom", je djal v železje sv. Petra, kterega je pa čudežno rešil angel; in Neron ga je imel devet mescev jetnika v mamertinski ali tullionski ječi ob znožji kapitolskem.
Tukaj je bil sveti papež vklenjen v verigo, ki je bila potlej hranjena v cerkvi pri sv. Petru „v železji" (in Vinculis), le-ta pa je bila djana zraven druge, s ktero je bil vklenjen v Jeruzalemu, in obe ste se čudežno sami od sebe v eno verigo zedinili, kakor smo omenili že o drugi priliki.
Skoraj vsi papeži pervih treh stoletij so bili pred svojim mučeništvom verženi v strahovite ječe. S tem pomočkom so pa Rim dobili v gospostvo, ne z bombami in kanoni, kakor ga je vzel sardinski Kadorna 20. kimovca 1870 — zdaj zdaj bo tri lete tega. Nič ne premore, če kaki ljubljanski in drugi liberalni listi papeže še v njih železji zasramujejo in obrekujejo; zato papeži v železji ne bojo ne manj slavni in ne manj zaslužni. Lin, Klet, Klemen, Anaklet, Evarist, pervi Aleksander, pervi Ksist, Telesfor, Higin, sploh nad trideset papežev je bilo danih v železje in v silovito mučeniško smert. Umeri je eden in precej je nasledoval drugi. V Rimu vstriČ volitev, ki so se godile z mečem, so bile neprenehoma druge volitve vladarjev, ki so se v miru veršile. Dve vladi, vlada z vero in vlada z mečem, ste si bili v obličji: letd je znala vklepati in ubijati, una
pa terpeti in umirati. Vender pa se ni moglo dvomiti, kakošen bode konec vojske; zmagala je vera.
II.	V četertem stoletji so prejenjale preganjanja zoper kristjane, niso pa prejefijsli papeži od Časa do okov nositi. Natikali so jih jim krivo vere i in razkoloiki; potreba je bilo Cerkvi posebnega prizadevanja in aate-zanja, da si je privojskovala novih :'n posebno častitljivih zmag. Teodorik, prijatelj krivovercev Arijanov, je delal tako brezglavno in prederono kakor današnji pro-stomišljaki, ker zahteval ni od papeža Janeza 1 nič manj, kakor da naj se od svoje strani sprijazni s krivover-stvom. „Non possumus" — ne morem, je odgovoril papež, in kralj ga dene v ketine, verže v ječo v Ra-veni. Tiste ketine pa so zmagale arijanstvo, in vse zla goma so pripravljale papežem časno gospostvo. Sv. Leon III (795— 816), pervi papež—kralj 1.799, je bil vklenjen ud Paskala in Campola, ki sta se hotla njegove oblasti polastiti; toda njegovi okovi so mu pripravili eno naj bolj častitljivih zmag. Božja previdnost sama je dala papežem o tem času tudi časno nadgospostvo v Rimu. Janez VIII (872—882) je bil djan v železje 878 od Lamberta, spoletanskega grofa, in od Adalberta, mar-keza toškanskega, ker sta bila od njega obsojena kakor roparja mest, ki so bile lastina rimske Cerkve. In te ketine so pripravljale zmago zoper Saracene, ki si niso upali več bližati se večnemu mestu, ki je bilo hranjeno po serčno3ti in pogumni poterpežljivosti svojega pastirja.
Deseto stoletje je Baronij imenoval dobo železa in tema. Svet je bil v zmešnjavi in prekucu, in papeži so mogli izvabljati iz tega luč srednjega veka, kar se d& v tacih okolišinah. Od kod pa so zajemali potrebno serčenost? Iz železja in ječe. L. 897 je bil v železje djan Štefan VII, 1. 903 Leon V, leta 928 Janez X, 1. 936 Janez XI, 1. 964 Benedikt V, 1. 985 Janez XIV. Zdelo se je, da se bliža konec sveti, in pričakovali so Antikrista.
III.	Prikazala se je pa velika moč papežev v srednjem veku, in ketine sv. Petra so rodile prečastit-Ijivega sv. Gregorija VII. Normani so 1. 1053 bili v
Iečo djali Leona IX, delali so z njim prav močno spošt-jivo, aato pa je vendar le bil v ketinah; in Hilde-brand, vklenjen od strančarjev Henrika IV, je umeri, na videz premagan; kmalo potem pa je bila smert na-domestena s svobodo sv. Cerkve, ki je bila cilj njegovega življenja in vzrok njegove smerti.
Nastanejo potem križanske vojske, te imenitne bitve katoličanstva; Urban II se dogovori s Petrom puščavnikom v Koloseju, pokropljenem s kervjo mu-čenče v, dogovori se, kako bi se Evropa rešila otoman* ske sužnosti. Kdo vč, kaj bi bila musulmanska pre-derznost še počela z Evropo, ako bi ne bila zadosti po-nižana s temi vojskami? Vkovani v verige preganjav-cev so si papeži pridobivali potrebno serčnost streti ketine, ki so jin mohametani pripravljali zoper kersansko vero in omiko.
Pa še druge vojske so bile prihranjene vojsko-valni Cerkvi, se druge okove so mogli terpeti rimski papeži. L. 1111 je bil papež Paškal II v železje djan od cesarja Henrika V, 1. 1118 v železje djan Gelazij II papež od Čenča Frangipana, cesarskega strančarja; Bonifacij VIII 1. 1303 v ketine djan od Nogaret-a in Siarra Colonna, in Klemen VII je bil 1. 1527 zaseden skoz sedem mescev v gradu Angelovem, ko je bilo Bur-bonovo kardelo napadlo Rim.
Med rožljanjem teh okovov si je Cerkev pridobila modro stanovitnost Pavla III, Julija III, Pavla IV v Trienškem cerkvenem zboru, in zmago v Lepantu pod sv. papežem Pavlom V, pa potertje janzenstva pod Aleksandrom VII, in poslednjič nepretresljivo nasprot-
vanje Klemen* X zoper nespremišljene zahteve Ljudo-vika XIV.
IV. Kadar je zavrelo francosko rogovilstvo, ki je imelo spremeniti evropejsko obličje in pripraviti Cerkvi novih in strašnejših napadov na Cerkev Jeausa Kristusa, sta bila druga papeža v verigah, v ječi sta dosegla serčnost za boj in slavno zmago. 20. svečana 1798 so Francozje v ketine djali Pija VI, ga vlekli ven iz Rima, in rekel je papei v Toškani velikemu hišniku nadvojvodovemu: „Našc nadloge nam začenjajo poter-jevati vero, da nismo nevredni biti namestnik Jezusa Kristusa in naslednik sv. Petra. Okolišine, v kterih nas vidite, spominjajo na perve leta Cerkve, ki so bile leta njenih slavnih zmag.
Nasledovalo je ietništvo Pija VII, ki je dobrih 5 let nosil ketine Napoleona I; ali Mavro Kapelari, postal pozneje Gregorij XVI, je 1. 17i*9 napovedal zmago sv. Prestola zoper napade novotarjev. In sv. Prestol je ▼ resnici premagal! Zdaj pa Bog Cerkvi pripravlja novih zmagoslavij, pripravlja jih ji v Piju IX, pripravlja jih kakor plačilo za tolikero terpljenje.
Naš sv. Oče so terpeli dve ječi, kakor sv. Peter: v Kvirinalu od Macinovih republikanarjev, in v Vatikanu od tistih, ki so v Rim prihruli skoz predor Pije-vih vrat. Dve ste ketini Pija IX, kakor je bilo pri poglavarji aposteljnov, in akoravno hinavstvo novošegne olike ne pusti viditi težkih oklepov, vendar nič manj neusmiljeno ne stiskajo čutnic užaljenega papeža.
Toda te ketine pripravljajo sv. Cerkvi drugih pre-imenitnih zmag. Pij IX v svojih okrožnicah, v svojem sillabu, v Vatikanskem cerkvenem zboru oklicuje nauk Jezusa Kristusa. Zdaj je s Kristusom na križu; toda kakor je Kristus po terpljenji na križu obhajal častitljivo zmago v svojem vstajenji, tako, terdno se zanašamo, čaka tudi Pija IX prečastitljiva zmaga. Sramota pa se bode razgernila, kakor čem oblak, nad njegove sovražnike.
Mjiberaii&em,
resnični in lažnjivi.
„Liberalis" je latinska beseda in pomeni po naše: prostomisleč, svobodomisleč, darežljiv; toraj liberalizem: prostomiselnost, svobodomišljenost, prosto-mišljaštvo.
Resnični liberalizem ima podlago in predmet resnice. Resnica je pa iz Boga in Bog je resnica po božjem razodenji (Jan. 1, 1. 14.) „V začetku" (od nekdaj, pred stvarjenjem) je bila Beseda (tako je Jezuz večkrat imenovan), in Beseda je bila pri Boau in Bog je bila Besedna... In Beseda je meso postala in je med nami prebivala . .. polna milosti in resnice11.
Jezus se tudi sam naznanuje za resnico, ki pravi: „Jaz sem pot, resnica in življenje" (Jan. 14. 6), t. j. jaz sem pot s svojim zgledom, resnica s svojim božjim ukom, in življenie s svojo milostjo (gnado). Ako ostanete v moji besedi (v mojem uku), bote v resnici moji učenci in bote spoznali resnico, t. j., bote spoznali, da jaz sem resnica in da le v meni je resnica: in resnica vas bo sprostila, t. j., jaz vas bom sprostil11 (Jan. 8, 31—32).
Nepokoršina pervih staršev je vsemu človeštvu dva glavna zlega, ali dve hudi bolezni naklonila, namreč: greh in zmoto.
Greh ima pa to žalostno lastnost, da voljo kazi in kvari, in da pamet mrači in temni, da, kakor težko je človeku dobro storiti, tako težko mu je dobro iu pravo spoznati, in da kolikor bolj v greh zabrede, toliko globokeje se v zmote pogrezne. Tega žive priče so nam vsi zmotenci, vsi nekdanji in sedanji neverniki. (Rim. 1, 21-32.)
Iz tega dvojnega zlega ali iz te dvojne bolezni si človeštvo samo nikakor ni moglo pomagati, nikakor se sprostiti in rešiti. Zastonj je bilo vse premišljevanje, vertanje in prizadevanje, zastonj ves trud in pot modrijanov, učenikov, polititaijev in deržavnikov.
Pomoč je morala od zgorej doli, iz nebes priti, ali Bog sam je moral iz nebes na svet priti Človeka greha in zmote sprostit in rešit.
Bog sam, Jezus Kristus, on včliki zdravnik je res tudi iz nebes na zemljo prišel, velikega bolnika, vse človeštvo, na zemlji oa njegovih pogubljivih bolezen sprostit, rešit in ozdravit?
Dvojna je bolezen: greh in zmota, in Kristus mu je dvojno zdravilo prinesel: milost (gnado) in resnico : „Beseda je meso postala in med nam prebivala ... •polna (jnade in resnice" (Jan. 1, 14.) — Gnado nam je Kristus prinesel, ker nam je s svojim terpljenjem in s svojo smertjo neskončno zasluženje pridobil, ktero vse dolgove naših grehov preobilno poplačuje. — In resnico nam je Kristus prinesel, ker nam je iz nebes prinesel tisti božji dar, tisto čeznatorno luč in čednost, po kteri človek vse za res ima in terdi, kar je Bog, on večna resnica, razodel, in kar njegova nezmotljiva Cerkev oznanuje. Torej le s pomočjo milosti (gnade) in resnice se zamore človek greha in zmote oprostiti in rešiti, Bogu dopadljiv in zveličan biti.
Ta od Boga v Jezusu Kristusu in po Jezusu Kristusu razodeta resnica in vera je gotovo edino prava in resnična prostomiselnost in darežTjivost, edino pravi in resnični liberalizem v svojih naukih in svojih delih.
Pravi in resnični v svojih naukih, ki so gotovo najprostomiseljnejši, n. pr. „Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega serca in iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli. To je nar veči in perva zapoved. Druga je pa tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. V teli dveli zapovedih je zapopadena vsa postava in preroki" (Mat. 22, 37—40.) ,, Vse, kar lioli koČete, da vam ljudje store, tudi vi njim storite, zakaj to je postava in preroki: Mat. 7, 12. — Kar nočeš, da bi kdo drug tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš. (Tobija 4, 16). In vsi drugi nauki keršanstva so ravno tako prosto-miseljni in blažilni.
Pravi in resnični liberalizem v svojih delih.... Milost in resnica, kteri je Jezus iz nebes prinesel, ali da z eno besedo rečem: keršanstvo je oprostilo in ob-lažilo vse, kteri so ga sprejeli z vernim in dobrim ser-cem in se po njem zvesto ravnali.
Keršanstvo je oprostilo jude šeg, obredov in pred-podob Mojzesove postave, pod ktero so bili kot hlapci in sužnji, in jih je postavilo v prostost sinov. (Hebr. 10,1.)
Keršanstvo je oprostilo pagane njih nevednosti in osramovavnega malikovanja, s kterim so služili hudobnim duhovom.
Keršanstvo, milost in resnica ste oprostile in rešile greha in zmote ljudi, kteri so po Jezusu razodeto resnico verno sprejeli in spolnovali, in po njegovi spravni smerti pridobljenih milosti (gnad) v sv. zakramentih se vdeležili, s kterimi zamorejo premagati po-željivost po hudem, hude nagnjenja, skušnjave, strasti itd., ker grehu je moč vzeta po obilnosti milost, ktere so po Kristusu prejeli. (Rim. 6, 12, 14.)
Keršanstvo je oprostilo sužnje, ktere so poprej imeli kot blago ali živino in so ž njimi ravnali in kup-Čevali kot z drugim blagom, ker uči da: „suženj in prost, možak in Ženska .. . so vsi eno v Kristusu Jezusu. (Gal. 3, 28.) Da bo sleherni storil to, kar koli je dobrega prejel od Gospoda, bodi si hlapec ali prost, da vsih Gospod je v nebesih, in da pri njem ni zunanje veljave ljudi" (Ef. 6, 8. 9).
Keršanstvo je sprostilo in otelo žene iz sužnosti mož, in hišno družino iz sužnosti gospodarjev. V pagan-stvu, še celo pri omikanih Grekih in Rimljanih so smeli možje žene kupovati, prodajati, zamenjevati, zametovati, še celo umoriti... in nišni gospodarji so smeli s svojo družino ravnati, kakor s kako živino.
Pagansko verstvo, postavodajstvo, modrovstvo ni ženam in družini prilastovalo nobenega spoštovanja in nobene pravice. Keršanstvo pa uči može: Moški in ženska sta eno v Kristusu Jezusu. (Gal. 3, 28.). „Bogje vstvaril po svoji božji podobi moža in ženo in ji je blagoslovil11 1. Mojz. 1, 27). Kar je Bog združil, naj človek ne loči (Mat. 19, 6). Zato morajo možje ljubiti svoje žene, kakor svoje telesa. Kdor ljubi svojo ženo, sam sebe ljubi. Vsak naj ljubi svojo ženo kakor sam sebe. (Efež. 5, 28. 33.) — Keršanstvo uči očete: „Vi očetje nikar ne dražite svojih otrok k jezi; temuč izredite jih v podu Če -vanji in svarjenji Gospodovem(Efež. 6, 4.) LČi gospodarje: „ Vi gospodarji, delajte z njimi (s hlapci in deklami) ravno tako (ljubeznjivo), in opustite žuganje, ker veste, da je njih in vaš Gospod v nebesih in pri njem ni zunanje veljave ljudi (Ef. b, 9.). Gospodarji, storite hlapcem, kar je pravično in prav, ker veste da imate tudi vi Gospoda v nebesih (Kol. 4, 1), kteri vam bo po zasluženji povernil, vam bo odmeril s kakoršno mero ste vi merili. — Teh in tacih naukov naj bi se deržali gospodarji, bogati itd., podložni pa tudi svoje dolžnosti spolnovali, potlej bi ne bilo nikomur krivice.
Keršanstvo je sprostilo in rešilo ljudstva iz sužnosti in trinoštva oblastnikov in vladarjev, ker uči, da vsaka oblast je od zgoraj, od Boga. Jezus je Pilatu odgovoril : „Ne imel bi nobene oblasti do mene, ko bi ti ne bilo od zgoraj dano". (Jan. 19. 11.) Tvoja oblast do mene je od Boga. — Oblastniki in vladarji imajo oblast le po božji milosti, piše sv. Pavel Rimljanom. (13, 1.) „Ni namreč oblasti od drugod, kakor od Boga; ktere pa so, so od Boga postavljene". So po božji na-redbi ali pripušenji. Zato Modri (6, 2—6) opominja: „Poslušajte, Kralji, in razum 3j te!... Zakaj Gospod vam je dal oblast, in mogočnost Najvikši, kteri bo vaše dela preiskoval in vaše misli pregledoval. Zakaj če niste, ko oskerbniki njegovega kraljestva, prav sodili, pravice postave ne spolnovali in po volji božji ne ravnali, bo strahovito in nanagloma nad vas prišel; ker silno ojstra sodba se godi njim, ki so predpostavljeni". — Pravična sodba Božja bo na nje prišla, kteri prejete oblasti po Božjih postavah ne zveršujejo. Bog oo njih sodnik in ne ljudje.
Prašam: Ali je še kaj več treba višim in podložnim, da bojo obojni srečni. Vsi njihovi osrečevalci niso zmožni z vsim modrovanjem, z vsimi postavami kaj tako velikanskega na dan spraviti, kakor je le s temi malo besedami izrečeno.
Keršanstvo s svojimi večnimi resnicami in s svojimi čeznatornimi milostnimi darovi je oprostilo iu rešilo ljudstvo njih srovosti in divjačnosti, njih zmčt, na-pdk, pregreh, in jih je omikalo, olikalo in izobrazilo, kakor pričuje zgodovina vsih časov. Nekdanji Egipčani, Gerki, Rimljani so se šteli omikane, olikane ljudstva,
f)a pri vsi svoji omikanosti, znanosti in učenosti v ko-ike nespametnosti, zmote, gerdobije in hudobije so reveži se pogrezovali v bogočastji, da so človeke in zveri, solnce, luno in zvezde česen in Čebulo za bogove imeli in jih častili z nar ostudnišimi pregrehami in hudobijami.*) Le keršanstvo s svojimi čeznatornimi resnicami
*) Novi olikaši, ki se jim keršanstvo „pregtnenj" zdi, niso več deleč od tega. Njih spisi in njih dela kažejo, v kakošne smešno-brezglavne bedarije jih napub pogrezuje.
in darovi jih je njih zmot in pregreh oprostilo in jih ▼ resnici olikalo in izobrazilo.
Vprašajmo zgodovino: kdo je rešil nekdanje Germane ali Nemce, kteri so se po pervotnih gojzdih kot divje zveri potikali, v medvedove kože zavijali? Kdo rudečekožne Indijane po Ameriki, kdo je rešil druge divje ljudstva njih srovosti, divjačnosti, jih olikal in izobrazil? Mar ne keršanstvo?
Res da, le samo keršanstvo s svojimi čeznatornimi resnicami in milostmi je vse ljudstva, ktere so ga verno sprejele, njih srovosti in divjačnost oprostilo, jih omi-kalo in preobrazilo v čedne ljudstva.
Le keršanstvo uči pravo omikanost in izobraženost. Prava izobraženost je hvale vredna, je dolžnost; zakaj Bog je človeka po svoji podobi vstvaril (1. Mojz. 1, 26. 27), rekoč: „Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti... In Bog je vstvaril človeka po svoji podobi; po podobi Božji ga je vstvaril, moža in ženo ji je vstvaril". Zato se ima človek po Božjem obrazu, po Božji podobi izobraževati in vpodobovati; t. j. Bogu, svojemu stvarniku čez dalje bolj podoben in zjnačcn prihajati, po Bogu izobražen biti, kakor je Jezus sam (Mat 5, 48) rekel: „Bodite popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški popolnoma". — Ravnajte se po Bogu, svojem Očetu. Svetniki in pravi kristjani so se res tudi po Bogu in Človeku Jezusu Kristusu izobraževali, kakor svedoči sv. Pavel sam od sebe (Gal. 2, 20): »Živim, toda ne jaz; živi pa v meni Kristus". To je, Kristus vodi iu vlada s svojo milostjo vse moje misli, želje, hotenje, djanje in nehanje. — Vse je bilo po Jezusu izobraženo, kar so aposteljni in svetniki mislili, govorili, pisali, delali. — Nekaj nadzemeljskega božjega se jim je na obrazih bli&alo in vidilo. O Materi Božji n. pr. piše sv. Dionizij: ,,Nekaka nadčloveška častitljivost se je svetila v obličji Matere Božje; in če bi me vera ne učila moliti le enega samega Boga, lahko bi bil Mariji božji čast skazoval. Le samo pogledala je človeka, in vnela ga je za sveto čednost, spreobernila terdovrat-nega grešnika".
Če bi 3e pa človek od Boga in njegovega obraza in podobe preč obernil in bi se po obrazu in podobi kake živine izobraževal in vpodobljal, t. j. da bi postal tako divji, srov, požrešen, tatinsk, nesramen itd., kakor to pri živini vidi, — bi to bilo živinsko izobraženje ali da prav rečem: „razobraženje"' — Ali če bi bil laž-njiv, nevošljiv, prevzeten, zapeljiv, pohuišljiv, goljifiv, sovražin Bogu in ljudem, kakor je hudič in njegova dmhal, bi bilo to hudičevo izobraženje.
Keršanstvo je včde in umetnije starodavnih učeni-kov in umetnikov, očistilo njih zmot, pomčt in napdk, jih je popililo in pospolnilo.
Keršanstvo je včde in umetnije nekdanjih Grekov, Rimljanov id. obvarovalo in ubranilo pred zgubo in poginom, ker jih je v temnih časih, kot v šestem stoletji in pozneje po redovnikih v samostanih hranilo, gojilo, prepisovalo in razšiijevalo. — Keršanstvu se ima sedanji svet zahvaliti za otetbo nekdanjih znanstvenih in slovstvenih zakladov modroslovia, zgodovine, pesništva.
Keršanstvo, to je, nezmotljiva, sveta, rimsko-kato-liika Cerkev, se je še vselej ustavljala in se še dan danes ustavlja vsemu pačenju in oskrunjevanju ved in umetnij, skuzuje njih pomote, zmote in napake in jih po moči odstranuje, se vedno poteguje in bori za njih izvirno resničnost, čistost, lepoto....
Iz vsega tega in temu enacega je popolnoma očitno, da v vsakem oziru le samo keršanstvo s svojimi večnimi resnicami in postavami, s svojimi čeznatornimi darovi in sredstvi je edino pravi in resnični liberalizem, le to samo je res prostomiselstvo.
Temu edino pravemu in resničnemu liberalismu jo lažnjivi liberalizem ali laži-liberalizem diametralno nasproti.	(Dalje uasl.)
MMopisi
med rimskim in cesarsko-francoskim dvorom pod Napoleonom I. 1. 1808.
Zvijače, s kakoršnimi je pervi Napoleon terl in terpinčil papeža Pija VII, se dalje snujejo. V opombi 19. mal. travna 1808 francoski opravnik Lefebvre zahteva svoje potne pisma od deržavnega tajnika papeževega kard. Gabrielli a.
Se tisti dan mu kardinal odgovori, kako britko jo sv. Očetu, da cesar ne sprevidi vterjenih vzrokov, vsled kterih zahtevajo, da naj Francozi gred6 iz Rima, ter je bil njih poslanec v Parizu prisiljen potne liste zahtevati, in j in toraj zahteva tudi francoski v Rimu. S tem ob enem pošlje potne liste k odhodu. Tako je pretergana diplomatiška zveza med papežem in Napoleonom. Nadalj na Napoleonova nesramnost se vidi iz naslednjih dogodb.
DerŽavni tajnik Oabrielli piše francoskemu generalu Miollisu, 22. mal. 18<)8.
Francoski vojaški načelnik je davi prišel k kardinalu deržavnemu tajniku naznanit mu, da zapertje in bližnja odprava monsignora poglavarja v Rimu nima druzega vzroka, razun le njegovo stanovitnost in pravičnost, vsled ktere ravna po postavah in po deržavni vstavi.
Podpisani si je štel v dolžnost sv. Očetu to naznaniti, kteri so bili že poprej zvedili napoved, ki je bila poslana temu prelatu.
Njih Svetost so ostermeli, kadar so zaslišali ta videzni vzrok zapertja in pregnanja.... Zapovedali so toraj podpisanemu, da naj se nemudoma in naj brit-kejše pritoži pri Vaši prevzvišenosti; in prepričani so, da ga bode taista precej izpustila ter ne zveršila od-menj enega koraka, Kteri bi Njih sercu delal toliko veči britkost, kolikor bolj je nepravilen in krivičen.. .
Precej naslednji dan je general Miollis deržavnemu tajniku odgovoril, vzrok preganjanja zvračal na sv. Očeta, da to ie „nasledek Njih ukazov", podpisal pa se je za »poveljnika v cerkveni deržavi".
Z ukazom 2. mal. travna je Napoleon čisto razodel svoje roparske namene. Glasi se tako le :
Mi Napoleon, iz Božje milosti in po deržavnih vstanovilih Česar Francoski, kralj Italijanski in zavetnik renske zveze.
V oziru na to, da se svetni vladar v Rimu vedno brani zoper Angleže vojskovati se, in se zediniti z italijanskim in napolitanskim kraljem v brambo laškega polotoka;
da korist obeh kraljestev in prid italijanskega in napolitanskega vojaštva tirja, naj se njuna zveza z nobeno sovražno močjo ne preterguje;
da podaritev Karola Velikega, našega preslavnega prednika v deržavi, po kteri je podelil papežu dežele sedanje cerkvene deržave, se je zgodila v blagor ker-šanstva, in ne v korist sovražnikom naše svete vere*) ;
in vsled tega, da je poročnik rimskega dvora v Parizu 30. sušca zahteval potne liste, smo sklenili in sklepamo:
I. Okrajine Urbino, Ankona, Mačerata, Kamerino so nepreklicljivo in vekomaj zedinjene z našim italijanskim kraljestvom.
*) Tako jo gerdi hinavci zuajo zavijati tudi dandauašnji.
II.	Bližnjega 11. vel. travna bodo te dežele čisto v posest vzete, in kraljevi gerbi se bojo po njih nabili.
III.	Ob enem se bojo oklicale Napoleonove po-etavske bukve (zakonik), in njih ukazi 1. bližnjega rožnika dosežejo postavsko moč.
IV.	Te zedinjene okrajine bojo pod eno okrožnijo (departementom), ki bojo v vpravnih in sodnijskih zadevah vravnane po deržavnih postavah in vstanovilih.
V.	V Jakinu se postavi pritoževalna in tergovin-ska sodnija, v Sinigaliji tudi tergovinska sodnija; sod-nije pervega reda pa in mirivni sodniki, kjer se bo potrebno vidilo.
VI.	Tri nove okrožnije so v eni vojaški diviziji s sedežem v Jakinu.
VII.	Namestni kralj, naš preljubi sin, dobi naj obširniši polnomočnosti za izverševanje tega določila.
Dano v našem cesarskem dvoru v št. Klavdiju 2. mal. travna 1808.	Napoleon.
Koliko obstoja so imeli ti napihnjeni ukazi in kaj je bil konec Napoleonovega »preljubega sina", laškega namestnega kralja, to ima zaznamnjano zgodovina, in njen nauk je: „ne kradi, — ne želi tujega blaga!"
V drugem povelju ravno tistega dne ukazuje Napoleon: 1. Kardinali, prelati in vsi vradniki in oprav-niki pri R;mskem dvoru, ki so doma iz Italijanskega kraljestva (kolikor si je bil Napoleon prisvojil), se morajo do 25. majnika poverniti v to kraljestvo, t. j. Rim zapustiti; če ne, se jim bo pograbilo njih premoženje. 2. Posetva tistih, ki do 5. rožnika pokoršine ne ska-žejo, pridejo pod sekvester. 3. Deržavni vradniki morajo povelje doveršiti.
Tako je poČenjanje in gospodarstvo trinogov; k sreči skerbi Božja previdnost, da njih rogovi ne prira-atejo do nebes.
Ogieti po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Oserčevanje katoliškemu časnikarstvu. Iskal sem po »Unita catt.", ki ne zgreši kmali kake novice o sv. Očetu, če je morebiti kje kaj zapisano, da so sv. Oče katoliške časnikarje posvarili, k*r je pisal „Nar."? Našel pa sem marsikaj ravno nasprotnega. Napis pri enem je: »Poslavljenje katoliškega časnikarstva", in povedano je, da 27. jul., ravno v svoj god, je dobil velikansk »album" gosp. Jak. Mar g o t ti, vrednik dnevnika »Unita cattolica" v Torinu, to pa v spomin svojega 251etnega dela in terplie-nja za katoliško Cerkev. In pervi na tej spominici je bil podpisan Pij IX, ne da bi terpina za tfoga, za vero in sv. Cerkev žalil in zmčrjal, temuč da ga je pohvalil. Za papežem je podpisan kardinal Berardi, Turinski in veliko druzih nadškofov, škofov in neštevilno duhovnov, učenih in veljavnih mož vsih stanov. Besede sv. Očeta pa so: Locutus est non placentia, sed vera; non ad fabulas exponendas, sed ad veritatem confirmandam, et erudivit multos in semitis justitiae. Deus benedicat illum et protegat. Pius P. P. IX. To je: »Govoril je ne prilizovanja, ampak resnico; ne da bi prazne marnje razkladal, temuč da bi resnico vterjeval, in podučil je mnoge o stezah pravice. Pij IX, Papež".
To ima list 8. avg.; 13. avgusta pa naznanuje „breve sv. Očeta do vrednikov milanskega lista »Osser-vatore Cattolico", ki je poln blazih občutkov za katoliške delavce na terdi ledini pisavstva. Pravijo na pr.: »Zvedili smo, da v Vas in v omenjenih vernikih terdno in stanovitno živi gorečnost in skerbljivost za čast Božjo, za veljavo le-tega apostoljskega Prestola, in da se toliko bolj vterjujete v serčnosti, kolikor bolj se otroci teme pčhajo, da bi doveršili svoje hudobne osnove in
želje. Toraj smo cenili pravično in vredno, ljubijeui sinovi, ponoviti Vaši izverstni kreposti tisto dolžno hvalo, ki jo zaslužite v vojskovanji Gospodovem ... Verh tega imamo pravičen vzrok predobrotljivega Boga zahvaliti, ker vidimo, da tudi Vaša blaga prizadevnost, s ktero se trudite verno ljudstvo podučevati z izdajanjem tedenskega lista, se je dobro obnesla; pa tudi zato, ker smo previdili, da pri Vas blage t}varštva in katoliške družbe častitljiv zgled dajejo, ter se poskušajo s podporo in pomočki razširjati zdravi nauk in tako v pomoč prihajajo tistim, ki se borč za katoliško resnico. Veselimo se pa med tem prav serčno z Vami in z vsimi tistimi, ki si prizadevajo za vero in si tako velike zasluge pridobivajo za ondotno domačijo. Upamo tudi, da z Božjo pomočjo se bo njih veliko, ki niso spačeni, ampak goljufani z zmotami sedanjega sveta, ločilo od poti lažni i ve posvetne modrosti, in pa od tistih, ki ravno s tem, da hočejo luč spraviti s temo, grejo na to, da bolj ljubijo temo, kakor pa luč. Sicer pa, ko se upiramo med valovi sedanjega sveta, je potrebno, ljubljeni sinovi, da nasprotujemo z vso stanovitnostjo viharju in s pogumnostio ohranimo edinost; pa da v neprenehljivih molitvah kličemo v pomoč nebeško, s ktero se bo gotovo spolnilo, da pridemo v doželeno zavetje miru in svitlobe".
Te besede so veliko oserčevanje tudi tistim, kteri pri nas vatanavljajo pošten dnevnik v domoljubnem katoliškem duhu.
— Odboj. Sapieutiam enim et disciplinam <jui abji-cit, infelis est; ct vacua est spes illorum, et labores sine fructu et inutilia opera eoruou CSap. c. 3.)
Ce res papež v prid sovražnikov sv. Cerkve povelja daje? — „Nar." piše v št. 188, »da papež je izrekel nejevoljo nad načinom bojevanja klerikalnih listov, da ni čuda, če se kaže nepoterpežljivost nasproti cerkvenim demonstracijam, ker klerikalni listi v svojih izrazih proti drugač mislečim prestopajo vse meje; dalje
t*e naročil kardinalu vikariju, naj gleda na to, da se ►odo klerikalni listi v bodoče posluževali dostojnišega tona proti svojim nasprotnikom". —
Ne vemo, če je kaj resnice v tem, kar je boje pisala »Nuova Roma"; to pa vemo, da laški liberalni listi znajo ravno tako lagati in vodo na svoj mlin obračati, kakor nemški in slovenski; čudno pa je, da se »Narod" za to poganja, ki je mati njegova sama pre-pirljivosti in ki mu v kosmatosti ni hitro kos kaki drugi list, kar smo ravno v zadnjem listu (Dan. št. 33. str. 263) pojasnili. Čudno je, da se v tekem listu kdo upa le ziniti o dostojnem tonu, ki v ravno tisti številki meče v zblojo svojih neslanih burk vse, kar je katoličanu in posebej naši slovenski deželi Častitljivo: cerkvene opravila in katoliško duhovstvo, domaČe in tuje za deželo zaslužene može, izreke sv. pisma, namestnika Kristusovega samega, na kterega se je pa v ravno tistem listu skliceval. — Ravno ta list pripoveduje, da so na veliki Šmaren v Škofji loki nekteri možje ponujali za kandidata v deržavni zbor dr. Zarnika, kteri jim je obetal med drugim, da on bo vsikdar nasprotoval, da bi se a avstrijsko vojsko papežu (po tolovajsko in tatinsko) vzete dežele nazaj pribojevale.
Znad kterega Grintovca je koli Zamik privlekel to novo šavro?! Taka vojska brodi po možganih dr. Zamiku, ki pa blezo ni povedal, kaj bi storil, ako kaki jud ali laži-katoličan nasvetuje civilni zakon in druzih skoz in skoz veri Slovencev savražljivih postav, s ka-koršnimi se vender vedno žuga.
Na Italijanskem pravi deržavljani in katoličani tako močni prihajajo in mavtarska derhal je že tako pri koncu, da utegne gnjili sad sam cepniti, in od tujih
vlad ne bo druzega treba, kakor resne besede v prid katoliške reči, da se vse vravni. Pošteni Ločanje, ki
a je namestnik Kristusov v Rimu vendar še kaj več or pa dr. Zarnikove puhle fraze, bojo iz njegovih ust po takem zažuganji javaljne upali kaj velicega slišati v prid sv. Cerkve in sv. Očeta; zato se bode dr. Zamik tudi prepričal, da Gorenci ravno tako malo zanj marajo kakor Dolenci, dokler je pri »Narodovi" stranki. Naj oi bil on ostal pri programu: za vero, dom, cesarja, kakor je bil besedo dal na Dolenskem, pa bi bila njegova volitev gotova, in bi bil pri svojih zmožnostih lahko kaj koristil narodu; tako pa je pokopal sam sebe, ako se do časa še ne verne z brezverske na ,,versko slovensko podlago". —
V resoluciji so zopet ponovili smešno bajko, da je njih »narodni" brezverski program „priznan od vsih Slovencev". Ali je kaj bolj nespremišljenega kakor tako slepilo? Hočejo tudi še ljudi pregovoriti, da pravni program je protiven svobodi in narodnemu napredku itd., To so večne gosle teh ljudi, s kterimi lšejo narod slepiti. V našem programu: »za vero, dom, cesarja" je obseženo vse, čtsar potrebuje slovenski narod; uni pa imajo v svojem programu le košček tega, kar so potrebe našega naroda. Njih geslo je za »narodnost, omiko, svobodo". Vse to je obseženo v našem programu, samo ne tisto turško sovraštvo katoliške Cerkve, ki se razodeva povsod po organih mladoslovencev. Pravijo sicer včasi, da niso zoper vero, pa kolikorkrat spregovori, tolikrat sami sebe po ustih bijejo. Kako niso zoper vero, če so pa zoper papeža? Kako niso zoper vero, če z vsako besedo išejo verske služabnike v sovraštvo pri narodu pripraviti ? Pa so tudi zoper narod, kar ravno s tim kažejo, ker nar boljši domoljubne može išejo ob dobro ime pripraviti ter jih odpraviti od očitnega vpliva. In zafcaj ? Gotovo zato, da bi oni prišli na ker-milo s svojim brezverskim programom. Vedno in večno duhovnom in vsim veljavnim možčm, ki v njih rog ne trobijo, v oči berskajo sebičnost, samopridnost, materi-jalno korist. Zdaj p a vidite, kdo je sebičen, samopriden, kdo iše moč dobiti, in nakermilo priti, da bi ložej lju-liko sejal med našim vernim slovenskim narodom! Toda zastonj obletavajo vse Kranjsko in Štajersko, da bi kje kak stol vjeli. Sliši se namreč, da jim bo povsod spodletelo. Pritaknemo naj še to v karakteristiko »narodovsko", da ta list, ki dela povsod razpor, v dopisu iz Notranjskega huiska tudi dunovstvo zoper duhovstvo ter želi tudi med duhovni samimi razpor napraviti. — Lepega posla so se lotili, — ni li istina?!
— Ct. gg- masnikom 1. 1863 posvečenim. Iz Inns-bruk-a je dobil te dni součenec Vaš prelep list Pisal mu ga je ljubljanski součenec g. Mavric i j vitez Ve s t en ek. Naznanja pa, da mu je bila 27. julija milost mašnik postal in 31. julija, sv. očeta Ignacija dan, v innsbruški cerkvici, presv. Jezusovemu sercu posvečeni, opraviti Bogu pervi nekervavi dar. Poslal je ob t-nem, z naročilom od priliki oddati jo, vsakemu izmed Vas lepo podobico presv. Jezusovega Serca z lastnoročnim podpisom svojega imena kot novomašni spominek. Ves vnet za pobožnost do Jezusovega presv. Serca ime-novaje jo »pobožnost odmenjeno prav za prav našemu času", Vam priporoča po mogočosti razširjati jo med narodom Slovenskim. Memogredč kaže na Francosko in Spanjsko, ki ste se zadnji čas, ne brez vidnega Božjega blagoslova, jeli zatekati k temu najsv. Sercu. — Toliko Vam vsem naznanjam iz pisma, ki ga pošilja goreči in talentirani mladi mož, in sicer pošilja tuai iz dežele, ki se odlikuje po češčenji presv. Jezusovega Serca — iz verne, krasne Tirolske.
Pristave k. Enacih podobic Jezusovega presve-tega Serca, kot jih je poslal o. Vestenek S. J., s slo-
venskimi napisi in spodbudliivimi slovenskimi reki — kakor nalašč za med naše ljudi — naroči si vsakdo lahko 100 po 4 for. direktno pri: Johann Kravogl, lithographische An stal t in Innsbruck.*)
— Zakrament s?, birme bodo delili premil. škof 7. sept. v Dobrepoljah; 8 sept. pa v Lašičah in ondi bodo kot v dan cerkvenega godovanja tudi slovesno sv. mašo imeli.
Cerklje. (Nova masa. Cerkveno petje.) Trobivci omike in svobode (?) trudijo se na vso moč razširiti tudi med prosto ljudstvo na deželi svoje lažnjive misli; toda njih vspeh je slab, ker naše ljudstvo je dosta pametno, da ve ločiti, kaj je prav in kaj ne. Pri slovesni novi maši, ktero je tukaj uno nedeljo obhajal gosp. Andrej Šimenec, pokazalo se je, da tukaj ni zemlje za prostomišljake, ter da naše ljudstvo nikakor ni voljno izbrisati iz svojega programa vere, ktero nad vse ceni. Velika množica ljudstva od vsih strani je bila pričujoča pri tej slovesnosti ter razodevalo se je, koliko mašni-ški stan vse občinstvo čisla. P. č. gosp. Heidrih so ganili s svojo lepo pridigo g. novomašnika, in vse na-zoče. Krasno petje, kakoršnega težko nahajamo še kje drugod na deželi, povzdigovalo je serca vernikov ter jih spodbujalo k goreči molitvi. Človek se ne more dosti načuditi, da se zamore tudi s pfiprostimi ljudmi tako lepo petje napraviti. Čast pač gre g. organistu, kterega to stane dosti truda. Nektere pevke morajo daleč hoditi v nauk; vendar veselje vse premaga, in tako se lahko ta fara postavi v izgled drugim z lepim svojim cerkvenim petjem.
Y Železnikih — kakor sporoča nekdo izmed nazo-čih gostov — je 10. t. m. obhajal svojo pervo sveto mašo ondotni rojak in nadepolni novoposvečenec č. g. Valentin Lavtar s posebno in hvalevredno slovesnostjo, kakor je tam gori v tacih in enacih prilikah že od nekdaj v navadi. V predvečer je ob delopust-zvonenji in proti večeru o prihodu odličnih gg. gostov odmeval gromoviti strel; enako tudi zjutraj pri dan-zvonenju in potem med vso slovesnostjo. Množina šibkih mldjev je kinčala razna poslopja, ki bo bila s prelepo veselico v kaki ožji zvezi; trije slavoloki pa (v bližavi rojstne hiše g. primicijantove; ob vhodu na pokopališče, ki cerkev obdaja, in ob cerkvenih vratih), nakiteni z narodnimi zastavami in primernimi rčki, so služili kot posebni pozdrav verlemu gosp. novomašniku. Osobito naj bo omenjen oni slavolok, ki je s svojimi zastavami belo-rumenimi (papeževimi), černo-rumenimi (cesarskimi) in belo modro-rudeČimi kazal vpodobljeno pr&vo st&ro slovensko ndrodovo geslo: Vse za vero, cesarja in domovino ! — Da je bila tudi cerkev sv. Frančiška Ksave-rija (sedanja začasna farna) olepšana z vsem mogočim lišpom, cvetkami, osvečavo i. t d., se tako ve; dobila je pa o tej priliki med drugim od blage roke v stalni spomin ondi obhajane nove maše ta že sama na sebi prav lična cerkev v presvetišču dve novi okni iz barvane steklenice v dar. Sv. duhovno opravilo veršilo se je ob nazočnosti neštevilnih ljudskih trum posebno lepo; zlasti pa so še sedmeri gg. bogoslovci s svojim izver-stno-vbranim petjem odlično pripomogli k večji po-vzdigi slovesnosti, ter so s svojo umetno izurjenostjo in krepkimi glasovi pokazali, da od rajnega pevskega mojstra g. Rihar-ja pričeto delo med mlado našo duhovščino najde še vedno verlih posnemavcev. —
Mala želesniška fara je štela dozdaj v ljubljanski,
*) Dobra roka, kteri bode s to priliko izrečena priserčna hvala, je tudi nam poslala ducat omenjenih podob • slovenskimi napisi. Podobe so kolorirane in zares lepe in okusne, kakor so nalaš primerne za boljši darila. Naj bodo toraj čast. gospodom gorko priporočene.	Vr.
kerški in teržaski škofiji 13 živih čč. gg. duhovnikov (gg. Šrai, Globočnik, Pintar, dva Levičnik-a, Talar, Je-rala, Kikelj, Košmelj, Lotrič, Boncelj, O. Jelenec in O. Klobčič); verli novomašnik g. Lavtar je štirnajsti. Naj jih ohrani vse Bog dolgo let zdrave in čverste v Svoji visoki službi, ter v dušni in telesni prid našemu slovenskemu narodu.
Na Prema, Notranjskem, smo nov križev pot omislili, ker stari je bil za ne davno novo cerkev premajhen. Toraj se zamore stari križev pot, še prav dobro ohranjen in za kako podružnico jako pripraven, za spodobno ceno oddati. Tudi v bolj majhni farni cerkvi bi ne bil nepristojin. Podobe brez okvirov imajo po 22 palcev visokosti in 17 palcev širokosti; tudi okviri so dosti čedni.	J. B.
Is Ajdovskega Gradca. Varuj se hudega in delaj dobro, če hočeš biti keršansko pravičen. Varuj nas Slovence hud-ga, v kteri koli besedi ali obliki se ti vsi-luje, in delaj med nami dobro po starem našem pravilu: ,,Vse za vero, dom in cesarja", ter bori se verlo s poganskim triglavom, kteri hoče zdaj tudi Slovenijo dobiti v oblast; to naj bi bil nalog novemu slovenskemu katoliškemu Dnevniku. Da nam je jako potreben, o tem ne dvomi nihče več; toraj — le skoraj na dan ž njim, in sicer — brez Tednika! Čemu še Tednik; sej imamo v Ljubljani že dva: Stare častitljive Novice in pošteno Danico. Skerbite le, da se z Danico Novice razširju-jejo še bolj med slovenskim ljudstvom, pa je! Novih časnikov se že ljudstvo boji kakor nekdaj novih čerk, in so res nekteri že celo razvpiti! Tudi bi bilo pomisliti, ali se ne potrati preveč drazega časa in blaga ali denarja s časnikarstvom, in — ali bi ne bilo modrejše, po dobrih bukvah bolj vzbujati narod ter voditi slovensko mladino. Bolj olikani pa potrebujejo poštenega političnega Dnevnika, in tega naj domoljubni naročniki po moči in previdnosti tudi razširjujejo. — Pa še nekaj ! Tarnate, da se čedalje manj slovenskih mladenčev oglaša za duhovski stan. Temu vzrok ni samo vojaška postava. Duh je, kteri oživlja, pa tudi duh je, kteri ubija! Duh novopoganski, hujši mimo starega, žuga sem ter tje po šolah, in ta je vzlasti, kteri ubija mnogo mladine cerkvi in duhovstvu. Pripoveduje se, aa je neki professor letos v Ljubljani konec šolskega leta osmošolca graničarja t. j. poslednjega dijaka s „kolom" ali z „geniigend" tik na granici dvo- ali celo trojarjev poklical k sebi, češ, zdaj vsaj ne pojdete v bogoslov-nico, kadar ste izdelali osmo šolo ! ? Zdelali, da se Bogu smili! Ako se to godi na suhem lesu, kaj še le na zelenem! Spiritus est, qui vivificat, sed et spiritus est, <jui mortincat. Videant consules!
Razgled po srelu.
Avstrijansko. 18. t. m. se je po vsem cesarstvu z navadnimi slovesnostmi obhajal cesarjev rojstni god. Čez malo mescev bode cesar obhajal 251etnico svojega nastopa na cesarski prestol. —
Laško. Tergovski polomi se nadaljujejo; bankarski papirji čedalje bolj ceno zgubljajo ; bankir za ban-kirom plačilo ustavlja, in drugi za njim kimajo; to pa ne le pri novih bankah, ki nič zaupanja nimajo, ampak tudi pri starih, ktere so splošno veljavo imele. Mali ter-govci in vsakdanje ljudstvo so v skrajni sili. Tako se naznanja iz Rima v „Genf. Corresp." —
Liberalna „Libertk" je vedila tako mahati po procesijah in romanju, kakor n. pr. Tagbl. ali Nar. v Ljubljani. To je počenjala blizo kacih treh let; na vse zadnje se ji pa oči odpirajo. V enem svojih spisov kar naravnost priznava, da katoliški duh se je v novo vse
sploh prebudil... To, to! Psevdoliberalec, tudi j ud, tudi bogataj vidi, da meščani, poslanci, deržavniki, generali, učenjaki in denarni možje, kakor vsakdanje ljudstvo, so prešinjeni od nepremagljive moči ter se obračajo sa zastavo sv. vere. Kaj če potem? Si bode upal še ter-diti, da vere ni, da vse gre pot brezverstva, da je vse pod njegovo lažnjivo zastavo? Ali ne bode priznal, da v takem gibanji je nekaj, pred čimur se trese tudi tako imenovano kraljestvo, kteremu žuga pol^m, lakota, kuž-nost, povodnji in potresi, ki nima denara nič, vojne ne, brodovja ne, in pred vsim — mož ne. (G. P.) To naznanilo iz Rima očitno kaže, da Italija gre, se vzdiguje za Francijo, in da piškavo, truhleno laško kraljestvo se zgrudi v kratkem samo in bode javaljne dr. ZarniLu potreba avstrijanskim vojakom braniti, da bi ne korakali pomagat.
Francosko. Iz Pariza nazoanujejo, da v deržavnem zboru štejejo že 327 glasov, ki bjdo zanesljivo v prid samoderštvu ali za Henrika V, in 40 -45 jih mislijo še dobiti. Berž ko se narodni zbor snide, mislijo republiko odpraviti in Henrika V za kralja oklicati. Narodni shod se potem razide, postavil pa se bode poprej poseben odbor, ki bode izdelal vravnavo nove monarhije. Čes dva meseca se zopet zbor snide, da sprejme novo ino-narhično vravnavo in potem nastopi kralj vlado.
Velikonemec Bismark se ravno tako boji francoskih in španjskih legitimistov (postavnih vladarjev), kakor kaki kipeč „Narodovec". Zakaj? Ako na Francoskem in na Španjskem zmaga postavnost, si roke podaste obe stari in močni deželi, utegnila bi pritegniti še Avstrija, in pruska prevzetnost je v nevarnosti! Nova Psevdo-Italija se boji ravno tega. Zato se obe skušate, ktera bi hitreje „nichtinterventionsprincip" (neposredovalnost) pod klop vergla, se vtikovala v španjsko reč in se storila za policaja Pi y Margall-u. Ves konti-Venostova „Italie" naravnost berači za moralno podporo Evropino za rogovilstvo v Madridu, in brati je bilo že undan, da tudi laški parobrodi so jadrali v španjske morja. Tako rogovileži sami priznavajo „sillabusovo" načelo, ki ob-sojuie načelo nevtikalnosti; po drugi strani ju pa ven-der le sebičnost žene k posredovanju. Tako se tiček vjame!
Razne novice Brezverskisad: Iz Annecv a je zopet pobegnil vodnik pri skontovski kasi in odnesel, ali kakor pravijo, pustil je praznote za milijon in 200.000 lir. Med temi 300.000 denara od kmetov in delavcev. — Bavarsko boljarstvo in jezuiti. Na Parskem so naj imenitniši velikaši izročili kralju prošnjo, v kteri protestirajo zoper postavo nemškega cesarstva, ktera preklicuje jezuite in vse redove, ki pravijo, da se s njimi enačijo. Podpisani skazujejo, da ta postava je svojevoljna, krivična in hudobna, ter v vesti ne more vezati ne vlad in ne včrnikov; toraj zahtevajo, naj se kralj v zveznem svetovalstvu ustavi zverševanju te postave. — Tudi laško brodovje je odjadralo posredovat na Španjskem, kakor nemško, francosko in angleško. Dobilo je povelje, da naj dela vse v edinosti z brodov-jem druzih vl&d, ki je že tam. — Iz Belgrada nazna-nuiejo, da hiša Toma-Andrejeviča je zašla v polom s poldrugim milijonom praznote. —
Karlisti na Španjskem so že reko Ebro prestopili Razni oddelki po kastiliji, Aragoniii in Vajenci zave-tujejo ondj rastoče karlistiške moči. Kogovileži na Francoskem, Španjskem so divjaško razdraženi zarad tega. Moralna zmaga legitimistov v obeh deželah se jim silovito hudo kaai. —
Brezverstvo se po vsih deželah pogrezuje in verniki se v veri poterjujejo, ker roka pravice Božje dosega tudi tiste, ki so dobro jedli in pili, se v svilo oblačili; pa nič niso molili, nič marali za Njega, od
kterega vse prihaja. V Pozna bo štirje glavnih bankirjev ustavili plačevanje, in število iz teh nasledujočih polomov gre na sto. —
Is Londona se pripravlja veliko katoličanov na božjo pot k Jezusovemu naj sv. Sercu na Francosko v Pare-le-Monial. Vodil jih bode vojvod z Norfolka. — Iz Berlina pišejo, da Bizmark ostane celi mesec avgust na svoji pristavi v Varzin u, kmali potlej, malo mudivši se v glavnem mest, pojde na svoje posestva v Luksen-Lurg. Zdi se, pravi „Unita", da njegov vpliv na Pruskem je močno upadel. To je konec vsih sovražnikov s v. Cerkve. — V vsih svetiših po Francoskem podpisujejo romarji velikansko adreso do sv Očeta, ^ki se jim bode izročili. 20. kimovca. — Karlisti na Španj-skem zdaj hitreje napredujejo; po novejših naznanilih so vzeli Bergo'v?j. — Kakor so Francozi odmenili zidati cerkev na hribu mučen cev Jezusovemu presv. Sercu na čast, tako so se odmenili tudi Rimljani enako Cerkev zidati v Rimu in se darovati temu presv. Sercu. Narodi so se utrudili pri tolikih nadlogah, ostudnostih in krivicah, ki se gode po katoliškem svetu, in išejo pokoja v Sercu svojega Zveličarja. Temu vštric hočejo 2. kim. v Berlinu pričeti s štatvo „Vikttrija" (Zmaga). Naj gledajo, da se jim prehitro ne podere !
Sliši se, da v kratkem bodo Karlisti na Spanj-fckem priznani kakor vojskovalna moč. — V Galiciji se pričenja vesela sprava med Poljci in RuBini; v več krajih eo se že spravili. — Nadškof Ledohovski je okrožni sodniji, ki ga je na odgovor klicala, med drugim odgovoril, da ne v tej (kar se tiče izročenje duhovnij), in ne v drugi čisto cerkveni zadevi ne more od druge sodnije razun od apostoljskega Sedeža sojen biti. Kar se tiče novih postav, je še pred njih sprejetjem z drugimi škofi vred postavodajavce opomnil, da te postave se ne dajo striniti z načeli in dogmami katoliške Cerkve, pa da eo šk« tje če pred njih razglašenjem vladi izročili pojasnilo, da brez velikega pregreženja v svojih dolžnostih do Boga in do Cerkve pri izverševanji teh postav ne moreje sodelati... To bi moralo vsakemu umnenra človeku biti zadosti; toda zanikarni ljudje mislijo, da katoliški škof tako brez glave in brez serca potepta Božjo in cerkveno postavo, kakor oni sami; kterim je ves njih značaj v njih želodcu. Katoliška Cerkev ima še zmiraj Petre in Pavle, ki raji gredo v ječo, kakor pa da bi izdali Boga, Cerkev in svojo dušo. — Kakor v Fileni tako je tudi v Chladovem novemu duhovnemu pastirju vse duhovako opravilo prepovedano od lntro-pruske vradnije. Tedaj seje pričelo prav očitno preganjanje katoliške Cerkve. Duhoven v Chladovem na vprašanje, kaj bo storil zdaj, je odgovoril, da „po vsaki ceni bode pokoren svojim duhovskim višim". Pra-šanje: kaj bo pa Bizmark storil v tej soteski? Bo dal mar obešati vse po versti, kteri nočejo svoje vesti oskruniti in si pogubljenja nakopati ? Preden to stori, se bode gotovo trikrat popraskal za ušesi. —
iS Ljubljane. Občni zemljepis. Spisal in založil Jai.ez Jesenko, profesor v Terstu. (Cena 2 gl. pri vsih bukv.) Knjiga obsega 30 pol v veliki osmerki na 462 straneh in je lično aelo, namenjeno pred drugim srednjim šolam in učiteljskim pripravnicam. Avstrijsko cesarstvo je popisano bolj obširno na 328 str. Rabil je pisatelj nove mere in vstregel je tudi s terminologijo, ki je na koncu pridjana.
Gosp. Jesenko živi za vednosti in je v vednem delu, zraven tega ga pa še lastna zaloga veliko stane. Zraven tega dela, ki ga je na dan spravil, ima še dvoje delo v rokopisih, „Občni zemljepis za meščanske šole" in »Primerjalni nrirodoznanski zemljepis". Ko pa marljivemu gosp. želimo naj boljši vspčh in smo prepričani,
da s svojimi spisi želi narodu le dobro, ne smemo za-molčati nekterih senčnih strani, kar smo naleteli le pri poveršnem pogledu v knjigo. Na str. 80 je rečeno, da„z duševnimi lastnostmi je človek tako visoko nad živalstvom, da „ „prej ko ne"" ju nikakoršna lestvica ne veže med sabo": — po versko to ni hipotetično, ampak „gotovo", da ne. Pri Jeruzalemu" str. 346 so nektere neresnične reči; globoko v serce pa so nas zabolele besede: „Me-sto ... ima veliko kupčijo s svetinjami (kostmi svetnikov) .. ." Od kod se je privlekla ta pošastna luteranska laž ? „S kostmi svetnikov" se ne kupčuje nikjer na svetu, ne v Rimu in ne drugje ; kako pa bi se to zgodilo še celo v Jeruzalemu, kjer „kosti svetnikov" nika-koršnih ni ? Ako prav pomnimo, smo pred nekaj leti, opomnivši gosp. Jesenkovo „zgodovino", bili nasveto-vali, naj bi pisatelji svoje dela, ki utegnejo kolikor toliko v versko polje zasezati, dali pred natisom prebrati kakemu zvedenemu prijatlu, da je delo v vsakem oziru korektno in se mere potlej prav z lahko vestjo vsim priporočati. Pisatelji pa naj bodo tudi močno pazljivi pri virih, ktere pisaje rabijo, ker mnoge nove dela, ne le da niso ne krop ne voda, imajo tudi ostudne pomole v oziru na vero in katol. Cerkev. O tej priliki naj še to pristavimo, da čitatelji naj bi v svojih sicer dobrih bukvah kake bistvene vrinjene pomote vselej prekrižali in popravili, to pa zarad druzih , zlasti zarad mladine, ki utegne kdaj knjigo v roke dobiti, da ne zajema zmot iz nje.
Konečno bodi še omenjeno, da v Jesenkotovi knjigi omenjene pomete štejemo le med pogreške, in ne kakor bi bil nalašč nasprotno pisal.
—	Devetstoletnica Praske škofije. Štirje češki škotje v serčnem pastirskem listu naznanujejo vsi deželi preslavno 9001etnico Praške škofije, ki se bode obhajala zlasti 28. in 29. kimovca tega leta. (Gl. Dan. št. 32.) Naznanujejo ob enem, da so sv. Oče vsi deželi pod navadnimi pogojami podelili popolnoma odpustke od 31. avg. do 5. okt. Odbor za to slovesnost je naprosil vred-ništvo Zgod. Danice za posredovanje pri katoliških društvih na Slovenskem, da bi se te slovesnosti vdele-žile. kjer in kar je moč. Povabilo in program je Danic?. v predzadnjem listu prinesla; vreaništvo se tedaj znebi svoje naloge z željami, da bi saj nekaj Slovencev šlo na slovesnost, kjer pa ni moč, naj bi (po naši osebni misli) o priložnem času z adreso ali po telegrafu društva svoje vošilo razodele.
—	Mlačoslovenci tožijo. Pri zborovanji tiskovnega društva 22. jun. je dr. Vofcnjak rekel, da g. Klun je v „Vaterlandu" narodno tiskarnico imenoval „schwindel". G. Klun nato dr. Vošnjaka naznani za lažnjivca, ako mu tega ne skaže. Vošnjak Klara toži; 20. t. m. je bila sodnijska obravnava; obojne priče so si bile v izrazih naskriž ; dr. Zarnik in g. Jurčič prisežeta (Klu-novim pričam ni bila prisega dana), in g. Klun je bil obsojen na štiri dni zapora in k plačanju sodnijskih stroškov. Obsojenec, ki ni bil sam nazoč, si je po svojem zastopniku dr. Costu prideržal pritožbo pri visi sodniji.
—	Č g. Janes Kraškovič, župnik v Mirni peči, je 18. t. m. umeri. R. I. P.
MMotorotni fiarori•
Za sv. Očeta: G. Šupevčeva 5 tol. v sr. Za misijon g. Čebulja: G. Šupevčeva 4 tol. v sr. Za pogoreJce v Vinki: Gospa Šupevčeva 10 gold. a. v. — J. Smrekar 5 gld. - Neimenovana 5 gld.
Za Dolence od toče poškodovane: Gospa Šupevčeva 20 gld. a. v. — Z Berdske fare po preč. g. fajm. 15 gld. a. v. — Dr. A. Čebašek 15 gld.
Odgovorni vrednik: Luka J?ran.
— Tiskarji in založniki: Jožef BlaZDltovi dediči v Ljubljani.