i f í y CVETNIK slovenske slovesnosti. Berilo za više gimnazije in realke. Sestavil Anton Janežic, c. k. profesor na viši realki v Celovcu. Pnrfsnopič Drugi snopič s pripovednim berilom izide meseca aprila, tretji z dramatično in drugo podueno tvarino v prozr pa meseca junija t. 1., snopič velji za čest. naročnike 45 kr. CVETNIK slovenske slovesnosti. ffrJriLfiAj. Sestavil V S Berilo za yiše gimnazije in realke. Anton Janežič, c. k. profesor na visi realki v Celovcu. Drugi, ves predelani natis. V Celovcu 1868. Natisnil J. Blaznik v Ljubljani. - V založbi sestavljavževi. I/--V - % • ■ YmÚ PREDGOVOR. Pričujoča slovenska antliologija, „Cvetnik slovenske sloves-nosti" imenovana, obsega v skrbnem izboru in v lehko pregledni sestavi bogato nabiro zabavno-podučnih izdelkov na polji domače književnosti v vezani in nevezani besedi in je namenjena v dušno zabavo vsem prijateljem lepoznanskega berila, sosebno pa odrasli slovenski mladini v viŠih učilnicah. Vodilo pri raz-Yedbi gradiva so mi bila enaka dela v drugih jezikih in sosebno veleve učnega načrta za avstrijanske gimnazije in realke, kteri. zahteva, da se mladina v viših razredih po prikladnem berilm seznani z najboljšim književnim delom domačih pisateljev. Lepotce vnanje oblike v soglasji z mikavnim, um in srce blaŽivnim zapo-padkom mi je bila pri izbiri vedno pred očmi; ker pa je oblika Še v mnogem domačem spisu močno omahljiva in nedosledna, vravnal sem besedo, kjer in kolikor mi je bilo to mogoče, po tirjavah sedanje, najbolj navadne slovenske pisave. Ker je knjiga sosebno šoli namenjena, bila je sem ter tje tudi kaka prenaredba v besedah ali okrajšava neogibno potrebna. Ne dvomim, da mi pritrdi v tem oziru vsak umni odgojitelj; v svesti pa sem si tudi, da mi to ne bode v zamero pri nobenem pisatelji. Da se slovenska mladina tudi s teorijo pesmarstva nekoliko seznani, dodal sem v „ Vvodu" kratek poduk o najnavadniših pesniških izdelkih. Tako opravljen naj roma „Cvetnik slovenske slovesnosti" med slovenski svet, da ogreva mladini srce za milo domovino in sladko materino besedo! A. J. r O slovesnosti sploh. §. 1. Slovesnost, književnost ali literatura je skupina duševnih izdelkov v besedi in knjigi. Slovesnost je leposlovna (pesniška), po kteri se razodeva dobro, pravo in lepo v prijetni obliki in z mieno besedo, ali znanstvena (učena), kteri so predmet razna znanstva. Leposlovni izdelki so: pesmi, pravljice, pripovedke itd.; znanstveni: sestavki naravopisni, zgodovinski itd. §. 2. Leposlovna slovesnost, pesništvo ali poezija se šteje k lepim umetnijam in se loči, z ozirom na njen izvor, v nžrodno, ki je naravnost izmed prostega naroda kali pognala, in v umetno, ki obsega izdelke posameznih izobraženih pisateljev. Glavni namen pesništvu je dušna zabava. Beseda v pesniških izdelkih je bogata z raznim lepotičjem in večidel umetno v vezi djana; zat6 se zove pesniški jezik tudi vezani govor. O lepotičji pesniškega jezika. §. 3. Lepa, jedrovita beseda in lična vnanja oblika je pesmi neogibna potreba. Lepoto govora in ličnost vnanje oblike pospešujejo in vekšajo so-sebno prilike (trope) in podobe (figure). Prilike, pripodobe ali prenosi so tisti pravim, lastnim podobni (slični) izrazi, ki naznanjajo stvari, lastnosti in djanja bolj umljivo, ko tem pristojne besede. Prilike imajo svoj izvor v sličnosti (podobnosti) ali različnosti posameznih obrazov ali pojmov. Podobe ali figure so pa tisti izrazi, ki se ločijo od pravih, lastnih samo po nenavadni razvrstitvi govornih delov. A. Prilike. §. 4. Metafora ali prenosba je prilika, ki je navstala po zamenjavi raznih, pa med seboj podobnih (sličnih) obrazov ali pojmov; vsaka metafora je torej prav za prav prispodoba, v kteri se je izpustila prispodobna beseda. Najlepše so one metafore, ktere prisojajo neživočim rečem lastnosti in djanja živočih stvari; takim metaforam pravimo sploh poosebitve (personifikacije , prosopopeje). Raba metafor je kaj mnogovrstna in pesmi posebna lepšava ; po njih se daje pesniškemu slogu potrebna živahnost; jasnost in krasota. Predmetje so si podobni v stvarŽh, lastnostih ali djanjih; torej so metafore; a) samostalne n. pr. Cvet življenja f~ mladost)-, ogenj besede (— sila, moč); pamet je svetilo človeškega uma. b) pridevne, n. pr. sreberni (ZZ ko srebro beli) las; trnjev (— težavenpot; šolnine (zz obsijane) višave; zlati (~ srečni) vek. c) glagolske,_ n. pr. Veter brije ostro piše); zemlja rodi (— prinaša sad); jezero divja (— divje razgraja); valovi se t ep ó (kopičijo drug nad drugim). Metafora, obširniše razpredena, imenuje se alegorija. §. 5. ¡tletoiliniija ali preimemba navstaja po zamenjavi pojmov ali razumkov, ki so med seboj v naravni zvezi. Najnavadniše se jemlje: a) učinek namesto vzroka ali vzrok namesto učinka, n. pr. Oblaki rosé nebeški blag o d ar (zz dež~); kopita teptajo delo (zz sad) kmečkih rok; prebiram Homerja (zz Homerjeva dela). b) posestnik namesto posestva, lastnik namesto lastovine ali vodja namesto krdela, ki je vodi, n. pr. Radecki (ZZ armada, kteri je bil vodja) je zmogel na Laškem; sosed (sosedov dom) je pogorel. c) tvarina ali orodje namesto izdelka ali nasprotno, u. pr. Vatio o furnu klenka bron (ZZ zvon iz brona)-, lira (pesem) se glasi najrajše v samoti; zlato (zz zlati denar) rado pravico prevpije. d) znamenje namesto zaznamnjevane stvari ali lastnost namesto stvari, ki se po njej odlikuje, n. pr. Križ (~ vera) zmaguje; lakomnost (zz la-komni človek) se sama tepe. e) kraj ali čas namesto stvari v kraju ali času in nasprotno, n. pr. Moj čas (zz moji vrstniki) lezi pod zemljo-, marljiv učenec ne mudi šole (ZZ poduka v šoli)-, zaupno se obrni k nebesom (k Bogu v nebesih). §. 6. Sinekdoha ali povzemba se zove prilika, ki je navstala po zamenjavi raznoobsežnih pojmov, t. j. večih z manjšimi, viših z nižimi in nasprotno. Jemlje se: a) del namesto celote ali celota namesto dela, n. pr. V potu obraza si služi svnj kruh (ZZ živež); morje (zz morski valovi) pluska ob bregove. b) vrsta ali pleme namesto rodú, ali rod namesto vrste ali plemena, n. pr. Z mečem (zz orožjem) v roci; spomladi trava (zz vse rastline) zeleni; ptice pod nebom (zz prosto živoče ptice). c) ednina namesto množine, posamezno namesto splošnega, določno število namesto nedoločnega ali nasprotno, n. pr. Last avica (ZZ lastavice) žvergoli-, p es (zzpsi) je človeku zvest prijatelj. Kdo more prešteti mir i j a de (neštevilne) zvezd, na nebu? §. 7. Ironija je prilika, ktere pravi pomen je v nasprotji s tem, kar beseda na videz oznanja. Jako zbadljivi ironiji pravimo sarkazem (poroga), n. pr. Sramuj se starih, lepih nrav očetnih! Le pojdi in prodaj svobodno dušo, v dar jemlji dobra, bodi knezom hlapec, ker nečeš biti lastni gospodar. Le-sem se šteje tudi litotes, ki na videz pomanjšuje, kar reči hoče, in eufemija, po kteri se kaj z rahlejo, prijaznišo besedo razodeva, n. pr. To ni bito posebno lepo djanje (zi to je bilo sramotno djanje). §. 8. Hipérbola je prilika, ktera stvari, lastnosti in djanja čez ne-mero poveličuje ali zmanjšuje, in je torej pre veličevavna ali prezmanj-ševavna, n. pr. Trpim kakor kamen na poti (zz zeló trpim). Desnica, če vdari, razruši ko tresk. V prah spremenimo vražno pošast. B. Podobe. §. 9. Opisovavni prilog' (epitheton ornans) se imenuje pridevnik, ki se veže samostalniku, da njegov obseg bolj živo opiše in ga v prav mikavnem obrazu bralcu predoči. V poeziji je njegova raba kaj priljubljena, n. pr. Iz črnega lesovja gleda skala, in na skalo stopi silni Zaboj. It- vseh krajev bridko žalost prejme. Teče skozi les, les sir opusti. §. 10. Raba sedanjega časa namesto preteklega ali prihodnjega, ki nam kaže reči in dogodbe davno preteklih in prihodnjih časov, kakor bi se nam v sedanjosti pred očmi vršile, n. pr. Nastane šum in trkanje po gradu, na uho bijejo nam mnoga ktudva; menili smo, da so rešitelji. Up miga nam, življenja sladka želja prebuja vnovič se z močjo neskončno, zdaj vrata se odpró . . . §. 11. II rez vezje (asyndeton) t. j. pomanjkanje veznikov in mnogo-vezje (polisyndeton) t. j. preobilnost veznikov v stavku, n. pr. Lenega čaka strgan rokav, pal'ca beraška, pramen bokal. Tje kliče in miče in vabi srce. • §. 12. I*o navij a te v ali opetovanje besed v začetku (anaphora), v sredi (epizeuxis) ali na koncu stavkov (epiphora); večkrat se ponavljajo tudi celi stavki, da se bralčeva pozornost na nje obrne, n. pr. Kdo po cvetji kaže pot bučeli? Kdo postrvi da plavute bistre? Stoji, stoji silna skala, silen grad. Oj sveti, sveti beli dan ! §. 13. Vprašanje, ki je stavi pisatelj, nepričakovaje odgovora, bralcu ali poslušavcu, da bi toliko bolj obudil njegovo pozornost, n. pr. Kdo je trate, gaje ozelenil ? Kdo je stvaril jezera, potoke ? Včasi stoji za vprašanjem tudi odgovor, n. pr. Kdo dela iz človeka človeka ? Kdo drugi ko krščanska izreja! §. 14. Zaziv, s kterim se obrača pisatelj do bralca ali zaziva viša bitja, pa tudi neživoče reči, in vsklik, kteri mu rabi v posebno živih občutkih , pri prošnji, prisegah itd., n. pr. Zvonovi zvonite, na delo budite! O močna vez na dom človeka veže! O lep nebeški dar je luč očesna.' §. 15. Izpnstek (elipsa), kedar se kaj zamolči, kar se samo ob sebi razume, n. pr. Srečen, kdor drugih skušnjo na se obrne. §. 16. Primera, ktera kaže na podobnost glavnega predmeta z drugim in izgled, ki pojasnuje kako trditev s posameznim primerljejem, so-sebno iz zgodovine, n. pr. Kakor trava so dnevi človeka, cvete kakor roža na polji. On je bogat kakor Krez. 17. Stopnja te v , kedar se misli tako vrsté, da je vsaka naslednja bolj krepka od sprednje, n. pr. Lenoba je mati siromaštva, tatvine, samomora. §. 18. Popravek je podoba, s ktero nekaj dostavljamo ali dopolnjujemo, kedar mislimo, da nismo vsega dostojno povedali, n. pr. Lenuh je nekoristen — kaj pravim nekoristen! — on je škodljiv ud človeške družbe. §. 19. Preskok je podoba, ktera nam rabi, kedar se vedemo, kakor bi hoteli nekaj zamolčati, pa je vendar povemo, in preiliolk, kedar v govoru na enkrat premolknemo in nekaj nepričakovanega povemo, n. pr. Ne razkladam vam trpljenja, ki smo je prebili itd. Zdaj delo je edino — potrpljenje, molk. §. 20. Prividek, kedar se nam v duhu kažejo pretekle ali prihodnje dogodbe, kakor bi se v sedanjosti vršile, n. pr. Z močjo pritiska novo k nam in staro, častitljivo umira, drugi časi nastopajo, drug rod živi na zemlji. §. 21. Opis ali perifraza, kedar opišemo predmet ali dogodek po njegovih delih ali znamenjih, reč samo pa zamolčimo, n. pr. Dežela ljuba (domo-vina), kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš ? Tjekaj gori se ozrimo, kjer svetov ne «meri oko (k nebesomj. §. 22. Nasprotje ali op o sta vek je zveza v resnici ali samo na videz nasprotnih pojmov, n. pr. Ne sklepamo zaveze nove, zvezo očakov svojih starodavno le ponavljamo. Crviča v prahu in soma na morji je vstvarila ta ista roka Gospodova. Grenko veselje, sladka miloba. §. 23. Nadrobna razkladba nam služi, kedar dopovedujemo vse stopinje ali prikazni kakega dogodka, kakor bi se prav sedaj vršil, n. pr. Glejte ga, kako se mu svetijo oči, celo mu je nabrano v temne gube, ustni se mu tresete, zdaj se zaslišijo pretrgani glasi, na pol izgovorjene besede, zdaj zaškriplje z zobmi itd. O stihih ali verzih. §. 24. V obhoji in v znanstvenih spisih nam služi nevezana ali proza, ktera mora biti pred vsem drugim pravilna, jedrovita in jasna; prvo pravilo pesniškemu jeziku pa je lepota, ki se razodeva »sosebno v soglasji zapopadka z obliko. Pesniškemu jeziku prijetno obliko ubrati, uči stihoslovje t. j. nauk o stihih ali verzih, ktero uči merjenje zlogov, njih vezavo v stopice itd. §. 25. Merjenje zlogov. V slovenščini se merijo zlogi po naglasu ali povdarku. Brezn&glasni zlogi so kratki, naglašeni dolgi. Kratkim zlogom se daje znamenje u, dolgim -, n. pr. nedolžnost, potop, morje. Zlogom, ki je rabimo zdaj kratke, zdaj dolge, služi znamenje H H ali v , n. pr. me, je. Enakomerna spreminjava kratkih in dolgih zlogov sezove pevska mera. §. 26. Stopice. Stopice so deli, v ktere razpadajo posamezni verzi, in so dvo-, tro- ali čveterozložne. Najnavadniše so: a) dvozložne: 1) trohejska . . . . - o, na primer: slava. 2) jambijska .... u - „ „ : potop. 3) spondejska....-- „ „ : moj Bog. b) trozložne: 4) daktilska . . - u u ,, ,, : rožica. 5) anapeška- . . . . u u - „ „ : nepokoj. 6) kretiška .... - u - „ „ : bistroglav. 7) amfibrahiška . . . u - o „ „ : recimo. c) čveterozložna: . . — W W - 8) korijambijska . . -uu - „ „ : ustanovi. §. 27. Stihi ali verzi. Stihi so po pevski meri umetno ubrane vrstice; po številu stopic so stihi dvo-, tro-, čvetero- ali peterostopni; pa se jih nahaja tudi večstopnih. Najnavadniši stihi ali verzi so v slovenščini: 1) trohejski, v kterih razodevamo najrajše mirna in resnobna čutila. Slovanskim narodnim pesmam so trohejski verzi najbolj po godu; 2) j am bij ski, ki so sosebno prikladni za krepke in strastne počutke; 3) daktilski, ki so sploh veselega, v zvezi s spondeji in troheji pa slovesnega značaja. Daktilskih verzov je najvažnejši šestomžr (hexameter), to je tisti šesterostopni stih, kterega šesta stopica je vedno spondej ali trohej, peta vselej daktil, štiri prve pa daktili ali namesto njih troheji in spondeji. Včasi je šestomera v družbi petomžr (pentameter), ki se loči od šestomera samo v tem, da je njegova tretja in šesta stopica enozložna, in mimo pete tudi četrta vedno daktilska. Zveza petomera s šestomerom se zove elegij ski verz ali distihon. Kratki zlog pred dolžino v prvi stopici se imenuje n As top; enako se sklepa slovenski verz rad z nenaglašenim zlogom n. pr. Na\tora jesen i — pre trudna zaspi itd. Omeniti je treba na tem mestu tudi odmor (oddihljej, caesura), ki je navadno med drugo in tretjo stopieo, kjer se bralec nekaj oddahne in z glasom premolkne, in pa povzetje samoglasnikov, ko se včasi dva samoglasnika, na koncu ene in od kraja druge besede, v dvoglasnik povzameta, n. pr. V rumeno solnce ozira se solnčnica. §. 28. Rima ali vjema je sklad ali soglasje eno-, dvo- aH večzložnih besed, od koreninskega samoglasnika naprej, na koncu vrstic. Včasi se nahaja rima tudi sredi vrstic. Enozložna rima ali vjema se zove čvrsta ali moška, dvozložna mehka ali ženska, trizložna pa tekoča. Po vrsti, v kteri se soglasno ubrane vrstice prebirajo, so rime: 1) zaporedne, ako se vrste soglasne vrstice druga zadrugo (obrazec: aabbcc . . .). 2) prestopne, če se vjema prva s tretjo, druga s četrto vrstico (obrazec: abab . . .). 3) objemne, ako prva s četrto zaporedno ubrani vrstici objema (obrazec: abba . . .). 4) zapletene, če prehaja soglasje iz enega vrstičnega oddelka v dragi (obrazec: aba, bcb, cdc . . .). Južnim literaturam rabi večkrat namesto rime asonanica, t. j. ponavljajo se ti isti samoglasniki sredi besed (glej Cegnarjevo pesem „Danici" št. 34); severnim pa aliteracija, v kteri se ponavljajo ti isti soglasniki v začetku besed (glej Hicingerjevo pesem „Novo in staro" št. 48). Namesto posameznih glasov ponavlja slovenščina rajše cele besede in vrstice, kakor je razvidno iz slovanskih nArodnih pesem. * §. 29. Kitice. Kitice, sloke ali strofe so iz dveh, štirih ali več verzov v celoto ubrani pesniški odstavki, ki se v tej isti sestavi večkrat ponavljajo. Kitice ali strofe razpadajo v domače, kakor je sploh kažejo domaČe pesmi, in v p tuje, ki se jih je navzela slovenščina iz starih klasiških ali iz novejših evropskih in drugih literatur. Domače kitice imajo nAvadno po štiri, šest ali osem vrstic; včasi jih je v kitici samo po dvoje, včasi pa celo po deset ali več vrstic. Iz klasiških jezikov so posnete sledeče, v odah nAvadne sloke: obrazcem : - u - 0 - u u - v - u - u - u o - u - u - u - v u - u - u u - 1» 2) askl epij adska z obrazcem: - v -uu - u - v u - u -uu - u u 3) alkejska z obrazcem : u - | u u - u U - I u - g v I - I - u v j - u - I - u u ] - o - u I - u - u u - - u - u u - - u - u - Iz novejših evropskih ali jutrovih jezikov so doslej v slovenščini sem ter tje n&vadne: 1) Ter čina, ki šteje po troje peterostopnih jambijskih verzov z zapletenim soglasjem, kakor kaže obrazec: aba, bcb, cdc . . .; samo poslednja tercina ima štiri vrstice s soglasjem: xyxy. 2) Stanca (otava rime), ki ima po osem peterostopnih jambijskih verzov s soglasjem: abababcc. — Ta kitica je priljubljena sosebno v večih epi-ških poezijah (epopejah). 3) Decima, ki je zložena iz desetih čveterostopnih trohejskih vrstic s soglasjem: abbaaccddc. V decimah so zložene vse glose. 4) Nibelungova, ki šteje štiri šesterostopne jambijske verze z enim nadštevilnim kratkim zlogom za tretjo stopico (glej Cegnarjev prevod „Pevčeva kletev"). O pesniških izdelkih. §. 30. Snov ali predmet dohaja pesniku iz človeške notraujosti (lirika), iz vnanjega sveta (epika), ali iz zveze vnanjega sveta s človeško notranjostjo (dramatika); lirika, epika in dramatika so torej podstavne vrsti vsega pesništva. Nek ter i m liriškim in epiškim izdelkom je glavni namen poduk (didaktika); zatorej bode v tej knjigi govorjenje o liriki, didaktiki, epiki in dramatiki v vezani in nevezani besedi. A. Lirika. §. 31. Liriško, subjektivno ali pevno pesništvo, zrcalo notranjega življenja pesnikovega, je mnogovrstno, kakor so mnogovrstni pred-metje, ki utegnejo pesniku srce ganiti in ga v pesem vneti, in kakor je različna stopinja pesniške navdušenosti. Ime so dobile liriške poezije od lire, s kterim orodjem so starodavni Grki petje spremljali; mi pa je imenujemo tudi pevne, ker so večidel za petje pripravne. Najnavadniše liriške poezije so sledeče: §. 32. Pesem je vsaka pesniška cvetica, ki razodeva v blagoglasni besedi in v priprosti obliki, da je za petje pripravna, naravne počutke človeškega srca. Vse v pesmi bodi naravno, nježno in olikano, da bralcu in poslušavcu srce ogreje; zato je pesmi rima ali soglasje neogibna potreba. Najbolj po godu so pesmam tri — štiristopne vrstice, ki se v soglasji lepo prebirajo. Po obsežku se ločijo pesmi v svete in posvetne. Predmet posvetnih pesem so razne prikazni in zadeve življenja: veselje in žalost, narava, domovina, prijateljstvo itd.; zapopadek svetih pesem so pa čutila, ki je rodi človekova odvisnost od njegovega stvarnika v nebesih. Tiste pobožne pesmi, ki je sosebno po cerkvah pojo, slovo cerkvene pesmi. Z ozirom na skladavca razpadajo pesmi v n&rodne, to je pesmi, ki je poje priprosti nžrod od roda do roda in o kterih se ne vi, kdo je je zložil, in v iimetne, ki so je zložili posamezni izobraženi pesniki. — Narodna poezija je vžrno zrcalo n&rodovega življenja in tako rekoč cvet njegovih misli in čutov. §. 33. Elegija ali žalostinka slove liriška pesem, v kteri pesnik z mirno dušo razodeva svoja britka čutila nad nestanovitnostjo in goljufivostjo vseh posvetnih reči. Zarad njenega mirnega značaja so elegiji sosebno trohej-ski verzi po godu; pa tudi jambijskih in daktilskih ne zametuje. §. 34. Kantata ali popevka je pesem, na več odstavkov razdeljena, ki v dramatiški obliki vzvišene občutke in misli o Bogu, o naravi, o življenji itd. pri raznih svečanostih v posamnih ali združenih glasovih razodeva. V vsaki popevki ločimo spev (dvospev, trospev, čveterospev itd.), recitativ pripovednega, opisovavnega aH premišljevavnega obsežka in zbor (kor), v kte-rem se družijo vsi glasovi. Popevke so po obsegu posvetne ali pobožne; poslednje imenujemo tudi oratorije. §. 35. Oda (grški <*>dr/ t. j. pesem) slove tista liriška pesem, ktera z najvišim navdušenjem in svetim ognjem visoke misli in čute s pesniško vnetimi besedami razodeva. Bog, človeštvo in natora so odam najvrednejši pred-metje. Beseda v odi je živa, žarovita, vzvišena in polna pesniških skokov: oda je tako rekoč cvet navdihnjene človeške domišljije. Ode pobožnega zapopadka se zovejo himne, med kterimi je najbolj znana ambrozijanska hvalnica „Te Deum laudamus". Najveličastniše himne in krona vsega pesništva so Davidovi p s al mi. Najviše navdihnjeni pesniški izdelki te vrste, ki so posebno svobodni v vnanji obliki in se ne držž enega pevskega merila, so ditirambje; Grki so je prepevali na čast bogu Bahu. §. 36. Sonet je liriška pesem, spletena iz 14 peterostopnih jambijskih verzov, ki so v štiri kitice ubrani. Prvi dve kitici imate po štiri vrstice z ob-jemnim soglasjem, zadnji dve pa tri z dvojno ali trojno vjemo. Redno sestavljeni sonet ima v prvi kitici vvod, v drugi kako primero, v tretji se h koncu nagiblje, v poslednjo pa je vložena glavna misel ali jedro cele pesmi. Iz sonetov je zrastel sonetni venec, ki je tako spleten iz 14 sonetov, da je zadnja vrstica sprednjega ob enem začetna vrstica vsacega naslednjega in začetna vrstica prvega ob enem poslednja vrstica 14. soneta. Tem štirnajstim sonetom je pridjan še en sonet, magistrale imenovan, ki je zložen iz začetnih vrstic vseh 14 sonetov. Obsega je večidel erotiškega. 37. (¿losa je liriška pesem, ktera ima na čelu štirivrstično kitico iz kake znane pesmi kot geslo, ki služi za podlago štirim trohejskim slokam, decime imenovanim; vsako kitico sklepa ena vrstica iz gesla. Glosa je v španski poeziji najlepše cvetje pognala. §. 38. Gazela je liriška pesem, iz jutrovih jezikov v evropske presajena, ki ima dvovrstične kitice s soglasjem: aa, ba, ca, da itd., toda ne črez 20 — 24 verzov. V slovenščini jih imamo nekaj od Prešerna z erotiškim zapopadkom. §. 39. Kancona je liriška pesem, navadno elegijskega obsega, ki ima pet do sedem kitic in vsaka kitica 11 — 18 peterostopnih jambijskih vrstic z umetno ubranim soglasjem. Vsaka kitica razpada v tri odstavke; konec pesmi pa dela nivadno krajša sloka s kakim voščilom ali ogovorom pesnikovim, ki vel j A sami kanconi. Drugih liriških pesem v stalnih oblikah, kakor: sestin, madrigalov, trioletov, ritornelov itd. slovenščina sploh še ne pozna. B. Didaktika. §. 40. Didaktika ali naučna poezija razodeva s pripomočjo lirike ali epike razne podučne misli in je torej liriško - n aučn a ali pripovedno-naučna. Liriško-naučne poezije so: naučna pesem, poslanica, satira, nad-pisi in druga podobna drobnjav; k pripovedno-naučnim pa štejemo: basni, parabole, alegorije in paramitije. Le-sem spadajo tudi govori in razni drugi podučni sestavki iz naravoslovja, prirodopisa in drugih znanstev v nevezani besedi. a. Liriško-naučne pesmi. 41. Naučna peseill se zove liriško - didaktičen pesmotvor, kteremu je edini namen podučevanje v pesniški obliki. Predmet takih pesem je sploh ena sama resnica; če jih je pa več, morajo biti v tesni zvezi med seboj. Ve-čih naučnih pesem slovenščina Se nima. §. 42. Poslanica (epistola) je podučna pesem, ktera je v obliki poslanega pisma sicer ^določni osebi namenjena, vendar občna veljavna pravila razodeva. Najlepše poslanice so Horacijeve. §. 43. Satira ali zabavljica slove tista liriško - naučna pesem, ktera napake človeštva z ostro besedo graja ali pa njegove slabosti šaljivo obira. Satira ima zmeraj didaktičen namen: zato mora biti beseda v satiri vselej namenu primerna, resno ali šaljivo učeča, nikar pa ne grdivna ali zasmehovavna. §. 44. Reki ali prigovori so zapopadek nravnih pravil in resnic v malih, prav jedernatih besedah. Najlepši prigovori so Salomonovi in Sirahovi. Rekom podobni so n&rodni pregovori ali prisloviee, ki so pravi zaklad modrosti priprostega kmeta. §. 45. Nadpisi ali pušice (epigrami) so liriško - didaktični pesniški izdelki, po kterih se kaka dovtipna misel prav na kratko, pa jedernato pove, da nepričakovani konec bralca ostrmljivo prevzame. Ta pesniška cvetica je dobila ime od napisov, ki so bili Grkom in Rimcem navadni na obrazih, posodah, spomenikih in stavbah. §. 46. Zastavice ali uganjke so kratki pesniški izdelki, ki služijo v vadbo človeškemu umu, da iz naznanjenih znamenj po pravem predmetu ugiblje in sklepa. Zastavice se ločijo v umetne in n ¿rodne; slovenščina je bogata so-sebno z narodnimi uganjkami. b. Pripovedno-naučne pesmi. §. 47. Basen se imenuje vsaka pripovedno - naučna cvetica, ki pojas-nuje na posebnem dogodku kako resnico ali pravilo iz vsakdanjega življenja. Pripoved tedaj ni glavna reč v basni, ampak samo obleka, v ktero je ogrnjena resnica ali nauk, ki je jedro cele basni. Delajoče osebe v basni so navadno živali ali rastline, ker se po živalih in rastlinah, kterih značaj je vedno ta isti, najleže in na najkrajši način predstavljajo resnična, vedno veljavna pravila iz človeškega življenja. Basni so zložene v vezani ali v nevezani besedi; v obče pa mora biti basen po besedi in obliki prav priprosta, jasna, tudi otroškemu umu lehko zapopadljiva. §. 48. Parabola ali prilika je basni podobna kratka pripoved, ktera pojasnuje na posebnem dogodku kako nravno pravilo ali višo resnico iz duševnega življenja človeškega. Delajoče osebe v paraboli so ljudje, ne živali; tudi beseda v njej je bolj olikana in pripovedovanje obširniše razpredeno. Najlepše parabole ali prilike so v sv. pismu nove zaveze. Paraboli enaka je p a rami t i j a, samo da so delajoče osebe v njej viša, nadzemeljska bitja, ne pa ljudje. §. 49. Alegorija (iz grškega (iXXo, drugače in ayoQtv ga valovom, Ni se navadil poprej breznov se, skal ogibkt'. Zvezde, ki reš'jo, bili so neznane, ki čoln pogubijo, Lelj bil naš je krmar, drugi je bil Palinur Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami krmo popravil, Ti mu pokazal si pit pravo v deželo duhiv. Skrita nobena bilk ni zvezd ti neba poezije, Slednji je bil ti domke jezik omikan, učen. Stari Rimljan kar sveta je gospod, kar Grecija modra, Z Lahi, Francoz, Španijil, Nemec in Albijonžc, Čeh in Poljak, kar Rus in Ilir, kar rod naš slovenski Slavnih izmislil si bil časa do tvoj'ga pis4nj, Polno si znanost imel njih, čop velikan učenosti! Ti si zaklade duhi Krezove bil si nabr&l. Nisi zaklepal dom& ti žlahtnega blagodarova, Sebi 'zročeno mladost, druge si ž njim bogatil. Komaj zastavil, rojak, si peri, prej praznovajoče — V zgubo veliko rodu, krivega dokaj zamud, V Save deroče valov tam vrtinčinah smrt te zasači, Glas ti zaprž besedi, 'z rok ti potegne peri. Zemlja, nemili čuvaj, nam zaklad tvoj varuje skopa; Grobu na tvojem oči materi Slavi rose. Niso suhe nam prijatlom oči, ki se spomnimo tebe, Ino predragih s teboj tvoje ljubezni darov. Seme, ki ti zasejal si ga, že gre v klasje veselo, Nam in za nami dokžj vnukom obeta sadu. Naj se učenost in ime, čast tvoja, rojak! ne pozabi, Dokler tebi drago v Kranji slovenstvo živi! — Tr. P r e š e r n. 80. Slovenija cesarju Ferdinandu o veselem dohodu v Ljubljano 1. 1844. Trojno ovenčani vnuk vladarjev iz hiše Rudolfa, Zgodnjemu solncu enak sveta v ogledu stojiš, Kron sedmero blišči v škrlatu sedeža tvoj'ga, Silnih narodov devet var'je ti slavo in dom, Sme se iz temnih osod približati zvesta Sloven'ja? Sme rudorov ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne, Ktera do tebe rodu vnema slovenskega kri, Kapljico slabo boječ pridružiti morju svitlosti, Ko ti visoki prestol solncetemneče gradi, Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov? Čula žvižgati meč sem s pozonskega hriba, Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta; Cula v radosti sem rujoveti češkega leva, Čula odgovor grmeč brata jadranskega sem, Ko so prisegovali bregovi Veltave, Pada. Željno prašaje, al smem se šteti med Avstrije stebre, Ali na zboru držav moja beseda velja, Sini slovenski al so v številu zemlje junakov, Tudi za mene razpet al je historije list? Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje: „Kako ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja ljubljenka, Ker ti imena s krvjo Rimec ni pisal in Grek? Dvigni se, dvombe na stran! prestolu dostojno se bližaj, Slava je tvoje ime, slava porod ino rast, Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj." „Preden Bizanc in Rim sta verige kovala narodom, Bila Evropi si varh; veče li hvale želiš? Tvoja žarila je kri od ledenega Balta do Jadre, Mirnemu svetu razum, bojnemu bila si meč, Zlobi gotova zajez med jutrom in divjim zapadom." „Tebi kmetija doma, kupčija po morji slovele, Jeklo v trojanski prepir vitezom dajala si, Tvojih poznal je puščic britkost macedonski Aminta, Bil arbelski je breg priča slovenske moči, Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in iztok." „Kar je visokega um, častitega desna storila, Ptuje ostalo ti ni, slave deležniea si; Grom je slovenski krotil narode v jeziku latinskem, Črnega morja prestol tvojih junakov je bil, Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancev." Reče, in temni oblak nekdanjih razdeli se časov; Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor: Agron, silni brodnik, jadranskega morja krotitelj, Pinez, Brem ino Bolk, dika slovenske krvi, Skerdilaj, Plevrat, brezbrojno vitezov drugih. Medju ženami potem, Teuta ponosna Ilirka, Zraven ravenski jetnik, velikodušni Baton, Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadnjega zdiha, Z vencem mnogi junak, ptujemu ljudu ponos , Trikrat škrlatnikov šest grmečih iz dvojnega Rima. Zdaj, ko junake spoznam, hrabr6sti svoje velikane, Vname se v srcu ko blisk vrednosti lastne mi čut, V prsih otajanih vir odpri: se goreče' besede, Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žari, In ti ljubezen redim gorečo v junaškemu mozgu. Tako se bližam, o knez z bogastvom dlani in uma, Gradov ti ključe podam verno na zlati blazin', Vrlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo. Blago, življenje in kri, visoki Vladar! ti dartfjem, Bistri v sodbi razum, v boji nevžugano dlan, Tvojemu rodu na čast, na zgubo protivnikom tvojim Snuje v osrčji mi duh, čuka na bedru mi meč; Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane S šaplom oviti zares bliščečim senc ti ne morem, Zmel neusmiljeni rok , časa vihar mi ga je, Kedar od iztoka Hun, od severja Got ino Kimber, Rimec od juga in Vlah, trli so moje kosti, Strani četiri sveta menjevale sirove narode. Kaj trpela takrat, kaj sem doživela zgubivši, Ustom izreči ni moč, duhu razumeti ni; Smrt je dajala obed neskončno pogubi, obupu, Save in Drave vodi solze so bile in kri, Zadnjega, zdelo se je, da bila bo ura Slovenca. Kakor divji natok srditega morja se vzdigne, Kedar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi, Breznom valove napnč, peneče drvi na bregove, S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč, Sivo pečevje ječi, v korenu se tresejo gore. Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov, Vsakega konca svet& meni srdito na vrat, Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje, Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled, Zemlja se moja šibi pod težo železnih vojščakov. Ravno mi ukazal je bil iz trebnika prorok arkonski, — Bravši v drobu zverin čas maščevanja gotov — Dvigniti vrli svoj dlan, razbiti verige Latinca, Rimu pobotat obrest sedemstoletnih krivic, Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru. Setve dozor krvave kosil Radogost je na Padu, Da Kartage potem strašno osveti posip; Genserik, drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek Kar nenadoma blisk temni pretrga oblak, V Rimu Otokar stoji, končavši nevredne gospode. Zdaj brez varha doma, mi Siscia pade, Emona, Rupa omaga, Optuj , druge zakrije mi prah, Divjih jezikov hrup zatare mi glase domače, Misli in djanju na vir vleže debela se noč, Tri sto me let in še čez mrtvaška je groza davila. Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi se na novo Strašno iz jezera ran čutim kipeti život, Kakor o zori junak razbiti po boji ponočnem Samši na skitu medli, trume plakaje pogin, Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah. Dva samogoltna volkA, stoječa na levi, na desni, Z ostrini jezikom iz ran gladno mi srkata kri, Eopa nasičen Avar Dagobertu se hujšemu ogne, Misel razdvojena vseh, glada enaka oba, V srce pomakata zob strupeni mi vedno protivna. 110 V ognji se skusi zlato — sem bila dostojna v nesreči? Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej ? Slavna ostala če sem, pričujta mi Argaid, Ferdulf, Švigni iz vekov temot moje šesterke spomin: Samo, Borut, Ketumar, Privina, Bojnomir, Kocel. 115 Toda prirojena moč razbita je bila na vedno, Sin je nesreče razpor — brata mi brat ne pozna, — „Ogni se, Horvat si ti! — Iz pota mi Krajnec, Korošec!'' Tak malopriden prepir dom ino moč mi drobi, S šaplom oviti tedaj bliščečim senc ti ne morem. 120 Vzemi ljubezen, o knez! namesto ginečega venca, Src junaških ti dam tri milijone in čez. Vrlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo. 125 Blago, življenje in kri, visoki Vladar! ti darujem, Bistri v sodbi razum, v boji nevžugano dlan. Tvojemu rodu na čast, na zgubo protivnikom tvojim Snuje v osrčji mi duh, čuka na bedru mi meč, Hrast se omaja in hrib, — zvestoba Slovencev ne gane! 130 V padu grmečem poginejo let imena, narodje, Moje prisege zaklep časa viharju stoji, Ko bi se bližala kdaj rešetanja železnega ura, Kakor se zrnje iz plev, kakor iz sipa demant, Svetila cena takrat bi se ti slovenskega srca. 136 Vedno zahvalna dobrot prededov tvojih ne zabim, Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad, Rudolf prvi je bil moj prvi v resnici zveličar, Lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup, Hrabra sinova mi dva, za vojvode, varhe postavi. 140 Stara Emona se zdaj iz praha dvigavati začne, Srednica mojih dežel bila je, biti če zmer. Kakor se družjo na glas vodjev po bitvi junaki, Sestri oživljeni krog stop'jo Slovenke na hip, Pivka, Metlika hiti mladiti se — bramba nje praga. 145 Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone, Desno Albertu podi, z levo mu morje odpri; Trst Leopoldu in Kras, Frideriku Celeja, Dolenja; Živa Gorica potem prvemu Maksu se vd&, In polovici moči slovenske trese Mletak se. Zdaj prestrašen oblak na čelu se iztoka dvigne, Bajesid Ildirim — blisk — njemu se v jedru rodi, Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilic Pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah, V morji krščanske krvi ozidje Nikopoljsko plava. Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba? Svetu zapadnemu mor, pravdi razbitje grozi; Jaderno bliža verig rožljanje se, z meči šumenje, Grozomnoživši komet žuga na nebu pogin, Opominjaje poklic mi moje nekdanje namembe. Sine navdušene zdaj med borce v prednemu redu Urno postavit hitim, vrata jadranska zaprem; Roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Krki, Vodju posvetim život, ter se Bogu zarotim, Moje domovje mejak krivoverstvu da bode gotovo. Gore slovenske so zdaj od Kope, do Soče, do Drave V žarku gorečih grmad trombe zapadu na boj, Prsi slovenske jez viharnemu toku divjakov, Svetu trepečemu varh, trum janičarskih obup, Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde. Vojska mi divja grmi zdaj trojno stoletna na mejah, Duša se strahu ne vda, srcu ne vpade pogum; Kako se bije moj sin za vero, za kralja, za slavo, Priča Kostajnica, Beč, Kisek, Radgona, Siget, Siscia stara slavi Andreja junaškega moj'ga. Glej, in dopolnjeno je! sovražniku strašnem' osrčje Vjedajo rane ko strup, dlani odpadel je meč, Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je, Kaj je današnjega dne ? votla podoba za vid, Sužnim nezvestim posmeh, zaničevanemu ptujcu igrača! Toda ne samo na meč, na um veličanstvo opiram, Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin. Kar so mi — Karola dva in mati velika Terez'ja, Jožef slavni in Franc — znanstva odprli zaklad, Sveti slovenski razum se v sodbi ob mizah zelenih. Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope, V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu blišči, Valvazor, Voglar, Coiz, Koronini in stotine drugih, Vnukom prihodnjim izgled, Avstrije slava in moč, Vnemajo v srcu mi čut, ko solnce vrednosti lastne. Bližam se vredna tedaj z bogastvom dlani in uma, Gradov ti ključe podam verno na zlati blazin'; Vrlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo. Blago, življenje in kri, visoki Vladar, ti darujem, Bistri v sodbi razum, v boji nevžugano dlan. Tvojemu rodu na čast, na zgubo protivnikom tvojim Snuje v osrčji mi duh, čuka na bedru mi meč, Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane! I. Kosesk 81. Vera, upanje in ljubezen. Duha Kdo vznaša v jasne višave 'z doline solza? Srce Napaja z rajsko sladkostjo otrokom zemlji, Goreče želje prenaša črez zračne meji? Uči, Da dober, mogočen Gospod nad nami budi, Da v smrtni posodi nesmrtno bitje živi, Da pravi naš dom je visoko nad zvezdami? Le-to Je vera, ljubezen, upanje solnce gorko, Ki strinja visoka nebesa s črno prstjo. K Bogu Duh hrepeni v veri, ljubezni in upanji. Fr. Cegnar 82. Vinski trti. ta, Zora mu raz lice sije, Kogar ljubiš, trta, ti! a, Kedar druge zima brije, Kresni žar mu vžiga kri. 24 Zdrava bodi, draga tr Necenljivi dar nebes, Kras gorice, slava vri i Zemlji najsvetejši les! Večih čud ne dela luna, Solnce nima te moči, Nima take sile struna, 8 Ko rodiš jo, trta, ti! Ti ozdraviš srca rane, Bolečine utopiš; Tebi žalost se ugane, 12 Ti obupe odpodiš. Ti unemaš čut nebesen, Dvigneš duha v zvezdni zrak, V prsih zbujaš sladko pesen, 16 Čelu razvedriš oblak. Ti gostiji radost daješ, Si na piru prvi svat, Ti na plesu pete maješ, 20 Zvezi vtisneš ti pečat. Gladko kakor val po cvetu, Tok življenja mu šumlja; Zdravje pije vsemu svetu, On sovraštva ne pozni,. 28 Starček kakor srna skaka, Ti ga, trta, pomladiš! Reva mine siromaka, Senja si kraljevi bliš. 32 Cvetje seješ ti v pustino, Razsvetliš temote kraj , Zemljo, sicer solz dolino, Premeniš nam v sladek raj. 36 Ni jim mere, ne števila, Kar učiniš, čudnih del; Komaj pevec bi Ahila Tvojo hvalo vso prepel. 40 Torej, trta, zdrava bodi, Rodi vince, ko doslej! Večni točo ti odpodi, 44 On te s toplim solncem grej! L. Svetec Podgorski. 83. V spomin Cirila in Metoda. Kdo sta častita moža? — je podoba ko Grecije mnihov; Ino pa vaj'no blag6? — bukve helenske so skor. „Klicali naju — povesta — so knezi slovenski; nese'va Vero pa knjige sveti, kakor umevne so jim.1' 5 Draga sta brata, Ciril pa Metodij! kako zaželeli Vaju Sloveni že so, slišati božji poduk. O pač naglo prišli je tje bila do meje Slovenske, — Jela cveteti lepo vera je Kristusova. Zalega sadeža rast pa vihar polnočni zatare; 10 Kjer zgolj ptujci dero, ptuj je že daljni Sloven. Zdaj med ljudstvom zasejati novo besedo nebeško, Pride sem Italijan, bliža se tudi Bavar, Ali po rodu lc-teh ni jezik; umeti ne more Lehko Sloven besedi; vnet za resnico pa je. Vama neznana pa ni govorica preblaga Slovena, Glas mu je vajinih ust kot materinski slad&k. Zbrati ga vama hiti pod znamenje križa se narod, Srečno nebeški si mir v vajinem vodstvu dobi. Z glasi domačimi Bogu čast daje ko Grek pa Latinec; Kar razodel je Gospod, bere po svoje celo. Če za višo edinost tu Sloven se k latinščini druži, On ne pozabi nikdar, kar se po vama učil. Sveta mož&! še prosita za rod, ki sta kdaj ga vodila, V njem duh vere da bo vedno nezmagan ostal. P. Hicinger. 84. Opomin k veselju. Veseli bodimo, bratje, veseli! Vetrovom skrbi moreče Pustimo, tugo in žalost, Pustimo kesanje. 4 Še sije na nebu luna sreberna, Še vrne se vsako leto Pomlad, se vrne zelenje In cvetje na drevje. 8 Še cvete, zori še trta po solnčnih Goricah, in vino zlato Preganja skrb in težave Preganja oblake. 12 Med travo se bistri potok razliva Navdol po svitlem kremenu, V grmiču zraven prepeva Na vejici slavec. 16 Kak lepa je zemlja, kak je nebeška! Ko vstane iz morja zjutraj Spet solnce, rože cvetejo, Prepevajo ptice. 20 Na zemlji je raj, na zemljo nebesa Kapljajo sč vsako zar'jo, Jehova dih se razliva Po brdih , po dolih. 24 Priliznjene sapice zibljejo v drevja Vrhih se, šumljajo kakor Kerubskih citer šeptanje, 28 Ko pesem nebeška. In bratje! v pozemskih tacih nebesih , Ki vredna so dana biti Serafom v dom in svetnikom, 32 Ne bomo veseli? Dokler mi še prsi bodo dihale, Oživljala duša truplo , Iz žile v žilo kri tekla, 36 Cem se veseliti. Vzemite muhe, protne radosti, Vetrovi! skrbi moreče Vzemite, tugo in žalost, 40 Vzemite kesanje! Fr. Levstik. 85. Božična. Betlehemska okolica. (Planjava. Od daleč se vidi nebeška svitloba.) Družba pastirjev: Kaj sveti se tam na planjavi? Zdaj solnca nebeškega luč ne gori, In luno, častito kraljico noči, Oblaki so skrili v višavi. Eden «® družbe: 5 Od roda do roda je velik Jehova, Dobrotna in mila je roka njegova, Ker nam iz nebeške višave Pokazal je znamenje sprave. Vsa družba: To luč ni zore, ni plamen danice, 10 Pogled omaguje, pokrijmo si lice! Družba angeljev (daleč): Adamovi sini v verigah so spali, Bil zemljo je Bog zavolj greha preklel, Al dnevi rešenja so zdaj zasijali! Eden is družbe angeljev: Kar duh se napuha bil v prahu je vnel, Kar volja mu stvarnika bila je črt; Zdihaval sužen je let tisuč in tisuč; Zdaj zora je počila, v sponah je smrt! Zat6 naj vesele se pesmi glase, In zore pozdravijo novo naj luč, Duhovi človeku le sreče žele! 20 Vsa družba angeljev: Zato naj vesele se pesmi glasé In zore pozdravijo novo naj luč, Duhovi človeku le sreče želi! Eden i 116. Cič v nič. Bil čiček premožen, Zdaj vinarja ni; Bil delavec vbožen, Zdaj v zlatih tiči. 4 J. Z. v. Čbelici. 117. Pušičarjem. Ko vsaka ni žival lisica, Tak vsaki ni napis pušica. Fr. Prešeren. 118. Predgovor in zagovor. Naj misli, kogar bi pušice te zadele, Da na visoki vrh letč iz neba strele. Fr. Prešeren. 119. Vzrok nezlatega veka. Prišli bi že bili Slovencem zlati časi, Ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi. Fr. Prešeren. 120. Pred pevcu, zdaj homeopatu. Popred si pevec bil, zdaj si homeopat, Popred si časa bil, zdaj si življenja tat. Fr. Prešeren. 121. Nova pisarija. Učenec. „Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari, Že bukve vsak šušmar daje med ljudi, Ta v prozi, uni v verzih se slepari, — Jaz tudi v trop, ki se poti in trudi, Ledino orje naše poezije, — Se vriniti želim, se mi ne čudi. Prijatelj! uči mene pisarije: Kako in kaj ušeč se Kranjcem poje, Odkrij mi proze naše lepotije!" Pisar. „Ak so pisar postati želje tvoje, Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši trdno ga v možgane svoje! Ak hočeš kaj veljati v našem tropi, Besed se ptujih boj, ko hud'ga vraga; Ak kos si temu, koj na prste stopi. Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve nič ne prašaj, poj po sili, Pisarjem proza bo in pesem draga. Češ biti v kranjskih klasikov števili, Debelo po gorjansko jo zarobi, Vsi bomo tvojo čast na glas trobili; Ak rovtarske vezati znaš otrobi, Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, In pozni vnuk poroma k tvoj'mu grobi. Da kranjščina zaklad ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene." ZJČenec. „Al žlahtne kranjske tam cveto besede, Kjer govoriti dosti več ne znajo Pastirji samski, ko imena črede?" Pisar. „Tam, kjer po stari šegi še kramljajo, Kjer ne zmajejo dost al nič jezika, Besed nemšk'vavcev grdih ne poznajo." Učenec. „O srečne rovte! v vas me iti mika: Al se bojim pri rovtaiji, pri kmeti, Da bira besedi ne bo velika." Pisar. „Pečene , ljubček ! piščeta na sveti Nikomur niso v grlo priletele; Brez truda večno se ne da živeti. Besede zraščene, besede zrele, Ne v rovtah , po planjavi ne kmetije , Nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslušaj ga, kako jo on zavije, Jezika sol, lepota, da le zine, In pravo ti vezanje se odkrije. Tam pul'jo besedi se korenine; K tem deni konce: ača, išče, uha, On, ovka, ovec — druge pritikline , To trdno skupej zvari; primaruha! Lehko boš v kozji rog ugnal Slovence, In proti tebi bo Dobrovski — muha." Učenec. „O zlati uk! adijo mestne sence ! Apolon drugi bom jaz sred kožarjev Si v rovtah pletel nevmrjoče vence. — Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve in Apolona imelo, Od grških, od latinskih so pisarjev Dobili starši učenost v deželo, In ž njo besede ptuje ; — razodeni, Al saj se bode teh poslužit' smelo?" Pisar. „Bog tega varji! po nobeni ceni, Jezika naš'ga ž njimi ne ognjusi!" Učenec. „Saj tudi drugi to stori Sloveni; Saj vemo, da turčuje Srb, da Rusi Tatarijo, Poljak da francozuje, Da včasih vrli Ceh nemškvati mu si." Pisar. „Lej , v knjigah njih je tol'kanj ljul'ke ptuje Med lepo, čisto slavšč'no zasejane, Da je noben purist več ne izruje; Al bukev naše kranjščine spakedrane Peščičico denimo na ognjišče, Prerojen Penis čist da 'z ognja vstane." Učenec. „č'rnu bo nam, prašam, prazno pogorišče ? Al mutasti počakamo zijali, Da 'z njega zraste novo besedišče?" Pisar. „Slovensko ljuPko bomo rešetali, Hranili dobro zrno, in kar zmanjka, Iz svojih bomo to možgan dodali." Učenec. „Te čudne zmesi starega ostanka In iz novink Slovenec v Koratani, Ne bo razumel Štajerc, ne Ljubljanka." Pisar. „Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govori; koga za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani?" Učenec. „Gorjačarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjem pomagalo, Ak bo se vse drugače govorilo; Sami svoj uk spoštujete premalo, Več ptujk clo tebi, ne zameri, vjide, Zakaj bi se jih moje ustno balo?" Pisar. „To govori se, kar na jezik pride, Pogovor, ko na ušesa več ne bije, Ko zjutranja se megla v nič razide; Kar v bukvah je natisnjenega vpije, To, bratec! med učene gre lingviste, In priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlodi! Ves svet posnemal kranjske bo puriste. Kar noč'te vi umeti K svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Častili bodo pozni to narodi." Učenec. „Prižgal, si mojster! žar'k mi nove luči; Na delopust do sodnega jaz dneva Slovim; še to, kaj pel bom, me poduči!" Pisar. „Horacij dulce et utile veleva, Kaj prida sliš'jo ušesa naše rade; Nam utile je zrno, dulce pleva." Učenec. „Romance zdaj pojejo in balade, Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade." Pisar. „Od mene pesem vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskega imena, Naj še tako prijetno bo zapeta. Ljubezen poje pevcev teh Kamena, Jeziku dela ino srcu rane, V grdobe strela trešči naj ognjena! Balade, po Čebelici izdane, Da bi se te med nami zamorile, Tragedije ostale nam neznane! Da bi Kranjice strupa 'z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki srce zapelje, Bi z Romejevo Jul'jo ne čutile!" Učenec. „Res škoda bi bilo, zdaj od nedelje Do druge šestkrat se srce uname, Je šega, da kdor pride pred, pred melje." Pisar. „Balade pet' je mlatva prazne slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjame. Romanca je s tragedijo škodljiva, Teh in sonetov in zdravljic ne piši, Sovraži vse te Muza sramožljiva. Poj rajši to, kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji, Poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši." Učenec. „Bog ti zaplati uk, po tvoji volji Bom pel: gosen'ce kaj na repo var'je, Kak prideluje se krompir najbolji, Kako odpravljajo* se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnjide, Loviti miši učil bom gospodarje." Pisar. „O, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!" Fr. Prešeren. 122. Uganjka. Sestero črk je zvezanih tak6, Da, če zapored ena odleti, Vendar ostanek prazen glas ne bo, Ampak pomembo drugo zadobi. Beseda laška z vsemi je šestemi In taka tudi s črkami petemi; Latinska s štirimi je, kranjska s tremi, In z dvema črkama je spet Kranjica, Pri vseh narodih je doma samica. Kraj je beseda s črkami šestemi V kateri hodi marsikdo s petemi, Ki znan povsod je po napeti štuli, In da le svojo, to neumno tuli; Ako nadlego meni dela, ž njim, Kar s štir'mi črkami povem, storim, Kar šest ne bodo storile z ljudmi, Lehko storč v sintasi črke tri; Priganjam z dvema te, ak še se trudi Z uganjko glava, samka se ti čudi. Fr. Prešeren. 123. Novice bralcem h koncu leta. Habete sal in vobis et pacem inter vos. Marc. IX. 49. Z Bogom, bralci Novic, na potu prihodnjega leta! Blag vam ostani spomin, upanje vam za naprej. Kar govorile smo petkrat deseterno in trikrat, Bodi rečeno v korist rodu, domovju in vam; Bodi ko zrnja izmet, poženi obilno klasovje. Rekle bi, zvesto da smo namembo dosegle tečaja, Toda služabnici molk, sodba spodobi se vam. i Sodite! Sicer dovolite nam sledeče besede, Dobro prevdarite je, vredne pomisleka so; Če bi še manjkalo kaj, iz lastnega blaga dodajte. Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smrti, Veri zaupa poklon , glasu zakona posluh , Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen, Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem, 15 Vezi edinstva krepost, — to so naše prve naročbe. Marno poglejte po tem na polje slovenskega djanja, Mnogo ledine je še , mnogo je križema rok. Ganite je, otrebite mah domovini do jedra, Duhe zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmin, 20 Dvignite srčno zaklad slovenskega dlana in uma. Svetu pokažite lik domače navade in misli, Biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos. Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti scer roda sedanjega tud: 25 Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj. Kinčite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel, 30 Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom. Kes je začetek trud, okorna beseda detinstva, Tega ne strašite se, moč neizmerna je sklep. «—Volja poprav vas bodi in skrb, izida ni dvombe, Glejte, košati ta hrast hrastič očetu je bil, 35 Zakon natore je tak, da iz malega raste veliko. Nepomenljivo leži nevažna peška na grivi, Morda otroku iz rok padla nevedoma je; Kliti začne, naraste drevo, se kroži, se širi, Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji, 40 Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdva. Mlada zavržena dva pobegneta v hrib aventinski, Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vda. Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi, Žezlo prime držav, morja si skuje trizob, 45 Roma ponosna slovi, kraljici zemlja se vklanja. Tako iz malega stvar naraste velika in slavna, Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se. Krasno bo sad slovenske reči ob uri dozorel; Gani se, vrli ratar! sin bo veselo sejal, 50 Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve. I. K o s e sk i. 124. Resnice. Prebrisana glava pa pridne roke So boljše blago ko zlate gori. Mladini najlepša lepota je ta: Nedolžnost, ponižnost pa žlahtnost srca. A. Slomšek. 125. Različne misli. Um. Um je kormilo tvojega življenja, Preluke svitla luč na morskem bregu, Ki kaže barki v nočnem burnem begu Rešivne pote, pote pogubljenja. Vest. Vest je na srcu oljkina mladika, Če po pravice blagem poti hodiš; Če pa v slepote kužni mlaki blodiš, Je pisan gad, ki te brez mira pika. Spomin. Spomin je zrcalo, je ogledalo, Ki v njem obličje lastno ogleduješ, Preteklih časov dela opazuješ; Za grobom še ti bo pred dušo stalo. Posvetni up. Up je v močvirji veša migljajoča, Hitiš za njo, pred tabo ona bega; Ko že po njej se tvoja roka stega, Se vdere tebi noga stopajoča. Fr. 8 12 Cegnar. 16 126. Bahaču. Kedar zakroka krokar, potihnejo ptice po gozdu, Kedar se dere bahač, modri možaki molči. Fr. Cegnar. 127. Resnica. Kdor resnico ljubi, ušes jej ne maši, Kdor se je pa brani, zaveže še oči. Fr. Levstik. 128. Uganjka. S d najdražo ti reč imenujem, Z b pred pustom najbolj gospodujem, S p pri delu, na poti te vijem, Z 1 te tudi odkritega krijem; Večkrat ko se udariš al spečeš, Lej brez zadnje teh črk me izrečeš. A. Oliban. 129. Besednja uganjka. Cela treh zlogov beseda Vlada in skrbno pregleda, Kar se pri hiši rodi, 4 Kar se na polji stori. Zadnjega zlogov odstavim, Ter pred oči ti postavim Višega imena osobo, Hišnega reda podobo. 8 Bodi pa tudi hvaležen, Kedar si tega deležen, Kar ti le tre tj i za se 12 S črkami tremi pove. S—c. 130. Mladini. Kdor zgodaj na delo hiti In dela do trde noči, Zaspi Brez vse skrbi. M. Vilhar. 131. Aforizmi. S solzami trta si cvetje rosi, Al grozdjiče zrelo veselje budi; Pesmi najlepše trpljenje zloži, 4 In svet to prepeva, kar solza rodi. Za zemljo ljubezen nosila je križ, Pa zemlja jo križala je; Zatorej ljubezen na zemlji še zdaj 8 Trpeča in križana je. Luiza Pesjak o v a. 132. Biserji. Lepota. Lepota rahla je cvetica, Napaja svitla jo rosica, Ki pomlad zala jo rodi. En čas cvete — in več je ni. 4 Oko. Ok6 je most, duh& med svet ti vodi, Po njem nazaj pa svet ti v dušo hodi. Najlepši dar prijazne je osode, Če duh in svet se družita brez škode. 8 Prijateljstvo. Prijateljstvo je roža plemenita, Ki dana jej dišava čudovita, Da dvojno dela ti veselje eno, Povzdiga srce v žalost zatopljeno. A. Umek. 12 133. Poslanica Svitoslavu. Ak nevihta s cvetjem bil potlači, Ko k neúri se nebó oblači, Cvetka več h krasoti se ne zdrami, V nič izgublja se v prsteni jami. Tega ne premorejo vetrovi, 5 V temnem ki obzoiji nam buči, Da majó primorski se bregovi Ter upada žalostno srci. Naj v močvirje revščina pogreza, Mir kali vihaijev strašnih šum, io Nateguje že pogube peza: Vstaneš, da le dviga te pogum! Al spominjaš se nedavnih časov, Drznih misli, milo vbranih glasov Ter naklipov jasnih dni — ne vem. 15 Da v nekdanjosti so potonili, Da po zvezdah vzore smo lovili, Dobro veš, ne bom te žalil s tem. Lastno mladim duhom je letanje, Da-si gledajo življenja tmine 20 In poznajo dosegljive čine; Al prijetne so mladostne sanje! — Dragi Svitoslav! vremena dvojna Skupaj sva živela prejšnje dni, 20 Razdrobila pa je doba bojna Srečne družbe blažene vezi. Mrak na zvezdo tvojo se priplazil, Na srce udrihal je obup — Jaz sem za brlečo lučjo gazil — 25 Malo da te ni omamil strup. Ali moško velikost v največi Meri ti pokazal tudi v ječi — V jarmu si najsilniših težav: Z drznim skokom urno do višav 30 Dvigneš se najlepšega namena: Bratom greš razjasnovat vremena! — Trnje vi so potje prek Balkana, Najbritkejša je krivice rana, Drugič reši naj Mesija svet! 35 Kdor dovršil bi njegove čine, Prvi bil junak bi zgodovine, Njemu gre najviše slave cvet. — Al kraljiček kviško delj ne more, Tenek, mrzel je visoki zrak : 40 Iz podnebja vzhodne tužne zore Vrne se — ker sam preslab — junak. Stoj prijatelj! dalje se ne trudi, V velikanskem volja naj velja! Dovršenim delom svet se čudi, 45 Dobrim malokdaj podpore da: Marsiktero skrito v prsih mine, Kakor mana v cvetji sred ledine. — Dragi, stopi spet na pot nekdanjo, Kak smo te prijatelji veseli! 50 Pusti vzorne misli, sladko sanjo, Boljših časov bomo doživeli; In če up še bolj nas opehari, Vest poreče, kedar bomo stari, Da v reččh smo majhnih zvesti bili, 55 Ak velicih nismo dovršili. Torej Svitoslav, po gladkej poti Krepko in ponosno dalje hodi; Naj bliščoba viša te ne moti, Po resničnosti naklčpe vodi, gQ Kedar vabi — vleče te k viharju, Beži od omotnih preč višin, Pusti vsemogočnemu vladarju, Cesar ne premore smrtni sin, — Radost srce mlado naj napaja, Mir delavnost moško naj navaja, Večna volja kar veli, zvršuj. Pomni rad nedavnih lepih časov, Drznih misli, milo vbranih glasov: O naklepih vročih dni — miruj! A. Umek. 134. Salomonovi pregovori. (Bukve Modrosti.) 1. Modre besede, rečene o pravem času, so zlata jabelka v srebernem torilu. 2. Milostiv biti in prav storiti je Bogu ljubše ko klavni darovi. 3. Kdor se siromaka usmili, časti njegovega stvarnika. Kdor ubozega stiska, preklinja njegovega stvarnika. 4. Moder sin je veselje očetu, sin štorast materina žalost. 5. Kar se fante nauči, starček še stori. 6. Strah in šiba zmodrujeta; otrok pa, v nemar puščan, materi oči pokriva. 7. Prav stori in trdno bo tvoje zdravje, prijetna tvoja beseda, varna in gotova tvoja stopinja in sladko tvoje spanje; zakaj Gospod ti bo na strani in tvoj varh. 8. Bahač, ki ni mož besede, je veter in brez dežja oblak. 9. Kdor v bogastvo zaupa, obleti se kakor cvet, zeleni pa pravični kakor nova mladika. 10. Bolj malo po pravici, ko veliko po krivici; bolj malo v božjem strahu, ko veliki zakladje, pa nepokoj zraven njih; bolj skleda zelšine, pa v ljubezni, ko pitan vol, zraven pa sovraštvo in napaka. 11. Kdor seje krivico, žanje britkost. 12. Prilegaj se še tako krivični kruh, zadnjič pesek hrusta po ustih. 13. Telesa življenje je mirno srce; nevoščljivost je gnjilost po kosteh. 14. Kjer je veliko besedi, ne mine lehko brez greha. 15. Kdor z modrimi hodi, bode moder; kdor se z napačnimi spajdaši, popači se sam. 16. V prenagli hoji se lehko noga spotakne, — tako nepremislek nič prida ne stori. 17. Lene! k mravlji idi v šolo, in uči se modrosti od nje. Nima ne vojvoda, ne priganjača, ne gosposke, in vendar si pripravlja hrano po letu, žene se po živežu ob letu, da ima po zimi kaj živeti. 18. Lenetu je zatrnjena pot; pot pridnega je gladko nasuta. 19. Kakor se srebro v ognji čisti, v plavžu zlato, tako poskuša Bog srca v nadlogi. 20. Hoja pravičnih je enaka zarjini luči, ktera prihaja in vse razsvitljuje, da je trdi dan; pot hudobnih je trna, sami ne vedo, v kaj nalete. M. Ravnikar. 135. Iz pobožnih razgovorov. (Češki spisal Tomaž vitez iz Štitnega v 14. stoletji.) I. O tem, kaj je Bog in po čem se ima spoznati. Deca. Preljubi očka! Ker nam je popraševati te, radi bi razumeli, kaj je Bog. Oče. O otročiči! kratko, pa razsežno in previsoko vprašanje ste zastavili. Da je Bog, v tem se razum ne da motiti; 5vse stvarstvo kliče, da Bog stvarnik je, ker nič se ni storilo samo. Zato vsi ljudje: židovi, kristijani, krivoverci in modrijani, imajo nekaj za Boga; ali kaj je Bog, tega um človeški ne ob-segne. Zato porečem, da Bog je nedopovedno popolno bitje, od lokterega se ne more misliti nič boljšega, nič blaženejšega, nič veličastnejšega, niti se more misliti, kar bi bilo tako dobro, tako blaženo, tako veličastno; ker v tem presega vsako misel, vsak bodi angeljski bodi človeški um, vselej je izvrstniši, nego more kdo povedati ali pomisliti. Kaj torej Bog ni, to najdete; 15ali kaj da je, tega ne moremo dosegniti. Kajti naj si kdo umisli kolikor more največe veličje, največo visokost, vsegdar bode Bog nad to. Odtod baš izhajajo mnoge nevernikov ali krivovercev zmote, da so, umislivši si v svojih pomislih Boga tako ali tako, rekli, da to je Bog. Zakaj v tem je razum, 20 spoznati svoj nerazum, da nam ni mogoče gledati v jasnost slavnega božestva in v le-ta duhovni blesk te nepristopne notranje svetlobe, v kteri je Bog. Toda v ponižnosti, trde močno in pravo krščansko vero, zaslužimo si, da ugledamo svojega Boga po Kristu gospodu našem, kedar nam bodo srčne oči do dobrega očiščene v 6nem večnem kraljestvu njegovem; ako nas 25vendar greh popolnoma ne oslepi, da bi, česar Bog ne daj! kakorkoli Boga pozabili, ne ljubeči ga v pravi veri nad vse. Tako pravi pismo: „Ne verovaje, ne bodete razumeli." Zato, otročiči, o tem tako visokem bitji je treba z bojaznijo in strahom ter skromno misliti in govoriti, in prav z marnim ušesom v pobožnem srcu, iz ljubezni, ne iz radovednosti po-30 slušati, kajti ni je nevarnejše blodnje, nego v tem, kaj je Bog, zabloditi, za Boga vzeti, kar ni; nič ni teže, nego doseči z razumom to toliko popolnost; nič tako koristnega ne more iznajti se, nego kar kdo verno, prav, brez zablode more spoznati o slavnem Bogu.----35 Govor6 o Bogu, vemo, da je, niti se da razum premotiti, kakor ne bi Boga bilo; toda obdan z veličjem svojim previšuje na vsako stran naš razum, da ne dosegnemo, kaj je Bog. llote razumeti, kaj je, spomnimo se tiste besede, ktero je rekel Bog Mojzesu, poslavši ga k izraelskemu ljudstvu. Na vprašanje ¿0 Mojzesovo: Kdo si ti, Gospod? kako naj odgovorim ljudstvu, če me povpraša: kdo je tisti, ki te je poslal k nam? odvrne Bog: „Jaz sem, kdor sem", — tako porečeš ljudstvu — „On, kteri je, poslal me je k vam." — Bog je edini prav brez pre-membe kterekoli, vedno tisti, vedno tam, vedno tako sam v45 sebi. O nijednem drugem bitji, ktero ni on, ne more se s polno resnico reči: je; kajti razen njega nijedno bitje ni brez giba in spremene samo v sebi. Tedaj Bog je, a brez Boga nič ni, in kakor on sam ni brez sebe, tako niti brez njega nič biti ne more. On sebi je; on vsemu je. Bog je začetek vsemu. Mnoge 50 reči se imenujejo in so drugih reči začetki; ali tudi one imajo svoj začetek od drugih in vsi ti začetki imajo svoj začetek od tega prvega začetka, ki je brez začetka, vsegdar sam v sebi, brez spremina in giba, vsegdar bivajoč.-- Pomislite, kolika je to reč: vse iz ničesar storiti! Kteri55 um to more doseči? Je li mala reč, tudi najmanjšo stvarco narediti iz ničesar? Prevdari, kaj je nič, kaj nekaj: kako daleč je eno od drugega. Inako bi velika bila ta moč, ktera bi samo eno in najmanjšo stvar naredila iz ničesar, koliko se mora ceniti tista moč, ki je tako mnoštvo stvari storila, iz60 ničesar storila! Kdor hoče pomisliti na število, kar je stvarje-nega: seštej zvezde, seštej različnih živali pokolenja, ki imajo živo dušo, vsako po svojem rodu: tu ljudjž, tam levi, tam konji, goveda, poljske živali, ptiči, miši, ribe, hrošči, muhe, žuželke. Koliko je različnih premen in koliko glav vsakega 65 rodu! Koliko je vseh ljudi, koliko njihovih las? Koliko je peska? Čudiš se mar, da ne moreš z mislijo objeti vseh teh stvarjenih reči? Raje se čudi tej veličastni moči, ktera je vse to iz ničesar napravila! In tako z umom premišljevati stvarstvo, zapopadek je in pristop k spoznavi božjega veličestva, in čude se mu 70 hvalo dajati mu ter v ponižnosti in strahu biti pod močjo tako vsemogočo. Cvetnik. 8 II. Kako nam je opazovati božjo modrost v božjem stvarjenji. Deca. Kako pa naj spoznavamo v stvarstvu božjo modrost? Oče. Božja modrost nam se razodeva v lepoti in krasu stvarstva; tu jo lehko ugledamo. Pa če prav je lepota in ličnost v stvarstvu z mnogimi in različnimi čini: vendar je oprta 75 zlasti na četvero. Eno je, kedar je kaj na svojem mestu, kakor se spodobi; drugo, kedar ima svoje pristojno gibanje; tretje, kedar ima sebi priležno podobo ali lice; četrto, kedar ima prilično barvo, ali kar si bodi takovega, ker to ugaja čutom. Kdor bi se z razumom ogledal po stvarčh vesvoljnega sveta, 80zapazil bi v njem to četvero, in če bi na to hotel obrniti se in kreniti misel k stvarniku, ne obvisevši zaljubljen pri stvarstvu, spoznal bi veliko modrost božjo; kajti sprevidel bi, da presega njegov um, vse to z mislijo objeti; spoznal bi, da ni konca božji modrosti, ktera je uredila ta red in to ubranost v 85 stvarstvu. Ugodno je in kratkočasno prevdaijati to. Zato pravi David v psalmu: „Razveseljuješ me, o Gospod, s svojimi stvarmi, in radujem se nad deli tvojih rok. Neumen človek ne spoznava tega, in nespametnik ne razume." Ta svet je kakor kaka vsem razgrnjena knjiga, ki jo je pisala božja roka, t. j. božja moč 90in modrost, in vsaka stvar posebej je, kakor besede v tej knjigi, ki pričajo Njegovo moč in modrost. In kakor biva, da neučeni pogledavši v knjigo vidi besede pisane, pa ne razume, kaj ktera pomeni: tako tudi nemodri, kteri po navadi brezumne živali na Boga misli ne obrne, vidi sedanjo podobo vid-95 nega stvarjenja, ali zakaj je to ali ono, tega ne doume. Modri pak po tej vnanji skladnosti in lepoti zamisli se globoko v božjo modrost, ktera je vse to tako sprelepo uredila, kakor v eni in isti knjigi eden hvali, da je lično, dobro napravljena, drugi povzdiguje pisanje, s kterim se ponaša knjiga, tretji pa 100slavi notranji razum, ki je v tem pisanji. — — III. Kje in kako je božja modrost svet in kar je v njem vredila in vtemeljila. Deca. Vemo tudi mi, da ni moči hvale božje izreči; kar koli kdo more povedati o Bogu, vsegdar bode nedopovedano. Vendar pa ne spodobi se niti molčati vsaj glede tega, kar je mogoče o njem povedati. — 105 Oče. O deca! k visokim besedam spodbujate me. Ljubezen me mora: ktera ljubezen, ve tisti, ki jo je dal. Rekel sem malo pred, da je lepota in priličnost osnovana na štirih rečeh. Najpred, da je stvar na svojem priležnem mestu. K temu pa, da bode kaj na svojem pristojnem mestu, iio hoče se, da so mu vsi deli pravšno in trdno zloženi. Pomislite zdaj na vso sestavo vesvoljnega sveta, kako je primerno položena vsaka stvar na svoje mesto, kako trdno, kako skladno so pridale se strani k stranem. Vidite, s koliko previdnostjo, s kako prečudno modrostjo je vsega stvarstva krog spojen (sklenjen) in kako pristojno, kako zložno in kako voljno, da so celo strani jako nepodobne skupaj v enem oboru, pa ne 115 samo nepodobne, temuč tudi protivne ali zoperne. Ni-li ogenj protiven vodi, a voda ognju? In vendar je božja modrost to vse zedinila v en svet, in po njegovi volji ne razdira eno drugega; marveč trajaje v takem redu, kakor je postavil ta modri zidar, služi na potrebo vsemu, kar se rodi na tem svetu, ter 120 daje življenje. O modrost! kako je vse razvrstila, vsako na svoje mesto! Ali kdo zmore, na vse pomisliti, vse dopovedati? Za to je pevec v psalmu, gledaje na morje, vskliknil rekoč: Prečudna ustanovitev morja! Prečuden v visosti Gospod! Vse si vtemeljil 125 premodro! — Da bi v tem edinstvu protivnih stvari ena ne rušila druge, imevajo le-te nasprotne reči zopet med seboj v sredi po ktero tako, ki bi s to in ono imela neko podobnost in prijaznost, po čemur bi se protivno s protivnim vezalo in pri-jatlilo. Tako biva, da so te toliko mnogovrstne stvari ne samo 130 voljno, ampak tudi krasno združene med seboj. Še se spodobi premisliti, kako modro je Bog razredil čase : ne vsegdar dan, ne vsegdar noč; za nočjo dan, ki budi k delu in sveti, za dnem noč, da bi se dela trudni spočili. Daljši dan, kedar je tega veča potreba, a daljša noč, kedar je manj dela. 135 Tudi zarad preminjave je Bog napravil včasi dan daljši, včasi krajši od noči, časi zopet oba enake dolgosti, da bi se ljudjč enoterosti ne navoljili, kajti tudi v tem je menja ugodna. In tako zopet pomlad, leto, jesen in zima; štirje letni časi, ki sosebno temu svetu spreminjajo podobo. V pomladanski toploti 140 začne se svet mladiti in prenavljati, po letu biva kakor v svoji najlepši moči, na jesen pa jame kakor dozorevši starati se in za njo zima, djal bi, svet premore in pogubi; to da po božji naredbi se vse zopet obnovi. Komur pa to sega predaleč, kako je namreč božja milostl*5 ali modrost vse uravnala, ali kdor ne bi mogel doumeti visokega neba podslomb: ta naj opazuje svojega telesa ude, kajti imenovan je človek v pismu manjši svet. V človeški sestavi namreč razodeva se tudi božja modrost. Glej! dokler so druge brezumne stvari z glavami nagnjene k zemlji, človek je ravne 150 postave, imaje kviško obraz, da bi se s tem nad druge stvari pokazalo človečje dostojenstvo, ter da ima svojo misel obračati k višku k nebeškim rečem, ne samo k zemlji, kakor neumna žival, ktera je s telesom in glavo naklonjena k tlom. Opazi razloček med tem, kar je v glavi, in kar v nogah, in kako je 155 8* vsako prav na svojem mestu osnovano. Noge imajo najniže mesto, da nesô in drže vse telo; glava pa najviše, da vse telo vodi, od daleč z očmi vidé in z ušesi slisé vrlo in nevrlo, da po tem razum razbere, kar je prav; roke v sredini mesa, ki 160 se drži s pomočjo kosti. Kako ima skoz nektere kosti mozeg svoje skrite prehode, in neke žile kako imajo skoz nektero kost po božji naredbi pripravljene luknjice ! Tu kosti izraščajo in izstopajo iz mesa, kjer je tako treba, kakor vidimo pri zobéh, drugod pa so 165skrite. Kako je vse meso obdano s kožo, da bi imelo notri svoj pokoj od reči zopernih njegovi nežnosti, ktera ne bi prenesla grobosti! Vsakemu prstu je dal Bog nohte, kakor čelado. In kdo bi preštel in zapopadel vse notranje dele bodi človeškega bodi drugega telesa, kako je vse po previdni mo-170drosti božji uravnano! M. Cigale. 136. Kitica slovenskih pregovorov. 1. Resnica je nebeška rosa; da jo ohraniš, pripravi jej čisto posodo. 2. Večnost ovija pobožnemu dišeč venec upanja okoli grenkega torila. 3. Kedar žalost do vrha prikipi, že veselje se glasi. 4. Ce vlečeš očeta do praga, bodo te tvoji otroci črez prag sunili. 5. Kahla beseda zlobnost utolaži. 6. Dokler prosi, zlata usta nosi; kedar vrača, hrbet obrača. 7. Od dobrih besedi se nihče ne zredi. 8. Kdor na zadnje pride, dobi kosti; kdor prepozno pride, pa stoji. 9. Da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvona. 10. Človek brez vere, vere ni vreden. 11. Na domačem pragu se petelin lehko repenči. 12. Dokler imam repar svoj, vsak mi pravi: bratec moj! 13. Kjer je obilnost, tam je presilnost. 14. Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni. 15. Kdor iz dežele gleda, s tem se ni dobro na solncu greti. 16. Kdor koprivo pozna, nagec skrije. 17. Cesar oko ne zagleda, srcu ne preseda. 18. Bodi v dražbi, bodi sam, bodi sramnega te sram. 19. Bog ima veliko lastnosti, ali nobene prilike. 20. Sanj je laž, a Bog je istina. 21. Kokoš vodo pije in na Boga gleda. 22. Kar se rodi, smrti zori. 23. Oponošen dar je črn pred Bogom. 24. Nabrušen nož rad reže. 25. Hiša razdeljena razpada kakor zapuščena. 26. Nijedna tuga samodruga. 27. Bodljivi kravi Bog ne da rogov. 28. Brez muke ni moke. 29. Dela, ki je danes lehko storiš, ne odlašaj na jutro. 30. Tisti mi je brat, kteri bi mi storil dobro rad. 31. Varuj se tistih maček, ktere spredej ližejo, zadi pa praskajo. 32. Grbec tujo grbo vidi, svoje pa ne. 33. Smrt vse omaia, nje kosa kosi od kraja. 34. Lenuh sam sebi čas krade. 35. Ce slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. 36. Boljše ti je starejšega od sebe poslušati. 37. Kedar greš volku naproti, pokliči psa s seboj. 38. Malopriden gospodar čredi vodo kali. 39. Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti. 40. Potrpljenje železne duri prebije. 41. V pekel je pot gladka in pripravna, v nebesa ozka in tukavna. 42. Bog ne potrebuje spletene šibe, ampak hudobnega človeka, da nas ž njim tepe. 43. Kjer se botrina krega, zemlja križem poka. 44. Kar se v luži zleže, rado v lužo leze. 45. Nesreča nikoli ne praznuje. 46. Kamor se nesreča odloči, vse opreke preskoči. 47. Česar se človek zel6 veseli, to je rado polno grenjav. 48. Laž nima rok, vendar človeku zaupanje razdere. 49. Človek se med ljudmi obrusi, kakor kamen po svetu. 50. Moder in srečen, kdor drugih nesrečo na-se obrne! Drugi razdel: Epika. I. Pripovedno-nančne poezije: Basni, parabole in alegorije. 137. Sraka in mlade. Sraka mlade je svarila: „Preveč blizo hiš greste, Vas bo nagla smrt pobila, 4 Niste dovolj pametne. Kedar človek se pripogne, Ali sega dol na tla, Vsaka naj se hitro ogne: 8 On pobira kamena." ,,„Ce je taka,"" reko mlade, „ „Kaj pa bo začeti nam, Ak se človek tih prikrade, Nese kamen za hrbtam?"" 12 Stara pravi: „To je zmota, Vse po svet' na robe gre, Doživela kaj sem s'rota? Jajce več ko puta ve." 16 V. Vodnik. 10 15 138. Mravlja s kobilico. Po letu skrbno Se mravlja močno Za kruhek potila, Na kupe nosila Si hrano drobno. Kobil'ca cvrči Mar delat' jej ni; O solncu vriskala, Ni jenjati znala, Le v petji živi. Preglasno mravlji Pobara drzni: „Kaj , ti pa ne spravljaš ? Se le obotavljaš? Bo zima strašni?" „„Ti, beba! kaj veš? Še tega ne umeš: O kresu gre peti, Veselo živeti, Braniti ne smeš."" 20 Natora zaspi, Se sneg privali, Kobil'eo izstrada; Obleda od glada, Boleha, medli. 25 Do mravlje prišli, Presuha, tenki. Da-si milo prosila, Nič ni si dobila, Ozmerjana b'la: 30 35 „Jaz vrednim delim, Lenuhe podim; Po letu si pela, Sred mojega dela, Pa pleši po zim'!" Iz kr. Čbeliee. 139. Kresnica. Svitla kresničica Zvečer malela , Leta po ulicah Vrtih vesela. Pobič jo videti Teče jo vjeti, V malo jo ječico Dene medleti! Naj bi b'la trapica Skrita tičala, Ne pa po ulicah Hvale iskala! M. Ravnikar Poženč 140. Prepirajoči trepetliki. Večerni mrak se vleže na jesenske gaje, In zvabi me iz belih zidov pod drevesa. Po tihem logu gor in dol se sprehajaje, Zaslišim šepetati belkasta peresa Na dvojih trepetlikah, tenkih in visocih. Kaj more v tihem mraku to šumljanje biti, Da sliši se po logih temnih in širocih? Kaj more med peresi danes se goditi? Približam se, poslušam , vlečem na ušesa, In slišim, da z drevesom se drevo prepira. Na eni trepetliki govore peresa: „Soseda naša, naj te treši ob tla sekira, Razcepi belo tvoje deblo na polena! Razstelje burja perje na vse štir vetrove, Do korenin naj skolje strela te ognjena! Da bomo me imele veseleje dnove, Da nam ne boš do poldna solnca zakrivala." Na drugi trepetliki perje je šumelo: „Da bi te, sestra naša, vihra izruvala, Da deblo tvoje v črni prsti bi trohnelo! Da bi pod gnjilim deblom tvoje perje gnjilo, Ne delalo nam sence od poldna do večera!" — Pustim v prepiru perje, ko se je stemnilo, Poslušat idem zjutraj, če se še prepera. Al padla je na log po noči bela slana: Pod vejami na kupu perje je molčalo; In zopet tretje jutro idem v gaj za rana: Vihar je rjul, na deblu deblo je ležalo. Fr. Cegna v 141. Čudno jezero. V deželi daljni, kjer izhaja Rumeno solnce izza gori, Ko se pri nas za goro maja, 4 Za čudno jezero se vi. Na dnu njegovem, ak ne dije Nad njim nobena sapica, Tak krasen kraj se ti odkrije, 8 Da zemlja nima lepšega. Gorice z doli se vrstijo, Dobrave senčne s travniki, Sadu drevesa se šibijo, 12 Cvetu nagledati se ni. Ak pa pozabiš, kak globoko So te cvetice pod vodo, In stegneš drzno svojo roko, 16Da bi utrgal njih eno: Ko trenil bi z očmi, ti zgine, Je vsa podvodna krasnost preč, In spod skaljene globočine 20 Se dno ne da ugledat' več. Kot krije voda ta dno krasno, Ki raju skor enak je svet, Zagrinja meni dobo jasno Mladosti mrak preteklih let. 24 Skoz njega gledam tje v ravnine, Po kteri sem otrok skakljal; Tje v trato, hribec, breg, meline , Kjer sem z otroki se igral; 28 Tje v senožeti, tje v strmine, Kjer sem kedaj cvetice bral, In branja truden brez blazine Na golih tleh sladko zaspal. 32 Ak pa želim si omladeti, Želim si biti spet otrok, In vidim, da mi preleteti Prepada ni — je preširok: 36 Začni se redki mrak gostiti, Meglk se dela pred očmi, In srečnih krajev razločiti Mi teme več mogoče ni. 40 _ Fr. Svetličič. 142. Svečan in cvetica. Pod rušo gorice, na solnčno stran, Cvetica je nježna tičala, V zavetji se varnem ni mornih slan, Ko zima je zunej vihrala, Ni burje, snegov se ni bala, Ker zemlja zakriva jo varno Pred mrazom, pred silo viharno. Al komaj topiti se led začne Od solnca, ki nekaj dni greje, In komaj prek juga se rižice Znebijo snežene odeje: Že svečan k cvetici prispeje, In trka na rušico njeno, Klicaje z besedo medeno. SveČan. Kaj čakaš, premiljena, kaj mudiš, Doklej pod zemlji boš tičala? Ne pada več slana, ne brije pis, Že sneg je gorkota pregnala; Na solnce, cvetičica zala, Ne skrivaj več svoje lepote Pred svetom v neznane temnote! Cvetica. Še zima se zdi mi, minula ni, Bojim se, da mraz mi še preti; Glej! zemlja me kviško še ne budi, Ne slišim še ptičkov žgoleti, Ne sapic pomladnih šumeti, In skrbno umikajo lice Pod zemljo še moje sestrice. Svečan. Kaj tvezeš, cvetica, naj sram te bo, Mar letenske čakaš vročine, Ko toča pobija, ko strele žgo, Ko suša popalja cvetline? Le mudi, da pomlad premine, Da bodejo druge, manj zale, Na tebe zmrzlivko kazale. Cvetica. Potrpi moj svečan, vsaj ene dni, Saj dolgo ne bom se mudila, Premrzle se zdijo mi še noči; Jutranja bi sapa nemila Nezdrava mi bit' utegnila, Ker zemlja, ko dan se nagnuje, Še zmerom nad mano zmrzuje. Svečan. Oj, starke neslane pač ne poznaš, Cvetičica moja prelepa! Ki polna zavisti mrazi nalaš, Da bolj te v samoto zaklepa, Da skriva temnica te slepa, Med tem, ko pomlajene dobe Vse vživa in pije sladkobe. O pridi na svetlo, na beli dan, In zemljo zapusti vesela! Pač radosti čaka te raj neznan; Toplota najmilša bo grela, Najmeča te sapa objela; Najlepša, najzalša cvetica Med cvetjem boš stala kraljica. Tako jo je vabil, jo klical ven, In sreče obetal čez sreče; Kar mika srce, lizun jej na den, Vse sladko, vse ljubo izvleče, Dokler ne preveri boječe, Dokler izpeljana ni bila Nevedna iz varnega krila. Al' komaj je vne, strašno se zave : Pred sabo zri polja snežene, In komaj je solnce šlo za gore, Zarjovejo burje ledene, Zmrzal jo strupena oklene; Prepozno kesž se zdaj reva, Ter mraza in groze medleva. In zjutraj, ko dan posijal je spet, Cvetičica več ni živela, Viselo je perje, bil skrčen je cvet, In bilka sesedena, vela. Mat' zemlja zastonj je solzela, Zastonj je po hčerki tožila — Ni tožba več mrtve zbudila. L. Svetec Podgorski. 143. Umetnik. Ko goni te z mesta, nemirno te ziblje, Kri bije v preozke bregove srca; Kaj širi se v tebi, kaj v prsih ti giblje, Povedati srce in um ti ne zna. 5 Zasveti se blisk, Udari grom! Razmakne se skale okorne tisk; Plasti se drobijo, trga se lom; Iz hrama zemlji pa bobni in šumi; 10 Razvezana reka buči in grmi, V zeleno hiti. V valovih solnce in luna miglja, Nad reko se kroži mavra z neba; Srečuje te lastni obraz iz vodi, 15 Trgovi in mesta, drevesa, gori. Vode se budijo; Plavuti bliščijo, In ribice semkaj in tje gomezijo. Po nebu se ptičji poganja oblak, In reže s perutmi ujasnjeni zrak, In suče se v desno, v levo zigrava; Krdelo leteče Seda v valove bežeče | Tam mirno plava, -— Mladenič ribič, radosti poln , Odpenji čoln, Vesli, za veslom veselo poje, In meče na mokro mreže svoje. Ob vodi Zeleni lovec hodi; Med bičje se vmiče, In pazi in gleda, Kam utva seda. Po bregu pa trava se rosna dviguje, Visoko rase; Po travi se čreda jagnjet raduje, Skakljaje pase. Stoji siv pastir; Ne veruje lastnim očem, In gleda nem, In vidi in ve, Kaj nekdaj budilo je šum in nemir, Kipelo grmeče v osrčji zemlje. Fr. Levstik. 144. Pred hišo ležal Je plug pri plugi; Rijav je prvi 4 Svetil je drugi. 145. Vse kar plava in kar leze, Vse, kar hodi, kar leti, Zbere se v presojevanje, 4 Pred-se kliče može tri. Meč se prvi je oglasil: ,,Jaz sem gospodar sveti; Kamor pridem, pot si vgladim; 8 Vse pred mano trepeti!" Pluga. Kako da rija Obeh ni snela? Branila menda So pridna dela. M. Vilhar. Cena. Govori pero modrostno: „Tmote ne trpim nikdar; Um človeški razsvetljujem, IJk in znanje sta moj dar." Zadnji pravi plug med njimi: „Mirno rijem pod zemljo; Pa sem svit že preobrazil, Tiha sreča je z meno." Vse, kar plava in kar leze, Vse, kar hodi, kar leti, Zdaj se okrog pluga zbere, 20 Plugu venec podeli. M. Vilhar. 146. Hrast in lipa. Hrast je lipo ogovoril: „Mnogo let že tu stojiva Tiho, mirno, brez razpora; Ti pa sedaj preširoko 5 Veje svoje raztezuješ! Previsoko glavo svojo Prot jasnemu nebu dvigaš! Se obnebje mi zakrivaš, Vejam mojim rasti braniš! 1" Tvoje korenike k mojim Pod skalovjem so predrle, Bodo mojim pot zaprle, Morda je celo zatrle! Velikansko deblo moje 15 Se viharju ne pripogne, Gromu, tresku se upira. Ti pa si le šibko drevce! Jaz sem trd ko večna stena, Pod menoj še morje stoka, 20 Z mano se ne meriš reva!" — Hrastu lipa odgovarja: „Če dvigujem kviško glavo, če razširjam krasno veje, In če silim gor do neba, Ti nikdar ne bodeš branil! 25 Tudi mene solnce greje, Tudi meni luna sije, Tudi na-me rosa pada, Z dijamanti me posiplje! Tudi moj život je krepek, 30 Čelo krepko, srce krepko! Senca moja pa je veča In hladneja je ko tvoja! Deblo moje da podobe, Cvetje moje blago zdravje! 35 Če pa veje moje v tvoje Silijo, ne bom branila! Brani t i, če ti je dano! Ti po svoje! Jaz po svoje! Brez prepira, brez sovraštva! 40 Svobodna sta zrak in zemlja! M. Vilhar. 147. Vojska z volkom in psom. Živel je bogat seljak, ki imel je vsega obilno. Hlev mu je mukavcev poln in svinj&k mu je z rilci natlačen, Pseto Belin je čuvaj mu bogatega blagoimetja. — Volku iz bližnjih goščav pocede se sline po prascih. 5 V misli zagrezne se on, kak mastne dobil bi pečenke. Ena mu pride na um, ta bode gotovo najboljša. Kmal se z Belinom spozna in pobratita brž se do dobra. Nekega dnč, ko je menil volkač, da je že stanovitna Družna ta vez mu z Belinom in več nerazrušna prijaznost, 0 Reče mu: „Dragi pajdaš, ti, največi prijateljev mojih, Združiva, daj, se v zavezo in to narediva pogodbo, Da, če bi jaz kaj okradel, me ti ne izdaš in ovadiš, In če bi ti kaj ugrabil, te jaz ne izdam in ovadim." To diplomatično vez potrdita z lastnim podpisom, Ter zapeeátita list po navádi veljavnega reda; In da se vez poresniči in list, da mrtva ne bode beseda, Reče Belinu volkác: „Ti, nocoj jaz k tvojemu gazdi Pridem nekoliko v vas, da si kterega prasca izberem, Al da ko mutec molčiš in, odgnjil ti jezik! če lajaš, Da ne zbudiš mi domačih, in da jaz mesarim brezskrbno! Reče Belin: „O le pridi, pajdaš, brezskrbno po svinjče, Jaz te ne bodem izdal." — „No dobro, jaz pridem." Odide. Kakor je noč nastala, priplazi volkač se k Belinu. „Dober večer, moj Belin!" mu reče prijazno potuhnjen, „Prišel sem zdaj po obljubi, da grem si izberem prasico." „Bog daj dober večer!" odzdravi Belin, „veseli me, Da si že tu; že dobro, le nič se ne boj in le srčno Pojdi v svinjak in zakolji si tam ga praseta po volji, Ki se ti zdi, da ima najboljšo slanino pod kožo." — Volk gre koj in se splazi v svinjak med čredo prašičjo. Grozno morijo priéné, da od zob tak cepajo prasci, Kakor od kose señó ali žitno klasje od srpa. Cviliti svinje začno in ženo tak žalostno krulbo, Da iz glasu se je znalo, da joj in prejoj se jim gode. Kakor začuje Belin, pa zalaja pred vežnimi durmi, Laja na glas, da bi mrtvi, nikar le se zbudili speči. V hiši zbudé se družina, hité vsi vstajati s postelj, Kaj tak laja Belin in zakaj tak cvilijo svinje? Vidijo, kak mesari, pa lop s polenom po volku; Tolčejo na vso moč in mlatijo z bati mu grbo. Revež polomljen in zbit jim komaj unese življenje. — Ali tedaj ko poležejo spat na novo družina, Volk za plotom poskrit razsrjen počaka Belina, Pa ga pograbi renčeč: Aha, ti verica pesja, Ali si tú? Ti si djal, da ne bodeš lajal, ko pridem, Pak si me vkanil, Belin; ne odpustim nikoli ti tega, Kajti sem stoičen da joj, in boli me vse po životu. — Zdaj se spričava Belin in ga prosi, da mu prizanese, Da ga ne kazni za zdaj, naj z novič le pride brezskrbno Danes zvečer na dvorišče, da nem bo na cviljenje vsako, Pa se roti: naj mine me um, če zdaj se ti lažem, Jezik, če laž govorim, na nebo da koj mi prisahne! Še je roté se zaklinjal, in moči ni znaniti vsega, Kak se je veril Belin, ki mu strah je narekal besede. Kdor se dosti roti, njemu ni nič al malo verjeti, Tega še vedel ni volk, še prišel ni dosti po svetu, Pa je verjel, kar legal je Belin, in imel za resnico. Pride večer in pripelje s seboj noč s temno odejo. Kedar pri hiši pospe, primuza se volk na dvorišče, Zleze v svinjak in klati začne brezskrbno prešiče, Rilci pa v cvil in pa v krul, da je glušilo huskanje volka. Kakor to sliši Belin, pa zalaja in laja na vso moč, Dokler zbudi se družina in planejo z drogi nad volka: Udri po njem, kdor more, da le ga telebi po koži. 65 Sreča mu blaga je spet, da pobili ga niso do cela, Spet jim uide razbit z raztrgano kožo po hrbtu, Vleče se proč in se skrije za plot in počaka pokoja. Gleda, kje bil bi Belin, pa ga spazi pred vežnimi durmi; Pa mu golči: Le počakaj, Belin, ne vidiš me nič več, 70 Ne oprostim ti, že prišel bo čas, ki te dal mi bo v kremplje. Spet se pravičiti hoče Belin in se militi volku, Toda ne vda se mu volk, da Belin bi preveril ga z nova; Kar ne posluša ga več, ker svinj mu dovolil ni klati, Vojsko mu kar napove, in mu da tri dni za pripravo. 75 Zdaj se odvleče v temičasti les pomagačev si iskat, Misli in zmisli si to-le: poslal bom do divjega prasca, Pa mu obljubim prijateljski mir med najinim rodom Na vekovečen čas, to vem da mu bode po volji. Mislil je prav, ni vkanil ga up, ker priti na pomoč 80 Mu je obljubil nerds, vsaj bila mu všeč je pogodba. Ali to ni še dovolj, da bi zmogel Belinovo vojsko; Spravi na svojo si stran še medveda in modro lisico, Dobre pogodbe obema dajoč, da sta morala priti, Ako je kolikaj skrb jima bilo za lastni dobiček. 85 Zdaj jih imel je dovolj pa je mislil, da kos bo Belinu, Živel je mirne vesti in je čakal pokojnega srca Tistega dnd, ki sta boju za rok ga postavila bila. Tudi Belin se pripravlja za boj in si družnike voli, Gre po dvorišču okrog in žalosten pride do mačka; 90 Maček ga ogovori s to pomilovavno besedo: „Kaj pa je tebi, Belin, da se tak prežalostno nosiš?" „Dragi moj muc!" govorec mu Belin odgovarja, „Oh ti ne veš, kaj mene teži! viž, boj mi je z volkom, Jutri se moram pod oni-le hrast postaviti z vojsko, 95 Ali bi šel ti z menoj mi pomagat, da zmagava volka?" „Oh oh, hočem, predragi Belin, in zakaj ne bi hotel? Bom bom," maček veli, „al pojdi še racmana prosit, Gotovo je on pomočnik, on pride gotovo na vojsko." K racmanu gre, ta obljubi mu koj, da mu dojde na pomoč, Reče: „Zakaj ne bi šel, vsaj ti nas braniš lisice, Da si ne upa na dvor prikradši se splaziti s tiha Ter da ljubljenih rac predragih mi žen ne pokrade; Pojde še tudi gosjik, al bil že njega si prosit?" Gre do gosjaka in tudi gosjiik mu priti obljubi. „Kaj ne bi prišel?" veli. „Vsaj nimam vzroka odreči, Bil bi ti pač nezahvalen, če te bi dobrote ne storil Tebi, ki nam si čuvaj, ki nas braniš zaleznikov nočnih!" „Nas bo pa, menim, dovolj zdaj," reče Belin veseli se. Dojde za borbo odmenjeni dan. Volk s svojo armado Gre na bojišče pod hrast, ves svest si zmagodobitja, Kar nič ne jemajoč si na pamet, da mogel bi biti On, ki dobil bo kre: ni skušal še vojskine sreče. Modri mu dajejo svet, kako naj vso vojsko razvrsti; Ali le on si se pameten zdi, pa ne dela po njihnem; Drugi, ki slutijo zlo, si ne upajo zlu se opreti, Volk jim je znan trmoglav in boje se zameriti vodji. Vsakemu sam stan zbere in dč v kup hrastove stelje Divjega prasca veleč mu: „Neres! tu tebi je mesto, Ti pa, lisica, se splazi na hrast, kar moreš visoko, Glej in napenjaj si sklen na vsestran paznega oka, Kdaj in od kod nam pride Belin in vojska njegova; Onda nam s tiha poveš, da se bodemo mogli ravnati; Medved, ti tudi na hrast, jaz. pa grem pod ono le klado. Ko po zapovedi vse se zgodi in stori po povelji, Bliža se tudi Belin, pred njim koraka jo racman, Maček pa stopa za njima držeč rep moško na višek, Ž njim jo korači gosjak, on puše iz celega kljuna. Spazi lisica in s tiha veli: „Sovražnik se bliža, Vojsko vodi Belin in s tamborjem hodi od spredej , Tambor udarja na moč; čuj, bobnanje: tatatata ta; Stopa za njim vojnik, on nosi nabasano puško, Streljal bo zdaj zdaj na nas; joj , joj mi nimamo pušek." Vse vse omolkne , ko pride Belin nekoliko bliže. Prascu molelo je z listja uho, na-nj sedla je muha, Zmiga da bi jo odgnal, al maček zapazi ta migljej, Misli si: lej mi jo miš! pa priskoči in urno pograbi Prasca, o joj, za uho; prestraši se prasec in puhne Ven izpod listja, beži, kar neso četiri ga noge; Maček se tudi zboji in pobegne na hrast do medveda, Medved se splaši in vrže ga strah z drevesa na zemljo, Maček se še bolj zboji, pa pleza še više do vrha Gor do lisice, ki zgrabi jo strah, da tudi opadne In zbeži z medvedom in nič se nazaj ne ogleda. Volkova vojska razšlk se je v les, sam volk je pod klado Tičal in mirno čepel se boječ, da ga kdo ne zapazi; In ko odšel je Belin, vrnivši se z vojsko junaško, Zmagovenčan domu, le brali smo v volčjih ukazih: Tako velevamo mi volk, kralj nepremagljivi živalstva. M. Valj a ve c. 148. Mladeneč in vila. Na lice mladenču zarja posije, Neznana iz spanja predrami ga moč, In urno žene iz temne samije Med gozda zelenega rosnato noč; Zagleda zbujene pomladi življenje, 6 In močno mu srce navdi hrepenenje. Mladike ovijajo lučice zlate, In hlad ljubeznjiv po zelenji šumi, Po zraku se zibljejo trume krilate, Preradostno petje po logu doni, Ter bunčice pisano cvetje odpira, 12 Napaja mana in rosa ga spira. Mladenča prečudni občutki budijo, Ko vidi sukanje pomladnjih stvari, Ko sluša sladkih glasov harmonijo, Luč gleda, ki v sinjih višavah gori. Pomembe skrivnostne ne vi razjasniti, In v temnem okrožji ne vi kaj storiti Kar zdrami ga šum po gladki stezici In boginja Vila podi mu rok6; Ovenčano čelo se sveti devici, Počasti ga z rahlo besedo tak6: Kaj gledaš zamišljen pomladnje življenje, 24 Ne veš, kaj pomeni srci hrepenenje? Pobrati z nebeško se harmonijo, In celi ti svet presladka bo last, Neskončnost vesoljna ti bo v domačijo, Vse veke razlegala tvoja se čast. Dan beli ti zgodnja je zarja rodila, 30 Noč temna te nikdar ne bode zakrila. Kraljestvo je moje na jasnih višavah, Čisteje ko tukaj nebi se žari, Podložnike zbiram pa v hladnih nižavah, Ne brani mladeneč se pevske časti; Podajam ti liro in radostne strune, 36 Naj petje mogočno vsa srca presune! In boginjo skrije jasna višina, Ostane mladenču pevska last; Vesoljnost neskončna mu je domovina, Razlegala večna se bode mu čast, Ki giblje po strunah prste krilate, 42 Z veseljem napaja sestre in brate! A. Umek. 149. Prilika o delavcih v vinogradu. (Mat. 20, 1.—17.) Gospodar je šel za svitom delavcev najemat v svoj vinograd. Zgovori se ž njimi dati jim po desetici dnine in je pošlje v vinograd. Tri ure potlej je spet sel, in vidi še druge na trgu posedati; reče jim: „Se vi pojte v moj vinograd, in dal vam bom, kar bo prav." Gred6. 5 O poldne in ob treh popoldne gre spet, in je takisto storil. Eno uro pred solnčnim zahodom pride še enkrat, še jih je našel; reče jim: „Kaj le-tod postopate ves ljubi dan?" — Odgovorili so mu: „Nihče nas ne naprosi." Reče jim: „ Še vi pojte v moj vinograd." 10 Kedar se je noč delala, rekel je vinogradov gospodar svojemu vinogradniku: „Pokliči delavce in je plačaj. Pri zadnjih začni in zap6red do prvih plačuj!" — Tisti tedaj, kteri so bili eno uro pred mrakom na delo šli, ti so najprvi na vrsti in so po desetici prejeli. Kedar je vrsta do prvih prišla, mislili so: 15 „Češ! mi bomo več dobili." Pa vsak je prejel svojo izgovorjeno desetico. Jemlje so godernjali nad gospodarjem; rek6 mu: „Ti prikončniki so eno uro le delali, in primerjaš je nam, ki smo težo in vročino celega dneva občutili! Pa gospodar mu (enemu izmed njih) reče: „Prijatelj! ne delam ti krivice. Ali 20 se nisi za desetico z menoj pogodil? Vzemi, kar ti gre, in idi. Pa tudi tem-le zadnjim hočem toliko, kakor tebi, dati. Ali nimam oblasti storiti s svojim, kar hočem? Ali se zat6 huduješ, da sem dober?" — Tako bodo poslednji prvi, in prvi poslednji. M. Ravnikar. 150. Prilika o semenu, plevelu, gorčičnem zrnu in kvasu. (Mat. 13, 3.-8., 19.—33., 36.-43.) Glejte, sejavec je šel sejat. In ko je sejal (seme), padlo ga je nekaj poleg pota, in prišle so ptice izpod neba in so je pozo bale. Drugo pa je padlo na kamenito, kjer ni imelo veliko prsti, in je hitro pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. 5 Ko je pa solnce izšlo, je zvenelo; in ker ni imelo korenine, je usahnilo. Drugo pa je padlo med trnje, in trnje je zraslo in je zadušilo. Drugo je pa padlo v dobro zemljo in je dalo sad: eno sto-10 teren, eno šestdeseteren, eno trideseteren. — Cvetnik. 9 Kedar kdo sliši besedo kraljestva in ne razume, pride hudič in odvzame, kar je sejano v njegovem srcu; ta je tisti, kteri je poleg pota sejan. 15 Kteri je pa na kamenito sejan, ta je tisti, kteri besedo sliši in jo brž z veseljem sprejme: pa nima korenine v sebi, ampak je za nekaj časa; kedar pa vstane nadloga in preganjanje zavoljo besede, precej se pohujša. 20 Kteri je pa med trnje sejan, ta je tisti, kteri besedo sliši, toda skrb tega sveta in slepotija bogastva zaduši besedo, in je brez sadu. Kteri pa je v dobro zemljo sejan, ta je tisti, kteri besedo sliši in razume, in sad rodi in stori nekteri sicer stoteren, ne-25 kteri šestdeseteren, nekteri pa trideseteren. — Nebeško kraljestvo* je podobno človeku, kteri je dobro seme vsejal na svojo njivo. Kedar so pa ljudje spali, prišel je njegov sovražnik, in je prisejal lulike med pšenico, in je preč šel. 30 Ko je pa zelenje zraslo in sad storilo, tedaj se je tudi lulika prikazala. Pristopili pa so hlapci hišnega gospodarja in so mu rekli: Gospod! ali nisi dobrega semena vsejal na svojo njivo? Od kod ima tedaj luliko? 35 In jim reče: Sovražen človek je to storil. Hlapci pa so mu rekli: Hočeš, da gremo in jo poberemo? In reče: Nikar, da kje luliko pobiraje ž njo vred tudi pšenice ne porujete. Pustite oboje rasti do žetve, in ob času žetve porečem ženj-40cem: Poberite prvič luliko in jo povežite v snopke, da se sežg4, pšenico pa spravite v mojo žitnico. — Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ktero je človek vzel in na svojo njivo vsejal. To je sicer najmanjše izmed vseh semen; kedar pa zraste, 45tedaj je veče ko vsa zelišča in je drevo, tako da ptice izpod neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah. — Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kteri je žena vzela in vmesila med tri polovnjake moke, da se je vse skvasilo. — Tedaj je Jezus odpravil množice in je prišel v hišo; in 50njegovi učenci so k njemu pristopili, rekoč: Razloži nam priliko od lulike na njivi. On pa je odgovoril in jim rekel: Kteri dobro seme seje, ta je Sin človekov. Njiva je svet; dobro seme so otroci kraljestva, lulika pa so 55 otroci hudobe. Sovražnik pa, kteri jo je vsejal, je hudič; žetev je konec sveta, ženjci pa so angelji. Kakor se tedaj lulika pobere in v ognji sežgž, tako bo ob konec svetd. Sin človekov bo poslal svoje angelje in ti bodo pobrali iz 60 njegovega kraljestva vse pohujšanje in tiste, kteri krivico delajo; in je bodo vrgli v peč ognja; tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični svetili, kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta. Kteri ima ušesa za poslušanje, ta naj posluša. 65 (Sv. pismo star. in nov. zak.) 151. Ezopove basni. I. Hrast in trst. Hrast se je bahal s svojo trdnostjo in stanovitnostjo in trstu očital njegovo slabost, da se pred vsakim vetrom trese in uklanja. Trst je pa zaničevanje pohlevno trpel in molčal. Kmalo 1»otem pa vstane velik vihar; ker se hrast ne da ušibiti, pre-omi ga vihar in podere; trst se pa ponižno priklanja pa hitro 5 spet vstane. Trdovratnost in svojeglavnost nima obstanka, ampak ponižnost in potrpežljivost. Fr. Metelko. II. Vola in oje. Vola vprežena sta voz vlekla; oje se pa pritoži, da preveč trpi, in vola krega in zmerja, da sta mu nehvaležna, ker ju je prej, dokler je še raslo, s svojimi vejami redilo. „Ali je to po pravici", pravita mu vola, „da naju nehvaležnosti dolžiš? Ker naju vidiš od teže zdihovati in vidiš, kako neusmiljeno naji 5 tep6, s kolikim trudom, da komaj sopeva, tebe in voz vlečeva, moglo bi vendar spoznati, da prisiljena to storiva." Ne jezi se nad njim, kdor ti neradovoHno kaj zopernega stori. Fr. Metelko. III. Lev in lisica. Lev je v starosti obnemogel, preslab je bil si živeža iskati; zat6 se zmisli posebne zvijače. V svojem brlogu, kakor umirajoč bolnik, stegnjen leži; vse štirinoge živali ga hodijo obiskovat in milovat, ali zaporedoma je je davil in žrl. Ko je bil že veliko živali požrl, pride tudi lisičica k brlogu; pa vne obstoji 5 ter skrbno okoli sebe ogledava. Levjo vpraša, zakaj da k njemu ne pristopi. Ali odgovori mu: „Zat6 ker vidim veliko stopinj proti tebi obrnjenih, nazaj pa nič." Kdor je moder, kmalo spozna stopinje proti nesreči, da se jej v6 ogniti. Fr. Metelko. 10 9* IV. Jelen. Na enem očesu slep jelen se je hodil poleg morja past, slepo oko je vselej proti morju obrnil: češ, od te strani se mi ni nič bati, na uno stran pa vidim. Primeri se pa, da ladija priplava; iz nje zagledajo jelena in ga ustreli. Jelen se zvrne, 5 in predno pogine, pravi: „Pač sem bil neumen! Od une strani sem se bal, pa mirno zaupal morju, ktero mi je smrt prineslo. Marsikterega nesreča najde ondi, kjer ' 'v Ko je bil Heroslav do onih let dorasel, v kterih mladenči samosvojnost zadobivši pokažejo, če bodo po poti kreposti ali malopridnosti v življenje krenili, pravijo, da se je podal v samoto ter ondi sedel ne vedoč, po kteri teh poti bi se obrnil. 5 Tedaj se mu je zdelo, da se mu bližate dve veliki ženski: ena veličastna videti in svobodnega rodu, polti snažne, pogleda sra-možljivega, spodobne noše in v beli obleki; ena pa rejena do zalitosti in voljnosti, kože olišpane, da se je zdela bolj bela in rudeča ko je bila res, nosila se je po koncu, da je bila veča 10 videti, oči odprtih, v obleki tenki in dragoceni, ogledovala je pogostoma sama sebe, ozirala se je, če jo tudi kdo drugi gleda, večkrat se je pa tudi na svojo senco ozrla. Ko ste bili že blizo Heroslava, šla je prva še zmeraj kot poprej, druga pa hoteča jo prehiteti steče k Heroslavu ter pravi: „Vidim, Hero-15slave, da ne veš, po kteri poti bi v življenje krenil; če izvoliš mene za pajdašico, popeljem te po najprijetniši in najzložneiši poti; dobrot na svetu ti ne bo nič odšlo, težav te pa nič doletelo. Ker najprej se ne boš pečal za vojske niti za občanska opravila, temveč živel boš umišljevaje si, kje si kako ugodno 20jed in pijačo dobiš, ali kje kaj prijetnega za vid ali sluh, ali kako bi se vohaje ali pa tipaje radoval, pa kako bi najslaje spal, in kako z najmanjšim trudom vse to dosegel. Ko bi te pa kedaj bojazen obšla, da ti bo denarja primanjkalo za take veselice, nemoj se bati, da bi te silila, s telesnim in dušnim 25delom in trudom služiti si ga, marveč kar si drugi prislužijo, to boš ti vžival, ne ogibajoč se nekakega dobička; ker mojim pajdašem jaz dovolim opomoči si, s čimur koli si morejo." Sli-šavši te besede dč Heroslav: „Žena, kako ti je pa ime?" — Ona pa pravi: „Prijatelji moji me imenujejo Srečnost, sovraž-30niki me pa zaziraje zovejo Malopridnost." V tem pa prikoraka una ženska ter pravi: „Tudi jaz sem prišla k tebi, Heroslave, ker poznam tvoje roditelje in sem svesti. 152. Heroslav na razpotji. (Ksenofont.) tvojo naravo opazovala, ko si odraščal; zato se nadjam, če se po moji poti obrneš, da boš gotovo dober činitelj blazih in slavnih djanj, in da bom jaz po tebi še veliko bolj v čislo in 35 dobro ime prišla: ali ne bom te slepila obetaje ti sladnosti, temveč kakor so bogovi vravnali, tako ti vse po pravici razložim. Kar je namreč za res dobrega in blagega, bogovi ljudem nič brez truda in skrbi ne daj6; ampak če hočeš, da ti bodo bogovi milostljivi, služi bogovom; hočeš li, da te bodo prijatelji 40 ljubili, stori dobro prijateljem; ako želiš, da te bo kaka občina imela v čislih, glej, da boš njej koristil; hočeš li, da te bo vsa Helada zarad kreposti občudovala, skušaj, da boš Heladi dobro storil; ko bi rad, da bi ti zemlja obilo sadu rodila, zemljo pridno obdeluj; meniš li, da moreš pri živini obogateti, skrbi45 za živino; če te mika v vojski odlikati se in če hočeš, da boš v stanu prijatelje svoboditi in sovražnike krotiti, uči se vojaških umetnosti pri takih, kteri jih znajo, in vadi se, kako jih rabiti, in če želiš tudi telesno krepak biti, moraš vaditi telo, da bo pameti pokorno, in vtrjevati je s trudom in potom." — Tedaj 50 se pa Malopridnost oglasi rekoč: „Vidiš li, Heroslave, o kako težavni in dolgi poti do radosti ti ta-le govori? Jaz te pa po zložni in kratki cesti popeljem do sreče." — Krepost pa na to pravi: „Nesramnica! kaj pa imaš ti dobrega? Ali kaj prijetnega poznaš, ko nočeš zarad tega nič truditi se? ti, ki še zaželenja55 dobrot ne počakavaš, temveč se vsake reči napaseš, še prej ko je zaželiš: ješ, predno se ulačniš, piješ, prej ko se užejaš, in si kuharje umišljuješ, da se ti jed prilega; da piti moreš, draga vina kupuješ in po letu snega okoli iščeš; da si v stanu sladko spati, pa si napravljaš ne le voljne blazine, ampak še celo po-60 stelje in njih stojališča, ker ne želiš spanja iz trudnosti, ampak le iz dolzega časa. Akoravno si neumrjoča, pahnili so te bogovi izmed sebe in pošteni ljudje te zaničujejo; kar je najslaje slišati, hvale svoje, nikdar nisi slišala, in kar je najlepše videti, tega nikdar ne videla, ker nikoli še kakega svojega dobrega65 dela ugledala nisi. Kdo bi ti pa kai verjel, če kaj pripoveduješ? Kdo pomogel v kaki potrebi? Ali kteri pameten človek bi si upal biti med tvojimi tovarši, ki so, dokler so mladi, brez telesne čvrstosti, ko se postarajo, pa brez duševne modrosti; gizdavi in brez skrbi v mladosti pohajajoči, betežni in trudapolni pa na70 starost lazeči, sramovaje se nekdanjih djanj in s težavo lotevaje se sedanjih opravil, prijetnosti v mladosti vživši, težave si pa za na starost odločivši ? Jaz pa bivam med bogovi in bivam med dobrimi ljudmi, in nobeno dobro delo se brez mene ne stori, niti božje niti človeško. In cenjena sem čez vse pri bogo- 75 vih in pri ljudeh, pri kterih se spodobi, ker zaželena pomočnica sem umetnikom, zvesta varhinja gospodarjem, dobrotljiva tovar-šica poslom, pridna delavka v mirnih časih, neustrašljiva bram- bovka ob vojskinih nevarnostih in najboljša deležnica prijatelj-80 stva. Vživajo pa moji pajdaši jed in pijačo radi in brez tegobe, ker ne jedo in ne pijo, dokler niso lačni in žejni; spavajo slaje ko nedelavni ljudje, in ne de jim hudo, kedar ne utegnejo spati, niti zarad tega ne zanemarijo svojih dolžnosti. In mladenči se radujejo hvale postarnih, postarne pa razveseljuje spoštovanje 85 mlajših, ter radi se spominjajo nekdanjih činov svojih, radostni pa tudi vidijo, da jim sedanja opravila po sreči tek6, oni, ki so zavoljo mene ljubimci bogov, ljubimci prijateljev in spoštovani od domovine. Ko pa pride odmenjeni jim konec življenja, ne ostanejo pozabljeni brez slave, ampak na veke žive v slav-90nem spominu. S takim trudapolnim delovanjem, Heroslave, sin vrlih roditeljev, zamoreš si najblažo srečo zadobiti. __J. Šolar. 153. Lev in opica. Pravijo, da je zverina svoje dni pod košatim dobom semenj imela. Kraljevi lev sredi tovaršije v senci sedi, opica pa po vejah skaklja in se spakuje, ter začne želod v leva lučati. Lev jo ostro pogleda, kakor bi jo hotel z očmi predreti, pa besede 5 ne zine. Opico groza obleti, ali hitro se potolaži rekoč: „Pač dobro, da do mene ne moreš," - in spet leva draži ter želod po njem meče. Opica še enkrat vrže in lev zarujove, da se je zemlja potresla, opica pa strahu z veje padla. Trepetaje levu pod šapami kuči in smrti pričakuje, da jo 10 bo raztrgal. Vsa zverina strmi in gleda. — „Ne boš me več dražila ne — " zagrozi se opici oroslan, „pa vendar nisi vredna, da bi te raztrgal!" pravi lev in opico spusti. Vsa zverina se oroslanu prikloni in svojega usmiljenega kralja počasti. Abotno je mogočne dražiti; lehko ubogega v pest dobe. 15Lepo je za mogočne, nad revami se ne maščevati; najmogoč-niši so, kedar radi odpusti. A. Slomšek. 154. Jež in lisica. Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se v svoj koteč stiska. Medved počiva v svojem brlogu, zajec čepi pod svojim grmom, in lisica obira v svoji votlini kosti, ki si jih je od daleč nanosila; le ubogi jež s svojo ostro suknjo ne 5 more strehe dobiti. Vsakdo se ga boji. Ves zmrznjen prileze lisici na prag in prelepo prosi, naj ga vzame pod streho, da ga velikega mraza konec ne bode. „Hodi le dalje," veli lisica, „bila bi nama luknja pretesna; poišči si lepšega prostora." — „Imejte usmiljenje, dobra mamka!" Erosi jež, „ne bom vam nobene nadlege delal. Lepo čedno seio om v koteč stisnil, pa tiho dihal, da bom le na toplem; saj vidite, da sem strehe potreben. Rad bom ubogal, kar koli mi porečete." Lisica, če ravno sama zvita, da se preprositi in ježa pod streho vzame. Nekoliko dni sta se dobro imela; bil jima je kratek 15 čas. Ko se pa jež svojega stanu privadi, začne se stegati in pikati ubogo lisico s svojo trnjevo kožo. Lisica mu jame očitati: „Ali ne veš, kaj si mi obetal?" Jež se pa le stega in lisico zbada rekoč: „Starka! če ti ni prav, pa drugam idi." Lisica se umika, dokler more; poslednjič pobegne, jež si pa vso luknjo20 osvoji. Tako se starim godi, ki mladim gospodarstvo prehitro izroči. A. Slomšek. 155. Laver in rožmarin. Košato je raslo lavrovo drevo v cvetočem vrtu; zraven lavra pa je v svoji ponižni lepoti poganjal zeleni rožmarin. Laver se začne bahati in zaničevati zeleni rožmarin, rekoč: „Kako si majhen in malovreden, moj rožmarin! Prav sram meje, da poleg mene stojiš! Le mene poglej, kako visoko nosim glavo in ve- 5 ličastni vrh po koncu držim! Moje zelene veje venčajo glavo vojvodi, zmagovavcu dežel in ljudstev; toliko moje perje velja! Kolik siromak si ti poleg mene!" „Tvoje perje, brate moj, je pa tudi bodeče," rožmarin ponižno odgovori. „Od tvojega perja na glavi premagovavčevi io cedi se rada kri nedolžno pobitih ljudi. Iz mojih zelenih vrhov se pleto venci čistim mladenčem in nedolžnim devicam, kedar pošteno k poroki gred6. In če umrje nedolžen miadeneč ali pa čista devica, poda se jima zelen rožmarin v roko, v spomin, da sta srečno premagala sovražnika svojega srca: zapeljivost 15 svetd! Tvoje perje, laver, je veličastno znamenje premage drugih ljudi; moj vršiček pa je vesel spomin premagovanja samega sebe, in ravno to največ velja. Laver. Srečni so, ktere jaz venčam; ves svet je hvali in časti, vse se jim globoko priklanja, njih ime po širokem slovi. 20 Rožmarin. Pa tudi svet pred njimi trepeče in se njihove jeze boji; prav živo ljubezen tacih malokdo vživa. Presrečne so pa one pravične duše, ktere jaz rožmarin venčam: kdor jih pozna, vsak je rad ima. Laver. Kdor moj venec nosi, njemu ljudstvo veselo nasproti 25 gre, vriskaje ga pozdravlja premagovavca v domačem mestu. Rožmarin. Ali kedar premagovavcu njegovi veseli nasproti vriskajo, veliko premaganih milo zdihuje, veliko ne- srečnih britke solze toči. Pravični, kterim jaz glavo venčam, 30vživajo sladek mir svoje vesti, v lepi zastopnosti s svojimi žive, vsak pošteni človek se jih veseli. Laver. Imena hrabrih vitezov, kterim jaz vence spletam, zapišejo se z zlatom v kamen; njim v čast se stavijo visoki kipi. Rožmarin. V kratkem se podero kipi, mah zaraste njih 35zlato ime, po malu mine tudi njih spomin. Imena premago-vavcev pa, kterim jaz čelo ovenčam, zapisana so v bukvah življenja in se svetijo tam v nebesih. Laver. Visoke glave, ktere jaz opletam, vsedajo se celo na prestole; zlata krona se jim dd, za plačilo na glavo. 40 Rožmarin, V kratkih letih jim pa drugi krono vzame; gotovo jim jo vrže smrt z glave. Mojim ovenčanim prijateljem prineso angelji nezvenljivo krono, ktere jim vekomaj nihče ne odvzame. Na te besede laver umolkne; ne more tajiti, da so resnične; 45žlahtni rožmarin pa še lepše zeleni, ker je govoril za sveto nedolžnost. Kdor sam sebe čedno premaga, on pred Bogom največ veljd; zeleni rožmarin je njegov častiti spomin. A. Slomšek. 156. Starec in mladenec. (Prilika severo-amerikanskih Indijanov.) Samoten je sedel starec v svoji bajti na bregu zamrzle reke. Konec zime se je bližal, in ogenj njegov je bil skoraj ugasnil. Starec je videti star in zapuščen; lasé njegove je obelila starost in udje njegovi so se tresli. V samoti mu je tekel 5 dan za dnevom; on ni slišal ničesar razun piša viharjev, ki so vedno iz nova sneg v vrtincih sukali okoli njegove bajte. Nekega dne, ko mu je ravno ogenj ugasniti imel, bližal se je k njemu lep mladenec ter vstopil pred njegovo bajto. Lica njegova so bila zarudela v mladostni krvi, bistre iy'egove oči 10 so razodevale silno moč in ustnice radosten smeh. Hoja mu je bila lehka in hitra. Okoli čela mu je bil ovit krasen venec iz dišečih cvetic, v roci pa je držal gorjačo. „O moj sin," pravi zdaj starec k njemu, „kako me to veseli, da te vidim! Pojdi sem in povej mi svoje dogodbe, in 15 tudiktere ptuje dežele si videl? Ostaniva to noč skupaj. Tudi jaz ti bom povedal o svoji moči in svojih delih, ktera sem dovršil, in kaj vse bi bil storiti mogel. In noč nama prav hitro mine!" „Jaz dihnem," začel je starec, „in reke se ustavijo. Voda 20 je trda in taka, kakor pregledni kamen." „Jaz dihnem," pravi mladeneč, „in cvetice zacvetó." „Jaz stresem svoje lasé," pravi spet starec, „in sneg pokriva zemljo. Na moje povelje se osiplje listje z drevja in moja sapa je podi pred menoj. Ptiči zleté od tod in sfrcé v daljne kraje; divja zver zbeži pred mojo sapo in močvirna tla posta-25 nejo trda kakor kresilni kamen." „Jaz stresem svoje kodre," pravi na to mladeneč, „in topel, pohleven dežek oblaži zemljo. Cvetice povzdigajo svoje glavice na zemeljni površini, kakor dete svoje oči, polne radosti. Moj glas vabi ptice pevat; toplota moje sape ustavlja 30 rekam tek; koder jaz potujem, tod povsod se razlega vesela godba in cela narava pleše v radosti." — Zdaj vzhaja solnce; kaj prijetna toplota se razširja po vsej pokrajini; jezik starčev pa je onemel. Prijeten ptičji glas seza-čuje zdaj na starčevi strehi. Pred durmi je začel izvirati in žu-35 boreti potočič, pomladnji vetrič je raznašal vonjavo rastočih cvetic. Ko se je popolnoma dan storil, spoznal ie mladeneč, kdo je bil njegov gostoljub; videl je pred seboj obličje Pebovanovo t. i. zime, in reke so drle iz njegovih oči. Čem više je solnce40 vzhajalo, tem bolj se je krčil gostoljub; — a skoraj je do cela zginil. Na mestu njegove koče ni ostalo nič druzega, kakor same male cvetice z bledočrnim — krajem, ki so najprve cvetice na sever ji. __J. Božič. 157. Viri pozabljivosti. „O, da bi se mogel," reče Milostin, „iz potoka pozabljivosti napiti, in tako na enkrat vsega žalostnega spomina izne-biti se, ki mi neprenehoma moje življenje greni!" — „Tvoja želja se lehko spolni," pravi stari Zoran. „Tri dni hodfi od tod je velik lipov log, kjer puščavnik, moj'stari prijatelj , pre- 5 biva. Pojdi k njemu, on te bo peljal k studencu." — Milostin se tedaj odpravi na pot, in pride tretji dan zvečer do imenovanega puščavnika. Ta ga prav prijazno sprejme in brž ko ime svojega prijatelja zasliši, obljubi, da mu hoče prec drugi dan željo izpolniti. Mirno posluša puščavnik Milostmov popis živ-10 ljenja in pelje po majheni večerji trudnega popotnika v postelj, iz maha in lipovega listja narejeno, da malo počije in se okrepča na jutranji pot. — Komaj so prvi žarki solnca skozi goste veje svetega loga predrli, konča puščavnik svojo juterno molitev, in se odpravi s svojim gostom na odločeno mesto. Zvečer prideta 15 na visoko planino in v neko z gostim logom obraščeno dolino, kjer so trije studenci izvirali. Na mestu pravi puščavnik, vzemši iz nedra zlat kozarec: „Glej, to so studenci pozabljivosti; ali samo iz enega se 20 sme piti, zdaj si izvoli! Ako si usta z vodo prvega zmočiš, pozabil boš vse nesreče in nadloge, ktere so ti kdaj tvoje življenje grenile. Pozabil boš nevoljo svojih mladih let, pozabil svoje nestanovitne, toda zraven tudi zveste izgubljene prijatelje". — Tako govore, poda starček Milostinu napolnjeni kozarec; 25ali on ga ne prime, ampak popraša: „Bodem li' tudi, ako iz tega studenca pijem, svoja blažena mlada leta pozabil in drage čase, ktere sem s svojimi prijatelji v edinosti in rajski prijaznosti vžival?" — „To se v6, tudi te boš pozabil." — „Pojdiva tedaj le k drugemu studencu," reče Milostin, „kako bi se jaz 30mogel samo zato, da pretekle težave pozabim, iznebiti toliko sladkega spomina!" ~ „Prav tedaj," reče puščavnik, natoči kozarec iz drugega studenca in mu ga podil rekoč: „Ako pa iz tega piješ, pozabil boš vse pregrehe svojega življenja." Milostin nagne kozarec in hoče piti, pa hitro se premisli in reče 35svojemu vodju: „Ali mi nisi sinoči pravil, da te je ravno vest, ki te je pekla zavoljo pregreh, pripeljala na pot modrosti in kreposti, in da je ravno iz tiste grenkosti cvet kreposti pognal ?" — „Rekel sem," odgovori puščavnik, in Milostin - izlije vodo po pesku. 40 Pri tej priči se prikaže srčno veselje na bledem licu sivega starčeka; on stopi k tretjemu, ter mladenču natočen kozarec podil. „Povejte mi," pravi zdaj Milostin, „lastnosti tega studenca." — „Ta ima lastnost," odgovori puščavnik z velikim veseljem, „da boš prec vsa razžaljenja svojih neprijateljev po-45zabil in vse napake, ktere ti je njih hudobnost storila." Zdaj poklekne Milostin pred starčeka, vzame iz njegove roke kozarec bistre vode in ga popije. Sladek mir se razlije tudi po njegovem srcu, in to pitje je ugasilo grenki spomin sovražnega razžaljenja. — Ko se potem domu vrneta, reče še puščavnik: 50 „Ljubi mladeneč! ne misli nikoli na razžaljenje hudobnega sveta, in gotovo boš z osodo zadovoljen, v miru in pokoju živel vse dni svojega življenja." A. Umek. 158. Adamova smrt. (G. Herder.) Devetsto in trideset let je bil Adam star, ko je začutil v sebi sodnikovo besedo: Umrl boš! „Naj pridejo vsi sinovi pred me," reče jokajoči Evi, „da je še vidim in blagoslovim". — Prišli so vsi na očetovo besedo 6 in stali pred njim, več sto jih je bilo na številu, in prosili so za njegovo življenje, „Kdo izmed vas," reče Adam, „hoče iti k sveti gori? Morda mi dobi milosti in prinese sadu životnega drevesa." —■ Ponudili so se vsi sinovi, ali oče je izvolil Seta, najpobožnej-šega za poslanca. 10 S pepelom si je potresel glavo, hitel je in se nikjer ni mudil, dokler ni stal pred vrati rajskimi: „Naj najde milosti, usmiljeni Gospod!" tako je klical, „in pošlji očetu sadu životnega drevesa". Koj je stal svitli kerub pri njem; pa namesto sadu život-15 nega drevesa je imel v roci vejico s tremi peresi. „Prinesi to vejico očetu," pravi sinu prijazno, „da se zadnjikrat okrepča: večno življenje ne biva tu na zemlji. Zdaj hiti; njegova ura je blizo!" Urno je hitel Set in nazaj prišed je padel pred očeta: „Pri-20 nesel ti nisem sadu životnega drevesa, ljubi oče! to vejico le mi je dal angelj, da se zadnjikrat okrepčaš." Umirajoči je vzel vejico in se razveselil. Duhal je rajsko vonjavo, in duša njegova se je povzdignila: „Otroci!" reče, „večno življenje nam ne biva na zemlji, tudi vi pridete za25 menoj. Na teh peresih pa duham vonjavo druzega svetil, dušno okrepčalo." Oči so mu obsteklele, in ločila se mu je duša od telesa. Adamovi otroci so pokopali očeta in objokovali ga trideset dni; Set pa ni plakal. Vsadil je vejico na očetov grob, mrliču30 na vzglavje, in imenoval jo vejico novega življenja, vejico obu-jenja iz smrtnega spanja. Mala vejica je zrasla veliko drevo, in mnogi otroci Adamovi so se krepčali pod njegovo senco s tolažbo druzega življenja. 35 Tako je prišlo drevo na prihodnje rodove. Lepo je cvetlo v vrtu Davidovem, dokler ni njegov nespametni sin začel dvomiti o neumrjočosti; razširila se je od njega vonjava novega življenja med vse rodove na zemlji. J. Vesel. 159. Mož na Karmelu. (Fr. A. Krumacher.) Na Karmelski gori je bila majhena vas, v kteri je živel mož, ki so mu rekli modrijan. Bog mu je bil podelil dar tolažbe in ozdravljanja. V vsako hišo, kjer so imeli bolnika, je šel, da ga je ozdravil, ali da je, če to ni bilo mogoče, z bla-gomilim govorom potolažil in okrepčal umirajočega, jokajočim 5 zapuščenim pa polajšal žalost in tarnanje; kajti poznal je zdravilnih zelišč skrite moči in srca človeška, če tudi je bil bolj mladenške nego moške starosti. Zato so ga pa tudi ljubili in k sebi vabili vsi ljudjč; njegovo ime je slulo daleč okrog. Toda glej! iz Mizraimske dežele se pritepe kuga tudi v 10 vas na Karmelski gori in njeno okolico. Mnogo ljudi zboli in umrje, kajti kuga je silo huda. Vsak bolnik pa je želel pri svoji postelji imeti modrega moža; od vseh strani so pošiljali o-nj, da bi zdravil in tolažil bolnike, in tako je noč in dan il na nogah. 16 Tolikega truda pa onemore njegovo telo, in tudi duša se mu užali videvši, da je kuga zmogla moč njegove umetnosti in zdravilnih zelišč; jame se sam bati za svoje cvetoče življenje, kajti manjkalo mu je ponižnosti, prave modrosti kraljice, ker je sebi in svoji umetnosti zaupal več, nego Gospodu. 20 V tej otožnosti ga njegov duh iz vasi pelje na Karmelsko gorovje; kmalo pa jame premišljati, ali naj bi ostal na gorah in se več ne bi vrnil k ljudem, ali pa naj bi na gorah iskal zdravilnih zelišč bolnikom v tolažbo in krepčalo. To prevdarjaje si misli: „Narava mi je bila učiteljica od 25mladih nog; ona mi bodi tudi v prihodnje." Tako govoreč pride do cvetice, ki je v svojem cvetji bila lepša, nego Salomon v svojem veličastvu. Pred to cvetico torej obstoji ter reče: „Ta cvetica le sama sebi cvete v svoji lepoti in mladostni moči ter svojo čašo odpira solnčnemu žarku in 30 voljni sapici, ki od zahoda sem pihlja čez morje. Čemu naj bi se človek trudil več, nego da, vse drugo v znimar pustivši, v sebi dovrši sam sebe ? — Jaz hočem torej ostati na Karmelu in cvesti med cveticami, dokler mi, kakor cveticam, ne zvene življenje." 35 Kar nježen metuljček prileti in frfraje roji okoli cvetice. — On pogleda živalco ter reče: „Ne, ne tako, ti me drugače učiš. K ljudem se hočem povrniti v krasna mesta, v poslopja hočem hiteti, da si ondi sladkega sadu veselja in radosti naberem s svojo modrostjo. Kakor nad cvetice krasno čašo metuljček, tako 40 naj se moje življenje razprostira nad mojo umetnostjo." To izrekši cvetici v čašo pogleda ter na njenem dnu zapazi mrtvo bučelico. Pretežko obložena z nježnim cvetičnim prahom, izdihnila je sredi svojega dela svojo dušico. Molče premišlja tega mrliča — in bagrova rudečica mu 45 stopi v lica. „O, spoznam te — vsklikne — duh Gospodov v naravij odpusti mi mojo nevoljo in nespamet! Odšle se hočem ravnati po tvojem migljeji in kot zvest učenec povrniti se k tebi in k svojemu poklicu." Na to jame nabirati najžlahtnejše gorske cvetice ter se ž 50 njimi ponižnega in veselega srca v vas povrne k bolnikom trpinom. A. L6sar, 160. Noč in jutro. (Fr. A. Krumacher.) Kmalo po polnoči pokliče Almed, modri učitelj, svojega učenca Sadija iz spanja, rekoč: „Vstani! da se umakneva po-dnevni vročini, hočeva iti čez polje v hišo tvojega očeta." — Vesel plane Sadi s svojega ležišča, naglo se obleče in gre za učiteljem. „O, kako lepa je ta noč!" reče mladeneč, ko pri- 5 deta iz mesta na prosto pod milo nebo; Almed pa odgovori: „Njeno veličastje hočeva gledati na taborski gori." — Urno in krepko stopata na goro, ter kmalo dospeta na vrh, kjer se vsedeta. Bila pa je velika tihota, nebo je čisto jasno ko lep safir, zvezde, na njem razpostavljene kakor velika vojska, migljaje 10 leskečejo, in morje se sveti v daljini. Sadi se vzdigne s svojega sedeža, obrne svoje oči proti nebu in na morje ter omolkne. Almed pa odpre usta in sem-tertje prenehovaje govori v svetih rekih: „Vzdigni svoje oči in glej, kdo je storil vse te stvari!" — „On šteje zvezde ter vsem 15 v£ imena!" — „Naš Gospod je velik in velike moči; neumevno nam je, kako vlada." — „Ti, o Gospod, si edini, ti si naredil nebo in vseh nebes nebesa, zemljo, in vse, kar je na njej, morje in vse, kar je v njem — ti vse oživljaš — nebeške voj-skine trume te molijo." —„Gospod, kakošna so vendar tvoja dela 20 in koliko jih je!" — „Kaj je človek, da se ga spominjaš, in kaj človekov otrok, da ga tolikanj čislaš! Nič, gol nič so vsi ljudj'6!" Ko učitelj tako govori v nočni tihoti, trese se Sadi ter si zakrije obraz, kajti svet strah ga obide. Zdaj reče Almed: „Glej, dan se pričenja!" In res, jutranja25 zarija že svoje peroti razpenja nad zemljo. Morje rudeči ob svojih bregovih, tako tudi drevje in gorovje; oblaki na nebu pa se proti jutru svetijo, bagru (škrlatu) in rubinom enako. Na to vzide solnce; gor6 se kade in morje žari kakor tekoče zlato; krog in krog zadone ptičji glasovi, poljske živali jamejo gibati30 se, človek pa hodi med klasjem in po vinogradih. Jutranje solnce pa Sadiju in njegovemu učitelju obseva obraz. Veselega srca Sadi v obraz gleda svojemu učitelju. Almed pa odpre usta, rekoč: „Glej, Sadi, kolikoršna moč, tolikošna je ljubezen Gospodova?" 35 Sadi svojo glavo nasloni učitelju na prsi ter se veselja joka. Almed razprostre svoje roke ter blagoslovi mladenča. Na to vstaneta in s palico v rokah od tod odrineta na Sa-dijev dom. Sadi je bil celi dan prijazen in tih. Mati in oče sta bila vesela svojega sina ter pogovarjaje se o njem rečeta:40 „Kako naj Almedu povrneva to, kar je storil najinemu sinu?" Vedela pa nista, kar se je godilo na Taboru. A. Lčsar, 10 12 26 n. Pravljice, pripovedke in legende. 161. Vrtec. (Národna.) Tam stoji vrtec ograjžn, Z zlatim koljem obsajen, S srebernim protjem zapletžn, Polhen rožic nasajen. Notri rastejo rožice tri, Vse tri so rudeče kakor kri. Prva rožica je le-ti Sprelepa rumena pšeničica. Pri vsaki maši jo rabijo Oj, za presveto hostijo! Nobena maša brana ni, Brez te presvete hostije. Druga rožica je le-tá Spreljuba vinska trtica. 14 Pri vsaki maši jo rabijo, Oj za presveto rešnjo kri. 16 Nobena maša se ne moli Brez presvete rešnje krvi. 18 Tretja rožica je le-tá Spreljuba devica Marija. 20 Rodila nam je Jezusa, Oj le kralja nebeškega. 22 Stvaril je zemljo in nebó, Dal človeku dušo in teló. 24 Bog oče, Sin in sveti Duh Vse tri osebe en sam Bog. 162. Zapuščeni. (Národna.) Leži, leži ozka steza, Ozka steza uglajena; Kamor predaleč drži Noter v gozd zeleni. 5 V gozdu pa grešnik leži, Bolán leži, milo ječi, Duhovnega k sebi želi. Drobna ptičica prileti, Grešnik pravi, govori: 10 „Jaz grešnik bolán ležim, Jaz bi rad duhovnega, Pa mi nima kdo po njegá." Drobna ptica pravi, govori: „Grem jaz po njegá!" 15 Gori ptica v zrak zleti, Na fajmoštrovo okno prileti In predrobno zažvrgoli, Da fajmoštra prebudi: „V gozdu grešnik bolán leži, Duhovnega k sebi želi!" Drobna ptica v tir zleti In z velikim zvoncem zazvoni, Da mežnaija izbudi. Mežnar je hitro vstal, Je hitro vstal brž v cerkev šel, Že je fajmoštra v cerkvi našel. Fajmošter pravi, govori: „Bolnik je poslal po mé, Obhajat grem, pa kam, ne vem ?" Že predrobna ptica govori: 30 „Dajte meni v kljunček zvonček, Da jaz pred vami skakljala bom, Skakljala bom, zvonkljala bom." 20 25 35 Že so jej dali v kljunček zvonček, Ko grešnik se spovedal je, Pred njima skakljala je, Obhajal se, dušo pustil je. 40 Skakljala je, zvonkljala je, Duša je šla v nebesa, v raj, Da ju k bolniku pripeljala je. Jezus Marija ga vsem dušam daj! 163. Jezus učence razpostavlja. (Národna.) Jezus je učence postavljal, Stavil na vse štiri strani: Svetega mi Petra stavi V prelepo ravno poljč; 5 Svetega Andreja stavi Tje na visoke gore; Svetega Tomaža stavi Tje na globoke vodi, Kjer se bodo črez vozili 10 In častili ga lepo. Svetega Šentjanža stavi Tjekaj na vinske gorč, Bodejo čez tovorili In pili šentjanžev'co V imenu svetega Šentjanža, 15 Ljubega učenca božjega. Sveti Tomaž se tako veri Proti svojemu Jezusu: „Kaj si mene sem postavil, Kjer ne vidim romarja, 20 Kjer ne vidim bele cerkve, Slišati tudi ni zvoni?" — „„Tiho, tiho, učenec ljubi, Učenec ljubi, sveti Tomaž! Na svetu lepše ni dežele, 25 Ko je dežela Indija. Nikoli zemlje ne kopajo, Tudi je ne orjejo; Ali vendar slednje leto Po trikrat žanjejo."" — Sveti Tomaž se dalje veri Proti svoj'mu Jezusu: „Kaj si mene sem postavil, Meni dežela znana ni?" „ „Tiho , tiho, učenec ljubi, Učenec ljubi, sveti Tomaž! Na svetu lepše ni dežele, Ko je dežela Indija. Nikoli toča ne pobije, In nikoli dež ne gre, Pa ti vendar vsako jutro Dosti hladne je rosé."" — Sveti Tomaž se zmeraj veri Proti svoj'mu Jezusu: „Kaj si mene sem postavil, Kjer nikak'ga znan'ga ni?" „ „Ako notri tud ne najdeš Nikakovega znanega, Ali notri tud ne najdeš Nikjer grešnega srcá; Ko se duh od trupla loči, Precej gre v sveto nebó."" Jezus ino pa Marija, Dodeli ga vsem takó. 30 35 40 45 50 164. Kaj se sme in mora peti. Popusti posvetno rabo Pesmi svoje med stoglasne Orglarček in gre v puščavo. V gozdu tičev meša kore Tam prepevat božjo slavo, Od prihoda zlate zore, 4 Svoje citre vzame s sabo. Dokler solnca luč ne vgasne. 8 Al veselje v srcu vtorii S časom mu za petje slavcev In vseh gozda prebivavcev, 12 Ker iz njih vsak svojo goni. On ob drugi si pomladi Zbere tiče mladokljune, Jim prebira svoje strune, 16 In je raznih pesem vadi: Kosa, trdokljunsko dete, Od preljub'ga Avguština, Lisčeka ino kalina 20 Nauči pet pesmi svete. Zmerom svojo poje slavček, Vedno je po starem bije Srcu sladke harmonije; 24 Toži ga Bogu puščavček: „Je kalin, debeloglavec, Trdokljunast kos je svoje Pesmi pustil, boljše poje; — Podučit' ne da se slavec." 28 Al Bog slavca ni posvaril, Tak posvaril je tož'vavca: „Pusti peti moj'ga slavca, Kakor sem mu grlo vstvaril." 32 „Pel je v sužnosti železni Žalost Jeremij globoko; Pesem svojo je visoko Salomon pel od ljubezni." 36 „Komur pevski duh sem vdihnil, Ž njim sem dal mu pesmi svoje ; Drugih ne, le te naj poje, Dokler da bo v grobu vtihnil." 40 Fr. Prešeren. 165. Legenda. 12 16 Si hi tacuerint, lapides clamabunt. Luc. XIX, 40. V britanski zemlji nekdaj duhoven bil je svet, Za podučenje vere neprejenljivo vnet, Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor, Vse snide obiskavši ni spal, ni jedel skor. Od teže let slaboten in slep od starosti, Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi; Mladenča v službo vzame, in ž njim hiti okrog, On misli zadovoljen: Najboljša luč je Bog. Prijaznost govorjenja njegovega je znam, Beseda je vžigala ko,strele živi plam; „Gospod se bliža," kliče, „ogladite mu pot, Iz rodovitne brazde poplite ljul'ko zmot!" Nekdaj ob letni uri se v daljni kraj poda, Po goli tje planjavi ga vodja mlad pelja; Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud, Duhoven le priganja, ker se boji zamud. Do dola tak prispeta, ki s kamni nasejan, Je krog in krog s pečevjem in skalami obdan; Pri potu pa hladiven, samoten dob stoji, Njegova senca vodju se prav pripravna zdi. „Veliko ljudstva čaka besede vaše tod, Veliko trdovratnih — učite kaj, gospodi" To reče in raztegne se v senco fant nezvest, Vesel zvijače take se tiho smeje v pest. 24 Pripravljen urno sivček —• sumljivosti je čist — Pozdravi: „Hvaljen bodi med nami Jezu Krist!" Pokriža se pobožno, izvoli živ predmet, Postavlja podučenja razdela dva v izgled. 28 Govor mu gladko teče, resnice je izvir, Beseda res da rani, pa v rane lije mir, Skrivnosti zakramenta, molitve moč uči, Svariti ne prejenja, zanikernim grozi. 32 Pobožno in prijazno, tak srčno vse je to, Da s curkom solze v sivo mu brado dol tekó, In kar iz srca pride, pregovor star pové, Predrè kamnito steno, iz srca v srce gré. 36 Končavši roke dvigne in stisne dlan na dlan, Pokliče milost božjo resnici vere v bran, Ter sklene: „Mir na zemlji človeku bodi zdaj, V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj!" 40 In čuj — ko to izusti, se strese zemlje drob, Ko svit večerne zarje nad njim zabliska dob ; Skalovje, pesk in kamen stoglasno se zbudi, In — Amen ! Amen ! Amen ! — iz dola zagrmi. 44 Mladenča groza prime, lasé mu dvigne strah, On trepetaje pade pred učenika v prah; Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust, On greha se obtoži in prosi za odpust. 48 Svetnik mu reče rahlo : „To bodi ti spomin, Besede božje nikdar ne zasramuj, moj sin! Al nisi bral, da kamen, da zid Boga časti, Če tega trda duša človeška ne stori." 52 I. Koseski. 166. Pohlep oslepi. Gred6č iz Ind'je v Bagdad, kraj vira bistrega, Abdala v hladni senci počiva rahloma; Kamel se pase krasnih okoli šestdeset, Imetje vse njegovo, dobički raznih let. 4 Cvetnik. 10 Po ravno tisti cesti nek derviš dojde tje, Pozdravita prijazno, poprašata se vse; Nasprotno si povesta, od kod in kaj in kam, Ter sedeta k obedu pri viru skupaj tam. Vživaje govorita o zvedbi ti in ti O rib'ci gospodični, o mrtvi deklici, O vrtih zlatoplodnih, o konju orlu clo, Na zadnje derviš reče: „Poslušaj še le-to! Od les le malo dalje stoji začaran grad, Zlatnine, dragocenstva je not neznan zaklad; Ko bi obložil tvoje in sto in sto kamel, Bi komaj znati bilo za list, s kupa otčl'. Vsi kralji tega sveta berači so o tem, In glej! jaz blaga tega na kupe vzeti smem; Al enkrat le v življenji, osoda taka je, Se činu roke moje ta čudni grad odpre." Abdala ves osupnjen posluša ta govor, Kot mora duh pohlepa mu sapo vzame skor: „Oj brate, zdihne, brate! oj derviš golozlat, Ti umna, bistra glava, odpri mi čarograd! Osreči me, vtolaži mi srca mik bodeč, Le šestdeset tovorov naložil bom, ne več; Jaz nehvaležen nisem, ne misli tega mar, Kamelo eno, brate, obljubim tebi v dar." — „Ti pičlo mi nameniš," mu un' odgovori, „Plačilo to primerno poslužbi taki ni; Presodi ceno blaga zedinjenega tam, Na tisoče kamel je en tovor vreden sam. Po bratovsko delitev bi bila, mislim, tak, Da trideset tovorov doseže naju vsak; Poda se ž njim' na desno, na levo, kamor če, In gospodar imetja po lastni šegi je." Abdalu dopadljiva je malo sodba ta, Pomanjšanje dobička ko zguba peče ga; Posebno se neslano in pusto njemu zdi, Da tak enake mere blaga tovarš dobi. Pa kaj se če? Skrivnosti je derviš gospodar, Bogastva pol za dobro, al nič in kesa kvar; „Je prav, je prav," pristavi, „le urno v grad zaklet', Obima ravne mere kamel po trideset!" Zdaj čisto zadovoljna pogovora oba, S kamelami prijatla na pot se dvigneta; Prispeta do bregovja za tri streljaje v stran, Potem po ozki stezi na lep samoten plan. Prostorna je dolina in strmo krog in krog, Pečevja silne stene kipijo v jasni lok; Ni žive duše čuti, puščave vse je znak , Visoko le v podnebji se sveti višnjev zrak. Tu vstavita se. Derviš gre malo še naprej , Na koncu dola kupček nabere suhih vej, Potrosi ga s kadilom, ga nekaj poškropi, Nerazumljivo zraven in čudno govori. Potem iz njedra vzame oglajen slonov zob, Ko ga s kresalom trči, se strese zemlje drob, Spod jekla plamen švigne, grmada se zažge, V trenotji vsa dolina v oblaku dima je. In trikrat z roko mahne in trikrat udri tresk, Razdeli dim se hipno, nastopi čuden blesk; Namesti puste skale se vidi krasen grad, Ko sneg se stena sveti, pokrovje kakor zlat. Prostrano v hrib odprta dvorana širi se, Pilastri so rubini, oblok smaragden je, Bril'jantje in safiri sestavljeni so v tlak, Da delo pridnih škratov je vse, razume vsak. Zlata, srebra po sredi in kamnja žlahtnega Opazi kup za kupom Abdala tikoma; Kot plane gladen orel iz kviškega na rop, On plane v grad in grabi prvine krasnih kop. Nebrojno culj nabaše in tako naloži, Da grozne teže hrbet živini se šibi; Pri delu mu pomaga marljivo derviš moj , Skrbeči bolj za njega, ko za dobiček svoj. Potem še enkrat vrne se derviš tiho v grad, K posodi krasni stopi, pokrov privzdigne zlat: Iz nje potegne malo leseno škatljico, In varno v gubah suknje na srcu skrije jo. Storjeno to opravi zarotbo kakor pred, O tresku in grmenji graščina zgine spet; In kjer slovela ravno sta grada kras in svit, Kipi v podnebje skale sirove pusti zid. Zdaj vržeta prijatla o blagu vadlje v prah, Ter ločita kamele po kazi pik na mah; Krdela polovino si vzame skrbno vsak, In k viru hladne sence obrne svoj korak. Tam dervisu zahvali Abdala se v slovo, Veliko govoreči ga k srcu stiska zlo, In ko se mu prijazno v spomin priporoči, Obrne se gor v Bagdad, v Balzoro un' hiti. Pa komaj tri lučaje naprej korači ta, Ko glada sin najhujši, zavist, obsede ga: Bogastvo tako derviš! — on misli — čemu mar? Naj se posti, naj moli! kaj dela drugim kvar? In urno se obrne, spusti za njim se v tek: „Postoj, postoj, prijatelj !" na moč požene vek, „Poglej, najdražih meni si vzel kamel deset, Očetovo poroštvo, osode moje cvet. Ah! taka zguba peče, ko strup otroka skli, če ima srce moje, gotovo ga vmori. Ko hčerice je ljubim, ko majke je častim, Daruj mi je, pri Bogu! do smrti scer zbolim." „Ne delaj greha, brate!" pristavi derviš jak, „Izvoli drage svoje, vzemi je, če je tak! Jaz tvoje smrti nečem za vseh kamel drhal, Življenja rajše blagor bi v duhu tebi dal." To je bedak! Abdala zdaj misli tih o tem, Gotovo če jo zvijem, jih še deset prejmem! On skrbno najmočnejše kamele zbere koj, Potem prijazno reče: „Zahvalim , brate moj! In ker si tako dober, prijatelj tako čist, Ti moram razodeti nekoliko v korist: Za lastni prid, razumeš, jaz malo le skrbim, V obrest le tvojo, brate, marljivo govorim. Glej, ta žival je čudna, je trmoglava vsa, Ko živa strela skače, ko stekel konj divja; Ti vseh ne vžugaš, brate, deset — mordž — morde Pa dvajset, rahla duša, vseh dvajset nikdar ne! In kaj je tebi blago, o zor pobožnosti! Ti v raju z eno nogo, bi djal, z obema si. Čemu si glavo treti ? Eazmotri, brate, to! Daruj mi še deset jili! za tebe bolje bo." „čuj," reče un', „saj tako sem ravno mislil sam, In srčno rad, ne dvomi, ti še deset jih dam; Bog vari, da bi brata, žalila se o tim, Izvoli jih po svoje in hodi v Bogu ž njim'". Abdali, ker doseže vse lehko, kar želi, Vkrotiti glad pohlepa zdaj več mogoče ni; Tovorov pet še tirja, in dvakrat še po dva, Poslednjega doseči se vrže v prah na tla: „Oj derviš, mično srce! zdaj samče vbogo to, Privajeno na družbo, gotovo vmrlo bo; Glej , kako milo pazi! sirote vsmili se, Pridruži jo sestricam , ne muči, brate, je!" „Vzemi jo," reče derviš, „da zadovoljen boš, Zdaj si, ne želi dalje, najbogatejši mož; Pa spomni se, da blago v najem le Bog ti da, Če dobro ga ne rabiš, ga urno vzeti zna. Podpiraj odpadljivce, nadloge klic spoštuj , Kar tebi ni potrebno, potrebnemu daruj! Obilnosti ošabno prevzeti se nikod, Ne misli, da bi bila zaslužbe tvoje plod. Bogastvo lepa njiva pobožni duši je, Bodi jej v sapi mira nebeške cvetice; Pa mir le v srcu snuje, in če ga v srcu ni, Ga tudi čarograda bogastvo ne deli." To reče in obrne v odid se derviš jak, Abdala pa spomnivši se škatlje misli tak: Gotovo s to posodo je blaga klas dobil, Zatorej v oblačilo je varno jo zavil. „Prijatelj, čuj," mu reče „razjasni mi še to! Ti v gradu skrinj'co vzel si, čemu ti skrinj'ca bo? Saj tebi, zlata duša, igrače treba ni, Daruj mi jo, priložna se meni v rabo zdi." Molče jo un' pogleda, ter — mu jo stisne v dlan, Ko šiba ta se strese, veselja skor pijan; Odprč jo urno, vidi rumeno mažo v njoj, In praša: „Kaj pomenja to maslo, bratec moj ?" „Bog velik je," mu pravi, „mazilo čudno to! Če nekaj le namažem ti levo ž njim oko, Ti vse zaklade vidiš , ki skriti so po tleh, če desno ti namažem, oslepiš na občh." „Oj brate, maži, maži!" Abdala zakriči, In levo stran obraza tovaršu pomoli; Ta grah mazila vzame iz male škatljice, 168 Očesa se dotakne, in glej storjeno je. Abdala zdaj razprostre trepalnice očes, Bogastva razodene pod sabo čudno zmes; Kazločno vse pregleda v naročji globočin 172 Zaklade davnih časov, neskončno dragotin. Tu biserje v predelih, tam zlato kamenje, Kot zvezde v jasni noči pod zemljo sveti se; Srebra bliščeče stene po gorah krog in krog, I76 Zlati rumene žile dotikajo se nog. Abdala, ves otrpnjen, o vidu tem strmi, Debelo pod-se vpira osupnjene oči; Gotovo vse, kar vidim, on misli, moje bo, 180 če desno še namaže mi čudotvor oko! „Pomaži, daj, pomaži, o angelj iz nebes!" — Nepotrpljivo tirja — „še desno mi očes; Brez truda meni sreče obilno napeljaš, l84 Le urno, maži, brate, potem — oditi znaš!" „Ne jaz!" odreče derviš, „jaz blagor le delim, In tega, Bog me vari, nikakor ne storim! Ne skušaj Boga, brate, besed se spomni teh: 188 Č)e desno si namažeš, oslepiš na obeh." Abddli nepričakan' opor je živ nagon, Da derviša svarjenje zavid je, misli on; Grozi se mu in psuje togotno ga rekoč: 192 „Kar svit je — kaj se lažeš? — ne more biti noč." „Ti imaš me za babo, ti meniš, da sem trap, Da za resnico vzel bi zvijače prazne hlap; Poberi se, zavidnik! pomagati si znam, 196 Kar ti mi ne privoščiš, gladko si vzamem sam." To reče in namaže si urno desno plat, In glej ! slepote tmina pogrne ga nakrat, On plah oči pobesi — podnožje strašen mrak, 200 Na kviško je obrne — nebesa črn oblak. „Pomagaj," on zavpije, „o derviš, uma kras! O, vsmili se prijatla, poslušaj tuge glas! Kar žugal si, je prišlo; zdaj skaži svojo moč, 204 Odreši me slepote, razjasni strašno noč!" „Jaz tega ne zamorem," mu un' odgovori, „Tu moja moč omaga, ti v božji roki si; Prepozno je človeške skrbi — gorje, gorje! Vladar osode spelje na tanko, kar ti gre. Imetje tvoje padlo v nečiste roke bo, Ko sklen na ostri skali v bodeče trohe šlo; Na šibrah bosta klala togota se in črt, Pohlepu je izraslo, pregrehi bode v žrt. 212 Puščave ropar pride in tat in ptuj divjak, Kot orel kljun o plenu razprostre roko vsak; Zasramovaje tebe nevsmiljna ta drhal Razruši lehke misli, kar skrbno si nabral. 216 To grabljenje, o brate, je žalosten izid, Pograbežu slepota, nasledniku neprid, Obema blagostanja vse žive dni golost, O nagnenji življenja spomina strup in ost." 220 Izreče in odide; kar žuga, se zgodi, Obropan un' žaluje pri viru mnogo dni; Popotnik zadnjič pride, se vsmili in pelja V bogato mesto Bagdad berača slepega. 224 I. Koseski. 167. Turški križ. Med Poreznom zelenim in med Cruo-prstjo Se vije po soteski na brdo Petrovo Nevarna, ozka steza iz Sočinih ravnin, In dalje proti Savi prek soriških planin. 4 Po njej beži v zavetje obraščenih gor k, Kdor koli more urno, ko cara turškega Razbojne trope gori za Sočo se vale, Da tla krvi rudeče pod njimi se šibi. 8 Pod brdom bega trudne se reve zbirajo, In mislijo za trdno, da že otete so; Al kmalo kaže žar jim zapaljenih vasi, Da Turek ropa željni za njimi še tišči. 12 Pomaknejo se v goro med gosto bukovje, Nasekajo za sabo o stezi debla vse, In čakajo za kupi, iz skal zloženimi, Da se priplazi v klanec in nad-nje zaleti. 16 Ko stopi zadnji v senco nasekanih dreves, Se vsujejo z višine spodbite groblje v les , Ga podero na trumo, da zmane jo na mah, 20 Ko težko kladvo kamen, pod sabo v droben prah. V spomin prigodbe te-le je znamnje vsekano, Podobno križu v steno pod Robom nad potjo; Kmet „turški križ" mu pravi in prosi mim gredi, 24 Da bi enake sile ne b'lo več v kraje ti. Fr. Svetličič. 168. Znamenja dežja. Gospod in sveti Peter sta Ob hudi suši pofvala; Pekoče solnce je sijalo, 4 Ker dolgo časa ni dežValo. Pa v govorici tej in tej Koračita počas naprej, Kav jima mož gredi po poti 8 Prileten, star že pride proti. Ga praša sveti Peter zdaj: Al vroče, oča, vam je kaj? Se vi da; starček urno pravi, 12 In te besede še pristavi: Zares vročina huda je, Pa menim, kmalo dež pojde, Že videl črnega po cesti 16 Sem davi zgodaj polža lesti. Gospod pa mu odgovori: Mož, vaša vera prava ni, Nebo zavoljo tega dalo 20 Dežja ne bode vam še kmalo. Naprej gresta, in drugi dan Popot'vata na drugo stran; Sijalo solnce je pekoče, 24 Bilo je grozno grozno vroče. Pa v govorici tej in tej Koračita počas naprej, Kar jima mož gredi po poti 28 Prileten, star že pride proti. Ga praša sveti Peter zdaj: Al vroče, oča, vam je kaj? Se vi da, starček urno pravi, In te besede še pristavi: 32 Zaris vročina huda je, Pa menim, kmalo dež pojde, Pod streho mojo se viseča Zaprla neža je bodeča. 36 Gospod pa mu odgovori: Mož, vaša vera prava ni, Nebo zavoljo tega dalo Ne bode vam dežja še kmalo. 40 Naprej gresta, in drugi dan Popotvata na drugo stran; Pekoče solnce je sijalo Ker dolgo časa ni dežValo. 44 In v govorici tej in tej Koračita počas naprej, Kar jima mož gredi po poti Prileten, star že pride proti. 48 Ga praša sveti Peter zdaj: Al vroče, oča, vam je kaj ? Se vi da, starček urno pravi, In te besede še pristavi: 52 Zares vročina huda je, Pa menim, da že dež pojdi, Že v kadi zjutraj je brbljalo, Ko prvo solnce je pris'jalo. 56 Gospod pa mu odgovori: Mož, vaša vera prava ni, Nebo zavoljo tega dalo 60 Dežja ne bode vam še kmalo. Naprej gresta, in drugi dan Popotvata na drugo stran; Pekoče solnce je sijalo, 64 Ker dolgo časa ni dež'valo. Pa v govorici tej in tej Koračita počas naprej, Kar jima mož grede po poti 68 Prileten, star že pride proti. Ga vpraša sveti Peter zdaj: Al vroče, oča, vam je kaj ? Se vi da, starček urno pravi, 72 In te besede še pristavi: Zares vročina huda je, Po polji vene skoraj vse, Pa saj nam Bog pomaga v sili, Dež kmalo dal nam bode mili. 76 Gospod pa mu odgovori: Mož, pravo vero imate vi, Se danes dež na polje pride, Ki v tej okolici se snide. 80 Naprej gresta, na drugo pot, Zgodi se, kar je djal Gospod; Megla nebo in solnce skrije, Z oblakov kmalo dež se vlije. 84 Učiš se človek iz tega, Da verVati gre le v Boga, In da verjeti v prazne vraže Nam poti prave pač ne kaže. 88 169. Pastir. i. Pa je bila stara mati. Ni imela žive duše Razun en'ga sam'ga sina. Ta je pasel kravo dimko 5 Po gozdih in občnih pašah, Zraven bral je suho šibje, Nosil je na prodaj v mesto; In kar za suhljad je skupil, Dal za kruh je vse te dnaije, 10 Da živil je s tem zaslužkom Sebe in pa staro mater. Dogodi se, da je nesel Zopet nekoč šibje v mesto, Ga prod41 in kruha kupil, 15Materi domu ga nesel; Kar jo pride do pastircev, Ki so pobijali psička. Pes zasmili se mu v srce, Gre k pastirjem in jim reče: 20 Cujte: ne morite psička, Ne morite, raj' ga meni dajte. Tako mu reko pastirci: Koliko pa daš za njega? On jim reče: Kaj čem dati? Saj nič nimam ko ta kruhek. 25 Daj nam kruh — reko — za kužka. Kup je gotov, dž, jim hlebček, Oni pa mu dajo psička. Vzame ga in nese s sabo, In ko pride dam, ga praša 30 Po navadi stara mati: Ali si prinesel kruha? Nisem, ali psa sem kupil, Moral za-nj sem ves kruh dati. Posvari ga stara mati: 35 Tega nama je še treba, Komaj midva jest' imava, S čim še bova psa redila? No, bo že kak, sinček reče, Pa le pojdem brat suhljadi, 40 Pa ponesem jo na prodaj, Spet dobil bom za-njo kruha, Spet imeli bomo jesti Vi in jaz in tudi psiček. In nabral je spet šibovja, 45 V mesto ga na prodaj nesel In za dnarje kruha kupil, Materi domu ga nesel. Ali spet se mu nameri, 60 Da jo pride do pastircev, Ki so pobijali mačka. Tudi mucek se mu smili, Gre k pastirjem in jim reče: Cujte, ne morite mačka, 55 Ne morite, raj' ga meni dajte. In rečejo mu pastirci: Koliko pa daš za muco? Ta-le kruhek, če bo dosti. Naj bo, rečejo pastirci, 60 In za kruh mu dajo mačka. In ko pride dam, ga praša Po navadi stara mati: Ali si prodal šibovje In si kaj prinesel kruha? 65 Nisem, al' sem kupil mačka, Moral za-nj sem ves kruh dati. Posvari ga stara mati: Tega spet je bilo treba, Komaj midva jest' imava, 70 S čim še bova to živila? Bo že Bog dal, sinček reče, Pa le poj dem v les po drva Pa ponesem je na prodaj, Pak imeli bomo jesti Vi in jaz in pes in maček. Pa je le nabral suhljadi, Nesel v mesto jo na prodaj, In za dnarje ikruha kupil, Materi domu ga nesel. 80 Ali spet se mu nameri, Da je prišel do pastircev, Ki so pobijali kačo. Tudi kača se mu smili, Gre k pastirjem in jim pravi: 85 Ne morite reve kače, Ne morite, raj' jo meni dajte. In pastirci mu rečejo: Koliko pa daš nam za-njo? On odgovori pastirjem: 90 Kaj vam morem za-njo dati, I kaj neki, saj nič nimam ? Al odgovore pastirci: Mi zastonj nič ne dajemo, Al' ne veš, da so Zastonja Bog vč kdaj že pokopali? 95 Daj nam tisti hlebec kruha, Potlej ti pa damo kačo. Da jim kruh in kačo vzame. Pa jo nese proti domu; Al ogovori ga kača 100 In mu reče po človeško: Ljubi dečec, Bog ti plati, Da si rešil me pogube , Rešil me pastirjev hudih, Kar te prosim, še mi stori: 105 K materi me moji nesi V našo hišo, v skalni dular; Moja mati bo vesela In te dobro nadarila, Da si ljubo hčer jej rešil. Ponujala ti bo srebra, 110 Ponujala ti bo zlata; Al ne jemlji nič od tega Ne od srebra ne od zlata, Prosi le za tisti prstan, Ki leži tam na zapečku; 115 Prstan ta je čuden prstan: S členom ob-nj boš potrkal, Pa bo prišlo to minuto Dvanajst junoše/ pokornih Prašat, kaj boš zapovedal. 120 In ta hipec pred, ko veja K veji vdari, je gotovo Spolnjeno povelje vsako. In na dom on kačo nese K materi v čerovni dular: 125 Tu sem vam prinesel hčerko, Kupil sem jo od pastirjev, Ki so jo pobiti hteli; Ona pa me je prosila, Da na dom bi k vam jo nesel. 130 In vesela kačja mati Reče: Bog ti stokrat vrni, S čim te pač bi nadarila? Pa mu kaže srebra, zlata Kupe kakor kope mrve. 135 Tu si vzemi, kar si hočeš Al pa druzega kaj reci, Kar ti všeč je v naši hiši, Vse bom dala, kar boš volil. 140 Ali si ne voli srebra, Tudi si ne voli zlata, Sem in tje po hiši hodi, In z očmi stvari prebira, Pa zaprosi jo za prstan, 145 Ki ga spazi na zapečku: Ta le prstan bi si volil. Mati kača odgovarja: Kaj boš to malenkost volil? Voli raj še srebra, zlata. Al on noče pa le noče 150 In o reče: Mati kača, Ako hoč'te, prstan dajte , Ako noe'te, kakor hoč'te. Kaj si hoče mati kača, Kar sem rekla, to sem rekla, Mož beseda, na ga prstan. 155 Bog vam plati, mati kača! Deček reče in odteče, In ko pride dam čez dolgo, Praša brž ga stara mati: Kje si hodil tako dolgo? 160 Jaz sem že neznano lačna, Ali si prinesel kruha? Nisem vam prinesel kruha, Al prinesel, kar je bolje. Vzame prstan, ob-nj trkne, 165 In ko trkne, precej pride Dvanajst junošev pokornih: Vaša gnada, kaj bi rada ? Jest' in piti vsake vrste, Kakor mi jed6 gospoda, 170 Fajmoštri in pa grajščaki Na največi letni praznik. Kar je rekel, prec je bilo Jest' in piti več ko dosti, In gostili so se skupaj 175 Mat' in on in pes in maček Kakor žive dni nikoli. Zdaj ni pasel nič več dimke, Več ni hodil zdaj po, šibje , Več ni nosil drv na prodaj, 180 Saj mu več ni bilo treba, Saj imel je vsega dosti. Al to dosti, ta obilnost, Vsakoršne zbudi mu misli In domisli se nečesa, česar mislil prej ni nikdar. 185 Vidi lepo cesarično, In k cesarju pošlje mater, Al bi dal mu hčerko v zakon. Svitli cesar odgovarja: Pojdite vi, mati, k sinu 190 Pa mu poročite to-Ie: Tak je rekel svitli cesar: Ce mi skrcis to lesovje, Ki sprostira se pred nami, Da se preobrne v polje, 195 Ki rodilo bo pšenico, Da bo zrela jutri zjutraj In iz nje kolače vmesiš, Da bom jedel je za zajterk, Pa ti hčerko dam za ženo; 200 Ce pa tega ne napraviš, Dal te bom ob glavo djati Za predrznost, da si upal, Dvigniti po koncu glavo In zbuditi tako misel, 205 Crv, ki viješ se po prahu! Stara mati k domu pride, Solze toči, milo joka In pove odgovor sinu. Sin pa reče: Ljuba mati, 210 Ne jokajte, vse bo dobro. Pa potrka na svoj prstan. Ko bi mignil pred-nj stopi Dvanajst junošev pokornih: Vaša gnada, kaj bi rada? 215 Skrčite mi to lesovje, Ki ga vidite pred nami, Pa ga prebrnite v polje; Tam kalf naj koj pšenica In zori do jutri zjutraj. 220 Drugo jutro vstane cesar, Vidi, da so gozdi polje, Ki ziblja se od pšenice, Ko na jezeru valovje, In na pragu starka čaka 225 Že s pečenimi kolači. Ali cesar noče dati Le še hčerke sinu v zakon, Iuo pošlje mater k njem«: 230 Pojdite le, mati, k sinu Pa mu poročite to-le: Tak je rekel svitli cesar: če razmečeš mi do jutri Te bregove, ki jih vidiš, 235 Da postanejo gorice, Kjer rodi naj precej trta In zori do jutri grozdje, Da bom pil iz njega vino, Rad ti dal bom hčer za ženo; 240 Al če tega ne napraviš, Krokarjem te za kosilo Na viselnice obesim Za predrzne tvoje misli. Stara mati k domu pride, 245 Solze toči, milo joka In povi odgovor sinu. Sin pa reče: Ljuba mati, Ne jokajte, vse bo dobro. Pa potrka na svoj prstan, 250 Junošem veli poslušnim, Da razmečejo bregove, Spremend je v vinske gore, Zasadijo vinsko trto, Ki rodi prežlahtno vince. 255 Drugo jutro vstane cesar, Pregleduje te gorice In okuša sladko grozdje In še slajši mošt iz grozdja, Ki prinesla ga je starka 260 In ž njim čakala na pragu. Ali cesar noče dati Le še hčerke sinu v zakon, Ampak pošlje mater k njemu: Pojdite le, mati, k sinu 265 Pa mu poročite to-le: Tak je rekel svitli cesar: Ce napraviš na tej planji, Ki jo vidimo pred sabo, Tak grad, kakor jaz ga imam, 270 In krog grada lepe vrte, Nasajene z žlahtnim drevjem, Nekaj v cvetji nekaj v sadu, In po drevji lepe ptice, Ki pojo najslajše pesmi, In pa pot od moj'ga grada 275 Vse do jutri, predno vstatiem , Rad ti dal bom hčer za ženo; Al če tega ne napraviš, Glej, kak dolgo še boš živel. Stara mati k domu pride, 280 Solze toči, milo joka In pove mu vse na tanko, Kar je rekel svitli cesar. Al on pravi: Ljuba mati, Ne jokajte, vse bo dobro; 285 Gre in trkne na svoj prstan. Kakor trkne, precej pride Dvanajst junošev postrežnih, Ki zvršijo mu povelje, Da ko vstane zjutraj cesar, 290 Vidi lepši grad od svoj'ga, In krog grada lepe vrte In na vrtu lepo drevje, Nekaj v cvetji nekaj v sadu, In po drevji lepe ptice, 295 Ki so pele miloglasno, In od svoj'ga grada stezo, Vso potlakano s cekini, In kraj steze živo mejo, Nasajeno z grmjem zlatim, 300 Ter veleva, da za svate So omišljajo priprave. II. Tisti čas se pa pripelje V gostje semkaj morski cesar, In na čast so mu vrstile 305 Dan za dnem se gostarije In cesarske veselice. Med tem se pa morski cesar Polakomni za ta prstan Zavolj dobrih mu lastnosti, 310 Ki jih spaziti je vedel Modra glava, ki so bile Samemu cesarju skrite, Ker ni zet, kar ima, nikdar 315 Živi duši kaj povedal. Pa mu nekak prstan zmakne, In potrka s prstom ob-nj. Prišli so postrežni slugi: 320 Vaša gnada, kaj bi rada ? Da prenesete čez morje Cesarično, grad in mene. Kakor reče, tak se steče, Precej bil je grad za morjem, 325 In za gradom morski cesar In s cesarjem cesarična. Ko se zjutraj ti zbudijo, Čudijo se, kje da spijo, Da je zginil grad na naglem 330 Ino z gradom morski cesar In s cesarjem cesarična. Cesar jezen zove zeta In veleva mu, da precej Mu postavi grad na inesto 335 In nazaj pripelje hčerko. Revež išče, toda najti Prstana mu ni mogoče. Kako djal bo grad na mesto, Kako vrnil hčer cesarju! 340 Jezen cesar d(5 ga v ječo. Temna ječa je brez luči, Božje solnce v njo ne zajde, Noč in. dan sta tam enaka. Milo zdiha, ali zdiha 345 Le zidovom trdosrčnim, Stenam gluhim neodglašnim; Živa duša ga ne sliši, Živi duši se ne smili, Smili se le psu in mačku; 350 Al ne vesta, kje ga najti. Iščeta ga vse po mestu, Dokler pes ne zvoha ječe. Ali kak bo v ječo priti? Ječa nima vrat ne oken. 355 Maček spleza gor na streho Ino stika po razpokah, Pa se splazi k gospodarju, Ki je ravno jedel kruhek, Suhi kruhek, trdo skorjo. 360 Milo mu zamavka: mavmav! Reva moja, on mu reče, Kak bom dal še tebi kruha, Ker ga imam sam le malo; Kar ukradel morski cesar, 365 Tat tatinski! mi je prstan In odnesel vse čez morje. Ah, če mogel ti bi, mucek, Mi nazaj dobiti prstan, Vse bi z nova dobro bilo. Maček sliši te besede, 370 Zmota se nazaj na streho, In ko pride na tla srečno, Psu, kar zvedel je, naznani. Pak se dvigneta na ptuje Ino prideta do morja. 375 Se sta tamkaj premišljala, Kako bi čez moije prišla, Kar na suho riba pljusne, Ker se je preveč pognala Za mušico nad vodico. 380 Hitro maček k njej poskoči, Pa jej hoče vrat zaviti, Ker je lačen bil od hoje. Ali psu se riba smili, In poprosi za njo mačka, 385 Naj nikar je ne zadavi In nazaj jo v vodo dene, Da vesela splava v morje. Spet začneta premišljati, Kako prišla bi čez morje, 390 In domislita si dobro. Maček sede psu na hrbet, In tak plavata čez morje Do cesarjevega grada. Pes ostane zunaj hiše, 395 Maček pa se splazi v hišo. Mili se okol princeze, Da ga ona rada sprejme; Mili se okol cesarja, Da ga tudi on rad sprejme, 400 Ter se skrije v sobo spalno; In ko sanj cesarja zmaga, Tiho splazi se do njega Pa mu prstan s prsta zmakne Tako rahlo, da ne čuti, 405 Ino smuk čez okno plane In poišče psa pod zidom In grestžt naravnost k morju. Zdaj pes pravi: Veš kaj, mucek, Daj ti meni v gobec prstan, 410 Jaz sem vajen nošnje v gobcu, Da ne pade tebi v vodo, Ker ti nisi nošnje vajen. Al ga maček noče dati, 416 Noče, da znebi se slave, Da je on pridobil prstan. Ino sede psu na hrbet, In tak plavata čez morje. Kar se mačku prstan zmuzne, 420 V morje mu iz gobca pade; Al dokler na suhem nista, Razodeti si ne upa Maček psu nesreče take, Ker bi precej bil ga zgrabil. 425 Al ko prideta na suho, Ko pove mu to nesrečo, Ko začne pes jezen biti In zobi kazati mačku, Lej , priplava riba h kraju, 430 Ki je padla prej na suho In sta dala spet jo v morje, Da poginila ni v pesku. Ona je požrla prstan , Pa ga zdaj na prod izriga In pomiri psa in mačka. Zdaj pa pes pobere prstan In ponaša ga do ječe; Al pri ječi da ga mačku, Da jetniku brž ga nese. 440 Maček spleza brž na streho, Zmuza s prstanom se v ječo, Cvenk! zacvenkne ga pred njega. On vesel poboža mačka, In pogladi ga po dlaki, 445 Maček pa zobloči hrbet In repič zavije kviško. Brž na prstan s členom trkne, Ino pride to minuto Dvanajst junošev pokornih : Vaša gnada, kaj bi rada? Za me in za mačka jesti 450 In za psa, ki zdolej čaka, In pa da bom prec odzidan, Ter da se moj grad postavi Precej na poprešnje mesto Ino z gradom cesarična, 455 S cesarično morski cesar. Kar je rekel, prec je bilo: Precej bil je on odzidan, Precej stal je grad na mestu Ino v gradu cesarična, 460 S cesarično morski cesar; Pak on lepo v grad pristopa. Cesarična ko ga vidi, Gre vesela precej k njemu; Morskega cesarja reče 465 Pa napičiti na raženj In ga vreči v sredo morja, Ribam na povoljno gostje. In napravili so svate, Da ni bilo nikdar tacih; 470 Pa so jedli ino pili, Da je bilo vsem zadosti. Tudi jaz sem bil povabljen: Jesti dali so mi 'z črepa Piti pak iz naprstnjaka; 475 Dali so mi 'z stekla škornje In iz pajčevine suknjo; Hodil sem po kamni cesti, Strle so se moje škornje, Hodil sem skoz gosto grmje, 480 Strgala se mi je suknja. M. Valjavec. 170. Župan. Postava zverinam je nova podana, Zatorej si volijo urno župana; Pa kaj jim volitve koristile so, 4 Na vrbi nam sraka razlaga tako: Zberejo medveda; al medved je mrha, Zarobljen in kosmat od pete do vrha; Budil z godernjanjem prezgodaj jih je, In s tacami sodil, pravično al ne; In koj se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zbero si jelena; pa on rogovili, Prevzeten povsod med prvake se sili; Z rogato glavico je pač darovan, Al v glavi ošabni je malo možgan; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zbero si rujavca, iz šume lisjaka, Na kterem krivična je sleherna dlaka ; Kupaval je sam, in prodajal je sam, Da z ljudsko krvjo si napolnil je hram; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zberejo si zajca; al zajec neveden, Za skrb ino čast domovinsko ne vreden, Ni poznal postave, se slednjega bal, Po noči je kimal, po dnevi je spal; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zberejo si kosa potem gospodarja, Al kos pa ošabno povsod se ukvarja; Žvižgaval jim vedno iz enih je strun, Skoz okence vsako potikal je kljun; In spet se oglasi jih sto: Le-tA nam županil ne bo! Zberejo si osla; pa osel zabiti Nobene po všeči ni znal obrniti; Z ušesi le miga, in v prahu leži, Pa kjer se povalja, tam dlako pusti; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zberejo si palčka; al on je skakavček, Natihoma leta priliznjen hinavček. Zverino je dražil, unemal prepir, Pobegnil iz lože je ljubljeni mir; In spet se oglasi jih sto: Le-ti tud županil ne bo! Od tedaj zverina, tak6 zapeljana, Po svetu širocem si išče župana; — Če pravega bo pripeljala na dom, 44 Prijatli! poročil al pisal vam bom. M. Vilbar. 171. Topol. Mati božja rajskomila Iz nebes je šla na zemljo, Ino koder je hodila, Vse ljudi je in živali 5 Ljubeznjivo pozdravljála, Vsem je stvarcam z belo roko Sveti blagoslov dajala. Lej, in vsaka stvar pod nebom Njej naproti je hitela , 10 Priklanjála se je k zemlji, V slavo pesem jej zapela. Ptice glasne v senčnih vejah, Slavca milega iz gaja, In skrlico izpod neba 15 Ena misel koj navdaja, Da z nižave in višave Pred popotnico hitijo, In jej tamkaj z gladkim grlom Sladke pesmi žvrgolijo. 20 Iz pečevja divja koza, Iz goščave brzi jelen, Slov in tigra iz puščave, Vse, kar ima gozd jih žilen, Vse zveri hité do Deve, 25 Do Marije blagokrasne. Tam klečijo na kolenih, Molijo molitve glasne. Iz potokov in studencev, Iz morjá, iz rek derečih, 30 Stezajo glavé na suho, Kar je manjih rib in večih, Krog in krog se zemlja smeje, In glasnó jej svet prepeva; Krog in krog natora uka, 35 Da od gor do gor odmeva. Hrast kamniti, hoja mala Pripogibljeta mladike ; Vekovite krepke cedre Vrhe klonijo velike. 40 Ni je šibe, ni cvetice, Da se ne bi priklonila. Lej, in božja porodnica Vse jih je blagoslovila. Samo topol kraj potoka 45 Glave noče upogniti, Iz napuha v trdem srcu Noče blažene čestiti, Ampak drzno pregovarja: „Jaz, ki dvigam se v nebesa, 50 Nikdar se ne bom klanjala; Naj se druga jej drevesa, Ki so brez peres srebernih!" Bliža se jej božja mati, Tako milo jo pogleda, 55 Da začni vsa trepetati, Trepetati kakor rosa Na cveticah pomladanskih. Topol se je tresti jela, Vstaviti se pa ne more; 60 Zato nje peresa bela Gibljejo od dne do zore, Večno bodo jej gibžla, Dokler tu na zemlji pela Bode se Mariji hvala. 65 M. Vilhar. 172. Morska roža. Šumi nad brezni sinje morji, Po morji se sivi otoki vrsti, Po njih dežele so krasne, 4 V njih gore visoke in jasne. Ljubo tam morske ptice pojo, Lepo tam morske rože cveti, Puhti iz njih rajske dišave, 8 V zavetji obmorske dobrave. Na zemlji nekdaj mladeneč je bil, Ki ni se nikoli veselil, Srce mu je žalost morila, 12 Nikdar se ni duša zvedrila. Obhodil je veliko sveti, Da našel bil bi mir srci, Bilo ni pomoči nobene, 16 Zastonj je nadlegal učene. Ko nekoč hodi ob kraji morji, Prikaže se morska mu deklica, Pokaže mu sive otoke, 20 Veli mu na gore visoke: „Mladeneč, ako te srce boli, Popusti zemlji, popusti ljudi, Odidi na morske otoke, Na gore jasne, visoke. 24 Poganja tamkaj čuden cvet, Drugej nikjer ne pozna ga svet, Zaceli bolečo ti rano, Navdi te z radostjo neznano." 28 Mladeneč odrine na morji, Na sive otoke, na jasne gori. Čem dalje plava od kraja, Tem bolj mu otožnost odhaja. 32 Na vrhu zelenem sredi morji Cvete ljubeznjiva rožica, Ki vsakoršne rane zaceli, Al skrita je v morski deželi. 36 In priti do nje je silno težki, Zato premnogim je srcem hudi; Premnogi na zemlji trpijo, Ker rože le-ti ne dobijo. 40 A. Ume k. 173. Delitev. (Isterska n&rodna.) V nekdanje vreme (čas) je gospod Bog razglasil po širokem belem svetu, da če ljudem vsakojake darove deliti, naj ga samo pridejo prosit. Prvi pride gospod. Bog ga pita (popraša): „Kaj hočeš?" Gospod reče: „Bože! daj mi dobro in lehko." Bog mu reče: „Naj ti bode." — Drugi pride pustinjak. Bog ga pita: „Kaj hočeš ti, moj pustinjače!" On reče: „Bože moj j daj mi 5 dobro in lehko." Bog mu' reče: „Tega ni več, to sije vzel gospod." Pustinjak reče: „Velja (treba) potrpeti." Bog mu reče: „Naj ti bode." — Tretji pride kmet. Bog ga pita: „Kmete moj! kaj želiš ti?" Ta reče: „Bože moj! daj mi dobro in lehko." Bog mu reče: „Tega ni več, to je vzel gospod." Kmet reče: 10 „A velja potrpeti!" Bog reče: „Ni tega ni več, to je vzel pustinjak." Kmet odgovori na to: „Joh meni!" Bog mu reče: „Naj ti bode." In od onega časa ima gospod lehko in dobro, pustinjak potrpljenje, a kmet joh in nevoljo. — __ J. Volčič. Cvetnik. 11 Pravljice, pripovedke in legende. 174. Pravljica o rojenicah. (Slovenska nžrodna.) Imela je mati sina. Po noči, ko je bilo dete rojeno, slišala je babica zunaj pod oknom pogovor treh belih žen, kaj bo dete. Ena je rekla: „Mašnik bo;" druga: „ubil ga bo sovražnik v vojski" in tretja je rekla najglasneje: „Ubila ga bo strela, 5 ko bo osemnajsto leto dopolnil." Ko so prinesli dete od svetega krsta, bili so pri botrinji vsi veseli; samo babica, sicer silno zgovorna, bila je zoper navado klaverna; govorila je le, kar je morala. „Kaj vam je, Maruša!" — praša oče boter babico — „da se držite, kakor bi 10vam bil volk mlade pojedel?" — „E, kaj ne bi bila žalostna," odgovori natihoma, da ni otročnica slišala, „dete, ktero so danes krstili, bo strela ubila, ko bo osemnajsto leto dopolnilo. Tako sem slišala nocojšno noč se pogovarjati rojenice pod oknom." 15 Ostrmeli so vsi nad to novico in žalostno so se razšli. Oče je kmalo potem hudo zbolel. Ko čuti, da mu gre bolezen na smrt, razodene svoji ženi, kar mu je babica pri botrinji povedala. Umrl je in žena si je»'to dobro v glavo vtisnila. Lepo je redila in učila edino dete, ktero je raslo, da so bili vsi veseli. 20 Rajni je zapustil vdovi veliko premoženje. Ko je bil sin sedemnajst let star in brhek mladeneč, dala je mati velik hram zidati. Globoko in globoko so kopali delavci v zemljo, in ko so vložili temelj, začeli so zidati obok nad obokom, tako da so naredili devet obokov. gati in s težkim srcem pove sinu, da zida to njemu. Sin je bil pobožen. Delal in pomagal je svoji materi, kolikor je mogel, pa tudi molil je rad. Ne daleč od hiše je dala mati znamenje 30zidati, v spomin svojemu rajnemu možu. K temu znamenju je hodil sin vsak večer in molil je za svojega očeta in za svojo ljubo mater. Bolj ko se je bližal osemnajstemu letu svoje starosti, tem bolj je prihajala njegova mati žalostna. Spolniti je imel osem-35 naj sto leto. Zidarji so delali hram z deveterimi oboki. Reče tedaj mati sinu: „Preljubi sin! težko, težko, silno težko me stane, zapreti te živega v ječo; saj si mi moje vse! Pa kar so rojenice prorokovale, ima se zdaj zgoditi, ko si osemnajsto leto dopolnil. Pojdiva še k znamenju Bogu se priporočit, potem 40 pa pojdi v hram, kjer sem ti vsega pripravila, česar ti bo treba." „Le pojdiva, mati, k znamenju molit; pa reči vam moram, da imam preživo vero v Boga, kakor da bi misliti mogel, da zidate mu morem uiti. Le pojdiva, silno soparno je in — izidi se božja volja!" Gresta k znamenju, mati s težkim, sin pa z mirnim in45 veselim srcem in z živo vero v Boga. Ne molita še dolgo, kar potemni; črni oblaki obnebje, hud vihar pribuči, — zabliska se in v tem hipu tudi zagrmi, da se zemlja zmaja in — oj čudo! v hram z deveterimi oboki je treščilo in ga razdjalo, da ni bilo druzega kakor sip in razvaline! 50 „O mati, božja mogočnost je neizmerna!" reče sin materi, „v svojo smrt bi mi bili zidali hram; strela ga je raznesla. Bodi Bogu čast in hvala! njegova dela so velika!" Zahvalila sta se še modremu stvarniku in mnogo let sta še živela srečno v pobožnosti in živi veri v Boga! 55 Zap. Fr. Malavašič. 175. Vila prijateljica in mesci prijatelji. (Slovenska národna.) Neka hudobna ženska primoži s svojim revnim možem malo deklico, z imenom Marica. Potlej jej Bog da še eno pravo hčer, ktero ljubi in goji več ko svoje oko. Pastorke pa, ki je bila dete dobro in prelepo, kar ne more s krajem očesa videti; zató jo preganja, muči in mori, da bi jo poprej skončala. Meče 5 jej najslabše ostanke jedi in še to kakor psu; celó kačjega repa, ko bi ga bila imela, dala bi jej ga bila jesti; in namesto na posteljco pošilja jo spat v neko staro korito. Ko pisana mati vidi, da je deklica pri vsem tem dobra in potrpežljiva, in da lepše raste ko njena hči, misli si in misli, 10 kako bi našla vzrok sirotico spoditi od hiše, ter si eno izmisli. Nekega dné pošlje svojo hčer in pastorko volne prat; hčeri dá bele volne, pastorki pa črne, ter jej ostro zažuga: „Ako mi ti te črne volne tako belo ne opereš, kakor jo bo moja hči, ne hodi mi več domú, sicer te bom iztepla od hiše." Ubožica 15 pastorka milo plače, prosi in govori, da jej tega ni mogoče storiti; ali vse je bilo zastonj. Ker vidi, da ni milosti, oprti volno in gre plakaje za polsestro. Ko pridete na vodo, razprtite svoji bremeni in začnete prati, kar se jima neko lepo belo dekle od nekod pridruži in ju pozdravi: „Dobra sreča, prija-20 teljici! je-li vama treba pomoči?" — Mačohina hči posmehovaje se reče: „Meni ni treba pomoči, moja volna bo koj bela; ali tukaj-le naše pastorke ne bo tako koj." Na to stopi uno ptuje dekle k žalostni Marici, rekoč: „Daj! bove videli, ako se bo dala ta volna belo oprati?" Obé počnete zdaj žikljati in prati,25 in hipoma se beli črna volna, kakor mladi sneg. Ko operete, prijateljica spet nekam zgine. Mačoha videvši to belo volno, čudi se in jezi, da nima vzroka preganjati pastorke. Nekoliko časa za tem pride huda zima in sneg. Hudobna 30 mačoha še zmerom misli, kako bi nesrečno pastorko zatirala. Sedaj jej zapovč: „Vzemi košek in spravi se v goro, ondi mi naberi zrelih jagodic za novo leto; ako mi jih ne prineseš, bolje ti je, da ostaneš na gori." Sirotica Marica milo plače, prosi in govori: „Kako bom reva jaz sedaj v ostri zimi dobila zrelih 35jagodic?" Ali vse zastonj, — mora vzeti košek in iti. Ko hodi vsa objokana po gori, sreča dvanajst junakov ter je lepo pozdravi. Oni prijazno odzdravijo ter jo vprašajo: „Kam gaziš, mlada ljuba! po tem snegu tako zaplakana?" — Ona jim lepo pove vse. Junaki jej rek6: „Mi ti bomo pomagali, ako 40 nam znaš povedati, kteri mesec celega leta je najboljši? Marica reče na to: „Vsi so dobri, ali mesec sušeč je najboljši, ker nam prinaša največ upanja." Oni, zadovoljni z odgovorom, reko: „Pojdi le v to prvo dolino na prisolnce, ondi dobiš jagodic, kolikor te je volja." In res prinese mačohi za novo leto poln košek naj-45 lepših jagodic, in povč, da so jih jej pokazali junaci, ki jih je srečala na gori. Nekoliko dni pozneje, ko je odjenjala zima, govori mati svoji hčeri: „Pojdi tudi ti v goro po jagodic; morda najdeš one junake, da ti dajo kako srečo, ker so se naši umazani 50 pastorki skazali tako čudno dobrotljivi." Hči se ošabno obleče, vzame košek in skaklja vesela v goro. Prišedši tje, sreča res onih dvanajst junakov, ter jim napuhnjeno reče: „Pokažite mi, kod rastejo jagodice, kakor ste pokazali naši pastorki." Junaki rek6 : „Dobro, ako uganeš, kteri mesec celega leta je najboljši?" 55 Ona hitro odgovori: „Vsi so hudi, mesec sušeč pa je najhujši." Ali na te besede se vsa gora hipoma naoblači, in vsa nevre-mena vdarijo na njo, da je komaj prisopla živa domii. Ti junaki so bili dvanajsteri mesci. Med tem se dobrota in lepota psovane pastorke razglasi 60daleč po deželi; in nek pošten, bogat in mlad gospod sporoči njeni mačohi, da bo ta in ta dan s svojo žlahto prišel pastorke za ženo snubit. Mačoha, zavistna tej siroti, ne zine jej ne besedice o tem, ampak misli svojo hčer v to srečo potisniti. Kedar pride napovedani večer, stira brezvestna mačoha 65 svojo pastorko zgodaj v korito spat, potlej očisti hišo, napravi večerjo, našopiri svojo hčer, kolikor jo največ more, ter jo posadi s pletilom v rokah za mizo. Na to se pripeljejo snubači; mačoha je prijazno sprejme, pelje je v hišo in jim govori: „Tukaj-le je moja mila pastorka." Ali kaj pomaga, ker so v 70tej hiši imeli petelina, ki počne na ves glas in brez prestanka £eti: „Kukuriku, lepa Marica v kuritu! — kukuriku, lepa [arica v kuritu! itd." Ko snubači razbero in razumejo peteii- novo petje, velé, naj se jim prava pastorka pripelje iz korita; in ko jo ugledajo, ne morejo se dosti načuditi njeni lepoti in ljubeznjivosti, ter jo še tisti večer peljejo s seboj; hudobna75 mačoha in njena hči pa ste ostali na sramoti pred vsemi ljudmi. Marica pa je bila srečna s svojim možem in z vso svojo hišo do velike starosti in lehke smrti, ker jej je bila vila prijateljica in vsi mesci prijatelji. Zap. Ivan. 176. Zmaj Vukotin. (Národna z otoka Krka.) Zmaj Vukotin je delal nekdaj strašno škodo ljudém in živini, požiraj e celó ladij e in vozove. Po suhem in po mokrem je divjal, da ni bilo nobenega zavetja pred njim. Ko pa sojeli cerkve zidati in so zvonovi zapeli, prevzel ga je tak strah, da je pod Velebit šinil; ali tudi ondi ga zvonjenje preveč nadleguje; 5 rad bi spet na dan prišel in dalje pobegnil, pa ne more. Še le takrat se bo to zgodilo, ko ne bo v primorji nobene pobožne duše več, in tisti strašni čas se približuje. Že je dobil Vukotin toliko duška, da skoz gorske jame svojo silno sapo izpušča: ta sapa je grozovita „senjska burja", ki čedalje huje razsaja, da 1° se ptujci teh krajev skrbno ogibljejo in celó domači ljudjé trepetajo, ne mogoči se jej privaditi. Kedar pride zopet zmaj Vukotin, pa gorjé ljudstvu in deželi. Zap. J. Trdina. 177. Snegurka. (Ruska nžiodna.) Živel je nekdaj kmet Ivan; žena mu je bila Marija, p_a nista imela dece. Ivan in Marija sta živela v ljubezni in spravi. Tako sta se tudi postarala; ali dece le nista dobila. Silno sta se zato žalostila ter se oveseljevala le, oziraje se po ptuji dečici. Neki dan, ko je prišla zima, da je zapadel mladi sneg do 5 kolena, prider6 deca na ulice igrat se; stari Ivan in stara Marija pa sedeta k oknu gledat. Deca so tekali, drvili se ter začeli delati babo iz snega. Ivan pa Marija jih gledata molče in vsa zamišljena. Kar se Ivan zasmeje in reče: „Pojdi, žena, da si narediva tudi tako babo!" Znalo se je Mariji, da je prevzelo i o veselje tudi njo. — „Zakaj pa ne?" — odgovori ona — „poj-diva, poigrajva se na starost! Ali čemu bi si delala iz snega... babo? — — Narediva si rajši iz snega dete, ker (nama) ni dal Bog živega." — „Kar je res, to je res," veli Ivan, vzame kučmo, pa odide s staro na vrt. 15 Res se lotita narejati si iz snega — punčico; napravita čok z ročicami in z nožicami; pritakneta na vrh kepo snega ter ugladita iz nje glavico. „Bog daj srečo dobro!" nazove vsak, kdor je šel mimo. 20— ,?Bog daj zdravje!" odgovarja Ivan. — „Božja pomoč vsemu dobremu!" pritakne vselej Marija, in se nasmeje. N6t! zdaj sta napravila nosek pa bradico, in izvrtala dve jamici v glavo; ali toliko da prereže Ivan usteca, kar dahne detešce iz njih s toplo sapo. Ivan na naglem roko izmakne, in 26kar strmi. Jamici pod čelom ste bili že izdolbeni; not, iz njih pogledajo mile oči. Glejte tudi že ustnic, ki so rudeče kakor jagode, ter se drž6 na smeh. „Kaj je to? Bog bodi z nami! Je-li to kakova prikazen?" — veli Ivan in se prekriža. Punčica nagne k njemu 30 glavico — prav živa, ter zavrti z ročicami in z nožicami na vsem svetu tako, kakor pravo čvrsto dete v plenicah. „Oh Ivan, Ivan!" zakriči Marija, ki je zadrhtala od radosti, — „poglej, Bog nama je dal dete," in začne objemati Snegurko; s Snegurke pa se je odvalil ves sneg kakor lupina 35z jajca, in res je Mariji v naročji živa deklica. — »Oh, draga moja Snegurčica!" zavpije babela, objemaje svoje detešce, ki si ga je želela, pa se ga ni nadjala, — ter zbeži ž njim v izbo. Ivan — toliko da se je zvestii od takega čuda, — a Marija ni vedela sama za-se od veselja. 40 In glejte, Snegurka raste — ne po dnevih, nego po urah, čedalje bolj. Ivan in Marija se je ne moreta naveseliti. Veselje je bilo pri njih domd. Deklici iz vasi so nenehoma pri njih; delajo starkini hčerki kratek čas in jo napravljajo prav kakor kako punčiko; pogovarjajo se ž njo, popevajo jej pesmi; igrajo 46se ž njo vsaktere igre in jo uče vsega, kako se kaj pri njih godi. Snegurka je pa tako pametna: na vse pazi in vse (brž) obere, ter se razcvete po zimi res kakor kakošna trinajstletna eklica: vse ume, o vsem zna govoriti, in to s tako milim glasom, da bi jo kar poslušal. In kako je dobra, pridna in 50vsem priljudna! Života je pa belega kakor sneg, — oči (modre) kakor potočnice, svetlo-beli lasje do pasa; ni ene rudeče pičice ni nikjer, kakor da ne bi bilo žive krvi v telesu; pa i brez tega je bila tako lepa in brhka, da bi se bil človek zagledal va-njo; in kakor se jej je znalo, bila je tako veselega srca, 65tako prijetna, da živa duša ne tako. Vsi so si Snegurko jako priljubili; neizrečeno rada jo je pa imela stara Marija. Večkrat veli možu: „Glej, Ivan, dodelil nama je Bog vendar radost na starost! minila je i moja srčna žalost!... Ivan jej je pa odgovarjal : „Čast in hvala Bogu! ali tukaj veselje ni večno, — žalost 60 ni brez konca..." „Prešla je zima. Lepo ti zašije na nebu spomladno solnce in ogreje zemljo. Na kopnih mestih zazeleni trava in zažvrgoli škrjanček. Zbrale so se že tudi lepe deklice v kolo blizo vasi, ter zapojo: „Pomlad krasna! kak si prišla, 65 Na čem prijahila? . . . Na drviscu in na brani". Snegurka pa postane jako otožna. „Kajti je, zlato moje dete?" reče jej večkrat Marija, božaje in stiskaje jo k sebi —■ „nisi li bolna, ker si tako klaverna in 70 ti je obličje tako upadlo? Ni li te pogledal že kdk zločest človek?" — Snegurka pa jej odgovori vselej: „Nič mi ni mamica, saj sem zdrava." Not, poslednji sneg je že pregnala pomlad s svojimi lepimi 75 dnevi. Zacvet6 vrti in travniki; zapel je slavec in vsaka ptica, in vse na božjem svetu je oživelo ter se veseli. Presrčni Snegurki se je pa začelo še bolj tožiti; tovaršic se ogiblje, in se skriva zmerom solncu pod senco, kakor jurje-vica (šmarnica) pod drevesom. Nič drugega se jej ni hotelo, 80 nego pljuskati pri studencu pod zeleno vrbo. Snegurki je godila le senca pa hlad (hladilo), še bolj od tega pa na vmes dežek (dež). O dežji in o mraku se je vselej oveselila. In ko se je neki dan privalil siv oblak, da se je usipala debela toča, oveselila se je Snegurka tako, da ne bi bila ktera druga tako ve- 85 sela ni razsipanih biserov. Kedar je pa pripeklo spet solnce ter se toča raztopila, zajokala se je Snegurka za-njo tako strašno, kakor da bi se bila hotela v solzah utopiti — kakor se joka prava sestra po bratu. Glej, že je pomladi konec! prišel je kres. Deklice iz vasi 90 so se zbrale na prešet v log, in so šle k Snegurki, ter stopijo pred Marijo: „Pusti, pusti Snegurko z nami!" Marija je od straha ni hotela pustiti; Snegurki se ni hotelo iti ž njimi; — pa se niso mogli izgovoriti. Vrh tega pomisli Marija: morda se njena Snegurka šetaje razveseli. Potem jo napravi, poljubi in reče: 95 „Pojdi le, zlato moje dete, poveseli se s tovaršicami, vi pa, dekliči, pazite, glejte na mojo Snegurko! Saj znate same, da mi je ona jedro v očesu." „Prav, prav!" zakriče vesele, primejo Snegurko in odidejo vse vkup v log. 100 Tam so si spletale vence, vezale šopke iz cvetic in popevale svoje žalostno-vesele pesmi, Snegurka je bila zmerom pri njih. Ko zajde solnce, naložijo dŠklice grmado iz trave in drobnega šibja, zažgojo, ter se vstopijo vse ovenčane v vrsto, dekle za dekletom, a Snegurko postavijo zad za vse druge. „Poglej," 105 — rek6 jej — „kakor me poletimo, tako teci tudi ti brž za nami; ne zaostajaj!" — Zdaj zapojo „Kupalovo" pesem in po-skačejo čez ogenj. Kar nekaj za njimi zašumi in žalostno zaječi.... V strahu 110 se ogledajo, pa ni nikogar. Začn6 se spogledovati, pa ne vidijo med seboj Snegurke. — „O, nemara, da se je skrila, ta ne-posajenka!" — pravijo in se razteko iskat je; pa je niso mogle nikakor najti. — Klicale, javkale so; ona se ne oglasi. — „Kam je neki izginila?" pogovarjajo se dekliči. — „Morda je pobeg-H5nila domu," reko potem pa prejdejo v vas; ali Snegurke ni bilo tudi v vasi. Iskali so je drugi, iskali so je tretji dan; preiskali ves log — grm za grmom, drvce za drvcem; Snegurki pa le ni bilo ni sluha ni duha. 120 Dolgo sta Ivan pa Marija žalovala in jokala za svojo Sne-gurko; dolgo še je hodila uboga starka vsaki dan iskat je v log ter klicala kakor nesrečna „kukavica": Oj, oj! Snegurčica! 125 Oj, oj! golobica! Večkrat se jej je zdelo, da se jej odziva Snegurka: „Oj!" Snegurke pa le ni ter ni! — — Kam je pa izginila Snegurka? ... Je-li jo huda zver požrla v goščavi? Ali jo je ujedna ptica unesla k sinjemu morju?... 130 Ne, — ni je požrla huda zver v goščavi, ni je unesla ujffda k sinjemu morju ; nego, kedar je potekla za tovaršicami in skočila v ogenj, mahom je spuhtela na vrhu kakor lehki sopar, zvila se v tenek oblak ... in poletela visoko visoko pod nebo. J. Navratil. 178. Skrb in smrt, (Hrvaška.) Sveti Peter in Pavel se napotita po svetu, da bi videla, kje je darežljivost in gostoljubnost, kje" lakomnost in neusmiljeno srce. Vsa trudna dolgega pota in slabega vremena, zraven 5 tega pa še lačna in žejna prideta na večer v neko mesto ter si poiščeta prenočišča, da bi si malo odpočila in kak grižljej za lačni želodec dobila. Siromašna popotnika trkata od hiše do hiše pri bogatih kakor pri revnih, aa bi kaj ubogaime dobila, ali bila jima je sreča nemila in vsa skrb zastonj. Prav zelo lOspehana stojita zdaj že pred zadnjo hišo, ki je bila po vnanji podobi videti najbolj revna in siromašna v celem mestu. Streha i'ej je bila vsa razdrta, in komaj bi si človek mislil, da biva tu :aka živa duša. Peter stopi na dvorišče in potrka na vrata. Hitro se prikaže iz hiše stara, slabo oblečena žena ter ga vpraša, kaj bi 15 rada?^ „Ce Boga poznaš in moliš," pravi Peter, „privošči nama, žena, kak kotiček v svoji hiši, da si odpočijeva od dolgega pota in da sva vsaj pod streho, ker je tako slabo, neprijetno vreme; do sedaj naju nihče ni hotel pod svojo streho." — „Tako 20 je tako," odvrne starka, „siromaka dan danes vsak izpod strehe tira, če bi ga tudi videl v največi potrebi in sili. Stopita le noter, kar imam, to vama rada dam—česar pa nimam, uboga sirota, tega vama pa tudi dati ne morem." „Midva sva popolnoma zadovoljna," reče Pavel, „ker vidiva 25 tvoje pošteno pa usmiljeno srce, in kaj nama je tudi več treba?" Odložita tedaj svoji torbici v kot hiše. _ Zdaj reče Peter ženi: „No, povej nama, dobra žena, kako ti je ime, da te veva po imenu poklicati." „Skrb me imenujejo," odgovori starka in pristavi resno: 30 „Kako bi vama rada kaj postregla! Da bi suhega kruha ne grizla, dala bi vama ka] rada kako hruško za prigrizek; ali moja hruška, da-si tudi je zelo rodovitna in polna, nima na sebi ni ene zrele hruške, ker to, kar dozori, hitro ljudje pokradejo." Nebeška popotnika pojesta nekaj suhega kruha ter se na-35 pijeta mrzle vode pa se vležeta spat. Zjutraj na vse zgodaj vstaneta ter se pripravita na daljno pot. Predno pa odideta, praša Peter starko, s čim da bi obdarovala njeno dobroto in gostoljubnost. Naj jima razodene ktero svojih najsrčniših želj, pa da jej bosta izpolnila jo. — Kakor vsakdo, ki malo ima pa 40 veliko želi, tako je bila tudi ta dobra mamica zdaj_ vsa^zmešana, da ni vedela, kaj bi rekla. Naposled vendar pravi: „Želim, da moja hruška vsakega, kdor na-njo spleza, da bi kradel sadje, zgrabi in tako dolgo drži, da jaz pridem in mu dopustim, da ž nje zleze." 45 Popotnika prikimata nehot£ z glavo na to čudno željo in odideta svojo pot. Prihodnji dan zjutraj gre starka ven, da pogleda svoje polje in setev. To opazivši nek tat, spravi se hitro na hruško, da pobere, kar je bilo zrelega. Ali oh žalosti in nesreče! —Veje ga50 zgrabijo in drže, da ne more nikamor, ne gori ne doli. Na strašno vpitje prilete sosedje, da bi mu s hruške pomagali; splezajo tedaj na-njo, pa oj čuda, tudi oni ne morejo s hruške. Zdaj si ne upa nobeden več na drevo, ampak vsi se čudijo in pokrižujejo ter strme čakajo, kaj da bode. 55 Zdaj pride starka s polja domu; lehko si mislimo, kako je bila vesela, ko vidi, kako se jej je želja izpolnila, da je tat ugrabljen na vejah obvisel. Na njeno besedo izpusti veje tata, in ko ga dobro okrega 40 in posvari, izpusti ga tudi ona. Za naprej ni bilo nikogar več na hruško. — Ne dolgo potem pride k njej tudi stara žena — smrt. Starka jo počaka in sprejme mirno brez strahu. Nad tem pa se čudi smrt ter reče starki: „Ti si me tako mirno sprejela, in vendar se me drugi ljudje tako zelo boje?" — 45„Zakaj bi se te bala," odgovori stara Skrb, „dosti imam nehvaležnega sveta, pač si mi že dobro došla!" — „Prav, starka!" pravi na to smrt, „hajdi tedaj z menoj!" — „Rada pojdem s teboj," pravi spet Skrb, „toda izpolni mi poprej le še eno željo. Rada bi namreč okusila še enkrat svoje hruške, ki so mi bile 50edino blago." — „Ako ne želiš nič več, stara, pojdi drage volje po-nje." — „Oh, kako sem stara in slaba, kako bom neki zlezla na drevo, sosedje pa so čudni ljudje. Ali ne bi hotela ti tako dobra biti, da zlezeš na drevo, pa mi prineseš eno hruško." — 55 Smrt se da pregovoriti in spleza hitro na drevo, ali zdaj ne more več doli. Starka je bila kaj zel6 vesela, da je smrt tako prekanila ter io pusti nekoliko dni na hruški. Te dni ni nihče na svetu umri. Naposled izpusti starka smrt, ker jej je obljubila, da ne bo nikoli po njo prišla. 60 In tako vam smrt potuje križem sveta; tudi še dan danes ruši in kolje staro in mlado, Skrbi ubiti ali umoriti in odnesti s sveta pa ne more! I. Božič. 179. Kralj in možaka poštenjaka. Živel je nekdaj kralj tam v deveti deželi. Kdo ve, kako se jej pravi in kje je? Menim da tam, od koder solnce k nam prihaja, kedar je najniže po zjmi. Bil je pa ta kralj mogočen in imeniten, da je bilo kaj! Če bi vam pravil, koliko sužnjih, 5 koliko velblodov, goved m oslov in konj je imel, ne bi prišel do konca; če bi vam pripovedoval, koliko žlahtnega blaga, bar-žunastega, zlatega in pa suknenega je bilo po njegovih shrambah, ušli bi mi vi, nikar pa poslušali me. Le da bi se kedaj svojih ovdc nagledal, postavil si je bil sredi ravnine stolp, ki je segal 10v oblake. Na-nj je zahajal, kedar so bile ovce zbrane. Pa nikoli ni videl vseh, toliko jih je imel. Stopnice pa, ki je po njih hodil na ta stolp, kaj pravite iz česa so bile ? Poslušajte! Iz samih debelih, debelih knjig. Kaj je imel neki popisanega v teh čudnih bukvah? Ali morebiti zgodovino svoje imenitne l5rodovine? Nak, častilakomen ni bil ne sam, ne njegovi dedje; torej tudi niso kaj zapisovali. Ali so bile v njih mar imena njegovih podložnikov in pa njih dacije? Tudi ne. Saj tako bogat kralj ne jemlje davkov! Pa čemu bi jih neki jemal, ker ima sam toliko, da še drugim lehko daje brezi škode. I, no! boste že rekli, kaj vendar se je bralo v tistih bukvah? Poslušajte! Le20 svoje drago, žlahtno, imenitno kamničje, kakor ga gospoda nosijo v prstanih, in pa za pestjo in okoli vratu in na nedriji, le-to si je bil dal v te bukve popisati. Tu ti je bilo popisano sto in sto tisoč demantov, safirov, hijacintov, smaragdov in kakor se ta druga reč še imenuje. To je že nekaj, kaj ne? Bogat je25 bil ta kralj, da mu ga ni bilo enacega. Pa to še ni vse, kar o njem vem. Bil je tudi pobožen, milosrčen in dobrotljiv. Živel je po svojem svetem pismu in pa po izročilu svojega naroda. Po tem izročilu si je bil izbral izmed vseh sedem dni v tednu dva. Enemu je rekel „blagi dan", dru-30 gemu pa „hudi dan". Blagor možu, ki je stopil v bišo tega kralja „blagi dan!" Kakor kralja samega so ga sprejeli, ali pa kakor kakega čudodelnega mniha. Cimbale so mu pele, _ trobente donele, bobni in kotli so grmeli, da je bilo kaj! Deklice, lepe kakor hrovaške Vile, ali rusovske Rusalke, ali koroške Zelik-35 žene, ali pa slovenske Rojenice, so mu noge umivale, ga v zlato in svilo oblačile ter plesale so pred njim, da ni dopovedati. Gostili so ga z jedrni, ki jih mi borni Slovenci še ne poznamo ne! — Kedar se je pa človek, ki so ga tako slavno sprejeli, teh gosti in veselic že naveličal, spustili so ga in obdarovali,40 daje bilo strah. Natovorili so mu velblodov in oslic, da so uboga živinčeta stokala pod tovori in zdihovala nad človeško nemilostjo, ki je tolikanj obklada. Taka se je godila človeku, kterega je Bog zanesel v ta grad „blagi dan". Gorje mu pa, kdor je zašel k devetodeželnemu kralju „hudi 45 dan". Bolje bi mu bilo, da bi žeje umirajoč pit Selk suhemu studencu, kedar najbolj solnce pripeka. Ali pa, ko bi ves lačen iskal sadu na tepki, ki je za njegovega deda dni usahnila. Res, vse to bi bilo bolje za-nj ! Saj še svojemu najhujšemu sovražniku bi moj devetodeželni kralj ne bil take storil. Sprejeli so ga, 50 kakor človeka, kteremu je krvavi sodnik zapisal v sodnje pismo: „Tvoji dnevi so potekli; po njih je!" — Beriči in rabeljni so ga Eopadli, vrgli ga ob tla, in smuk je odletela glava. Taka je ila ž njim, ki je prišel v ta grad „hudi dan". Živel je pa takrat mož, po imenu Ajin; mi bi mu rekli55 nekako Studenčič. Bogaboječ je bil, tudi bogat nekdaj; pa da bi ga poskusil, pošiljal mu je gospod Bog toliko nesreče v hišo, kolikor toče na njegovo pšenico in kuge med živino. Obožalje, in iz oči mu je lilo tolikanj solz, kolikor nekdaj dežja na njegov ječmen. Ni bil tedaj zastonj Studenčič. Govoril je: „Moje60 trpljenje je tako veliko, da ga ne pregledam, če ravno stopim vrh Triglava — (nak, tisti gori tam v deveti deželi se pravi drugače, pa sem pozabil,) tako visoko in globoko, tako široko in dolgo je. Obnebje se črni od njega tje proti jutru in večeru, proti jugu in severju. Najglobokejše studence je ostrupenilo,65 zlato in drago kamnjiče v najnižih rudnikih pod zemljo je pripravilo ob blesk in lesk. Mesec je od njega mrknil in solnce je otemnelo in še rimska cesta je motna postala. Jutranje solnce sije na-nj in večerni žarki blede od njega, tako globoko, visoko, 70 široko in dolgo^je moje trpljenje. Tako je tožil Ajin-Studenčič, in po pravici. Žena in otroci so se plakali domi od mrzlega glada in od vroče žeje. Šel je tedaj k devetodeželnemu kralju kruha prosit. Veliko namreč je slišal praviti o njegovem bogastvu in dobrotah, ki jih je trosil krog sebe kakor božje 75 solnce svoje plodne žarke ali pa nebeški dež svoje blagodarne kaplje. Po božji volji, ali ker mu je bilo od nekdaj tako usojeno, prišel je ta mož v kraljev grad ravno „hudi dan". Motno in nevoljno ga pogleda kralj, in Ajin-Studenčič se zmisli šeg 80 in navad tega naroda; v stiski in revi je bil vsega tega pozabil. Pokleknil je pred kraljem ter djal: „O, devetodeželni kralj! glavo sem zapadel, včm. Kar si zapisal v svoje šege, jok mojih oči ne zbriše. Pa vdam se; toda žena in otroci se mi jokajo doma od glada in mrejo od strada. Hrepeneč gledajo izza duri 85 mojega šotora, ali že ne pridem kmalo in je smrti otmem. Prosim torej, daj mi kruha, da ga jim urno ponesem. Obljubim pa, da se vrnem, predno solnce zajde za božjo gnado. Potem stori z menoj po svoje. Saj je zapisano: Pravovernik dopolni, kar obljubi. Tudi beremo: kaj pritrdiš z besedo pa stori; 00če pa praviš: nak, veš ti in tvoj bližnji, kaj je od tega misliti, in nihče ti ne poreče: lažnjivec. In tebi in unemu bo dobro pri srcu." Ko je kralj to slišal, zasmilil se mu je pobožni mož. Ni se mu hotelo, da bi mu žena in otroci lakote pomrli. Rekel je: 95 „Dam ti kruha, in pojdi ž njim. Le poroka mi daj, da se vrneš ob solnčnem zatonu. Glavo dati pa bo moral namesto tebe, če se ne vrneš; to ti povem". Ali menite, da so se kar silili v tako poroštvo ? Jaz pravim, da ne; tudi vi bi se bili javelne. Neznan človek, in kdo ve, 100kako nepošten! Zato so pa tudi vsi, ki so tam stali, molče oči pobesili, ko jih je Studenčič milo pogledoval in prosil. Se ve, da so bili sami bogatini in plemenitaši, ker le take služabnike si špogajo kralji. Pa takih kdo naj bi bil porok, in še neznanemu beraču! Ubogi Studenčič, kakošna bo? Nič se ne boj; tudi 105 tam se dobi dobro srce. Stal je med kraljevimi služabniki mož, ki se ni imenoval zastonj Abd-uI-Alah. Čudno ime, kaj ne? Po našem bi se reklo poštenemu Abd-ul-alahu Bogoslužič. In res je bil mož po božji volji. Ko je videl, da Studenčič tako milo prosi z očmi, jela se mu je milosrdnost gibati v prsih, 11° kakor se giblje škrjančič v gnjezdu tam sredi cvetočega lanišča. Jz prvega se le malo gane, ko začuti, da bo dan. Po tem pa se vzdigne, in leti više in više, pa poje in poje, in glejte^ dan je! Tako se je zbudila Bogoslužiču milosrdnost v srcu in je rastla in rastla, ter se spremenila v prijetniši glas, nego je škrjančevo petje. 115 Pred kralja je stopil in rekel: „Jaz sem mu porok." Veste, da so se kar vsi zavzeli. Bogoslužič pa je rekel: „Čemu bi mu ne poročeval? Ali niste culi, da je pravovernik, in kako lepo je govoril iz naših svetih bukev? Takemu srn6 menda človek vendar upati brez skrbi. Veren mora ostati za vernega". v _ 120 In kralj je ukazal dati ubogemu možu obilno hrane. Šel je; pred pa je rekel kralju: „Pričakuj me, predno solnce zaide". Poroku Bogoslužiču je djal: „Luna dobiva svitlobo od solnca, mož-beseda pa poštenje od božjega sedeža". Molijo pa tam tudi, kakor vsak pošten Slovenec, po večkrat 125 na dan. Ko pride popoldanja molitev na vrsto, pravi kralj: „Abd-ul-alah! večernice so tu, tvojega možica pa ne bo. Smeje se ti doma v pest, in dobro je in pije." Bogoslužič reče: „Zgo-vorili smo se do večera, in solnce še ne zahaja". Ko se je jelo večeriti, djal je kralj: „Abd-ul-alah! stori še, kar misliš; potem 130 se pa pripravi". Ta reče: „Že sem se pripravil". — Umivati se je jel, kakor jim je tam navada pred molitvijo. Molil je in pa pokleknil tje, kjer bi mu glavo vzeli. Nekteri so ga milovali in se srdili nad Studenčičem, da je poštenega Bogoslužiča v tako zadrego pripravil. Drugi pa niso obupali nad njegovo be-135 sedo in so gledali tje proti jutru, ali že kmalo ne pride. Lej, in videli so tam daleč nekaj, kakor kakošno pikico. Pa veče in veče je prihajalo, in hitreje in hitreje se je bližalo, kakor lastovica, ki pravijo od nje, da s tem bolj leti, s čem je bliže domovine. Kaj je bilo to? Ajin-Studenčič je bil, ves poten in 140 prašen. Sape mu je zmanjkovalo, in sigajoč je cepnil tje na mo-rišče, kjer je Abd-ul-alah klečal, pa smrti pričakoval. Veste, da se je vse čudilo in čudilo. Tudi kralj se je zavzel, glavo priklonil do kolen ter rekel: „V bukvah velikodušnosti berem čudne reči! O Ajin in Abd-ul-alah, mlad sem bil in 145 sem se postaral, pa kaj takega nisem ne videl, ne slišal. Pismo resničnosti in poštenja sta s svojima pečatnikoma yspet podpečatila, in prstan obljube sta na novo zvarila. Živita! Sega pa bodi izbrisana izmed mojega naroda odslej za polovico; „hudi dan" bodi odpravljen, in le „blagi dan" naj sije odzdaj 150 vsaki teden po dvakrat med nami. Naj bo svitel, kakor demant, ali pa kakor tvoja poštenost, o Studenčič, lepši nego smaragd in safir. Življenje vama bodi le dolg, dolg „blag dan!" ;Izmed mojih zakladov si vzemita, kar vaju mika, da se vresniči, kar pravijo bukve: „Življenje bodi pravovernim le sama radost in 155 pa veselje."" Tako je govoril kralj. In tiste zale dekline so jima noge umivale, mazilile ju z dragim in blagovonjim mazilom, oba oblekle v svilno in zlato opravo, pa plesale so jima na čast lepše, nego bi si kdo mislil. 160 Gostili so se tudi tam, daje bilo kaj, in pili, sam Bog v6, koliko in kaj! Unim kraljevim služabnikom pa, ki niso hoteli poročevati pobožnemu Ajinu-Studenčiču, so dali jesti iz lonec brez dna in pa piti iz sit; in to še le v veži, nikar v hiši. To jim je dišalo, kaj ne? Ko sta se pa una dva odpravljala, pač 165 so se tem sline cedile. Ravno to jim je šlo, druzega pa nič. Se bolj so se skominili, ko so zagledali, da žen6 unima dolge, dolge rajde velblodov in oslic, otovorjenih z darmi, da so reve stokale nad nemilostjo devetodeželnega kralja, ki je je bil toliko obložil, in pa da so morale proč od tako dobrega gospodarja. 170 Una dva pa sta šla, ko so jima bili odhodnico odgodli; inAbd-ul-alah je ostal, kar je bil, to je: Bogoslužič, Ajin pa se je preimenil, da ni bil več Studenčič. Saj se mu tudi ni bilo treba več jokati. Rekli so mu odslej Abd-ul-melek, to je: kraljev hlapec. R. Ledinski. 180. Marjetica. (J. Andersen.) Zunaj na kmetih prav tik ceste je stal gradič; gotovo si ga že keaaj videl. Pred njim je majhen vrt poln cvetic, okoli vrta je ograja, ki je pobarvana. Blizo ograje tik rova sredi najlepše zelene trave je rasla majhena marjetica. Solnce je si-5 jalo ravno tako lepo in toplo na-njo, kakor na prekrasne gosposke cvetice na vrtu; torej je pa tudi rasla, da se je skoraj videlo. Neko jutro se je popolnoma razcvetela; njena mala ko sneg bela peresca so kot žarki obdajala rumeno solnčice v sredi. Ona ni mislila, da je ondi v travi nihče ne vidi in da je revna 10zaničevana cvetica. O ne! prav vesela je bila, obrnila se je na ravnost proti toplemu solncu, gledala mu v lice in zraven je poslušala škrlico, ki je žvrgolela v sinjem zraku. Mala marjetica je bila tako vesela, kakor bi bil velik praznik, pa je bil le ponedeljek. Otroci so bili vsi v šoli. Med tem, ko 15 so oni sedeli v klopeh in se kaj učili, sedela je marjetica na malem zelenem stebelcu ter se je od solnca in od vsega, kar je bilo krog nje, učila, kako dober je Bog in neznano jej je bilo všeč, da je mala škrlica tako razločno in lepo prepevala to isto, kar je tudi ona tiho čutila v svojem srcu. In marjetica 20je z nekim spoštovanjem gledala na srečno ptico, ki zna prepevati in letati! ali žalostna vendar ni bila, da ona tega ne zna. „Saj vidim in slišim!" mislila si je; „solnce me obseva in gozd me ljubi! O kako bogato sem obdarovana!" V ograji je raslo mnogo okornih gosposkih cvetic; manj ko so dišale, bolj so se bahale. Potonke so se napihovale, da25 bi bile veče nego roža, ali sama velikost še ni vse. Tulipani so bili najlepše pisani; to so tudi sami dobro vedeli, zat<5 so se pa držali po koncu kakor sveče, da bi jih človek laglje videl. Za malo marjetico zunaj ograje se še zmenile niso, ali ona se je pa toliko bolj na-nje ozirala in je mislila: „Kako so 30 te lepe in bogate! K njim leti gotovo krasna ptica, da jih obišče! Hvala Bogu, da sem tako blizo, saj lehko vidim to lepoto." In ravno, ko je to mislila, prileti škrlica, toda ne k potonkam in tulipanom, kaj še! — na ravnost v travo k uborni marjetici. Ona se od zgolj veselja tako prestraši, da ne ve, kaj bi mislila. 35 Ptičica pleše krog nje ter poje: „Kako je travica mehka in glej! kako ljubeznjiva cvetica je tu, ima zlato srce in sreberno obleko!" Krožeč sredi marjetice je bil res tak, kakor bi bil zlat, in mala peresca okoli so se svetila kakor srebro. Oh kako je bila srečna marjetica, tega bi nihče ne verjel! 40 Ptica jo je poljubila s kljunčkom, pela jej je in potem je spet zletela v sinji zrak. Gotovo je trpelo četrt ure, predno se je marjetica spet zavedela. Sramožljivo, ali vendar z veselim srcem se ozre na druge cvetice na vrtu, saj so videle, kaka čast, kaka srečajo je doletela; gotovo so razumele, kako veselje je to.45 Ali tulipani so se še enkrat bolj leseno držali nego poprej; od togote so se jim podaljšali rudeči obrazi. Potonke so imele strašno debele butice, to je še dobro bilo, da niso znale govoriti, sicer bi bile gotovo do dobrega okregale marjetico. Uboga mala cvetica je pač videla, da one niso dobre volje, in to jo je 50 bolelo pri srcu. Zdajci pride na vrt deklica z velikim ostrim in svitlim nožem, gre na ravnost med tulipane in poreže drugi za drugim. „Uh!" vzdihne mala marjetica, „to je strašno, zdaj jih je konec". In deklica odide s tulipani. Marjetico je zdaj veselilo, da je rasla55 zunaj v travi in da je bila mala revna cvetica. Bila je prav hvaležna in ko je solnce zatonilo, zganila je peresca, zaspala in celo noč je senjala od solnca in od male ptice. Drugo jutro, ko je cvetica spet veselo stegala svoja bela peresca kot ročice proti zraku in proti svitlobi, spoznala je 60 glas ptice, ali njena pesem je bila žalostna. Uboga škrlica je že vedela zakaj, revica je bila vjeta in je sedela v kletki blizo odprtega okna. Prepevala je od mladega zelenega žita na polji, kako prosto in veselo je letala okrog in na lehkih perutnicah se dvigala v visoki zrak. Uboga škrlica ni bila dobre volje, 65 bila je vjeta v kletki. Mala marjetica bi bila kaj rada pomagala. Ali kako? Bilo 1'e težko si kaj pravega izmisliti. Zdaj je popolnoma pozabila, :ako lepo je bilo vse okoli nje, kako toplo je solnce sijalo in 70 kako lepa so bila njena bela peresca. Mislila je le na vjeto ptico, kteri ni mogla nikakor pomagati. Zdaj prideta dva dečka iz vrta; eden je imel v rokah velik in oster nož, kakor ga je imela deklica, ki je porezala tulipane. Šla sta naravnost proti marjetici, ki si nikakor ni mogla misliti, 75 kaj hočeta. „Tu lehko izreževa lepo rušino za škrlico," pravi en deček in začne rezati rušino na štiri vogle okoli marjetice, da je bila ravno v sredi. „Utrgaj cvetico!" reče drugi deček in marjetica trepeče od 80strahu. Ce jo utrga, vzame jej življenje in zdaj bi še tako rada živela, ker z rušino vred pride v kletko k vjeti škrlici. „Nikar, pusti jo!" veli drugi deček, „kako lepo se pod4." In ostala je in prišla v kletko k škrlici. Ali uboga ptica je glasno tarnala za izgubljeno svobodo in 85 je bila s perutnicami ob železni drat. Marjetica ni znala govoriti, in kakor bi bila rada, ni mogla spregovoriti ne besedice v tolažbo. Tako je minul celi dopoldan. „Vode ni tu," pravi vjeta škrlica. „Vsi so odšli in so po-90zabili mi dati kaj piti. Moje grlo je suho in peče! V meni žge kot ogenj in zrak je težek. Ah, umreti moram, moram se ločiti od toplega solnca, od lepega zelenja in od vse krasote, ki jo je vstvaril Bog." Da bi se nekoliko ohladila, vtakne kljunček v hladno rušino. Zdajci zagleda marjetico, kima jej in jo poljubuje 95 s kljunom rekoč: „Tudi ti moraš tii se posušiti, ti bora cvetica! Tebe in majhen košček zelene trate so mi dali za ves svet, ki sem ga imela zunaj. Vsaka travica mi mora biti zeleno drev6, vsako tvoje belo peresce namesto dišeče cvetice. Ah, to vse me le spominja, koliko sem izgubila!" 100 „Da bi jo mogel kdo potolažiti!" misli si marjetica, ali ona še lista ni mogla ganiti. Toda duh, ki je puhtel iz nježnih peresec, bil je mnogo močneji, nego je navadno pri tej cvetici. To je zapazila tudi ptica in, da-si tudi je od žeje medlela in v tej bolečini ruvala zeleno travo, vendar se ni dotaknila cvetice. 105 Dan se je nagnil in nobenega še ni bilo, da bi prinesel ptici kapljico vode. Zdaj sprostre lepe perutnice ter je krčevito stresa; pip! pip! žalostno zapoje in nagne malo glavico proti cvetici — od pomanjkanja in hrepenenja jej srce otrpne. Zdaj cvetica ni mogla zganiti peresca in zaspati, kakor prejšnji večer, 110 bolna in žalostna je pobesila glavo. Še le drugo jutro sta prišla dečka, in ko zagledata mrtvo ptico, oh kako sta jokala, britko jokala! Izkopala sta jej lep grob in sta ga ozalšala s cvetičnimi peresci. Mrtvo ptico so deli v lepo rudečo škatljico, prav kraljevo so hoteli zakopati ll5boro ptico. Ko je še živela in pela, pozabili so na-njo, zapu- stili jo v kletki brez vsega — zdaj so jo pa lišpali in objokovali. Rušino z marjetico vred so pa vrgli na cesto v prah. Nihče se ni spomnil nje, ki je najbolj čutila za malo ptičico, ki bi jo bila tako rada tolažila. Fr. Erjavec. 120 III. Balade, romance in pripovesti. 181. Desetnica. (N&rodua.) Stoji, stoji beli grad, V belem gradu gospod mlad, Gospod mlad, mlada gospi. Imata devet belih gradov, Devet gradov, devet hčeri. 5 Po belem gradu hodita, Za bele se roke vodita In lepo Boga prosita, Da bi Bog njima porod dal, Dal porod sinka majhnega. 10 Bog jima je porod dal, Dal hčerko njima majheno, Tej je bilo ime Marjetica. Kedar jej je mati kruha dajala, Britko se je vselej jokala. — 15 „Kaj vas prašam, mati moji! Zakaj se vselej jokate, Kedar mi kruha dajete?" „„Kaj bi se ti ne jokala, Ki boš mogla v desetino it'!" " 20 „Tiho, tiho, mati moji! Morda pojde kaka drugi." — Kedar je bila stara sedem let, Ptičica na okno prileti, Zlat prstan v kljunčeku drži: 25 „Peci, peci povančico, popotnico Ino prstan noter deni; Na deset koscev jo razreži: Kteri bo ta prstan prišel, Tista bo mogla v desetino it'!" 30 Marjetica v prvič vgriznila Precej je v prstan vgriznila. Cvetnik. 12 Ona culico navezala, Se od gradil pobirala. Sleče si obleko svileno, Obleče si raztrgano. „Bog vas obvari, mati moji! Zdaj bom m6gla v desetino it'; Bog vas obvari, devet sestric! Zdaj bom m6gla v desetino it'; Bog te obvari, beli grad! Saj te več videla ne bom!" — Vsi so jo nazaj klicali: „Pojdi nazaj, desetnica! Bomo dali staršo hčerko, Ki je že pri vsej pameti." Desetnica gre zmeraj naprej. — V gozdu jo temna noč zatne, Pod prvo drvo je prišli: „Nocoj bom tu prenoč'vala." — Drvo jej tako govori: „Pojdi spod mene, desetnica! Nocoj bo strašno treskalo; Kedar v prvič bo treščilo, Bo precej v mene treščilo." — Pod drugo je drvo prišli: „Nocoj bom tu prenoč'vala." — Drvo jej tako govori: „Pojdi spod mene, desetnica, Nocoj bo hudo treskalo; Kedar v drugič bo treščilo, Bo precej v mene treščilo." — Pod tretje drvo je prišli: „Nocoj bom tu prenoč'vala." — Drvo jej tako govori: „Le mirno, desetnica, tu zaspi; Tu se ti nič hudega bati ni." Cez sedem let je nazaj prišli, Na dom svoj, vel'ki beli grad. „Kaj vas prosim, žlahtna gospa, Prenočite me do dne belega!" „ „Jaz te ne morem prenočit', Jaz bom gosfvala devet hčeri; Le pojdi, pojdi v imenu božjem! Jaz te ne morem prenočit'!"" — „Prenočite me, žlahtna gospa! Da bom tudi jaz videla, Kako jih boste gostvali!" „ „Le pojdi, pojdi v imenu božjem, Jaz te ne morem prenočit'."" Desetnica se zabrni, Krvavo solzo potoči: „Bog vas obvari, mati moja! Bog vas obvari, devet sestra! Bog te obvari, beli grad! Saj sem te sirota videla, Raztrgana, razmršena!" — „ „Nazaj , nazaj Maijetiea!" " „Jaz nikdar več nazaj ne grem." Mati na tla pade, omedli Pri tej priči dušo pusti! 182. Gospod Baroda. (NArodna.) Stoji stoji turška vojska, Vojska turška in beneška: Pa po vojski sluga hodi, Hodi in po krvi brodi, 5 Išče svojega gospoda Žlahtnega gospod Baroda. Ko ga najde, vstraši se ga; Govori gospod Baroda, Govori mu in naroča: 10 „Ti si mene zvesto služil Od malega do velic'ga In do vrlega junaka; Pojdi mojih ran pogledat: Al so rane mi rudeče, 15 Ali so mi rane črne ? Ak so rane mi rudeče, Pojdeš mi zelišča kuhat; Ako so mi rane črne, Pojdeš meni jamo kopat. 20 Ti boš meni jamo kopal, Jaz pa testament bom delal. Šel je sluga ran pogledat; Ali rane so mu črne. Sel je sluga jame kopat, Gospod testament je delal. Rekel mu je in naročal: „Ko boš otroke svoje vozil, Devlji pred je, zad pa moje Da ne bodo peš hodili, Ker se niso naučili; Ko boš otrokom kruha rezal Daj ga svojim iz pšenice, Mojim daj ga iz soršice; — Ajdov'ga ne bodo jedli, Ker se niso naučili; Ko boš mimo grada jezdil, Lepo poj in lepo žvižgaj, Kakor prej si mene slišal." Mimo grada sluga jezdi, Lepo poje, lepo žvižga, Gospa je pa v lini stala, Sama s sabo govorila: Večni Bog! zahvaljen bodi, Naš gospod sam domu jezdi Sluga je pa v vojski pustil. „Le sem le sem, otročiči! Boste testament prebrali." 12* Testament je gospa brala, Premilo se je zjokala: Lepi moji otročiči! Sluga je domu prijezdil, Gospoda je v vojski pustil. 183. Mlada Breda. (N&rodna iz idrijskih hribov.) Breda vstane, ko se dan zazori, Se sprehaja sem ter tje po dvori. Grede si odpirat gornje line, Gledat grede doli na ravnine. Ko po ravnem polji se ozira, Vidi, kak se tam meglica zbira. Urno k svoji materi mi teče, Jo pokliče brhko, in jej reče: „Skrbna mati, urno mi vstanite, Oj vstanite in mi razložite: Al meglica ta je od vodice? Al meglica ta je od gorice? Al oblak je toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne?" Skrbna mati urno s postlje vstala, In je mladi Bredi razlag'vala: „Oj poslušaj, mila hčerka moja! Kaj ti pravim, skrbna mati tvoja: Ta meglica ni ne od vodice, Ta meglica ni ne od gorice, Tud oblak ni toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne; To je sapa turških konj meglena, Ki jih polna je steza zelena. Turki po-te jezdijo, oj Breda! Nc prihajaj mi tak silno bleda." Od strahii je Breda obledela, Od britkosti skoraj omedlela. „Kaj vas prosim, moja mila mati, Oj, nikarte mene Turku dati! Kaj počela bom v deželi ptuji? Turk je hud, njegova mat' še huji. Kar po zemlji leze ino grede, Od hudobe nje kaj pravit' vede; Osem žen je sinu že vmorila, Tudi mene bi umorit' vtegnila: Strupa mi bo v vinu napivala, • Ga v pogači mi bo ponujala." „Dobro me poslušaj, hčerka moja! Kaj ti pravim, skrbna mati tvoja: Ce ti huda tašča bo napila, Boš pa vince ti na trato zlila; Al ga zlila boš na skalo sivo, Ki ž nje kuha apnar apno živo; Če pogače ti bo ponujala, Jo ščenetu mlademu boš dala." Mlada Breda se zajoka huje, Materi še to-le beseduje: „Kdar mi boste balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Pečo šlarasto mi dobro zvijte, Jo vrh vsega blaga položite; Najpopred bom peče potrebVala, Z njo si srčne rane zavez'vala." Mlada Breda dalje govorila: „Kaj še pravim vam, vi mati mila! O j, kdar bodo Turki pridiijali, In raz konje na tla poskakali: Jih za mizo gori posadite, Jih gostite, dobro napojite. Kdar si bodo jeli napivati, In po mladi Bredi poprašVati, Takrat po me, mati, vi pošljite, Takrat hudim Turkom me peljite." Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala; Jej je pečo šlarasto povila, Jo vrh vsega blaga položila. Zdaj so Turki-svatje pridirjali, In raz konje na tla poskakali. Mati jih za mizo posadila, Jih gostila, dobro napojila. Jeli so si svatje napivati, Jeli so po Bredi vpraševati. Skrbna mati po njo je poslala, Hudim Turkom jo je pripeljala. Gor' za mizo so jo posadili; Ž njo rebuljo, sladko vince, pili. Mladi ženin izza mize skoči, Se prikloni Bredi, ob dlan poči: „Kaj ti pravi turška mati moja, Mati moja, skrbna tašča tvoja: Peš ne bode Breda mi hodila, Bi po daljnem potu se vtrudila. Jaz jej pošljem belca, mlad'ga konja Ki je ur'n, ko vrh gora postojna: Z žametovim sedlom osedlala, Z zlato brzdo sem ga obrzdala; Dajte zobati pšenice zrele, Dajte piti mu rebulje bele; Na-nj mi mlado Bredo posadite, V diru mi jo v.grad moj pripeljite." Hlap'c pripelje belca, mlad'ga konja, Ki je ur'n, ko vrh gora postojna. Dajo zobati pšenice zrele, Dajo piti mu rebulje bele; Z žametovim sedlom osedlajo, Z zlato brzdo mi ga obrzdajo; Spenja se, ob tla z nogami bije, Spod podkva mu jasna iskra sije. Na-nj mi mlado Bredo posadijo, Ž njo po ravnem polji v dir drčijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica! — V diru se pa Bredi konj spotakne, Se spotakne, se mu sedlo zrnakne; V sedlu je bodalce skrito bilo, Se je Bredi v prsi zasadilo. Konja vstavi, svojim svatom pravi: „To mi huda mati je storila, Osem žen mi je že pomorila, Se deveto mi vmoriti hoče, Ki živet' brez nje mi ni mogoče." Turek-ženin dalje beseduje, Hlapcu mal'mu on tak ukazuje: „Kaj ti pravim, urni hlapec mali, Oj popravi sedlo Bredi zali." Jame hlapec se izgovarjati, Ženinu se jame ustavljati. Mladi ženin pa za stegno segne, Britko sabljo iz nožnic potegne. „Ti, in mati!" jaro on zavpije, In rekoč mu glavo proč odbije. Mlada Breda kliče Turka k sebi: „Turek-ženin! kaj jaz pravim tebi: Ko je mati balo naklad41a, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Mi je pečo šlarasto povila, Jo vrh vsega blaga položila; Reci skrinjo pisano odpreti, Reci pečo šlarasto 'ž nje vzeti; Ž njo bom srčno rano zavezala." Beseduje dalje Breda zala: „Povej meni, ženin srca moj'ga, Je li daleč še do grada tvoj'ga?" Ženin Bredi rano zavezuje, Jo tolaži, tak jej beseduje: „Molči, molči, moja mlada Breda! Saj že nama turn nasproti gleda." Še po ravnem polji v dir drčijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen'na svoj'ga: „Je li daleč še do grada tvoj'ga?" „Molči, molči, moja Breda mlada! Že se vidi zlata streha z grada." Še po ravnem polji v dir drčijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen'na svoj'ga: „Je li daleč še do grada tvoj'ga?" „Molči, molči, Breda, roža rajska! Svetijo se tam že okna grajska." Še po ravnem polji v dir drčijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen'na svoj'ga: „Je li daleč še do grada tvoj'ga?" „Molči, molči, moja Breda zlata! Vidijo se že sreberna vrata." Ko so v beli grad mi pridirjali, In raz konje na tla poskakali, Jih je v dvoru pričak'vala, Mlado Bredo tak ogovarjala: „Kar po svetu leze ino grčde, Od lepote tvoje pravit' vede; Vendar nisi tak cveteč'ga lica, Kakor gre od tebe govorica!" Tašča jela Bredi napivati, Jej pogačo jela ponujati: „če boš pila vinčice rudeče, Boš imela lice bolj cveteče; Če pogačo bodeš pokušvala, Boš po polti bela bolj postala." Mlada Breda vinčeca ni pila, Na zeleno trato ga je zlila, Zlila ga je še na skalo sivo, Ki 'ž nje kuha apnar apno živo: Trata se je hipoma vsušila, Hipoma se skala razvalila; In pogačo da ščenetu jesti, Pa razpoči ščene se na mesti. Mlada Breda tašči govorila: „Kaj vam pravim, tašča vi nemila! Kar po zemlji leze ino grede, Od hudobe vaše pravit' vede; Vendar toliko še ne, oj tašča, Kolikoršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu že umorila, Tudi meni strupa ste napila, Ste v pogači mi ga ponujala." Se je Breda svoj'mu možu djala: „Kaj ti pravim zdaj, moj ženin mladi, Kje je moja hramba v tvojem gradi? Kje je meni spalnica odbrana? Kje je meni postelja postlana?" Huda tašča pravi ino reče: „To pa meni v glavo iti neče, Da imeli pri nas bi navado, Kdar nevesto pripeljajo mlado, Da po hrambi bi popraševala, Da bi postijo ona ogled'vala; Ampak taka je navada naša, Da nevesta po ognjišču praša." V spalnico jo mladi ženin pelje, Reče, da se postelj jej postelje. V posteljo se mlada Breda vleže, 210 Urno srčne rane si odveže, v 7 Se tako spregovori in pravi: „Teci, teci, srca vir-krvavi! Materi te mili bom poslala, Skrbni materi v spomin te dala, 215 Videla me več ne bo na sveti. Da b' saj slišala od mene peti!" To je Breda še spregovorila, Spregovorila, dušico spustila. Mladi ženin-Turek se zajoka, 220 Se zajoka milo in zastoka: „Kaj vam pravim, huda mati moja, Bog vam daj življenje brez pokoja! Tu pri Bredi hočem jaz zaspati, Nikdar več od Brede nočem vstati." 225 Huda tašča gor in doli hodi, Od hudobe se jej v glavi blodi: „Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, In vam drugim, ki ste moji svatje, Ženitvanja so mi pričak'vali — 230 Jutri ju pa bomo pokopali." Zap. R. Ledinski. 184. Asan-Aginica. (Srbska nirodna.) Kaj se beli na zeleni gori? Al so snegi ali labudovi? Da so snegi, bili bi skopneli, Labudovi bili odleteli. Niso snegi, niso labudovi, 5 Ampak šotor Age-Asan-age; On boluje za strupeno rano, Strežete mu mati in sestrica, Ali žena mu od stida neče. Ko mu bilo je po ranah bolje, 10 Pa poroča zvesti svoji ženi: „Ti ne čakaj mene v belem dvoru, V belem dvoru, ne med rodom mojim." Ko je žena razumela govor, Pa je tužna to premišljevala. 16 Vstane jeka od konja na dvoru, Da po oknih zazvonijo šipe, In pobegne Asan-Aginica. Za njo teče milih hčerk dvojica: „Vrni k nam se, mila mati naša! Ni to otec Aga-Asan-aga, Ampak ujec Pintorovič Veže." In se vrne Asan-Aginica, Se obeša bratu okol vrata: „O moj bratec, velike sramote! Od petero detet me odganja!" Veže molči, nič jej on ne reče, Ampak seže v svilene žepove, In poda jej pismo oprostensko, Da se vda mu, komur jej je drago, Da se vrne k mili svoji majki. Kedar ona je prebrala pismo, Dvoje sinov poljubila v čelo, Ino dvoje hčerk v rudeče lice; Pa od sinka malega v zibelki Se mi tužna ločiti ne more. Prime bratec jo za belo roko, S silo loči jo od zibeli sinka, In jo vrže k sebi na konjiča Ter odjaha s sestro k belim dvorom. Malo časa bila je na domu; Malo časa, do nedelje prve, Dobra žena in iz hiše dobre; Dobre žene iščejo povsodi, Ali najbolj imoski kadija. Ona milo prosi svoj'ga brata: „Oj za Boga, moj premili bratec! Ne me dati, ne udati, bratec ! Da ne poči tužno moje srce, Kedar vidim sirotice svoje." Ali Veže se je ne usmili; Ampak da jo imoskemu kadji. Prosi brata svoj'ga Aginica, Da napiše beli list papirja Da ga pošlje imoskemu kadji: „Aginica te pozdravlja lepo, In v listu tebe lepo prosi, Kedar zbereš v svate vso gospodo, Da prineseš zagrinjalo za-njo, Da ne vidi sirotice svoje, Kedar ide mimo dvora age." Redar kadji pride belo pismo, Pa pokliče vso gospodo v svate, Svate zbere, ide po nevesto; Srečno svatje prišli do neveste, Ino zdravi ž njo so se vrnili. Ko so bili poleg dvora age, Jo ugleda dvoje hčerk skoz okno, In naprot jej sinkov dvoje teče, Tako mili majki govorita: „Vrni k nam se, mila naša majka! Da mi tebi damo južinati." Ko to čula Asan-Aginica, Starašini svatov govorila: „V Bogu bratec, starašina svatov! Poleg dvora konje mi ustavi, Da darujem sirotice svoje. Poleg dvora vstavili so konje, Lepo svoja deteta daruje: Vsakem' sinku pozlačene čižme, Vsaki hčerki pisano obleko, Ino sinku malemu v zibeli, Njemu dade svileno haljino. Ko to vidi Aga-Asan-aga, Pa pokliče oba sinka svoja: „Pojta k meni sem, sirotka moja! Kedar neče vsmiliti se vaju, Vaša majka, srce okamnelo!" Ko to čuje Asan-Aginica, Z belim licem treši na žemljico, Na žemljici popusti dušico Od britkosti, gledajoč sirotke. Fr 185. Grof habsburški. (Poleg Miroslava Schillerja.) V Porečji s cesarsko svitlostjo obdan, V dvorani starinsko sloveči, Grof Rudolf sedi za cesarja izbran, Kraljevo vezilo držeči. Starosta narenski prinaša jedi, Mozečega vina Ceh mu deli; Voliteljev sedem se stavi, Ko okoli solnca truma zvezda, Na levo, na desno vladarju sveta, Da službe dolžnosti opravi. - 70 75 80 85 90 Cegnar. Vse krog napolni visoki altan Naroda veselega stiska, Ter glasno vriskaje, radosti vdan, Med trombe in cimbale vriska: Vtolažen je strašni krvavi prepir Brezvladnega časa, na svetu je mir; Vladarju so v rokah osode, Zgubila grozo sta jeklo in meč, Slabotni in mirni ne trese se več, Močnejšega suženj ne bode. In cesar prijaznih ust govori, Bokal bliščeči dvigaje: Kosilo je krasno, godišče slovi, Z veseljem mi dušo napaje; Al pevca pogrešam, besede oblast, Da v srcu očisti mi radosti slast, Nebeških naukov mi reče. Navajen sem tako od mladih let; Kar vitezu bila je šega popred, Zdaj cesar opuščati neče. In pevec nastopi, v dvorani stoji, Talar ga do pete pokriva; Ko srebro, ko sneg se mu glava blišči, Od časov obilnosti siva. „Glasovi vse vrste so strunam iztok: Od sreče ljubezni, od hvale porok, Od zemlje, od neba se poje, Od uma, poguma, od slave in zmot; Kaj vredno bi bilo cesarju nasprot, Izusti zapovedi svoje." „ „Velevati pevcu ne smem"" — govori Vladar prijaznega obraza — „ „V dolžnosti on višega kralja stoji, Zamaknjenja hip mu je ukaza. Kot burja po zraku izvoli si pot, Ne vi se, kdaj pride, ne zna se od kod, Kakor vir neznane iz žile, Tak pevcu se pesem iz duše glasi In temnih počutkov oblasti budi, Ko skrite v osrčji so bile."" Zdaj pevec, lotivši se strun, krepak Začne je mogočno prebirat': „Na lov je podal se blag junak, Za divjo se kozo ozirat. Oproda mu nese orožje in rog, In kedar na konju prekrasnem tje v log Zelene dobrave prijaha, Iz dalje, je zvonček nasprot se glasil, En mašnik z rešnjim Telesom je bil, Pred njim cerkovnik primaha. In grof pripogne do zemlje se tje, Ponižno glavo odkrivši, Da vredno časti, kar otelo je vse, Človeka v pogubi ljubivši. Vrši pa po logu potok dereč, Od silne nevihte in plohe kipeč, Ki zapre popotnima staži; In mašnik na stran zakrament položi Potegniti z noge obutev hiti, Da potok šumeči pregazi. „Kaj delaš?" zavpije mu grof nasprot, Čude se o činu njegovem. „„Obhajat mrjočega idem, gospod! Ki bliža se grobu gotovem'. In glejte, ko brvi približal sem se, Odnesel napihnjeni potok jo je, In dalje hoditi ne da mi; Zato da bolniku zveličanje bo, Zdaj mislim potoka kipečo vodo Prebresti z bosimi nogami."" Zdaj dene na lastnega konja ga knez, In krasne mu brzde ponudi, Da nese bolniku jedilo nebes , In svetih dolžnost ne zamudi. On sam pa poda se veselo ko pred Na hlapca živinčetu zverinam v sled. — Med tem pa duhoven opravi, In konja pohlevno prihodnji dan Za uzdo pripelje na grofov stan, Hvaležno na dvor ga postavi. „Bog vari me" — reče mu grof zavzet „Da konja jemal bi za svoj'ga, Jezdaril na lov in boj bi ga spet, Ki stvarnika nosil je moj'ga! In ako imeti ga tebi ni mar, Ostane naj službi cerkovni v dar, Saj temu 011 bil sporočen je, Od kter'ga v najem posvetno oblast In blago imam in zdravje in čast In dušo in kri in življenje." Tak tudi Vsegamogočni sam, Ki prošnje se grešnika vsmili, Časti vam doseči da tukaj in tam, Kakor vi ste ga zdaj počastili. Vi grof ste mogočen, široko poznan Po delu kneževskem v švajcarski stran'; Sestero otrok vam je danih, Naj tudi — pristavi navdušen — v obrest Prinesejo kron v rodovino vam šest, Slovečili do časov neznanih." In cesar globoko zamišljen sedi, Spomnivši nekdanjih se časov; Ko pevcu pazljivo pogleda v oči, Ga strese pomemba teh glasov. On lice duhovnega urno spozna In, skrivši potoke derečih solza, V škrlatovem plašču zdihuje. Zdaj v njega obrne se vsako oko, In grofa spoznavši, ki storil je to, Vse božjo osodo spoštuje. I. Kose 186. Sanje cesaija Rudolfa I. Na Dunaji v poslopji mogočnega cesarja Veselje s krepkim glasom v zlate strune vdarja, In s hvalo povzdiguje junakov hrabra dela, Ki Avstrija med svoje je vedno bode štela. Le cesar Kudolf milo prijatle pogleduje, Sreč se mu z britkostjo v prsih razpokuje; Se enkrat zlato kupo na zdravje vsem povzdigne Ter blagovoljno reče, ko pevcem molk pomigne: „Junaško dal je zmago Gospod nebes in zemlje, Ki kraljem krone kuje in kraljem krone jemlje; Spodobi se hvaležnost za zmago mu skazati, Pa mrtvim tudi bratom pomilovanje dati!" In bile so besede te sveto vsem povelje: V molitvi na kolenih pulite vsem vroče želje V višave zdaj nebeške za vero, dom, cesarja, Za trdni mir dežele, za dušo Otokarja. — Ko polnoči odbije, že v spanji vse počiva, Le cesar Rudolf sam še britke solze preliva; Saj rad bi dal cesarstvo, rad zgubil svojo zmago, Da bi le Otokarju spet vdihnil dušo drago. In ko dremota prva oči mu solzne zveže In prvo sladko spanje na dušo se mu vleže, Zdi mu tako se živo, kralj Otokar da vstaja In srčno kakor bratec desnico mu podaja. Kot v jasni noči luna se po obzorji zlije, Tako se po poslopji svitloba zdaj razvije; In korov glasno petje mu oznanuje hvalo, Da srce blago v sanjah se mu je radovalo. „Gospod je s tabo, Rudolf, in on je večna slava! Iz groba se povrnem — pri tebi le je sprava! Duh krepkih me narodov prebudil je iz spanja, Sladak pokoju duše, kot rosa pomladanja." „O vodi je po poti, po kteri se pravica Sprehaja večno trdna, nezmagana kraljica; In trdna bo v narodih ti tvojih v vek podpora, Da vsak naklep sovražni razkrušiti se mora." „In davno že po tebi v časov skrivnem teku Bo v tem sedel poslopji v mira zlatem veku Vnuk moder in pravičen — narodov vseh veselje, Ki bo imel za blagor vsega človeštva želje." „In rod bo tvoj Evropa še mnogo let častila, Ker vedno le od njega se bo modrost učila; — Na vejico te oljke, vse sprave žlahtni kamen, Ohrani rodovini jo svoji — Amen! Amen!" — In v pokoj duh se spravljen spet Otokarja vrne, Razšle so se nad grobom njegovim megle črne; Stoglasnih korov petje napolni visočine: „O blagor, blagor vnukom Rudolfa rodovine!" — Fr. M a 1 a v a š 187. Ukleti grajsčak. Sred Ulake, planine nad zgornjo Vrhniko, Je brdo silno strmo in vse zaraščeno; Na njem je razvalina gradu nekdanjega, Ki ga je kletve sila do tal razrušila. Prebival v njem grajščak je brez žen(5, otrok, Po risje trdosrčen in drzen krvolok, Ki z ropa se vrnivši je v hramu mirno spal, In se ni ne človeške, ne božje roke bal. Nameni v grad samotni berač se neki dan, Prihrope na dvorišče ves spehan in potan; Beseda se mu trese, kolena se šibd, Ko stopi pred stanico in prosi vbogajme. „Poberi se spred mene," grajščak zadere se, „Lenuh, ki nisi vreden, da zemlja nosi te; Postopati v mladosti ti bilo je ljubo, Sedaj pa trpi lakot, ki davi te zato." „Mar vidim, da mi strela poslopje vpepeli, Da mi zaklad predragi pod zemljo ves speri, Ko da bi dotaknile se ga kedaj roke, Če tudi mi živeti do sodnjega je dnč." „ „Gorje ti trinog!"" seže berač v besedo mu In govori, da stresa zidovje se gradu, „ „Odvzet ti bo zaklad tvoj, al braniš ga al ne, Ker, vedi, ura tvoja iztekla se ti je. Nebo pravično čulo je kletve tvoje glas, In bliža se osvete njegove strašni čas; Pred ko zaide solnce, razvalil se bo grad, In nesel te z višine z zakladom vred v prepad. Spod sipčnega razmeta o zoru slednji dan Spremenjen v kačo studno izlezel boš na plan, In vlekel se na brdo po bregu sem ter tje, Da pomniš kletev svojo do 'zvoljenega dni."" — Ko to izusti, urno v dolino se spusti, In stopa tako ročno, da se grajščak reži; Al zdajci, ko bi trenil, se potemni neb6, In mine ga rezanje, ter gleda v zrak srpo. Oblake črnosive vetrovi pripodd, In v gromonosnih kopah nad Ulako vrte; Čedalje bliže sliši bobnenje votlo se, Čedalje huje gora v korenu se maji. Na enkrat se zabliska, da vzame skor mu vid, Udari strela močna in razleti se zid, Porušen v šibre drobne, se vdere ž njim vred grad, Kot mu berač pretil je, po plazovo v prepad. Na grobljo, ki prerašča jo mah že mnogo let, Še dan današnji hodi se studna kača gret; Kdor sreča jo, se vrne, pobegne mahoma, Da srce groze tesno mu komaj sopsti da. 48 Fr. Svetličič. 188. Pevčeva kletev. (L. Uhland.) Visoko na pobrdji prekrasen grad je stal, V morji zelene vode, čez plan in breg sijal; In krog in krog so krasni ga vrti venčali, Po njih studenci vreli v bliščobi mivrični. 4 Šopiril v njem se kralj je, nezmagan, silovit, Njegovo čelo mračno, obraz je bil kamnit; Njegova misel groza, ok6 njegovo črt, Bodeča šiba jezik, njegovo pismo smrt. 8 Dva žlahtna pevca nekdaj namenita se v grad, Bil zlatolas je prvi, in drugi sivobrad; V desnici s harpo starček na čilem konjiču, Na strani stopa brhko cveteč mladeneč mu. 12 In sivi starček jame: „Pripravi se, moj sin! Zapoj najmilšo pesem iz srca globočin; Napni vse pevske žile veselja, žalosti! Dans trdo srce kralju velji omečiti." 16 V stebreni gor dvorani že pevcev par stoji, Na stolu slonkostenem s kraljico kralj sedi: Kralj v blesku strašno krasnem, kot žar krvav nebi, Kraljica sladko, mila, kot luna polnočna. 20 In starček koj udari na struno sreberno, Da glasno in glasneje glasovi brenkajo; Premilo pesem peti mladeneč je začel, In starček glas povzdignil, ko kor duhov bi pel. 24 Prepevata ljubezen, preljubljeno mlad6st, Svobodo, mož veljavo, zvestobo in svet6st; Vse sladko, kar predira človeških prs ok6v, Kar taja žlahtno srce pozemeljskih sinov. 28 Trop dvornikov v okrogu zasrambe se zdrži, Vojakov truma srčna pred Bogom omedli; Kraljici srce rahlo o radosti igri, Znad prs podari nežno cvetico pevcema. 32 Cvetnik. 13 „Mi ljud sta zapeljala, še ženo hočeta?" Zavpije kralj togotni, od jeze trepeti; V mladenča meč zažene, vsadi mu v srce se, 36 Namesti zlatih pesem pa kri iz njega vrž. Ta zgodba poslušavce kot vihra razpodi, V naročji mojstra svoj'ga zatisne fant oči; On s plaščem ga ogrne, na konja dene ga, 40 Po koncu ga priveže, iz grada se podi. Pa pred visoka vrata ustopi starček se, Na srebrosvitlo harpo mladenča se ozrž; Na mramorovem stebru molčd jo razdrobi, 44 In dvigne glas, da strašno skoz grad in vrt zvoni „Gorjd ti, grad oholi! glas sladke strune naj V dvoranah tvojih svitlih utihne vekomaj; Le jok in stok naj čuje v prostorih tvojih se, 48 Da v prah in razvaline osveta te podrž! Gorje? vam, cvetni vrti krvavega gradu! Mrliča tega bledi obraz vam kažem tu; Da vsahnete na večno, da zgine zorni kras, 52 Da v poznih letih mrtva puščava krije vas. Gorji ti, o morivec! od pevca si proklett Krvave slave vencev ne bo ti spletal svet; V neskončni noči tvoje ime vtonilo bo, 56 Ko zadnji zdih mrtvaški iz ust odpihnjeno!" To starček je govoril, neb<5 ga culo je: Zidovje je podrto, dvorane zrušene ; En steber le še kaže gradu nekdanjo moč, 60 Pa tudi ta že počen bo padel v prah čez noč. In krog po cvetnih vrtih goščava zdaj stoji, Drev6 ne daje sence, studenec ne šumi; Nobena pesem kralja še ni naznanila: 64 Pozabljeno, podrto ! je kletev pevčeva. Fr. C e g n a r. 189. Ubežni kralj. Noč je temna, podkve jeklo poje; Lej, po gozdu kralj ubežen jaha, Zgubil vojsko, zgubil zemlje svoje, Skriva se ko zvir po lesu plaha. Nima žene, hčere, ne sinova, Vse mu vzela vražna je sekira; Koča vsaka duri mu zapira, Spremljevavca nima pot njegova. 8 In zajezdi v gosto drevje lesa. Konj se zdrzne, noče delj bežati, V stran zahrska, kviško pne ušesa: Brezno vidi pred seboj zijati. — Kralj pa gleda in zastonj ugiblje; S konja stopi, k veji ga priveže, Plašč pogrne, na-nj ves truden leže: Sladki sen nad breznom ga zaziblje. 16 Dihnejo mu sanje v trudno glavo: „Stol kraljevi iz zemljfe mu rase; On pak seda na-nj s častjd in slavo. Bogat, venčan, ko nekdanje čase. Zida se nad njim poslopje širno, Razsvetljeno v zlatu lesketije; Stavijo se veže na vse kraje; Zunaj čuje straže hojo mirno." 24 „Prebudi se bobnov ropotanje, Prebudi se grom trobent vojaških, Vstane žvenket in ostrog rožljanje, Ide truma vojvodov junaških; Gre med njimi knez iz zemlje ptuje, Ki mu hotel je deželo vzeti; Zmagan ide, ž njiin tovarši vjeti, Klanja se mu, silni meč daruje." 32 „Zadonijo spet trobente glasne, In prikaže se obraz kraljice; Ž njo sinovi, ž njo so hčere krasne, Njej visoke strežejo device. Tu gospoda kralju vsa zavpije: Bog ti slavo hrani čase večne! Svitlim vnukom tvojim dneve srečne! Hrum veseli po dvoranah bije." 40 Vzdihne v živih sanjah kralj : „Carujem! Oh podobe gledal sem neznane, Da ubčžen skrivam se po ptujem!" V sanjah kviško, kakor jelen, plane; Hoče k svojim — roke širi — pada! Meč z oklepom v dno brezni brenkoče. Konj se strga, podkve vdar ropoče, Krokotajo vrani iz prepada! Fr. Levstik. 48 190. Ljudmila. Vrh skaline silovite Tabor Starigrad stoji; V nje podnožji bela Pivka Izpod zemlje se vali. Tam je bival vitez Ravbar --Stirsto let je že preteklo — Roke trde ko železo, 8 Srca trdega, ko jeklo. Tabor stal je sred goščave, Sred goščave divja zvir, Ki pod hojo ino smreko Vživala je božji mir. Vitez pa je dan za dnevom Lov lovil po temni hosti; Nikdar mu ni lova bilo, 16 Nikdar ne krvi zadosti. Solnce njega ni budilo, Zore nikdar ni zaspal; Preden zvezde so gasnile, Je vrh Javornika stil. Jelen drl je za jelenom, Pesja tropa v sled hitela; Al ko blisk 'z nebi zadela 24 Vitezova ga je strela. Žalibog! čez njive rodne, Koder klasje rumeni, Pes in lovec za jelenom — Jelen pa naprej drvi. Poljsko žito, kmetom nada, Oj rumena ti pšenica! Srpi te ne bodo najdli, 32 Najdla te bo komaj ptica! Kmetje tečejo pred Tabor, Prosijo tam viteza: „Ce končaš nam plodno polje, Nas boš ranil do srci!" Vitez pa, ko gad razkačen, Kmete vkaže odpoditi: ,,'Z grada se mi poberite, 40 Požeruhi, nikdar siti!" In o mraku spet čez njive, Koder klasje rumeni, Pes in lovec za jelenom, Jelen pa naprej drvi! Klasi zlati, dozoreli Strti vprek in vprek ležijo; Vitez se hrohotno smeje, Kmetom pa oči solzijo. 48 Taborska gospa, Ljudmila, Vije vsmiljene roke: „Da premili Bog otajal V tebi trdo bi srci!" Ali škoda prošenj blazih, Prošnjam srce je zaprto; Preden solnce drugič sije, Klasje vse je že potrto. 56 Noč razgrne temno krilo, Vtihne ropot in prepir; Luna sije na obzoru, Zemljo juga sen in mir. Le po Staremgradu divje Se razlega razsajanje; Z lovci vitez se raduje; Vrisk in vino, to je za-nje!64 Noč že jutru sega v roko, Duri v Tabru se odpr6; Stopi v sobo lep mladeneč, Ino poje pesem to: „Blagor, blagor vsem junakom, Od Nanosa do Triglava; Blažena vsa tla naj bodo, Koder teče bistra Sava!" 72 „Blagor, blagor!" vpije vitez; „Blagor!" zagrmijo vsi, Da se grad do zemlje trese, In da hrup v nebo doni. Pevcu pa ukaže vitez: „Moško vdari strune svoje; Lovcem vberi pesem lovsko!" Pevec milo pesem poje: 80 ,Od vrha do vrha Zelenih planin, „Tam gori naj strelec Zverino mori; Od roba do roba, Orjaških strmin, Tu doli se polja Naj kmet veseli! Med hoje naj lovci, Gorjé, kdor ratarju Oranje teptá; Med smreke hité; Krvava jim igra Plačilo zadelo Ga bo iz nebá!" 88 Užiga srcé!" 96 Ni še zadnji glas iz grla, Že je silne strele moč Pevea mladega predrla, Črna ga objela noč. Zlata zora se je ravno V svitlem jutru porodila, Ravbar je na pevcu slonel — Pevec bila je Ljudmila! M. Vilhar. 104 Visoko na linici mamka sloni, Njen sinek po dolu kobilo lovi: 2 „Oj pusti mi, luca, zelenkasto brav, Glej turških konj videti mnogo je glav. 4 Zdaj sedlo na hrbet jaz tebi bom del, Bom meček opasal in na-te bom sel; 6 Pomakal moj meček bo v turško se kri, Kobile sovražne podila boš ti." 8 Kobila mladiču nasprot razgeta, In z usnjatim sedlom junak jo sedla. io Pa kliče si vojne tovariše vse: „Vstanite, vstanite, na vojno greste!" — 12 In mamica v linici milo ječi, Si sineka gleda, tako govori: 14 „ „Poslušaj me starico, sinko ti moj, Ne hodi, ne hodi nad Turka na boj! 16 Čez vrata mi hrastov porinemo pah, In Turka za zidom ne bode nas strah. 18 Pod turški., -neči je vmiral tvoj brat, Sedaj pa še ti ' zapustil me rad? 20 191. Junakov grob. 22 24 26 28 30 32 34 36 38 40 42 44 46 5 Med Turki izdihnil tud otec je tvoj, Ne hodi, ne hodi moj sinko na boj!"" „Poslušaj, poslušaj, o mamica ti, Kaj sin ti tvoj zadnji pred bojem veli. Kjer bratec in otec boril se za dom, Tam boja se branil jaz tudi ne bom. Kjer otec izdihnil, kjer vmiral je brat, Tam jaz bom posteljo postiljal si rad." — Krdela sovraga že v dol gomeze, Ko zbere mladeneč si hlapce mlade. Minila še niso trenotja mu tri, Že s curkom prelival sovražno je kri. Z levico za brzdo kobilo drži, Z desnico okrvavljeno orožje vihti. Vrši se na sredi, kjer velik je hrup, In Turki pod mečem lete mu na kup. In ko se junak na okoli ozre, Pobile že hlapce so sablje krive. Boril se je dolgo na travniku sam, Iz trupel si rakev napravil le-tam. Kjer jarek na ravni stoji še ta dan, Junak tam slovenski leži pokopan. Ni rezani kamen, ni lovorjev šop, Ne kaže, ne pravi, kje njegov je grob. Le prosta pravljica — le-ta ne molči, Le prosta pravljica — junaka slavi. J. Jurčič. 192. Smrt Hasan-bega. (Po Valvazorjevi povesti.) Kaj vihri na sivem Siget-gradu? Plahuti ko nad pečino orel, Kakor orel, kakor sivi sokol. Nit' je orel, nit' je sivi sokol: Da je orel, k nebu bi se vzdignil, Da je sokol, k zemlji bi se spustil. Tudi niso sivi golobici, Golobici, miroljubni ptiči; Ampak to je zastava vojaška, Zastava, čet turških znanovavka. Kdo jih šteje, kdo jih le pregleda, Ki vrvijo ob deročo Dravo? To ni vojska, to je gosta megla, Iz Podravja se napajajoča, Po Podravji se pomikajoča; To ni vojska, le oblaki temni, Strah in grozo Sigetu proteči, Sigetu in Zrinjskemu glavarju. Jaoh tebi, o slavonska zemlja! Kar si žita drobnega shranila, Turška sila žito vse povžila; Kar si vina rujnega rodila, Turška sila vino posušila; Kar je čreda živega skotila, S tem Turjad svoj trebuh si polnila. Tvoji momci turški so robovi, Tvoje hčeri robkinje so turške, Tvoja deca jadna poturica, Poturica, carova sužnica. — Na konjiču čilem jaše care, Silni care, stari Solimane. Bela brada v nedrije mu pada; Brada je častna, al oko hudobno, Grdo gleda, grje zapoveda : „Hasan beže, verni vselej sluga! Verno si mi do sedaj beg6val; Ali dnes si, beg, se iznevčril. Kjer izhaja to rumeno solnce, Pa do morja, kam zvečer zahaja, Od polnoči, kjer rodi se tmina, Pa do zemlje črnca Arapina, To je moja prava dedovina. Mi smo strme gore prehodili, In globoke reke premostili; Zime, leta v bojih prestajali, Niti smo se čemu kdaj udali; Ali danes, jadni se bojimo, Ne več Turci, nego turške bule! Nu poslušaj , kar ti pravim, beže! Ino v pamet dobro si zapiši: Ti postavi most čez reko Dravo. Ako v treh dneh mosta ne postaviš, Pa ti, na, od moj'ga svitka robec! Kolnem se pri svoji sivi glavi: Strti dan na njem visiš pri Dravi." Tiho beže cara je poslušal, Tiho slušal: draga mu je glava. Pa on hajdi stavit most čez Dravo. Kar je gozda, va-nj se Turk zasuje, 60 Kakor vihra, kedar v les prihruje; Seka, cepi, dobje krog se maja, Kakor v letu, kedar tresk razsaja, Eden vzdiga, drugi dalje mika. Od delavcev bregi mrgolijo, 65 Kakor mravelj , kakor bčelic urnih; Vik in truš, in grozno krog bučenje, Da omolkne Dravino vršenje! Gorko ti je gledat' to mostjenje, Goije ti je čutiti trpljenje, 70 Da, trpljenje jadnega kristjanstva! Turek seče, tram na kaura meče, Turek viče, kaur tram premice, Turek plavi, kaur stebre stavi; Kar odplava, plača kaura glava. 75 Da ni Drave, solz bi reka tekla, Solz kristjanskih ino potne srage. Prva zora, že stoji stebrovje, Druga zora, čez leži- tramovje, Tretja zora, — straha se je skrila, — Val pridere, slan od gorske plohe, Tok divja, se jaren v most zažene, Tram preraste, mostni strop privzdigne: Strašen lom in silni pok tramovja! — Most se strese, voda ga raznese. 85 že četrta zora se prikaže; Drava leže, caru jeza raste, Kviško raste, prekipi mu pamet, Pa on begu tako beseduje: „Hasan sluga, kukala ti mati! Kje je most čez silno reko Dravo? Kam povelje moje si zapisal? Kak zapoved mojo si dopolnil? Kam je sveti Mohameta zakon, Kam pokornost, kam je šla poslušnost? Car caruje, beg več ne službuje. Hajte sluge, cara poslušajte! Roke begu naopAk zvežite 80 90 Okol vrata robec mu ovite, Gor na steber bega potegnite!" Kar so culi, tudi so storili. . 100 Turci Dravo zopet premostili, Noč in dan po mostu čez hodili, Hasan-bega viseti pustili. J- P a j k. 193. V jamo pade, kdor jo dragemu koplje. I. V prvi polovici šestnajstega stoletja je živel med nešte-vilno družino turškega cesarja, sultana Selima, v Carigradu neki mlad rob ali suženj, izobražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je tenke čvrste postave, gladko-okroglega obraza, lepo rudečega lica, črnih, bistro gledajočih oči in tako prijet- 5 nega obnašanja, da se mu je vsako srce na prvi vid odprlo. Čistoglasno kakor slavec je znal peti in k petju tako lično citre prebirati, da se mu je moralo vse čuditi v zamaknjenem posluhu. Vse ga je poznalo in ljubilo, vse lepega dvorskega roba imenovalo. Njegova pridnost, njegova zvestoba, njegova 10 ljubezen do sultana, gospodarja, bile so enake sloveči lepoti, s ktero je vse znance obajal. Sultan ga je zavoljo tega neizmerno rad imel, in več ga je cenil, nego polovico svoje druge družine. Slišali smo nekega slave vrednega Črnogorca trditi, da je bil slovenskega naroda, kar brez prisege radi verjamemo, 15 ako njegove lastnosti primerimo čvrstim postavam, nenavadni pridnosti, krasni lepoti in bistremu duhu naših junaških mla-denčev in je po vsem enako sodimo. V nekih starih bukvah smo našli, da je bil rojen na korcirskem otoku blizo Albanije, od pobožnih staršev kupčijskega stanu, lepo v krščanski veri 20 podučen, v desetem letu starosti od korzarjev ali morskih roparjev na bregu imenovanega otoka vjet in v Carigrad prodan. Opomniti moramo, da je bila ž njim vred ugrabljena tudi njegova mlajša sestrica, Jelica imenovana, da o njej potem ničesar več ni zvedeti mogel. 25 Zdaj ko mi o njem govorimo, bil je ravno dvajset let star. Dobro je pomnil, da so ga v mladosti Ivana in očeta njegovega Jurija klicali. V saraju so mu pa le Lamprin rekli, in tako ga bomo tudi mi prihodnjič imenovali. Tačas je imel sultan Selim nekega neotesanega Azijanca 30 mohamedanske vere in turkomanskega plemena za skrivnega dvorskega ključarja. Po imenu se mu je Hasan, po imenitni službi pa Kizlaraga rekalo. Bil je mož mogočen, bogat, prevzeten, častilakomnega, zavistnega, do zadnje žile strupenega 35srca. Čednost, urnost, lepota in sreča našega Lamprina so ga grozno pekle v hudobno dušo. Prijazne besede, s kterimi je sultan sploh Lamprina nagovarjal, bile so ostre britve za srce njegovo. Bal se je, da bi ga s časom ta pridni in izobraženi mladeneč v cesarski milosti ne prehitel. Zatorej neprejenljivo 40 misli, kako bi mu škodo naklonil in cesarsko ljubezen odtegnil. Toda kaj se zgodi ? Hasan-kizlaraga se sultanu Selimu neki dan neizrečeno zameri. S kakim djanjem ali opuščanjem, tega nismo mogli zvedeti; sultan o tem ni govoril. Rečene stare bukve nam toliko razoden6, da se je sultan grozno razsrdil ter Hasana v 45 hipu iz službe djati, njemu vse premoženje vzeti in ga iz Carigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in trud in stok so bili zastonj; zastonj vse prošnje njegovih prijateljev. Otetbe za-nj kar več upati ni bilo. Zdaj se podil Lamprin k jeznemu cesarju, prosi in prosi tako milo, srčno in tako dolgo, da njegovo srce soutolaži in v korist nesrečnemu Hasanu gane. Sultan odpusti, pri tej priložnosti pa reče našemu Lamprinu te pomenljive besede: „Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe prošnje, zarad milosti moje do tebe prizanašam in pozabim. Ti pa ne zabi mojega svarjenja in se vari te hudobne kače, da te za plačilo 55v prsi ne piči". II. Bajram, zapovedani turški tridanski praznik, se bliža. V saraju je nenavadno gibanje. Kizlaraga, po zaslugah našega Lamprina v cesarski milosti ohranjen in v službi potrjen, stoji na vratih cesarskega harema in zapoveduje na levo in na pravo. 60 Očitno je veliko opravilo. Dvor in ulice so polne črnih in belih sužnjev in drugih postrežnikov. Brez prenehanja se donaša neprecenljivo blago v skrinjah slonokostenih in zlatih posodah, ter spravlja se v najlepšo hišo celega Carigrada, v najimenit-niše zidov je čudapolnega harema. Ni ga jezika, da bi izrekel 65 neznano bogastvo kašmirskega ogrinjala, kineške svile, sibirske kožuhovine, arabskega kadila, dragega kamenja, bliščečih de-mantov in snežnobelih biserjev, ki se zdaj tukaj druži v okin-čanje ene umrjoče osebe. Po hiši se suče Kehaja Kaduna, vikša pazljivka cesarskega ženstva, ter zapoveduje, kam in kako se 70ima vse v red postaviti. Mudi se; pred praznikom mora vse olišpano biti, kakor poslopje najbogatejše kraljice, kakor stan najkrasniše cesarske neveste, ker namenjeno je v dar Tamuliji, izvoljeni prijateljici mogočnega sultana, neizmerno bogatega Se-lima. Petdeset odalisk, lepih mladih sužnjih deklic, pripravljenih 75 je v postrežbo novi gospodinji. O grmenji carigraškega stre-larstva pride prvi bajramski dan in Tamulija stopi v svoje novo domovje. Roža m limbar se skrijeta pred njeno lepoto; naše pero omaguje popisati jo. O molitvi, gostovanji in prenašanji neskončnih daril steče tridanski praznik. Zadovoljnost, živo veselje in srčna radost se 80 svetijo na obrazih cesarske družine. Nenavadno bogato je to leto od sultana obdarovana; najbogatejše, najimenitniše med vsemi pa očitno naš Lamprin. Razume se, da je cesarski ljubljenec. Od njegovih dragocenih daril je vse govorilo; posebno pa od nekega krasnega, z dragim kamenjem, zlatom in85 žlahtno kožuhovino obšitega oblačila, ktero mu je sultan za-naprej nositi ukazal. Govorilo se je celo, da mu je bilo dovoljeno, v saraju brado imeti, kar pomenja po turški šegi naj-večo, le dvema možema skazano čast. Prvega dneva po praznikih pokliče sultan veselega Lam-90 prina; prijazno ga nagovori in mu reče te besede: „Veliko sem ti namenil, tvoja mladost mi še ne da vsega izpeljati. Za zdaj te povikšam v čast Kapidžibašeta in te dam Tamuliji za skrivnega ključarja. Slišal si, koliko jo cenim. Slišal si, da je zvezda mojega življenja. Vari jo, kakor jedro svojega očesa!" — To95 pomenljivo izusti, prime ga za roko in spremivši ga v gori popisano hišo, pove in naroči mu vse na tenko, kar se tiče njegove prihodnje službe. Na vratih harema stoji Kizlaraga — dva meglena pogleda zadeneta krasno okinčanega Lamprina. Zdaj se razglasi Lamprinova čast in slava po celem Cari- loo gradu, po celi državi. Nihče več ne dvomi, da mu je mogoče vse doseči. Kdor kako željo ima, celo velikani turškega cesarstva in poslanci ptujih kraljev, vsi se obračajo k njemu, ke-dar kaj naglo in gotovo od sultana zadobiti hočejo. Več velja njegova beseda, ko najumniše govorjenje imenitnih govorunov, 105 ko cele knjige gladko in lično spisanih prošinj. Vse se mu priklanja, vse prilizuje, vse v njem prihodnjega nadvezirja, vse-gamogočnega svetovavca v saraju, videti meni. Neizmerno bi bil obogatel, ko bi ga bila mikala denar in bogastvo. Za vse to je imel naš Lamprin le malo srca. V prid svoje 110 nove službe živo vžgan in cesarske milosti globoko ganjen, trudi se neprejenljivo, da bi dolžnosti svojega poklica vselej na tenko izpolnoval. To mu je tem več na srcu, ker ga vedno nekako skrivno nagnjenje tira v bližo izročene cesarske prijateljice. Večkrat se mu je zdelo, da bi bil vse svoje premoženje, vso 115 svojo čast za eno besedico njenih ust brez prevdarka dati pripravljen. Toda le malokdaj se Tamulija iz skrivnih izb in stanic prikaže, in to večidel med neštevilno družbo svojih urnih postrežnic, po turški šegi v neprevidljiva zagrinjala skrita. Zapovedi njene prihajajo vselej po eni ali drugi postrežnici do t20 Lamprina. Tako se luna trikrat premeni. Nekega poletnega večera sliši Lamprin, v svoja opravila zamišljen, na enkrat blizo sebe v materinskem jeziku pregovoriti: „Zdravstvuj, Ivan Jurjevič!" 125 Urno se obrne in Tamulijo pred seboj zagleda z razkritim obrazom. Kdo popiše njegovo strmenje, njegovo osupnjcnje, kdo občutke njegovega srca, ker v najimenitniši lepoti cesarskega harema lastno svojo sestro spozna'? Kdo popiše, koliko in kaj sta si vse povedati imela? Ednajstletse nista videla in ob času 130 prisiljene ločitve ob& otroka bila. Da sita v srcu veri svojih staršev zvesta in zgolj čista kristijana ostala, mahomedanskega zakona le na videz, le po sili se poprijela, da do ničesar take žive želje nimata, kakor iznebiti se tako sitnega moranja in te strašne imenitnosti, v ktero ju je čudna osoda zapletla, vse 135to sta si na nagloma povedala ter zgovorila se, da nju bližnje žlahte živa duša zvedeti ne sme, ker so se morali po šegi, v saraju takrat vladajoči, tako bližnji žlahtniki brez odloga ločiti. To sklenivši Tamulija krasno svoje lice zakrije, urno odide in kakor lehka senčica v skrivne svoje sobe zgine. 140 Zdaj so tekli našemu Lamprinu krasni dnevi čiste zado-voljnosti v saraju iztočnega veličanstva, v hiši ljubeznjive njegove sestrice. K spolnitvi sreče njegovega srca mu gotovo ničesar ni manjkalo. Res mu je včasi bilo, kakor bi ga nekake odljudne osebe zalezovale. Večkrat je obraze ženskega in mo-145škega spola srečal, kjer bi bil najmanj mislil. Toda na čistost svojih namemb gledaje in svest si cesarske ljubezni in milosti, ____ _______ „ je mesec za mescem pretekel; zima mine, in zopet se bližajo bajramski prazniki. Zdaj zve 150Lamprin po primerljeji od nekega v Korciri na novo vjetega roba, da so mu starši od velike žalosti pomrli. Živo ganjen brez odloga priložnosti išče in jo najde, da z drago svojo sestrico govori. Strašno žalostna je bila ob taki grozni novici. Solze se jej s curkom po licu vlijo. Lamprin jo ljubeznjivo 155 prime za roko ter jo tolaži, kolikor mu je pripuščala njegova lastna žalost. Tako se tolažita in pogovarjata, kar zaslišita v bližnjih odprtih stanicah nekako naglo šumenje. Kakor bi trenil, Tamulija v svoje izbice zgine. Lamprin se po glasu ozre in vidi v mraku večerne ure iz tretje stanice dva visoka možaka zmuzniti 160 se. Zadnjega spozna — bil je Hasan Kizlaraga. >T ' v v 1 jdila po tej prigodbi za našega seznjive sestrice, ker je pre-vdaril, da bi njeno obnašanje proti njemu se znalo po turški 165 šegi in pameti šteti za veliko pregreho. Ce ga je od velikega truda za kako trenutje spanje posililo, koj so mu strašne sanje krv vnemati začele. Zdelo se mu je, da nekaka grozna kača z lepim zelenim grebenom in gorečim žrelom za njim skače in ga po celem saraju od stanice do stanice podi. Tako se mu 170 za migljej stisnjene obrvi hujše britkosti zopet odpro, in komaj starših ga je stiskala v srce. zor prihodnjega dneva, to je, prvega bajramskega praznika pričakuje. Dan se zazna, navadna ura bije, Lamprin se hitro napravi, in se hoče hitro iz svojega prebivališča v harem podati srčno želčč, brž ko bi bilo mogoče, z ljubeznjivo svojo sestrico go-175 voriti. Ker se naglo vratom harema bliža, zakriči mu stotnik črnih varhov ženstva z divjim glasom nasproti: „Proč, ti nimaš opravila v cesarskem svetišču." Kakor grom iz jasnega neba, zadene ga ta glas. Urno se obrne in stoječih nog se poda proti cesarskemu poslopju na pot. Na stopnicah 180 ga sreča Kehaja Kaduna in mu reče: „Prijatelj, vrni se! sultana za tebe ni dom d. Njih visokost hočejo dovoliti, da v svojih stanicah počakaš, kaj se zgoditi i m ¿.'j Čuden razloček med bajramskimi prazniki lanskega in 185 tekočega leta! Kaj za Boga pomeni ta britka tesnota cesarskega saraja, enaka gromonosni soparici pred strašno nevihto in po-gubljivo točo? Vse je tiho, vse je osupnjeno, ni veselja, ni radosti, ni gostovanja, ni cesarskih daril. Sultan se ne prikaže, nobeden ga ne vidi, skor se ne v6, ali je živ ali je mrtev. 190 Vse vprašuje, vse glave ziblje, vse rame stiska; povedati nihče ničesar ne vč. Tako preteče prvi, tako preteče drugi bajram-ski dan. Tretjega dneva se vidi tu in tam skrivno pomenkovanje bližnjih prijateljev; tu in tam se sliši šepetanje, opazi se pomenljivo kimanje, začno se razglasovati čudne novice. Sultan 195 je bolen, reče eden — strašno je razsrjen, reče drugi; v žalosti je plakal, celo reče tretji. V tem so si vsi glasi enaki, da se imajo po praznikih zgoditi grozne reči. Govori se marsikaj, da je sultan imenitno osebo svojega harema v neznani pregrehi zapazil, da je dvajset odalisk njene 200 pregrehe deležnih, da bodo vse te, v cule zašite, z gosp6 vred v črno morje vrgli. Govori se dalje, da se je sultan zarotil, nesrečnega služabnika koj po praznikih dati zverinam svojega zverinjaka raztrgati; da je ukazal, najhujšega, iz Afrike pripeljanega risa tri dni postiti in stradati, potem pa obilno z205 močnim žganjem napojiti. Nekteri so celo trdili, aa so videli vikšega vratarja cesarskih zverinjakov o večernem mraku tretjega praznika k sultanu iti, in aa je gotovo v tem že njegove zapovedi prejel. To in več takega se je govorilo in sirilo od hiše do hiše, od stana do stana, od izbe do izbe. Kaka groza, 210 kak strah, kake britke misli da te dobe oplašenega Lamprin a v samotnih stanicah stiskajo, to moramo lastnemu premišljevanju naših bralcev prepustiti. Bajram mine. Prvo jutro po praznikih da sultan Lam-prina poklicati. Mraz in žar mu šineta v žile, ko neki črn215 pritlikovec v njegovo stanico stopi in mu gospodovo povelje razodene. Brez odloga teče v cesarsko poslopje in hipoma stoji s trepetajočim srcem v mali izbici, iz ktere tri dele sveta goreče strele zadevajo. Okna so zagrnjena, tako da je cela 220temota, in Lamprin na prvi hip skor ničesar razločiti ne more. Nekaj trenutij je vse tiho potem sultan po navadi s krepko, razločno besedo pregovori: „Pojdi do zverinjaka v Bujukdere, ter prašaj vratarje, je li ris napitan — hodi!" Lamprin bi imel toliko povedati. Sultana pogleda — opazi, da nista 225 sama. V oboku zakritega okna stoji Hasan Kizlaraga z veselo bliščečim obrazom. Lamprin ga spozna in začeta beseda omaga v prsih njegovih. III. Na bregu Bospora v prelepi bujukderski dolini, pol ure hodá od Carigrada, je bil tisti čas krasen log, poln viso-230kega drevja. Dan današnji se vidi le še sedem košatih, po turško „idikar daš," po slovensko „sedmero bratov" imenovanih, od evropejskih potnikov zastran neprecenljive lepote pogosto popisovanih p latan na tem mestu, vse drugo drevje je podrobil ostri zob preteklih stoletij. Sredi loga je stala takrat med 235visokimi gostimi lipami nizka, revna, zapuščena kapelica s podobo Matere božje. Pravljica govori, da je bila zidana leta 1096 po Kristusovem rojstvu od Bogomira Buljonskega, ki je o svojem potovanji na božjo vojsko v Jeruzalem z neštevilnimi trumami križanskih vojšČakov in drugih romarjev v bujuk-240 derski dolini počival. Tri dni in tri noči, pravi pravljica, ležal je pobožni Bogomir v tej kapelici pred podobo Matere božje na kolenih in tu na zadnjem robu evropskega sveta neprejenljivo prosil za odpuščenje svojih grehov in za božjo pomoč, da bi zasramovavce krščanske vere premagal. Tretjo 245noč, veli dalje pravljica, prikazala se mu je Mati božja, in mu je krasno iz limbarja spleteno krono v spomin, da bo sveto deželo osvojil, na glavo djala. Mnogo drugih poznejših čudežev vé še pravljica o tej kapelici povedati. Mimo tega loga je imela našega Lamprina hoja pripeljati; komaj tri lučaje od 250 ondot je bil tisti čas strašen cesarski zverinjak. Po prejeti zapovedi se Lamprin, globoko v dušo ranjen, molcé obrne, cesarsko izbo zapusti, ter se brez odloga na pot podá. Čudne sanje, divje bledenjevvročinske bolezni se mu zdi, kar je videl in slišal in mislil. Žalost, groza, tuga in strah 255mu srce topé, nerazumljive prigodbe zadnjih dni, zmešano govorjenje preteklih praznikov, znamenja očitne cesarske nemilosti mu blodijo po glavi kakor gromonosni oblaki. Na prsih mu leži neka neznana teža, kakor žareča železna gruča. V neprevidljivi mrak sta zavita um in pamet. Tako brez ozira, 260 brez deležnosti lepe pomladanske natore, koraka po krasni bujukderski dolini namembi svoji nasproti, čem bolj se bliža zverinjaku, tem več se mu noge šibe, tem več teža narašča njegovega srca. Zdaj stoji v neizrekljivi britkosti tik bujuk-derskega loga, o kterem je večkrat slišal svoje krščanske znance govoriti. Brez volje in zavednosti, kakor od skrivne 265 oblasti tiran, zavije s pota med drevje, in predno svoje djanje prevdariti more, znajde se v kapelici pred sveto podobo. O ti, samotnih svetišč sladkaangeljska sapa, ti veže božje čudodelni duh! kdo vaji pozna, kdo vaji razume, dokler se vajinega neprecenljivega zdravila v grenki britkosti temnih 270 osod deležen ne stori? V migljeji čuti Lamprin srce svoje ohlajeno; na kolena pade, solze se mu s curkom po licu vlijo, do živega ginjen globoko zdihuje in tako srčno, tako pobožno, tako čisto moliti začne, kakor je nekdaj molil v jasnih letih svojega detinstva na korcirskem otoku v družbi svoje mile, v275 Bogu speče matere. V srčnem objokovanji svoje dozdanje slepote, v kteri je iz človeške boječljivosti pred zasramovavcem krščanske vere svojega mojstra zatajil, trdno sklene, po spol-njeni zapovedi sultanu vse na tenko razodeti, kar se njegove vere in žlahte tiče, čeravno bi mu za življenje iti imelo. Tako 280 v Boga zamišljenega zadene na enkrat čuden, iz bližnjega zve-rinjaka šumeč hrup, in ga zbudi iz globokega zamaknjenja. Gromovito rujovenje, divje lajanje, strašno tuljenje se čuje, kakor ob času pitanja gladnih zverin, kakor da bi se medvedje, volkovi in risi za najdeni plen prepirali in klali. Zdaj se spomni 285 Lamprin sultanovega povelja, na noge skoči ter se vpoti z olajšano dušo urno proti cesarskemu zverinjaku. Na mostovžu zverinjaka najde Lamprin vikšega vratarja v družbi njegovih hlapcev, ter ga praša po zapovedi: je li ris napitan. Vratar se globoko prikloni, pokaže v prostrano290 okroglo dvorišče z mostovža pod sž in reče Lamprinu, da naj le sam pogleda. Lamprin pobesi oči — strašen vid! — kaj zagleda? Krog in krog po pesku stoj6 divje, razkačene pošasti medvedov, šakalov, leopardov in drugih zverjakov, proti sredi dvorišča obrnjene; na sredi pa sedi s pisanim go-295 rečim pogledom vpijanjen numičanski ris, s krvavimi sprednjimi tacami raztrgano truplo na tleh tiščeč, v žrelu pa nepo-dobno človeško glavo na kviško moleč. Na hip spozna Lamprin odtrgano glavo, spozna krasna oblačila semtertje raztrošena, in kakor od strele udarjen zavpije: Hasan Kizlaraga! 300 Vikši vratar pove potem Lamprinu, da ga je sultan zadnji bajramski večer k sebi poklical, da mu je ostro zapo-vedal, prihodnje jutro prvega po pitanji zverin prašajočega poslanca med zverjake pahniti ter vpijanjenemu risu prepustiti; da je pred nekimi trenutji ta krasno oblečeni dvorski velikan 305 s tem prašanjem k njemu prišel, da je sicer neznano modroval, grozil in od nekake zmote govoril; da se mu je pa vkljub opora potem zgodilo, kar se zdaj na dvorišču zverinjaka vidi. Zdaj Lamprin vse razume. Jasno mu vse na misel pride. On razume, kaj mu je bilo namenjeno; previdi, v kaki nevar-310 nosti se Tamulija znajde. Kakor oplašen jelen z ležišča plane, podi se proti Carigradu na pot in stoji hitrejše, kakor bi bil sam upal, pred strmečim sultanom. Trepetaje mu razodene, kar je vedel, čul in videl; razodene, da mu je Tamulija sestra, da sta oba kristijana, da se le na videz vklanjata mohamedanski 315veri, da rajše pogineta, ko zanaprei svojo vero tajiti, in tako dalje do zadnje pike, kar so naši bralci do zdaj od nju brali in sami uganili. V zavzetji sultan brez pogovora do konca pazljivo posluša Potem se dvigne z divana, proti Meki obraz obrne, roke kri-320žema na prsi pritisne ter s pripognjeno glavo izusti: „Alah kherim! —" to je, Bog je velik! Drugi dan Lamprin od sultana v svojo stanico sledeče pismice dobi: Ivan Jurjevio! 325 Bog je sodil, glavo znižam in ne tirjam, kar mi sura kaže. Vzemi sestro, hodi, kamor ti je drago. Vajinemu premoženju dodam pet sto mošenj cekinov. Znati imajo prihodnji vnuki, kako ljubi, kako čisla, kako bogati Selim Padišah, Emir al Mumenin. 330 Slišali smo, da sije Tamulija po tem samostansko življenje izvolila, in da je umrla sploh češčena in obilno objokovana v srečni visoki starosti o pat i ca imenitnega korci r-skega samostana svete Marije Magdalene. Lamprin se je prijel očetovega stanu. Silno bogat in imeniten kupec je bil; 335 petdeset morskih bark mu je služilo. Mnogo časa je pobožno živel, in malo manj ko sto let star je mirno v Bogu zaspal. Njegovi vnuki po ženskem spolu so še dan današnji na jadranskih bregovih neizmerno bogati, imenitni gospodje. I. Koseski. 194. Martin Krpan. I. V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močAn in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalo tacega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že ti-5stikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli;'poštenega boja ž njim so se bali ravno tako kakor pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega. Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudém dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat 10 ie ni bilo tako cest, kakor dan danes. Y naših časih je to vse drugače, se vé da; saj imamo, hvalo Bogu, cesto do vsacega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko sto to v soli; kar mu naproti prižvenketd lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil 16 kmečki človek, zato tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temuč prime brž kobilico in tovor ž njo, pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo, ka-li? Bilo mu je, kakor komu drugemu stol prestaviti. 20 Cesar, to videvši, veli kočijažu, da naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: „Kdo pa si ti?" Ta mu da odgovor: „Krpan mi pravijo; domà sem pa z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj." „I kaj pa nosiš v tovoru?" cesar dalje vpraša. 25 Krpan se naglo izmisli in reče : „I kaj ? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!" „Na to se cesar začudi in pravi: „Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?" Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor30 vsaki človek, ki vé, kaj pravi: „Bojim se, da bi od mraza ne razpokah; zatô sem je v slamo zavil in v vrečo potisnil." Cesar, ki mu je bil silni možak všeč, dalje pravi: „Anti véS, kako se taki reči streže? Kaj pa da si konjiča tako lehko prestavil? Res nima dosti mesa; pa ima vsaj kosti." 35 Krpan se malo zareži in pravi: „Vem, da imajo vaši konji več mesa; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod! upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še delj, če je treba." Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo, — in veli40 pognati. Minulo je potem leto in nekteri dan. Krpan je pa zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikàn, Brdavs po imenu. Ta je vabil, kakor nekdanji Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa45 tudi ni imel tako Doječih ljudi, da bi djal: nihče se ni upal nad-enj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsacega je umoril, kogar je obladal. — lo je cesarju začelo iti po glavi: lejte-si no! kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil50 mi je že vso najvišo gospodo! Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gré Cvetnik. 14 A pred tolicim gospodom, in pravi: „Cesarost! ali več ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizo Trsta?" 55 Cesar vpraša nekako nevoljen: „Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi, ne veste, kako je ^kobilico v sneg 5restavil, kakor bi nesel skledo na mizo ? Če ne bo Krpan irdavsa premogel, drugi tudi ne, tako vam povem." „Saj res," pravi cesar, „precej se mora po-nj poslati." 60 Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo: mejači so bili S a vse čisto ovedeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pri-ejo tedaj n&d-enj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge 65ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno seje to vršilo, kar se v četver pripelje nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: „Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od sv. Trojice, kaj ne?" 70 „Krpan sem," pravi ta; „z Vrha tudi, od svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu; samo enega se tudi ne bom." Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se m6ni od soli, reče 75 na to: „Le urno zapri kobilo v konj ¿k, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja." Krpan ga nevarno pogleda in odgovori: „Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal starih ljudi; jaz ga pa menim s seboj nositi, koder bom tovoril in dokler 80 bom tovoril." Služabnik mu pravi: „Nikar ti ne misli, da šale uganjam." „Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan. Na to zopet govori sel: „Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico 85kočiji s pota? Uni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drugi, veš!" Krpan se začudi in pravi: „Cesar? — Morda vendar ne?" „Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne vstra-90huje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil, pa smo rekli: če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta." Krpana je to s pridom utešilo. Jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: „Če ni druzega, kakor 95tisti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro; samo varite, da me ne boste vodili za nos!" — To reče in brž dene sol s ko- bile, kobilo pa v konj ¿k, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče 100 in sede v kočijo, ter naglo zdrčita proti Dunaju. n. Ko prideta na Dunaj, bilo je vse mesto črno pregrnjeno; ljudjč so pa klaverno lazili, kakor mravlje, kedar se jim zapali mravljišče. Krpan vpraša: „Kaj pa vam je, da vse žaluje?" „O Brdavs! Brdavs!" vpije malo in veliko, možjč in žene;i05 „ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota, da ne bi imela krona junaka pod seboj, kteri ne bi se bal velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga? Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja." HO Krpan veli urno pognati, in tako prideta na cesarski dvor, pravijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kedar se pripelje kdo cesarske rodovine. Bilo je nam-115 reč naročeno že štirnajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kedar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohtmi! Ko cesar sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu naproti, pa ga pelje v 120 gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše, ko v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: „Krpan z Vrha! ali'me še poznaš?" „Kaj bi vas ne," odgovori on; „saj ni več ko dve leti, kar sva se videla. No, vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na 125 vašem licu vidi." Cesar pravi: „Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že'slišal od velikana? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preongavi? Sina mi je ubil, lej!" — Krpan odgovori: „Koga bo druzega? Glavo mu bomo vzeli, 130 pa je!" Cesar ga žalosten zavrne: „Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod solncem junaka, da bi vzel Brdavsu glavo ?" „Zakaj ne? Slišal sem," pravi Krpan, „da vsi ljudjč vse 135 ved6; na vsem svetu se pa vse dobi; pa se ne bi dobil tudi enak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako pe-ensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje po Dunaji razsajati; če Bog d&, daje res!" Kdo bi bil cesarju bolj ustregel, kakor te besede! Le ne-140 kaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: „Da si močan, tega H* si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; tipak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugej, kakor na l45križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?" „Nič se ne bojte," pravi Krpan; „kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi." 160 Vse to je bilo cesarju po godu, in brž veli prinesti polič vina, pa kruha in sira rekoč: „Na, Krpan! pij pa jej; potlej pojdeva orožje izbirat." Krpanu seje to vele malo zdelo ; polič vina tacemu junaku! pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? 165Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker i'ed6, kedar hoče in kolikor hoče kteri, zgolj dobrih jedi. Ali :mečki človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj povžije, ko bi kviško pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl, in ker je bil premeten mož, tudi precej spoznal, 160da tacemu truplu se morajo veči deleži meriti; zat6 so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaji, dve krači, dve četrti janca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih; vino je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel. 165 Ko prideta v orožnico, t. j. v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč: sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade, in kakor se imenuje to in uno, Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoraj obide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega 170in vpraša: „No, boš kaj kmalo izbral?" „V čem si bom pa izbiral?" odgovori Krpan. „To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za me ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljšega?" Cesar se čudi, in pravi: „Ce to ne bo za-te, sam ne vem, 175kako bi? Večega in boljšega nimamo." Na to reče uni: „Veste kaj? Pokažite mi, kje je ktera kovačnica!" Pelje ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je 180kladvo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi, ali če je kaj druzega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najteže kladvo, ktero je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu pa je v eni roci pelo, kakor bi koso klepal. „Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima tacega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni m£h na vse kriplje, ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad kamnene mize, kamor so hodili gospoda po letu hladit se. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brž pri-190 teče in zavpije: „Krpan! i kaj pa delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje da vse konje od hiše, kakor to lipo od mize! Pa si jo posekal? Kaj bo pa zdaj?" Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, ampak odgovori: „Kar je, to je? Zakaj mi pa niste druge pokazali, če se vam te tako 195 smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakoršnega v boji potrebujem." Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi naj prvo toporišče mesarici, potem 200 pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja: „Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala?" Cesar, zastran lipe še zmerom nekoliko nevšečen, pravi: „Pojdi, pa vzemi konja, kterega hočeš. Saj vem, da le široko- 206 ustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kedar boš ti zmogel velikana. Ce misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!" Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: 210 „Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji vsacega ocepka in kamena. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nad-enj? Zapomnite si, ce-sarost! kar sem obljubil, storil bom, če prav od jeze popokajo vsi obrekovavci, ki me mraze pri vas. Da bi le vsi ljudje 215 vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben, ter ne pomisli, da Bog je velik, človek majhen. Zdaj pa le pojte, greva, da konja izbereva. Nočem tacega, da bi pod mojo težo pred velikanom pocenil na 220 vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli, poglejte ga, še konja mi je izpridil!" Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust, in potem gre ž njim. Ko prideta v konjak, popraša: „Po čem bodeš pa konja poznal, je-li dober ali ne?" 226 Krpan odgovori: „Po tem, da se mi ne bo dal za rep čez prag potegniti." Cesar pravi: „Le skusi! Ali da-ravno si, prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, vari se, da te kteri ne ubije; konji so iskri." 230 Martin Krpan pak izvleče prvega in zadnjega, in vse druge čez prag; še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč: o veliki noči pa o svetem telesu; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: 235„Tukaj ga nimate za moje sedjo! Pojva k drugim!" Cesar odgovori čmeren: „Če niso tiza-te, moraš se peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam v cesarstvu tacega, da bi ga ti zagovednež ne izvlekel!" „Ta je pa že prazna!" pravi Krpan. „Jaz imam doma 240kobilico, ktere ne izvleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače, da ne poreko Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem." „Pa ni tista," vpraša cesar, „ki si ž njo plesal po snegu?" „Tista, tista!" zavrne on. 245 Cesar pa se razhudi, rekoč: „Zdaj pa že vidim, da si bebec ali pa mene delaš bebca! Vari se me, Krpan! moja roka je dolga." Krpan mu v smehu odgovori: „Če je s tim dalja, pa vendar ne seže velikanu še celo do pasa ne, nikar že do brade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo šale tacim 250ljudem v napotje, ki nimajo druzega dela, kakor da ž njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se rajše od Brdavsa, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo; ali pa naj grem sam po njo. Toda potlej ne vem? — Ko bi mene več ne bilo nazaj? — — Bogu je vse mogoče!" 255 Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljejo na Dunaj, Krpan reče: „Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že čez prag i" Skušali so jahači in konjarji, in vsi tisti, ki so učeni, kako 260 vel j A v strah prijeti konja, bodi si hud ali pa krotak; pa kobilice nihče ni premaknil z mesta; vsacega je vrgla na gnojno gomilo. „Bes te lopi!" reče eden in drugi, „majheno kljuse, velika moč!" in. Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega 265Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila majhena, noge je imel velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je pa nosil star klobuk širocih krajev, na sebi pa debelo 270suknjo iz domače volne: vendar se nobenega ni bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kedar je kako prav žaltovo razdrl. Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne s hrohotom smejati se in reče: „Ali je to tisti Krpan, ki so ga Eoklicali nad me tako daleč, tam z Vrha od sv. Trojice? Mar i raje bil ostal doma za pečjo, da ne bi cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, ležal boš na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto druzih!" Krpan mu odgovori: „Če nisi z Bogom še spravljen, urno 280 skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi se mi domu za peč. Tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne poj dem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne za te, ne za tvoje velikanstvo in za285 vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke: nikoli si jih nisva poprej, nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodnji stol." Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi, ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da290 precej kri izza nohtov udari. Brdavs malo zarezi, pa vendar nič ne pravi, ampak misli si: ta je hud in močan: pa kaj bo — kmet je kmet; saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom. Urno zasukneta vsaki svojega konja, in zdirjata si od daleč 295 zopet naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan v more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu300 stopi za vrat in reče: „No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva, in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domu za peč: znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje_ na Vrhu pri sveti Trojici. To izreče, pa vzame počasi mesarico, 305 ter mu odseka glavo, in se vrne proti mestu. Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, pridero k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: Krpan je nas otel! Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal! 310 Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast, in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lehko; še tu med nami, če kdo kacega slepca ali belouško ubije, še ne ve, na kteri grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudi. _ 315 Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, spregovori najnaprvo sam cesar in pravi: „Zdaj si pa le izberi! Dam ti,_ kar želiš, ker si zmogel tolicega sovražnika, in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi djal:320 ne dam ti je, če jo hočeš." — Na to pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od cesarske denarnice, ker taki imajo za vsako reč posebej služab- nika. Minister se oglasi: „Cesarost! veste kaj ? Vaš norec 325Stehan je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj nebeško luč! Stehan in Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec je, debel je, smešen tudi, jezičen ravno tako; 330 vse krščanstvo ga nima tacega!" Krpan odgovori: „Magister Gregor, veste kaj ? Enkrat sem bil vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. — Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na misel! Kmalo bi bil pozabil, kar 335 imam že dolgo na jeziku. Cesarost! nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu, kaj ne?" Cesar: „Bilo je tako bilo!" Krpan: „Kaj pa sem nesel na tovoru?" Cesar: „Bruse pa kresilno gobo." 340 Krpan: „To je bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem." Cesar: „Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko vem, kolikor za svojo zadnjo uro." Krpan: „Jaz pa za bruse in kresilno gobo ravno toliko. Takrat, veste, nisem vam bil resnice povedal, kar mi je še 345 zdaj žal. Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal prav za prav ne vas, ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kedar se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močdn, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari." Na to pravi minister Gregor: „Ali ne veš, da je prepove-350 dano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primi te ga, zaprimo ga!" Krpan odgovori: „Kdo me bo ? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi, kakor razen; ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj ^za polno pest? Z eno samo roko vas porinem čez sve-355tega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!" Cesar pravi: „Le ti meni povej, če bi morda še kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala ne, če Bog da, da ne. Minister Gregor, ti ga pa le pusti! Že jaz vem, kako je!" 360 Krpan odgovori: „Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z Brdavsom vem da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavači še celo skladali pripovedovavke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne bo ne vas ne mene, kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor dal drugače v bukve zapisati. Pa naj stori, 365kakor če; meni se ne bo s tem ne prikupil, ne odkupil. Ampak vendar je^vsaki delavec vreden svojega plačila, to sem v cerkvi slišal. Ce je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat vmorate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško sol 370 po svetu. Ce mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod klobukom, ako vam bom kdaj kaj opotikal, dokler bom tovoril !" Cesar je bil precej pri volji; minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak še le djal je: „Gregor, vzemi pero, pa zapiši, kakor je Martin rekel!" 375 Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsaki boji. Kedar je bilo pismo narejeno in zapečateno, pravi cesar Krpanu: „Martin, ali prodaš meni pogače in vino, pa kar je še druzih reči cesa-ričinih darov? Najlože bo tako lej! S cesarico bom že jaz330 govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov ti dam; ti boš pa blago pustil. Kdo bo to prenašal iz Dunaja do svete Trojice?" Krpan odgovori: „Poldrugo mošnjo, pa še kakošno krono po vrhu, vem da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo no, pri vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz 385 ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakoršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke! Pa saj imam priče, da ste vi prevzeli vse sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!" Cesar mu d6: „Nič se ne boj; to bom že poravnal sam brez 390 tebe. Na mošnjo; tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil seje že dan, in noč se bliža." Ali Krpan odgovori: „Lepa hvala vam bodi najpopred za pisemce, da ga bom v zobe vrgel vsacemu, kdor me bo ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj 395 se ve, da zadene človeka v neznanji ? Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej pravijo: bolje drži ga, ko lovi ga! Pri vas pa ne bom ostajal čez noč, ako se vam ne zamerim skozi to. Že hudo me ima, da bi spet enkrat bil na Vrhu pri sveti Trojici. Samo še nekaj bi vas rad prosil, ko bi mi dali človeka, 400 da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih nisem še videl, kar sol prenašam, akoravno sem že v Reki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolicih ulic ni nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila, in toliko vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane; pa sem vendar gledal405 na levo in tudi na desno; ali to ni dano vsacemu človeku, da bi vselej vedel, kje je." Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potlej mu je roko podal, pa tudi Gregorju velel, da naj mu jo poda. Minister se ni branil; ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze. 410 Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: „Ko bi se spet oglasil kak Brdavs aliJ' kdo drugi, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri sveti Trojici. Zdravi ostanite!" „Srečno hodi!" pravi cesar, minister Gregor pa nič. 415 IV. Junaške pesmi, epopeja in roman. 195. Ljubušina sodba. (Zelenogorski rokopis.) Aj Veltava! kaj kališ si vodo, Kaj kališ si vodo srebropčno? Al te huda je razrila burja, Vsuvši točo iz nebes širocih, Oplaknivši glave gor zelenih, Izplaknivši zlatopesko glino? „Kak bi si jaz vode ne kalila? Ker v razprtji sta rojena brata, Brata zavolj dčdine očetne. Kruto se prepirata med sabo, Ljuti Hrudoš na Otavi krivi, Na Otavi krivi zlatonosni, Staglav hrabri na Radbuzi hladni, Oba brata, oba Klenoviča, Stare krvi Tetva-Pepelove, Ki prišel je s čehovimi polki V te dežele blage čez tri reke." Priletela družna lastovica, Priletela od Otave krive, Na okence sedla je odprto, V Ljubušini zlati dvor očetni, Dvor očetni, v svetem Višegradu, Žalovala in tožila milo. Ko to sliši nju rojena sestra, Sestra njuna v Ljubušinem dvoru, Sprosi knežnjo, notri v Višegradu, Na razsodbo postaviti pravdo, Oba njena brata poklicati, In soditi jima po zakonu. Reče knežnja razposlati posle: K Svetoslavu od Ljubice bile, Tamo, kjer so dobrovine mlade, K Ljutoboiju z dobroslavskih holmov, Tamo, Laba kjer Orlico pije, K Ratiborju od gor Krkonosov, Kjer pogubil Trut je kačo hudo, K Radovanu od Kamena mosta, K Jarožirju, kjer so rečna brda, K Streziboiju od Sasave lepe, K Samorodu z Meže srebronosne, Po vse kmete, lehe in vladike, Po Hrudoša, po Staglava brata, Ki sta v vraštvu za dedino oč'no. Ko zbero se kmetje, lehi in vladike, V Višegradu v Ljubušinem dvoru, Vsaki vstopi se po svojem rojstvu, Vstopi knežnja se v obleki beli * Na očetni stol v slovečem zboru. Pristopite dve devici modri, Podučeni v viteških besedah. Ena ima deske pravdodatne, Druga meč, vso krivdo karajoči. Proti njima plamen pravoskazen, In pod njima svetočudna voda. Začne knežnja v oč'nem, zlatem stolu: „Moji kmetje, lehi in vladike! Bratoma zdaj razrešite pravdo, Ki razprla sta se za dedino, Za očetno dedino med sabo. Po zakonu večnoživih bogov, Bosta naj al vkup oba vladala, Al pa v ravni se delila meri. Moji kmetje, lehi in vladike! Presodite moje si izreke, Ako bodo po razumu vašem. Če ne bodo po razumu vašem , Vstanovite njima novo sodbo, Ki bi huda umirila brata." Vklonijo se lehi in vladike, In počnejo tiho govoriti, Govoriti tiho medi sabo, In hvaliti zlo izreke njene. Ljutobor od dobroslavskih holmov Vstane, začne tako govoriti: „Slavna knežnja, v oč'nem zlatem stolu Premislili smo izreke tvoje, Zberi glase po narodu svojem!" Brali devi sodnji ste glasove, Zbirali ste je v posode svete, Pa je dali razglasiti lehom. Vstal Radovan je s Kamena mosta, In začel je preštevati glase, In večino razglašati v narod, V narod, v zbor na razsojenje sklican: „Oba rodna brata Klenoviča, Stare krvi Tetva-Pepelove, Ki prišel je s Čehovimi polki V te dežele blage čez tri reke, Naj med sabo se tako vgodita, 90 Da oba vkup bodeta vladala!" Vstane Hrudoš od Otave krive, Želč razlije mu po vsem se drobu, Tresejo se jeze mu vsi udje, Z roko mahne, ko mlad tur, zarjove: 95 „Gorje ptencem, ko k njim kača zajde, Gorje možem, ko jim žena vlada! Možem vladat' možu je spodobno, Gre po pravdi dedina prvencu!" Vstane v stolu Ljubuša očetnem, 100 Reče: „Kmetje, lehi in vladike! Slišali ste sramotenje moje, Le sodite sami svoje pravde, Jaz ne morem sodit' vam prepirov. Zvolite si enacega moža, 105 Ki bo s krutim vam železom vladal, Ženska roka je za vas preslaba!" Vstal je Ratibor, z gor Krkonosov, In začel je tako govoriti: ,,Iskat' pravde v Nemcih je sramotno, HO Pravdo v svetem imamo zakonu, Ki prinesli so jo nam očetje V te dežele blage čez tri reke. — Fr. Levstik. v 196. Cestmir in Vlaslav. (Kraljedvorski rokopis.) I. Neklan reče vstati v vojsko, Reče z glasom jim knežčvim Proti Vlaslavu. Vstali vojni so na vojsko, 5 Vstali so na glas kneževi Proti Vlaslavu, Ker se Vlaslav knez je hvalil, Da je zmogel Neklana, Kneza slavnega. 10 Spuščal mu je meč in ogenj V Neklanove dežele, In govoril za zgrabljivimi Svojih vojnov meči je Sramotenje Neklanu. V boj mi, čmire, trume vodi! Lej dražljivo kliče nas Vlaslav prevzetni!" Vstane Čmir pa se raduje, In dvozobi črni ščit Sname, in s6 ščitom sname Mlat, čelado nepredrtno ž njim, Pod vse drevje krog Dar bogovom položi. Vnet sklicuje Čmir vojake v boj. V red vojaci brž teko, Dvignejo se brž pred solncem že, In za solnca in po solncu še gredo Hitro tjekaj v hrib. Lejte, dim vali se po deželah, Po deželah vzdihovanje Žalostnih je glasov. „Kdo zažgal deželo? Kdo razplakal vam je glas, kdo ? al Vlaslav ? Zadnje vraštvo njega bodi to! Smrt in maščevanje Vojni moji na-nj neso!" Vojvodi pa odgovori Čmiru : „Kruvoj, Kruvoj grdi nam Odgnal črede, on poslal v dežele Z ognjem, z mečem je gorji. Vse koristi naše Stri je v svoji zlobi kruti, Vojvoda pa nam zajel je." čmir vsrdi se na Kruv6ja, Iz širocih prsi Zloba se mu razevre, In po udih vseh. „Vojni!" — reče — „jutri zjutraj Eazpalimo krutost vso! Zdaj pak trudnim udom pokoj!" II. Gore so na desno, Gore so na levo, Na vrhove pak na njih visoke Gleda jasno solnčice. Pa od tod na gore, Pa od tam na gore Truma ide, bitvo v sebi nese. „Aj, tje gori v grad, V grad na sredi skal! Tam Vojmirja ima v ječi Kruvoj , Ima lepo hčer njegovo, Ki jo v gostem lesu tam Je pod sivo skalo vjel, Neklana pa sramotil. Kruvoj mu je bil obljubil vero, In podal mu verno roko: Vendar z glasom tem in roko to Na ljudi je žalost vrgel. Aj, tje gori v višnji grad, V grad tecite vojni brž!" Lej in vojni razhudé se, K gradu brž se zgrinjajo, Kamor velel Cmir je srčni, Kakor toča ledovita. Krijejo se prednji ščit na ščit, Opirajo zadnji se na kopja In na bruna k brunom zasajena vprek. Nad vrhovi lesa više Brenkajo njih meči k gradu, V meče divji se drvé Z grada tesajoče. V gradu Kruvoj, z rijovenjem bika, Rjove hrabrost v svoje ljudstvo, Meč njegov pak pada na Pražane, Ko drevo sè skâle in ko po gorah Mnogo silnih dobov: Tako k gradu se nagrne Neklanovih vojnov. Čmir od zad na grad veli vdariti Spredaj reče preskočiti gradbo. Lej , in drevja so visoko rast Priklonili k trdni gradbi, Da bi po njem se valile klade, Nad glavami vojnov. Aj pod njimi spredaj se postavi silnih K možu mož, da eden druga s pleči Širocimi se tišči. Na ramé po čez denô bruna, Sklenejo po dolzem je z vezmi, Ter podprejo je sè sulicami. In skočili so možjč na bruna, Razložijo kopja si po ramah, Sklenejo z vezmi, Vskoči tretjih red na druge, četrtih na tretje, Peti red je že do vrha grada: Kjer gorijo meči, Kjer letijo strele, Kjer valijo se grmeče klade. Roj Pražanov urno zid preteče, Sé vso silo v trdno gradbo plane. III. „Pridi Vojmir z milo svojo hčerjo Ven iz stolpa, semkaj v blago jutro; Tam na skali videl boš Kruvoja Krvavéti pod sekiro maščevalno." Stopi Vojmir v blagodejno jutro; Stopi lepa ž njim njegova hčerka, Vidi vraga krvavet' Kruvoja. Vrnit Čmir ves plen ljudém razpošlje, S plenom pa se vrača déva lepa. Vojmir pa je htel bogovom dati dar, Na tem mestu , v tem koraku solnea. „Kviško Vojmir !" — Čestmir njemu reče, Naše v zmago nam hité stopinje Nad Vlaslavom, bogov službo pusti, Bogi čejo stepsti Vlaslava. Kedar solnce dohiti na poldne, Tjekaj nam je priti že na mesto, Kjer bo vojska zmago prepevala; Vzemi orožje vragu svoj'mu, pojdi! Vzveseli se Vojmir jako — jako, Vpije s skale, v glasu v les bobnečem, Z močnim grlom tako vpije k bogom, Da se vstraši drevje v širnem lesu: „Ne črtite bogi svoj'ga hlapca, Da v današnjem solncu ne žge dára!" „Dolžen dar je bogom," pravi Čestmir, „Al hiteti nam je zdaj na vrage. Vsedi ti se koj na ročne konje, Pak poleti v les z jelenjim skokom, V dobravo, kjer je pri poti skala, Bogom jako mila, na nje vrhu Dar zaneti bogom, bogom rešnjim, Za prejeto ino za prihodnjo zmago. Preden zna se, da je prestopilo solnce Na trdnosti neba, Ti že tam na mestu boš; Preden z drugim pa korakom Solnce stopi, In korakom tretjim Nad vrhovi lesa, Vojska tjekaj dojde, Kjer poveje dar .tvoj bogom v slopih dima In pokloni se, mimo ide vsa vojska." In na ročne konje Vojmir sede, Poleti čez les v jelenjem skoku , Tje v dobravo, k skali zraven pota, In na vrhu skale pa zaneti Kešnjim bogom dar Za prejeto ino za prihodnjo zmago, In daruje kravico jim čilo, Polt rudeča se po njej leskeče, Jalovko je kupil od pastirjev, Tam v dolini med visoko travo, Dal je za-njo konja z uzdo. IV. Plapolal je ogenj, bližala se vojska, Tje k dolini, iz doline gori pa v dobravo. Shajajo se v glasnem petji Mož za možem in neso orožje, Vsaki ide okrog ognja, Bogom slavo spevajoč, Peti nihče ni okrog idi zamudil. In ko se je bližala posleda vojnov, Skoči Vojmir na ročnega konja, Tolste kite naloži in pleča Šestim jezdecem za vojsko. Vojska gre in solnce gre s koraki vsemi; Solnce je čez poldne že. Tamkaj pa jih na ravnini čaka Bojeviti Vlaslav; Sila mu od lesa do lesa stoji, Petkrat več jih je od vseh Pražanov. Jek se dvigne, ko z oblakov mračnih, Lajanje psov vstane brezštevilnih. „Težek boj nam bode s temi vragi, Palico kij malokdaj zadržal!" Tako Vojmir; pravi pak mu Cestmir: „To skrivi je modro govoriti, Modro je si vsega biti v svesti. Al čemu ob skalo s čelom tleči! Močne ture prevari lisica. Tu zagledal bo nas Vlaslav z gore: „Le brž doli okrog tega vrha, Zadej bodo, kteri zdaj so spredaj, Večkrat tako pojmo z gore doli!" To je storil Vojmir, storil Čestmir. Okrog gore vojska se obrne, Obrne se vojska devet potov. Tako vragom množijo števila, Tako vragom razmnoži strahove. Raz gubi se po grmovji nizkem, Naj orožje vragom se zabliskne. Bila je vsa gora polna bliska, čestmir naglo vdari iz zaside, Bile trume so v zasedi štiri, Ž njim pa Tras iz gozdnih senc udari, Tras obsede množne trume vragov, Zadej plane strah iz vsega lesa, Razkropi se vrste sem ter tjekaj. Vojmir skoči na-nje z roko hrabro, In doline vshoda pol zastopi, V stran se vrže, Vlaslavu nasproti. Z rijovenjem riče les z doline, Ko bi gore z gorami se bile In vse drevje v sebi razlamlj&le. Ino skoči Vlaslav proti čmiru, Vlaslavu pa čmir naproti vdari V hudo klanje, vstane vdar na vdar, Trešči Vlaslava k tlam. Vlaslav strašno se po zemlji meče, Zdaj v stran, zdaj vzad, vstati pa ne more Morena ga v črno noč zasiplje. Krv kipi iz silnega Vlaslava, Po zeleni travi v črno zemljo teče, Vjide duša z ust mu rijovečih, Izleti na drevje in po drevji Sem ter tje, da mrtvega sežgejo. Splašijo se vsi, ki ž njim so bili, Vpijejo na stran od tukaj v goro, Skrivajo se vidu Čmira, čmira Vlaslavomorivca. Neklanu pa zmaga čuje V radostno se uhu ter se kaže plen Neklanovim radostnim očim. 197. Jaroslav. (Kraljedvorski rokopis.) I. Oznanujem vam povest preslavno 0 velicih bitvah, ljutih bojih; Stojte ino ves svoj um zbirajte, Stojte, čudo bo vam poslušati! V zemlji tam, kjer Olomuc vladuje, Tamkaj stoji gora nevisoka, Nevisoka , Hostajnov ime jej , Na njej mati božja čuda dela. Dolgo zemlje nam so v miru bile, Dolgo blagor je cvetel med ljudstvom; Al od vzhoda v zemljah burja vstane, Vstane zavolj hčere Tatar-kama, Ki so jo za kamenje kristjanje, Za zlat6, za biserje ubili. Kublajevna, lepa kakor luna, Sliši, da so zemlje na zahodu, Da ljudi v teh zemljah živi dosti, Šeg pogledat ptujih se odpravi. Skoči deset na noge junakov, Dve devici, v njeno spremljevanje. Brž zber6 si, česar jim je treba, Vsi na ročne vsedejo se konje, Tje hitijo, kamor solnce teče. Kakor sije rana zora v jutru, Kedar vsnide nad lesove mračne: Tak sijala hči je Kublaj-kama, Krasna z rojstva in v obleki krasni. Ogrnjena vsa je v zlato, Venčana je z biserji in kamni. Čudijo se Nemci tej lepoti, Zavidajo zlo bogastvo njeno. Strežejo na potih njene ceste; Lej, in na-njo padejo med drevjem, Umord jo, vzamejo bogastvo. Ko to sliši Kublaj, kam tatarski, Kaj se z drago je zgodilo hčerjo, Zbira vojske iz vseh močnih zemelj, Teče ž njimi, kamor solnce speje. Slišali so kralji na zahodu, Da hiti kam nad njih ljudne zemlje. Zberejo se hitro eden k drugu, Združijo si preveliko vojsko, In nasproti mu gredo na polje, Položi se na ravnino širno, Položi se, čakajo tam kama. Kublaj reče svojim čarodejem, Kozelnikom, vedežem, zvezdarjem, Da prihodnost naj bi mu odkrili, Kakšen konec boj imel bi vzeti? Zberejo se precej čarodeji, Kozelnici, vedeži, zvezdarji, V dve strani so kolo razstopili, Črni trst po dolgem položili In na dve ga poli razcepili; Prvi poli ime Kublaj dali, Drugi poli ime kraljev dali, In nad njima stare pesmi peli. Začneta se trsta bojevati, Lej, in trst je Kublajev premogel. Vzradova se množje vsega ljudstva, Vsaki teče ročno h konjem svojim, In vojski se stavijo brž v vrsto. Tega znali niso nič kristjanje, Drli so brez uma v red poganov, Bili so na svojo moč prevzetni. Tu je prvi boj med njimi vdarjen, Strele deži, kakor toča z mrakov, Lom oščepov, kakor ogenj burje. Obe strani, z nevstrah'vano silo, Ena drugi prestopiti brani. Že kristjanje gnali so pogane, Bili bi je uži premagali; Ali prišli so mi čarodeji v novo In prinesli razcepljena trsta. Tatarji se zlo so razpalili, Nad kristjane ljuto so planili, Tako strašno je pred sabo gnali, Da ko plaho zver je razkropijo. Tu ščit leži, tu čelada draga, Tu konj vlači vojvoda v stremenih, Tukaj teče ta zastonj v Tatarje, Uni prosi milosti od Boga. Tako zmogli so Tatarji ljuti, In kristjanom naložili davek, In podvrgli so si dve kraljestvi, Stari Kijev, Novigrad prostrani. II. Berž raznese to gorje se v zemljah, Ljud začn6 po vseh deželah brati, Naberejo štiri krepke voje, Obnovijo vraštvo s Tatarini. Tatarji se v pravo stran ugnejo, Ko mrak črni, ki grozi posuti Z ledom svojim sade tolstih polij: Tako slišan bil je roj od daleč. Hitro Ogri zbirajo se v trume, Brž se ž njimi srečajo v orožji; Al zastonj je srčnost in vsa hrabrost, In zastonj njih drzno upirdnje! V sredo vojske vdarijo Tatarji, Razkropijo vse njih množne voje, Pober6 vse, kar je v zemlji bilo. Up odstopi zdaj od vseh kristjanov, To gorj6 med vsemi je največe. In prosili žalostno so Boga, Da odrešil bi je zlih Tatarjev: „Vstani, Gospod! vstani v svojem srdu! Sprosti vragov nas preganjajočih, Potlačiti čejo dušo našo, Stiskajo nas, ko ovcš volkovi; Boj zgubljen nam prvi, zgubljen drugi!" Tatarji se v Poljskej razložijo, Zmerom bliže ropajo po zemljah, Priderejo ljuto k Olomucu. Tužna vstane žalost po krajinah, Nič ni bilo prosto pred pogani. Bitva prvi, bitva dan je drugi, Ne nakloni se nikamor zmaga. Razmnoži se množica Tatarjev, Ko jesen se množi tma večerna. In v povodnji teh Tatarjev ljutih Zibal se je trop kristjanov v sredi; Silama je rinil tje na hribec, Tje, kjer mati božja čuda dela. „Kviško bratje! kviško!" vpije Vneslav, Z mečem na ščit sreberni udari, Vse se vzmoži, vse v Tatarje skoči, Zberejo se v eno silo silno, In udar'jo, kakor ogenj 'z zemlje, Tjekaj v hribec iz premnož'ce vragov. Vkreber s hrbtom vračajo se v hribec, Na podhribu v šir se razložijo, Spodej v ostro se zožijo brado, V pravo, levo krijejo se s ščiti, Bistra kopja položi na rame, Drugi prvim, tako drugim tretji, Mraki strčl tu z gore na Tatarje! V tem pa zemljo črna noč posuje, Razvali se k zemlji in k oblakom, In zapira oči, ki so vnete Krščenikov, Tatarjev nasprotno. Vrh naspejo v gosti tmi kristjanje, Okrog vrha skopljejo nasipe. Ko začenja se na vzhodu jutro, Ves povzdigne se sovražni tabor; Tabor strašni ta je okrog holma In v daljavo nedozirno daleč. Tu na ročnih konjih gomezijo, Nosijo na kopjih nataknjene V šotor kama glave krščenikov. Zdaj se množje zbere v eno silo, Merijo vsi proti eni strani. Brž se gori pomičejo v hribec, In prestrašno zaženo kričanje, Da razlega se iz gor in dolov. Po nasipih so kristjanje stali, Mati božja hrabrost jim dajala. Napenjali brž so toge loke, Silno z meči ostrimi mahali; Odstopiti morajo Tatarji! Razhudi se ljut tatarski narod, Razjezi se kam njih v krutem srdu. V tri vrste se ves razstopi tabor, V trijeh vrstah se ženo na hribec. Vrgli dvajset so dreves kristjanje, Posekali vse, kar tam jih stalo, Privalili klade v kraj nasipa. Koj Tatarji zaženo se v nasip, Rijovijo do oblakov strašno; Razmetavat' že začno nasipe, Klade močne že vale z nasipov. Te mečkajo Tatarje, ko črve, In tero je daleč še na ravnem. in. Bilo dolgo bojevano kruto, Da je konec boju noč storila. „Aj za Boga! lejte, slavni Vneslav, 175 Vneslav vržen od strele z nasipa! Srca vse zdaj huda žalost stisne, Strašna žeja žge jim drob nemilo, Bosno travo suhih grl ližejo. Večer tih tu prejde in noč hladna, 180 Noč pa v sivo spremeni se jutro; Vse je tiho v taborji Tatarjev. Dan na poldne že se razgoreva, V hudi žeji padajo kristjanje, Odpirajo usta zapečena, 185 Hripavo na mater božjo pevši, K njej očesa dvigajo zmedlena, Žalostno pa lomijo z rokami, Tužno zrejo od zemlje v oblake: Delj trpeti žeje ni mogoče, 190 Ni mogoče v žeji bojevati; Komur zdravje, komur drag životek, Ta naj išče milosti v Tatarjih. Huje vmret' za žejo, ko pod mečem, V sužnosti bo vsaj vodi zadosti!" 195 Tako reče eden, tako drugi, „Z mano, kdor tak misli — vpije Vestonj, Z mano, z mano, kogar žeja tare!" Tu Vratislav, ko tur mladi skoči, Vestonja za silne pazhe zgrabi, 200 Reče: „Skrumba ti kristjanov večna! Vreči dobre češ ljudi v pogubo? V milost upat' je od Boga hvalno, Ne v sužnosti od Tatarjev divjih. Ne hitite bratje mi v pogubo! 205 Pretrpeli smo najhuje vedro, Bog podpiral nas je v žarnem poldnu, Bog pomoč nam pošlje upajočim. Sram, možji! vas teh besed naj bodo, Dokler čete se junaci zvati! 210 Ak umremo žeje na tem holmu, Ta smrt bo od Boga nam poslana; če pa mečem se podamo vragov, Umorili bomo sami sebe. Pred Gospodom sužnost je gnjusoba, 215 Greh je voljno vrat podati v sužnost! Z mâno pojte, možje! kdor tak misli, Tje, kjer stolec matere je božje !" Množ'ca gre za njim h kapeli sveti! „Vstani, Gospod, vstani v svojem srdu ! V zemljah vzdigni nas nad vrage naše, Vsliši glase k tebi upijoče! Lej, zajeli so nas hudi vragi, Reši krutih nas vezi tatarskih In mokrote našemu daj drobu, Prinesemo dar ti glasnonosni! Potri v zemljah naših neprijatle, Zatri je na vek in vekov veke!" Glej, na nebu na vznojenem mraček! Dahne veter, zabobni grom strašni, Zatemi se oblak po vsem nebu, Bliski tresk tresk! na tatarski tabor, Dež obili oživi studence. IV. Mine burja. Vojska v red se zgrinja, Iz dežel vseh, iz vseh krajev zemlje K Olomucu vejejo prapori. Težki meči jim visé ob strani. Polni tuli na plečih rožljajo, S vitle kape jim na bojnih glavah, Ročni konji skačejo pod njimi. Zabučijo glasi rogov lesnih, Zaženo se gromi bobnov silnih, Zgrabite se hitro obe vojski. Povzdiguje se megla od praha, Bila bitva huja od poslednje. Vstane hrest in brenket ostrih mečev, In kaljenih strel strašno sičanje, Lom oščepov, ropot kopij bistrih ; Bilo klanje, bilo je mahanje, Žalovanje ino radovanje! Kri vali se, ko deževnik bistri, Mrtvih leži, kakor v lesu drevja; Temu glava je razklana v dvoje, Temu obe odsekane roci. Zvrača ta čez druzega se s konja, Ta srdito svoje vrage mlati, Ko po skalah drevje huda burja; Temu v srce meč sadi do roče, In le-tému Tatar uho striže. Uh, bil rik in žalostno zdih'vanje! 2go In začeli bežati kristjanje, V hudi stiski gnati je Tatarji! Jaroslav zdaj prileti, ko orel! Trdo jeklo na mogočnih prsih, In pod jeklom srčnost ino hrabrost, 265 Pod čelado bistro, modro pamet. Srčnost mu gori 'z oči užganih, Gre razkačen, kakor lev razdražen, Ako toplo krv je kje zagledal, Ak ostreljen se za lovcem žene, 270 Tak vsrdi se in v Tatarje trči, Čehi vsi za njim ko neba toča! Plane kruto na Kublajeviča, Bila to je sila huda bitev. Zgrabita se oba z oščepoma, 275 Zlomita ju z prevelicim praškom. Jaroslav, ves v krvi s konjem zmočen, Mahne z mečem po Kublajeviču, Od rame do stegna ga prekolje; Tako pade brezduh medi mrtve, 280 Zaropoče nad njim tulec z lokom. Vstraši narod se Tatarjev hudih, Odmetavši sul'ce, sežnja dolge, V beg je tekel, kdor je teči mogel, Tje, od koder solnce jasno vstaja. — 285 Bila Hana prosta je Tatarjev. Fr. Levstik. 198. Kralj Matjaž. (NArodna.) Se kralj Matjaž oženil je, Z Alenčico zaročil se, S prelepo mlado deklico, Kraljico ljubo ogersko. — 5 Zadosti malo ž njo živi, Zadosti malo le tri dni. Žgoli mu ptica prvi dan: „Na vojsko brž na mejo vstan', Na kraj oblasti dunajske, 10 Dol na pokrajne ogerske." Matjaž odgovori tak6: „Ne morem zdaj še na vojsko, So hlapci moji še hromi, Konjiči moji vsi bosi; Tud sablje niso brušene, 15 In narejene puške ne." Ko ptica drugi dan žgoli, Matjaž ko pred jej govori; Ko prišla žgolet tretji dan, Za vojsko je že naravnan. 20 Pokliče kralj Alenčico, Preljubo k sebi kraljičico, Tako jej pravi, govori: „Brž moram iti, se mudi, Na kraj oblasti dunajske, 25 Dol na pokraj'ne ogerske, Če bodeš dolgočas'vala Otožnost te napadala, Preštevaj zlate rumene, 30 Gradove varvaj zidane, Na vrt naj te ne vodijo, Da Turki te ne vhitajo." Zajaše konja brzega, Zadnja 'z grada belega 35 Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokraj'ne ogerske. Vojaki šotor stavijo, Matjažu ga napravljajo. Ko pride, mu zaukajo, 40 Da Turki unkraj slišijo. Ob vojski zmeraj krog leti Golo pa sabljo v roci drži, Ko mahnil je, je prostost dal, Devet je padlo vselej glav. 45 Po nebu spet je ptieica Priplavala mu pevčica; Matjaž jo vidi, ostrmi; Mu trikrat šotor obleti, Na zlatem jabku obsedi, 50 Zažvrgoli, zagostoli: „Na konjča, konjča, kralj Matjaž! Predolgo v čislu ptuje imaš? Dežele meriš druge vse, Al v skrbi nisi sam svoj 6! 55 Lej, tvoja ni še mirjena, Kraljica ti je vplenjena! Turčini so prijahali, Alenčico ti vhitali." Tako jej reče kralj Matjaž: 60 „Zavirat' meni kaj imaš ? Ne skušaj, ptica, se z meno, Jaz^ imam puško risano." Če skušam ptica se s tebo, Život mi vzemi in glavo." 65 Kralj plane na konjičeka, Na vejico ko ptičica; Predrobno domu zadrči Oblak po neb' tak ne brzi, Do svoj'ga grada zidan'ga, 70 Do svoj'ga doma belega. Hiti naprot mu družina, Najpredej grede mojškrica. Vsi tarnajo, zdihavajo, Solze točijo, vekajo. Kraljic pa pravi, govori: 75 „Ne bojte se, družina vi! Dans tretji dan gotovo bom Kraljico dal vam spet na dom." Po turški obleče se vsegâ, Ogrne halo do peta, 80 Pripaše svetlo sabljico, Na sablji vozo erdečo, Pod haljo skrije šmarni križ, Ko grom se nos' in blisk in piš ; Si zbere konjča iskrega, 85 Zasede belca brzega. Zaškrtne podkev, zapraši, Da pes'k in ogenj se kadi ; Skoz mejo dirja ogersko, V Turčijo doli globoko. 90 V sredi Turčije globoke Stojé tri lipe zelene: Pod prvo konjče stavijo, Na raj se brhk' oblačijo; Pod drugo raje prodajo, 95 Pod treijo krogle rajajo. Kraljic pri mizi rumeni Tako jim pravi, govori : „Gospodje! ne zamerite Po čem vi raje prodate?" 100 Se turški baša zveseli, Prijazno pravi, govori: „Po zlatu jih rumenemu, Jih je po zlatu belemu; Kteri junak pa nam je kos, 105 Naj se brez plače tud obnos'." Kralj seže v aržet svileni Po zlat erdečerumeni : „Po mizi mu ga zatoči, Da po njej trikrat obleti, HO Pred bašom turškim obleži. Mu baša reče, govori: „Ta zlat je kova znanega, Matjaža kralja samega." Pa reče, pravi kralj Matjaž: 115 „Povem ti jo, ne bode laž : Sem ob život Matjaža djal, Mu zlate čisto vse pobral." Pa grede si devojke 'zbrat, 120 In reče godcem zaigrat'. Si mlado 'zvoli Alenčico, Alenčico kraljičico; Ročice si podajata, In urno krog zarajata. — 125Kraljic pa jame govoreč: „Nič teže v srcu mi ni več; Se v drugo jo zarajava, Prot' konju se zasučeva; Ko na konjiča se vihtim, 130Pri sebi glej da te dobim, Pa urno bodem te pobral, Odzad na belca bom te djal; Kdar sekal bom na desno stran, Se drži ti na levo stran."" 135 Prijel za bele jo roke, Na konjča djal jo je pred sd; Po polji k Savi ž njo drči Ko ptičica s perutami. On sabljo golo v roki drži, 140 Od spodaj kača jej sedi, Od zgorej ogenj gre iz nje; Matjaž jo urno sukat ve. Zdaj Turki se spogledajo, Za njima v curki vdirajo; 145 Se baša brado maže si, Zasmeje se, zagovori: „Sem nekdaj bil pri njem ujet; Hité mu mojci glave snet." V obojo kralj pa seka stran, V obojo druža mika stran. Po bliskovo mu sablja gre; Za srpom snopje stavka se, Za koscem trava v red leti, Za njim po vrsti Turk leži. Pa belče v dir, da prideta Gor do kovača vmazanca. Matjaž mu reče: „Kaj ti dam? Da turški kujež si, poznam; Brž konja zbosi, preobuj, Narobe podkve mu prikuj." Turčin narobe prekoval: Pa kralj z levico zlat dajal, Z desnico glavo proč mu djal, Do Save konjče zapektal. Se vdere va-njo, razgeta, Vé dobro, kaj na hrbtu 'ma, Da nosi draga sebi dva: Matjaža kralja slavnega, In rešeno nevestico, Alenčico kraljičico. Čez reko plava široko Na blažno zemljo ogersko. 155 160 165 170 Pegam pravi, govori: „Kje se mi enak dobi? Kaj ti pravim, cesarost! Ti ga nimaš pod seboj, 199. Pegam in Lambergar. (N&rodna.) „Bo naj, kjer če, pošlji po-nj, Ali piši mu na dom, Da se ž njim poskusil bom." 5 Da bi skusil se z menoj i« Tako cesar govori: „Kaj ti pravim, Pegam ti! Jaz imam ga pod seboj, Da se skusil bo s teboj; Velik ni pa je širok, Al mi tukaj je od rok. V beli Ljubljani doma, Lambergar junak je ta." Hitro cesar pisma tri Lambergarju dat' veli. Lambergar jel pisma brat', Jele mu solze kapljat'; Mati za pečjo sedi, In tako mu govori: „Kaj je, Lambergar ti mlad? Ko začel si pisma brat', Jele ti solze kapljat'; Debele kapljajo solze, Kakor vinske jagode." 15 20 „Kaj bi ne, kako bi ne! S Pegamom vojsk'vat se je: 30 V čelo tri pedi širok, V čelo tri pedi je dolg; Vojskovat' se moram ž njim, Terd'ga boja se bojim." Mati dalje govori: 35 „Lambergar, le molči ti; Jaz doma bom za pečjo, Pa pri tebi z vso močjo: Bom molila roženkranc, Srečen bode boja kon'c; 40 Sed' na berz.'ga konjiča, Na prelep'ga pramiča, K' sedem let že rumeno V štal'ci j č pšeničieo, Ki je sedem let samo 45 Pil sladko vipavčico. Ko na Dunaj pridrčiš, Tak po Dunaju letiš, Da se iskre kujejo, Okna se razsujejo; 50 Stoj pred hišo Pegama, Ravno kosil bo doma, In tako zavpij srčen: Pegam, Pegam! pojdi ven, Pojdi, skusi se z menoj! 55 K temu se prestrašil bo, Padla bo mu žlica 'z rok, 'Z ust založaj ravno tak'. On bo djal: „Počakaj ti, Da kosilo mine prej !" 60Ti pa reci le tako: Piti, jesti mi ne bo, Da poskusim se s teboj. Bosta v prvo zjezdila, Prelepo se kušnila, 65 Spet se v drugo zjezdila, Si mazin'c odgriznila; Bosta v tretje zjezdila, Glave boste sekala. On imel bo glave tri, 70 Sekaj pa po srednji ti, Kedar jo pa vržeš preč, Jo nasadi na svoj meč." Lambergar tako stori, Kakor njega mat' uči. Tje na Dunaj pridrči, Tak po Dunaju leti, Da se iskre kujejo, Okna pa razsujejo. Pegam kosi še domi; On pred hišo Pegama Pa zavpije ves srčen: „Pegam, Pegam, pridi ven , Pridi, skusi se z meno!" Pegam vstraši se hudo, Padla žlica mu je 'z rok, 'Z ust založaj ravno tak, Pegam reče: „Čakaj ti, Da kosilo mine prej!" Pravi Lambergar na to: „Jesti, piti mi ne bo, Da poskusim se s tebo." Pegam zdaj odgovori: „Meni nič za tebe ni, Ki imaš roso glavo; Mi za tvojo je ženo, Mlada vdova bo doma Kruha potlej stradala!" Sla sta venkaj na polje, Kakor tak'mu boju gre. V prvo sta se zjezdila, Prelepo se kušnila; V drugič sta se zjezdila, Si mazin'c odgriznila, V tretje sta se zjezdila, Glave sta si jemala. Pegam ima tri glave, Lambergar ga ob srednjo de, Ko jo je odsekal preč, Je nabodel jo na meč, In po Dunaju drči, 'Z oken glažov'na leti. V lini cesarost stoji, Ino pravi, govori: „Hvaljen bodi, večni Bog, Preč je vojska, vir nadlog!" Dalje cesar še to prav': „Lambergar, kje boš ti stal; Al češ bit' na Dunaju, Al na Kranjsko greš domu?" Lambergar si Kranjsko 'zvol', Kjer je srečen zadovolj. 200. Ravbar. (N&rodna.) To si voli turški baša, Ki se Turkom prav obnaša, Kak bi vojsko vkupej spravil, Da bi Sisek pod se zgrabil. 5 Sem ter tje po hiši hodi, Misel se mu v glavi blodi; Pa jo znajde volčja glava, Meni: ta bo najbolj prava: Svojo vojsko vkupej zbrati, 10 Jo pod Sisek celo gnati. Pa ni moč čez Kopo priti; Prašajo ga: „Kaj bo st'riti?" Baša stopa o potoci, Grmeč boben nosi v roci, 15 Jezen trdo va-nj teleba, Da razlega se do neba. Ves togoten rohni baša, Ki se Turkom prav obnaša: Prek si vrvi potegnite, 20 Kož po vrhu naložite." So mu tako naredili, Preko Kope se spustili, Pa pod Sisek se nabrali, Tam se v rove zakopali. 25 Kaj stori pa turški baša, Ki se dobro jim obnaša? Na tla sede, list napiše, Pošlje poglavarju v hiše: „Ala, Ala! moj Adame, 30 Siska vrli poglavare! Al se hočeš mi podati, Al mi hočeš glavo dati ?" — Mu odpisal je Adame, Siska vrli gospodare: „Nočem z lepo se podati, 35 Nočem tudi glave dati; Hočem rajše se braniti, Siski poglavar še biti: Se mi bodete kesali, Kranjcev niste še poznali." — 40 Kaj mi jame zdaj Adame, Siska vrli poglavare? — Piše liste, di povelje, Nest' je reče v tri dežele: V Štajarsko, Koroško, Kranjsko, 45 V lepo zbornico ljubljansko, Da je prišel turški blisek, Da nam hoče vzeti Sisek. Štajarci so list prebrali, Grenko, kislo se držali, 50 Tresli vsi se, omag'vali, Ker Turčina so se bali. List bel tud Korošci brali, Z enim glasom pa vsi djali: „S Turkom noČ'mo se vojsk'v4ti, 55 Kaše vrele ne pihati. Turek ima vel'ke hlače, Dolge, dolge pa mustače; Bi vratove naše vgledal, Kdo ve, kaj bi nam povedal." 60 Beli list Ljubljanci brali, Med seboj so tako djali: „Iščimo si pomočnika, Zdaj je sila prevelika. Turk če vzel nam Sisek bode, 65 Nam na robe vse vse pojde: Mest' Ljubljana bo pokrajna, Kranjska d'žela turška drajna. Hitro si pomoč' iščimo, 70Gospod Ravbarju pišimo, Vč in zna on vojsko vodit', Pred vojaki spredej hodit'". Beli list so napisali, Ga na Krumperk mu poslali; 75 Tam prebiva jaki Ravbar, Nepremagan konjski glavar. — Ravbar zjutraj rano vstajal, Se po gradu je sprehajal, Line hodil si odpirat, 80 Dol na zlato polje gledat. Oziravši se okoli Zdaj zagleda v ravnem polji Mlad'ga poba urno teči, Beli list v roci nesti. 85 Ravbar si ob dlani poči, Hitro mu naproti skoči, Bele liste brž pogleda, Baši se na glas posmeja. 90 Stopi gori v svoje line Do gospoje Katarine: Je plahotna v taki sili, Za gospoda se je bala, 96 K' mu je sabljo pripas'vala. Glas gospodov hlapce kliče, Osemnajste svoje Čiče: „Zor je, zdramši se zdvigajte, Brze konjče napajajte. 100Jih sedlajte, obrzdajte, Koj na vojsko napravljajte, Hod'mo v zidano Ljubljano, Trdno, v'soko in prostrano." Hlapci konje zasedlali, 105 Pa vsi ročno zadirjali. Pred se konjiča ne vstavi, Še le pri zeleni Savi. Ravbar klicati brodnike, Pod Črnučami voznike: 110„Le na noge, le vstanite, Nas prek Save predrožite!" So brodniki še vsi spali, Zavolj vod se vozit' bali, Save vel'ke prediroče. 115 Čez bregove nastop'joče. Pravi Ravbarju Andreje: „Voda sega že čez breje, Mi ne moremo voziti, Vi v Ljubljano pa ne priti." Ravbar še zakliče v drugo, J2iL Svitlih zlatov da obljubo: Si brodniki pomignili, Reko: „Še ga bomo pili." Kmal brodniki zakrmili, So Boga lepo prosili, 125 Da bi zdrave še vozili, Turške jašpre si služili. Zlate reče jim podati, Jaderno pa zadirjati Preko polja do Ljubljane 130 Trdne, v'soke in prostrane. Gospod Ravbar dram' Ljubljance: „Oj Ljubljanci! oj zaspanci! Brž iz pernic ustajajte, Brž na vojsko napravljajte!" 135 Pa za Ravbarjem hodile So Ljubljanke, ga prosile, Srebra zlata ponujale, Družete si odkup'vale. Ravbar: „Tih', gospe in mamke! 140 Potrpite malo, samke, Zdaj ni časa podkup'vati. Meji žuga turški blisek, Hoče nam požreti Sisek; Turek če vzel Sisek bode, 145 Vse vse nam na robe pojde. Vam Ljubljana bo pokrajna, Stran Dolenska turška drajna." — Boben zdaj mu zaropoče, Da preslišat' ni mogoče. 150 Ravbar si vojake zbere, Dol' pod Sisek ž njimi vdere. Tolk' je Turka na terišču, Kol'kor mravelj na mravljišču. Naprej v dir je Ravbar tekel, 155 Velk'mu hlapcu: „Stopi," rekel, „Zlez' na to visoko drevce, Gledaj dobro na banderce: So banderci videt' beli, Trdo mujo bomo 'meli; 160 So banderci pa rudeči, Nič ne bodimo boječi. Turka bomo pozobali, Kakor da bi češnje brali; K35 Pred miru ne bomo dali, Dokler ga ob tla ne djali." — Hlapec vidi vae rudeče, To st'ri Kranjce vse goreče; Tak se v Turka so zagnali, Da so vsega posabljali. 170 201. Sedem sinov. (Povest v verzih.) Ak zgodbo čudno v sladkem tvojem kremlji Prepeval, dragi domorodec, bom, Ki lastna bližnji je slovenski zemlji, Naj odpuščenja milost zadob6m; V spomin si Hrovat, Čeh kot Kranjec jemlji, Da vseh Slovencev eden le je dom; Vse nas je ena kdaj rodila mati, g Dojila z enim mlekom, Bog jej plati! Blagrene, zadovoljne vživa dneve Grof Mikič, slavij eni hro vaški ban, Prost vsake, ki s'romaka stiska, reve, Od deželjakov svojih spoštovan; Pa kot najlepše zrno ni tirez pleve, Je sreči njega tud osat pris'jan, Dotika njega tudi se resnica, Ig Da trn vsaktera svoj ima cvetica. V zakonu leta že živi nektere, Pozabi skoro, kar je bilo kdaj, BlagA, časti obilno si nabere, In bil imel na svetu že bi raj, Pa kaj ? — vse upanje se mu podere, Ki cvetlo mu prijetno je do zdaj : Presrčno ljubi lepo svojo ženo, 24 Pa ah! bit' mati ni jej dovoljeno. Visocih reveži ne zavidajte! Vsi skup nezmožna ste in slaba stvar; Nad njih bliščobo se ne spotikajte, Po volji vse tud njim ne gre nikdar; Marskdaj raztrgane so bolje bajte, Ko Pluta, Venere, Atene dar; Ni mati še rodila ga sloveča, 32 Da bi po godu b'la mu vstregla sreča. Gospa sprehaja, kot večkrat, kraj grada Nek dan poletni se za kratek čas. Približa se jej ženska srednje mlada, Podoba njena v srce gane vas: Sirotica uboga sahne glada, Raztrgan je opravek, bled obraz; Na rokah otročičev troje nosi, Gospd ponižno vbogajme poprosi. „So otročiči vsi ti vaši?" vpraša Je nejevoljna grofinja ostro. Sirota, ki na dar se lep zanaša, Odgovori zaupno in krotko: „Vsi moji so, v'sokost častita vaša! Pa konec vsega hudega jih bo; Ob enem porodila sem vse troje, Živiti reva s čim jih nimam dvoje." Ce prav navadnega je kaj na sveti, Da, kjer otrok obilno, kruha ni; Nasproti, kjer so svitli zlatje šteti, Brez sina Himen zakon rad stori: Ubož'ci noče grofinja verjeti, Na moč nad njo iz grla zakriči: „Poberi se, lažnjivka, preč spred mene! Pod solncem mater take ni nobene." »» Če prav že dosti si jih preslepila, Pa jaz, grdoba! te poznam drugač; Nobena ni beračiti ti sila, Že slišala od tvojih sem zvijač: Tožljivka si nedelavna in gnjila! Za lene lakot je najboljši vrač; Živela rada dobro bi brez dela, Zat6 z lažmi si beračiti jela." Solzico si obriše od očesa, In hitro zgine bož'ca spred gradu, Oči povzdigne žalostna v nebesa, Potoži vsegavednemu Bogu, Njo ohraniti in nje sad telesa Očetu izroči se večnemu. On, ki pod nebom čudno hrani ptice, Ne bo pozabil revne sirotiee. Gospi, domu ko pride, pripov'duje , Kar se naključilo je, možu vse, Da vtogotila ni nikoli huje, Ko dans nad beračico grdo se, Ki legati jej v obraz se ne sramuje, Kar nemogočega na svetu je; In kak, ne da bi dar jej bila dala, 80 Predrzno babo je še ozmerjala. Grof, umen mož, prijazno jo pokrega: „Glej! bratovska ljudi vse veže vez; Ne stori, ljuba! več vprihodnje tega, Pred nebom eden je berač in knez; Obdan zamore biti dans od zlega, Kdor bil še včeraj je bogati Krez, Gotovo pregrešila si se silno, 88 Da si žalila revo tak obilno." (Ko ban Mikič po povelji kralja Bela IV. v boj nad Tatarje odide, primeri se, da mu porodi domž žena sedem sinov, kterih enega za odgojo ohrani, vse druge pa krščeniei vtopiti ukaže. Ta čas pride ban Mikič po isti cesti iz boja in prestrašena služkinja mu obstoji vso gospejno hudobijo. Izroči šeste otročiče zvestim rokam v izrejo in se napotivproti domu:) Z veseljem, komaj stopi v grad, nazvisti Edin'ga grofu porod se sinu, Pa kar osrčje žuga mu razjesti, Zakriva modro svetu celemu; Dramiti ženi svoji noče vesti, Ne v hrup spravljati tihega domu: Očetine se radosti on vnema, 96 Vesel edinega sinu objema. Po skrbi staršev dobrih vsi mogoči Je mladi grof doma lepo rejžn; Odrašča naglo starosti otročji, Po stanu z vsem spodobno preskrbljen, Od dne do dne modrejši kot visoči, Umetnosti potrebnih vseh učžn; Pa oča ima skrb na skrivnem vedno, 104 Da unih šest redi se tudi čedno. Kot dvoj čeka, vtrjavca star'ga Kima, K' ju vreči v Tibro dedov brat veli, Da se življenje zagotovi njima, Volkulja v divji gošči tam doji: Šestercev svojo dojkinjo vsak ima, Ki bolje kot njih mati za-nj skrbi; Vsi rastejo očetu na veselje, Do kraja spolnjene so njega želje. Že bliža za-nj se srčno zaželeni, Za tovaršico njega britki čas, Ko dopeljati zadnjič je nameni Pred nje, strupene matere obraz. Po šegi gostje naredi grofeni, Pripravi se s kopó, kar mika nas ; Gospodo povabiti da vso slavno, In že sedé krog mize vsi postavno. Ko b' trenil, ropi noter šest junakov, Vseh kakor mladi grof opravljenih ; Pod solncem gorših ni jih korenjakov, Lepih, čvrstih, kot sveča zrasenih ; Ban ko šest svojih viteških vojščakov Plemenitašev zboru skaže jih : Lepoti čudi gostov se neznanih , Zdravico jim napiva slednji zbranih. Že bliža praznik koncu se obeden, — Ban stopi sred sinov, vprašanje da: „Kaj malopridnež tisti bil bi vreden, Ki smrt junakov teh bi slast ga b'la?" „Pri moji veri! krvolok poreden," Oglasi prva se 'zmed vseh gospá, „Ki teh sokolov hotel kri bi žreti, To uro smrti moral bi umreti." „Ta krvolok si ti, sopruga moja," Povzame mož besedo njen srdit, „Ko b'la spolnila bi se volja tvoja, Že zdavno morali bi vsi vtonit' ; Pa védi, da vseh šest gredé iz boja Je jezi tvoji vedlo mi vmaknit' ; Ak vest otrpna ni nikol te pekla, Si sodbo sama čez-se zdaj izrekla." Kot Zena nenavadni svit Semelo, Na tla njo treši besedi teh jék, Prebode, jej presune srce smelo, Ki ni ganil ga mili detcev vék ; Prič'joče vse je v živo spreletelo, Zgleduje, čudi se, strmi vse v prek; Kako bo zgodba čudna se koncála, Skrb ta edina vse je obhajála. V trepetu nezrečenem zdihujoča, Ponižna kot berač razcapan, bos, Z razpetimi rokami klečijoča Gospa jej odpustiti grofa pros'; Solzá zaliva jej obličje moča, Podobo smrti na obrazu nos' : Cvetnik. Ne da se pa nikakor omečiti, Nezmerno ne zastonj mož njen srditi. Prič'jočim vsem gospá se v srce smili V britkosti strašni, ki je ni izreč'; Vsi združeni zavzdignejo jok mili, Vsak prošnje skrikne svoje glas trepeč, Gospej na pomoč v zadnji priti sili: Ko vzdigne ban izdrt že goli meč, Da spolni od nje same izrečeno Krvavo sodbo sam nad svojo ženo. O stoj , stoj ! soprug, oče razžaljeni! Ak te ne gane žene tvoje jok, Saj prošnje imenitnih gostov ceni, In krik rojenih dvakrat ti otrok; Nazaj spet v nožnice meč ostri deni, Da dneva kon'c veselje bo, ne stok; Pravične ogenj jeze potolaži, Pred svetom vel'kodušnost svojo skaži. Vendar — on, ki pravica mu je draga, Zaljenje tudi pozabiti vé, Vse lepo duše je njegove snaga, Usmiljeno mu tolče tud srcé: Na prošnje té se zadnjič ban premaga, Krivico svoji odpusti gospe. Lepó pravice sveto je češčenje, Še lepše odpustiti razžaljenje. Naj vam pripoveduje drugo pero Gostovov zbranih čut veselja nov, Okó rosi solzice marsiktero V okrogu razodetih vitezov; Kdo 'zrekel bo čutenje mnogotero Med sabo se spoznanih bratecov? Obilno popis'vati taka čuda, V resnici! prazna bila bi zamuda. Brat bratu se krog vrata zdaj ovije, Objema nepoznan'ga brateca; Solzá mu potok po obrazu lije, Obraz umiva ž njimi druzega; Krvi glas slednjemu iz srca vpije — Kdo priča bil je kdaj enacega? Placéca mati tudi zdaj spoznana, Od njih objemana je, celovana. Vsi bana Mikiča sedmeri sini Prid6bili so si slovečo čast, Se darovali kralju, domovini, Za nje obnašali se slave rast; Pri njej živeti v vitezov spomini, Je hrepenenja njih edina slast; Rodov sedmerih bili so očaki, Ki mnogi so iz njih izšli junaki. J. Žemlja. 202. Krst pri Savici. (Povest v verzih.) Vvod. Valjhun sin Kajtimara, boj krvavi Že dolgo bije za krščansko vero, Z Avreljem Droh se več mu v bran ne stavi. 3 Končano njuno je in marsiktero Življenje, kri po Kranji, Koratani Prelita napolnila bi jezero. 6 Gnjijo po polji v bojih pokončani Trum srčni vojvodi in njih vojščaki, Sam Črtomir se z majhnim tropom brani. 9 Bojuje se najmlajši med junaki Za vero staršev, lepo bog'njo Živo, Za Črte, za bogove nad oblaki. 12 On ž njimi, ki še trd'jo vero krivo, Beži tje v Bohinj,-v bistriško dolino, V trdnjavo zidano na skalo sivo. I5 Še dandanašnji vidiš razvalino, Ki Ajdovski se gradeč imenuje, V njej gledaš Črtomirovo lastnino. 18 Devetkrat veča množ'ca je obsuje, In zveste straže krog in krog postavi, Odvzame up jim vse pomoči ptuje; 21 Visoke odre tamkaj si napravi, Zidovje podkopuje, vrata seka, Ne polasti se njih, ki so v trdnjavi. 24 Sest mescev m6či tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata, Kako strašnk slepota je človeka! Ko niso meč, sekira in lopata Jih mogle, lakota nepremagljiva Prti odpreti grada trdna vrata. 30 33 36 39 42 45 48 61 64 57 60 63 66 69 72 76 Dalj Črtomir jim reve ne zakriva, Besede te tovaršem reče zbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva. Le malo vam jedila, bratje! hranim, Branili smo se dolgo brez podpore, Kdor hoče se podati, mu ne branim; Kdor hoče vas dočakat' temne zore, Neproste dni živet' nočem enake, Ne branim mu, al jutra čakat' m6re. S seboj povabim druge vas junake, Vas, kterih rama se vkloniti noče: Temna je noč, in stresa grom oblake; Sovražnik se podal bo v svoje koče, Le majhen prostor je tje do goščave; To noč nam jo doseči je mogoče. Največ sveta otrokom sliši Slave, Tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi Si prosto vol'jo vero in postave. Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, Manj strašna noč jo v črne zemlje krili, Ko so pod svetlim solncem sužni dnovi!" Ne zapusti nobeden ga v tej sili, Molči orožje svoje vsak si vzame, Strahljivca v celem ni imel števili. Al komaj vrata so odprta, vname Se strašen boj , ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo je močjo objame. Tud on se je zanesel na njih spanje, Prelezti mislil je ozidje grada, In ponevedoma planiti na-nje. Ko svojo moč najbolj vihar razklada , Okrog vrat straža na pomoč zavpije, In vstane šum, da mož za možem pada. Ko se neurnik o povodnji vlije, Iz hriba strmega v doline plane, Z derečimi valovami ovije, Kar se mu zoper stavi, se ne vgane, In ne počije pred, da jez omaga: Tak vrže se Valjhun na nekristjane. Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga Krvi prelita, dokler njih kdo sope, Ki jim bilk je vera čez vse draga. Ko zor zašije na mrličev trope, Leže ko ob ajde žetvi al pšenice, Po njivah tam leži snopovja kope. Leži kristjanov več od polovice. Med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice Njega, ki kriv moritve je velike. — Krst. Mož in oblakov vojsko je obojno Končala temna noč, kar svetla zarja, Zlati z rumen'mi žarki glavo trojno Snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja. Bohinjsko jezero stoji pokojno, Sledu ni več vunanjega viharja; Al somov vojska pod vodo ne mine, In drugih roparjev v dnu globočine. Al jezero, ki na njega pokrajni Stojiš, ni Črtomir! podoba tvoja? — To noč je jenjal vojske šum vunanji, Potihnil ti vihar ni v prsih boja; Le hujše se je zbudil črv nekdanji, Ak prav uči me v revah skušnja moja Bolj grize, bolj po novi krvi vpije, Požrešniše obupa so harpije. Na tleh leži slovenstva stebri stari, V domačih šegah vtrjene postave; V deželi parski Tasel gospodari, Ječi pod težkim jarmom sini Slave; Le ptujcem sreče svit se v Krajni žari Ošabno nos'jo ti po konci glave, Al, da te jenja ta skeleti rana, Ne boš posnel Katona Utikana! Prenesla pričujoče ure teže Bi ne bilk let poznih glava siva; V mladosti vendar trdniše so mreže, Ki v njih drži nas upa moč goljfiva; Kar, Črtomir! te na življenje veže, Se mi iz tvojih prejšnjih dni odkriva, Ki te vodila ni le stara vera Tje na osredek bleškega jezera, Tje na otok, z valovami obdani, V današnjih dnevih božjo pot Marije; V dnu zad stoji snežnikov velikani, Polji, ki spred se sprosti, lepotije Ti kaže bleški grad na levi strani, Na desni griček se za gričem krije. Dežela krajnska nima lepš'ga kraja, 40 Ko je z okol'šno ta, podoba raja. (Ko je odhajal „boj bojvat brez upa zmage", zapustil je na otoku nevesto — Bogomilo, hčer Staroslava, svečenika boginje Žive.) Premagan pri bohinjskem sam jezeri, Stoji naslonjen na svoj meč krvavi, Z očmi valov globoki brezen meri, Strašne mu misli rojijo po glavi. Življenje misli vzet' si v slepi veri, Al nekaj mu predrzno roko vstavi, — Bilk je lepa, Bogomila! tvoja 48 Podoba, ki speljala ga je 'z boja. Enkrat videt' želi podobo milo, Pozdravit' prejšnjega veselja mesto: Al srečno je prestala časov silo, Al njeno mu srce še bije zvesto, Al morebit' pod hladno spi gomilo, Al premagavec mu je vzel nevesto, Al živa, al mrtvil je, zvedet more, 56 Ločiti pred se iz sveta ne more. Znan ribič priveslA od une strani, Opomni ga, kak sam sebe pozabi, Kako povsod ga iščejo kristjani, Kak z vjetimi Valjhun srditi rabi; Prijazno delj mu tam ostati brani, Stopiti k sebi ga v čolnič povabi, Da ga pripelje v varniše zavetje; 64 Vda Črtomir se v to, kar ribič svetje. In brž veslata v konec ta jezera, Kjer bistra va-njga pribobni Savica; Ker srečen veter nju roki podpera, Čolnič leti, ko v zraku urna ptica. Se ribič po sovražnikih ozera, Čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica, Ker se mu zdi, da lakota ga grudi. 72 Junaku, kar je v torbici, ponudi. Želi dat' Črtomir mu povračilo, Al v vojski dnarji so bili razdani; Da Staroslav, se spomni, z Bogomilo Mu v skrivnem kraji tovor zlata hrani, Nju poiskati dA mu naročilo, In dA mu prstan samo njima znani, Da bo pri njima storil mu resnico; 80 Prinesti zlata reče četrtnico. Po Bogomili prašat' mu ukaže: Al gleda svetlo sonce, je še živa, Al so obvarvale jo mokre straže, Al pred sovražniki drugej se skriva, In kod najvarniša se pot pokaže Tje, kjer zdaj draga deklica prebiva? Pri slapu čakal jutro bo Savice Vesele ali žalostne novice. Slap drugo jutro mu grmi v ušesa; Junak premišlja, kak bolj spodej lena Voda razgraja, kak bregove stresa, In kak pred njo se gore ziblje stena; Kak skale podkopuje in drevesa, Kak do nebes leti nje jeze pena! Tak se zažene, se pozneje vstavi Mladeneč, Črtomir pri sebi pravi. Zbudi ga 'z misel teh mož govorica, Ki bližajo se z blagom obloženi; Spozna koj ribiča poštena lica. Neznan mož pride po stezi zeleni; Talar in štola, znamenja poklica, Povesta mu, da služi Nacareni. Po meč bi desna se bilk stegnila, V tej priči se prikaže Bogomila. „O, sem na srce moje, Bogomila! Skrbi je konec, žalosti, nesreče, Se trese od veselja vsaka žila, Kar gledam spet v obličje ti cveteče; Naj brije zdaj okrog viharjev sila, Naj se nebo z oblaki preobleče, Ni meni mar, kar se godi na sveti, Ak smejo srečne te rokč objeti." Iz njega rok izmakne se počasi, In blizo se na prvi kamen vsede, In v trdnem, vendar milem glasi Mladenču vnet'mu reče te besede: „Ne združenja, ločitve zdaj so časi, Šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede; Da b' enkrat se sklenile poti naji, Me tukaj vidiš zdaj v samotnem kraji." „Povedat' moram ti, da sem kristjana, Malikov zapustila vero krivo, Da je bežala ta, ko ob solncu slana, Da dal krstit' je oča glavo sivo, Soseska je Marije službi vdana, V dnu jezera vtopila bog'njo Živo. Kako prišla k resnice sem pogledi, Moj Črtomir! v besedah kratkih zvedi." „Večkrat v otoka sem samotnem kraji, Ko te je ladja nesla proč od mene, Si mislila, al bo ljubezen naji Prešli, ko val, ki veter ga zažene; Al hrepenečih src želje najslaji Ogasil vse bo zemlje hlad zelene, Al mesta ni nikjer, ni zvezde mile, Kjer bi ljubeča srca se sklenile." „Te misli, ko odšel si v hude boje, Miru mi niso dale več siroti. V nevarnosti življenje vedet' tvoje, Zaprte vse do tebe videt' poti, Ni vedlo, kam se djati srce moje, Tolažbe nisem najdla v taki zmoti. Obupala sem skoraj takrat reva: Kak sem želela v noči tej svit dneva!" „En dan sem prašat šla po vojske sreči, Al skozi se še ni sklenila z vami; Učil ljudi je mož bogaboječi, Duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami: Kako nas vstvaril vse je Bog največi, Kak greh prišel na svet je po Adami, Kak se je božji Sin zato včlovečil, Da bi otel narode in osrečil;" „Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, Da ljubi vse ljudi, svoje otroke; Da zemlja, kjer vij6 viharji jezni, Je skušnje kraj, da so naš dom visoke Nebesa, da trpljenje in bolezni Z veseljem vred so dar njegove roke; Da čudno k sebi vod' otroke ljube, Da ne želi nobenega pogube;" „Da vstvaril je ljudi vse za nebesa, Kjer glor'ja njega sije brez oblaka, Ok6 ni vid'lo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljenih tam čaka; Da sprostenim bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka, Da bodo tamkaj božji sklepi mili Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili." „Ko šla domu sem, združbo naj'no v glavi, Me mož, ki je ta uk učil, doide; Prijazno v svoji šegi me pozdravi, PovtS, da pred je štet bil med druide, Da preobrnil se je k veri pravi, Da v naše kraje oznan'vat jo pride; Ker so vasi bilč mu krog neznane, Z menoj iti želi, ker noč postane." „Doma očetu, meni razodeva, Kar prorokvali nekdaj so proroki, Kak, kar grešila sta Adam in Eva, Na križu opero krvi potoki, Popiše nama strah sodnjega dneva; Vse čudeže, ki vere so poroki, Kar vedet' treba je, zloži po vrsti, Ker sva vse verovala, naji krsti." „Al ena skrb me je morila vedno, Da ti med njimi si, ki Bog jih črti; Večkrat sem v sanjah vid'la glavo čedno, Bledo ležati na mrtvaškem prti; Sem trepetala za-te uro sledno, Da bi nebes ne zgrešil v britki smrti. Mož božji mi bolno srce ozdravi, Ker, da zamore vse molitev, pravi." „Koliko kratov sem od tod v samoti Klečala, klicala pomoč Marije: „„Zavreči v jezi ga, moj Bog, ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije, Ne daj v oblast sovražni ga togoti, Pred njo naj milost tvoja ga zakrije!"" In čudno te je tisto noč ohranil, Ko ni noben tovarš se smrti vbranil." „Iz spanja svoj'ga, Črtomir! se zbudi, Slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti, Po potih se noči temne ne trudi, Ne stavi v bran dalj božji se dobroti, In njene milosti dni ne zamudi, Da sklenete se enkrat naj'ni poti, Ljubezen brez ločitve da zazori Po smrti nama tam v nebeškem dvori." Črtomir. „Kak bom povrnil, Bogomila draga! Ljubezen, skrb, kar si trpela za-me? V veselji skoraj mi srce omaga, Ki v njemu tvoja ga ljubezen vname, Dokler krvi ne vteče zadnja sraga, In groba črna noč me ne objame, Ti sužno moje bo življenje celo, Ti gospoduj čez vero, misli, delo." Kako bi mogel tebi kaj odreči, Storiti tega ne, kar boš želela! Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči So storili in pšic njegovih strela; Kaj videli krvi smo v Krajni teči, Kristjanov tvojih vsa prevdari dela, In mi povej, al ni Črt najbolj jezni Njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni? Duhovni. „Po celi zemlji vsem ljudiin mir bodi, Tako so peli angeljcev glasovi, V višavah pri Mesij esa prihodi; Da smo očeta enega sinovi, Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, Da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi Valjhun ravni po svoji slepi glavi, Po božji volji ne, duhovni pravi." Črtomir. „Ljubezni vere in miru in sprave, Ne branim se je vere Bogomile, Vem, da malike in njih službo glave Služabnikov njih so na svet rodile; V njih le spošt'val očetov sem postave, Al zdaj ovrgle so je vojske sile. Ak sklene me s teboj krst, Bogomila! Kdaj bo zakona zveza me sklenila?" Bogomila. „Odločeni so roži kratki dnovi, Ki pride na-njo pomladanska slana, Al v cvetji jo napadejo snegovi; Tak mladi deklici, ki zgodnja rana Sreč jej gloda, vsmrti mir njegovi, Le kratka pot je skoz življenje dana; Al je za majhen čas se združit' vredno, Da bi ločitve spet se bala vedno? 248 Da bi od smrti rešil te nesrečne, In tamkaj mili Bog v nebeškem raji Z menoj te, dragi! sklenil čase večne, Pustila v nemar sem želje najslaji, Pustila v nemar dni na svetu srečne, Sem odpovedala se zvezi naji. Je vslišana bilk molitev moja; Ne smem postati jaz nevesta tvoja." 256 Bogu sem večno čistost obljubila, In Jezusu, in materi Mariji; Kar doživela let bom še števila, V želja bridkosti, v upa rajskem siji, Nobena me ne bo premogla sila, Bilk da svojemu, sveta Mesiji, Nebeškemu bi ženinu nezvesta, Nikdar ne morem tvoja bit' nevesta! 264 Duhovni reče med besede take: „Zakona sreče ta vživat' ne more, Kdor dela mojim, tvojim je enake Predrznil v časa se sejat' razore; Druid sem z zmoto jaz slepil rojake, Ak ne bi bil dajal tvoj meč podpore, Kdaj vgasnila bilk bi kriva vera, Bi vdova ne bilk žen marsiktera!" 272 „Tvoj pot je v Oglej, da položil na-te Roke bo patriarh, ak duh te žene, Ko si pogubljal je, oteti brate, Duhovnega te storil bo, ko mene. V deželah jutra čakajo bogate Te žetve, ne zamudi je nobene, Le hitro v Oglej, tje do patriarha,. Da posveti te mašnika, duš varha." 280 v Črtomir. „Prav praviš, da ne smem jaz upat' sreče, Ki vedno je in bo sovražna meni: Dosegel oča zmage ni sloveče, Končal življenje v vojski je zgubljeni, Odšla je mati komaj sponam ječe, Že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit' hoče me ljubezen sladka, Al kak sladkost bila je njena kratka!" 288 „V deželi koj trobente glas zapoje, Od Bogomile drage mene loči, Junaško bili smo z Valjhunom boje, Vesele zmage dan nam ne napoči; Pomoril meč je vse tovarše moje, Bog je moj up, gozd je moj dom prič'joči. Nespametna bilk bi z mano zveza, Ki me preganja vedno sreče jeza. Bogomila. „Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, Da vgasiti jo more sreče jeza; Gorela v čistem, v večnem bo plameni Zdaj in ko mi odpade trupla peza; V zakonu vendar brani sad mi njeni Vživati z Bogom trdniša zaveza. Odkrila se bo tebi unstran groba Ljubezni moje čistost in zvestoba." „Da bodo znani božji jim obeti, Jih oznan'vat pojdi v slovenska mesta; Kar dni odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta, V nebesih čakala bom pri očeti Cez majhen čas deviška te nevesta, Dokler žalujejo po teb' oteta Krdela, prideš k meni v mesta sveta." Izmed oblakov solnce zdaj zašije, In mavrica na bledo Bogomilo Lepote svoje čisti svit izlije; Nebeški zor obda obličje milo; Jok, ki v oči mu sili, komej skrije, Da ni nebo nad njim se odklenilo, Da je na svetu, komaj - si verjame, Tak Črtomira ta ogled prevzame. Ko je minul, kar misli, da bo v sili Zlata mu treba, si od mož ga vzame; Dar ribču da, njim, ki so ga nosili; „Kar Staroslav zlata še hrani za-me, Daj ga sirotam," reče Bogomili, Se bliža jej, presrčno jo objame, Molči poda desnico jej k slovesu, Solzi stojijo v vsakem mu očesu. „O čakaj , mi dopolni prošnjo eno! Pred, ko se loč'va," Bogomila pravi, „Da mi v skrbeh ne bo srce vtopljeno, Da lože se bridkosti v bran postavi. Pred, ko greš v Oglej čez goro zeleno, Se pričo mene odpovej zmotnjavi, Dokler te posveti krst, se zamudi, Voda je blizo in duhovni tudi." 336 Molče v to prošnjo Črtomir dovoli, Z duhovnim bliža slapu se Savice, Molitve svete mašnik, on ž njim moli, V imeni krsti ga svete Trojice. So na kolenih, kar jih je okoli, Se od veselja svet' obraz device, Ki je bilk podpora vere krive, Je opravljala službo bog'nje Žive. 344 Razlagajo, ko pride v Akvilejo, Mu sveta pisma, prosta zmote vsake; Postane mašnik, v prsih umrjejo Nekdanji upi; med svoje rojake Slovence gre in dalje čez njih mejo, Do smrti tam preganja zmot oblake. — Domii je Bogomila šla k očeti, Nič več se nista videla na sveti. — 362 Fr. Prešeren. 203. Homerove Ilijade XIX. spev. (Ahilej se srdu odpovž in v boj podA.) Dviga iz morskih valov se rumeno prepasana Zora, Da svitlobo deli bogovom in smrtnemu bitju; Tetida zdaj prinese do bark Hefestova dela. Pri Patroklu na tleh Ahileja javkati najde, Britke bolesti okrog zdihajočih obilno tovaršev. Med nje stopi nakrat, glej, boginja srebronožična, Sinu roko podi, izreče besedo in pravi: „Pustiva, sin, če ravno boli, tu tega ležati, Sklenjeno v nebu je tak, da smrt je nemilo ga treš'la; Prejmi Hefestov dar, to krasno bliščeče orožje, Kakor enakega še ob rami človeški ni bilo." Boginja zdaj na tla položi pred sina orožje, Ganjenja čudno vse skup rožljajo naprave umetne; Združene strah okrog preleti, ne tvega nobeden Boginji zreti v obraz, preplašeni vsi trepetajo. Samo Ahilej, orod gledaje, še hujše jezi se, Bliskate mu ko plamena dva pod čelom očesi; Scer pa prešine ga slast v objemu bogovega dara, In ko dovolj s pogledom opráv nasiti si srce, Stikoma materi brž besede te krilate reče: „Da, gotovo je bog, ki poslal orožje nam to je, Nevmerjoča le dlan kaj takega 'zdela, ne človek. Koj se orožiti čem! Skrbi me le nekaj , o mati! Da bi tačas Menetiču moj'mu se splazile muhe V rane zasekane, tam ne vplodile gnusne črvadi, Ki bi potem oskrunila drob in ude mrliču — Kajti življenja v njem ni — in truplo bi gnjiti počelo." Rahlo odvrne rekoč mu boginja srebronožična: „Srčno, predragi mi sin, za to le nikar žalovati! Meni bo skrb obvarvati ga nadlege muševja, Ki se požrešno živi, glodaje pobite junake. Ako celó ležalo bi tu, da leto preteče, Truplo ne gnjilo bi nič, le vedno bi lepše cvetelo. , Združi tedaj k posvetu na hip Ahajce junake, Jezo pozabi nasprot Agamemnonu, vodniku ljudstva, Ter se podajta oba, s pogumom opasana, v bitvo." Rekši pogum in silno krepost mu dihne v osrčje, Vlije ambrozije zdaj in rudečega nektara v žile Mrtvemu Patroklu, gnjilobe da truplo mu varje. Gre pak ob bregu po tem, ob morskem, sloveči Ahilej, Strašno v okrožje kriči in šunta junake Ahajce. Tisti celó, ki varhi sicer so bivali v ladjah, Ki krmila so bark z izurjeno vládali roko, Ali kot hišniki kruh med posle delili na brodu; Vsi ti sedaj hiteli so skup, kar hrabri Ahilej Spravlja v nesrečni se boj, za kterega dolgo ni maral. Arova tudi prišantata tje služabnika srčna, Tidejev sin, stanovitni vojak, in vrli Odisej; Bližata, trudna še ran, se na pike oprta počasno, Ter na prve klopi se zbornice vsedeta spredej. Najposlednejši pak Agamemnon vojvoda pride, Silnega vboda bolán, ker v hudem trganji Koon, Sin Antenorov, bil ga je ranil s piko jekleno. Zdaj ko združeni vsi so v skupščini bili Ahajci, Dvigne z besedami tak se jadernonogi Ahilej: „Vojvoda, bolje za naji, ki sva srditega srca Slepo se sprla zavolj Brizejde v britki togoti, Boljše bi-bilo za naji, za-me in za-te gotovo, Da bi takrat Artemida s smrtjo zadela jo bila, Ko sem si 'zbral jo v dar v Lirnesu, premaganem mestu. Toliko grizlo prahu ne bilo bi slavnih Ahajeev, Padših vražniku v pest ob času mojega srda. Unim scer to bilo je v prid — pa zdi se mi, mnogo Bodo zdihavali še Ahajci naj'nega krega. Toda pozabiva, kar je minulo, če ravno je britko, Potolaživa ponos — in šiloma — v srcu junaškem, Srdu se jaz clo odpovem, ne kaže mi dalje Stati ti trmo nasproti. Na noge tedaj in pokliči Brez odloga v boj Ahajce kodrolasate; Skusiti čem še Trojce enkrat, napadši je silno, Al so namenjeni res prenočevati pri brodih. Zdi se mi, rad bo mnogi od njih kolena priklanjal, Ako mu steče, da živ se umakne sulici naši." Reče: kak veseli se v bliščečem orožji Ahajci Velikodušnega se Pelida, da srd je potažil! Dvigne v sedežu pak vojaštva se knez Agamemnon, Te-le besede tedaj, ne stopivši v okrožje, izusti: „Hrabri Danajci, prijatli mi dragi, služabniki Ara! Mirni posluh stoječemu gre; ni lepo nikakor Segati komu v govor; to tudi izurjene zmoti. V hrupu takem kdo govoriti, kdo slišati more? Najglasnejši se s tem govorec lehko omami. Tebi Pelid se bom razodel, vi drugi Ahajci Pridno pazeči vsak premislite moje besede. Mnokrat očitali so Danajci mi mojo pregreho, Britko me karali tud, pa jaz sem nedolžen prepira; Krivi so Zen in osode zavid in temna Erinja; Ti so mi tistega dne, ko dar sem vzel ti po krivem, Tak omamili um, krivici da srce udal sem. Kdo ubrani se tem? To Ata slepivka vse dela, Prvorojena Zenova hči, ta vsakega zmoti. Rahlih stopinj se ziblje naprej, se tal ne dotika, Plava nad temenom glav človeškega roda na zemlji, Vabi v krivico ljudi, ter mnogo jih va-njo zaplete. Zvila celo je Zena nekdaj, ki smrtnih in večnih Najmogočniši je; in Hero, čeravno le ženska, Ga je kovarno po tem prekanila tistega dneva, Ko je Herakleja moč Alkmena imela roditi V taboru krasnih ograj, v ponosnem mestu tebanskem. Ker pregrešil sem, ker Zen mi je pamet otemnil, Čem spokoriti se tud, in dati obilno ti blaga. Kviško tedaj, oroži se v boj, podbodi še druge, Jaz ti pripravim med tem darove, katere Odisej Včeraj obečal ti je, pozdravivši te v šotoru tvojem. Toliko mudi se le, če ravno te mika do bitve, Da mi tovarši iz bark darila prinesejo semkaj, Ino ti sam preceniti znaš, kaj krasnega dam ti." Odgovori pa tako mu jadernonogi Ahilej: „Atrejic, vojvoda trum, preslavni vladar Agamemnon, Stori, kar se ti zdi, pristojne darove prinesi Ali zadrži mi jih; le hitro na boj se podajmo! Dalje ne gre muditi se tu s pogovorom praznim, Djanje puščaje v nemar; veliko Še dela je treba! Skoro Ahileja spet med prvimi vidite v bitvi, Kako podiral bo v prah Trojanee s piko jeklenko; Tak imate zgled, kak treba sovražnike biti." Njemu opomni na to v sovetih izuijen Odisej: „Bodi še tako moč&n, bogovom enaki Ahilej, Tirati tešč proti Iliji v boj s Trojanei nikar jih, Kajti boritev ne bo trpela časa le malo, Kdar enkrat se sprimejo prav razpaljene rajde, In s pogumom oba navdajo naroda bogovi. Pusti, da prej okrepčajo se s pijačo in hrano V ladjah urni možje: to daje življenje in zmago. Ni ga junaka, da tešč brez hrane in pitja bi mogel Sekati vražnike celi dan do večernega mraka. (Je je še tako volj in obnašati srčno se v bitvi, Žeja ga stare in glad, po malem otrpnejo udje, Peša mu moč in klenkajo mu kolena, ko hodi. Vitezu pak, če se vina in hrane dovolj je nasitil, Ako bojuje se tud ves dan z vojščakom sovražnim, Srce veselo igra, ne peša mu hrabro koleno, Dokler clo poslednji vojščak iz bitve ne zgine. Ljud razpošlji tedaj, naj vsak si omisli kosila, Atrejev sin Agamemnon tačas darove prinesi V skupščino les, da lastnih oči je zrejo Ahajci, Ti pa raduješ o njih se vrlo v srcu junaškem. Zadnjič obed naj da dragocen ti v šotoru svojem, Da se ti skaže vsa čast, ki takemu vitezu grede. Atrejev sin! ti pak zanaprej v oziru na druge Bodi pravičniši tud, in ni nevredno vladarja Umiriti se z možem, če vzrok Žale mu bil je." Spet se oglasi nasprot krdela vladar Agamemnon: „Rad, o Laertov sin, rad tvoje besede poslušam, Ker po pravici si vse razložil in lepo govoril; Ti počakaj Ahil, če ravno te mika do bitve, Tudi vi drugi pomudite se, da pride darilo Sem iz mojih bark in da zvezo skleneva zvesto. Tebi pa to, Laertov sin, velevam, vkazujem: Brž izvoli si najžlahtnejše mladenče ahajske, Ino prinesi iz bark darove, katere mu dati Včeraj namenila sva, in deklice s sabo pripelji. V taboru pa ahajskem naj mrjasca omisli Taltibios, da zakoljemo v dar ga Apolu in Zenu." Njemu pa reče na to tekuu siloviti Ahilej: „Atrejič, vojvoda trum, preslavni vladar Agamemnon! Biti bi znala ta skrb priličnejša drugemu času, Kedar vojske vihar počitka dovoli nam uro, Ino togota mi tak divjala v srcu ne bode. Zdaj pa leži mrliči še tam, katere je Hektor, Prijamov sin, pobil, ko čast mu zmage je Zen dal. K jedi vi vabite je, jaz rajši bi treznim ukazal Brez prevdarka v boj podati se vrlim Ahajeem, Gostovanje pa dal zvečer bi napraviti slavno, Ko maščevana sramot bo naših tenja poslednja. Meni nič gotovo poprej skoz grlo ne drkne , Bodi pijača al jed, ker vzela mi smrt je prijatla, V šotoru tam leži, raztrgan z ostrino jekla, K vratom obrnjen obraz, tovarši plakaje v okrogu ; Torej ker ne želi kaj takega srce si moje, Ampak boj in kri in stok umirajočih." Odgovori mu na to v sovetih izurjen Odisej : „Pelejič, iskren Ahil, najviši junak med Ahajci, Boljši si v bitvi ko jaz in hrabrejši, res ne le malo, Toda v modrosti bi znal mnogotero te jaz prekositi, Kajti dalje živim, in torej več sem izkusil; Mojemu svetu tedaj ukloni srce prijazno. Kmalo ljudje navolijo pač se bojnega hrupa, Ako železo kosi ko bilkice trudne junake; Malo celo bo prida, če vago obrne Kronion, On, ki bitev najviši vladar je človeškemu rodu. Bomo Ahajci mi mar žalovali s trebuhom za mrtve? Vsakega dne za poredoma jih pogine veliko, Kdo nadloge bi tak neskončne prenesti zamogel? Dajmo tedaj pobite može zakopati spodobno, Ter žalujmo ta dan, po tem utolažimo srce. Kar pa zadela do zdaj ni strašne bitve nevihta, Spomni se hrane, spomni se pitja, da bomo še hujše In neprenehoma, v bron okorni zaviti, se bili Z moži sovražnih trum. Po tem pa nihče z vojaštva Ondi ne mudi se dalj , in ne čakaj drugega klica! Kajti opomba bi ta se v pogubo tistemu stekla, Ki bi se v ladjah mudil; ob enem združeni zvesto Udrimo v grozni poboj nad konje jahavne Trojanee." Reče, pridruži si pak dva slavnega Nestora sina, In Meriona, po tem Filida Megeta, Toanta, Sina Kreontovega Likomeda in Melanipa. Vkupaj se vsi podajo ta hip tje v šotor Atridov, Brž dovršijo tam po danih ukazih opravke. Sedem obečanih trinožnih zberejo kotlov, Cvetnik, Dvanajst konj , in desetkrat dva umijalnika svitla, In umetnih žensk, brez madeža, speljejo sedem, Osma pak je Brizejeva hči, lepolična devica, Ter zlatovine devet natehta talentov Odisej , In korači naprej, za njim z darovi mladenči, V sredo skupščine vse postavijo — in Agamemnon Dvigne se. Taltibij pak, po glasu bogu podoben, Tik vladarja stoji, drže mrjasca na rokah. Atrejev sin zdaj urnih rok se stegne po nožu, Ki mu je visel zmer ob toku velikega meča, Ter prvence ščetin merjascu obrije, in rame Dvigne na kviško potem; molče Aliajci v okrogu. — Urno razidejo vsi se, vsak na svoje brodovje, Mirmidonci med tem obdajo skrbno darove, Ter je znesejo v brod Ahileju lepe podobe, Spravijo v predele je ter volijo deklicam izbe, Konje pa speljejo tje h krdelu delavni hlapci. Brizejeva hči, bliščeča lepote ko zlata Kitera, Vidi presunjenega Patrokla z ostrino jekla, Pade k njemu na tla, zdihuje britko, se trga, Joka, pa tak ihti deklina bog'njam enaka: „Dragi mi Patrokel, nesrečnici mili prijatelj , Živega v šotoru sem zapustila te odhajaje, Zdaj vrnivši se les te mrtvega našla sem, vodja! Tako zadeva me zmer napaka kar za napako. Moža, kteremu sta me mati in oče udala, Zrla predrtega sem pred mestom z ostro jeklenko , Brate ljubljene tri, te iste matere sine, Grozna vzela mi smrt je v enega dneva pogubi. Ti si me lepo tolažil, kdar mi je hitri Ahilej Moža umoril, in grad razdjal je veljaka Mineta, Rekši nevesto da boš me zaročil Ahileju slavnem', Da popelješ me v Ftijo po tem na jaderni ladji, Ter mi napraviti češ med Mirmidonci ženitbo. Obžalovala tedaj, tak milega, vedno te bodem." Tako plaka, okrog zdihujejo druge ženice, Po Patroklu na vid, zares nad svojo nesrečo. Njega, Ahileja, pak obdajo prvaki ahajski, Da bi oteščal se; al on zdihovaje se brani: „Prosim, ubogati da bi hteli me dragi tovarši, Ne ukazujte nikar, da srce bi s hrano tolažil, Ali s pijačo poprej, britkost prevelika me tare. Jaz postiti se čem, trpeti do poznega mraka." Tako rekši junak razpusti vse vodnike druge; Le Atrida ostaneta tam in vrli Odisej, Nestor, Idomenej in Feniks, jezdec izurjen. Ti ga tolažijo zdaj, ne da utolažiti on se, Dokler se mu ne nasiti duša krvavega boja. Vedno se Patrokla spominja, in britko zdihuje: „Ah, ti meni nekdaj, nesrečni, dragi prijatelj, V šotoru si z dišečimi rad kosili mi stregel Skrbno in urnih rok, Ahajei ko vreli na plan so, Grozo pogube sejoč med konje jahavnimi Trojci. Zdaj pa ležiš umorjen in tog! Ah, mojega srca Vino ne gane ne jed (obilno je vsega po ladjah), Ker te ni več! Kaj hujšega res me zadeti ne. more; Ne, če bi prišla celo mi novica očetove smrti, Ki neskončno sedaj po takem sinu preliva Solze do mi, ki daleč od njega v kraju sovražnem Se za Heleno borim, za žensko nagudno, s Trojanci Ne, če umrje mi sin premili, ki v Skiru mi raste, Ako še živ je Neoptolem nebeške podobe. Upanje bilo poprej je v prsih mojemu srcu, Sam da umrjem tukaj daleč od mile Aliaje, Tukaj pred Trojo; ti pa da v Ftijo se vrneš, In pripeljal tje iz Skira na jadernem brodu Sina mi boš, ter moj mu tam razkazal imetek, Blago, hlapce, posest, slemena visokega hišo. Kajti zdi se mi vse, da v grobu počiva že Pelej, Al da je malo le živ, polomljen od teže starosti, Plašno ozira se, kdaj poslanca bo tuge zagledal, Ki mu britko prinese novico na dom, da me ni več. Tako neha, plakaje. Okrog zdibujejo knezi, Vsak spomnivši se, kaj je v svojem domu zapustil. Tužne zagleda Kronid, britkosti usmili se take, Ganjen Ateni tedaj besede te krilate pravi: „Mila mi hči, tak čisto v nemar si viteza djala! Al se ne spomni te več Aliileja vrlega srce? Glej, kak sedi pred ladjami tam visokonosafmi, Kako se joka, topi po dragem svojem tovaršu! Drugi so kosit šli, le on ne dotakne se hrane. Pojdi in vlij mu nektara ter ambrozije sladke Rahlo v prsi, da glad moči mu v bitvi ne vzame.1' Tak spodbode Kronid Ateno že samo želečo. Kakor orel, kriče, peroti razširjenih, urno Splava Atena z viš obnebja, zrak razdelivši, Tje, kjer Ahajei se v boj napravljajo, ino Ahilu Nektar vlije in slad ambrozije rahloma v nedro, Da bi mu sklepi kolen ne pešali lakote silne; In se vrne tedaj v dom krasni svoj'ga očeta. Uni na breg iz naglih bark začnejo se gnjesti. Kakor studno iz viš privihrajo goste snežinke, Kedar burje napad ledeno brije po zraku: Tako sedaj neštevilno čelad, veselo bliščečih, Pride iz ladij na vid, in ščitov grbavib ostro, Sulic jesenovih, in oklepov krepko kovanih; Kviško dviga se blesk, svetlobe zemlja se smeje, Silno v okrogu doni korakanje možev idočih. Sred množice pak napravlja Ahil se junaški, Šk riplje strašno z zobmi, očesi mu bliskate ljuto Kakor ognja požar; nepretrpljiva bolest mu V srcu divja; razsrdivši se tak nad sini trojanskim', Zgrabi Hefestov dar, izdelan umetno za njega. Najprej okoli golen si je djal golenice branivne, Ter s srebernimi jih priponami krasno utrdil; Potler obda vse okrog si prsi s krepkim oklepom, Meč jeklen, sreberno kovan, obesi na rame, Dvigne kviško po tem veliki ščit siloviti, Ta se zabliska tačas ko luna večerna o šČipu. Kakor v okrožje valov mornarjem sveti požara Dalnji plam, ki visoko gor na samotni planini, Kedar šiloma je, ne rade, tira nevihta, Od prijateljev proč, vr.še v ribovito širjavo: Tak iz Ahilovega umetno kovanega ščita Prostre po zraku se blesk. Čelado težko si dene Naglo na glavo po tem, ta sveti ko zvezda danica, Gosto plava po njej iz zlata predena griva, Ktere obilno Hefest grebenu je svetlemu vdelal. Skusi pa sam v orožji sedaj se vrli Ahilej, Al prilega, ko gre, al vda se mu krasno darilo: Perju enako se zdi, in vzdiga vojvoda množic. Zadnjič očetovo zdre iz ovitka sulico težko, Krepko, veliko pošast, ki sukati nihče Ahajcev Mogel je ni, le samo Ahil metati je znal jo, Piko jesenovo, to, katero je vrh Pelijona Nekdaj očetu Hiron v pogubo protivnikov vsekal. Alkim in Avtomedon pa konje naprežeta hitro, S krasno napravo život pogrneta umno, v čeljusti Deneta brzdi po tem, potegneta vajeti v sedež Trdni nazaj, ter nagloma bič krepak in priličen Prime Avtomedon, ter skoči v sedalo kočije. Zadej plane na voz poboja hotevni Ahilej , Ki se orožja blišči, kot solnce na jasnem obnebji, Strašno pa glas njegov zadoni očetovi vpregi: „Ksantos in Balij pozor! O slavna sinova Podarge! Skrbita boljše sedaj, da vodja pripeljeta zopet Med Ahajce nazaj, po tem ko se boja navoli;. Mrtvega tam, kot Patrokla, ne puščajte v prahu." Odgovori mu sedaj ob jarmu jaderni Ksantos, Grlavo pobesi o tem, zavali se mu griva po vratu Skoz obroč na jarmu do tal in pokrije mu lici: Dala besedo mu pak je Hero limbaroramna: ,,Da, nedvomno za zdaj otmeva te, hrabri Ahilej ! Toda pogina se dan brez najine krivde ti bliža, Tako je sklep mogočne osode in silnega boga. Sicer orožja z ram Patroklu niso Trojanci Strgali v boju zbog pomude in naj'ne lenobe; Bog siloviti, ki Leto ga je lepolasa rodila, V sprednem boru mu dal je smrt in Hektorju slavo. Sevra sapo zares, ki najhitrejša čisla se, Prehitiva midva, pa tebi namenjeno tak je, Tukaj da bog in vrli junak ubila te bosta." To govorečemu zdaj ustavi Erinja besedo, Reče pa jezno potem tekun siloviti Ahilej: „Kaj govoriš o smrti mi, Ksant? Potreba ni tega; Dobro razumem sam, da proč od očeta in majke Tu me zadela bo smrt; pa to ne bo se zgodilo, Dokler Trojca dovolj na polji neviht ne presučem." Reče in huj! med prvimi vspred z dvojico kopitno. --— I. K o s e s k i. 204. Slovo o polku Igorove. (Staroruska junaška pesem.) (Ta junaški pesem v nevezani besedi pripoveda dogodbo, ktera spada v 12. stoletje. Tedaj je bila ruska zemlja razdeljena v mnoge knezovine, ki so svoje kneze imele. Več takih knezov je spoznavalo enega za svojega višega gospoda, in tega so imenovali velikega kneza. Tedaj sta bila velika kneza v Kijevu in Novogradu. Za Donom pa so stanovali Plavci (Polovci), divji narod, ki je vedno nagajal ruski zemlji s svojimi napadi. L. 1184 se je vzdignil veliki knez kijevski proti njim in je je z malo ljudmi srečno premagal. Ta slavna zmaga je napotila tudi kneza severskega Novograda, da se je 1. 1185 s svojim bratom Vsevladom vzdignil proti Plavcem. V prvi bitvi so bili Plavci premagani, le malo jih je nazaj prišlo k veliki plavski vojski, ki je za Donom stala; ta pa se je še pomnožila in čakala, da bi se jej Igor približal. Igorjeva vojska je bila jako upehana, zato so lehko zmagali Plavci pri reki Kajali; skoro vse Ruse so pobili, vojvode pa v suž-nost odpeljali. Hudo so razsajali Plavci po tej zmagi po ruski deželi. Igorju se je posrečilo, da je s pomočjo Plavca Avlura ubežal in srečno domu prišel. Tu naj slede trije odlomki iz te prekrasne pesmi:) I. Igor premaga Plavce. Začnimo povest od starega Vladimirja do zdanjega Igorja, ki je s svojo krepostjo povzdignil um in ga poostril s hrab- 350 rostjo svojega srca ter je, navzemši se bojnega duha, peljal svoje hrabre trume proti zemlji plavski za zemljo rusko. 5 Tedaj je pogledal Igor na svetlo solnce in je videl, kako je vso njegovo vojsko o svojem mrknjenji s temo prekrilo. In reče Igor svoji družini: „Bratje in družina! bolje je, da nas pobijejo, nego da bi nas vjeli. Sedimo torej, bratje, na svoje brze konje, da si pogledamo sinji Don." Strast je knezu pamet 10izpodrinila, in hrepenenje, pokusiti veliki Don, vstopilo se mu je pred znamenje. „Kopje", reče, „hočem prelomiti konec polja plavskega z vami, sinovi ruski! glavo hočem izgubiti, če se Dona ne napijem iz čelade." O Bojan, slavec starega časa! da bi ti te polkove slavil, 15 skakaje kakor slavec po drevesu domišljije, letaje z umom pod oblake, zedinjaje oba dela slave tega časa, sledovaje Trojana črez polja na gore. Pesem bi se morala peti Igorju, Olgovemu vnuku: „Burja je sokole zanesla črez široka polja, trume kavk beži k Donu velikemu." Ali bi se ne imelo tako peti, pesnik 20Bojan, vnuk Velesov? Konji rezgečejo za Sulo; doni slava v Kijevu; trobente pojó v Ñovogradti, stojé zastave v Putivlju. Igor čaka milega svojega brata Vsevlada. In reče mu silni tur Vsevlad: „Edini brat, edina luč, svitli ti Igor, .oba sva sina Svetoslavova. Sedlaj 25svoje brze konje, moji so gotovi; bili so prej pri Kurskem osedlani. In moji Kurjani so ti skušeni borci: bili so pod trobentami poviti, pod čeladami zibani, s koncem kopja izkrmljeni; oni vedó za pote, jarki so jim znani; njihovi loki so napeti, tulice odkrite, sablje nabrušene; sami pa skačejo, kakor sivi 30volkovi po polji, iskaje sebi časti, knezu pa slave." Na to stopi knez Igor v zlati stremen, in zdirja po čistem polji. Solnce mu je pot v temo zagrinjalo; noč in stokanje je zbudilo ptice njemu v grozo, in po stezah se je culo tuljenje divjih zveri. Div kliče zvrh drevesa in veleva poslušati zemlji 35neznani, Volgi in Pomorju in Posulju in Surožju in Korsunju in tebi, tmutorokanski malik. Plavci pa po neugodnih potih hité k velikemu Donu; škripljejo vozovi o polnoči kakor labudje razpuščeni. Igor k Donu vojsko pelje; pa že preže ptice na njegovo nesrečo; ravno tako volkovi grozo razširjajo po jarkih, 40 orel kleketaje zveri na kosti zove, lisice lajajo na porudečene ščite. — O ruska zemlja, že si v nevarnosti! — Dolgo se že mrači; zarija je zagrnila dneva svit in megla je polja pokrila; pevanje slavčevo je zaspalo in kavčji krohot se je zbudil. Ruski sinovi pa so velika polja z rudečimi ščiti pregradili, iskaje sebi 45 časti knezu pa slave. V petek rano so peteptali poganske trume Plavcev in se razsuli kakor strele po polji in zaplenili krasna dekleta plavska, in ž njimi zlato in dragoceno svilnato in žametovo robo; z za- voji pa, in plašči in kožuhi in z vsakojakimi opravami plavskimi so začeli moste delati po blatnih in greznih krajih. Rudečeso bandero, belo zastavo z rudečim trakom in sreberno sulico ima hrabri sin Svetoslavov. — Na polji dremlje hrabro gnjezdo Olgovo, daleč je poletelo. Pa ni bilo rojeno za sramoto, ne sokolu ne jastrebu ne tebi, črni gavran, poganski Plavčin! Gzak pa hiti kakor sivi volk, in Končak mu pot dela k Donu55 velikemu. II. Igor od Plavcev premagan. Drugi dan zelo rano krvava zarija dneva svit napoveduje; črne megle od dneva se vlečejo ter prekriti hočejo štiri solnca; v njih pa sivi bliski švigajo. To bo hudo grmenje in strel bo deževalo od Dona velikega. Tu se bodo lomila kopja, tu se60 bodo sablje trle ob čeladah plavskih za reko Kajalo blizo Dona velikega. O ruska zemlja! že ti nevarnost proti. Glej! vetrovi, Stribogovi vnuki, strele vejejo z morja na hrabre trume Igor-jeve. Zemlja bobni, reke kalno teko, prah polja pokriva, zastave frfotajo, Plavci gredo od Dona in od morja in od vseh65 krajev. Obstopili so ruske trume. Vragovi sinovi so napolnili polja s svojim krikom, hrabri ruski sinovi pa so je pregradili z rudečimi ščiti. Silni tur Vsevlad! stojiš v sprednji vojski, brizgaš s puščicami na vojsko, grmiš z jeklenimi meči ob čeladah ! -— Kamor je tur poskakoval in svetil s svojo zlato 70 čelado, tam leži poganskih glav plavskih. S kaljenimi sabljami so razklane čelade oberske od tvoje roke, silni tur Vsevlad! — Kaka je to cesta^ran, bratje, ki jo on hodi, pozabivši na čast, življenje, grad Crnigov, zlati prestol očetov in na besede in običaje svoje mile žene, krasne Glebovne! 75 Bili so časi Trojanovi, minula so leta Jaroslavova; bile so vojske Olgove, Olga Svetoslaviča! Ta Oleg namreč je z mečem razprtije delal in puščice sejal po zemlji. — Stopa v zlati stremen v gradu tmutorokanskem. Zvon je posluhnil davni veliki Jaroslav,^sin Vsevladov; Vladimir pa si je vsako jutro ušesa80 zatikal v Crnigovu; Borisa pa, sina Večeslavovega, je slavohlepje spravilo pred sodbo in mu postlalo na zelenotkanem mrtvaškem prtu, zavoljo krivice Olgove, hrabrega in mladega kneza. Od iste Kajale je dal Svetopolk očeta svojega v sredi med oger-skimi jezdeci spraviti k sv. Zofiji v Kijev. Tedaj, za Olga85 Gorislaviča, sejale so se in vzraščale so razprtije; zginjalo je življenje Daždbogovega vnuka in v kneževskih razprtijah se je krajšal ljudem čas življenja. Tedaj so po ruski zemlji le redko kdaj vriskali oratarji; pa pogosto so gavrani krohotali razdelje-vaje si mrliče, in kavke so svoj pogovor imele, kedar so htele90 odleteti na pojedino. Tako se je godilo ob času teh bojev in vojsk — ali o taki vojski se še ni slišalo. Od jutra do večera, od večera do svita letajo kaljene strele, grme sablje ob čeladah, treskajo jeklena kopja po neznanem 95polji v sredi zemlje plavske. Orna zemlja je bila pod kopiti s kostmi posejana in s krvj6 polita; kosti pa so žalost pognale po ruski zemlji. — Kaj mi šumi, kaj mi zvoni tako rano še pred zoro? — Igor svoje trume vrača; zakaj žal mu je svojega milega brata Vsevlada. Bili so se en dan, bili so se drugi dan: 100 tretjega dne opoldne pa so padla bandera Igorjeva. Tu sta se ločila brata na bregu Distre Kajale, tu je krvavega vina zmanjkalo, tu so dokončali gostijo hrabri sinovi ruski; svate so bili ponapojili, pa tudi sami polegli za zemljo rusko. Nagnjena je trava žalosti, in drevje se je otožnosti k zemlji 106uklonilo; zakaj, bratje, že je nastala nevesela doba, že je puščoba vojske cvet prekrila. Sramota je prišla nad silo Daždbo-govega vnuka. Stopila je kakor devica na zemljo Trojanovo, zafrfotala z labudskimi perotami za sinjim morjem, za Donom frfotaje je zbudila razuzdane čase. Vojska proti poganom je po-110nehala; zakaj rekel je brat bratu „to je moje in ono je moje," in začeli so knezi za male reči velik hrup delati in sami proti sebi vojsko kovati; pogani pa so od vseh strani zmago vaje prihajali na rusko zemljo. O, daleč je sicer zašel sokol, ptice goneč k morju; ali 115 Igorje ve hrabre vojske ni mogoče več zbuditi. — Za njim zakri-čita Karna in Žlja, poskočita po ruski zemlji, požar^razširjaje z ognjenim rogom. Zaplakale so ruske žene rekoč: Že nam ni moč več svojih milih mož ne z mislijo si zmisliti, ne s spominom jih pomniti, ne z očmi jih gledati, še manj pa ž njihovim 120zlatom in srebrom pobrenketati. Zastokal je, bratje, tudi Kijev žalosti in Crnigov nadlog. Strah se razliva po ruski zemlji, žalost obilno teče sredi zemlje ruske, in knezi sami med seboj razprtije delajo. Pogani pa, ki so zmagovaje rusko zemljo napadali, pobirali so davek po veverici od hiše. III. Igor ubeži Plavcem. 125 Skipelo je morje o polnoči. Vleče se deževje, kakor megla. Knezu Igorju Bog pot kaže iz zemlje plavske v zemljo rusko k očetovemu prestolu. Ugasnila je večerna zarija; Igor spi, Igor bedi, Igor v mislih polja meri od velikega Dona do malega Donca. Konj je pripravljen o polnoči. Ovlur zažvižga za reko, 130 veleva knezu razumeti; ali kneza Igorja ni! Krika je zabobnela zemlja; zašumelaje trava; plavski šotori so se stresli; knez Igor pa skoči kakor podlasica v trstje in kakor beli pandirek na vodo; vrže se na brzega konja in spet skoči ž njega kakor bosi volk, in teče k logu Dončevemu, in leti kakor sokol pod 135 meglami, kedar si gosi in labude za zajutrek, obed in južino ubija. Ko je Igor kakor sokol letel, tekel je Ovlur kakor volk, otresaje s sebe mrzlo roso; razpodila sta namreč svoja brza konja. — Doneč reče: Knez Igor! ne malo se moreš zdaj ti ponašati, Končak pa se jeziti in ruska zemlja se veseliti. Igor pa reče: „O Doneč! ne malo se moraš ponašati s tem, da si 140 zibal kneza na svojih valovih, da si mu zeleno travo stlal na svojih srebernih bregovih, da si ga odeval s toplimi meglami v senci zelenega drevesa; čuval si me kakor pandirek na vodi, kakor pribe na strugah, kakor črne race na višinah. Tako ti ni tekla reka Stugna, ki je imela iz prva neobilen tok; pa po-145 žrši ptuje valove razprostrla je svojo strugo nad grmovje. Mlademu knezu Rastislavu je zaprl Dnjepr temne bregove; Joče se mati Rastislavova po mladem knezu Rastislavu. Zalovaje se je nagnilo cvetje, in drevje se je žalosti k zemlji uklonilo; pa srake niso krohotale. Za Igorjem jezdi Gzak s Končakom. Te-15« daj vrane niso krohotale, kavke so omolknile, srake niso raz-botale, samo plesale so po vejah. Detali s svojim pikanjem pot k reki kažejo, slavci z veselimi pesmami dneva svit napovedujejo. Pravi Gzak Končaku: „Ce že sokol k gnjezdu leti, pa bova sokoliča razstreljala s svojimi pozlačenimi puščicami." Reče 155 Končak Gzaku: Če že sokol k gnjezdu leti, pa bova sokoliču krasno devico za ženo dala. In pravi Gzak Končaku: Ako mu krasno devico za ženo dava, ne bova imela ne sokoliča ne krasne device, in ptice naju bodo začele biti na plavskem polji. Rekel je Bojan, oziraje se na Svetoslavlja, pesnika starega160 časa Jaroslavovega in vladohlepnega Olga: Težko je biti glavi brez pleč, zlo je telesu brez glave, tako tudi ruski zemlji brez Igorja. Solnce sveti na nebu; knez Igor je v ruski zemlji. Device pojo ob Dunaji; odmevajo glasovi čez morje do Kijeva. Igor jaha po Boričevem k sveti bogorodnici Pirogoški; krajine165 se radujejo, mesta se vesele, pesem prepevaje starim knezom in potem mladim. Peti tudi mi moramo: Slava Igorju Svetosla-viču, silnemu turu Vsevladu, Vladimirju sinu Igorjevemu. Zdravi knezi in njihova družina, ki se borijo za kristijane proti trumam poganskim! Slava knezom in tovaršem. Amen. 170 M. Pleteršnik. 205. Pari Podstoli. (Igu. Krasicki.) I. Ko sem nekoč ob žetvi potoval, primerilo se je, da sem se vozil skozi ljudnato, zidano vas. Spazivši čedno krčmo, za-vijem va-njo, da bi v njej prenočil, če prav je bilo še daleč do solnčnega zahoda. Ko poprašam krčmarja, kdo je gospodar tej vasi, 5odgovori: Gospod Podstoli. Kdo je sezidal to krčmo? Gospod Podstoli. Kdo je napravil tako dobri nasip? Gospod Podstoli. Kdo je naredil most črez reko? Gospod Podstoli. Ob kratkem, cerkev, graščina, pristava, žitnica, pivarnica, celo kmečke hiše, vse to je bilo delo enega človeka, in ta je bil gospod 10Podstoli. Neizmerno me je mikalo seznaniti se ž njim; ali bal sem se, da bi mu bil nadležen; toda krčmar me je zagotovil, da sprejme gospod Podstoli vsacega rad. Že je bilo solnce v zatonu, in večer je bil lep, ko sem, sprehajaje se po nasipu, zagledal človeka v beli dolgi suknji, ki je šel proti meni. Okoli 15pasa je imel jermen, na glavi širok slamnik, v roci prosto palico. Ko se približa, ter opazim resni obraz, rudeča lica, sive brke, pomislim, da to mora biti gospod Podstoli. Srečava se in po prvem pozdravu rečem: Izpolnila se mi je vroča želja, da sem se nameril, kakor menim, na gospodarja te-le vasi; ne 20 morem zamolčati, da se jako čudim vsemu, kar tu vidim, še bolj pa, ker sem zvedel, da je vse to vaše delo, vaš trud. On se je zahvalil za moje dobro mnenje, in ker nismo bili daleč od vrat, povabil me je k sebi. Prostorni dvor je bil ograjen z visokim koljem; obsajen je 25 bil povsod z brhkimi vrbami, na sredi pa so stale štiri košate lipe, pod vsako rušnata klop, v sredi med njimi pa kamenena miza. Na desno je bila lepa kuhinja z izbami, kakor sem opazil, za družino; na levo konjak, kolnica, na strani zidana shramba z mrežami in veternicami na oknih, njej nasproti pa žitnica. 30 Hiša sama je bila lesena, na čvrstem, precej nad zemljo vzdignjenem zidu. V sobi, kamor me je peljal, stala je na sredi miza, pokrita s turškim pogrinjalom; pri vratih je bila po-strežna miza polna podčašnic, čaš in vrčev, srebernih in zlatih; vratom nasproti je visela slika kralja Ivana. V drugi, ne manj 35pristojni sobi najdeva gospo; vezla je, kakor sem pozneje čul, plašč za cerkev. Vstala je precej s stola ter me pozdravila; potem se obrne k možu, prime ga za roko z onim milim na-smehljejem, ki ga ne more naučiti šega, in reče, da pridejo na večer otroci iz šole domu. Komaj je to izustila, kar stopijo 40 sami z učiteljem v izbo. Starši ni mogel imeti več nego šestnajst let, drugi je bil za leto mlajši. Kmalo potem je bila večerja; sedli smo k mizi gospodar, otroci, učitelj, jaz, hišina, neka priletna gospa in dva očeta reformata. Pri večerji smo govorili, kakor je to navadno pri 45prvem spoznanji, o nevažnih rečeh. Ko smo vstali, reče mi gospodar, da je pridržal staro navado svojih dedov, po večerji moliti z družino. Odidemo torej v kapelico, in po končanih li-tanijah, ko smo se vrnili, razgovarjali smo se do desetih; tedaj pa me je gospodar odpeljal v mojo spalnico. Dobil sem dve 50mali, ali pristojni in čisti izbi, kterim ničesar ni manjkalo. Pred odhodom me povabi gospod Podstoli, naj v njegovi hiši nekoliko počijem in se oddahnem, če nimam ravno silnih opravil; ostati morem pri njem, dokler hočem. Opravilo, zarad kte-rega sem potoval, ni bilo nujno; hiša je bila taka, kakoršne sem si že davno želel; zato sem se dal lehko pregovoriti, in55 obljubil sem ostati nekoliko dni. Čeravno je bila prav dobra postelj, vendar dolgo nisem mogel zaspati, tako so mi rojili po glavi razni prizori celega dneva. Sklenil sem, kolikor bo mogoče, izprašati gospodarja, kako je mogel stanujoč na selu toliko storiti, in kako kot kmetovaveceo stoji tako dobro. V teh in enakih mislih zaspim. Zjutraj me zbudi petje v kapelici; ker sem hotel dati dober zgled, obfečem se hitro in odidem k službi božji. Po končani molitvi smo pili kavo i Gospod Podstoli, nevajen te pijače, popije zdelico juhe, in ko se pripelje lehek voz na dvorišče, povabi me s seboj in65 odpeljeva se na polje. Žito je bilo že zrelo, in kakor sem mogel soditi po polnosti klasja, bila je nada, da bo zrnja obilo. Z veseljem je ogledoval gospod Podstoli svoje njive, ki jih je oko komaj moglo ^ preseči in ki so bile pokrite z žitom vsake vrste. Te rodovit- 70 nosti nisem mogel pripisati nenavadnemu vplivu zraka; pri sosedih namreč je bila dosti slaba, čeravno na enaki zemlji. Ko sem se temu čudil, reče gospod Podstoli: Lastnost zemlje in pa vpliv zraka sta res poglavitna pogoja dobre rasti; ali vendarde ^ mnogo stori trud, pridnost in znajdenost gospodarjeva. Zemljo 75 mora najpred dobro spoznati, kdor hoče od nje imeti korist. V malem obsegu so večkrat različne vrste zemlje, in vsako žito se mora sejati v zemljo, ki mu najbolje godi. Sploh to vedo gospodarji, ali ne trudijo se dovolj, da bi prav spoznali svoje polje. Nauk gospodarski, reče dalje, ni tako lehek,_ kakor 80 se dozdeva; morebiti zahteva več pazljivosti in premišljevanja nego kteri drugi, gotovo pa več marljivosti in urnosti nego vsi drugi. Slišal sem jih mnogo govoriti o gospodarstvu, videl seni jih mnogo gospodariti. Nekteri žele izrednih reči; da dosežejo 85 ta namen, rabijo nenavadne, nepreskušene pomočke ; drugi, preveč nepotrpežljivi, hočejo prisiliti narav; tretji bi iz lakomnosti radi imeli dobiček brez stroška; najgorji pa so zadnji, ki ne vedoči, kaj je vas, v svojih mestnih pisarnicah hočejo biti po-stavodajavci kmetijstvu. Njihova pravila so zunaj lepa, znotraj 90 slepa. V vsakem nauku, v vsaki umetnosti, v vsakem poslu se moramo otresti prenapetosti. Zlo delajo oni, ki celo kmetijstvo osnivajo na sami teoriji; ali tudi onih ne moremo hvaliti, ki zaupajo samo praktiki. Po srednji poti je treba hoditi med temi 95 krajnostmi. Jaz ne zametujem sveta mojega kmeta, temuč svojo znajdenost združim ž njegovo skušnjo; včasih pogledam tudi v knjigo. Res da nimamo mnogo dobrih, ali reči ne moremo, da so vse slabe. 100 Večidel si pisatelji o gospodarstvu, kolikor sem jih bral, Erizadevajo, da s pripovedanjem nenavadnih reči čitatelja za-avijo, ali pa bolje rekoč prevarijo. Dobra so njihova pravila, toda le za one, ki na majhenem zemljišču hočejo delati gospodarske skušnje. Poznal sem gospoda, ki je, gospodareč po knjigi, 105prišel tako daleč, da je pridelal dvakrat toliko, ko njegovi sosedje. Ali kaj se je zgodilo naposled? Jel je računiti, koliko ga stoji v knjigi predpisana priprava gnoja, zemlje, novo orodie, njegova polomljivost in zatorej popravki, izguba časa, velika dnina, in začudil se je, ko je našel, da je njegovo krasno 110žito bilo manj vredno, nego strošek za-nje, in da so sosedje dobili polovico več, nego on s svojim dvojnim pridelkom. Ali to še ni vse. Presilil je polje s skrbno obdelavo; žito je dobro kazalo, ali bilo je mnogo slame, zrnje pa je bilo v klasji slabo. Bil sem pri obdelovanji, bil sem pri žetvi, bil sem pri mlatvi; H5prišedši pa domu sem zapisal to-le za spomin v koledar: kdor hoče biti dober gospodar, naj se ne zanaša preveč na-se, naj pa tudi drugim ne verjame slepo. II. Besede gospoda Podstolega so se mi dosti dopadle; vendar se mi je pozdevalo, da cikajo na pristranost, ktere se selski 120gospodar ne more lehko iznebiti glede davnih, času ma-nj primernih praktik. Djal sem torej sam v sebi: Ni dovoljno slušati, kar on sploh o gospodarstvu govori; izvedeti moram, je li njegovi sreči vzrok srečno naključje ali znajdenost obrtnijska. To sem premišljeval, ko sva se pripeljala domu okoli enajstih, ko 125je solnce začenjalo dobro prigrevati. Odpelje me gospod Podstoli k gospej. Mislil sem, da jo najdem v riznici (oblačilnici), ali bila je že popolnoma oblečena. Gospod Podstoli, opazivši, da se čudim, kakor nejevoljen reče soprogi: S svojo nespodobnostjo ste se zamerili našemu 130 gostu, milostiva gospa Podstolova! Vaše gospostvo mora namreč vedeti, da po novi in zatorej dobri šegi ima žena naslov po stanu in časti svojega moža. Za kralja Leska se je moglo reči: Moja žena! Ali za kralja Leška smo bili barbarji. Zamerilo se je gospodu vaše gospostvo, milostiva gospa Podstolova, ker je 135 vaše gospostvo našel ob desetih že oblečeno. Pa tudi meni ste se zamerili. Ko bi vas bila našla midva v riznici, bilo bi mogoče, dati vam mnogo lepih svetov, koliko se mora rabiti belila, črnila, rudečila, modrila. Na priliko, kako se z rudečilom oživi oko, s črnilom povečajo obrvi, z belilom izgladi koža, z mo-HOdrilom zaznamnuje tek tenkih žilic. Ali še bolj se vam bo za- merila, gospod, reče dalje meni, če vam povem, da je milo-stiva gospa brez obzira na nježno kožico, danes že obiskala krave, gosi, race, kokoši in pa živinčeta, ki jih ni spodobno imenovati pred lepo in nježno gospodo. Bila je v shrambi, kamor se niti hišni ne spodobi iti, in učila je hčer delati, ker noče, 145 da postane „madama". Na glas se zasmejemo vsi tej peroraciji; a ker je odbilo že ednajst, odidemo v lekarnico; tam je gospod Podstoli izmed neštevilnih vrst žganjic, slaščic in omak izbral nektere; ker pa jaz nisem bil vajen te pijače, pil je žganjico on z očeti refor-150 mati. Na to pride še župnik, častit starec, ter se njim pridruži. Sli smo kosit. Jedi niso bile umetne, ali tečne. Bilo je dobrega mesa, mastnih kopunov, izvrstne bravine. Postavili so pred me starega, čistega, zelenkastega vina, one redke in pa drage vrste, ki ga zovejo broskvin. Gospod Podstoli je pil 155 medico. Skrčilo se je nekoliko moje dobro mnenje o njem, ko zagledam to nespodobno pijačo na njegovi mizi. Ponevedoma se začne govorica o medici, in gospod Podstoli reče: „De gustibus non est disputandum", to je star pregovor; tudi medica ima svojo slast za one, ki so se jej privadili. Ko se izčisti, izgubi 160 veliko moč, ki jo ima, pa postane prijetna, zdravju neškodljiva pijača. Ce se zmerno pije, pospešuje prebavo, in krvi ne vžiga tako, kakor vino. To je, kar more zagovarjati pitje medice glede vkusa in pa zdravja. Ali mnogo važnejši so vzroki, ki silijo nas, Poljake, da rabimo to pijačo. Ona se ne vvažal65 k nam, in če je Bog dopustil, da jo dobivamo od naše zemlje, naših bučel, našega drevja, našega cvetja, grešil bi proti hvaležnosti, kdor ne bi vžival domačih darov. Pravi rodoljub mora v vsaki, tudi v najmanjši reči imeti pred očmi blagor domovine. Tako so delali naši očetje; znali so tudi oni živeti, imeli 170 so od česa živeti, in živeli so dobro; ali branili so se, kolikor mogoče, vvoznih pridelkov. Ko bi vedeli, ali pa bolje rekoč, ko bi hoteli vedeti, koliko škode dela Poljski vživanje vina, gnjusilo bi se nam kakor strup. Bil sem nekoč pri računih državnih dačnic, in neznano 175 sem se prestrašil, ko sem zapazil, da je sama dača od vvože-nega vina dala nekoliko sto tisoč. Ce odbijemo, kar so predstojniki spravili za-se, kar so trgovci skrivaj dovlekli, ostane vendar neizmeren znesek, ki gre iz domovine brez upanja, da bi se kedaj povrnil, ker nasprotno Ogri ničesar ne kupujejo od nas. 180 Iz teh in pa tudi še iz druzih vzrokov, ki bi se dali opo-meniti, mora vsaki Poljak jako imeti v čislu medico, čeravno mu ni vkusna. Tako so tudi Angleži v svojem vkusu razvajeni kakor mi, in ker so bogatejši, zato jim je lože vživati po volji; vendar pa pijo svoj jabelkovec, ker je domač pridelek. Kol85 je gospod Podstoli jenjal govoriti, natočil sem si kupico medice. III. Vreme je bilo vroče, in ko smo se po kosilu pomudili nekaj časa v sobah, odidemo na vrt. Ko smo sedeli v senci, počne gospod Podstoli tako-le govoriti: Naši predniki niso ljubili vrtov: 190 ali jaz zato ne pravim, da vrtov ni treba. Slepo posnemanje je lastnost živine. Zato ker moj ded, moj oče ni imel vrtov", ne bom si jaz posekal drevja. Kjer zdaj vidite moje brazde, tam so bile nekdaj konoplje'in pa lan. Res da so lan in konoplje dober plod, ali pameten gospodar jim zna najti primerno mesto; 195 ve, kaj mu služi na korist, vi, kaj mu je le za kinč in zabavo. Zabave selske res da so mile, ali kdor bi se hotel zakopati v samo gospodarstvo, imel bi mnogo praznih ur na dan. Enoličnosti se oko preveč nasiti; treba mu je torej prememb, da se ne naveliča. Kdor misli, da bo od lepega vrta imel korist, ta 200se moti. Z znajdenostjo more izguba biti manjša, ali majhen gubiček se mora posvetiti veči koristi, in ta je nedolžna in' prijetna zabava. Povedal vam bom, gospod, kako sem svoj vrt zasadil, in kako zdaj ž njim ravnam. Ker je treba dokaj časa, da se drevje posadi, počepi in •205 naraste, treba seje podvizati s sajenjem. To sem jaz storil, ko sem se nastanil v tej-le vasi. Kolikor koli mi je časa ostalo od drugih neobhodnih opravkov, obrnil sem ga na vrt. Našel sem zraven dvora dobro in primerno zemljo, in ker sem hotel, da se z lepoto združi korist, nisem zasadil nobenega drevesa, 210ki ne bi bilo koristno, in tudi te-le in pa druge lipe ne stoje tu samo zarad sence, ampak dajejo obilo hrane mojim bučelam. Zasadil sem tudi murve in narasle so lepše, nego sem si mislil. To drevje je jako koristno, ker ima sad in ker z listjem hrani svilode. Z njimi se peči moja žena, in že imamo vsako 215 leto po kakih deset funtov domače svile. Nekoliko smo je poslali v Gdansko in od ondod v fabriko. Dobili smo lep kos svilne robe, in to prvino našega pridelka smo posvetili gospodu Bogu za cerkveno obleko. Kar se tiče razdeljenja vrta, potrudil sem se, da ima do-220 volj premembe. Nekdanji, tako imenovani, laški vrti so bili tako razdeljeni, da ste, stopivši noter, na prvi mah mogli vse pregledati. Oči je nekaj časa lepi pogled očaral; ali ker se pozneje ni nič pokazalo, kar se ni videlo koj pri vstopu, postal je izgled zavolj prevelike pravilnosti neprijeten. 225 Bil je unkrat pri meni sin našega podkomornika, ki je bil ravno prišel iz ptujih krajev. Stopivši v moj vrt, reče, da je škoda za moj trud, ker je sedanji vkus popolnoma ovrgel nekdanja vrtnarska pravila. Ko sem bil na Angleškem, reče dalje, tam sem se še le naučil, kakovi morajo biti vrti. Angleški vrti 230nimajo drevoredov, ne gred, ne kanalov, ne vodometov; v kratkem, karkoli nahajamo drugod po vrtili, tega tam ni, pa vendar so vrti lepi in krasni. Kakovi vrti so to V poprašam ga jaz. Sama narav, odgovori, brez vsacega prisadka: gozd, travnik, grmovje, griči, potoki; sem ter tje tudi žito raste. Vsaka pravilnost, reče dalje, upira se prostim delom narave, stesnuje235 pogled in ne dopušča občutkom, da se razlijo. To so Angleži spoznali, ter so posekali drevorede, izrovali pušpan in ligustre, odpravili grede, na njih mesto pa so nasadili smreke, jele, hraste, lipe, sploh vse vrste drevja, ali brez umetnega reda tako, kakor jim narav sama kaže kraj. S to premembo so ne-240 znano mnogo zadobili; zdaj jih že povsod posnemajo, in prav je tako. — Ne tajim, rečem jaz, da je naravski izgled lep, da ga umetnost ne premaga; ali jaz zarad tega vendar ne bom posekal svojih drevoredov. Različnost je duša vsake lepšave; naj torej ostane umetnost v mojem vrtu, a moj hrastov gozdič, 245 moj lipov gaj, moji travniki, moja jezera, moji potoki naj se zovejo vrt angleški ali pa divje sprehajališče; jaz se bom zabavljal s svojim vrtom, vrh tega pa bom imel brez stroškov to, na kar drugi neznano mnogo tratijo. Dopadel se je temu gospodu moj sklep, in razšla sva se v miru. 250 Beseda je nanesla, da smo začeli govoriti o šegi. Gospod Podstoli je djal: Nepremekljiva stalnost je znamenje slabega uma, nestalnost pa je vir šege. Upirati se sploh vsaki šegi, to je lastnost divjaka; ali pristojnega človeka vendar peče, da mora iti za drhaljo. Precej dolgo sem že na svetu, ali le pri-255 moran se držim šege, včasih sem se jej tudi uprl. Ali kaj se je dogodilo? To, da se je, končavši svoj okrog, vrnila zopet na ono mesto, od koder je bila izšla, in tako sem bil jaz nehote po novi šegi. Dežele, kjer cvet6 umetnosti, in kamor se plačuje ostanek naših dohodkov, delajo prav, da izmišljajo260 vedno kaj novega; mi siromaki pa bi se morali ogibati tega mamljenja in v vsem živeti prav zmerno. Obleka ne dela človeka, ali večkrat kaže, kaj je v njem. V povestnici čitamo, da so Aleksandra velikega njegovi manj spoštovali in slavili, ko se je oblekel perzijski. Najgorši izmed rimskih cesarjev so 265 bili izmišljevavci novih šeg; v starih časih pa je bil kroj obleke zmeraj enak, kakor to moremo videti na starih grških in pa rimskih kipih. Naša mladež se drži francoske šege, in že je tako navadna, da je v Varšavi, kjer sem bil poslanik, pri eni mizi med štiridesetimi lasuljami bil samo eden naravski čop, in ta 270 J'e bil moj. Smešno se mi je zdelo, da sem bil sredi zemljakov ;akor ptujec. Ne pripisujem obleki kakove notranje moči; vendar pa se mi zdi, aa bi bilo bolje, ko bi se držali narodnega oblačila. Ce se ena reč zavrže, pa namesto nje izbere druga, mora275 biti nekaj boljšega v oni, ki se je izbrala, nego v oni, ki se je zavrgla, sicer bi bila izbira nespametna. Ne odrekam francoski obleki lepote; ali nihče me ne bo prepričal, da domača ni primerniša in pa resneja. V vročih zemljah kratko oblačilo 280manjša vročino in lajša hojo; kjer pa je več mraza nego vročine, tam je dolga obleka potrebna zavoljo zdravja in ugodnosti; lepota je še le za tema dvema rečema na redu. Kar se tiče resnosti naše obleke, ni treba dokazov, ampak samo zdravih oči. Isto bi se moglo reči o lepoti, ko bi hteli 285 soditi nepristrano. Pomislimo tudi to, da zametavanje lastne obleke, pa prisvajanje ptuje kaže, da se ptuji pripisuje neka prednost; iz tega se izcimi počasi nemarnost, in na zadnje zaničevanje lastne domovine. Videvši včasih kterega staršega Poljaka, ki se je nedavno preoblekel brez namena potovati, 290 brez službe v armadi, ne morem si kaj, nego moram ga manje čislati. Premišljujem, s čim bi opravičil to spremembo? S potrebo ne, ker ona govori proti njemu; z ugodnostjo ne, ker sem že rekel, da je naša obleka primerniša; z navado domačo ne, ker ta je ravno nasprotna. Stavim se v njegove misli, 295 pa se moram na zadnje smejati. Nočem dalje razlagati tega, da me ne nazovete fanatika; ali naj se vam zljubi enkrat nekoliko pomuditi se pri tej reči, pa boste videli, da se je iz tega neznatnega vira porodilo morebiti več zlega, nego bi si človek mogel misliti. V. Man dele. Tretji razdel: Dramatika. 206. Devica orleanska. (Predigra; Fr. Schiller.) (Deželaki kraj. Spredaj na desni kapela s podobo matere božje, na levi visok hrast.) I. nastop. Tiho d' Ark. Tri hčere njegove. Trije mladi ovčarji, njih snubci. Tibo d'Ark. Sosedje dragi! dans Francozi smo, Svobodni kmetje še in stare zemlje Očetom nekdaj lastne gospodarji; Bog vč, kdo jutro nam zapoveduje. Zakaj povsod bandera premagljiva 5 Prostira Angličan; njegovi konji Bazphavajo francosko polje cvetno. Pariz ga je dobitnika spoznal In s krono staro Dagobertovo Ovenčal roda ptujega mladiko. 10 Po lastnih mora bloditi državah Bežljiv, obropan, naših kraljev sin; Nasprot stoji v sovražnih trumah njemu Najbliži stric in prvi per; njegova Brezdušna mati clo je napeljuje. 15 Vasi gori in mesta krog. Viharno Požiga, podrtije dim se bliža Dolinam tem, pokojno še živečim. — Tedaj sosedje, dans ko še zamorem, Sem hčere preskrbeti v Bogu sklenil; 20 Potreba šibki ženski varha je V nadlogah bojnih, in ljubezen zvesta Pomaga vsako breme dvigniti. (Prvemu ovčarju:) Etjen! vi snubite Marjeto mojo; Sosedno njive skup leži, enacih ^5 So srca želj. — To vtrdi dober zakon. (drugemu:) Vi tihi ste, o Klod Mari? Sramljivo Luiza moja v tla oči pobeša? Cvetnik 18 Kaj bom razdiral, kar je zvezal Bog, Ker nimate se z blagom ponositi! Kdo ima blaga zdaj ? Pohištvo, skedenj Sta vraga bližnjega al ognja rop — Le zveste prsi moža vrlega So bran krepak viharju tacih časov. — Njiv trideset oranja vsaki dam, S pristavo hišo, s čredo dvor — in kakor Je mene, tak vas blagodari Bog! Marjeta (Jovano objemši). Očeta razveseli! Daj! naj sklene Današnji dan zakone srečne tri! Tibo d' Ark. Vse zdaj omislite! Želim, da jutro Poroko z nami cela vas praznuje. (Odideta oba para.) II. nastop. Tibo d' Ark. Jovana. Remon. Tibo d' Ark. Jovana! tvoji sestri, glej, ste vdani Ste srečni, moje starosti veselje; Najmlajša ti si skrb in žalost za-me! Remon. Kaj moti vas? Zakaj jo kregate? Tibo d'Ark. Glej , vrli ta mladen'č, najpridniši, Doline naše krog in krog najjakši, Ti je namenil srce svoje zvesto, In snubi te, že teče tretja jesen, S ponižnimi željami, s srčnim trudom. Ledena, ostra se pa ti ogiblješ, In tako tudi druge vse ovčarje, Mladenče vse odvračaš in odganjaš. Ti si v obilnosti cvetočih let, Zdaj pomlad tvoja je, zdaj upa čas, Razširjeno života tvoj'ga cvetje; Al da cvetica bi ljubezni mile Iz njega vdarila in v prsih tvojih Rodila zlati sad, zastonj le čakam. Oj, po nikakem to mi ne dopada, Natore zmoto to pomenja težko! Mi ne dopada srce, ko ledeno In ostro se zapre ob letih čuta. Remon. Ne dalje, oče d' Ark! Po njenem bodi Ljubezen moje pametne Jovane Je žlahtna, rahla cvetica nebeška, Le sčasoma zori enaki sad. Zdaj rada še prebiva na višavah, Iz svobodne dobrave preseliti Pod nizko, mračno streho se boji, Kjer stiskata človeka skrb in tuga. Iz dola gledam s tihim jo zavzetjem Velikokrat, ko na visocih tratah Telesa žlahtnega v krdelu črede Stoji visokoravna, in poglede bistre Pobeša na sirotne kraje zemske; Tu videti prikazen višo menim, In druzih časov stvar jo v srcu cenim. Tibo d'Ai k. To ravno je moj strah, to žalost moja Veselih družb se sesternih ogiblje, Samotnih hribov išče in zapušča Pred petelinskim petjem postelj svojo. Ob uri groze, ko zaupno človek Človeku druži se, umika se V okrožje temno polnoči samotne, Kot siva sova v zapuščene kraje; Se samši vstopa na razpotje križno In nagovarja sapo pustih brd. Zakaj si le to voli vedno mesto, In goni čredo svojo ravno sem? Zamišljeno jo vidim cele ure Sedeti pod druidskim dobom tam, Katerega se srečni vsak ogiblje. To je nevaren kraj; hudoben duh Stanuje ob drevesu tem od nekdaj, Od krivoverstva starodavnih časov. Možaki stari te soseske grozne Pripovedavajo o njem dogodbe. Neznanih glasov čuden hrup in šum Se sliši sploh iz temnih vej njegovih; Jaz sam enkrat večerne pozne ure Po potu mim gredi sem tukaj videl Sedeti dolgo grozovito ženo. Iz gub debelih belega obleka Mi je nasprot molila suho roko, Ko da bi klicala. Jaz urno mimo Hitel sem, Bogu dušo izročivši. Retnon (na sveto podobo v kapeli kazaje). Podobe svete blagodarna bliža, Nebeški mir okol prebivajoči Sem vodi vašo hčer, ne moč peklenska. Tibo d' Ark. Ne, ne! Kar kaže se mi v strašnih sanjah V obrazih bridkih, brez pomembe ni. Sedeti v Remi sem jo trikrat videl Na zlatemu prestolu naših kraljev, Sedmerozvezden diadem bliščeč Na njeni glavi, v rokah njenih žeslo, Iz kega tri so bele lilje klile; In jaz nje oče, sestri nje občdve, Starosti vsi in knezi, viši škofi, Ter kralj clo sam, smo se jej vklanjali. Od kod svitlost mi pride taka v hišo? Pomemba to je pada strašnega! Svarilne sanje tako pripodobno Razkrivajo mi prazne želje njene. Sram njene nižnosti jo je, ker Bog Jej život je obdal z lepoto mnogo, Prižgal jej v jasni glavi bister um, Cez tovaršice vidno jo povikšal, Zato redi napuh pregrešno v srcu. Napuh pa bil je angeljem poguba, In za-nj peklenski duh človeka zgrabi. Remon. Kdo od pobožne vaše hčere je Ponižniši? Ne služi ona vedno Z veseljem rada staršem, sestrama ? Najimenitniše obdarovana Pa tiho in pohlevno na-se jemlje Najhujša opravila vboge dekle, In čudno pod rokami njen'mi množi Se vam očitno čred in njiv bogastvo; Na vsem, kar se stori, prebiva vidno Nerazumljiva, preobilna sreča. Tibo d' Ark. Nerazumljiva sreča, res je! Groza O tej obilnosti mi ude stresa. Ne več o tem. Molčim. Molčati hočem. Kaj bom črnil predrago dete lastno? Jaz druzega ne morem ko svariti In za-njo moliti. Svariti pa Jo moram: Dreva tega se ogiblji! Ne hodi sama, korenin ne kopiji O polnoči, pijač ne mešaj, in Ne risaj črk na križnem potu v prah! Hudobnih duhov zbuditi je lehko: Pod zagrinjalom tenkim čakajo, In planejo na klic iz tmine urno, Ne bodi sama, — Gospodarja clo Nebes se je v puščavi satan lotil. III. nastop. Bertrán s Zelado. Tiho d' Ar k. Remon. Jovana. Remon. Molčite! Bertrán gre — iz mesta pride. Poglejte, kaj le nese! Bertrán. Vaj' je groza, Se čudita orodju mojih rok Neznanemu ? Tibo d'Ark. In res se čudiva. Od kod je to? Zakaj prinašate To hudo znamnje v naše mirne kraje? (Jovana se približa.) Bertrán. Sam komaj vem povedati, kak ta Mrčes mi v roke pride. Železnino Kupaval sem na semnju vokulerskem; Velika gnječa bila je, beguni •Iz Orleana ravno prišli bili Z novicami o vojski malopridnim'; Ostrašeno je ljudstvo skup drhtelo, In ko si prostor rijem po tesnobi, Rujava me ciganka naglo vstavi S čelado to, in ostro me pogleda Rekoč: Tovarš! čelade iščete, Vem, da je iščete: le urno, nate! Pustim jo dober kup. Tu! primite! _ Ponudite vojščakom jo, jej rečem, Jaz kmet sem prost, mi treba ni čelade. Al ona ne odjenja in pristavi: Da bi čelade treba mu ne bilo, Ne more nihče reči. Krov jeklen Je glavi več ko hiša zidana. — Jaz se je branim , ona jo ponuja. Potem ker lepa, svitla, vredna glave Kneževske se mi zdi, jo primem zadnjič In ko jo tak dvome po rokah sučem, Pomembo zgodbe čudne premišljujem, Mi zgine baba. Kakor trenil bi, Naprej odrine jo valovje ljudstva, čelada pak ostane v rokah mojih. Jovana (željno in hitro čelado prime). Sem dajte jo! Bertran. Orodje tako! Čemu? To ni deviški glavi ven'c in kinč. Jovana (mu jo vzame). Za mene dana, moja je čelada. Tibo d' Ark. Kaj nek jej v glavo pride? Remon. Dovolite! Spodobi se jej res ta kinč vojaški, Ker moško srce bije v prsih njenih. Se spomnite, kak risovolka je Premagala, zverino strašno, grozo Pastirjev vseh, in naših čred žeruha? Devica oroslanski čisto sama Se je borila ž njim, mu jagnje vzela, Ko že davil ga je v krvavem žrelu, čelada ta zna kriti slavne glave, Od njene vredniše ne more kriti. Tibo d'Ark (Bertranu). Povejte nam nesreče nove vojsk; Kaj govorili so beguni ? Bertran. Bog Države vsmili se, pomagaj kralju! Tepeni v dveh velicih bitvah smo. Francoske zemlje sred stoji sovražnik, Zgubljena je dežela do Loare. Zdaj združil celo moč je, vse armade, In orleansko mesto ž njim obsul je. Tibo d' Ark. Bog varuj kralja! Bertran. Skupaj znesli so Iz krajev vseh strelaštva neizmerno; In kakor letne ure temni roji Bučel ulnjaka panj osipljejo, In kakor iz višave črna megla Kobilic padši zemljo krog in krog Pokrije z neprevidnim mrgolenjem, Tak je strašan oblak narodov bojnih Izlil se na poljane orleanske, In od jezikov ptujih čudne zmesi Hrumi nerazumljivo krog ležišče. Zakaj vojščake svoje siloviti Burgun, državovladni, tudi sem Pripeljal je, Anonce, Lutičane, Iz Luksenburga, Namurčane hrabre, In srečnega Brabanta prebivavce, Bogate Genetane — v žametu In svili bahajoče — ter Pomorce, Kih mesta snažno rastejo iz morja, Holendarje umetne čredomolzce. In Utrečane, Brize clo zahodne, Ki v sever gledajo. — Vsi ti, sledeči Burgunu ostrovladajočemu, So združeni v razbitje Orleana. Tibo d'Ark. O žalostna nesrečna svada ta, Ki meč francoski drega v drob francoski! Bertran. Kraljica stara tudi, Izab6, Prevzetna parska kneginja v jeklenem Jezdari oblačilu po ležišču, Z besedami strupen'mi jezo zbada In srd narodov proti sinu svoj'mu,. Ki ga nosila je pod lastnim srcem. — Prestrašni Salsburi, srditi ris, Divjaški stenolom, obsedbo vodi, Ž njim brat Ieona hrabri Lionel, In Talbot grozni, ki z morivnim mečem Krdela v bitvah kupoma kosi. — Sezidali so straže štir visoke Čez mesto, v zrak moleče; Salsburi Na njih s pogledom morželečim pazi, In šteje urne potnike po cestah; Sto liber težkih krogelj neštevilno So vrgli v mesto že; razrušene Ležijo cerkve, noterdamski turn Kraljevi slavno svojo glavo vklanja. Podkope s prahom strelnim so nasuli, Trepeče mesto na oboku brezdna Peklenskega stoji, da zdaj in zdaj Se gromopočno vnelo bo, si svesto. (Jovana željno poslušaje, dene si čelado na glavo). Tibo d'Ark. Kje pa vojaki hrabri bili so, Sentrilj , Lahir in Frane'je ščit krepak, Junak o srčni Dunoa, da sovražnik Tak daleč je prisilil brez ovirka? 270 Kje kralj je sam, mu mar ni zgube take, Državnih muk, njegovih mest posipa? Bertran. V Sinonu zdaj stanuje z dvorom svojim; Vojščakov manjka, stati v bran ni moč. Kaj vodjev srce, hrabrih dlan pomaga, 275 Ko bleda groza trume vse mrtudi? Strah neki, kakor od Boga poslan, Je clo najsrčniših pogum omamil. Zastonj se klic kneževski oznanuje, Kot ovce plašno skup se stiskajo, 280 Kjer zahrumi tuljenje volčje votlo. Tak pozabivši stare svoje slave Beži Francoz v ozidje varnih gradov. En vitez samo, slišim govoriti, Je združil nekaj malega vojščakov, 286 Šestnajst bander, in kralju ž njim se bliža. Jovana (naglo): Kako se imenuje vitez? Bertran. Bodrikur. Pa težko uhitel bo sovražniku, Ki z dvema vojskama ga nasleduje. 260 266 Jovana. Kje je sedaj? Povejte mi, če veste. Berfran. Od Vokulera komaj dan hodi. Tibo d'Ark. Kaj tebi mar, deklina? Po reččh Ti greš, ki ti ne spodobe se! Bertran. Zatorej ker sovražnik premočan je, In kralj braniti več nas ne zamore, Edinoglasno v Vokuleru so Sklenili vdati se Burgunu. Jarma Tak ptujega ne nosimo — ostanši V zarodu svojih kraljev — morda tudi Pod staro krono pridemo nazaj, Če spet se vmirita Burgun in Franc'ja. Jovana (navdušena). S pogodbo proč, z udatbo proč nesramno Rešitelj bliža, spravlja se na boj. Pod Orleanom vragu sreča zgine, Dognana mera, zrel za žetvo je. Devica prišla z ostrim srpom bode, Ošabnosti bo setvo pokosila, Bo strgala njegovo čast iz neba, Ko je visoko zvezdam jo pridružil. Ne bojte se! Ne begati! Ker, predno Rež rumenela, luna polna bode, Ni konja več britanskega, da pil bi Iz bistrih vod Loare ponosite. Bertran. Ah, čudeži se ne godijo več! Jovana. Se se godijo! Bela golobica Letela bode, z orlosrdom zgrab'la Te jastrobe Francosko trgajoče, Razdjala v nič prevzetnega Burguna, Države izdaj avca, Talbota, Storočnega nebes naskakovavca, Zasramovavca vere Salsburija, In te otokarje nesramne vse Ko čredo jagnjet bo pred sabo gnala — Gospod jo vodil bode, bojev Bog. On svojo stvar trepečo je izvolil, Bo razodel se po devici šibki, Ker on je Bog, on sam je vse premožen! Tibo d Ark, Duh kaki nek obsedel je deklino! Remon. Čelada vnema jej pogum junaški. Poglejte! bliskajo se jej oči, Kot dvojni plam se lici svetite! Jovana. Da slavna ta država padla bi? Najki-asniša, kar večno solnce jih Obseva, raj dežel, katero Bog Kot jedro lastnega očesa ljubi, Da ta nosila bi verige ptujca? — Tu spodletela je paganom sila, Tu prvi križ je stal, svetišče prvo, Tu prah počiva svet'ga Ludovika, Od tod otet je bil Jeruzalem! Bertran (osupnjen). Jo slišite? Od kod jej pride tako Visoko razodetje? — Oče d'Ark ! Bog čudovitno res vam dal je hčer! Jovana. Da mi bi ne imeli kraljev svojih, Ne prirojenih gospodarjev lastnih ? Da kralj bi nevmerjoč na svetu zginil, Ki sveti plug in pašnik ohranuje, Pustote preobrača v njive plodne, Ki prostost sužnim daje, mesta stavi Prijazno krog prestola svojega; Ki slabemu pomaga, hudim žuga, Ki sam največi ne pozna zavida, Ki človek je in angelj milosti Na zemlji tej sovražni. Kraljev sedež, Zlatovja bliskajoč, je zapuščenim Zavetje varno, moč in milost se Na njemu družite, zločin se trese, Pravični bliža se zaupno ino V njegovi senci z levom se igra. Sin ptuje zemlje, kralj vunanji, ki mu Prededov svete ne počivajo Kosti v deželi, al jo ljubil bo? Ki živel mlad z mladenči nas'mi ni, In nam ne zna po naše govoriti, 365 Al more oče svojim sinom biti? Tibo d'Ark. Bog vari kralja in francosko zemljo! Mi mirni kmetje smo, ne znamo z mečem Pečati se, ne konja bojnega 370 Krotiti. Čakajmo vbogaje tiho, Koga nam dala zmaga bo za kralja. Saj sreča bojna je osoda božja, Naš gospodar, ki krono dene si Na glavo v Remi Dagobertovo. 375 Zdaj k delu ! Vsak premisli, kar ga tiče ! Naj se prepirajo visoke glave Za zemlje last, za krone in države; Razrušenje občinsko nas ne straši, Stoje nam krepko tla in gozdi naši. 3®° Naj ognja žar popali nam stališče, Sovražni konj naj žito poteptâ, Prihodnja pomlad novo cvetje dâ, In dvignejo se urno nove hiše. (Vsi odidejo razun Jovane.) IV. nastop. Jovana (sama). Obvaruj Bog vas, hribi ljubeznivi! 3gg Dolin cvetoč', prijazno tihi raj ! Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi ! Slovo Jovana jemlje vekomaj. Jovana gre, — ozir še eden zadnji, Zelene trate vam ! Bog živi vas ! In tebe drevje, vas, studenci hladni, In tebe jek, doline sladki glas, Ki zvesto se z napevom pesmi snide : Jovana gré, in nikdar več ne pride ! Zapuščam vas na vedno večne čase, O mesta moje tihe radosti; Razkropite po brdih jagnjeta se, Pastirja zdaj in varha več vam ni! Že desna moja drugo čredo pase, Kjer na krvavem polji boj grmi; Od zgorej dano mi je to povelje, Ne tirajo me prazne svetne želje. 390 Ki Mojzu na Horebovi višavi, V gorečem grmu prikazavši se, 405 Stopiti jak pred Faraona pravi, Ki Davida nekdaj, pastirja še, Zmagljivo nad sovražnika postavi, Ki milost zmer pastirju skazal je, Reče mi tak iz drevnega vršiča: 410 „Ti moje boš na zemlji slave priča!" „Z oklepi si boš ude okovala, Pokrila z jeklom rahlo nedro si, Ljubezni moški nikdar srca vdala Pregrešnih želj posvetne sladnosti; 415 Nevesta nikdar pred oltarjem stala, Na prsih se ti dete ne redi; Obdati pak ti hočem svitlo glavo Nad ženskami z visoko bojno slavo." „Ker, kedar bo junake groza zvila, 420 Nagnil se dan poslednji Francije, Mogočno boš moj oriplam nosila, Kot urna žnica zrelo strn podre, Ošabnega zmagavca v prah pobila, Iz rok mu strgala dobičke vse; 425 Z navdušenjem francoski rod navdala, In kronala v oteti Remi kralja." Nebesa so mi znamnje obljubile, V spomin gotov čelada dojde mi; Neznana moč iz nje mi teče v žile, 430 Pogum kerubski v srcu mi budi; Nevidne me v prepir ženejo sile, Viharno proč me bitve sik drvi, Vojaški klic zadeva sluhe moje, Se spenja konj in bojna tromba poje! (Urno odide). I. K o s e s k i, 207. Marija Stuart. (Odlomek; Fr. Schiller.) III. djanje, I. nastop. Marija hitro korači izmed dreves. Hana Kenedi počasi za njo Kenedi. Vi greste, ko imeli bi peruti, Ne morem vas dohajati, čakajte! Marija. Pusti, da vživam novo svobodo, Bodem otrok, oj, bodi z men6! Da med zeleno stopim prirodo Z lehko in čilo, urno nogo. Sem-Ii iz ječe temne stopila? Me ne drži več žalostna raka? Pusti me pusti, rada napila Bi se nebeškega, čistega zraka. Kenedi. Ah, draga moja gospa! Vašo ječo So le nekoliko razširili. Zidov, ki nas zapirajo, ne zrete, Ker je zakrivajo drevesa gosta. Marija. O hvala vam, zelena ve drevesa, Ki stene ječi moji ste zakrile! — Zakaj kališ mi sanje nade mile? V neskončni svet mi plavajo očesa: Sreč mi bije zopet svobodno, Popenja duša prosto se v neb6 Tam, kjer meglene gore v zrak molijo Začenja meja mojih se držav; Oblaki, ki se tje na jug podijo, Francosko moije gledajo z višav. Zračni veslarji, brzi oblaki, Da bi vozila se z vami po zraki! Moji zibčli nesite pozdrav! Jaz sem v verigah, jaz sem jetnica, Nimam poslanca tožna kraljica! Prosto pod nebom plavate vi, Kaj vas kraljica britanska skrbi! Kenedi. Ah, draga gospa! Vi ste vsi iz sebe, Prostost nenadna je prevzela vas. Marija. Tam ribič pripenja leseni Čoln! Ta slabi me čolnič bi mogel rešiti, V prijateljska mesta z mano oditi. Mali čolniček bil sreče bi poln, Bibič ubogi hitro bogat, V mrežo zajčl bi obilen zaklad, Lova nalovil, da nikdar še ne, Ko vzel bi v čolniček ribič me. Dramatika. Kenedl. Kaj vam pomagajo te prazne želje? Sleduhi pazijo na vsako našo Stopinjo; temen grozovit ukaz Podi pred nama s pota vsako stvar, Ki nosi v prsih srce vsmiljeno. Marija. Ne, moja Hana! Upam, da zastonj se Odprla niso vrata ječe moje. Ta milost mi oznanja dni srečneje, Ne motim se. Ljubezni mila roka Vzdiguje me iz reve in nadloge, Mogočni Lester mi razbija spone. Počasi ječo mi razširijo, Privadijo me z malim na veliko, Naposled se v njegov obraz ozrem, Ki razdrobi za vedno mi okove. Kenedi. Ah, jaz ne morem tega razumeti! Smrt vam so še le včeraj oznanili, In danes dali vam so tako prostost! 60 Tud tistim, pravijo, se spona jemlje, Ki se odpira jim svoboda večna. ¡Marija. Cuješ, kako tam razlega lovski se rog, In kako poje v poljane in log! Ab, na čilega konja planila, 65 K družbi veseli bi se vrstila! Znani glas na uho mi doni, Sladke spomine v prsih budi! V visokih gorskih dobravah Cula milino sem teh glasov, 70 Ko vabil je lovski rog na lov. V. djanje, I. nastop. Hana Kenedl, vsa v črni obleki, z objokanimi očmi, v veliki žalosti pečati zavitke in pisma. Večkrat globoko vzdihne in preneha v delu; vidi se, da vmes moli. Melvil pristopi. Kenedi (zavpije, ko ga ugleda). Melvil, vi prišli ste! Vas zopet vidim! Melvil. Da, zvesta Hana, vidiva se zopet! 50 55 Kenedi. O, dolga, britka bila je ločitev! Melvil. In žalostna in grenka je vrnitev! Kenedi. Moj Bog! vi prišli ste — Melvil. Jemat slov6 Za večno od kraljice. Kenedi. Zdaj še le, Ob smrtni njeni uri puščajo Se pred obličje jej nekdanji znanci! O, dragi sir, ne prašam, kako se Je vam godilo, ne razkladam vam Trpljenja, ki smo ga prebili, kar Iztrgali so vas 'zmed naše srede. Saj pride temu še pozneje ura! Melvil! Melvil! smo morali ta dan Učakati, ta dan nesreče britke! Melvil. Nikar si ne topiva bridkih src! Dokler bom živ na svetu, jokal bom, Nič več ne bode lic mi jamčil smeh, Obleke črne nikdar več ne slečem! Vse žive dni za njo bom žaloval; Al dans bom stanoviten. Obljubite Mi tudi vi, da bolečine boste Krotili — in če vsi žalujejo Obupno, srce jej midva dajajva, Na smrtni poti bodiva podpora! Kenedi. Melvil! če mislite, da potrebuje Podpore naj'ne na tej britki poti, Ste v zmoti! Ona sama daje nam Izgled poguma blazega. Nikar, Nič se ne bojte! Ko kraljica in Junakinja umije ona. Melvil. Kako Sprejela smrtno oznanilo je? Čul sem, da bila ni pripravljena. Kenedi. Ni bila ne. — Drug strah jo je moril. Ni tresla se zbog smrti, ampak zbog Rešitelja. — Obljubljena je bila Svoboda nam. Da reši nas to noč Iz ječe, je obljubil Mortimer. In v upanji in strahu, v težki dvombi, Al izročiti sme osebo svojo, Kraljevo čast predrznemu mladenču, Kraljica čakala je bele zore. — Nastane šum in trkanje po gradu, Na uho bijejo nam mnoga kladva; Menili smo, da so rešitelji. Up miga nam, življenja sladka želja Prebuja vnovič se z močj6 neskončno — Zdaj vrata se odprejo — noter stopi Sir Paulet in oznani, da tesarji Postavljajo pod nami smrtni oder! (V veliki bolečini se od njega obrne.) Melvil. Pravični Bog! povejte, kako je Prebila strahovito to spremembo? Kenedi (čez nekaj časa, ko se jej spet nekoliko povrne srčnost). Počasna ni stopinja iz življenja! Na enkrat, naglo, v enem hipu mora Zameniti se časno z večnim; Bog Je milost dal kraljici v tem trenutji, Da je od sebe vrgla z dušo srčno Posvetni up in s trdno, živo vero Nebes se oklenila. Knežinje Ni osramotil bledi strah, ne tožba, Najmanjša ne besedica. Potem Še le, ko čula je, da jo izdal Nesramno je lord Lester, ko je čula Osodo britko srčnega mladenča, Ki za-njo padel je v pogubo strašno In jej odnesel zadnji up, so se jej Oči s solzami napolnile zarad Nesreče ptuje, ne osode lastne. Melvil. Kje je zdaj, smem-li stopiti pred njo ? Kenedi. Ostalo noč je cula in molila, Prijatlom dala v pismih je slov6, Poslednje poročila zapisala, Sedaj počiva malo; zadnje Bpanje Jo krepi. Melvil. Je-li kdo pri njej"? Kenedi. Zdravnik Domači Burgoin in njene ženske. Fr. Cegnar. 150 208. Tomaž Mor. (Odlomek; Silvio Pelliko.) V. djanje, IV. nastop. Vojaki (delajo prostor); Mor (počasi korači sredi stražnikov). Mor. Ah, le za hip naj tukaj postojim: Ker tu je pot k očetni hiši moji, Ki bila je nedavno tako srečna! Oh, naj le malo časa milo gledam Predragi in presrčni dom, odslej 5 Na dalje tožno stanje, v kterem Žaluje tožna vdova zapuščena In milo plakajo sirotna deca, Imeli, oh, ne bodo več očeta! In sram me ni, da srce se mi tuge 10 Topi — narava ima svoja prava! 2. meščan Oh revež — zapuščenih otročičev Gledaje tožno stanje, milo plaka! Mor. Ustavite se solze! Roka tvoja, O Bog, počiva naj na onej hiši! Nedolžne in krepostne vse ohrani, Obvari vse, ki v njej prebivajo, Da nihče ne 'zgubi se izmed njih, Temuč da vidimo se vsi v nebesih. O Bog, v okrilje svoje vzemi tudi Premilo in predrago domovino — 15 Cvetnik. 19 Varuj in brani dobre in poštene, Da bi imela vselej jih obilo; Hudobna sili, da jo spet čislajo, Da jim se za-njo spet ljubezen vname! Končaj vso mržnjo, nenavist medsebno, Ki daje si pobožnosti ime, Odpusti onim, kteri so grešili! Sedaj pa dalje — blizo smo morišča; O sveti vladika rošesterski, Vodnik in bramba zvesta mi v življenji! Na oder si mrtvaški hrabro stopil, V nebo dospevši tam si prosil Boga, Da tvoj prijatelj tudi pride tje! — Glasi (daljni). Stran — s pota —! Mor. Kaj je to? Marjetin glas. Ah oče, oče! Mor. Marjetin glas — gorjt? mi! V. nastop. Marjeta (z drugimi Morovimi otroki) in prejšnji. Marjeta. Dragi oče! Oh zadnjič blagoslovite otroke! Otroci (priteki in pokleknejo okoli njega). Oh oče, ljubi oče! Mor. Tožni, žalostni Pogled! Ah dragi, ljubi otročiči! Še enkrat naj pritisnem vas na prsi! S krepostjo vso očetovske ljubezni Vas vse enako blagoslavljam, deca! Marjeta. Semkaj ni mogla priti mati z nami, Da poslovi se zadnjikrat od vas! Mor. Bodite jej podpora, ljuba deca, Obilo mili Bog vam vse poplača; Nosite krepkodušno in dostojno Britkosti vse in siromaštvo bedno. Jaz dajem vam izgled! Bogastva Vam nimam zapustiti druzega — Izgled moj naj tolaži vas in krepi! Nikar preveč, sirote, ne žalujte, Če tarejo vas stiske in nadloge, Molite za-me, jaz za vas bom molil; Molimo skupaj — jaz v nebeškem domu, In vi na zemlji tukaj —- otročiči! Za kralja našega nesrečnega, Za one vse, ki so me vam odvzeli; In ako kdaj moriveev mojih kteri V nesrečo pride in pred zlim ubežen Prispe do vaših vrat', hudo preganjan, Za Boga in ljubezni moje radi! Zavetje, streho in pomoč mu dajte Ko bratu, kajti vsem odpustil sem! Križaj Severjev. Četrti razdel: Podučna tvarina v nevezani besedi. I. Krajepisni in natoroznanski sestavki. 209. Ezdrelonska planjava. Ezdrelonska planjava, ki se jej tudi magedoska in jezraelska planjava pravi, je res sila velika, ker sega od reke Jordana do sredozemnega morja, tedaj od vzhoda proti zahodu vsaj deset ur na dolgo; široka pa je od gore Gelboe 5do hribov, ki Nazaret obdajajo', kakih šest ur in brž ko ne Potok ta izvira iz samarijskih hri t na široki ravnini v dva potoka, kterih eden teče proti vzhodu v reko Jordan, drugi pa proti zahodu ob gori Karmeljski v sredozemno 10 morje. Nekdaj je bila ta sloveča planjava vsa obilo naljudena, dobro obdelana in polna bogatih vasi in velikih mest. Tu so stala v starodavnih časih mesta Magedo, Ezdrelon, Jezrael in še druga. Dan današnji je pri vsej svoji rodovitnosti popolnoma prazna, ker ni rok, da bi jo obdelovale. Na vsej veliki pla-I5njavi ne vidiš ne pohištva, ne drevesa, ne grma; vse je prazno in žalostno, in le zgodovinski spomini lajšajo in krajšajo ptu-jemu potniku sila dolgočasno pot. Zgodovinski spomini pa se obujajo tu sami po sebi, če ni človek v zgodovini popolnoma neveden; zakaj planjava ta s 20hribi in gorami, ki jo obdajajo, je za vojske in vojne boje kakor nalašč napravljena; in od nekdaj so se borili po njej razni narodje. Že okoli leta 1200 pred Kristom je otepel in zmagal Gedeon na tej veliki planjavi o podnožji gore gelboeske z majheno četico sovražnike ljudstva božjega. — Poldrugo sto-25letje pozneje, okoli leta 1051, je bila tu na gori Gelboe, pri kteri se začenja planjava, druga krvava bitva, v kteri so pobili Filistejci junaškega Jonata in cvet izraelske mladosti, ter Izraelce tako otepli, da je kralj Savel pri veliki, žalostni izgubi obupal in sam sebi konec storil. 30 Taka je bila od nekdaj na tej, za vojne bitve kakor nalašč napravljeni planjavi. Od Salmanazarja in Nebukadnezarja noter do konca prejšnjega stoletja so imeli tu o raznih časih razne vojske svoja šotorišča. Izraelci in Egipčanje, Asirci in Babi- še več. Po vsej dolgosti lepe Ki s on. lončanje, Perzijani in Grki, Druži in Turki, Arabci in evro-pejski križanci, in poslednjič celo Francozje so razvijali in nosili 35 tod svoje zastave. Se bolj pa ko po vojnih početjih in bitvah slovi ta krasna okrajina po svoji čudoviti plodnosti. Bila je nekdaj galilejski raj in žitnica cele kanaanske dežele, polna velikih mest in obilo naljudenih vasi. Vsi bregovi hribov in gora, ki jo obdajajo,40 bili so dobro obdelani in polni lepih vinogradov. M. Verne. 210. Razgled z Oljske gore. Na Oljski gori ima človek obilo paše ne samo za oči, ampak tudi za srce. Na zahodni strani sem imel pred seboj nesrečno jeruzalemsko mesto, ki stoji tiho in brez vsega šuma v svojem zalem ozidji in na svojih slovečih gričih, kakor bi se sramovalo bogomora in zavrženja svojega. — Dalje proti zahodu so 5 se mi kazali goli, pusti, skaloviti hribi judovski noter do krasne planjave saronske, in ko bi oko neslo, videti bi bilo tudi srednje morje. Tu sem iskal z očmi po raznih hribih starodavnih, pa dobro znanih trgov in mest, ali marveč njih razvalin kakor Emavs, Modin itd. — Obrnivši se bolj proti jugu, vidim sto 10 in sto golih, opaljenih, nerodovitnih gričev brez drevesa in brez grma, ki pa pri vsem tem oko vendar le razveseljujejo. Tu je dolga prijazna terebintska dolina, vedno jasno obnebje nad svetim Ivanom v hribih, Betlehem s svojim svetiščem, in dalje proti jugu Hebron; na levi pa bolj proti vzhodu staro-15 davni spominek srda božjega, namreč mrtvo morje v široki in dolgi dolini, ki je bila nekdaj najrodovitniši in najlepši del kanaanske dežele — in vse to obuja sto in sto ganljivih spominov in milih čutljejev. Ko se ozrem proti vzhodu, imam precej pred seboj Betfage, in o podnožji gore, malo dalje ko 20 na zahodni strani jeruzalemsko mesto, slovečo Betanijo z Lazarjevim grobom, dalje na levi skalo vito, gorato strašno puščavo, ki jo je naš Odrešenik s svojo nazočostjo in s svojim štiridesetdanskim postom posvetil, pod njo pa krasno, nekdaj skrbno obdelano, cvetočo planjavo z imenitnim mestom J e r i h o m, 25 ki je pa tako popolnoma zginilo, da se komaj še kraj pozna, na kterem je stalo; unkraj te lepe ravnine visoke gore kamnite Arabije, ki se v velikem polkrogu daleč od juga proti severo-vzhodu vlečejo in domovino nekdanjih Amorejcev in Moabitčanov od kanaanske dežele dele, pa njih odrastke Aba-30 rim in Nebo; in blizo teh imenitnih hribov dobro obraseno strugo sloveče, z Gospodovim krstom posvečene reke Jordan, in zgornji konec mrtvega morja. — Obrnivši se poslednjič na severno stran, vidim visoke efrajmske gore z grobom pro-35roka Samuela, in lego starodavnega slovečega Gabaona, in Masfo ali Bir, kjer sta Jožef in Marija po dvanajstletnem Jezusu popraševala, in Betel, ki spominja na Jakobovo lestvo in Jeroboamovo zlato tele, in v mislih še marsikakošen zanimiv kraj proti Samariji. 40 vse to se vidi z vrha Oljske gore, ker je viša, ko ostali hribje, ki Jeruzalem obdajajo, da-si ravno menda ni veliko čez 4000 čevljev visoka. — O koliko lepih spominov obuja razgled s te svete gore! Ves sem se zamislil v starodavno zgodovino, in bilo mi je, kakor bi videl še pred seboj Abraha-45 m o ve šotore in velike črede; in njegovo slavno zmago čez sovražnike, ki so bili Lota in sosede njegove oropali; in Mel-kizedeka, ki mu naproti gre in živemu Bogu za važno zmago kruha in vina daruje; in spet Abrahama v Hebronu, ki poslance božje pod košatim drevesom prijazno gosti; in postarno 50 Saro, ki se za vratmi smehlja, ko Bog možaku trdne žive vere sina obeta, in popačeni mesti Sodomo in Gomoro, ki ti ogenj izpod neba sežge in zemlja požre in voda za vselej zalije — in tako dalje vse do Kristusovih časov, ali marveč do Tita in strašne pogube jeruzalemskega mesta. M. Verne. 211. Mrtvo morje. (P. A. Chateaubriand.) če govorimo o dolini, mislimo si dolino obdelano ali pa neobdelano: obdelana ima polja, vinograde, vasi, črede, neobdelana pa ledine ali gozde; če jo moči reka, ta reka se zvija; griči sami, ki obdajajo dolino, delajo ovinke in prijetno nas 5 mika njihov pogled. Tuk aj pa — vsega tega ni nič. Mislimo si dve dolgi vrsti gor, vštric od severja proti jugu, brez ovinka, brez vdora. Vzhodnja vrsta, imenovana arabsko gorovje, je strmejša; pet do šest milj daleč je videti kakor navpična stena, popolnoma 10 podobna Juri po podobi in po modri barvi. Videti ni niti vrha, niti vršička; le tu in tam se opazi ktera neznatna škrbinica, kakor da se je slikarju, ki je vlekel to ravno črto po nebu, tresla roka na nekterih krajin. Zapadna vrsta pripada judejskim goram. Ne tako strma in 15enolična kakor vzhodnja, je drugačna tudi po naravi: kaže namreč velike kupe krede in peska, ki so podobni zvezkom orožja, zganjenim zastavam, ali pa šotorom na kraju ravnine. Naproti od arabske strani so črne čeri, ki prostirajo svojo senco daleč po valovih mrtvega morja. Najmanja ptica pod nebom ne najde v tem peeovji niti betvice hrane ; vse tu priča 20 o narodu, ki ga je Bog zavrgel, vse diše grozo in krivnjo. Dolina med temi gorami kaže tla podobna dnu morja, ki se je skrčilo pred dolgo časom: solne bregove, posušen glen, pesek svižnat in kakor da so ga zbrazdili valovi. Sem ter tje poganjajo pritlikasti grmički na zemlji, ki nima življenja; listje25 je polno soli, ki ga je redila, in skorja ima okus in duh po dimu. Namesto vasi vidimo razvaline nekoliko stolpov. Posred doline teče reka brez barve; nevoljna se plazi proti kužnemu i'ezeru, ki jo požira. Njen tok se pozna le po vrbah in trstji, :i jo obrašča. Arabec se skriva v ta rogoz, aa napade potnika 30 in obropa romarja. Taki so ti kraji, imenitni po blagoslovih in prekletjih iz nebes: ta reka je Jordan, to morje je mrtvo morje; na videz je lepo, ali zdi se, da so mu grešna mesta, ki je krije v svoji globini, ostrupila valove. Njegovi tomuni ne morejo rediti no-35 benega živega bitja; nikdar ni ladija rezala njegovih valov; bregovi so brez ptic, brez drevja, brez zelenja; a voda, strašno grenka, je tako težka, da jo komaj vzdigne naj silne j ši vihar. ° Če se popotuje po Judeji, objemlje iz početka neznano dolg čas potniku srce; če pa gre od samote do samote, in se40 pred njim razteguje prostor brez mej, izgubi se polagoma dolgi čas; človek občuti neko skrivno grozo, ki mu pa ne vzame srca, temuČ daje pogum in povzdiguje dušo. Nenavadne prikazni pričajo povsod o zemlji čudežev: pekoče solnce, silni orel, nerodovitna smokva, vsa poezija, vse prilike svetega pisma so45 tukaj. Vsako ime nosi v sebi ktero skrivnost; vsaka jama ozna-nuje prihodnjost, od vsakega vrha odmevajo besede kterega proroka. Bog sam je govoril na teh bregovih; usahneli neurniki, razklano skalovje, na pol odprti grobovi pričajo o čudežih. Puščava se nam zdi še zdaj nema od groze, in človek bi rekel, 50 da si ni upala spregovoriti, od kar je čula glas Gospodov. V. Mandelc. 212. Pot skozi puščavo. (H. Masius.) I. Polnoč je minula, prvi bledi jutranji svit „volčji rep", kakor mu Beduini pravijo, se razlije po nebu. Temne, debele gruče, Eečinam enake, leže v pesku; to so velblodje velike trgovske aravane. Med njimi v dolgih plaščih lazijo Beduini, živalim odklepovaje spone od nog; kajti približala se je ura odhoda. 5 Najdraži pridelki in izdelki narave in človeških rok v zavitkih in zabojih ondi okoli lež6. Indijska svila, angorska ogrinjala, bruški baržun, mosulska volnena tkanina, damascenske sablje, perzijska bodala, arabske sulice, kapska nojeva jajca, indijska lOslonova kost, bahrajnski biseri, lepodiseče olje, gumij (klej), kadilo, mira, granatna jabelka, datlji, sneg z Atlanta za {>ašev hram: vse te dragocenosti druga pri in na drugi tu skupaj ež6; velblod je je prenašajo od Senegala vMogador, iz Bagdada v Meko, iz Ožide v Kairo, iz Tombukta v Aleksandrijo. Vsaki 15živali se nakladajo tovori od 4 do 6 stotov (centov),' ki imajo svoje glavno ležišče -v lesenem sedlu, s kterim je obuzdana njena gerbina. Velblod daje po svojem nepokoji na znanje, da se mu čuden zdi ta jarem, nevolje pa vendar ne pokaže; in kakor s premislekom po navadi sem pa tje gibaje se, vzdigne se 20močna žival, ko je prejela svoje breme: na pol na sprednji nogi, potem po malem in kakor skušaje na zadnji nogi, po-slednjič se od spredej popolnoma skloni. Kedar gonjač preobloži žival, tedaj ona, čute svojo nemoč, žalostno zastoče in stoka, dokler se jej ne olajša breme. Prav primerno imenuje od tod 25 Arabljan velbloda „vpijočo ladijo", in ne pušča z nimar njegovega tožilnega glasu. Ako jej pa še dalje naklada, tedaj oslabeva velblodovo vpitje, in ako tudi tedaj ne najde posluha, le sem ter tje še zakriči; kedar pa umolkne, umolkne za vselej ter na tleh obleži, in niti sila niti prilizovanje, niti lakot niti 30žeja ga ne premakne z mesta: mirno smrti pričakuje. V dveh urah je karavana pripravljena na odhod. Znamenje je dano in velblod za velblodom privezan, po 10 do 12 združenih v ketar (verigo); živali se jamejo polagoma premikati tako, da se vsa truma razvije v eno in to v nepregledno, prah 35yihrajočo vrsto. Na čelu na muli jezdi on, ki le karavani voditelj, suh Arabljan z dolgo puško na rami. Velblodom ob strani gredi poganjači; to so ti rokoborski, molčeči zamorci ali zgovorni sinovi puščave. Tovorni živali na hrbtu sedi trgovec, roki i>azljivo drže na bodalcu in sablji; romar, kogar nabožna ob-juba žene v Kaabo, hladnokrvni Turek z visoko rudečo čepico, Frank, ki okorno sem pa tje omahuje, in v pletnici na enem velblodu po dve zagrnjeni ženi. Okoli cele vrste pa na mišičastih konjičih ali na majhenih dromedarih vrši cela truma Beduinov, ki spremljajo karavano. Sivobradat šejh jim je vodja; nepre-45nehoma se sučejo kakor vrtavke ter sem ter tje letaje na uho vlečejo ali se smejejo; šopki dolgih njihovih sulic, njihovi beli, nabrani plašči, njihovi črni lasje v sapi vihrajo. Zdaj solnce vzhaja; riad puščavo se vali zlata reka, čisto in vzvišeno, kakor takrat, ko se je prvič razlila nad mlado 50 zemljo. Karavana se obrne k vzhajajoči svetlobi in pozdravlja Gospoda vsega stvarstva. Toda nema je njihova molitev; človek praznuje in je tih s praznujočo, tiho naravo. Slišijo se le hri-pavi goltni glasovi velblodjih poganjačev in žvenkljanje zvonč- kov, ktere so navesili živalim. Čedalje više vzdiguje se solnce, njegova gorkota se vsiplje na zemljo, in od zemlje se zopet55 vrača k njemu nazaj. Huddi mogočno koraka v senci velbloda, neprenehoma v eno mer dalje gredočega; pisane marnje mu iz peska cveto: senja se mu o živih virih, o palmah z zlatimi jabelki, o čarovnikih in zmajih, ki v kristalastem gradu na straži stoje pri živorudečih rubinih. Ali pa velblodu pripove-60 duje o lastnih svojih prigodkih, delih in bedarijah ter se veseli, da je našel poslušavca, ki ga verno posluša. Da si ga ohrani poslušnega, zato jame dalje govoriti o svojem plemenu in rodu, o svojih slavnih prededih, o potih, ktere sta že skupaj storila; na to začne velbloda hvaliti, ter mu pravi, daje on njegov65 najboljši velblod, imenuje ga svojega brata, poljubuje ga ter mu poje bojne pesmi. Poslušajoča žival stisne svoje čeljusti, z zobmi zaškriplje, glavo obrne k pevcu, ter mu hvaležno liže roko. Ves trud je pozabljen in vkljub težkemu bremenu nezmerno daljo prehodi svojemu velitelju na veselje. V resnici, 70 ali ne bi človek mislil, da je stvarnik velblodu, kteremu je dal trpežnost in moč, kakor malokteri živali, tudi čut za godbo in petje zato pridal, da ga je spretnega storil, zmoči težave v puščavi, kterih ne more prenesti nobena druga stvar? Velblod se pa vendar včasi uleni in upre; tedaj pa ognje- 75 nemu Arabljanu ne manjka jeze, sramotivnih in očitovavnih besed. Da bi pa blagi Arabljan tepel velbloda, tega nikoli ne. Le z besedo vodi velikansko, vendar pa voljno žival, ali z nogo, s ktero jej s sedla lahno stopi na tilnik, ali s paličico, s ktero se mu je treba le dotakniti je, da jej pokaže, kam in80 kod naj hodi. Malokteri velblod je obrzdan, in še o takem arabski pregovor pravi: ako miš prime za brzdo, obrne ga, kamor ga hoče. Tako je skoro sama sebi pripuščena velika mašina, pravi čudež, ki ali s težkim bremenom vedno enakomerno koraka ali pa brez bremena naglo leti, kakor da bi je85 nič ne ustavljalo. Konja je treba vedno voditi in ravnati, ker vsaka sapa, ki pihne, vsako pero, ki zašumi, vsaka ptica, ki vzleti, prestraši njegovo domišljijo; velblod pase mirnega srca ne d& motiti nobeni mimogredoči premembi. II. Poldne je. Solnce na jekleno-višnjevem nebu navpik stoji 90 ter z nepopisljivo težo pritiska na ljudi in živali; obzorje pa opisuje žveplenorumen hlap. Beduini so se tesneje zavili v svoje plašče, tako da se jim izpod njih leskečejo le črne oči; sključeni sede na svojih konjih in dromedarjih, pred njimi na sedlu njih sulice in sablje. Poganjači tiho lazijo okoli velblodov, mar-95 njači so utihnili, umolknila je tudi terstenica. Drsketanje peska, ki drsi živalim pod nogami, je v neizmerni žareči daljavi edini glas, ki ušesu doni kakor šumenje daljnega slapa. Zastonj se oko ozira po sledi kakovega življenja. Tu ni videti niti dre-lOOvesa niti grma, še celó bilke ne. Pozná se, da nikdar nikoli se tod še ni mudila popotnikova noga; vse beži skozi to pustinjo ter hiti do človeških bivališč. Mogile in kosti, smrt in trohnenje v vseh podobah so edine sledi o stotinah in tisočinah, ki so hodili po grozni tej cesti. Merhar počasi v zraku kroži, šakal 105preži izza peščenih gor: obá gresta na mrliče na lov. Karavana gine žeje; kajti izpraznjeni so že vodni mehovi in velblodi so zadnji požirek iztisnili iz gobastega predelka svojega želodca, da so jezik obrosili ž njo. Ako bi z viharjem prišel črn oblak in blisk odprl nebu zatvornice, prinesla bi ze-HOvajočim pokrepčalo, oroslanovo tuljenje bilo bi jim ljubo, vsaj bi jim naznanjalo zaželeno deželo. Kar se v zraku prikaže temna proga. Mašalah! Zračna prikazen! Eeka, morje podi svoje valove, tenka debla se vzdi-gajo in majajo svoje vrhove, zidovi z vihrajočimi zastavami, 115 mirne kolibe, solnčni vrti — vse, kar koli si domišljujejo vroči možgani, vse je ondi razprostrto in visi v zraku. Iz žrjavice in soparice so puščavne deve (djins) stkale čar, ki je izmed vseh najpogubniši. Gorjé popotniku, ki gre za vabilnimi livadami, ali ki si hoče žejo ugasiti iz te svetle plavilnice! Vedno 120 umikajoča privabila bi ga čedalje bliže k smrtnemu kraljestvu, od koder bi nemogoča bila vrnitev. Karavana, odmrmravša tiho molitev, pomika se počasi dalje brez poguma, brez nade. Čedalje nestrpljiviša je žeja, vsak dihljej gorečo glavnjo potegne v žile. Sem ter tje kak velblod zadnje straže groze 125 tuli, opoteka se in trese. Moč mu pojema. Svest si svoje osode, vleže se na pesek, njegove pohlevne oči pa žalostno gledajo za karavano, dalje potujočo, ter se po pomoči ozirajo. Vera prepoveduje Arabljanu, umoriti zvesto žival; to smé storiti le zarad živeža, in še tedaj mu je treba nekake sprave. Toda že se 130bližata jastreb in šakal, krokotaje prileti truma gavranov me-sarit, predno je živali ugasnila zadnja iskra življenja. — Karavana dalje cejazi. Sem ter tje zaostaja tudi kakova romarica, omagujoča ženska. Živali so jim počepale; one skušajo sicer iti za karavano, toda kmalo se sesedejo, plašč si čez glavo 135potegnejo, obraz v Meko obrnejo ter si tako Bogu vdane po-steljejo posteljo za spanje, v kterem jim še le po prestanih dolgih mukah smrt zatisne oči. Tako v puščavi umrjó, nikak grob jih ne pokriva, in v kratkih dneh sapa „samum" odnese zadnjo sled njihovega bitja. To je v puščavi osoda mnogim. 140Toda ktera moč enako osodo odvrne od glavne karavane, ki čedalje bolj peša in omaguje? m. Solnce se obrne na zahod. Senca potujočih se čudovito razteza nad zagorelo-rumenim peščenim morjem, kakor bi sama smrt spremljala karavano. Kar na enkrat šejhov dromedar vrat vzdigne po konci, z nosnicama (nozdrama) zasopiha ter zažene 145 hrzajoč krik. Voda, voda! Uro daleč je žival zaslutila vir po vlažnem zraku. Vspenši se zbere zadnje svoje moči, zlomi vse spone ter jo vdere k viru in za njo jo z veselim krikom vlije vsa karavana. Vsako oko se žari, do smrti upehane ude prešine električni ogenj. Kmalo dosp6 v zeleno dolino (oazo). Palma 150 vzdiguje svoj vrh, v njenem podnožji razprostira tamariška (grebenšček) goste svoje veje, pod kterimi se skrijejo bežni velblodi; med travami in ločjem pa žubori studenec — živ potok. On je smrti rešil karavano. Velblodje so se napili; poganjači zažen6 svoj hrumeči krri! 155 Na ta glas se vlega žival. Toda previdno in prav tako, kakor vstaja. Najprej upogne koleni sprednjih nog drugo za drugim ter z vso težo svojega bremena in koščenega života telebi na žulave členke; potem potegne na vznotraj proti prednjim zadnji nogi in stegni ter se z vso težo sesede; sprednji koleni se stis-160 nete ko vervca, in život z vsem, kar nosi, sloni na upognjenih zadnjih nogah, dokler se velikan popolnoma ne vleže tako, kakor mu je lastno. Se le zdaj, ko počiva na sedmih blazinicah prsnih žuljev, je moč, tovor odvzeti mu (odtovoriti ga); odvezani zavitki ostanejo na tleh zloženi živali ob straneh; 165 velblod, bremena rešen, vstane ter gre na pašo. Druzega ne zahteva, kakor trnje, ktero bodi si tudi ko železo trdo, kakor bilke lehko in z veseljem zdrobe njegovi zobji. Med tem solnce, žareč rubin v obzorji, tone ter vso grozno in velikansko puščavo z bagrom pregrinja, predno utone in 170 vse v temoto zagrne. Postavljeni so šotori, ogenj praskeče, netijo ga marljive roke, pri vsakem novem nametu kviško plane žareči zubelj (plamen), noč raz s vitij e vaje. V prekrasnih skupinah okoli ognja stoji ali sedi karavana. Tam ob palmi sloni zamorec kakor rudasta podobščina, ki se ne gane; spominja 175 se domovine, kolib ob Nigru, zibajočih se livad, šumečih gozdov, v kterih domujeta jagvar in tiger. Tu, poleg velblodov, ki s svojimi velikimi bliskajočimi očmi premišljevaje gledajo v daljavo, sede poganjači, pripravljaje se spat. Za njimi, okoli druzega ognja, Beduini čepe, igrajo si in norčije uganjajo, ali 180 pa iz dolgih lul puhajo in si čašo podajajo. — Pred onim šotorom pa glej pisano zmes nošenj in orožja! Ondi se zbirajo v krogu veljaki-popotniki: Arabljani, Turčini, Fečanje, Judje in Franki, oni poslušajo ali derviša, ki jim pripoveduje pravljice, ali haririja (pesnika), čegar petje spremlja brneča „rababa" ter185 ga ali s svojim donečim 1'azlagajočim „mašalah" ali z bliščečimi penezi navdušujejo k novim napevom. Polnoč se bliža. Luna razliva svojo zelenkasto rumeno svetlobo po prizoru in se na belih šotorskih stenah in svetlih da-190maščankah vojskuje z bakljinim svitom pojemajočih notranjih ognjev. Le vnanji ognji še vedno visoko planite odganjajo šakala, ki hripavo laja plaze se okoli šotor j a in kakor prijazne svetilnice na peščenem morju samotni ladiji puščave kažejo daljno pot. Pri njih čuje šejh s svojimi ljudmi; nad le-195žišče pa je zaspanec razgrnil lehko svoje zagrinjalo. Zvezde blede, Kanop in Orijon sta že zginila s prizorja, karavana se vzdigne z novo močjo. Dan za dnevom mine, solnčna pripeka se vrsti s ponočnim mrazom, predno se prikažejo zelene livade. V zlatem večernem svitu se vzdigajo veli-200 kanske piramide in gole rebri mokatamske; sredi med njimi se Nil veličastno vali in Kairo, „morje sveta", staro mesto sa-racenskih kalifov se razprostira s svojimi sto in sto stolpi in cerkvami, s svojimi mošejami in poslopji brez števila. Karavana je dosegla svoj cilj. Ondi pa zakladov že čakajo Nilove 205 barke, da je čez morje prepeljejo v Evropo, v skladišča glavnih mest, v gradove vladarjev, v muzeje ved, v dvorane obrtnijstva. A. Lesar. 213. Trst. Pod stenami golega Krasa v dolini, ktero obdajajo od južne in vzhodne strani prijazni griči, od zahodne in nekaj od severne pa zeleno jadransko morje, stoji Trst, bogato in prvo trgovsko mesto avstrijanskega cesarstva. S sosednih gričev zagledaš v 5 severo zahodu bližnji otok Grado in polotok Oglejski, na robu redgorja Duino in zadej v sinji daljavi bele gore poleg Verone, i iz gfobocega morja svoje stare vrhove mole, na desni primorsko nodgorje, Občino, in na jugu, na osti zaliva tržaškega, bližnji Skeden (Servola), kamor se posebno po zimi rada tržaška 10 gospoda sprehaja. Na gričih za mestom leži v podobi polomesca stotero kampanij, obdanih od lepih vrtov in krasnih vinogradov, kjer se je pridelovalo obilo žlahtnega vina, dokler ni huda trtna bolezen končavala plodonosnih brajd. Dva drevoreda zalšata okolico mestno; prvi se začne na vzhodni strani v mestu, v ulici 15„aquedotto" (vodotoč) imenovani, in pelje ven iz mesta v naj-prijetniši, od Tržačanov toliko ljubljeni „boschetto", kamor se po letu sploh tržaška gospoda na sprehod peš in v urnih kočijah podaja. Vrh tega s starimi, z bršlinom ovitimi hrasti obrase-nega in tu in tam na novo pogozdenega griča, kamor je več 20lepih cest in potov izpeljanih, odpira se najkrasnejši pogled na mesto, njegovo okolico in na celo neizmerno morje. Tu stoji mestno strelišče, ktero se pa ne obiskuje toliko, kakor v mnogih drugih mestih, nekaj ker je preoddaljeno, nekaj pa tudi zarad tega, ker strel ne veseli Tržačanov toliko, kakor prebivavce mnogih drugih mest. Drugi drevored na zahodu mesta pelje 25 Eroti novi Llojdovi barkotesarnici na potu v Škeden, ki je spre-ajališče v bolj hladnih letnih časih. Ako se vstopiš tu po zimi ali v zgodnji pomladi k potu v nedeljo popoldne, ko je vreme prijazno, čudil se boš sto in stoterim kočijam, ki druga za drugo tu mimo dirjajo v Škeden, kjer se toliko ljudstva nabere, 30 da večkrat ni mogoče nikjer prostora dobiti. Tu točijo sladki refošk, ki ugaja posebno gospčm in gospodičinam, ker ženski spol ljubi sploh sladke reči. Drugih sprehajališč na suhem Trst nima. Vsakdanje sprehajališče v mestu je imenitni „korso", najdaljša in blizo najširja 35 mestna ulica med novim in starim mestom, sredi najlepših poslopij, najimenitniših tržnic in prodajalnic, ki sega od jugovzhoda oa stare šrange noter do morja: pri morji pa „molo s. Carlo", ki sega iz srede mesta v morje, na kterega levi strani stoje JLlojdovi parobrodi in na desni druge kupčijske barke. 40 Še bolj kot sprehajališča na suhem se čislajo na morji. Ne le, da se pridno obiskujejo ptuje vojaške, na morji stoječe barke, tem več, ako je vreme ugodno in morje ne preveč valovito; posebno radi pa odrivajo brodnarji svoje čol ne z razpetimi jadri od bregov, ki pri dobrem vetru ko ptica frče s45 pevajočimi mladenči, z boječimi deklicami, s pogumnimi možaki in skrbnimi materami v bližnji sv. Jernej, kjer dobiš za dobro plačo dobro pijačo, črnega prosekarja, in za zdrav želodec zdrav prigrizljej. Od tod vživaš posebno lep pogled na zeleno morje proti zahodu, in kakor da bi iz morja rasel, stoji 50 pred teboj kaj krasno Trst po celem morskem bregu od svetilnika na zapadu do novega Lazareta na severo-vzhodu. Ker Llojdov parobrod poletnega časa pri lepem vremenu vsako nedeljo in vsak praznik Tržačane v sosedna primorska mesta: v Koper, Piran, Duino in Isolo v razveseljevanje vozi, to se vč,55 da se jih ne manjka, ki se te priložnosti radi poslužujejo. Mesto samo, močno polomescu podobno, deli kakor smo že zgorej omenili, imenitni korso, akoravno ne prav na tanko, v novo in staro mesto. Novo mesto stoji na vzhodni strani in po celi širokosti morske luke; ono je veče ko staro mesto, prav 60 snažno in lepo zidano, z ravnimi enako širocimi ulicami, ima posebno lep tlak iz velicih kamenenih plošč, po kterih, ker so iz brusilnega kamenja, mnogokrat zapaziš, da ljudj6 sekire in enako orodje brusijo; pohištva so snažna in prostorna, z eno besedo, ceio novo mesto je prav prijetno. Staro mesto se raz-65 prostira na zapadni strani na podnožji griča, na kterem so grad sezidali, in nekaj na griču samem; ono je kaj tesno, ima prav ozke ulice, da se tu in tam težko dva človeka srečata; v ne-kterih kotih je dovolj nesnažno in ne kaj vabilno; stanovati v 70tacih krajih, kamor nikdar ne posije milo solnce in je mimo tega veden šum in šunder, vpitje, krič, ropot in rožljanje, je toliko manj prijazno, ker so stanišča večidel temna, ker večkrat neprijeten duh v nos bode in ker se radi zavolj nesnage vsake baže mrčesi redé. Staro mesto ima to edino dobro, da 75po zimi v njem ni tako nadležna huda burja, ki po ulicah novega mesta hudo vihrá in piska in žvižga; odvrača pa burjo homec, ki zadej stoji, in sila ozke in zakrivljene ulice, aa va-nje ne more. Da so v starih časih mesta s tako ozkimi ulicami zidali in vse na kup tlačili, velevala je tačasna politika, 80ker v ožinah so se lehko sovražnikom branili, kar bi se v odprtih mestih ne bilo moglo zgoditi; in ravno Trst je imel z Benečani dolgotrpeče in srdite boje. Akoravno ne najdemo pri mestnih stavbah nič posebnega, vendar enakomernost in taljanski vkus dajeta mestu —« pa le 85 novemu — neko prijetnost in dopadljivost, ki se ne najde povsod. Ze nizka strešja, da se komaj opazijo, ki so zavoljo večkratne hude burje z opečnimi korci krita, in tu in tam z zalimi podobami okinčana, dajejo neko dopadljivost vsaki stavbi, da ni, kakor v nekterih mestih —• ako mi je dovoljeno poslužiti se 90prilike — podobna možu, ki nosi večo kapo od sebe samega. Med vsemi stavbami celega mesta je brez dvombe najveličastniša nova, na štiri vogle zidana bolnišnica, ki stoji na vzhodni strani mesta; lehko jo razločiš že na cesti, ki od Občine pelje, ker izmed vseh stavb zavoljo posebnega obsega tu veličansko stoji. 95 Sicer obstoji le iz treh močnih nadstropij, ali meri po dolgosti 280 in po širokosti 200 korakov; po dolgosti ima v eni vrsti 49 in na širokost 35 oken. Poslopje je zares veličastno od zunaj na videz, pa ravno tako prostorno, čedno in krasno je od znotraj, zares mojstersko delo. Lepa kapela in dobroprevidena lekarnica lOOkinčate notranjo opravo. Najlepše poslopje za bolnišnico je brez dvombe „Tergestejo", ki stoji na korsu in je bil postavljen v. letu 1842. Obstoji iz štirih nadstropij in je posebno krasno na štiri vogle zidano. V sredi, kakor je pri tacih palačah navadno, nima dvorišča, am-105pak veliko dvorano, v kteri se zbirajo vsaki dan o poldne trgovci v posvetovanje in pogovore. Nad to veliko dvorano je razpeta streha iz stekla, da od zgorej noter svitloba dohaja. Med pogovori se zapre ulica, ki mimo pelje, z železno verigo, da trgovcev v pogovorih ne motijo mimo drdrajoči vozovi. — HO Akoravno je še več lepih palač, kakor borsa zavolj marmelj-novih kiparij imenitna, palača Gobčevič in druge, vendar niso tema enake in nimajo nič posebno znamenitega. Med katoliškimi cerkvami je imenitna stara cerkev sv. Jošta zavoljo mnogih starin in paganskega svetišča, kterega ostanki se še dandanašnji vidijo. Razun tega, ker stoji cerkev na griču 115 in sicer na zapadu grada, odpira se od tod cela tržaška okolica na morje in suho in razveseljuje radovedne oči in srce človeka, ki občuduje velika čuda vedno krasne narave. — Cerkev jezuitov, ki stoji nekoliko pod sv. Joštom, diči lepa malarija in novo cerkev sv. Antona, stoječo pred velikim jodotočom, lep-120 šajo orjaški marmeljnovi stebri zunaj in znotraj, kiporezi, malarija in dve krasni kuplji. Cerkev je sila velika in v nje stavbi je nekaj veličastnega, ki srce in duh k nebu dviguje. Najimenitniše fabrike v mestu so: fabrika za svinčene obličke, amerikanski mlin, za kteri se vozi žito iz Odese in moka iz 125 njega v Ameriko, Lloydova strojnica, več svečnih fabrik in poslednjič gotovo tudi gaznica. Poslednja preskrbuje celemu mestu svečavo; tisočero svitlih lučic miglja vsaki večer po obširnem mestu in mu deli čarobno krasoto. Po prodajalnicah, v razstavah, kavarnah in drugih javnih in osebujnih poslopjih 130 gor 6 svitli gazi. Kaj mikavno je gledati z bližnih višav te s vitle plamene; popotniki, ki se vozijo po cesti od Občine ali sv. Jerneja, ne morejo se načuditi prekrasnemu pogledu, kteri spreminja tiho, neizmerno morje v veličanski prizor. Mesto se razteguje na vse strani, ker povsod se vidi, kako 135 marljivo se nove hiše — same palače — postavljajo. Ker število vedno raste in ker živa kupčija obilo ptujcev od zahoda in vzhoda, največ po morji privabljuje: potreba je tudi mesto širiti ; ali zraven tega pa tudi tirjajo hišni posestniki tako visoke obresti od hiš, kakor nikjer ne na celem Avstrijanskem. 140 Iz mesta pelje, razun par kratkih, pet dolgih podaljškov (molo) v morje, ki se po vrsti od vzhoda proti zahodu tako-le imenujejo: 1. molo Ključ; 2. molo di sale (solni podaljšek); 3. molo s. Carlo (podaljšek sv. Dragotina); 4. molo Giuseppino (Jožefov podaljšek); 5. molo sartorio (šivarski podaljšek). 145 Med vsemi zavoljo pripravne lege najimenitniši, na kterem je gotovo vsak ptujec, ki se je le en dan v Trstu mudil, barke v luki in veličastno morje ogledoval, je brez dvombe molo s. Karlo. Lehko da bo kdo, ki ni nikdar morja videl, nikdar ogledoval, kako barke po njem semtertje frče, une z razpetimi 150 jadri, te z močnimi kolesi, iz kterih silnega dimnika se črn gost dim vali in oblakom podoben nad morjem visi, radoveden popraševal, kaj da so ti podaljški v morje in za kaj so. Ti podaljški so oa človeških rok z mnogim trudom storjeni široki kameneni nasipi, po kterih se more peš ali z vozom po suhem 155 od bregov morja v bolj globoko morje priti. Ob krajih takih podaljškov se najraje vstavljajo barke, da se more blago ondi nakladati in razkladati; in tudi za popotne je pripravno, ker se jim ni potreba še le z bolj globocega morja iz bark do bregov 160 in od bregov na barke po čolnih prepeljevati, ker morejo po mostu, ki se iz bark do podaljška naredi, na barke in iz njih hoditi. Tedaj so ti podaljški za kupčijo močno koristni. Trgov je v mestu mnogo, najimenitniši so: Veliki trg, ki leži pred hišo mestnega poglavarstva in na morje meji. Na tem 165 trgu stoji iz marblja izsekana podoba cesarja Dragotina velicega, in vodnjak zavoljo marmeljnovih kipotvorov najlepši v celem mestu. Na tem trgu, kjer se čuje vedno vpitje prodajavek in prodajavcev, ki ponujajo svoje blago mimogredočim, vidi se največ sadja, domačega in ptujega, drugih zemeljskih pridelkov, 17°ptičev in cvetic. Ko na Krasu po zimi najbolj burja razsaja in hude žamete dela, vidijo se tu prelepe nčerke pomladne: vijolice, vrtnice in druge njim sorodne sestrice, lu mimo pojdi in ozri se na to mesto, in videl boš, priskakalo bo ročno prijazno dekle s kitko v roci, ponujaje jo tebi. Mladi gospodje 175se pa tudi radi bahajo s cveticami; nekteri jih dan na dan kupujejo in na svoje suknje pripenjajo. — Lesni trg (piazza di legno) ni manjši od tega. Tu prodajajo večidel Istrijanke kruh, kteri na oslih vsako jutro v Trst prinašajo; nazaj gred6 kupijo za skupljeni denar pšenice, ktero domu prišed na lastnih mlinih 18° meljejo in drugo jutro zopet s kruhom v Trst primahajo. To se godi vse leto dan na dan enako, ktero opravilo je edini zaslužek nekterih vasi, ki ne lež6 ravno blizo Trsta. Marljive Istrijanke že ob dveh zjutraj svoje osle otovorijo, da dospejo v Trst, ko je dan, ko se mesto prebudi iz spanja, ko se jame l85šum, rožljanje in kupčija. — Za tem najimenitniši je trgGrodola, zvezan s poprejšnjim po najdalji ravni mestni ulici, ki se nova ulica (contrada nuova) imenuje. Tu je posebno živa kupčija, ker leži na najpripravnišem kraju mesta. — Razun teh treh imenitniših trgov je med druzimi še spomina vreden ribji trg 19° (piazza di pesche), kjer je veden krič in se sekajo ribe, kakor v mesnicah volovska pleča. Po teh trgih in ulicah se razlega krik prodajavcev in prodajavek. Uni ponuja smokev, ta pomaranč, datljev, jabelk, hrušek, itd. Na unem voglu tam peče Furlan laški kostanj; njemu nasproti vidiš zopet pečena jabelka l95in hruške. Sem po ulici privpije fantalin in meri trakove in robce ne vatle; spet od une strani se čuje tanki glas človeka, ki nosi vsake vrste mazila za lišp in zdravje. Tam doli maha jud z obleko na roci, ponuja po visoki ceni in prodaja po nizki. Natihoma stopi pred ptujca fantalin, kaže mu lep pozlačeni pristan, uveruje ga, da je zlat, in ako mu steče, da ga za par grošev ogoljufa, potegne jo vesel potepeno izpred oči. — Izmed tega šuma in šundra se pa močno razlega glas krepkega sina kraškega, dolgolasatega ogljarja, ki s svojim „carbone!" (oglje) prevpije vse druge prodajavce. Pozna se mu po obleki veliko uboštvo, kar je vzrok njegove pičle izobraženosti in omike. 205 Vidi se na njem, da sila malo potreb pozna. Vesel je, ako svoje oglje, ktero prinese na slabem, velikemu teletu podobnem, začrnelem konjiču, v mestu speča, da skupi par grošičev za silne potrebe. Počrnjeni obraz in dolgi kodrasti lasji mu daj6 zraven lastne oprave posebno podobo, skoraj je enak piskro-210 vezom Slovakom. Štiri glavne ceste peljejo iz mesta, in sicer: istrijanska, ki je najneukretniša med vsemi in drži v poslednji kot Istrije noter do Pole, kjer so velike stavbe za vojaško brodarstvo, ker zavoljo imenitne luke ima cesarsko vojaško brodovje ondi2l5 svoje stanišče. — Reška cesta, do ovinka proti Občini z dunajsko združena, je tudi močno bregovita, in burja tu najhuje razsaja in največe žamete dela. — Tretja bolj prijazna cesta pelje po severnem bregu morja skozi lepo ravno Furlanijo v Videm. Na tej cesti je občenje vse bolj živo, ko na obih ime- 220 novanih; posebno perutnine pride po njej neizrečeno v Trst, in mnogo rodovin se živi s prekupčijo perutnine. Na tej cesti se ti odpira najkrasnejši pogled na mesto in morje. Ako kje, povzdiguje tukaj veličastna narava duha visoko nad zemljo, in prsi človekove kipi v vročem navdihnjenji. In kaka čutila se 225 vcepijo v dušo, ako unkraj morske obali na desni otoka Grado zagledaš črni zvonik staroslavnega Ogleja! V spomin ti stopa njegova važna osodepolna zgodovina. Tu je rožljalo orožje ne-užuganih Rimljanov; to mesto, nekdaj prvo mesto za Rimom na zapadu, je strahovalo toliko dežel, toliko narodov! In zdaj 230 ga ni več, in le tu in tam kaže še kaka razvalina, kak obrasen kamen, da je tu nekdaj nekaj bilo. Tu mimo, kjer zdaj koraka bleda mrzlica, so drli iz severja narodi v taljansko zemljo, tu so se bile krvave bitve za posestev Italije; tu je stal strah narodov, šiba božja — železni Atila. Iz tega kraja, iz teh neob-235 ljudenih močvirov se je zaplodila krščanska vera med Slovence in raztrla malike naših očetov; v tej samoti se je rodila kraljica morja, dvignil silni beneški lev, ki se je spuntal zoper svojo mater in jo v grob podrl. Zgnjili so staroslavni, preganjani patrijarhi, oznanovavci vere božje. Ljudstvo samo, kolikor ga240 je še ostalo po groznih* nevihtah nemilih časov, so njegovi otroci, Benečanje, potalijančili. Strašna osoda je tu divjala, slava Ogleja živi le — v zgodovini še, dandanašnji ga ni več. Pod teboj se vije železna cesta z mnogimi mostovi in globocimi zaseki v živo skalo noter do Nabrežine. 245 Dunajska cesta, do Občine umetno in kaj krasno izdelana, pravo mojstersko delo, je važniša ko vse druge, zakaj po njej se zvozi največ raznega blaga v mesto in iz mesta. Ko dospeš po tej cesti verh Občine, opaziš na levi krasno veličansko piramido iz kraškega kamenja, spominek cesarju Francu za iz-250 Cvetnik. 20 peljavo nove ceste. Postoj pri tem spominku, ozri se še enkrat na nemirno mesto in živo luko. Glej, pod tvojimi nogami leži stotero kupčijskih brodov, njih jambori kviško molé, podobna je luka okleščenemu gozdu. Mirno je morje in brez skrbi po-255čiva mornar na barki; ali gorjé, ako se tam na severju kope oblakov prikažejo; to je znamenje hude nevihte, strašne grozo-polne nevihte „tramontane". Ako kaj tacega zapazijo mornarji, zakricé iz vsega grla, v celi barkostaji vstane silni vriš in hrup. Nemudoma so po koncu, kako se pripravljajo za boj z valovi! 260 Na vse strani se pritrjujejo barke z vrvmi in verigami na bregove in sidrovišča. Priženo se valovi, kakor bi trenil; kako jezno se objemajo, telebajo v skalnate bregove, začrneli se podé v mesto, kako ropočejo težke verige, škripljejo močni jambori! Kot lehki čolniči se premetavajo težke barke, do vrh jambora 265 se jezna pena kadi, in glej ga predrznega mornarja, kako pleza po vrvi gor in dol, kako se ziblje zdaj na levo, zdaj na desno, kako se ondi v čolniču plavajoč vojskuje z divjim morjem! — Potihnila je nevihta morska; gledavcev gosta množica, ki so prispeli do brega, razhaja se zopet na vse strani, in mornar 270vesel, da ga ni zadela nesreča, obriše si zopet vroči znoj s čela ter se brezskrbno vleže počivat. Kaj pomenja tam ponosni orjaški stolp, na uni strani mesta na morskem bregu? To je svetilnik, na kteri se ozira v temni noči mornar; njegova svitla luč, ki se vedno zakriva, oznanja 275 mu v hudem viharju bližnje pribežališče ter ga navdaja z veselim upom rešitve; una krogla spodaj na svetilniku na severni strani, ko pade, naznani poldne, in ob enem poči top na barki in zapojó zvonovi po mestu. Zgorej na severni strani v svetilniku ti kažejo vihrajoča bandera število parobrodov, ki se 280bližajo luki, in kako daleč so še na morji, ker kolikor bolj bandero visi, toliko bliži je parnik. Ko se bandero, ki po grbu parobrod natanko naznanja, kviško postavi (prima vista) in s prostim očesom še nič ne zagledaš, potrebuje parobrod pri dobrem vremenu še dve uri do luke; ko se nagne (secunda 285vista) in komaj v daljni daljavi gosti dim zapaziš, moraš še skoraj eno uro čakati; ko se bandero obesi (terza vista), je že blizo in videti je, kako penijo hitra njegova kolesa zeleno vodo. Na nasprotni strani v svetilniku zapaziš obešene kroglje, ki naznanjajo barke z jadri, bandero pa pomenja pet bark. 290 Zakaj pokajo danes topovi v luki, topovi na gradu in grom pretresa mesta zidovje? Kako slovesnost obhajajo? Štejem in naštejem 21 strelov v luki, 21 na gradu. Cuješ, prijadrala je vojaška barka ptuje države in pozdravljala je z grmenjem topov mesto, in na gradu jej odmeva odzdrav. Poveljnik brodovja in 295 vojaški in civilni poglavar mesta jo obišče in zopet pokajo topovi, in kapitan vojaškega broda se mu zahvaljuje za skazano čast in obišče drugopot mestnega poglavarja, ki ga večidel na kosilo povabi, kjer mu razklada o morskih vožnjah in kaj je videl in doživel na mokrem svetu. Na tej strani luke, svetilniku nasproti, na podnožji Občine 300 stoji novi Lazaret, kjer se zapirajo barke iz daljnih ptujih krajev in prekaja blago, da se obvarujejo kužne bolezni. Vreme je v Trstu sploh prijazno in prijetno, zima je topla in sneg se le po imenu pozna, ker akoravno v mrzli burji včasih naletuje, vendar čez dan ne obleži; le ko je burja, ki včasih305 strašno razsaja, postane mraz. O takem času, ko jzunaj po suhem in po morji strašna nevihta buči, da celo parobrodi, ki se viharjev najmanj strašijo, večkrat na potu iščejo zavetja v pristanišču v Piranu, je najprijetneje v gorki izbi, ki se pa težko dobi, ker se le malo peči po hišah najde. Jesen je večidel prav 310 lepa in gorka in dolgo trpi. Po letu pritiska huda vročina, posebno ker dež le redkokrat nastopi. Ni prijetnišega v taki vročini, kakor kopve v morji, kjer se človek ohladi in jako okrepi. Hodili smo po "hišah in trgih, po sprehodiščih in cerkvah, obiskovali smo žive; spodobi se, da poslednjič stopimo tudi v315 prebivališče miru, na grobe spijočih, k sveti Ani, na jugu mesta. Glej, kako nam blišči nasproti prekrasni, pomembonosni, v živo skalo vsekani napis „Resurrecturis!" Tu počivajo kosti po vero-zakonu odločenih, zaspalih bratov. Kako krasni, kako v dušo segajoči spominki stoji na njih grobovih! Tu si briše solz iz320 očesa, tam z razpetimi perutami in s trobento na desni visi mili angelj nad grobom mrliča; spet ondi se vije venec krog mar-meljnovega križa, znamenja našega odrešenja. Na tem prostoru ni prepira, ni šuma, ni hrupa; tu vlada tihota, bratinstvo, sveti mir. Koliko lepih spominkov stoji tu na širokem prostoru iz 325 čistega kararskega in kraškega marmeljna, koliko pomembnih grobopisov! Fr. Cegnar. 214. Postojnska jama. Kolikor ima narava čudežev, ki človeku razveseljujejo ok6, nobeden tako ne prime srca kakor podzemeljske jame, ki so tolikanj bogate s krasnimi in mnogovrstno zasukanimi podobami, narejenimi iz kapnika. Svoboda v zakonu in samovoljstvo v doslednosti se nikjer ne kažete tako očitno kakor tukaj. Ako 5 človek o kaki drugi stvari čuje govoriti, precej lehko dobro zadene, kakošna mora biti v resnici; tukaj pa je vse novo, vse tako stvarjeno, kakor se nisi nadjal. Ni kmalo na svetu dežele, ktera bi na tako majhenem prostoru mogla ponašati se s tolikim številom veličastnih, spo- 10 mina vrednih naravskih stvari, s kolikoršnim se more kranjska 20* Vojvodina, če se opomniš daleč slovečih velikanskih kerških rakov na Dolenskem, ter potem po vrsti čuda preštevaš do Triglava na Gorenskem, velikana med gorami; najčudovitejše pak so po 15 Notranjskem neštevilne, raznih zaželek polne votline, med kterimi je najslavnejša postojnska s svojimi dijamanti, ktere je izbrusila že sama narava. Najkrasnejša v cesarstvu je ta jama, kteri bi se dala primeriti samo Baradla pri Agglateku na Ogerskem. V nobeni drugod po Evropi ne dobiš toliko združenih posebnih 20lastnosti, kolikor v tej, ki ima preobširen prostor, veliko množino raznovrstnih kapnikov, tomune poleg suhega prostora, čist zrak, dobro uglajene poti itd.; torej se tudi postojnski ne dá lehko primeriti nobena. V le-tej se nahaja tudi še to, da ne prideš, kakor po drugod, precej v tisto olilipino (temperaturo), 25kakoršna se navadno po jamah nahaja, ker nje prvi prostor, velika cerkev, ima, zarad sopare iz Pivke, 5—6 stopinj več gor-kote, nego notranja votlina, po kteri je pač le 6—7 stopinj gorkote. V jamisoti-le razdelki: 1) velika cerkev, od vstopa do spominka cesarja Ferdinanda; 2) stara jama, na levo roko od 30velike cerkve; precej pri njej pak je 3) stranska jama, ki je malo zanimljiva; 4) jama cesarja Ferdinanda, od spominka Nj. veličanstva cesarja Ferdinanda pa do groba, in stari pot na desno k gori Kalvariji z neko stransko jamo na desni roki precej od začetka; 5) jama nadvojvode Ivana, ki je 35najbolj na vzhodu med vsemi votlinami; nje se drži 6) malo obiskovana stranska jama; 7) Franc-Jožefova in Elizabet in a jama na levo od groba ob razgledu (belvederji) do Kalvarije; 8) votlina od razgleda tje do Tártara; 9) tri stranske votline na levi in desni roki od Kalvarije. Votlina 40 cesarja Ferdinanda je eno z drugim 30 čevljev široka, 20 čevljev visoka, in visi za kacih 20 čevljev: Franc-Jožefova in Elizabetina jama do Tartara je obilo veličastniša, ker je navadno 35 čevljev široka in še mnogo viša, to je 180 čevljev, samo da ima prva jama le 66 čevljev največe visočine. Vsi kapniki so tod razno-45vrstniši, pa tudi bolj velikanski, vzlasti gora Kalvarija, ki ima cel gozd stoječih kapnikov (stalagmitov), ki ima dalje romantični vodobér in strašno tartarsko brezno. Nikjer ni jama nevarna, celó po stranskih votlinah ne, da-si tudi pravijo, da va-nje ni priti mogoče; samo do „stare jame" 50 je pot pomisleka vreden. Do „Kalvarije," do „Franc-Jožefove in Elizabetine jame" so narejeni gladki potje z debelim obzidjem in trdnimi držaji ob stranéh zarad prepadov in brezen; koder se pa zbira voda po dolgem dežji, ondot je visoko nasuto. Koder ni narejenih potov, ondod je pač treba paziti, ker na 55 opolzlih kapnikih človek hitro izpoddrsne. Zrak je povsod čist. Posebno se pa ni bati, da bi kamen kje padel od stropa. Postojnska jama ima svojo lastno komisijo, da skrbi za njo. Kdor jo hoče videti, mora se torej oglasiti pri dnevnem jamskem blagajniku. Vsako leto pak je na duhov (binkoštni) ponedeljek po poldne jama vsacemu odprta. O tej priliki je veliki 60 pot po jami tje do vrha gore Kalvarije tako razsvitljen, da je vsacemu čisto nepotreben kak voditelj. Posebno veliko svečave je po najlepših razdelkih, kakor na pr.: v cerkvi, na plesišču, okoli zagrinjala, po razgledu in po gori Kalvariji, po kteri svéti več sto sveč, na plesišču pa godejo, in ljudjé se vrté v 65 radostnem plesu. Kdor koli je videl jamo tako cáravno olepšano, temu njena lepota ostane do smrti nepozabljena. Ali vse to se vendar ne more primerjati nikakor tistim velikim napravam, ktere so jo krasotile 11. marca 1857. leta, ko sta bila v njej cesar Franc- 70 Jožef in cesarica Elizabeta, tudi tistim ne, ki so bile osnovane, ko se je prvič vožnja začela po železnici od Ljubljane do Trsta. Mislil je človek tačas, da živi v tistih pripovedkah, ki so popisane v „tisoč in eni noči;" mislil je, da v spanji okrog njega skačejo sanje prijetnih podob; mislil in veroval je vse, le tistega 75 ne, kar je v resnici videl pred seboj. Vso to krasoto — kdo bi jo mogel tako naglo z duhom objeti! Kdo bi jo mogel popisati! Kdo ima pero, da ne omaga pod tolikim delom! Ti vsestranski lučni žarki, ta obilica povsod razširjene svitlobe, kakoršna je bila marca mesca 1857. leta, ne daje prostora tisti grozi, ktera 80 človeka obhaja, ko le poleg majhene svečave ogleduje veličastne stebre in arabeske, ki se dvigajo od tal gori po stenah, ktere tako čaravno zaljšajo, ker brani, da bi misli raztegnile ta prostor v neskončnost; ali živo se prikaže mnogo krasnih podob, ktere sicer le noč zagrinja. Svetloba od luči, ki pada na vse strani, 85 budi neskončno blesketanje in krasno mrgolenje. Obok velike cerkve je podoben, kakor bi neizmerno velicega bila iz čistih dragocenih biserjev mozaično sestavila kaka čarodejna vila, in iz reke, globoko spodej tekoče, ki je druga polovica krasne velikanske školjke, odsvitava se zopet nazaj vsa blisketajoča svetloba. 90 Vsaka stopinja nova čuda podaja strmečemu gledavčevemu očesu. Vse bogastvo raznih podob, ktere sicer zemlja po svojem vrhu obilo kaže, imá tukaj shranjeno pod samotno žalostno odejo v skrivni noči. Narava sama sebe ni čutila, ni si bila v svesti, kaj dela, pa vendar je napravila drevo z dolgimi vejami, na kterih 95 vidiš liste, — razpókano ostro skalo, iz ktere tu ali tam klije kaka cvetica ali raste grčava smreka, naredila je slap, ki skače od skale do skale, dokler v skalbo ne pade, okoli sebe penasto meglo kropeč; celó človeške umotvorine se pred teboj vrsté: tenki, na kviško se dvigajoči steber, obilo ozaljšan z 100 dletom bistroumnega umetnika, gotska bogomolja (tempel), jako lepšana z rezanim kamenjem, zagrinjalo, ki so je delale ugibčne roke, grobo obtesana klada, iz ktere bi se imela narediti kaka podoba, toda čaka se umetnika, da jo olika in ogladi z vajeno 105roko. Da-si tudi naravi pri tem poslu ni človek pomagal, pa vsako njenih del se nam vendar zdi domače; nikjer nič ni ptujega. Na videz bi pač sodil, da je vse razmetano brez kacega reda; ali kmalo moraš zapaziti zakon, ki ga najdeš tudi tukaj, kakor povsod v naravi. 110 In kedar vse to: cvetice narejene iz kapnika, drevje, poslopja, veže, podobe, stebre objemlje svitloba premnogih in mnogih luči, da pred teboj vse leskeče in igra, ko demantna rosa v jutranjem solncu, kaj so tačas pač najkrasnejše sanje najbogatejšega človeškega duha, če je primeriš temu veličastvu! 115 Ko se pomudiš v jami, čedalje bolj se ti dozdeva, da si prenesen v delavnico pridnega umetnika. Tu se dviga pred teboj steber iz tal, toda še le na pol dodelan, kakor bi ga kdo bil odrezal, a iz bleščečega stropa mu že naproti hiti, že mu roko podaja druga polovica; še nekaj let, pa bode iz obeh kosov 120 zlito samo eno, krasno umotvorsko delo. Tam iz tal moli čudovit parobek ; še nekaj časa naj prejde, pa se povzdigne do unega kapnika, ki nedodelan visi od kamenene, leči (prižnici) enake, bogato olepšane podobe — in tako bode gotov steber, na kteri naj se leča opre. 125 pri nobeni izmed vseh podob, kolikor jih je naredila jama, pa ne zapaziš, da bi se bila narava tako čutila, tako vedela, kaj dela, kakor pri kapniku, kteremu pravijo zagrinjalo, ki se tako čaravno zavija doli po lesketajoči steni, kakor bi mu kak bistroumen grški umetnik bil naredil tenke gubice in plete iz 130 mramorja, ki se je lomil na otoku Pafu. Rob je prezeren, pomarančnega, rujavega in rudečkastega cveta, zagrinjalo pa je potlej tako belo, da se sveti. Vse je izdelano, kakor bi prišlo iz rok najbolj miločutnega, najbolj izobraženega umetnika; pa vendar je ta čudež ustvarila v nočni temoti narava brez oči. — Dr. E. C o s t a. 215. Vipavska borja. Vipavsko dolino so od nekdaj čislali raj kranjske dežele. Da bi se pa njeni prebivavci, vživajoči take rajske sladnosti, ne prevzeli in se vedno spominjali posvetne minljivosti, zato je borja večkrat hladi. Drugim krajem so visoke gore za 5hrbtom zaželena bramba pred hudim vetrovnim mrazom; če se sever od zadej va-nje upira in ubiva, mora se razleteti in v visočinah pozgubiti; zato preksolnčni podgorjanci od njega malo vedo. Vipavska dolina pa nima od zadej visoke gore, ktera bi vetrove ustavljala in odganjala, ampak visok svet, rekel bi 10velike ravnine ali planjave, ktere, če ravno nekoliko grbaste, vendar ne morejo vetrov odganjati, marveč ko čez nje pridejo, čez rob juljskih rob velikrat z nezapopadljivo težo in z nedopovedljivo močjo v dolino dero, in to je bor j a. Sever pride od polnočnega zemeljnega tečaja. Ko v Hamburgu zmrzlino naznani, hiti čez vse Nemško, zgrabi marsikte-15 rega pohajača za nos ali za ušesa, zmala mimo grede mnogim mladenčem na šipe pomenke njih nedolžnosti, pa tudi minljivosti njih lepote, in se v 22 urah že oglasi v vipavski dolini. Če najde, tako hitro popotovaje, za Vipavo na Gorenskem oblakov, iz kterih morebiti tudi že deži ali sneži, stisne je z mrazom, da20 so teži, in se kot najteži oblaki hudih vremen--čez Nanos, ali gorni rob v dolino s strašnim šumenjem in bučanjem vale v podobi vidnega morja, ktero žuga dolino nagloma zaliti. Ali s kakoršno koli hitrostjo in močjo se oblaki doli vale, vendar se vsi pri neki piki ali črti — kjer je zrak bolj gorak — sproti 25 raztope, kakor da bi je s škarjami prestrigel, in tako zginejo in se razgube. Taki oblaki so vidljiva znamenja borje; Ipavci jim pravijo zastava. Po bližnjih beneških krajih in po jadranskem morji se po zastavi, — ki je lasulji z gladkimi lasmi na čelu zelo podobna — spozna, kedaj daje borja v Vipavi in tedaj 30 tudi pri Trstu. Iz zastave praši po celi dolini pri najjasnejšem in najčistejšem vremenu tenka rosica, kakošenkrat pa tudi bolj dežuje. Ko je pa hud mraz, lete iz nje po vsej dolini golo-mraznice, tisti izlični in grozno drobni sneg, ki najde vsako najmanjšo luknjico ali razico, po kterih pride med zimska okna 35 na hranjene cvetice in v mnoge izbe in spalnice. Če_ pa iz zastave bolje sneži, pometa borja po več dolininih krajih sneg do čistega, spravlja ga v zatišje in napravlja iz njega velike žamete, kteri se na cestah nikakor ne dajo skidati, dokler borja trpi. Večkrat se po tem takem primeri, da pri tihem deževnem ali40 snežnem vremenu v Idriji, v Črnemvrhu, v Logatcu in Planini imajo Vipavci pri čisto jasnem nebu strašno borjo, v Gorici pa tisti tenki in tihi nemški mraz, pred kterim je treba nos in ušesa zakrivati, da jih ne odgrizne. V tako bližnjih krajih, in ravno tisti dan tako različna vremena! — Na gornih robeh se45 ta sapa tako lomi, da morajo iz tihega kraja ljudje večkrat po vseh štirih preplaziti rob, pod kterim borja strašno buči. Da pridejo v dolino dostikrat gologlavi, to je lehko verjetno. Kjer je koli svet tako sezidan, kakor za Vipavo, je tudi in mora biti 'borja domd. Tako se meče borja z Občin v Trst, tako vrši s50 kavkaških planjav na Črno morje, da na njem vsako leto po več bark pogine; tako borjo imajo pod Genovo pri Niči; enako na Nosu dobrega upa, ki dere iz nekih tako imenovanih Tablinih gor i. t. d. Borja je Vipavcem in vsem, ki se ž njo pečajo, zelo nad-55 ležna. Ko je huda, zlasti po zimi, ni varno izpod strehe iti. Vipavci krijejo svoje strehe po laško z žganimi korci in je obkladajo z robatim kamenjem, da bi je borja pri miru pustila. Ce je pa zelo huda, primeri se, da razmeče kamenje s korci 60 vred, in ko bi kaj tacega človeku na glavo priletelo, na mestu bi utegnil mrtev ostati. Prek cerkvenih oken beži kakšenkrat s tako naglostjo, da se vnanji zrak stanjša, in da znotranji, v cerkvi bolj težak, šipe izpahne in je zdrobi. Za borjo mora biti sleherni dobro in s tikoma priležnim oblačilom previden; 65 popotnik, preveč na lehko oblečen, utegnil bi zmrzniti, ako ga huda borja nagloma zadene. Večkrat se je že tacih nesreč slišalo, zlasti ako so bili ljudje stari in slabotni; pa tudi mladim se kaj tacega pripeti. Večkrat pobira borja prst po njivah in vinogradih, nese jo 70 kviško in nareja iz nje, kakor iz cestnega prahu, bele ali rujave temne oblake. Torej obkladajo, zlasti po Krasu, sem ter tje njive s kamenjem, da bi jim borja prsti ne jemala; pobira tudi pesek in grušec, vzdigne ga in prenaša; tudi manje kamenje prevaljuje, da po tem takem na mnogih nevarnih krajih jeseni 75 obrezane trte z rožjem ali kako drugo sečnjo obloži, da bi jih borja z gruščem ne ožurila, in da bi z zdravim lubadom žive ostale. Vse tako bi utegnilo včasih tudi za človeka nevarno biti. Največ nesreč se primeri pa po cestah pri vozeh; zakaj ni ga tako velicega in težkega voza, da bi si ga borja, ako jej So je na čelu, ne upala zvrniti. Vidi se po hudi boiji med Št. Vidom in Vipavo na senožetih do pet zvrnjenih vozov, mnogoterikrat razbitih in razdrobljenih, da ni kosca pri koscu; take nesreče se tudi v Rebernicah, na Gaberku in drugod pripeti. Da se pri tacih priložnostih tudi ljudje še celo do smrti pobijejo, to je lehko 85 verjeti; zatorej jemljo popotniki po 2, 4 do 6 držačev s seboj, ki jim kočije drži, da jih borja ne zvrača. Ti ovržejo in ove-žejo kočijo z vrvmi in jo drži ali vlečejo proti borji. Po Lujizini cesti nad Reko so že s prvega na bolj nevarnih krajih stene ali zide v brambo pred borjo naredili. 90 Borja ima svojo pot od severovzhoda proti jugozahodu in se izgubi na jadranskem morji. Vse drevje po njenih hudih zbriskih je proti jugozahodu obrnjeno; hrast, ki na takem zbrisu raste, je od borje vvit, ima pokice po lesu, da ni priden za doge, in je mlinčast ali vetrenčast kot plenjivo železo. Samo 95 oskrž se borji ne da užugati in lepo piramidasto raste. Kakor se bolj mrači, borja zmeraj hujše prihaja in grmi, in tuli in buči, da se otroci plaše, zakaj skozi vsako luknjo da drugi glas. Sosed pride, sede na ognjišče sredi družine in pravi od nesreče, ki se je ravno na cesti'pripetila; zdaj jame eden, 100 zdaj drugi škode sedanje borje šteti pri sadnem drevji, pri trtah, ki so že pognale, pri zamudi dela, pri težavi živino pre-rediti, ker bo treba veliko delj časa paše čakati. Oče potolažijo družino s pohlevno besedo: Nikar obupati otroci! — borjo smo imeli, borjo bomo imeli, pa kakor dosihmal, nas bo Oče nebeški tudi zanaprej milostljivo previdol, — in mati pristavijo: 105 Molimo otroci! molimo, da bi Bog tak hud veter potolažil, na Gospodovo besedo bo potihnilo. Celo noč borja tako strašno bobni in razsaja, da ljudje take ne pomnijo; drugi dan je gora s snegom zakrita, ki seže globoko doli v dolino; sem ter tje se vidijo majheni zameti iz 110 golomraznic, ki še zmeraj let6; veliko čisto neznanih in zalih ptičev, ki jih je borja na njih popotovanji iz visokega gozda nazaj v dolino pahnila, videti je ali od truda in lakote po ulicah mrtvih, ali prosečih pred hišami in še celo v hišah potrebnega živeža; tako trudni, lačni in krotki so, da se dajo z 115 roko prijeti. Tako je zginila in se skrila tista zala, težko pričakovana, vsa s cveticami opletena devica, ki jej pomlad pravijo. Vse, kar je bilo zelenega ali cvetočega, vse je oparjeno, posuši se in v prah spremeni; koliko mirnih in solnčnih dni se bo potrebovalo, da bo zopet ozelenelo! ..120 Ko pride borja 14 dni pozneje, kedar so trte že po pednji dolge mladičice pognale, juže, mandrd, zadnjič razcefedrd ali razcunja in pobere vse njih peresa, da zarodiči čisto goli na mladičicah ostanejo. Iz tacega zaroda, ko bi ravno zelenel in ne pognjil, ni veliko pričakovati; zakaj nikoli se ne bo več 125 J * 1M ' 1 11 bil namenjen. Pa tudi le-t£, huda borja zarod zadene, ni v* Vipavi dobre vinske letine upati. O sv. Ivanu, če je turščica do dveh pednjev zrasla, skosi jo borja, kakor bi jo bije svinje 130 zgrudile; če je pa pozneje stebla dognala, suče jo borja, da se naredi pri slednjem steblu luknja ali jamica do koreni k, kar jej v suši zelo škoduje. Naj bo pa njiva bolj mokra ali mehka, povali jo vso, da, ako ravno kaj donese, vendar več ne vstane. Zrelo žito otrese, ječmen pa do zrna omlati. !35 Drugače se obnaša borja s travo, pokošeno v seno ali v otavo; iz prva jo drega, vzdiguje, objema in poljubljuje ; igra se ž njo, skače, pleše čedalje v večih kolobarjih; utrudi jo, da se vsa izpoti in posuši; zdaj jo če odnesti, ali trava, zdaj suha, naveliča se tacega nepokoja, uide jej in se jej v kako zavetje 140 skrije, da je kmet, ki jo je na večer v tihem vremenu pokosil, drugi dan kar bilke več na senožeti ne najde. S senom ali z otavo imajo ljudje, če borja pride, zelo veliko opraviti; borja jim ga ne da nikakor spraviti; oni ga založijo z deskami, ran-tami, kamenjem i. t. d. in morajo tihega vremena počakati, da 145 ga domu spravijo. Vipavska dolina, kotlu peščene zemlje podobna, v kterem po letu strašno žge, je kakor Kras in Istra preveč izredčena in ozeble, ali norsko cvet6, ali gola, torej suši podvržena, pričakuje pa mirnega in rodovitnega 150dežja le od juga. Ponočne rose, ktere drugej dež namestujejo, so ob hudih vročinah v dolini čisto neznane. Ako ni 10 do 14 dni dežja, že vse po njem zdihuje, ptiči omolknejo ali z doline zbezé. Sem ter tje morajo ljudjé sebi in živini vode voziti. Večkrat so jo že od Sušeta na Rebernicah na tržaško cesto vozili; 155 1804. 1. so jo iz enacega studenca v Trst vozili in na bokale in kozarce prodajali. Kedar škripanje vrat in vsa druga znamenja nič več ne zdajo, pazijo ljudjé na jug. Sinoči ali danes jutro je bilo slišati mnogih zvonov od juga, ki so vabili k dežja prošnjim molitvam; to pové sosed sosedu, s tem potolažijo mati 160 žalostno družino. Vedno se vse na jug ozira, in lej! že se kažejo oblačiči od juga, podobni sivim jančkom; spremené se počasi v velike oblake, ki se gori kopajo in že dva dni in noči čez Nanos bežeči deró. Že nebó otemni, že zagrmi in debeli kanci naletujejo; ali kakor bi z očesom trenil, oglasi se borja, 165in pred ko ura mine, ni ga več oblačiča na nebu; — borja pa piha dva dni in tri noči, da se še vse trikrat bolj posuši. To pa ni še zadosti; ko se v taki potrebi čez osem dni v drugič, ali še celó o treh tednih v tretjič na dež napravi, razpodi ga borja ravno tako. 170 Poletna borja navadno ne meče; ker pa dež odganja in zemljo suši, da sadú ne da, je škoda, ktero nakloni, tolikanj veča. Ni čuda po tem takem, da bi. Vipavec raje imel borjo tri tedne po zimi, ko tri dni po letu. Ce ni borje po zimi, ni tudi mraza, da ljudjé, kar se večkrat primeri, lehko celo zimo v 175 vinogradih delajo. Ko pride huda borja na mehko ali zrelo grozdje, omandrá ga, pobije, na tla pomeče, da se človeku milo stori. Pa vendar pri vseh hudih borjah okoli leta se stisne in skrije marsikteri grozdek med trtne mladike in perje, da hvaležno povrne na njegovo mater marljivo obrnjeni trud. 180 Vsa druga huda vremena Vipavcu ne prizadenó toliko in ne storé toliko škode, kakor sama borja; ta stisne in skrči pridelke večkrat na tretjino tega, kar bi bil brez nje lehko pridelal. Pa nikjer ni vse ravno takó, kakor bi si človek želel. Vipavec je pri vsej borji veselega srca; rad pripoveduje, kako da se je 185 ž njo bojeval. Ako mu letos borja 100 trt vvije, polomi ali z mrazom umori, 200 jih k letu pogrebenča ali vsadi, in ko se da, v bolj zatišen kraj, da bi mu vinc-e še srce razveselilo. ---M. Vrtovec. V 216. Življenje pod vodo. (E. Purkyne.) Trikrat veči prostor, nego suha zemlja, obsega morje; in pod njegovo površino, kakor tudi ob plitvih bregovih, mrgoli nepregledna množica živali in rastlin, podobnih onim, kterih predveke sprednike nahajamo v okamenelih ostankih. Čudovita zmes visocih gord in širocih planjav vrsti se pod morjem in za- 5 kriva v sebi skrivnosten svet, kterega tajnosti le po mala prihajajo na beli dan. Arabske, romanske in slovanske povesti pripovedajo o jezerih in studencih, v kterih Vile prebivajo. Kdor se v njih čisto vodo spusti, znajde se neki hipoma na prekrasno porase- 10 nih lokah, sprehaja se po vabljivih drevoredih in ogleduje zlato bliščeče gradove in mesta. Takovo je morje. Mornar, odpluvši od zemlje zelene, plava v ladiji dolgo nad neizmernim prepadom, kamor niti olovnica ne seže, dokler konečno med upognjenimi ožinami ne priplava k morski krajini, kjer se dno bolj in bolj 15 vzdiguje. Tu se mu odpira pred očesom pod prozorno vodeno Elanoto pogled na zmes nenavadnih rastlin, večih in bolj živih arv, ko je naše drevje in naše cvetice. Po teh gozdih se preganja živalstvo najčudovitniših podob in barv, o kakoršnem se tudi naiživejši domišljiji nikdar ni senjalo, in splošni živelj 20 vseh teh stvari, voda namreč, še bolj zvišuje prečudnost tega gomazenja. Na zemlji so prebivavci kopne zemlje, vode in zraka ostro ločeni drugi od druzega. Ptica varno prepeva na veji, če tudi mačka pod drevesom brusi ostre kremplje; okun se ogne ribolovni čaplji v globočino; pijoči tur zdirja v varni 25 les, ko v vodi zagleda požrešnega krokodila; veverica in opica poskakujete brez skrbi z veje na vejo, vedoči, da ju sovražnik tam ne doseže. Drugače je v morji. Tam živi vse v enem življu, in zver lovi svoj plen brez ovire iz največe globočine gori do vrha. 30 Med vejami ogromnih alg plava morski som, loveči razne ribe, ki se prestrašene kakor strela spuščajo v globočino. Na tisoče morskih polžev otare ta velikan z velikanskim svojim truplom z vej vodnih rastlin, da padejo v globočino, od koder se le s težavo spet vzdignejo, iskat si novega stanovanja, časi na somu 35 samem. Malokdaj seže človeško oko do one globočine, kjer se vse gnjete in mrgoli; samo na bregih bolj južnih morij, kjer je površje, kedar mirujejo vetrovi, prezorno kakor kristal in gladko kakor zrcalo, posreči se kedaj za nekoliko časa, da moreš gledati podmorske gozde, plesišče vodnih živali. Že bregovi 40 naših evropskih morij podajajo nam, se ve da v pičlejši meri, obraz podmorskega življenja. Mnogovrstnih in zelo podučnih zabav v tem oziru ti je mogoče vživati na bregu jadranskega morja, kjer izmetava priliv kaj čudno stvarstvo na breg, iz kterega si more obraznost do-45 mišljati življenje podmorsko. Med stebri, ki v dolgih vrstah ob bregu stoje, valijse neprenehoma voda šume in pene se ali pa tiho naraščaje. Časi tudi nekoliko postoji in razprostre se pred teboj gladka, leskeča planjava. Mehovom podobne kar-mezinove (chondria) alge, pomešane z vejami z apneno skorjo 50 pokritih liagor, nehajo se polagoma gibati in naslonijo se tiho na dolge pasove travnozelenih zoster. Obli raki si urno pomagajo z dolgimi nogami po skalnih poklinah, ondi zavetja iskaje; na dnu se raztegujejo in krčijo holothurije, ki so okoli in okoli s sisalnimi cevkami previdene in ogromnim pijavkam podobne. 55 Dalje med kamenjem se potika okrogli, s trdimi iglami pokriti morski jež; sorodna morska zvezda se je prisesala z eno ramo k skali in sedi ondi trdno in nepremekljivo. Pisane ribe švigajo po valovih sem ter tje; eno izmed njih je zgrabila mnogo-ramata sepija in vleče jo k svojemu ostremu kljunu. Prozračen 60 višnjelkast zvon s pomarančevimi brkami ob kraju pluje počasno in vabivno proti bregu, zdaj v okroglo kepo se krče, zdaj v bolj ravno ploščo se raztegovaje. Ko pa veter površino vznemiri, pogrezne se koj spet v globočine. To je bila meduza. Za njo plava dolga višnjeva vrv, Venuzin pas imenovana; pa 65tudi ta prikazen se kmalo potopi, kajti morje je čedalje bolj nemirno. Zvezdoustni polipi, kakor krasnobojno cvetje po kame-nenem grmov ji raztreseni, zginjajo; morska trava se začne gibati, neukretne morske zvezde padajo v globočino, komaj še spoznaš rudečkaste polipe; ribe zginjajo v širocem morji in rujave alge, 70 od valov gnane, začno spet sem ter tje kimati. Samo raki plezajo še spešno po skalovji, trdno držeči se z ostrimi ščipalnicami. Tu se pokaže v daljavi na morji bel pas; dolg val vali se bliže in bliže, kakor bi hotel zemljo zgruditi, vdarja ob skalovje in pokrije zvedavega gledavca z razbrizgano peno. Cele kupe 75pisanih lastur vrže morje z odtrganimi algami vred na breg; živo gomazenje na obrežnem skalovji mine popolnoma in silneji val primora tudi gledavca umakniti se dalje nazaj. Iz morja vržena sepija, držeča še ribo v kljunu, pomaga si zdaj na prav smešen način, da bi prišla spet pod vodo; vleče se s sesalnimi 80 izrastki od kamena do kamena. Bolje se godi rakom, ti se urno vale čez kamenje in padejo zopet v umirjeni živelj. Krasnejši še je pogled pri mirnem vetru na zalive rudečega morja. Veliki gozdje purpurovih koralovih debel, pokritih z zvezdami kakor plavice višnjevimi, razprostirajo se tam na ne-85globocem dnu morskem. Drugo belo koralovo drevje naredi časi, ker se tako neizmerno množi, pravo ožino, v Tihem oceanu celo dolgo vrsto s kokosovimi palmami obsejanih otokov. Iz podmorskih brezen in prepadov vzdigajo se starodavni gozdje ogromnih alg (lacrocystis comosa) do 300 čevljev visocih, kterih 90 ko olive zelena barva se prekrasno loči od rujavih alg. Podobne rastline se poganjajo v vseh morjih: tu v nježnih, mahovju podobnih skupinah, tam v skupinah travnatih, z dolgimi trakovitimi listi. Ene se zd6 podobne vrvem, druge tenkim vlaknom; celó podobe palm, borov in jablan se ponavljajo v podmorskih gozdih v orjaških in pritlikavih razmerah. Veliki, 95 z zrakom napolnjeni mehurji, ki lepé na vejah in tako alge na površini drzé, so podobni sadju, in različna barvitost z odsenč-jem zelenim, modrim, rumenim, rujavim podaja nam tako živ obraz, da tacega ni na cveticah na suhi zemlji ne najdemo. Na širokem morji pokrivajo plavajoče alge ogromne širjave loo in je spreminjajo tako rekoč v nepregledne loke. Največa taka algova loka je na atlanškem oceanu med azorskimi otoki in Brazilijo in se imenuje sargassovo jezero. Prepreženo je celo s plavajočimi algami, ki so je morski toki in viharji odtrgali od bregov in je na široko morje zanesli. Kolumb se je 105 vozil štirinajst dni po tem alginem morji, ki objema šestkrat veči prostor nego cela Avstrija. Toda algine skupine ne pokrivajo tu nepretrgoma cele planjave, ampak ločijo se v mnogo otokov. Tudi drugje na širokem morji in ob strmih bregovih nahajajo se alge, z močnimi koreninami zasajene v morsko dno in večkrat HO na tisoč čevljev visoke. Ž njih bohotno rastjo se kinčajo pro- flasti koralovih ožin na južnem oceanu kakor tudi strme stene edenih otokov na severji. Velikansko in mnogovrstno je življenje v morji, ki se nam pokazuje v tako divji mešanici, kakor pred davnimi veki, ko sel 15 je stvarila naša suha zemlja. Ako pa bliže pregledamo te stvari, najdemo samo rastline brez cveta in živali na najniži stopinji živalskega razvoja, večkrat samo žleznate kepe, v kterih je več kamenite ko živalske tvarine, ki živoče morje z živimi barvami lepoti in s svojo ogromno velikostjo poveličuje. Morski raki so 120 tam edini v večem številu iz vrste členovcev, ki je na kopnem tako mnogotero in tako mnogobrojno razširjena, in kako daleč so še ti za mravljinci in za bučelami, obdarjeni z umetnimi zmožnostmi! Od plavcev nahajamo tu veliko vrsto nemih rib, grdo po-125 žrešnih, in druge strašne prikazni z gnjusno sivo, pa tudi leskečo barvo. Velikanske morske kušearke so že zdavno zginile, in le želve in nektere kačje stvari so še tu iz vrste plazivcev. Morski ptiči, ki se z morskimi živalmi žive, gnjezdijo na suhi zemlji in potapljajo se v valove, le da bi v hipu kako ribo 130 ulovili. Sesavci morski, ribam podobni, morski somi in tuleni se nahajajo le v majhenem številu. Kako vse drugačno življenje se nam pokazuje na kraji naših ribnikov, v potokih in studencih I Tu ni nikakoršnih groznih velikanov, ki bi kopajoče se pogoltovali ali pa čolne prevračali; 135 k večemu če račja ščipalnica in ostri zobjé vodne miši prež0 iz blatnega skrivališča, ali pa se pijavke prisesajo na noge dečku, brodečemu po vodi. In vendar je to neznamenito življenje v sladkih vodah, kakor tudi življenje na kopnem, sploh mnogo 140 bolj razvito in dovršeno, nego življenje morsko. Alge, te edine morske rastline, vidijo se v naših potocih samo skozi drobnogled, in tudi živali nizih vrst se nahaja tu le malo. Zat6 plavajo cvetoče rastline po vodnem površji in mrgoli tisočero žužkovih bub, žižcev in pajkov po vodi. 145 Oglejmo vodno strugo s pomladi. Vodne rastline s tenko razdeljenimi listi, ki so na nezamrzlem dnu po zimi dremale, dvigajo se s krasno zelenim brstjem v višavo. Med njimi gibljejo se močeradje s ploščatim repom in potapljajo se žolto obrobljeni hrošči, loveči igrave ribice in neukretne mrčesne bube. 150 Nad njimi pomagajo si dolgonoge žabe z nekoliko širokimi koraki na breg; druge skačejo v dolgih skokih s kraja spet doli. Belouška vije se med travo in bliža se bregu; zdaj je videti njena glava, zdaj rep, zdaj spet se vijuga pod vodo, kakor vitki prot. 155 Žabe, na vlažnem kamenji počivajoče, od koder so dolgo nepremekljivo gledale v oblake, razskakujejo se splašene na vse strani. Le neizkušenega močerada še hlastne zvita belouška in ga zamaši v široko grlo, čeravno se močerad brani, kolikor more. Vrat njen se zdaj napihne, zadovoljno pomalja 160 tenki preklani jezik in skrije se spet v travi na nasprotnem bregu. Bube friganid, v ceveh iz peska zlepljenih zaprte, vlačijo se na plitvem bregu. Požrešni kačji pastirji preže pod listjem vodnih rastlin na plen, kterega s kleščenimi čeljustmi popadajo. Nastopilo je leto. Alge leže ko goste, zelene mreže na 165 vodi, in le silna žaba si dela gaz skozi nje. Vodne rastline so že stopile iz vode in razprostirajo svoje listje, med kterim se tu pa tam bel ali pa rumen cvet pokazuje. Lokvanj pokriva cele ribnike in pod širokim njenim listjem visi neštevilna množica polžev in pijavek, nad velikim cvetjem njegovim pleše cel 170 roj komarjev. Nježni kačji pastir vznaša se nad visocim bičjem, spremenivši se iz neukretne gosenice v lehko okriljenega metulja, in kakor jastrob pada na vodne muhe in druge slabše metuljke. Dolgonoga hydrometra hitro kobaca po površini, in vodni pajki z zračnimi mehurji begajo kakor sreberne krogljice 175 sem ter tje po vodi. Ikre, ki so s pomladi v podobi prezornih zrn vodo prepregale, spremenile so se v trume temnorujavih žabur, okoli kterih plešejo že požrešni povodni hrošči. Žabe reg-ljajo, komarji plešejo po zraku, pevci žvrgole v rakitji, vse diha veselo življenje. 180 Enako bujno življenje vidimo tudi, če iz teh mest kapljico vode pod drobnogledom preiskujemo. Tako je vse polno življenja, neizmerno morje in mala kapljica stoječe vode — in sicer življenja, ki je, kar se mnoštva 185tiče, mnogo bogatejše ko na suhem, če tudi manj bogato z mnogoterostjo stvarin. __Fr. Mam. 217. Mravlja. I. Pomladansko solnce pripeka in pregreva mravljišče na kraju smrekovega gozda, iz kterega je sneg večidel že zbežal pred solnčnimi žarki; in vendar je mravljišče še mrtvo, kakor bi bila kuga pomorila njegove prebivavce. Le ene mravlje ni videti, vse še spé v gorkem stanu, kjer se skrčene druga druge tiscé. Kakor silna vojska kralja Matjaža v votlem hribu, tako 5 čakajo tudi one povelja od zgorej. Pa solnce pripeka bolj in bolj in eden zaspancev se prebudi. Vzdigne glavo iz črne trume in z zaspanim očesom krog sebe pogleduje — vse še spi. Ali se je zmotil? Ali še ni čas vzdigniti se z ležišča? Pa saj vendar čuti, kako gorkota odio zgorej puhti! Stegne torej nožice, pomane si oči in še na pol zaspan se napravi iti gledat, ali je že čas zapustiti gorko postelj, v kteri je že štiri mesce tičal. Gre po veliki cesti, pa ne more dalje; trdne pregraje, ktere je jeseni sam napravljati pomagal, jezé mu pot. Nekaj časa hodi okoli male trdnjave in išče kake 15 špranje, da bi se skozi njo splazil, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi eno brvnce in si prizadeva je izdreti, vleče in vleče — pa nič ne opravi; popade drugo, tretje, pa vsa njegova pri-zadetev je zastonj. Vse je umno in trdno sezidano. Nejevoljen gre tedaj nazaj in zgrabi s čeljustmi prvega 20 zaspaneta, na kterega po sreči naleti, za vrat in ga strese. Zaspanec se prebudi in debelo gleda, kakor bi hotel reči: „Da bi te! kaj mi hočeš?" Ta ga pa začne s tipalnicami tipati in božati — in zaspanec se predrami in v trenutku vé, kaj mu je početi. Oba gresta25 druzih budit. Kmalo jih je deset na nogan in vsi gredó nad barikade, ktere se ne morejo več ustavljati združeni moči desetih korenjakov. Pridejo ven, solnce je iz konca blišči, pa se ga kmalo privadijo, in želodec, kteri je čez in čez z debelimi pajčevinami preprežen, oglaša se tudi močno. Da bi ga utola-30 žile, poiščejo kake sladkarije in zraven se veselja na glavo postavljajo, cukajo se in druge burke uganjajo. Potem gredó domú in tu je kmalo vse na nogah; kakor hudournik vró ven; pri vseh vratih in na mravljišču se vse giblje in mrgoli, kakor voda, ki v kotlu vre in kipi. 35 Ko so se vsi prepričali, da se je pomlad že vrnila in ko so se na solncu popolnoma ogreli, gre jih nekoliko na dno stanišča. Tu leži v dobro zavarovanem kraju kupček drobnih belih zrnec, drobnejših od prosa. To so jajčeca, ktera so babice preteklo jesen izlegle. Matere so kmalo pomrle, delavci so pa40 jajčeca na varen kraj spravili in zdaj o gorkem vremenu hité ž njimi na mravljišče, da je gorko solnce ogreje in je obudi k življenju. Po letu nahajamo v vsakem mravljišču troje živalic. Prve 45so moške mravlje, ki se od navadnih mravelj le po perutnicah ločijo, potem najdemo babice, ki so veče, ko moški in tudi krilate; zadnjič so navadne mravlje, ki nikoli nimajo perutnic. Teh je največ, té tudi navadno le mravlje imenujemo, ker moški in babice sploh ne hodijo iz mravljišča, ampak so le 50 domá in navadne mravlje jim strežejo, donašajo jim jed, zidajo tudi pohištva itd. — z eno besedo, one skrbé za vso naselbino. To so delavci, kteri nimajo nobenega spola. Navadno mesca vélicega srpana zleté moški in babice iz mravljišča in se dvignejo v zrak, kjer se sem ter tje švigaje 55 ženijo. Ko so nekoliko časa veselja pijani okoli frkali, popadajo na tla. Moški, ki niso zdaj za nobeno drugo rabo, kmalo poginejo, babic pa že delavci čakajo; brž ko eno zagledajo, zgrabijo jo, polomijo jej perutnice in jo tirajo slovesno v stan. Eni delavci ostanejo za stražo vedno pri babicah, pitajo je pridno 60in jim strežejo na vso moč, ker one so zdaj upanje cele naselbine, brez njih bi rod pomrl. Ko začn6 babice jajčeca leči, že so delavci pripravljeni, ki je v nalašč za to odmenjen kraj nosijo in lepo vredijo. Babica potem tudi kmalo umrje, le maloktera zime ali celó po-65 mladi dočaka. Pomladi je delavcem prva skrb jajčeca na solnce nositi; če je solnce prevroče, hité ž njimi v mravljišče v prvo nadstropje, potem v drugo itd.; proti večeru pa, ko solnce že medli, nosijo je spet kviško in na zadnje, ko se je solnce že skrilo, 70 nesó je spet v dno na odmenjeno mesto, zapahnejo spet vse duri, postavijo k vsakim vratom stražo in trudna družina gre k pokoju. Noč je minula, zlato solnce je že izšlo. Tudi v mravljišču se je jelo gibati, straža odpahne duri in pokuka ven, pa gosta megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno in kmalo deževati 75začne. Straža zapahne spet duri, zadela vse špranje in gre v stan. S tipalnicami ošvrka vsacega, kogar sreča; ta se precej obrne in oba gresta naznanjat vremena. Tipalnice švigajo od kraja do kraja, in kmalo vsa družina vé, da dežuje in da bo treba danes doma ostati. 80 Pa pridna mravlja nikoli rok križem ne drži. Čeravno dež vnanja dela ovira, vendar je domá to ali drugo reč treba popraviti. — Tu se je podrl steber, ki je do zdaj strop podpiral, treba ga je na novo postaviti; pot, ki v drugem nadstropji do malih vrat pelje, ta se je po zimi tu in tam zasul, treba ga je 85otrebiti, in v zgornjem nadstropji bi bilo tudi še drugega novega potreba. Vse to mora biti še danes storjeno. Pridno se lotijo dela, postopača med njimi ni videti; v tem kotu eden s čeljustnicami koplje in rahlja zemljo, drugi jo odnaša, tam spet tretji postavlja trden zid jn včasih pride tudi polir pogledat, kako gre delo od rok. Ce kaj ni dosti 90 trdno, morajo podreti in iz nova začeti. Pa po trdem delu je tudi dobro počivati, to vsak dobro ve in nobeden mravlji ne bo zameril, če si od dela malo oddahne in svojemu želodcu kaj boljšega privošči. Vsako mravljišče ima nekaj ptujih majhenih živalic v svojem 95 stanu. Imenujemo je zeljšine uši, ker so res ušim podobne, in vsakdo jih je že po bezgu ali po kaki vrbi laziti videl. Tem živalcam so mravlje posebno dobre, nosijo je na solnce, gle-štajo je in jim strežejo, kakor le morejo, tudi hrane jim do-našajo in rajše same stradajo, da le njih živinica pomanjkanja 100 ne trpi. Te uši so res domača živina vsega mravljišča, od ktere dobiva sladek vžitek. Te živalce imajo na hrbtu dvoje cevi, v kterili se nabira neka sladčica, po kteri mravlje posebno hrepeni. Ko pride mravlja do uši, začne se jej prilizovati, boža jo in gladi s tipalnicami toliko časa, da izpusti uš po vsaki cevi 105 kapljico one sladčice, ktero mravlja željno posrka. Tako gre mravlja od uši do uši, da ima dosti. Uši so pa tudi rade pri mravljah, saj se jim nič hudega ne zgodi; mravlje lepo za-nje skrb6, kakor kmet za svojo molzno živino, in res, kar je kmetu krava ali ovca, to so mravlji te uši. 110 Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj vrste, zbudili so življenje v jajčecih, ki so do zdaj pri miru na mestu ležala, na ktero so je delavci spravili. Začno se gibati in iz vsacega jajčeca zleze črvič ali gosenica. Pridnim in skrbnim mravljam (ta to posebno veliko opraviti, ker družina se je hudo pomnožila 115 in novorojenci imajo vedno lačne trebuhe in le gledajo, kje bode kaj ugrizniti. Ker si sami še ne morejo potrebnega vsakdanjega kruhka poiskati, donašajo jim ga mravlje pridno od jutra do hladnega večera. Domii jo vedno sto in sto ust odprtih, ki željno pričakujejo svojih strežnic. Mravlja prinese 120 hrano v čeljustih in črvič odpre svoja usta na široko in zijd, kakor žejni srakoper v gnjezdu. Mravlja ga pita po malem s prinesenim jedilom, ktero bliskoma zgine v požrešnem žrelu. Ko bi to dolgo trpelo, moralo bi vseh mravelj biti konec. To je še njih sreča, da trpi to pitanje le nekoliko dni, ker potem 125 se leni trebušniki zapredejo v tenko kožico in iz gosenic postanejo bube, kakor se zapredejo svilodi v kokone. Te bube ljudje navadno mravljinja jajca imenujejo in je nabirajo za ptiče, kterim ta hrana posebno tekne. Bube se morajo pa popred v soparju zadušiti, sicer bi nabiravcu čez ne-130 koliko dni kašo upinale. Mravljam je kaj zel6 všeč, da so ti požeruhi upokojeni, ker zdaj se zamorejo oddahniti in tudi za-se bolj poskrbeti, Cvetnik. 21 posebno pogosto hodijo zdaj k usém v vas, vse je spet veselo 135 in zadovoljno. Pa to prijetno življenje trpi le nekoliko dni, ker potem se začno bube spet premikati in iz tenke kožice prikobacajo mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje spet bolj doma drži in pazijo na bube. Ko mislijo, da je prišel čas, pretrgajo s čeljustmi 140lahno tenko kožico na onem koncu, kjer ima mlada mravlja glavo. S pomočjo strežnic se izmotajo mlade mravlje iz tesnih celic, pa so še slabe in neukretne. Po vsem životu se jih drži ozka srajčica iz tenke bele mrenice, in starše mravlje jim slačijo to srajčico počasi in skrbljivo, da bi mehkih udov ne ranile. 145Ko so te zadnje vezi odpravljene, dajo jim precej kaj dobrega jesti, in potem, ko so se okrepčale, vodijo je po mravljišču in jim skazujejo vse kote in pote, ker zdaj bodo morale same za-se in tudi za druge skrbeti. Iz jajčec namreč so se izvalile razun navadnih mravelj tudi moške mravlje in babice, ktere 150 nikoli iz mravljišča ne gredó, torej jim morajo delavci donašati potrebnega jedila. Novinci so kmalo spoznali svoje dolžnosti in se privadili službe, in vsa družina živi veselo in srečno. H. Ali komu se sreča vedno smehljá? Velikrat pride nesreča, ko se je ni nadjal nobeden. Neko jutro, ko so mravlje komaj 155 vstale in so še na pol zaspane po mravljišču lazile, prilomasti ena, ki je že zgodaj vstala in že na ogledih bila, na mravljišče; veselje se jej bere na obrazu, hitro ošvrka nekoliko sester, in kmalo je vse na nogah. Več ko tretjina družine se urno podá proti kolovozu, kteri je skozi gozdič peljal. Mravlja, ki je 160prijetno novico prinesla, kaže jim pot. Zdaj pridejo na pot in hitro obspó poljsko miš, ktera je mrtva sredi pota ležala. Ali kjer je sreča, tam je tudi nesreča, in nesreča je prišla za mravlje zdaj v podobi kolesa na samotežnem vozičku, ki ga je star mož, s plevelom naloženega, pred seboj peljal. Levo 165 kolo gre ravno čez miš — in kjer je bilo pred enim trenutkom še vse živo, tam je zdaj ostudno mrtvišče. Skoraj vse mravlje je potrlo kolo, ktero je nemila osoda ravno zdaj mimo pripeljala. Le malo jih je odneslo peté in te zdaj beži od nesrečnega kraja; v sredi peljejo tudi kakega ranjenca, kterega je kolo 170 po sreči le za kako bedro zgrabilo in mu saj še celo glavo pustilo. To je bila velika izguba za našo družino! Kdo bo zdaj babicam stregel in moške redil, ker premajhena je peščica srečnih, kteri so splošni uimi ušli, da bi mogla vsa dela oprav-175ljatiV Del in opravil je na kupe, delavcev pa malo. Preplašeni pribeži v eni sapi ostali aomú in naznanijo sestram strašno prigodbo. Velika žalost obide družice; s po- bitim srcem obžalujejo svoje sestrice, ktere jim je nemila osoda tako zgodaj vzela. Pa mravlja tudi v žalosti ne izgubi poguma in si vé iz vsake stiske pomagati. 180 Ko drugo jutro zarija nebo prepne, že so naše mravlje vse na nogah; nekaj posebnega danes tuhtajo, ker tako nemirno sem ter tje tekajo in se pogosto s tipalnicami ližejo. Ena, ki je tudi nekoliko veča mimo drugih, ima posebno veliko opraviti; vedno šviga od mravlje do mravlje in je pregleduje, kakor 185 general svoje vojake, predno je pelje v ogenj. Zdaj se vzdigne črna truma, straže odpró vrata na široko, in kot hudournik se vsuje četa po mravljišču. Le malo, kar jih je pri babicah za postrežbo in pri vratih za stražo neobhodno potrebno, jih je ostalo doma, vse druge so se vzdignile. 190 Zunaj zleze ona velika mravlja na neko bilko in od ondot pregleda še enkrat svojo armado, potem jo pelje navzdol v gozdič. V tem gozdiču, ne daleč od našega mravljišča, je stanovala druga manjša družina mravelj, ki so se od naših črnih le po barvi ločile, bile so namreč rujave. Mirno je živel rod za rodom 195 že mnoga leta; bile so ravno tako pridne in delavne kakor črne; takisto so skrbele za svoje potomstvo. Ker so se pa v bolj senčnem kraji gozda pod košato jelko naselile, obsevalo jih je solnce manj ko druge, torej so se njih mladiči tudi navadno ene dni pozneje izlegli, ko pri naših črnih mravljah. 200 Solnce je že precej visoko stalo in pregrevalo tudi skrito mravljišče. Skrbno nosijo rujave mravlje svoje bube iz dna proti vrhu in se že naprej veselé časa, kedar se bode mladina izlegla. Ali — kdo vé, kaj jutri pride! Črne mravlje, ki so zjutraj hitro šle od doma, prišle so205 zdaj blizo omenjenega mravljišča. Ene gredó bliže in bliže, pridejo na mravljišče, ogledajo vse in potem se hitro vrnejo k svoji armadi. Precej potem se zakadi vsa armada na mravljišče, obležejo vsa vrata, pokoljejo vratarje in z združeno močj6 planejo v stan. Rujave mravlje se precej ne zavedó in ne razumejo, 210 kaj to pomeni; osupnjene gledajo, kaj se bo ž njimi zgodilo. Roparji pa, ker tako smemo črne mravlje imenovati, padejo nad bube, vsak zgrabi eno in pobegne ž njo. Ko domače mravlje vidijo, kaj se godi, da jim roparji njih mladino vzeti hočejo, vržejo se srdito nad sovražnike, ali — sili se ustavljati 215 ne morejo. Med tem, ko se z enimi rujejo, odnesli so že drugi bubev črni roparji pa hité s svojim plenom domú, kjer jih tovarši že željno pričakujejo. Ko pridejo premagavci, obspó je straža in doma ostali delavci, vzemó jim bube in je spravijo v varen220 kraj. Kakor da bi bila to domača zalega, gleštajo jo črne mravlje, in ko drugi dan začno iz bub lezti, pomagajo jim tudi belo srajčico sleči, ravno tako. kakor bi bile njih rodú. Rujave 21 * ' mravlje dobe precej jesti in se kmalo sprijaznijo s črnimi. Reve 225 ne vedo, da so sužnje. Roparjem v čast pa moramo reči, da s svojimi sužnjimi usmiljeno ravnajo in da si prizadevajo, njih osodo jim kolikor moč zlajšati. Delati morajo, kakor druge, pa tudi pri jedi niso ločene; le ko gredo ven, kako delo opravljat, gre ena črnih kot birič ž njimi in, če se obotavljajo, priganja 230je k delu, česar pa večidel ni treba. Dan preide za dnevom, sužnji so zadovoljni, ker boljšega prostega življenja ne poznajo, in pridno opravljajo dela svoji gospodi. Neki dan prinese črna mravlja novico, da v gozdu, ne daleč 235od hiše, rejen hrošč pojema. Oddelek rujavih mravelj, pod vodstvom treh črnih biričev, napravi se mastnega kebra v hišo pritirat. Ko pridejo na mesto, prestrašijo se biriči, ker krdelo rujavih mravelj je hrošča obleglo. Hitro se mislijo umakniti — pa je že prepozno; že so je rujave obsule in strastno objemajo 240 svoje rejence, ki so jim bili vzeti, ko še niso zagledali luči belega dneva. Sužnji tudi kmalo spoznajo svoje rojake in združeni se vržejo zdaj na črne trinoge; eden jim komaj uide, ostala dva pa na drobne kosce raztrgajo, ker tudi mirna mravlja divja, kedar brani svoj rod ptujih napadov. 245 V stanišču rujavih mravelj je vse židane volje. Naglo napravijo veliko gostovanje, pri mastnih hroščevih kračah obhajajo rešitev svojih ljubih iz sužnosti. Veselje se bere na vsakem obrazu, zdaj jim ničesar ne manjka, le spomin na nesrečne sestrice, ki še pod ptujim jarmom stočejo, teži jim srce in jim 250 greni sleherni grižljej. Enoglasno sklenejo drugi dan še druge sužnje rešiti, naj veljd,, kar hoče. Pri črnih mravljah je pa vse drugače. Neka pobitost in klavernost se je vseh polastila; na sužnje še bolj pazijo in je ne puste iz mravljišča. Med seboj se vedno posvetujejo, kaj 255 bi bilo početi. To je gotovo, da oba roda zdaj ne moreta več sosedno skupaj živeti, preveč sta se že spoznala; drug je drugemu na poti, sovraštva in bojev bi nikoli konec ne bilo. Juterni dan bo razsodil, kteri rod bo obveljal. 260 V obeh taboriščih se pripravljajo na boj. Črni so tirali svoje rujave sužnje v najglobočeji stan in postavili straže, da jim nihče ne uide. Potem se vzdignejo vsi delavci; vse kar se le gibati more, gre v vojsko, strahljivca med njimi ni. Na majheni trati v gozdu se srečate krdeli. Ko bi trenil, 265 zakadite se druga proti drugi, in boj se prične. Navadno se jih sprime več od občh strank; grizejo in koljejo se nekoliko časa in, ko se potem klobčič razmota, leži jih obeh strank nekoliko mrtvih na tleh. Tudi po dve se sprijemate in se skušate, ktera bo zmagala. S čeljustnicami skuša vsaka svojega sovražnika raniti in potem, ko mu je rano vsekala, spusti va-njo kapljico 270 neke skeleče kisline, ktera ranjenega sovražnika umori. Ono kislico si napravlja mravlja v posebni žlezi, imenujemo jo mrav-ljino kislino. Ko je enega sovražnika zmagala, vrže se nad druzega in tako naprej, toliko časa, da je ona zmagana ali pa da je sovražnik popolnoma vničen. 275 Čeravno je že sama ranjena, vendar ne odjenja, dokler je moč popolnoma ne zapusti in še potem, ko že predrtih prsi na tleh leži in se že več gibati ne more, zgrabi še sovražnika, kterega doseči more; celó, ko je že mrtva, ne odpró se čeljust-nice, ktere je v smrtnem boru v sovražnika zasadila. V svoji 280 gorečnosti napade celó kacega prijatelja, pa kmalo spozna svojo zmoto, poboža ga s tipalnicami, kakor bi ga hotela za odpuščanje prositi, in potem se toliko bolj srdito vrže nad svoje sovražnike. Tako so se borile naše mravlje: kolikor bojevavcev, toliko285 junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tú neseta dva vojaka ranjenega pajdaša v varen kraj, da si opočije; tu hité drugi še neutrujeni na bojišče — novi boj, nova Junaštva, pa zmaga se ni še nagnila na nobeno stran, akoravno je bojišče že pokrito s padlimi junaki. Le majhena tropa se še bori, pa290 utrujena po dolgem boji omaguje —; kar privrši iz zatišja četa čvrstih spočitih rujavih vojakov in spet se vname: „strašni boj, ne boj, mesarsko klanje." Kar jih je bilo črnega rodu, vsi so padli pod čeljustmi neusmiljenih zmagovavcev. Ves junaški rod je poginil v boru 295 za svoje domovje. Ošabni in veselja pijani zmagovavci deró zdaj na dom zmaganih sovražnikov, kjer so bili še zaprti rujavi sužnji. Ko bi trenil, lezé črne straže na tleh; oproščeni sužnji se zedinijo s svojim oprostiteljem, razderó poslopje in potem se vrnejo v 300 prosti dom. Večerna zarija rumeni gozdna drevesa in obseva razvaline mravljišča, v kterem je prebival hrabri rod v sreči in blagostanji. Pa kdo se bliža mravljišču? Črna mravlja, s krvavimi ranami pokrita, plazi se po strtih nogah do razdjanega doma.305 Rujavi razuzdani sovražniki so je zgrešili in, akoravno že na pol mrtva, vendar se še plazi do kraja, kjer je gospodoval njen rod. Zadnja njenega rodú premišlja pretekle čase, in solza se jej utrne in moči domača tla, ktera so jej oskrunili ptujci. __Fr. Erjavec. 218. Vinska trta. Steza, ki vodi z brega, pripelje nas do nečesa, česar na severni strani hriba nismo videli nikjer, namreč — do vino- grada. Na levi strani steze raste krevljasta vinska trta, precej na široko v vrstah, in se prijema z vilastimi ročicami 5kolja, s kterim je podprta. Kraj steze je napeljana tudi na brajdo. Stopimo malo bliže! Zdaj še smemo blizo; jeseni pa, ko bo grozdje dozorevalo, ne bo varno hoditi po vinogradih, kajti lehko se takrat pride v neprijetno dotiko s čuvaji. Skoro smo prišli že prepozno, težko je najti še kakov cvet. loTu-le je še eden! Pa kako revno je to zelenkasto cvetje! Res, da bi po cvetji in po krevljastih vejah ne mogel človek soditi, da skriva ta rastlina tako moč v sebi. Toda zares lepo je okroglo, pri dnu srčasto peterokrpo in debelo nazobčano listje. Mali, neznatni, pa lepo dišeči cveti stoje gosto skupaj v 15 grozdih. Vsak cvet ima kratko, peterozobo čašo in pet venče-čevih lističev, ki imajo pa to čudno posebnost, da niso pri dnu skup zraseni, kakor je to pri drugem cvetji, ampak pri vrhu. Venčec sedi tedaj na petih prašnikih in na pestiču kakor okrogla strešica. '¿o Znamenita je res ta posebnost, kakor da bi droben cvet imel to strešico zat6, da ga dež in druge nevgodnosti ne morejo motiti in mu nagajati, da ne bi vtemeljil posebnega svojega plodu, malosemne sočnate jagode, iz ktere se dobiva pijača vseh pijač — vino. 25 Da, vino! Vino pomlaja starčeka, krepča moža po dovršenem delu in ga utrjuje za nove skrbi in nadloge. Vino je že zato velik dobrotnik človeški, ker človeka uči pozabljati skrbi vsakdanjega življenja. Vino je pijača veselja, vino odpira prijateljska srca, vino navdušuje duha z novo srčnostjo. Hitreje 30 se gibljejo misli, laglje stopajo blagi občutki iz prsi globočine; roka dobiva moč, srce pogumnost. Nobena stvar se tako natihoma in skrivši ne priplazi in ne postane naš najljubši tovarš in najzvestejši spremljevavec skoz življenje, pa tudi nobene stvari še ni človek tako hvalil in 35opeval, kakor vino. Vino ni krivo, daje ljudje le malo znajo zmerno vživati. Da so nasledki nezmernega pitja vina žalostni, to se ve, pa saj so nasledki vsake druge nezmernosti tudi žalostni. — Z brega gredd zagledamo bolj daleč proč od sebe še neko-40 liko vinogradov. Tu na meji vinstva so le bolj redki, bolj proti jugu unkraj une gore je pa po brežuljkih vinograd pri vino- lobrega vinstva solnčnata O--------7 J------ I----- _ „ . „ „ a t vinsko trto ostre burje in 45 mrzlega severja. Trta ne trpi ne mraza ne vročine, če sta prehuda. Zato pa ne raste niti v prav vročih, niti v prav mrzlih krajih, ampak le med 29° in 50° zemljepisne širokosti; todi pa okrog in okrog goricah, obrnjenih proti zemlje povsod, kjer ima dovolj solnca in kjer so jej tudi druge okolnosti vgodne. V severni Afriki jej je že skoro prevroče, tako da se najbolje obnaša po osojah. V nekterih krajih per- 50 zijskih izkopljejo 6 do 10 čevljev globoke jame, v ktere sade trto, da jej ni prevroče. Po takih vročih krajih ne delajo povsod vina, ampak vživajo le grozdje; tudi bi bilo vino škodljivo pri taki vročini. Zato je pa bil Mahomed prepovedal Arablja-nom vino piti. Malo je rastlin, o kterih bi bil človek toliko, 55 kolikor o trti, obdržal si v pameti, kaj da se je godilo ž njo v starih časih. Trta se opira in pleza po drevji in po kolji, kakor bi htela prositi človeka, da naj jo sadi in podpira. Sadil jo je tudi, od kar se je zavedel in ne bo je opustil. Že Noe jo je zasadil, ko 60 je naznanjala mavrica, da odslej se začenja veselo in prijazno življenje in rastje brez ovire. Vinska trta raste divja po več krajih Azije na jugu visokih kavkaških gora. Feničanje so jo prinesli na Grško, iz Grškega so jo zanesli v Italijo okrog 180. leta pred Kristom. Na južno 65 Francosko so prinesli trto Feničanje 600 let pred Kristom iz Azije. Rimski cesar Domicijan je bil prepovedal trto. Dobri cesar Prob (267 po Krist.) ki je sam rad vino pil, pa je zapovedal nasaditi jo kraj reke Rena in po Panoniji. Takrat tedaj so jo zasadili po Sloveniji, po Hrvaškem in tudi po Srbiji. — 70 Trta ljubi dobro zagnojeno, peščeno prst, ne pa mokre ilovičaste. Kako jej ugajajo vulkanska tla, to kaže vino, ki raste krog Vezuva v Italiji. Tako je posebno, da so mu dali ime: Kristove solzice. Reja je trto spremenila, kaplja na dobroti toliko pridobila, 75 da je kaj. Skušnje in vednosti so učile človeka, kako naj pripravlja vino, da bo najbolje. Dosegel je človek tudi toliko, da se sme nektera vinska kapljica res imenovati pijača vseh pijač, kar jih premore dolina grenkih solz. Skoro ni treba spominjati, da je za vinske kraje čas berbe 80 najveselejši in najimenitniši čas celega leta. Ako bi prišli o sv. Mihelu sem, slišali bi, kako se razlega veselo petje po jesenskem zraku, kake šale delajo gorniki pri branji in tlačenji_žlahtnega grozdja. Pod večer pa bi videli, kako se svetijo ognji, zdaj tu zdaj tam, po goricah, in čuli bi strel na strel, godbo in smeh85 vesele mladine, na plesu zbrane. Po Slovenskem, Hrvaškem, Ogerskem, v Švajci, na Renu in na Francoskem, na kratko povsod, koder trta vince rodi, praznuje se berba, ki je gorniku res najlepši čas sicer težavnega življenja. I. Tušek. II. Narodopisni in zgodovinski sestaTki. 219. Beli Kranjci. V krilu naše mile domovine žive ljudstva, ki so v izobraženosti, jeziku, noši in šegah tako različna, da se ptujec tej razliki dovolj načuditi ne more. Vso pozornost pa zaslužuje zbog svojega odstopa od druzih 5Kranjcev tisto ljudstvo, ki unkaj Gorijancev in Kočevarjev ob Kolpi od Metlike do Osilnice prebiva. Ko se na Gorijance od Novega mesta prisope in čez ta hrib proti Luži prevagne, odpre se vid po metliški okolici tje do Ogulina; in vedni tovarš, ki človeka povsod spremlja, kamor koli se obrne, je velikanski lOKlek, shodišče slovenskih čaravnic, ktere po noči tje na ples letajo, česar vendar v naši dobi noben, bolj prebrisani človek več ne verjame. Na desno proti jugu od Vahte skoraj do Tanče-gore se razprostirajo, štiri ure daleč, vinske gor6, in ker solnce precej, ko na zreniku lice pomoli, svoje žarko oko na nje ravna 15 in je še delj ko do malih južin živo prepeka, dajejo one tako kapljico, ki vnema kri in zamika srce. Te gore rivajo za svojim hrbtom kočevski mrzli zrak nazaj in vežejo Gorijance s hribi, ki iz vojaške meje na Kranjsko segajo in Poljane ločijo od metliške okolice, ktera z gorami 20 obdana samo proti hrovaški meji odprta stoji. Stanovniki so po verozakonu različni: nekteri, in teh je največ, spadajo k zapadni, drugi k vzhodni cerkvi; nekteri izmed poslednjih so se pa z zapadno cerkvijo zedinili, obdr-žavši obred iztočne (grške nezedinjene) cerkve. Ti vsi žive 25med seboj v pravi krščanski slogi tako, da bi se drugim bolj izobraženim deželam smeli v izgled postaviti. Oprava (obleka), od kranjske popolnoma razločna, ako-ravno pri vseh priprosta, ni vendar pri vseh enacega kroja. Ti vidiš okroglolična rudeča dekleta z bistrimi, večidel plavimi 30očmi, in ko na smeh postavijo usta, vidijo se jim lepi drobni, ko sneg beli zobje. Njih čelo krasi parta (šapelj), nakinčana z leskečimi kamenčki, ti so v žolto (rumeno) svilo vdelani in z biseri obdani; in to zahteva spoštovanje, ker je znamenje de-vištva. Na glavi nosijo belo pečo, ktere roglji so nazaj priviti 35in umetno zloženi; bela, drobno nabrana robača in rokavi, ki pokrivajo modrec in prsi in do pol pasa segajo, na prsih z lepo od biserjev leščečo iglo speti, ti so njih doljna obleka. Vrh tega prtenega oblačila pride zabunec, to je, bela suknja, ki čez kolena do ribic sega. Take so Semčanke. — Staroverka 40nosi, kakor Kočevarica, košuljo iz celega, brez modreca, in rokavov; nikoli je ne boš videl brez pregače (zastora), ki je iz volne tkana in umetno prepisana. Zakonska se spleta v dve kiti, ki po prsih visite, in ako je premožna, vpleta desetice in dvajsetice (od tod pride prevrtani denar); revna pa vpleta prstane ali kako sliko (podobo), ktera je iz bele kosti lepo 45 narejena. Ta kine, ki si ga v kite vpletajo, imenuje se vpletki. Na kite na glavi pripne od obéh plati nad ušesi belo pečo, ki po hrbtu visi in jo opregačo imenujejo. Devica se le v eno kito spleta, ki zadej po hrbtu visi, in nosi na glavi rudečo kapo kakor Poljanke. Nogavice imajo pisane. Dekleta po Poljanah in 50 Kostelji spletajo svoje lase v rudeči kiti, ki jo z rudečimi vrbci (trakmi) kot pol klobase od iišes proti vrhuncu pripletajo. Zakonski nosijo bele, od prednje plati klekane počele (avbe), ki na vrhuncu špičasto po strani nad zatilnikom čepe. Njih nogavice so pisane ter iz volne pletene; pri vseh drugih ob Kolpi55 pa bele. Poljanke, Kostelje, Osilčanke nosijo repove. Enaka razlika je tudi med prebivavci moškega spola : vsi nosijo bele, po hrvaško skrojene hlače. Semčan in Kosteljec nosita škornje, kar jima prav lepo k hlačam stoji. Poljanci, Viničanje in Metličanje nosijo večidel mestve (čižme), samo s 60 tem razločkom, da je Viničan in Metličan po členkih vežeta. Vsi nosijo po strani na boku pisan torbaček. Opanke so obutev samo tako imenovanih Vlahov, ki so se na krajnsko naselili; med Poljanci je nosijo le tisti, ki v Krajino (militaro) po trgovini hodijo. 65 To ljudstvo je lepe, trdne, bolj srednje velike postave. Bojančanje, Marendolci, in Žumberčanje so se v te kraje naselili ter govoré čisto srbsko-hrovaško narečje; imaio tudi svoje posebne šege in navade, in kakor se mi zdi, spadajo k sluin-skemu regimentu; na svoje stroške na stražo v Karlovec in na70 granico hodijo, in si iz svojega vojaško opravo omišljujejo v mirnih časih. Ob Kolpi po metliški okolici govoré slovensko-hrovaško narečje. Poljanec in Kosteljec se srbsko-hrovaškemu narečju bolj približujeta in izgovarjata vse besede, ktere Kraj-nec na ec in ek izreka, na ac in ah, postavim : tobolac, ustavak. 75 Ravnagora in Delnice unkraj Kolpe morajo biti krajnska naselitev: tu se sliši govoriti: biva, šva, kakor na Giorenskem. Tudi je Primorci in Hrovatje imenujejo Krajnce. Med belimi Krajnci je Poljanec najbolj vesel; on malokdaj tiho gré, ampak vselej poje, in da-si ravno še precej krajnsko80 govori, vendar so njegove pesmi čisto srbsko-hrovaške. Kdor je srbske narodne pesmi bral, pa Poljance peti slišal, utegnil bi misliti, da jih je Vuk v Poljanah zbiral. Ako ravno ženski spol veliko trpi, ker znosi ves gnoj na glavi v vinograde in njive, kamor se voziti ne more, in tudi85 moška dela opravlja, kedar nurâjé po trštvu odidejo, ima vendar veliko pesem, ki je poje povsod, koder gre. Ako je Poljanka sama, poje sama; ako ste li dve, ena vodi, druga pa prilaga. Ona ne misli dolgo, ktero pesmico bi zapela; kar jej pred oči 90 pride, od tega tuai zapoje. Ako je po letu v košenicah in seno grabi, zapoje, ko je treba domu iti, da jo drugarice slišijo: „Doba došla, da idemo doma, Da idemo h kuči pevajuči." i. t. d. Ako gre kod sama po gori, daje si srčnost, ter zapoje 95kako pobožno pesmico: „Moli Boga, rožica devojka, Moli Boga, ne boj se nikoga, Nit se boj Turka nit ajduka." i. t. d. Poljanka je rada zmerom vesela; toda njeno veselje izvira 100 iz mirne vesti in čistega srca; ona ima bolj v čislih svoje poštenje, ko vse drugo blago. Zemlja je tu večidel kamenita, in daje prav po pičlem kruha ljudem, ki obračajo vso svojo pozornost le na vinograde, kteri pa zahtevajo mnogo truda in stroška, pa je malokdaj los obilno povrnejo; temu je največ vzrok toča, ki te kraje rada obiskuje. Na Gradniku v semiški fari je pred nekaj leti sedem let zaporedoma toča vse potolkla. Njih revščina pa največ izhaja iz majhenih zemljišč. Ne vem, ali iz strahu pred vojaškim stanom, dajali so nekdaj očetje med svoje sinove zemljišča no razpisati; ali pa so se morebiti po izgledu svojih hrovaških sosedov vsi moškega spola v hiši poženili, in potem, ko jim je gosposka v delitev privolila, se med seboj razdelili. Nikjer vendar ni bila delitev tako na drobno razdrobljena, kakor v Kostelji: tu spada polovičar (polgruntar) med prve kmete; naj 115 več jih je, ki imajo po četrtino, šestino, osmino, ali celo samo šestnajstino zemljišča. Torej Kosteljec večidel pšenice ne seje; ampak obseje majheni prostor, ki ga ima, z najpotrebnišimi rečmi. Na zimo gre vse, kar je moškega spola še pri moči, po svetu — s trebuhom za kruhom; Osilničan popade žago in gre na 120Hrovaško; Kosteljec zadene kišto in se poda na Ogersko; Po-ljanec in Semičan nasledujeta Kočevarje in obiskujeta Nemško. Po tej trgovini si pridobe, da plačajo davke, in si še kak mernik kupijo za dom. Vendar bi jaz mislil, da kmetija poleg tega trštva svojo škodo ima, ker bi se brez tega mnoga krpa 125 (kos) zemlje še bolj obdelati in porabiti dala, ktera zdaj pusta leži. Ni navade brez razvade! Goveja živina je tako majhena, da enake nikjer nisem videl. Res je, da so v nekterih krajih strmi hribi in jako grdi klanci; pa vendar mislim, da bi se govedina srednjega plemena lehko 130 imela. Med vsemi si Poljanec po svojih strmih in kamenenih košenicah še največ sena nakosi, pa ga več stane, ko je vredno. Po občinskih pašnjah je grmovje zatrl, ker je brinje in trnje popalil; da bi pa namesto unega kaj koristnega zasadil, tega se ni poskrbel; zdaj se mu krava ves božji dan po praproti na solncu prepeka, in ko pride sestradana brez mleka domu, brž 135 misli, da jej je narejeno. Kolo (narodni ples), pri kterem se dekleta, tudi mlade (žene), vzajemno nasprotno na suknjah za žepe držeče v podobi šestila okoli vrte, dve stopinji naprej, eno nazaj grede — to se v nekterih krajih v svoji stari svetačnosti še zmeraj vodi, v no nekterih se je pa tudi že opustilo. Med njimi je vselej ena vodja in sicer taka, ki je najbolj urna in največ pesem ve, zakaj kolo se prepevajoče vodi, dokler se ples ne začne; kedar se pa ples začne, odstopijo vse tiste, ki so slabe, ali pa ki ne znajo na las z vsemi drugimi dve stopnji naprej, eno nazaj 145 poskočiti, zakaj v enem trenutji morajo noge vseh po zemlji poteptati in zopet odskočiti v zrak. Stari trg v Poljanah je bil njega dni velikonočni ponedeljek pred večernicami ves v takih igrah, in vse je od petja grmelo, ker vsaka vas iz cele župnije je ondi na svojem prostoru svoje kolo praznovala. Kolo se 150 začne vselej s pesmijo: Zbiraj se, zbiraj lepi zbor Prelepih vseh mladih devojak i. t. d. Vsled tega se pojo razne pesmi v čisto srbsko-hrovaškem narečji, da se človek zares prečuditi ne more, ako pomisli, kako 155 so se mogle te pesmi na kranjsko zemljišče zasaditi. Kolo se v naši dobi redkokrat vodi, samo o večih praznikih in na piru (svatbi) drugi dan po poroki, ako nevesta ni vdova. Pirne (ženitninske) šege imajo nekaj enacega z navadami starih Rimljanov o piru. Na dan poroke za rana, predno se dan napoči, 160 pridejo svatje z mladoženjem (ženinom) na nevestin dom, stre-ljaje in „Kraljeviča Marka" popevaje. Pred hišo je pristreže kak prebrisan šalec, ki ž njimi šale vganja, je šegavo kaj vprašuje in modro odgovarja, dokler se v hiši pospremi. Stopivši v hišo, ne vsedejo se za mizo, ampak po klopeh. Skleda polna 165 orehov in lešnikov čaka pripravljena na mizi. Nevesto (mlado) pripeljejo^ vso plaho iz kakega kota ali kamre k mladoženju, ki sredi stanice stoji. Starašina mu ob kratkem pove, da je zadnja doba sezuti detinske postole (črevlje) in stopiti v društvo mož. Po končanem govoru ženin, vzemši podano skledo z lešniki, 170 vrže je proti vratom med otroke, ki se za nje prav jagmijo (pulijo); od dečakov na ta način stopivši, poda nevesti desno roko, ki ju sklenjene starašina z vinom navkriž polije, rekoč: „V imenu Očeta in Sina in svetega Duha." Na to reko vsi drugi: „Amen." To je hišna poroka. — Zdaj se vsedejo okoli 175 mize po redu svoje časti; prvo mesto zavzameta ženin in nevesta na sredi med vojačico in vojačem, po tem prideta starašina in zastavnik (ki bandero nosi). Žene sedejo na desno stran neveste, ločene od moških, tako da nevesta mejo dela. Nevesta nima zdaj še nobenega druzega kinča na glavi, kakor parto. 180 Ko se daniti začne, izpuste nevesto izza mize, ki da vsakemu svatu po vrsti robec in odide kinčat se za poroko. Ko je mlada (nevesta) nakinčana s svilnimi vrbci, ki z glave do pleč visijo, s parto na čelu in z leskečo krono venčana, vzdignejo se svatje 185 na noge, streljajo in pojó razne pesmi po poti gredé. Tu se ne sliši godba (muzika). Poljanci le pojó dva po dva; eden vodi, drugi prilaga. Kedar ena dvojica vrsto izpoje,^zapoje jo druga, in tako gre od prvega para do zadnjega. Če ima ženin več takih parov, bolj je imeniten. Tu se pojó srbsko-hrovaške pesmi 190raznega zapopadka, da se razlega krog in krog. Nevesta daje 3"udém, ki jej naproti pridejo, belega kruha iz žepa; za ta ar dobi voščilo, da bi se jej v novem stanu dobro godilo. Mrliči se spremljajo na pogreb z velikim žalovanjem. Cela vas se večkrat zbere na sprevod mrtvega, ako je bil v življenji 195 v časti. Ne najét, ampak radovoljno gre ženski spol za takim mrličem in narekuje za njim, to je, na glas jokaje prešteva vsa njegova dobra dela. Tu se ne poje nobena pesmica, ampak kar ktera vé od njega, to tako sestavlja in na take besede po-vdarek deva, da se vezano izgovarja; včasi tudi ne. Da bo 200 vendar bralec zapopadek od tega imel, naj naznamim vpitje zakonske žene za svojim možem: Prelepi moj mili mož! komu si me izročil ? Zlato moje dobro! zakaj si me zapustil ? i. t. d. Pojedine, na ktere se povabijo pogrebniki in varovnice, 205dajejo se še zmerom, toda kedar kdor premore, nekterikrat tudi ob letu, večidel v jeseni. Na takih pojedinah mora biti devet jestvin (jedil); kedar se po tri sklede izpraznijo, moli se za mrtvega. Taka pojedina se kar m in a imenuje. Opravo (obleko) si beli Krajnci domá narejajo. Ovčjo volno 210žene doma po zimi spredejo, dajo v tkajo in v stope; takisto spredejo tudi predivo doma. Vsak gospodar zna skoraj postolje (črevlje) šivati. — Čednosti teh ljudi so: gostoljubnost, prijaznost, zadovoljnost in pokorščina; napake so: kletvina, nezmer-nost in pa nevoščljivost. — 215 Njih pregovori so: Dan se izza rana lovi; komur se je molit, s tem se ni borit; ki ne vaga, nema blaga; brez skri-valca ni kralca; nepovabljenemu gostu se stolec za vrata stavi; kar mačka rodi, rado miši lovi; delaj, ko da boš vavek živel, moli, ko da boš vale umrl; koliko vran belih, toliko mačeh 220 dobrih; koder mačka spi, lonec pokrij; sita vrana lačni ne razume; trn se izza mlada špiči. J. Kobe. 220. Goslar. (Poleg polskega.) Ob mestnih vratih sedi človek, krog kterega se od ranega jutra do trde noči neprestano zbirajo ljudjč. Razni ljudje se shajajo ondi, in le redko kedaj se naključi, da bi se mimogre-doči ne ustavil, da čuje miljene glasove revnega starčka. Človek, na kterega so obrnjene slehernega poslušavca oči, sedi na ka- 5 menu pri poti in vleče s kratkim lokom po prostem orodji, po tako zvanih javorjevih goslih. Med prijetno glasbo vpleta vselej enoglasno pesem, s ktero slavi dela hrabrih junakov, ki so že živeli ob tisti dobi, ko se še ni bilo polje Kosovo napojilo s srbsko krvj6, in oni, ko so se bili rešili smrtonosnega groma in 10 se poskrili po nedostopnih pečinah hercegovskih in črnogorskih. Človek ta je slep goslar. Na licih se mu poznajo žarki solnčni, kar pa tudi ni čuda, ker sedi ves dan pred vasjo ali pred mestom in gleda proti nebeški višini na neizmerno modrino, po kteri letajo raznobojni oblaki in se pomiče solnce, čegar žareči 15 žarki se mu vpirajo v zaprte zrenice. Predno si znoj s čela obriše, prime še za čarobne strune svojih gosli, in kakor bi hotel solnce prisiliti, da mu razsvetli večno temo, sledi mu z zatisnjenimi očmi. Njegove oči se ne boje žarkov velike dnevne zvezde, kajti zrenice so zaprte za zmeraj in ne poznajo20 modrine nebeške; one ne ved6, kaj je krasota vesele pomladi; on ne pozni ne sveta ne ljudi in kar se v njem giblje in živi, ni pogled sedanjosti, marveč spomin davnih in preteklih časov. Kar on z žalostnim glasom popeva, to ni radost pomladi in iskrenost ljubezni, marveč velika, da-si ravno s slabim in25 prostim glasom pa s tolikanj večo dušno radostjo popevana dogodivščina nesrečnega naroda. Kraj njega leži na tleh širok klobuk, ne da bi ga varoval solnčne vročine, ampak da čuva sivo glavo neprijetnega dežja. Dobrosrčni Serežanje in Bošnjaki mu mečejo v skledico bakre- 30 nih penezov za zlate pesmi, s kterimi slavi neumrle junake Lazarja, Kraljeviča Marka in Miloša. Slovani na južnem bregu Donave so narod, ki se med drugimi lepo odlikuje v vojnem značaji. Oni so jako utrjeni sinovi narave, pa tudi priprosti v vsem svojem življenji in blagega35 srca. V Črni gori se vedno bojujejo s Turki, ki so se naselili Eo neprijaznih dolinah njihove dežele; pa zakaj trpe neprene-oma taki boji? Zavoljo kamenitih sten in visokih planin. Komaj zagleda še otroče beli svet, že mu visi orožje pri zibelki, in ko ga zakrije črnega groba večna tmina, ki skoro vsakega 40 Črnogorca v boji zasači, neha še le vojak biti. Na bregu brze Drave in bistre Donave sta pripravljena Srb in Hrvat biti boj krvavi z divjim in sirovim sosedom Turkom. Srb ne more pozabiti zlatih in srečnih dni o času Dušanovem; 45 zatorej je vsajena za zmeraj zavist v njegovih prsih in maščevanje proti zmagovavcu na Kosovem polji. Žena opravlja domače opravke in krepki sinovi obdelujejo z nejevoljo polje, pomilovaje nezmožne starčke. Kaj dela starec? 50 Njemu je izročil dobrotni Bog dogodivščino nârodovo, da jo kot dedšino priobčuje v neumrlih pesmih pod milim nebom, razveseljevaje ž njimi bogoljubni svoj narod, ki jih v srce vsaja kot seme, iz kterega se bo razvil vojni duh. Kdorkoli je na Srbskem slep rojen, ali ki ga je nemila 65 0soda oplenila za zmer solnčne svitlobe, onemu je Bog podelil drug vir čuvstva, da nadomestuje izgubljeno veselje; takim je dal vsemogočni liro Apolonovo; njemu naredi oče ali brat gosli, s kterimi se on, prihodnji pesnik, napoti v goste loge stoletnih hrastov, da ondi pozorno čuje šumenje drevja, pihljanje vetra 60 in prijetno žvrgolenje veselih ptičic, z eno besedo : da si skuša vcepiti krasoto vse narave in vse ono, kar se je v njegovi duši preobrazilo, zopet preobraženo z močno silo svojih gosli iz glo-bočine srca popeva. Tako izuôen gré zopet med ljudi, pred mestna vrata ali 65pred vas, da ondi tiho posluša pesmi kakega goslarja; v njegovo dušo vcepijo se žive slike Dušana, Marka, Lazara in drugih. Zdaj je popolnoma izučen; v duši njegovi spreminja se slika za sliko, kteri odgovarja po lastnem umu izmišljena pesem; on je že skusil cenljivost Vil, in zdaj potuje od družbe 70 do družbe, od mesta do mesta, iz sejma na sejem, ter vcepuje dogodivščino svojega junaškega naroda v srce starih in mladih. __Gr. Krek. 221. O Vilah. Vsacemu človeku je prirojeno, da si skuša pojasniti prikazni in dogodbe, ki je vidi v življenji, bodi si razlaga resnična ali napačna, da'le zadostuje vedoželjnosti njegovi. Premnogo je prikazkov v naravi, kterih pravi vzroki so ostali duhu 5neznani; ker pa človek vendar-le nekakega pojasnila potrebuje, zašel je v domišljije. Take domišljije so vsi bogovi in boginje poganske. Tako n. pr. je videl človek ognjeni blisk, slišal doneči grom in nehoté je prašal sam sebe: kaj je ta blisk? kaj grom? kdo ju nareja? Ker pa v starodavnosti še ni bilo spo-10znanja enega najvišega bitja, stvarnika vsega sveta, rodila se je sama od sebe misel, da neko skrivno bitje vse to nareja; to bitje pa so si mislili v podobi njim najbliži, v podobi človeški, in imenovali so je Peruna. Vse basnoslovje starodavnih poganskih narodov tore| ni nič 15 druzega, nego poosebljenje prirodnih moči in prikazni. Ker so mu bile prirodne moči tu koristne, tam škodljive, nazival je je dobre in zle; in ker jih ni mogel premoči niti se jim ogniti, menil je videti povsod bitja, bolj mogočna in viša od sfbe in imenoval je je bogove — dobre in hude. Taka bitja si je mislil človek nevedni in neizobraženi povsod, kjer je imel 20 kaj pred seboj, česar mu prosti um ni mogel koj pojasniti. Morje in reke so imele svoje povodnje može; vsaka gora, vsak gozd, celó posamezna drevesa svoje čaravnike in čaravnice, svoje vile, škrate itd. — Take poosebljene prirodne moči so tudi Vile, o kterih jugoslovanske pesmi in pravljice tolikrat25 pojó in pripovedajo. Vile se ločijo po svojih prebivališčih v Vile zračne, ktere v zraku, Vile pogorske ali zemske, ktere na zemlji, in Vile povodne, ktere v vodi prebivajo. Po duševnih lastnostih so dobre ali zle. Vile zračne so skoraj vselej dobre, Vile povodne vselej zle; Vile zemske so včasi dobre,30 včasi hude. Ta delitev se kaj lehko pojasni in opraviči: z neba se človek nadja vselej dobrega, izpod zemlje hudega; na zemlji pa se vrsti dobro in zlo. Prosto ljudstvo pripoveda, da so Vile podobne krasnim mladim devicam v belem oblačilu. Lica so bledega, lasé pa35 imajo zlate in dolge, da jim segajo razpleteni čez čelo in pleča do tal; pa nimajo zastonj tacih las, kajti v njih imajo svojo moč in življenje. — Oči se blisoé kakor solnčni žari, in glas imajo tako prijeten in mil, da si človek misliti ne more tacega. Kdor je slišal Vilo peti, ne pozabi tega glasú vse svoje živelo dni, tako krasno in miloglasno pojó. Telo Vilino je tenko kakor jela na gori in lehko kakor ptica ter ima krila, včasi zlata. Vile so dobrim, poštenim, zlasti junaškim Ijudém velike prijateljice. Kdor se ž njimi pobrati ali posestri, blagor mu! Naj hoče potem kar koli, vse mu gre po sreči, v vsacem še45 tako težavnem boju premaga, kajti povsod mu je Vila na strani in mu pomaga. In njena pomoč ni kar si bodi, ker njej ni kmalo kdo kos. Vse narodne povesti vedó le o malo malo ju-nacih povedati, ki so Vile premogli; nekteri trdijo to celó samo o dveh: o kraljeviču Marku in o banu Sekuli, ujcu Si-50 binjanina Janka. — Imajo pa Vile še druge prednosti. Najmanjša gotovo ni ta, da se lehko spremené, v kar hočejo; vendar se to zgodi le malo kedaj. Vsaka Vila je dobra prorokinja in pozna tudi vsa zdravila; noben človek je ne preseže v modrosti. Vedoče so55 tudi v raznih druzih umetnostih: zidajo gradove tako krasne, kakoršnih svet še ni videl; junakom kujejo sablje, s kterimi preseka železo in najtrši kamen kakor gobo; darujejo jim konje, da na svetu ni enacih; izdelujejo umetne čolničke, v kakoršnih se še noben človek ni vozil; imajo pa tudi vetrove, dež in točo 60 V svoji oblasti. Vile zračne prebivajo na zvezdah in oblakih v zlatih in z biserji okinčanih gradovih. Tam zbirajo oblake in bliske in se igrajo ž njimi. Kedaj pa kedaj se ponižajo tudi na ubogi svet, na kteri gledajo iz svojih visocih gradov, pa prorokujejo ljudém 65in je varujejo marsikterega zlega, podučujejo je tudi v raznih vednostih in umetnostih. Vile zemske so v vsem podobne zračnim, samo noge imajo neki konjske ali kopitaste; zato je imajo tudi vedno zakrite z belim zavojem. Pripoveda se, da so bile Vile ošabne in pre-70vzetne deklice, zató je je Bog preklel in jim spremenil noge v konjska kopita. Na to so pobegnile v gozde, da lože prikrijó svoje sramotne noge. Drugod pa se pravi, da se rodé Vile iz neke trave, ki raste po planinah. Na perji te rastline je videti za rana, ko rosa mine, neka bela pena; iz te pene, pré, rodé 75 se Vile. Ločijo se Vile zemske v gorske in poljske ali planinske, — pogorkinje in planinkinje. Vile pogorkinje se rodé na gorah, lové zver po planinah, zató imajo ostre puščice. Vrh tega se bavijo s petjem, z različnimi igrami, s plesanjem „kola", dalje s prerokovanjem, z 80 zdravilstvom in drugimi umetnijami. Kedar so dobre volje, obiščejo tudi ljudi in se menijo ž njimi, govoré pa tudi z živalmi ; večkrat so je že videli jezditi na divjih konjih, jelenih itd. Včasi zvabijo lovce, pastirje in junake med sé in je storé srečne ali nesrečne, kakor se jim zdi. Kedar so zle volje, takrat rade 86pošljejo človeku kako nesrečo; omamijo ga, da v gozdu zaide, ali ga oslepé, ohromé ali pa še celó na drobne kose raztrgajo. In kdo bi si mislil, včasi ' " 'udi med seboj vojsko orožja se razlega, da gore odmevajo in se zemlja potresa. Najkrajše imajo vendar-le petje, in Vile pevčice so najbolj znane; največkrat se jih spominjajo narodne pesmi in povesti. Toda v kterem jeziku prepevajo, tega se ne more nobena živa duša dozvedeti; le to je znano, da so njih pesmi vesele, podobne poskočnicam. Pojo pa tako krasno in milo, da bi jih več dni 95zapored poslušal, pa bi ni lakote ni žeje ne čutil. Pogostoma se spominjajo tudi Vile prorokinje, lekarice in glasonoše. Trdijo celo, da ima vsak junak in vsak pošteni človek svojo Vilo posestrimo, kteri je dolžnost, da pride svojemu varovancu v vsaki nesreči na pomoč. Svojim pobratincem 100dajo večkrat krasne, dragocene darove, pa tudi vsakemu drugemu, kdor jim kaj dobrega stori n. pr. ako jej senco naredi, če na solncu spava ali pa jo lepo pozdravi, če jo sreča na poti. Prebivajo po gorah v podzemskih jamah. In kakošne so te jame?! Notri je velik prekrasen vrt, posejan z najlepšimi 105 cveticami, raj pervih staršev ni mogel biti lepši — in njih poslopja — ta so iz čistega kristala, bliščečega kakor najčistejše in kako strašen boj mora vpitje in žvenketanje steklo, tla so posuta s cveticami in biseri in na sredi stoji miza, prepolnjena z najboljšimi jedrni in pijačami — vse v posodah iz rumenega zlata. Ali gorjé človeku, ki bi stopil nepozvan v njih prebivališče! Hipoma bi se vse spremenilo v golo skalo; 110 tudi zlato in biserji, ki s solnčnimi žarki vred jamo razsvitlju-jejo, postali bi trd kamen. Pa bi moral tak nesrečnež bloditi po temi dalje in dalje, dokler bi strašno ne poginil. Vile p o 1 j s k e ali p 1 a n i n k i n j e so prav take kakor gorske, samo da prebivajo na poljih in ravninah. Hodijo posebno radelis po paši, na holmcih in razpotjih pa plešejo; včasi se vsedejo in češejo zlate lase. Videli so jih že tudi o luninem svitu, kako so okoli grobov ubitih ljudi s plamenečimi bakljami v rokah „kolo" plesale. Vile poljske so sploh dobrotljive. Bili so neki takrat zlati časi, ko so Vile se sprehajale po poljih. Ljudjé 120 so bili z malim zadovoljni, polje je rodilo čisto pšenico, in ker so bili ljudjé dobri, pomagale so jim tudi Vile dostikrat žeti, fdeti, travo kositi in sploh pri vsacem delu. Od kar pa so se judjé izneverili starim navadam in čednostim, od kar so pastirji opustili piščali, tamburo in petje in namesto tega jeli na pašah 125 kleti in vpiti ter z bičem pokati; od kar so jeli ljudjé celó iz pušek streljati in narode preganjati — od tistega časa so izginile Vile iz naših logov in dobrav in pobegnile — Bog vé kam v ptuje dežele. Redek je človek, ki bi jim bil še dan današnji všeč. Tak poštenjak jih še vidi kedaj, kako po polji plešejo, 130 ali pa na goli skali sedé plakajo in tugujejo v žalostnih pesmih. Vile podvodkinje so tudi dvojne: take, ki so na pol ribe in na pol device in prebivajo samo v vodi, zlasti pa v morji (morske device ali deklice) in pa take, ki prebivajo v rekah, jezerih, studencih in večkrat iz njih prihajajo na suho in so 135 vse belim krasnim devicam podobne. Vile vodne so skoraj vse hudobne. O jasni mesečini se dvigajo iz vode; hipoma se vsa voda razpeni in vznemiri, in pri taki vodni nevihti skačejo in plešejo po valovih in bregovih. Večkrat vodo ostrupené," zató ni nikdar zdravo piti tako vodo, kjer Vile prebivajo; lehko sei40 zgodi, da bi moral celó umreti. Posebno se razsrdé, če jim kdo vodo skali. Na večer jih je večkrat videti, kako plešejo in prepevajo nad vodo. Kedar se razsrdé, skalé vso vodo, zbudé vetrove in valove, da se v sosednjih lésih drevje lomi in gorjé človeku, ki bi se v tacem času vozil po vodi. Fr. Marn. 145 222. Verstvo starih Slovencev. Naši predniki so bili iz začetka ajdje; imeli so namreč malike in so mnogim bogovom čast skazovali. Pa vendar se nahaja že tudi takrat pri njih misel na eno bitje, ki zemljo, Cvetnik. 22 zrak in nezmerni nebes vlada in kteremu so podvrženi tudi drugi 5 bogovi. To bitje so vsi rodovi imenovali Boga, kar ravno kaže, da je bila ta misel splošna že pri starih Slovencih. Ta vera v eno najviše bitje je res pri naših ajdovskih prededih imenitna in čudna, pa nekoliko saj se da ta prikazen umeti. Pomniti je najpred to, da so si ohranili vsi narodje nekaj izročila o 10 božjih rečeh že iz ust svojih očakov. Slovenci so dalje prebivali po neizmernih planjavah. Krog in krog so videli narave krasoto in blagoslov in vrh sebe čisto, temno višnjevo, po noči z zvezdami brez števila krito, daleč segajoče obnebje. Človek, ki je tako stal v tej planjavi, ozrl se in vse lepotije zemlje, 15 neba in zraka videl, in zraven le kolikaj občutljivo srce imel, ta je moral misel dobiti na večo ko malikovo moč, ki vse te svetove drži in naravo s kinčem oblači, ktera moč je očesu nevidna, pa duhu, ki krog in krog njeno vladbo zaznava, razumljiva in vidna. 20 Pa zraven enega najvišega bitja so molili Slovenci še več druzih bogov, kterim so posebne navade ali naravne prikazni ali svoje posesti posvečene mislili. Boga gostoljubnosti so imeli Radegosta, kteremu so pripisovali tudi poglavarstvo nad vsemi drugimi veselicami ter rodovitnost cele zemlje. Poglavni 25praznik tega boga je bil jeseni; takrat so mu duhovni darovali in mu v rog, ki ga je v roci imel, nalivali novega vina in novega medu. Pri tem se je prorokovalo tudi o rodovitnosti prihodnjega leta. Ako je bilo v rogu še kaj od prejšnjega leta, bila je to vesela prikazen, ki je gotovo srečo tudi za drugo 30leto obetala; ako je bil pa rog prazen, bilo je to znamenje prihodnje nerodovitnosti in v žalosti se je množica po darovanji razšla. Prorokovali so slovenski duhovni pa tudi iz ptičjega leta, iz zamotanja črev pri živalih, ki so bile v dar zaklane, in še iz druzih znamenj, n. pr. iz stanja zvezd na nebu i. t. d. Za 35Radegostom se je največa čast skazovala Triglavu in Sveto vidu (Svantevidu). Mislili so si ga s štirimi obrazi, obrnjenimi proti štirim stranem sveta, tako da vse stvarjenje in početje vsega človeškega rodu pregleduje. Triglav jim je bil gospodar zemlje, morja in zraka, in zarad te trojne oblasti so 40mu tudi tri glave pripisovali, in ga tudi po teh treh glavah Triglava imenovali. Bog oblakov, groma in bliska jim je bil Perun, bog časa Gruden, boginja in bog ljubezni Živa in Lelj, bog razuzdanosti Kurent, kteremu so pustne večere z mnogoterimi burkami in veselicami obhajali. Tudi zvezde, luno 45in solnce so Slovenci zelo častili, in zlasti zadnje kresne dni solncu na čast s plesom in zažiganjem gromad praznovali. Pa tudi slabe in hude prikazni so si mislili podvržene posebnim duhovom. Boginjo smrti so imeli M oran o, ki so jo na mnoge načine častili, in najbrž njej na čast tudi sedmine ali praznične shode m gostarije sedmi dan po pogrebu obhajali. Vse hudo 50 pa, ki jih ni po naravni poti, temuč bolj po naključji zadelo, vse to so pripisovali Zlo dej u, ki so mu tudi še hudir, škrat, netek itd. rekali. Tudi svoja zemljišča in črede so devali pod brambo nevidnih varhov, tako n. pr. je čul nad njih ovcami bog Vele s, da se niso pogubile in jih niso volkovi in55 divji turi napadli. S temi ajdovskimi mislimi so stari Slovenci več stoletij na Ruskem živeli, srečni in v obilni posesti čred in zemljišč, vedno pridni in veseli, nikomur v škodo, s svojim kmetovanjem pa vsemu človeštvu v prid. J. Trdina. 60 223. Sv. Rupert. V drugi polovici šestega stoletja je stoloval v Reznu, v starem, mnogostolpnem glavnem mestu bavarskem, poganski pa blagodušni vojvoda Teodo in je skrbeč premišljeval žalostni stan svojega ljudstva. Dežela je sicer vživala mir; pasle so se po njenih zelenih travnikih mnogoštevilne črede in rodila je 5 sadú v vsej obilnosti; ali dušni in nravni stan prebivavcev je bil kaj žalosten. Ljudstvo je bilo sirovo, uporno, sprideno; njegove prejšnje čednosti: čistost, poštenost, blagosrčnost so se bile pogubile v bojnih viharjih, ki vse strasti razbrzdajo, in njihovo mesto, je zavzela nepotolažljiva prepirljivost in neukrot-10 ljiva bojaželjnost. Nevednost je bila tolikanja, da celó prvaki niso znali svojega imena začrkati, lov in kolovratno radovanje je bilo svobodnjakov in plemenitašev venomerno slastno opravilo, hlapci pa in podložni so z mučnim delom in s pretežko tlako svoje moči gulili in nemilo skoprnévali; ob slednji priliki 15 na¡ ravljane gizdave gostije niso nikdar nehale brez krvavih spominkov; kradež in grabež ljudi in živine, pokončevanje polja, radovoljno prestavljanje mejnikov — vse to so bile le navadne pregrehe, ki niso nobene sramote, ampak le pičlo denarno globo naklanjale. Sicer so bili rimski naseljenci in četniki zasejali20 seme krščanske vere po posameznih krajinah, posebno po bregovih donavskih in inskih; ali to so bili le medlevi utrinki, dremotni žarki v temni noči občne zdivjanosti. Celó tisti, ki so se kristijane nazivali, imeli so le pomanjkljive, z najsirovejimi vražami namešane spomine in zaumke od krščanstva in so bili 25 le nekoliko vnanjih oblik in šeg službe božje ohranili, tako da so Boga in bogove, Kristusov križ in pa Vodanove hraste skup in enako častili. — Tedaj sliši vojvoda Teodo, da biva v Vormáciji pri Renu škof, poln gorečnosti, kreposti in učenosti, Rupert ali Hru-30 odbert. Po nagovarjanji svoje krščanske žene Regintrude 22 * napoti poslance tje k svetemu možu in ga povabi na Bavarsko, da bi ljudstvu sv. vero oznanoval in je vzdignil iz divjaškega stanu, da bi dospelo do imenitnosti in olike sosednjih ljudstev 35Longobardov in Frankov. Služabnik božji se veseli, da mu je priložnost dana, im£ in čast Gospodovo po daljnih krajih razširjati; prevdarno pa pošlje poprej nekoliko sprevidnih mož na Bavarsko stan dežele razgledat: ali je pač zemlja ugodna za seme evangeljsko. Glas sporočnikov je vabiven; pride torej z nekoliko 40 mašniki v Rezen, in vojvoda ga sprejme z veliko sijajnostjo. — Rupert je bil kraljeve rodovine merovinške in škof v VormAciji; njegovo mladost in poprejšnje življenje, zlasti pa njegov vek in tedaj tudi dobo njegovega prihoda na Bavarsko nam zagrinja goste teme krilo, kterega nam tudi najbistreje oči 45 pojasniti, najzvesteje preiskovanje vsega razgrniti ne more. Bodi nam torej vodilo starodavno solnograško sporočilo, ktero pre-natanko preiskovanje sedanje dobe bolj in bolj potrjuje. Poleg tega je bil Rupert v drugem letu vladanja kralja Kildeberta II. v Avstraziji, tedaj 1. 576, škof v Vormaciji in je prišel 1. 580 50 na Bavarsko. Ž njim se po teh noriških pokrajinah obudi novo življenje. Poln apostol j skega duha se z vso močjo uda svojemu sv. poklicu: oznanuje zveličanske nauke, razsvetljuje in ogreva otrpnela srca Bavarov po bregovih donavskih, krsti vojvoda, njegove otroke in vse dvorjane ter mnogo velikašev — zgled 55 vladarjev namreč je bil pravilo podložnim. Po tej srečni žetvi Gospodovi se pelje, oznanovaje in krščevaje po Avstrijanskem, po Donavi doli v spodnje panonske kraje; obišče Ptuj in Celje, kjer sv. Maksimilijanu, slovenskemu aposteljnu na čast, prvo cerkvico posveti, njegovo truplo pa nese s seboj v Lavreak, 60kjer je sv. mučenec za škofa bil; tam podrto cerkev zopet postavi in z duhovnimi preskrbi, potem pa se po stari rimski cesti obrne proti goram. Ali kmalo spozna, da se mora za vspešno evangeljsko oznanovanje stanovitno mesto pripraviti in gotov škofijski sedež postaviti, da se raztresenim krščanskim občinam 65 po skupnem središču obstojna trdnota in krepka rast vstvari in enota zatrdi naukom in obredom. Po mnogem popotovanji postavi v samotni sodolini, sredi ktere majheno jezero stoji, cerkev in stanovališče za se in za tovarše. Med tem pa zve, da je pri reki Juvavu, tri ure proč hoda kraj, kjer so za časa 70Rimljanov stale trdne stavbe, ktere pa so od ljudskega preseljevanja sem v razvalinah. To mu je bil migljej od Gospoda: ako naj njegovo delo trdne korenine požene, mora se nasloniti na ostanke rimske olike. Gre tedaj po zaznamovanem potu in pride v kraj, kjer reka med strmim skalovjem izmed goni 75 šumi, kjer se odpre široka dolina, obdana z gozdnimi višinami, za kterimi na treh plateh orjaško gorovje svoje z večnim snegom pokrite kope proti nebu dviguje. Tam tedaj, kjer si izmed gorske ožine strugo koplje Juvav po ravnini, najde razvaline Juvavije. Solnograd, biser južnonemški, kjer se veličasten planinski svet na majhenem prostoru divno druži s preprijetno 80 planoto, domačinu v radost, ptujcu v občudovanje, — bil je takrat le nagomiljeno mir je puste groblje podrtih palač, zlomljenih stebrov, razpokanih obokov, razrušenih stolpov in razmajanih sten, nadviševano od sivega skalovja in obsenčevano od temnih jelk, obraseno z divjo ostr6govino in z gostim grmovjem 85 — zgolj pušča sredi divje puščave. Rupertu se ta kraj za stalno naselišče zdi tako pripraven, da mu ga vojvoda v last podari. Rupert se urno in krepko dela poprime in sezida v znožji visocega pečevja zalo cerkev in velik samostan na čast prvaka aposteljnov sv. Petra kot 90 duhovno gojišče za bavarsko deželo. Na vzhodnjem brdu gore, kjer je nekdaj stala rimska trdnjava, postavi pozneje tudi samostan za nune in ga izroči vodstvu Erentrude sorodnice, ki je bila z nekoliko pobožnimi ženami in devicami za njim le-sem prišla, da bi po svoje krščansko olikovanje ženske mladosti 95 pospeševala. Več ko dvanajst stoletij je od tistihmal minulo, in oba samostana so bolj ali manj čutno časa mogočne peroti ovi-hravale, ali njuna tihotna delavnost se je ohranila do današnjega dneva. Rupert povzdigne še ne čisto razpadla poslopja iz groblje in droblje in privabi mnoge družine, da mesto vedno 100 veče in lepše prihaja. Nazivalo se je v začetku Petrinija; pozneje je pa dobilo ime poleg vode Salce, starega Juvava, poleg našega izgovarjanja pa od bogatih tamošnjih zakladov. To je bil začetek škofije Solnograške, ki si je v toku časa toliko dežele in posestva pridobila, da je ko neodvisna kneže-105 vina slavito Jn častito stala v prvi vrsti duhovnih držav po Nemškem. Šempeterski samostan pa je bil glavno središče krščanske olike po vsej okolici. — Sv. Rupert, tudi Slovencem, zlasti goratanskim, vse časti in hvale vreden, skrbi na vsako plat za dušno in telesno bla-110 gostanje svojih ovčic. Truda zdelan, starosti hromoten čuje, da mu bije ura delopusta; skliče torej brate, in postavi sv. Vitala za opata v samostanu in za naslednika v škofijstvu. Oče pravovernosti po solnograški vladikovini položi po več ko štiridesetletnem delovanji na polji Gospodovem in v osemdesetem 115 letu življenja trudne ude k počitku; roka večne ljubezni mu zatisne oči — leta 623 na dan vstajenja Gospodovega, kterega spomin se je v starih časih zmeraj 27. marca obhajal. — Solni studenci v Halajnu, Berhtesgadnu in Rajhenhalu so bili že tistih dob dobro znani in porabljeni; ali Rupert je neki s pomočj6120 umetnosti prišel tudi do solnih zalog po notrinah gora in on je začel šolnik prekuhdvati. Zatorej se obrazuje tudi s solnjakom v roci. _ Dr. J. Rogač. 224. Začetek križanskih vojsk. Konstantin Veliki, kije bil prvi izmed poganskih cesarjev k sv. veri pristopil in svoj cesarski sedež iz Rima v Carigrad prestavil, prepovedal je v začetku 4. stoletja vsa preganjanja zavoljo vere, pomiril kristjane in pravemu Bogu častivno službo 5 vpeljal. V ta namen je ukazal na svoje stroške sezidati v Rimu cerkev sv. Janeza v Lateranu, ki jo še dan danes imenujejo prvo celega sveta, in mnoge lepe božje veže v Carigradu; ravno tako tudi drage cerkve v Jeruzalemu nad božji grob, v Bet-lehemu, kjer je bil Jezus rojen, in na Oljski gori, kjer se je 10bil v nebo vzdignil. Od tačas so bližnji in daljni kristjani, zlasti iz zahodnih dežel, čedalje bolj ta sv. mesta v Judeji pobožno obiskovali. Grški cesarji, nastopniki Konštantinovi, ti so radi videli dan na dan veče število romarjev v Jeruzalem prihajati; kajti prinašali so iz večernih dežel veliko denarja in 15 ga popuščali po cesarskih deželah. Saraceni, arabskega rodu in mohamedanske vere, ki so bili od sedmega stoletja sv. mesta pod svojo oblast spravili, kristjanov niso nadlegovali; marveč so jim v Jeruzalemu lastnega patriarha in očitno službo božjo dovolili. Tudi njim se je 20dobro zdelo, da so romarji iz zapadnih krajev veliko denarja v deželi popuščali. Ali število romarjev, ki so iz večernih dežel hodili božji grob in druga sv. mesta obiskovat, prihajalo je zmeraj veče, zlasti h koncu devetega stoletja, ker so kristjani menili po pregovoru: „tisoč in ne več tisoč let", da tačas bo 25konec sveta. Ne samo priprosti ali ljudje nizkih stanov, tudi imenitni knezi, žlahtniki, škofje, menihi itd. so hodili na božjo pot v Jeruzalem ali po samesi ali pa tudi v velikih trumah. Sa-racenom je bilo tega zadnjič preveč: bali so se od kristjanov kakega punta ali tudi kake vojske; zat6 so jim začeli davke 30 nakladati in jim na mnoge druge viže zabavljati. V devetem stoletji so prišli divji Turki, tudi mohamedanske vere; ti so Saracene zapodili in sveta mesta pod s6 spravili. Turki so pa kristjane hudo stiskali in strašno ž njimi ravnali: cerkev božjega groba so spremenili v mohamedanski tempelj 35 in iz cerkve Gospodovega vstajenja so naredili konjski hlev. Od romarjev so tirjali velike davke; kdor jih ni mogel plačati, ta ni smel v mesto. Mnogi, bolj siromašni romarji, ki so prišli čez leto hoda daleč sv. mest obiskovat, morali so, od težavnega pota in stradanja posušeni in oslabljeni, ne videvši bož-40jega groba, pred mestnimi vrati ostati, kjer so brez tolažbe, mestno ozidje pobožno kuševaje, v revščini pomirali. Papež Silvester II. je že konec desetega stoletja v imenu jeruzalemskih kristjanov vse verne opominjal in prosil, naj se vzdignejo in v jutrove dežele podajo svetih mest rešit never- nikom iz rok. Pa to opominjanje ni obrodilo sadu. Med tem 45 so romarji sveta mesta še zmeraj v velikih trumah obiskovali; po poti nazaj in doma pa zelo tožili, kako hudo Turki kristjane stiskajo in kako prav da bi bilo, kristjanom v svetih mestih na pomoč iti. Papež Gregorij VII., mož krepkega duha, želel je kristjane jutrovih dežel, ki so se bili blizo dve sto let poprej 50 samovoljno od rimske cerkve odločili, spet pod svoje peroti spraviti in iz Jeruzalema s časom sveto vero naprej po vzhodnih deželah razploditi. Zat6 je pisal leta 1074 nemškemu cesarju Henriku, naj se vzdigne svetih mest rešit in da mu hoče v ta namen sam 50.000 mož dati. Ker pa je tačas cesar mnoge 55 druge opravke imel, zato iz tega nič ni bilo in vse je pri starem ostalo. Cez dvajset let pozneje gre Peter, iz francoskega mesta Amiena doma, zbog svojega samotarnega življenja tudi puščavnik imenovan, na božjo pot v Jeruzalem. On je bil že nekterikrat60 prej o časih, bolj prijetnih za kristjane, sveta mesta obiskal in z lastnimi očmi videl, v kakošnih strašnih stiskah, v kakem zaničevanji in revščini se znajdujejo sveta mesta in jeruzalemski kristjani. To ga močno vžge, da srčno stopi k Simeonu, patriarhu v Jeruzalemu, in se ž njim o tem posvetuje. Peter ga65 poprosi za pisma o tej reči na papeža, gre na večer pred odhodom iz mesta še k božjemu grobu molit, in po noči v sanjah se mu je zdelo, da sliši glas z neba rekoč: „Vstani, vstani brž in skrbi, da se bo moja zemlja iz rok nevernikov otela". On se zdaj dosti krepkega misli, da bo otetje svetih mest in 70 jeruzalemskih kristjanov srečno izpeljal. Peter se podviza, gre naravnost v Rim, poda pisma papežu Vrbanu II. in mu še živo z besedo dopove, v kakošnem revnem stanu so sveta mesta, in kako hudo Turki kristjane stiskajo in tarejo. To gane in omeči sv. očeta do solz, on reče 75 zdaj Petru: „Pojdi! nagovarjaj in napravljaj kristjanska ljudstva, njih kralje, kneze in veljake k velikemu delu, k sveti vojski; za vse drugo bom že jaz sam skrbel". Peter, od papeža pooblaščen, hodi od mesta do mesta, od dvora do dvora, bos, gologlav, od posta in truda izčinžen, da je suhi pošasti po-80 doben, in v raztrgani suknji, v kteri je bil sveta mesta obiskal. Božje razpelo v roki drž£, pridiga v cerkvah, na trgih in poljih. Ognjeni pogled iz njegovih globoko vsajenih in vnetih oči slednjega presune; kdor ga čuje, meni, da sliši proroka glas in ostrmi; človeštvo se da po večernih deželah za božjo čast ne-85 dopovedljivo vneti. Veliko je že bilo vojsk na svetu, pa le iz napuha, iz jeze in sovraštva, iz lakomnosti ali zbog drugih posvetnih dobičkov; zdaj pa edina misel, božji grob in druga sveta mesta nevernikom oteti, vse večerne kristjanske narode tako vname in spodbode, da so ljudjd iz kraja pripravljeni 90 vzdigniti se, v jutrove dežele iti in se za Gospodovo čast in za sveta mesta poganjati. Sivi starčki poiščejo svoje zarujavelo orožje; fantje se vadijo sulice krepko držati in se ž njo zaganjati. Povsod se govori in dopoveduje o velikih znamenjih: 95 tukaj padajo zvezde z neba kakor sneg, tam vidijo na nebu ognjen pot proti vzhodnim deželam; vrh vsega drugega razglasi še, da je mogočni cesar Karol Veliki, ki so ga bili že blizo tri sto let poprej k očakom v grob položili, zdaj v Ahenu od smrti vstal, da bi sam sveto vojsko v vzhodne dežele vodil. 100Ce tudi ni bilo vse to res, vendar priča, kako goreče so se dali ljudji tistih časov za božje reči vneti, in da so se bolj za božjo čast, nego za posvetne dobičke poganjali. Kedar je bil Peter svojo naročbo opravil, povabi sv. oče Vrban II. velik cerkveni zbor v Piačenco na Talijanskem 105mesca sušca 1095. leta. Toliko škofov, žlahtnikov in drugih gospodov se je bilo sešlo, da so se morali pod milim nebom meniti. Ako so ravno v tem zboru poslanci grškega cesarja Aleksija Komnena trdili, kako silno in potrebno da je Turka, ki se zmerom na vse kraje širi, v strah prijeti, in ako so ravno 110mnogi talijanski gospodje vpili, da so pripravljeni na sveto vojsko se podati, vendar se ni bilo še v tem zboru pravega sklenilo. Za malo mescev pozneje gre sv. oče Vrban v Klermont sredi Francoskega, kjer seje bil na njegovo povelje drugi veliki cerkveni 116zbor sešel: prišlo je skup trinajst nadškofov, 200 škofov, 4000 opatov, proštov in drugih duhovnikov, in zraven njih še 30.000 knezov, vitezov in drugih deželnih gospodov. Sredi zbirališča pod nebom je bil visok oder napravljen s častljivim sedežem ali tronom. Papež stopi na-nj od svojih kardinalov spretnljen; 120Peter začne na njegovi strani prvi govoriti, in povzdigne svoj glas, o zelo veliki tihoti, za božji grob, za sveta mesta, za kristjane v Jeruzalemu in za božjo čast s tako gorečnostjo, kakor še nikoli, da sam grozno omečen in ganjen je moral umolkniti. Vsem se solze udero; eni zdihujejo, drugi stokajo, 125 slišavši, kaka nečast se božjemu grobu godi. Zdaj se vzdigne in konča jeremitovo govorjenje in sam sv. oče reče: „Ne bom obrisal vaših solz; rajše izjočimo, moji bratje, grenko žalost, ki jo čutimo zastran gnjusobe na svetih mestih; pa gorje, gorje nam, če drugega nimamo ko solze; gorje nam, če še dalje pu-I30stimo zemljo našega Gospoda v rokah ognjusnim nevernikom! Ni prav ne, da bi slepi Turki gospodovali po krajih, kjer je bil naš Zveličar rojen, kjer je živel in za naše odrešenje trpel in umrl. Iz Jeruzalema nam je beseda Gospodova došla. O vrnite se, potočiči sv. vere, nazaj k svojemu studencu. Ali si 135bo moral Gospod drugih vojščakov obuditi? Ali hočete čast, pod njegovim slavnim banderom vojskovati se, drugim pustiti? Ali vendar ne zdramite se iz svoje tožljivosti! Na noge, vi junaški žlahtniki! v jutrove dežele z vami! Tam maščujte velike krivice nad nevérniki, tamkaj spokorite svoje rope, požiganja in mnoge nad mirnim človekom storjene moritve. Vi odrtnikiuo ubogih vdov in sirot; vi divji razbojniki in gladni jastrebi; vi, ki ste svoje roke najrajše s krvjo svojih bratov omadeževali, brž z vami v vzhodne kraje čistit svojih mečev s krvjó neverni-kov! Vi dozdaj hudičevi vojščaki, postanite zanaprej vojščaki živega Boga! Nič se ne bojte pod njegovim svetim banderom!i45 Vzdignite se tedaj in pojte tje! Vi plemenitniki in drugi vojščaki, vi bogati in ubogi, vi vsi, kakor ste se tukaj sešli, vzdignite se! Nobena zaveza, ne do žen, ne do otrok, ne do blaga vas nikar ne zadržuj. Spomnite se besed Gospodovih: kdor očeta in mater bolj ljubi od mene, ta ni mene 150 vreden; in kdor zapusti hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali ženo ali otroke ali njive za mojega imena voljo, ta bo stokrat toliko prejel in večno življenje posedel. In da ne bo celó nobena skrb vaših src pri tem žalila, vsi vaši so od zdaj pod skrbjó, varstvom in brambo svete cerkve. Enako 155 oznanjamo tudi vsem, ki bi se predrznili, vam na sveti vojski ali vam doma kaj zabavljati, vas ali nje kaj oškodovati, kletev svete cerkve!" Zadnjič je še zapovedal, da vsi, ki se bodo na to vojsko podali, naj si dajo na desno ramo iz rudečega sukna ali svile križ pripeti ali prišiti, da se bodo po njem od drugih 160 ljudi ločili. Kdor si je pa dal tak križ na ramo pripeti, ta je bil, kakor bi bil prisegel na sveto vojsko iti; od tod so se J 1 ' '' 'vviki križanci imenovali, in te vojske križan- Ko papež izgovori, vstane silo velik hrup in vpitje po 165 vsem zbirališču: Bog če! Bog če! Ta beseda postane navadna, da so ž njo eden drugega na križansko vojsko vnemali in spod-badali. Zdaj poklekne škof Adhemar pred papeža in ga poprosi za dovolitev, da bi na sveto vojsko šel; papež ga izvoli pri tej vojski svojega namestnika, in mu pripne rudeči križ na desno 170 ramo. Od visokih gospodov je bil mogočni grof Rajmund iz Tuluza prvi, ki je za križ poprosil; za njim jih je še na tisoče pristopilo in križ vzelo. Vse je htelo v jutrove dežele iti; pomenili so se pa bili in besedo si dali, da se hočejo na veliki šmaren (vel. gospojnico) 1096. leta vzdigniti. 175 Zdaj vstane veliko gibanje in rožljanje po vseh zahodnih deželah; umetni kovači imajo dela, da ne vedó kam ž njim, ne samo z orožjem, namreč zelo velikimi in težkimi meči, sulicami in strašnimi okovanimi tolkavnicami, ampak tudi z železnimi oklepi za vse žlahtnike, ki so bili od glave do pet z že-iso lezom oblečeni. Eni so poprodali svoje lepo premoženje po zelo nizkih cenah, da potreben denar za tak pot in vojsko dobé; drugi so zastavili iz enakega namena svoje grajščine ali cele knežije kraljem ali drugim knezom. Judje si delajo s posojili 185grozno velike dobičke. Marsikteri menijo, da jih ne bo več nazaj, in da si bodo, če ne umrjo, s svojo junakostjo v vzhodnih deželah dovolj novih grajščin, knežij in še celo kraljestev pridobili, zapišejo tedaj svoja glavna imenja bližnji žlahti ali prijateljem. Tako je prišlo na cerkve, škofije in samostane 100 v tistih časih zelo veliko premoženja. Veliko jih je bilo, ki so šli iz prave goreče pobožnosti na križansko vojsko, da bi se za svoje grehe vredno spokorili in svoje duše ohranili; ali drugi so šli, da bi s takim potom ob enem vse svoje dolgove poplačali. Kdo bi jih neki po jutrovih deželah lovil! Mnogoteri so se s 195 tem posojevavcem umaknili, zakaj ostro je bilo od cerkve prepovedano, križanca, dokler ni domu prišel, po posojilih ali tudi po obrestih prašati. Mnogo mnogo pa jih je šlo ne iz čistih pobožnih namenov, temuč da so še bolj razpašno živeli in še več greha delali, ko poprej doma. M. Vrtovec. 225. Lenart Hodiščan. Ako greš iz Celovca na Vetrinje, prideš za dobro uro od tod do majhenega in prijetnega jezera; tik jezera zagledaš pa majheno vas, ki se jej pravi Hoaišče (Keutschach). Tu je živel svoje dni hodiški rod, ki je zavoljo svojih slavnih del močno 5 slovel, pognal mnogo lepih korenik in odredil mnogo imenitnih mož; izmed vseh najimenitnejši pa je bil Lenart, pozneje nadškof solnograški. Lenart Hodiščan se je rodil leta 1436 v starem gradu, ki mu zdaj ni več sledu. Skrbno so ga starši učili in prvo zrnje 10 pobožnosti v mlado srce vsejali. V bližnjem Vetrinju, v Brežah pri Dominikancih, kterih učenost je tedaj slula na dolgo in široko, in v Doberli vesi, kjer so korarji šole in samostan imeli, izbistril si je glavo in si pridobil mnogoterih naukov. Mnogo vedeti in lepo se vesti, je mladenču naj veča čast; 15takega ima vse rado, vse ga z veseljem sprejema, in naj potrka na vrata kterega koli stanu, brž se mu odpro. Naš Lenart je potrkal leta 1460 na samostanska vrata v Doberli vesi. Prijazno so ga sprejeli korarji, in za leto dni, ravno na velikonočno nedeljo, je pred oltarjem obljubil, da hoče z božjo pomočjo 20 po njih vodilih živeti vse svoje žive dni. Kako se je v svojem novem stanu sukal, kako dopolnoval dolžnosti svoje, tega nam stara pisma sicer ne sporočajo: vendar se lehko sodi po tem, da so ga po dvajsetih letih, t. j. 1. septembra 1481 bratje za predstojnika izvolili. 25 Tedaj so bili za podjunsko dolino žalostni časi. Divji Turki so se bili namreč ob kratkem trikrat priklatili; leta 1483 so vnovič primahali, pri Mohličah se všotorili in delali po stari svoji navadi grozovitno in grdo. Mnogo ljudi, starih in mladih, moških in ženskih so ali pobili ali odgnali s seboj v daljno Turčijo; tisti pa, ki so jim ušli, niso razun svojega življenja30 ničesar oteli, in ni jim drugega ostalo, kakor za beraško palico prijeti in dobrih ljudi miloščine prositi. Lenart je bil usmiljen oče vsem, ki so iskali pomoči. Ali ne samo dobrega srca je bil, ampak tudi bistre glave; veliko je znal, sosebno pa je bil v cerkvenem pravoznanstvu tako izvrsten, da so ga potrebovali 35 razni viši pastirji, zlasti pa solnograški nadškofi za svojega svetovavca zdaj v tem, zdaj v unem opravilu. Devet let je bil prošt v Doberli vesi, priden nad vse in poln gorečnosti za božjo čast in za zveličanje bližnjega, — kar pride leta 1490 glas iz gornjih krajev, ter ga pokliče med ko-40 rarje stolne cerkve solnograške. Ali komaj pride v Solnograd, že ga čaka težko opravilo: tovarši ga pošljejo namreč v Rim prosit svetega očeta, da bi jim nazaj dal stolno proštijo, od ktere je do tistih dob dobival dohodke neki francoski kardinal, in ker je papež to dovolil, izvolijo tovarši Lenarta za stolnega45 prosta. Res velika čast, ali Hodiščan je dosegel še večo. Leta 1495 so ga izbrali enoglasno za nadškofa solnograškega in za deželskega oblastnika. To očitno priča, kako so ga čislali. Prva skrb njegova se je obrnila redovnikom. Prepričal se je namreč v Brežah in poprej že v Doberli vesi, da mnogo sa- 50 mostanov na Koroškem slabo dopolnuje svoje dolžnosti; zato je leta 1496 ukazal Virgiliju, slavnemu opatu samostana šent-peterskega v Solnogradu, da naj gre pregledovat samostanov koroških, da je vredi in jim vdihne boljšega duha. Tudi je jel tega leta v taboru „Visokem Solnogradu" nove stolpe in 55 zidove staviti in dal velik prekop v skale vsekati; leta 1497 pa je v mestu sezidal veliko in lepo poslopje, ktero se je zvalo po njem „hodiški dvor". Na to so hude tožbe vstale zoper židove, da odirajo in sleparijo ljudi, da morijo kristijanske otroke, ponarejajo pisma in60 pečate, in mnogo drugega; zato je nadškof Lenart, spoznavsi, da so tožbe nekoliko resnične, leta 1498 zapodil vse židove iz svojih dežel, da-si ravno je izgubil po tej zapovedi veliko lepih dohodkov, ktere je dobival od njih. Da bi popravil to izgubo, loti se rudarije, skliče leta 1500 vse svoje rudarje in umne 65 može, in se pogovarja ž njimi, kako bi se dala ruda z boljšim vspehom kopati, ter je bil tako srečen, da je močno obogatel in vlekel samo iz Graštajna leto za letom 80.000 zlatov. Denar, kteri je dajal kovati, so povsod jako radi jemali; tako dobro zlato in srebro je bilo v njem. Na drobižu je bila izrezana 70 repa, zat6 so mu pravili pri nas „repar". Vendar ni zapiral blagi mož svojega denarja v železne skrinje, tudi ga ni skladal na kupe, temuč obračal ga je ali v božjo čast ali svojim podložnikom na korist. Veliko cerkev je 75 dal sezidati, veliko starih in zanemarjenih popraviti in olepšati. Tudi mnogo mest je dal ali iz nova obzidati ali njih staro in razrušeno zidovje popraviti, kakor Šent-Andrež, Breže, Kamen, Stari Dvor in Takenbrun; na Štajerskem Lipnico, Nemško Podsredo itd. zlasti zato, da bi se lože branila Turkom, kteri 80 so tedaj po raznih krajih in deželah neusmiljeno razsajali. Cesarju Maksimilijanu I. je posodil 50.000^ goldinarjev, za ktere mu je zastavil cesar Ptujsko mesto na Štajerskem in Sovodenj na Koroškem. V Sovoanji je grad pogorel; Hodiščan ga je dal leta 1507 spet sezidati. Pomagal je tudi obilno, ko so me-85ščanje napravljali bolnišče. Bil je ročen k vsakemu dobremu delu, in da-si tudi je imel lepe prihodke, za-se je malo potreboval; temuč razdaval vse ali ubogim ali cerkvam ali podložnim svojim. Nekaj zat6, da bi njegovi podložniki si kaj zaslužili, nekaj pa tudi, da bi svojo 90Žlahto oveselil, sezidal je lepo in veličastno grajščino, ki se zove „Tancenberg," in stoji na malem griču gospejsveški cerkvi ravno nasproti. Prelepa in tolika je bila, da je bil pregovor med ljudstvom: grajščina Tancenberška ima dvorov, kolikor je mescev, vrat, kolikor je tednov, in oken, kolikor je dni v letu. 95 Se pokazujejo prostrano izbo, v kteri so 1563 Hodiščani gostili nadvojvoda Karola in vse koroške žlahtnike; še je videti spalnica, vsa s cerovim lesom vložena, v kteri je Karol prenočil. Kako močno se je nadškof Lenart trudil, božjo voljo dopolno-vati, vidimo lehko iz tega, ker je večkrat sklical vse svoje 100podložne škofe in se pogovarjal ž njimi, kako bi se imeli duhovniki obnašati, kako podučevati ljudstvo, zlasti pa mladino. Na vse stanove je obračal svoje oči, povsod poravnaval, kar je ugledoval krivega ali napačnega. Solnograški korarji so do tistih dob po redu sv. Avguština po samostanih živeli; papež 105 Leon X. jih je leta 1514 odvezal teh obljub ter jim dopustil, da smejo posamič po hišah živeti. Nadškof Lenart pa je zvest ostal svojim obljubam, in svojega samostanskega oblačila ni slekel do smrti — gotovo lepo znamenje njegove pobožnosti. Tudi je bil jako miroljuben; skrbno seje ogibal vojske, ker noje videl na lastne oči, koliko nesreče so Turki in Madžari napravili po Koroškem. Ko se je hotel leta 1502 njegov najemnik Jurij Visbek, togo ten in častilakomen mož, kavsati in po njegovih deželah ropati, rajše se je Hodiščan pogodil ž njim, in mu plačal lep denar, samo da je obvaroval svoje podložnike 115 nesrečne vojske. Ko je leta 1503 umrl bavarski vojvoda Jury, začne se njegova žlahta za njegovo zapuščino pipati, in huda vojska se vname. Mnogo knezov se je vdeležilo te vojske, in radi bi bili tudi nadškofa Lenarta zamotali v njo; ta pa se je razumno vedel in tako dolgo se je poganjal, dokler se ni žlahta umirila in z lepo poravnala. 120 Med tem se je nadškof Lenart postaral, leta so mu dotekla; zato je dobil leta 1514 od papeža Leona X. pomočnika Matevža Langa, ki je bil cesarski svetovavec in škof krški: vendar je potem še pet let živel. Najrajši je živel, zlasti svoje poslednje dni, na visokem Solnogradu, kjer veje zdrava in čista sapa in 125 se kaže očim prostrano polje. Visoke planine in nizke ravnine, temne hoste in zelene trate, veličastne cerkve in zala poslopja se prijazno krog grada vrsti in razveseljujejo bolno srce. Tudi Hodiščanu je zapodil ta prijetni kraj marsikak črn oblak s čela in posladil marsikako grenko uro; zato se mu je posebno pri-130 kupil, zat6 ga je jako popravljal, prenarejal in zlepševal. Med mnogimi lepimi rečmi, ktere je dal ondi napraviti, posebnega spomina vredne so orgle, „rog" imenovane, ktere so veselo zapele, kolikorkrat je juternico ali večno luč odzvonilo; one so delale meščanom kratek čas, pa je budile tudi k molitvi. Dan 135 današnji so sicer umolknile, vendar se njih ostanki menda še vidijo. Ker je prebival Hodiščan vedno na visokem Solnogradu, zato ga je smrtna kosa tudi ondi zadela in 8. junija 1519 na mrtvaški oder razpela. Pokopali so ga v stolni cerkvi, v ka-140 peli sv. Jeronima, ktero je bil dal ondi sezidati. J. Rozman. 226. Nasledki prvih turških vojsk. Prve turške vojske so imele važne nasledke za Slovence. Res je, njih dežela je bila zdaj mnogo mendrana, njih posest je v ognji ginila, tisoč bratov ni bilo iz sužnosti več; pa tudi dobrih nasledkov ni manjkalo. Ljudstvo, ki se je v začetku sovražnikov balo, prepričalo se je zdaj, da ga le lastna moč 5 more oteti, ker je imela Avstrija na drugih krajih preveč opraviti, da bi bila tudi tu pomagala. Ono se tedaj predrami iz svojega dolgega spanja, zagrabi za meč in porat, zadobi zopet staroslovensko junakost in dobi sploh boH žive misli. Pogum prešine vsaktero srce, beg se začenja med sramotnosti šteti, več 10 se ne boji turških navalov. Grmada na meji se posveti, znamenje je znano in daje se dalje in dalje, v vseh dolinah se zdaj orožujejo; krvava sprejetev čaka sovražnika. In ako je tudi kaka posamezna vas prijeta, bila je vendar tudi takrat zmaga gotova. Možji in mladenči stoji v tabru, pod njimi gori 15 njih hiše, ki so je Turki zažgali; za njih hrbtom je cerkev, ki hrani svete skrivnosti njih vere, ki jim hrani zdaj tudi žene in deco, ktero hočejo z vsem, kar jim je v njej svetega in dra- gega, Turki požgati. Koliko reči tedaj, ki človeku razdražijo 20ves žolč, ki mu iz vseh nitek srca obude pogum za najstano-vitnišo in najsrditejšo bran in so mu tedaj gotove zmage poroki! Le tiste boje, v kterih jih je na tisoče padlo, nahajamo v starih bukvah zapisane; pa kje stoji kaj o manjših praskah, v kterih se srčnost posameznega še veliko bolj kaže? Kje kaj o bojih, 25 ki so se na pokopališčih v tabrih vršili in o junaških delih Slovencev, ki so je po samem dovršili? Le ljudstvo je še sem ter tje te boje ali v pesmah ali v povedkah ohranilo. Kdo ne Eozna srčnosti Lambergarja proti grozovitnemu Turku Pegamu; do iz Dolenskega ne bo vedel skoro o vsakem griču pripove-30dovati, da se je nekdaj tu s Turkom bojevalo? V izgled postavljamo tu nekoliko teh manjših, pa zanimivih bojev. Mahomedanje so pridrli v neko vas na Dolenskem. Vse je bilo prazno, razun ene bajtice, ki je na višavi pri vasi stala. Tukaj je ostal gospodar, velik korenjaški mož, s svojo hčerjo 35 domd in je hotel rajše poginiti, ko svojo kočo pustiti. Imel je dve puški, s kterima ustreli na Turke, ki se približujejo, in z vsakim strelom neverca prevrne. Srditi planejo Turki proti koči in mečejo plamen v njo, pa bila je z zelenimi jelkovimi kožami krita in se ni hotela ognja prijeti. Med tem si je mož že puško 40v novo nabasal in je zopet Turčina podrl; drugo puško mu pa hčerka zavrta, da more tedaj v četrto sovražnika zvrniti. Zdaj mu hčerka zopet prvo puško nabaše, in tako je to dalje šlo, in mož je streljal, hčerka mu sproti basala in Turki so padali. Jeli so zdaj misliti, da mora v koči cela truma Slovencev skrita 45tičati, ker streljanje ne preneha, in jeli so se čedalje odmikati in so nagloma iz vsega tistega kraja pobegnili. Ko pride mož iz bajte, bila je vsa višava z mrtvimi Turki pokrita. Drugikrat so bili neverci v Mengeš prirojili. Tudi tu so ljudje hiše popustili, le eden, »Ščit po imenu, se je v spodnjo 50klet skril in ondi ostal. Ko pride večer, Turki po hišah poležejo. ŠČit zleze zdaj iz svojega zakotja, zaklene zapored hišo za hišo in potem naglo hiti po Mengšane, ki so se bili sešli na bližnjem griču. Ti korakajo potem v vas, obstopijo hišo za hišo, in povsod, kakor pridejo, Turkom ukazujejo, da se podajo. 55Turki so mislili, da je cela vas s kristijani obsedena; zatorej se zaporedoma vse hiše podajo in tako so postali Turki, kterih je več kot tisoč bilo, jetniki nekoliko slabo oroženih kmetov. Tudi ženski spol se je skazoval v teh nevarnostih enako neprestrašen in pogumen. Na Škaručino so Turki prišli, ko 60so ljudje na polji bili. Oni gredo v najlepšo hišo, kjer je bila le 12 let stara pastirica doma. Ker je je tako priprosto gledala, obljubijo jej dva zlata dati, ako jim pokaže, kje so denarji in druge dragocenosti shranjene. Ona je pelje po stopnicah, hramu odpre železna vrata in jim reče svoje delo hitro opraviti. Komaj so v hramu, ona brž zapre vrata, zaklene in65 po ljudi na polje hiti. Turki so bili potem pobiti, le vikši med njimi se obrne pred smrtjo k pastirici in jej svoj zlati prstan in 1000 zlatov iz žepa da, rekoč, da zasluži taka deklica plačilo, če ravno mora on sam zavoljo nje poginiti. Zopet so enkrat Turki v Mengeš prišli. Grajski gospod je 70 z vsemi prebivavci odrinil proti Kranju, kterega so neverci nadlegovali, samo dva hlapca je bil v gradu pustil. Ta dva se, ko Turki pridejo, dobro branita, pa oba sta bila kmalo ustreljena. Zdaj sovražniki vrata izbijejo in si v gradu vesele gosti napravijo. Njih vodja je poželel lepo grajsko hčer, ki se je bila 75 v najskrivnišo izbo zaklenila. Ker ona vidi, da ni otetbe za njeno nedolžnost, sklene sebe pa tudi pohotne sovražnike končati. Da jo Turki za nekoliko izpusti, nehala je čmerna biti in se je jela vodju prilizovati. Ves vesel jej reče on, da sme prosto po gradu hoditi in jej dd tudi ključe od izeb. Ona si 80 izbere ključ od spodnje kleti, kjer je bil smodnik spravljen, vzame potem gorečo trsko in vtakne brez strahti ogorek v strelni prah. Pri tej priči je ona zdrobljena, pa tudi grad in Turki, ki so bili v njem, bili so ž njo vred razneseni in končani. Takih in enakih dogodeb se je ob turških vojskah po de-85 želi mnogo pripetilo. Tu naj bodo ti izgledi zadosti; kajti še veča dela in hujše boje, nego so ti omenjeni, so naši očetje prestajali. J. Trdina. 227. Kacijanar. Leta 1529 se vzdigne sultan Soliman sam z več kot 300.000 vojščaki proti Avstriji, in obleže Dunaj, ker sije bil v svesti, da se morajo tudi vsa druga mesta podati, ako to glavno mesto države pade. Mnogo slavnih mož je bilo med dunajskimi bram-bovci in eden prvih med njimi tudi naš slovenski rojak Kaci- 5 janar. Ta mož se je že popred v marsikterem boji poskusil in si tako slavo zadobil, da ga avstrijanski vladar Ferdinand, ko se mu del Madžarov spunta in si Jana Zapoljskega kralja izvoli, načelo svojih vojščakov postavi. Kacijanar gre naOgersko, dobi mesto za mestom in v kratkem času Zapoljskega iz pla-10 njav izrine. Ko ta potem zopet vojsko v gorah nabere, gre mu tje Kacijanar nasproti in ga pri Košicah tako pobije, da se vsa puntarska armada raztrese, in Zapoljski sam mora na Poljsko ubežati. Tudi ob dunajski oblegi pokaže Kacijanar ravno tako svojo 15 previdnost, kedar se z drugimi vodji posvetuje, kakor svoje junaštvo, kedar Soliman ozidje zagrabi. Bila so mu v varstvo izročena tako imenovana koroška vrata, ktera je poglavna moč Turkov napadala. Trikrat zapored so bili sovražniki poskusili 20 na tej strani v mesto predreti; pa bran Kaeijanar? evih in drugih okoli njega je bila tako srčna, da so morali Turki odjenjati po dolgem srditem boji, v kterem so vso svojo moč porabili. Kmalo potem so tudi od oblege popolnoma odstopili in se na Ogersko vrnili. Cesarski vodji so zdaj večidel svoje vojščake 25 razpustili, samo Kaeijanar se s svojo trumo vzdigne in jo udari za Solimanom, kteremu tudi na ogerski meji še 5000 Turkov v bitvi poseka. To se je godilo 1529. leta. Sledeče leto so Turki zopet privihrali v naše dežele, in sicer petkrat poredoma. Pa nikdar še čez Kočevje in Ribnico 30 niso prerili, kar jasno spričuje hrabrost naših očetov, s ktero so se za svojo vero, za dom, žene in otroke bojevali. Da bi daljnim napadom v okom prišel, zbere Frankopan vojsko, in tudi Turke, ko zopet prirojijo, jako nabije. Pod vodstvom vodja Pihlarja udarijo 1. 1532. Slovenci iz svojih krajin in zopet 35na turško Bosno, kjer kmalo mnogo gradov po sili vzem6, obilno Turkov pobijejo, neizmerno plena dobč in zlasti mnogo kristjanov iz turške sužnosti rešijo. Ko Pihlar zopet odide, plane srdito 3000 sovražnikov za njim, ali on se obrne, zasede jim soteske, in je oklenivši tako razbije, da 2000 Turkov pade 40 in jih 500 Slovencem v sužnost pride. Sultan Soliman ni mogel sramote pri Dunaji pozabiti; zat6 je spet z armadami vstal in proti glavnemu mestu Avstrije korakal. Ali tu najde vse zavarovano in zasedeno, da si tedaj ne upa Dunaja lotiti se. Le svojemu vodju Oglu-tu je dal 15.000 45Turkov, da bi dežele kristjanov žgali in ropali, pa tudi to jim je izpodletelo. Oglu-ta so naj pred Nemci nabili, potem pa, ko se mu je vojska vsa raztresena vračala, padel je Kaeijanar na-nj in je neverce skoraj do zadnjega posabljal. Ta junak gre potem branit gradu, kteri je vsa turška armada naskakovala. Svitlo 50 se pokaže tu njegova srčnost in vojaška umnost. Mesto je bilo brez pravih rovov, brez trdnih nasipov, skoro brez posadke, in vendar ga Kaeijanar obvaruje in Turke odžene. Kupoma se ti potem čez doljno Štajersko razlij6 in krog in krog deželo razdevajo. Pa za njimi se uder6 tudi slovenske vojske s Ka-55 cijanarjem, in tu so se godila dela, ki so vredna v zgodovini zapisana biti. Nikdar popred zmagani Soliman je moral zdaj videti, kako ginejo njegove armade pred njegovimi očmi. Kaeijanar je pri Brnci z devetkrat manjšo trumo sovražnike stolkel; Višnjegorec je iz Kranjskega prišel branit Maribora, in je Turke, 60 ki so to mesto zapored trikrat s prestrašno grozovitostjo naskočili, enako slavno pobil. Neverci, kterih je vse mrgolelo, vrteli so se nekaj časa po celjskem okrožji, dokler jih Ungnad in Višnjegorec pri Celji na lipniškem, in Kaeijanar na ptujskem polji ne popadejo. Na vseh straneh s strašno zgubo po- tolčeni, butij o Turki nazaj proti Ogerskemu, ki je bilo takrat 65 v njihovi oblasti in oprostč tako slovenske dežele svoje nadležne nazočnosti. Drugi Slovenci so šli po teh strašnih morijah domu; le Kacijanar ne miruje, marveč sklene ravno zdaj maščevati se nad Turki zarad njih neskončne divjosti. On rine v Bosno in 70 prepadle Turke vsakod tako prestrašno seka, da povsod nepo-kopani mrtvi leže in se zemlja preobilne krvi napaja. Mnogih gradov in plena so se Slovenci polastili, in mnogo Turkov mora iti ž njimi v trdo sužnost od doma. Štiri leta je stal zdaj Kacijanar na čelu slovenskih vojsk, 75 njegove umnosti in krepke pesti so se neverniki bali, več niso zdaj Turki slovenskih, ampak Slovenci so turške dežele nadlegovali; pa tudi Kacijanarju je osoda žalosten konec namenila. Bilo je 1537. 1., ko se je 24.000 vojakov krog Kacijanarja zbralo, da bi je proti Turkom peljal in jim pred vsem drugim 80 vzel trdnjavo Osek, ki na slovenski Dravi stoji. Ti vojščaki pa niso bili vsi Slovenci, ampak zmes skoro vseh narodov evropskih; razun Slovencev je bilo vendar največ Čehov, Nemcev in Madžarov med njimi. Ta čudno sestavljena drhal se vali skozi Hrvaško doli v Slavonijo; pa kmalo jo zadene .prva ne- 85 sreča, ki je bila vzrok vseh sledečih, da jej namreč živeža zmanjka. Zagrebški škof je bil popred obljubil za-nj skrbeti in Kacijanar se je na to zanesel, pa obljuba se ni spolnila, in armada mora ob plesnejevem kruhu in mlakužasti vodi živeti. Že se začno tudi Turki prikazovati, zdaj spredej, zdaj ob 90 straneh — iz konca le v majhenili trumah, s časom pa z velikimi armadami. Ko bi bilo le hrane, ne bi bilo se sovražnikov bati; zakaj vojska je bila srčna in pod vodstvom Kacijanarja skoro nepremagljiva. Tam, kjer se Drava in Donava stekate, stalo je takrat turško mesto Erded, o kterem je šla govorica, 95 da je pospravljeno v njem neizmerno bogastva in živeža. Tedaj sklene slovenski vodja polastiti se tega mesta in tako konec storiti nadlogam svojih vojščakov. Erded se napade in dobi; pa dva soda pšenične moke in prosa je vse, kar kristjani v mestu dobodo. Kacijanar vidi zdaj, da mora vsa vojska po-100 giniti, ako se naglo ne vrne nazaj na Hrvaško, kjer bi se okrepčala in s hrano založila. Tedaj da vsem podvodjem povelje, svoje trume o polnoči zbrati in je tiho odpeljati, da ne bi bližnji Turki čuli njih odhoda. Pa zdaj se pokaže hudo, ktero je moralo iz tako zmešane armade izvirati. Neslovenski 105 podvodji se temu povelju Kacijanarjevemu spuntajo in deloma že zvečer pobegnejo, deloma pa na mestu ostanejo in se s Turki v boj zamotajo. V tem boji pade več ko 6000 kristjanov in vsi nepokorni podvodji. Le kranjski Slovenci, kteri so s Kacijanarjem o polnoči odrinili, prišli so srečno in skoro brez ll° Cvetnik. 23 izgube domu. Pa pogin drugih trum se je Kacijanarju, ki jim je bil te nesreče gotovo najmanj kriv, pripisoval, in na Dunaji so jeli njegovo ravnanje ostro preiskovati. Pa nikjer se ne bere, da bi mu bili sodniki mogli kako krivico in napako dokazati. 115 Daljno to pravdo je ovrla smrt Kacijanarjeva. J. Trdina. V 228. Življenje in šege na Ogerskem za habsburških vladaijev do Karola VI. (Grof J. Majlith.) Veliki plemenitaši so kaj potratno živeli. Imeli so po sto in po več služabnikov. Ti sicer niso dobivali velike plače; zato so je pa dobro oblačili in redili. Po gosposkih dvorih so živeli tudi sinovi revnejših plemenitasev, ter so spremljali svoje go-5spodarje v boj in na slovesnosti, pa jim opravljali tudi druge službe. V vsakem gradu je moral biti dvorski norč. Posebno je gledala gospoda na veliko število in na lepoto konj. Na slovesnostih, posebno pa na kraljevem dvoru, ni se nikdar znašla brez- velikega števila konjikov. Obleka je bila pri takih 10 priložnostih sijajna, okrašena s škrlatom in s sobolovino, z biseri in z dragim kamenjem; in marsikdo je dal svojega konja podkovati s srebernimi podkvami. Po celi zemlji so nosili možaki ogersko obleko. Manjši plemenitaši so imeli to za poseben lišp, če so na slovesnostih 15 čez dolamo nosili pardovino. Lase so na temenu tlačili v kepo, ki je bila večkrat debela kakor pest. Nekteri so va-njo za večo lepoto vtikali nojevo pero. Ostala glava je bila kratko ostrižena, ali pa obrita. Gospi so nosile na slovesnostih suknje iz težke svile, ter 20 se pasale z bisernimi vrvcami. Na glavi so imele zlate čepice, od kterih so se traki spuščali po vratu. Te čepice so bile umetno napravljene, ter so se pripenjale z zlatimi iglami. Praznično obleko je dobivala hči po materi in po stari materi. Razun tega so se lišpale z zlatom, z biseri in z dragim kame-25 njem. Kak or gospodičiči gospodom, tako so tudi gospodičine iz revnejših hiš stregle gospčm. Vozile so se ne samo velike plem-kinje, ampak tudi žene premožniših manjših plemenitašev s šestimi, drugače ne. Gostarije po gosposkih dvorih so bilfe preobilne. Mize so 30 se šibile pod množino jestvin in pijače. Ce je bilo veliko gostov, morali so toliko jestvin prinesti, kolikor gostov je bilo za mizo. V tem so včasih razdrli kakšino šalo. Tako se je n. pr. prinesla velika pašteta; ko so jo pa načeli, tedaj je skočil iz nje dvorski nore v prazničnej obleki. Pili so tudi čez mero. V tridesetletni vojski je Katarina brandenburška, žena Gabriela 35 Betlena, tokajsko vino posebno spravila v čast. Ce se je našlo 4 do 5 prijateljev, djali so polno vedro tokajca na mizo, pa so pili, dokler niso izsušili sodca do kaplje. V drugi polovici XVII. veka poznajo kavo. Poprej so pile gospč medico, možaki pa so jedli meso in pili vino. Največe40 gostje je napravil palatin Turzo v svojem Oravskem gradu, ko je možil najmlajšo hčer. S posebnim razglasom je povabil vse plemenitaše v svate rekoč: „da bo pir trajal leto in dan, in da bo vsaki z veseljem sprejet, kdorkoli pride." Posebna zabava je bilo gledišče; igrali so učenci in kleriki 45 po duhovnih seminarjih in jezuitskih učilnicah. Leopold I. da privilegij glediščnemu društvu v Erdelju. Naj veča zabava pa je bil ples, kjer so godli cigani, in pa lov. V Karpatih je bilo medvedov, vBakonjskem gozdu pa, ki je bil tačas veči nego zdaj, bilo je divjih prešičev in jelenov;50 povodnih zveri pa je bilo dovolj po nižavah Tise in Blatne. Po gosposkih dvorih so se sprehajali pelikani, žerjavi in druge živali; našli so se pa tudi medvedje in volkovi. Možaki so potovali vedno na konju. Bornemissa samo zat6 ni prišel iz Požuna v Hainburg h kraljici Ani, ženi Ferdinan-55 dal., ker zavoljo starosti ni mogel jezditi, voziti se pa gaje bilo sram. Samo duhovni, bolniki in pa žene so se vozili. Potovanje je bilo sila težavno; poti so bili neznano slabi, krčem ni bilo, in potnik si je moral pomagati le z gostoljubjem. Temu pa tudi ni bilo kmalo enacega. Popolnoma neznan človek pride v prvo 60 grajščino, ki jo najde na potu. Še ni zvedel, čegava je, niti kako se zove gospodar, in že je gotov, da ga bodo dobro sprejeli. Gostilnik je večkrat po sili pridržal goste, ki so mu bili všeč, velevši opijaniti sluge, skriti konje i. t. d. Zraven bojnega in nemirnega življenja nahajamo tudi mnogo 65 ljubezni do pobožnega življenja. Samostani so imeli veliko pre-bivavcev. Med škofi se sveti mnogo imen visocih stanov. Iz teh časov je mnogo darov za samostane jezuitske in frančiškanske, ne samo od škofov, ampak tudi od posvetnih ljudi. Domači kaplan je spadal k dvornikom. Grajskih hčera je šlo mnogo v 70 samostane, posebno v red sv. Klare. V Pešti so bile hiše še za Karola VI. pokrite večidel s škodljami ali pa s trstjem. Kjer so zdaj okoli Budima cvetoča sela, tam je bilo ondaj nekoliko oglarskih koč. Velika škofija Kaloška je imela komaj sedem far (žup, parohij); pa tudi dru- 75 god ni bilo mnogo bolje. Posestva so bila brez vrednosti; Ka-rol VI. je prodajal plemenitaška posestva skoraj brez kupne cene, in od pred že imamo izgledov, da so kupci vračali kupljena posestva, ker se jim je zdelo, da so je preplačali. Po nesrečni vojski Karola VI. s Francozi je ostala država zakla-80 23 * davcu Harukeru dolžna 70.000 goldinarjev. Poprašajo torej Harukera, bi li bil zadovoljen, če mu namesto tega zneska dad6 pol bekeške županije? Haruker je bil bistra glava, ki je videla v prihodnost; prinese jim torej še toliko denarja, da mu dajo 85 celo županijo, — in dobil jo je. Učilnice, ki so bile pred Mohaško bitko, škofovske šole, akademije v Pečuhu in Požunu, so se izgubile v viharnih časih, ki so nastali. Protestantje so vtemeljili na več krajih učilnice za svoje 90učence; ali videli so sami, da so slabe in nedovoljne, pa so zat6 svoje najbolje glave pošiljali na Nemško, da se izobrazijo. Katoličanje niso imeli nikakoršnih učilnic. Še le jezuitje, ko se vkorenijo na Ogerskem, prično širiti izobraženost. Peter Pazman je bil prvi, ki je sklenil osnovati šole po obširnišem črtežu. In 95 čeravno je skrbel najbolj za duhovščino, vendar tudi posvetne mladeži ni zanemaril. Od njega osnovane jezuitske učilnice so izobraževale mladež; ustanovljenje trnavskega vseučilišča je njegova velika misel. Ostali škofi so posnemali Pazmana, snovaje semenišča za mlado duhovščino in pozivaje jezuite, ki so se 100 radi in z veliko skrbjo poganjali za izobraževanje mladeži. S Karolom VI. in pa ž njegovo naslednico Marijo Terezijo počenja Ogersko dobivati drugo podobo. V. Man dele. III. Eazprave, pisma in ogovori. 229. Zgodovina papirja je zgodovina omike človeške. Prvi mogočni telegraf, po kterem so si jeli ljudje križem sveta svoje misli in svoja djanja razodevati, bilje papir. Brez papirja ne bi bile vede ne umetnije dospžle tiste visoke stopinje, na kteri se znajdujejo dan današnji, in tiskarne nikdar 5ne bi bile dovršile toliko v omiko in otes človeštva, ako ne bi oilo papirja. Ako je res, kar učeni Liebig pravi, da toliko više se za-more svetna omika ceniti, kolikor več mjila narod leto in dan porabi, — ako je res, kolikor več ktera dežela železa po-10dela, na toliko viši stopinji stoji obrtnija njena, — gotovo je po takem tudi, da toliko više je duševno izobraženje narodovo, kolikor več papirja potrebuje. Zgodovina papirja je po takem zares zgodovina omike človeške. Da se prepričamo tega, sledimo zgodovino nekdanjih 15časov do današnjega dne! Ob prvih časih sveta je človek le govoril, in le z besedo je naznanjal, kar je imel povedati. Ustno sporočilo bilo je edino porazumstvo. Ko se je pa človek bolj zavedel, zbudila se je s časom v njem želja, da bi tudi izročil svojim naslednikom, kar se mu 20 je zdelo sporočila vrednega. Ali kakošni so bili načini teh sporočil? Sirovi — kakor on sam! Kupe zemlje in kamenja je nanosil v raznoličnih oblikah, drevesa je sadil, kole je stavil itd. in z vsem tem je zaznamoval, kakor je vedel in znal, kar je želel sporočiti naslednikom. 25 Ali spoznal je v teku časa, da take spominke pokonča nevihta vremena, sovražnikov roka in mnogo drugih primerljejev. Že bistrejši um je učil tedaj človeka podobe (kipe) risati s klinom ali dletom v kamenje in opeko. Ker pa tedanji človek ni-česa druzega ni znal razun tega, kar je narava okoli njega30 položila, zat6 se ni čuditi, da so mu bile podobščine ljudi, ptičev in druzih živali, rastlin in navadnega orodja to, kar so nam dan današnji pismenke ali črke. To starodavno pisanje se imenuje podobopisje ali kipopisje, kakoršno se še dan današnji vidi v starih spominkih Egipčanov. 35 Za kipopisjem je sledilo vozlopisje, s kterim so zaznamovali stari Peruani svoje misli tako-le: Na debelo nit so pritvezli več stranskih nitek, ktere so zavozlali mnogovrstno; vsak vozel je pomenil kaj druzega. Včasih so tudi barvali niti rudeče, rumeno, belo, zeleno itd. in vsaka barva je imela svoj lastni po- 40 men: rudečaje pomenila vojako, rumena zlato, bela srebro, zelena žito. Ker je bilo mnogokrat zelo težavno te vozle prebirati, imeli so vladarji peruanski posebne uradnike za to opravilo, ki so bili vozlobralci zvani. Če ravno je bila zelo okorna ta pisava, vendar se sme srednica imenovati med kipopisjem 46 nekdanjim in pismenkami sedanjega časa. Iznajdba pismenk ali pisnih črk je bila, to vsak lehko vidi, že veliko viša stopinja omikanega uma. Klinci in dletca so bila prva peresa, s kterimi so Babilonci in Kitajci — prva omikana ljudstva starih časov — pisali; prvi papir pa je bila opeka ali50 kamenena plošča. Pisali so tudi s špičastimi kameni, požneje z rudnimi klinci. Mesto kamenenih plošč so nastopile pozneje rudninske plošče in najbrže plošče iz svinca. Ali mehki svinec, na kterem se pisanje ni moglo ohraniti dosti dolgo, umaknil se je kmalo 55 bakru (kotlovini), na čegar plošče so pisali z železnimi klinci. Za tem so prišle bolj pripravne lesene platnice na vrsto, ktere so pozneje z voskom prevlekli in z roženimi klinčeki na nje risali. Kmalo pa so spoznali, da ne gre s tako okorno pripravo, 60 ako bi kdo hotel kaj več, na priliko, celo knjigo pisati. Segli so po drevesnem listji, iz prvega po palmovem. Egipčanje so bili prvi, ki so perje krasnega drevesa — palme — rabili v ta namen; za tega voljo so Grki egipčansko pisanje „feniško pi-66 sanje" imenovali, ker so palmi — kakor še dan današnji dak-tilovi palmi — fenis rekli. Na palmovo listje so pa pisali le „svete bukve"; zato se palmovo listje tudi „sveto" listje zove. Ker se pa prhljivo listje ni dalo dolgo ohraniti, poprijeli so se namesto listja drevesnega ličja, sosebno lipovega, buko-70vega, brezovega, brestovega in javorovega, v ktero so iz prvega vbadali z iglicami pismenke. Rimci so rekli tacemu ličju „carta corticea" ali „liber". Ime „liber" se je v latinskem še do današnjega dne ohranilo, in pomenja to, kar po našem „knjiga" ali „bukve". (Morebiti tudi naša slovenska beseda „bukve" iz-75 vira ravno tako od ličja bukve.) Stari Nemci so pisali iz začetka na brezovo ličje. Od ličja do platna in pavole je bila le ena stopinja; čopič in barvo sta nasledovala svinčnik in pisno černilo. Ko ptičica v zraku, ki prejadra v enem dnevi tisoč milj, 80 pregledali smo sedaj tudi mi tisočletno napredovanje človeškega uma, in dohiteli smo dobo Aleksandra Velicega (krog 1. 336 do 323 pred Kristom) — dobo, o kteri se je viša omika v Egiptu pričela in o kteri je tisto bičje prišlo v rabo, ktero so Egipčanje papir (Cyperus papirus) imenovali, od kterega izvira ime 85tistega obče znanega pisalnega blaga, ki ga se dan današnji „papir" imenujemo, akoravno sedanja baža papirja je vsa drugačna. Bičje papirno je istega plemena, kakor je naše bičje, ktero poleg vodA in v vodi raste in iz travnatega grmiča kviško poganja 90 dolge in okrogle ali trivoglate strženate trstike, ktere imajo zelene cvetne vršiče. Tega našim trstikam enacega bičja raste ob potokih Kalabrije, Sicilije, Sirije in Egipta toliko, da je gozdu enako. Ako bi, dragi bralec, mogel ogledati pokrajino poleg Nila v Egiptu, videl bi, da gosti gozdje papirnatih trstik 96 s čopastimi vršiči obdajajo breg; zraven pa bi videl daleč daleč zadej trivoglate piramide Egipčanov. Stari Egipčanje so iz notranjega ličja trstik delali vršelje za jadra, vrvi, človeška oblačila; egiptovski duhovni so si na-pravljali črevlje iz njega. Papir pa so delali iz notranjega ličja 100še sočnatih trstik, ktero so s tenkimi šivankami ali ostrimi školjkinimi robovi ločili od trstike; več tako ločenega ličja so z Nilovo vodo skup prilčpili, posušili in z zobmi likali. Dogo-tovljeni papir so imenovali „biblos", od koder tudi ime „biblia", „Bibel" (po našem sveto pismo). V starem zakonu se je ime-l05novalo to bičje „gome". Kmalo je jelo sloveti to pisno blago krog in krog po svetu tako, da so Egipčanje po njem obogateli, in da se je epitovski knez Firm bahal s tolikim denarjem, da je v stanu celo armado si vzdržati s samim iz papirja skupljenim denarjem. Se ve da se je jelo sedaj veliko knjig spisovati. Začele so 110 se po tem tudi bukvarnice, in kralj Ptolomej II. se je sosebno z Eumenom, kraljem Pergama, skušal ga prekositi v napravi veličanskega bukvišča; zadnjič je iz zavidnosti, da bi Eumen veče bukvarnice ne imel, celo prepovedal papir v Pergam prodajati, kar je v veliko stisko pripravilo Pergamce, ki so bili 115 papirja za bukve že zelo vajeni. Sila kola lomi. Ko Pergamci niso mogli več bičjevega papirja dobiti, jeli so živinske kože rabiti namesto njega, in tako je bil 200 let pred Kristom tiste baže papir iznajden, ki se po deželi Pergam še dan danes imenuje „pergamen", na kteri so še v srednjem veku ljudstva pisala. 120 Egiptovski bičji papir se je ohranil do 11. veka po Kristu, vendar ga je bil pergamen, čeravno draži, zelo izpodrinil. Ko so Arabci iznajdli papir delati iz bombaža (pavole), razširila se je kmalo ta iznajdba tudi po Evropi — in egiptovski papir je nehal. Ta bombažasti papir je prvi, ki je našemu se-125 danjemu podoben in ki se sme prav za prav tudi osnova našega sedanjega imenovati. Arabci so tolkli namočeni bombaž z betmi tako dolgo, da je bil kot s6k, kteri so na deskah sušili in po tem likali. Pod imenom „grškega pergamena" (Charta cattunea) so ga dajali na prodaj. 130 Ali vedno viši omiki človeštva ni dolgo zadostil ta papir, — bil je tako mehak, tako inak in prhek, da se je le s čopičem dalo na-nj pisati. V 13. veku okoli leta 1270. so na Nemškem še le iznajdli papir iz konoplje in prediva. K izdelovanju tega papirja pa se 135 je zraven rok potrebovalo tudi pripravnega orodja. Prva papirnica je bila napravljena v letu 1390 v Norimberku. Kmalo se je razširil novi papir po Španskem, Francoskem, Poljskem, Laškem,^Češkem, Angleškem, Danskem, Švedskem, Rusovskem in po Švajci. 140 Ko pa je bilo o napredovanji vedno više izobraženosti človeške bukvotiskarstvo iznajdeno, ni bilo jim več ugodno; jeli so po drugem blagu iskati, inlejte! kakor se najde biser v blatu ali zlata prah v umazani sodrgi, najdli so najboljšo robo za papir — v sicer zametovanih cunjah. 145 S cunjami, — kdo bi bil kedaj to mislil! — pričela se je nova in najimenitniša doba papirstva in človeštva! Kdo bi se o tem ne spomnil pomenljivih besed našega pesnika: „Zakon natore je tak, da iz malega raste veliko!" Do 16. veka ni bilo druzega kot limani ^ali pisni papir; 150 pozneje še le je bil iznajden tiskarni papir. Človeški um je s to iznajdbo tako rekoč svoj cilj in konec dospel, in kakor truden popotnik se je spočil sedaj tisoč- in tisočletnega trudlji-vega iskanja. 155 Ni tedaj čuda, da se do leta 1820 razun iznajdbe mašin za izdelovanje papirja ni nič posebnega iznajdlo o papirstvu. Od leta 1820 so se jele še le po papirnicah tiste imenitne ma-šine razširjati, ktere delajo, kar so nekdaj roke delavcev delale, pa tako naglo in tako lično, da po stari šegi napravljeni papir 160 se v ličnosti nikakor ne more meriti s papirjem, ki ga izdelujejo sedaj mašine. Ako stopiš, prijatelj, v tako papirnico, in vidiš z valjeja razvijati se popolnoma izdelani in čisto suh papir, ki je pred dvema minutama še voden sok bil, ostrmel boš nad delom in čudil se bistroumnosti človeški! Sedaj se suče že 165tisoč in tisoč tacih mašin v Evropi, ktere, če doštejemo tudi po čebrih in sitih po stari šegi napravljeno robo, vsako leto dodelajo 500 milijonov funtov papirja, ki je blizo 66 milijonov tolarjev vreden. Ni li po vsem tem resnica: da zgodovina papirja je zgo-I7odovina omike človeške? Nihče drug kakor papirnice s svojimi izdelki so vstvarile tisoč bukvarnic, ki jih nahajamo v mestih velicih, kakor v pohlevnih izbicah vsacega omikanega človeka. Bukve in časniki gredo vsak dan sedaj od kraja v kraj po svetu, razširjajo vednosti in znanstva po širocem svetu, in ve-175žejo človeštvo cele zemlje v eno družino! Moč papirja je silna moč! Dr. J. Blei weis. 230. Pogled na grško omiko. Kdar ste bili llijada in Odiseja od Homera spisani, bil je že grški jezik očiščen, vglajen in tako gibčen, da se je dal mnogovrstne mere v kaj prijetne verze zlagati. Grki, jasnega uma in veselega srca, so že od neznanih časov v čast svojih 5 bogov in boginj lepe pesme skladali in je v tempeljnih na glasbo ali muziko plesaje popevali. Od kar so se pa z llijado in Odi-sejo seznanili, in od kar je bila pri njih šega vpeljana, da so tudi pesniki pri očitnih igrah svoje pesme na glas prebirali ali peli, vnemala in navduševala jih je ta šega za pesemstvo tako, 10 daje v več sto letih v jako veliko in zalo cvetoče drevo zrastlo, tako da ima vse nekdanje rimsko in zdanje evropejsko najgla-sovitejše pesemstvo svojo korenino in izgled v tem grškem drevesu. Od sužnja do postavodajavca ali vojvoda je bilo pri njih v vseh stanovih brez števila pesnikov, kteri so s svojimi milimi 15 pesmimi človeku srce mečili, divjost mu slačili in kar veliko k priljudnosti in človečnosti vsega naroda pripomogli. Ce je pesnik pesem zložil ali pisal, brž je postala občno blago vsega naroda. Slavne pesnike so Grki jako spoštovali, kralji so je na svoje dvore jemali in je gostili; tudi je bilo pesnikov, ki so za20 plačilo pesme zlagali. Učeni ljudje poznajo grških pesnikov dokaj po imenu, nahajajo je v drugih knjigah grških pohvaljene, toda razun Ilijade in Odiseje je vendar od njihovih pesem, glede na njih sila veliko nekdanjo obširnost, celo malo do naše dobe prišlo. Neutrudljivi zob časa jih je zglodal, pa iz tega malega 25 se je lehko prepričati, da so bili veliki mojstri. Kakor v pesemštvu, tako so Grki napredovali tudi v raznih znanostih. Od starih časov so imeli mnogo učenih možakov in modrih postavodajavcev, ki so k omiki svojega naroda kar veliko pripomogli. Od njihovih tako imenovanih sedem modrijanov30 so nam mnogo modrih izrekov v svojih knjigah izročili, ali od njih lastnih rok pisanega nam ni nič došlo. Radovedni in uka-željni Grki so hodili po znanosti v Egipet ali tudi v druge dežele, kjer so upali kaj zvedeti. Kar so našli, to so domu presadili, vse s svojim duhom navdali in po svoje obdelovali, da35 so se po času take znanosti, rekel bi, ptujo podobo izgubivši, popolnoma pogrčile. Tako se je zgodilo, da pripisujejo Evro pejci še dan današnji Grkom marsiktere znanosti in umetnosti, kterih pa niso oni iznašli, temuč je le v svoje grške vrte presadili in po svoje obdelali. 40 Pri vsem tem jim gre velika čast za to, ker so umeli vse s svojim duhom navdati in požlahtniti. Grki so nad vsem modrovali, in v tistih skoro dve[ sto letih, od Solona, postavodajavca atenskega, do konca Tebanske prevage, povzdignili so se na najvišo stopinjo lepih in koristnih znanosti in tedaj prave omike 45 tako, da imajo, kakor pesemstvo, tudi druge znanosti svoje prve korenine v grški omiki. V tem smislu se lehko reče, da so Grki postali učitelji vsem evropejskim narodom. Iz svojega malega, ali daleč po svetu razkropljenega ljudstva so imeli v primeri več pisavcev od vsakega drugega veliko večega naroda. Od 50 vsega, kar so spisali, je že v starih časih veliko izginilo; iz ostalega se pa vendar da grško mišljenje popolnoma razumeti. Najslavnejše grške knjige so učenim ljudem vseh časov neprecenljive svetinje; grški se uče, daje morejo prebirati; prestavljajo je v vse jezike in je natiskujejo. Bati se več ni, da bi 55 prešle, zakaj dokler bodo še omikani ljudje na svetu, ne bodo jim dali pod zlo priti. Med grškimi neštevilnimi učenimi in modrimi možaki so si nekteri tako čislana imena pridobili, da bodo do konca sveta sloveli pri vseh omikanih narodih. Tak je bil Pitagora, rojen 60 na otoku Samos leta 585 pred Kristom, izučen vseh potrebnih znanosti, pesemstva, muzike in vseh telesnih ročnosti, mladeneč šibkega, ravnega života, lepega neizrečeno prijetnega obličja, jasnega uma in blagega srca. Slavni Ferecid ga je učil zgovor- 65nosti, kajti pri Grkih so se vse državne in sodnijske reči očitno in le ustno opravljale: kdor tedaj ni prijetno in gladko govoril, ni mogel pri njih ničesar opraviti ali kakošne veljavne službe doseči. Osemnajst let star gre v Olimpijo, dobi borivski venec, in vsi se nad njegovo lepoto, ročnostjo in močjo zavzemo. Po-70tem obišče slavnejša grška mesta, Atene, Sparto in druge, gre v Egipet, in Bog ve, kam še drugam. Blizo štirideset let star pride nazaj, in si pridobi v Olimpiji s svojimi modrimi in pod-učnimi ogovori ime modrijana. Malo časa po tem gre v Kroton, bogato in glasovito mesto v Veliki Greciji; slava njegovega 75 imena ga Krotoncem napove. Kedar pride, privro ljudje od vseh strani, ter obsujejo in poslušajo ga kot božjega učenika; njegov bistri pogled," beli pavolnati plašč, kot egiptovskega duhovnika, visoka postava, počasna hoja, prijetno obnašanje, močno in lepo govorjenje, trezno in neomadeževano življenje in vsak-80 danja jutranja molitev v tempeljnu, vse to mu pridobi občno spoštovanje. Krotonci, spoznavši ga za edinega najbolj dovršenega človeka na zemlji, kteri vse v6, vse ume, kteri more s svojo zdravilsko znanostjo, ki jo je iz Egipta od duhovnikov prinesel, mnogim pomagati, sezidajo mu hram, v kteri se je 85 vsak dan ob napovedani uri čez dve jezeri ljudi vsakega stanu in spola, mladih in starih, shajalo ga poslušat, in v kterem je on s svojimi ogovori krotonske razuzdane in nesramne žene tako omečil, da so se k spodobni obleki in poštenemu obnašanju vrnile; slastne mladenče je pa tako razsvetlil, da so se 90 sramovali in se jeli čedno vesti. Razun vsakdanjih poslušavcev si je še pridružil šest sto, eni pravijo dve jezeri drugih bogatih mladenčev in mladih mož, s kterimi je v časih na kmete zahajal in ž njimi kot v samostanu prebival. Nosili so vsi enaka bela oblačila, živeli so po danih vodilih, veliko so morali mol-95čati, pa tudi veliko misliti, da bi vselej pametno odgovarjali; jedli so pri občnih mizah, in za vsako uro dneva jim je bilo drugo opravilo odločeno. Spoštovali so ga tako, da beseda s prilogom: „on je rekel" je bila slednjemu gotova resnica. Po tri do pet let je vsakega^ skušal, preden mu je izza zagrinjala 100 skrivne nauke razodel. Šolo je napravil, v kteri so se izučevali učeniki in vladarji za vse kraje sveta, in res je iz njegove blizo štirideset let trpeče šole mnogo slavnih vladarjev v marsiktere države se razšlo. Ali nekteri trinogi so ga jeli sovražiti in preganjati. Po tem ko so ga iz njegovega svetišča zapodili, umrl je 105 pregnanec osemdeset let star. Njegovi učenci, ki so se po njem Pitagorejci imenovali, bili so še dolgo časa v zavezi, po posebnih znamenjih se spoznavali, in njegove uke na skrivaj med blage grške mladenče plodili. Ob času nesrečne peloponeške vojske so mnogi poprej po-110 šteni in mirni Atenci zdivjali in jeli zelo razsajati. Med malim Številom tistih, ki so staro poštenost čisto in neoskrunjeno ohranili, bil je tudi Sokrat, mož tako občno spoštovan, da ga je delfski orakel najmodrejšega tistih časov imenoval. V mladosti se je jako vojskoval, pozneje marsiktere sodnijske službe opravljal, naposled pa se je lotil atenskim mladenčem uke modrosti 115 razlagati. Ta čas so nekteri spačeni učeniki, ki so se sofisti imenovali, um atenske mladosti za drago plačilo mamili, ker so učili, da z umnim, ali prav za prav z zvitim govorom se da vsaka reč, tedaj tudi vsaka napaka in krivica zagovarjati; učili so s takimi sleparskimi govori čednost v pregreho in pregreho 120 v čednost preobračati. To si Sokrat k srcu vzame, usmili se mladenčev atenskih, in je prave poštenosti in čednosti uči. Ciceron, slavni rimski modrijan, pravi: „Sokrat je prvi modrost z nebes poklical in jo v mestih in v hišah pri ljudeh vpeljal." Sokrat je bil prepričan, da ni zadosti dobro le razumeti, tudi v 125 djanji se mora izpeljevati. On si nabere veče število zalih mladenčev, češ, da v lepem telesu prebiva tudi lepa duša, in jim brez plačila nauke modrosti razlaga. V neki ulici sreča mla-denča, bil je Ksenofont, dene brž palico počez, da ne more mimo, in mu reče: „Dragi mladeneč! povej mi, kje dobim moke?" —130 „„Natrgu;"" — „Kje pa olja?" — „„Tudi na trgu,"" odgovori mu mladeneč. „Kam se pa mora iti, da človek moder in dober postane?" Mladeneč umolkne in ostrmi. „Hodi za menoj, jaz ti povem," reče Sokrat; in od takrat sta bila nerazločljiva prijatelja. V nekem boju je Ksenofont hudo pobit raz konja 135 padel; Sokrat ga brž pobere, in na ramah iz stiske nese. Tako si mladenčev nabira, in je, sprehajaje se na trgu, pod lopami ali v vrtih uči, in je s kratkimi in razumljivimi vprašanji napeljuje k spoznavanju najvažnejših resnic. Tako so se učili sami sebe in svoje dolžnosti spoznavati. S čednim obnašanjem 140 si tako veljavnost in spoštovanje učencev pridobi, da ne morejo ne en dan brez njega biti, in da se še mnogo let po njegovi smrti najrajše o njem pogovarjajo. Njegova za najboljšo spoznana šega učiti, imenuje se še zmeraj sokratova. On ni učil čednosti le z besedo, temuč je sam tudi najblaže 145 izglede ljubezni, dobrotljivosti, krotkosti in prizanesljivosti dajal, da so se mu vsi čudili. Nekega dne klepeče njegova sicer dobra, pa dostikrat togotna žena le preveč; on vstane, molči in gre iz hiše, ona pa izlije skozi okno pomivnico na-nj; zdaj reče okoli stoječim: „Ali vam nisem že večkrat pravil, da je 160 po gromu rad dež." Od Boga in čednosti je imel, ako ravno pogan, čiste zapopadke; spoznal je pa veliko človeško nevednost v božjih rečeh, in kako da človek od zgorej razsvetljenja potrebuje. Njegova najglasovitejša učenca sta bila Platon in Ksenofont: ta sta največ od njegovega življenja in naukov popisala, 155 zakaj on sam nam ni nič pisanega zapustil. Tudi Alcibijad je bil njegov učenec, ali kaj, ki je njegove modre nauke tako rad pozabljal. Nekdaj se s svojimi pristavami in zemljami zelo baha. Sokrat mu prinese zemljovid, in mu reče: „Pokaži mi vendar 160enkrat Atene!" On mu je s prstom pokaže; „kje je pa tvoj svet?" — „Tukaj ga ne vidim," odgovori Alcibijad. „Kako se pa moreš z mrvico zemlje bahati, ktere še niso vredne spoznali, da bi jo bili tu le s črtico zaznamenovali?" Osramočen je umolknil. Ker se je cvet blagih atenskih mladenčev Sokrata do ži-165vega poprijel, zato so mu bili sofisti, ki so za plačo krivo učili, zavidni, da so ga očitno zasmehovali in črnili; on pa je, vse tako govorjenje zaničevaje, potrpežljivo molčal. Zdaj ga pa trije, eden v imenu duhovstva, drugi v imenu države, tretji pa v imenu sofistov v sodniji zatožijo, da domače bogove zaničuje in 170 mladenče s svojimi nauki zapeljuje. S kratkimi besedami bi bil lehko lažnjivo tožbo ovrgel, toda pred takimi nevrednimi tožniki ni hotel z obširnim govorjenjem se zagovarjati, in reče le: „Moje življenje in obnašanje je vsakemu znano; trideset let sem si prizadeval svojim sosedom k čednosti in sreči pripomoči; 175 čutim, da me je za to poklical Bog, kterega sodbo veliko više cenim ko vašo, Atenci!" Te kratke besede so sodnike razjezile; zakaj pričakovali so, da se bo z obširnejšim govorom zagovarjal, in da bo, kakor je bilo navadno, s solzami milosti in za svoje življenje prosil. Reko mu v ječo iti. Prijatelji ga z go-I80rečimi besedami prosijo, naj se obširneje zagovarja, dajo mu v ta namen spisan odgovor, ali on neče kot krivičnik za svoje pravično in nedolžno življenje prositi; reče, če ga hočejo umoriti, da je že k smrti pripravljen, da tako se bo iznebil težav svoje starosti, (bil je tačas sedemdeset let star,) in da njegov 185 spomin bo v srcih prijateljev še veliko časa živel. V sodnjem zboru je bilo pet sto sodnikov, ki so sodili, ali ima živeti ali umreti; z večino treh glasov je bil k smrti obsojen. Tudi zdaj se kar z besedico ne zagovarja, ampak reče: „Vam, ki ste za moje življenje glasovali, vam se srčno zahvaljam; veseli me, 190 da se bom z duhovi nekdanjih možakov združil. Le to vas prosim, da moje sinove, kedar odrastejo, ko bi po bogastvu bolj hrepeneli ko po čednosti, svarite, kakor sem jaz vas svaril; in ko bi si umišljali, da so kaj, ker niso nič, obdelujte je, kakor sem jaz vas obdeloval." Njegovi pričujoči prijatelji se 195 zdaj na glas jočejo, in ga spremijo v ječo, kjer je bil vklenjen. Tisti dan pred sodbo je šla barka z veliko procesijo v Delos; dokler ni nazaj prišla, niso smeli v Atenah po postavi nikomur življenja vzeti; tako je moral še trideset dni smrti čakati. V tem času se pogovarja, kakor navadno, s svojimi prijatelji, ki 200so slednji dan pri njem bili, veselega srca; podkupili so bili stražnike in vse k begu napravili: toda on jim kaže, da človeku, tudi po krivici obsojenemu, ni pripuščeno postavi nepo- kornemu biti; pogovarja se ž njimi poslednje dni o neumrljivosti človeške duše, vzame zadnjič kozarec, nalit s sokom trobelike ali smrdljivca, ter ga izpije; s plaščem se zagrne in umrje leta 205 400 pred Kristom. Atenci so pa kmalo spoznali strašno krivico, ktero so Sokratu storili, in so se zelo kesali, da so tako modrega in poštenega moža k smrti obsodili. Platon, najimenitniši učenec Sokratov, učen vseh znanosti,210 je želel državno službo doseči, da bi razuzdanosti Atencev v okom prišel in je znovič poštenosti navadil. Videvši pa, kako so Sokrata umorili, nameni tudi on učenik modrosti in čednosti postati, podd se v Egipet in na mnoge druge kraje, pride čez več let nazaj v Atene, in nastavi v predmestnem lepem, s kras-215 nimi poslopji, templji, lopami in z zalimi spominki obdanem vrtu, ki se je po Akademu, prvem lastniku, akademija imenoval, svojo novo šolo, kjer je stoje ali sprehajaje se, svoje nauke domačim in vnanjim mladenčem, pa tudi gospem razlagal. Torej imenujejo še dan današnji hišo, v ktero se učeni ljudje220 shajajo, akademijo. On je bil krepek in prsat mož, in si je s svojo telesno krepostjo, z modrim in poštenim obnašanjem, ustnimi in pismenimi nauki tako občno spoštovanje in čast pri vseh Grkih pridobil, da so vstali tudi enkrat v Olimpiji pred njim vsi, kakor nekdaj pred Temistoklom, njegovo ime veselo225 kriče in vriskaje. Spisal je veliko modroznanskega, in v takem govoru, da so že njegovi vrstniki pravili: ako bi bogovi z nebes na zemljo stopili, v takem bi jeziku govorili. Cela staro-davnost ga je nebeškega imenovala. Njegovi najimenitniši spisi se niso pozgubili; učeni ljudje je z veliko radostjo prebirajo, 230 ali v grškem jeziku ali v drugih jezikih, na ktere so prestavljeni. Platon in Sokrat sta imela izmed vseh poganov najboljše zapo-padke od edinega, modrega in pravičnega Boga, od neumrljivosti človeške duše in od povračila po smrti pravičnim in krivičnim. 235 Čudna reč, da je bilo pri Grkih, ki niso imeli visokih šol, kakor so današnji dan povsod vpeljane, ampak le posamezne modrijane in učenike, vendar v vseh njih državah mnogo tako omikanih ljudi, da so bili za vsako državno in vojniško službo. Kakor Sokrat in Platon, nastavljali so s časom tudi drugi240 modrijani svoje šole; marsikteri so pa na krive poti zašli. Od sofistov je bilo že omenjeno, da so učili z zvitim govorom vsako, tudi neumno ali krivično reč trditi, resnico pa tajiti. Antisten, Atenec in učenec Sokratov, je učil, da je naj veča čednost to, da človek ume vsega nepotrebnega iznebiti se. Imel je glaso- 245 vitega učenca, po imenu Diogena; ta je bil bistroumne glave, da je bilo kaj; nikomur ni le ene dolžen ostal. V Korintu je imel sod, da ga je lehko prevaljeval: v njem je prebival; kedar ni nič imel, beračil je bos in iz gole roke vodo pil, ako so ga 250 ravno zasmehovali in zaničevali. Aleksander, kralj macedonski, je zlo želel poznati ga; on pride v druščini velikašev k njemu pogledat; najde ga pred sodom na solncu; marsikaj se ž njim pogovarja, in mu zadnjič reče, naj si kakošno milostinjo od njega izprosi. In Diogen ga poprosi rekoč: „Ukaži svojim to-255varšem, da mi iz solnca stopijo." Aristotel j, Macedonec, učitelj omenjenega kralja Aleksandra in tudi učenec Platonov, je odprl svojo šolo, v kteri je učil, da naj človek povsod in vselej se le srednje poti drži; od najnižih zapopadkov je modroval do najviših. Logiko je postavil za pod-260 lago vsakega modrovanja. Njegovo modroznanstvo so v preteklih stoletjih v vseh evropejskih visokih šolah učili in razlagali. (J en on, ciperski, je učil, da naj človek voljo božjo spolnuje, in si prizadeva njemu enak postati; vse drugo, tudi bolečine, naj zaničuje, in, ko bi ne mogel jih več prenašati, da je tudi 265 prav umoriti se. Epi kur, Atenec, je pa spoznal zadovoljnost za največo srečo človeka na svetu; taka sreča pa, je rekel, doseže se le po čednosti. On ni veroval v Boga, tudi ne v neumrljivost duše, tudi ni našel razločka med človeško in živinsko dušo. Od starih 270 časov je še dandanašnja navada tiste, ki so sužnji lastnega poželenja in kterim ni nič mar za prihodnje življenje, Epikurejce imenovati. Vsi Grrki so svoje državne zadeve in vse sodnijske tožbe, pravde in sodbe ustno opravljali; iz prvega so govorili, kakor so 275 znali; ali s časom so razumeli, da kdor hoče z očitnim govorom svoj namen doseči, mora dobro govoriti; da tudi to ni še zadosti, temuč da ogovor mora tako izusten biti, da oči, obličje, roke in ves život morejo govoru pomagati. Tako so počasi vsa k temu potrebna, še dan današnji veljavna vodila iznašli in se 280 po njih marsikteri med njimi na tako visoko stopnjo učenega govorstva povzdignili, da jih ni presegel nemara do današnjega dne še nihče. M. Vrtovec. 231. Slovenske narodne pripovedi in pravljice. Komaj se začne človeku razvijati umin domišljija, že čuti potrebo tem naravnim nagonom vstreči. Čude se ogleduje otrok zdaj to, zdaj uno krog sebe; strme vidi čudovito djanje in ne-hanje človekovo. Zakaj to V Ali je bilo zmerom tako? S tacimi 5vprašanji se obrne do mile mamice ali babice, in ona, sama nevedna in takisto podučena, vendar noče spoznati svoje nevednosti, odgovarja s pravljicami in pripovedmi. Mlada domišljija poželjivo vzame to hrano v se — in zmerom več hoče vedeti in slišati. Kako se loči pravljica od pripovedi? Natančno in določno 10 se ne daste razpoznati: obe ste postali med narodom brez ka-cega posamnega imenovanega skladavca; ob£ mešate navadne in naravne reči s čudovitimi in nezapopadljivimi; ob£ živite z narodom vred. Vendar je bistvo pravljice iskati v poetični lepoti in sestavi, zamotku in čudnem razmotku, v trdnosti značaja 15 in nerazumljivi spremembi osode; nasproti pak ima pripovedka zgodovinsko podlogo, navezana je na določeno osebo, na znano ime, na poseben kraj. Že iz tega se da soditi, da je pravljica veliko bolj razširjena od pripovedi, ker povsod imajo ljudje domišljijo, da iznajdujejo in pripovedajo, nimajo pa povsod20 imenitnih oseb ali krajev, ki bi ostali zgodovinsko znani narodu v ustih. Naj starše pripovedi med Slovenci so gotovo o Pesoglavcih. V petem stoletji so iz vzhoda pridrli divji Huni in nemilo gospodarili po zdanjih slovenskih deželah. Kakor nam zgodovina 25 slika Hune neusmiljene in krute, posebno pa nasladne in mesene, take nam je ohranila naša pravljica pod imenom Pesoglavcev. Ker so te pripovedi naj starše, zat6 so že tudi redko slišati med narodom. — Ko so Franki podrli slovansko Samovo državo in postavili narodu slovenskemu ptuje plemenitaše za glavarje, 30 ni bilo več govoriti o samostojni zgodovini malega naroda; izgubili so se Slovenci v kolobarju med drugimi narodi; zat6 se iz vsega dolgega časa viteštva ali srednjega veka glasi samo okrajna ali lokalna pripovedka, to je tista, ki pripoveduje o kacem določenem kraju zgodbo iz starih časov. — Pa v pet-35 najstem stoletji je prilomastilo ljudstvo, po neusmiljenosti in krvoločnosti popolnoma vredno Hunov ali Pesoglavcev, čez južno mejo, namreč Turki. Ker je dežela dve sto let trpela pred njimi, ima skoraj vsak kraj po Slovenskem, vsaka vas svoje pripovedke iz tistih časov. Veliko teh pripovedek ima po 40 ljudski domišljiji dostavljen čudovit obraz; veliko pa jih je, ki imajo snov namešano s čeznaravnostjo in se torej zgodovinskim ustnim izročilom narodovim bližajo. Razun okrajnih in splošno-zgodovinskih ločimo tudi osebne pripovedi; take so pri nas o kralju Matjažu, o kraljeviču Marku, o Lambergarju itd. Po-45 slednje vrste pripovedek je morda še najmanj med nami, ako je hočemo do dobrega ločiti od okrajnih. Ko je človek videl natorne prikazni, dobrodejni dež, vni-čevavno točo, grom itd., ni se mogel povzdigniti toliko, da bi si bil vse to z naravnimi vzroki razložil, ampak izmislil si je50 osebne, in tem je pripisoval dobro ali slabo, ki ga je zadelo. Tako so nastale, kakor odgovori na vganjke, pravljice o dobro-dejnih rojenicah, vilah, morskih deklicah, belih ženah itd., o hudobnem škratu, divjem možu, earavniku, vedežu itd. Zraven 55 teh, morda iz starega poganstva ostalih pravljic imamo še čisto človeške, to je take, v kterih se nam človek stavi pred oči, ali po lastnem značaju ali po čudni spremembi osode zamotan v zadrege, ktere pa ali z lastno nenavadno močjo, ali še rajše s pomočjo nadnaravnega bitja predere in premaga. Ta vrsta 60 narodnih pravljic je najštevilniša, in če pomislimo, da je ravno v takih pravljicah naslikan obraz in značaj narodov, njegovo mišljenje, njegova poezija, moramo pritrditi, da so za nas najvažnejše. Svoj narod in njegovo lastnijo ljubiti je dolžnost vsa-cega blagosrčnega človeka. Kako pa boš narod ljubil, ako ga 05ne poznaš, ako ga le poznaš po vrhu, ako ne pogledaš v najbolj skrito in notranjo stran njegovega življenja?! Veliko je ljudi, ki se zaničljivo strani obračajo, ako slišijo narodno pripovedko praviti, ali ki s preziranjem preobrnejo list, na kterem je brati priprosta narodna pravljica. Toda ko bi to 70 pomislili, kar smo ravno izrekli; ko bi dalje pomislili, da je skozi vse življenje veliko ležeče na tem, kako se v prvi mladosti budi in izobraža domišljija; ko bi pomislili, da ravno take pripovedi imajo do nedolžnega srca veliko moči, da človeka napeljejo na pravo ali napačno pot: imeli bi gotovo drugačno 75 mnenje tudi o tacih poetičnih izdelkih prostega narodovega uma. J. Jurčič. 232. O petji. „Vsaka žival po svoje poje" veli star pregovor. In zares so živalski glasovi podobniši petju, ko besedi ali govoru človeškemu. Posebno dobri pevci in godci so pa ptiči, in od človeškega petja naše uho ne nahaja slajšega in milejšega. 5 Kaj pa razodevajo živali s temi svojimi glasovi? Najslajše, najjasnejše žubori in žvrgole ptiči o toplih pomladanskih dnevih, vrabci v polnih kozolcih in zrelem prosu. O mrazu in gladu molče, o nevarnosti plahi beži ali prežalostno kriče. Vsa domača živina, goved in bravina, prvikrat spuščena 10iz hleva na zelene ledine, o kako veselo muka in bekeče! Kako milo pa stoče o pomanjkanji krme ali piče, o bolezni, na plohu pod ostrim nožem mesarskim! Piške, site in na toplem kraju, veselo čebljajo okoli koklje; tužno pa čivkajo, ko je muči glad, tare zima, kedar izgube 15drago obličje mile jim majke koklje! Iz tega lehko posnamemo resnico: Živali razodevajo s svojimi glasovi zgolj same občutljeje: veselje in radost, žalost in tugo. Druga po vsakdanji skušnji potrjena resnica pa je ta: Žival s temi svojimi glasovi in razodetimi občutljeji budi v drugih 20 živalih sebi enake občutke. Petelin zapoje, ptiček zažubori; in kmalo odpevajo po vasi kurji glavarji in ptički po gaji ali po kletkah. Pes zalaja, konj zarezgeče, krava zamuka; kmalo prilagajo po vasi drugi psi, konji in goved po hlevih ali pašnikih. Koklja ugleda visoko v oblakih jastreba; plaha zaškrli,25 piščeta za njo ter zbeže v varno zavetje. Kar nas uči skušnja pri živalih, tega se lehko prepričamo tudi pri ljudeh. Cujte! kako vriska in piska, kako skače v terdih in tenkih glasih, v hitrih, radostnih pesmih veselo človeško srce! Ža-30 lostno, s pelinom bridkosti napojeno srce pa pojema v mehkih, debelih glasih, solzi se in topi v počasnih, v tožnih pesmih. Ali glej tam dete! Joka se, ne dd.se utolažiti, ne z besedo ne z obljubo. Pa jame mu mati popevati, — jok se izgublja, omolkne, zamaknjeno začne gledati, že se mu usteca krčijo na 35 smeh. Veselo petje preganja človeku čmernost in žalost, ter mu budi in sadi radost in zadovoljnost v tožno srce. Milo, žalostno petje pa mrači in kali radost in vnema v našem srcu sočutje in pomilovanje proti temu, o čemur se popeva. Ni li tedaj gola resnica: Tudi človek s petjem razodevajo občutke svojega srca in vnema in zbuja v drugih ljudeh sebi enake občutljeje? Te resnice so bili ljudje že davno prepričani. Srečno pridejo Izraelci čez Rudeče morje, Egipčane pa je vse voda za-veznila. Mojzes to videvši, ves navdušen zapoje pesem in glejte!45 ljudstvo jo povzame in prepevaje Boga hvali in časti! Popevali so Judje pri službi Božji Davidove psalme, zakaj? Zato da so v srcu ljudi budili in množili občutljeje hvaležnosti do Boga o času prejetih dobrot, ali pa spokornost in žalost o velikem zadolženji, ob času pokore. Enako se popevajo od ne- 50 kdaj pri očitni službi Božji o vsakem svetku posebne pesmi, da se bude ljudstvu prazniku prilični občutki. Sloviti Tirtej je budil s petjem Spartane v vojsko zoper Mesence; Srbe so navduševali in v vojsko zoper Turke, zaklete vrage krščanskega imena, gonili goslarji — pevci z goslami, 55 če tudi so imele le eno samo struno, in s puntarsko „marziljico" so spravili Francozi tisoč in tisoč nizkih ljudi v punt in vojsko. Pa odkod ima petje tako silovito moč? Menda samo od zbujenih občutij ejev. Beseda sama obdeluje um in ga naklanja, naj stori to ali60 uno reč. Vendar um je mrzel, ne da se kmalo prepričati in ukreniti; um ima zmeraj kak izgovor; zdaj upanje plačila, zdaj strah itd. Vse drugače ravnajo zbujeni občutljeji. Ti se ničesar ne boj<5 — ne napotij in zaprek, ne strahu, ne trpljenja — oni der6, kamor se nagnejo. 65 Cvetnik. M Ako je človek vnet za dobro reč, gorel bode za-njo, živel in umrl in vse za-njo daroval, kar koli zamore. Ako pa je bil po nesreči vnet za slabo reč, bode tudi za-njo živel, za-njo daroval življenje, svoje dušne in telesne moči. 70 Skušnja kaže, da pošteno petje močno, močno budi in goji stanovitno pobožnost ravno zato, ker vnema srce s svetimi občutljeji za Boga in vse božje reči. Ono poveličuje praznike in svetke, veličasti službo Božjo, varuje ljudi pregrešnih misli, besedi in djanj, lajša težave in nadloge, slajša bridkosti 75 in grenkosti zemeljskega življenja, hrani radovoljnost ter vikša veselje in radost v solzni dolini sveta. Pošteno petje žlahtni in plemeni dušno in telesno življenje. To pa je gotovo več vredno ko cent suhega zlata, ko bogastvo široceera sveta. V. Lah. 233. Mlajši Plinij Strabonu. Praviš, da ti je zbudil list, ki sem ti ga na tvojo prošnjo isal o smrti svojega ujca, željo zvedeti, kakov stran, pa tudi akošne nezgode sem prestal jaz, ki sem bil ostal v Misenu; ker začenši s tem, pretrgal sem bil pripoved. 5 Če tudi me je groza spomina Vendar bodem začel. — Ko je bil ujec odšel, pečal sem se ves čas s knjigo, ker zató sem bil ostal domá; potem sem se kopal, jedel in spal, ali nemirno in malo. — Bil je več dni poprej potres, ali nismo 10se posebno plašili, ker je v Kampaniji navaden. Ono noč pa je postal tako silen, da se ni samo vse treslo, ampak mislil sem, da se vse ruši in podira. V mojo spalnico prileti mati; jaz sem ravno vstajal, da prebudim njo, če spi. Sedemo pred duri; majhen prostor je delil poslopje od morja. Ne vem, ali 15bi se imenoval neplašnega ali pa razumnega, ker sem bil v dva in dvajsetem letu. Velim prinesti knjigo Tita Livija, in kakor brez brige čitam, dk, celó izpisujem, kakor sem bil začel. Kar opazi prijatelj ujčev, ki je bil nedavno iz Hispanije k njemu prišel, mene in mater, da sediva, in da iaz celó čitam; 20pa začne obirati njeno potrpežljivost in mojo malomarnost; ali jaz ostanem ravno tako zamišljen v knjigo. Že je bila ena ura po vzhodu solnca, ali dan je bil le negotov in kakor zaspan; že so se podrla bližnja pohištva, in čeravno smo bili na planem, bil je kraj le ozek in strah pogina velik in gotov. Tedaj še le 25 sklenemo zapustiti mesto. Za nami gre zmešano ljudstvo, davši ptujemu sklepu prednost pred svojim, kar ima v strahu podobo sprevidnosti; tako nas silno mnoštvo na poti gnjete in dalje riva. Prišedši izmed pohištev postojimo; tu smo pretrpeli mnogo čudnih, mnogo strašnih prikazov. Vozovi namreč, ki smo jih bili dali izpeljati, vagutali so, čeravno je bilo na planem, zdaj 30 na desno, zdaj na levo, in še obloženi s kamenjem niso ostajali v istem kolovozu. Vrh tega se nam je zdelo, da morje samo sebe požira, in da ga tako rekoč odbija tresoča se zemlja. Res se je bil povečal breg, in bilo je mnogo morskih živali na suhem pesku. Na drugi strani je zijal črn in strašen oblak, ki so35 ga zvite in spletene žile ogojenega puha trgale na dolge plam-teče podobe; blisku so bile podobne, ali veče. Tedaj jame isti prijatelj iz Hispanje huje siliti. „Če živi tvoj brat," zakliče, „če živi tvoj ujec, hoče, da se tudi vidva rešita; ako pa je poginil, hotel je, da ga preživita. Kaj se torej obotavljata in40 ne bežita?" — „Tega ne," odgovoriva, „da bi skrbela za-se, dokler ne veva nič o njegovi rešitvi." Tedaj on brez daljnega postanka steče in kar najhitreje beži iz nevarnosti; in malo pozneje se začne oni oblak nižati na zemljo in pokrivati morje. Objel in pokril je Kapreje in zagrnil Misena, kolikor ga 45 sega v morje. Zdaj jame mati prositi, opominjati, ukazovati, naj bežim, kakor koli; da mlad morem uteči, ona pa, ki jo težč leta in truplo, umrla bo srečno, če le ne bo kriva moje smrti. Jaz pa odgovorim, da za-me ne bo rešitve razun ž njo skupaj; potem jo primem za roko, ter jo prisilim, podvizati se;50 nerada posluhne ter toži, da mene zadržuje. Že je jel padati pepel, vendar še redek; jaz se ogledam: gost dim nam je bil za hrbtom, in razlit po tleh kakor reka se je valil za nami. „Umekniva se," rečem materi, „dokler razgledujeva, da naju na cesti truma spremljevavcev ne prevrne in ne pomendra." 55 Komaj sva sedla, glej, objame nas noč, ne kakor je noč brez mesca ali pa oblačna, ampak kakor je v zaprtem kraju, če pogasiš luč. In da si slušal: johotale so ženske, cvilili otroci, vpili možaki; na ves glas so klicali ti starše, ti otroke, ti soproge, ali pa jih spoznavali po glasu; eni so obžalovali svojo,60 eni nesrečo svojih; in eni so od straha pred smrtjo molili za smrt. Mnogo jih je vilo roke proti nebu, več pa jih je dokazovalo, da ni nikjer več bogov in da je to večna in svetu zadnja noč. Pa tudi takih ni manjkalo, ki so z lažnjivimi in izmišljenimi strašili poveličevali prave nevarnosti; to se je porušilo, to65 gori v Misenu, klicali so neki med njimi; legali so, ali verovalo se je. — Nekoliko se je zasvetilo; ali nam se je zdelo, da to ni dan, ampak da je napoved bližajočega se ognja. In svitloba je potrajala precej časa; zopet pa je nastala noč, in zopet je padal pepel obilen in težek. Pogostoma smo ostajali 70 in ga otresali; sicer bi nas bil zasul, ali pa cel6 s svojo težo potlačil. Mogel bi se pohvaliti s tem, da v tolikih nevarnostih 24* nisem niti vzdihnil niti pregovoril malosrčne besede; ali mislil sem si, da bom poginil z vsem in vse z menoj vred, in to mi 75 je bila sicer ne lepa, ali velika tolažba. Slednjič se je gosti čad vendar izredčil, ter se spremenil nekako v dim, ali pa v meglo. Kmalo se je tudi zares prikazal dan, in prisvetilo je solnce, ali bledo, kakoršno je navadno, kedar mrkne. Oči so še trepetala, in pred njimi je bilo vse spremenjeno, vse pokrito 80 s pepelom, kakor s snegom. Vrnivši se v Misen in okrepčavši se kakor koli, prebili smo v negotovosti noč, omahovaje med nado in strahom; ali strah je bil močneji, ker zemlja se je še vedno tresla, in nekteri so kot znoreli z grozovitimi proroko-vanji rogali se svoji in ptuji nesreči. Ali jaz tudi tedaj, če-85ravno sem skusil nevarnost in je spet pričakoval, nisem hotel oditi, dokler ne dobim glasa o ujcu. To-le boš pač bral, ali ne porabil, ker ne zaslužuje nikakor mesta v povesti; če se ti pa bo zdelo, da še mesta v pismu ni vredno, pripisati boš moral sam sebi, ki si zahteval 90 pismo. Zdrav! V. Mandelc. 234. Ciprijan Donatii. Prijazni tvoj migljej, ljubi Donat! pride mi o pravem času; kajti dobro se še spominjam tega, kar sem ti bil obljubil, in zdaj je najpriličniši čas, da spolnim svojo obljubo, ker se nam bližajo lepi prazniki in ker nam bratev v vinogradih dobrotno 5 zlajšuje obteženo srce. Z dnevom se vjema kraj, in topli jesenski zrak s prijazno podobo vinogradov, oba pa z zedinjeno močj6 na veselje budita naše počutke. O, kako prijetno je, ves dan pogovarjati se sredi med kratkočasi ter bratovsko podpirati v rastočem spoznanji božjih zapovedi. 10 Da naji ne posluša kakov posvetnjak in ne gluši nezmerno vpitje delajočih družin, zato se hočeva vsesti ondi-le v ono molčečo in hladno lopo. Ob njenih upognjenih palicah se na eni strani trtne rozge spenjajo navzgor, na drugi pa sem ter tje razpeljane silijo navzdol in tako narejajo hodišče z zelenečo 15 streho. Tu si lehko pripovedujeva svoje misli, in med tem, ko se pasejo najine oči, gledaje na drevje in trsje, ki nama daje krasen razgled, ima najina duša dvojen vžitek, enega v tem, kar gleda, in enega v tem, kar posluša. Sicer ti zdaj le poslušaš, mika te le to, kar jaz govorim. Ti ne maraš krasote 20 narave, ki se kaže očem, in svoje oči upiraš le v me; ti si po-slušavec z dušo in telesom, in to zat6, ker me ljubiš. Kaj ti neki hočem polagati na srce? Slabi in kratki moj um more roditi le malo sadu, in žetev ne bode nikakor tolikošna, koli-koršna je košnja rodovitne senožeti. Vendar pa hočem poskusiti, kolikor premorejo moje moči; kajti pomagal mi bode predmet, 25 o kterem hočem govoriti. Na javnih sodnjih trgih se zgovornost šopiri z bogato zalogo besedi in s svojo pisano umetnostjo; ondi pa, kjer se govori o Bogu, ni nikakor zgovornosti moč, ki vodi do vere, ampak moč resnice, ki govori iz nespačenega srca in sega v nespačeno srce. ¡¡0 Od mene sprejmi torej to, kar ti morem dati; govoril ne bodem o tem, kar ušesom prijetno doni, ampak o tem, kar močno spodbada duha; ne o tem, kar ljudstvo rado posluša, ker mu umetno gladi ušesa, ampak o tem, kar poveličuje božjo milost, ker priprosto razlaga priprosto resnico; ne o tem, kar35 se da spoznati po dolgem poti neprenehljivega premišljevanja, ampak o tem, kar v najkrajšem času dozori z milostjo, naglo vršilno ................... Naj spregovorim o tem, kar tebe tiče. — Ker si že stopil pod zastavo nebeško, zato ti je zdaj treba 40 še tega, da se popolnoma vdaš blagemu vojskovanju in zvesto spolnuješ vse dolžnosti nabožnosti. Moliti in brati, to bodi tvoje neprenehljivo opravilo. Zdaj ti z Bogom govoriš, zdaj Bog s teboj. On naj te podučuje v svojih zapovedih, on naj te vodi po svojih potih. Kogar on45 obogati, tega ne bode nikdo obožal. Kdor se je enkrat nasitil pri mizi Gospodovi, tega ne bode nikdar grudila lakot. Poslopja, z zlatimi ploščami in dragim mramorjem obložena, bodo se ti gnjusila ko smet, kedar se prav prepričaš, da si sam 50 boljša hiša, ktero je Gospod spremenil v svoj tempelj, v kterem prebiva sveti Duh; obračaj torej vso skrb v to, da dovršiš in ozalšaš to skrivnostno hišo božjo. O, skrbiva torej, da bode ta hiša ozalšana z najprijetnišimi barvami svete nedolžnosti in razsvetljena z lučjo pravičnosti! 55 Ta hiša ne bode nikdar razpadla, nikdar zavoljo starosti se podrla, in nikdar izgubila živega barvnega svita in zlatega bleska. Vse, kar potrebuje vnanje maže in lepotičja, v sebi nosi kal minljivosti; človek se ne more zanesti na nobeno stvar, kteri ni pravi lastnik. Ta notranja hiša božja vekomaj ohrani 60 živo svojo lepoto, neomadeževano svoje veličastvo, svoj neminljiv svit. Nikdo je ne more raztrgati, nikdo podreti. Le o vstajenji telesa bode še krasnejše — dovršena. Le toliko, nič več in nič manj, sem ti danes hotel povedati, preljubi Donat! 65 Prepričan sem sicer, da si potrpežljiv in prijazen, da imaš tolikanj trdno voljo in utrjeno vero, da bi me rad še poslušal o tem, kar tiče najino zveličanje, vendar pa zdaj prenehajva, saj skupaj živiva in se lehko drugoč o tem dalje pogovarjava. 70 Ker nama jesenske počitnice pripuščajo oddihljej od dela, zató hočeva ostale ure dneva, ki se nagiblje na večer, odločiti razveseljevanju, vendar pa tudi skrbeti, da nama ure veselja ne bodo tekle brez milosti božje. Psalmi naj doné pri zmernem obedu. In ker imaš dober spomin in prijeten glas, zató nam 75 tudi danes pevca nadomestuj. Svoje ljube prijatelje bodeš najbolj razveselil s tem, da bodo njihova ušesa poslušala kaj duhovnega in da nam ne bode manjkalo najtečnejše hrane —■ svete vere. A. Lés ar. 235. Jan Sobieski svoji ženi. Iz šotorov vezirjevih 13. septembra 1683 po noči. Veselje moje duše, premila, preljuba Marija! Hvala Bogu vekomaj! On je dal narodu našemu zmago, — dal mu je slavo zmage vojaške, da je niso vsi pretekli veki 5videli take. Vse topove, ves tabor turški, neizmerno bogastvo smo dobili v roke. — Jarek okoli mesta in vse obmestje krijo mrliči vojske nevernikove; kolikor je pa ostalo živin, stra-homa begajo. Naši nam pripeljujejo neprenehoma velblodov, mul, goved in ovdc, ki jih je imel sovražnik s seboj, in vrh 10 tega neizrečeno veliko množico vjetnikov. Tudi prehaja k nam veliko takih, kteri so bili svojo vero zatajili, in imajo dobro opravo in lepe konje. Zmogli smo tako naglo in nenavadno, da so bili mestni prebivavci z nami vred v tabru jako v skrbi, češ, da se utegne sovražnik zdaj zdaj obrniti in planiti nad nas. 15 Popustil je več nego za milijon zlatov smodnika in druge priprave za vojsko. Nocoj sem videl igro, po kteri me je že davno mikalo. Naši vojščaki so zapalili na več krajih smodnik. Zagrmevalo je kakor na sodnji dan; vendar ni ranilo nikoga. O tej priliki 20sem videl, kako se v zraku delajo oblaki; ali to je nesreča in izguba vsaj za pol milijona. Vezirje begaje vse popustil, unesel samo opravo na sebi, pa konja pod seboj. Jaz sem mu naslednik, zakaj bogastvo njegovo je prišlo do malega meni v roke. S prvim oddelkom 25 vojske dalje stopaje in vezirja nazaj (na Turško) tiraje, naletel sem na enega izmed njegovih strežnikov, ki me je peljal v njegove osebujne šotore. Ti šotori sami so na prostor toliki, kolikoršnoje mesto varšavsko ali levovsko. Polastil sem se vseh častnih znamenj in zastav, ki so je nosili pred vezirjem. Veliko zastavo Mahomedovo, ktero mu je gospod njegov izročil 30 za to vojsko, poslal sem svetemu očetu (papežu). Na dalje imamo v rokah veliko dragih šotorov, prelepih voz in jezero drugih dragotin. Nisem še vsega videl; ali to, kar smo videli pri H očimu, ni bilo temu senca. Samo kakih pet tulov z vdelanim dragim kamenjem je več jezer cekinov vrednih. — 35 Tudi enega konja vezirjevega z vso opravo imam. Njemu (vezirju) so bili naši že za petami, pa jim je vendar utekel. „Kihaja" to je prvega poročnika njegovega m veliko veliko drugih vikših častnikov so posekali. Naši vojščaki so uplenili veliko sabelj z zlatimi ročami. Noč je preganjanje končala. 40 Turki se bež0 trdovratno branijo. — Vendar so pozabili v obmestnem jarku janičarje; te so naši na kose sesekali. Tako ošabni in predrzni so bili Turčini, da je en del vojske njihove mesto naskakoval, dokler se je tolkel drugi del z nami. Dosti ljudi so imeli za oboje. Dozdeva se mi, 45 da jih je bilo (brez Tatarjev) kakih tristo jezer; nekteri so našteli celó toliko šotorov. Potem takem bi jih bilo res, kakor „listja in trave." Po moji misli so imeli kakih 100.000 šotorov, iz kterih so bili trije neznano veliki tabri napravljeni. Dve noči in en dan se lasti teh šotorov vsak, kogar koli je volja, 50 celó iz mesta hodijo plenit. Vem, da bodo imeli osem dni posla. Turčini so popustili begaje tudi veliko vjetih domačih (dunajskih) ljudi, posebno žensk, ki so jih pomorili poprej toliko, kolikor so jih mogli. Po tem takem so veliko žensk poklali; mnogo pa le ranili jih, ki se bodo spet ozdravile. Včeraj sem 55 našel dete tri leta staro, priljudnega dečka, ki mu je preklal krvolok usta. — Ne morem posebej popisati obilja in vseh znamenj prevelike mehkužnosti v šotorih vezirjevin. Imel je v njih vrtce z vodometi, kopeli in hišice za domače zajce, celó papigo, ki so60 jo naši vojščaki lovili, pa je niso ulovili. Danes sem ogledoval po mestu. Več od pet dni se ne bi bilo moglo ustavljati. Grad cesarjev je zeló prestreljan. Strašno je videti velikega obzidja mestnega, ki je razpokano in na pol razdrto; lehko bi se mu reklo razvalina. 65 Vsi vojščaki so se bili moški. Zmago pripisujejo (Dunaj-čanie) Bogu in nam. Brž, ko se je začenjal sovražnik umikati, (najbolj so naši pritiskali tje, kjer so videli mene, vezirju nasproti), pri tej priči priskočijo vsi konjiki druge vojske k meni na desno krilo, ker se ni trebalo na sredini in na levem 70 krilu toliko bojevati. Videl sem volitnega kneza bavarskega, kneza valdeškega in več drugih, kako so po tem k meni dirjali. Objemali so me in poljubovali mi oni obraz, vojvodi pa roke in noge; vojščaki prostaki in častniki, pešci in konjiki_ so kričali: „Oj, vrli naš kralj !" Vsi so marali za me še bolj od mojih. 75 Kraljeviča lotarinskega in volitnega kneza saksonskega sem videl še le danes v jutro; včeraj se nismo mogli sniti, ker sta bila prav na koncu levega krila. Poslal sem bil jima nekoliko oddelkov naših husarjev na pomoč. Mestni zapovednik S t ah 8oremberg me je danes obiskal. Vse me je objemalo in klicalo, da sem njih odrešenik. V dveh cerkvah mi je ljudstvo poljubljalo roke, noge in obleko; kteri me niso mogli doseči, kričali so: „Oj, stegni premagavske svoje roke, da jih poljubimo!" — Ko sem se po južini od zapovednika mestnega vračal v 85 taber, spremljala me je množica ljudi do mestnih vrat. — Cesar mi je dal glas, da je miljo daleč od Dunaja. — Ali zdaj se že dani; treba je pismo dokončati. — Veliko naših smo v bitvi izgubili. — D u p o n t vam bo več na besede povedal. — 90 Danes bomo mahnili dalje proti Ogerskemu, da preženemo sovražnika. Knez bavarski in saksonski sta mi obečala, da me bosta spremljala. Zares velik blagoslov božji je nad nami; čast in hvala mu za to zdaj in vekomaj! 95 , Ko je videl vezir, da se nam ne more več ustavljati, po_-zove sinove k sebi in se začne po otročje jokati. Na to reče kanu tatarskemu: Reši me, ako moreš. Kan pa njemu: Znamo ga_ dobro — kralja poljskega; ni mu se moč ustavljati; ugi-bajmo rajše, kako bi jo potegnili. 100 Solnce pripeka tako, da se preživljamo le z vodo, ki jo pogostorna pijemo. Ravno smo spet zasledili veliko turškega živeža in druge priprave za vojsko. Ne vem, kaj jim je ostalo in s čim se bodo vojskovali poslej. Pri tej priči mi oznanjajo, da je sovražnik begaje popustil petdeset malih topov. 105 Brž mislim konja zasesti in na Ogersko (za Turčinom) dirjati. Nadjam se, da se bomo, kakor sem vam slovo jemaje rekel, spet videli v Striju. To pismo so najboljše novice, in v ta namen ga smete tudi rabiti in praviti, da je to pisal kralj kraljici, no Knez bavarski in saksonski sta take volje, da bi šla z menoj na kraj sveta. — Nekoliko milj iz početka nam bo naglo naglo hoditi zbog neugodnega kužnega puha, ki puhti iz trupel toliko mrtvih ljudi, konj itd. Kralju francoskemu sem pisal in rekel, da se mi je zdelo 115spodobno, da posebno njemu, prvemu „krščanskemu" kralju, oznanim, da smo premogli in rešili krščanstvo. Cesar je poldrugo miljo daleč, in hiti na Dunaj, da bo dal „Te Deum" („Bog, tebe hvalimo") peti; jaz pa hitim na Ogersko. Naš „Fanfan"*) je neizrečeno priden. — *\ a;„ J- Navratil. 236. Sporočilo slovenski mladini. Najlepši in najprijetniši pogled človeškim očem na svetu je pogled cveteče mladine. Kakor boš v gosposkem vrtu, če va-nj stopiš, ponevedoma najprej in že od daleč zagledal žlahtne cvetice, ki te s svojo lepoto ali prijetnim duhom k sebi vabijo: tako se ti bodo tudi pri slednjem večem shodu oči brž obrnile 5 na pričujočo cvetečo mladino in jo rade gledale. Oči osemdeset let starega očeta se rade ustavljajo nad mladenčem, in obličje stare mamke se v pričo cveteče device očitno pomladi. Če srečaš spotoma neznanega, pa lepega dečka ali deklico, ki ti prijaznega obličja dobro jutro ali dober večer vosi, lesen bi moral 10 biti, ko bi te to nič ne ganilo. Kaj pa ima vendar mladost takega nad seboj, da se vsem prikupi? Ali ne lepih mer in primer? Brez lepih mer in primer ga ni lepega drevesa, ne lepega konja, ne lepe hiše, pa tudi ne lepega človeka; — da bijsi to resnico tudi vsi umetniki in roko-16 delci v glavo vtisnili! Če je kaj lepote na človeku, nahaja se pri cveteči mladini; tisti možje in žene so lepi, kteri imajo delj časa mere in primere odraslega lepega fanta ali dekline. Nedolžnost mladinska pa vleče še bolj ko njena lepota vseh oči na-se; celo spačen človek jo spoštuje, ako ne z očmi ali z20 besedo, vsaj s srcem. Slednji, kteremu se je v kaki reči koliko spotaknilo, bode nedolžno mladost srečno imenoval. Ta je odkritosrčna, priljudna, zaupna, pripravna za stanovitno prijatelstvo, udana pametnim ljudem, vneta za mnogo dobrega, nepopačena brez Kake po- 25 sebne hudobije ali zvijače, zakaj ni imela še časa in priložnosti se je vaditi. Pametnega fanta imajo povsod radi; če je pa še tako lep, pa se, postavimo, upiva, nič več ga ne čislajo umni tovarši in drugi ljudje. Mladina, ki jej skrbe veči del drugi za živež, živi brez vse 30 skrbi; vsako nedolžno veselje vživa z radostjo in popolnoma; po veselji hrepeni in išče ga pri svoji enakosti; na nje obličji, pre-pasanem z zadovoljnostjo, je izobražen mir srca in up vsega dobrega, mladost se nadja le srečne in vesele prihodnosti. Ta bo dobil po očetu lepo kmetijstvo, rokodelstvo, hišo ali graščino; 35 uni bo dospel v svojem prosto izvoljenem duhovskem, vojaškem, sodnijslcem ali drugem stanu veliko čast in si prislužil slavno ime. Deklica si domišljuje, da bo imela v prihodnje kakor gospodinja zgolj vesele dni; vse drugače ko njene sosede ali celo bolje od svoje matere misli ona gospodinjiti, kedar bode sama za se.40 Mladost, vsa zamaknjena v prihodnjost, ne vidi in ne pozna vsakdanjega življenja; torej je obvarovana marsiktere, zlasti dušne britkosti, ktera druge ljudi revi, in tudi telesne težave lože prenaša. Ni ga čez fantovski, čez dekliški stan! Z veseljem 45 se stari ljudje spominjajo in ozirajo na pretekle dni svoje nedolžne mladosti. Naj se snideta dva prav stara prijatelja, ki sta se že v mladosti sprijaznila; naj se spomnita svojih mladih dni, o kako se jima bo srce vnelo, kri ogrela, beseda odvezala! Glas bosta povzdignila, z radostjo, s solzami veselja v očtih si bosta 50pravila, kako sta se veselila; sto in sto drugih reči sta čisto pozabila, to, česar sta doživela mlada prijatelja, pametita pa vse tako dobro, kakor bi se bilo včeraj zgodilo. O dragi mladenči in dekliči, vi največe veselje svojih sta-rišev, ki tolikanj skrbi in si skoraj v vseh stanovih pritrgujejo, 55 da bi se le vam dobro godilo! vi ste veselje svoji žlahti, prijateljem, sosedom in znancem, domovina gleda z veliko zadovolj-nostjo na vas, zakaj vi ste up, vi ste zastava nje prihodnje sreče; kmetijstvo, rokodelstvo in obrtnost pričakuje od vas umnih in krepkih delavcev, pridnih gospodarjev, cerkev skrbnih 60pastirjev, država srčnih in junaških vojščakov, ter umnih in zvestih služabnikov. Vse premoženje domovinsko prejde za 20, 30 ali 40 let na vas; vse časti, vse službe gor do najviših bodo vaše; vi boste gospodarili z dedovino slovenske zemlje in jo duhovno in telesno obdelovali; branili jo boste v sili in ohranili 65svitlemu cesarju in svojim vnukom; o da bi jo tudi s svojimi vednostmi in s svojim trudom bolj izobraženo na višo stopinjo blažnosti ali časne sreče povzdignili! Vaši predniki so jo že dobro zastavili; vaše pa bode, da jo tudi prav izpeljete: sad svojega neutrudnega prizadetja boste vživali vi sami; vživali ga 70 bodo tudi vaši otroci in njih otrok otroci. —■ Nad teboj je pa zdaj, prisrčna mladež, poskrbeti, da si pri tacem lepem upanji, nikakor zdravja ne izpodkoplješ in življenja ne prikrajšaš! Če vihar trohnelo in piškavo drevo raz-kolje, kaj je neki nad tem! — če pa mlado žlahtno drevo pre-75lomi, milo se stori človeku! Naj odmirajo stari, ki so že na taki poti; naj kapljajo otroci, ki še tega ne umejo, kakor olevki s sadnih dreves, nihče razun staršev si tega veliko k srcu ne vzame; če pa umrje mladeneč ali deklica najlepše dobe, ni le samo za-nj žalostno, ne bodo ga samo starši, ki so že tolikanj 80za-nj potrošili, ne samo prijatelji in znanci objokovali; tudi drugi, ki niso bili ž njim v nobeni posebni zvezi, skažejo mu radi poslednjo čast in pomoče njegov grob s solzami pomilovanja. Od pokopa tacega mrliča gre vse, staro in mlado, kla-verno nazaj. 85 O dragi sinovi in hčere matere Slovenije! posebno vi prisrčni mladenči, ki ste že pri kmetijstvu, rokodelstvu ali pri vojaščini ali kteri se na učiliščih v Ljubljani, v lepem Gradcu ali na Dunaju, v Trstu, Gorici ali Celovcu, v Mariboru, Celji ali v Novem mestu za svoj prihodnji stan neutrudno pripravljate: O veselite se kot jaki in vrli Slovenci svojega življenja, pa vendar še celo nedolžno veselje le z mero vživajte; spomnite se in živo si k srcu vzemite, da je mladost rada lehkomiselna, hitro pozabljiva in velikrat prenagla. Pri vsem vživanji nedolžnega veselja nimate vendar nikoli pozabiti svojega poklica, ne zvestega spolnovanja dolžnosti, po kterem ga morete doseči: 95 neutrudno spolnovanje dolžnosti je prva podpora vašega zdravja in dolgega življenja, druga pa brzdanje in strabovanje vaših počutkov. Mladenči! poslušajte nauk svojega odkritosrčnega, ljubezni polnega in za vaše dobro vnetega prijatelja in nikar ga ne pu-100 stite v nemar! Prisrčna mladost, ti veselje našega srca! Bog te obvari, vodi in spremljaj na tvojem popotovanji v lepo čast in cvetočo blažnost predrage domovine! M. Vrtovec. Popravki. Na str. 19 v 2. vrsti od zgorej beri: čednost lepa sluje? namesto : čednost sluje ? „ „ 30 „ 18. ,, „ ,, „ R. Ledinski namesto: Fr. Ledinski. ,, „ 41 „ 13. „ „ „ „ Nebeška sreča ne kralj uj e nam.: Nebeška sreča pa kraljuje. „ „ 153 „ 17. „ „ „ manjka pesnikovo ime: M. Valjavec. „ „ 217 „ poslednji vrsti manjka pisateljevo ime: Fr. Levstik. „ „ 280 „ 20. vrsti od zgorej beri: Junakosreni nam.: Junak o srčni. „ „ 281 „ 18. „ „ spodej v Ki jo namesto: ko jo Druge manjše tiskarne pogreške naj blagovoljno vsak bralec sam popravi. Stran. Strau. Predgovor . "...... V vod. 3 22. Razni potje .... . . 30 23. Zaničevavcem pevcev . . . 31 24. Pepelnična..... 5 25. Minljivost..... . . 33 0 lepotičji pesniškega jezika . . 5 26. Na Hrušici .... A. Prilike....... 5 27. Zimske misli .... B. Podobe ....... 6 28. Gospod pri nas ostani ". . 35 8 29. Človek brez rodoljubja . . 36 Merjenje zlogov..... 8 8 31. Sebi....... . . 37 8 9 33. Tolažba ..... Kitice........ 9 0 pesniških izdelkih..... 10 A. Lirika ........ 10 36. Roža med trnjem . . . . 41 B. Didaktika...... 11 37. Kosec...... C. Epika...... . 13 38. Na grobeh..... D. Dramatika...... 15 Prvi razdel: Lirika. 40. Blagor pesnikov . . . 1. Pesmi in elegije. 42. Moje želje..... . . 46 1. Avstrija za vse -. . . . . 17 43. Boginji petja .... 2. Na moje rojake..... 17 44. Pomladnji sprehod . . . . 47 3. Moj spominek..... 18 4. Solnce........ 19 46. Prvi pomladnji bučeli . . . 48 19 20 48. Novo iu staro . . . . . 50 7. Luna........ 20 8. Na posipu hudega grada . . 20 9. Na Danih 1. malega travna . 21 10. V spomin Valentina Vodnika 21 11. Slovo od mladosti .... 22 53. Na Kaleu..... 12. V spomin Andreja Smoleta . 23 13. Nuna in kanarček .... 24 14. Zvonikarjeva...... 25 56. Noč....... 15. Hči na grobu matere . . . 25 57. Mati....... 16. Nebesa........ 26 58. Korak v življenje . . . . 56 17. Kdo je mar ...... 26 59. Slovo in naročilo . . . . 56 18. Vojaška ....... 27 60. Divji lovec '. ... 19. Zima-........ 28 61. Mladost' •.•.'. . . 20. Človečji sled...... 30 21. Enako naključje..... 30 Stran. 64. Ponočna pesem ..... 59 65. Jek.........59 66. Otročja leta......60 67. Oj planine.......60 68. Slovenec sem 61 II. 69. 70. 71. 72. 73. 74. 75. 76. 77. j 78. ! 79. 80. 81. 82. 83. 84. 85. 86. 87. 88. III. 89. 100. 101. 102. 103. 104. 105. 106. 108. 109. Vzvišene poezije: ode, himne in popevke. Mozesova zahvalna pesem Svfet in tolaž trpljeneem in stiskancem..... Božja vsegapričujočost. Častite Gospoda . . . Dies irae (dan jeze) Gloria laus .... Ne sodi ..... Na Vršacu .... Star pevec ne boj se peti Pevcu ....... V spomin Matiju Čopu Slovenija cesarju Ferdinandu o veselem dohodu v Ljubljano 1. 1844 ....... Vera, upanje in ljubezen . Vinski trti...... V spomin Cirila in Metoda Opomin k veselju . . . Božična ...... Bog........ Vekovitost človeških del . Molitev Salomonova pri po-svečevanji tempeljna . . . Poezije v stalnih oblikah glose in kancone. —99. Sonetje . . . Veliki petek . . . Velika nedelja . . Življenja namen . Zvest prijatelj zdravilo ljenja..... Slovencem .... Zabavljica .... — 107. Na Libanu . Ozir v nebi . . . Samota..... .88-93 . . 93 . . 94 . . 94 živ- . . 95 . . 95 . . 95 . . 96 . . 97 . . 97 IV. Lirično-naučne poezije: naučna pesem, poslanica, satira, nadpisi in uganjke. . 99 . 99 . 99 . 100 . 100 . 100 sonetje, 110. Nadpisi za mesce 111. Trnje in cvetice . 112. Smrt..... 113. Spoznanje . . . 114. V sreči — nesreči 115. Bogatin .... Stran. 116. Cič v nič , . , , , . . 100 \^17. Pušičarjem.......100 118. Predgovor in zagovor . . . 100 tll9. Vzrok nezlatega veka . . . 100 ¡120. Pred pevcu, zdaj homeopatu. 100 Lt21. Nova pisarija......101 ;122. Uganjka.......105 423. Novice bralcem h koncu leta 105 124. Resnice........107 125. Različne misli.....107 126. Bahaču........107 127. Resnica........107 128. Uganjka.......108 129. Besednja uganjka . . . .108 130. Mladini........108 131. Aforizmi.......108 132. Biserji........109 133. Poslanica Svitoslavu . . .109 134. Salomonovi pregovori . . .111 135. Iz pobožnih razgovorov . .112 136. Kitica slovenskih pregovorov 116 Drugi razdel: Epika. I. Pripovedno-naučne poezije: Basni, parabole in alegorije. 137. Sraka in mlade.....118 138. Mravlja s kobilico . . . .118 139. Kresnica.......119 140. Prepirajoči trepetliki . . .119 141. Čudno jezero......120 142. Svečan in cvetica . . . .120 143. Umetnik.......122 144. Pluga........123 145. Cena ........123 146.» Hrast in lipa......124 147. Vojska z volkom in psom . 124 148. Mladeneč in Vila . . . .128 149. Prilika o delavcih v vinogradu 129 150. Prilika o semenu, plevelu, gorčičnem zrnu in kvasu . 129 151. Ezopove basni.....131 152. Heroslav na razpotji . . . 132 153. Lev- in opica......134 154. Jež in lisica......134 155. Laver in rožmariu .... 135 156. Starec in mladeneč .... 136 157. Viri pozabljivosti .... 137 158. Adamova smrt.....138 159. Mož na Karmelu .... 139 160. Noč in jutro......141 II. Pravljice, pripovedke in legende. 161. Vrtec........142 162. Zapuščeni.......142 Stran. 163. Jezus učence razpostavlja . 143 164. Kaj se sme in mora peti . .143 165. Legenda.......144 166. Pohlep oslepi......145 167. Turški križ......151 168. Znamenja dežja.....152 169. Pastir........153 170. Župan........158 171. Topol........160 172. Morska roža......161 173. Delitev........161 174. Pravljica o Rojenicah . . . 162 175. Vila prijateljica in mesci prijatelji ........163 176. Zmaj Vukotin.....165 177. Snegurka.......165 178. Skrb in smrt......168 179. Kralj in možaka poštenjaka . 170 180. Marjetica.......174 III. Balade, romance in prlpovesti. 181. Desetnica.......177 182. Gospod Baroda.....179 183. Mlada Breda......180 184. Asan-Aginica......185 185. Grof habsburški.....187 186. Sanje cesarja Rudolfa I. . . 190 187. Ukleti grajščak.....191 188. Pevčeva kletev.....193 189. Ubežni kralj......194 190. Ljudmila.......196 191. Junakov grob......197 192. Smrt. Hasan-bega .... 198 193. V jamo pade, kdor jo drugemu koplje.......201 194. Martin Krpan......208 IV. Junaške pesmi, epopeja in roman. 218 220 226 232 234 236 238 243 204. Slovo o polku IgorovS 205. Pan Podstoli . . . . Strau. . 261 . 265 195. Ljubušina sodba 196. Čestmir in Vlaslav . 197. Jaroslav .... 198. Kralj Matjaž . . . 199. Pegam in Lambergar 200. Ravbar..... 201. Sedem sinov . . . '202. Krst pri Savici ... 203. Homerove Ilijade XIX. spev 253 292 293 294 295 300 307 310 , 314 . 319 . 325 Tretji razdel: Dramatika. 206. Devica orleanska . . . .273 207. Marija Štuart......284 208. Tomaž Mor......289 Četrti razdel: Podučna tvarina. I. Krajepisni in natoroznanski sestavki. 209. Ezdrelonska planjava . 210. Razgled z Oljske gore . 211. Mrtvo morje .... 212. Pot skozi puščavo . . 213. Trst....... 214. Postojnska jama . . . 215. Vipavska borja . . . 216. Življenje pod vodo . . 217. Mravlja...... 218. Vinska trta .... II. Narodopisni in zgodovinski sestavki. 219. Beli Kranjci .... 220. Goslar...... 221. O Vilah..... 222. Verstvo starih Slovencev 223. Sv. Rupert .... 224. Začetek križanskih vojsk 225. Lenart Hodiščan . . . 226. Nasledki prvih turških vojsk 349 227. Kacijanar.......351 228. Življenje in šege na Ogerskem za habsburških vladarjev do Karola VI. ...... 354 III. Razprave, pisma in ogovori. 229. Zgodovina papirja je zgodovina omike človeške . . . 356 230. Pogled na grško omiko . . 360 231. Slovenske narodne pripovedke in pravljice......366 232. O petji........368 233. Mlajši Plinij Strabonu . . .370 234. Ciprijan Donatu.....372 235. Jan Sobieski svoji ženi . . 374 236. Sporočilo slovenski mladini . 377 328 333 334 337 339 342 346 V Celovcu 1868. Natisnil J. Blaznik v Ljubljani. — V založbi sestavljavčevi.