Izdajatelj in odgovorni urednik And. GakršCek. 1'avskerri V GORICA, iška iii zalaga ^Goriška 'iisk;u.»“ A. Gabršček. 1896 . larodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 10 . j uniji! 1 n 96 . — Cenil 50 kr. 2 snopičev 2 gld. 40 ir. 52054 mci IJ 1 M Oi .j: V Ustanovila: J ;♦ ,,Zaveza slovenskih učiteljskih dr.rde/ Bog ne zapusti svojin sltizabriRoT. • 3&S- Gozdna cvetke ali Štiri povesti in tri kratke''razprave. / ali g ne zapusti svojih služabnikov. Češki spisal Jos. Ehrenberger. V GORICI. tiskala, izdala in založila B Goriška tiskarna* A. Gabršček. 1896 . / 4 52054 I. Rodbina Hrastovska, Spomladi 1.1241. je sedel Urh Hrastovski v gorki sobi svojega gradu pri večerji s svojo rodbino. Bili so samo trije: plemeniti gospod Urh, njegova soproga, krepostna Milada, in sedemletni Večeslav, jedini otrok, jedino ve¬ selje teh blagih zakonskih. Urh Hrastovski je bil gospodar lepega vitežkega posestva in trdnega gradu, ki je stal prav na moravski meji na strmi skali nad reko Svitavo. Bil je Ubij en soprog in srečen oče; užival je Iju- žen svojih podložnikov in spoštovanje vse 3edne gospdde. Pri tem je stopal vedno — 6 — po poti božjih zapovedij; zato pa je počival tudi blagoslov božji na njem. Skratka: ni- česa mu ni nedostajalo (manjkalo) k sreči. t In vendar je sedel danes žaloster in potrt v krogu svoje rodbine! Niti ljubeznivo prigovarjanje ljubljene pridruge (žene), niti nedolžno sinčkovo ščebetanje, — nič ni moglo spoditi z njegovega čela one megle otožnosti. «Ali očka: kaj pa sem vam storil? — ali se srdite na mater, da nam danes prav ničesa ne poveste ?» S temi besedami pritisnil se je prikupljivi Večeslavek k otožnemu oi tu , ter ga božal z obema rokama po Obličju. . «Jako me vznemirjaš, ljubi mož!» pri¬ družila se je gospa Milada k tem otročjim besedam. «Ali ti kaj teži srce? Čemu ne za¬ upaš tega svoji odkritosrčni ženi? Ali ne veš, da breme, razdeljeno na dve polovici,na pol stiska rame? Ali si pozabil, da imajo biti zakonski po božji volji jedno telo ir jedna duša, da ne tiče nič storiti jednemu brez drugega, da, niti občutiti ne?» Ali Urh ni odgovoril, nego le sočutno in nekako pomilovalno pogledal svoja ljub- — 7 — ljenca, na to pa je vstal s stola in jel ho¬ diti z naglimi koraki po sobi. Tu je nastalo za nekaj časa tožno molčanje, le fz ust gospoda Urha so prihajale kmalu potem, kakor nehote, naslednje besede: «Gorje, uboga, nesrečna domovina!« Gospa Milada je poznala popolnem ple¬ menit značaj svojega soproga in vedela je, da ima najsrčnejše sočutje z vsem, kar se tiče narodne in domovinske blaginje. Menila je torej, da morda kak močan gospod ali plemenitnik (velikaš) ruši sveti mir v deželi', kar se je pogostoma godilo v onih časih ; ali pa, da žuga vsemu narodu vojna s ptujim sovražnikom. Ali vedela je tudi ob enem, da vlada nad Češko in Moravo velemočni kralj Večeslav, moder in hraber vladar, čegar moči se jt mogel takrat primerjati le malo kateri vladar po vsej Evropi. Vedela je, da ta pre- modri vladar ne dopusti zatirati svojega na¬ roda niti rušiti domovinsko srečo. In zaradi tega, ker je to vedela, pomirila se je nekoliko v svojem srcu. — 8 — Ko je videl mali Večeslav, da je mati nekoliko mirnejša, in opazil, da oče vedno govori: «uboga domovina*, nagne svojo kodrasto glavo k Miladi ter jo vpraša polu- glasno: «Prosim vas, mati, kdo pa je ta do¬ movina? Ali je to morda kaka naša sorod¬ nica, kateri se godi slabo, da jo oče tako zelo pomiluje?* «Na, na Večeslavek!», pogrozila je mati • sinku: «Ne delaš mi prav nič veselja. Tako pogostoma govori častiti g. župnik s teboj o domovini in poleg drugih krščanskih dolž- nostij uči te ljubiti tudi domovino, — in ti vprašaš tako nespametno?* Dečka je bilo sram in začel se je s pobešenimi očmi izgovarjati tako-le: «Nu, pa zdaj sem se spomnil, in že vem vse, kar sem se naučil od častitega gospoda župnika o domovini, le vprašajte me kaj in videli bodete. «To se kmalu pokaže!* reče zdaj gospa Milada z ostrim pogledom in vpraša sina: «Povej mi torej, kaj umejemo s to besedo: d o mo vina?* 9 la Večeslavek odgovori naglo, kakor mu je bilo ostalo v pameti vslecl pogostega ponavljanja: «Domovino imenujemo ono zemljo, v kateri smo se rodili, v kateri pre¬ bivamo in se živimo z njenimi pridelki. In vsi ti, ki so se rodili skupno z nami v do- : movini, so naši krvni bratje ali rojaki; in jezik, ki ga govorimo mej seboj, imenu- ! je se materin jezik, ker se ga učimo takoj kot otroci od matere*. — Tako je go¬ voril otrok nepretržno, da bi popravil, kar j je bil pokazil prej z nespametnim vprašanjem. I «Nu, povedal si še mnogo več, nego sem te vprašala*, nasmehnila se je gospa Milada. . <' teh krvolokov, ki so bili morda najgrozovitejši, j — 83 — kar svet stoji; rešena je bila posebno od roke naših milih prednikov, Cehov in Mo- ravanov! O, to je večna slava in naš pra¬ vičen ponos! Le Rusko je še mnogo časa pokušalo bič tatarskih grozovitostij. Ob solnčnem vzhodu so se vračali olo- muški junaki po dovršenem delu zopet v mesto. Ves okraj okoli mesta je bil pokrit na široko z grdimi trupli pobitih Tatarjev, krščanska vojska je imela le neznatno izgubo. Velika radost — ki se niti ne da popi¬ sati — se je polastila vojske in vsega mesta po tej zmagi. Neki so plakali veselja, drugi vriskali, tretji so poklekovali na kolena in hvalili Boga na glas, in zopet drugi so se objemali in niti govoriti niso mogli od ra¬ dosti. Jedini Jaroslav je bil še pri pravi za¬ vesti; in zaklical je vojski slovesnim glasom: «Zdaj hitimo v cerkev pred oltar svojega Boga, da mu podamo v ‘dar radostna in hvaležna srca!» In vse se je zgrinjalo do glavne mestne cerkve. 6 ' — 84 Na tisoče prižganih sveč je veselo pla¬ polalo na oltarjih ozalšanega svetišča. In ko je stopil Jaroslav z voditelji noter, zabrneli so bobni, zapele so trobente z visokega hodnika in zazvonili zvonovi z vseh stolpov.' Starček škof s svojo duhovščino v zla! j toblesteči opravi je sprejel pri durih Jaro-| j slava ter ga poljubil z ginjenim srcem. Sj kora pa je zadonela miloglasna pesem ta¬ kega pomena: « Naj prej bodi hvala trojedinemu Bogu, hvala Materi Božji pomočnici, hvalaj vsem našim ljubim priprošnikom — potem' pa slava, slava, slava premagalcu zlobnih] paganov: junaškemu Jaroslavu in vsem vrlim' sobojevalcem!» In spet so zaropotali bobni in se ogla-1 sile trobente. Potem so odkazali Jaroslavu častno mesto blizo velikega oltarja, naprav¬ ljeno kakor prestol, poleg njega pa tudi ostalim vojskinim poglavarjem. In ko so bili zasedli vsi ta njim naznačena mesta, spre-], govoril je škof k zbranemu ljudstvu nekako tako-le: «0 Gospod, spusti zdaj svojega slu¬ žabnika v miru, kajti moje oči so videle ' tvoje odrešenje ! * S temi besedami krepostnega Simeona je začel in potem nadaljeval: »Naj¬ lepši in najveselejši dan mojega življenja je zares današnji dan, ko vidim, da so kralj, domovina, dragi rojaki in skoro vse krščan¬ stvo rešeni najhujšega sovražnika! Zapodil 1 ga je Bog in vaša junaška desnica. Za to bodi najprej hvala Bogu; potem pa tudi hvala vam, krepki junaki! Hvala vam — pravim — slovanski levi, dokler bo trajal človeški spomin! Vi ste rešili zapadno Ev¬ ropo, vi ste izkazali človeštvu neprecenljivo uslugo. Nemško kraljestvo, Francosko, Italija in kakor se že imenujejo vse te zapadne dežele — te vam ostanejo na veke hvale dolžne, a sramota jim pred sodbo vsega sveta, če kdaj nehvaležno pozabijo to izkazano jim službo!* Še dolgo je govoril častitljivi starček s tako resničnimi in ginljivimi besedami, da se je solzila vsa vojska. Po končanem go¬ voru so zapeli vsi glasno: «Tebe Bog hvalimo!* hi še tega dne je odšlo mnogo navzočih vi¬ tezov in gospode s svojimi ljudmi proti domu; 86 — gnala sta jih skrb in strah za svoje drage domače, — kajti v taborišče so prihajale vedno strašne novice, kako veliko škodo so napra¬ vili hudobni Mongoli po deželi. Mej temi, ki so hiteli na dom z utri¬ pajočim srcem, je bil tudi gospod Urh Hra¬ sto vski. XL Dve jednaki pritožbi. Vojaška pomoč, ki je hitela s Češkega v osvobojenje Moravanov, je stopila jedva na moravska tla, ko jej je došla radostna no¬ vica: da so naši slavno zmagali tatarske divjake. Na blagoslovljenih planinah, kjer leži mesto Svitava — ta prva moravska nasel¬ bina, tu so se ustavile kraljevske- trume, da bi si oddahnile po naglem prehodu; kajti zdaj niso bili več potrebni v Olomucu. V vojski je bil drugorojeni sin kralja Večeslava: kraljevič Pfemisel Otokar, poznejši naslednik na prestolu. Bil je. tedaj sicer šele mladenič, — ■87 ali modrega duha in junaškega srca, s čimur se je tako lepo svetil v poznejših časih kot kralj. Tu je odločil kraljevič Otokar vojski po tem naglem prehodu jeden dan počitka, in sicer na širnem polju pod šotori. Ali svi- tovski meščani, ki so bili radi pobitja Ta- tarjev od veselja tako rekoč kar omamljeni, so pristopili pred Otokarja in ga ponižno prosili, da bi stopil z svojo vojsko v mesto in se udostojil pri njih gostovati. In res, Otokar je tudi prejel tako uljudno in pri¬ stojno vabilo. Z naj večjim veseljem in vsem možnim spoštovanjem so sprejeli Svitavci kraljeve bojnike, in kar tekmovali so mej seboj, kdo jih več pogosti v svojem domu. In mestni nadškof je ponudil kraljeviču s tako dostoj¬ nimi in spoštljivimi besedami svojo hišo v stanovanje, da je ta brez odloga spolnil nje¬ govo željo. Po vsem mestu je nastal zdaj dan ve¬ selja in gostitve: kajti vsak je storil, kar je le mogel, da bi svojim gostom bolje postregel. Posebno pa niso nič varčevali v nadškofovski — 88 — palači, kjer so se bili zbrali vsled ljubez¬ nivega povabila poleg kraljeviča tudi vsi voj- skini poveljniki, pa tudi mestni poglavarji. Se bolj pa, nego okusne gostije, je zani¬ mal vse navzoče kraljevič Otokar sam; kazal je že takrat s svojo uljudnostjo in svojim zdravim razumom v sodbi, da je prav vreden kraljevske krone. Mej gostijo naznani kraljevičev žlahtnile, da neki mož dostojne zunanjosti in uljudnih besedij želi spregovoriti s kraljevičem o važnih rečeh in da prosi, naj bi se on potegnil za zatirano nedolžnost. Kraljevičevo obličje 'Se je mahoma zres¬ nilo; ustal je ter odšel v bližnjo sobo go¬ voreč: «Kaj takega ne more priti nikdar o nepravem času!» In takoj je velel, naj ptujec vstopi. Ni trajalo dolgo in vstopil je v sobo prileten mož, častitljive zunanjosti, v katerem je mogel vsakdo na prvi pogled spoznati — liraslovskega župnika. Ko je bil namreč ta svoja draga iz- ročenca zavaroval od smrti za gladom in je — 89 — bil potem kot pevec srečno izlezel iz birk- štajnskega gradu, sklenil je, da pohiti na¬ ravnost v Prago h kralju Večeslavu, da iz¬ prosi ubožcem v ječi pomoči in rešitve. Ali, ko je izvedel, da so bili Tatarji pobiti in da je tako blizo kraljevska vojska, gredoča na pomoč obleganim, spremenil je svoj načrt in obrnil se je v tej zadevi h kraljeviču Oto¬ karju. Ko je stopil v sobo k Otokarju, poklo¬ nil se mu je globoko in prosil ga milostlji¬ vega zaslišanja. Kraljevič je pokazal prirojeno uljudnost in pravicoljubnost in velel je resnemu ptujcu, naj se vsede in naj pove svojo pritožbo/^ Dolgo je pripovedoval gospod župnik: kraljičevo obličje pa se je potemnilo nevolje, zardel je od srda, in čustva največjega studa pa tudi sočutja vrstila so se na njegovem obrazu. Ko je pa bil pripovedovalec ponehal, zakliče Otokar s povzdignjenim glasom: «Ne vem, prečastni, ali bi občudoval bolj vašo neprestrašeno plemenitost, ali pa obžaloval ubogo gospo Hrastovsko in njenega sina, ali — 90 pa grajal birkštajnskega hudobneža. Na ptuje sovražnike smo se odpravili zastonj, — nu, pa uničimo domačega hudodelca! Gorje mu! V prihodnji noči se približamo po skrivnih stezah — kakor sami spoznate za dobro — in jutrajšnji dan naj pokaže, kako se kaz¬ nuje hudobija, izvršena na tleh češke krone!» Na to prime uljudno župnika za roko, hote ga peljati mej vesele gostovalce. Ali v tem trenutku naznani plemič, da neznan vitez in vojnik goreče prosi, da bi mogel na skrivnem govoriti s kraljevičem. In tudi temu je do¬ volil Otokar vstopiti brez odlaganja; in p redno se je mogel odstraniti gospod župnik, stal je že ptujec v sobi. Jekleni oklep na vojaškem telesu, okrvavljen meč in zelena vejica na čeladi je kazalo očitno, da se je udeležil krvave bitke s Tatarji in pomagal k zmagi. Ali z njegovega obličja ni odsevalo veselje zaradi tako velike zmage, ki je vladalo po moravskih in čeških deželah. Bil je užaljen v globočini srca, in skoro z obupanim obličjem in glasom jel je pripovedovati tako - le, potem, ko se je bil poklonil kraljeviču: «Knez in — 91 — najslajše upanje naših bodočih dnij. Jaz. zvesti sluga kraljeve milosti, — Vašega očeta, šel sem bil nad paganske divjake v obrambo domovine in pustil sem bil svoj grad in svojo soprogo pod obrambo božjo in pod varstvom vernega prijatelja. Ali ob svoji vr¬ nitvi sem našel grad opustošen, ljubljenca mojega srca in moj prijatelj pa so bili iz¬ ginili. Ta zločin je izvršil v moji odsotnosti — po moji gotovi misli in po izreku mojih ubogih podložnikov — moj izdajalski zvi¬ jačni sosed, spodbujan od starodavnega sov¬ raštva. Knez! vrnite pokoj mojemu srcu — dajte mi zopet ženo in dete in zvestega prijatelja! Jaz nimam dovolj moči, da bi mogel udariti na svojega sovražnika in po- škodovalca — posodite mi kraljevsko vojsko v ta namen !» Z gorečim sočutjem je poslušal kraljevič to in z očitno nestrpnostjo vprašal je govor¬ nika po imenu. In ko se je vprašanee imenoval Urha Hrastovskega, razjasnilo se je nakrat Otokarjevo čelo. In na to mu odgovori lju¬ beznivo : Vaša želja je pravična, in zgodi se, kakor ste rekli! Da pa nekoliko potolažim takoj vašo žalost, dajem vam tu nazaj jed- nega vaših ljubljencev, ki jih pogrešate!« In pri tem pokaže župnika, ki je stal do zdaj na strani, katerega pa Urh ni bil opa¬ zil radi svoje bolesti. «Prečastni!» zakliče Urh preveselo izne- najen. In takoj sta se oba prijatelja goreče ob¬ jela. «Kje pa sta druga moja draga — kje je Milada, kje je Večeslav?« vprašal je gospod Urh hlastno — mej upanjem in strahom, ko se je bil spet spametoval. In tu je nastalo zopet obširno pripo¬ vedovanje vse nezgode, ki je bila zadela Urhovo rodovino. «Hvala Bogu, hvala vam, prečastni, da ste morda še vedno živa!« zakliče spet Urh, ko je bil izvedel vso to grozo, in bolestna solza mu je kanila po možatem obličju. «0 le brž pohitimo, da ju rešimo, nikar se ne obotavljajmo!« — Ko je pa izvedel od kraljeviča, da je že na¬ prej odločena prihodnja noč v ta namen, potolažila se je naposled njegova razbur¬ jenost. Potem so stopili vsi trije mej veselo družbo, in tu so pripovedovali spet vso ža¬ lostno zgodbo hrastovske rodbine. Živo pri¬ povedovanje župnikovo o tem nesrečnem slučaju je napravilo globok utis in ganilo vse pričujoče. Posebno nad vladika Svitavski, že star gospod, ni se mogel vzdržati solz, in zaklical je z ihtečim glasom ; «Gospod naklada večkrat težke poskušaje na svoje verne. Ali zaupanje vanj ni prevarilo še no¬ benega ! Bodite gotovi, gospod Hrastovski, da zopet najdete nepoškodovane svoje verne Na kraljevičev migljej so vstali takoj vojskini poglavarji, da bi uredili vse za nočni pohod. In ko je prvi mrak legel na zemljo, odšla je kraljeva vojska prav previdno po dojini ob Svitavi k brezovskim višinam, kjer se je vzdigoval na strmem pobočju grad Birkštajn. XII. Rešitev iz ječe. V grdi ječi na Birkštajnu, na vlaž¬ nem dnu, v mrtvaškem smradu je vladala — 94 — grozna tihota mej segnjitimi človeškimi trupli. Trikrat se je že bil zvrstil dan z nočjo od one dobe, od kar je bil srčni župnik podal zalogo živeža ubogima ujetnikoma: toda sem do te globine ni prodrl žarek svetlobe božje. Ali naših ujetnikov zdaj ne najdemo več tu. Kaj pa to pomeni? Ali je morda našel hu¬ dobni Konrad pozneje še živa ter izvršil nad njima krvavo hudodelstvo? Ali ju je morda rešil angelj Gospodov iz pogubne propasti? — Ne, niti to niti ono se ni zgodilo. Ko sta se bila nesrečnika pokrepčala z živežem, prejetim od župnika, in se malo od¬ počila s spanjem na slami, ko je bilo zdaj že nekoliko mirnejše, drznila si je gospa Milada, da je napravila luč ter si ogledala pobliže to strašno stanovanje. In tu se je po¬ kazal grozen prizor njinim očem! Tu je ležalo človeško stegno, na katerem so še vi¬ seli, kosovi smrdljivega mesa, — tam se je valjala črepinja, še zdaj pokrita z lasmi, onde se je plazila ostudna žaba in druga golazen.., Gospa Milada se je tresla, kakor šiba, ko je gledala te ostudne ostanke prestanih muk — 95 — in smrtnih britkostij, Večeslav pa je skrival svoj obraz na materinih prsih ter glasno plakal. Ali okolnosti premorejo mnogo pri človeku in sila kola lomi, kakor veli pre¬ govor. Tudi naša ujetnika sta se naposled vendarle privadila tako grdemu prizoru. In odstranila sta sprhnele kosti ter si očistila mej njimi mestece za svoje bivališče, kolikor je to bilo možno; in prosila sta neprestano Boga v vročih molitvah, da bi ju kmalu rešil iz tega kraja. Ko- sta si bila pripravila kotič na strani od odprtine, kakor sta najbolje mogla, sta previdno ugasila luč. In tedaj, ko se ju je polastila neznosna britkost, takrat sta spet posvetila za časek, in vselej sta se potola¬ žila pri slabi svetlobi te luči. «Ah, v tej strašni temi bitih govoril je Večeslav v joku, «kako je to žalostno in vsak trenutek je tako dolg!» Pobožna mati je takoj porabila vsako tako priložnost, da bi mogla blagodejno upli- vati na sinkovo srce. «Glej sinko!» rekla je, «še nama je tema in samota tako ne- - 96 - znosna, da-si imava dobro vest in upava, j da bodeva rešena odtod. Oj, kako zelo % grozno in mučno mora biti še le stanje onih nesrečnikov, ki so obsojeni v temni pekel j za svoje hudobije! Tam v temnici, na ve- i komaj odločeni od svetlobe božjega obličja, : brez upanja, da bi še kdaj bili rešeni, in poleg tega še razjedam od očitanja slabe J vesti — tega črva, ki je večno gloda! Oj, ji kako zelo je torej potrebno, da živimo vedno j čednostno !» | «Mamica!» zakliče deček na to, «da bi | nama oče nebeški le od tu pomagal, celo do smrti ga ne razžalim nikdar več z no- j j benim grehom! Do zdaj sem že včasih malo j preveč poteptal travico v vrtu ali pa kako cvetico brez potrebe utrgal, — včasih mi je tudi prišlo na um, če bi bil mogel ujeti ka- <■ kega ptička, ali zdaj pa ne storim tega ; nikdar več.^r-š In spet je zaplakalo dete: «0h, ta j tema in ta smrad me umori! O, ti zlato, j krasno solnčece, ali te zagledam še kdaj, j ^ 97 — — in ti čisti, zdravi zrak, ali te še kdaj okusim ?» Tudi tu ni opustila gospa Milada, da bi ne bila podučila sina: « Glej, kako mnogo • dobrot uživamo vsak dan iz rok Gospodovih, pa niti cenimo jih ne, misleči, da to mora biti tako! Ali pride m ari komu na misel, da bi zahvalil Boga za solnčno svetlobo ali za čisti zrak ? Se le tedaj, ko izgubi človek te darove milosti božje — tedaj še le čuti, kako ubog bi bil brez njih». In otrok je obljubljal, da hoče Boga hvaliti pri vsakem vdihu čiste sape, pri vsa¬ kem pogledu na zlato blesteče solnce. Enkrat je gospa Milada zopet posvetila na prošnjo Večeslavovo. Nikak šum dnev¬ nega dela grajskih prebivalcev jej ni pri¬ hajal na uho — in mislila je, da je naj- brže noč; zato je prižgala luč brez strahu. In ker sta se bila že privadila nekoliko svojemu grdemu stanovanju, jel je Večeslav stikati po ječi, iz gole prirojene otročje ži¬ vahnosti, in pregledal, je vse kote. «Ma- 7 98 — mica!» zakliče nakrat, «glejte sem! od tu najprej je nekaka luknja vsekana v zidovje!» In res, Milada je zagledala luknjo, iz¬ dolbeno v zidovju, ali tako ozko, da se je mogel odrasel človek le z veliko silo splaziti skozi njo. Neka nepremagljiva moč je gnala Večeslava, da se je spustil po tem čudnem rovu; plazil se je po trebuhu ter si svetil pri tem z ogorkom. «Že sem na koncu!« zakliče, ko je bil prilezel nekaka dva ko¬ molca daljave po jami naprej. «Oh! tu leži človeška okostnica in pri njem je neka že¬ lezna priprava podobna kladivu!« — Go¬ tovo je kak nesrečnik hotel izdolbsti iz te grde ječe na prosto; ali smrt ga je zasačila pri tem delu! — Za trenutek je nastopila globoka tihota; ali nakrat vzkrikne Ve- česlav tako radostno in presunljivo, da je gospa Milada kar vstrepetala strmenja. «0 Bog! mamica! Skozi špranjo vidim, da se svetijo zvezdice na nebu — in slišim tudi šumenje vode!» —- In takoj na to je bilo slišati, kako je deček tolkel na zidovje z — 99 — onim kladivom, in kako čudežno se je raz¬ sipal sprhneli poslednji sklad kamenja. Tu zakliče deček še veseleje: «Oče ne¬ beški ! Mamica! hitro zlezite za menoj — jaz sem že pod milim nebom!* Kmalu potem je že klečala tudi gospa Milada poleg svojega sina pod milim nebom na prostem v podnožju birkštanjskega zidovja globoko pod gradom pri strugi prozorne Svitave. Brez besedij, nepremakljivo je gle¬ dala — z očmi proti nebu uprtimi, kakor bi bila iz uma. Naposled pa se ulije iz njenih očij potok radostnih solz; in poljub¬ ljala je sinka, poljubljala mrzlo zidovje in orošeno jutranjo travo. Nepričakovana ne¬ izmerna radost nima izrazov, nima besedij; še le za časek so prišle prve besede iz njenih ust, in te so bile: «0 Bog, o Bog! Ti nisi zapustil svojih zvestih služabnikov!» Morda bi bila še dolgo trajala ta ve¬ sela zamaknjenost, če bi je ne bilo pretrgalo nekaj posebnega. Glej! tam po produ reke, po senci bujnih jelš in vrb, je stopalo veliko krdelo 100 — mož, oblečenih po vojaško, kakor je bilo videti pri mesečini. Večeslav jih je zagledal najprej. «Mati, za Boga! lovit naju gredo!» zašepetal je koprneč od strahu; in takoj sta se skrila oba v gosto vrbovje pri reki. — Ali vojščaki so zdaj obstali, skrivaje se za grajsko zidovje, tako, da jih ni bilo mogoče ugledati z vrha. Samo nekoliko mož je sto¬ pilo naprej, tako, da sta jih mogla Milada in Večeslav videti in slišati, «To je ono gnezdo krivice!» spregovori višji teh prišlecev, ki je bil na videz še ne¬ dorasel gospodič. «Za Boga! kakor res¬ nično sem drugorojeni sin češkega kralja, ne odjenjam poprej, dokler ta brlog ne bode posut!» «Tam! ah tam umirata od groze ljub¬ ljenca mojega srca!» zaplaka tu drug mož. Jedva pa so se bile izgubile poslednje besede, zletel je Večeslav kakor strela iz vrbja, za njim pa gospa Milada. — «Očka, očka! utekla sva — tu sva — o, obranite naju!» roi Ne da se popisati vsestransko začu¬ denje, strmenje in neizrekljiva radost, ki je zdaj nastala. «Le zdaj me obrani o Bog, da me veselje ne zmeša!» zakliče gospod Urh in jame se tresti po vsem telesu od veselja. In srečni soprog in oče je pritiskal v dolgem objemanju svoja ljubljenca k pr- som in radostnih solz ni bilo konca. Po gospodu Urhu je prišla vrsta na zvestega župnika, in nastalo je z nova srčno pozdrav¬ ljanje. Naposled pristopi spoštljivo še kra¬ ljevič Otokar k Miladi in jo potolaži z mno¬ gimi veselimi besedami po tolikih prestanih brhkostih. Večeslava pa vzdigne na višek v naročje, govoreč: «Ti pa moraš z menoj v Prago, da poveš tam vsemu dvoru o va¬ jini ječi!» In na to ga je kar obsul s po- Ijubci. Na Birkštajnu je trobil čuvaj dve po polunoči. Ko je bil spolnil svojo dolžnost, zarentačil je surovo z višave: *Kak spak pa ropota tam doli pod gradom!» «Dobro, dobro !» reče kraljevič k ostalim potihoma. < Jutri pa bode vas vrag gugal, — 10 - 2 , ' hudobneži!* Na to se obrnejo vsi potihoma k ostalim vojščakom, da bi ne vzbudili ka¬ kega suma. XIII. Kesanje in sprava. Novica o velikem tatarskem pobitju, je bila prišla tudi na divji Birkštajn. Ali tam ni bilo nikogar, ki bi bil delil splošno radost, katera je izhajala iz tega. Neobčutnemu Kon¬ radu je bilo vsejedno, katera stranka naj zmaga; kajti zdelo se mu je potrebno, da zapusti na vsak način svoj grad in zbeži v Turingijo k svojim sorodnikom — z vsem svojim premakljivim premoženjem. Tatarskih posetov namreč ni mislil pričakovati na svojem gradu, če bi bili ti zmagali; kajti poznal je dobro njih krvožejno krutost. Z druge strani pa se ni malo bal vrnitve gospoda Urha, ker je dobro vedel, da bi mu nastala potlej sitnost, ki bi se znala končati z vislicami. Ko je torej slišal o slavni zmagi naših ro¬ jakov, napravljal se je na beg, kakor bi mu — 103 — šlo za glavo. Ali navzlic vsej naglici ni ušel pravični kazni; kajti mera njegovih krivic se je bila napolnila pred obličjem Gospodovim, in Bog prizanaša le nekoliko časa. Uprav to poslednjo noč, ki jo je pre¬ živel brezbožni Konrad na svojem gradu, misleč, da pobegne zajutra zgodaj, da, uprav v tej noči so obstopili kraljevi vojščaki pod vodstvom kraljeviča Otokarja birkštajnski grad, da nikdo ni mogel uteči proč od tam. In ko je jutranja zarja pozlatila vzhodne gore, na¬ znanili so z grozo Konradovi hlapci svojemu gospodu, da krdelo kraljevskih vojščakov ob¬ lega grad. Se pred no se je spametoval prestrašeni hudobnež, razlegalo se je z- globokim in za¬ tegnjenim glasom trikrat zaredoma pred graj¬ skimi vrati: «Konrad Birkštajnski! V imenu kraljevem udajte se na milost in nemilost!» Konrad se je stresel in pobledel. Ali namesto odgovora je bežal naglo na dvor ven mej svoje vojne hlapce in jel govoriti: «Izgubljeni smo! — Ali bolje, da pademo v možatem boju z mečem v roki,' negQ da — 104 — bi po babje prosili milosti in se gugali potlej na vislicah. Oborožite se v obrambo!» Ali predno se, je postavil Konrad s svo¬ jimi razuzdanimi hlapci v vrsto, razletela so se s hruščem grajska vrata, in kraljevska vojska se je valila kupoma na dvor. Tu je nastal krut ali kratek boj. Konradovi hlapci so bili takoj pobiti, on sam pa — dasi se je branil z obupno močjo najdalje mej vsemi — padel je naposled s strašnim rjovenjem na tla, ves posut z ranami; in žal mu je bilo samo to, da pride živ v roke svojemu sodniku. Kraljevič Otokar pristopi pred hudob¬ neža, ki se je zvijal od bolečine, in pregovori mu z besedo, jako resno za svoja mlada leta: « Nesrečnik! svetni sodbi si odšel, ali ostri sodbi božje pravičnosti ne utečeš! Spomni se, da je vsa tvoja večnost odvisna od tega trenutka in vzbudi kesanje v svo¬ jem trdovratnem srcu, če je to še mogoče!» In glejte! Nenavaden prevrat je nastal v Konradovi duši. Zdaj, na pragu večnosti — 105 — je jel vendar verovati to, čemur se je prej lahkomiselno posmehoval vse svoje življenje. «Kako — če bi pa vendar bila večnost in tamkaj neskončna kazen za storjene grehe, kako obstanem tedaj ?» Tako je začel pre¬ mišljevati Konrad, ki je bil drugače popol¬ nem neveren. In glas vesti, ki se mu je še le zdaj v poslednji uri močno vzbudila, odgovarjal mu je kakor grom burje: «Da, večnost mora biti! pravičnik mora dobiti zasluženo plačilo, grešnik pa zasluženo ka¬ zen !» In tu se je stresel nesrečnik na vsem telesu, in z bledimi ustmi zajavkal nekako jokljivo: «0, da bi le znal, ali mi Bog še more odpustiti!» Ko je bil izrekel te besede, odstopili so na migljaj navzočega župnika vsi od njega. In ta se je približal zdaj — kot slu¬ žabnik svete vere — sam k njemu in opo¬ minjal malodušnika s tolažnimi besedami: naj zaupa v neskončno usmiljenje božje. Nesrečni Konrad je poslušal pazljivo tolažbo sv. vere, da je pozabil začasno celo telesne rane zaradi dušnega zdravljenja. Naposled pa 106 — je pregovoril nekako nezaupno: «Ne obupal bi nad božjim usmiljenjem, da bi le onega greha ne bil storil nad rodbino hra¬ sto'vsko*. «Ne žalostite se toliko zaradi te kri¬ vice », tolažil je dalje župnik omedlujočega — «rodbina hrastovska je prišla nepoško¬ dovana iz ječe, ker jo je ohranila pomoč Naj višjega*. «Kako pravite?* začudi se Konrad in povzdigne svoje oči k župniku. — Tu pa zajavka z izrazom največje groze: «Duhovi ustajajo-iz grobov, da me strašijo! Vi ste župnik, — jaz sem vas ubil!» «Ne, niti mene niti Hrastovskih niste umorili!* tolažil je duhovnik tarnajočega moža. «Gospodova roka nas je ohranila*. Tu pristopi Večeslavek in osrčuje Kon¬ rada z otročjim ščebetanjem: «Nič ne ma- rajte zaradi tega, da ste naju vrgli v tisto grdo jamo. — Izlezla sva iz nje skozi luknjo in nič se nama ni zgodilo; da sva le zopet pri ateju — odpustiva vam vse in molila bodeva, da vam odpusti tudi ljubi Bog*. — 107 — Na to se približa še gospod Urh s svojo soprogo k njemu. Imela sta sočutne solze v očeh in odpustila sta mu po krščanski ter podala roke v spravo. Birkštajnski zbere še zadnje moči in naposled pregovori še z glasom umirajočega v večkratnih odmorih: «Ker vas — je Bog — čudežno — ohranil, zato upam — da tudi — meni — milost¬ ljivo odpusti!* — In po teh skesanih be¬ sedah je izpustil svojo dušo. Vsa vojska poklekne in goreče pomoli za dušo rajnega. Potem izkopljejo globoko jamo v sredi dvora in zagrebejo telesa po¬ bitih birkštajnskih vojakov. Konradovo truplo pa so prenesli še istega dne na Hrastovo in ga pogrebli s častjo tam na blagoslov¬ ljenem pokopališču: ker je bil Konrad umrl zares skesan in je tako zaslužil, da so ga prišteli v občestvo pravovernih. XIV. Veselica. V tem je vladalo veliko veselje v praškem mestu, kakoršnega ni bilo od dnij Libuše — 108 — do teh dol) in ga morda tudi ne bo. Kralj Večeslav je takoj po dobljeni zmagi in potem, ko so se bili pobrali Talarji z Moravskega, poklical junaka Jaroslava z vernimi vojščaki v Prago. In tam so delali priprave k vese¬ licam, kakoršnih še ni videl tedanji svet in kakoršne so mogli napraviti le bogati in ra¬ dodarni češki kralji. Vsa hišna pročelja (sprednji deli) po trgih in pojavnih ulicah so bila krasno in okusno pokrita z dragim damastom, aksa- milom (baržunom) in rdečim suknom in olišpana z raznimi napisi, ki so spominjali češko junaštvo pa tatarsko pobitje. Na sta- romestnem trgu je bila borilnica, to je: okro¬ gel prostor, na debelo posut z drobnim peskom in okrožen z lepo ograjo. Tu so imele biti borbe ali vitežke igre. Pri tem bo- rilišču je stal krasen in dragocen oder za plemenite gospe, da so mogle gledati te vi¬ težke igre. Tu so bile tudi umetno naprav¬ ljene omare; iz jedne je teklo pivo, iz druge pa vino. In ljudstvo bo smelo v dnevih bo¬ dočih veselic prosto točiti. Tudi je bila tu — 109 razpostavljena množina velikanskih miz za pogoščenje občinstva — in vse to na stroške kraljeve. Niti dopovedati se ne da, kaj je vse bil storil radodarni in plemeniti kralj Veče- slav v proslavljenje tako znamenite zmage. V Pragi se je kar trlo imenitnih gostov, pozvanih iz daljne tujine. Na predvečer določene veselice se je povrnil tudi kraljevič Otokar s. svojo vojsko v Prago in privedel seboj tudi hrastovsko rod¬ bino ter gospoda župnika. Tu so dosegli Hrastovski in častiti svečenik veliko milost pred , obličjem kralja Večeslava. Poslušal je njihovo nesrečno zgodbo in imeli so jih v veliki časti na vsem dvoru. ■ Drugega dne zajutra začelo se je ra- clovanje. Z vseh stolpov po vsej Pragi se je razlegal radosten glas zvonov, po vseh cerkvah so se vršile slovesne daritve. — Po dokon¬ čani službi božji pa je šlo kraljevo spremstvo in sklicana gospoda, blesteča se od zlata ih srebra, v dolgih vrstah na iskrih konjih na — 110 — omenjeno borilišče. In v sredi njih je jezdil kralj Večeslav sam. Onde se je kralj usedel na krasnem odru. Na njegovi desnici je bila kraljeva soproga, na levici pa gospa Milada Hrastov- ska. Kraljevič Otokar in Večeslav sta bila neprestano pri njem, in ž njima se je kralj največ bavil. Gospod Urh pa je stal na bo- rilišču mej ostalo gospodo, pripravljen za borbo. Ko je bil kraljevi maršal dal znamenje, začela se je vitežka igra. Tu sta prijezdila vsakikrat po dva in dva viteza drug proti drugemu: dva oblečena kot češka junaka, druga dva pa kakor tatarska roparja. In tako so se borili mej seboj. Pri tem je spremljal viteze vedno glas trobent in bobnenje bobnov. Ta zabava je trajala čez dve uri, in velika je bila radost vsega ljudstva. Ko se je pa na¬ posled za sklep in venčanje teh iger sam kralj Večeslav .spustil v častno borbo s Hrastovskim in sta se vedla oba tako ugi- bično in umetno, da nijeden ni mogel nič — 111 storiti drugemu, tedaj pa ni bilo občnega radovanja ne konca ne kraja. In šumni klici: , «Slava, slava!» razlegali so se po vsej Pragi. , Po končanih vitežkih igrah so odšli ■ plemenitaši na kraljevski grad k obedu. Tu je bilo vsega v obilnosti, karkoli se le more najti krasnega in dragocenega. Najprvo . mesto je odkazal kralj Večeslav junaškemu Ja¬ roslavu, potem pa rodbini Hrastovski ter častitemu župniku. Pri obedu je pripovedo- . val sam kralj Večeslav svojim gostom vso ' zgodbo hrastovske rodbine in vzbudil s tem • izredno sočutje pri vseh. Posebno pražkega škofa, ki je bil tudi navzoč mej gosti, je . ganilo to globoko. In dejal je: «Kakor na . vsem narodu sploh, tako se je v teh dnevih 1 Uidi na hrastovski rodbini potrdilo zopet: - la Bog nikdar ne zapusti svojih vernih slu¬ žabnikov!» In vsi so pritrdili tem pobožnim siesedam, globoko čuteči njih resničnost. In tedaj je še le nastalo veselje; in culo se je mnogo napitnic, posebno na zdravje kraljevo, pa junaškega Jaroslava, rodbine — 112 — hrastovske in gospoda župnika. Kraljevič Premisel Otokar in Večeslav pa sta pila — ,,bratovščino". Po dovršenih slavnostih so se razšli gostje, in hrastovska rodbina je bila od¬ puščena s posebno milostjo kraljevega dvora. Gospod Urh je postal kraljev ljubljenec, gospo Milado je občudoval in spoštoval ves dvor, Večeslav je bil kraljevičev prijatelj, in gospod župnik kmalu na to pražki korar. Gozdne cvetke. ->tv T Štiri povesti in tri krajše razprave, SPISAL TONE IZ GOŠČE. (Anton Žager), nadučitelj na Gorici. 8 1. Materin blagoslov. Ko ugasne njej oko, Dete, ne se bati, Njen saj blagoslov Bo zvesto te spremljal, Dokler tudi ti očesa V spanje ne zatisneš zadnje, j A. KLODIČ. «Hud mraz je danes zunaj», reče Ivanko, deček v dvanajstih letih, v sobo stopivši. — „Mati! drv sem nasekal zunaj na dvo¬ rišču, a zdaj grem in zakurim v peč, da naju ne hode tako. hudo zeblo po noči. Ostra, huda zima je, in zunaj brije mrzla sapa, da se po oknih delajo ledene cvetlice; bojim se, da bi ne pripihal mraz skozi špranje na oknih in v steni tudi k nama v najino borno kočo. Kako je pač hudo, da morava 8 * — 116 — prebivati v taki siromašni koči zdaj, ko so vse mlake po jarkih pokrite čez in čez z debelim ledom. A vrhu tega imava še to nesrečo, da morate vi, ljuba mah, prebijati hudo bolezen. Čudim se, da mi srce v prsih j ne poči, kadar vse to premišljujem*. Pri teh besedah oblijejo dečka vroče solze otroške ljubezni. — Bolna mati, ki je delala mnogo nad svoje telesne moči ter je vsled tega zbolela, da ni mogla več vstati iz postelje, je molčala ves čas ter s kalnim očesom gle¬ dala Ivanka, ki je stal žalosten ob njeni postelji in jokal. «Ne joči se, Ivanko moj ljubi*, tolaži ga mati, «vsi ljudje ne morejo biti premožni; Bog hoče tako, in božja volja bodi tudi naša volja. Bog nam pošilja žalost, trpljenje in brhkosti; ako vse to voljno pre¬ našamo, poplača nam tisočero. Vidiš, ljubi , moj, samo na plačilo v nebesih moraš mi¬ sliti in vse bodeš lahko prenašal. Najino trpljenje, siromaštvo in pomanjkanje ne bode trpelo večno. Ako je z udanostjo v voljo božjo prenašamo, izpremeni se v večno ve¬ selje v nebesih*. — 117 — Ivanko se je nekoliko utolažil, videč, da njegova uboga, nevarno bolna mati tako voljno prenaša hude bolečine, bedo in po¬ manjkanje. Res, da sta živela Ivanko in bolna mati v velikem siromaštvu. Druzega nista imela več nego nekaj malega zmesne moke v ku¬ hinjski omari. Soseda jima je prinesla časih po piskrec mleka, s katerim se je uboga mati nekoliko okrepčala in oživela. Ravnokar je zopet prinesla soseda piskrec mleka ter sedla k bolni siroti. «Kako ti je, Jera?» vpraša soseda. — «Xekoliko bolje mi j e», odgovori z rahlim glasom bolnica ter žalostno pogleda Ivanka po strani. Ivanko vzame piskrec z mlekom, nese ga v kuhinjo, naredi ogenj in vlije mleko v ponev. A zdaj uboga mati odkritosrčno pripo¬ veduje sosedi, kako je z njenim zdravjem. Pove jej, da si vpričo Ivanka ne upa go¬ voriti resnice, ker se jej sirotek preveč smili. Videla bodeš Mica, da ne bom več dolgo na svetu. Še nekaj dnij, morda še samo — 118 — jeden dan, in morala se bodem ločiti od tega sveta. Ako bi le Ivanka ne bilo, prav lehko in rada bi umrla, ali tako-» ; Ne more dalje govoriti, ker debele solze se jej vlij6 po licih. Soseda gre v kuhinjo, da bi Ivanku po- mogla kuhati, a mati še dolgo ihti ter vije koščeni roki in tolažbe išče pri Bogu, kate¬ remu je znana vsaka žalost in britkost. Ko prineseta Ivanko in soseda bolni materi mlečno juho za večerjo ter je bol¬ nica nekoliko povžije, ne more se uboga mati dalje premagati, da ne bi razodela ža¬ lostnega stanja svoje bolezni tudi Ivanku. Začela je torej s slabim glasom: «Stopi bliže k meni, Ivanko moj ljubi, nekaj ti mo¬ ram položiti na srce, predno zatisnem za vselej oči». Ivanko stopi preplašen k postelji. Mati mu govori tako: «Nič se ne,ustraši in ne joči se! Bilo bi nespametno, nadejati se zdravja v moji bolezni, preljubo moje dete. Vem dobro, da nikoli več ne vstanem iz te postelje, ali ne jokaj preveč po meni; — 119 — božja volja je tako, da te moram ostaviti. Grem k Bogu, kateri mi je dal življenje, in kamor tudi ti prideš jedenkrat za menoj, ako bodeš priden in pobožen. Pridnega in pobožnega človeka imajo vsi ljudje radi. Bog ga ljubi in mu daje srečo že na tem svetu. Izročam te zatorej varstvu ljubega Boga in dobrih ljudi j. Rada bi še živela, da bi tebi skrbela za obleko in hrano, ali neizprosna smrt me hoče imeti. Zatorej ponavljam: bodi vedno tak, kakoršen si bil doslej, ter se večkrat spominjaj na vse one nauke, katere si slišal iz mojih ust. A ti Bog Vsemogočni, ki skoraj po¬ kličeš mojo dušo pred se, Tebi izročam svojo dete ter Te prosim, da bi potrdil moj bla¬ goslov, kateri podeljujem zdaj ubogi zapuščeni siroti. Ivanko moj ljubi, blagoslavljam te v imenu Boga Očeta, Sina in sv. 'Duha». Ko je položila mati blagoslavljajoči roki na glavo svojega sina Ivanka, zasvetil se jej je obraz, da je bila bela, kakor lilija. Britke solze so se jej vlile po licih. 120 — Ivanko je klečal pred posteljo, zrl ma¬ teri v lice ter ni mogel niti misliti, da bi ga mati zapustila. Britko, britko je jokal. So¬ seda, ki je stala poleg postelje, je bila zelo ganjena, videča, kako grenka je ta ločitev. Tudi ona je jokala. Ko je za nekaj časa prenehal jok, po¬ nudi se dobra soseda, ostati čez noč pri bolni materi v postrežbo. Ivanko in bolna mati sta bila te ponudbe zelo vesela. Mati se je nekoliko utolažila in malo zadremala. Ivanko je zlezel na zapeček ter ondu zaspal, a soseda se je naslonila k peči. Čez nekaj ur je slišala soseda rahel klic: „Mica! — Mica!* — — Hitro plane soseda kvišku in vpraša bolnico, kaj li želi. «Zdaj le bom morala odriniti, že me čaka čolnič, da odjadram v boljše življenje*, odgovorila je bolnica s sladkim nasmehom. — Tudi Ivanko je skočil iz spanja ter sto¬ pil pred posteljo umirajoče matere. Hitro jej podasta blagoslovljeno srečo v roki in mo¬ lita molitve za umirajoče. — 121 — Ura v cerkvenem zvoniku je odbila polunoči. Mati prime še jedenkrat Ivanka za obe roki, krčevito je stisne k srcu, nasmehne se in — izdihne. Sirota Ivanko omedli. — Soseda ga vjame, položi na klop in za nekaj časa zo¬ pet vzdrami. Drugi dan, bilo je na petek, so nesli štirje pogrebci „Kočno Jero», kakor jo je ljudstvo sploh imenovalo, k večnemu počitku na pokopališče. Spremljala sta jo ubogi Ivanko in soseda Mica. Sneg je padal v gostih kosmih na zemljo, mrzel veter ga je nanašal pogrebcem v oči, da so komaj mogli gledati. Milo zapojo zvonovi v cerkvici na po¬ kopališču. Kadar dospejo tja, postavijo krsto na tla. Ivanko, ki je šel ves zamišljen poleg sosede, probudil se je kakor iz sanj. Prosil je-pogrebce, naj bi mu pokrov na krsti od¬ prli, da bi še jedenkrat videl svojo ljubo mater. Jokal je, britko jokal, da bi ■ se ga mogel kamen vsmiliti na cesti. «Mati zlata !>> vzdihoval je, «zakaj ste zapustili mene, ubogo siroto? Kam naj se podam zdaj? Nimam so¬ rodnikov, nimam prijateljev, nimam živega človeka, kateremu bi mogel povedati, koliko trpi vaš Ivanko. Ni človeka, kateri bi me tolažil*. — Tako jokaje objema mater, oklepa se je okolo vratu ter nadaljuje: «Mnti ljuba! vzemite s seboj še mene, ker brez vas mi ni živeti samemu na svetu. Kdo mi bode skrbel za obleko in obuvalo? Kdo mi bode dajal jesti, kadar vas zagrebo v črno zemljo? Pri kom bodem klečal zjutraj in zvečer, kadar bodem molil molitvice, katerih ste me vi naučili? O mati, zlata moja mati, vstanite, brez vas mi ni mogoče živeti!* Tako je tožil in jokal zapuščeni Ivanko poleg krste svoje ljube matere. V tem pride gospod župnik. V srce se mu smili ubogi Ivanko. Stopi k njemu, prime ga za roko in mu reče: «Ivanko, ne žaluj toliko po materi, katera zdaj že uživa rajsko veselje. Res je, da ostaneš sirota ter se ne veš kam djati, ali zaupaj na Boga! Bog, ki črvička v prahu ne pozabi, tudi tebe ne po- žabi. Materina ljubezen do tebe traja tudi onkraj groba in njen blagoslov te bode zvesto spremljal povsod, koder koli bodeš hodil. Zatorej ne žaluj preveč po materi, ker njen duh bode vedno pri tebi, da-si ne vidiš nje¬ nega lica. Njeno srce te bode spremljalo po vseh potih, čuvalo te bode nesreče in prosilo Boga za fe». Te besede častitljivega gospoda župnika so bile tolažba ubogemu Ivanku. Žalostno so zapeli zvonovi v zvoniku in Ivankovo mater so zasuli v hladni grob k večnemu počitku. Se je stal Ivanko na materinem grobu, tresel se od mraza in neprestano zrl na gomilo, kakor bi gledal skozi črno zemljo lice svoje ljube matere. Še le, ko mu gospod župnik položi roko na ramo, se je vzdramil in pogledal kvišku. — Gospod župnik mu reče, naj gre ž njimi v župnišče, da dohode malo kosila. Umeje se, da je Ivanko rad šel z go¬ spodom župnikom, kjer je dobil gorke juhe, ki mu je jako dobro teknila. Ubogi deček — 124 — že dolgo ni imel nič gorkega v želodcu, za¬ torej'ga je dobro kosilo tako prevzelo, da se je naslonil ob peč ter kmalu prav sladko zaspal. Položili so ga v mehko posteljo, kjer je spal do druzega jutra. Temu se ni čuditi, ker je moral marsikatero noč prebdeti pri postelji bolne matere. Ponoči se mu je sa¬ njalo, kako se njegova mati v lepem belem oblačilu seta s prijateljicami po lepem raj¬ skem vrtu, trga cvetlice in jih meče Ivanku, ki gleda pri ograji na vrt in steguje roki po materi, da bi jo objel. Ivanko pobira cvetice, poljubuje jih in polni si žepe ž njimi. Miren in utolažen se prebudi Ivanko zjutraj. Po zajutreku ga pokliče župnik k sebi in mu reče: «Ubogi Ivanko, smiliš se mi, ker vidim, da nimaš človeka, s katerim bi bil v rodu. Oče ti je umrl, ko ga še poznal nisi, a mater si zgubil, ko bi ti ma¬ tere najbolj bilo treba. Utolaži se, jaz ti bodem oče in bom skrbel za te, dokler ti Bog ne pošlje kakega druzega dobrotnika. Poznam tvoje dobro srce ter se nadejam, da ga tudi ohraniš. Čez zimo ostaneš pri meni, pomagal bodeš fižol in koruzo (turščico) luščiti, drva bodeš skladal, meni obuvalo snažil in v cerkvi pomagal pri kakem lahkem delu. Pozneje se že dobi kaj boljšega za tebe, ker si hodil v šolo, in kakor mi je danes pri¬ povedoval gospod učitelj, si se pridno učil in lepo obnašal*. O, ko bi vi otroci vedeli, kako je bil Ivanko teh besed vesel! Milo se mu je sto¬ rilo v srcu, ker ni vedel, kako bi se do¬ stojno zahvalil plemenitemu dobrotniku za toliko dobroto in ljubezen. Veselja se je raz¬ jokal in gospodu župniku roko poljubil, obe- taje, da hoče ostati vedno dober in pobožen. Dolga mrzla zima je minula. Ivanko je bil še vedno v župnišču in se tako lepo ob¬ našal, da so bili vsi zadovoljni ž njim. Pridno je hodil v cerkev, pobožno molil za svojo rajnko mater in še posebno za svojega do¬ brotnika. Zato so ga gospod župnik in vsi domači ljubili. Prišla je prijetna spomlad s svojim cve¬ tjem in zelenjem. Veselo zo žgoleli krilati ptički, — 126 in pisani metulji so se zibali po drevesnem cvetju in cveticah. Kar pokliče nekega dne gospod župnik Ivanka k sebi v gornjo sobo in mu reče: «Ivanko! ker vidim, da si nadarjen z mno¬ gimi lepimi krepostmi, ter imaš za nauk v šoli dobro glavo, namenil sem se, da te dam k nekemu kamenarju v mesto, da se pri njem izučiš kamenarstva. Glej, tukaj imam že odgovor na svoje vprašanje. Kamenar mi piše, da smeš pri njem takoj v nauk stopiti, ako si tak, kakoršnega sem te jaz njemu opisal. Zatorej sem se odločil, da te koj prihodnji teden popeljem v mesto in iz¬ ročim tvojemu prihodnjemu gospodarju. A popred ti bo treba napraviti še nekoliko ob¬ leke, da ne bodeš slabo obelčen hodil od mene. — Nu, kako ti je vse to všeč, kar sem ti povedal, Ivanko ?» «0», reče Ivanko ves iznenadjen od veselja, «Bog vam povrni stotero vse, kar ste dobrega storili meni ubogi, zapuščeni siroti. Vedno vam bodem hvaležen in molil bodem za vas ves čas svojega življenja. 0 — 127 — kako vesel sem, da mi je Bog dal takega dobrotnika, ki skrbi tudi za mojo prihodnost. Ukrenite z menoj, kakor najbolje znate». — In pri tem je tudi ostalo. Naslednji teden, bilo je v ponedeljek, je klečal Ivanko zjutraj rano na gomili svoje rajnke matere ter se poslavljal od nje. Dolgo je klečal in molil. Obnovil je obljubo, ka¬ tero je storil materi pri njeni smrtni postelji, ter prosil Boga, da bi potrdil blagoslov, ka¬ teri mu je dala mati pri odhodu s tega sveta. Vrnivši se s pokopališča, našel je gospoda župnika, ki ga je že težko pričakoval pred župniščem; a ko mu je povedal, da se je bil šel poslovit od materinega groba, pohvalil ga je za njegovo lepo dejanje in ljubezen, katero ima še vedno do svoje rajnke matere. Zdaj se Ivanko poslovi od vseh domačih, ki so bili ž njim v župnišču, ter odide k vozu, kjer pomaga naložiti hlapcu svojo skrinjo. Ko je bilo vse pripravljeno za odhod, požene hlapec konja in — voz z gospodom — 128 župnikom in Ivankom zdrdra po gladki cesti proti mestu. Se se ozira Ivanko nazaj, na pokopa¬ lišče, kjer počiva njegova ljuba mati. Še je- denkrat se ozre — vidi se še zvonik — cerkvica, kjer zapojo zvonovi človeku zadnjo pesem za odhod. — Cesta krene vstran in — temni gozd zakrije razgled po dolini. II. Minula so tri leta. Mnogo se je izpre- menilo od one dobe, ko smo spremili Ivanka z gospodom župnikom na potu h kamenarju v mesto. — Ivanko se je pridno učil in vrlo lepo obnašal, da se je v treh letih popolnem iz¬ učil kamenosekarstva. Njegov mojster je bil ž njim zadovoljen in ga je ljubil, kakor svo¬ jega sina. Po preteklih štirih letih mu je dal z dobro vestjo najboljše spričevalo. Delal je potem še dve leti kot pomagač pri svojem dobrem mojstru ter si prihranil tudi nekoliko denarja. Ivanko je bil zelo varčen mladenič. — 129 — Ni hodil v to v ar sije, nego čital je do¬ ma na knjigo, kadar mu je dopuščal čas, ter si tako bistril um in plemenitil srce. Gospoda župnika Ivanko že dobrega pol leta ni videl. Od velike noči ga ni bilo več v mesto. Zvedel je po nekem znancu, da je nevarno zbolel. Prišla je hladna jesen. Dež je lil curkoma iz oblakov na zemljo in gosta megla je po¬ krivala gorovje. — Kar stopi nekega dne cerkovni ključar iz Ivanko ve rojstne vasi v delavnico h kamenarju. Ondu pove Ivanku žalostno novico, da je gospod župnik umrl. Ivanka je to poročilo tako pretreslo, da ni vedel, kaj bi začel v naglici. Prosil je go¬ spodarja, da bi mu dal tri dni odpusta, v kar je gospodar rad privolil. Ivanko je šel naravnost v domačo vas — in v župnišče. Tu ga najdemo klečečega pred mrtvaškim odrom. Solze britke žalosti so ga oblile, ko je ugledal svojega največjega, plemenitega dobrotnika na mrtvaškem odru. Velik in sijajen je bil pogreb gospoda župnika, ki je bil dolgo vrsto let priljubljen 9 dušni pastir svojim ovčicam, tolažnik žalostnim in zapuščenim ter velik dobrotnik ubogim sirotam. Veliko ubožnih ljudij je točilo solze za svojim dobrotnikom. A nihče ni tako ža¬ loval po dobrem gospodu župniku nego Ivanko, kateri je ž njim zgubil svojega skrbnega dušnega očeta. ❖ '* * Preteklo je leto po smrti gospoda župnika in prišel je praznik vseh svetnikov. V vasi, katera nam je znana že od začetka te pri- povesti, govorilo se je mnogo o dveh pre¬ krasnih nagrobnih spominkih, katera je iz mramornega kamena izsekal mladi umeteljnik — naš Ivanko. Jeden teh spomenikov je stal na grobu rajnega gospoda župnika, drugi na grobu rajnke „kočne Jere*. Postavil ju je Ivanko v spomin svoje nepozabne matere in svojega največjega dobrotnika, gospoda župnika. Vse leto je hranil prislužene novce, da je mogel kupiti prave mramorne ploče, ter — 131 je v svojih prostih urah izsekal krasna spo¬ menika. Vsi so ga hvalili zaradi njegove ljubezni in hvaležnosti, ki ju je kazal pri vsaki pri¬ liki do matere in do plemenitega gospoda. Ivankov mojster je bil ponosen, da ima tako vrlega pomagača; spoštoval in ljubil ga je, kakor svojega sina. In dobro se je zdaj godilo Ivanku, vsega je imel dovolj, in ni se mu bilo treba bati ne pomanjkanja ne bede. Pogostoma se je spominjal matere in njenega blagoslova, kateremu je pripisoval vso svojo srečo. Kadar je Ivan zvršil 24. leto svoje dobe, prejel je 1000 gld. kot dedščino po rajnkem gospodu župniku. Ker je namreč gospod župnik videl, da ima Ivanko dobro, nepo¬ pačeno srce, da je priden in pobožen, spom¬ nil se je tudi njega v svoji oporoki in mu zapustil zgoraj omenjeno vsoto. Kaj mislite otroci, kako je Ivan rabil te denarje? Poslušajte, tudi to vam hočem povedati. Vzel je slovo od svojega dobrega mojstra ter se naselil v domači vasi. Sezidal n* 13-2 — si je čedno hišico na onem mestu, kjer je nekdaj živel s svojo ubožno materjo, ter na svojo roko začel rokodelstvo, katerega se je izučil s pridnostjo in trudom. Tudi zdaj je bil priden, pošten in delaven. Vse ga je spoštovalo in ljubilo, zato je pa tudi imel vedno dovolj dela. Kdo je bil zdaj srečnejši kakor naš Ivan! Večkrat so ga videli sosedje iti na po¬ kopališče, ondi moliti na grobu rajnke ma¬ tere in gospoda župnika ter ponavljati ob¬ ljubo, katero je storil materi, predno je umrla. A blagoslov, kateri mu je podelila mati pred smrtjo, je ostal vedno pri njem. Bog, j kateri je slišal prošnjo umirajoče matere in ] videl solze in brhkosti Ivanove, se je radoval nad ubogim, zapuščenim dečkom ter mu dal dobrotnika v osebi dušnega pastirja, in po smrti župnikovi mu je dal pravo pamet, ki ijga je pripeljala do sreče. To srečo je Ivan užival z ženo in otroci mnogo mnogo let. Ko je bil namreč trideset — 133 - let star, se je oženil in dobil pridno, po- : : božno in delavno ženo. V sivi starosti, pod domačo lipo sede, je večkrat pripovedoval ženi in otrokom o Jj svoji mladosti, o smrti svoje maiere in njenem blagoslovu. Tudi svojega dobrotnika ni po- || zabil, rad in cesto se ga je spominjal v besedi in molitvi. ■ O takih priložnostih so mu vselej za¬ sijale solze hvaležnosti v očeh in končal je z besedami: «Otroci! slušajte očeta in mater, | živite po naukih svojih starišev, ako želite, da bode njih blagoslov z vami ves čas, ; dokler živite. Bog potrdi blagoslov vaših starišev in srečni bodete na tem in onem svet,u». 2. Varuj se slabih tovarišev. »je I. Tine je bil zelo hudoben deček. Oče mu je umri, ko je bil še malozmožno dete, a mati se ga je bala strahovati in mu je prizanašala vse pregreške. To si je Tine dobro zapomnil ter se ni bal niti matere, niti ljutlij. Kadar ga je kdo svaril in mu očital kako nespodobnost, se ni brigal prav J nič za to, še zasmehoval je takega človeka, | rogal se mu in ga žalil, kolikor je le znal j in mogel. Ni čuda potem, da Tineta niso I nikjer marali v hišo; vsakdo se ga je iz¬ ogibal in gledal, da ni prišel ž njim v do¬ ti ko. — 135 — V učilnici je bil vsak dan zaprt, in so¬ sedje so mu vselej pokazali duri, če je pri¬ šel vasovat. Klatil se je vedno po vasi, iz¬ podbijal kakega psa, plezal po drevju in razdiral ptičja gnezda, valjal se po žitu in po travi, rezal mlada sadna drevesa in za vsakim otrokom lučal kamenje. Ni ga bilo dne, da bi ne bil temu ali onemu kaj žalega storil ali pa po sadovnjakih kake kvare na¬ pravil. Sosedov Tone je pa bil ves drugačen deček. Rad je hodil v učilnico, ondu se i* pridno učil ter delal starišem in učiteljem veliko veselje. Hodil je lepo in mirno po vasi, pozdravljal ljudi, ki jih je srečeval, ter se povsod Spodobno vedel. Vsi so ga ljubili in večkrat priporočevali razposajenim otrokom v posnemo. Hudobni Tine je tudi rad imel sosedo¬ vega Toneta, ker mu je večkrat dal kruha ali kaj drugega za njegov prazni želodec. Hlinil se mu je in kazal tako dobrega in prijaznega, da ga Tone ni mogel spoznati, ter je šel po večkrat v njegovi družbi do — 136 učilnice. Kadar je to videl Tonetov oče, de¬ jal je: «Tone, varuj se Tineta, ker je hu¬ doben deček; a kdor se s hudobnežem peča, lehko postane sam hudoben. Pazi se, da te ne bodo ljudje črtili, kakor Tineta*. Tone se je po očetovem opominu nekaj dnij Ti¬ neta izogibal, ali Tine se mu je povsod tako nastavljal, da se ga Tone ni mogel popol¬ nem iznebiti. Neki jesenski dan, ko Tonetovega očeta ni bilo doma, se priklati Tine k vrtu, v ka¬ terem se je Tone igral, ter ga nagovori tako¬ le: «Tone, pojdi z menoj; ne greva daleč, in veruj mi, da ti ne bode žal». — Ker Tone ni hotel takoj iti in se je izgovarjal, da se boji očeta, dobrikal se mu je Tine še bolj in to tako dolgo, da je končno ven- dar-le spravil dobrega Toneta s seboj. Tone pride s svojim hudobnim tovarišem v grajščinski vrt. Tu je viselo na visokem latniku najboljše grozdje. Tine takoj zleze po visokem drogu kvišku ter začne naglo trgati najlepše grozde in je mašiti v nedrije. Tudi Toneta se začno cediti sline po sladkem grozdju ter tudi on skuša splezati na latnik. Ali o joj! v tem hipu se zasliši votlemu gromu podobno lajanje strašanskega psa. Oba se hitro spustita v beg. Ker pa Tone poprej še nikoli ni bil v grajščinskem vrtu, zato ni mogel najti izhoda in je begal po vrtu sem ter tja, kakor kaka izgubljena ovca; a Tine je naglo smuknil skozi neko vrzel ter srečno odnesel pete. Vse drugače se je godilo Tonetu. Pes ga dohiti, vrže na tla in z ostrimi zobmi trga obleko z njega. Ako bi ne bil v tem hipu pritekel grajski oskrbnik in psa odgnal, Bog si ga vedi, kako bi se bilo godilo našemu Tonetu. Ves raztrgan in bled od strahu pove Tone odkritosrčno ves dogodek grajskemu oskrbniku, kateri ga s svarilom, naj se drugič varuje takih slabih tovarišev, izpusti domov. — Da ga je doma oče ostro posvaril in tudi kaznoval, kakor je zaslužil, tega vam ni treba pripovedovati, ker se to umeje že samo po sebi. Konec vsega dogodka je bil ta, da je Tone v svojem srcu trdno sklenil, nikoli več družiti se s hudobnim Tinetom, naj bi — 138 — se mu tudi še tako prijaznega delal. Kar je obljubil, to je tudi odslej zvesto spolnoval. Izogibal se je Tineta, kakor strupenega gada. — — — II. Več let je minulo in oba dečka sta bila odrasla ter postala čvrsta mladeniča. Tone je pridno pomagal očetu pri kmetiji, a Tine je ostal tudi naprej še malopridnež in postopač. Kjerkoli je bil on zraven, ondu je bil prepir in pretep. Vsi vaški fantje so se ga izogibali, posebno pa Tone, ker ni mogel nikoli pozabiti onega 'usodepolnega dne na grajščinskem vrtu. Bilo je krasno spomladno jutro. Tu pa tam si videl pridnega kmeta na polju, kako z živinico in oralom preobrača izpočito zemljo, da bi mu zopet rodila, česar mu je treba v njegovo borno življenje. Tudi Tone in njegov oče sta bila rečeno jutro na polju, ki je ležalo ob glavni cesti, ter sta lehko videla vsakogar, ki je šel ondot mimo. Zdajci se jima zasvetita v solnčnih žarkih dva ba- joneta (bodali). Vedno bliže in bliže prihaja ta blesk in že je mogoče razločiti, da dva orožnika (žandarja) ženeta vklenjenega člo¬ veka. Ko pridejo bliže, popustita naša orača za nekoliko časa delo, da bi videla to redko prikazen v tem kraju. Ali je res, ali se jima morda le dozdeva tako ? Tine stopa ves bled in umazan z vklenjenima rokama pred orož¬ nikoma. Kaj je neki storil ta obče znani po¬ stopač? — — To vprašanje jima reši župan iz sosedne vasj, ki je ravno ob tem času šel tu mimo. Pripoveduje jima tako-le: « Včeraj je bil sej m v bližnjem trgu. Moj sosed Vrban je gnal dvoje prav lepih volov na sejm. Dobro ju je 'prodal, zato pa tudi vesel do trde noči ostal v krčmi. Nekoliko vinjen se poda čisto sam proti domu. A danes zjutraj, ko se je jelo daniti, našli so ga ob cesti v nekem jarku vsega krvavega ležati. Bil je mrtev. — Denarjev pri njem niso našli. — Treba je bilo vse moči napeti, da bi dobili morilca v pest. Takoj smo imeli Tineta na sumu, katerega so ravno včeraj iz one krčme, v kateri je sosed pil, kake pol ure poprej iz-, tirali zaradi razsajanja in pretepa. Hitro smo poslali po orožnika. Pri zaslišanju se je Tine tako čudno vedel, da ni bilo nikake dvombe več, da bi ne bil on morilec. — Pozneje smo našli v njegovih škornjah 300 gld. v bankovcih. Orožniki so ga vklenili in-zdaj ga ženo k sodišču v mesto, kjer ga čaka zaslužena kazen». V župni cerkvi udari sedmo uro. kmalu po¬ tem zapojo zvonovi žalostno pesen — mrliču. Oče in Tone se odkrijeta ter pobožno molita. Tone pogleda k nebu, in solza se mu zablesti v očeh. Oče se ozre nanj in takoj ugane, kaj čuti njegova duša. Na licu se mu bere, kako prisrčno hvali Boga. Niti oče, niti sin ne moreta izpregovoriti najmanjše besedice. Se-le po dolgem molku se oglasi oče in reče: «Tone dragi! zapomni si pregovor, ki pravi: S hudobnežem se ne jednači, Podoben je strupeni kači, — Vse, kar je dobrega, popači!' — 3. Rešilni zvonček. Tam v znožju visokega Snežnika je stala pred več leti mogočna grajščina. Okolo tgrajščine so se razprostirali prekrasni vrti, rodovitne njive, zeleni gozdje in travniki. Na telesni je ležala prijazna vasica, obkrožena z najlepšim sadnim drevjem, a nekoliko dalje 'je bilo videti lepe in velike senčnate gozde. V grajščini je živel grof s soprogo in jedino hčerko Darinko, ki je bila največje veselje skrbnih svojih starišev. Grof in gro¬ finja sta se zelo trudila, da bi že v nežni ; mladosti vsadila svoji hčerki vse lepe kre¬ posti v mlado srce. Vzbujala sta jej veselje do narave in Boga, ki je ves svet tako lepo It 1 ; •r — m — okrasil. Ni se torej čuditi, da je bivala Da¬ rinka najraje v prosti naravi, sprehajala se po vrtih in poljih ter pod milim nebom premišljevala nauke svojih dobrih starišev. Nekega popoludne — bilo je vroče po¬ letje — je šla Darinka sama prav daleč z doma. Zalezla je v velik gozd. Ob prijetno žuborečem potočku je šla vedno dalje po senčnati goščavi ter je tako globoko zašla, da je zgubila pot, po katerem je bila prišla. Dan se je že nagibal svojemu koncu in solnce se je že zatapljalo za visoke snežnike. Zdaj se še-le Darinka zave, da se je predolgo mudila v prijetnem gozdu in da bode zdaj pač treba pospešiti korake, ako hoče priti še pred nočjo domov k svojim dobrim in skrbnim starišem. Naglo se torej obrne, ali o groza — ni je ceste, pa tudi steze ne, ki bi jo pripeljala iz globokega gozda, v katerem je zgrešila pravi pot. Solnce je še davno zatonilo za visokimi snežniki, in gosti oblaki so prevlekli sinje nebo. Hladen vetrič je upogibal drevje po obširnem gozdu ter delal skrivnosten šum — 143 po gostih listnatih vejah. V velikem strahu je tavala Darinka v gosti temi naprej. S sol¬ zami v očeh je zrla v nebo ter prosila lju¬ bega Boga, da bi jej prižgal kako lučico na temnem nebeškem obzorju in jo pripeljal iz te grozovite ječe na pravo pot. Od strahu vsa prebledela, raztrgana in razpraskana, od bodečega kopinja (nekega grmovja), po vsem telesu se tresoča, je zabredla uboga Darinka le še globokeje v gozdno tišino. Zdajci za¬ gleda pred seboj veliko nezaraslo ravnino — bilo je barje (močvirje). Tu se jej prika¬ žejo svitle lučice — vešče, ki se jej prijazno bleste nasproti ter jo vabijo k sebi. V svoji razburjeni domišljiji vidi pred seboj domačo vasico, kjer jo pričakujejo stariši v svojih razsvitljenih sobah. Zdi se jej celo, da vidi ne daleč od sebe same znance, ki se jej prijazno nasmehujejo, roke podajajo in opo¬ minjajo, da naj hitreje stopa, ker jo doma že težko pričakujejo. Darinka pospeši sto¬ pinje, in še prijazniši se jej zazde obrazi. Samo tri stopinje še — in ležala bi uboga — 144 — Darinka, zapeljana od ponočnih vešč, v gl bokem barji pokopana. — — — V tem hipu zasliši iz daljave za sebi 1 mil glas lepo donečega zvončka. Darinka s vzdrami iz svoje domišljije, obstoji in po¬ sluša. Ni se motila — vedno močneje st glasi zvonček, in Darinka se obrne ter novim pogumom stopa dalje proti oni strani od koder je bil slišati čisti glas zvončka. — In glej! v tem trenutku se razprše zapeljive lučice divjega ognja na pogubnem barji (močvirju). Kmalo pride na pot, in malo pozneje na široko cesto. Zvonček jo še vednc kliče, in Darinka stopa vedno dalje v naj boljši nadi, da bode skoraj v naročju svojil dobrih starišev. Se nekaj stopinj in bila je iz temne gošče na prostem, kjer je v prvem svitu že lahko razločila hiše prijazne vasice. Mili glas zvončeka je zdaj postajal vedno slabejši in naposled je popolnem utihnil v daljavi. Zdaj še-le je spoznala Darinka, da to ni bil pravi zvonček, katerega glas jo je rešil pogube, temveč da je to moral biti glas njenega angela varuha. — 145 — Zelo ganena vsled tolike milosti božje je padla na koleni ter se zahvaljevala Bogu, da jo je pripeljal iz tolike nevarnosti. Solze veselja se jej prikažejo v očeh in kmalu sladko zaspi. Pa ni še dolgo spala v mehki travi ob cesti, ko jo prebudi glas njenega ljubega očeta — bila je očetu v naročju, kateri jo presrčno objame. Grof je oni večer, ko so Darinko po¬ grešili, poklical vse svoje služabnike in pre¬ bivalce iz sosedne vasi skupaj, da so šli iskat Darinko. V tem, ko so jo iskali, klečala je grofinja doma in prosila Boga, da bi čuval njeno hčerko vsake nesreče. O polunoči so se zbrali vsi oni, ki so šli Darinko iskat, v grofovskem gradu. Na¬ posled pride tudi grof sam. Nihče ni znal kaj povedati o izgubljenem otroku. Velika žalost in jok nastane po vsem gradu. Vsi skupaj gredo v grajščinsko kapelico, da bi ondu združeni molili in Boga prosili za iz¬ gubljeno Darinko. Po molitvi se zopet raz¬ krope na vse strani iskat Darinko. Samo 10 — 146 grof je nekoliko časa ostal doma, da bi to¬ lažil prežalostno mater. Ko se je jelo svitati, napotil se je tudi on naravnost proti gozdu, kamor se ni podal noben drugih iskalcev. In o veselje! tu najde v mehki travi ob ve¬ liki cesti svojo ljubo hčerko zdravo ležati. Hitro jo pelje domov ter jo izroči pre¬ srečni materi v naročje. Popraševanja in pri¬ povedovanja ni bilo zdaj ne konca ne kraja. Oče in mati sta poslušala z velikim strmenjem prigodbo o prečudnem zvončku, ki je Darinko rešil. Takoj sta uganila, da je to bil glas angela varuha, ki je njiju hčerko pripeljal zopet v naročje ljubih starišev. Grof je ukazal na onem mestu, kjer so našli Darinko, po¬ staviti lično kapelico, ki je imela zvonik s prelepim zvončkom s srebrnim glasom. In kadar-koli se prikažejo prve zvezdice na večernem nebu, oglaša se zvonček s svojim milim glasom, ki vabi trudnega popotnika, naj podviza, ako želi še pred nočjo biti na pravem potu, na katerem se mu ni bati no¬ bene nevarnosti. — 147 — Minulo je že tri sto let, kar visi ta zvonček v zvoniku lične kapelice, a vendar še zdaj ni utihnil njegov glas, temveč še močneje in čisteje se glasi ter opominja člo¬ veka, naj hodi po pravem potu življenja ter naj ne krene na krivi pot, ki pelje v po¬ gubljenje. Po namenu, katerega ima, imenuje se zvonček še danes — rešilni zvonček. 10* 4. Prizanesljivi kuni. Na Resnikovem domu, tam pod goščo, je živel svoje dni bogat gospodar, obče spo¬ štovan mož. Imel je vedno veliko goveje živine, pa po štiri konje, zato sta mu na¬ vadno služila po dva hlapca. Neko leto je vzel za malega hlapca dečka, kateremu je bil krstni kum (boter). Ni bil posebno zado¬ voljen ž njim, ker je imel več napak; a ker mu je bil kum, prizanesel mu je marsiktero. Kar pride neki dan prvi hlapec h go¬ spodarju ter reče: «Mlajši hlapec mi je si¬ noči nož ukradel, strahujte ga!» «E, pustimo ga, tu imaš groš, pa si kupi nov nož. Saj ne bo dolgo več pri nas, - 149 — nočem, da bi pri meni dobil ime tatu, ker sem mu boter», reče nepremišljeno gospodar. No, in ostalo je tako. A mladi tatič je videl, kako se mu je obnesla tatvina brez zlih nasledkov ter je zato tatinska kal po¬ gnala prvo močnejšo koreninico. Če je pa korenina sveža, dobiva moč, začne poganjati steblo, veje, listje in cvetje, iz kterega pri¬ raste in dozori plod. Tudi s tem hlapčkom se je zgodilo tako. Le poslušajte! Čez ne¬ koliko časa je ukradel prvemu hlapcu že staro desetico. Ta gre zopet h gospodarju in reče: «Gospodar, kaj bo z malim, hlapcem? Boste videli, da se popolnoma privadi tatvini! Glejte, zopet je kradel, ukradel mi je dese¬ tico. — Pokličite ga pred se, pa ga strogo kaznujte ter spodite od hiše; če ne gre on, pojdem pa jaz». — Prizanesljivi gospodar pa pravi: «Tu imaš drugo desetico in še jedno po vrhu, pa molči o tem dogodku. Štirnajst dnij je komaj do Božiča; veš, da mu ne morem napraviti take sramote in mu v moji hiši obleči take suknje, katere se potem težko — 150 - znebi; še druge službe bi potem ne dobil lahko. Nočem mu škodovati, ker sem mu krstni boter!» — Prvi hlapec je na to odšel z glavo ma- jaje ter strogo pazil, da mu v teku zadnjih štirnajst dnij mladi tatič ni mogel ničesar ukrasti. Božič je bil res kmalu tu. Omenjeni gospodar je izplačal malega hlapca ter ga brez vsake svarilne besede, brez vsakega opomina — odpustil. Kar se je nadalje zgodilo s tem hu¬ dobnim hlapcem, povem vam le v kratkem. Ker ni dobil kmalu druge službe, je zašel v slabe tovaršije. Tam je hitro zapra¬ vil ves prislužek, zraven tega se naučil od zlih tovarišev marsikaj hudobnega. Za delo mu ni bilo več mar, klatil se je brez dela okoli ter kradel, kolikor je mogel in kjer je mogel. Nazadnje je prišel med tolovaje, ka¬ terih je bilo o tistih časih povsod dovolj. Ropanje, požiganje in umori so se vrstili dan za dnevom. A dolgo ni moglo to trajati. Gosposka — 151 — je prišla roparjem na sled ter neko noč celo četo polovila. — Nam znanega nek¬ danjega tatiča so kot velikega hudodelnika obesili v Holmu, kjer se še sedaj vidijo ostanki nekdanjih vislic. Tam so ga za sva¬ rilen izgled pustili več dnij viseti. Ljudje so ga hodili gledat, pa videvši še tako mladega hudodelnika, so otožni zapuščali strašen kraj. Tudi kum Resnik gre kmalo po tem dogodku v grajščino, da bi plačal desetino. Tam se je nekoliko ponudil in se še-le po noči vrnil po potu mimo vislic; stopinja mu nehote zastoji in plašno se ozre kvišku. Svetla luna, ki je popred razsvetljevala bledi obraz obešenca, skrije se v tem trenutku za temnim oblakom. Dozdeva se mu, da sliši gromeč glas obešenca, ki pravi: «Kum moj, jedini ti si kriv moje sramotne smrti in mojega pogubljenja. Ako bi me bil ti prvi¬ krat posvaril in kaznoval, kedar sem ukradel nožič, gotovo bi se bil odvadil tatvine ter slekel to srajco še preden je postala železna. A ti tega nisi storil, ampak dajal si mi s svojim vedenjem potuho, tudi potem še, ko — 152 — sem zvršil drugo tatvino. Kot moj krstni kum si imel dolžnost, strogo proti meni po¬ stopati in skrbeti za moj časni in večni bla¬ gor, k čemur ti je bila dana lepa prilika. : Ti pa si pozabil na svojo dolžnost in ravno [ nasprotno ravnal. Mislil si mi dobro storiti, ne spomnivši se resničnega pregovora, ki se glasi: Strastna navada, težka klada, — a storil si mi največje zlo». Samo ob sebi se ume, da to ni bil glas obešenca, temuč glas vesti, ki je pra¬ vično očitala Resniku prizanesljivost tam, kjer bi moral postopati z vso strogostjo. Prekrižal se je ter urnih korakov za¬ pustil kraj strašnega morišča in popihal proti domu. Kako tedaj storite vi stariši, učeniki, go¬ spodinje, botri itd., ako bo vam v oskrbo ali nadzorovanje izročena mladina imela napake, ako bo kriva malih prestopkov? — Zatreti jih bo treba takoj v začetku, da vam ne bo enkrat — in to prepozno — očitala vest, kakor je tam pod vislicami pravično a strašno očitala prizanesljivemu botru. '—^ 5. Karkoli delaš, delaj tako, kakor bi te kdo gledal. Neki imeniten Rimljan je ukazal zidar¬ skemu mojstru, naj mu sezida hišo, da bode vsakdo mogel videti notri. Tega mu ni uka¬ zal iz nečimernosli, ampak zato, ker je bil poštenjak ter se ni bal, niti sramoval ljudij, če ga gledajo, kaj dela. Takih hiš je pač malo danes na svetu. V temni koči, kakor v svetli palači, gode se često najgrše hudobije in pregrehe. Hu¬ doba ima povsod dovolj svojih pristašev, zapletenih v njenih mrežah. Vsi ti bi seveda najraje imeli pri svojih hišah zazidana okna in duri, da bi nihče ne mogel videti, kaj '— 154 — delajo in s čem se pečajo. Na Boga taki ljudje že tako nič ne mislijo. — Po takih brezbožnikih se vi, otroci, ne smete ravnati; v posnemo naj vam bodo le bogaboječi, od¬ kritosrčni in pošteni ljudje. Pošten in bogoljuben človek dobro ve, da se z grehom ne pride daleč, on ve, da tudi stene imajo oči in ušesa ter da pre¬ greha ne ostane nikoli prikrita. Da-si je sam, vender dela tako, kakor bi ga gledal ves svet. In tako je prav: če tudi te nihče ne vidi, vidi te Bog, čegar oko prešine zidovje ter vidi tudi v največo temo. Temu očesu ne utečeš nikoli! Zatorej imej vedno v mislih pregovor, ki si se ga učil v šoli: „Bog vse vidi, Bog vse ve, Greh se delati ne sme“. N ^]r^iS 5 ' «5!S=' '=5ŠS=' '<'!>= '=žjS 5 ' «S3? r ’jp ;/ 6. Pomagaj si sam. Plemenito srce je v vseh okolnostih življenja, tudi v največjih težavah in brhko¬ stih, človeku najboljši tovariš. Plemenito srce si zna hitro pomagati iz vseh neugodnostij. A kdor si zna pomagati sam, ta prestoji tem lože bedo in brhkosti. Ne prepuščaj se sreči in ne zanašaj se nikoli preveč na njo, ker sreča ti leliko po¬ kaže hrbet, kadar bi je najbolj potreboval. Tudi na prijatelje se ti ni zanašati v nesreči, saj veš, da nesreča prijatelje pojeda. Zatorej pomagaj si sam! Bodi čvrst in prenašaj vsako nezgodo z udanostjo v voljo božjo, in Bog ti bode pomagal. — 156 Mnogo jih je, ki si v nesreči ne znajo pomagati ter si britkosti in bolečine le po¬ večujejo. A kdor pozna samega sebe in ima plemenito srce, dobi vsaki bedi in nesreči hitro pomoč ter se zmagonosno reši vsake nevarnosti. 7 . Ne povej vsega, kar veš. Govoriti je v mnogih slučajih laglje, nego Ji molčati. A kdor si želi prihraniti mnogo jeze in sovraštva, mora vselej tako pazno govoriti, kakor da bi delal najtežav- niše račune. Čim manj je besedij, toliko manj bode povoda k prepiru. Koliko prepira, ža¬ losti in sovraštva je že prišlo zaradi kakih nepremišljeno izgovorjenih besed! Otroci, navadite se torej svoj jezik držati za zobmi ter govoriti samo takrat, kadar vas kdo vpraša, ali če vam je treba v kaki važni reči povedati svoje mnenje. Kdor mnogo govori in vse pove, prazno slamo mlati. Ljudje takega človeka kmalu spoznajo, ko- 158 — liko velja, ter dobro vedo, da ima prazno glavo. Star pregovor pravi: «prazen sod ima velik glas». — V molčanju je večkrat modrost skrita in marsikdo je bil moder pri ljudeh, dokler ni — zinil. —- Govoriti je srebro, molčati pa zlato., OBSEG: Stran T. Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov. 1-112 il. Gozdne cvetke ali štiri povesti in tri krajše raz¬ prave : i. Materin blagoslov.115—133 t. Varuj se slabih tovarišev.134—140 Rešilni zvonček.141—147 Prizanesljivi kum.148—152 o. Karkoli delaš, delaj tako, kakor bi te kdo gledal.153—154 o. Pomagaj si sam.155—156 V. Ne povej vsega, kar veš.157—158