Neoperativna gledališča: o biti-skupaj singularnosti : esej o performansih Recollections Dalije Aćin Thelander in drugič Simone Semenič
The inoperative theatres: on a being together of singularities : an essay on Recollections by Dalija Aćin Thelander and the second time by Simona Semenič

angleški
slovenski

2016

letnik 4, številka 1

etika   scenske umetnosti   sodobno gledališče

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Članek na podlagi dveh primerov gledališča v razširjenem polju, Recollections Dalije Aćin Thelander in drugič Simone Semenič, obravnava obliko neoperativnega gledališča in njegov transformativni potencial. Omenjena participatorna performansa z izničenjem organizacijskih postopkov gledališkega aparata, ki je povezano s subverzivno gesto "narediti manj", izničita sam gledališki aparat. Umik in odmaknjenost delujeta kot organizacijski strategiji. Z "aktivnim izničenjem" se spodkopava kapitalistična ideologija v obliki imperativa produktivnosti in udejanjanja vsega potenciala, ki je ukoreninjen v večini participatornih in interaktivnih relacijskih performansov. Performansa izničita problematični postpolitični mit, ki ga potencialno predpostavljajo participatorna relacijska umetniška dela, namreč idejo skupnosti kot demokratične unije, v kateri vsakdo nosi odgovornost za udeležbo in vpletenost, a ne sproža nobenega pravega antagonizma. Z omogočenjem možnosti ne-pisanja se normativna oblika proizvodnje družbenosti prekine in se ponovno vzpostavi potencialnost biti skupaj kot oblike skupnega. Gledalci so prepuščeni odsotnosti mita in njegovega imperativa enotnosti, identitete in pripadanja. Prepuščeni sami sebi vsak zase spišejo performans in tako uvedejo neoperativno skupnost singularnosti, premeščeno v njihovo skupno zunanjost kot prostor komunikacije in skupni imenovalec skupnosti, ki prihaja.

15.11.2017