Slovenski glasnik.
701
častnih 10 (Levstik, Stritar, Lavrič, Vošnjak, Jurčič f, Bleiweis f, Leveč, Celestin, Gregorčič, Miklošič), podpornih 14. Podpornik je vsak, kdor plača na leto naj-menj 5 gld. Ker ima društvo ,,Slovenija" lepi namen, mladim rojakom našim biti ,,domovina na tujem", želeti je, da bi našla v Slovencih več podpore.
Slava preporoditeljem! Tako se imenuje slavnostni spis, katerega je o petdesetletnici književnega preporoda hrvaškega v Zagrebu dal na svetlo poseben odbor. Spis nam pod naslovom „Muževi ilirske dobe (1835—1850)" prinaša devet-inpetdeset portretov vseh tistih pisateljev in imenitnejših domoljubov, ki so se bili zbrali okoli Gaja; med njimi nahajamo tudi dva Slovenca, g. Davorina Trstenjaka in St. Vraza. Prof. Smičiklas nam opisuje Gaja pred letom 1835., Milan Grlovič in Trnski pa priobčujeta životopisne črtice vseh ilirskih pisateljev, tudi tistih, ki so bili rojenja Slovenci. Nadalje obseza spis modre in domoljubne reke, avto-grafe raznih Ilirov in pesniške doneske do malega vseh sedanjih pesnikov in pisateljev hrvaških. Lepo knjigo so s podobami okrasili hrvaški umetniki Nikola Mašic, Ivan Rendic, A. Mašič, F. Quiquerez, N. Damin, C. Medovid, V. Bukovac, D. Markovič, D. Melkus, D. Weingartner in E. Kramberger. Naposled je slavnostnemu spisu pridejanih nekoliko napevov, katere so zložili F. Livadic, V. Lisinski, Ivan pl. Zajec in Fr. Š. Kuhač.
„Archiv fiir slavische Philologie." VIII. knjiga, 3. zvezek prinaša razprave in književna poročila, ki so jih spisali L. Masing, J. Kirste, S. Smal Stockij, L. Starostrik, A Briickner, W. Nehring, Ed. Wolter in V. Jagic. Nas Slovence bi utegnil najbolj zanimati M. Valjavčev spis „Mittheilungen aus dem kroatischen Kaj-Dialecte" in .,Sprachproben des Dialectes von Cirkno", kjer J. Baudouin de Courtenav z glosarjem zvršuje svojo že večkrat omenjeno razpravo.
Andrej baron Cehovin.   — V   dunajski   stari   »Pressi"   št. 208. smo brali jako   zanimiv   spis    „Ein   osterreichischer  Held",   v  katerem  neki   g.   Fr i do lin Lichtenwalder   (—   ako   se   ne   motimo,   skriva   se   pod   tem   pisateljskim imenom   slovensk  častnik iz Sevnice   —)   opisuje   življenje   Andreja   barona Č e h o v i n a ,   porojenega   1. 1810. v Branici   na   goriškem   Krasu.    Cehovin   ali, kakor   ga   imenujejo   uradni   spisi,   Zhehovini,   sin kmetskih  roditeljev, bil je leta 1831., takrat   sedmošolec   v   Gorici,   potrjen   k   topničarjem,  kjer  je   v sedemnajstih   letih jako   počasi   avanziral  do  nadtopovnika.   Toda   v   tedanji   vojni   zoper Pijemonteze se je dne 29. maja 1848. 1. pri Montanari odlikoval tako,   da je dobil za hrabrost   svojo veliko   srebemo   svetinjo ter bil povišan za podčastnika. Dne 25 julija 1848. 1. se je v bitvi pri Somacampagni nosil spet tako junaški, da je bil odlikovan z veliko   zlato   svetinjo.   Že  naslednji  dan,   26. julija   1848. 1. vladal se je Cehovin v bitvi pri Volti spet tako vrlo, da je bil povišan za častnika. A prava čuda je delal lajtnant Cehovin dne 23. marcija 1849. 1. v bitvi pri Novari. Tu se je naš junak na  desni   strani  ceste,   ki   drži iz Olenga,   s   tremi   svojimi topovi ustavil šestnajstim topovom sovražnikovim ter streljal nanje tako silno, da so kmalu   utihnili   poškodovani   trije topovi   pijemonteški   in da je bilo ubitih ali   ranjenih   mnogo   vojakov   in   konj pijemonteških.   A tudi  sovražnik je njemu jeden top razbil,   štiri vojake grozovito ožgal, jednega vojaka in tri konje ubil ter ranil tri vojake in štiri   konje    Pozicija je   bila silno nevarna.   Da se je umaknil Cehovin, izgubljena bi bila 9. strelski bataljon in ves polk Franc Kari. V tem nevarnem trenutku Cehovin z ostalima dvema topovoma hipno  plane na sovražnika, ki se je pripravljal naskočiti omenjeni  polk in bataljon in dasi je nanj silno streljalo trinajst  ognjenih žrel sovražnikovih in je Cehovin izgubil tudi drugi top,
702
Slovenski glasnik.
dva moža in jednega konja, vendar je neustrašeni junak s samo je dni m topom zadrževal sovražnika, dokler ni došla pomoč. Za ta velevažni, odločilni in junaški čin je prejel Čehovin 1849. 1, dne 29. junija viteški križ reda Marije Terezije ter je bil 1. 1854 po pravilih tega reda povzdignen v baronski stan. Vrhu tega je bil odlikovan s toskanskim vojaškim redom za zasluge in z avstrijskim oficirskim zaslužnim križem in s papeževo svetinjo. Leta 1852. je cesar imenoval Čehovina za ulanskega ritmajstra, ali že 1. 1854. je bil prestavljen v tem dostojanstvu spet k topničarjem. A žal, slavni junak je dne 10. septembra 1855. 1. v Badnu poleg Dunaja po kratki bolezni umrl za kolero neoženjen. Iz moškega rodu Ce-hovinovega živi še netjak slavnega junaka, Florijan Cehovin, posestnik v Branici; tudi znani' goriški zdravnik dr. Andrej Lisjak je iz ženskega pokolenja Cehovinove rodovine.
Čehovinovo življenje je bi!o že večkrat opisano, tako v Hirtenfeldovi knjigi „Der Maria-Theresien-Orden u. seine Mitglieder, Wien 1857" ; v ,.Novicah" ga je 1. 1854. opisal Verdelski, 1. 1855. Kajetan Huber. Tudi našemu listu je obljubljen njegov životopis, katerega priobčimo pod razpredelom „Slavni Slovenci". Zgoraj omenjeni spis g. Lichtenwalderja je pa zlasti zategadelj spomina vreden, ker Čehovina reklamuje za Slovenca. Vsem dozdanjim biografom je bil Cehovin — Italijan.
Hrvaška književnost. — Akoprem razburjeni valovi javnega življenja močno zadržujejo razvoj lepe knjige in književnosti sploh, pognalo je vendar tudi to polje na Hrvaškem zadnji čas nekoliko prav lepih cvetlic. Domoljubnemu srcu gotovo najbolj ugajajo nove pesmi starega pevca Jovana Sundečiča, o katerem ne moreš reči ne, da je Hrvat, ne, da je Srb, ampak v njem vidiš tisti plemeniti uzor, za katerem vsi hrepenimo, on je Hrvat in Srb ob jednem, ali živ „Jugoslovan", kakor smo nekdaj rekali. Sundečiču sta Hrvaška in Srbska le jedna domovina, katero jednako ljubi in jednako opeva z mladeniškim navdušenjem. Da bi Hrvatom in Srbom povedal, česar je polno goreče njegovo srce, daje pesniške plodove svoje tiskati z latinico in cirilico. To poletje je prišel na nekoliko časa sam v Zagreb, kjer je izdal svoje „Odisaje rod itelj skoga srca", ob jednem pa tudi „Srcc i ljubav", pesme prerano umrlega svojega sina Petra. Sundečič spada med najboljše hrvaške pesnike in je že dovolj znan po prejšnjih svojih delih, zato ne treba, da bi ga znova priporočali. — Vesela prikazen so tudi „Pjesme Milke Pogačičeve" že zato, ker jih je spevalo žensko srce. Dasi jezik ni povse uzoren, vendar hvalijo Pogačičevo, da so njeni občutki resnični, a pesniške njene podobe prav plastične. — Na več stranij zanimiva in imenitna je V/Marjanska vila" ili sbirka narodnih pjesama sakupljenih u Spljetu po Dujmu Karamanu. Znano je, kolikanj se dalmatinski lahoni prizadevajo, da bi svetu raztrobili Splet kot do dobrega italijansko mesto Da je ravno narobe, dokazal je gospod Karaman, ki je v samem Spletu nabral dvestoinštirideset hrvaških narodnih pesmij ter jih priobčil v imenovani zbirki, za katero mu je gotovo hvaležen vsak domoljub — V Senji je izdal Silvij Strahimir Kranjčevič svoje »Bugarkinje", pesmi, katerim se sicer vidi, da so prvenci, toda ob jednem kažejo nam lepe darove mladega pesnika, od katerega se nam je nadejati še lepšim plodovom. — Pripovedno literaturo je pomnožil znani hrvaški pisatelj Gjuro Deželic z „Burzanci", romanom iz hrvaškega življenja; Adolf Veber-Tkalčevič pa je preskrbel drugo izdanje prelepega svojega „Puta na Plitvice", s katerim si je že pred petindvajsetimi leti pridobil mnogo hvale in slave.   Tkalčevič je jeden prvih hrvaških stilistov, ki piše