17
Helmut Hoping
»In ne vpelji nas v skušnjavo«
Naša podoba o Bogu in govor o hudiču
Očenaš je osnovna molitev, ki jo je Jezus podaril svojim učencem (Mt 6,9-13; Lk 11,1-4). Zato se tudi imenuje Gospodova molitev (Oratio Dominica). Ima sedem različnih prošenj. Posebno težavna se nam zdi šesta prošnja očenaša: »in ne vpelji nas v skušnjavo«. Tako prevajata nemški skupni prevod in Lutrova Biblija: Kal ^ siasvsyKflc; ^äc; si; nstpaa^ov (Mt 6,13a).1 Vulgata prevaja et ne nos inducas in tentationem (»in ne vpelji nas v skušnjavo«). Ciprijan iz Kartagine (okoli 200/201-258) navaja starejšo obliko: ne patieris non induci in temptationem (»in ne dopusti, da bomo uvedeni v skušnjavo«)2, ki pa se ni uveljavila. Že Markion (okoli 85-160) je razumel šesto prošnjo očenaša v smislu: »Ne dopusti, da pridemo v skušnjavo«.3
V	Lk 11,4 je navedena ta prošnja glede skušnjave brez dopolnjujoče prošnje: d\\ä püaat ^ä; dno toü nov^pou (Mt 6,13b). Nauk dvanajsterih apostolov, Didache, pa ima daljšo obliko kakor je v Mt 6,9-13. Zadnja prošnja se šteje kot sedma, a je najtesneje povezana s šesto. Glasi se: »temveč reši nas hudega".
V	šesti prošnji očenaša je osrednja beseda nstpaa^o;. V profani govorici večinoma pomeni preizkušnjo. Septuaginta z glagolom nsipdZsiv prevaja hebrejski nsh = piel, ki prvotno pomeni: »preizkusiti«.4 V tem pomenu je nsipdZsiv prvič rabljen v pripovedi o zvezanju Izaka: »Po teh dogodkih je Bog preizkušal Abrahama« (1
Helmut Hoping, roj. 1956, je profesor za dogmatiko in liturgiko na teološki fakulteti Univerze v Freiburgu. Članek "Und führe uns nicht in Versuchung. Das Vaterunser als Anfrage an unser Gottesbild und die Rede vom Teufel", v: IKaZ Communio 48 (2019) 28-36je prevedel Anton Štrukelj.
18
Helmut Hoping
Mz 22,1 LXX: snx'ipaZsv; Vulgata: tentavit). Nekanonična knjiga jubilejev in rabinsko izročilo (Mishna Abot V,2) razlikujeta skupaj kar deset skušnjav Abrahama. Kot deseto skušnjavo med njimi navaja smrt njegove ljubljene žene Sare (Jub 19,38), kot osmo in deveto skušnjavo pa Sarino nerodovitnost in zvezanje Izaka.
Izraelov Bog ne preizkuša samo posameznih oseb, ampak tudi svoje ljudstvo, »ali bo živelo po mojem naročilu ali ne« (2 Mz 16,4). V neki judovski večerni in jutranji molitvi iz babilonskega Talmuda je rečeno: »Daj, da se bom držal tvojih zapovedi in ne vpelji me ne v prestopek, ne v krivdo, ne v skušnjavo« (Berakot 60b).5 V puščavi je Izrael preizkušal tudi Boga: ljudstvo se prepira z Bogom, ker nima vode in se zaradi tega spre z Mojzesom. To se je zgodilo v kraju, ki se imenuje Masa (preizkušnja) in Meriba (spor) (2 Mz 17,2.7). Hebrejska Biblija poleg nsh uporablja tudi glagol sût, s katerim v 1 Krn 21,1 označuje Satanovo početje: »Satan je nastopil zoper Izrael in dražil Davida, naj prešteje Izraela.«6 Pojavlja se tudi v pripovedi Jobove knjige.7
Šesta prošnja očenaša je najbližja že navedeni judovski večerni in jutranji molitvi: »Ne vodi moje noge v oblast greha. Ne spravi me v oblast krivde, v oblast skušnjave in v oblast gnusobe« (Berakot 60b).8 Večina novozaveznih učenjakov potrjuje pravilnost prevoda Mt 6,13a »in ne vpelji nas v skušnjavo«.9 Razpravljajo pa o tem, da je treba izraz nov^pou v sedmi prošnjo razumeti v srednjem spolu (zlo, hudo) ali moškem (zlodej, hudobec) in se torej nanaša na hudiča.10 Stvarno obojega skoraj ni mogoče ločiti, ker hudič pooseblja moč zla, ki nas skuša. Zato je potrebno pri tej prošnji premišljevati tudi o hudiču in njegovem pojmovanju.11
Nekateri razlagalci za to prošnjo ^ dasvéyKflç rç^âç s'iç ftsipaa^ov domnevajo aramejski vzročnik12, ki lahko »pomeni dejavno delovanje in permisivno dopustitev«.13 Grško besedilo šeste prošnje očenaša pa izhaja iz dejavnega Božjega delovanja14, saj tudi v vseh drugih prošnjah vselej deluje Bog.15 Toda ali Jakobovo pismo temu ne nasprotuje, ko pravi, da Bog vodi človeka v preizkušnjo: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori 'Bog me skuša' (nsipdZo^ai). Bog se namreč ne pusti skušati k zlu, pa tudi sam nikogar ne vodi
»In ne vpelji nas v skušnjavo«
19
v skušnjavo (nsip&Zst Ss auto; ouSsva). Vsakega pač skuša lastno poželenje, ki ga vleče in mami. Nato poželenje spočne in rodi greh, storjeni greh pa rodi smrt" (Jak 1,13-14).16 V Mr 6,13a-b pa je mišljeno nekaj drugega kakor skušnjava po naših poželenjih.17
V skoraj dvatisočletni zgodovini razlage Gospodove molitve, Oratio Dominica so bile predložene različne interpretacije.18 Avguštin (354-430) obravnava latinsko obliko prošnje, ki jo navaja Ciprijan, kakor tudi obliko, ki je bližja grškemu besedilu (ne inducas nos in temptationem) in je sprejeta iz Vulgate v rahlo spremenjeni obliki.19 Avguštin pri skušnjavi razlikuje med skušnjavami, ki ne prihajajo od Boga, ampak od lastnih poželenj, in Božjimi preizkušnjami vere.
Vpletli so tudi eshatološko interpretacijo Mt 6,13a. S napaa^o; naj bi bile potem mišljenja preizkušnja ob koncu sveta, kakor je opisana v Raz 3,10: »uro preizkušnje (wpa; tou nstpaa^ou), ki bo prišla nad vesoljni svet, da preizkusi prebivalce na zemlji« (nsipaaai). Judovske vzporednice šeste očenaševe prošnje pa govorijo proti temu.20 Očenaševe prošnje ne smemo razumeti apokaliptično, ampak korenito eshatološko, saj gre za zvestobo v hoji za Jezusom. 21
Sporno prošnjo moramo pojmovati na osnovi skušnjav, katerim je bil izpostavljen Jezus.22 Kajti tudi Jezus, ki nam je bil enak v vsem razen v grehu, je bil skušan: »Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč podobno preizkušanjega (nsnstpaa^svov), v vsem, vendar ni grešil« (Heb 4,15). »V tem, kar je sam pretrpel in bil preizkušan ((nstpaaBsic), more pomagati preizkušanim (nsipaZo^svoic;)« (Heb 2,18). 23
Toda kako je Jezus vpeljan v skušnjavo in kdo je pri tem udeležen? Mt 4,1-11 (par. Mr 1,12f.; Lk 4,1-2) pripoveduje, da je Božji Duh (nvsu^a) odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič (SiaPoAo;) skušal (nsipaaB^vat)24 Jezusova skušnjava spada k Božjemu odrešenj skemu načrtu. V vrtu Getsemani Jezus doživi notranjo skušnjavo. Obrne se na Petra in oba Zebedejeva sinova, Jakoba in Janeza, s svarilom: »Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo! (iva ^ £iasX0nT£ ei; nstpaa^ov). Duh je voljan, toda meso je slabotno« (Mr 26,41 parr). V obeh primerih gre za nevarnost, da
20	Helmut Hoping
bi se izneveril Bogu. Tako puščava kakor vrt Getsemani, v katerem Jezus moli, sta kraj skušnjave.25
Medtem ko nam eksegeti zagotavljajo, da je prevod »in ne vpelji nas v skušnjavo« pravilen, ker je dobeseden in smiseln, papež Frančišek v italijanski televizijski oddaji o očenašu izjavlja, da ne gre za »dober prevod«26. Bolje naj bi bilo »in ne dopusti, da pridemo v skušnjavo«. S tem Frančišek Vulgato (et ne nos inducas in tentationem), ki velja za pristno, posredno ocenjuje, da »ni dober prevod«27. Za Frančiška drži, da nas Bog ne vodi v skušnjavo, ampak da je to hudičevo delo: »Oče ne stori česa takega; Oče takoj spet pomaga vstati. Satan te vodi v skušnjavo.«28 Nemška škofovska konferenca je izjavila, da hoče vztrajati pri obliki »in ne vpelji nas v skušnjavo« iz filoloških, teoloških in liturgičnih razlogov. Ne vidimo »nobene nujnosti za nov prevod«29. Tudi evangeličanska Cerkev v Nemčiji je branila prevod šeste očenaševe prošnje, ki se orientira ob Lutrovem besedilu: »vnd füre vns nicht in versuchung«.
Povod za papeževo kritiko nemške oblike šeste očenaševe prošnje je bila sprememba francoskega prevoda. Doslej se je glasilo: »ne nous soumets pas a la tentation« (ne podvrzi nas skušnjavi), zdaj se glasi: »et ne nous laisse pas entrer en tentation« (ne daj, da pridemo v skušnjavo). To obliko ima tudi španščina: (»ne nos dejes caer en la tentacion«) in portugalščina (»no nos dexes cair em tenta^ao«). Medtem je prišlo do spremembe tudi v italijanščini (»non abbandonarci alla tentazione« - ne zapusti nas v skušnjavi).
V angleščini v nekaterih Cerkvah ob sklicevanju na Raz 3,10 eksperimentirajo z varianto »save us from the time of trial« (in reši nas pred uro sodbe) namesto »and lead us not into temptation« (in ne vpelji nas v skušnjavo). Strokovnjak za Novo zavezo Thomas Söding pripominja k temu: »Te variante niso prevodi. Krožijo okoli prošnje, a je ne zadenejo.«30 Pačijo očenaš31, vodijo v poplitvenje Gospodove molitve32. Zavajajoča sta prevoda: »Obvaruj nas pred skušnjavo/preizkušnjo« ali »ne pusti nas na cedilu v skušnjavi«, ker je tu odstranjena povezava med Bogom in skušnjavo. Bog naj ne bi imel ničesar pri skušnjavi.
»In ne vpelji nas v skušnjavo«	21
Tako odločen je tudi Frančišek, ki zato priporoča prevod: »in ne daj, da pridemo v skušnjavo«. S tem pa ne ustrezamo obsežnosti Božje podobe v Stari in Novi zavezi.33 Kaj bi s tem pridobili? Saj vendar Bog dopušča, da nas hudič skuša.34 Če papež reče, da je hudič več kakor »mit, zastopanje, simbol, fraza ali ideja«35, da ni »razpršena stvar« 36, ampak realna moč, da, oseba, potem je to povsem katoliško. Tudi sv. Janez Pavel II. (1978-2005) in Benedikt XVI. (2005-2013) sta učila tako. A Frančišek napravlja iz hudiča tako rekoč nasprotnega igralca, ki je v višini oči z Bogom. Hudič povsod počenja grdobije, v svetu in v Cerkvi, da bi nastavljal svoje zanke. Papež gleda na krščansko življenje kot nenehen boj proti hudiču.
Celo za sramoto zlorab, ki trenutno pretresa katoliško Cerkev do samih temeljev, papež pripisuje odgovornost hudiču. V teh časih naj bi »veliki tožnik napadel škofe«, da bi razkril grehe, »tako da jih vsakdo lahko vidi, a predvsem da bi z zlorabami šokiral Božje ljudstvo«37. Cerkev mora biti »obvarovana pred napadi hudiča, velikega tožnika, in se hkrati vedno bolj zavedati svoje krivde, svojih napak in svojih zagrešenih nepravilnosti v sedanjosti in v preteklosti«38.
Za boj proti hudiču priporoča Frančišek molitev k nadangelu Mihaelu (Raz 12,7-9): »Nadangel Mihael, brani nas v boju. Brani nas proti hudobnosti in zankam hudičevim«39. V svojem »Pismu Božjemu ljudstvu« (20. avgusta 2018) ob sramoti zlorab v katoliški Cerkvi papež pridobiva vernike za boj proti hudiču. Da bi jih za to oborožil, zahteva pokoro, post in molitev.40 Prav gotovo bi utegnili biti danes v skušnjavi, da bi izgubili zaupanje v Cerkev, morda celo podvomili o veri sami. A namesto da bi molili za škofe, ki so odpovedali, daje Frančišek vernikom dobre nasvete, kako se morejo upirati hudičevemu zalezovanju.
Prekomerno papeževo retoriko o hudiču razlagati z njegovo jezuitsko zaznamovanostjo, ni prepričljivo41, kajti Frančišek očitno presega predstavo o »dveh zastavah« oz. vojnih taborih pri Ignaciju Lojolskem (1491-1556).42 Pri Frančišku ima govorjenje o Bogu in hudiču dualistično razliko: hudič je naslikan kot od Boga neodvisna temna protisila, da bi dobrega Očeta v nebesih kot pomočnika
22
Helmut Hoping
v stiski postavili v toliko svetlejšo luč. Evangeličanska teologinja Isolde Karle govori o dualizmu, ki je nezdružljiv s svetopisemskim monoteizmom.43
Toda kdo drug kakor Bog je ukazal Abrahamu, naj zveže Izaka, sina obljube (1 Mz 22)? Kdo drug kot Bog je preizkušal Izraela v puščavi (5 Mz 8,2s; 2 Mz 20,20), kdo je dal hudiču svobodo, da preizkuša Joba (Job 1,6-12)? Kdo drug kot Bog je Jezusa, ki ga je on imenoval svojega Očeta, vodil v puščavo, kraj skušnjave (Mt 4,1; Mr 1,12; Lk 4,1), da bi ga tam hudič skušal? In končno kdo drug kot Bog je dal svojemu Sinu piti kelih trpljenja (Mt 20,22; Lk 22,42)? Zoper dualizem Boga in hudiča ne govori samo Jobova pripoved, v katerih satan ne nastopa kot samostojna protibožja sila, ampak ostaja v svojem delovanju odvisen od Boga, ki mu določa meje (nad Jobom se ne sme spozabiti: Job 1,12). Zoper dualizem Boga in hudiča govorijo tudi Jezusove skušnjave.
Šesta očenaševa prošnja je tudi vprašanje našemu govorjenju o hudiču. O hudiču moramo govoriti tako, kakor o njem govori Sveto pismo. Hudič ni takšen nasprotnik Boga, ki bi mogel gospodariti po mili volji, kakor hoče; deluje lahko samo v mejah, ki mu jih Bog določi. S Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo je vrhu tega strta hudičeva moč, tudi če ni izginil iz sveta. Vendar je novi človek v Kristusu svoboden, da se upira skušnjavi k hudemu.
Šesta očenaševa prošnja je predvsem vprašanje o naši podobi o Bogu. Sveto pismo nikjer, ne v Stari ne v Novi zavezi, ne odvzema Bogu odgovornosti za skušnjavo. Bog sicer ni takšna sila, ki zapeljuje k hudemu, pač pa ga doživljamo kot Boga, ki neposredno ali posredno vodi v skušnjavo.44 Pri skušnjavi so po svetopisemskem pojmovanju udeleženi številni dejavniki: Bog, ki nas vodi k skušnjavi ali nas preizkuša, satan, kateremu Bog daje svobodo, da nas skuša, in človek. Razlog, da imajo mnogi ljudje težave s šesto očenaševo prošnjo, je tudi v tem, da ne razlikujejo med »vpeljati v skušnjavo« in »skušati«.
Z ozirom na paradigme v Stari zavezi so razlikovali med preizkušanjem, skušnjavo in zorenjem, pri čemer je v skušnjavo vpeljan pravični, ne grešnik.45 Za preizkušanje je primer Abraham: Bog
»In ne vpelji nas v skušnjavo«
23
sam ga preizkuša. Za skušnjavo v veri je Job: satan ga skuša. Pri zorenju pa je mišljena skušnjava kot utrditev v veri: v tem smislu sme molivec celo prositi, naj ga Bog preskusi do srca in obisti, jeter (prim. Ps 26,2; 139,23.).
Šesta očenaševa prošnja ne pomeni preizkusa moralne vrste, tudi ne gre za zorenje; gre marveč za skušnjavo, kakor jo je Jezus izkusil v puščavi in tudi pozneje in kakršni bodo izpostavljeni tudi učenci.46 Zato bi bilo zavajajoče besedo nsipaa^o; pri Mat 6,13a prevajati s »preizkušnjo«47. Gre za skušnjave, pri katerih zlo in laž tako prevladujeta, da smo skušani, da bi izgubili svoje zaupanje v Boga in na koncu tudi svojo vero. Kakor delno kažejo peklenske skušnjave nekaterih svetnikov, se milost lahko tudi zatemni.48 Prej tako zaupen Bog, more postati odsoten Bog, ki ne govori več.49 To je v razločni napetosti do pomaziljene podobe o Bogu, kakor jo danes pogosto posredujejo v pridigi, bogoslužju in katehezi. Obstaja tudi tisto, kar lahko imenujemo temne strani Boga, ki prebiva v nedostopni svetlobi.50
Pri šesti očenaševi prošnji gre tudi za to, da je naša svoboda dovzetna za skušnjavo, ker je pri skušnjavi več dejavnikov. Prošnje glede skušnjave ni mogoče razumeti brez stvarnosti zla, ki je prišlo na svet po človeku, in človekove dovzetnosti za skušnjavo.51 Če bi prošnjo omilili s svobodnim prevodom, bi vendar še ostala Božja odgovornost za to, da smo skušani. »Izbira bi bila prikrit ali očiten dualizem med Bogom in hudobnimi silami ali med Bogom in stvarstvom.«52
Očenaš ne razloži, zakaj obstaja zlo, skušnjava in preizkuša-nost v veri, kakor tudi ne razloži obstoja krivičnosti, krivde in stiske.53 Očenaš ni razumska teodiceja, ampak molitev. Ko molimo očenaš, to storimo v upanju, da nam Bog, ko smo preizkušani ali uvedeni s skušnajvo, ne bo nalagal več, kakor zmoremo nositi. To upanje izreka beseda apostola Pavla: »Ni še prišla nad vas skušnjava (nstpaa^oc), ki preobremenjuje človeka. Bog je zvest, in ne bo dopustil, da bi bili skušani (nstpaaB^vai) prek svojih moči. Bog vam bo s skušnjavo (auv t« nstpaa^«) dal tudi izhod, tako da boste mogli obstati« (1 Kor 10,13).
24
Helmut Hoping
V tem smislu je tudi Hieronim (347-420) razumel šesto oče-naševo prošnjo: »ne inducas nos in temptationem quam ferre non possumus« (ne vpelji nas v skušnjavo, ki je ne zmoremo nositi).54 Sirska Jakobova liturgija dodaja ob koncu očenaša molitev, ki jo moli duhovnik: »Da, Gospod, naš Bog, ne vpelji nas v skušnjavo, ki je ne bi mogli nositi, ampak daj s skušnjavo tudi izhod, da bomo mogli obstati, in reši nas hudega«55. V skušnjavi, tako upamo, bo Bog ohranil svojo obljubo in zvestobo: »Gospod more pobožne reševati iz skušnjave" (2 Pt 2,9). Ko izgovarjamo zadnji prošnji očenaša, prosimo, da naj preizkušnje in skušnjave ne postanejo pretežke v našem življenju, marveč naj nas Gospod obvaruje hudega (prim. 2 Tim 4,18).56
Opombe
1	O eksegezi prim. Ulrich Luz, Das Evangelium nach Matthäus (Mt 1-7) (EKK I/l), ZürichDüsseldorf-Neukirchen/Vluyn 52002, 453-455; François Bavon, Das Evangelium nach Lukas (Lk 9,51-14,35) (EKK III/2), Zürich-Düsseldorf-Neukirchen/Vluyn 1996, 136f. -Obstaja cela vrsta knjig o »ocenasu«: Eduard Lohse, Vater unser. Das Gebet der Christen, Darmstadt 2009; Gerhard Lohfink, Das Vaterunser, neu ausgelegt, Stuttgart 2013; Hubert Frankemölle, Vater unser - Awinu. Das Gebet der Juden und Christen, Paderborn-Leipzig 2012; Moshe Navon - Thomas Söding, Gemeinsam Beten. Eine jüdisch-christliche Exegese des Vaterunsers, Freiburg-Basel-Wien 2018. Sistematicno-teolosko: Jürgen Werbick, Vater unser. Theologische Meditationen zur Einführung ins Christseins, Freiburg-Basel-Wien 2011.
2	Prim. Ciprijan iz Kartagine, O Gospodovi molitvi: De oratione Dominica 25.
3	Prim. Kurt Aland, Synopsis Quattuor Evangeliorum, Stuttgart 151996 (zu Lk 11,4). Nav. po: Lohse, Vater unser, 77.
4	Prim. Christian Frevel, Der Reiz der Versuchung. Anmerkungen eines Alttestamentlers zur Versuchungsbitte im Vaterunser, v: Führe uns nicht in Versuchung. Das Vaterunser in der Diskussion (Theologie kontrovers), izd. Th. Söding, Freiburg-Basel-Wien 2018, 29-47: 33.
5	Nav. po Frankemölle, Vater unser - Awinu, 156.
6	Poudaril H.H.
7	Prim. Frevel, Der Reiz der Versuchung, 34.
8	Nav. po Frankemölle, Vater unser - Awinu, 158.
9	Prim. Thomas Söding, Vaterunser und Versuchung, in: Christ in der Gegenwart 59 (2017) 365-366.
10	Razprava o pomenu zla: Lohse, Vater unser, 83-88.
11	Prim. Kurt Flasch, Der Teufel und seine Engel. Die neue Biographie, München 220 1 6.
»In ne vpelji nas v skušnjavo«	25
12	Prim. Ernst Jenni, Kausativ und Funktionsgefüge. Sprachliche Bemerkungen zur Bitte »Führe uns nicht in Versuchung, v: Theologische Zeitschrift 48 (1992) 77-88.
13	Luz, Das Evangelium nach Matthäus, 454.
14	Pr. t.
15	Prim. Lohfink, Das Vaterunser, 99s.
16	Prim. tudi Sir 15,11.21 (Vlg.): »Ne dixeris: ,A Deo peccatum meum'; quae enim odit, ipse non facit. ... Nemini mandavit impie agere et nemini dedit spatium peccandi.«
17	Prim. Lohfink, Das Vaterunser, 97-99.
18	Za patristiko prim. Tertulijan (De oratione), Ciprian iz Kartagine (De dominica oratione), Origenes (Peri euhes) und Augustinus (Sermones 56-59; De sermone Domini in monte).
19	Prim. Augustinus, De dono perseverantiae VI, 12.
20	Prim. Luz, Das Evangelium nach Matthäus, 453.
21	Prim. Frankemölle, Vater uns - Awinu,151.
22	Prim. Joseph Ratzinger, Jezus iz Nazareta I: Od krsta v Jordanu do spremenitve, Družina, Ljubljana 2007,173-177. Najnovejša nemška izdaja: JRGS 6/1: Jesus von Nazareth. Beiträge zur Christologie, Freiburg-Basel-Wien 2013, 262.
23	Za razlago Hebr 4,15 in 2,18 prim. Knut Backhaus, Der Hebräerbrief (Regensburger Neues Testament), Regensburg 2009, 130s.182-186.
24	Za razumevanje Mr 1,13 in Mt 4,1 Prim.LoHFiNK, Das Vaterunser, 101.
25	Prim. Robert Vorholt, Versuchung von Anfang bis Ende. Jesus im Ringen um die Wahrheit der Gottessohnschaft, v: Söding (Hg.), Führe uns nicht in Versuchung, 49-62.
26	https://www.katholisch.de/aktuelles/aktuelle-artikel/papst-kritisiert-deutsche-vaterun-ser-übersetzung (Aufruf 28. November 2018).
27	Glede pristnosti Vulgate prim. odlok tridentinskega koncila:Strle, Vera Cerkve 91-92, 94, 132.
28	https://www.katholisch.de/aktuelles/aktuelle-artikel/papst-kritisiert-deutsche-vaterun-ser-ubersetzung (prevzem 30. november 2018).
29	Prim.https://www.dbk.de/fileadmin/redaktion/diverse_downloads/presse_ 2018/2018-010a-Vaterunser-StR-Stellungnahme.pdf (prevzem 30. november 2018).
30	Thomas Söding, Vorwort, v: Isti (izd.), Führe uns nicht in Versuchung, 8.
31	Söding, Vaterunser und Versuchung, 365.
32	Prim. Julia Knop, Gottverlassen. Wider die Verharmlosung und Banalisierung des Vaterunser, v: Söding (izd.), Führe uns nicht in Versuchung, 97-110.
33	Prim. Marlies Gielen, »Und führe uns nicht in Versuchung«. Die 6. Vater-Unser-Bitte - eine Anfechtung für das biblische Gottesbild, v: Zeitschrift für Neutestamentliche Wissenschaft 89 (1998) 201-216: 215.
34	Jürgen Kaube, Heilige Einfalt. Papst Franziskus möchte das Vaterunser umtexten lassen, F.A.Z, 9. dezember 2017.
35	Frančišek, pridiga 11. septembra 2018 v Domu Svete Marte.
36	Pr. t.
26
Helmut Hoping
37	Pr. t.
38	Pr. t.
39	Isti, pridiga 29. septembra 2018 v Domu Svete Marte.
40	Prim. Isti, »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje". Pismo Božjemu ljudstvu, v: Družina, 26. avg. 2018, letn. 67, št. 35, str. 9.
41	Klaus Mertes SJ, Vernunft des Herzens. Der Papst, der Teufel und die Unterscheidung der Geister, v: Stimmen der Zeit 143 (2018) 166-172.
42	Prim. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, Ljubljana.
43	Prim. Isolde Karle, Beten in der Gotteskrise. Die seelsorgliche Kraft des Vaterunsers, v: Söding (izd.), Führe uns nicht in die Versuchung, 151-170: 152. - O dualizmu: Söding, Vaterunser und Versuchung, 365.
44	Prim. Lohfink, Das Vaterunser, 102.
45	Prim. pregled pri Julia Knop, Vater, führe uns nicht in Versuchung? Dogmatische Implikationen einer schwierigen Vaterunser-Bitte, v: Theologie und Philosophie 87 (2012) 376-395: 383-385.
46	O nevarnosti odpada od vere: Lk 8,13; 22,31f.46.
47	Tako Marc Philonenko, Das Vater unser. Vom Gebet Jesu zum Gebet der Jünger, Tübingen 2002, 104.
48	Prim. Peter Strasser, Dunkle Gnade. Willkür und Wohlwollen, München 2007.
49	Prim. Knop, Vater, führe uns nicht in Versuchung?, 388-391.
50	Prim. Walter Dietrich - Christian Link, Die dunklen Seiten Gottes, zv. 1: Willkür und Gewalt, Neukirchen/Vluyn 1995; zv. 2: Allmacht und Ohnmacht, Neukirchen/Vluyn 2007; Ulrich Berges, Die dunklen Seiten des guten Gottes. Zu Ambiguitäten im Gottesbild JHWHs aus religions- und theologiegeschichtlicher Perspektive, Paderborn-München-Wien-Zürich 2013.
51	Prim. Knop, Vater, führe uns nicht in Versuchung?, 391f.
52	N. d., 385.
53	Prim. Söding, Vaterunser und Versuchung, 366.
54	Nav.LOHSE, Vater unser, 77.82.
55	Nav. Lohfink, Das Vaterunser, 102.
56	Prim. Ratzinger, Jezus iz Nazareta I, 177.