Spisje v ljudski šoli. (Spisal Fr. Potokar.) cna tvarina v ljudski šoli je jako obširna in raznovrstna. Povzeta ie iz vseh znanstev, da si otroci  pridobe kolikor raogoce dovršene obče omike, ki obsega najpotrebnejše nauke za praktično življenje. Ves pouk pa je gotovo zavisen najbolj od učitelja samega. Zato se od njega zahteva, da se seznani z vserni predmeti, katere mu je poučevati. Marljivo mora študirati razne metode, ohenem pa uporabljati izkušnje iz lastnih doživljajev. Ni ga pa menda predmeta, o katerem bi bilo učiteljstvo tako različnega mnenja, kako doseči zaželeni zmoter, kakor je ravno prevažno spisje. Nekateri iščejo snovi v šolskem berilu, drugi se oklepajo slovnice. So učitelji, ki obračajo pri spisju vso pozornost na pravopisje, zopet drugi skušajo v jeziku doseči gotovost. Skrajnji čas bi bil, da bi se glede spisja dosegla edinost vsaj v glavnih točkab. V to svrho sem si pregledal nekatere metodične spise, nekaj pa povzel iz lastne izkušnje, katere mi po triletnera službovanju seveda še dokaj primanjkuje. Mogoče mi bo kdo očital, da se ne ravnam po temi, a o spisju ne morem drugače razpravljati, da posežem v vse učne predmete, kako pri njih postopati v dosego povoljnih uspehov. Temelj spisju v prvih treh šolskih letih: Otroci pridejo v šolo duševno popolnoma nerazviti. Prinesejo s seboj sicer dokaj nazorov, a ti so nedostatni in nejasni. Učiteljeva dolžnost je, da jih popolni na poti nazornega nauka. S tem se uče otroci prav gledati, so pa tudi prisiljeni logično misliti in svoje misli pravilno, v lepih stavkih izražati. Jezik in uho je treba piliti in ostriti, le tako je otrok zmožen svoj govor, svoje misli tudi pisraeno izraziti. Prvi temelj spisju je tedaj izurjenost v jeziku. Dovolj žalostno, če ne zna otrok najkraj- šega stavka pravilno povedati ter pri vsaki besedi stoka in se obotavlja. Ne raorem torej dovolj priporočati, da otroci pri nazornem nauku odgovarjajo glasno, razločno in slovnično pravilno ter da odgovore ponavljajo posamezni učenci in tudi v zboru. Tako so prisiljeni pouk razumevati vsi tudi manj talentirani in nepazljivi učenci. V zboru brati, v zboru računiti, v zboru raemorirati posamezne besede, stavke, kratke pesmi, to so vaje, ki so neobhodno potrebne v 1. šolskem letu, ako hočemo doseči dobro podlago v spisju. Kako ti naj učenec odgovarja pri racunskih nalogah, če ne zna govoriti — in koliko truda imajo učitelji pri slovničnih urah, pri raznih pravilih, če so otroci v izrazu preokorni. Nadaljnja podloga spisju sta gotovo lepopisje in pravopisje. Pravilno štiliziran sestavek zbuja v nas zanimanje, ker nam kaže olikan, izobražen jezik, ako pa ni kaligrafično lep, slabo vpliva na vsakterega. Torej že s prvimi črkarai je treba na delo, da se otrokom vcepi čut do lepe pisave. A to še ne zadostuje. Vprašam se: ali tudi ortografično pravilno pišejo? Tu velja pravilo: Piši tako, kakor je tiskano. Izkušnja nas uči, da si to najbolje zapomnimo, kar si večkrat in natanko ogledamo. Pri pravopisju se moremo torej le malo po pravilih ravnati, kaj uspešnega je le tedaj pričakovati, če ima učenec neprestano priliko besede opazovati, da veliko bere in prepisuje, ter si tako besede obdrži v trajnem sporainu. Ortografija ima pa tudi zaslombo v posluhu samern. Ce učitelj glasno govori, glasnike razločno izgovarja, mu bodo otroci lahko sledili z mislimi, v pravopisju vedno bolj napredovali, za lepo stilistiko pa pridobili boljšo podlago. V 2. šolskem letu je za spisje prevažna vaja v prepisovanju. Učenec, ki se je naučil berilne sestavke kaligrafično lepo in ortografično pravilno prepisovati, je za spisje in lepo stilistiko več pridobil, kakor če bi znal naklepetati brez števila slovničnih pravil, ki nimajo za življenje najmanjše vrednosti. Nikakor se ne strinjam z onimi, ki trdijo, da se s prepisovanjera le čas krati, ker si učenec zapomni le obliko črk, ne pa, kako se pišejo. Gotovo boš dosegel povoljnih uspehov, ako prepisovanje po okoliščinah kolikor mogoče izpreminjaš. Zdaj prepisujte iz knjige, zdaj raz šolsko tablo, danes tiskano, prihodnjič pisano, v slovenskem ali nemškera jeziku, z nemškimi ali z latinskimi črkarni. Pri vsera tem je treba seveda strogega nadzorstva. Ge otroci zapazijo, da je uoitelju eno, naj pišejo lepo ali grdo, pravilno ali nepravilno, potem je konec lepopisju in pravopisju. Z ortografijo pa pridemo v 2. šolskem letu nehote do predmeta, na katerega podlogi nam je zidati za boljšo stilistiko — in to je slovnica. Kdor hoče misli pismeno prav izraziti, se mora seznaniti s slovničnimi pravili. Učitelj pa ne srae biti ponosen, če jih otroci na pamet znajo, veliko vrednejše je, kako jih razumevajo in uporabljajo. Pravila se naj tedaj edino le po primernih vajah razpravljajo, da se to, kar so se učili, utrdi, in da otrok postane spretnejši v razumevanju in uporabljanju svojega jezika. V 3. šolskem letu so otroci že nekoliko bolj izurjeni v izrazu jezika kakor tudi v pismenih vajah. V dosego povoljnih uspehov pride na vrsto nova vaja — narekovanje. Narekovanje je izvrstna pripravljavna vaja za spisje, če se pri njem ne krši disciplina in da učitelj preveč in predolgo ne narekuje. Kar je narekovanja črez pol ure, je za otroke prenaporno, zlasti v nižjih razredih. Umestno ni tudi hitro ali prepocasno narekovanje. S hitriin narekovanjem se navadijo otroci delati grde črke in ne pišejo ortografično pravilno, ako pa počasi narekuješ, besede ponavljaš, je posledica temu ponavljanju, da učitelj trpi na pljučih, učenci pa bodo nepazljivi, zanemarjajo stvar in so leni v mišljenju. Menira, da zadostuje, da stavek enkrat glasno in razločno poveš, nato ga ponovi talentiranejši in potern šele pišejo. Posamezne besede, goli stavki, se lahko narekujejo že v II. razredu, crke in zlogi celo v I. Snov za narekovanje se naj povzame kolikor raogoče iz realističnih predmetov. Stavki morajo biti pri prvih vajah kratki, če jih berilo nima na razpolaganje, naj si jih učitelj sam sestavi. Ako obravnavaš 52. berilno vajo ,,Pes", povzemi iz nje s pomočjo nazornega nauka in opiraje se vedno na berilno vajo, naslednjih sedem vprašanj: 1.) Kaj je pes? 2.) kakšne postave je? 3.) barva, 4.) katere lastnosti iraa? 5.) kje živi? 6.) s čim se hrani? 7.) s čim nam koristi ali škoduje? Popis bi se kratko glasil tako-le: Pes je domača žival. — Ima podolgasto glavo. Ušesa so kratka in pokonci stoječa. Zobje so ostri. Jezik je gladek. — Barve je bele, črne, sive, rjave ali lisaste. — Pes je zvest, poslušen in radoucen. Ima dober voh in tanek sluh. — Zivi skoro po vsem svetu. — Hrani se z ostanki naše hrane. — Doma varuje hišo. Ta popis psa porabi pri spisovni uri. Narekuj jitn ga, kakor si ga ustraeno obravnaval, ali pa, da slede vprašanjem takoj odgovori. Po navedenih sedraih vprašanjih se ravnaj pri opisih vseh drugih živali, o katerih *se v knjigi razpravlja, opisuj pa tudi razna orodja in rastline. Pri vseh do sedaj navedenih vajah ne pozabimo na spomin. Na spomin naj se otroci veliko uče, ne le razne pesmi, nauke in pregovore, ampak tudi ber. vaje, kratke povesti, zlasti basni. V 3. berilu je med drugimi povest: »Prazen strah" Po ustmeni temeljiti obravnavi naj se jo otroci na pamet nauče. Pri spisovni uri se nekolikokrat prebere, ponovi na spomin — in na to je pismena vaja, za katero svetujem naslednjo raetodo: Stavek ponove posamezni učenci in v zboru. Učitelj daje med tem ponavljanjera znaraenja z roko kakor bi taktiral, in za vsako vejico je kratka pavza. Da se disciplina ne krši, naj oni učenec, o katerera je učitelju znano, da je najpočasneji v pisavi, zadnjo besedo stavka glasno izreče, in potera pride zopet novi stavek. Mogoče mi bo kdo ugovarjal, zakaj se povest ne spiše brez ponavljanja stavkov — posamezno in v zboru. To bi bilo za otroke v 3. šol. letu prvič prenaporno, drugič bi se pa razvadili spuščati ločila, bi pisali zdaj z veliko, zdaj z rnalo začetno črko, besede bi pa bile zvezane, kakor mreža. Tako postopaj pri vseh sličnih povestih. Le na tem poti si bodo otroci pridobili neizgubljivih besednih in strokovnih oblik, pravi čut za jezik, in to je zopet dobra podloga spisju. V dosego jezikovne izurjenosti se morajo otroci v prvih treh šol. letih veliko vaditi v branju. Skušajmo otrokom ušesa odpreti in jirn veselje pridobiti za čist, olikan, izobražen jezik. Tedaj vaja in zopet ustmena vaja v raznih učnih predmetih! Bero naj glasno in razločno — in ker vsi ne pridejo na vrsto, naj bero tudi v zboru. Nadalje je važno, da gladko čitajo, še važnejše pa, da z razumom čitajo in berilo s svojimi besedami ponavljajo. Za prvim odstavkom berilne vaje stavi učitelj vprašanji: Kaj si bral? Kaj si si zapomnil? Ko prebero 2. odstavek, zopet ponovi obe vprašanji, potem pa povedo vsebino 1. in 2. odstavka skupaj. Tako postopaj do konca berilne vaje. Boljša ena temeljito predelana, kakor deset drugih, ki se mehanično prebavijo. (Dalje prih.) f*