diplomatsko korespondenco, to je z objavo pisem vladarjev ter visokih državnih 
funkcionarjev. Izdaji tekstov v klinopisni (avtografski) ediciji je sledila skoraj 
neposredno objava istih napisov v transkripciji in prevodu ter navadno.s krat­
kimi jezikovnimi pojasnili. Doslej je izšlo šest zvezkov take diplomatske kore­
spondence. Za prvih pet zvezkov je izšlo tudi obširno stvarno in jezikovno 
kazalo (J. Bottéro-A. Finet, Répertoire analytique). 
Asiriolog J. Bottéro je v sedmem zvezku ARM objavil, prevedel ter ob­
delal 309 upravnih in gospodarskih tekstov. Upravne listine se razlikujejo od 
pravnih po tem, da pri upravnih niso navedene priče. Njihova vsebina je zelo 
različna. Včasih gre za razne beležke in zapise, n. рг. o dobavljanju olja, vina, 
ovac, srebra, dragih kamnov. Drugod so ohranjeni seznami oseb, ki so morale 
opravljati razna dela za skupnost (tlaka). 
J. Bottéroju smo za izdajo upravnih tekstov, katerih prevod je bil zelo te­
žaven, iskreno hvaležni zlasti zato, ker je svoji izdaji dodal obsežen komentar 
(str. 167—353), kjer po različnih vidikih analizira vsebino prevedenih tekstov. 
Zajeti skuša kolikor mogoče značilne drobce, ki osvetljujejo ustroj družine 
(»hiše«), dalje vladavine in celotne uprave. Obširno obravnava živinorejo, polje­
delstvo, prehrano, vse kar je v zvezi z obleko, z različnimi obrtnimi dejavnostmi 
i. dr. Veliko pozornost vzbuja poglavje o menjavi in kroženju materialnih do­
brin. Ugotavlja, da je v seznamih delavcev bila nekako petina ali šestina kvali­
ficiranih ter da so k delu za javne potrebe pritegovali tudi ženske in otroke. 
Podrobno preiskuje plačilo za delo, ki je bilo povečini naturalno (hrana, olje za 
maziljenje in obleka). Vendar se je kot splošno merilo vrednosti uporabljalo 
srebro. Mesto Mari je bilo v živahnih trgovskih in diplomatskih stikih s teda­
njimi državami od Kapadocije v Mali Aziji do Palestine in Sirije ter Elama. 
Zelo važna so tudi njegova opazovanja glede davkov (§§ 119—123). V zaključnih 
poglavjih govori B. o verskem življenju v Mariju (§§ 124—127). Nato dodaja še 
važno poglavje o metrologiji, kjer je pregledno zbral podatke o starih merah. 
Pregled vsebine bo vsaj nekoliko nadomestil manjkajoče stvarno kazalo. 
J.Bottero je s svojo edicijo in zlasti še s svojim podrobnim komentarjem 
omogočil uporabljanje teh napisov gospodarskemu, kulturnemu in pravnemu 
zgodovinarju. v Korošec 
Georges Boyer, Archives royales de Mari, VIII: Textes juridiques trans­
crits, traduits et commentée Paris. Imprimerie nationale, 1958. 8°, IV + 
245 str. 
Kot osmi zvezek zbirke ARM je G. Boyer, leta 1960 umrli profesor za rimsko 
pravo v Toulouseu in vodilni pravni orientalist v Franciji, objavil (najprej v 
posebni klinopisni ediciji), nato pa prevedel in sistematično obdelal 103 pravne 
in upravne listine, ki so jih našli v različnih sobah kraljeve palače v Mariju. 
V kraljevi palači kajpak ni bilo pričakovati večje zbirke zasebnih listin. Zato je 
z rodbinskopravnega področja ohranjena le ena adopcijska pogodba (str. 211). 
Napisana je v čisti akadiščini brez sumerskih izrazov. O posinovljencu se pravi, 
da bo skupaj s svojimi novimi starši »užival njuno veselje in prenašal njuno 
trpljenje«. Če bi posinovitelja pozneje enostransko razdrla adopcijsko razmerje, 
izgubita za kazen hišo in premičnine; če bi to storil posinovljenec, ga posino­
vitelja ostrižeta in prodasta za sužnja. Tudi če bi se jima pozneje rodili otroci, 
ostane posinovljenec njun »najstarejši sin«, ki deduje dvojni delež. Del pogodb 
(št. 2—21) je ohranjenih o prodaji nepremičnin in sužnjev. Največ pa je posojil­
nih pogodb (št. 22—61). Njihov predmet je večinoma žito; pri posojilih v srebru 
gre pretežno za skromne zneske in za kratko dobo. V nekem primeru je dolžnik 
(št. 31, 33) zastavil za svoj dolg svojo ženo, ki je morala bivati pri upniku. 
Izjemno naletimo na triletno kreditiranje (št. 52), ki je po Boyerovi prepričevalni 
razlagi bilo namenjeno za financiranje trgovske ekspedicije. Obrestna mera je 
znašala navadno 30 %. Upnik je pogosto dobil garancijo s poroštvom in z za­
stavno pravico. 
336 

Od drugih pogodb dvakrat naletimo na hrambeno pogodbo o žitu in o 
srebru (št. 73; 74). Ohranjenih je dalje nekaj zadolžnic, pobotnic, 3 obračuni, 
več (83—88) žal fragmentarnih in poškodovanih procesualnih listin, deset uprav­
nih listin ter eno pismo (hudo poškodovano). 
Boyerov prevod, transkripcije in komentar zaslužijo vse. priznanje. V po­
sebnem poglavju razpravlja o avtentifikaciji in potrditvi pravnih aktov, v dru­
gem o penalnih klavzulah in zagotovitvi neizpodbojnosti pravnih poslov. Splošno 
ugotavlja, da se v Mariju uporabljano pravo bistveno ne razlikuje od babilon­
skega, da pa kažejo listine vendar tudi nekaj značilnih posebnosti. Avtorju smo 
za njegovo vzorno obdelavo zasebnopravnih dokumentov iz Marija zares hva­
ležni. 
V. Korošec 
D. J. Wiseman, The Vassal-Treaties of Esarhaddon. (Revija) Iraq, XX 
(1958), part 1. 99 strani besedila z 12 slikami, 53 strani klinopisnega teksta 
z navedbo razmestitve posameznih odlomkov. London 1958. 
M. E. L. Mallowan, vodja izkopavanj Britanskega muzeja v Nimrudu (ne­
kdanji asirski trdnjavi in začasni prestolnici Kalahu), je leta 1955 našel v pre-' 
stolni dvorani Nabujevega svetišča okoli 350 drobcev glinastih plošč. Na njih je 
bilo napisano besedilo osmih ali devetih, enako se glasečih pogodb, s katerimi si 
je leta 672 asirski kralj Asarhaddon dal od raznih mestnih poglavarjev (»gospod 
mesta«) v sosednji, komaj pokorjeni Mediji, obljubiti s prisego, da bodo za nje­
govega naslednika v Asiriji pripoznavali njegovega sina Assurbanipala, v Babi-
loniji pa drugega sina Šamaš-šum-ukina. 
Asiriolog Donald J. Wiseman (British Museum) je iz drobcev sestavil 
besedilo najbolje ohranjene pogodbe, ki jo je z asirskim kraljem sklenil Rama-
taja, poglavar v mestu Urakazabanu. Obenem je objavil tudi drobec ostalih 
pogodb. Poleg prevoda je W. dodal kratek jezikovni komentar. 
Besedilo pogodbe obsega vsaj 674 vrstic. Z vodoravnimi črtami je razdeljeno; 
na odstavke. Določbe same so v 36 odstavkih, nato sledi 72 odstavkov sankcij, 
ki kličejo najrazličnejše zlo nad vazala, če bi kršil pogodbo. Ob sklepu besedila 
je datum z označbo pogodbe, ki zadeva Assurbanipala kot asirskega, ter Šamaš-
šum-ukina kot babilonskega prestolonaslednika. 
V prvem odstavku označuje Asarhaddon pogodbo kot določbe (ade), ki jih 
je on »napravil z Ramatajo«; medijski vazal je določbe potrdil s prisego. Asirski 
kralj se ni zadovoljil, da bi bil s pogodbo vezan samo Ramataja in njegovi po­
tomci, ampak je kot pogodbeno stranko označil tudi vse mestne prebivalce, 
»mlade in stare, kolikor jih je, s sinovi in vnuki, vštevši tiste, ki bòdo (rojeni) 
po sklenitvi pogodbe«. Pogodbeni značaj se kaže v tem, da veljajo obveznosti 
šele z vazalovo prisego. 
Besedilo samo vsebuje več državnopravnih zanimivosti. Iz Asarhaddonovih 
ust izvemo, kako je on pojmoval svojo vladarsko oblast. Imenuje jo »kraljevanje 
in gospodovanje«. Vazal je dolžan, da varuje vladarja povsod (»na deželi in v 
mestu«), da se zanj bori in (če treba) umrje. Govoriti mora z njim iskreno 
(»v resnici svojega srca«) in mu lojalno pošteno svetovati. Vladarjeva oblast je 
bila po Asarhaddonovih besedah neomejena, obsegala je pravico nad življenjem 
in smrtjo svojih državljanov. Posebno so Asarhaddona skrbele morebitne zarote, 
ki so se pogosto začenjale na dvoru samem. V več odstavkih prepovedujejo 
vazalu, da bi sodeloval pri takih zarotah, da bi dvignil roko zoper Assurbani­
pala, da bi mu storil kar koli zlega. Samo v enem odstavku govori o Šamaš-
šum-ukinu kot babilonskem vladarju. Posebej naroča, da mu nihče ne sme 
odvzeti očetovih daril. Podobno določbo glede daril je uvrstil Asarhaddon v prid 
drugim svojim sinovom. Da bi zagotovil, da bodo tudi bodoči rodovi izpolnjevali 
pogodbene obveznosti, je vazalu in njegovim meščanom naročil, da so morali 
svoje otroke vzpodbujati k vestnemu izpolnjevanju pogodb. 
22 Zgodovinski časopis 337